EGGENBERGI IN EGGENBERSKI ARHIVI
DUŠAN LUDVIK
Med inozemske arhive, ki hranijo dragoce-
no gradivo za zgodovino naše dežele, sodijo
vsekakor tudi eggenberški arhivi.
Rod Eggenbergov izhaja iz radgonske tr-
govske rodbine; s pohlepno podjetnostjo, bi-
strostjo, brezobzirnostjo in s preračunanimi
rodbinskimi povezavami so Eggenbergi do-
segli najvišja mesta takratne družbene lestvi-
ce. Na Kranjskem se ime Eggenberg (po isto-
imenskem gradu, danes že znotraj mestnih
meja Gradca) prvič navaja v zvezi z Auer-
spergom, zmagovalcem nad Turki, s katerim
si Ruprecht von Eggenberg deli zasluge in
slavo (slika bitke in obeh zmagovalcev je ne-
koč krasila dvorano v ljubljanskem lontov-
žu). Eggenbergi se preko nekaj generacij po-
javljajo na Kranjskem kot deželno plemstvo.
Cesarjev zaupnik Johann Ulrich (1558 do
1634) je prvi nosilec naslova »tknez« (1623), ki
pa so mu ga nemški knezi izpodbijali. Zaradi
zavezništva z Wallensteinom je pri cesarju
prišel v nemilost in je kot prostovoljni pre-
gnanec umrl v Ljubljani, kjer je bil v letih
1602—1621 deželni glavar. Pokopan je v
Gradcu.
Imel je tri hčere in sina Johanna Antona
(1610—1649); ta se je poročil z luteranko
Marijo Brandenburško iz rodu Hohenzoller-
nov (Eggenbergovo sorodstvo jo je dolžilo, da
je ona kriva za skorajšnje izumrtje rodu, češ
da je v rodbino prinesla »slabo kri«). Johann
Anton je bil v letih 1635—1«38 deželni glavar
na Kranjskem, cesar ga je 1638 poslal kot
svojega odposlanca na papeški dvor. S po-
močjo svojih vplivnih brandenburških sorod-
nikov je vse življenje skrbel za priznanje na-
slova »knez«, ki ga je s pridobitvijo pokneže-
ne grofije Gradiške kot suverene državice
(1647) utrdil tudi »de iure«, vendar so bili
Eggenbergi sprejeti v kolegij državnih kne-
zov šele leta 1653, istočasno s HohenzoUemi
in Lobkowitzi.
Johann Anton je umrl brez oporoke. Raz-
cvet knežjega rodu se začenja pod vladavi-
no obeh njegovih sinov, Johanna Christiana
(1641—1710) in Johanna Seifrieda (1644 do
1713). Leta 1664 iso ju proglasili za polnolet-
na. Kaže, da tsta v začetku zadeve svojega
rodu vodila skupno in sta tudi skupaj kovala
denar, kajti njun oče je želel, da se rodbinsko
imetje ne bi delilo. Med bratoma pa je prišlo
do hudih sporov. Johann Seifried (ki ga je
podpirala mati) je vztrajal, da se imetje raz-
deli; to se je zares zgodilo leta 1665.
Johann Christian se je poročil z Marijo Er-
nestino, hčerjo Johanna Adolfa, kneza
Schwarzenberškega, njun zakon je bil brez
otrok.
Johann Seifried je imel v prvem zakona
sinova Johanna Antona Josefa (1669—1716)
in Johanna Christiana II. (1704—1717), v dru-
gem zakonu pa sina Leopolda Johanna Josefa
Dominika, ki je kmalu po rojistvu umrl.
Johann Seifried je bil v letih 1674—1692
deželni glavar na Kranjskem, a je glavarstvo
leta 1692, ko je postal ravnatelj notranjeav-
strijslce vlade v Gradcu, odstopil svojemu
prvorojencu (1692—1713). S smrtjo Jahanna
Christiana II. je rod Eggenbergov izumrl po
moški liniji (1717).
