Ste končali? Nu, potem laMco dalje govorimo. Veste, saj vam ne zamerim, da se mi smejete. Saj sem roganja hmmmrn — uf, kako tekne... Halo! Halo! Tak ostanite vendar! Zakaj pa bežite? Sem mislil, da si merim samo 50 om, vas ni strah pred menoj? Pa če vam povem, da je bit pri meni gobec, samo gobec. Kadar mi kdo pride preblizu, mu napravim meglo, da še samega sebe ne vidi. Kadar pa plavam, tudi ne plavam kakor drugi — namreč naprej — teni-, več nazaj. Vsako reč drugače kakor drugi. Kakor Ribničan. morskega slona: Me zelo veseli! Zelo veseli! Tak vi ste človek, če prav.slišim? Me zelo veseli! 0, prosim, na razpolago sem za vse informacije. Kar bliže, prosim. Samo na svoja kurja očesa pazite, če smem prositi. Tehtam namreč 5000 k'il. Nekam dosti, ne? Pa ne moram shujšati ker mi vsaka jed preveč tekne. Slaniki so letos posebno dobra. Vani se ne zde? Iht/ morski slon kuščar ovrutničar dolgonosa opica moj oče ihtiozavrus v lastni osebi kaj boste pa potem rekli? Huhuhu-hu----------! kljunaša. Samo zdim se kakor bi bil ram. Pa nisem raca. Samo zdim se kakor pižmova podgana. Pa nisem. Zapišite: jaz sem čisto posebna stvar. Vrsta zase. Nisem ne ptič ne sesalec. Jajca ležem, solnce jih izvali, jaz pa potem mlade dojim. Naj kdo drugi to poskusi! Štejejo me med znamenitosti. Brez mene bi bil Darwin šušmar in Haek-kel bedak. Jaz sem sloveči vmesni člen med ptičem in sesalcem. Zapišite: kdor me ne pozna, dobi v biologiji c vek — — — Id j imaš že vajena, če mi pogledate v oči, bo- hooeie nemara ogledati mojo podate uzrli v njih neko življenjsko mo- kov----------------? drost, zakaj kakor vsi smešni ljudje Tudi prav. Pa bežite. Nimam nič eern tudi jaz modra dn pametna. zoper to, če ljudje mislijo, da sem Pri meni domaj v pragozdu, se mi vampir. Imam vsaj mir pred njimi, nihče ne smeje. Prvič zato ne, ker živali nimajo navade, da bi se smejale. In drugič tudi zategadelj, ker vse vedo, čemu imam svoj nos. Z njim namreč brskam po mrčesu, ki se z njim branim. Tako, zdaj veste. In zdaj lahko tudi jaz vam povem, da mi vaši nosovi kar nič ne diše. Zaupno, na uho: s čim pa vi brskate po mrčesu — — —? podkovarja: Gramska strela! Kdo je pa spet tu? Ali mar ne vidite, da hočem spati? I, seveda, ljudje »o tisti, ki mi spet ne dajo miru — ponoči se pa valjajo po svojih posteljah, ko gre vsako spodobno bitje na lov. Potem pa čez dan ne vedo, kako bi čas preganjali. Moja podkev vas zanima? Ali bi jo nemara tudi vi radi imeli —? Ho? Podkev, veste, mi je priroda zato prismolila pred gobec, da mi srečo prinaša. Kadar ujamem plen, mu z ostrimi zobmi pregriznem hrbtenico I j podkovar sipo: Nemci mi pravijo tintar, zakaj, nimam niti pojma. Saj nikoli ne pišem. Ne pesmi ne pisem, pa tudi računov Takšen sem kakor vaš stric Nande. Kako to vem? Nu, sklepam pač, da si morajo biti po značaju sorodna bilja tudi na zunaj podobna. Takšna je moja relativnostna teorija. Saj imate prav gotovo kakšnega sirit« Nandeta, debelega in dobrodušnega, ne posebn gibčnega ne temperamentnega, zato pa tudi nervozen ne bo Sršeoe brke ima, takšnega si ga predstavljani, nos ko krompir, oči mu pa kar plavajo v masti. Takšen je kakor jaz — ali no? Drugače pa sploh nisem slon, prav tako ne kakor salonski lev ni lev. Tjulenj sem, da, tjulenj. Mogoče poznate mroža, ta je moj bratranec, in morskega psa, ki pa tudi ni pes, temveč moj nečak. Kadar imam kaj časa, se ukvarjam s filozofijo, to se pravi, skoraj zmerom se ukvarjam z njo. Nekaj imenitnega sem odkril: ni je lepše reči na svetu od dobrodušne zadovoljnosti... kuščarja ovratnčarja: Huhuhuliu — — — Jaz sem baz.i- liak! Huhuhuliu — Jaz sem ba- zilisklHuhuhului! Jaz — hudiča, za- sipa f ne. Čeprav bi jih osem lik ralu lahko pisala, namreč z vsako roko po enega. Med ribami sem Ribničan. Največji gobec imam. Tako velik je, da se vse ''"■o-o okoli njega kar izgubi, To, kar WWn phluf v oZhružinski d TI T U. ILUSTROVAMI LIST ZA MESTO IN DEŽELO Ji 9mBi lBlW C • n a S Din Izhaja ob četrtkih. Uredništvo in oprava ▼ Ljubljani, Tgrršera (Dunajska) cesta 29/1. Poštni predal štev. 34C. Račan poštno hranilnice v Ljubljani štev. 15^9* Ljubljana, 8. marca 1934 Naročnin* m fcetrt ista 20 IM*, n pol lota 40 Din, za m leto 80 Din. V Italiji » vse leto 40 lir, v FrnnclU RO frankov, v Ameriki In povsod drugod 2 dolarja Stev. 10. Lato v» Mati narava si dovoli predstaviti Mati narava ljubi groteske. Mati narava ne pozna mej svoji fantaziji. Toda nam, ki smo vajeni vsakdanjosti, se zdi marsikaj komično ali strašno, kar je materi naravi čisto naravno. Priroda ne pozna „muh“, priroda ne karikira. Vse ima svoj namen, nos dolgonose opice prav tako kakor kljun čudaškega kljunaša dolgonoso opico: 0, kar smejte se. iu polo/bm svojo podkev na rano, kakor prisesek, in sesam, sesam — vidite, sploh nd moja glava. Glava je pri menii vse, glava iu trup. Vse je kaj še ne bežite? Zakaj se me ne bojite? Tak bojte se me vendar! Ker Boj s polipom na življenje in s Angleški kapitan pripoveduje o svojih doživljajih v Južnem morju. Okrutne metode lovcev na sužnje. Strahoten boj z več metrov velikim polipom Poslali so nas v vode okoli Hebrid-Blkega otočja v južnem delu Tihega oceana, kjer so se zadnje čase spet pojavili lovci na sužnje. Stara pesem kakor amerom: peščica brezvestnih belcev se izkrca na mirnem otočiču v Južnem morju, povabi domačine na ladjo, pod pretvezo, da jih bodo pogostili to obdarovali, potem jih pa s silo odpelje s seboj in proda na velike plantaže za sužnje. Naša naloga je bila, prežati na takšne ladje, in zato je neprestano križarila oikoli teh otočičev cela vrsta majhnih dvo-|amboraic, dobro oboroženih, da so lahko opravljate službo morske policije. Naš >Kauru« je bdi lahek čoln £ kakimi 70 tonami. Imel je dva topova in razpolagal z dobro izurjenim moštvom dvanajstih domačinov in dveh častnikov belcev; za navadne lovce na sužnje kar spoštovanja vredna moč. Zverinska bojna zvijača Tri tedne je že bil »Kauru« na poti, ne da bi se mu bilo posrečilo uzreti Je eno proslulih ladjic s človeškim lovorom; očividno so bili oprezni roparji spričo tolikšnega nadzorstva sklenili rajši počakata, da se nadležni Basledovalci malo unesč. Zato smo pa potem doživeli takšno srečanje z njimi, da ga ne bomo kmalu pozabili. Proti jutru nekega dne smo uzrli neko dvojambomico in jo začeli zasledovati, da jo preiščemo. Toda komaj smo obrnila proti njej, ko je ladja iznenada izipremenila svojo smer in zaplula na debelo morje. Njen namen je bil prozoren: hotela se nam je e polnimi jadri izmuzniti. Ta taktika ibi se ji bila nemara tudi posrečila, dia ni že po nekaj minutah zasledovanja veter tako popustil, da se skoraj nismo več premekniili z mesta — seveda tudi druga ladja ne. Toda bili emo na boljšem, zakaj imeli smo zasilen pomožen motor, ki nas je počasi, a nevzdržno približeval nasprotniku; še prav malo, pa bo v dosegu naših topov. Takrat se je pa pokazati a brezobzirnost lovcev na sužnje v vsej goloti. Drugega za drugim so nagnali ugrabljene domačine na palubo, jih razve-eali in kratkomalo pometali v morje. £ daljnogledi smo razločno videla, ka-bo so se nesrečniki obupno otepali, da bi se obdržalii nad vodo; mnogi «ned njimi so se postavili svojim krvnikom po robu, ko so izpregledali njihovo nakano. Toda bili so preslabi; ir nekaj minutah so tako pometali v morje kakih šestdeset mož, po večini mladih ljudi, ki so bila zapisani po- lt aztrescno Pustolovec izapufitlvSi gostilno): >Lepa aoit V svpji raztresenosti sem p 1 a i a 11< gubi, če jih mi ne rešimo. In s tem