VtSTIMK VatEDD VDIEROVEttHIK SLOVENSKIH MNDBM1UEV VESTNI If DDNBBRBUtEV flDVENSKIH VESTNIK VO< ena vestnik s J VESTNIK SLOVENSKIH DOMOBRANCEV IN DRUGIH RODOLJUBOV je glasilo svobodnjakov vključenih v ZIDSPB. — Izdaja ga konzorcij, Ramon Falcon 4158, 1407 — Buenos Aires. Ureja uredniški odbor. Naslov uredništva in uprave: Ramon Falcon 4158, suc. 7, Buenos Aires. VESTNIK — VOCERO es el informativo de los combatientes anticomu-r.istas eslovenos. Edicion y redaccion: Ramdn Falcon 4158, 1407 - Buenos Aires. Director y Editor responsable: Rudi Bras. VESTNIK — VOCERO is the voice of slovenian anticommunist veterans. Ovitek: Aleš Gošar. Tiska: Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, 1101 - Buenos Aires, Argentina. — o — DENARNA NAKAZILA za naročnino in za ,,Tiskovni sklad Karla Mauser-ja“ pošiljajte na ime VESTNIK, na zgoraj napisani naslov uprave. VSEBINA: Reclamo a Ronald Reagan de diputados argentinos ...................... 217 Iz zgodb rdečega imperija (V) — (L. M.) .............................. 218 Papeži in fatimska skrivnost (21) — Ludovik Ceglar ................... 221 Albanska revolucija .................................................. 224 Kristjan danes — izzivi in odzivi (Stane Gabrovec) ................... 225 Celovški Zvon, september 1987 (ZU) ................................... 237 Poitalijančeni priimki naših Primorcev ............................... 241 Borba za Trst (ZU) ................................................... 243 Za samostojno Slovensko škofovsko konferenco ......................... 244 F. D. R. v letu pred svojo smrtjo (ZU) ............................... 247 S puško nad mater božjo (iz „Nedelje“) ............................... III SLOVENSKIH DOMOBRANCEV IN DRUGIH RODOLJUBOV AKO XXXVIII — DECEMBER 1987 Rcclamo a Ronald Reagan de dipntaelos argentinos Diputados intransigentes, radicales, peronistas, de la democracia Cristiana y del Movimiento Popular Neuquino dirigieron una carta al presidente de los Estados Unidos, Ronald Reagan, en la cual al expresarle su “preocupacion” por la situacion centroamericana, le reclama.n que “suspenda en forma delfinitiva la ayuda a los grupos armados somocistas”, asi llamados “contras”, que combaten al re-gimen antidemocržtico y comunista en Nicaragua. Asimismo, le trasmiten al jefe del Estado norteamericano su “apoyo” a las gestiones que realizan los ipaises signatarios del Acuer-no de Esqulpulas II para alcanzar la paz en America Central. Suscriben la nota —enviada con copia al presidente de la Ca-mara de Representantes de los Estados Unidos, Jim Wright, los diputados radicales Santiago Lopez, Roberto Samartino, Jorge Yunes, I.ucia Alberti, Ricardo Cortiaglia, Hugo Piucill, Jose Alberto Fur-que, Ricardo Daud, Dolores Diaz de Agiiero y Horacio Huairte. Por el peronismo, lo hicieron Jose Luis Manzano, Roberto Digon, Olga Riutort de Flores, Roberto' Garcia, Eduardo Vaca, Florencio Carranza, Hector Masisini, Eugenio Lestellle, Hugo Mulqui y Oscar Lamberto. Por el Partido Intrasigente —autor de la iniciativa— firman Oscar Alende, Miguel Monserrat, Jose Pedro Aramburu y Raul Raba naquc Caballero. Angel Bruno lo hizo por la democracia Cristiana y Osvaldo P,ellin por el Movimiento Popular Neuquino. (10-10-87) L. M. Iz zgodil rdečega imperija (V) Soočenje carske Rusije in Sovjetske zveze. Rdeča bajka Rdeči imperij se vzdiguje na krvi in laži. Marksizem isi je vzdel nalogo prestvarjati resničnost. Zaveda pa se, da je to nemogoče, ako ne preseka tradicije, in da je potrebno preteklost očrniti, da bi se tako revolucija in nasilno vladanje nad narodom prikazala kot odrešenje in svetla pot v prihodnost. Komunistična propaganda ima zato veliko dela. In to delo prinaša uspehe doma in zunaj. Koliko pa je ljudi, ki bi študirali npr. rusko zgodovino, da bi vsaki propagandni trditvi postavili nasproti zgodovinska dejstva ? V rdeči propagandi ima važno mesto trditev, da živi 'ljudstvo pod komunizmom, pa naj bo ta še tako grozovit, bolje kot pred letom 1917; da je bila Rusija pred boljševiškim odrešenjem zaostala dežela, ki jo je strahovalo politično nasilje in ugonabijal gospodarski zastoj. Ta bajka je za kremeljske mogotce silno dragocena. Tako se 'bleščijo sovjetski dosežki v primerjavi s temno carsko Rusijo; tako dobe razlago komunistične polomije in grdobije: lakota, koncentracijska taborišča, teror, kot dediščina prejšnje vladavine. Sovjeti so dosegli veliko zmago, ko je svet spremljal njihovo mračno podobo ruske zgodovine. Priznati je treba, da je bila Rusija pod carji država z nizko življenjsko vršino, s tajno policijo, s cenzuro, z izganjanjem v Sibirijo, s pogromi. V slabi luči jo je slikala književnost, iso jo slikali liberalci in revolucionarji doma in v emigraciji. Podobi se da očitati enostranost in pretiravanje. Ako primerjamo položaj v preteklosti s sedanjim, zlahka uvidimo, da je bil stari red mnogo boljši od komunističnega. Duhovno, nravno, umsko, politično osrednje pred 1. 1917 je bilo mnogo bolj zdravo in obetajoče, kot je v Sovjetski zvezi. Zlo i.n /krivice so prej !bi’e spoznane kot take in jim je bilo mogoče ugovarjati, se proti njim bojevati in se 'za to organizirati. Pod komunizmom tega ni. Pravne zadeve Pod carji sta bila simbola preganjanja političnih oporečnikov in revolucionarjev Obrana (varnostna policija) in Sibirija. V primerjavi s komunističnim terorjem izgubita velik del zlesti. Obrana je imela ok. 5.000 agentov in mekaj tisoč obveščevavcev in vohunov. Sovjetske naslednice (Čeka, GPU, NKVD...) delujejo z 2 milijonoma agentov, milijoni skritih obveščevavcev in 'lastno uniformirano policijo. V desetletju 1906-1916 je bilo po vstaji I. 1905 največ zapornikov. Zloglasni vodja sovjetskega ,,prava" Andrej Višinski navaja za leto 1913 32.000 obsojencev na prisilno delo (katorgo); v število so vključeni navadni kriminalci. Vse te bi mogli namestiti v enem sovjetskih prisilnih taborišč. V Sibirijo in druge pokrajine je bilo med 1900 in 1916 poslanih ok. 50.009 kaznjencev. Primerjava s sovjetskimi taborišči pokaže velikansko raziliko v številu in v obravnavanju kaznjencev. Upoštevati je, da si je Rusija 1. 1864 dala sodni sistem, ki je bil boljši od večine veljajočih na Zahodu. Smrtna kazen je bila odpravljena že 1. 1741 — razen za umor članov dinastije. Po pojavu revolucionarnih teroristov in umoru Aleksandra H. 1. 1881 je bila vpeljana 'za politične umore sploh. Sicer pa je 'bilo preganjanje političnih zločinov neprimerno milejše kot pod sovjeti. Razprave so bile javne, o njih je poročal tisk. Preiskave dejanskega stanja so bile vestne; obtožence so branili najboljši odvetniki. Obtoženci so po navadi ponosno priznali resnico — ine pa, da bi kot pod 'komunisti priznavali vsiljene neresnice. Pravnih zlorab *— mučenja, jemanja talcev, uprizarjanja po oblasti režiranih javnih procesov, primoranja sorodnikov za pričevanje, administrativnih obsodb — ni 'bilo. Za Aleksandra II. (!®5'5-81) je 'bil usmrčen edino atentator na carja. Po atentatu so revolucionarji začeli uporabljati bomlbe. Sodišča so v 27 letih obsodila na smrt 114 atentatorjev. Najbolj pa se je sprostil ,,beli teror" po vstaji 1. 1905. Naslednjega leta je bilo 1139 justificiranih, 1. 1911 jih je bilo 73, 1. 1942 126. Proti tem obsodbam je protestiral ves svet. Dejstvo pa je, da vse žrtve ,,'belega terorja" ne dosegajo števila žrtev enomesečnega terorja. In 'žrtve belega terorja so 'bile po večini hudodelci, medtem ko rdeči teror ubija najboljše državljane. Politični obsojenci so imeli v primerjavi z obsojenci pod komunizmom naravnost prijetno življenje. Za mnoge je bilo Izgnanstvo čas branja, pisanja, celo politične agitacije. 