Eggenbergi so imeli velikanska posestva na
Češkem, Nižjem in Gornjem Avstrijskem, na
Štajerskem, Kranjskem, Notranjskem in Go-
riškem (Gradiška). Z razdelitvijo so posestva
na Češkem (z naslovom »vojvoda krumlov-
ski«) pripadla Johannu Christianu, t. i. no-
tranjeavstrijska posestva pa Johannu Seifrie-
du. Po smrti Johanna Christiana je eggenber-
ško imetje na Češkem podedovala njegova
žena Marija Emestina Schwarzenberška, po
njeni smrti leta 1719 pa ga je prevzel njen
nečak Adam Franz Schwarzenberški. Eggen-
berška notranjeavstrijska posestva so po iz-
umrtju moške veje razpadla.
Po razdelitvi posestev so leta 1665 po do-
govoru odpeljali del rodbinskega arhiva (akti
osebnega urada in osebne korespodence) v
Gradec. Eggenberški arhiv v Gradcu, ki je
zdaj del arhiva grofov Herberštajnov (zad-
njih posestnikov gradu Eggenberg), hrani
Steiermarkisches Landesarchiv. Bogati graški
fondi se nanašajo na upravne in posestniške
zadeve eggenberških gospostev zunaj čeških
meja in na zadeve članov rodu kranjsko-šta-
jerske veje. Ohranjene so računske knjige s
podatki o rokodelcih, slikarjiih (portretistih)
idr. V Gradec so prepeljali tudi originale naj-
bolj važnih rodbinskih listin (npr. diplome
Ferdinanda II. iz let 1622 in 1628).
Manjši fondi eggenberškega arhiva so v
raznih rodbinskih arhivih (Eggenbergi so bui
v sorodstvu ali svaštvu z rodbinami Hohen-
zollern-Brandenburška linija, Schwarzenberg,
Lichtenstein, Rosenberg [Rožmberk], Stern-
berg, Althahn, Harrach, Morsberg-Bef ort;
von Breuner, von Caravaggio, Fugger von
Friedberg, von Gall [Gallerl, von Holzapfel,
von NeuhauiS, von Panicher, von Sinzendorf
idr.).
Glede eggenbergian je Arhiv Slovenije v
primerjavi s krumlovskim ali graškim arhi-
vom zelo reven. Dunajski »Hofkammerar-
chiv« ima fond »Familienakten Eggenberg«,
ki pa (po izjavi vodje arhiva) vsebuje le
podatke o poročnih slavnostih in podelitvi
naslovja (titulature) dvema Eggenbergoma.
77
Lahko dostopen in povsem urejen je eggen-
berški arhiv v Češkem Krumlovu (južna Če-
ška), ki vsebuje »Rodbinski eggenberški ar-
hiv<^ in »Prepuščena eggenberška in schwar-
zenberška gospostva«; zdaj je del t. i. fon-
dov starejše schwarzenberške veje. »Rodbin-
ski eggenberški arhiv« zajema čas od 1607 do
1790. V primerjavi z bogatim schwarzenber-
škim arhivom sodi k manjšim češko-krum-
lovskim arhivskim fondom. Fond, t. i. »tretji
departement« v sistemu schwarzenberških ar-
hivskih fondov, je bil urejen v zadnjih letih
18. stol. Ima oddelek listin in registraturo
(194 listin in 88 fasciklov, od tega 41 fasci-
klov računskih knjig), ki pa zaradi delitve v
letu 1665 ni popoln (del arhiva je v Gradcu).