so ti lovci na sužnje očividno računali. Ko smo prišli do kraja, kjer so se nesrečneži otepali valov, smo seveda ladjo ustavili, da rešimo kolikor se rešiti da. Kake štiri tucate ljudi smo le potegnili na suho, dvanajst ali petnajst jih je pa bilo že utonilo. In ko smo naposled končali reševanje, nam je jadrnica lovcev na sužnje že zdavnaj izginila izpred oči. Njihovo nečloveško ravnanje jih je res rešilo. Čudni iovori Nekaj dni nato nam pride pozno popoldne pred oči neka ladja, Iti se je zibala v zalivu majhnega otoka. Na krovu smo našli le tri belce; na naša vprašanja, kaj počno v teh vodah, so nam izmikaje odgovarjali. Izvedeli smo le to, da je skoraj vsa posadka odšla na suho trgovat z domačini. Slutili smo nekaj, kakšna trgovina bi to utegnila biti; zato smo kratkomalo ladjo zasedli, poslali nanjo pol svoje posadke in jo mirno pustili v zalivu, pet ali šest se nas je pa skrilo v grmovje ob obrežju in smo tam čakali »trgovcev«, da vidimo, s kakšnim blagom se bodo vrnili. Šele proti enajstim zvečer smo jih zaslišali, težko sopeče in stokajoče, kakor bi bili Bog ve kako otovorjeni. Koj nato se nam je odprl nenavaden prizor. Kakih deset mož je korakalo v gosjem redu dirug za drugim, im vsakdo je imel na hrbtu velik tovor. Ko srno natančneje pogledali, smo videli, da so bili ti tovoni — ljudje, domačini, pijani ko klade, in zato seveda tudi vedeli niso, kaj se z njimi dogaja. Stvar je bila le preveč jasna: trgovci s človeškim mesom so odšli v vas, se tam z lepimi besedami hitro sprijaznili z domačini, nato jih pa z rumom in žganjem tako opili, da so se siromaki dali brez odpora odvesti v pogubo. Če ne bi bili o pravem času mi nastopili, bi se bila vas drugo jutro zbudila brez svojih najkrepkejših in najboljših mož. Tako smo pa zločince spravili do najbliž-njega vladnega depSja, kjer jih je čakala žal le premila kazen. Orjaške lovke Še na vožnji v naše stalno pristanišče nas je čakal doživljaj, kakršni so mornarjem le redko prisojeni, da jih dožave. Eden izmed pomorščakov nam je obolel, zato smo mu napravili posteljo na palubi, da je biil bolj na svežem zraku. Okoli štirih zjutraj sem ravno jaz’ imel službo, a spričo jasnega in mirnega morja nisem bil z mislimi ravno preveč pri svoji nalogi. Zdajci me je vrgel pokoncu pretresljiv krik obolelega mornarja. Mislil sem, da spi, zato je bila moja groza toliko večja, ko sem zagledal strahovit prizor: nad bolnikom, ki je bal iztegnil roke in se napol vzravnal, je trepetala dobre tri metire velika kača, katere glava je iskaje sikala sem in tja. Šele ko sem ob sleherni kretnji strahotne pošasti zaslišal čudno sesajoč glas in bolje po- gledal njeno sluzasto zdrizasto telo, sem videl, da to ne more biti kača. Trenutek nato se je prikazala še druga takšna zverina in se mlaskaje vzpela na ladjo; tedaj šele sem spoznal, da so to lovke orjaškega polipa. Revolver ne pomaga Te živali so videli v Južnem morju tudi do dvajset metrov velike. Čeprav tale ni ravno dosegla te skrajne meje, mi lahko verjamete, da so se mi od groze naježili lasje. Zverina je bila namreč eno izmed svojih lovk že čvrsto ovila okrog nesrečneža, ki se je je zaman otepal; vse je kazalo, da ga hoče dvigniti kvišku in nato potegniti s seboj v morje. Tedaj sem se šele toliko zavedel, da sem bil zmožen pametne misli: potegnil sem iz žepa revolver, pomerili v eno iamed lovk, ki so oklepate nesrečnega bolnika, In sprožil, prepričan, da bo pošast jadrno izginila. Kaj šel Zverina še žrtve ni izpustila, temveč je koj nato iztegnila še dve lovki na palubo. To je pa bilo za mojo malo ladjico preveč; ker nisem imel balasta, jo je teža pol'! pa potegnila na stran in je grozila nevarnost, da se potopi. Toda ravno to je biila sreča; zakaj guganje ladje je zbudite mornarje. Prvi mornar, ki se je prikazal na vrhu in zagledal polapa, je vreščeč planil nazaj po stopnicah in potegnil svoje rojake, ki so hiteli gor, s seboj. Zato je pa moj beli častnik takoj iz-pregledat položaj; tudi on je pri priči izginil pod palubo, a se je že čez nekaj sekund spet prikazal s tremi ali štirimi dolgimi, ukrivljenimi sabljami, kakršne izdelujejo na nekaterih otokih Južnega morja. Med tem se je bil polip že toliko potegnil iz vode, da smo lahko dodobra razločili njegovo brezob'1'irno in ostudno sluzasto telo. »Kauru« je pa škripala in se tresla, kakor bi je imelo konec biti. Edina belca, ki sva bila na ladji, sva pograbite sablje — čudno, tudi kuhar se nama je pridružil — in se korajžno odpravili na polipa, čeprav smo od nepojmljive groze komaj noge premikali. Na levo in desno smo udarjali po dozdevno mehkih zdrizastih lovkah, meneč, da jih bomo z enim samim mahljajem odsekali od trupa. Toda doživeli smo neprijetno razočaranje: lovke so bile tako žilave in trdne, da je sleherni udarec zadal samo neznatno rano, ki se pošast zanjo še zmenila ni. In med tem ko smo tako vsi trije po svojih močeh udrihali po zverini, je polip zdajci objel kuharja, čeprav se je obupno otepal njegovih ostudnih lovk, in ga dvignil dober meter kvišku. S topom na zverino S sabljami pri zverini očividno ne borno nič opravili. Vrhu tega se je ladja čedalje bolj nagibala; vse je kazalo, da je skrajni čas, da nekaj ukrenemo. In takrat mi je prišla odrešilna misel: top! Kakor bi trenil, sem bil pri najbližnjem topu, ga na- meril na trup polipske zverine, izpustil varovalo in sprožil. Ko se je dim nekoliko razkadil, je sicer še ležalo na palubi nekaj smrdljivih, krčevito se zvijajočih ostankov orjaške živali, le-to samo je pa strel popolnoma raztrgal. In česar sem se komaj drznil nadejati: bolnika in kuharja je bilo sicer nekoliko nemilo vrglo na polubo, toda drugače se jima ni nač hudega zgodite — oba sta ostala pri življenju. Samo da je kuharju polipov objem strl dve rebri na leva strani. In to že nekaj pove... če se upošteva njegova debelost. Banka Baruch 15, Roe Lafayette, PARIŠ Odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. — Vrši vse bančne posle najku-lantneje. — Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji In Luksenburgu sprejemajo plačila na naše tokovne račune: Belgija: št 8064-64, Bru- xelles; Holandija: št. 145&B6, Ded. Dienst; Francija: št. 1117-94. Parts; Luksemburg: M. 5967, Lusemburg. — Na zahtevo pošljemo brezplačno naše čekovne nakaznic« Sest zapovedi za srežen zakon Neki angleški časnik je razpisal anketo o pravilih, ki se jih je treba držati, če naj bo zakon srečen. Največ glasov je dobilo tehle šest zapovedi: 1. Varčuj z vprašanji, drugače si sama kriva, Se ti bo mož lagal. '2. Bodi čedno napravljena, tudi doma. Zakaj na slehernem vogalu čaka druga, ki «bi z odprtimi rokami vzela, kar si iz nemarnosti zapravila. 3. Ne prihajaj mu z varčnostjo, kadar ti hoče kaj posebnega podariti. Tvoja cena zrase za toliko, kolikor zate izda. 4. Daj mu razumeti, da tudi drugim ugajaš. Sleherni mož je lovec po poklicu. 