Štev. 7.	V Ljubljani 1. julija 1878. ~ Leto VIII.
Isb^ja
1. dné rtacegn m««eca nm cele) pftli in »to] I t*
vse leto *««■
60 krta pol leta 1 gl. 30 kr. a», »r.
ifr
Časopis s podobami sa simisko mladino.
Y vrtec hodim rad!
vrtec ljubi bodim rad ! 3 Cvetice tam lepó diše, Rndeče, béle in modre1 ; Po travi resa lesketa In solnce iz rosé miglja.
V vrtec ljubi bodim rad ! Metùljci se tam zibljejo, Peruti zlate gibljejo; BučtSla drobna prileti. Od cveta pa na cvćt hiti.
V	vrtec ljubi hodim rad ! Tam ptičke se oglašajo. Pletena gnezda znàSajo,
In jajčka gršbljasta vale, Mladičkom peije izredè.
V	vrtec ljubi hodim rad! Ko z néba solnce vroče žgč. Da pót iz lica v kapljah vrè, Podaje meni vrtec zMt
Pod gt'.süm drèvjem sénòen Màd.
V vrtec ljubi hodim rad! Tam črćšnja se na smeh drži, lium.ua hruška mi zori; Jesen košata jablana Moli mi lica pisana.
Käj bi vanj ne hodil rad ! Še v zimi se ga veselim. Ko tamkaj na saneh dričim. Postavim moža od snega. Ki usta, nos, oči ima.
Greh.
Miško je bil deček, komaj dvanajst let star. Imel je dobre in pobožne starše, ki so ga za vse dobro vnemali in ga pri vsakej priložnosti opominjali, da se naj boji in ogiblje greha kot največjega zla na sveta. Miško je svoje starše ubogal ter jim delal veliko veselja.
V jeseni, čnem prijetnem času, ko so hruške, jabolka in breskve zrel-, obhajal je Miško svoj god. Starši so ga ta dan bogato obdarovali in mu privolili, da sme tudi svoje toviriše k sebi povabiti in se ž njimi igrati. Večjega veselja bi mu njegovi starši ne bili mogli narediti.
Miškovi toviriši pridejo ter gredó na vrt. da se ondu igrajo. Xa lepem in velikem vrtu je imel tudi Miško svoj poseben vrtec, ki je bil s cveticami in ovočnim drevjem nasajen. Ob vrtnem plotu je stalo nekaj mladih breskev, ki so to leto prvi sad obrodile. Lepo je bilo gledati debele, žametasto kosmate in rumeno-rudeče breskve, ki so tako prijetno po vejah visele. Marsikatera roka bi bila rada segla po njih.
Ali Miško reče: „Teh breskev se ne smemo pritakniti, oče mi so to ostro prepovedali, ker je to prvi sad, ki so ga mlada drevesca obrodila. Na mojem vrtcu imam tudi jaz različnega ovočja ; idite z menoj, ondu ga smemo trgati Le hitro, da nas breskve v greh ne zapeljejo 1"
Nato rekó toviriši : „Danes si ti gospodar na vrtu, ker danes je tvoj god. Ali nijsi danes za jedno leto starejši? Mar želiš, da bi bil vedno otrok, ter bi te starši vedno opominjali in svarili. Pridi jedenkrat na naš vrt! Na našem vrtu nam nihče ne braui ovočja trgati, kolikor se nam ga le poljubi. Na našem vrtu imamo popolno svobodo !" — Tako so govorili Miškovi toviriši.
Miško jim reče : „Oh, nè, nè ! Oče mi so ostro prepovedali in očetova prepoved mi je sveta lilite z menoj v moj vrtec, ondu se bomo prijetno igrali in trgali ovočje, kolikor se nam ga bode poljubilo." — Toviriši od-govoré: „Tvoj oče te ue vidijo, in kako bi tudi mogli znati, kdo je breskve trgal? Ako te povprašajo, porečeš jim, jaz tega ne vem."
„Sram vas bodi!" odgovori Miško, „laž je greh, in rudečica na mojem licu bi me lehko izdala."
Nato reče najstarejši izmed tovirišev: „Miško prav govori. Poslušajte me, jaz znam za drus pripomoček. Glej, Miško, mi hočemo breskve sami utrgati, in ti potem lehko rečeš, da jih ti nijsi utrgal." Miško in drugi
njegovi toviriši v to privolijo, ter utrgajo breskve, ki si jih razdeli med sabo.
*
* *
Ko je bila že temi, razidejo se dečki vsak na svoj dom ; a Miško ostane sam na vrtu, ker se je bal pred očeta stopiti. Če je le slišal v hiši kaj zaropotati, ustrašit se je, in gröza ga je bilo uocojšnega večera.
Zdaj pridejo oče sami na vrt. Ko Miško njihove stopinje začuje, takčj zbeži na drug konec vrta, tja doli v svoj vrtec. A oče gredč, ter ugledajo, kako so otroci mladim drevescom vse ovočje obrali; žalostni vzdihnejo ter za-kličejo: „Miško! Miško! kje si?" — Ko Miško svoje ime sliši, še bolj se ustraši, ter se strahu po vsem životu trese.
A oče pridejo do njega in mu rekó: „Tako tedaj ti delaš na svoj god meni in materi v zahvalo. Obral si mi drevesca najlepšega sadja, katerega sem ti prepovedali"
Miško jokajoč odgovori: „Nè, oče! jaz se drevesec niti dotaknil nijsem! Mogoče, da so to storili moji tovariši."
Nato primejo oče Miška za roko, peljejo ga v hišo, postavijo ga k luči in um rekó: „Ti se tedaj hočeš svojemu očetu še celò lagati?"
Miško obledi, ter jokaje očetu vse izpovi, kako se je zgodilo.
Oče mu rekó: „Od danes ne smeš več na vrt!"
Nato se oče obrnejo ter otidejo iz hiše. — Miško nij mogel vso noč spati : strah ga je bilo samega v temnej sobi, in če je tudi malo zaspal, vznemirjale so ga hude sanje. Take nemirne noči Miško še nij imel, kar živi na svetu.
«
* *
Druzega dne vstane Miško bled, ves prepaden in otožen. Materi se je otrok zelò smilil. Zato rekó očetu: „Glej! Miško je žalosten, žal mu je storjenega pregreška in vrt, ki mu ga si zaprl, mu je podoba zaprtega očetovega srci."
Oče odgovore: „Prav jo, da mu je žal, ravno zato mu sem zaprl vrt."
„Oh," rekó mati, „smili se mi, ker tako žalostno začenja novo leto svojega življenja."
„Prav je takć; naj mn bodo prihodnji dnevi veselejši," odgovori oče.
*
* *
Čez nekaj dni rekó mati zopet očetu: „Bojim se, da Miško dvomi o ljubezni, ki jo imaš do njega."
