128 Sprašujem se Ciril Zlobec v Majhne stvari nas že dolgo več ne vznemirjajo: misel na Župančiča ob stoletnici njegovega rojstva pa je spet vrgla med nas (redek dogodek v slovenski kulturi) razveseljiv nemir: spet se, izzvani z nečim v nas samih, začenjamo spraševati. Ali smo zmožni — se sprašujem ob tej priložnosti — ob čemerkoli ali komerkoli resnično velikem razmišljati tako, da se pri tem, tudi nasprotujoč drug drugemu, dopol- njujemo, misel in spoznanje poglabljamo brez tiste razdiralne jezljivosti, ki se nam, zdi se, tako nezmotljivo ponudi, ko skušamo v zboru drugače mislečih izgovoriti skupno besedo? Smo Slovenci — se sprašujem — naklonjeni konkretnim simbolom svojega narodnega ustvarjalnega »genija« tudi potem, ko smo jih že ustoličili? Nam je v oporo ali nas peha v malodušje primerjava (tista intimna, najgloblja v nas) med izpričanimi in razvidnimi vrednostmi iz naše pretekle in polpretekle dobe ter našimi današnjimi, v vsakem od nas morda jasnimi, v javnem medsebojnem soočanju pa ne tako pored-koma zamegljenimi ambicijami? Tudi ustvarjalnimi. Torej primerjava med tem, kar zanesljivo fe in na kar mi sami skušamo povezati svoj individualni in narodni dar, ustvarjalno domišljijo in delo, pri čemer seveda pozabljamo, da največkrat primerjamo — če naj si izposodim terminus technicus — tekočo proizvodnjo z izbranimi, redkimi, najvišjimi dosežki preteklosti, gre torej za primerjavo, ko se naša množična dejavnost leta, desetletja znajde pred ogledalom z najsrečnejšimi rezultati dela najbolj zmožnih časovno in duhovno zaokrožene dobe, morda celega stoletja. Ali ni v taki »psihični legi« malodušje najbolj naravno, kot je naravno — vsaj v splošnem občutju časa in generacij — neko nerazpoloženje do velikih del in velikih imen, narodnih simbolov? Nerazpoloženje, ki se kaže v odkrivanju (ki ni nikoli neuspešno) nepopolnosti, kot da bi bila popolnost isto kot veličina. Nerazpoloženje, porojeno iz naše nemoči ali razlogov zunaj nas, zaradi »krivične družbe«? Kdo bi mogel sam zase, v sebi, pravično o tem soditi? Smo dovolj, tudi ta trenutek našega življenja in kulture, potešeni v sebi, v svojih realnih in umišljenih ambicijah, da bi se lahko brez grenkobe prepustili »uživanju« ob delu drugih, razmišljanju, ki prav ob primerjavi z našim vsakdanjikom in nami v njem nam ni zmerom v spodbudo? Recimo ob Župančiču in mitu, ki smo si ga o njem ustvarili ali podedovali od tistih, ki so nam bili učitelji. 129 Samo sprašujem se Ali pa je že v naravi sami, da je sleherna, z določenimi normami, konvencijami časa že vnaprej opredeljena sposrljivost do kogarkoli, ki je velik (in zato »zaslužen«), v nekem smislu nasilje nad človekom, ko majhen, majčken obstoji pred hladnim piedestalom zmerom nekoga v »nadnaravni« (ne človeški) »velikosti«, ali pa ga predenj, pred takšen piedestal, kar je še mučenje, privedejo drugi? Sicer pa: ali ni tudi že v naravi, da je sleherni odi tik za petami posmeh? Tudi odi hvaležnega naroda velikemu pesniku. Kajti: biti velik pomeni, očito, vdano nositi bremena, ki sta ti jih narod in čas (ti nepredvidljivi kategoriji) naložili na ramena, ne da bi ti, veliki pesnik, sploh vedel zanja, vdano nositi jih, nova in nova in vse številnejša, tudi po smrti. In tako, zdi se, nalagamo s častmi in spoštovanjem