5. Ne brskaj v globini njegove duše. Vsak mož ima rad kakšno skrivnost. C. Ne pozabljaj, da je zakon kakor svilnat trak. — Ce ga raztrgaš, ga sicer lahko spet sešiješ in dalje nosiš..., toda lep ne bo nikoli več. Španska vljudnost Pri nekem hišnem posestniku v Madridu so preteklo leto nič manj ko petkrat vlomili. Gospodar se je menda že kar vdal v svojo usodo in se privadil nenaprošenim gostom; zakaj ko so ga vlomilci ondan v šesto počastili s svojim obiskom, so začudeni pasanti lahko brali na hišnih vratih tale njegov razglas: Vlomilci nezaželeni! P. n. tatovi se opozarjajo na to, da v to hišo ni več vredno vlamljati, ker so njihovi spoštovani gospodje tovariši že vse odnesli, kar je bilo vredno ukrasti. Ce se hočete nasmejati, prečita jte la kratki roman: Zelo Čislana milostna gospodiCnal Oboževana gospodična Klopčarjeva! Ljuba gospodična Ida) Moja najljubša Ida! Ljubljeno dekle! Najdražje, nevesta moja! Zenica, najslajša, najboljša! Lj. I. Gospa Ida Zaletel, rojena Klopčar! Kato Anaitait laže keydUtlMV0, Bogi« je zajecljala Ljudmila In se naslonila ob mizo. Ilona je pa nadaljevala: >Mislili ste, da sem vam ukradla tistega, do čigar ljubezni ste edini imeli pravico. Storili ste mi krivico. Tista od naju dveh, gospa, ki je bila izdana, tista, ki so se ji najlepše sa-mje razblinilo v nič in z njimi sreča dn upi v bodočnost — tista sem jaz!« »Res zanimiva trditev!« se je krčevito zasmejala Ljudmila. »In vendar resnična. Ce me izvolite samo nekaj minut poslušati, se 'boste lahko sami o tem prepričali.« Gospa Harleyeva ni več ugovarjala. Čudna mirnost in trdnost glasu gosp© MatoSeve sta ji prav tako omajali njeno prepričanje, kakor je Madžarkin dostojanstveni nastop razorožil njeno sovraštvo. »Poslušam vas, gospa,« je rekla tiho. Tedaj je llona začela pripovedovati: kako se je seznanila s Cirilom, ikako se je bila zaljubila vanj, kako je potem, strta in uničena nad izgubljeno ljubeznijo odšla, in kako je naposled v usodnem vlaku srečala tistega, ki se ji je izneveril. Nesrečna Ljudmila jo je nemo poslušala, le od časa do časa je nejeverno odkimala z glavo. Ko je pa prišla Ilona v svoji povesti do tod, jo je zdajci prekinila: »Besede so danes takšne, jutri drugačne, toda tisto, kar je zapisano, na srečo ostane. Vaše pripovedovanje je nemara resnično... vsekakor so pa tudi laži zraven, zakaj našla sem pismo z vašim podpisom, ki dokazuje, da ste krivi, prav tako kakor je kriv vaš prijatelj, ki ga skušate zagovarjati. Že mogoče, da ste leta in leta živeli daleč od njega, toda pred katastrofo ste se srečali z njim... 0 tem pričajo vaše besede o nepozabnih urah ljubavnega opoja, ki ste se zanje zahvaljevali mojemu možu v dotičnem pismu.« Glas se je ubogi ženi lomil od gnu-ea in srda. »Dajte, gospa, da vam pojasnim ... To pismo, ki ga pravkar omenjate, dokazuje samo to, da je ponižana in izdana ženska v trenutku zablode, v blaznosti ljubosumja sanjala o tem, da bi se maščevala nad tisto, ki ji je vzela ves up in vso srečo življenja.« Ljudmili so se široko odprle oči. >Kaj govorite? To pismo, pravite, fite napisali samo zato, da se maščujete?« »Da, gospa. Napisala sem ga v vsej naglici na kraju nesreče samem, v bližnji čuvajnici, kamor so prenesli dozdevno mrtvega tistega, ki mi je bil komaj nekaj minut prej dejal, da je med nama vsega konec ... tistega, iki je poslej pripadal samo še svoji zakonski ženi in svojima nedolžnima otrokoma. Mislila sem, da se ta nesrečnež, ki so zdravniki obupali nad njim, ne bo mogel več braniti in tajiti iznevere, ki sem mu jo podtek-nila v tistih vrsticah. In nisem se motila, zakaj dogodki so mi dali prav.« Ljudmilo je vrglo pokoncu. »Zato ste napravili? Zato?...« Potem se ji je spet utrgal iz grla brezumen grohot. »Saj sem nora, da poslušam take laži! Vse kar mi pripovedujete je samo plod vaše domišljije, čeprav ne vem, kakšen namen s tem zasledujete. Vse vaše besede so izmišljene.« Tudi Ilona je vstala: »Gospa,« je rekla s tako svečanim glasom, da se je celo Ljudmila zdrznila, »gospa, gotovo veste, da obožujem svojega otroka. Kadar govori mati o svojem otroku, ne more lagati. Na življenje svojega Franca se vam zakolnem, da je bilo pismo, ki ste ga dobili v roke, napisano v takšnih okoliščinah, kakor sem vam jih pravkar popisala.« »0, Bog! 0, Bog!...« Ljudmila je omahnila na stol. Zdaj ni mogla več dvomiti o verodostojnosti Iloninih izpovedb. Saj je vedela, kako vroče ljubi svojega otroka. Ne, na življenje svojega sina ne bi krivo prisegla. Madžarka je povzela: »Ce je ženska, ki je zagrešila takšno dejanje, kriva, ima pa, mislim, vendarle pravico do olajšujočih okoliščin ... tem bolj, ker ji je bilo takoj, ko jo je mini'a prva jeza in so ji stopile pred oči vse strašne posledice njene osvete, žal njenega dejanja, lu tedaj je brez odloga skušala popraviti svoj zločin. Bilo je pa že prepozno, zakaj ko se je pripeljala v Križe na Gorenjskem, kjer je upala, da se bo srečala z vami, ste bili vi ravno že odpotovali. In usoda je hotela, da je vaša tašča umrla tik preden mi je utegnila povedati vaš naslov. Usoda je tudi hotela, da ste mi vi pripisovali pri mojem nadaljnjem ravnanju docela krive nagibe: saj vendar nisem mogla pustiti na cesti nesrečneža, ki ni ničesar kriv! Prepričana sem bila, da je moja dolžnost zavzeti se zanj; to sem tudi storila. Sledov za vami sem iskala zaman. Celih osemnajst let nisem o vas slišala niti besedice. Naključje samo naju je pripeljalo drugo drugi na pot, ne da bi vas bila spoznala. Moralo je priti še čudnejše naključje, kakor bi ga bila sama previdnost božja poslala, da se mi je razodelo, da ni gospa Harleyeva, ki sem jo zaradi njene dobrote globoko cenila, nihče drugi kakor ona pogrešana ženska, ki sem že mislila, da je ne bom nikoli več videla. In od trenutka, ko se mi je to odprlo, se nisem niti trenutek pomišljala in sem se takoj odpravila na pot, da vam pojasnim davne dogodke, kakor so se v resnici odigrali, in da izprosim milosti za tistega, ki je bil samo žrtev, ne pa krivec...« »0, Bog! 0, moj Bog!« je vročično ponavljala Ljudmila pred se in se grabila za glavo, ki ji jo je grozilo razgnati. Iz oči so se ji vsule solze. In med ihtenjem in solzami so se ji komaj razumljivo trgale besede: »Ciril, ali je res mogoče? Nisi se mi izneveril? Ostal si moj do konca Kongresni trg 3 kemično čiščenje, barvanje in svet-lollkanje in nobeni drugi nisi dal svojega srca?...« Ihtenje jo je premoglo. Krčevito je zarila glavo v blazine naslanjača. »0, nesrečni moj mož! Ubogi, ubogi Cirili...« Ko je za trenutek prestala, se ji je Ilona približala. »Usmiljenje, gospa,« je zamrmrala. »Oprostite mi!« Toda Ljudmila je ni slišala. Obraz se ji je bil nenadoma izpremenil in ji žarel kakor v zamaknjenosti. V njenih velikih sinjih očeh, ki so bile toliko let mrtve in žalostne, je vstal sen nekdanje ljubezni, da so zagorele od neznanega blaženstva. Njene ustnice, ki toliko let skoraj niso poznale barve, so se napele in rožnato vzcvetele. Že zdaj so trepetale od brezumnega, tako dolgo neutešenega ko-prnenja. 0, ljubezen do Cirila ni nikoli umrla v njenem srcu! Od tistega trenutka, ko je spoznala, da se ji Ciril ni izneveril, je vstala v njej, velika in lepa, kakor je bila nekoč. In hkratu je izginila z njenega obraza tudi tista neznana groza, ki jo je bila prevzela ob Madžarkinih besedah. Nesrečnica se je prebujala v resničnost. Tedaj je Ilona povzela: »Pozabiti morate prošlost, gospa ... odpreti morate roke tistemu, ki ni niti trenutek postal nevreden vaše ljubezni.« »Da... da ...« je zamrmrala Ljudmila. Potem je pa mahoma trznila. Iznenada jo je obšlo spoznanje, kdo je kriv tolikega trpljenja in gorja. Obrnila se je k Iloni in z obrazom, spačenim od sovraštva, kriknila: »Da, zaprla bom roke svojemu nesrečnemu možu, toda da bi vam odpustila, vam, ki sem morala zaradi vas toliko pretrpeti, vam, ki se niste strašili najbolj zavržene strahopetnosti, da ste zadostili svoji maščevalnosti — ne, in stokrat ne! Sklicujete se na olajšujoče okoliščine pri svojem zločinu — jaz naj vam pa pozabim dvajset let solza in gorja?... pol svojega življenja, ko sem koprnela po smrti kakor po odrešitvi?... Ne, ne, tega vam ne pozabim, tega vam nikoli ne odpustim!