'Lenin je v Sibiriji napisal ,,Razvoj kapitalizma v Rusiji". Pregnanci so običajno živeli skupaj z družinami, dopisovanje je bilo prosto. Tisti, ki so imeli denar, so se radi zabavali z lovom — talko npr. Lenin, Trocki, Stalin — ribolovom ali športom. Razmeroma malo ,,političnih" je 'bilo obsojenih na delo v taboriš,čih. Najboljši opis tega življenja so Dostojevskega Zapiski z mrtvega doma (1862). Sto -let kasneje je prvič v Rusiji izšel opis sovjetskega delovnega taborišča: En dan v življenju Ivana Demisoviča, delo takratnega taboriščnika Aleksandra Solženicina. Podobnosti in razlike obeh je analiziral Mihajlo Mihajlov (Zagreb 1964). Končna sodba se glasi: „V primerjavi z razmerami 20. stoletja se zde mnoge plati najstrožjega sibirskega taborišča v 19. stoletju idilične." Življenje v sovjetskih gulagih je pravi prekel. Tisk ipod carji ni bil svoboden, kakor to pojmuje liberalna demokracija, vendar so imele opoz-icionalne skupine svoje časnike, številni satirični listi so napadali vlado. Za družbeno šolanje ljudstva sta sto let pred 'boljšcviškim udarom irneli zasluge dve ustanovi: zemstvo (krajevne in pokrajinske uprave) je ljudi učilo samouprave in prispevalo lepe uspehe v tvarnih izboljšavah; mir (kmečka občina) je veliko storil za podeželsko ljudstvo. Izobrazba Stara Rusija .nikakor ni bila v -intelektualnem pogledu puščava. Res je bilo pred 1. 1917 cik. 40% nepismenih, a 1. 1910 je bil razglašen zakon o obveznem šolanju, tako da bi brez vojske in revolucije država dosegla v enem ali dveh desetletjih vršino zahodne Evrope. Univerz je Rusija imela 1. 1913 več kot Anglija, Francija ali Nemčija. Bile so na visoki stopnji in niso bile zgolj za bogate: nad tretjino študentov ni mogla plačevati šolnine in so jih podpirale država in zasebne ustanove. Univerze so imele avtonomijo in na njih je vladalo svobodno raziskovanje. Ruska inteligenca je bila nekaka umska aristokracija. O njej piše Helena Izvolska (,J)uša Rusije"), da je bila „nekaj več kot kulturna elita; primerjali iso jo s cerkvenimi redovi, ker je bila stroga, asiketična in neko-ristoljubna. Njenim predstavnikom ni bilo dovolj pridigati nauke, šlo jim je za njih uresničenje." Misleci in pisatelji niso imeli lahkega položaja. Niso se pa nikdar dali ustrahovati. V državo so imele ideje zunanjega sveta prost vstop. Primer: prvi prevod Marxovega Kapitala je izšel 1. 1872, 14 let preden je izšel v Angliji. V književnosti, umetnostih in znanostih je -bilo veliko število svetovno pomembnih ustvarjavcev. Vse to ni moglo zrasti v puščavi. Silen razvoj narodne kulture je bil mogoč zaradi psihološke svobode v stalnem odporu proti absolutizmu. Gospodarstvo Propagandna laž je, da je pred boljševiško industrializacijo ruska država bila ,,pusto je mjesto" (Stalinov izraz). V resnici je rusko gospodarstvo bilo že več desetletij pred 1. svetovno vojsko v silnem vzponu. Revolucija in boljše viški državni udar nista prišla na koncu dolge dobe mrtvila in propadanja, marveč po več ko polstoletnem izredno naglem in vsestranskem gospodarskem. Poljedelstvo je navzlic tehnični zaostalosti od konca 19. stoletja močno raslo. Povprečni letni odstotki industrijske proizvodnje so bili že v 80 letih, posebej pav letih 1900-13 višji od odstotkov v Združenih državah, Britaniji in Nemčiji. Industrijska proizvodnja je med 1912-1913 narasla za 19,1%, kar je blizu letni postavki prve petletke ter prekaša proizvodnjo vseh naslednjih let. Izven poljedelstva je bilo zaposlenih nad 4,6 milijona ljudi. Prava ironija je, da je sam Lenin L 1899 v knjigi o ruskem kapitalizmu poudaril hitrost tedanje „tehnične revolucije". Njegove statistike so dokazovale, da se je v Rusiji hrže razvijala kot v ostali Evropi. Ni dvoma, da bi prav tako pospešeno napredovala industrializacija brez revolucije, skrajnega izkoriščanja delavcev in množičnih umorov pod sovjeti. Tik pred 1. svetovno vojsko je odlični francoski ekonomist Edmond Thery v knjig ,,Preobrazba Rusija" prišel do sklepa, da bo Rusija sredi stoletja prehitela vse evropske države. V desetletju med rusko-japonsko vojsko (1906) in izbruhom 1. svetovne vojske (1914) se je industrijska proizvodnja podvojila, številni ruski proizvodi so šli zaradi izvrstne kakovosti po vsem svetu: lokomotive in vagoni, avtomobili, motocikli in kolesa. Ruska letalska znanost in industrija pred 1. 1914 sta bili na višini severnoameriških. Delavstvo Naraščajoče delavske množice niso bili izrabljani državni roboti, kot so v SSSR danes. Delavci 'so se odlikovali po zavesti lastnih pravic in moči. Stavke niso bile redke. Zakon z dne 1. junija 1862 je prepovedal tovarniško delo za otroke pod 12 leti, za mladostnike pa je omejil urnik na 2-krat po štiri ure. (V Franciji je tedaj zakon dopuščal za otroke 12-urni delavnik). Pred ostalim svetom je bila Rusija po poljedelskih kreditnih kooperativah; >1. 1914 je bilo vanje včlanjenih 10 milijonov kmetov. V konsumnih zadrugah je bilo nad '6 milijonov članov. Iz absolutizma v skrajno tiranijo Carska Rusija je resnično bila zrela za spremembo. Razvoj sta zavirala absolutizem in centralizirana birokracija. Potrebno je bilo prečistiti pot za sprostitev latentnih dinamičnih sil. To so spoznali ruski ekonomisti in mnogi politiki. Na nesrečo pa pot z boljševiškim udarom in komunistično vladavino ni bila počiščena, temveč uničena: državo je zasužnjil hujši absolutizem in še bolj centralizirana birokracija. I.udovik Ceglar Papež in fatimska skrivnost (21) MARIJINO SPOROČILO SVETU (19) 12, BOG BO KAZNOVAL SVET Z VOJSKO (Nadaljevanje) Duhovniki na Hrvaškem 33. Treba je omeniti tudi trpljenje slovenskih duhovnikov na Hrvaškem, zlasti v Jasenovcu, ki leži ab izlivu Une v Savo. Ustaši so tam razdejali veliko pravoslavno cerkev in postavili veliko uničevalno taborišče, v katerem je bilo ubitih več desettisočev (govorijo tudi o stotisočih) ljudi, v glavnem pravoslavnih Snbov in bosanskih Vlahov, pa tudi nekaj Judov in Hrvatov ter osem slovenskih duhovnikov, ki so jih Nemci izselili na Hrvaško. Prvi je bil Rihar Franc, rojen 1. 1909 na Dobrovi pri Ljubljani in posvečen 1. 1934 v Zagrebu. Bil je ubit, ker ni hotel peti Tedeuma za 10. april, obletnico ustanovitve NDH (KG 84, 35, 1). V taborišču Jasenovcu so ga potolkli s kladivom, vrgli v Savo in privezali nanj napis: Sretan put za Beograd (OU 56, 5). Zgodilo se je to pred 20. 9. 1942. 'šest je bilo mariborskih duhovnikov: Sem Jakoib, r. 1908, kaplan pri Sv. Barbari v Halozah, je po mučenju umrl 20. 9. 1942 (GSDD 81, 2, 53). Drugi štirje in en član križniškega reda so bili ubiti 18. 10. 1942. Grobler Franc, r. 1892, župnik pri Sv. Barbari v Halozah; Ka,5 Franc, r. 1907, kaplan v Polzeli; Kodrič Janez, r. 1897, župnik v Pišeceh; Ranči-gaj Janez, r. 1893, župnik v Sv. Petru pod Sv. gorami, in p. Anzeln Polak, KR, r. 1893, župnik pri sv. Miklavžu. Opravljati so morali težko delo, pri čemer so naglo slabeli. Najstarejši med njimi, Rantaša, je hudo zbolel in bil premeščen v ambulanto in si je tako rešil življenje. Drugi so delali naprej, dokler jih niso s skupino 800 jetnikov brez verske tolažbe odpeljali prek Save na Gradino. Duhovniki so v sprevodu molili molitve za umirajoče in drugim mahali v slovo. Pobiti so bili s sekirami in noži. Groblerjevo truplo je kakor nešteto drugih plavalo po Savi. V Mačkovcu se je ustavilo tik pred cerkvijo. Slovenski duhovnik ga je prepoznal. Imel je prerezan vrat (OV 29 in 27). Osma žrtev ustašev, Orešnik Franc, r. 1998, kaplan pri Sv. Bolfenku v Kogu, je 'bil ubit 9. 1. 1945 (OV 27, 29 in GlSlDD 53). Nadškof Stepinac je odločno protestiral zaradi teh likvidacij, toda bilo je prepozno. Iz dokumentov, ki jih je objavil Apostolski sedež, je razvidna ostra obsodba tega taborišča. Med drugim je kardinal zapisal: „To je sramotna rana in hudodelstvo, ki kliče v ncibo po maščevanju..." (KG 84, 28, 2 in 81, 9, 1). Kaj ko bi tisti Hrvati ki iščejo krivec za pli-berško tragedijo ki so jo doživeli ob koncu vojske, premišljevali na grobu kardinala Stepinca te njegove preroške 'besede in s prstom pokazali na glavne krivce, ki so prelivali srbsko in slovensko kri, potlej pa bežali prek Slovenije, ki so ji ubili osem duhovnikov! (Razumem ogorčenje pisca, vendar moramo povedati, da ni opravičila za krivce pliberške tragedije in ni moč odrekati Hrvatom pravice, da o njej govore. — Op. ured,) Beograjski patriarh je 2. 