tudi bremena svojih stoterih stisk, umetniških in narodnih, danes in tu, na mrtva ramena Otona Župančiča ob stoletnici njegovega rojstva. Ne šele zdaj, pri Župančiču, že dolgo se mi vsiljujejo takšne in podobne misli, porojene iz naše kulturne realitete, ki ni, ki nikoli ni bila in nikoli ne bo takšna, da bi tiste, ki so vanjo usojeni ali vanjo zaidejo, pomirjevala, jih navdajala z zadovoljstvom. Z manj silovitosti, pa vendar dovolj jasne, so se oglašale že pri Cankarju: Ali je res takšen? je sto in sto drobnih, dvo-mečih nasmeškov otipavalo veliko narodovo odo, zapeto njemu v čast. Toda Cankar... je slišati danes v pogovorih o Župančiču. Res šele danes? Hkrati z Župančičem prebiram spet tudi Kosovela, njegovi knjigi člankov, esejev, kritik: »... Cankar je umrl, Župančič živi, Cankar govori, Zupančič molči!« In skozi Kosovela je vendar govorila cela generacija! Tej Kosovelovi resigna-ciji — očitku pritrjujejo mnogi tudi danes. Morda že kar v obsegu generacije, kajti prehodi med generacijami, kot kaže, le niso tako zložno speljani, kot prevečkrat sklepamo po brezvetrju, ki se ponuja naši želji po miru, slogi, ker ne ogroža; ne nekdanje Kosovelove generacije (bridko razredčene), temveč predvsem mlade (najmlajše?), kakršen je bil Kosovel, ko je to pisal. Ali ni v tem, razmišljam, tako v preteklosti kot danes, tragična stiska slovenske kulture, ki v sleherni dobi čuti potrebo po svojem Cankarju in zdaj temu zdaj onemu neodpustljivo zameri, da to ni, da ni Cankar, čista sublimacija neomahljivega boja in totalne žrtve, tista srhljivo veličastna podoba poraženca, ki se zmagoslavno reži skozi čas? A ostanimo pri kroniki: dve leti po Kosovelovi smrti, med idejno obupno izpraznjenim slavljenjem Zupančiča ob njegovi petdesetletnici, so njegovi tovariši, mladi levičarji v Svobodni mladini, naslovili na pesnika očitek — prošnjo prav v tem smislu: pričakovali smo, da boš nadaljeval Cankarjev boj (ti, najbolj poklicani), pa si nas pustil same, v stiski. Se je naš odnos, tisti intimni, komaj izraženi, v teh zadnjih petdesetih letih bistveno spremenil? Kljub radikalnim družbenim spremembam in nič manj radikalnim spremembam v usodi naroda. Prebiram Kosovela in mislim na neko čudno zakonitost v ponavljanju nekaterih podobnosti v tako različnih časih, družbi, generacijah . . . »Ta današnja mrtva generacija,« piše Kosovel, »pa ni mrtva, marveč čuti v večini posameznikov vse subtilnejše, potenciranejše in bolj pekoče, zato čuti veliko bolj Cankarjevo bolnost, razdvojenost, jedkost nego Zupančičevo zdravo nerazkrojeno prirodnost...« In ob tem stavek iz pisma znanega slovenskega kritika, povabljenega k sodelovanju v pričujoči številki: ».. . nikoli se nisem nadrobneje ukvarjal s 130 - Ciril Zlobec spisi velikega poeta in nikdar nisem čutil posebne afinitete do njegovega evforičnega vitalizma ...