« »Odpustili boste, gospa!« Mehko, a odločno je llona izgovorila te tri besede. »Odpustili boste, ko vam bom do konca vse povedala — zakaj še nekaj vam imam razodeti, gospa, nekaj, kar vas bo navdalo z velikim veseljem.« »Z veseljem?« »Da. Moj sin Franc študira zdravništvo, posebno se je pa specializiral na možgane in njihove bolezni. Kot vesten in bister opazovalec si je bil že pred več meseci dejal, da bi moral biti nesrečnež, ki sem zanj skrbela, ozdravljiv. Nekega dne je dobil o tem gotovost. Potrebna je bila samo operacija, pa bi se nesrečnemu bolniku vrnil razum, ki je tako dolgo moral živeti brez njega.« »Oh, ne govorite tega!... Ne zbujajte mi blaznih upov! Potem bo resničnost preveč strašna ...« »Ta operacija je že prestana. Izvršil je sicer ni Franc, ker zanjo še nima pravice, temveč neki kirurg, ki ga je bil moj sin poiskal in mu je obljubil pomoč.« $Ucu/H&$thi dv&ihiU Napisal A. Blelberg Trikrat je zaslišal Dixon 6voje ime pred kočo: »William, halč! Wil-liam! William!« Dvakrat se je obrnil na drugo stran in skušal dalje spati. Saj je bilo noro; kdo se bo zdaj sredi noči in več ko tri milje od taborišča klatil tod okoli! Toda ko ga je v tretje poklicalo, je skočil z robato kletvico na noge, odprl vrata in pogledal v jasno zvezdnato noč. Mesec je sijal veliko in okroglo, cesta je bleščala v njegovem svitu kakor srebrnosiv svilnat trak, topel, nežen vetrič je vel z obronkov ma-hadejskih gora. Nikjer žive duše, kakor daleč je seglo oko. Dixon se je naslonil ob podboj vrat in se zamislil. Z glavo majaje se je obrnil nazaj v vegasto kočo. A ni še dobro zaprl vrat, ko je spet zaslišal svoje ime, to pot čisto razločno in iz največje bližine. Poročnika je izpreletel moreč občutek neznanega strahu. Dregnil je svojega glasno smrčečega, vsega v moskitno mrežo zavitega toi^riša i nogo: »Cranly, za Boga, zdrami se!« »Poslušaj!« je šepnil nato in svareče položil kazalec na ustnice. Spet je zavpilo od zunaj: »Dixon... Williain Dixon!« Cranly je brez besede zrahljal revolver za pasom in odprl vrata. Sunek vetra jih je za njim zaloputnil. Koj nato je zaslišal Dixon mrmranje dveh glasov. »Tak vendarle člov. k iz mesa in kosti,« si je dejal pomirjen. Vrata so se spet odprla in z Ircem je vstopil tujec, širokopleč možak Dixonove postave, toda obraza mu v brlečem svitu sveče ni razločil. »Drugi William Dixon«, je rekel Cranly s širokim smehom, »polkovnik tod nekje v soseščini, v Jabal-purju menda. Hoče se mu malo družbe, jutri mora p p že dalje odjezditi.« ge zmeraj se je smejal nad toli nepričakovano enakostjo imen. Tujec je pokimal v pozdrav in obesil plašč na steno; ker se ni zmenil, da bi poročniku dal roko, se je tudi le-ta nekoliko užaljeno omejil na kratek vojaški priklon. »Kvarte imamo, pa nekaj whiskyja tudi še,« je rekel Irec in si zadovoljno pomel roke. »Noči bo kmalu konec — mislim, da bi si s kakšno partijo skrajšali teh par uric; saj na spanje tako ni misliti.« »Zakaj ne,« je odvrnil tujec; bila je prva beseda, ki jo je Dixon slišal iz njegovih ust, odkar je vstopil. Glas mu je bil čudno podoben njegovemu. Kvarte so bile pripravljene in whisky tudi, in čez nekaj minut je bila igra v polnem teku. Govorili so malo, tujec skoraj nič. William Di-xon je imel banko in je dobival. Potem je imel tujec banko in je Wil-liam Dixon dobival. Potlej je Cranly prevzel banko. Irec je bil krasen dečko, toda kadar je izgubljal, je rad zbadal svoje tovariše. Nekaj let je bilo šele tega, kar sta skupaj hodila na etonsko univerzo, in Cranly se je še spominjal, da se je bil Dixon vnel v romantični ljubezni do lepe hčerke podrektorja Greya — v mladostni ljubezni, ki je niti tri leta Indije niso mogla ubiti. Grof MONTE - CRISTO ‘Roman Napisal Aleksander Dumas >8, nadaljevanje »Kakor Debravu,« se zasmeje Albert. »Toda človek bi dejal, da bi morala biti opozicija vesela, kadar je ministrstvo potrto.« »Dragi prijatelj,« vzdihne De-bray, »saj veste, kaj mi grozi. Moral bom poslušati v zbornici govor gospoda Danglarsa. Hudič vzemi ustavno vlado!« »Zdaj razumem, da bi si radi nabrali zalogo veselosti,« meni Beauchamp. »Ne devajte govora gospoda Danglarsa iako v nič,« se zresni Albert. »Ali mar ne veste, kar že ves Pariz govori, da se pripravlja^ poroka med menoj in gospodično Evgenijo Danglarsovo? Zato ne bi bilo lepo, če bi pustil, da si privoščite moža, ki mi bo nekega dne dejal: .Gospod grof, moja hči dobi dva milijona dote.'« »Bežite no!« vzklikne Beauchamp. »Te poroke nikoli ne bo! Kralj ga lahko povzdigne v grofa, če hoče, ali pa imenuje za paira; plemiča ne bo iz njega nikoli napravil. Grof Morcerf je prevelik aristokrat, da bi se za piškava dva milijona prodal v takšno rodbino. Za grofa Morcerfa so samo markize.« »Pustite ga, Morcerf, naj čenča,« odvrne malomarno Debray. »Zakaj je ne bi vzeli? Glavno je debela mošnja; boljše malo slabši grb, pa zato kakšna ničla več.« »Bogme, utegnete prav imeti,« odvrne raztreseno Albert. »Gospod Chateau-Renaud! Gospod Maksimilijan Morrel!« se prikaže takrat komornik in najavi dva nova gosta. »Zdaj smo menda vsi,« vzklikne Beauchamp. »Saj ste rekli, da čakate samo še dve osebi — ali ne, Albert?« »Morrel!« zamrmra osuplo Albert. »Morrel... kdo je to?« Toda še preden je prav dogovoril, ga prime za roko gospod Chateau-Renaud, mlad mož kakih tridesetih let, plemič od nog do glave, in mu pravi: »Dovolite, da vam predstavim stotnika pri spahijih, gospoda Maksimilijana Morella, svojega dobrega prijatelja in rešitelja. Pozdravite mojega junaka, grof!« S temi besedami stopi v stran, da napravi prostora visokemu mlademu možu s plemenitim obrazom in širokim čelom, s pro-dirljivimi očmi in črnimi brki — moža, ki so ga naši bralci srečali že v Marseillu v toli dramatskih okoliščinah. Dragocena, pol francoska pol orientalska uniforma s križcem legije časti na prsih se mu je nenavadno podala; njegova lepa postava je v njej še bolj prišla do veljave. Mladi častnik se prikupno prikloni. »Gospod,« ga ogovori Albert z izbrano vljudnostjo, »gospod Chateau-Renaud je že vedel, da me bo vaša navzočnost prijetno iz- 4 Dvojna mera Oče (svojdm trem hčerkam); »Poslušajte, punce: Kdaj je pa res že skrajui čas, da si poiščete moža I — (Obrnjen k sinovom) : »Od vas pa pričakujem, da ne bo nobeden tako neumen, da bi se oženil!« nenadila. Ker se štejete med njegove prijatelje, bodite še naš!-< »Imenitno!« vzklikne Chateau-Renaud. »Rečem vam, da si lahko samo želite, da bi tudi za vas napravil, če bi bilo potrebno, kar je zame storil.« »Kaj je pa storil?« vpraša Albert. »Saj ni vredno besed,« odmahne Morrel. »Gospod pretirava.« »Kaj?« vzklikne Chateau-Renaud, »ni vredno besed? Življenje ni vredno besed?... Smrt božja, vaše besede, gospod Morrel, so mi malo preveč filozofske. Morda velja to za vas, ki tvegate vsak dan svoje življenje, ne pa zame, ki sem bil slučajno samo enkrat v nevarnosti.« »Iz vaših besed vidim, da vam je gospod stotnik rešil življenje,« pripomni Albert. »Menda!« vzklikne Chateau-Renaud. »Kdaj se je to zgodilo?« vpraša Beauchamp. »Nu, znano vam bo, da sem potoval v Afriko, ker sem se hotel malo izuriti v streljanju s pištolami. Dvoboj se mi je zagabil, odkar sem enemu svojih najboljših prijateljev zdrobil roko... Francu Epinayu, saj ga poznate?« »Saj res!« vzklikne Debray. »Kaj sta že imela?