SLOVANSKA KNJIŽNICA LJUBLJANA
D 2744
AW ERJAVEC
KMETIŠKO VPRAŠANJE V SLOVENIJI
1928
LJUBLJANA
Kmetiško vpraš v Sloveniji
Gospodarska in socialna slika
Napisal
Fran Erjavec
lliili ' llilli
"llilll
K
v Ljubljani 1928 Izdala in založila „Jugoslovanska kmetska zveza"
Ta razprava je — pregledana in popravljena — ponatisnjena iz „Domoljuba", kjer je izhajala od 1. 1926—1928
A
y^ /
Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (Odgovoren Karel Čeč)
Predgovor.
Kmetijstvo je najvažnejša panoga narodnega gospodarstva, saj prideluje to, kar je med človeškimi telesnimi potrebami najnujnejše, namreč našo vsakdanjo hrano. Razen tega je kme-tiški stan v Sloveniji najštevilnejši. On je kakor noben drug stan vkoreninjen na ozemlju, ki ga smatramo za našo narodno posest in v njem je kakor nikjer drugod vtelešena naša narodna samobitnost, katere najbolj žilav čuvar in oblikovalec je bil od nekdaj, je še danes in bo, upajmo, tudi v bodočnosti. Vsi vemo, da so izšli skoro brez izjeme vsi največji slovenski duhovi neposredno iz kmetiškega ljudstva, dočim so stanovi, ki so izgubili živo zvezo z našo grudo, skoro sterilni. Središče slovenske tvorne sile, slovensike narodne samoniklosti in oblikovanja narodne volje je zato v slovenskem kmetu, dočim so se kazali in se kažejo drugi stanovi v večji ali manjši meri neplodne in tudi narodno nezanesljive.
Že iz teh razlogov je kmetiško vprašanje osrednje slovensko vprašanje, ne glede na to, da se morajo tudi naši gospodarski pogledi danes bolj in bolj zaustavljati pri kmetijstvu, saj vidimo, da se pojavlja v razvoju slovenske industrije in slovenskega obrta opasen zastoj. Prihajamo polagoma morda že do viška naše današnje gospodarske krize. Zato je tudi skrajni čas, da začnemo z vso resnostjo raziskovati današnje socialno in gospodarsko stanjei našega naroda ter iskati izhodov iz te krize. In tudi v tem pogledu stoji vprašanje slovenskega kmetijstva v ospredju vseh naših današnjih gospodarskih in socialnih vprašanj.
Kljub tej važnosti pa vidimo, da sta se pečali in se pečata slovenska znanost in publicistika z našim kmetiškim vprašanjem razmeroma jako malo, kar je jasen znak naše precejšnje lahkomiselnosti. V našem tisku se sicer večkrat pojavljajo kaki drobci, toda celotnega problema se ni lotil doslej še nihče. Vem, da sta vzrok tega v prvi vrsti neodpustljiva zanemarjenost naše statistike in pomanjkanje zanesljivega podrobnega gradiva, toda vprašanje je takega življenjskega pomena za nas, da bi morali skušati premagati vsaj za prvo silo tudi te težave.
Ker se pa nihče izmed bolj poklicanih ne loti tega vprašanja, ga skušam raziskati in očrtati jaz. Predobro se zavedam vseh pomanjkljivosti te študije, toda utemeljene so v veliki meri v že zgoraj omenjenem pomanjkanju statistike in zanesljivega
podrobnega gradiva. Kritika, katere si le želim, mi bo najbrže popravila marsikatere navedbe 'in ovrgla marsikatero trditev, a to ravno hočem doseči s pričujočim, spisom. Čim podrobnejša, intenzivnejša in strožja bo kritika, tem več novega.in zanesljivejšega gradiva dobimo in tem popolnejša bo slika, ki sem jo skušal podati v tem delcu. In to je v prvi vrsti moj namen, vendar ne tajim, da sem hotel z njim tudi opozoriti vse, ki delujejo na kakršnemkoli polju med slovenskim kmetiškim ljudstvom, ne izvzemši naših političnih delavcev, na nekatere važne točke slovenskega kmetiškega vprašanja, ki je pri nas zlasti po prevratu gotovo neprimerno bolj komplicirano, nego pa n. pr. pri Hrvatih ali Srbih, a smo ga doslej gledali po večini jako enostransko.
Končno se moram na tem mestu prisrčno zahvaliti še g. ing. R. Lahu za vse mnogoštevilne nasvete in vso drugo strokovno pomoč, ki mi jo je dajal ob priliki sestavljanja tega delca.
V Ljubljani, pomladi 1. 1928.
Fran Erjavec-;
Slovenski kmet v preteklosti.
Slovenski kmet je že od nekdaj velik revež. Ko so prišli Slovenci v VI. stoletju po Kr. r. v svojo sedanjo domovino in so živeli še v zadrugah, so bile te zadruge izprva svobodne lastnice svoje zemlje.
Že v naslednjih stoletjih so pa prišli Slovenci pod nad-oblast Obrov in različnih nemških plemen, ki so polagoma popolnoma in za dolga stoletja zavladala nad njimi. Z Nemci , je polagoma zavladal v slovenskih deželah tudi nemški pravni red in.z njim tako zvani fevdalni sistem. Po nemškem pravu je postala namreč zavojevana zemlja s prebivalstvom vred last vladarjeva in ta jo je dajal svojim dvorjanom in bojnim tovarišem v nekak najem ali fevd. Ti so začeli zidati po hribčkih in brdih utrjene gradove in kmet je prihajal v vedno večjo odvisnost od tuje gospode. V zasebni ali skupni lasti kmetov je ostal v smislu staronemške vaške ustave, ki se je uveljavila tudi pri nas, le del zemljišč, a še izmed teh si jih je mnogo prilastil graščak in priznal kmetom le pravico, da jih smejo uporabljati za domače potrebe (servituti = služnosti). Nekdanje zadruge so polagoma propadale in. končno popolnoma izginile.
Dokler še niso poznali denarnega gospodarstva, ta novi jarem povečini še ni bil pretežak, zakaj graščak navadno ni zahteval od podložnih kmetov mnogo več, nego je potreboval zase in za svojo družino.
Težji je pa postal položaj, ko se je začelo uvajati denarno g o s p o d a r s t v o in se je vdajala gospoda vedno bolj razkošnemu življenju na račun podložnega kmeta. Graščak je zahteval vedno več in več, uvajal je vedno nove dajatve ter utesnjeval starodavne pravice. Razen tega so tlačile v tisti dobi našega kmeta še razne kužne bolezni in uime, največ je pa trpel. vsled neprestanih turških navallov. Turki so skoro 300 let strašno pustošili in požigali slovensko zemljo in odganjali tisoče Y sužnost. V teh stiskah je bil navezan kmet samo nase, zato se ga je začel polaščati obup. Začel je segati po samopomoči in že v zgodovini XV. stoletja beremo o kmetiških uporih proti graščakom, ki so se pa radi slabe organizacije, nezadostnega orožja in bojne neizvežbanosti ponesrečili. Največji tak upor za »staro pravdo« se je vršil leta 1573. pod vodstvom Matije Gubca, ki se je končal s strašnim porazom kmetov, ki so bili izročeni odslej še večjemu zatiranju od strani graščakov.
Na boljše se je obrnilo šele pod vlado cesarice Marije Terezije in njenega sina Jožefa. Tedaj je bil uveden prvi davčni kataster, ki je služil odslej za podlago pri odmeri davkov, in leta 1781. je bilo odpravljeno osebno robstvo kmetov. S tem in z nekaterimi drugimi zakoni je bil izdatno izboljšan položaj kmeta.
Še bolj so olajšali graščinski jarem Francozi, ki so imeli od leta 1809. do 1813. zasedeno zapadno polovico slovenskih dežel, a kar jim je hasnilo, to so pa pobrali silni davki, vojske, draginja itd. Po odhodu Francozov so se vrnile z Avstrijci tudi prejšnje razmere, a ne za dolgo. Prebujajoči se narodi niso mogli več trajno prenašati popolne nadvlade plemstva, temveč so jo kmalu zrušili. To se je zgodilo v viharnem letu 1848.
Za slovenskega kmeta je revolucija leta 1848. eden najznamenitejših dogodkov v njegovi zgodovini. Tedaj so se uprli kmetje in meščana, zahtevajoč odpravo podložništva in ustavne pravice, a dočim so ti že po par letih večino svojih priborjenih pravic zopet izgubili, je pa prinesla ta revolucija kmetom popolno osvobojenje izpod stoletnega graščinskega jarma. Tedaj prvič sklicani državni zbor je že na svoji seji dne 31. avgusta 1848 sprejel zakon o zemljiški osvoboditvi in odpravi podložništva, ki ga je cesar teden dni nato tudi potrdil. Kmalu nato so sledile še natančnejše določbe (4. marca 1849 je bilo n. pr. določeno, katere služnosti prenehajo brezplačno in katere za odškodnino), a v naslednjih letih je bilo potem s pomočjo posebnih komisij izvršeno ogromno delo k m e t i š k e ali zemljiške odveze.
Kakšnega pomena je bila ta za našega kmeta, razvidimo najbolje iz dejstva, da so znašale dotlej dolžnosti slovenskih podložnikov graščinski gospodi letno okroglo 1,300.000 dni ročne tlake in 900.000 dni vprežne tlake (na Kranjskem je bilo n. pr. 17 vrst tlak) ; vrednost desetine, ki so jo morali plačevati slovenski podložniki, je dosegla po tedanji cenitvi letno 500.000 goldinarjev, v gotovini so plačevali davka nad 300.000 gld. (na Kranjskem je bilo n. pr. 59 različnih davščin v gotovini in 93 v pridelkih) in približno toliko so znašale tudi pristojbine za posestne izpremembe. Vrednost vseh podložniških dolžnosti so cenili po jako nizki cenitvi (1 dan tlake z 2 konjema n. pr. le 10% do 131/2 krajcarja) na okroglo 21 milijonov goldinarjev, kar odgovarja približno poldrugi milijardi današnjih dinarjev. Dve tretjini tega zneska so morali plačati podložniki s pomočjo dežel, ena tretjina je pa odpadla kot davek na gospodo. S to odvezo sta postala po tolikih stoletjih kmet in graščak enakopravna državljana.
Ta osvoboditev izpod graščinskega jarma pa vsaj gospodarskega položaja našega kmeta ni bistveno izboljšala, temveč ponekod še poslabšala, kakor je ugotovil že na I. katoliškem shodu leta 1892. Fr. Povše, ki je razpravljal o kmetiškem vprašanju. Zakaj, kar je moral dajati poprej graščaku, mu je
»
pobrala odslej država v obliki hitro naraščajočih' davkov, zlasti za vojaštvo in drago centralistično upravo, izgubil je razne ugodnosti, ki jih je imel poprej od graščin, in nerešena je ostala cela vrsta vprašanj (n. pr. razne služnostne pravice, vprašanje velikih površin skupnih zemljišč itd.), kar je povzročalo pogosto velike neprilike.
Če pregledamo slovensko kmetijstvo neposredno po letu 1848, to je v začetku petdesetih let, tedaj vidimo, da je znašal n. pr. na Kranjskem poljedelski pridelek:
ajde..............577.000 mernikov
ovsa ....... 562;000
pšenice............448.800 „
rži................362.600
prosa..............252.200
koruze............84.500 „
stročriih sadežev . . . 10.500 „
lanenega semena . . . 14.000
krompirja..........2,450.000
Živinoreja je bila razvita precej slabo, kajti na Kranjskem so n. pr. našteli 1. 1851. le 20.269 konj, 187.107 goveje živine (jako slabih pasem, kajti vsaka glava je tehtala povprečno le 300—400 funtov), 75.200 prašičev, 67.542 ovc (zlasti na Notranjskem) in 100.000 panjev čebel, razen tega so se pa pečali Dolenjci in Vipavci tudi s svilorejo. Gozdov je bilo na Kranjskem 1. 1852. okroglo 703.500 oralov, ki so jih pa ravno v tistih letih na Notranjskem zaradi gradnje železnice neusmiljeno izsekavali, zaradi česar se je tudi že tedaj glasno pojavljala zahteva po zakonu v varstvo gozdov. Zemljišča so bila silno razkosana, saj je bilo n. pr. 1, 1852. na Kranjskem razkosanih 229.847 oralov njiv na 609.000 parcel s 73.469 posestniki.
Na splošno so tedaj cenili, da je na Kranjskem aktivna le Dolenjska, dočim pa Gorenjska in Notranjska pasivni za več kot eno tretjino. To izgubo so krili Gorenjci deloma s tedaj precej močno razvito industrijo, Notranjci pa s špedicijo, ki je do-našala Kranjcem nad 2 milijona goldinarjev letno. To je po zgraditvi železnice seveda odpadlo. Obrestovanje posestev so cenili komaj na 2—3%.
. Prav posebno težki časi so se pa začeli za našega kmeta v šestdesetih letih, ko je zavladal z obnovitvijo ustavnega življenja v Avstriji liberalizem, ki je sicer osvobodil ljudstvo graščaka, a ga zasužnjil kapitalu. Ta je proglašal popolno gospodarsko svobodo in v tem duhu so se sklepale tudi tedanje postave, med katerimi so mnoge neizmerno škodovale našemu kmetu (n. pr. zakon o svobodnem razkosavanju zemljišč in o dednem pravu 1. 1868., o obrestih iz 1. 1866. itd.), ali pa ni bil zmožen ustvariti niti najpotrebnejših zakonov za ureditev različnih perečih zadev (za zakone o agrarnih operacijah, sprejete 1, 1883., se je bilo n. pr. treba boriti skoro 15 let; kljub prošnjam
Kranjske kmetijske družbe ni hotela uvesti obveznega zavarovanja proti požaru, agrarne operacije se skoro niso premaknile z mesta itd.).
Ker ni varovala kmeta in njegovega posestva nobena postava, se je začel polaščati njegove zemljie iznova zemljiški, industrijski in bančni kapital, kmet je lezel v vedno večje dolgove, njegova prehrana je bila nezadostna, zaradi (česar je bila tudi Avstrija glede umrljivosti, skoro na čelu evropskih držav (28"/oo), P® naših vaseh je pel bobèn in ljudstvo je trumoma bežalo v Ameriko. Leta 1886. je bil n. pr. proračiman čisti katastralni dohodek iz zemlje v avstrijs'kih deželah na 165 milijonov goldinarjev, dolgov je bilo pa vpisanih na kmetiških posestvih 2176 milijonov goldinarjev, ki so se od L 1858. potrojili, a tu še niso všteti nevknjiženi osebni dolgovi, ki so bili zaradi običajnih oderuških obresti še groiznejiši. Ako računamo obresti tega dolga in pa zemljiške davke, ki so znašali tisto leto nad 35,000.000 gld., vidimo, da je kmetoval avstrijski kmet že tedaj z izgubo, in če vzamemo dvajsetkratni čisti dohodek zemljišč kot podlago njegove vrednosti, vidimo, da so bila vredna manj nego na njih vknjiženi doilgoVi. Dejansko je bil položaj seveda nekoliko boljši, ker so tu vračunane tudi vknjižene dote in nevknjiženi plačani dolgovi, a če pa vpošte-vamo na drugi strani nevknjižené osebne dolgove, se slika bistveno ne izpremeni mnogo. To dejistvo nam dovolj jasno potrjuje strahotno število 'dražb .kmetiških posestev. Od' leta 1870. do 1880. je šlo v Avstriji na boben 62.119 lonetij, od leta 1880. do 1886. pa novih 78.093.
Pri nas je vladala taka revščina, da so n. pr. prodajali na Dolenjskem po 1000 gld. vredne kmetije po 5 gld. Posestvo nekega A. Kuntariča v Vrhovski vasi, cenjeno na 1080 gld., se je prodalo za — dva goldinarja in še to kostanjeviški davkariji, spomladi leta 1878. pa je bil prodan na Brdu mlin, cenjen že 14 let poprej na 34.000 gld., za 5400 gld., in leta 1889. je imela Kranjska izmed vseh avstrijskih dežel največ malih prisilnih prodaj. V teh letih je sicer propadlo tudi mnogo graščin (samo na Kranjskem n. pr. od leta 1850. do 1910. olo-oglo 150), toda od tega so imeli velike dobičke le prekupci.
Najhujše šibe za našega kmeta so bile svobodno zadolževanje (samo 1. 1891. je bilo n. pr. na Kranjskem vknjiženih 3248 novih hipotek, od teh 620 nad 6 odstotnih in približno tako je bilo vsako leto) in razkosavanje zemljišč, militarizem, ogromni davki, ki so znašali ponekod na Kranjskem polovico in še več vrednosti zemljišča (pri regulaciji zemljiškega davka se je n. pr. izkazalo, da je plačala Kranjska v 20 letih 18 milijonov goldinarjev preveč davka), prevelike dote, liberalni oderuhi po deželi, uime (leta 1890. je stradalo vsled pomladanskih poplav samo na Dolenjskem in Notranjskem nad 40.000 ljudi, trtna uš je uničila vinograde itd.), konkurenca tujih poljedelskih sadežev (leta 1873. je n. pr. stal 1 q pšenice 16.60 goldinarjev, leta
1890. pa samo 8,91 goldinarjev, razen tega se je pa v tej dobi, «e kupna vrednost denarja zmanjšala za okroglo 15 odstotkov) in grabežljivost kapitalističnih špekulantov, kar je gnalo naše ljudstvo v obup in k alkoholu. Liberalni državni zbori in. liberalne vlade so pritirale vso državo, zlasti pa še slovenskega kmeta, na rob popoliiega gospodarskega propada.
V teh žalostnih razmerah se je pojavila tudi pri nas proti koncu preteklega stoletja rešilna misel, ki. se je zvala zadružništvo. Po deželi so se začele porajati številne kreditne in konsumne zadruge, za katere si je pridobila posebno velike zasluge duhovščina z dr. J. Ev. Krekom na čelu, ki je postal ravno zaradi svojega dela na zadružniškem polju največji dobrotnik slovenskega kmeta. Liberalna stranka je sicer uprizarjala proti dr. Krekovemu delu na zadružniškem pojju grdo gonjo, ker so bili z njim zadeti v srce oderuhi, glavni stebri te stranke, toda ljudstvo se je oprijemalo te svoje rešilne bilke z največjo ljubeznijo, ker je hitro uvidelo izredno blagodejne posledice zadružništva. .
Razen tega je bilo po padcu pogubnega liberalizma sklenjenih tudi več, za kmeta jako koristnih postav (n. pr. proti oderuštvu 1. 1881., v varstvo gozdov, davčne reforme), oživela so melioracijska dela in kmetijski pouk, tako da se je proti, koncu preteklega stoletja položaj našega kmeta vendarle nekoliko izboljšal. To izboljšanje pa našega kmetijstva še tudi ni. postavilo na trdne, noge, kajti še 1. 1898. je bilo samo na Kranjskem vknjiženega na kmetskih posestvih 132 milijonov zlatih kron dolga, ki se je poviševal vsako leto za okroglo 8 milijonov kron (obresti zanj so znašale skoro šestkrat več nego ves zemljiški davek), in še 1. 1902. je izračunal tedanji ravnatelj Kranjske kmetijske družbe, da ima kranjsko kmetijstvo vsako leto okroglo 5 milijonov kron več izdatkov nego dohodkov. Zunanji izraz bednega stanja slovenskega kmetijstva je bil strahoten beg z rodne grude; samo s Kranjskega se je n. pr. ■izselilo od 1. 1896. do 1910, v Ameriko 110.372 oseb, med katerimi je bila ogromna večina kmetiškega stanu, celo grun-tarjev, ki niso mogli doma več izhajati.
Prav znaten korak k izboljšanju, bednega položaja slovenskega kmeta je bil storjen tudi 1. 1908., žal le, da samo na Kranjskem. Tedaj je bilo namreč v kranjskem deželnem zboru zrušeno dolgoletno gospodstvo nemških veleposestnikov in slovenskega liberalnega meščanst\'a, ki ni imelo niti najmanjšega zmisla za kako smotreno socialno in gospodarsko delo v korist širokih plasti ljudstva. Deželni zbor in deželni odbor je dobila v roke -^Slovenska ljudska stranka', ki je razvila delavnost, kakršne Kranjska dotlej še ni videla. Samo od leta 1908. do 1913. je bilo sprejetih v deželnem zboru nad 1000 sklepov in 55 zakonov, izmed katerih se je tikal pretežni del kmetiških zadev. Razen širokopotezne akcije za elektrifikacijo
dežele ter cestnega, vodopravnega in lovskega zakona so bili sprejeti zakoni, oziroma sklepi glede razdelbe in zložbe zemljišč (okrog 1. 1880. je imelo le 4% kranjskih katastralnih občin po večini arondirana zemljišča, 6-3% deloma rastresena, 87-7% pa po večini rastresena; dobile so se »parcele«, široke po 4 do 11 m in dolge do 2 km ter oddaljene po več kilometrov od domačije), izboljšave pašnikov, varstva planin in pašnih pravio. Deželni odbor je skrbel za vzrejo mladih bikov, za melioracije (do 1.1896. se je izdalo n. pr. na Kranjskem za melioracije le 397.008 gld., dočim se je izdalo na manjšem Koroškem 1,368.912 gld., in Kranjska je bila tudi ena redkih dežel, ki 1. 1891. še ni imela nobene melioracijske zadruge), preosnoval je kmetijsko šolstvo, uvedel živinorejske, gospodinjske in druge tečaje, sadjarsko, živinorejsko in gozdno nadzorstvo, organiziral nešteto strokovnih tečajev, podpiral zadružništvo, gradil nove ceste (140 km), vodovode (32 za 34.000 prebivalcev) itd. Skratka: kranjsko kmetijstvo se je nahajalo v tistih letih v popolnem prerojevanju, ki je obetalo mogočno vplivati na celokupni gospodarski položaj kmeta in ravno plodonosno delo kranjskega deželnega zbora in odbora tistih let nam nazorneje nego kakršnokoli drugo dokazovanje kaže, kakšnega nedoglednega pomena bi bilo tudi za naše kmetsko ljudstvo, če bi imeli danes vsaj toliko avtonomije, kot smo je imeli že do prevrata. Žal, da tudi deželni zbori in odbori ostalih kronovin, v katerih so živeli Slovenci (štajerski, koroški, goriški, tržaški in istrski) niso razvili tolike delavnosti, a vzrok je tičal deloma v tamošnjih narodnostnih bojih, v prvi vrsti pa v nedemokratičnih volivnih redih, ki niso pustili 'ljudstvu do primernega zastopstva in uveljavljenja.
Zadnja leta pred vojno se je ukrenilo torej za slovenskega kmeta od strani zakonodajnih in upravnih oblasti marsikaj, or-ganzacija samopomoči (zadružništva, pouka itd.) je napredovala jako hitro, tako da vsekakor moremo ugotoviti znatno izboljšanje nekdanjega obupnega položaja, toda čudežev v tako kratki dobi tudi ni bilo mogoče izvršiti, zlasti ker so narodnostni boji skoro popolnoma onemogočevali ustvarjajoče delo avstrijskega drž. zbora, v katerem je imel liberalizem še močno besedo (do 1. 1913. se je nabralo n. pr. že 12 zakonskih predlogov samo proti razkosavanju zemljišč, a v razpravo ni prišel nobeden). Konkurenca inozemskih kmetijskih pridelkov, domači prekupčevalci, ki so bili za kmeta skoraj isto kot nekoč oderuhi, pomanjkanje poljedelskih delavcev (dr. Krek je pred vojno izračunal, da je padlo njih število v poslednjih 10 letih za 111.000), davki, dragi industrijski izdelki in razne druge okolnosti, o katerih bomo razpravljali podrobneje še pozneje, so povzročale, da «Ipvenski kmet nikakor ni mogel na zeleno vejo. Za sproti je že še izhajal, a tlačili so ga dolgovi, izvirajoči iz prejšnjih časov in naraščajoči vsled prevelikih dot, nesreč, uim, slabih letin itd.