„Kaj ti ne pade na um !" rečejo oče, „njegov pregrešek mu pravi, kako mn je misliti o meni. Do sih dob je užival najino ljubezen, a zdaj naj se uči to ljubezen spoznati in spoštovati, da si jo zopet pridobi."
„Ali se mu pa tvoje obnašanje proti njemu ne zdi preveč resno in preostro?" —
Oče odgovore: In če tudi! Modrost naj ga uči, da je moje obnašanje proti njemu pravično. Z nepokorščino je izgubil mojo ljubezen, s pokorščino naj si jo zopet zasluži. Tega sem prepričan, da to tudi stori, ker se mu vidi, da ga boli njegov pregrešek."
#
* ♦
Ko je nekoliko dni preteklo, pride Miško zjutraj zgodaj z mirnim in veselim srcem iz svoje spalnice. Vse, kar so mu starši za god dali, zložil je v košarico ter nesel očetu in materi.
Oče to videč, vprašajo ga : „Kaj pa to, Miško ?" Deček odgovori : „Oče mati, jaz nijsem vreden vajinih dobrot, vajine ljubezni, zatorej vama prinesem nazaj vse, kar sta mi dala. A moje srce mi pravi, da danes začnem novo življenje. O prosim, odpustita mi, in vzemita moje srce in vse, kar mi je vajina ljubezen darovala, v zahvalo in v spomin mojega poboljšanja."
Oče objamejo Miška, stisnejo ga na svoje prsi, in ga poljubijo; tudi inati stori tako, in gorke solze se jim uderò po licih, videč, da imata tako dobrega otroka.	JJladiiioijuA,
Deklica in lastavica.
(Pripovedka.)
„Mati! kako je neki t»," vprašala je Barbka svojo mater, „da lastavice navadno blizu ljudi prebivajo in si pod streho, po vežah in celò kuhinjah gnez-dica zidajo, ko se vendar vse druge ptic« najrajše po gozdih in grmovjih skrivajo ?"
„Jaz mislim." rek6 mati, „da zat6, ker se okoli hiš največ dobi muh iu mušic, komarjev in žuželk, metuljev in pajkov, od katerih se lastavice žive in s katerimi tudi svoje mlade pitajo. A moja rajnka bàltica, Bog je daj dobro, pripovedovala mi je o lastavicah čudno pripovedko, katero naj tudi tebi povem, ker imaš lastavice, te ljubeznive ptičice, toliko rada. Poslušaj tedaj, kaj mi je Mbioa pripovedovala.
V starih starih časih — tako mi dejala bàbica — živela je mati, ki je imela hčerko, Zorico po imenu. Mati je bila zelò ubožna. Majhen kos zemlje, katerega je pridno obdelovala, in dve kozi, to je bila vsa njeua imovina. Zorica je bila pobožna, pridna in ljubeznjiva deklica, ki je mater bolj ljubila nego vse drugo na tem svetu. — Necega dné mati nevarno zbolé. Zorica je noč iu dan bdela pri postelji bolne matere. Delala je, kolikor so njene slabe moči pripustile, da bi bolna mati ne trpeli pomanjkanja. A bolezen je postajala vedno hujša in na sv. noč je bilo materi tako hudo, da se je Zorica že bala za materino življenje. O pčlunoči, ko je bilo materi najhujše, šla je Zorica z objokanimi očmi vèn na dvorišče, ter je milo zrla v svetle zvezdice tja gori na jasnem nebu, ki so to noč tako prijazno žarele, kakor bi hotele vsemu svetu oznaniti, da je to noč prišel Sin božji na svet, da nas odkupi večnega pogubljenja. Tu zunaj na dvorišči je Zorica zdihovala in molila k Bogu, da bi njeno dobro mater zopet ozdravil. Že se misli po-tolažena vrniti k bolnej materi v hišo, ko sliši nekak čuden pogovor v hlevu, kjer ste bili kozi zaprti. Takój se je spomnila na óno nàrodno pripovedko, ki pravi, da se živali ua sveto noč pogovarjajo, in da jih nedolžen in pobožen otrok lehko umeje. V teh mislih pristopi k hlevu in zvesto posluša, kako ste se domači kozi ravno pogovarjali o njenej bolnej materi, govoreč : „Našej gospodinji bi se še lehko pomagalo, ako bi jej kdo prinesel stekleničico zdravilne vode iz studenca na daljnem otoku preko morja, iz čegar izvirka tekò tri čudne vode, namreč voda zdravja, lepote in bogastva. A to bi se moralo že v treh dneh zgoditi, drugače umerje naša dobra gospodinja. Hitra lastavica bi ta daljni pot lehko v treh dnéh naredila." —
Jedva je Zorica slišala, kaj ste se kozi pogovarjali, takoj teče v bližnji gozd, kdor je znala za staro lastavičino gnezdo. S solzami v očeh jej potoži svojo bridkost ter jo prosi pomoči za bolno mater, pripovedovaje pogovor domačih koz. Stara lastavica je bila vesela mlade Zorice, ki je že njej in družim pticam dokaj dobrega storila. Takój si izpuli iz vsake peróti nekoliko perese, položi jih na Zoričini rami in reče: „Bada ti pomagam, ker vidim, da ima.š svojo mater toliko rada in tudi z nami pticami lepo ravnaš. Vzdigni se tedaj in zléti proti solčnem vzhodu ; ondu najdeš zelen otok, na otoku studenec, vse tako, kakor si slišala kozi govoriti." — Veselo se Zorica vzdigne v zrak in zleti proti solčnem vzhodu. Letela je z lastavičino hitrostjo daleč tja preko
girocega morja. Solnce je že zatonilo in že je mesec razlil svojo bledo svetlobo čez široko morsko gladino. Zoriea je bila zelò trudna in bala se je, da opeša, predno prileti do prečudnega studenca: ali ljubezen do bolne matere potróji njene moči. Še le druzega dné, ko se je solnce na jutranjem nebu novič prikazalo, dospela je Zorica na zaželjeni kraj. Oj koliko krasote tukaj na zelenem otoku za ubogo dekletce ! Vse je bilo v najlepšem zelénji in cvetji. Otok je bil podoben cVetSčemu vrtu. Sredi dehtečih cvetic so izvirali trije studenci, in kakor biser čista voda se je prijetno šumljajoč valila preko zelene livade. Zorica je mislila, da je v nebesih. tako prijetno je bilo tukaj. Malo ne in bila bi pozabila, čimu je prišla na ta prelepi kraj. ^ A zna se, da je otroška ljubezen do matere močnejša nego li vsa lepota, ki jo skriva narava v svojem naročji.