« »Naj me vrag vzame, če se še spomnim,« odgovori Chateau-Renaud. »Dobro pa še vem, da me je bilo sram, da bi zanemaril svoj talent, zato sem sklenil svoje nove pištole, ki sem jih dobil v dar, preizkusiti na Arabcih. Vkrcal sem se v Oran, nato pa odšel proti Constantini; tam pa izvem, da je oblege konec. Kaj sem hotel? Obrnil sem se nazaj kakor drugi, hodil 48 ur v dežju in mrazu, dokler ni tretji dan poginil konj pod menoj. Moral sem iti peš. Tedaj pa pridirja proti meni šest Arabcev na konjih, da mi odbijejo glavo. Dva podrem s puško, druga dva s pištolama; toda še zmeraj sta ostala dva, jaz pa brez orožja! Eden me zgrabi za lase — od tistih dob si jih kratko strižem; človek nikoli ne ve, kaj ga čaka — drugi pa zavihti svoj ja- Ko je moral Cranly že v drugo oddati banko, ne da bi bil le enkrat dobil, je zdajci porogljivo pomežiknil in hripavo zapel: »Willaam Dixon je, o jej, še zdaj zaljubljen v Rosie Grey. V »nu poljublja ji oči — ljubezen stara ne rjavi!« Dixon se je dobrodušno nasmehnil, takšnih bodic navadno ni jemal na znanje. Tujec je pa iznenada divje vrgel kvarte na mizo in zavpil: »Nehajte vendar že s temi bedarijami — takšne prostaščine si prepovem! Moje zasebne reči niso nikomur nič marlč Cranly je od osuplosti pozabil usta zapreti. Potem se je pa široko za-grohotal; »Imenitno, polkovnik! Saj nisem mislil vas, temveč vašega imenskega brata in mojega starega tovariša Williama. Ali pa imate nemara tudi vi kakšno mladostno ljubezen, ki ji j© Rosie Gr©y ime?« In še zmerom smejoč se spričo oči-vidne zamenjave je začel iznova: .V. suu jjoijjubija ji pči —« Toda ni še do konca izpel, ko je tujec po bliskovito izdrl revolver — blisk, pok in še preden je utegnil William Dixon tujcu skočiti v roke, še preden je sploh vedel, kaj se je zgodilo, je ležal Cranly na tleh; kri mu je curljala iz senca in njegovo telo se je v divjem in bolestnem krču zvilo v kolobar. William Dixon je pokleknil k ranjencu, toda moral je izprevideti, da je sleherna pomoč zaman, da je bil Cranly mrtev, še preden je utegnil zaječati. Besen in presunjen nad krvavim dogodkom je hotel Dixon iztrgati tujcu orožje iz rok in mu povedati, da je njegov jetnik. Toda mož je bil izginil, tudi njegov plašč ni več visel na zidu. Dixon je planil ven, kakor bi bil zblaznel — nikjer nikogar, čeprav se je že danilo in je bil na kilometre naokoli razgled odprt. Tedaj ga je neizrekljiva groza zagrabila za vrat. Ni se upal več nazaj k mrtvecu; brez čepice, z odpetim suknjičem, kakor je bil, je planil na cesto in tekel milje in milje daleč v ^olnčni pripeki proti taborišču, se javil pri polkovniku in mu v zmešanih, pretrganih stavkih izpovedal ves strašni pripetljaj. Komaj je končal, se je nezavesten zgrudil na tla. Takoj so poslali majhen oddelek po Cranlyjevo truplo in da preiščejo okolico. Uspeh je bil uničujoč: nikjer nito našli niti najmanjšega dokaza, da bi bila v poslednjih štirih in dvajsetih urah tuja noga prestopila prag koče. V Jabalpurju niso še nikoli besedice slišali o kakšnem Williamu Dixonu. Po drugi strani so pa ugotovili, da manjka v Dixonovem službenem revolverju en naboj in da izvira krogla, ki so jo potegnili iz razbite Cranlyjeve lobanje, iz angleškega vojaškega revolverja. William Dixon je bil iz ugledne rodbije in je imel zelo visoke in mogočno pokrovitelje. Drugače bi bil prav gotovo dobil zaradi uboja v afektu nekaj let temnice. Tako so Da upoštevali tudi njegovo dobro prijateljstvo s Cranlyjem in presodili, da je storil zločin v nenadni blaznosti. Tako so Dixona s prvim transportom odpeljali na Angleško in ga spravili v umobolnico v Leicestru. Tam se je nekega dne, ko so ga za nekaj minut izpustili iz oči, obesil — na dan natanko leto dni oo onem usodnem dogodku v osrčju Indije... tagan. Mislil sem že, da mi je odbila poslednja minuta, tedaj pa pridirja tale gospod,« — to rekši pokaže na mladega Morella — »pobije onega, ki me je držal za lase, s strelom na tla, drugemu pa razčesne lobanjo. Ta gospod se je bil zaobljubil, da bo tisti dan nekomu rešil življenje, in naključje je naneslo, da sem bil to jaz. Kadar bom bogat, bom dal napraviti Naključju spomenik.« »Da,« pritrdi smehljaje se Morrel, »bilo je 5. septembra, na obletnico čudežne rešitve mojega očeta; zato praznujem ta dan po svojih najboljših močeh s kakšnim dobrim dejanjem.« »Z junaškim, kaj ne?« ga preseka Chateau-Renaud. »Skratka, takrat sem bil jaz listi srečni izvoljenec. Toda to še ni vse. Ko me je ubranil meča, me je rešil še mraza ter mi podaril svoj plašč; lakote me je pa obvaroval z žrtvovanjem svojega konja: ubil ga je in ga delil z menoj.« »Vedel sem, da se bova dobro razumela, gospod grof,« reče Morrel; »sicer sem vam pa že imel čast pripomniti, da se skušam ta dan oddolžiti Usodi za veliko naklonjenost, ki nam jo jC nekoč izkazala.« »Dogodek, ki gospod Morrel nanj meri, je uprav čudovit,« povzame Chateau-Renaud. »Morda vam ga bo pri kakšni priložnosti povedal; danes bi pa svetoval, da rajši za želodec skrbimo. Kdaj bo zajtrk, Albert?« »O pol enajstih.« »Natanko?« vpraša Debray in potegne uro iz žepa. »Izpreglejte mi milostno kakšno minuto,« odvrne Morcerf, »zakaj tudi jaz pričakujem svojega rešitelja.« »Svojega rešitelja?« »Da — zakaj ne?« odvrne Morcerf. »Ali mar mislite, da mene ni moči rešiti kakor koga drugega, in da samo Arabci ljudem odbijajo glave?« »Od kod ga pričakujete?« vpraša Debray. »Tega vam res ne vem povedati. Ko sem ga pred tremi meseci povabil, je bil v Rimu; kje je med tem hodil, pa nimam pojma.« »Ali ve, kaj je točnost?« »Mislim, da ve; drugače ga odlikujejo same lepe lastnosti.« »Pazite, da se vaše minute ne izpremen e v ure!« »Ne bojte se! Sicer pa vam med tem lahko povem besedico dve o svojem gostu. Bil sem za karneval v Rimu in tedaj so me ugrabili razbojniki « »Rimskih razbojnikov sploh ni,« odmahne malomarno Debray. »Da jih ni? In še kako strašni so — to se pravi, meni so se zdeli preveč moško lepi, da bi me jih' bilo strah. Ti razbojniki so me torej ugrabili in me spravili v katakombe Sansebastiana. Tam so mi povedali, da me bodo izpustili,, če jim plačam piškavih 4000 to-hrjev odkupnine. Na nesrefio iih' nisem imel več ko poldrugi tisoč; potovanje mi je bilo denarnico dodobra osušilo. Pisal sem Francu, da bom, če ne dobim do šeste ure zjutraj 4000 tolarjev, deset minut nato v družbi svetnikov in častitljivih mučenikov. Luigi Vampa — tako je bilo ime roparskemu poglavarju — bi bil svojo besedo, izpolnil, lahko mi verjamete.« »Teda' ijf src? je prišel . .anc in prinesel sn.i tisoč torijev s Beboj,« vzklikne Chateau-Renaud. »Hudiča! Ce je človeku ime hrane !d’EpinaY ali pa Albert Morcerf, Bi zaradi štirih tisoč tolarjev pač pe beli glave.« »O, ne, prišel je brez beliča, lato je pa bil z njim gost, ki v^ n fla upam čez nekaj minut predstaviti.« »Ta gospod je po tem takem pravi Herkull« »O, ne, moje postave je nekako.« *Pa je bil oborožen do zob?« »Kaj še!« »Kako vas je pa potem mogel rešiti?« »Rekel je poglavarju dve besedi na uho — pa sem bil prost.«^ »In potem so se še opravičevali, da so vas ugrabili, kaj ne?« se zasmeje Beauchamp. »Mislim, da!« pritrdi resno Morcerf. »Torej zna ta človek začarati ljudi?« »Nikakor ne. Menda je že njegovo ime razbojnike ugnalo. Ime mu je grof Monte-Cristo.« »Grofov Monte - Crisfov ni,« pravi Debray. »h. rjamem,« pritegne Cha-ieau-Rcnaud z obrazom človeka, ki zna na pamet imena vseh evropskih plemiških rodbin, »ne verjamem, da bi bil kdorkoli kdaj karkoli slišal o kakšnem grofu Monte-Cristu.« »Oprostite, gospodje,« se oglasi Maksimilijan, »nemara bi vam jaz lahko to stvar pojasnil. Monte-Cristo je namreč majhen otok, o katerem so dostikrat govorili mornarji mojega očeta... neznaten otoček v Sredozemskem morju.