To vprašanje je rešila šele vojna. Res je, da so tudi kmetiška gospodarstva veliko trpela zaradi vojne (rekvizije, zanemarjanje gospodarstva itd.), toda cena kmetijskih pridelkov je tako poskočila, da je velika večina kmetov poplačala vse svoje dolgove in naložila še kake prihranke. S tem je bilo pa naše kmetijstvo rešeno najhujšega bremena, in če pogledamo njegov položaj ob času prevrata, moramo priznati, da je bil na splošno zadovoljiv. Kmet je imel svoje gospodarstvo sicer nekoliko zrahljano, a bil je po večini prost dolgov, tako da je bilo danih mnogo pogojev za ozdravljenje ran, zadanih mu tekom stoletij, ki smo jih v zgorajšnjih vrsticah na kratko preleteli.
IL
Današnje stanje slovenskega kmetijstva.
če smo dejali v prejšnjem poglavju, da je bil položaj slovenskega kmetijstva neposredno po vojni razmeroma ugpden in da je bilo danih mnogo pogojev za njegovo končno ozdravljenje, pa danes nihče več ne taji dejstva, da se je ta položaj v zadnjih letih neizmerno poslabšal in da mu zopet groze prav take krize, kakor jih je preživljalo v drugi polovici preteklega stoletja. Žal, da današnjega stanja našega kmetijstva sploh ni mogoče popolnoma točno in izčrpno ugotoviti s potrebnimi številčnimi pregledi, kajti država statistiko, ki je vir in podlaga vseh gospodarskih razmotrivanj, neverjetno zanemarja. Toda že iz onih podatkov, ki so nam na razpolago, moremo uvideti, da stojimo pred krizo, ki ogroža gospodarski obstoj našega naroda.
Nobenega dvoma ni namreč, da smo Slovenci za enkrat še po znatni večini kmetiško ljudstvo zaradi česar je kmetiški stan tudi narodno, socialno in gospodarsko najvažnejši. Da je to res, nam dokazuje že statistika iz 1. 1910., ki nam pove, da se je preživljalo prebivalstvo na predvojnem Kranjskem in v slovenskem delu Štajerske, katerega je bilo na 15.800 km- okroglo 1,027.000, takole:
3 poljedelstvom in gozdarstvom . 671.000 duš ali 65.2 odstot. z rudarstvom, obrtjo, ind. in trg. . 225.000 duš ali 22.1 odstot. z ostalimi poklici ali brez poklica . 130.000 duš ali 12.7 odstot.
V zadnjih 15 letih se je to stanje sicer nekoliko premaknilo v škodo kmetijstva in v korist obrti in industrje, vendar moremo s precejšnjo gotovostjo računati,* da se preživlja tudi v današnji Sloveniji prebivalstvo, katerega je okroglo 1,065.000, nekako takole :
3 kmetijstvom........ 671.000 duš ali 63 odstot.
z obrtjo, ind., rudarstvom in trgovino 256.000 duš ali 24 odstot. z ostalimi poklici ali brez poklica . 138.000 duš ali 13 odstot.
* Po zaključku te razprave so postali znani tudi rezultati ljudskega štetja iz 1. 192il., po katerem se je pečalo v Sloveniji s poljedelstvom 63% vsega prebivalstva, z obrtom in industrijo 16%, s trgovino o-5%, s prometom 5-7%, z drž. službo in svobod, poklici 5%, vojaštva in ostalih poklicev Je bilo 6-8%; za vso državo je pa slika naslednja: kmetijstvo 75%, obrt in industrija 9%, trgovina 2-7%, promet 1-9%, drž. nastavljenci in svobodni poklici 3-8%, vojaštvo in ostali 7-6%.
Iz tega razvidimo, da živita še vedno skoro dve tretjini slovenskega naroda od zemlje, zaradi česar lahko trdimo, da smo Slovenci še pb prav znatni večirii kmetiški narod.
1. Posestne razmere.
Prav neugodna slika za naše kmetijstvo se nam že pokaže, če pogledamo površino Slovenije, ki meri okroglo 16.200 km^ ali 1,620.000 ha, kajti od te je odpadlo 1. 1921-22 na:
poljedelska tla 836.358 ha ali 51.63 % (v vsej državi 42.13 %> gozdove . . 690.633 ha ali 42.65 % (v vsej državi 30.58 % > nerodovitna tla 92.703 ha ali 5.72 % (v vsej državi 27.29 % )
To znači, da zavzemajo v Sloveniji poljedelska tla komaj dobro polovico vse površine, gozdovi slabo polovico, nekaj malega j& pa nerodovitnega sveta.
Res je, da so gozdovi veliko in prevažno naravno bogastvo vsakega naroda, toda za poljedelstvo v ožjem pomenu besede prihajajo v poštev le deloma, zaradi česar je že odstotek poljedelskih tal v precej neugodnem razmerju z odstotkom kmetiškega prebivalstva. Na vsakega prebivalca Slovenije odpadejo komaj dobre tri četrtine hektarja (0.78 ha) poljedelske zemlje, kar pri nas nikakor ne zadostuje za-preživljanje, a na vsakega kmetiškega človeka odpade komaj 11/4 ha (1.246), kar je za gospodarsko zdrav in trden kmetiški stan zopet mnogo premalo.
Še nazornejše se nam pokaže to pomanjkanje poljedelske zemlje, če pogledamo velikost naših kmetij. Za to pri nas za sedanjo dobo sicer nimamo podatkov, a služi nam v to svrho lahko še avstrijska statistika iz 1. 1902. za pred^ vojno Kranjsko in slovenski del Štajerske, kajti s tem ozemljem se po večini krije današnja Sovenija glede velikosti ter števila prebivalstva in vsak poznavalec razmer tudi ve, da se te razmere od tedaj niso bistveno izpremenile. Po tej statistiki je bilo torej 1. 1902. na označenem ozemlju skupno 144.688 kmetij, in sicer v velikosti
0—1 ha . . . . . skupaj 34.285 ali 23.7 %
1—5 ha . . . . . skupaj 47.695 ali 32.95
5—10 ha.....skupaj 25.574 ali 17.73 %
10—20 ha.....skupaj 24.335 ali 16.8 %
20—50 ha .... . skupaj 10.912 ali 7.52 %
50—100 ha.....skupaj 1.320 ali 0.9 %
in nad 100 ha.....skupaj 567 ali 0.4 %
Ali z drugimi besdami povedano:
malih kmetov (0—10 ha) smo imeli . . 107.554 ali 74.38 %
srednjih kmetov (10—20 ha) smo imeli . . 24.335 ali 16.8 %
trdnih kmetov (20—50 ha) smo imeli . . 10.912 ali 7.52 %
velikih posestev (nad 50 ha) smo imeli . . 1.887 ali 1.3 %
Iz vsega tega je razvidno, da je pri nas ogromna večina kmetiških posestev malih kmetij, zaradi česar upravičeno lahko trdimo, da smo Slovenci narod malih kmetov. In kdor količkaj pozna naše kmetiške razmere, ve, da se vsaj oni »kmetje«, ki imajo manj kot 5 ha zemlje, nikakor ne morejo preživljati zgolj s svojega posestveca. In samo teh je, kakor vidimo, 81.980 ali 56.65 %, kar znači, da je najmanj dobra polovica slovenskih kmetiških gospodarstev pasivnih.
V teh številkah so obsežene seveda tudi one >kmetije«, katerih lastniki se preživljajo še z drugimi dohodki (obrtjo, dnino itd.), a to je umevno samo od sebe, kajti s »posestva«, ki ne meri n. pr. niti 1 ha, v nobenem slučaju ni mogoče živeti. Če bi tedaj upoštevali le prave kmetije, to je one, ki žive zgolj ali pa v pretežni večini od zemlje, bi se zgorajšnje število malih kmetov res za par tisoč glav zmanjšalo, vendar nikakor ne toliko, da bi bistveno vplivala na zgorajšnja in še sledeča izvajanja, zaradi česar jih lahko mirno obdržimo kot osnovo za našo razpravo. Čeprav namreč odštejemo od zgorajšnjega števila vse one, ki imajo do 1 ha zemlje (kar je pa mnogo, mnogo preveč, ker SÔ tu všteti mali bajtarji, ki se preživljajo z dnino, torej od zemlje), nam ostane še vedno polna tretjina vseh slovenskih -kmetij«, ki ne donašajo lastnikom niti za zadostno preživljanje.
2. Poljedelstvo.
Do podobnih zaključkov pridemo, če začnemo podrobneje premotrivati splošni.'značaj, dohodke in stroške našega kmetijstva. Zgolj kmetijstvu v ožjem pomenu besede namenjena površina je porazdeljena pri nas na posa-ipezne panoge, kakor nam kaže razpredelnica na str. 15.
Iz te razpredelnice je razvidno, da je namenjena komaj dobra tretjina vse slovenske poljedelske zemlje poljedelstvu v ožjem pomenu besede, dobra polovica živinoreji, ostanek odpade pa na vrtove, sadovnjake, vinograde ter barja in močvirja. Če primerjamo sedaj po\TŠino njiv s številom kmeti.škega prebivalstva, vidimo, da ne odpade na glavo niti polovica hektarja njiv (0.46 ha), če jo pa primerjamo s številom vsega prebivalstva, pa vidimo, da pride na glavo komaj dobra četrtina hektarja (0.29 ha), kar je gotovo več kot premalo.
Seveda ni zasejana, oziroma zasajena niti zgoraj navedena površina njiv vsa s pridelki za neposredno prehrano prebivalstva, kar nam našo trditev le še bolj podpre. To nam dokazuje tudi statistika, ki nam pove, da so naše njive zasejane, oziroma posajene s sadeži, kakor nam kaže razpredelnica na strani 16.
Iz teh podatkov razvidimo, da nista posejani z žitom, ki tvori najvažnejši del človeške hrane, niti dve tretjini vseh njiv, s korenjastimi in gomoljastim! zelišči, ki nam dajejo tudi pre-
Vrsta V Tsej Jugoslaviji v letih 1920—1924 povprečno veako lelo V ljubljanski oblasti 1. 1924 V mariborski oblasti 1. 1924 V vsej Sloveniji T letih 1920—1924 povprečno vsako leto
skupaj ha /0 skupaj ha 7„ skupaj ha "1 /o skupaj ha Vo
njive................. 6,172.809 55.59 137.643 31-09 173.687 45-08 308.435 37-9
vrtovi ................. 145.522 1-26 6.Ô45 1-48 5.020 1-30 10.742 1-3
travniki ................ 1,561.416 14-05 153.299 34'62 113.972 29.58 256.300 31-6
pašniki ................ 2,650.009 23-67 127.677 28-84 69.372 18-01 198.061 24-3
vinogradi............... 168.543 1-52 9.197 2-08 13.108 3-49 21.003 2-6
sadovnjaki .............. 245.570 2-21 4.929 1-11 9.603 2'49 15.109 . 1-8
barja in moÊvirja........... •189.208 1-70 3.460 0-78 512 0-14 4.354 0-5
Skupaj .... 11,133.077 100 442.750 100 385.274 100 811.876
Vrsta sadežev V vsej Jugoslaviji v letih 1920—1924 povprečno na leto V ljubljanski oblasti leta 1924 V mariborski oblasti leta 1924 V vsej Sloveniji v letih 1920—1924 povprečno . na- leto
skupaj ., ha /o skupaj ha /o skupaj ha /0 skupaj ha .0/. ... /0
Zrnata zelišča.............. 4,638.338 74-20 79.985 58-11 128.149 75-78 199.123 64-5 ,
Stročnice kot samostojna kultura..... 80.005 1-30 1.727 1-25 1.355 0-78 6.495 2-1 :
Korenasta in gomoljasta zelišča..... 251.523 4-07 30.523 22-18 25.977 14-96 60.105 19-7
Industrijska zelišča........... 99.002 1-41 1.194 0-87 3.042 1-75 3.762 1-1
Vrtna zelišča.............. 78.094 1-26 2:371 1-72 1.878 1-08 4.521 1-5:
Zelišča za krmo............. 229.593 3-43 21.843 15-87 ,13.286 T65 32.321 10-6
Ledine................. 796.262 14-33 — — — — .
Skupej . . . 1 6,172.817 100 137.643 100 173.687 100 308.455
važni del naše neposredne hrane, pa komaj dobra petina. Razmerje med obema vrstama sadežev je sicer precej pravilno, o čemer bomo pa še govorili pozneje, toda za enkrat hočemo le pokazati in povdariti, da ima naš narod mnogo premalo poljedelske zemlje, da bi mogel dobro preživljati Slovenijo, kajti že iz teh podatkov je razvidno, da nam manjka zemlje celo za preživljanje samega kmetiškega prebivalstva. Na vsako glavo kmetiškega prebivalstva ne odpadejo namreč niti tri desetine hektarja (le 0.298 ha ali 2980 m^) z žitom obsejanih njiv in niti ena desetina (le 0.089 ha ali okroglo 890 m^) s korenjastimi in gomoljastimi zelišči zasajenih.
Podobno sliko dobimo tudi, če pregledamo še naše pridelke. Celokupne poljedelske pridelke slovenske zemlje nam kaže razpredelnica na str. 18 in 19.
Iz tega pregleda je razvidno, da so naši glavni poljedelski pridelki (razen zelišč za krmo) : pšenica, ječmen, rž, oves, proso, ajda, koruza, fižol, krompir, repa, zelje, vino, jabolka in hruške. Ker tvorijo ti sadeži tudi skoro ves rastlinski del naše hrane, si približno tudi lahko izračunamo, v koliki meri zadostuje njih pridelana množina za prehrano Slovenije, oziroma njenega kmetiškega prebivalstva. V to svrho moramo seveda preiskati najprej čisto množino posameznih pridelkov, ki nam ostane za prehrano, kar naj skuša podati razpredelnica na str. 20.
Kakor smo rekli že zgoraj, so to vsaj glede porabe navedenih pnidelkov za krmo samo približne cenitve, ker je točne podatke za enkrat še itak nemogoče ugotoviti, vendar bo vsak poznavalec razmer pritrdil, da nekako odgovarjajo dejanskim razmeram. Že iz tega računa pa tudi takoj na prvi pogled raz-vidimo, da pridelamo najvažnejšega hraniva, to je žita, mnogo, mnogo premalo celo za prehrano kmetiškega prebivalstva samega, dočim nam pa preostane nekaterih drugih pridelkov nekaj tudi za izvoz (n. pr. krompirja, sadja itd.).
Če bi hoteli narediti točen obračun našega poljedelstva, bi morali ugotoviti sedaj še potrebe za prehrano prebivalstva, kar je pa zaradi neenakomemosti hrane pri posameznih stanovih in po posameznih krajih jako težko. Vsaj približno sliko nam bo pa morda vendarle podal tudi le na cenitvi temelječi poizkus, ki ga kaže razpredelnica na str. 21.
Iz tega pregleda bi sklepali, da moramo uvoziti v Slovenijo izmed poljedelskih sadežev letno povprečno okroglo 12.500 vagonov žita in 280 vagonov fižola, izvozili pa bi lahko kakih 1100 vagonov krompirja, 150 vagonov zelja, 170 vagonov repe in 1500 vagonov sadja, dočim bi pridelali ostalih važnejših poljedelskih sadežev nekako ravno za dom.
Do teh zaključkov smo torej prišli potom zgorajšnjih po-izkusnih računov, dejansko je pa danes položaj našega poljedelstva še slabši. Res je, da ne uvozimo toliko žita, temveč po mnenju strokovnjakov le kaldh 7000 vagonov letno, toda to gre v veliki meri na škodo naše prehrane (draginja žita v prvih
Erjavec: Kmeliško vprašanje v Sloveniji. 2
Vrsta pridelka
v vsej Jugoslaviji v letih 1920—1924 poTpr. na leto
požete površine v ha
pridelka v q
skupno
na 1 ha
V ljubljanski oblasti v letih 1922— 1924 povpr. na leto
požete površine v ha
pridelka v q
skupno
na 1 ha
V mariborski oblasti v letih 1922— 1924 povpr. na leto
požete površine v ha
pridelka v q
skupno
na 1 ha
V vsej Sloveniji v letih 1920—1924 povpr. na leto
požete površine v ha
pridelka v q
skupno
na 1 ha
Sgg
Din
I
a
pšenica ječmen rž . . oves . sirk . pira . proso ajda . koruza
1,535.300 368.500 192.900 388.300 40.400 20.500 35.600 16.640 1,874.700
14,051.200 2,838.700 1,434.200 2,352.200 298.700 131.500 246.500 88.000 25,345.500
8-2 7-6 T-7-6 7-4 6-35 6-9 5-75 13-5
25.460 11.200 8.500 11.100 1.750 480 4.500 1.300 14.700
203.500 85.100 70.500 106.200 14.900 2.350 43.100 8.750 204.400
6-6 7-3
7-9 10-8-5
8-9-6 6-7
13-9
37.600 9.600 25.650 13.200 1.100 240 2.500 680 36.850
328.000 85.800 222.800 122.900 10.860 3.850 23.600 4.950 522.800
7-5
8-2 7-7 9-3 9-2
10-3 9-8 6-9 14-2
55.350 20.00( 30.300 24.450 2.100 560 7.800 20.85U 42.050
509.700 166.100 238.900 215.500 17.600 4.800 66.400 115.200 491.100
8-4 8-1
7-2
8-8 8-6 .8-8 8-5 5-9
11-4
400 350 360 340 310 320 330 350 350
ÓS ■M a
J, JI
a ; •o o
ga
S CS (O œ
fižol (sam. k-ult.)* grašÉica grah . bob . . leča . .
49.200 13.050 4.500 5.200 3.400
327.000 138.100 29.800 42.100 19.100
6-9 10-5 6-6 8-1
5-8
1.100 120 90 144 18
12.300 940 715 1.900 128
10-5 7-8 7-6 126-9
500 206 134 243 19
3.600 1.620 590 1.760 .142
7-3
8-2 4-4 8-7 7-3
6.550 326 185 343 72
39.300 2.200 1.160 2.800 328
6-2 6-9 7i 8-7 5-5
600 520 650 320 680
krompir pesa. . korenje
repa** .
211.900 23.700 5.400
9,729.900 2,215.500 284.100
45-8 99-3 52-6
22.950 3.020 3.350
850
,799.300 417.350 258.700 62.950
78-6 138-1 92-9 76-6
22.750 1.230 840 330
1,438.000 181.500 72.500 36.700
63-9 147-5 77-6 85-1
42.000 9.300 • 3.940
2,589.200 813.600 216.200
61-6 84-3 57-2
175
80 120
80
.z
o „ s;
^ÍS I
F
U. o
CL o ^ P ® ®
íb g
g-»
B œ P P-S
p.
rs S
Pna
.— Nt
S'a o
Sg'S « ^ »»
S » H
CD W<
O?
>a >73 m >0 o
^ o CL
® S S-p
œ o-E CD
§
Iš
^ "O
£ a ° 5" a 01
rt- S" o
S.®
oj n;
3 ,, < ^
S-S. N
o C! N • a
w rD Q.
2 d. s
M. CL P M
œ a
uq pû ÍD !S
-o " o
^^ s
P
-ois a g p
B p I— CD
® H «
• I
o l*r «£.
pg-M. p
■g
i N <
® C B. » ^
■tí <
o d ,
m Cb '
S (B
S g '
g" s
CD o< —
Pg-
"S œ
11
CD to
5 -f-
ET-a B.P
to'et-
o.p t) B' P
al
P <1
Q.P
^ čo O) =
gssss
prid, z 1 drev. v kg
— — tO —
cn 00 — tr> CD
cji eň cj) 00 —
število dreves
to — 00 O) <1 cji to lo ^J -J —
to 00 CD to ss p on p 05 f» bo bo w ^ 3
o o
prid. z 1 drev. v kg
— tO C/) —
05 05 en CjO to
00 -j -j
število dreves to —
10 , . -a v 0
gs 00 00 -4 p to
*fv Ć0 b 0 b
p, g ë 0 f-î (—ï g
prid. z 1 drev. v kg
I S^^ui!^
Cji jl CÔ
ťi .Q ^ —
CO O) g 8
o oo —
cD -J 00
CJ« CJl CÍ
o š s
o o o
—' 00 to
00 00 -4
N5 rf^ —
po ÇD ^
tO cD cD tO
O O C O
o o o o
Va
ř" w
ji. L. lo
o o o
o o o
to o; C^
^ o CO
CP I' 00
"ČO
o
tJI
o o o
CD o -J -a
o o
vrtna zelišča
« g; & N » a ®
"-i S- ® iZ;
g, » B- S- CD
» i I ■
00
Cn ^ -- (jO 7J
čn b čn oi to o o cji cn o 00000
— Cn to <1 01
<1 OÎ Ot O
0Č> pj
tO ^
I ÎO
— pO
to to ^
— o to
O O
£35 Oc I o CD op I. to tó 00 ob 1'
_ - íá
CD 00 o
to J:^ ^ O) op O cA 00 to
— tó I
tO ^ Ô
— 00 C3) — — tO — to on tó 00 1' it^
industrijska zelišča
i # I i Í § B.^.. I s p . . ^
P^ CO g. p
5 Q, • ^
00 tO —
to œ to to
00^ S
— to
gg 0 0 0 0 i
05
^ 00 CO
00
tJC -J op to -^tô-gj^côcôi'co
O
(J) en on to
^ r I 1 - S £
o 00 O o_
W to CO CO
to cji r —
— to ^ — 00 —
— 04:^ — OtJi tootooolocnto
p p to
bi 00 ro bo — ^
to o to cn o it- -J
CO o O o o o ~
tx>
. S
o o
O) —
CÓ tó 1' to 1' it^
to o
K C > < ■O >u o z U C 2 u- Si izS (U ca n Q M C < ■a rt C ra ii
pšenice..... 8-2 8-4 1-2-3 14-8 1!)T) 13-(i 22-4 •23-6 27-8 21.3 13-1
rži....... 7'0 7-2 12-4 13-2 IG 1) lO'l) 21-2 15.2 8-6
koruze -..... 13-5 11-4 13-8 13'9 9-6 32-7
ječmena..... 7-6 81 90 14 ■! 156 11'8 JR-1 22-7 lG-5 12'8
krompirja .... 45 8 6i'(i 67-8 97-3 116-9 8ň-l) IGII'O 108-0 151-0 135-0 102'0
zelja...... 50'4 (i 1-4 ICO 0 200'0 400-0 350-0 MO 0
Res je, da naša zemlja ni najugodnejša in najboljša za poljedelstvo, a prav tako gotovo je, da je najbrž v marsikateri izmed navedenih držav še mnogo slabša in vendar so zgorajšnje številke vprav porazne za nas, da, skoro bi lahkoi trdili, da so naravnost sramotne, čeprav se naš kmet nedvomno mnogo bolj trudi in ubija z delom, nego kmetje v navedenih državah. Edini vzrok, da pridelamo pri nas na 1 ha tako malo, mora tičati torej v tem, da ne znamo pravilno kmetovati. To bridko resnico nam dokazuje tudi dejstvo, da so v vseh drugih naprednih državah v zadnjih desetletjih jako močno dvignili rodovitnost zemlje, le pri nas se nismo premaknili, kakor smo ugotovili že zgoraj, niti za ped naprej. V Franciji so pridelali n. pr. od 1. 1871.—1880. povprečno po 14-6 hI žita na 1 ha, a od 1. 1906. do 1909. 18-0 hI, v NemQji pa od 1. 1883.—1892. povprečno 15-2 q, a od 1. 1906.—1910. celih 20-1 q na ha. Tako so napredovali drugod, dočim smo mi tam, kjer smo bilil pred četrt stoletja.