Kakor bi se iz sladkih sanj prebudila, zdelo se je Zorici, ko se zavé in pomisli na svojo bolno mater. Hitro vzame stekleuičico iu jo napolni z zdravilno vodo, ki je tekla iz srednjega izvirka. Potem si napolni še drugi dve steklenici z vodo lepote in z vodo bogastva, ker bi tudi ona bila rada lepa in bogata. To storivši, vzdigne se zopet v zrak, da poleti douióv k bolnej materi. Toda čim hitreje Jetf, tem bolj jej pešajo moči, in bila je še daleč od ljubega dčma. Zdi se jej, kakor bi ne mogla dalje leteti, ker teža treh stekleničic je bila pretežka za njo. —■ „Čimu mi je bogastvo, ki se tako težko nosi?" — misli si in vrže steklenico z vodo bogastva od sebe. Takčj se jej breme zlajša in mnogo laže leti dalje. Pa kmalu začne zopet pešati. Spomni se bolne matere in tudi steklenico z vodo lepote vrže od sebe, rekoč: „Tudi lepa ne maram biti, ako nijso moja ljuba mati zdravi!" In glej! teža se jej toliko izlajša, da kmalu preleti široko moije in je že blizu domače vasice. Solnce je že tretjič zahajalo, odkar se je bila Zorica iz doma podala. Še malo in — domà je, pri ljubej materi. Zdajci prileti dereči orel in jej izpuli s svojimi ostrimi kremplji lastavičino perje. Zorica pade z visočine na zemljo, a to tako lehko1, da se jej nij prav nič žalega zgodilo na mehkej travi. Tudi steklenica z vodo se nij poškodovala. Naglo se vzdigne ter teče domčv k materi. Bog je z dopadajenjem gledal na njeno ljubezen, ki jo je imela do matere, ter je blagoslovil njeno težavno podvzetje. Mati so bili Se živi, ko je prišla Zorica domčv, pili so zdravilno vodo iu kmalu se je na bolje obrnilo. Ozdraveli so popolnoma, in so še mnogo let živeli s svojo hčerko srečni in zadovoljni. —
Ker je Zorica imela svojo mater rajši nego vso lepoto in bogastvo tega sveta, zato je Bog dal, da so v njenem vrtu tri drugi studenci izvirali, namreč : čistost, delavnost in zadovoljnost. Skrbela je, da jej ti tri studenci nijso nikoli vsahnili, in bila je srečna ves čas svojega življenja.
Vse drugače je bilo z ubogo lastavico. Orel, ki je kralj ptičev, ostro jo je obsodil. V kazen, ker je deklici peroti posodila in jo naučila preko morja leteti, nij si smela več med drugimi pticami v gozdu gnezda delati, nego morala se je na jesen vsacega leta s svojimi v druge kraje preseliti. Od tega časa se še dandanes lastavica na jesen od nas poslovi in gre daleč preko moija v tuje kraje, od koder se zopet v mili pomladi k nam povrne in nam srečo k hiši prinese. Ker si v gozdu tudi gnezda ne sme več delati, zato se drži blizu hiš, kjer si zida gnezdice z ljudmi v vednem prijateljstvu
živčč. Kajti naš narod ima 5e zdaj vero, da z lastavice prihaja sreča in zdravje v hiso.4-
Tako mi je pripovedovala rajnka babica, a jaz sem to tebi povedala in ti povej še drugim.
Jot. Fidit.
Cesar Rudolf, moder sodnik.
Cesar Budolf Habsburški je rad imel, če so se njegovi podložniki s polnim zaupanjem obračali do njega, ter mu v sili in potrebi razkladali svoje križe in težave, on je vsacemu rad pomagal
Necega dné pride tudi nek trgovec do cesarja z naslednjo pritožbo : „Nij še dolgo, da sem pri krčmarji J. prenočil. Zvečera, predno sem šel spat. dal sem krčmaiju, ki sera si ga poštenega gospodarja mislil, svojo veliko rtaaijato mošnjo spravit, v katerej sem imel veliko vsoto denarja. Ko sem se druzega jutra na pot spravljal, prosil sem krčmarja, da mi prinese mošnjo z denarji. A kdo bi si bil mislil kaj taeega ! Krčmar neče nič vedeti o mojej mošnji, ter pravi da mu nijsem nobene dal. Jaz ga prosim in rotim, a vse to nij pomagalo nič. Kaj mi je bilo storiti? Krčmo zapustim brez mošnje, ter pridem do Vašega Veličanstva s trdnim zaupanjem . da mi pomorete do trioje pravice in do mojih B trudom pridobljenih denarjev/
Rudolf je zvedel, da je mej osobami, ki se mu želč danes pokloniti, tudi zviti krčmar. To priložnost misli cesar modro porabiti. Takój reče trgovcu, naj se podi v stransko sobo, ter naj onda malo počaka. Cesarjeva želja se je izpolnila.
Ko zvi'ti krčmar stopi v cesarjevo dvorano, ter se eesaq'u dostojno priklone, izprašuje ga Rudolf prav prijazno o njegovih družinskih razmerah in njegovem obrtu. Ko se še tako dalje razgovarjata, reče mu Rudolf brez da bi krčmar kak poseben namen slutil: „Vi pa imate zelò lep klobuk; meni dopade ! Ali bi ne hoteli z mojim menjati ?" Krčmar je bil na to cesarjevo ponudbo zelò ponosen, in takój privoli. Rudolf se s krčmavjevim kbibukom pokrije in stopi za trenotek iz sobe. Zunaj pokliče jednega mestjana, ter mn reče : „Idite hitro k ženi krčmarja J., dajte jej ta klobnk in jej recite, da njen mož želi, da bi vam izročila usnijato mošnjo s trgovčevimi denarji, ker jih nujno potrebuje. V potrdilo jej pošlje njen mož svoj klobuk."
Žena je brez vsega pomisleka mestjanu takój izročila mošnjo z denarji, katero mestjan prinese k cesarju, kakor rau je bilo naročeno.
Zdaj pokliče cesar trgovca, ki je čakal v stranske] sobi Trgovec, vidčč krčmaija, ponovi svojo pritožbo. Krčmar taji in se priduša, da bi bil on kdaj kako mošnjo z denarji prejel od tega trgovca, katerega še pozna ne. Pri tej priči izvleče Rudolf iz svojega žepa üsnijato mošnjo z denarji. Krčmar obledi in se tako ustraši, da niti besedice ne more izpregovoriti, vidčč, da je prišla njegova goljufija tako hitro na dan.
Rudolf izroči mošnjo z denarji poštenemu trgovcu nazaj, a guljufnega krčmarja obsodi k ojstrej kazni.	Pothvenil Val Jan.
Grad v jami.