« »Da,« prikima Albert. »Nu, in človek, ki vam o njem govorim, je gospodar in zapovednik tega otočka; grofovski naslov si je pač kupil nekje v Toskani.« »Vaš grof je torej bogat?« »Ali ste kdaj brali .Tisoč in eno noe‘?« »l epo vprašanje!« »Ali o ljudeh, ki v njej nastopajo, kdaj veste, ali so bogati ali siromašni? Zde se vam ubogi ribiči, kaj ne — in nenadoma vam odpro kakšno skrivnostno jamo, in v njej zagledate zaklad, ki bi z njim lahko Indijo kupili.« »Nu, in?« »Nu, grof Monte-Cristo spada med take ribiče. Še ime si je takšno izbral; podpisuje se namreč za pomorščaka Simbada in ima jamo polno zlata.« »Ali ste mar videli to jamo?« vpraša Beauchamp. »)az ne, pač pa Franc. Toda pazite, da o tem ničesar ne zinete pred njim. Franc je šel v jamo z zavezanimi očmi, in tam so mu stregli mutci in ženske, proti katerim je baje Kleopatra svetnica. Samo da zastran teh žensk ni čisto gotov, ker jih je videl šele tedaj, ko je že jedel hašiš; ni izključeno, da je imel za . plešoče razuzdanke, kar je bila v resnici četvorka mrtvih kipov.« Mladi možje pogledajo Mor-cerfa z očmi, kakor bi hoteli reči; Ali ste sami nori, ali pa hočete iz nas norce briti? »Gospod grof utegne prav imeti,« meni zamišljeno Morrel, »tudi jaz se spomnim, da je pripovedoval o podobnih stvareh neki V 24 URAH barvu, pllsira in kemično čisti obleke, klobuke itd. Škrobl in svetlollka srajce, ovratnike, zapestnice itd. Pere, suSi, monga in lika domače perilo. Parno čisti posteljno perje in puh tovarna JOS. REICH LJUBLJANA star pomorščak, Penelon po imenu.« »Sreča moja, da mi je gospod Morrel priskočil na pomoč!« vzklikne Albert. »Kaj ne, zdaj vas pa jezi, da mi je pokazal nit v mojem labirintu?« »Oprostite, ljubi prijatelj,« odvrne Debray, »ko nam pa pripovedujete tako neverjetne stvari...« »2e mogoče, da se vam zde neverjetne, toda grof Monte-Cristo obstoji!« »Mi vsi obstojimo, pa zato ni treba nikakšnega čudeža!« »Seveda vsi obstojimo, samo ne v takšnih okoliščinah. Vsi nimamo črnih sužnjev, kneževskih galerij, konj po šest tisoč frankov in grških ljubimk.« »Ali ste grško ljubimko mar videli?« »Videl in slišal. Videl v gledališču, slišal pa, ko sem bil pri grofu na zajtrku.« »Vaš izredni človek torej tudi je?« »Menda — samo tako malo, da skoraj ni vredno besed.« »Saj je po tem takem pravi vampir,« se zasmeje Beauchamp. »Le norčujte se, če vas je volja!« vzklikne Morcerf že nekoliko razdraženo. »Če pogledam vas, lepega Parižana, in se potem spomnim tega moža, se mi res tako zdi, kakor da ne bi bil človek naše vrste.« »Naj bo že kakorkoli,« se oglasi Chateau-Renaud, »vaš grof utegne res biti galanten človek, samo tega ne razumem, zakaj se druži z razbojniki.« »Razbojnikov sploh ni!« vzklikne Debray. »In vampirjev takisto ne!« se zasmeje Beauchamp. »Prav tako kakor ni grofa Mon-te-Crista,« zaključi Debray. »Ali slišite, Albert, pol enajstih bije. Kar priznajte, da se vam je vse skupaj samo sanjalo, pa pojdimo zajtrkovat!« Toda ni še brnenje udarcev utihnilo, ko se odpro vrata in sc prikaže Germain: »Grof Monte-Cristo.« Gostje se zdrznejo; celo Albert sam se ni mogel premagati, da se ne bi bil zgenil. Nihče ni bil slišal drdranja voza ne korakov v predsobju; celo vrata so se odprla neslišno. Na pragu se prikaže grof, oblečen na moč preprosto; toda tudi najbolj razvajeni salonski lev ne bi našel na njegovi obleki ničesar za grajo. Vse na njem je izdajalo elegantnost in izbran okus. Grof stopi z nasmehom k Albertu in mu prijazno ponudi roko. »Točnost,« reče in se prikloni, »je vrlina kraljev; ta izrek izvira od enega izmed vaših vladarjev. Toda pri najboljši volji je nihče ne more pričakovati pri potovalcih. Vzlic temu upam, dragi grof, da boste blagohotno upoštevali mojo dobro voljo in mi oprostili teh par sekund, ki sem se jih zakasnil. Pet slo milj človek ne prepotuje brez ovir, zlasti ne na Francoskem, kjer je menda prepovedano posti-ljone z bičem naganjati.« »Gospod grof,« odvrne Albert, »ravno sem svojim prijateljem pripovedoval o vas; povabil sem jih največ zato, da vam jih bom mogel predstaviti. Dovolite: grof Chateau-Renaud, čigar plemstvo sega tja v dobo dvanajstih pala-dinov; gospod Lucien Debray, zasebni tajnik ministra za notranje zadeve; gospod Beauchamp, odličen časnikar, strah in trepet francoske vlade, in naposled gospod Maksimilijan Morrel, stotnik pri spahijih.« Pri tem imenu se je grof, ki je dotlej vljudno, a s čisto angleško hladnokrvnostjo odzdravljal, nehote zgenil, kakor bi hotel stopiti naprej, in lahna rdečica mu je pobarvala lica. »Gospod ima uniformo francoskih zmagovalcev?« pravi. »Lepa je!« Nihče ne bi bil mogel reči, kaj je podelilo grofovemu glasu tolikšno melodioznost, kaj je izvabilo njegovim očem toli nenavaden lesket. »Ali še niste videli naših Afričanov?« se začudi Albert. »Še nikoli,« odgovori grof; njegov glas je postal spet hladen kakor običajno. »Vedite torej, da bije pod to uniformo eno izmed najhrabrejših in najplemenitejših src naše armade.« »O, gospod grof...« vzklikne Morrel. »Naj dogovorim, gospod stotnik,« povzame Albert. »Pravkar smo izvedeli o tem gospodu tako plemenito dejanje, da ga prosim, čeprav ga danes prvič vidim, da bi ga smel predstaviti kot svojega prijatelja.« Pri teh besedah so gostje že v drugo prestregli na grofovem obrazu oni lahni drget, ki je izdajal, da se v njegovi duši nekaj dogaja. »Gospod ima plemenito srce!« meni nato s čudnim poudarkom. »Tem boljše!« »Bogme,« šepne Chateau-Renaud Beauchampu, »Albert nas ni nalagal: grof je res nenavaden človek. Kaj rečete, Morrel?« »Prav imate,« odvrne prav tako tiho mladi mož. »Toda njegovo oko je tako odkrito in njegov glas tako prikupi j iv, da mu njegove neumljive mi opazke o meni ne morem šteti v zlo.« »Gospodje,« reče tedaj Albert, »Germain mi javlja, da je pogr- njeno. Dovolite, dragi gospod grof, da vas odpeljem v obed-nico.« Ko so vsi posedli, se grof vzdigne in se obrne h gostom. »Ne zamerite mi,« reče z opravičujočim se glasom, »tujec sem v Parizu in prav nič ne poznam tukajšnjih običajev in navad. Doslej sem živel domala samo med Orientalci in zato vas prosim oproščenja, če bi kaj opazili, kar bi preveč spominjalo na turške, napolijske ali arabske šege. Tako, gospodje, zdaj pa zajtrkujmo, če dovolite!« »Kako izbrano je to povedal!« zašepeta Beauchamp. »Vidi se mu, da je odličen gospod.« »Odličen gospod iz tuje dežele,« doda Debray. »Odličen gospod v vseh deželah,« reče Chateau-Renaud. Grof Monte-Cristo je bil, kakor sc bralec utegne še spominjati, jako zmeren gost. Albert se je zbal, da mu nemara zajtrk ne tekne. »Dragi grof,« se obrne k njemu, »bojim se, da vam kuhinja v Hel-derjevi ulici ne bo tako ugajala kakor v Rimu na Španskem trgu. Moral bi se bil informirati, kakšen je vaš okus, pa vam prirediti po njem nekaj jedi.« »Ce bi me bolje poznali,« se nasmehne grof, »si pač ne bi s tem belili las pri popotniku, ki se je hranil zdaj z makaroni v Na-poliju in s polento v Milanu, zdaj z olla-potrido v Valenciji in lastovičjimi gnezdi na Kitajskem. Za človeka, ki je povsod doma kakor jaz, ni posebne kuhinje. Vse jem in povsod, a vselej le malo; danes, ko mi očitate zmernost, imam celo jako dober tek, ker že od včeraj zjutraj nisem imel ničesar v ustih.« »Od včeraj zjutraj!« vzkliknejo gostje. »2e štiri in dvajset ur niste jedli?« »Da,« pritrdi Monte-Cristo, »napravil sem velik ovinek, ker sem se moral ustaviti v Nimesu: tako sem se nekaj ur zamudil, pa se nisem maral ustavljati pred gostilnami« »Pa ste vsaj v vozu jedli?