Razdeljen je po triskupinski shemi: 1 G a Ge-
schichte (zgodovina rodu in genealogija);l G,4
Geburtsfalle (rojstva rodbinskih članov in
vzgoja); 1 H Heirathen (poroke); 1 R Rang
(naslovi, uradi, privilegiji); 1 S Sterbefalle
(smrt članov rodu); 2 P Prozesse (pravde in
spori); 2 S Schulden (aktiva in pasiva); 3 C
Privat-Correspondenz (zasebna koresponden-
ca); 3 H Hofstaat (knežji dvor — uslužbenci).
Za orientacijo služita dva repertorija z abe-
cednim istvamim in imenskim kazalom. Fond
je do kraja urejen. Omeniti je: genealoške ta-
bele rodu (1'645—1665); overovljene prepise
najbolj važnih rodbinskih listin (1622—1628);
podelitev raznih naslovov članom rodu (1625,
1628); podelitev naslova pokneženih grofov z
Gradiške in pravice udeležbe na državnem
zboru (1647); imenovanje Johanna Christiana
za tajnega cesarskega svetnika (1691), poroč-
ne pogodbe in zagotovitve dot (1635—1670);
koncepte nobilitacijskih diplom, podeljenih
od Eggenbergov raznim osebam na Češkem
in v zamejstvu (1627—1708); formularje no-
bilitacijskih diplom (1«70—1779); spore Eg-
genbergov z raznimi osebami (17. stol. —
1716); poravnave v sporih Eggenbergov z raz-
nimi osebami (1658—1709). Važne so: vesti o
rojstvu in vzgoji otrok (1669—1707); vesti o
porokah, poročnih slavnostih, pogajanjih za
doto (1635—1705); zapiski o smrti Eggen-
bergov in oporoke (1626—1727); zapuščine
članov rodu in sorodnikov ter izplačila volil
(1609—1777); posojila, ki so jih dajali in pre-
jemali Eggenbergi (1607—1728). V registra-
turi so vesti iz življenja Johanna Antona in
njegovih sdnov (18. stol.); vesti o cesarski po-
slanici papežu Urbanu VIII. (1^38), ki jo je
predal Johann Anton (znan je njegov trium-
falni prihod v Rim v zlati kočiji, ki je še da-
nes na krumlovskem gradu in je tu služila
knezu za posteljo; srebrne podkve konj in
mezgov so bile pritrjene z enim samim žeb-
ljem, da so v zabavo in prepir Rimljanov po-
gosto odpadale, a bile takoj spet nadome-
ščene; pokrivalo za mezga je stalo 800—1000,
oprema kneževega bivališča 800.000 kronskih
tolarjev); dalje poročila o potovanjih Chri-
stiana in Seifrida v tujino (1658—1669); vo-
ščila ob raznih priložnostih (1631—1717); ra-
čuni eggenberškega dvora (1664—1718); se-
znam služabnikov eggenberškega dvora (17.
—18. stol.), njih nastavitveni dekreti, listine,
računi ipd. (dvomi kaplani, domači učitelji
t. i. Hofmeistri, vzgojitelji, pazi, komomiki
in komomice, kuharji, stolnifci, vratarji, ko-
čijaži, kirurgi, padarji tj. ranocelniki, pritli-
kavci, kapelniki, dvomi trobentači, gledališki
igralci).
Pregledal sem fascikel o trobentačih, zlasti
akt o igralcih, ki so po Innsbruških komedi-
jantih (igrali so tudi v Ljubljani) najstarejši
dvomi igralci v takratnih dednih deželah
Habsburgov (od 1675—1691), potem kot potix-
joči komedijanti do pribl. 1710). Trobentači
na krumlovskem dvom so izkazani od 16134
do 1711; trobentači ljubljanskega Eggenberga
so arhivsko dokazani šele v letih 1647—1684.
Od teh je za našo lokalno in glasbeno zgodo-
vino zanimiv Mihael Gladik. Poklic troben-
tačev je bil takrat privilegiran, samouke so
redkokdaj sprejeli med poklicne trobentače.