9. 1984 v Jasenovcu na mestu, kjer je stala stara cerkev, posvetil novo cerkev in med drugim dejal: Jasenovac naj bi bil velik in vedno zgovoren opomin, da morata biti ljubezen in sloga zakon našega prihodnjega skupnega življenja... To svetišče naj bo kraj, kjer se bo oznanjala ljubezen, o kateri govori apostol Pavel v pismu Korinčanom (KG 1984, 35, 1). 34. V jeseni 1942 so ustaši zaprli v Varaždinu še nad 30 drugih slovenskih duhovnikov. Med njimi sta bila dr. Maksimilijan Držečnik in dr. Alojzij Ostre. Poveljnik jim je rekel: Nihče od vas se ne bo vrnil na svoje dosedanje mesto, ampak vas bomo vrgli tja, odkoder ste se pritepli, ali pa vas bomo pognali v sredino NDH, torej v roke gestapovcem ali pa v Jasenovac. Grožnja re ni spolnila, morda na posredovanje nadškofa. Vrnili so se na župnije (OV 14/115). V Jasenovcu in Stari gradiški je bil zaprt na Hrvaško pregnani frančiškan p. Ildefonz Langerholz, rojen v Škofji Loki. Ker je pomagal slovenskim pregnancem v Vitrovici, ga je policija zasliševala, vklenila v verige in je moral odsedeti štiri leta, obdolžen partizanstva in komunizma, kakor so ga po vojski obdolžili, da je bil že pred vojsko gestapovec, usta- ški agent, če ne celo četniški vojvoda. Pater se je ravnal po navodilu profesorja dr. Ujčiča: „Vedno se držite kanonov (cerkvenih zakonov), pa ne hoste slišali kanonov!", a je vseeno dosti trpel (DE 83, 42, 5). Na begu pred ustaši je v Liki za tifusom umrl duhovnik Bogomil Krušič iz Celja (GSDD 81, 2, 61). Rajhenburški opat p. Pij Novak (1899/129. 2. 1982) se je zatekel v samostan v Banjo Luko in v njem zbral še druge sobrate. A tudi tam niso bili varni. Ustaški poročnik je javno izjavil: Našli bomo ustaše, ki bodo poklali slovenske trapiste (DR 83, 3, 4 in GSDD 81, 2, 61). Bombardiranja mest 35. Bombardiranje mest je zelo povečalo grozote druge svetovne vojske. Hitler je Angležem grozil: Mi bomo vsa angleška mesta izbrisali 'Wir \verden alle englische Stiidte ausradieren!). Te Hiferjeve besede so po vojski koristile koroškim Slovencem. Ko so se Nemci hudovali zaradi slovenskih oddaj na celovškem radiu in zaradi imena mesta .Celovec" je angleški oficir ,po nasvetu p. Odila ploščo z gornjimi Hitlerjevimi besedami dal na slovensko oddajo in Nemci so utihnili (HMD 18-73, 14(V1). Nemci so sprva angleška mesta res drobili v prah in pepel. Pozneje se je obrnilo in se jim je godilo tako, kot je napovedala Terezija Neumann: Nemčija bo zgorela v ognju in bo plen popolnega razdejanja. Potlej, ko so Nemci strahotno porušili mesta kakor Coventry v Angliji, Rotterdam in Beograd, so jim Anglosasi vračali z obrestmi. 2-6. Najhujše bombardiranje je doživel Dresden, eno najlepših nemških mest, imenovano tudi ,,Firence na Labi". ,,Britanski in ameriški bombniki so v noči od 13. na 14. 2. 1945 to mesto izbrisali. Uničenje presega vse, kar so nemška mesta trpela med vojsko. Nad tristotisoč ljudi je bilo ubitih in nad 12.000 stavb je bilo zravnanih z zemljo." S temi besedami se začenja pretresljivo poročilo Davida Irvinga nekemu Angležu, ki je uničenje mesta s pomočjo dokumentov natančno popisal. V časovni razdalji treh ur je v dveh napadih priletelo nad mesto 1281 angleških bombnikov različnih vrst in z različnimi nalogami. Podnevi 14. in 15. 2. je napadlo mesto še 1113 ameriških bombnikov. Do 20. 3. 1945 so odkopali iz razva'in 202.040 mrtvih, pretežno žensk in otrok. Odsvit ognja v gorečem mestu je bil po prvem napadu viden 200 milj daleč in je pilotom letal za drugi napad kazal smer. Razdaljo treh ur med obema napadoma je angleški štab določil zato, da bi bilo v drugem napadu uničeno gasilno moštvo. V resnici se je komaj kateri gasilec vrnil. Bi’o je pozimi in je lahko snežna odeja pokrivala mesto. V šolah, 'kinodvoranah in javnih poslopjih je bilo nastanjenih od 400 do 600.000 -beguncev, žensk, otrok in starih ljudi. Zaradi vročine 1200 stopinj Celzija je nastal vihar, ogenj pa je k sebi potegnil in porabil ves kisik, tako da je najve,č ljudi umrlo zaradi pomanjkanja kisika in so se jim trupla skrčila na 70—80 cm. Po vojski so se celo povzročitelji spraševali, ali je bil napad sploh potreben in niso marali prevzeti odgovornosti. Tudi Churchill ne. Se isto leto je atomska bomba uničila življenje 71.379 oseib v mestu Hirošimi (Deutsche Zeitung, Sao Paulo 16. 2. 1985, str. 2). Časnik seveda ne govori o nemških in japonskih napadih in izzivanjih. Med grozote druge svetovne vojske moramo uvrstiti tudi vstajo v Varšavi leta 1944. Ker so Nemci brezobzirno uničevali poljski narod in uničevali poljsko industrijo, je nastalo na Poljskem močno odporniško gibanje, ki na svetu nima primere. Odpor je dosegel višek v vstaji v jeseni 1944, ki je v nekaj dneh požrla nad četrt milijona življenj in privedla do popolnega porušenja mesta (NT 83, 38, 6). ALBANSKA REVOLUCIJA Po raznih angleških dokumentih vzetih iz njihovega vojnega arhiva o delovanju SOE, so prišle na dan podrobnosti o medvojni revoluciji tudi v Albaniji, še v času pred koncem italijanske okupacije so se izcimile tri stranke: komunistična pod vodstvom Enver Hoxhe; balisti, ki so bili formalno na strani okupacijskih sil in Balli Kombettar, ilegalna desničarska organizacija. Kakšnih posebnih borb proti okupatorju ni bilo. Partizani so tako kot v Jugoslaviji do skrajnosti poveličevali nepomembne akcije in praske. Vojaško so bili proti Nemcem najbolj aktivni Angleži sami, ki so poslali kar lepo skupino svojih SOE-jevcev (Special Operations Ekecu-tive) misij. Ta je izvedla tamkaj nekaj učinkovitih vojaških sabotaž. Partizani so dosegli uspeh na diplomatskem polju s tem, da so jih zavezniki priznali za vodilno borečo se stranko. Tu ima glavno zaslugo poleg Moskve in jugoslovanskih komunistov še cel kup SOE-funkcionarjev, ki so imeli v rokah vse informacije in materialno pomoč najprej iz Kaira, potem pa iz Barija. Ti angleški komunisti in špijoni so tako kot v Jugoslaviji tudi v Albaniji dosegli svoje namene. Bili so tako drzni, da so v zadnjih mesecih vojne celo prepovedali evakuacijo vplivnih Albancev, nekomunistov, v Italijo. Blokirali so celo intervencijo direktno v Londonu, šele po intervenciji angleških agentov SOB, ki niso bili naklonjeni partizanom, pri gen. Wilsonu in H. MaoMillanu, sta ta dva odločno podprla evakuacijo nasprotnikov albanske revolucije. Po tej intervenciji MacMillana bi se dalo sklepati, da ni bil kaj posebno naklonjen levičarskim revolucijam in da je na Koroškem odigral samo vlogo izvrševalca povelj, ki so prišla iz Londona. Albanski slučaj ima še dodaten žalosten epilog. Že po zmagi revolucije so Angleži na pomlad 1946 organizirali, oborožili in tajno izkrcali v Albaniji albanske kontra-revolucionarje. Vse te skupine so bile odkrite in pričakane že na obali. Izdal jih je Kim Philby, katerega so Angleži odkrili kot moskovskega špijona šele dobrih 10 let kasneje! ZU Stane Gabrovec KRISTJAN DANES - IZZIVI IN ODZIVI 2. in 3. oktobra lani je bilo v Stični Srečanje katoliških izobražencev, na katerem je arheolog dr. Stane Gabrovšek imel predavanje z gornjim naslovom. Kot nam je znano, za širšo publiko celoten govor ni bil nikjer priobčen in je VESTNIKU v čast, da to pomanjkljivost z objavo popravi. Ured. Živimo v času največjih sprememb. To je dejstvo, ki ga danes nihče ne taji. Te spremembe občutimo kot krizo, kot bolečo krizo, saj gre za spremembe, ki jih Evropejci občutimo kot propad