"Mir — da, nasilje — ne! Nasilje vodi v revolucijo. Revolucija pa v izgubo svobode." Peace — Yes, Violence — No! Violence leads to revolution. Revolution leads to loss of Freedom. (Papež Paul VI., za Novo Leto 1978) sLoDensKA FOR A FREE SLOVENIA "A prince, whose character is thus marked bv everv act which may define a tvrant, is UNFIT to be the mler of a FREE people". American Declaration of Independence. (4th of July, 1776) ETNIK XXIX.-VOLUME XXIX.-j„l,j 1978_Published monthly by: Slovenian National Federation, of Canada, 646 Euclid Ave., Toronto, Ont., Canada Knn MAT -rr» 01711110 __________■ ___________________' KDO NAJ TO RAZUME? Obhajamo 33 letnico muče-ništva naših slovenskih mož in fantov, že lani in tudi posebno letos je v teku nekakšna akcija za "kulturno sodelovanje"? S kom? S tistimi, ki jih pošilja sem v Ameriko, v Kanado, v Avstralijo rdeča Slovenska Izseljenska Matica. Kakšna naj bo le taka "kulturna izmenjava", če lahko prihajajo v zapadni de mokratični svet ljudje, kateri imajo nalogo tukaj širiti med Slovenci njihovo nedemokratično kulturo, ki je vseskozi rdeče pobarvana. Imamo tukaj svoje pevske zbore, npr. Korotan v Cleve landu in sedaj zbor Slovenska pesem v Chicagu, Zvon v Fair-fieldu. Imamo svoje časopisje, mesečnike, ki niso pod nadzorstvom policije. Imamo svobodo za katero bi nas zavidali vsi, kateri trpijo pod rdečini jarmom. Glasila Slov. Izseljenske Matice in tudi komunistična literatura (Rodna gruda), komunistično "Delo" lahko svobodno prihajajo sem. Nihče jih ne pleni in nihče, ki jih dobiva, ni klican na odgovor. Javno vprašanje tistim, ki zagovarjajo idejo "kulturne izmenjave"! Ali sme v Slovenijo Ameriška Domovina, Svobodna Slovenija, Ameriški Slovenec, Slovenska Država, verski mesečniki Ave Maria, Božja Beseda, inTkhjjzev-today vvhen more than half the globe is floodcd vvith red -tolaJatoiaiiism? The ciimate in the U. S. today may be compared to the fever-ish period of appeasement vvhich prevailed in Britain in the 1930s vvhich blinded them to the grim realities of Hitler's terminal threat to their very exis,tence. Nationalist China, a faithful ally of the U. S., stands as the chief obstacle in VVashington's dri ve for closer relations vvith Communist China. VVill America cut the last links to Taivvan? If so, a political vvhirhvind may svveep Asia. The Chinese on Taivvan find it difficult to reconcile the Carter Administration pledge to restorc morality to the conduct of its international aflairs vvith its plans to abandon free China | and recognize the Communist regime in Peking — a George GrvvelTs "1984 — style" government vvhich liquidated more than 60 million people after its occupation of the matinland in 1949. Recognizing Peking in the face of its deplorable human rights record represent a fla-grand betrayal of American moral principles, vvould erode the credibility of the U. S. among the free peoples the vvorld over and vvould be a giant backvvard for the cause of freedom. American credibility could suffer a blovv from vvhich it vvould be difficult to recover — a credibility loss not only in the eyes of its allies, but also in those of its enemies. Does the U. S. havet he strength and the vvill to keep its vvord? Peking must act before the Kremlin could reach a counter-balancing rapprochement vvith Taivvan and by establishing a fOothold on the strategie island, the Soviet Union could cover the entire southcastern flank of Communist China. "In the long run a harmful truth is better than a useful he" (Thomas Mann) In a certain sence, the U. S. does have a goal — but it is the vvorst goal that any countiy could ever have: to enjoy as much as possible the "pleasant present". But in the dynamic vvorld of geopolitical relatioiiships, to stand stili is to go backvvard. As a result, the U. S. is actuallv in retreat ali around the vvorld. The U, S. doesn't have the courage