Sodobna slovenska poezija
Stanka Hrastelj
Potovanje z metaforo
nekoč sem bila pet oseb
pet krat ena, ne pet v eni
sla sem na potovanje
v mojem vagonu je bilo precej ljudi
jaz pet in vsaj dvajset drugih
vkrcali smo se pred mrakom
mene je bilo strah potovanja, vseh pet mene
potem je vstopil Rupert
Rupert mirni Rupert spokojni Rupert svetli Rupert veliki Rupert modri Rupert silni Rupert mogočni Rupert mili Rupert ljubljeni Rupert oblak
Rupert reka in most čez reko Rupert začetek Rupert cilj Rupert potolaženi Rupert odrešeni sedel je v mojo bližino ker je vedel da se bojim Rupert tolažnik Rupert odrešenik
se preden smo se odpeljali smo vsi sestopili
ganjeni zaradi predirljivega joka odpravnice
bila je gola, v rokah je držala korzet s preperelo vrvico
Rupert je iz čevljev potegnil vezalke
in jih cikcak vpeljal v luknjice korzeta
zategnil
mi smo ju obkrožali, opazovali
njene solze so se susile
bila je lepa, ženstvena
Rupert je spreten, nežen
čevlji brez vezalk mu ne koristijo
veliko je pripravljen narediti za telesa drugih
bose noge zamenjati za privzdignjene prsi
Rupert se vedno žrtvuje za druge
Rupert je junak
brez njega ne grem naprej
ne grem nikamor
slisis, Rupert
{la sem na pol in bila le {e dve in pol sebe
potem smo krenili
metafora je drsela po tirih
sedeli smo na svojih sedežih
nismo se nagibali skozi okna
nismo se ozirali nazaj
prizor z odpravnico je za nami
Rupert drema udobno zleknjen ob oknu
rada bi se ga dotaknila
ko se je prebudil iz dremeža je rekel: sanjal sem enega od potnikov
v	rokah je nosil kovček poln besed ki jih tisti dan ni izrekel
čeprav je bil zjutraj se trdno odločen o nasprotnem
gledal je v tla in se sramoval
otroci so s prstom kazali nanj
in se posmehovali njegovi neodločnosti
če želite, gospod, lahko zamenjava kovčka
vi	meni svojega in obratno
v mojem ni ničesar neizgovorjenega sem ponudil in bil je za
ko sem v kupeju na samem odprl njegovo prtljago nisem nasel ničesar posebnega neizrečene besede pač
skozi okno vidim drevo
na njem obesenca
tak je kot moj oče
enako telo imata, enaka oblačila
enak strah vrezan v obraz
pod drevesom se parijo zajci
se bojiš, vprasa Rupert
ne bojim se, kadar potujem z metaforo skozi njena okna je svet drugačen a oče, ki (nas) gleda od zunaj vidi, da je moje telo zanihalo z veje in tebe ni na oni strani da bi ga tolažil
ko so mi povedali da je umrl
Rupert, sem se smejala in se nisem znala ustaviti
hotela sem sporočiti naprej
na katerem mestu je avto zapeljal s ceste
in se zaletel v drevo
da se ni uspel re{iti iz gorečega avtomobila pa sem se preveč režala
vsi mislijo da je bila nesreča vsi govorijo da je taka usoda in ga objokujejo jaz pa, Rupert
sem se v grozi da je med vsem možnim izbral ogenj tresla od smeha
na hodniku smo naenkrat zagledali mačko z iztaknjenimi očmi
stopala je ponosno, vzvisena nad bolečino Rupertu je skočila v naročje on najlepse disi
on zna najbolje z ranjenimi živalcami nihče se ni začudil, da je izbrala njega ga prepoznala kot starega prijatelja zapredla v njegovem krilu in počasi v toplih temnih curkih izkrvavela mirna mirna žival
sla sem na pol in bila le se ena in četrt sebe
drugi potniki so pripovedovali: Rupert je dvignil mesarico in zamahnil na širokem travniku nedaleč od Dunaja je ločil glavo od telesa cesar in ljudstvo so si oddahnili
Eisaku Tanaka je vzel ogromno hrastovo deblo kladivo in dleto
in naredil veličastno formo vivo
hrast so posekali spomladi ko so sokovi v lesu začeli brbotati ko so bile veje v brstih Rupert to ve
ve da bo golem postavljen njemu v čast
začel kmalu trohneti
ne vznemirja se
srce mu ne bije pospešeno
dlani se mu ne potijo
če bo slo tako naprej, Rupert bom izginila me ne bo več bom le se v fragmentih ne boj se, vse bo dobro a ta pesem ni o tebi o meni je o meni mirnem o meni spokojnem o meni svetlem o meni velikem o meni modrem o meni silnem o meni mogočnem o meni milem o meni ljubljenem o meni oblaku
o meni reki in mostu čez reko o meni začetku o meni cilju o meni potolaženem o meni odrešenem sedel sem v tvojo bližino ker sem vedel da te je strah o meni tolažniku o meni odrešeniku
Ruperta nikoli ni bilo obstajala je le vožnja
in okna, ki izkrivljajo pogled na resničnost
tudi resničnosti ni
obstaja samo bolečina
in nobena metafora ne pripelje do nje