evropejskih, kristjani kot propad krščanskih vrednot. Pri tem gre za spremembe ne le v obrobnih stvareh, ampak v bistvenih. Zajemajo sleherni vidik našega življenja, od intelektualnega, gospodarskega, socialnega, psihičnega in moralnega. , Živimo v času, katerega zgodovinski ciklus se izteka", je napisal F. Bučar v svoji odmevni knjigi Resničnost in utvara. Lahko jih primerjamo z največjimi prelomi v zgodovini. Npr. z začetki evropske zgodovine, to je s propadom kretsko-mikenskega in začetkom grškega sveta, ali pa s propadom rimskega cesarstva v stoletjih preseljevanja. Kulturno obdobje, katerega ciklus se izteka, je Bučar označil s kar-teziansko-nevvtonsko paradigmo. Med njenimi temeljnimi značilnostmi so prepričanje, da je znanstvena metoda (ta pa predvsem matematično-fizi-kalna) edino mogoč dostop do spoznanja, nazor, da je vesoljni mehaničen 8'stem, sestavljen iz osnovnih mehaničnih delcev, pogled na življenje kot na neprestano tekmo v borbi za preživetje, predvsem pa prepričanje o neomajni rasti, ki jo bomo dosegli prek ekonomskega in tehnološkega razvoja. Glavna preroka takega mišljenja sta Marx in Nietzsche. Prvi graditelj zemeljskega raja z brezrazredno družbo, ki se danes izteka v realni socializem, drugi misli o mrtvem Bogu, ki se izteka danes v popolnem človeškem absurdu. Napoveduje pa se že začetek novega obdobja. Naj kar zopet citiram Bučarja: „še v prvi polovici našega stoletja se je rodila sodobna fizika, ki je do temeljev spremenila pogled na svet kot na mehanični sistem. Dognanja na področju psihologije, biologije, genetike, mišljenjskih procesov itd. so pokazala, da racionalni način ni edina pot do spoznanja, da ima poleg racionalno analitičnega pomembno vlogo tudi sintetično intuitivna; nova odkritja v naravi so pokazala, da ima poleg darvinističnega načela o tekmovalnosti za izbor najboljšega vsaj enako vzporedno mesto tudi načelo kooperativnosti kot pogoj za preživetje; prepričanje v neomejeno rast je temeljito ovrgla grozeča ekološka katastrofa, ki nas odločno opozarja, da si izpodkopavamo same korenine, iz katerih živimo; na matematično fizikalnih načelih zgrajene razsvetljenske institucije za vladanje in upravljanje, s katerimi živimo še danes, na načelu racio-nosti zasnovana organizacija, ki je sicer osnovno orodje, s katerim razpolagamo za obvladanje in usmerjanje tehnoloških in družbenih procesov, se iz orodja za človeka vse bolj spreminjajo v orodje proti človeku , in ga pretvarjajo v svoj objekt; redukcionizem kot znanstvena metoda razstavljanja na temeljne sestavine in njih ponovno sestavljanje v nove konstrukte se je kot metoda izkazala kot nezadostno, kot cilj pa nedosegljiv. Sistemska teorija, ki se je rodila iz tega spoznanja, jasno kaže, da nam je potreben tudi celosten, holističen pogled na svet, ki ga moremo razumeti le v njegovi povezanosti in soodvisnosti. Poraja se nova kulturna paradigma. Sedanje krize ne moremo torej pojmovati le kot zlo“, zaključuje to svojo misel Bučar. Ob tej zahtevi znanosti po celotnostnem pogledu na svet in ‘življenje, ki nam vrača tudi v znanstveni besednjak besede kot so solidarnost, kooperativnost, spoznanje svojih lastnih meja, se Evropejci spomnimo na davna grška spoznanja in pojme kot so harmonija, na eni in hibris na drugi strani, s katerimi je Grk že od vsega začetka pokazal na meje človeških možnosti, s katerimi je brzdal svojo prometejsko misel. Kristjan pa se spomni na svojo temeljno knjigo, ki mu tudi že na začetku pripoveduje zgodbo o babilonskem stolpu. V njej je 'že podoba današnjega sveta, današnjega človeka zagledanega v lastno vsemogočnost ki v svoji moči ne čuti nobene vezanosti več. Kot da slišimo Nitzscheja „ich ibin selber das eug zu einem Gott“. Bog kaznuje hibris nadutega človeka s tem da postane plen svojega lastnega nadutega početja, da postane sam sebi sodnik. človek je z odpovedjo Boga izgubil svoje lastno središče. Nima ničesar več, kar bi vezalo njega samega, kar bi ga povezovalo s svojim bližnjim, prepuščen je svojim oportunizmom, lastnim instinktom svoje volje in moči. Zgubil je govorico resnice. Tako se ljudje ne razumejo ve,č. Govorijo drug mimo drugega. Pojmi svobode, pravičnosti, miru pomenijo vsakemu drugo. Popolno zmešanje jezikov je prispodoba takega stanja. V naši temeljni knjigi pa je napisana tudi zgodovina prvih binkoštih, kjer plamen z neba ustvari novo razumevanje. Ljudje različnih jezikov, kultur, ver enako razumejo Petrovo govirco, na novo razumejo stare prerokbe. Današnji čas je zgodovina babilonskega stolpa in prvih Binkošti. Babilonski stolp je podoba našega obupa prve Binkošti našega krščanskega upanja. Sedanjo situacijo krščanske Evrope je obravnaval simpozij evropskih škofov. Njihova analiza bo mora’® biti gotovo tudi podlaga našega razgovora. Podlaga naših pogovorov pa mora biti tudi naš skupni geografski in kulturni prostor, ki tako občutljivo reflektiva usodo celotne Evrope. Zbrali smo se iz ozemlja, kjer se stikajo Alpe, Panonska ravnina, Dinarski kras in Sredozemlje, kjer se stikajo vse štiri evropske narodnosti, Romani, Germani, Slovani, Madžari. Vsi smo danes tu zastopani. In naj bomo Romani, Germani, Slovani ali Madžari, narediti moramo le nekaj korakov in se bomo srečali drug- z drugimi, kot nam je treba narediti le nekaj korakov in smo iz visokih Alp prišli na morje, iz plodne panonske ravnine na kamniti Kras. In kdor hoče iz Srednje' Evrope v Sredozemlje, mora prek našega ozemlja, prav tako seveda tudi obratno. In kdor hd,če vse od vzhodnih step v Italijo, mora zopet prek našega ozemlja. Tako prehoden prostor ne more biti središče velikih političnih formacij. Iz zgodovinske izkušnje vemo, da je bilo tudi res tako. Vedno je lahko le njih privesek, njihovo obrobje, hkrati pa njihov mošt za agresijo. Podobno velja tudi za kulturo. Toda ker je kultura stvar duha, je naš prostor, kadar je bil duhovno močan, ustvaril tudi lastno visoko kulturo, ki je bila ustvarjalna sinteza tako raznolikega sosedstva. Vedno pa je bila ogrožena od surove sile močnejših sosedov in lastne krhkosti. Stična, kjer smo se zbrali, je lep primer zatoi Ker sem arheolog, mi boste dovolili, da začnem že kar na začetku, s časom, ko je naš prostor prvič postal kulturni prostor v pravem pomenu besede. To se je zgodilo v času, ko se je z Grki rodila Evropa. Čas Homerja in Ajshila torej. Stična je že v tem času v kontaktu z grškim prostorom — ne vemo sicer kakšna je bila njihova pesem, dobimo pa isto oklepe kot v grški Olimpiji, dobimo enako kovinsko daritveno posodo, s katero so na grških otokih darovali grškim bogovom. Dcbimo pa hkrati lok in puščice, ki so jih izdelali „barbarski" Skiti. Ko prodirajo Kelti iz zahoda, zavzamejo tudi Stično. Meja rimske Italije in njene province Panonije teče prav preko Stične. Staro domače prebivalstvo, ki je v daljnih stoletjih tako samozavestno zgradi'« svoje mesto v kontaktu z Grki in Etruščani, je bilo še vedno premočno tudi za rimsko cesarstvo in je moralo svoje mesto zapustiti. In ,če sedaj preskočim v evropsko zgodovino, so gradili cistercijanski menihi naš samostan, katerega gostje smo danes, v istih merah in v istem duhu kot njihovi bratje v Franciji in Nemčiji, že tudi v istem času, še za njihovega ustanovitelja sv. Bernarda. Smo torej na robu in vendar nismo odrezani od političnih in kulturnih središč, pa naj bodo ta v Sredozemlju ali pa v centralni Evropi. In tako je tudi danes. Našo današnjo usodo je oblikoval marksizem kot zadnji rezultat evropske razsvetljenjske in prometejske misli in sprejeli smo ga v obliki leninizma z vsemi njegovimi vzhodnjaškimi in azijatskimi prvinami. Ni pa mogel zadušiti naših krščanskih in srednjeevropskih korenin. In če govorim o Stični,, je v njej še en simbol, simbol slovenske zgodovine. Kot so cistercijane! postavili v 12. stoletju svoj