Na Notranjskem, ne daleč od postonjske jame, v straSao pustem kraji, ki je bolj pustinji podoben, nego iloreskeuin prebivališču, leži grad, ki se po nemško „Lueg" imenuje. Videti je, kakor da bi narava ta kraj brez vse lepote pustila, kajti kamor koli se ozre oko, ne vidiš druzega, nego samo golo skalovje, ki strmo kipi v oblake. Neizmerno brezdno zija pod tem skalovjem, v katero se	živeli vitezi
po-
straä-	rópa. ter so
nim gro-
mom wg&j^Gjmi^^È&gm^^^^^^^^^Ejm razbojniki,
grezuje, več	ki živi
ur pod zern-	HgV^^^^^^^^^^EJ^H tega, kar si
ljo teče, in
se potem pri	jcijjVp^^^ Jj^jj Tako je bil
Vipavi na	J' '^^BH tudi Era-
zemljo pri-	zern strah
kaže. Fod	trepet
veliko peči-	vsem po-
no, ali bolje	^'fijafcflj^^r * * ■ potnikom,
rečeno v ja-	posebno tr-
mi .	^^^^KSR^B^^^^^^^KuKmfr^M^sA govcem, ki
grad, ki je ^BtJKS^É so potovali dandanes	'laifl^^ v obližji
popolnem	^t^^B^^tr i iéPtr'^Sn ojegorega
jjpviiääas ip	gìaà& V15.
maloneraz-	Vj^r1//. / J.j stoletji je tri
valina. f jIj^L^jß ^BJPalC^D^H^fl^wai gospodoval Ta grad 7/j	*p T^ffiaBtlBB^fw*^^ poslednji
je pozidal ///^Bn^B^BrayErazmove-neki nemški	M Jt I BT SIJ • r MSJ »a rodd, ka-
vitez po ' (fl^Bf ff, H 4	' fari terega ime
imenu Era-	' '	nfrj^^gB*! je zaradi
zem. V	-ilj^ . ■ j "	njegove
srednjem	hrabrosti
stoletji so	pogumnosti
slovelo daleč po svetu. Ime mu je bilo tudi Erazem.
Erazem je bil zelò srčin in pogumen vojak, zatorej ga so vsi tedanji plemeuitaži kranjske, štajerske in koroške dežele šteli med prve junake tedanje d6be.
Necega dne se zgodi, da ubije v dvoboji cesarskega dvoraniča. Zaradi tega uboja ga denejo v okove in obsodijo na smrt ; a s pomočjo svojega prijatelja pobegne iz ječe ter se poda na Kranjsko v grad svojih prddedov. Tukaj najde svojih 12 zvestih služabnikov, katerim je bil pri svojem odhodu grad v oskrbovanje izročil, ter začne ž njimi ropati, ne briueč se ne za postave ne za pravico.
Dve celi leti so ga iskali ia lovili, a vse zaman, ker nihče nij znal, kje da je. Tedanji tržaški poglavar, Gašpar Bavbar, dobi od cesarja povelje, da ima Erazma bodi si živega ah mrtvega sodniji predati. Ravbar nij imel mnogo vojakov, a prizadeval si je vse, da izvrši cesarjevo povelje. Nu, tudi ta bi ga ne bil dobil v pest, ako bi ne bil Erazem tat ' predrzen, in bi ne bil tržaškega poglavarja sam nase opozoril. Kmalu zisledé njegov grad ter ga ob-kóìijo. Toda na prvi pogled se jim pokaže, da je nemogoče trdnemu gradu se približati, zatorej stìenejo Erazma z gladom prisiliti, da se jim predä.
A zeld so se motili. Erazem se svojim sovražnikom posmehnje in jim da povedati, da v tem, ko oni v mrzlej zimi gladujejo, se on pri gorkej peči gosti. V dokaz tega jim izpusti po vrvi pečenega vola. O velikej noči jim pošlje zopet nekoliko pečenih iu tolstih jagnjičev, ter prosi tržaškega poglavarja, da bi smel svojega zvestega slugo Franja brez nevarnosti poslati do njega. Tržaški poglavar Ravbar privoli v to; ali kako se začudi, ko mu ta prinese polno košarico zrelih jagod in črešenj. Zdaj poglavar vidi, da svojega namena ne bode dosegel, ter se je že mislil s svojimi vojaki v Trst vrniti. Pri tej priči mu pride na misel, ali bi ne bilo mogoče zvestega slugo Franja podkupiti, da mu svojega gospodarja Erazma izdl In res! Franjo se da podkupiti, ter povi sovražnikom, na katerem kraji Erazma najlaže ustrelč. Tako se je tndi zgodilo. Ko pride Erazem na zaznamovano mesto, v istem trenotku poči pnška in Erazem pade mrtev na tla!
To je bil poslednji gospodar predjamskega grada, v katerem se dandanes ne vidi druzega nego razvalina.
Iz grada je bil pod zemljo napeljan pot, ki je peljal v NanoSki gozd. Tem potem so v grad dobivali vse, česar jim je bilo treba, a nihče nij znal za pot, po katerem so hodih iz grada.
Plemenito srcé.
V mestu Florenci na Laškem je živel pošten in bogat trgovec. Ko se je necega dne o polnoči vračal z daljnega potovanja dornfa, čuje ubozega kovača Jakoba, ki je še vedno delal in koval v kovačuiei. To se trgovcu čudno zdi; zatorej stopi v kovačnico, da bi kovača vprašal, čimu se toliko trudi, da si še celò potrebnega počitka po noči ne privošči.
„Zase," odgovori kovač, ,,že po dnevi dosti zaslužim, a po noči delam za svojega starega prijatelja, katerega je velika nesreča zadela. Pred nekaj dnevi mu je zgorela hiša in vse, kar je imel. Siromak zdaj nema toliko, da bi preživel ženo in dvoje otrok. Da mu njegovo breme saj nekoliko olajšam, vstanem vsak dan dve uri bolj zgodaj, kakor sem drugekrati vstajal, in zve-čera grem tudi dve uri pozneje spat. Tako denem zaslužek od dveh dne v o v vsak teden na stran, ki ga dam ubozemu prijatelju, da pomore sebi in svojej družini. Ako bi imel, kakor nemam, rad bi mu zdatneje pomagal, ah sam sem ubožen in ne morem, da bi mu drugače pokazal, kako se mi smili on in njegovi otroci."
„Vidim, ljubi moj Jakob, da imate dobro in plemenito srce," reče trgovec; „a tega sem še bolj prepričan, ker ne morem verjeti, da bi vam vaš prijatelj kdaj tudi povrnil, kar ste mu zdaj posodili."
„Gospod ! meni je skrb le za njega, a ne toliko »a mene, ker dobro vem, ako bi mene tolika nesreča zadela, kakor je njega, tudi on bi storil za mene, kakor zdaj jaz za njega."
„lehko noč, Jakob! nečem, da bi vas ustavljal pri delu," reče trgovec in otide.