« Ali je v dinamični zgodovini naroda, ko je vse manj razlogov za no-stalgično vračanje v preteklost, sploh mogoče ohraniti nedotaknjene nekatere simbole iz literature, umetnosti? Ali se nam zmerom kažejo, sami v sebi in v nas čas, docela skladni, v sleherni podrobnosti za vse in vsakogar sprejemljivi? Če pa se že, morajo biti vsaj dovolj oddaljeni, Trubar, Prešeren, ne pa imena, okrog katerih krog časa še ni sklenjen, ki v svoji polemični navzočnosti v nas hočejo biti še kaj več kot »samo« potrditev naše nacionalne samobitnosti, dokaz našega ustvarjalnega duha, imena, ki jih tudi mi danes hočemo, tudi v svojem nasprotovanju drug drugemu, v umetniškem in moralnem ocenjevanju drug drugega (kar pa je pri nas Slovencih še zmerom tako tragično prepleteno) postavljati za vzor, normo, obrazec, kažipot, zavezo, ali pa vse, ali del tega, zanikati. Nekaj takšnih nesporazumov, resničnih ali namišljenih, smo pred kratkim doživeli tudi pod Župančičevo zastavo, vendar, najbrž, ne zaradi Zupančiča, ampak zaradi nas samih v tem negotovem iskanju naše lastne podobe tega trenutka. V marsikateri literaturni (in ne samo literarni) polemiki si Zupančiča (tudi to je usoda velikih) po nepotrebnem izposojamo in z njim celo drug drugega plašimo. Kolikokrat smo v dnevniških polemikah neodgovorno otepali z iztrganimi naslovi njegovih pesmi, recimo: njegove znamenite pesmi Vel, poet, svoj dolg?, tega homersko preprostega bojnega krika in pogumnega dejanja Slovenca Otona Zupančiča leta 1941, v prvem letu okupacije, ko sta si narodnoosvobodilna vojna in revolucija šele utirali pot. Kakšna spozaba nad tragično veličino časa in človeško veOičino pesnika, ko s tem krikom, ki je v svojem času res odmeval od gore do gore, segal čez Dravo in Savo, zavijal, Škripal in hlipal kot volk, danes pa nam o vsem tem živo priča, ko torej s tem velikim Zupančičem s pedagoško teenostjo mahamo mladim pod nosom — samo zato, ker se je njihova poezija tako »surovo« odmaknila od tradicije, od katere je Zupančič »najsvetlejši zgled«. Morda pa je prav to usoda velikih: mitizacija prinaša s sabo skrajno poenostavljanje, samo tako se namreč lahko zakorenini in ohranja v naši zavesti in spominu, toda žal skoraj praviloma vse bolj in bolj le s svojimi simbolnimi znaki, lahko zapomnljivimi naslovi, osvobojenimi sleherne vsebine ali z novo vsebino, ki jo spominu dodaja trenutno čustvo, razpoloženje, včasih pa tudi tista zmajsko sedemglava zahteva po pesmi »za današnjo rabo«: Kovaška, Zebljarska, Z vlakom, Duma, Veš, poet, svoj dolg?, in ne nazadnje: Zupančič sam. Kronika časa, kot jo danes razumemo, ve povedati, kako je med vojnama vse kulturno slovenstvo zlahka našlo skupen imenovalec za enako vzneseno čaščenje pesnika: mojstrstvo besede. Poudarjeni, negovani, forsi-rani kult besede je v sorazmerju s svojo rastjo neopazno praznil socialno sporočilo tudi takih pesmi, kot sta Kovaška in Zebljarska, čeprav je — resnici na ljubo — že v sami Zupančičevi poetiki nekaj, kar takšen odnos pogojuje: v svojem »občutku dolžnosti«, da mora govoriti narodu kot celoti, se je pesnik očitno zavestno ogibal ostrejšim socialnim družbenim prvinam, torej socialnim razlikam in nasprotjem v narodu, naslavljal ga je, svoj narod, kot sklenjeno celoto, kajti samo takšen narod ga je zbrano poslušal, komunikacija na takšni ravni je morala biti nujno vzvišena, visoko etična, narodno združujoča, česar sta se zavedala tako pesnik kot narod, 131 Samo sprašujem se ki mu je izkazoval spoštovanje, kakršno je povsem izjemno v slovenski literaturi. Ali smemo ob tem reči, da je tudi sama Župančičeva pozicija v slovenski literaturi izjemna, docela drugačna, brez možnosti primerjave z drugimi? Pritrdilen odgovor bi bilo mogoče