samostan v merah sodobnega evropskega duha, tako so v naslednjih stoletjih svoje delo nadaljevali. Tu so molili in delali kot njihovi bratje v centralni Evropi, hkrati pa prevajali to svojo molitev v jezik slovenskega ljudstva. Tu se ni oblikovala samo slovenska molitev, ampak tudi lastna slovenska misel, v katero je prek stiskih patrov prišlo vse, kar so v evropskem svetu mislili in pisali najboljši duhovi. Z eno besedo preko njih smo Slovenci lahko tudi brez svojih knezov in grofov, brez svojih vladarjev mislili in delali evropsko. Z eno besedo postajali smo del Srednje Evrope v slabem in dobrem, materialno ubožnejši, duhovno pa je skozi slovensko zemljo vel veter Evropo. Zoreli pa smo kot podložniški narod, razibit na upravne enote habsburške Avstrije, v kateri nismo nikoli dosegli svoje upravne združitve v skupno slovensko enoto. Ko Engels po marčni revoluciji zmerja slovanske narode, torej prav tiste, ki so mu 70 let pozneje uresničili njegovo odre-šonjsko družbeno vizijo, kot nevreden gnoj zgodovine, ki ni vreden lastnega življenja, Slovencev niti ne more imenovati z njihovim imenom. Naij torej te Slovence na kratko predstavim. Slovenci sodijo med tiste narode Evrope, katerim je krščanstvo najgloblje zaznamovalo njihovo narodno substanco. Eden od razlogov je tudi v tem, da so več kot tisoč let po naselitvi v alpsko-panonskem-jadranskem prostoru šele leta 1918 prišli do svoje nacionalne svobode, čeprav po hudi zemljepisni okrnitvi. Cerkvena struktura jim je do neke mere nadomeščala manjkajočo fevdalno-plemiško in pozneje nacionalno-državno strukturo. Zato ni čudno, da si je katoliški duhovnik zagotovil med Slovenci primat, s katerim se ne more pohvaliti noben drug narod: primat v uresničevanju skoraj vseh tistih pobud, ki so Slovenijo evropeizirale. Samo nekaj značilnih podatkov: duhovnik Trubar je bil v 16. stol. utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika, duhovnika sta bila prvi slovenski pesnik (Vodnik) in prvi slovenski prozaist (Ciglar), duhovnik je bil utemeljitelj slovenskega zadružništva, človek z mesijanskimi socialnimi potezami v proletarskem narodu (Krek), duhovnik je bil ustanovitelj prve popolne slovenske gimnazije (Jeglič), duhovnik je bil politik, ki je odločilno vplival na to, da se je Slovenija po prvi svetovni vojni pridružila svojim slovanskim sosedom Hrvatom in Srbom v novi državni formaciji (Korošec), duhovniki so bili prvi filozofi (Ušeničnik), slovničarji (/škraibec, Breznik), umetnostni zgodovinarji (I. Cankar). Skratka: dejstvo, da slovensko ljudstvo do danes rapi za duhovnika sozna,čnico ,,gospod", simbolično nakazuje vlogo, ki jo je imel v narodnem in kulturnem življenju Slovencev. Vendar pa vpliv katolicizma ni ostal na strukturalni ravni. Segal je v globino slovenske pokrajine in slovenske psihe. Posebno barok je Slovenijo obljudil s cerkvicami, za kar mu je njena gričevnost nudila najočarljivejše lokacije. Danes je mogoče skoraj vse te cerkvice videti vzorno obnovljene, kar vsekakor kaže na vitalnost slovenskega krščanstva pol stoletja po leninistični revoluciji, še posebej, če pomislimo, da je omenjeno obnovitev omogočila darežljivost slovenskih vernikov. Krščanski značaj pa prav tako izpričuje tudi nešteto znamenj, kapelic in križev, ki so preživeli ikonoklastični trenutek po revoluciji. Skratka to je zemlja, o kateri lahko rečemo, da je po njej hodil Kristus in na njej počival. Isto lahko rečemo o duhovni Sloveniji, o njeni notranji pokrajini. Njena literatnra je praktično brez larpurlatizma. Etično jo je zaznamovala kakor malokatera v Evropi. Naj navedem primere treh njenih največjih predstavnikov: Cankarja, Kosovela in Kocbeka. Vse te tri velike umetnike in velike iskalce človečnosti je pritegnila vizija socialističnega odrešenja. A nihče med njimi, tudi Kocbek ne, ta sotvorec partizanskega odpora skupaj s komunisti, ni mogel sprejeti brez rezerve Marksovega filozofskega imanentizma ne Leninove revolucionarne prakse. Vsi trije so ostali neizbrisno zaznamovani s krščanskim etosom. A tudi sicer je mogoče reči, da med velikimi slovenskimi umetniki praktično nimamo prononsiranega ateista. Pač pa imamo med njimi ljudi, kakor sta npr. nedavno umrla Plečnik arhitekt in kipar Gorše, katerih etos daje vtis, da se napajata iz same svetosti. Takšen sublimiran etos na ravni ustvarjanja je mogel pognati samo iz nekega širšega narodnega etosa, ki mu je bil na eni strani vir krščanski dekalog, na drugi pa tridentinski katolicizem. Ta etos, ki sta mu narodna nesvobodnost in socialna stiska (tretjino Slovencev je požrla emigracija!) dajala neko tragično resnobo, je obvaroval slovenskega kulturnega delavca pred intelektualno ležernostjo, preprostega slovenskega človeka pa pred etično razpuščenostjo in primitivnostjo. Napoleonov častnik, urednik uradnega glasila Ilirskih provinc, Charles Nodier, daje o Slovencih tako laskavo moralno spričevalo, da ga celo Slovenec ne more brati brez skepse. Podobno piše o Slovencih tudi nobelovec iz Jugoslavije, Andric. Žal tudi ta etos ni mogel obvarovati pred zablodami, ki jih rojeva revščina, npr. pred alkoholizmom. Vendar to ni nacionalistična retorika, če rečemo, da je na eni strani (bivanjska stiska na drugi pa močno organizirana Cerkev držala slovenskega človeka v nekem moralnem standardu, ki je delal tega človeka poštenega, pridnega, gostoljubnega. Dejansko v našem zgodovinskem spominu ni banditizma, ni Pompadurk in Casanov. Je pa plejada misijonarjev, ki so v preteklem stoletju šli evangelizirat in civilizirat Indijance okrog ameriških Velikih jezer. Kljub temu, da Slovenci niso imeli svojega meščanstva, je bil kulturni in etični standard slovenske vasi tako visok, da so iz nje vedno lahko prihajali intelektualci, ki so bili ponos tedanjih avstrijskih univerz. Da pa je kljub temu slovenski človek znal podivjati in v brutalnosti doseči kogarkoli, o tem pričata dva momenta v njegovi zgodovini: vrsta kmečkih uporov in pa leninistična revolucija. Vendar pa tukaj nastopata dve okoliščini, ki grozovitost zmanjšujeta, saj je šlo v prvem primeru za socialni v drugem pa za nacionalni odpor proti tlačitelju, ki je bil v obeh primerih (fevdalnega izžemanja in tuje genocidne okupacij1!:1) nečloveški. Skratka, kljub temu lahko Slovence označimo za civilizacijsko evropeiziran in etično pokristjanjen narod. Slovenski katcilicizem dočaka drugo svetovno vojno strukturalno močan — za sabo ima npr. dve svetovno zastavljeni manifestacji, evharistični kongres leta 1905 in kongres Kristusa kralja 1938, oba v Ljubljani. Močna je tudi v svojem političnem odrazu, saj slovensko javno življenje dominira katoliška Slovenska ljudska stranka. Vendar je pretirani poudarek na organizaciji, na zunanji pripadnosti, na golem pristaštvu, mešanje političnega in cerkvenega tudi njena velika hiba. Velika predvsem zaradi tega, ker se te hibe kljub številnim svarilnim glasovom neče ovesti. Manjka širine, svobode, sproščenosti. To se še posebej kaže v pomanjkanju slovenske kohezije, kjer je tudi Cerkev sokriva, da Slovenci močneje doživljajo idejno pripadnost kot narodno in človeško sploh. Ločitev duhov v 19. stol. med libe- ralizmom in katolištvom je bila zaznamovana z napačnimi dilemami, kjer ?,o univerzalistične ideje, odločitve za načela, spregledale konkretno slovensko situacijo in se odločale proti njenim koristim. Predvsem je ta toga strukturiranost, politična povezanost zoževala legitimno svobodo v avtonomnih področjih duha. Le tako je mogoče razumeti razkol, ki je nastal v katoliških vrstah ob španski državljanski vojni. Vse uradne simpatije, tako hierarhije kot politike so bile na strani generala Franca. Ko se je E. Kocbek sledeč zgledu modernih francoskih katoliških intelektualcev odločil za republiko, je bila njegova odločitev uradno oibsojena kot