Na plemiških dvorih so bili učitelji trobenta-
čev navadno bivši člani cesarske kapele. Eden
izmed njih, Michael Hoppert, na krumlov-
skem dvoru imenovan »Lehrprinz<', je bil
Gladnikov učitelj. Z njim je Johann Christian
sklenil 31. marca 1667 pogodbo, da bo Hop-
pert na kneževe stroške v dveh letih naučil
Martina Gladiga (v listinah tudi Michael Gla-
dick) iz Škofje Loke (Bischofslackh) igrati na
trobento. Za pouk mu bo knez izplačal 100
renskih zlatnikov, 50 na začetku, dmgih 50
pa na kraju Gladikove učne dobe. Hoppert se
je zavezal, da bo fantu i>osvetil vse svoje
znanje in vso skrb, če pa bi pred koncem
učne dobe umrl, bi morali Hoppertovi dediči
Gladiku preskrbeti novega učitelja, ki bi ga
izšolal. Gladik je kot trobentač ostal v služl'i
krumlovskega vojvode do maja 1670, ko se
za njim izgubi sled. Štiri leta kasneje, 1674,
prosi Michael Gladek (Gladeck, Gladitsch)
»fiirst Eggenbergerischer Hoff- und Veld-
trommetter<< za službo deželnega trobentača v
Ljubljani. »Josef Michael Gradigh, Principis
ab Eggenberg Tubicen« se je 23. aprila 1675
oženil z Marijo, tretjerojeno hčerjo ljubljan-
skega, takrat že mrtvega meščana in peka
Mihaela Pemeta (Vrhovnikovi izpiski iz stol-
nih matrik — NUK Ljubljana). V letih 1680
do 1682 ga viri imenujejo med ljubljanskimi
deželnimi trobentači. Gladik ni bil samo tro-
bentač, ampak tudi glasbeni skladatelj. V
dolgem seznamu muzikalij, ki jih je Christi-
anova žena Marija Ernestina v letih 1666 do
1706 dobivala iz Benetk, Dunaja in od dru-
god, je tudi Gladikova skladba ^^Sonata cum
Clarinis-« za deset glasov, najbrž še iz njego-
ve krumlovske dobe.
78
v arhivskih listinah se imenuje tudi Georg
Kari Ziegler, ki sicer ni bil v službi kneza
Johanna Christiana, a je ca. 1675—1685 učil
njegove trobentače. Za našo glasbeno zgodo-
vino je zanimiv zato, ker so med ljubljan-
skimi deželnimi trolDentači in muzikanti tudi
glasbeniki tega imena: Urban Ziegler (1636,
1650, 1651), Wenzeslaus Ziegler (1638—1653).
Hainrich Ziegler (1666, 1670, 1673, 1678, 1680).
Prijetno presenečenje je podatek o sklad-
bah Janeza Krstnika Dolarja (v seznamu mu-
zikalij: Dollar, Bollar), ki jih je Dolar poslal
Mariji Ernestini pač v letih 1666—1673. To se
ujema z njegovimi biografskimi podatki:
1662—1673 je bO na Dunaju v Hiši profesor-
jev vodja jezuitskega glasbenega seminarja
in glasbenega kora cerkve »Am Hof« ter je
za potrebe domače hiše, za jezuite in za dru-
ge samostane »komponiral mnogo slovesne
glasbe« (J. Hofler, »Belo« 19. 9. 1970). Krum-
lovski seznam navaja dvoje »večernic« za
štiri glasove »Laetatus sum«. Vesperae a 4 voc.
authore Dollar« in >'Nisi Dominus«. Vesperae
a 4 voc. Auth. Bollar« (= Dollar).
Drugo presenečenje je Johann Carl Sam-
menhamer, ki ga starejša nemška gledališka
zgodovina navaja v letih 1675—1700, novejša
pa celo do leta 1710; bU je eden izmed prvih
članov eggenberških dvomih komedijantov.