Če vsaj nekoliko natančneje premotrimo zgorajšnjo statistiko, moramo priznati, da ne pretiravamo prav nič, če trdimo, da bi lahko tudi pri nas dvignili rodovitnost vsaj za polovico, pa bi še vedno niti od daleč ne dosegli drugih naprednih dežel. Kakšnega nedoglednega pomena bi bilo to za naše kmetijstvo, nam menda ni treba še posebe izračunavati, saj vidimo na prvi pogled, da bi s tem na mah pokrili skoro vse primanjkljaje, premnogo pridelkov bi pa lahko še v prav pomembnih množinah izvažali.
Kar smo videli zgoraj glede poljedelstva, velja v poln; meri tudi za živinorejo, kar nam kaže naslednja statistika :
Na 1 km2 površine pride
Država konj, oslov, mezgov, mul goved prašičev ovc in koz
Jugoslavija 4-2 15-2 101 37-5
Slovenija 3-8 25-4 19i —
Francija 6-— 27-— 13-— 35-—
Švica 3-4 36 — 12-— 14 —
Anglija T— 37-— 13 — 92 —
Nemčija 8-— 38-— 41-— 20-—
Danska 56-— 36 — 19--
Nizozemska 9-9 63-— 38-— 34-—
Belgija 8-1 63-— 37-— 12--
Torej ista slika kot pri poljedelstvu: med vsemi kulturnimi evropskimi državami smo skoro na zadnjem mestu, čeprav imajo morda le malokje še tako ugodne pogoje za razvoj živinoreje (planinski pašniki itd.), nego pri nas. Tudi tu je prav ocividno, da živinoreje skratka ne razumemo in ne znamo, sicer ne bi redili na enako velikem prostoru skoro trikrat manj živine nego Nizozemska in Belgija ter dvakrat manj nego Danska in Nemčija. Razen tega pa daje n. pr. danska krava tudi povprečno po 9-8 1 m 1 e k a dnevno, dočlm ga daje naša komaj 5 1, kar pomenja 1720 1 razlike letno pri vsaki kravi.
Najmanj ,kar moremo zahtevati od naše živinoreje je, da dvignemo njeno številčno stanje ter mlečnost krav vsaj za polovico, kar je gotovo dosegljivo, kakor nas uoe tozadevne izkušnje po drugih državah. Kakega ogromnega pomena bi bilo to ne le za naše kmetijstvo, temveč za ves gospodarski položaj našega naroda, je- na dlani, kajti krili bi z lahkoto prav vse domače potrebe, razen tega pa še izvažali desettisoče glav in milijone litrov mleka.
Tako torej vidimo, da velik del našega kmetiškega ljudstva res trpi na občutnem pomanjkanju zemlje, da pa na drugi strani niti te zemlje, kar je imamo, ne izrabljamo tako plodonosno, kot deiajo to po drugih kulturnih državah. Zgoraj-šnje statistike nam jasno dokazujejo, da bi morali mi tudi na tej površini, s katero razpolagamo, pridelati in prirediti vsaj polovico več, s čemer bi se skrajno neugodna slika, ki smo jo videli v prejšnjem poglavju, na mah izpre-menila: danes znatno pasivno slovensko kmetijstvo bi postalo visoko aktivno. Vzrok, da smo v tem pogledu še tako daleč zaostali za drugimi narodi in državami, pa tiči v prvi vrsti v tem, da se trdovratno držimó zastarelih oblik kmetovanja in se ne brigamo za ogromne uspehe in na-
predke, ki so jih tudi na kmetijskem polju že dosegli in dobro preizkusili drugi narodi.
To zastarelost nam že na zunaj izpričujeta zlasti dve stvari, to je majhna poraba umetnih gnojil in razmeroma majhno število kmetijskih strojev, katerih se naš kmet poslužuje. V Sloveniji smo porabili n. pr. 1. 1925. okroglo 5750 ton vseh umetnih gnojil skupaj (303 vagone superîosîata, 140 vag. Tomaževe žlindre, 66 vag. kalijeve soli in 56 vagonov drugih umetnih gnojil), kar znese na vsak ha poljedelske zemlje komaj 7 kg. To je ocividno tako majhna množina, da pri nas skoro niti v poštev ne prihaja. (Francija porabi n. pr. samega super-fosfata po 64.6 kg letno na 1 ha, mnogo več seveda še Nemčija, a celo Italija po 20 kg.) Mali kmet pri nas umetnih gnojil sploh ne pozna in tudi srednji se jih poslužuje le redko, kar seveda mora vplivati na množino pridelka.
Podobno je tudi s poljedelskim orodjem. Sicer smo Slovenci v tem pogledu že daleč pred hrvaškim ali srbskim kmetičem (pač pa so veleposestva v tamošnjih krajih opremljena navadno z najmodernejšimi stroji), vendar tudi pri nas še po mnogih krajih skoro ne poznajo strojev, ki jih drugod že splošno uporabljajo. To nam prav lepo kaže statistika poljedelskega orodja in strojev, ki jo prinašamo na str. 37.
Res Je, da so po nekaterih, zlasti hribovitih krajih marsi-kaki poljedelski stroji le težko uporabljivii ali pa sploh ne (n. pr. stroji za košnjo, žetev, motorni plugi i. dr.), vendar imamo tudi pri nas toliko ravnin, zlasti v vzhodnem delu Slovenije, da je n. pr. le 8 motornih plugov in traktorjev vsekakor jako značilno za nezaupanje, ki ga goji naš kmet v splošnem še do strojev. Tudi izredno koristnih sejalnih strojev imamo odločno premalo, prav tako valjarjev itd. Deloma je vzrok tega pomanjkanja modernih kmetijskih strojev nepoznanje njih koristi pri našem kmetiškem ljudstvu, deloma pa naša premajhna posestva, na katerih se stroji ne rentirajo, oziroma kmetič zanje tudi nima dovolj vprege, a kmetijske strojne zadruge so, žal, še vse premalo razširjene. Posledica tega je seveda ta, da je pri nas obdelovanje zemlje dražje, nego bi bilo pa s pomočjo strojev in pogosto tudi slabše, saj je že nepobitno izpričano, da je strojno delo v mnogih primerih izdatno bolje, nego ročno (n. pr. sejanje).
Naravna posledica premajhnega donosa naše poljedelske zemlje je nerentabilnost našega kmetijstva. Pri nas pridela kmet z velikim trudom in jako velikimi stroški (davki, delovne moči, gnoj itd.) razmeroma jako malo, dočim pridelata francoski in nemški kmet z istim trudom in istimi stroški na isti površini še enkrat toliko ali pa še več, ker znata z uspehom uporabljati vse pridobitve in izkušnje umnega kmetijstva. Jasno je, da francoski ali nemški kmet zato lahko svoje pridelke tudi mnogo ceneje prodajata in pri tem še vedho precej zaslužita.
Vrsta orodja (strojev)
v vsej Jugoslaviji 1. 1925
od teh v
ljubljanski oblasti (brez Kastava) mariborski oblasti (brez Medjumurja) vsej Sloveniji
186 186
47.860 51.381 98.251
3 5 8
55.128 57.543 112.671
2.026 1.152 3.178
258 393 651
4.797 9.270 14.067
19 24 43
734 182 916
62 143 205
2.002 4.250 6.252
4.140 3.918 8.058
312 517 829
11.168 22.294 33.462
686 1.038 1.724
885 1.062 1.947
18.726 959 1 18.723 270
2.118 516 2.634
3.984 3.789 7.773
11 2 13
12.540 22.709 35.249
4.903 8.978 13.881
11.814 13.440 25.314
1.431 3.175 4.608
67.946 65.413 133.359
plugi, popolnoma leseni
plugi, del. ali pop. železni
plugi parni in traktatorji
brane
valjarji
sejalni stroji
kultivatorji
kosilnice za žito
kosilnice za travo
konjske grablje
mlalilnice ročne
mlatilnice na vitelj
mlatilnice parne (ellektr.)
čistilniki
tri jer j i
robkalniki
slamoreznce, ročne
slamoreznlce na vifelj
slamoresnice moforne
sušilnice za sadje
kotli za kuhanje žganja
kotli za liuhanje marmel.
stiskaln. za grozdje in sadje
drozgalniki (grozdni mlini)
škropilnice
žvepljalniki
poljedelski vozovi
314.896 874.331 822 645.671 63.311 78.755 219.399 9.804 5.967 3.670 13.856 11.981 7.965 117.438 18.334 58.130 9i).449
55.446 70.588 9.824 79.103 28.206 187.960 36.384 1,002.862
Približno enak donos zemlje kakor pri nas izkazujejo dežele v vzhodni Evropi in v Ameriki, toda zaradi velike rodovitnosti tamošnje zemlje nimajo kmetje z njo skoro nobenih posebnih stroškov (gnojijo le prav malo, obdelujejo pa s stroji), zaradi česar lahko prodajajo tudi ti svoje pridelke znatno ceneje nego naši kmetje in spravljajo pri tem še vedno lepe dobičke. Ker pa modema prometna sredstva stalno izenačujejo cene vsega blaga po vsem svetu, je jasno, da se morajo tudi cene naših poljedelskih pridelkov ravnati po svetovnih cenah, ki morejo biti — kakor smo videli — znatno nižje, nego so pa primerne za našega kmeta. Iz tega jasno sledi, da se pri nas kmetovanje, zlasti še poljedelstvo pri današnjih razmerah le slabo i z p 1 a č u j e , da, pogosto kmetuje naš kmet naravnost z izgubo. To so vedeli po mnogih krajih kmetje že pred vojno sami, ko so dejali, da je kupljen kruh cenejši nego doma pridelan.
Iz vsega navedenega je tudi razvidno, da smo sami brez moci glede določevanja cen. Zato bi bili tudi vsi tozadevni poizkusi brez vsake znatnejše in trajnejše vrednosti. Edino, kar moremo in moramo v tem pogledu storiti, je' to, da povečamo izkupiček z večjo množino pridelkov. In v tem je ključ do rešitve slovenskega kmetiškega vprašanja.
3. Slaba gospodarska politika in zakonodaja.
Razen pomanjkanja zemlje in zastarelega kmetovanja pa nosi velik del krivde na krizi našega kmetijstva tudi naša g o -spodarska politika, ki je še vsa prežeta z liberalnim in kapitalističnim duhom. Liberalizem, ki je učil popolno svobodo v gospodarskem življenju, je povzročil silen razmah kapitalizma, ki je v svojem bistvu oderuštvo in ta je razbil in upropastil tudi nekoč trden in zadovoljen kmetiški stan. Razkrojil je nekoč tako močne in svete družinske vezi, ki tvorijo temelje vsega družabnega življenja ter vzbudiil povsod pohlepnost in željo po uživanju.
Nujna posledica tega je bilo na eni strani hiranje kmetiških domačij, na drugi strani pa neomejeno izkoriščanje šibkejših delovnih slojev po kapitalu, kar jé liberalna zakonodaj a v drugi polovici preteklega stoletja še na vsej črti podpirala. In na teh liberalnih zakonih, ki so v veliki meri še vedno v veljavi ali so pa vsaj za trajno uvedli k nam razne škodljive razvade, trpi naše kmetijstvo še dandanes.
Liberalni kapitalistični duh je prihajal in prihaja še dandanes posebno vidno do izraza v davčni politiki, ki že od nekdaj tako zajeda našega kmeta. To se nam kaže zlasti v tem, da išče država glavni vir svojih dohodkov v indirektnih ali posrednih daVMh (1. 1909. so n. pr. znašali v Avstriji vsi direktni davki le 335 milij. kron, med in direktnimi pa sama carina 502 milij. kron; v Jugoslaviji pa 1. 1926-27 vsi direktni davki 848 milijonov Din, a indirektni 4.294.5 Din), a med direktnimi ali neposrednimi davki sta obdavčena v prvi vrsti delo in delovna sredstva in ne kapital, viri dohodkov in ne dohodki sami. Posebno lepo vidimo to pri zemljiškem davku. Dočim mora plačevati kmet od posestva, ki ga obdeluje v potu svojega obraza in ga, kakor smo videli, le po mačehovsko preživlja, razmeroma visok zemljiški davek, pa oni, ki je n. pr. svoje posestvo prodal in vložil denar v hranilnico, mirno in v brezdelju uživa skoro neobdačen obresti, katerih mu ne moreta vzeti ne suša in ne povodenj. In ta zemljiški davek tvori potem glavno podlago še za najrazličnejše doklade za samoupravna telesa. Posledica tega davčnega sistem.a nam najlepše kaže dejstvo, da so plačevali n. pr. že v osemdesetih letih preteklega stoletja zemljiški posestniki na Kranjskem 1,100.000 gld. davka in doklad, dočim je bil ves čisti zemljiški dohodek preračunan na 2,800.00 gld. Danes bo razmerje slično.
> ai >tfî M
5)
)) »
» »
H 55
48 50 83 117 173
)) 55 55 5» 5)
Vrsta taks v letu 1925 v letu 1926
Din P Díq P
I. Takse
a) pravne pristojbine 19,365.5t3 29 28,413.375 95
b) dopolnilna prenosua taksa 74,388 90 1,621.865 77
c) pristojbine od družb 1,579.736 90 2,637.638 81
č) takse ua vstopnice 3,873.042 73 3,648.992 45
d) razae takse 1,013.659 51 1,914.512 33
e) točilna taksa 8,654:915 — 8,264.155 —
f) eîektni davek 4.460 85 17.594 10
g) vozarinska taksa 374,491 50 310.419 60 50
h) zamudne obresti 147.610 16 58.619
skupaj takse 35,087.908 29 4P,887.I72 79
II. Taksni materijal: 1 1
a) kolki 58,350.924 70 53,494.420 ! 50
b) menice 2,123.752 — 1,953.821 40
c) taksni pap.r z, vtisnjenim kolkom 4,041.333 20 4,661.269 40
skupaj taksni materijal 64, 16.009 90 60,109.511 3U
Skupaj takse in taksni materijal 99,603.918 19 106,9V-6.6S4 29
Koliko plačuje Slovenija na carinskih pristojbinah, je nemogoče dognati natančno, ceni pa se znesek danes na okroglo 150 milijonov dinarjev letno. Carinska" politika naše države, ki je brez vsakega pravega sistema, se do zadnjega časa
ni skoro prav nič ozirala na kmetiške potrebe. Z novim carinskim tarifom iz 1. 1925. je bil zlasti hudo podražen uvoz ravno najvažnejših kmetiških potrebščin, to je poljedelskih strojev, umetnih gnojil in tekstilnega blaga. L. 1927. je bila po prizadevanju SLS sicer odpravljena carina na uvoz plugov in umetnih gnojil, kar pomenja že znatno pomoč, vendar nosi naš kmet še vedno prav izdaten del zgoraj navedene vsote. Hudo breme za kmeta tvorijo tudi slabe trgovske pogodbe s sosednimi
Vrsta trošarine v letu 1925 v letu 1926
Din P Din P
sladkor 6 095 75 9.827 —
kava 49
kavni nadomestek 405.842 75 415.139 54
riž 18 — —
pivo 8,383.804 04 7,236.987 38
fina vina 258.414 87 206.567 69
naravna vina 10,859.361 87 11,895.375 67
žganje 2,505.110 48 1,593.255 40
likerji, rum 680.344 10 15.218 51
alkohol 4,511.191 70 6,995.500 04
kontr. naklada za denaturiranje špirita 176.162 37 99.622 46
sveče 301.361 37 309,994 47
električne žarnice 736.171 — 1,456.954 85
plin 77.997 80 S7.647 60
kalcijev karbid 2,002.170 — 1,793.245 50
kresila 22 50 438 —
bencin 40.568 - 29.864 —
octna kislina 8.336 24
Skupaj . . . 30,954.849 60 32,103.023 1 62
državami (za nas pride v poštev zlasti Avstrija), z mnogimi državami pa še sploh nimamo nobenih pogodb, kar kmetu seveda zapira izvozni trg zlasti za les, a občuti se tudi pri drugih pridelkih. Vsa naša dosedanja, carinska politika pomenja torej za slovenskega kmeta le nova bremena, dočim se za ugodnosti, ki bi mu jih lahko donašala smptrena in uvide\Tia carinska politika, ni brigal nihçe, čeprav je jasno, da moremo prilagoditi cene kmetiških potrebščin cenam kmetiškili pridelkov le z uvide\mo carinsko politiko.
Kako hudo breme pomenjajo za nas takse, nam najlepše dokazuje dejstvo, da je bilo pobranih v Sloveniji 1. 1925. skupaj Din 99,603.918-19, a 1. 1926. celo Din 106,996.684-29.
Porazdeljene so bile takole: ih'^-Ci oVr ■ /
Pri teh ogromnih dajatvah je v prav obilni meri soudeležen tudi naš kmet, najrevnejšim pa n. pr. visoke pravne pristojbine sploh zavirajo pot do pravice, kar je še posebno velika krivica.
Slično je z državno trošarino, katere je morala plačati leta 1925. Slovenija Din 130,558.767-79, a leta 1926. celo Din 139,099.707-91. Na posamezne predmete je bila porazdeljena kakor je razvidno iz razpredelnice na str. 42.
Dejansko so pa te številke še znatno višje, če pomislimo, da se zatrošarini n. pr. sladkor že v tovarnah, kava, bencin in drugo pa že pri uvozu, kar pride potem do izraza pri ceni. Trošarina za sladkor dejansko torej ne znaša za Slovenijo le zgoraj-šnjih par tisočakov, temveč okroglo 30 milijonov dinarjev letno, in slično je tudi pri nekaterih drugih potrebščinah.
Med najhujše indirektne davke prištevamo končno še m o -n o p o 1 e , h katerim spadajo tobak, vžigalice, cigaretni papir, smodinik, saharin, petrolej in sol. Tudi o teh nimamo podatkov, koliko znašajo za Slovenijo, cenimo jih pa nad 800 milijonov dinarjev letno, kar pomenja skoraj 300 dinarjev na vsako glavo. Da so monopoli prav občuten in ne le prostovoljen davek, nam najlepše dokazuje dejstvo, da plačujejo v Avstriji sol po 25 par za kilogram, dočim je pri nas po.Din 3-50 in če pomislimo, da jo potrošimo v Sloveniji za okroglo sedem milijonov dinarjev letno. Shčno je tudi s petrolejem in vžigalicami, kar vse spada v redne Ta íí^rame reforme izdatno pomagala malim kmetom v neposrednem okolišu sedanjih veleposestev in viničarjem, toda ogromna večina onih, ki imajo pri nas premalo zemlje, bi je pa vendarle ne čutila. Glede na to je jasno, da sedanjih premajhnih koietlj ni mogoče povečati drugače kot z z m a n-j š a n j e m števila posestnikov, to je z združitvijo več malih posestev v večja. Na to umetnim potom seveda ne moremo niti misliti, pač pa vemo, da se vrši to časih naravnim potom samo od sebe (Nemčijo smo n. pr. že omenili). Sicer pa takega procesa niti ne moremo pozdravljati, kajti s tem bi se odtrgovali od grude novi deli naroda, kar ni nesreča le za prizadete, temveč vpliva neugodno na ves narod. Telesno in duševno naji-bolj zdrav del vsakega naroda je namreč vedno oni, ki živi z zemljo in od zemlje.
Vsekakor bo pa treba čim prej zakonitopreprečiti nova razkosavanja naših že itak premajhnih kmetij in prehajanje kmetiške zemlje v nekmetiške roke (samo od 1. 1903.—1912. ]e prešlo na Spodnjem Štajerskem 2-54% vse kmetiške zemlje v nekmetiške roke). Kakor imamo n. pr. zakon za varstvo gozdov (ki je že nekoliko zastarel), tako tudi nujno potrebujemo zakona o prometu z zemljišči, ki naj bi izključeval iz zemljiške posesti one, M je ne obdelujejo sami in zakona za varstvo kmeti-
ških domov, ki mora otežiti razkosavanje srednjih kmetij in onemogočiti razkosavanje malih, kar se godi še stalno pred našimi očmi in se tako že sedaj jako neugodne razmere še zdržema poslabšujejo. Obteženo naj bi bilo celo pode-dovanje zemlje nekmetiškim ljudem ter dajanje zemlje v zakup v nekmetiške svrhe, na drugi strani naj bi pa primerni zakoni pospešili drobljenje velikih posestev (nad 100 la), toda ne v korist onih, ki je imajo že dovolj, temveč v korist malih kmetov. Nakupovanje zemlje v spekulativne svrhe bi moralo biti sploh onemogočeno. Svoboda, ki sta jo v tem pogledu uvedla pri nas francoska okupacija in liberalizem (avslr. zakon iz 1. 1S68.), je povzročila mnogo gorja in mnogo pripomogla k propadanju kmetiškega stanu, saj je razbila na tisoče kmetiških domov, zato je nujno potrebno, da jo zopet odpravimo. V Avstriji smo sicer dobili že 1. 1915. poizkus zakona o prenosu kmetiških zemljišč, ki pa nikakor ne zadostuje, ne glede na to, da ga danes nihče ne izvršuje. Seveda je pa treba istočasno urediti tudi vprašanje kmetiških kreditov in pa dedno pravo na kmetih (to razbija kmetije zlasti v Prekmurju, precej pa tudi drugod), o čemer bomo pa govorili še po7,neje. Tu naj le poudarimo, da so za ozdravljenje sedanjih razdra-panUi zemljíško-posestnih razmer v Sloveniji ti trije zakoni nujno in neobhodno potrebni.