podkrepiti z marsikatero prvino v Župančičevi liriki, predvsem v njegovi domovinski poeziji, ki je številna in tako zelo izrazita. Sam pesnik je »sebe v narodu« zelo jasno, enako odgovorno kot samozavestno, opredelil v pesmi Na Bledu: " - Glej, Marija, mati presveta, srce poeta drug je tvoj. 1 krog njega se gnete usoda • ¦¦' * mojega roda, k meni roma domovina od vseh strani... -. ¦ . • Podobne avtovizije pesnika »v narodu« bi težko našli še kje v Evropi dvajsetega stoletja: »k meni roma domovina od vseh strani«. — Tej visoki, polbožanski, sakralni funkciji pesnika je pravzaprav ustrezala tudi visoka pesem, njen izgovorjalec je lahko bil samo največji mojster besede, in vsesplošno, narodno združujoče oplajanje ob njej je pesnika resnično spremenilo v barda. Takšen Zupančič je zašel v šole (bolj čaščen kot ljubljen), takšen se je udomil v težko premakljivi zavesti našega otroštva, toda velika napaka bi bila, če bi takšnega spet potrdila naša misel, ali morda celo potreba »za današnjo rabo«, ob stoletnici njegovega rojstva. Najbrž ni naključje, da si s takšnim Zupančičem predvsem povojne generacije ne vedo (vemo) kaj početi, kajti narodne in družbene razmere več niso take — in prav je, da niso — ko bi k pesniku romala domovina z vseh strani in bi se narodova usoda gnetla okrog njega (njegovega srca), pa tudi beseda ni, in najbrž ne more več biti, tisti popolni absolutum, ki mu je vse drugo podrejeno. Mojstrstvo besede je samo ena, lahko tudi odločilna, pa vendar samo ena prvina pesmi, torej tudi pesnika. In docela zanesljivo, tudi Zupančiča. Pa vendar: tudi danes, ko v poeziji norme tako malo pomenijo, ko je do ludizma demokratično odprta sleherna možnost »pesnjenja«, ko je tudi med Slovenci, ne manj kqt v svetu, v praksi uveljavljeno načelo, o kakršnem je, kot o idealnem stanju, modroval, med mnogimi drugimi, tudi veliki italijanski pesnik Giuseppe Ungaretti, da je namreč »načinov pesnjenja neskončno, toliko, kolikor je pesnikov v preteklosti, danes in v prihodnosti« — smo tudi mi, ljudje s kulturno logiko mišljenja, nagnjeni k iskanju Zupančiča »iz enega samega kosa«, kajti: če je že velik, mora biti. . . Kaj? Vzvišeno osamljen kot Prešeren? Neizprosno bojevit kot Cankar? Lirsko drhteč kot Murn? Skrivnostno omamen kot Kosovel? Bila je že zapisana misel: usoda (tista mitična, neizprosna iz grške mitologije) ni hrula čezenj, življenje se mu je baje celo nasmihalo (kakšna sramota za pesnika!), bil da je med slovenskimi pesniki tako rekoč edini srečen v že kar optimalnem pomenu besede, pa se mi vendar zdi, da je vsaj včasih tudi on poskusil vso trpkost prizemske slovenske usode, po glavi se mi namreč ves čas tega razmišljanja mota tisto njegovo modrovanje o smehu pri Slovencih (Ada- 132 Ciril Zlobec mič in Slovenci), zato si ne morem kaj, da se ne bi vprašal: Kaj pa, če je bil njegov evforični vitalizem (kot vesta povedati kritika in literarna zgodovina, ne ravno epikurejski), bolj intelektualno estetski, kultno pesniški, le posebna varianta njegove edine človeške in pesniške možnosti v čisto konkretni realnosti časa in naroda, ki ni bil nikoli posebno naklonjen smehu, ne pri Prešernu (ki »se je znal poredno muzati, smehljati, nasmihati, posmi-hati in zvonko smejati«), ne pri Levstiku (ki »se smeje na vse