Ali trgovec ne more pozabiti plemenitega srca ubozega kovača Jakoba, zatorej sklene obdarovati njegovo plemenito dejanje. Takój druzega dné pride zopet v kovačnico ter reče ubozemu kovaču : „Jakob, vi ste dober človek, ter ne zaslužite toliko trpljenja ! Nate, tukaj vara prinesem mošnjo z dvesto cekini ; vzemite in pomagajte si ž njimi, kolikor najbolj znate in morete. S tem denarjem si Jebko kupite železa naravnost a tovarne, da vam ne bode treba dobička dajati kramarjem, ki prodajejo na drobno. Ta dobiček ostane lehko vam, da si kaj prihranite za stare dni."
Kako se pa začudi trgovec, ko ga kovač debelo pogleda, rekoč: „Hvala vam lepa, gospod, na vašej dobroti, a prosim vas, da bi ne zahtevali od mene, naj bi vzel vaše denarje. katerih nijsem niti zaslužil, niti jih potrebujem za svojo osebo. Pred tremi leti, ko nijsem imel druzega, nego jopič, ki ga vidite na meni, dal mi je moj sosed kramar za celih petdeset goldinarjev železa na up, in jaz naj bi bil zdaj za njegovo dobroto tako nehvaležen, da bi mn še ta mali dobiček odtegnil, ki ga ima pri svojej trgovini? Nfe, tega ne storim nikoli I Ako želite s svojim denarjem kaj dobrega storiti, poslušajte me in storite, kar vam svetujem. Darujte mošnjo s cekini ubozemu m6žu, mojemu prijatelju, za katerega se jaz po noči trudim, in katerega je ogenj v siromaštvo pripravil. Moj prijatelj si s tem denarjem lehko mnogo pomore in jaz bom zopet vso noč sladko in mirno spal."
Ker nbogi kovač Jakob denarjev nij hotel vzeti, storil je trgovec, kakor mu je kovač svetoval. Dal je mošnjo s cekini njegovemu nesrečnemu prijatelju, tw je tako rešil njega in njegovo družino iz pomanjkanja in trpljenja.
Glejte, otroci! to je bil plemenit človek, ki je ljubil svojega bližnjega, kakor samtga sebe.	_ &
Vojaško življenje.
V življenj je več stanov : kmetski, gosposki, duhovski, vojaški in še mnogo drugih äanov. Kakor drugi stanovi je tudi vojaški stan zelò potreben, kajti ta nam ohnnja ljubi mir, nam brani dom, nas varuje znotranjih in vnanjih zločincev. Vojaški stan tedaj vsakdo čisla in spoštuje; a vendar se marsikateri kmetsri mladenič boji vojaške snknje, dokler se ne navadi postavnega vojaškega živjenja.
„Joj meni! ubèra bode prihodnjega meseca!" kliče marsikatera žalostna mati, in potrtega s«a pogleduje oče svojega dvajsetletnega sina, ki bode moral iti k nabéri, in moria tudi naravnost k vojakom. In res, za nekoliko dni je sin vojak. Mora Be ločiti od vsega njemu najljubšega. Obstopijo ga oče, mati, sestre in bratje in mu podajo roko. Strastno stiska njegova desna roka svojih ljubih, in usta romaj izgovore zadnjo besedo: „Z Bogom!"
Solnce ravno vztaja izza gore in njegovi žarki milo blišči po rosnih livadah, ko nastopni vojt pride čez ljubeznjiv domač hribec. Vrh hribčeka
ozrè se še jedenkrat po ravnem žitnem polji, ua svoj rojstni kraj, na hišo, v katerej več sro bije zanj, na potok, pri katerem se je igral in radoval. Src6 mu hoče žalosti počiti, a vendar ne joče, nego gorko priporoča svojo rojstno vas in očetovo hišo najvišjemu ohranitelju, rekoč : Bog vas obvaruj mili hrib-čeki, zelene ravnine in vas prijetne loge: mir naj kraljuje v tebi moja rojstna vas iu ti »tara hiša, v katerej je tekla moja zibelka, ne zruši se tako hitro, da te moje okó, če se še kdaj povrnem, vidi in da se pri svojih ljubih zopet raduje.
Nekako okrepčan meri široko cesto proti glavnem mestu, kjer ga pre-oblečejo, ter ga nčć stopati, puško iu bodalo sukati, iu smrtonosen svinec na sovražnika metati.
Malo časa kraljuje ljubi mir po deželah. Ljudje so nepravični, ošabni in kdo vć, kaj Še vse! Bolj in bolj se širijo sovražne namere zdaj v tej, zdaj v unej državi, katere na jedenkrat prikipé do vrha, vojska se začenja, in prej, ko bi kdo mislil zaropoče boben in zapoje trobenta. Truma za trumo, kardelo za kardelom pomika se na bojišče.
Tudi naš vojak novinec junaško stopa za razvito vojaško zastavo. Spominja se domačih livad in svojih dragih ; mili glasovi domaćih zvonov zvone mu po ušesih, a ti spomini ga kar nič ne ožaloste, ker vé, da gre v boj za pravično stvar in tudi za svoje drage, in za svojo milo domovino. Ponosno gleda zelene travnike, kjer se pase lepa živina, vinograde, polje, kjer žito zori in kjer ntrujen starček mirno počiva pod domačo lipo; gleda mesta, kjer se razvijajo znaustva iu kjer cvetó umeteljuosti in kjer breskrbni otroci po vrtih. igrajo. „Ne bojte se, ljuba moja mati!" pravi pogumni vojak, „nič se ne bojte vi očetje in ne trepetajte pred sovražnikom, kajti zagotovljam vas, da bodo moje prsi in prsi tisoč drugih junakov vsem vam vaino zatišje. Hrabro in pogumno se bodemo bili, kadar bode treba, in z veselim spominom, da se nijsem sam zase boril, nego za ljubi svoj dom in za eesaija, bodem tudi padel in umrl junaške smrti."
Ako tudi tebe, slovenski mladenič, pokliče cesar v vojaški stau, nikar ne žaluj, ker vedi, da je ta stan zelò potreben. Pomisli pa tudi, d» ima vsak stan svoje trpljenje iu tudi svoje veselje.
Čebelica.
Kdo pravi (i čebelica V cveticah da je slad ? Umetnosti kdo te uril. Da beli delaš sät?
Kdo pridnosti t« je učil, Kdo kaže tvoj ti s&u ? Kdo kaže pot na 'olja ti, Od kod ti um je dan ?
Mar rekla ti je mitica Nabirati medu, Da toliko dobimo ga 1/. nježuega sata?
Lastnosti te, ži vilica. So dane od Bogi; Zatorej vso, kar le živi, Prerado to ima
Ti pridnosti si lep izgled, Ti kažeš nam lepó. Da njemu le, kdor dela rad Življenje je sladko!
Iv. Gabriek.
Andrej Eberard Ravbar.