Po mnogih krajih bi precej ugodno vplivala na sedanje posestne razmere tudi smotrena rešitev vprašanja z 1 o ž b e zemljišč ali komasacij, kakršno so uvedle že vse kma-tijsko res napredne države. Svoječasna razdeljevanja skupnih zemljišč in poznejša lastninska izpreminjevanja so povzročila, da imamo pri nas ogromno množino časih vprav smešno majhnih parcelic, ki imajo pogosto tudi več kot čudno obliko (n. pr. so široke le po par metrov a dolge do 2 km, oddaljene pa časih po celo uro hoda in še več). Na ta- način so naše kmetije po večini silno razbite (zlasti v ribniškem okraju in v Prekmurju, a tudi drugod), kar jako oteži in podraži njih obdelovanje. Glede na to smo dobili v Avstriji že 1. 1883. zakon o zlaganju ali komasaciji zemljišč^ (dopolnjen z dež. zakonom za Kranjsko iz 1. 1887. in za Štajersko iz 1. 1909.), ki naj pospešuje zlaganje majhnih parcelic v večje in s tem zaokrožitev ali arondacijo sedaj tako razbitih posestev (v Sloveniji je danes komaj 4% občin z arondiranimi posestvi, 6% z deloma arondi-ranimi, 90% občin ima pa raztresena posestva). Nezaupanje
1 Nered, ki je vladal v agrarno pravnih vprašanjih, je prisilil državni zbor, da je slilenil dne 3. jimija 1. 1883. tri važne okvirne zakone (št. 92 do 94), namreč o zložbah poljedelskih zemljišč, o razdelbi skupnih zemljišč ÍL o uredbi užitkov in uprave na istih ter o odpravi enkláv^ v gozdih in arondiranju gozdnih meja. Tem zakonom so se 1. 190.9. pridružili še zakoni o novi uredbi in odkupu servitutnih pravic na tujem svetu, dalje zakoni o varstvu planin in pospeševanju planšarstva ter o uredbi in izboljšanju dolinskih pašnikov. Tem drž. okvirnim zakonom so sledili- v posameznih deželah še odgovarjajoči deželni zakoni in razne izvršilne uaredbe.
proti vsem novotarijam, ki je kinetiškemu ljudstvu že prirojeno, povzroča, da napreduje zlaganje zemljišč pri nas le prav polagoma, a ker so že v Avstriji dognali, da znaša dobiček z 1 ož b e 20—30% dotedanjega čistega donosa zemljišč, bi bilo treba izenačiti tozadevno dosedanjo zakonodajo. To izenačenje naj bi se zgodilo na ta način, da se vzame za osnovo sedanji štajerski dež. zakon, ki je mnogo modernejši nego kranjski, vendar naj bi se vnesle vanj še nove določbe, ki bi še bolj pospeševale to prekorislno posestno reformo in onemogočevale nove delitve. Dejstvo je namreč, da je ljudstvO' z že izvršenimi komasacijami povsod jako zadovoljno, kajti one povzročajo razen omenjenega dobička po mnogih krajih tudi uporabo kmetijskih strojev in delajo zemljiška knjigo ter kataster mnogo preglednejši in enostavnejši.
Dalje je jako važno tudi vprašanje razdelitve skupnih zemljišč, glede katerih vladajo danes pogosto velike nejasnosti in zmede. Skupna zemljišča, katerih je največ v radovljiškem, kočevskem, brežiškem, ljutomerskem in kamniškem okraju ter na Notranjskem, v Dravski dolini in v Prek-murju, so ostanki stare zemljiške skupnosti in obstoje po veliki večini iz pašnikov in planin. Glede razdeljevanja teh skupnih zemljišč ni mogoče postaviti nobenega splošno veljavnega načela, ker je to vedno odvisno od tamošnjih gospodarskih potreb in terenskih razmer, vendar bomo zadeli precej pravilno, če rečemo, da se pašnikov in planin ne sme nikdar deliti, ker je to navadno v jako veliko škoda tamošnje živinoreje. Te bi morale ostati še nadalje last občin, oziroma srenj (pašniške zadruge se po večini niso posebno obnesle), morale bi pa biti zakonitoprisiljene, da jih dobro upravljajo. Le na Notranjskem je bilo nekaj razdelitev jako koristnih, ker so lastniki polagoma izpremenili poprejšnje gmajne v prave travnike. Kazalo bi pa razdeliti večino ostalih skupnih zemljišč (zlasti host, gmajn in podobnih površin), za katere navadno sedaj nihče ne skrbi, pač pa skuša vsak pograbiti z njih, kar se le da. Na ta način bi se dotične površine le pritegnile k smotrenemu upravljanju, kar bi ne bilo le v splošno gospodarsko korist, temveč bi tudi marsikateri majhen kmetič, na katere bi se bilo treba v prvi vrsti ozirati, pridobil pomemben kos zemlje. Enako bi bilo iz istih razlogov potrebno razdeliti tudi tako zvana »menjalna senožeta«, katerih imamo še vedno nekaj.
Tudi za razdeljevanje in uporabljanje skupnih zemljišč je merodajen še bivši avstrijski z a k o n i z 1. 1883. z odgovarjajočimi deželnimi zakoni, ki bi jih bilo treba izenačiti in modernizirati zlasti glede upravljanja (hidi p 1 a n š a r s k i redi), ki je najvažnejša plat tega vprašanja.
Končno je pri nas jako pereče tudi vprašanje služnosti ali servitutov, ki so prav tako ostanki nekdanje
zemljiške skupnosti. Površine, ki je pri nas obremenjena s ser-vituti, žal številčno še nimamo ugotovljene, a največ se je nahaja na Gorenjskem (erarični in cerkveni gozdovi ter planine!), precej je pa raztresene tudi po drugih okrajih. Cesarski patent iz 1. 1853., ki tvori pravno podlago tega vprašanja, je odrejal prijavo vsehi užitkov na nekdanjem veleposestniškem in drugem svetu. Ker je to prijavljanje trajaloi prav do srede osemdesetih let ter bilo pogosto jako površno in pomanjkljivo, in ker so vodili te posle veleposestnikom naklonjeni nemški uradniki, so se dogodile tedaj upravičencem pogosto velike krivice, ki se vlečejo še do danes. Nujno potrebno bi bilo tedaj, da pridemo čim prej do popolnoma točnih in podrobnih ugotovitev glede vseh servitutnih pravic in do nove moderne u r e d i t v e , ki naj bi v čim večji meri varovala kme-tiške koristi. Ker je večina servitutov na planinah in v gozdovih (paše v gozdovih!), teh v interesu živinoreje navadno seveda ne kaže odkupiti (razen seveda z zemljo vred za cele občine ali srenje), pač bo pa treba pospešiti odkup raznih drugih servitutov, zlasti na manjših zasebnih zemljiščih, ker povzročajo pogosto le drago in dolgotrajno pravdanje in druge neprilike, a tudi mnogo pašnih servitutov se je že dalo zadovoljivo urediti na ta način, da je lastaik s servitutom obremenjenega zemljišča odstopil del tega kot skupno last upravičencem ter s tem odkupil od servituta preostali del, kar bi bilo tudi nadalje le pospeševati.
Izvrševanje zložb in razdeljevanj zemljišč ter urejevanje servitutnih zadev je poverjeno pri nas »Pokrajinski komisiji za agrarne operacije« in njej podrejenim okrajnim komisarjem. Pokrajinska komisija je do konca 1. 1925. izvedla:
V ljubljanski oblasti 3 komasacije na 12 ha in z 172 lastniki ter 886 razdelb in ureditev užitka in uprave na 51.978 ha z 18.174 interesenti;
v mariborski oblasti 1 komasacijo na 42 ha z 19 lastniki ter 41 razdelb in ureditev užitka in uprave na 1514 ha s 1277 interesenti;
skupno tedaj 981 agrarnih operacij na 58.671 ha z 19.642 interesenti, a v teku je bilo tedaj v vsej Sloveniji 687 agrarnih operacij na 53.254 ha s 13.787 interesenti.
Za čim hitrejše in smotrenejše urejevanje vseh opisanih posestnih reform bi bilo treba zakon o teh agrarno pravnih oblastvih čim bolj razširiti in sicer zlasti v tem zmislu, da postanejo komisije za agrarne operacije tudi izvrševalni organi za vse agrarne zakone, razen tega bi pa tudi kazalo poveriti njim izvedbo agrarne reforme, ker je gotovo najibolje, da se nahaja ureditev sedanjih neugodnih posestnih razmer-v eni roki.
Na tem mestu bi bilo nazadnje še omeniti, da bi bil tudi pri nas prav potreben in koristen zakon o zamejičenju, mejah in ograjah, kakor ga imata že Bavarska in Avstrija (Kranjska je naredila 1. 1912. le prav dober poizkus zakona o ograjah), ker bi bilo s tem preprečenih mnogo nepotrebnih pravd.
Posestne reforme, ki so torej pri nas nujno potrebne in tudi izvedljive v svrho povečanja premajhnih posestvec naših malih kmetov, zlasti pa zato, da preprečimo nadaljna škodljiva drobljenja naših kmetij, bi torej obstajale predvsem v temeljiti in končnoveljavni agrarni reformi, s katero je treba združiti rešitev viničarskega vprašanja, v uvedbi zakona za varstvo kme-tiških domov (skupno z zakonom o kmetskih kreditih in reformi dednega prava), v reformi zakonov o zlaganju zemljišč, razdelbi skupnih zemljišč in ureditvi servitutov, v razširjenju delokroga in kompetenc agrarno pravnih oblasti in v uvedbi zakona o mejah. Vse to sicer še ne bi rešilo za našega kmetica tako perečega pomanjkanja zemljp, vendar bi precej pomagalo vsaj nekaterim po nekaterih krajih in bi preprečilo še nadaljna poslabševanja naših posestnih razmer, kar bi bilo nedoglednega pomena. Rešitev iz sedanje krize našega kmetijstva moramo torej řskati še na drugih poljih, ki bi bila še učinkovitejša in bi zajela ves naš kmetiški stan.
2. Umno kmetovanje.
Poleg pomanjkanja zemlje je glavni vzrok žalostnega gospodarskega stanja našega kmetijstva zastarelo kmetovanje, saj smo že spredaj ugotovili, da bi lahko naš kmet pridelal in preredil na isti površini skoro še enkrat toliko, kot pa pridela in preredi danes, s čemer bi bil na na mah rešen vseh današnjih gospodarskih stisk.
Če pridela nemški kmet na 1 ha 19.6 q pšenice, danski celo 27.8 q, a naš le 8.4 q, ali pa češki kmet na 1 ha 97.3 q krompirja, belgijski pa celo 168 q, a naš povprečno le 64.4 q, ni prav nobenega dvoma, da tu nekaj ni v redu. Res je, da je naša zemlja ponekod preplitka in pretežka, a še bolj res je, da se tudi naš kmet mnogo, mnogo pretrmasto drži zastarelega obdelovanja, ki ga je podedoval še od svojih dedov. Prav je, če ne razmetava denarja za razne novotarije, ki jih ponujajo neštevilne reklame, a prav tako škodljivo in pogubonosno je, če se upira sprejeti stvari, ki so jih preizkusili že sto in stokrat in ki jih po drugih naprednih državah kmetje že splošno in z velikimi uspehi uporabljajo. Tu ne drži prav noben izgovor, zato bo vsekakor treba najti potov in sredstev, da pridemo čim prej iz dosedanjega nazadnjaštva k res modernemu obdelovanju zemlje. Prav važen korak k napredku bi bil primeren zakon o obdelovanju zemlje, kakor ga n. pr. pripravlja
Avstrija, kajti lastnik do zemlje nima le pravice, temveč tudi dolžnosti, zato bi ga bilo v slučaju potrebe glede na koristi celokupnosti treba tudi prisiliti, da zemljo dobro in smotreno obdeluje, kar naj bi nadzorovale agrarne oblasti.
Če se ozremo le na nekatere najvažnejše dosedanje napake,, tedaj moramo navesti najprej pomanjkljivo odbiranje semenja, kajti jasno, da iz slabega semenja ne moremo dobiti dobre žetve. Ogromna večina naših kmetov in kmetičev seje kar so pač pridelali, le tu in tam kupi kdo novo seme, a še to navadno le pri sosedu ali kvečjemu v sosednji vasi. Pogoij tozadevnega izboljšanja je, da posvečamo čim največjo pozornost odbiri in izmenjavi semenja. Za setev je treba izbrati najlepše žito (ponekod z velikimi uspehi izbirajo celo le najlepše klase) in še to temeljito očistiti s prvovrstnimi čistilniki in trierji. Na ta način dobimo res le lepa in zdrava zrna,, ki so potem zmožna roditi dober in obilen sad. Ker se pa tudi žito, kakor živina, v istem kraju polagoma izrodi, odbiranje samo ne zadostuje, temveč ga je treba večkrat popolnoma izmenjati s tujim. In kar velja za žito, velja tudi za vse druge sadeže.
Druga naša napaka je, da s e j e m o in sadimo v preslabo pripravljeno zemljo. Že oranje (tudi modernih plugov imamo jako malo) samo je pri nas navadno preplitko, vsled česar leže spodnejše plasti zemlje stalno neizrabljene (primerjaj pravljico o zakladu v vinogradu). Pa tudi zgornja plast sama ostane pogosto preslabo zrahljana, ker še nimamo dovolj dobrih bran, valjarji so bili pa prav do zadnjega časa pri nas sploh neznani, kakor so še danes skoro neznani se jalni stroji (na ravnem svetu), s katerimi se spravi seme v pravilno globočino in porazdeli enakomerno po' prostoru. Pri tem se prihrani več kot tretjina semenja in doseže vse drugače bujnejša rast. Res je, da si naš mali kmet za svojih par njivic ne more nabaviti vseh teh in drugih potrebnih strojev,, a to bi lahko in morale preskrbovati kmetijsko strojne zadruge, ki so zlasti za male kmete neizmerne važnosti in o katerih bomo govorili še pozneje.
Tretji prevažni činitelj umnega poljedelstva je pravilno in zadostno gnojenje. Že domačemu hlevskemu gnoju posveča naš kmet na splošno premajhno pozornost, zaradi česar je ta gnoj navadno tudi slabe kakovosti in kljub pogosto močnemu gnojenju ne zaleže mnogo. Po naših kmetiških vaseh vidi človek še jako malo modemih gnojišč in gnojnih jam, pač mora pa še pogosto broditi po mlakah dragocene gnojnice, ki se steka z dvorišč na pota. V tem pogledu bi bile prav umestne najstrožje odredbe od strani županstev in drugih oblasti, ker kratkovidni kmetje s tem na eni strani izgubljajo nenadomestljive gnojilne snovi, na drugi strani je pa tako stanje tudi jako nezdravo in grdo.
Res velikih pridelkov pa s samim domačim gnojem, ki ga imamo tudi mnogo premalo, ne bomo mogli nikdar doseči,.
temveč so zanje neobhodno potrebna tudi um«tna gnojila.
V tem pogledu smo še silno zaostali^ deloma zato, ker so umetna gnojila pri nas še precej draga, deloma pa zaradi nezadostnega pouka o njih koristi in ravnanju z njimi (napačno ravnanje |e pogosto povzročilo več škode nego koristi). Nujno potrebno je zato, da izrabimo vsa sredstva v svrho pocenitve umetli i h gnojil, kmete na najučinkovitejše načine prepričamo o njih koristi in jih temeljito poučimo o njih pravilni uporabi.
V tem pogledu čakajo še velike naloge državo, kmetijske organizacije in kmetijsko šolstvo, o čemer bomo tudi govorili še pozneje.
Kazen omenjenih treh glavnih napak opazujemo v našem kmetijstvu seveda še več manjših (n. pr. glede smotrenega kolobar jenja, glede negovanja pridelkov med rastjo, pri spravljanju in shranjevanju pridelkov, pomanjkanje poljedelskih strojev in modernega orodja, ki omogoča hitrejše in boljše delo, itd.), kar pa spada vse že v podrobne strokovne razprave in podrobni pouk, ki je našemu kmetu tako nujno potreben. Tu le mimo lahko ponovimo, kar smo poudarili že parkrat, da bi namreč dosegel naš kmet z umnejšim poljedelstvom za svoj trud in za svoje stroške lahko vse drugačne uspehe. N a j m a n j za polovico bi z modernejšim obdelovanjem zemlje lahko povečali naše pridelke, s čemer bi bil že rešen prav velik del našega kmetiškega vprašanja.
Umetnost modernega poljedelstva pa ne leži le v dobrem obdelovanju zemlje, temveč prav tako v smotreni izrabi tal. Tudi v tem pogledu je naš kmet neredko še silno staro-kopiten. Že davno pred vojno je sam priznaval, da je kupljeni kruh cenejši nego doma pridelani, a kljub temu se ni mogel odločiti za to, da bi poizkusil s pridelovanjem dobičkanosnejših -sadežev, temveč je sejal dalje žito in stokal, da mu ničesar ne donaša. Savinjska dolina je danes najbogatejša pokrajina Slovenije zato, ker je opustila sejanje in sajenje sadežev, ki ne dona-■šajo dovolj in se je oprijela dobičkanosnega hmeljarstva. Tudi v ljubljanski okolici so pred vojno ponekod poizikusili s hmeljem, .zaradi neugodne medvojne konjunlcture za hmelj so ga tedaj opustili, a doslej se še nihče ni vrnil nazaj k njemu, čeprav priznavajo vsi, da jim je vrgla njiva hmelja navadno več nego vse drugo posestvo. In takih slučajev bi lahko navedli še več. Skratka: naš kmet se trdovratno drži stare vrste in na-
Polagoma se 'Obrača na bolje tudi v tem pogledu, kajti leta 1924. smo porabili v Sloveniji le 360 vagonov umetnih gnojil, leta 1926. že 5S8 vagonov, leta 1928. pa celo 806 va^nov (49 vagonov diušikovih gnojil, vagonov fosfatov, 75 vagonov kalijevih gnojil in 34 vagonov apnenih in drugih umetnih gnojil). Na Nizozemskem uporabijo na 1 ha površine 122 kg umetnih gnojil, v Belgiji 60 kg, na Nemškem 45 kg, na Danskem 33 kg, na Francoskem iii v Češkoslovaški 17 kg, v Italiji 15 kg in v Švici IS kg, pri nas pa še vedno le po 4-kkg; zlasti premalo uporabljamo dušikova gnojila. — Opomba po zaključku razprave.
cina pridelovanja, ki ga je podedoval od svojih prednikov, čeprav so danes gospodarske okoliščine tudi za kmeta popolnoma druge, nego pa so bile časih. In da je ta trdovrataa starokopitnost njemu samemu v največjo škodo, menda ni treba še podrobno dokazovati.
Glede žitoreje smo že parkrat mimogrede omenili, da pri nas že pred vojno ni bilo dobiSkanosno zaradi hude ameriške konkurence, po vojni so se pa izgledi zanjo še izdatno poslabšali, ker je nemogoče, da bi moglo naše žito vzdržati konkurenco s hrvaškim in vojvodinskim. Nekaj podobnega se utegne zgoditi tudi z našim vinogradništvom, o katerem trdijo nekateri strokovnjaki, da je najbolj izgubonosna naša poljedelska panoga. Ko je proti koncu preteklega stoletja trtna uš vmičila večino naših vinogradov, so jih z velikimi državnimi in drugačnimi podporami obnovili z ameriško trto, o kateri je pa pričakovati, da se bo v kakih dveh desetletjih tudi izrodila. Tedaj se bo pojavilo vprašanje, ali jih bo kazalo zopet obnoviti ali ne, kajti tudi v vinogradništvu nam bo več kot težko vzdržati konkurenco z Banatom in Dalmacijo. Ohraniti bo treba najbrže le vinograde v strmih legah, ki so za drugo neprimerni ter jih zasaditi z izbranimi vrstami, glede ostalih bo pa treba dobro premisliti, če bi jih ne kazalo zasaditi z dobičkanosnejšimi sadeži. Končno zahteva tudi naše kletarstvo še mnogih, mnogih izboljšanj, saj vemo vsi, da imamo pri nas pogosto težave z vnovčenjem vina zaradi slabe kakovosti, povzročene vsled napačnega ravnanja v kleti.
Namesto teh dveh panog poljedelstva se bo treba torej ozreti po drugih, ki bi donašale več dobička. Pred vojno se je pojavila misel za saditev sladkorne pese, ki je pa že tedaj našla tudi med strokovnjaki precej odpora, ker so naša posestva za tako pridelovanje mnogo premajhna, po vojni je pa za njo še manj izgledov, ker imamo na svetovnem trgu že dlje časa nadprodukcijo sladkorja in torej ni upati, da bi mogli ustvariti kako dobro idočo sladkorno industrijo. Pač pa vsi kmetijski strokovnjaki že dlje časa opozarjajo na hmeljarstvo, ki je prineslo v Savinjsko dolino tako blagostmije, a se po drugih slovenskih krajih ne more udomačiti, čeprav sta zanj še marsikje ugodni zemlja in podnebje in je tudi izpričano, da donaša jako lep dobiček ter se tudi še ni baiti kake nadpro-dnkcije. Prav umestno bi tedaj bilo, če se na kakršenkoli način zlomi starokopitnost in brezbrižnost našega kmetiškega ljudstva in uvede hmeljarstvo še v dinige kraje. Istočasno bi bilo pa seveda treba poskrbeti tudi za potrebno hmeljarsko šolo in za dobro organizacijo hmeljarjev, da se osamosvojijo od domačih in tujih prekupcev.
Posebno skrb in pozornost bo treba posvetiti tudi našemu sadjarstvu, ki je sedaj po mnogih krajih izrednozane-m a r j e n o in deloma tudi napačno usmerjeno. Koliko za sadjerejo najugodnejših prostorov leži pri nas še docela ne-
izrabljenih, kako malo kinetov obrača kako pažnjo saditvi res dobrih vrsi za smotreno gojitev drevja se ne briga skoro nihče, zato je tudi razumljivo, da ne donaša onih dohodkov, ki bi jih lahko. Ker je pretežni del našega sadja manjvreden, ga stisnejo v sadjevca ali pokuhajo v žganje, kar seveda ne vrže mnogo. Treba bo zato v tem pogledu prav temeljitih izprememb. Predvsem bo treba zasaditi z izbranimi vrstami vse za sadjerejo primerne prostore, ki so doslej še premalo izrabljeni, mladino bo treba temeljito poučiti o umnem gojenju drevesc ter spravljanju in uporabljanju sadja. Naše namizno sadje (sveže in konservi-rano) že sedaj v sevemo-zapadni Evropi visoko cenijo, zato bi vsekakor kazalo, da se posvetimo predvsem gojitvi tega, kar bi nam ostalo, bo pa treba smotreno uporabiti kot zdravo domačo hrano, dočim bi morali stiskanje sadja v sadjevca in prekuhavanje v žganje čim bolj omejiti.
Na opisani način bi donašalo slovensko poljedelstvo vse drugačne dohodke nego jih donaša dandanes, toda pri pretežni večini slovenskega kmetijstva ključ do boljše bodočnosti ni v poljedelstvu, temveč v živinoreji, ker imamo za to pri nas mnogo več naravnih pogojev, nego za prvo, razen tega pa omogoča tudi boljšo izrabo poslov, ker jih ta zaposluje vse leto. Izvzeti moramo iz živinoreje le konjerejo, ker je na eni strani konkurenca iz južno-vzhodnih pokrajin naše države prehuda, na drugi strani je pa konj zaradi velikih vzdrževalnih stroškov, naših premajhnih posestvec in prehribovitih tal po večini slovenskih krajev luksus, ki se izplača le tam, kjer ima razen običajnih kmetiških del tudi dovolj druge vožnje, kajti le za domače potrebe bo večini slovenskih kmetov mnogo bolj kazalo uporabljati kot vprego vole in krave.
Središče slovenske živinoreje je in bo govedoreja, za katero ima Slovenija vse pogoje. Toda ta je nujno potrebna še mnogih iziboljšanj, če hočemo, da nam bo donašalo res one izkupičke, ki bi nam jih lahko, kajiti pri nas bi lahko dvignili število živine vsaj za še polovico In dobili bi lahko od vsake glave vsaj za tretjino več dohodkov. Predvsem bo treba posvetiti veliko pozornost plemenski odbiri domače živine, da si izredimo dovolj dobrih domačih mlečnih krav, saj smo poudarili že spredaj, da nam dajejo naše današnje krave skoro polovico manj mleka, nego po nekaterih drugih naprednih državah. Pred vojno smo v svrho izboljšanja naših pasem uvažali bike iz nekaterih alpskih dežel, kar je imelo jako ugoden uspeh in tudi v bodoče se v svrho osvežitve krvi temu ne bomo mc^li popolnoma izogniti, toda prva naša skrb mora biti, da si s smotreno in skrbno odbiro sami izboljšamo svojo živino. To bo pa seveda nemogoče, oe ne bomo imeli vsaj za vsakih 100 krav po enega prvovrstnega bika.