« vpraša Morcef. »Ne, spal sem kakor vselej, kadar se dolgočasim in se mi ne ljubi misliti na razvedrilo, ali če sem lačen in se mi ne da jesti.« »Torej lahko zaspite, kadar se vam zdi?« »Tako nekako.« Važno za gospodinje V vsaki kuhinji je gotovo potrebna nabava »Sted-Regulatorjac. Ta praktična iznajdba je res le v korist vsaki gospodinji: 1. Ker dovaja zrak od zgoraj skozi naravnalne odprtine kot neprestan zračen (kisikov) tok. Zato zgorevajo vsi plini pod štedilnikovo ploščo in povzročajo veliko vročino, drugače pa gredo skozi dimnik. 2. Ker plamen liže enakomerno vso ploščo in jo vso ogreva. 3. Ker lahko poljubno naravnavamo dotok zraka in toploto s pomočjo vrtljivega obroča reguliramo. 4. Ker se posoda na pokritih ploščah ne umaže. 5. Ker je ravnanje čisto enostavno. 6. Ker ta regulator lahko uporabljamo na vsakem štedilniku. 7. Ker nam prihrani 50 odstotkov kuriva, kajti toploto lahko vzdržujemo, ne da bi kaj kuriva dolagali. 8. Ker šledi kurivo tudi kadar pečemo. »Sted-Regulalor« se lahko dobi za vsak štedilnik. Naročila na naslov: A. Smole, Opekarska cosla 33. Modni pomladni plašči od Din 190'— naprej v vseh kvalitetah in cenah v konfekciji Drago Gorup & Ko., Ljubljana Miklošičeva cesta 16 — I. nadstropje BH——MTimrmnrBMBiiinMttHI Kako vidijo Greto Garbo njeni tovariši Ce se da presoditi značaj človeka po delu, bodo Greto Garbo pač najlaže presodili njeni tovariši umetniki. Zato vam hočemo podati nekaj misli Gretinih kolegov o božanski umetnici. Režiser Clarence Brown: Nikoli nisem bil v družbi Grete Garbo. Ko me je nekoč povabila k sebi, da se pogovoriva o načinu sne-mianja novega filma, sem šele videl, da stanujem že več ko leto dni prav Greli Garbo nasproti. V ateljeju je pravu užitek delati v Gretini dr-užbi. G R E GARBO Ve kaj hoče, pozna svoje delo do Slednje podrobnosti, ker je pač resnična in resna umetnica. Čeprav je po telesu slabotna in ne preveč odporna, dela vendar od devete zjutraj do šeste zvečer brez prenehanja in »s polno paro.« Komaj so dela proti večeru končana, zapusti atelje in si privošči počitek. Za večerne družbe, za fotografiranje, za premlevanj© po-iklflcnih zadev se prav nrič ne zmeni. Spominjam se, da me je nekoč švedski poslanik pismeno naprosil, naj mu dovolim, da bi smel s svojo ženo priti v atelje in opazovati Greto Garbo pri delu. Toda Greta se je Prav na kratko uprla: >Čemu ti •ljudje! Prav nič me ne za mirna jo; kaj neki bd imeli od tega če me vidijo?« Prigovarjal sem ji, da bi utegnila nekoč potrebovati pomoč 'lega posla,nika, kajti človek nikdar »»e ve, kaj še pride. Tudi na to je Greta odkimala. Ker mi je precej ■"ato povedala dovolj logičnih vzrokov za svoje ravnanje, nisem več silil vanjo. Dejala je: »Prav gotovo ■bi ta poslanik ne obiskal bančnega blagajnika, da bi za njegovim hrbtom zijala prodajal, ko prešteva denar; menda bi tudi ne bil tako neokusen, da bi pisatelja čez ramo opazoval, kaj piše in kako. Zakaj bi torej mene opazoval in nadlegoval pri delu!« Povedal bom kar po pravici: Greta Garbe j© plašna, dejal bi celo, inenavadno plašna. Boji se občevanja z ljudmi. Tako plašna je, da se zmede in ne more dalje igrati, če jo Itdorkoli — tudi sebe, režiserja, ne smem izvzeti — med ftilmanjem opazuje. Gretino mnenje o umetniški presoji filma mi je merodajno. Pri iilmanju »Ane Christie« sem kar zatajil svoje mnenje in sem se rajši oprijel njenega. Od vsepovsod slišim, d« je »Ana Christie« eden izmed najboljgih govorečih filmov, hkratu P« se je dvignila tudi G reti n a slava *n moje ime je odsihdob vpisano tnied desetorico najboljših filmskih irežiserjev. Storil sem torej prav, da sem vprizoril film po okiisu Grete ‘Garbo. Marija Dressler: Meni se zdi Greta Garbo flegmatična in brez tempei'amenta. Še nikoli nisem opazila pri njej nikak-šnega živahnejšega zanimanja za karkoli; samo takrat, ko sem ji nasvetovala, da je vloga kraljice Kristine kakor nalašč zanjo, je oživela. Navdušena je bila, sicer se pa zmeni za svojo okolico prav toliko, kolikor za lanski sneg, in po navadi se dolgočasi. Z nobeno tovarišico še nisem tako težko izhajala pri delu kakor z njo. Greta Garbo dela kakor črno živinče in njena delavnost je nalezljiva. Njena igira je tako intenzivna, da se ji pridružijo vsi soigralci z isto vnemo. V tem tiči dejstvo, da so vsi igralci zmerom boljši kadar igrajo kot njeni partnerji, kakor pa v drugih zasedbah. Zbranost pri delu je ključ do tajnosti Gretinih uspehov. Seveda je Greta Garbo prav izredno nadarjena. Sama pa trda, da je vztrajnost in pridnost njen uspeh: sSamo s trdim delom sem si priborila uspehe!« Garbo — zasebnica — je srčkana mlada dama z isto skrivnostno mikavnostjo, kakor jo poznate s platna. Sicer pa ima nekoliko dobrih lastnosti, ki jih pri današnjih mladih ljudeh najbolj pogrešamo. Levvis Stone: Igral sem z Greto Garbo v mnogih filmih in vselej je bil zame lep, volili doživljaj. Garbo je pomembna umetnica, ki služi svojemu poklicu s tako vnemo, da jo še drugi igralci nalezejo. Kot ženska je sicer nekoliko muhasta in od razpoloženja odvisna. Toda ravno ker je od dneva do dneva drugačna, je toliko zanimivejša in mdkavnejša. John Gilbert: (Njegova sodba bi bila prav gotovo najzanimivejša. Morda slutite, zakaj nam je ni hotel zaupati.) Dvajset let filmski režiser Dvajset dolgih let stoji že Cecil B. de Mille v prvih vrstah ameriških filmskih ustvariteljev. Pri njem se krije dvajset let filmske režije z dvajsetimi leti filmskih uspehov. V Ameriki ve vsakdo, da je vsak novi film Cecila B. de Milla nova senzacija; v poslednjih letih vemo tudi pri nas, da nas Cecil B. de Mille v vsakem filmu očara s presenetljivimi novotarijami in edinstvenimi zami-sleki. Njegova umetnost pozna dve smeri: zgodovinsko in aktualno. Prve uspehe je dosegel pri nas z »Desetimi božjimi zapovedmi«, s filmom, ki je imel monumentalen svetopisemski značaj. Zgodovino stare zaveze je v filmu uspešno in duhovito naslonil na zgodovino naših dni. Takrat smo bili vsa navdušeni. De Mille nas je osvojil z mogočnostjo svojih slik, z neprekosljivo gigantsko tehniško izvedbo in prepričevalno dramatiko. Mak) kesneje je filmal novo delo verske vsebine, nove zaveze. Njegova drama o trpljenju Krista »Kralj kraljev« je prekašala v sliki prejšnje delo, njej ob strani, v efektu prav tako močni so bili »Brodarji na Volgi«. Lani nam je de Mille dal novo delo »V znamenju križa«, obširno in velikopotezno zasnovano dramo iz časov preganjanja kristjanov v starodavnem Rimu. Vsakikrat, kadar nam de Mille oriše dogodke iz naših dni, veje iz njegovih del velik in neobrzdan pogum. Vseeno je, ali biča ameriške vzgojne metode (»Brezbožno dekle«), ali zasmehuje malikovalstvo ameriških žena (Cikago); zmerom je pogumen ustvarjalec nečesa novega, mojster tehnike, umetnik slike ... V svojem najnovejšem delu »Burja« je posegel temeljito . Presfcer Sx>. Petra cesta n Torek Smetanova juha, govedina e špinačo in rižem, pogačice s češpljevo marmelado. Za večerjo vampi r žganci. Sreda Jetrni riž v juhi, govedina s peso in kislimi kumarami, jabolčni narastek. Za večerjo ocvrte telečje noge s slanim krompirjem. Četrtek Ohrovtova juha, dušeno svinjsko pleče s špageti, kompot. Za večerjo hrenovke s krompirjevo kašo. Petek Kumnova juha, ribji zrezki in leča 6 kisom in oljem, fini buhtlji z vani-lijevo kremo. Za večerjo zdrobovi valjanci in solata. * Telečje pleče v omaki. Očiščeno telečje pleče malo povežemo, da obdrži obliko, osolimo ga in ga v vročem maslu z obeh strani lepo rjavo popečemo, potlej pa zalijemo pečenko z vodo in juho in pečemo, dokler se ne omehča. Iz 3 dkg sirovega masla in 3 dkg moke napravimo rjavkasto prežigo. Nanjo vlijemo sok pečenke, malo juhe iu limonovega soka, dodamo sesekljanega petršilja in 1 do 2 očiščeni zmečkani sardeli. To kuhamo tako dolgo, dokler ne postane omaka srednje gosta. Pečenko razrežemo na debele rezine in jih v omaki še enkrat prevremo. Lešnikova torta, nadevana s stolčeno smetano. 