Med plemenitaži, ki so živeli kedaj na slo-venskej zemlji, sloveli so posebno baroni Uav-barii. Ta rodovina je prišla od koroške strani na Kranjsko in Štajersko, ter se je posebno o turških vojskah odlikovala. Zato je Ravharje, fei so si mnogo zaslug pridobili za domovino in cesarja. povzdisrnil eesar Maksimilijan 1. leta 151 fi med barone: poprej so «p namrei šteli k vitezom. A med vsemi Rnvbarji se največ pripoveduje o slovečem baronu Andreju "Rberardn Ravbarju, katerega vam denašnja slika kaže. Živel je v sredi šestnajstega stoletja in ie bil prav zn prav prvak avstrijskega plemstva. Slavni naš zgodovinar Valvazor ga primerja izraelskemu Samsonu. a drugi ga prispodabljajo grškemu Herkulu. Bil je namreč velikan. kakoršnih je malo na svetu. Pravijo da je bil poltretji meter visok in čudovito močan. Nove podkove je lomil, kakor bi se igral : po 5fi kilogramov težko kamenje je metal. kakor bi se z mečkom (žogo) igral. Sovražnika na konji je znal presekati od elave do sedla čez polovico. Posebuo velika je bila njegova brada, katero je razčesano nosil, da je pred njim vihrala, kakor kako bandero. Spletena ma je segala do stopal, ter se je potem še nazaj zavijala do pasa.
Ta posebni mož je bil velik ljubljenec cesarja Maksimilijana IT. S cesarjem je potoval v ptuje dežele, in cesar je bil ponosen, da ima tacega močnega viruha pri sebi. Tudi na vitežke igre ali turnirje je hodil s cesarjem. iu vsacega viteza je bilo groza in strah pred tem velikanom, ki je kakor strela podrl vsaoega neprijatelja v prah.
Cesar Maksimilijan je baronu Ravbarju pokazal svojo posebno zadovoljnost, s tem, da ga je imenoval dvornega sovetovalca v vojnih zadevah.
Ravbar je umrl 68 let star na svojej graščini v Petronelu, mod Dunajem in Požunom blizu reke Dunava. V ondotnej farnej cerkvi je pokopan, kjer še dandenes kažejo njegov grob. ki je iz kamena izsekau z njegovo podobo in njegovim grbom. Predno ga so v grob položili, vzeli mu so njegovi podid-niki 6ni del brade, ki se je vihal nazaj od nog proti života.
Krščanstvo v svetovnej zgodovini.
Stoletja so minula do deuašnjega dneva, odkar je krščanska vera prisjetila narodom. Tačasna ljudstva so izginila, iu na njih pozorišče so stopila druga, iu zopet ta so se drugim umaknila. Židje, takrat še močno in srečno ljudstvo, so se Rimljanom ustavljali; a sedaj so razneseni, kakor prah na vse kraje sveti, in njihovo krasno svetišče, tempelj na Sionu, je v razvalinah. Modrost poganov je izginila že davno iz javnosti; rimska oblast
čez ves svet je bil» plén mnogim mnogim närodom. Le jedne same naprave še noben vihar nij podrl; jedna sama stvar je, katera se v teku stoletij nij izpremenila ; preganjanja in pobitja je nijso zadrževala, rastla je ter prihajala čedalje in dalje močnejša — sveta krščanska vera. Neznatna in podobna gorčičnemu zrnu, prirastla je v kraljevo drevo, katero svoje senčnate veje razprostira po vseh pokrajinah sveti Blagoslov, katerega je izlivala sveta krščanska vera, presega vse, kar se je dosihdob videlo. Njeni nauk je razdrobil bogove v Kapitoliji, a ne z leskečo govornostjo, tudi ne z orožjem in z vojskinimi trumami. Kjerkoli se je zaslišal njeni glas, jčnjaie so poganske krvave žrtve, odpadle so sužnjim vezi in celò pri nbožnem sužnji izbudil je zavést človeške vrednosti ; ukrotil je silna ljudstva srednjega veka, ter jih obvaroval azijatskega samosilstva. Oznanovalci svete vere so raznašali prve kali omike v najosór-nejäe in pustinjske kraje na svetn, ter pri tem preuašali vsakoršne nevarnosti in pomanjkanja.
Njeni nauk je iskal umćteljnosti iz razvalin, ter jim odkazoval častitljivo mesto v svojih svetiščih ; v samotnem ozidji je hranil starodavnosti, ter je v zavetji imel modrost Grkov in Rimljanov, ker se ne boji, da bi ga svetna modrost zatemnila.
Da je krščanstvo blagovito v zgodovini nlrodov, kaže se najbolj v tem, da vse ljudi, katere sprejme, združuje v veliko druščino brez razločka na rod in pokolenje; vse obsega duhovna vez vere in ljubezni. Beli Evropljani in črni murci spoznavajo svojega brata, in tista misel in tisti občutki vse navdajajo, kadar se kristijansko pozdravljajo.
Resnica je, da vse, kar ima svet hvalevrednega in pravega, vse je zelenelo in rastjo v rodovinej krščanskej zemlji
Človek.
Po telesu je človek podoben živalim ; a vendar ima človek nekaj, kar ga visoko povzdiguje nad vse živali, ter ga posaja na prvo mesto med vsemi stvarmi, kar koli jih je ustvarila vsemogočna roka božja To je prvič njegova neumrjoča duša in njene prečudne zmožnosti. Jedini človek se zavčda samega sebe in more premišljevati o sebi in o svetu. Samo človek je lehko pobožen, ker jedini on spoznava svojega neskončnega stvarnika.
In če tudi ne vidimo človekove duše, že vnanja podoba ga loči od živali. človekovo telo že samo oznanuje, da v njem stanuje duh božji. Človek jedini nosi glavo po konci, in gleda k nebu z jasnim obrazom.
Izpod las se sveti široko, čisto čelo, kakoršnega nema nobena žival. Nos ima sredi obraza, usta zapirate rudeči, mehki ustnici, ki se odpirate na prijazen posmeh ali se odpirate na razumno govorico. V ustih je zob pri zobu, nobeden krajši, nobeden daljši. Lice pokriva mehka čutljiva koža, ki pri nas niti nij prerudeča, niti prebela, ali vendar včasih zarudi kakor kri in včasih po-bledi, kakor zid. Nobenej živali se na licu ne more tako dobro videti žalost in veselje, up in strah, blagost in osornost, zdravje in bolezen, kakor na obrazu človekovem. Vsaka čut, vsaka strast, ki nam tiči v srci, v duši ae nam razodeva tndi na obrazu.
Pa taj bi bilo lice brez očesa! Iz oči govori duša. Ta govorica se ne more povedati samo s suhimi besedami, tudi se ne more napisati s peresom, človek jo mora videti. Kdo more opisati milino materinega očesa, ko se ozira na svoje ljubljeno dete ! Kak razloček med njenim pogledom in med pogledom pogumnega možaka, kateremu se je v jezi oko napelo in uprlo v sovražnika ! In če zamiglji solza v očesu, kako razumljivo nam govori solzno okfi! Drugače se sveti solza britke žalosti drugače solza srčne radosti. To so skrivnosti človeške duše. Tega nema nobena žival.