Govedo gojimo zaradi mesa in zaradi mleka. Vzreja živine z a m e s o je preživela po vojni zaradi odcepitve naših najboljših predvojnih trgov (Trst, Dunaj i. dr.) iz nekoč skupne
-države, zaradi visokih carinskih ter prevoznih stroškov in zaradi velikih valutnih neprilik hude krize, zato je tudi jako padel pomen vzreje volov. Skrb državne gospodarske politike bo, da se to zopet izboljša, o čemer bomo pa govorili še pozneje, a mi sami moramo usmeriti našo govedorejo predvsem na vzrejo plemenske živine, s katero bi lahko zalagali ostale pokrajine naše države in na mlekarstvo, ki se bo pa tudi moralo glede na predvojno dobo precej predrugačiti. Pred vojno in prva leta po vojni smo zalagali z našim svežim mlekom razan domačih mest še Trst, Reko, Pulj, Gradec in deloma celo Dunaj. Zadnja leta je pa iz razlogov, ki smo jih navedli že pri mesu, tudi to izostalo. Ker bo treba še precej truda in časa, da bomo mogli zopet misliti na znatnejši izvoz svežega mleka, bo treba posvetiti največjo pozornost maslarstvu in sirarsh'u, če hočemo svoje mleko dobro vnovčiti. Oboje je pri nas razmeroma še slabo razvito. Nekaj našega masla gre že v Zagreb- in v Dalmacijo, toda inozemstvo ga še ne mara, ker je predrago, preslabo in ker ga pridelujemo le v manjših množinah. Treba l3o zato ustanoviti veliko centralno mlekarno, ki bi prejemala iz malih podeželskih mlekarn zaradi manjših prevoznih stroškov že pasterizirano smetano v najboljšem stanju, a centralna mlekarna bi morala izdelovati vagonske množine enotnega prvovrstnega čajnega masla, kakršno želi inozemstvo. Organizacija take centralne mlekarne bi ne bila pretežka, če pomislimo, da imamo pri nas zaradi dobrih planinskih pašnikov tudi precej dobrega mleka in nam razmeroma dobra železniška mreža omogoča nagel prevoz, prvovrstne strokovnjake za tak posel bi bilo pa seveda treba še vzgojiti.
Slično je tudi s sirarstvom. Tudi iz našega mleka je mogoče izdelovati prvovrstni ementalski sir, kar se pa danes zaradi pomanjkljive izobrazbe sirarjev in zaradi nepravilnega ravnanja z mlekom' že doma, žal ne godi. Sirarstvo bi bilo treba organizirati slično kakor maslarstvo, kajti vsi vemo, da naš današnji sir po svoji kakovosti ne vzdrži konkurence z inozemskim, zaradi česar imamo z izvozom tudi take velike težave. Izdelovanje enotnega in prvovrstnega sira v vagonskih množinah, to mora biti naš cilj in le tedaj nam bo naša govedoreja, ki se zadnja leta nahaja v prav občutni krizi, donašala res one dobičke, Id bi jih lahko. Seveda bo pa v to svrho treba strokovno znanje naših kmetov še prav znatno dvigniti, o čemer bomo pa govorili še pozneje.
Ker bomo pri nas le težko kdaj konkurirali z množinami, pač bi pa lahko s kakovostjo govedoreje, bo treba posvečati še več pozornosti pridelovanju živinske krme na poljih in zamenjavi sejanja žita z deteljo, zlasti pa še resno misliti na izboljšanje našega travništva in plan-šarstva. Danes dajejo naši najboljši travniki povprečno le po 33 q sena in otave letno na 1 ha, slabejši pa komaj po 10 q, dočim vemo, da dajejo po drugih naprednih državah dobri trav-
niki po 50—60 q sena in otave na 1 ha in tudi pri nas so poizkusi dali že 70 q na 1 ha. To nam je najboljši dokaz za trditev, da pri nas tudi s travniki ne znamo pravilno ravnati, zaradi oesar ni le naš travniški pridelek manjvreden, temveč ne moremo prerejati one množine živine, kakor je drugod, kar smo videli že spredaj. Nujno potrebno bo zato posvečati tej panogi kmetijstva večjo skrb. Posluževati se moramo tudi pri nas travniških bran, ki rahljajo rušo in zemljo, da pride vanjo zrak. Brane zatirajo plevel in mah, ki povzročata našim travnikom ogromno škodo. Močvirnate travnike, kjer raste manjvredno seno ali pa celo le stelja, bi se dalo ponekod z majhnimi stroški osušiti, presuhe pa preskrbeti z namakalnimi napravami. Le malokdo slab travnik preorje, ga par let poseje z žitom in nato zopet zravna v travnik, čeprav je to jako uspešno sredstvo za njegovo izboljšanje. Predvsem je pa seveda treba tudi travnike gnojiti s hlevskimi in umetnimi gnojili, kar bi pridelek jako izboljšalo in povečalo. Le na ta način bomo lahko redili več in boljšo živino.
Največji zaklad za našo govedorejo so pa naše planine, ki tvorijo zato tudi velevažno kmetiško vprašanje. Še sredi druge polovice preteklega stoletja je imel naš kmet vsaj za polovico več planinskih pašnikov nego dandanes, kajti od tedaj so veleposestniki zopet odkupili mnogo planin od kmetov v lovske svrhe, z mnogih planin so gozdarji izrinili kmete ter jih pogozdili in mnogo so jih tudi kmetje sami zanemarili, da so se polagoma prerastle z gozdom, kar je jako škodovalo naši živinoreji. Čeprav se je prebivalstvo v zadnjih desetletjih močno pomnožilo, je iz navedenih razlogov padlo število živine po nekaterih gorenjskih vaseh za celo tretjino. Zato bi vsekakor Řazalo, da bi se dotaknila agrarna reforma tudi tega vprašanja ter skušala kmetu po možnosti vrniti svet, s katerega je bil izrinjen. Danes imamo v Sloveniji približno 300 planin v velikosti okroglo 54.000 ha (na Kranjskem okroglo 14.000, na Štajerskem 34.000 in na bivšem Koroškem okroglo 6000 ha), ki leže v morski višini od 800 do 1800 m, razen tega pa še mnogo gozdnih paš v veleposestniških (samo v verskozakladnih gozdovih 8800 ha, v Bornovih gozdovih 740 ha itd.) in neštetih kmetiških gozdovih. V ljubljanski oblasti je velika večina planin skupna lastnina, a v mariborski zasebna. Na 167 statistično raziskanih planinah se je paslo leta 1925. skupno 8856 krav, 1842 volov, 3864 juncev in junic, 1479 telet, 612 konj, 7277 ovac, 1259 koz in 850 prašičev, torej 21.039 glav, ki bi potrebovale za istočasno prehrano v hlevu kakih 88.000 q sena v vrednosti nad 6 milij. dinarjev. Povprečna pašna doba znaša 84 dni (od začetka junija do srede septembra). Izmed naših planin je šele nekaj urejenih v zmislu zahtev modernega P l a n š a r s t v a ter preskrbljenih s potrebnimi zgradbami (hlevi, kočami, sirarnami) in drugimi napravami (poti, napaja-lišči i. dr.) velika večina je pa še jako zanemarjenih, čeprav
Erjavec : KmetiSko vprašanje v Sloveniji. 5
začenjajo ponekod kmetje polagoma uvidevati, da je treba tudi za planine skrbeti prav tako, kSior za drugo obdelano povreino. Ni zato glavno to, da pridejo naši kmetje do novih planin, temveč je treba predvsem urediti in smotreno skrbeti za dosedanje, ki bi lahko donašale neprimerno večje koristi nego jih dona-šajo danes. Po gorskih krajih je napredek naše govedoreje tesno zvezan s planšarstvom, saj imajo planine neprecenljiv vpliv na zdravje živine, kakovost mleka in dobičkanosnost govedoreje sploh. Sedaj veljavne planinske zakone bi bilo treba zato izenačiti ter jih prilagoditi najmodernejšim zahtevam, obenem pa seveda najti tudi potov in sredstev, da se s potrebnimi melioracijami planine čim prej izboljšajo in uredijo ter zavarujejo proti razdiralnim silam narave in človeka.
Razen govedoreje je pa za velik del našega kmetiškega ljudstva fako važna tudi prašičereja, ki donaša ponekod že sedaj lepe dohodke, a bi lahko zavzemala še vse važnejšo vlogo. S križanjem naše domače pasme z angleškimi jorkširei in nemškimi oplemenitenimi pasmami smo si vzgojili pri nas polagoma precej dobro prašičjo pasmo, vendar bo treba še nadalje posvečati čim največjo pozornost skrbni odbiri in menjavanju, zlasti mrjascev, da se prepreči plemenjenje v sorodstvu, kar povzroča propad plemena in mnoge bolezni. Pre-mala pazljivost na to in pa dejstvo, da se posveča pri nas premalo kmetov vzreji mladičev (zato so tudi jako dragi), sta glavni napaki naše prašičereje, razen onih seveda, ki jih opažamo pri vsej živinoreji in ki smo jih deloma že navedli, deloma jih pa še bomo.
Za o v č j e r e j o naši kraji nimajo posebnih pogojev in pri nas tudi ni dobičkanosna, zato se bo pač obdržala, kjer j© že vpeljana (na Jezerskem in Solčavskem), ni pa upanja, da bi se razširila. Važnejša je kozjereja, katere naj bi se oprijeli zlasti majhni bajtarji, delavci s koščkom zemlje itd., ki ne morejo prerediti krave, a bi jimi dajala skromna koza zadostno množino mleka. Pomembno je pa kolikor toliko p e r u t n i -narstvo, ki donaša ponekod (zlasti na Štajerskem) že danes prav znatne dohodke, zato bi kazalo, da dobijo naše gospodinje primerni pouk o perutninarstvu, ker bi lahko sedanje dohodke iz perutninarstva še prav znatno dvignili, saj vemo, da se pode okrog mnogih naših kmetiških domov cele jate kokoši, ki so pa danes še skoro brez haska.
Že doslej smo mimogrede omenili več napak naše živinoreje, ki ovirajo njen napredek, a končno je treba povedati še eno, ki je lastna vsem njenim panogam in ki prav znatno vpliva na njeno današnje nepovoljno stanje. To je naše hlevarstvo, ki. je mnogokje v Sloveniji v skoro neverjetno zanemarjenem stanju. Marsikje stoji živina še dandanes noč in dan skoro do kolen v gnoju, brez zadostnega zraoenja in toli piotrebne svetlobe, na kako prebelenje hleva vsaj vsakih deset let pa menda sploh nihče ne misli. Da v temnih in smrdečih.
luknjah ne more uspevati lepa in zdrava živina, je menda jasno vsakemu otroku, zato je nujno potrebno, da krenemo tudi v tem pogledu na nova pota in se ne ustrašimo tozadevnih stroškov, saj nam bodo gotovo dobro povrnjeni (večje zadolževanje v to svrho pa seveda tudi ni priporočljivo). Hlev mora biti suh, dovolj svetel in zračen, s pravilno visokimi jasli (previsoke škodujejo zlasti mladi živini), ki naj bodo po možnosti opremljene z napajalnimi pripravami in primerno dolgim stojiščem in z dobrim odtokom gnojnice v gnojno j^mo. Če le mogoče, naj imata pa tudi hlev in svinjak zlasti za mlado živino tako koristno ograjeno tekališoe, kjer dobi živina priliko izletati se na svežem zraku.
Kot zadnje panoge našega kmetijstva se moramo končno dotalmiti še gozdarstva, ki je mnogim slovenskim kmetom glavni zaklad, saj mu daje pašo, steljo, drva, stavbni les in ga v slučaju večjih denarnih stisk reši najhujših skrbi. Velik del naših kmetij, bi že davno propadel, če bi ne imeli tolikega gozdnega bogastva, kajti kmet končno zasluži z vožnjami ponekod prav izdatne vsote tudi pri veleposestniških gozdovih. Bajtar, ki zasluži poleti pri večjih kmetih, po zimi drvari in ogljari ter na ta način priživi sebe in svoje. Končno pa tudi lesna industrija sama stalno preživlja prav pomembni del našega prebivalstva. Največjo skrb moramo zato posvetiti temu, da si to bogastvo ohranimo in z vsemi sredstvi preprečimo lahkomiselno izsekavanje gozdov. Velike površine gozdov so danes pri nas manjvredne zato, ker so predaleč od železnic in dobrih cest, kar jako po'draži prevoz lesa na trg, a čim izboljšamo to, se bo vrednost mnogih gozdov še znatno dvignila, (n. pr. kočevskih z zgraditvijo nove železnice). Marsikaj pa lahko storimo za ohranitev tega bogastva in pomnožitev stalnih dohodkov iz njega tudi sami, če gozdove pravilno oskrbujemo, trebimo, izsekane dele sproti zasajamo, pri izsekavanju odbi-ramo le ona drevesa, ki so že zrela za to, pogozdimo površine, ki so za to primerne in ne donašajo sedaj nobenega haska, zatiramo gozdne škodljivce itd., kar spada pa že v podrobne strokovne razprave o umnem gozdarstvu.
Če k sklepu na kratko posnamemo, kar smo povedali doslej o našem zastarelem in potrebnem umnem kmetovanju (podroben opis in otošimejša podrobna navodila spadajo v strokovne razprave) pridemo torej do zaključka, da kmetuje naš kmet z izgubo v prvi vrsti zato, ker je način njegovega kmetovanja daleč, daleč zaostal za modernimi pridobitvami na tem polju. Mi bi na naših poljih prav lahko pridelali in preredili v naših hlebih vsaj za polovico več nego pridelamo in preredimo danes. Precej bi lahko še dvignili tudi kakovost naših pol jaških pridelkov, zlasti pa naše živinoreje. Potrebno pa ni le boljše obdelovanje zemlje in boljši način reje živine, temveč moramo v isti meri obračati pozornost tudi na pridelovanje onih vrst poljskih sadežev, na gojenje onih vrst živine in na pridobi-
vanje onih vrst mlečnih izdelkov, ki so najbolj dobičkanosne. Na ta način bi jako dvignili množino pridelkov in prireje ter izkupiček za oboje, kar bi na mah rešilo danes tako pereče vprašanje slovenskega kmetijstva. Njegov položaj torej kljub mnogim neugodnim okoliščinam nikakor ni brezupen, temveč prav lahko in dobro rešljiv, a ključ do te rešitve leži v prvi vrsti v — umnem kmetovanju.
3. Gospodarska politika.
Ker je kmet že po svoji naravi precej starokopiten in tudi brez potrebnih sredstev, je seveda tudi jako malo upanja, da bi se kar vsak sam od sebe oprijel umnejšega kmetovanja, ki je vsaj za začetek združeno z mnogimi težavami. Neobhodno potrebno je zato, da posežejo tu vmes vsi javni činitelji, to so občine, okraji, oblasti in država ter z vsestransko podporo omogočijo našemu kmetu prehod iz sedanjega zastarelega k umnemu kmetijstvu. Omenili smo že zakon o obdelovanju zemlje, ki bi bil jako koristen in nujen, toda prvi pogoj je vsekakor to, da kmeta n a -učimo modernega kmetijstva, ki je gotovo eno najvažnejših gospodarskih nujnosti vsega naroda. Treba je zato našemu kmetu zadostne kmetijske strokovne izobrazbe, ki je danes na splošno nima in se pogosto niti ne zaveda ne, da jje nima oziroma, da bi je potreboval.
° Za to izobrazbo prihaja v poštev predvsem šolstvo, ki je nujno potrebno prav korenitih reform. Dosedanja osnovna šola je pač nudila kmetiškim otrokom neobhodno potrebno znanje nekaterih splošnih predmetov, a bila je vse premalo prilagođena praktičnim potrebam ljudstva, razen tega je pa šolska obveznost prenehala ravno v dobi, ko se razvija iz otroka mladenič in v kateri je razen pisanja, branja in nekaj malega računstva hitro pozabil večino vsega ostalega. Zadnja leta se tudi pri nas mnogo razpravlja o reformi osnovne šole, uvajajo se najrazličnejše novotarije, ki so pogosto umetne, a tega, kar bi bilo najnujnejše, se ne loti nihče. Osnovno šolo je treba predvsem temeljito decentralizirati, kajti le tako jo bo mogoče čim bolj prilagoditi razmeram in potrebam posameznih stanov in pokrajin. V našo osnovno šolo je treba vsaj od 3. šol. leta dalje uvesti pouk v kmetijstvu, gospodarstvu in gospodi njstvu kot redni predmet ter razširiti šolsko obveznost tja do 16. leta vsaj na zimske mesece, ki naj bi bili v kmetiških krajih posvečeni predvsem kmetijskemu in za deklice seveda tudi gospodinjskemu pouku. Na ta način bi preprečili, da otrok ne pozabi znanja, ki ga je nabral v šoli, da dobi potrebno osnovno znanje o umnem kmetijstvu in da obdrži šola vpliv na otroke še v oni prehodni dobi, ki je za vsakega tolike važnosti.
Da bo pa tak pouk sploh mogoč, je pa seveda treba dati predvsem učiteljstvu temeljitega znanja o kmetijstvu in učiteljicam o gospodinjstvu, ki ga ■danes nimajo.^ V to svrho je treba temu primerno prav korenito preurediti tudi .učiteljišča in ustanovo šolskih vrtov, ki morajo biti, dovolj veliki ter služiti izključno le praktičnemu pouku mladine in odraslih v kmetijstvu in gospodinjstvu, ne pa zasebnim svrham.
Za sinove srednjih in večjih posestnikov pa tudi kmetijska _ izobrazba, ki bi jo morala nuditi osnovna šola, nikakor ne bo zadostovala, temveč jim bo treba vsekakor temeljitejšega znanja, ki bi ga dobili v meščanskih in strokovnih šolah. Meščanske šole so jako pametna Ustanova, a postavljene bi morale biti na čisto druge temelje nego so sedanje. Dandanes vzgajajo pol-izobražence za razne pisarne, ki jih imamo že itak preveč, a njih naloga bi morala biti, da dajejo bodočim kmetiškim gospodarjem in obrtnikom primerno splošno izobrazbo. Zato bi pa morale biti seveda popolnoma prilagođene razmeram in potrebam svojega okoliša. Iz njih bi potem izšel res popolnoma nov rod našega ljudstva, ki bi odgovarjal zahtevam modernega gospodarstva.
Kljub reformiranim osnovnim in meščansikim šolam bodo pa ostale za modernizacijo našega kmetijstva vendarle tudi za bodoče najvažnejše kmetijske strokovne šole in sicer splošne ter za posamezne stroke še specialne. Doslej se je ta prevažni pogoj napredka našega kmetijstva skrajno zanemarjal, saj imamo v vsej Sloveniij komaj tri kmetijske šole, namreč na Grmu pri Novem mestu, pri Sv. Juriju ob juž. železnici in v Mariboru ter pet kmetijsko-gospodinjskih šol (dve v Ljubljani, ter po eno v Rep-njah, v Šmihelu in v Mariboru). Da za več kot 100.000 kmetiških gospodarstev v Sloveniji tri kmetijske šole nikakor ne zadostujejo, je več kot jasno, zlasti če pomislimo, da take šole nikakor ne smejo imeti preveč učencev, če hočemo, da bo pouk res uspešen in da bo čim najbolj prilagođen zahtevam in potrebam kmetijstva v dotičnem okolišu. Pri nas potrebujemo v ljubljanski oblasti vsaj štiri splošne kmetijske šole in vsaj toliko tudi v mariborski oblasti, ki bi morale biti enotno urejene le v glavnih obrisih, sicer pa čim najbolj prilagođene potrebam svojega okoliša. Na njih kmetiški mladenič ne sme dobiti le temeljitega teoretičnega, temveč tudi zadostno praktično znanje,
Ljuibljanski oiblastni odbor je ta uvidel in priredil leta 1028. enomesečni tečaj za pouk učiteljev v kmetijstvu ter učiteljic v gospodinjstvu. Baje se namerava s temi hvalevrednimi tečaji nadaljevati, treba bi jili bilo pa vsekakor raširiti visaj v trimesečne in poveriti smotrenemu strokovnemu vodstvu, ki ne pozna le kake specialne panoge umnega kmetovanja, temveč na eni istrani ustroj osnovnega šolstva, na drugi strani učiteljstvo in na ti-etji strani celoten kompleks našega kmetiškega vprašanja po gospodarski in socialni plati.
zato Je potrebno, da so združene z dovolj velikim lastnim gospodarstvom in da razpolagajo z vsemi potrebnimi učnimi pripomočki. Razen tega morajo že te jlole nuditi zadostni splošno .gospodarski pouk, da bodo kake posebne gospodarske šole nepotrebne. Da bodo pa res vršile v polni meri svoje naloge, se nikakor ne smejo omejevati na redni šolski pouk, temvefi bi se morali na njih stalno vršiti najrazličnejši krajši specialni tečaji (zimske šole), namenjeni posameznim panogam kmetijstva in gospodarstva, v katerih bi imeli mladeniči in gospodarji, ki ne morejo dovršiti vse šole, priliko, da se pouče o različnih specialnih vprašanjih kmetijstva.
Razen teh splošnih kmetijskih šol pa pri nas nujno potrebujemo še specialnih kmetijskih šol, ki jih doslej sploh nimamo (edino mariborska kmetijska šola je namenjena v prvi vrsti vinarstvu in sadjarstvu), kar seveda tudi onemogoča zadosten napredek posameznih panog kmetijstva. Če hočemo, da nam bo naša živinoreja res donašala primerne dobičke, moramo nujno ustanoviti par živinorejsko-mlekar-s k i h šol. Vprav neverjetno je zato, da se bije za prvo že par let brezploden boj med Škofjo Loko in Bohinjem, dočim je jasno, da bi bila potrebna v obeh krajih (oblika živinoreje v okolišu teh dveh krajev se namreč razliltuje v marsičem) in še marsikje drugod.tudi.i Za razvoj sadjarstva je dalje nujno potrebnih par sadjarskih šol, ki bi lahko prinesle ogromnih koristi in bi se jih v vinorodnih okoliših združilo z vinogradniško šolo, v ostalih pa s kako drugo specialno panogo (n. pr. z gozdarstvom). Oe hočemo imeti umno hmeljarstvo, je jasno, da hmeljarske šole ne moremo več pogrešati, a za umno živinorejo nujno potrebujemo živinozdravniških tečajev, ki bi usposobili vsaj za vsako vas po enega kmeta, ki bi lahko nudil živini v sili prvo pomoč. Za nadaljnje se bo potem pokazala potreba sama od sebe in naloga države ter drugih javnih čini-teljev je, da z njimi ne odlašajo leta in leta.