Le-ti oz. njihov takratni vodja Johann Georg
Gettner, igralec in dvomi poet, ki ga je knez
Johann Christian povzdignil v viteški stan
(1687), je 23. novembra 1693 dobil od kranj-
skih deželnih stanov menico za 75 goldinar-
jev. V pustnem času leta 1695 pa so Eggen-
berški komedijanti igrali tudi v našem me-
stu. Pri branju krumlovskih gledaliških ak-
tov sem ugotovil, da je Sammenhamer (pra-
vilno Sammenheimer) — njegovi predniki so
pač prišli iz Sammenheima pri Eichstattu —
po rodu iz Slovenj Gradca: »Carl Sammen-
hamer von Windisch Graz aus Camdten«
(8. 5. 1676). Doslej je veljal Ljubljančan
Franc Jožef Gogala (1644—1728) za prvega
popotnega gledališkega igralca, ki se je v
nemškem svetu razdajal nemškim gledalcem.
Zdaj mu lahko pridružimo še Slovenjgradča-
na Sammenheimer j a. Verjetno se nanj nana-
ša podatek, da je bil »kronani poet von Som-
menhamer vodja komedijatske družine, se-
stavljene iz študentov«. Krumlovski arhivsld
akti povedo, da je bil tudi dramatik, ki je na-
pisal 6 iger. Leta 1682 so v Krumlovu dajali
njegovo najnovejšo igro (die jungste Coma-
edi), ki so jo uprizarjali kar dva dni — to je
bila najbrž »Die 7nayestdtische Glickes und
Liehes-Veriuirrung«, edina igra njihovega
repertoarja iz leta 1683, ki je označena kot
igra v dveh delih.
Rodbinski eggenberški arhiv je važen pred-
vsem za podatke iz zgodovine rodu, glasbene,
gledališke in kulturne zgodovine. Drugačne
vnste je fond »Prepuščena eggenberška in
schwarzenberška gospostva« (1416—1791), ki
sestavlja v sistemu fondov nekdanjega
schwarzenberškega arhiva samostojni odde-
lek IV. Vsebuje arhivalije sedmih upravnih
enot: A. Poknežena grofija Gradiška; B. Go-
spostvo Ehrenhausen; C. Gospostvo Senften-
berg; D. Gospostvo Oberwallsee; E. Gospo-
stvo Šteken; F. Gospostvo Vlčice; G. Gospo-
stvo Ostrov. Fond je bil urejen po schwarzen-
berškem osemskupinskem sistemu v letih 1798
—1803; že takrat je bil zaključen in se do
danes ni [Spreminjal; manjkajo le štajerske
arhivalije (danes v Gradcu). Ima 117 listin,
1 zemljevid, 34 fasciklov. Za orientacijo slu-
žita dva repertorija, eden za listine, drugi za
registraturo; oba imata ustrezni abecedni ka-
zali. Fond vsebuje vire za zgodovino Gradi-
ške, Notranjske in Štajerske ter imenovanih
čeških gospostev.
Za nas sta važna predvsem fonda »Pokne-
žena grofija Gradiška« in »Gospostvo Ehren-
hausen«, deloma pa »Gospostvo Šteken«. Gra-
diška, ki jo je Ferdinand III. prodal za izred-
no visoko vsoto Johannu Antonu z Eggen-
berga, je bila poknežena leta 1647, v lasti Eg-
genbergov je ostala do izumrtja rodu, ko je
bila 1717 združena z Gorico v eno upravno
enoto. Fond vsebuje 23 listin, npr.: kupne
pogodbe iz leta 1647; reverze, cedenčne po-
godbe, razdolžnice in poročila o prevzemu
grofije Gradiške (1647—1648); urbar konfi-
sciranih t. i. maranskih posestev (1647); po-
ročila eggenberškega kanclerja Zingnissa o
grofiji Gradiški (1687). Ohranjen je edini ide-
alni zemljevid grofije (17. stol.). Knjige vse-
bujejo kameralne in vojaške račune grofije
(1709—1710). V registraturi so spisi: kupne
listine poknežene grofije Gradiške (1647 do
1649); fevdne zadeve (1663—1706); cerkvene
zadeve (1649—1770); vojaška trdnjava Gradi-
ška (1622—1711); zadeve vojaške posadke v
trdnjavi (1661—1706); zadeve, obravnavane
na državnih zborih (1641—1708); davki t. i.