2t dkg sladkorja gosto spenimo s šestimi rumenjaki, ki smo jim dodali nekoliko nasekljanih pomarančnih in limonovih lupin. V to vmešamo 21 dkg nastrganih lešnikov, h koncu pa še trd sneg iz 6 beljakov. Testo položimo v dobro oma-slen in z drobtinami potresen lik in ga pečemo počasi. Preden torto serviramo, jo po širokem prerežemo in namažemo spodnjo polovico in vrhnjo plast torte s takim nadevom: 5 dkg lešnikov pražimo v ponvici, dokler se ne odluščijo Juščine. Oluščene lešnike na debelo sesekljamo in jih v stolčenem sladkorju popražimo, nato pa fino stolčemo. V četrt litra stolčene smetane vsujemo popražene stolčene lešnike in sladkamo nadev, po okusu. * če še ne veš Vžgane madeže od cigaret In smotk na krožnikih očistimo z mokrim plutovinastim zamaškom, ki smo ga potresli s soljo. Perilo iz umetne svile ne izgubi leska, če ga po pranju v mlačni milnici isplaknemo še v mrzli vodi in poslednji vodi za izplakovanje dodamo nekoliko kisa. Kadar kuhaš mleko, kakao, čokolado, močnate juhe, sladke omake, zlasti žgance ali cmoke, ne smeš ponve nikoli pokriti. Usnje postane nepremočljivo, če ga na spodnji strani natremo z gorkim lanenim oljem, na gornji strani pa s pogretim ricinovim oljem. Okorno usnje je treba omehčati v topli vodi in ga še vlažno natreti i oljem. Pomlad prihaja Le tu pa tam in prav boječe se poka/.« kakšen pomladanski model. Značilno je letos to, da so kostumi v dveh barvah; svetlo in temno je povelje pomladanske mode. Temna jopica le svetlemu krilu, in k temnemu krilu svella jopica. Razen tega pa svetlejše tkanine rabijo za okras. Značilni za letošnjo pomladansko modo sta obleki in jopici na naših slikah. Jopica je malo daljša kakor doslej »tričetrtinske«, mehka je in ohlapna, vendar pa poudarja vitkost. Na ramenih in V sredini po vsej dolžini so svetli vstavki, a tudi visok ovratnik je iz istega svetlega blaga. Jopica je iz temnorjavega angorske- ga blaga, okrasi pa is bež tkanine. Jopica se zapenja na velike gumbe iz bSž koščenine. Bluza obleke je vdelana v krilo, rokavi »o vstavljeni po načinu raglana in so široko nabrani, velika pentlja je iz iste snovi. Zelo mičen je kostum s kratkim jopičem. Obleka je iz temno zelene svile. Tik pod ramami, nad zapestjem in pod pasom so debeli nabori. Tudi pri tej obleki so rokavi raglain- ski. Globok in širok izrez je prekrit z dvema pentljama, ki se prav ugodno prodajata. Pentlji sta iz svetlo zelenega »otomana« kakor jopič brez rokavov. Ta jopič, ki je urezan ohlapno in zvončasto, bo tudi ob hladnih poletnih večerih dopolnil lahno poletno toaleto. Izberimo torej nevtralno barvo, ki se bo skladala z več barvami drugih oblek. HUMOR »Schuster (čevljar).« »Vaš poklic?« »Krojač.« »Čudno,« meni profesor. »Čevljar se pišete, pa ste krojač.« »Zakaj naj bo čudno?« ga zavrne norec. »Saj se tudi vi pišete Ščuka, pa ste navaden — osel!« Tudi dokaz Sodnik: »Ali ste poročeni?« Obtoženec: »Ne, gospod sodnik. Buško na čelu imam od padca.« 0, te tujke! Gospod Cveba je na koncertu. Zraven njega sodi glasbeni kritik Ci-tra, Cvebov znanec. »Ali se vam ne zdi, da je v dvorani slaba akustika?« meni g. Citra. »Hm, ne vem,« zategne g. Cveba. »Jaz nič ne duham.« Razlika »Koliko plača Dreta za mebiirano sobo?« »Koliko plača, ne vem. Stane pa 300 Din na mesec.;: V šoli »Kaj je luč, Rudi?« »Nekaj, kar se lahko vidi, gospod učitelj.« »Res pametno! Mene tudi vidiš, pa nisem nikalca luč!« Prosim natanko! »Koliko ste stari?« vpraša zdravnik novo bolnico. »Ob Sv. Jakobu jih bom 76,« odgovori kmetica. »Nisem vas vprašaj,« jo strogo zavrne zdravnik, »koliko jih boste, ker tega ne morete vedeti, kadar pridete v bolnico. Vprašam vas, koliko ste stari!« Izpričevalo Na Bavarskem je živel pred vojno psihiater, ki mu je bilo ime Hecht (po naše ščuka). Nekega dne pripeljejo k njemu nevarnega toženca, dozdevnega norca, da ga preišče, ali je normalen ali ne. Med njima se razvije tale razgovor: »Vaše ime?« Nakar je psihiater Hecht napisal tole izpričevalo: »Obtoženec jo popolnoma normalen in v vsakem pogledu odgovoren za svoja dejanja.« Shawovska Bernarda Shawa je prosilo novo ustanovljeno žensko društvo, naj bi neko svojo knjigo podaril društveni knjižnici, ker nima toliko denarja, da bi jo kupilo. Shaw je odgovoril: »Hudič vas vzorni! Žensko društvo, ki ne premore niti 15 šilingov za knjigo, ni vredno, da obstoji!« Zensko društvo mu odpiše: »Spoštovani gospod Shavv! Najlepša hvala za vaše pismo! Knjigarnar je knjigo zamenjal za vaš avtogram.« Iu Shaw: »Vidite, kako brez glave ste ženske! Za pismo bi bile lahko dobile najmanj desetkrat toliko!« Pomlad prihaja/ Oglejte sl ravnokar clošJ* no vosti A. § Skaberni Ljubljana POZOf t Nudim vam raznega manufakturnegu, konfekcijskega in galun- ———- terljskegu blaga v nakup po najnižjih cenah. Priporočam se za cenj. obisk moje trgovine ter se bom potrudil za solidno in točno postrežbo Ivan Krošell nas!- PETER GOBEC LJUBLJANA, ŠMARTINSKA CESTA 15 DOBRO BLAGO! NIZKE CENE! VELECENJENA GOSPA! Pri nakupu blaga za obleke in manuiakture sploh se da prihraniti. Ali poznate naše reklamne cene za spomladno sezono? Le par primerov: Perilni Creppe, poludelen itd. Din 9'- 12'- Damsko voln. blago za obleke „ 28’- 35'— Damsko voln. blago za plašče „ 56'— 75 - Štof za deške in moške obleke „ 30'— 48'- Za rjuhe Molinos-Domestik ISitfl „ 17’- 24'- Za kapne sifon Creton ]|| tl „ 28'— 36'- Svila vseh vrst že od Din 12 Kdor pozna kakovost našega le pri nas naprej kupuje SPECIALNA TRGOVINA NOVAK - LJUBLJANA Kongresni trg 15 — pri nunski cerkvi ZA VSAKO DAMO kvalitetna polepSavajota sredstva PORENAL KREMA suha za podnevi In mastna er pono či, stalno polcpS&vnta in pomlajata PORENAL MILO blago diScfe milo za nego obra za In rok ........... PORENAL PUDER fin, popolnoma neškodljiv, diskret no parfurairan, 12 barv . . , P O R E M 9 L K biološko mleko er čiflCcnje obraza in odstranjevanje velikih cnojnic KAMPHORMILK kafrov eliksir, ki takoj olatranl raozoiekc In ogrce... PASTA MAJALIS dovrSeno umije In neguje občutljivo kožo, ki nc prenese mila . M I L C H KR EM A odstrani hitro In stalna soInCne pege In madeže r obraza . . . « 18’. 12% 24'- 32'- 30'- 15'- 15'- JE F A I S BLANC krcinn Iz limonovega aoka, ki ne guje In polepša roko .... L A N O LI N KREME ra masažo In pomlajevanje telesa, ker naredi kožo elastično . . ORO BARVA ZA LASE v vseh nijansah. dovršeno In tra) no barva lase ......... VODA IZ KOPRIV stnro In prelrkuieno domnCe sredstvo proti Irpndanju las in >rliljnja FLORIA ROUGE naJflneJSe francosko rdeCilo ra obrnr v 12 krasnih nijansah . ROUGE ZA USTNICE Ilonbon Kose v 4 barvah . . Itougo De la Vic v 4 barvah . EAU DE LAHORE Kliksir ra masažo In kropljenje ženskih prst............ 10'- 12'- 30'- 30'- 14'- 8*. 15*. 40'- DOBB SE POVSOD Glavno skladišče: NOBILIOR parfumerija, ZAGREB, Iliča 34 — Jelačičev trg 15 Izdaja za konzorcij »Družinskega tednika« K. Bratuša, novinar: urejuje in odeovarja Marijan Beloševič; Liska tiskarna Merkur d d. v Liuhllaul’ za tiskarno odgovarja Q, Mihalek, vsi .» Ljubljani, ■ ‘ ‘