Precej truda bo stalo to, da pripravimo našim kmetijskim šolam dovolj učencev, saj smo že spredaj poudarili, da nekateri kmetiški ljudje še vedno ne uvidevajo njih nujne potrebe. V to svrho bo pač izprva treba uporabljati najrazličnejša sredstva, med katerimi se nam zdi umestno opozoriti zlasti na tri. Najprej je treba čim večje propagande, da prepričamo očete, kako potrebno je, da zna njih naslednik več nego oni. Drugič bo treba obisk čim najbolj olajšati, kar bi se zgodilo na ta način, da uvedejo država, oblasti, olcraji in večje občine čim več popolnoma prostih mest, kajii jasno je, da se danes še marsikdo ustraši stroškov, ki so združeni s š(> lanjem. Tretjič mora pa v svrho propagande nuditi država obi-
Ko je bila ta raaprava že zaključena, je bila ustanovljena mlekarska šola v Škoiji L^i.
skovalcem teh šol čim več ugodnosti (n. pr. dovoliti skrajšani rok službe pri vojaikih itd.), saj bo napredek kmetijstva prišel v velik prid tudi njej.
Nekoliko več razumevanja nego za kmetijske šole najdemo pri našem ljudstvu že danes za gospodinjske šole, ki so nastale vse v zadnjih desetletjih, a bi jih bilo treba že takoj vsaj potrojiti, če ne popetoriti. Te niso le ogromnega kulturnega pomena za ves narod, temveč praiv toliko tudi gospodarskega. Že star pregovor pravi, da podpira gospodinja hiiši tri ogle, zato je gospodinjsko izšolana kmetica nedo-gledne važnosti, saj se nauči v njih oziroma bi se morala naučiti kuhanja, šivanja, osnovnih pojmov o zdravstvu, i>e.rutninarstva, vrtnarstva, nekaj živinioreje itd., kar pride vsaikeimu gosp'o-darstvu v velik prid, razen tega se pa v njih visoko dvigne kid-tuma stopnja naših bodočih mater, kar bo imelo nedogledni vpliv na ves bodoči rod. Gospodinjski pouk v najširšem zmislu (gospodinjstvo samo, mlekarstvo, prašičereja itd.) bi morale dobivati naše hčerke že v osnovni šoli, a stremeti moramo za tem, da bo imela vsaka naša kmetiška gospodinja tudi posebno gospodinjsko šolo, zato je nujno potrebno, da ustvarjajo država, oblasti, okraji in občine z ustanavljanjem brezplačnih mest možnost obiska tudi nepremožnim kmetiškim hčerkam. Čim večjo pozornost je pa treba posvečati tudi krajšim k m e -tijsko-gospodinjskim tečajem, ki se pri nas že zelo udomačujejo in ki jih bo treba zanesti v slednjo slovensko občino. V njih bi dobivale vsaj nekaj osnovne gospodinjske izobrjazbe one kmetiške hčerke, ki Inikakor ne bi mogle v gospodinjske šole.
V jako tesni zvezi s kmetijskim poukom, ki je prvi pogoj napredka in ki spada zato nedvomno v gospodarsko politiko države in drugih javnih činiteljev (oblasti, okrajev, občin), je tudi stalna strokovna pomoč v svrho pospeševanja kmetijstva. Pred vojno je storila država v tem pogledu jako malo, kajti pri vsaki deželni vladi je deloval le posebni referent za kmetijske zadeve in še po kak strokovni nadzornik (na Kranjskem n. pr. vinarski nadzornik), pač so pa storile na tem polju ogromno koristnega dela deželne samouprave, ki so imele v to svrho ponekod organizirane celo posebne deželne kulturnesvete. Na bivšem Kranjskem je zacvetelo to delo, ko je zavladala v deželnem zboru SLS. Nastavila je posebne strokovne nadzornike, kakor mlekarskega, travniškega, sadjarskega, živinorejskega in gozdnega ter ustanovila posebne institucije za povzdigo kmetijstva (pristavo za zrejo mladih bikov na Robežu, kmetijsko-kemično preiz'kuševališče, živinozdravnišik/e in gospodinjske tečaje, gospodarsko šolo v Ljubljani i. dr.). Ob prevratu je prevzelo vse te posle posebno poverjeništvo za kmetijstvo, ki je pa z naraščajočim centralizmom vedno bolj hiralo in danes komaj še životari. ter seveda ne more nuditi kmetijstvu one pomoči, ki bi bila neobhodno po-
trebna. Edino pomembnejšo novost, ki smo jo dobili po vojni (leta 1922.), so tako zvani okrajni ekonomi pri okrajnih glavarstvih, ki naj skrbe za pospeševanje kmetijstva v svojem okolišu.
Da je sedanje stanje nevzdržno, je umevno samo po sebi. Po izkušnjah zadnjih let bi bilo gotovo najbolje, če prepusti država vso kmetijsko strokovno pomoč oblastnim samo-iT p r a v a m , ker jo je država spričo vladajočega slepega centralizma nezmožna tesno prilagoditi razmeram in potrebam posameznih okrajev, kar edino more voditi do uspeha. Seveda je pa neobhodno potrebno, da država v to svrho oblasti stalno čim najizdatnejše gmotno podpira. Da bo tozadevno delo oblasti sistematično in smotreno, je potrebno, da se v njenem okrilju organizirajo oblastni kmetijsko-kulturni sveti iz strokovnj^ov vseh panog, spadajočih v področje kmetijstva v najširšem pomenu besede. Ta kmetijsko-kulturni svet naj bi imel kot pomožni organ oblastne samouprave določati oblike in smernice vsega javnega dela v prospeh našega kmetijstva. Iz\'r-ševali naj bi pa vse posle za vsako posamezno panogo oblastni kmetijski strokovnjaki-specialisti,, ker je jasno, da danes nihče več ne obvlada vseh panog. Najnujnejše je, da takoj dobimo potrebne referente za poljedelstvo, za živinorejo, za mlekarstvo, za sadjarstvo in za vinarstvo, za tem pa čim prej tudi za hmeljarstvo, semenogojstvo, rastlinske bolezni, travništvo, planšarstvo, čebelarstvo, konjerejo, perut-ninarstvo, kletarstvo itd., ki naj bi imeli svoje sedeže deloma na sedežu oblasti, nekateri pa tudi sredi ozemlja, ki prihaja zanje predvsem v poštev (vinarski n. pr. v Novem mestu ali Krškem, hmeljarski v Žalcu, planšarski v Radovljici itd.). Večjim panogam kmetijstva pa seveda ne bo zadostoval le oblastni specialist, temveč bi morali imeti svoje strokovnjake-pomočnike tudi po deželi (živinorejski n. pr. vsaj za vsako pa-semsko okrožje, kmetijski vsaj za vsaka. dva okraja po enega itd.), ki bi nadomestili sedanje okrajne ekonome, ki se v sedanji obliki niso posebno obnesli zlasti zato, ker niso delali pod vodstvom in nadzorstvom oblastnih kmetijskih strokov-njakov-specialistov.
Naloga vseh navedenih kmetijskih strokovnjakov bi bila predvsem ta, da v svojem področju z vsemi sredstvi pospešujejo napredek kmetijstva iz lastne inicijativei in da so strokovni pomočniki ter svetovalci kmetu. V. to svrho bi morali proučevati sedanje stanje ter vse možnosti napredka v svojem področju, stalno prirejati predavanja in tečaje, potovati po svojem okolišu in opozarjati ljudstvo na napake in ga poučiti ter mu svetovati boljše itd. Vsporedno s to kmetijsko-strokovno pomočjo bi bilo treba osnovati za kmete tudi potrebno pravno varstvene urade, kjer bi dobival kmet pravne nasvete in tudi pomoč v izrazito kmetijsko-pravnih zadevah. Seveda bi bilo pa njih delo uspešno le tedaj, če imajo na razpolago tudi vsa po-
trebna sredstva. To je treba še prav posebno poudariti, saj vidimo danes okrog in okrog sebe vse polno lepih ustanov, ki so pa dejansko brez večjega pomena, ker se jim ne da sredstev za izvrševanje njih nalog.
Vzporedno z nastavitvijo vseh potrebnih strokovnjakov mora iti pa tudi osnovanje različnih ustanov, ki so prav tako pogoj ža napredek našega kmetijstva. Že zgoraj smo omenili, da je prve take poizkuse uspešno izvršil bivši kranjski deželni odbor. To delo je treba nadaljevati s čim večjo vnemo,^ kajti nemogoče si je misliti napredek sadjarstva brez vzornih drevesnic, ki bi zalagale kmete s potrebnimi mladimi drevesci, napredek živinoreje brez živinozdravniških postaj in brez vzornih vzrejevališč prvovrstnih bikov, krav, merjascev, svinj itd. za vse pasme, ki so za naše kraje najprimemejiše in ki bi zalagale kmetiško ljudstvo s primerno plemensko živino, napredek žito-reje brez potrebnih semenogojskih postaj itd. itd. Razen tega bi bilo pa potrebno vzbuditi med našim ljudstvom zanimanje za umno kmetijstvo tudi s čim pogostejšimi živinorejskimi razstavami, združenimi s premovanji živine, s podporami pri urejanju modemih hlevov, gnojišč itd. itd.
Med najpotrebnejše javne ustanove moramo prištevati tudi zavarovanje poslopij proti ognju, pridelkov proti vremenskim nezgodam in živine proti boleznim. Požarnega zavarovanja se naš kmet po veliki večini že poslužuje pri obstoječih zasebnih zavarovalnicah, toda o uvedbi zavarovanja pridelkov in živine se je doslej le govorilo mnogo, storilo pa še ničesar, čeprav je njegova potreba tako jasna, da menda ne potrebuje nobenega utemeljevanja. Da bo mogoče izvesti splošno in obvezno zavarovanje vseh treh panog, je potrebno, da je čim najcenejše, kar je izvedljivo na ta način, če vzamejo rešitev tega vprašanja v roke. oblastne samouprave ter organizirajo oblastne zavarovalnice za vse navedene tri panoge. Pri tem je pa seveda treba uvesti uradno cenitev zavarovanih stvari, da bo zavarovalnina dovolj visoka in da bo dobil zavarovanec v slučaju nesreče povrnjeno vso škodo.
Velevažnega pomena za kmetijstvo so tudi razna javna dela, ki bi morala biti tudi bistveni del gospodarske politike in ki spadajo deloma v delokrog oblasti in okrajev, deloma pa v delokrog države. Za kmetijstvo prihajajo v prvi vrsti v poštev melioracije, uravnava hudournikov in drugih voda, preskrba prebivalstva z vodo, ter zgraditev in vzdrževanje potrebnega cestnega in železniškega omrežja.
^ Vse kaže, da naša dva slovenska oiblastna odbora dobro razumevala svoje naloge na polju povzdige kmetijstva, kajti kljub temu, da sta še komaj začela poslovati, sta vendarle že krepko zastavila svoje delo v vseh smereh povzdige kmetijstva. Žal njiju dela in uspehov v tej razpravi nisem mogel upoštevati, ker je bila napisana in deloma tudi natisnjena še preden sta začela s pravim delom.
Ker ima Slovenija v splošnem mnogo padavin, pri melioracijah ali izboljšavanjih zemlje ne prihaja toliko v poštev preskrba večjih površin (o podrobnih malih melioracijah bomo govorili še pozneje) z namakalnimi napravami, pač pa v jako veliki meri osuševanje zamočvirjenih ozemelj, ki dajejo sedaj malo in manjvrednih pridelkov. V prvi vrsti bi bilo seveda treba nadaljevati z že zapo-«etimi deli, kakor je n. pr. osuševanja ljubljanskega barja (to delo se polagoma in s presledki, a z velikimi uspehi vrši že od 1. 1762.), ureditev požiralnikov in vodnih kanalov na Cerkniškem jezeru, melioracijska dela v območju dolnjelendavske vodne zadruge (tu gre za površino 11.000 oralov) itd. Ogromne koristi in zato neizogibna bi bila tudi nešteta druga melioracijska dela skoro po vseh krajih Slovenije, zlasti na Ptujskem polju, v Planinski kotlini, v okolici Trzina, obvodje Mirne in Krke, v gornji Bohinjski dolini, v Ribniško-Kočevski dolini, ob pritokih Savinje, v okolici Ljutomera, v Horjulski dolini, v okolici Grosuplja itd. Tisoče hektarjev zemlje je še v Sloveniji, katere dohodke bi se dalo s primernimi melioracijami celo podvojiti.* Da te ne napredujejo hitreje, sta vzrok predvsem nerazumevanje prizadetih lastnikov zemlje in premajhna skrb, ki jo posvečajo tej panogi javni činitelji, zlasti država, ki nima za ta dela danes skoro nobenega zmisla (naš proračun za 1. 1928/29 predvideva za vse vodne zgradbe v vsej državi 40 milijonov dinarjev, v trikrat manjši Avstriji so pa izdale država in dežele lani v to svrho skoro 350 milijonov dinarjev). Prvo utegne z večjo kmetijsko strokovno izoferazbo izginiti samo od sebe, drugo je pa stvar uvidevnejše gospodarske politike.
Hudournikov in drugih voda, ki povzročajo našemu kmetu tako veliko škodo in ogrožajo pogosto cele pokrajine, kar smo videli zlasti zadnja leta, imamo skoro povsod v Sloveniji jako veliko. Sicer se je po vojni tudi v tem oziru storilo že marsikaj, n. pr. okrog Polhovega gradca, Žirov, pri Kranjski gori, v gornji Bohinjski dolini, pri Limbušu in drugod, toda kljub lepim uspehomi je bilo zaradi nezadostnih sredstev vse to le krpanje, kajti nujno je potrebno, da se čim prej uravnajo vse vode v obnožju Polhograjskih dolomitov, v Bohinjski dolini, pritoki Drave med Mariborom in Dravogradom, Savinja s pritoki, vode okrog Šentjerneja v Gornji Savski dolini itd. Šele če bodo urejeni vsi hudourniki in važnejši pritoki, bo mogoča tudi uspešna ureditev Save, Kulpe, Drave, Ljubljanice, Mure i. dr., ki delajo ob povodnjih toliko škodo celim pokrajinam. Ozirati bi se Wlo pri uravnavanju teh voda tudi na veliko važnost s p 1 a v a r j e n j a , ki je danes razvito le na Savinji
* Neto donos 16.000 ha velikega Ljubljanskega barja znaša sedaj okroglo 600.000 Din letno, če se pa izvrše vse naimeraivane melioracije, je pa ta neto donos preračunan na 1,580.000 Din letno; po odbitku vseh vzdrževalnih stroškov in amortizacije melioracijskih naprav bi pa čisti dohodek barja znašal še vedno 734.000 Din več, nego danes. ■
In slično je bilo tudi z drugimi izdelki naše domače obrti. Posledica vsega tega je seveda bila, da nam ni donašala niti del onega dohodka, kot bi ga lahko, če bi bila smotreno organizi-rama.
Zadružna organizacija domače obrti bi imela končno tudi to nalogo, da jo ohrani res kot domačo obrt, to je kot zaslužek malim kmetom v zimskih časih, ko ni dela na polju, ne pa da ustvarja nove obrtnike, katerim je to glavni zaslužek in zane^ marjajo zato svoja posestveca. Z zadružno organizacijo bi bilo laže dobiti domačim obrtnikom tudi potrebni strokovni pouk^ ki ga tirja modemi napredek, a kjer bi res dobro kazalo, bi se prešlo tudi v zadružno industrializacijo, ki bi donašala koristi vsem in ne le posameznikom (samo neokretnosti in premajhni podjetnosti naših slamnikarjev se imamo n. pr. zahvaliti, da so se ga polastili tirolski Nemci, ki ga sedaji popolnoma obvladujejo).
Po teh potih in s temi sredstvi (podrobnejiša razmotrivanja spada'jo seveda v posebne strokovne razprave), bi bilo nekaterim panogam naše domače obrti mogoče ohraniti nekdanji pomen in s tem tudi lep vir dohodkov (samo dolenjska suha roba je vrgla pred vojno nad 1 milijon kron letno) kmetiškemu ljudstvu po revnejših krajih. Treba je pa seveda naglih ukrepov,, da ustavimo sedanje propadanje, preden ne bo že prepozno.
Drugi velevažen vir dohodkov za kmetiškega človeka po mnogih slovenskih krajih postaja v zadnjih časih tujski promet. Pogoji tujskega prometa so predvsem naravne lepote, zdravstveni pomen rasnih krajev, dobre prometne zveze in udobnosti, ki jih dobi tujec v dotičnih krajih. Prvih dveh ima Slovenija v izobilju, saj se more z lepoto naše gornje Savske doline in njenih odcepkov meriti le malo pokrajin v Evropi in tudi slatin, toplic in za zdravljenje raznih drugih boleizni (n. pr. pljučnih, živčnih) primernih krajev nam. ne manjka. Precej pomanjkljivosti kažejo že prometna sredstva. Železniške zveze sicer za silo zadostujejo, preceji zanemarjene so pa postale zadrija leta naše ceste, a glede avtomobilskih zvez smo pa vprav sramotno zaostali. Najslabše je pa glede zadnjega pogoja. Nekateri kraji (n. pr. Bled, Kranjiska gora i. dr.) kažejo za tujski promet jako mnogo zanimanja in po svojih mcieh tudi skrbe za udobnosti, ki jih tujec zahteva, dočim pa kažejo mnogi drugi, za tujski promet izredno primerni kraji skoro popolno n e -razumevanje in z'a'o stálost (sanlcališče Belvedere v Bohinju je n. pr. propadlo zgolj po krivdi domačinov, zaradi česar se je hitro napredujoči zimski sport preselil v Kranjsko goro), kar je le njim samim v ogromno škodo.
Izborni uspehi propagande tu'jsko-prometnih organizacij (zlasti »Tourist-Oîîice-a«) v zadnjih letih nam dokazujejo, da bi posamene dele Slovenije v poletni sezoni lahko preplavili z letoviščarji iz ostalih delov naše države in tudi iz
inozemstva in ti bi seveda pustili potem pri nas milijone vsako leto, treba je le, da se naše ljudstvo zave važnosti tega pomembnega pridobitnega vira. V občinske odbore krajev,- ki prihajajo za tujiski promet v poštev, in to so predvsem v poljedelskem pogledu revni gorenjski kraji), morajo priti možje z modernim nazori, ki bodo umevali svoje dolžnosti, a tudi ljudstvo samo je treba temu primemo vzgojiti, da bo v cim največji meri gojilo red, snago, uljudnost, postrežljivost itd. Na tisoče sob, tudi po kmetiških hišah bi se v poletnem času lahko oddalo tujcem, ki bi pokupili tudi mleko, surovo maslo, sadje, poljske in vrtne pridelke, potrebovali voz za izlete itd. itd., kar bi dona-Mo vsemu tamošnjemu kmetiškemu prebivalstvu prav lepe izkupičke. To vprašanje postaj;a za nas gospodarsko tako važno, da mu bodeta morali tudi obe oblastni samoupravi posvečati dolžno pozornost.
Razen teh dveh najvažnejših stranskih pridobitnih virov pa ne smemo prezreti še nekaj manjših, ki pa tudi niso brez, pomena za revne plasti kmetiškega prebivalstva. Tako gre n. pr. že sedaj iz Slovenije vsako leto po več vagonov zdravilnih zelišč v Švico, Odkoder jih pošil'jafo potem kot drago švicarsko blago v Ameriko. Naši gozdovi so jako bogati najrazličnejšega zdravilnega rastlinstva, čigar nabiranje bi lahko vrglo prav lepe vsote, toda tudi tu bi bilo treba izločiti številne prekupce, katerih se prime danes ves dobiček. Gre torej predvsem za organizacijo tega nabiranja po vaseh in okrajih, in pa za pouk o nabiranju in spravljanju, naJîar bi lahko revni kmetiški otroci in ženske prislužile s tem lepe vsote. Slično je z nabiranjem gob, ki jih že sedaj pošiljamo v znatnih množinah v Nemčijo, v Francijo, v Italijo in celo v Južno Ameriko kot — italijanske suhe gobe. Tudi tu je treba polagoma izločiti številne prekupce, izboljšati način spravljanja in povečati množino nabranega blaga, (čim večje množine, tem lažje in dražje se proda, isto velja tudi za zdravilna zelišča), pa bi imelo revno kmetiško ljudstvo zopet uvaževanja vreden zaslužek. V bližini mest, industrijskih krajev, letovišč itd., bi bajtarice in manjše kmetice lahko mnogo zaslužile z vrtnarstvom, toda treba jih je privaditi umnemu vrtnarstvu, zlasti pridelovanju najrazličnejših vrst sveže zelenjave. Ne bilo bi nam nemogoče razviti vrtnarstva celo do te stopnje, da bi naša poletna zelenjava izpodrinila italijansko v Primor'ju in v Dalmaciji, kjer uničita poleti sušai in vročina vse. Kako smotreno bi tedaj marsikak bajtar in kaijžar izrabil najmanjšo ped svoje zemlje, ki bi mu donašala vse druge dohodke nego dandanes.
Iz vsega navedenega je razvidno, da zavzemajo pri rešitvi kmetiškega vprašanja samopomoč, lastna stremljenja in prizadevanja velevažno mesto, da, brez tega je njegova rešitev sploh nemogoča, saj je uspeh gospodarske politike v prav znatni meri odvisen od razumevanja in sodelovanja kmeta samega. In ravno tega smo doslej pri našem kmetiškem ljudstvu precej pogre-
šali kar ima svoj vzrok predvsem v prirojeni starokopitnosti in neokretnosti. Ti dve lastnosti sta pa glavni škodljivec našega kmeta.
5. Socialne reform©.
y dosedanjih izvajanjih smo pokazali na sedanje stanje našega kmetijstvai, na vzroke njegovega propadanja in na potii^ po katerih bi gaj bilo mogoioe izvesti iz tega propadanjai. Vsa naša izvajanja so se pa omejevala predvsem na strogo gospodarsko stran tega vprašanja, kajti kmetiško vprašanje ima predvsem gospodarski značaj. S tem pa nikakor ne moremo in ne smemo trditi, da 'je zgolj gospodarskega značaja, kajti lime-tiški del našega naroda ne boleha zgolji na tem, da se mu slabo godi, da leze v dolgove, da ima večje stroške nego dohodke itd., torej zgolji na strogo gospodarskih ranah, temveč prav tako v mnogih drugih pogledih, ki niso prav nič manj važni in soodlo-čilni za srečo in zadovoljistvo. Po kmetih se širi tudi nenra^Tiost in želja po uživanju, v kmetiških družinah ni več nekdanje medsebojne ljubezni, vedno težje je dobiti dobre in zveste posle, vse preveč je razširjeno pijačevanje, surovost in sebičnost, množe se jetika in razne druge bolezni, skratka: ran, iz katerih krvavi naše kmetiško telo je več, le da so^ nekatere večje, druge manjše. Če hočemo torej popolnoma ozdraviti naše krvaveče kmetiško telo, moramo poizkušati, da zacelimo vse rane in ne le največje, rešiti torej ne smemo le strogo gos.po-darske plati kmetiškega vprašanja, temveč tudi vse ostale.