»rimski meseci« (1663—1699); spori grofije z
oglejskim kapitljem in z bivšim lastnikom
Gradiške (1649—1707); davki in davščine po-
danikov (1663—1692); mitnina (1666—1710);
transporti goveje živine čez ozemlje grofije
Gradiške (1665—1715); najem gozdov 1662 do
1710); vizitacijska poročila (1687); zadeve de-
želnih glavarjev in uradnikov (1654—1705).
Gospostvo Ehrenhausen na Štajerskem, ki
ga je kupil leta 1543 Krištof z Eggenberga od
grofov Jurija in Janeza s Schaumburga, je
ostalo v lasti Eggenbergov do 1717. Važnejše
listine so: kupna pogodba za gospostvo Ehren-
hausen (1543); darilna listina za gospostvo Ro-
gatec od J. Ulricha Eggenberškega (1624); da-
rilne in cedenčne listine za razna posestva
gospostva Ehrenhausen (1666—1705); prodaj-
na listina za grofijo Postojna, Lož in pose-
79
stvo Snežnik (1669); poravnava sporov med
eggenberškimi gospostvi Ehrenhausen, Wei-
tersfeld, Strass in sosednjimi gospostvi (1658
—1678); urbarja gospostva Ehrenhausen
(1667, 1696). Od knjig je treba omeniti: raču-
ne gospostva Ehrenhausen v denarju in natu-
ralijah (1694—1711); od važnejših spisov pa
še prodajo gospostev Postojna, Lož, Snežnik
(1669—1692); prodaja gospostva Gosting
(1701—1708); cerkvene zadeve (1557—1708);
spore gospostva Ehrenhausen (1654—1715);
poročila o rudnikih gospostva WaldsteLn
(1636—1637) in o eggenberški kovnici denar-
ja v Waldsteinu (1646); seznam k urbarju
(1704); kmetije in pristave gospostva Ehren-
hausen (1'682—1697); izvlečke iz računov
(1647—1652); vizitacijska poročila (1678 do
1702).
Gospostvi Senftenberg in Oberwallsee sta
ležali v Nižji in Gornji Avstriji, ostala tri
gospostva pa na Češkem. Gospostvo Stekeii
na Strakonickem (Ceske Budejovice) je kupil
Johann Ulrich Eggenberški leta 1636 od Ja-
neza Jakoba Khysla, grofa v Kočevju. Nje-
gov sin Johann Anton Eggenberški ga je že
leta 1647 odstopil Ferdinandu III. Knjige in
spisi vsebujejo: račune gospoistva v denarju
in naturalijah (1637—1639); prevzem gospo-
stva Štekeii (1637); odpustitev podložnikov
(1642); spori gospostva (1638); grajski inven-
tar (1637—1638); tedenska poročila (1637 do
1638). Za zgodovino Eggenbergov prihajajo
v poštev še: rodbinske listine v »Rodbinskem
arhivu starejše schwarzenberške veje«, zlasti
listine »Eggenberška dediščina« (1659—1782)
vse v Češkem Krumlovu. V Češkem Krum-
lovu so še arhivski fondi »VeleposestvO' Če-
ški Krumlov« od leta 1622 (ko ga je Ferdi-
nand II. daroval Johannu Ulrichu Eggenber-
škemu) pa do 1719; arhivalije »Višjega urada
(Oberamt) Češki Krumlov« za leta 1622—
1719; listine »Višjega urada Hluboka nad
Vltavo«; mogoče bi prišlo v poštev gradivo
iz »Rožmberškega arhiva« — oddelek »Tuji
rodovi (zdaj v »Statni archiv Tfebon«), vse-
kakor pa arhivalije »Rudarskega urada
(Bergamt) Horj^ Ratibofske«. Johann Ulrich
Eggenberški je namreč leta 1623 kupil go-
spostvo Chynov, cesar mu je leta 1624 prodal
rudnik srebra »Trije kralji«, Jan Felix Pfe-
hofovsky pa leta 1627 posestva Vfesce,
Ratibofice, Malenin in Podoli; ko je Ulrich
končno leta 1631 kupil od cesarja še druge
rudnike, je večji del rudarskega revirja s tr-
gom Hory Ratibofske (Bergstadtl) priključil
gospostvu Chynov, ki iso ga leta 1719 podedo-
vali Schwarzenbergi (vsi fondi so v Češkem
Krumlovu).