heretična. Ta razkol postane nekaj let zatem, oh okupaciji Slovenije po Nemcih, Italijanih, Madžarih, tragičen. Kocbek se je pridružil s krščanskimi socialisti komunistični partiji. V okviru njene brezobzirne leninistične totalitarne strukture kljub visokim obljubam ni mogel ohraniti niti politične samostojnosti niti duhovne za svoje pripadnike. Njegova enkratna veličina pa je, da je sam ohranil svojo duhovno samostojnost in s tem ohranil o svojem času pričevanje v svojih dnevnikih in svoji poeziji, prozi, ki ga nima noben evropski narod. Njegovi nasprotniki pa se niso znali obraniti tragičnega sodelovanja z okupacijskimi oblastmi, katerega tragična bilanca je med drugim tudi 10.000 iz Koroške vrnjenih in množično pobitih mladih ljudi, v glavnem kristjanov. Položaj, v katerem se je znašla 1945 Cerkev v Sloveniji, je bil tem težji, ker se je ljubljanski škof Rožman umaknil pred zmagovalci v žalostno izgnanstvo. Poleg tega je bila to ura še čistega stalinskega komunizma, ki je bila likvidacija Cerkve ena glavnih točk njenega programa. Upor proti resoluciji informbiroja, s katerim je jugoslovanska partija krenila na novo pot, je v odnose s Cerkvijo prinesel celo hude zaostritve, namesto da bi jih omilil: pač poskus dokazati, da je jugoslovanska partija še bolj leninistična od sovjetske. Potem se je začela zmrzal polagoma unašati vse do otoplitve, ki je v 80 letih že marsikaj omogočila: od mednarodnega simpozija o razmerju med vero in znanostjo v Ljubljani, tja do nastopa ljubljanskega metropolita dr. Šuštarja na državnem radiu ob lanskem božiču in do srečanja taizejskih skupin v letošnjem maju. Vendar je bila skrb oblasti, da omeji kristjanovo dejavnost strogo med cerkvene zidove vedno živa in moramo priznati tudi uspešna. Krščanska inteligenca se je v ugodnih primerih umaknila v strogo strokovnost, pogosto v nevidno garaštvo v ozadju javnega življenja, od njega odrinjena, kolikor je imela pogum nastopati kot krščanska. A da je v teh 40 letih izkrvavela in ponižana slovenska Cerkev sploh izplavala s svojo strukturo in se danes v svojem ugledu afirmirala ne samo kot nosilka etičnosti naroda, ampak tudi njegove kohezivnosti, je stvar, na katero more kristjan gledati le z ganotjem. Z ganotjem gleda na kvalitetno in obiskovano teološko fakulteto, na množično obnavljanje in gradnjo sakralnih objektov, na veliko odmevnost simpozijev za katoliške laike na Teološki fakulteti, na pester in kvaliteten tisk, na novo vseslovensko revijo v Celovcu s souredništvom v Ljubljani, na veliko skrb slovenske Cerkve za diasporo. Vse to seveda ne pomeni, da je krščanstvo na Slovenskem izvzeto iz širše krize evropskega krščanstva. Narobe, njegova kriza je takorekoc dvojna, pač v skladu z družbeno politično konstelacijo, pod katero mu je živeti. Kriza, ki mu je vzrok politični sistem, ki ostaja kljub sedanji omiljeni klimi leninističen, se druži s krizo potrošništva, ki buta od zahoda. Politična tesnoba realnega socializma se druži z bivanjsko tesnobo materializma. Rezultat: posebno med mladimi brezizgledna depresivnost, katere najbolj vidno in tragično znamenje je samomorilnost, v kateri se Slovenci borijo za grozljiv primat v Evropi. V takem ozračju želi slovenska Cerkev ostati s svojim evangeljskim sporočilom svetilnik življenjskega smisla in etične vrednote, s svojo vidno institucionalnostjo pa zatočišče iz bivanjske samote in hraniteljica duš. Kar se tiče duhovniških poklicev in družbene teže Cerkve, smo seveda daleč od kake Poljske. A kar se verske prakse tiče, poleg močno razkri-stjanjenih območij, posebno mestnih jeder, današnja Slovenija premore tudi kraje, kjer udeležba pri nedeljski maši zajame do 66% prebivalstva. A mogoče je še pomembnejše poudariti, da še naprej ostaja kljub vsemu krščanski slovenski humus. To se vidi npr. oib navalu na cerkve ob večjih praznikih, tudi kjer je sicer obisk cerkve slabši. To se vidi iz priljubljenosti, ki jo še naprej uživa med ljudmi duhovnik. Tudi naklada verskega tiska nekaj pove: tednik Družina se bliža 100.000 izvodom, podobno mladinskega mesečnika Ognjišča, število naročnikov Mohorjeve družbe pa 50.000. Da pa je slovenski kristjan prisoten tudi v duhovni in intelektualni areni sodobne Slovenije bi lahko potrdil s številnimi imeni. Navedem naj le pisatelja Rebulo, psihologa Trstenjaka, filozofa Stresa, sociologa Bučarja. Svoj doforedejen vpliv širi slovenska Cerkev tudi prek političnih meja v slovensko diasporo od Nemčije do Argentine in Avstralije, kjer ostaja še edina kohezivna sila. Velja povedati, da je novo koncilsko usmeritev sprejela brez rezerve — za razliko od kakšne druge —. tudi slovenska politična emigracija. Še en dokaz, da je slovenski psihi ekstremizem tuj, bodisi nacionalni kakor ideološki. Ob tem kratkem prikazu slovenskega krščanstva, ki seveda ni mogel biti sistematičen in celoten, ampak bolj osebna skica, lahko rečemo: tudi v slovenskem narodu — in zaradi njegove bivanjske izpostavljenosti, ki gre do občutka stalne ogroženosti, celo v večji meri kot v kakšnem drugem — ostaja katoliška Cerkev vitalna nosilka Kristusovega sporočila in branilka temeljnih človeških vrednot. S tem pa nosilka upanja. Živi pa hkrati v času in razmerah, ko mora to svoje upanje na novo premisliti. Premisliti iz lastne zgodovine in koordinirati današnji evropski situaciji. V analizi evropskih škofov smo brali misli, da je situacija na vzhodu presenetljivo podobna zahodni, hkrati pa tudi različna. Obe misli lahko razumemo. Je ista, kolikor je osnovna tendenca časa „s’eclater“, izživeti se, v obeh prostorih ista, le da je to razmerje možnosti drugačno, podobno razmerju meščanstva in malomeščanstva: meščan ima polno možnost svojega s’eclater, malomeščan pa tega nima, ima pa to željo in jo tudi uresničuje, kolikor mu to dopuča njegova situacija, to se pravi, da se v svoji situaciji čim bolj „znajde“ da zna poiskati vse možnosti lagodnega čim bolj ,.zahodnega" življenja. Te pa so tudi v realnem socializmu velike: z malo dela in malo odgovornosti dchro živeti, da pa to v tem sistemu lahko storiš, se mu moraš stalno prilagajati, ga podpirati, delati po njegovi volji, ne glede na prav in neprav, neglede na poštenost in nepoštenost. Udinjati se. Vse to se odvija na ravni manjših materialnih možnostih, zato pa pogosto v dosti bolj grobih, bolj poniževalnih oblikah. Grobih predvsem zaradi tega, ker gre za drugi dve bistveni razliki med zahodno in vzhodno družbo: za razliko osebne svobode in pravne družibe. To je za dve osnovni pridobitvi meščanske revolucije, ki sta postali del evropske družbe, ki sta pa v realnem socializmu zanikani. In to je sedaj bistvena razlika obeh delov, zahodnega in vzhodnega. Za prvega smo rekli, da je v zadnjih dveh desetletjih v svojem odporu proti sta-■blišmentu preizkusil vse: od uradnega marksizma, marksizma mladega Marxa in neomarksizma do maocetungsizma, da je končno pristal v težnji po izstopu iz javnega življenja, v naraščajočem zgubljanju vsakega smisla, razpadu vrednot in tesnob. Njegove manifestacije za mir, za ekologijo, ki ga množično zaposlujejo, občutimo pogosto tudi kot nepristne. Nepristne, kolikor prciblem miru in ekologije še vedno nista povezana s celoto, s totalno moralno držo, da reducira obojni problem na zrušenje meščanske družbe, pri čemer je to rušenje pogosto le rušenje civilnega in pravnega reda, združeno s terorizmom, torej rušenje prav tistega, kar vsako družbo vzdržuje, kar je bila prav največja pridobitev meščanske družbe. Vsak pristen upor na vzhodu pa je bistveno povezan z doživetjem nesvobode, s tem primarno z borbo za pridobitev osebne in civilne svobode. Po neuspelih revolucijah v Berlinu, Budimpešti, Pragi, na Poljskem je ta borba hkrati povezana s bitnim spoznanjem, da je režim z golo silo nepremagljiv, da je ta borba nezdružljiva