Ali kakor je ok6 lep in neprecenljiv dar božji, vendar še pri človeku nij poglavitna vuanja stvar. Še nekaj jo, kar človeka še bolj povzdiguje nad ue-umnot živalijo. To je človekov jezik ali govor. Brez govora bi bil človek le na pol človek in v nekaterem ozirn še slabejši od živali. V govoru se razodeva največja vnanja človekova prednost Kako srečni smo, ker si moremo drug druzemu razodevati svoje misli, svoje izkušnje in opravila! Drug se uči od druzega ; kar se je jeden naučil, ali kar je izkusil, to pové drugim, in ti ved6 in znajo, kakor da bi bih vse to sami izknsili. In ravno zato je človek bolj pameten od lisice, hitrejši od konja in močnejši od slona.
Človek govori, ker misli. Kako veliko moč ima človekov govor ne le nad živalmi, temuč tudi pri ljudeh! Kake čuti budi v nas govorjenje nedolžnega deteta, kako nas pretresa gromovita beseda navdušenega govornika in kako nam sega v dušo 6no tiho šepetanje, ko se duša z dušo razgovarja. Pod dihom rahle besede se taja led okolo srci, zapah odleti za zapahom in v blaženem pogovoru se odpró srcu tajna vrata, da mu vidiš v globočiuo, Beseda je neznana moč, katere človek ne bode nikdar izmodroval.
človek je podoba božja !
Kmetje in rokodelci.
Star prigovor je, ki pravi : Kdor ne dela, naj ne ji. Ako bi nihče ne delal, kmalu bi ne imeli kruha ne obleke.
Kmet obdeluje zemljo; ou orje, vlači, seje, žanje, spravlja in mlati. Iz-mlaćeno žito vozi v mlin, da je mlinar v moko zmelje. Iz moke se peče kruh.
Kmet za svoje potrebe ne potrebuje vsega, kar je pridelal; a njemu je treba drugih stvari, ki si jih ne more sam narediti. Tako mn je treba kol, a kola mu naredi kolar; treba mu je obleke, ki mu jo naredi kr oj ač ; treba mu je obütala, ki mn je naredi črevljar. Vsak človek ne more vsega narediti, zatorej so si ljudje delo porazdelili. Mlinar melje moko, pekir peče kruh, mesar pobija živino in pripravlja mesi. Kdor bi rad moke, kruha ah mesa, ta že zna, kam se mu je treba obrniti, da dobdde, česar želi.
Zidar in tesar stavita hiše; potlej pride mizar, da naredi pohišno opravo. Kovač dela iz železa sekire, motike in lopate; no ž ar dela nože in škarje; ključaničar ključe in ključanice. Vse to so zeli koristne stvari. Brez orodja in drugih železnih priprav bi si človek najpotrebnejših reči ne mogel narediti.
Volna sama na sebi ne donaša nobene koristi. Ko pa pride iz pre-dilčevih in tekalčevih rok, koliko koristuih stvari se naredi iz nje! — Iz volnene preje se pletu nogavice, iz volnene tkanine se dela obleka.
Gline (ilovice) je vse polno v zemlji. Ondu, kjer je, don&ša malo koristi. A človeška roka jo predela v stvari, ki so nam koristne in tudi potrebne. Opeko rabimo, da zidamo hiše iu pokrivamo strehe, lončena posoda, ki jo lončar po vsem svetu razprodaje, in dragi porcelan, to vse je iz gline ali ila.
Ljudi, ki take koristne stvari s svojimi rokami izdelujejo, imenujemo rokodelce. Vsak rokodelec se mora svojega rokodelstva učiti. Čim pri-dnejši je rokodelec, tem več si zasluži. Dober iu pošten rokodelec ima mnogo odjemuikov ali naročnikov. Prigovor pravi: „Bokodelstvo ima dno od zlata."
Ppirarfopisno - natoroznansko polje.
Kopriva.
Znano vam je otroci, da so med rastlinami nekatere dobre in koristne, a druge zopet hndobne iu škodljive. Pu travuikih, poljih in po gozdih cvetó pisaue cvetice, katere smete v svoje veselje trgati, v šopek povezati in jih potlej očetu ali materi darovati v vezilo. Tam ob gozdnem robu rastó jagode in maliujek, ki imajo dober in okusen sad, da ga je le prijetno gledati, a še prijetnejše uživati. Med njimi pa tildi poganja in zeleni marsikako hudobno zelišče, s katerim se nihče ne peéà rad.
Mnogo teh malopridnih zelišč je vsaj toliko poštenih, da svoje bodice in trnje kažejo očitno, kakor n. pr. osat, kopinje i. t. d. Vsak, kdor ima oči, za kar mu jih je Bog dal, lehko jih vidi in se jih izogiblje. A ondu poleg belega zvončka iu prijetno dehteče vijolice v gozdu, tikoma belo cvetočih jagod in grma malinjeka stoji malopridna kopriva. To je zelò hudobna to-varišica vsacemu otroku. Nje debelo napilje-ni listi vise po štirirobatem steblu kakor zelena srca, vedno po dva iu dva skupaj. Po podobi se ti listi skoraj nič ne razločijo od listov bele iu rudeče mrtve koprive. Nikjer na celej rastlini ne najdeš najmanjšega trneka, niti bodice ali kaj tacega, kar bi te zbodlo. Cvetovi so majheui in zeleni ter vise v podobi ličnih grozdkov, ki so priraščeni v listnih pašah. Kdor koprive ne pozni, mislil bi si, da je to prav pošteno zelišče, ki ne stori nikomur nič žalega.
A temu nij takó ! Le poglejte : ondu pride sosedov Janezek, ter gre naravnost k vrtnej ogradi, da bi si utrgal nekoliko cvetic, ki gledajo izza plota. Njegova nežna ročica se le inalo oplazile po ondu rastočih koprivah in — o joj ! to ga boli in peče, kakor živ ogenj. Takój se mu pokažejo rudeči spuščiji po roki in tudi bolečina ga ige precej nekaj časa. Ako bi imeli Janezkova mati salmijakovca, in bi mu ž njim rudeče spuščaje namazali, izginila bi bolečina, kakor da bi pihnil; a ker tega nemajo, mora si pomagati z vodo ali pa z vlažno prstjo.
Listi in stebla pri koprivah so pokrita z zelò rnajhenimi ščetinicami. ki jih s prostim očesom komaj vidimo. Te ščetinice so votle in z žgečim sokom napoluene. Konica (špica) teh ščetinic je kljukasto privita in zelò krhka. Ce se jih tedaj le malo dotaknemo, takój se odlomijo in žgčči sok izteče po votlej ščetinici v kožo, na katerej se naredò boleči spuščaji. Ako pa krepko in pogumno primeš za koprivo ter jo dobro stisneš, vležejo se te ščetinioe in te ne spekó.