zobe«), ne pri Aškercu (ki »se krohoče na vse grlo, iz trebuha včasih, da je že kar nespodobno«), ne pri Ketteju (ki se smeji »še po fantovsko, hudomušno in veselo«), ne pri Murnu (ki se je smehljal »bridko in bolno«), z »ironično porogljivim« smehom Cankarja vemo, kako je bilo, toda danes, smo danes zmožni videti, na primer, v Župančičevem vitalizmu, ki ga niso pogojevale ne razmere ne čas, ampak se je, morda, rodil in ohranil le v silnem intelektualnem naponu, v katerem je pesnik ustvarjal svoje svetove (in se, bolj nezastrto kot drugi, tudi samovšečno, zaziral vanje), posebnost, svojevrsten unicum v slovenski poeziji, eno izmed redkih manifestacij ustvarjalnih moči, torej ne samo zvonko mojstrstvo besede, ampak tudi odnos do sveta, življenja, časa? Morda ni neutemeljena misel, da je tudi zaradi tega prav Župančič, ki sta mu sprotna kritika in poznejša literarna zgodovina, kot nobenemu drugemu med velikimi, zlatili s slovenskostjo (kot najvišjo estetsko in nacionalno etično vrednostjo) domala vse, kar je ustvaril, v intimnosti naše zavesti vendarle manj slovenski: moti nas, kot kaže, nekakšna njegova gospo-skost, in dejstvo, da v njem ni (tako značilno za slovenski pesniški svet) nič žrtvenega, ne izziva v nas vnaprej pripravljene ljubezni, ki, menimo, bi jo morah brez pridržka izkazovati vsem velikim. Ne zadnjemu med njimi Otonu Zupančiču. Ali ni ta muka z ljubeznijo-dolžnostjo že nekoliko staromodna za naše dni? Če kdaj, danes zagotovo nepotrebna. Italijani na primer zlahka trdijo, da je Dante največji pesnik vseh časov, hkrati pa mirno razpravljajo o šibkostih, mrtvih mestih, dolgočasnih pasažah v Božanski komediji, ki pa vseeno ostaja »božanska« — zaradi tistega, kar je v njej resnično veliko; o ljubezni do pesnika, do simbola, ki ga njegovo ime pooseblja, pa ni sledu niti v šolskih čitankah. Zagotovo je bila naša nacionalna usoda v preteklosti takšna, da je bilo treba vpreči v zavest o sebi sleherno utrjujočo prvino: tudi ljubezen do velikih pesnikov. Danes je takšna ljubezen bolj projekcija preteklosti v nas kot pa naš dejaven odnos tega trenutka. Z rastjo kulture (ki smo ji vendarle in kljub vsemu priča), z opaznim premikom od oralnega posredovanja k individualnemu, kritičnemu dialogu pesnik — bralec, ki je med vsemi komunikacijami tudi najbolj naravna, nujno vzpostavljamo tudi drugačen odnos do naše dediščine. Spreminjajo se celo naše naravne doživljajske zmožnosti, okus in duhovne potrebe, celo skupne stiske, narodne in družbene, dobivajo drugačne razsežnosti, predvsem pa drugačen poudarek, in so celo pri svojem izviru »nekaj drugega«. Najbrž smo tudi Slovenci dandanes notranje bolj trdni, zreli, da nam vsega velikega, kot rečeno, ni več treba enačiti s popolnostjo kot ne popolnosti iz nekritičnosti z ljubeznijo. Ob stoletnici Prešernovega rojstva je Župančič napisal svojo himnično Pesem mladine; najbrž je današnji čas manj enfatičen, neprikladen za himne, vendar tudi po Zupančičevi zaslugi kulturno dovolj zrel, da je zmožen 133 Samo sprašujem se sprejeti velikega poeta ob stoletnici njegovega rojstva brez predsodkov, brez ozkosti in simbolne redukcije šolskega učbenika in domoljubnega katekizma, v polni in večpomenski odprtosti poezije, ki je bila živa v svojem času in je živa tudi v našem.