Če se ozremo nazaj v zgodovino našega kmetiškega ljudstva, tedaj prav hitro in jasno spoznamo, da se je začelo njegovo gospodarsko, socialno in nravno nazadovanje v dobi, ko je začel tudi pri nas v javnem in zasebnemi življenjiU prevladovati že večkrat omenjeni liberalizem. Ta je prišel k nam sredi preteklega stoletja iz zapadne Evrope in je proglašal popolno svoibodo (odtod tudi ime, lat. beseda liberalis pomenja namreč svobodnost) v verskem, političnem in gospodarskem, pogLîdu. To, na videz jako lepo načelo, je mnogo pripomoglo k politični osvoboditvi ljudstva izpod dotedanjega absolutizma in dalo jako veliko pobud in pogonov za nagel gospodarski razvoj, toda na drugi strani je njegov nauk »pustite, naj vsak dela, kar hoče, pustite, naj vsak gre, kamor hoče« povzročil ogromno in nedo-gledno škodo vsej človeški družbi. ■ Zadušil je v velikem delu ljudi nekdanjo bogaboječnost, nekdanjo krščansko ljubezen do bližnjega, krščanska načela o človeku, družbi in državi, ubil vsak čut za skupnost in nekdanjo stanovsko zavest ter razvil do najvišje mere človekovo sebičnost, ki vidi le sebe in svoj profit ne glede na stisko in bedo bližnjega. Liberalizem je pravi oče zla vsega modernega kapitalizma, ki je prizadejal in še prizadeva tudi našemu kmetu take hude udarce.
Raznih gospodarskih posledic zmotnega liberalizma smo se ponovno dotaknili že spredalj, zato nam preostajajo sedaj le še
nravne in socialne posledice tega pogrešenega nauka, ki jih Je treba zatreti prav do korenin, če hočemo, da se bo naselila na fcmete z 'blagostanjem tudi resnična zadovoljnost. Predvsem sta tu potrebni temeljita notranja preroditev človeka samega in preroditev kmetiške družine. V našem kmetiškem človeku se mora vzbuditi zopet zavest, da ni sam sebi namen, da on ni središče stvarstva in da njegove .osebne koristi ne morejo in aie smejo biti edino merilo njegovemu ravnanju, temveč da je odgovoren za svoja dejanja na eni strani svojemu Stvarniku in na drugi strani človeški družbi, katere del je. Posameznik, torej nima zgolj pravic, temveč ludi dolžnosti napram Bogu in družbi, napram božjim zapovedim in napram koristim celokupne družbe. Vse to najilepše urej^ in določa že naša krščanska vera, zato je nujno potrebno, da vera, njeni nauki in njene zapovedi človeku niso zgolj' zunanji plašč, kar opažamo po kmetih tako pogosto, temveč da je prepojena z njimi vsa človekova notranjost in da se po vseh svojih močeh trudi po njjih živeti in delati. Le globoka in resnična verska zavest more zatreti v človeku nekrščansko sebičnost, surovost ter raizne grde in škodljive razvade, željo po razbrzdanem uživanju itd., ki pogosto še mnogo bolj izpodkopavajo srečo in zadovoljstvo kot pa telesno poman^jkanje.
Kar velja za posameznika, velja seveda v polni meri tudi za naše družine, ki so prvi in najvažnejši naravni temelj človeške družbe. Že sklepanja zakonov pogosto ne vodijo ljubezen in drugi res pametni razlogi, temveč pohlep po denarju, kar poraja potem, pogosto največje nesreče, slabo življenje zakoncev in na'jslabšo vzgojo nesrečnih orok. V družini^ni one medsebojne ljubezni in požrtvovalnosti, ki nista potrebni le za srečno rodbinsko življenje, temveč držita kmetiški dom tudi gospodarsko. V mnogih družinah ni več pravega razmerja med starši in oti-cci. Starši svojih otrok niso marali ali pa niso znali praiv vzgojiti, otroci so začeli prezgodaj hoditi po svojih potih, medsebojne vezi se rahljajo, dokler popolnoma ne izginejo in kmetiški dom je pogosto že v drugem rodu na tleh ali pa doživljamo žaloigre z užitkarji, kakršnih je pri nas žal toliko. Tudi kmietiško družino more zopet obnoviti res pravo krščansko življenje starsev in otrok, ki se izraža na zunaj, v tem, da tesne medsebojne vezi ne odjenjajo nikoli, da je otrokom rodni krov varno in ljubezni pokio pribežališče v vseh viharjih življenja, otroci pa, da so pripravljeni zanj žrtvovati vse. Kje pa danes še najdemo ooie nekdanje strice in tete, ki so bile pogosto take važne opore naših kmetiških domov?
Vzporedno s nazadovanjem družinske skupnosti gre tudi ugašanje ljubezni do kmeti š k ega doma in do kmetiške grudei. Res je, da je temu vzrok predvsemi slabo gospodarsko startje, ki smo ga očrtali že spredaj, vendar prispevajo zraven svoj znaten del tudi pojavi, ki smo jih pravkar navedli. V srcih ugaša veselje do kmetiškega dela in življenja,
vse tišči v tovarne, v mesta, po sveitu. Kjer pa ugaša ljubezen do doma in veselje do kmetiškega življenja, tam pa tudi ni najti potrebnih pobud za napredek v kmetovan u in ne zadostne množine dotorih delovnih moci, brez katerih kmet seveda ne more izhaljati. Glede na to je seveda nujno potrebno, da skušamo v kmetiškem ljudstvu to ljubezen poživiti v čimi največji meri, pri čemer mora'jo sodelovati vsi poklicani činitelji: šola, časopisje, društva itd. Kmetiškemu človeku moramo pokazati ogromne prednosti, ki jih. ima lasten dom', pa čeprav je to le bajta s koščkom zemljte, pred popolnim zasužnjenjem mestnemu stroju, zdrav značaj kmetiškega dela in življenja v nasprotju z mestnimi delavnicami in stanovanji, lepoto domačih krajev in navad v nasprotju z ubijajočo vsakdanjostjo, enakomemostjo in brezdušno&tjo mest, industrijskih krajev in /tujine.
Ta pouk in to prepričevanje bo pa seveda uspešno le tedaj, €e bodo tudi kmetiški ba^itar, hlapec in dninarica vedeli, da jim vztrajanje na rodni grudi omogoča pošteno preživljanje, da v slučajtu bolezni ali drugačnih nezgodi nisol priepuščeni svoji usodi, da jim je tudi na kmetih omogočeno ustvariti lastno dru-žinsiko življenje in da jim na. stara leta ne bo treba prositi od hiše do hiše za košček kruha.
S tem smo pa dospeli tudi že do enega najvažnejših delov kmetiškega vprašadja, namreč do poselskega vprašanja. Nekoč je bila večina poslov zrastlih s hišo in služili so istemu gospodarju, s katerim so delili vse dobro in vse slabo, leta in leta. Posel je bil skoro enakopraven član kmetiške družine, ki je skrbela zarij v bolezni in potrpela z njim tudi na stara leta, zato je bilo res dohrih poslov v i-zobilju. Liberalni duh je uničil tudi to. Razdrl je nekdanje tesne vezi med gospodarjem in poslem, liberalna sebičnost je povzročila, da gleda gospodar v poslu izključno le njegovo delovno moč, ki jo skuša čim najbolj izrabiti, a ko mu jo izčrpa, oziroma 'je več nujno ne potrebuje, ga odslovi. Posledica tega je, da je postala poslu usoda hiše, v kateri služi, deveta briga. Kar je najboljših, si skušajo pomagati v mestu, v tovarni ali kjerkoli in na kmetih ostajajo povečini pač le — ostanki, kar je v veliko škodo kmetiškemu gospodarstvu, kajiti brez dobrih poslov in pol'jskih delavcev je nemogoče tudi dobro kmetovanje.
Neveselo življenje posla na kmetih in še neveselejša bodočnost, ki čaka kmetiškega posla, tvorita torej vsebino poselskega vprašanja, zato je to rešljivo le na ta način, da rešimo navedeni dve vprašanji. Nekdanjih oblik razmer'ja med posli in gospodarji pač ne bo mogoče več obnoviti, zato je pa izvedljiva cela vrsta drugih reform, ki so nujno potrebne, če hočemo ďa ohranimo kmetu dobre posle, brez katerih pač ne more in ne bo mogel nikoli izhajati. Po mojem mnenju je prvi vzrok, da beži vse s kmetov ta, da se posla preveč vpreza v delo. Dočim imamo pri obrti in v industriji že skoro povsod osemumi delavnik, mora pa delati kmetiški posel pozimi do 14 in poleti
celo 18 in 19 ur dnevno in popolnoma prost ni niti ob nedeljah, o kakšnih dopustih pa seveda ni govora. Enakomerni osemumi delavnik je na kmetih seveda neizvedljiv, pač 5© pa tudi za kmetiške posle in delavce nujno potrebno urediti delovni čas na način, ki bo združljiv z znača'jem kmetiškega dela. Najmanj, kar more posel upravičeno zahtevati je, da ima tudi ob »velikem delu« vsaj 8 nepretrganih ur dnevno časa za počitek in čez dan kako uro za odmor, pozimi pa seveda več (približno merilo bi naj, bil svetel dan) tako, da bi se povptrečni letni delovni čas znižal od sedanjih 15—16 ur za enkrat vsaj na kakih 12. Istočasno bi bilo seveda treba urediti tudi n e -deljski počitek in dovoliti poslom redne in p 1 ač a n e letne dopuste, ki bi se večali s številom let službe v isti hiši.
Drugi vzrok pomanjkanja poslov so prenizke plače. Res je, da kmet zaradi pasivnega gospodarstva še sedanje komaj zmore in da ostane poslu pogosto več čistega zaslužka nego gcspodariju, a Če začne umneje kmetovati," mu bo donašala zemlja, kakor smo videli spredaj, vse drugačne dohodke nego dandanes .in potemi bo lahko plačeval tudi svojim poslom in delavcem plače, ki bi bile primerne za njih delo in s katerimi bi si lahko kolikor toliko prihranil za stara leta. Važna je tudi hrana, ki jo dobivajo posli. Po večini kmetiških hiš zajemata še danes posel in gospodar iz iste sklede, a to še nikakor ne znači, da je ta hrana dobra, kajti velik del kmetiških gospof dinj je tako malo izurjenih v kuharski umetnosti, da kljub vsem potrebnim surovinam., ki jih imajo na razpolago, ne znajo prirejati tečne in izpremenljive hrane, čemur pa more odpomoci le zadostni gospodinjski pouk kmetiških deklet. Slično je s stanovanji. Ženski posli še spe v hiši, dočim prenočujejo moški poleti skoro vedno le na senu in pozimi v hlevih, s čimer se novodobni hlapec tudi ne more več zadovoljiti. Tudi poslom je treba. dati snažne in zdrave stanovanjske prostore in primerne postelje. Samo ob sebi je pa umljivo, da mora hiti ravnanje s posli dostdjno in blagohotno. Skratka: treba je točno, jasno in podrobno urediti in opredeliti dolžnosti in pravice poslov in gospodarjev, kar se da izvršiti s primernim posel-skim redom. Sedanji poselski red je tako zastarel in pomanjkljiv, da je sploh neraben. Novi bo moral spraviti v sklad zahteve socialnega politika in narodnega gospodarja, potrebe posla in gospodarja. Izčrpna bodo morala biti zlasti določila glede delovne pogodbe in nuditi bodo jnorala vsa jamstva da jih poleti ne ho mogel kršiti posel, a pozimi gospodar. V svrho izravnave sporov, bi bila nujno potrebna tudi posebna razsodišča. Ves poselski red mora pa sloneti na načelih gospodarske in stanovske vzajemnosti med poslom' in go^o-jem, zato bi bilo treba dobro paziti na to, da se sedanjih vezi ne ruši, temveč po možnosti še poglobi.
Erjavec : Kmetijsko vprašanje v Sloveniji. T
Razen težkega vsakdanjega življenja, ki ga imata kmetiški posel in delavec, pa mora danes odganjati Vsako boljšo delovna moč s kmetov tudi nevesel pogled v bodočnost, v kateri jih navadno ne čaka drugega kot beraška palica. Komu moremo zato zameriti, če si skuša pravočasno pomagati na boljše? Nemogoče je tedaj rešiti pereče poselsko vprašanje, dokler ne rešimo posla in kmetiskega delavca moreče skrbi, kaj bo z njim za slučaj bolezni in starosti.
Tako se nam samo ob sebi razvije pred očmi eno največjih in najvažnejših socialnih vprašanj, ki v enaki meri zadeva mestnega, kakor tudi kmetiskega človeka, to je vprašanje — socialnega zavarovan ji a. Za to j^ bil že pokojni dr. Krek pred vojno hude boje v dunaj:skem državnem zboru z liberalnimi nazadnjaki in pri nas z zaslepljenimi in neuvidevnimi staroko-pitneži. Če bi ne prišlo do vdjne in bi bil dr. Krek še živel, smo prepričani, da bi to zavarovanje že imeli,^ tako bo pa treba začeti z delom in boijem popolnoma iznova.
Podrobno obravnavanje socialnega zavarovanja ne spada v okvir te razprave, opozoriti pa moramo vendarle na nekatere najvažnejše točke. Uvedeno je danes že po večini kulturnih držav (v Belgiji segajo njegovi začetki že v 1. 1850.) ter pomenja nekako prisilno varčevanje na podlagi vzajemnosti za slučaji bolezni, nezgojde, brezposelnosti, starosti, vdovstva in osirotelo s t i. Stvar tehnične izvedbe zavairovarija je, če se osnujejp za vsako njegovo panogo in za vsak stan posebne zavarovalnice ali se uredi enotno in skupno, gotovo pa je to, da se mora raztezati na vse navedene panoge in da mora biti javno, obvezno ter splošno za vse stanove in poklice, ki nimajo toliko dohodkov in imetja, da bi bili za navedene slučaje že sami dovolj preskrbljeni. Samostojno stoječe osebe (obrtniki, uradniki, kmetje i. dr.) naj bi plačevali prispevke sami, za nesamostojne naij bi se pa prispevki porazdelili nal delojeimalce in delodajalce, a določen delež naj bi dajala^ za vse tudi d r ž a v a in oblasti, da se na ta način pritegne k dajatvam tudi najbogatejše sloje in kapitale, ki bi sicer le malo ali pa sploh nič ne prispevali k tej splošno koristni ustanovi.
Prispevki, ki bi jih moral vsak plačevati za ta zavarovanja^ bi ne bili noben davek, temveč le nekako prisilno varčevanje, ki bi veliki večini delovnega ljudstva odvzel sedaj tako moreče skrbi za bodočnost. Razen tega se pa da tako zavarovanje izvesti s tako neznatnimi sredstvi, da jih zmore prav Vsak (dr. Krek je n. pr. izračunal, da bi plačeval za starostno zavarovanje, kakor ga je pripravljala Avstrija pred vojno, samo-
* iPri -nas imamo danes le zaikon za zavarovanje delavcev zoper bolezen, nezgode, onemoglost, starost in smrt (zakon z dne 14. maja 1922). Toda od tega se izvršuje le zavarovanje zoper bolezni in nezgode, do6im se zavarovanje zoper onemoglost in starost ne izvršuje, kar jako obremenjuje ravno kmetiške občine.
stolen kmetic §e- nekaj inan| kot po 1 krajcar dnevno). Koristi, ki bi jih tako zavarovanje prineslo malim kmetičem, velikim posestnikom ter njihovim delovnim' močem, bi bile nedogledne. Kmetiški posel in delavec bi vedela, da je njih bodočnost jasna in "trdna, doěim bi bil pa na drugi strani, kmet naravnost ubit, kakor je dejal že dr. Krek, če bi se ta ia zavarovanjii ialoÉiL Občinam bi odpadli vsi stroški za reveže, kajti delavca, ki je ostarel in onemoglel, morajjo po sedanjih postavah vzdrževati občine. Ti stroški so bili že doslej prav znatni, čeprav so naše občine skrbele za reveže vprav sramotno slabo (hiralnice, ubožnice, zdravstveno skrbstvo za ubožce itd. so nam skoro neznani pojmi). Rešeno bi bilo na mah vprašlanje užitkarjev, ki vzbuja sedaj toliko prepirov in žaloiger med najbližjimi sorodniki, toliko pohujšanja in pogosto pretresljive bede in trpljenja. Stotinam in tisočim sirot bi bila omogočena poštena vzreja, saj vemo, da pride raivno iz vrst teh največi izgubljenih ljudi. Ogromen vpliv bi imelo socialno zavarovanje končno tudi na narodno zdr.avje, kajiti velika Večina kmetiškega ljudstva se ravno zaradi pomanjkanja sredstev danes ne more pravočasno posluževati zdravniške pomoči in so zato tudi zdravstvene prilike pri nas na kmetih jako žalostne. Skratka: temeljito izboljšanje sedanjih žalostnih socialnih prilik na kmetih, ki vplivaijo posredno in neposredno tudi na kmetiško gospodarsko stanje, more prinesti edinole socialno zavarovanje, zato moramo zastaviti za njegovo uvedbo vse sile.
Na beg poslov s kmetiške grude vpliva končno še ena važna okoliščina, namreč ta, da jim je v današnjih razmerah skoro nemogoče ustanoviti lastno družinsko življenje. ženitev. oziroma možitev je naravna pravica vsakega zdravega odraslega človeka, ki je nima nihče pravice kratiti, zato je dolžnost družbe, da uredi socialne razmere tako, da se bo te pravice vsak lahko poslužil, torej tudi posel in dninarica. Ne smemo si pa seveda prikrivati, da je to v današnjih razmerah ena najtežje izvedljivih zahtev, toda z dobro voljo bi polagoma šilo tudi to. Zlasti velike kmetije, ki so tudi najbolj navezane na posle, bi jim morale nuditi možnost družinskega življenja, glede ostalih je pa dolžnost občin, da same grade male poselske domove z njivo, oziroma pomagajo v različnih oblikah poslom, da si jih zgrade, nakar bi zakonska ostala lahko še dalje v službi pri posameznih gospodarjih, če jima pa kaže, bi se pa preživljala poleti kot poljski delavec oziroma delavka, v zimskem času, ko ni dela na polju, bi se pa pečala s kako domačo obrtjo. Istočasno bi bilo pa seveda treba zakonito zavarovati kmetiške žene, dekle in delavke ter njih otroke pred izrabljanjem (n. pr. v zadnji dobi nosečnosti in neposredno po porodu, otrok se ne sme ovirati pri obiskovanju šole, prezgodaj ter preveč vpregati v delo itd). Sploh bi bilo tudi za kmetiške delavce in posle jako koristno uvesti posebne nadzornike dela, kakor jih imamo že za
7*
obrtno in industrijsko delavstvo, ki bi nadzorovali izpolnjevanjé poselskega reda in drugih zakonitih socialnih uredb. Ob tej priliki moramo omeniti tudi vprašanje zakupa zemlje, ki je važno zlasti za oženjene poljske delavce. Tudi tu nujno potrebujemo modernih zakonskih določil, ki naj jamčijo zakupnikom za dolgoročne in neodpovedljive zakupe, za primerne cene, predpravice pri nakupu, za primerna razsodišča pri sporih itd.
Da bomo pa čim prej prišli do vseh teh socialnih ustanov, ki bi bile v korist vsemu kmetiškemu stanu, je treba, da se potegnejo zanje tudi kmetiški posli in delavci sami. V to svrho je potrebno, da začno misliti tudi oni na svojo stanovsko ali strokovno organizacijo, ki naj bi zastopala in varovala njihove koristi napram' gospodarjem,. raznim socialnim ustanovam in oblastem .Taka organizacija bi morala biti pa že od prvega početka zasnovana na res zdravih načelih, kajti čim bi začela gojiti kako sovraštvo med delojemalcem in delodajalcem, kakor delajo pogosto nekatere delavske organizacije, bi rodilo to nedogledno škodo za ves kmetiški stan. Tudi ne smemo pozabiti, da je položaj kmetiškega posla in delavca popolnoma drugačen, nego od zemlje odtrganega tovarniškega delavca, ki svojega gospodarja navadno sploh ne pozna. Kme-tiška vas je namreč zgrajena na popolnoma drugačnih medsebojnih odnošajih kot pa industrijsko mesto in njeno prospeva-nje je odvisno le od iskrenega medsebojnega sodelovanja, ne pa boja. Morda bi celo kazalo uvrstiti stanovsko zastopstvo poslov in kmetiških delavcev v okvir bodočih kmetijskih zbornic.
Po teh potih bi prišli polagoma do gospodarsko trdno stoječih samostojnih kmetov, do bajtarjev in kajžarjev, ki bi se lahko pošteno preživljali od dela svojih rok in do zadovoljnih poslov, in kmetiških delavcev, kar bi kmetiškemu življenju zopet vrnilo nekdanjo privlačno lepoto, vsemu kmetiškemu ljudstvu pa samozavest ter veselje do dela in do grude. Obnovljena bi bila zopet nekdanja stanovska zavest kmetiškega ljudstva, ki bi je sedaj ne varilo skupno trpljenje, kakor za časa kmetiških puntov, temveč bi temeljila na višjih vidikih, na ljubezni do skupnega poklica, na prepričanju o lepoti in vaznosti tega poklica, na globoki zavesti skupne usode z bližnjim in medsebojne ôdvisnQsti. To bo vplivalo tudi na to, da pojenja pri nas ona nesrečna- pravdarska strast, ki je upropastila že toliko cvetočih domov in rodila toliko nesrečnega sovraštva med celimi rodovi.
Stanovska zavest je eden najvažnejših duhovnih temeljev vsiaikega stanu, zlasti pa kmetiškega, zato si moramo prizadevati, da to zavest razvijemo in poglobimo do čim največje mere. Razen že omenjenih sredstev prihajajo za gojitev stanovske zavesti in občestvene misli v poštev zlasti šola in pa d r u -štva, ki so se v zadnjih desetletjih tudi pri nas po kmetih
jako razvila. Kakor povsod, je seveda treba tudi tukaj previdnosti, da ne rušijo najglobljega občestva človeške družbe, to je rodbine, s tem, da ji preveč odte^jejo očeta ali otroke. Če so vodena pametno, tedaj dopolnjujejo pri mladini družinsko vzgojo, ki je pri naši doraščajoči kmetiški mladini nezadostna, a odraslim donašajo velikih gospodarskih in duhovnih korisiti, ker nudijo v neprisiljeni obliki koristen pouk in pošteno zabavo, ki ju je tvtdi kmetiški človek tako zelo potreben. Razen tega morajo gojiti ljubezen do zemlje, ljubezen do starih noš, običajev in do kmetiškega življenja sploh, kar dosežejo lahko s smotrenimi tozadevnimi prireditvami (predavanji, razstavami td.). Da bodo res v polni meri dosegla tudi zgoraj označeni namen, je pa treba dobro gledati na to, da se pritegne v društveno življenje kmetiskç vas ali občino v vsoji celoti, torej poleg gospodarjev in njih otrok zlasti še posle in kmetiške delavce.