s fizično silo, da pa je tudi neuresničljiva z reformami od zgoraj ali pa zaradi kakih ekonomskih, človečanskih nuj, zakonov, ki delujejo sami po sebi, ki bodo sami od sebe prinesli svobodo. Ostaja neovrgljivo dejstvo, da leninistični režim še nikjer ni izgubil svojega enkrat s silo osvojenega kraljestva. Tako >so (nastala )disidentska gibanja, največje, Jtar danes v Evropi imamo, njen največji ponos, vsekakor večji kakor so bile študentska in druga mirovna gibanja po zahodni Evropi. Na začetku stoji A. Solženicin s svojo knjigo En dan Ivana Deniso-viča in nato drugimi svojimi knjigami vse do Gulaga in Telička in hrasta. Da pa je ta zgodovinski začetek lahko nastopil, je seveda potrebno poznati tudi predzgodovino: to so tisoči in desettiso,či mučenikov sovjetskih .ječ, med njimi tudi stotisoči kristjanov, ki jim je Solženicin v Gulagu dal ■spregovoriti. In za njim dolga vrsta drugih, ki so s svojo moralno in intelektualno silo kljub pošastnemu obroču nasilja prebili v našo skupno evropsko zavest in jo oblikovali, vendar v zahodni družbi pogosto brez pravega razumevanja. In za njim Poljska s svojo Solidarnostjo, kjer je to gibanje prav po zaslugi živega krčanstva katoliške Cerkve postalo množično; Češka s svojo Listino 70, drugačnega značaja, manjša po številu, pa vendar tudi odmevna. Vsem je skupno nekaj bistvenih izhodišč, ki so bila kar dosledno formulirana in zapisana v zaporih, kar jim daje svojo veliko pričevanjsko moč. 1. Prva prioriteta je človek in njegova prebujena zavest, da živiš resnico, da živiš dostojanstveno, zato pa so potrebne največje moralne kvalitete. 2. Zavračanje jakobinsko-Ieninističnega izročila, politike kot racionalne tehnologije moči, kot nasilja. S tem pa povratek k oblikovanju civilne družbe. S tem se je povrnil pojem „polisa“, pojem pravne države, ne toliko kot summum ius, ampak kot družbe, kjer človek lahko živi kot človek dostojanstveno svojo resnico. Vsa ta izhodišča pa so že na prvi pogled tudi krščanska. V naše javno življenje, politiko se vračajo vrednote celotne človeške osebnosti, etičnih kvalitet in moralne drže. Vračajo na način, ki se je izkazal tudi politično za uspešnega. Junaške etične osebnosti od Solženioina, Michnika, Havela, Solidarnosti in toliko drugih so laž sistema uspešnejše razkrinkale kot vsa zahodna propaganda in ga bolj razkrajajo kot natovska oborožitev. Na drugi strani pa nam budi sistemska teorija, o kateri nam govori Bučar, s svojo zahtevo po celostnem, holističnem pogledu na svet, vrača tudi v znanost celotno človeško osebnost. Kristjan ni več izgnan iz modernega sveta, kot je bil v prejšnjih stoletjih, niti v politiki, niti v znanosti, je lahko napreden, da uporabim v sedanjem času tolikokrat zlorabljeno besedo. Ne obstaja samo homo faber, ki je produkt svojega okolja, gradbeni material, konstrukt za bodočo ideološko izgrajeno družbo, ampak tudi svobodna osebnost, ki se mora odločati sama. In če hočemo danes preživeti, morajo biti te odločitve etične in solidarnostne. Človek mora biti, če hoče biti celotna osebnost, tudi homo religiosus v prvotnem pomenu besede, vezan na vrednote, na Boga, s svojim delom v njihovi službi. S tem je tudi znanost povezala gradnjo svojega zemeljskega kraljestva s krščansko gradnjo božjega kraljestva. Naš papež Janez Pavel v vseh svojih govorih in potovanjih postavlja v ospredje prav človeško osebnost. V visokih, junaških etičnih nastopih oporečnikov realnemu socializmu, pa tudi v spoznanjih moderne znanosti, sistemske teorije, se že ustvarja nova paradigma, o kateri govori Bučar in zaradi česar naš čas krize ni samo zlo, ampak upanje in izziv. Racionalno in prometejsko razsvetljenstvo je prestavilo krščansko kraljestvo, ki ni od tega sveta, na zemljo in v zgodovino. Njegov najbolj ra- dihalni predstavnik, marksizem, doživlja svoje umiranje, prav tako pa tudi liberalistični kapitalizem s svojo potrošniško družbo in z njo zvezano moralno permisivnostjo in ekološko katastrofo. Umira pa seveda zaradi svojih pošastnih tehničnih možnosti in način, da lahko z njim skupaj umremo tudi mi. Človek se v vsej svoji zgodovini še nikoli ni ničemur odpovedal. Vse njegove tehnične iznajdbe so v zvezi z orožjem. Od iznajdbe prve kovine, ki jo je uporabil za bodalo in meč, do atomske energije, ki jo je uporaibil za ibomibo. In kot zgodovinar vem, da smo znali herojsko premagovati svoje uboštvo, nismo pa dosedaj znali premagati svojega bogastva. Zgodba o babilonskem stolpu ni samo mit, ampak tudi prava zgodovinska resnica. Kristjani pa vemo tudi za resnico binkošti. V Jeruzalemu zbrani apostoli, skupaj z Marijo, so bili prav tako preplašeni, 'kot smo danes mi, kot je današnje človeštvo. In vendar so začeli v času največje moči rimskega imperija novo vero, nov čas, novo paradigmo. Začeli ne sami, ampak v moči Svetega D-uha. Mi, ki smo zbrani tukaj, verujemo, da se božji Duh nadaljuje v njegovi Cerkvi. Vemo tudi za njeno zgodovino za njene prve mučence, za njen konstantinizem, vemo, da je tudi ona včasih postavljala 'božje kraljestvo za nekatere kar na to zemljo, druge pa je tolažila z nebeškim. Vse to vemo, vemo pa tudi, da je imela vedno tudi svoje svetnike in mučence. Kot vemo tudi kot Slovenci, da nam je prinašala krčanske resnice in spoznanja evropskega duha, da pa je bila lahko tudi riekrščansko ljubosumna na svoj monopol. Vemo pa tud:, da je bila tudi sovenska Cerkev, Cerkev svetnikov in mučencev. In to tudi modernih mučencev. Po prvih Binkoštih so apostoli stopili iz sohe, kjer so bili zibrani, v življenje, da uče nauk svojega učenika. Ta jih ni uvedel v noben filozofski sistem, ne v moderno pravo, jiih ni naučil nobene sociologije, niti znanstvene medicine, ozdravljali pa so kljub temu. In iz političnih ved je povedal le en stavek, dajte cesarju, kar je cesarjevega; tudi do oblastnikov se ni obnašal pametno. Moje kraljestvo ni od tega sveta, je dejal, nobenega Kanaana ni obljubil, nobene obljubljene dežele na tem svetu. Vendar je treiba božje kraljestvo zaslužiti na tem svetu. Potrebno ga je misliti, urejati, graditi. In čeprav je potrebno le eno, je tudi to eno dosegljivo le na poteh tega sveta. Ta svet pa je po naši veri božje stvarjenje, kot smo tudi mi božja stvar in zato lahko svojo lcosmos razumemo. Kot sta rekla začetnika moderne znanosti: Narava je druga božja knjiga, prva je sveto pismo (Galilej), ali: Bog je ustvaril svet s svojo idejo stvarjenja, človek jo lahko razume, ker je bil ustvarjen kot božja du- hovna podoba (Kepler). In ko odkrivamo njegove zakone, vemo, da niso razložljivi iz njega samega, da jih tudi mi sami ne ustvarjamo, da jih le odkrivamo. Kakor tudi sami ne ustvarjamo vrednot, ampak jih moramo le sprejeti, naša ustvarjalnost je le v tem, kako jih bomo v svojem prostoru in času živeli. Hkrati pa odkrivamo v svetu in v sebi stvarnost neke pošastne katastrofe, ki jo zaznavamo kot trpljenje, ki človeškemu rodu ni kontingentno, ampak njegov sestavni del. Naš Odrešenik ga ni odpravil, vzel pa ga je le sam nase in s tem odrešil. Tudi krščanstvo ga ni odpravilo, ampak le integriralo v smiselni red življenja. 'Racionalni in prometejski svet razsvetljenstva pa se je prav temu uprl. Hotel je ustvariti nov svet in novega človeka, ki naj nadomesti ..