Johann Ulrich Eggenberški je leta 1623 od
cesarja kupil za 80.000 kop meissenških gro-
šev konfiscirano gospostvo Chynov (okraj
Tabor). Leta 1719 ga je podedoval Adam,
Franc Schwarzenberški (arhivalije hrani
Statni archiv Tfebon). Tudi gospostvo Ne-
tolice (okraj Vodnany) je cesar Ferdinand II.
daroval Johannu Ulrichu Eggenberškemu, le-
ta 1719 so ga podedovali Schwarzenbergi (ar-
hivalije hrani »Statni archiv Tfebon«). — V
Krumlovu je arhiv gospostva Prachatice-Vo-
lary, ki ga je cesar daroval Johannu Ulrichu
Eggenberškemu. Leta 1688 je krumlovski
vojvoda Johann Christian dokupil še posestvo
Beleč. Tudi to gospostvo so leta 1719 podedo-
vali Schwarzenbergi.
Johann Ulrich Eggenberški je leta 1630 ku-
pil za 60.000 zlatnikov zadolženo gospostvo
Vimperk in ga združil s posestvom Drslavice
(kupljeno leta 1628). Njegov vnuk, krumlov-
ski vojvoda, je leta 1696 razširil gospostvo z
nakupom posestva Kosmo. Leta 1719 je go-
spostvo podedoval Adam Franz Schwarzen-
berški (arhivski fond gl.: »Statni archiv Tfe-
bon«).
Nekaj arhivalij za zgodovino Eggenbergov
najdemo v »Rodbinskem arhivu orliških
Schwarzenbergov« (mlajša veja — sekundo-
genitura iz Orlic), se pravi v oddelku A. VIII
(»Dediščina rodu: 1. Eggenberška...«) mogo-
če tudi v oddelku C (»Familiae extraneae« —
tuji rodovi), ki je urejen po abecedi rodov
(arhiv gl.: Statni archiv Tfebon).
Za kulturno zgodovino, za študij ekonomi-
je, gozdarstva ipd. je važna »Zbirka rokopi-
sov in (Spomenikov Češki Krumlov« (1327—
1937) s 736 enotami, med katerimi zaslužijo
posebno omembo štajerski urbarji z abeced-
nimi kazali, genealogija in zgodovina eggen-
berškega rodu, zapisniki, dnevniki ipd. Kot
dopolnilo navajam še zbirko pečatnikov Eg-
genbergov v Češkem Krumlovu (6 primerkov)
in zbirko portretov v krumlovskem gradu.
V Češkem Krumlovu je deponirana nadvse
bogata knjižnica knezov Schwarzenbergov,
vanjo je uvrščena kot samostojno telo čudo-
vito ohranjena knežja Eggenberška knjižni-
ca, ena od redkih v celoti ohranjenih dvoi--
skih knjižnic 16. in 17. istol. Vsebuje najbolj-
ša dela nemška, francoska, latinska in grška,
italijanska, deloma tudi češka idr. Zbirka je
bogata z opernimi teksti (Draghi, Sbarra), s
sočasnimi dramskimi deli (Cicognini, Lope de
Vega, Thomas Comeille, Racine, Moliere idr.).