Velike duhovne važnosti so društva tudi za to, ker posredujejo v dobi, ko si išče fant žene in dekle moža pošteno znanje in poštene oblike medsebojnih stikov, kar preprečuje potem grešno ponočevanje ter njegove nasledke. Prav posebno nalogo imajo pa društva še v tem, da odvadijo kmetiško ljudstvo p i -jančevanja, ki je največja rak-rana našega naroda. Pred vojno je plačevala Kranjska vseh davkov 6 milj. K., a za alkohol je potrošila 30 milij. kron, 1. 1923. je pa štela Slovenija 5893 gostilen (torej na vsakih 180 prebivalcev po eno), piva, vina in žganja popijemo letno za 450 milij. dinarjev, izguba zaslužka zaradi pijanosti znaša nad 400 milij. dinarjev in povzroča večino bolezni, grehov in zločinov. — Celo zakadili so v nekem kranjskem sodnem okraju že pred 50 leti še enkrat več, nego je znašal ves zemljiški davek. Alkohol razdira rodbine in kmetiške domove, uničuje duhovno, telesno in gospodarsko posameznike in ves narod, zato je treba uporabiti vsa sredstva, da zatremo pijančevanje. Nujno potrebujemo najstrožjih proti-alkoholnih zvonov in odredb od strani oblasti, a brez smotrene podpore tudi od strani občinskih odborov in raznih društev bo šlo jako težko. Društva morajo na eni strani s poukom odvračati ljudstvo od pijančevanja, na drugi strani pa skrbeti, da bodeta dobila mladenič in mož v njem boljše, poštenejše in zdravejše razvedrilo, nego jim ga nudi gostilna. Vse obsodbe so pa vredna seveda ona društva, ki z raznimi »veselicami« sama gojijo pijančevanje, ki se le tako pogosto končuje še s pretepi in poboji. Tudi kmetiški človek potrebuje veselic, toda dandanes imamo že toliko najrazličnejših sredstev za pošteno razvedrilo, da se lahko vrše tudi liajzabavnejše veselice brez pijančevanja.
Sploh morajo naša društva gledati tudi na to, da v nobeni obliki ne goje zapravljanja in nečimurne potrate, ki poganja tudi med kmetiškim ljudstvom take močne korenine, temveč jih morajo ravno obratno z vsem svojim delom in nastopanjem navajati k varčnosti in zmislu za varčevanje, ki
začenja pri nas izginjati, a je tako c^romnega gospodarskega gospodarskega in vzgojnega pomena ne samo za vsakega posameznika, temveč za ves kmetiški stan in sploh za ves narod.
* * *
Tako smo se v kratkih potezah dotaknili vsaj najglavnejših točk, ki jih moramo izvesti, če hočemo rešiti naš kmetiški stan sedanjega propadanja ter ga dvigniti na zaželjeno in potrebno duhovno in gospodarsko višino. S tem bi ustvarili zopet trden, zdrav in zadovoljen kmetiški stan, ki tvori jedro našega naroda. Čeprav je Slovenija naseljena precej gosto, bi vendarle našel vsak naš človek še vedno lahko doma delo in jelo, dočim morajo danes tisoči leto za letom zapuščati družine in rodno zemljo ter iskati zaslužka v tujini. Izseljevanje, ki je za nas že par desetletij tako pereče socialno vprašanje, bi vsaj za kme-tiško ljudstvo sploh ne prihajalo v poštev, ker bi ga domovina lahko zaposlila in tudi prehranila. Slej ko prej: moramo namreč imeti pred očmi globoko resnico, ki jo je povedal veliki družboslovec Vogelsang, ko je dejal, da lahko nadomestimo fabrikanta in veleposestnika (z delniškimi družbami, uradništvom itd.), nadomestiti kmeta je pa nemogoče, njegov propad potegne v propad ves narod.
Kmet in ostali stanovi.
Stanovska zavest in čut za skupnost, o katerih smo ponovno govorili v prejšnjem poglavju, spadata k najvažnejšim duhovnim oporam kmetiškega ljudstva in sta zanj, kakor smo videli, tudi velikega gospodarskega pomena. Potrebno in umestno se mi zdi, da ob tej priliki poudarim, da moramo go jiti in usmeriti oba ta čuta v prave oblike in smeri, ker obstoja sicer tudi tu nevarnost, da zaideta na napačna pota in povzročita več škode nego koristi. Napačno razumevana stanovska zavest in čut za skupnost se namreč prav lahko razvi jeta v stanovsko zagrizenost in sebičnost, ki se izražata v preziranju in sovraštvu do drugih stanov.
Res je, da je kmetiški stan pri nas najštevilnejši in najvažnejši, zaradi česar tvori jedro slovenskega naroda in bi moral tv'oriti tudi središče vsega javnega skrbstva, toda prav tako je tudi res, da kmetiški stan ni ne edini, ne edino pravični in ne edino koristni. Iz tega jasno sledi, da se je pri skrbstvu za Innetiške koristi treba ozirati tudi na upravičene potrebe in zahteve drugih stanov.
Naš povprečni kmetiški človek vidi doma na vasi kovača, ki se poti ves dan ob nakovalu, vidi čevljarja, ki ves dan sključen vleče na svojem stolčku dreto itd. ter jim za silo še prizna nekako enakopravnost in upravičenost do življenja, postrani pa že gleda delavca, ki odkoraka vsako jutro v bližnje mesto v tovarno ter se na večer zopet vrne, a proti mestnemu človeku, ki zaide nekoliko lepšé napravljen v nedeljo popoldne v vas na izprehod, pa čuti že nekak odpor ter ga smatra pogosto za navadnega — postopača in zajedalca, ki na njegove stroške dobro živi, dočim se mora on ubijati ves dan s težkim delom.
To naziranje je zmotno, krivično in škodljivo. V starih časih, ko Je bilo življienje še na najprvotnejših stopnjah in je vsaka družina zadostovala sama sebi, tudi res ni bilo nobenih stanov, temveč so vsi enako delali in živeli. Čim se je pa število ljudi pomnožilo in se je začel boj za najrodovitnejše pokrajine, so si posamezni rodovi že morali voliti starešine, ki so razso-jevali v pravdah in vojvode, ki so poveljevali rodu v boju s s"o-sednimii rodovi, če so se hoteli polastiti njihove zemlje. In čira bolj se je življenje razvi alo, tem bolj so se sami od sebe porajali tudi posebni poklici in stanovi, ker posameznik ni več zmagal vsega sam, oziroma mu je bolj kazalo, da se je omejil
na pridelovanje ali izdelovanje le nekaterih stvari, druge potrebščine je pa potem kupil ali ponujal za razne pridelke ali izdelke, ki jih je imel preveč. Z razvojem in napredkom časa se vrši torej delitev dela. časih si je pridelal in izdelal naě kmet obleko in skoro vse orodje sam, toda razne iznajdbe so omogočile hitrejše, boljše in cenejše izdelovanje teh potrebščin v tovarnah, zato je kmet raje opustil njih izdelovanje doma, se bolj posvetil drugim poslom, te potrebščine pa je začel kupovati, ker so mu bile cenejše in pogosto mnogo boljše (n. pr. orodje), nego doma izdelane. Za tako- delitev dela so potrebni najrazličnejši poklici in stanovi, potrebni so poklici, ki urejajo medsebojne odnošaje teh stanov, poklici, ki poučujejo posamezne stanove o različnih, njim potrebnih vednostih, poklici, ki skrbe za dobavo in izmenjavo raznih potrebščin med posameznimi kraji itd. itd. Skratka: razwoj človeškega napredka je povzročil in še vedno povzroča neprestano delitev in izpopolnjevanje dela in naravna posledica tega so seveda tudi različni poklici v človeški družbi. Res je, da so nekateri poklici manj potrebni (n. pr. razni prekupci, izdelovalci nepotrebnega lepotičja, gostilničarji itd.) in da bi se s pametno preuredbo sedanjega družabnega in gospodarskega reda dalo število pripadnikov mnogih poklicev vsaj izdatno zmanjšati (n. pr. vojakov, trgovcev i. dr.), toda v splošnem je prastara pripovedka, ki primerja človeško družbo in posamezne njene stanove s človeškim telesom in njegovimi udi, danes še mnogo bolj resnična, nego je bila pred 2000 leti, ko jo je modri Rimljan pripovedoval nezadovolj-nežem, ki so se uprli »gospodi«. Dovolj je, da pomislimo na posledice, ki bi nastale, če bi n. pr. obzidali kmetiško vas z njenimi polji vred ter jo tako popolnoma ločili od vsega ostalega sveta. V nekaj mesecih bi zmanjkalo najnujnejših potrebščin in sila bi vaščane pritirala, da bi ne izdolbli v obzidje le nekaj vrat, temveč bi ga podrli do tal. In isto velja seveda tudi za mesta ter industrijske kraje, kajti čim bolj življenje napreduje, tem bolj se prepletajo tudi vezi, ki vežejo posamezne kraje in poklice med seboj, tem bolj postaja vsak človek navezan in odvisen od svojega bližnjega.
Človeška družba je torej velika celota, velika družina, v kateri vršijo posamezni njeni udje različne posle, toda po načelu: vsi za vsakega in vsak za vse. Dokler delajo vsi člani družine v složni medsebojni ljubezni in nesebično za skupni blagor družine, dotlej uspeva gospodarstvo in z njim vred Vsi udje družine, kakor hitro se pa pojavi med njimi sovraštvo in gleda vsak le na to, kako bi naprtil čim več svojega dela drugemu, a porabil čim več dohodkov iz skupnega gospodarstva, začne to vidno propadati, kar škoduje vsem posameznim članom družine. Natančno tako je tudi v vsej človeški družbi. Tudi ta je le velika družina, katere udje so različni stanovi, blaginja vseh je pa odvisna od složnega, vzajemnega ali solidarnega prizadevanja in sodelovanja vseh. Uspešno sožitje posameznih
stanov torej ne sme biti zgrajeno na sebičnosti in medsebojnem boju, temveč na zavesti s o 1 i d a r i z m a , ta pa na večnih načelih krščanske ljubezni in pravičnosti.
Če se gode danes posameznim stanovom večje ali manjše krivice, če si en stan z najtršim delom ne more prislužiti niti človeku primernega preživljanja, dočim vživa drugi z malenkostnim trudom vse ugodnosti in vse razkošje modernega življenja, tedaj teh razmer iie bomo izboljšali s sovražnim medsebojnim bojem posameznih slojev, kakršnega oznanjajo in gojijo n. pr. one skupine, ki ne priznavajo krščanskih načel, temveč le z boljšo in pravičnejšo ureditvijo današnje človeške dru^.be, s postavami, ki bodo pravičnejše urejale medsebojne odnošaje v družbi, ki bodo zadostno varovale šibke sloje in ustanove pied sebičnim izkoriščanjem od strani močnejših. Sedanji družabni odnašaj! so povečini plod liberalizma, ki je poudarjal le neomejene pravice posameznika ne glede na bližnjega, a kot odpor proti temu zmotnemu naziranju se je v modemi dobi pojavil socializem, ki zameta sploh vsako svobodo človeškega bitja ter poudarja le pomen in koristi družbe kot celote. Oba nauka sta zmotna, ker poudarja vsak le na eno plat, zanikuje pa drugo. Prvi je že pokazal svoje škodljive posledice in deloma tudi že drugi (n. pr. v Rusiji), zato je potrebno, da zgradimo človeško družbo na načela, ki varujejo na eni strani svobodo posameznika, a gledajo na drugi strani v enaki meri tudi na koristi celokupnosti, kakor nas lepo in jasno uče večnoveljavni krščanski naiuki.
Da se tudi v okviru te razprave nismo mogli ogniti temu razmotrivanju, leži vzrok v globokem prepričanju, da rešitve i-aznih stanovskih vprašanj ne odločujejo zgolj gospodarski, temveč tudi nravni činitelji. Kjer ne vodijo vsega življenja zdrava nravna načela, tam ostanejo tudi najboljše gospodarske reîorme brez trajnega uspeha. Razen tega se nam je zdelo potrebno poudariti vse to tudi iz zgolj praktičnih raizlogov, da iz-podbijemo nekak odpor, ki ga naše kmetiško ljudstvo podzavestno čuti napram industriji in industrijskemu delavstvu, ki postajata v novejši dobi tudi v slovenskem narodu vedno pomembnejša gospodarska in socialna činitelja.
Modemi napredek je povzročil strojno in tovarniško izdelovanje neštetih nujnih potrebščin in za kar nimamo tvornic doma, moramo pač kupovati od tujih. To povzroča seveda stalen odtok narodnega imetja v tujino. Glede na to je več kot samo ob sebi umevno, da moramo stremeti za tem, da izdelamo čim največ svojih potrebščin doma in tako čim najbolj zmanjšamo odtok našega imetja v tujino. Industrija narodom torej ni v škodo, temveč v jako veliko gospodarsko korist.
Pri nas v Sloveniji je pa industrija zlasti za kmetiški stan še prav posebnega pomena. Že danes imamo v Sloveniji nešteto bajtarjev, katerim obdeluje družina tisti košček zemlje, ki ga posedujejo, sami pa hodijo v bližnjo tovarno ali rudnik, kjer si
prislužijo' za ono, česar doma ne pridelajo. Za velik del našega podeželskega ljudstva je zato že danes težko reči, ali naj ga prištevamo h kmetiškemu stanu, ali k industrijskemu delavstvu, iz česar je tudi razvidno,, kako tesno je industrija že danes
spojena z našim kmetiškim Razna izboljšanja kmeti
judstvom.
stva, o katerih smo govorili spredaj, zahtevajo dolgoletnega dela, a Slovenija je že danes naseljena tako gosto, da je nemogoče misliti na to, da bi našel vsak kmetiški človek delo in jelo na rodni grudi. Poslov in poljedelskih delavcev bo potreboval naši kmet več šele sčasoma, ko si preuredi gospodarstvo v spredaj opisanem zmislu in ko jih bo mogel tudi plačati, ' dočim potrebujejo otroci bajtarjev in malih kmetov dela in zaslužka takoji. Nastaja torej vprašanje, kako zaposliti in preživeti te znatne ninožice našega naroda, ki ne najdejo dovolj kruha na grudi? Odgovor na to vprašanje je en sam, namreč zaposliti jih drugod in to v ohrti in industriji.^
V prejšnjih časih se je reševalo to vprašanje samo po sebi in precej enostavno. Kdor se ni mogel preživljati od svojih par zaplat zemlje in svoje domače obrti, je povezal culico in odšel z odraslim sinom v alpske, vestfalske ali ameriške rudnike, odkoder je pošiljal domov prihranke, da je plačala žena dolgove, popravila bajto in kupila kravo, kO' se je izgaral, je pa prišel domov umret, dočim se je izgubil sin v tujem morju. Tako je šlo že par desetletij pred vojno, deset in deset tisoči so odhajali leto za letom na tuje, vrač^e so se pa komaj stotine, a še ti telesno bolj ali manj izčrpani. Ne glede na to, da so bile te razmere jako nezdrave, ker so občutno slabile narodno moč, je danes položaj še ta, da so gospodarske krize, ki pretresajo ves svet, našim ljudem tudi zaprle pot v tujino. Ponekod so jim vrata sploh zaprta (n. pr. v Ameriko), drugod je pa upanje na zaslužek najmanjše. Iz tega je že razvidno, da je ustvaritev močne obrti in industrije, ki bi zaposlili one množice, ki jih ne more preživeti gruda, vprav življenjsko vprašanje tudi za naš malokmetiški stan in nikakor ne zgolj zadeva kapitalistov in gospode, kar le pogosto čujemo od ljudi, ki ne vidijo za ped pred nosom. Industrija je pa v korist tudi večjim kmetom, ker jim pripomore do boljšega vnovčenja njih pridelkov ter ugodnejšega nabavljanja raznih potrebščin.
Iz tega je jasno razvidno, da skrbstvo za napredek našega kmetijstva nikakor ne sme iti na račun naše industrije, temveč je treba vzporedno posvečati tudi njenemu uspevanju čim največjo pažnjo. Razen tega nam pa ravno to razimotrivanje zopet kaže globoko medsebojno odvisnost posameznih stanov, čeprav se koristi enega in drugega trenutno časih križajo. Seveda pa
^ Skrbstvo za ibreizposelme ^e pri nas skrajno zanemarjeno. Imamo le nekaj malega iaseljeniškega skrbstva ter jako nesmotreno in skromno denarno podpiranje brezposelnih, ki bi ga bilo treba vsekakor eamenjati z zavarovanjem za sludaj brezposelnosti, ker je sedanje podpiranje skoro — potrata denarja.
daje krepek kmetiški stari na drugi strani tudi industriji živahen notranji trg, ki je zanjo mnogo večje vrednosti nego zunanji.
Enako, kakor na uspevanju industrije, je posredno ali neposredno prizadet kmet tudi na prospevanju vseh drugih delovnih sitanov, docim bi nedelovni, s primernimi in potrebnimi preuredbami današnjega družabnega reda izginili polagoma sami od sebe. Rek, ki ga tako rad uporablja nas kmet: »Kdor ne dela, naj tudi ne je«, je namreč popolnoma pravilen, le zavedati bi se moral zraven, da je modemi napredek človeštva razdelil delo v najrazličnejše panoge: kmet se poti na polju, delavec se muči v tovarni, uradnik se trudi v pisarni, učenjak razglablja sredi svojih knjig in drugih pripomočkov, vsi za vsakega in vsak za vse. Delo je dolžnost vsakega zdravega človeka, zato nova družba zajedalcev in postopačev ne bo smela trpeti v svoji sredi. Naj ima delo kakršnokoli obliko, vsako je častno, potrebno in koristno, vsako je pa tudi bolj ali manj trdo, kar je pa napovedal že Bog našim prvim staršem v raju, rekoč Adamu: »V potu svojega obraza si boš služil kruh.«
Naš kmet se je potil doslej mnogo, jako mnogo, a kljub temu je prideloval komaj skorje. Vzroke te žalostne njegove usode in pota ter sredstva, s katerimi bi dospel tudi do obljubljenega mu kruha, sem skušal očrtati v pričujoči razpravi. Če ga bo imel on, ga bo imel z njim ves narod, saj ima slovensko narodno telo v temu, stoletja zvestemu varuhu slovenske zemlje in slovenske besede svoje korenine.
LITERATURA.
Pri sestavljaiaiu te ra^rave sem uporabljal naslednja dela:
A bdi t us: Problemi malega naroda. Ljulbljana, 10118. A pili J.: Naš cesar. Celovec, 1898. Bauer O.: Sozialdemokratische Agrarpolitik. Wien, 1926. Belec Iv.: Kmetom v pomoč. Ljubljana, 1886.
Be rich te liber Landwir.tschaft. Zeiteohrift fiir AgranpoJitik und internat.
iLandwirtschaft. BerHn. Brezigar M.: Osnutek slov. nar. gospodarstva. Celje, 1918. Erjavec Fr.: Socialno vprašanje našega kmetskega stanu. »Socialna
iMisek, 1925. Erjavec Fr.^: Za staro pravdo. Ljubljana^ 1920.
Hechenblaikner M.: Unsere Landwirtschaftspolitik nach 'dem Kriege.
Innsbruck, 1918. Hribar A. : Agrarna reforma. iZagreib, 4904. ivšić M.: Les problèmes agraires en Yougoslavie. Paris, 1926. Jovan J.: Domači cibrti na.Kranjskem. »Dom in svet«, 190®. Kern F.: Die Heibung der landwirtsoh. Produktion in ôsterreicJi. Wien. Krek J.: Cme bukve kmečkega stanu. Ljubljana, 189©. "Krek J.: Starostno zavarovanje kmečkega ljudstva. Ljubljana, 1909. Krek J.: Dejanja govore. Ljubljana, 1013.
L-enarčič J.: Misli o agrarnoj reformi u Sloveniji. Ljubljana, 1921. Mosdorfer B.: Bauemstand und Staat> 0>raz, 1917. Pire G.: Kmetijske razmere na .Kranjskem. Ljubljana, 1902» Poljoprivredni Glasnik: Slovenačba svesl^. iNovi sad, 1026. Praktische Agrarpolitik. Wien, 1906. Prepeluh A.: V boju za zemljo in državo. Ljubljana, 1928. Schiff W.: Die grofîen Agrarreformen seit dem Kriege. Wien, 1926. Schiff W.: Osterreichs Agrarpolitik seit der Grundentlastung. Tubingen, 1898.
Spiller-Muys Fr.: Planinski in sorodni agrarni zakoni in uredbe. LS.ubljana, 1926.
Spiller-Muys Fr.: Planžarstvo in kmetijstvo na naših planinah. Ljubljana, 1,9126.
Spiller-Muys Fr.: Rokopisi raznih objavljenih in še neobjavljenih • člankov.
Spi'ller-Muys Fr.: A'grarna vprašanja v Sloveniji. Ljubljana, 1924.
Šivic A.: Lovstvo v Sloveniji. Ljubljana, 1924.
Šivic A.: Gozdarstvo v Ijubl^aniski oblasti. Ljubljana, 1028.
Poročila o slovenskih katoliških shodih.
PoTOČi-la Delavske abornice za Slovenijo.
Ušeničnik A.: Sociologija. Ljubljana, 1909.
Ušeničnik A.: Socialno vprašanje. Ljubljana, 1925.
Ušeničnik A.: Socialna ekonomija. Ljubljana, 1926.
V a r g a I v. : Nekoliko novijih podatka o slov. eemljoradu, zadrugarstvu.
Beograd, 1927.
V o š n j a k J. : Poročilo o kmetijski enketi. Ljubljana, 1884. Zefiner-Spitberger: Einfiihrung in die- Landanbeiterfrage. Wien, 1920.
'Mnogo gradiva sem tekom let nabral tudi iz dnevnega in kmetijskega strokovnega časopisja ter raznih domačih in tujih revij.
KHZRLO.
Predgovor ................................3
I. Slovenski k metvpreteklosti..........5
II. Današnje stanje slov. kmetijstva. . . 12
1. Posestne razmere......... . . . 13
2. Poljedelstvo ............. . 14
3. Živinoreja.............22
.4. Gozdarstvo..............28
III. Vzroki in posledice krize našega kmetijstva ................31
1. Pomanjkanje zemlje in nje kakovost............31
2. Zastarelo kmetovanje..............33
3. Slaba gospodarska politika in zakonodaja ... 38
4. Posledice krize slovenskega kmetijstva .... 48
IV. Nanovapota..............51
1. Posestne reforme............51
2. Umno kmetovanje............59
3. Gospodarska politika..........68
4. Samopomoč..............84
5. Socialne reforme............94
V. Kmetinostalistanovi.........103
Literatura............ • • • - • 108
; <
SLOVANSKA KNJIŽNICA LJUBLJANA
K M
D 2744
Od isteg^a pisatelja^-^v^r,» v knjižni izdaji naslednja dela:
COBISS ®
Naša Istra, V Ljubljani, 1919, Za staro pravdo. V Ljubljani, 1920,
Fran Levstik, izbrani spisi za mladino, V Ljubljani, 1921, Fran Erjavec, izbrani spisi za mladino, V Ljubljani, 1921, Matija Valjavec, izbrani spisi za mladino, V Ljubljani, 1922, Srbske narodne pripovedke. V Ljubljani, 1922, Hama Hcipa. Cnonjbe, 1922,
Josip Stritar, izbrani spisi za mladino, V Ljubljani, 1923. Simon Jenko, izbrani spisi za mladino, V Ljubljani, 1923. Kitajske narodne pripovedke. V Ljubljani, 1923, Slovenci. V Ljubljani, 1923, Zgodovina socializma v Srbiji. V Ljubljani, 1923, A. M. Slomšek, izbrani spisi za mladino, V Ljubljani, 1924. Janko Kersnik, izbrani spisi za mladino, V Ljubljani, 1924. Slovinci. V Prostějove, 1924, Afriške narodne pripovedke« V Ljubljani, 1924. Brezposelnost in problemi skrbstva za brezposelne. V Ljubljani, 1924,
Starejše pesnice in pisateljice, izbrani spisi za mladino.
V Ljubljani, 1926, Ob 60 letnici B. Potočnikove čitalnice v Št, Vidu nad Ljubljano, V Ljubljani, 1926. Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem. V Ljubljani, 1928.
Kmetiško vprašanje v Sloveniji. V Ljubljani, 1928,
9551249