žalostno podobo", ki je izšla iz božjih rok. človeka brez trpljenja, svobodnega v izbiri dobrega in zla, ki bo postavljal zakone dcibrega in zla v soju svojih prometejskih sanj. Sestavljal je nove, tehnično perfektne konstrukcije, celota pa vendar razpada in ni zmožna življenja. Kolakowski pravi: kriza nima le zunanjih vzrokov, kot misli marksizem, vzroki so globlji. Razočaranost nad našim modernim svetom nima svojega vzroka, kakor se navadno misli, v vseh mogočih katastrofah, vojnih in ekoloških, ki nam groze, ampak globlje. Razbita je enotnost sveta, razbita je enotnost človeka. Religija, filozofija, umetnost in politika so bila v srednjem veka enotnega reda, ki ga je ustvarila ‘božja modrost. Potem je ta red, ta kosmos začel razpadati. In natančno to je vsebina modernega sveta: razpadanje tega reda, ločitev in avtomatizacija različnih plati človeške dejavnosti, različnih oblik kulture, rast racionalizma. Imamo polno delnih rešitev, izgubili smo pa celoto. Sedanja država, ekonomija ne odgovarjajo več na osnovna vprašanja življenja. V krščanskem kosmosu je bilo integrirano v smiselni red življenja tudi trpljenje. Ko smo ta red izgubili je postalo tipljenje, neuspehi, ki so nujni del našega življenja, le še poraz, samo še absurdi, ki ubijajo voljo do življenja. Od tod strah pred življenjem, apatija, težnja po zasebnosti, izstopu iz javnega življenja, izguba smisla, propad vrednot, kar vse so znaki moderne družbe. Babilonski stolp je torej načet v svoji zahodni in vzhodni varianti. Kot smo rekli na začetku: človek je postal plen lastnega nadutega početja, postal je sam sebi sodnik. Nima ničesar več, kar bi ga povezovalo s svojim bližnjim, prepučen je svojim oportunizmom, lastnim instinktom volje po moči. Zgubil je govorico resnice. Resnice sam v seibi tudi ne more najti. Krščanstvo to že dolgo ve. Krščanska religija je prav zavest človeške nezadostnosti, prometejskega krščanstva ni, pravi Ko’.akowski. Zaradi tega pa tudi ni beg v teokracijo, niti beg iz sveta. Krščanstvo ni integriralo v smiselni red življenja le trpljenja, ampak že od vsega začetka s Pavlom in cerkvenimi očeti tudi grško kulturo, njeno racionalnost grški logos in rimsko pravo. S tem pa vrednote civilizacije, njihovega uresničevanja v družbi, vrednote polisa. Tudi naše krščanstvo mora storiti isto z vrednotami, ki jih je ustvarila moderna družba, ki se danes izteka. Ustvarila jih je celo vrsto, brez katerih si življenja danes ne moremo zamišljati. Spomnimo se le na ideje svobode, demokracije, ideje narodnosti, razreda, zakone ekonomije, ki jih je odkrila. Tudi te vrednote je potrdbno rešiti. Simpozij evropskih škofov govori o humanističnih vrednotah, ki so krčanske, ki jih je pa današnji svet razvezal povezave z Absolutnim, z Bo-Som, in so zaradi tega postale krhke. Individualizem so tako izrojeva v anarhizem, v razbrzdanost, svciboda v permisivnost, enakost v rušenje in nepriznavanje vsake kvalitete, nacionalna ideja je rodila fašizem in hitle-rizem, razredna leninizem in stalinizem, moderna ekonomija ekološko krizo. Moderni svet je spoznal polno delnih resnic, te pa so odrezane od celote, od absolutnega, podivjale in postale orodje proti človeku. Ostale pa so vrednote, brez katerih ne moremo več živeti. Tako ostajajo še naprej naša naloga. Na ravni intelektualnih in predvsem na ravni etičnih naporov. Na ravni intelektualnih naporov, znanstvenih iskanj skupaj z vsemi ljudmi dobre volje, kjer kot kristjani nimamo nobenih prednosti. Koncil je v celoti priznal avtonomijo zemeljskih stvarnosti. Ni jih pa absolutiziral in reduciral na golo empirično, znanstveno resničnost. Nasprotno resničnost tega empiričnega sveta, ki je objekt naših znanosti, stavlja neprestano pod vprašaj. Kaže na nezadostnost tega sveta, pove nam, da je svet nesposoben, da sam iz sebe ustvarja vrednote, na podlagi katerih lahko preživi. Nezmožen je lastne interpretacije, iz lastne moči ustvarjati pravila, po katerih so nam stvari tega sveta dane na razpolago, po katerih razumeš stvari v predempiričnem redu. Krščanstvo nam daje fun-damentalne vrednote, vrednote, ki nas presegajo, ki so aksiomi, ki jih mi ne ustvarjamo, ampak se jim podrejamo. Te vrednote ne ustvarjajo že konkretnih rešitev, omogočajo pa vsako situacijo interpretirati, jo re'ativizi-rati v luči vrednot. V tem smislu pa krščanstvo ni samo možen koeksis-tent znanstveno tehnične civilizacije, ampak tisti, ki jo lahko, ne bom rekel, reši, ampak odrešuje. ,,Delne resnice", naše moderne civilizacije, svoboda, demokracija, narodnost, razred, ekonomija, o katerih govori simpozij evropskih škofov, so zaradi svoje odtrganosti od Absolutnega podivjale, izgubile so prave človeške mere. Pot do njihovega počlovečenja nam najboljše kažejo borci proti totalitarnemu leninizmu v deželah tega sistema. Slišali smo njihov poziv, da živimo resnico, da živimo dostojanstveno, brez sovraštva in da se odpovemo nasilju. Predvsem pa nam je njihovo življenje samo najmočnejši poziv in zgled, da sprejmemo nase tudi napor, da te vrednote v življenju tudi uresničimo, ne z nihilizmom moči, ampak s polnostjo služenja. Družbe, katerih krizo sem primerjal s krizo današnje družbe, so propadle, ker tega napora niso bile več zmožne. Zanj niso imele ne pripravljenosti ne moči. Te moči in pripravljenosti tudi naša moderna družba pogosto nima več. Tudi kristjani je sami od sebe ne moremo imeti. Hkrati pa vemo, da je Sv. Duh še vedno s svojo Cerkvijo in da smo v moči Sv. Duha kristjani ,,poklicani v življenje, in to življenje v izobilju", da moramo biti sol in kvas v vsakem sistemu, vsakem prostoru in času. Da so vrednote moderne družbe bile izbojevane v 'boju proti krščanstvu je tudi greh krščanskega opuščanja. Če jih hočemo danes vzpostaviti, da bodo zmožne življenja, tega greha ne smemo ponoviti. Celovški Zvon, september 1987 Uvodnik je to pot prvič napisal dr. A. Ambrožič s stališča močno prizadetega Slovenca. Uporabil ni svojega akademskega niti visokega cerkvenega naslova. Obdelal je silno perečo temo priseljencev. Poudaril je znano pravilo, da če si hočeš pridobiti novih dobrih državljanov, bodi s priseljenci dober, prijazen, človeški in ne jemlji jim s silo njihovega jezika, tradicije in kulture. V klimi medsebojnega spoštovanja bosta čas in okolje naredila svoje. Ambrožič ni načel problema o pravici do slovenšine v uradih, trgovinah, na železnici, poti in carini. V teh primerih dobrota ne pomaga. V današnjih okoliščinah Slovenci greše, ako na odločen način ne zahtevajo svojega naravnega in ustavnega prava. Na tem področju se pripravlja spopad s federacijo. Pri spremembi ustave, ki jo pripravljajo, bo potreben pristanek slovenskih delegatov za odpravo slovenščine, recimo, na železnici. Tu bomo priča zadnjemu izpitu slovenske komunistične partije. -----o---- Slabo uslugo je naredil narodu slovenski komunist št. 2, France Popit, z izjavo, da „vsi Bosanci kradejo." Kakšna nepotrebna in netočna žalitev! Kako more ta človek še kdaj predstavljati Slovence. Slabo uslugo so mu tudi napravili časopisi ki so to nedopustno primitivnost objavili. Priimki kot ju-žnjaki, Ju go-Srbi, Srbokomunisti, Bizantinci in Balkanci spadajo v isto kategorijo. Tako naš najvidnejši verski predstavnik v diaspori pravilno nakaže, da se cerkveni človek ne sme povsem postaviti ob stran narodnih in političnih problemov. Druga stvar pa je seveda kaka strankarska politika, kjer bi bila prisotnost Cerkve neumestna. Čudimo se, da so med svobodnimi Slovenci še ljudje, celo vplivne osebe in celo duhovniki, ki se ne udeležujejo spominskih proslav za pobito slovensko vojsko in druge žrtve revolucije. Nekateri od teh pa jih celo kritizirajo! Kdo bi si upal jemati pravico Izraelcem, da se spominjajo svojega holocausta, ali Armencem turškega genocida in katoliški Cerkvi, da se celo že stoletja spominja svojih mučencev? V svobodni Sloveniji bo nedvomno največja, najglobja in najbolj doživeta svečanost na posvečenem kraju, kjer leži največji del pobite slovenske vojske. Tam bo najbolj primemo postaviti napis, ki ga beremo v Celovškem zvonu št. 5, v pesniškem prevodu Branka Reibozova, kjer zakliče: ..Mimoidoči, povej šparti (Sloveniji), da smo tukai umrli, ker smo zakone niene izpolnili." Bistri slovenski publicist Viktor Blažič, mnogokrat oster kritik partije, bivi politični zapornik, je prisoten s člankom zagonetnega naslova „Doblje-i