Koprive rastó naj raj ne kraj potov, v plotéh in ogradah, na pustih krajih in po gozdih, koder večkrat zelò velike izrastejo : cvetó od meseca junija do septembra.
Kmetice jih spomladi s srpom požanjejo, zrežejo in dadó mladim gosém. ki jih prav rade jedó. To se zna, da si pri tem delu morajo roko s cunjo oriti, da se ne opekó.
A vam otroci je treba koprive dobro poznati, da se jih izogibljete, kadar nabirate cvetice. Ce bi pa kdo hotel za koprivo prijeti, naj si natakne rokavico ali si pa naj roko ovije v enojo, da se ne opeče.	i. t.
K o r u n
Korunova (krompirjeva) stebla nijso visoka kakor drevesa, foijso niti lepa niti dehteča, in tudi plod (sad) ne krasoti stebla, kakor jabolka in hruške, ki so največja lepota ovočnemu drevjn v jeseni. A vendar se je koran prikupil vsacemu človeku. Kako to? Glejte otroci, to je zato, ker je korun najcenejša hrana ubožnim ljndém, in daje tudi gospodi tečno in okusno jed, ako se dobro pripravi. Korun se skoraj v vsakej zemlji dobro obnese ter obrodi skoraj vsako leto, da-si zelò malo obdelovanja potrebuje.
Korunovec požene iz jednega samega kontna, tudi iz jedne njegove polovice, ali celò iz jednega samega očesa. Koran se redko kedaj seje. da-si njegovo seme tudi lehko dobimo. Seme se naredi v okroglih, zelenih, kakor črešnja debelih jagodah, ki visé ob konmovem steblu. Cvetje ima belo, rtt-dečkasto ali bledo-vijolčasto, tedaj zelò različno, kakor so tudi podzemljice različne barve in debelosti. Korun sadimo takój za plugom v brazde, ali pa naredimo jamice, ki so najmanj po 6 decimetrov saksebi ; v jamice položimo korun, ter ga potlej zagrnemo z zemljo. Nato ga pustimo, tla raste. Ko je koruuovec po pedi visok, treba je koran okopati in ogrinjati. Meseca julija dozori najpred tako imenovani zgodnji korun, katerega nij varno preveč in prezgodaj uživati, ker nezrel korun zdravju zelò škoduje. O sv. Miheli začn6 tudi drag korun izkopavati, ker o tem časi je korun zrèl, kar se pozna na njegovem zelišči, ki vsahuje in črno postaja.
Zdaj hiti vse na polje. Možje in žene izkopavajo podzemljice prav rahlo iz zemlje, a otroci jih pobirajo in znašajo na kùp. Že na polji jih ločijo ter devljejo debelejše posebej, drobnejše zopet posebej. Otroci naredé tudi ogenj, ker v tem času je že mrzlo, in pekó koran v žrjavici. Pečen korun prav dobro diši. Zvečer se koran v koše pobere in dotnóv izvozi, kjer ga v zračnej in ne pregorkej kleti spravijo. Po nekaterih krajih ga tudi v globoke jame name-čejo i u s slamo ali prstjo zadelajo, kjer se prav dobro ohrani.	— ó.
Rèi in pšenica.
Rež in pšenica imate vlaknate korenine. A iz korenin ne priraste, kakor pri zeliščih, sočnato steblo, nego travna bil. Bil je votla, okrogla in kolenčasta. V kolencih stojé dolgi, ozki in koničasti listi, trakovom podobni. Vrh bili (stebla) je klas z dolzimi, ostrimi in k višku stoječimi re-
strni. Samo pšenica osinka nema res. Iz majhenih, zelenkastih cvetov se naredi seme, rekši žitno zrnje. Roj v začetku je zrnje majheno in mehko; a pozneje postane večje in trše. Potlej pravimo. da je rèi in pšenica zrela. Zdaj se bdi z dozorelim klasjem požanjejo ali posežejo, domčv spravijo in izmlatijo. Izmlačeno zrnje pošljemo v mlin, kjer se zmčlje v moko. Iz moke pečemo k r n h. Režeua moka nij tako bela kakor pšenična ; zatorej ima tudi kroh temnejšo barvo ; pravimo mu domač ali črn krub. Iz bele pšenične moke pekó različne pekarije in vsakovrstne močnate jedi. Suhe pšenične in režene bili imenujemo slamo. Slamo rabimo v pletenino, posebno pšenično slamo v pletenje slamuikov. Po kmetih pokrivajo strehe s slamo, devajo jo v postelje in jo tildi živini pokladajo. Drobno zrezana slama je živini dobra klaja. Stväri, ki se rade starejo, kakor steklene posode i. t. d., ovijamo v slamo, kadar je kam pošljemo. Tudi cevi pri vodnjakih po zimi s slamo ovijemo, da voda v njih ne zmrzne.
Kadar zrnje v klasji dozori, potlej 9e stebla posušč in korenine poginejo, to je, druzega leta ne poganjajo več. Kmetu je tedaj treba vsako leto pšenico in tii sejati.	j. t.
Sazne
Drobtine.
(Pariz), glavno mesto na Francoskem, šteje 5500 gostilnic, ki imajo v vsem skupaj 130.000 sob. Iz tega lehko sodite, kako veliko je meBto Pariz.
(Zdravilo za grižo.) Za to bolezen poročajo „Pučke noviue" beljik od jajca razmSčeu v pol litra vode.
st-vazi.
Kmetska vremenska prorokovanja za mali srpan.
Dež 114 dan Cirila iu Metoda (5.), orehe in kostanj ogloda.
Ce sv. Marjete (12) deževalo bo, boš težko pod streho spravil seno.
Pred sv. Jakobom tri dni lepó, ti rež prav redno dozorela bo.
SHT" Da „ VHca" ne moremo redno razpošiljati, tega so bivi neredni plačniki. Ker nam je silno težavno posamezne liste na pošto oddajati, čakali smo do danes (6. julija), da nam zaostali naročniki pošljejo naročnino za TI. polletje. A zastonj! Izmed 283 pólulet-nikov, dobili smo naročnino samo od 21 naročiiikov. Prosimo tedaj še jedenkrat uljudno vse dne gosp. naročnike, ki so se le za prVO polletje naročili, da nam pošljejo ali naročnino, ali nam pa oè-znanijo, da nijso več naročniki. Mi nemamo nobenih pripomočkov, da bi mogli list zalagati; na naročnikih ja, ali se „ Vrtec" mladini ohrani, ali ga popustimo izdajati. Bog !
Uredništvo „ Vrtčevo."
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. —
Natisnila Klein in Kovač (Eger) v Ljubljani,