Mimogrede sem izpisal nekaj del: H. Megiser:
Theatrum... (1616); Megiser: Chronik ... I.,
IL (1612); Megiser, Annales. .. (1612); Pet-
tschacher Gerhard: Continuatio gratiarum ...
Klagenfurt 1666; neko delo Ferdinanda Em-
sta Herbersteina (Dunaj 1686); Lands-Hand-
veste za Koroško (1610) in za Štajersko; Cyr.
Spangenberg (1561); Thurnierbuch (1579);
Pignatta, Santa Genouefa. .. opera, Graz
1694; P. Vergerius, Consilium ... episcopo-
rum bononiae (1553), Landesbeschreibimg des
beriihmten Herzogthums Krain von Valvasor,,
80
Númberg 1688; Valvasor, Ehre des Herzog-
thums Krain, Laibach 1689, I.—IV.; Valva-
sor, Topographia Carinthiae, Wagensperg
1681; Jahann Ludwig Schonleben, Annus
Sanctus Habspurgo-Austriacus (1696); Schon-
leben, Camiiola antiqua, Labaoi 1681 etc,
I.—III. idr. Knjižnica ima sodoben lokalni in
abecedni imenski katalog.
Obiskovalec arhivov na Češkem mora do-
biti pismeno dovoljenje od »Archivni sprava«
v Pragi in naznaniti pravočasno svoj prihod.
Arhiv v Češkem Krumlovu opravlja viso ko-
respondenco in agendo z inozemstvom preko
Državnega arhiva v Třeboni. Tudi mikrofil-
me in fotokopije iz krumlovskega arhiva iz-
gotavlja třeboňski arhiv, denar zanje pa se
nakazuje na »Archivni sprava« v Pragi. De-
lovno vzdušje v krumlovském arhivu je za-
radi čistih, velikih in svetlih prostorov, za-
radi ljubeznivosti in ustrežljivosti njegovega
predstojnika prof. Františka Navrátila in na-
mestnika Jiří j a Zálohe zelo prijetno.
NASLOVI ARHIVOV
Archivní správa CSR, PRAHA 6, Třída Obrán-
ců míru 133. :
Státní archív Třeboň, TŘEBOŇ, Jižní Cechy.
Státní archiv Třeboň — odbočka Český Krum-
lov, Český KRUMLOV, zámek.
Steiermárkisches Landesarchiv, A 8010 GRAZ,
Biirgergasse 2a.
Osterreichisches Staatsarchiv, Finanz- und Hof-
kammerarchiv, A 1010 wien, Johannesgasse 6.
LITERATURA
Státní archiv v Třeboní. Průvodce po archiv-
ních fondech, sv. 3, Praha 1959 (Kčs 17, 60), str.
10 ss., 19—23, 49, 63, 73, 80, 89—90, 94, 97, 115, 122,
162—163.
Kutschera Josef, Zur Geschichte der Fursten
von Eggenberg, Graz 1866.
Heydendoirff Walther Ernst, Die Fursten zu
Eggenberg und ihre Vorfahren, Graz 1965 (z lite-
raturo).
Záloha Jiří, Přehled vývoje eggenbei-ské drža-
vy v jižních Cechách, Jihočeský sborník histori-
cký 1958, str. 27—29.
Záloha Jiří, Eggenberská zámecká kapela v
Českém Krumlově, Hudební věda 1969, str. 234—
240.
Ludvik Dušan, Die Eggenbergischen Hofkomó-
díanten, Acta neophilologica 1. III., Ljubljana
1970 str. 65—92 (z najnovejšimi izsledki in z li-
teraturo).
81