to say: "No Trespass-ing!" to Communism. Just loOk at vvhat is happening in Eastern Europe, Korea, Vietnam, Laos, Cambodia, Taivvan, Angola Zaire etc. America's influence and prestige is on the rapid decline. The pride of our country has been broken. Tlie time is approach-ing vvhen the U. S. vvill be so fearful oi its owu shadovv that. Slovenski amerišiki inštitut —-The Slovenian Research Center of America, Inc., se že dolgo vrsto let trudi, da bi odkril, dokumentiral in prepričljivo predstavil nele Slovencem, ampak tudi Ameriki in svetu slovenski doprinos Ameriki, Evropi in drugim deželam sveta. Vkljub stiski za čas m sredstva in neizbežnim polenom, ki jih pri resnem delu nikdar nc manjka, je inštitutu znova in znova uspelo vsaj nekoliko predstaviti Slovence in njih uspehe širši ameriški in svetovni javnosti. Raziskovanja, predavanja od ljudskih šol do mednarodnih simpozijev, razstave', skioptične slike, brezplačna informativna služba o slovenski dediščini, nastopi na radisjkih programih in televiziji, periodični tisk in knjige so bili najuspešnejši pripomočki pri in-štitutovem stremljenju prikazati Slovence svetu ne kot narod brez zgodovine (podoba, ki so jo hotelo razširiti Slovencem nenaklonjeni tujci), ampak kot izredno ustvarjalen narod, ki je prinesel bogate darove domala vsem deželam sveta. Odmevnost teh naporov jc vedno bolj razveseljiva. Ob 200-letnici Amerike je npr. vladni list Bicentennial Times ponesel dober — in edini — glas o Slovencih v sleherno ameriško naselbino, kjer je po dr. Gobčevih študijah kar dvakrat poudaril velik slovenski doprinos Ameriki. Med več drugimi primeri te vseameriške ali celo mednarodne odmevnosti pa naj danes o-menimo recensijo v angelščini spisane Antologije slovenske ameriške književnosti, ki sta jo uredila univ. prof. dr. Edi Gobec iz Kentske državne univerze in univ. prof. dr. Adela Don-chenko iz državne univerze v Minneapoiisu, Mimnesoti. Recensijo sta napisala znana sociologa, profesorja Raj P. Mo han in Arthur S. VVilEke iz Au-burnske univerze in jo objavila v vodilni mednarodni sociološki reviji, International Journal of Coutcaiporury Sociolog (Juiy and October, 1977). V nasl-ed-jem objavljamo slovenski prevod njune v angleščini objavljene ocene , * Prvi Slovenci so prišli v Atue riko že v desetletju 1680. Slo venci, ki jih je v njihovi rodni domovini nekaj manj kot dva milijona, so dali Ameriki veliko število misijonarjev in raziskovalcev, med njimi Marka Antona Kapusa, ki je bil predstojnik katoliških onisionov na ozemlju Sonora in Pimeria Alta( severna Mehika in južno Arizona) in rektor kolegija Matape proti koncu sedemnajstega stoletja — in škofa Friderika Barago, apostola Indijancev in znanega učenjaka sredi 19. stoletja. Tu govorimo o prvi antologiji slovenske ameriške proze, ki je kdaj koli izšla v angleščini. Obsega tudi prvo doslej objavljeno zgodovino slovenske američ-ke književnosti v katerem koli jeziku, skupaj s primerki najmočnejše slovenske izseljenske umetnosti. Vključenih ni nit manj kot kar šestdeset umetnostnih del, ki so jih ustvarili vodilni in Široko znani slovenski umetniki v Ameriki, Kanadi in Avstraliji. Delo v celoti osvetii velik slovenski doprinos nele književnosti in umetnosti, ampak tudi prenefeatere druge odlične dosežke slovenskega naroda. Tu gre res za študijo pristne slovenske dediščine. Svojo recensijo zaključita ocenjevalca z naslednjimi besedami: Na področju izseljenski študij smo opažali vrzel v poučenosti glede slovenskih Amer i kuncev — razmeroma majhne slovanske manjšine, ki se vendar ponaša z naravnost ogroonnini doprinosom ameriški umetnosti, književnosti, znanosti in tehnologiji. To vrzel je vsaj delno zamašila pričujoča antologija, iz katere odseva slovenski humor in realizem. Tu objavljena dela so kot ogledalo, ki pozitivno prikaže slovensko ameriško dediščino in dalekosežne dosežke in doprinose slovenske narodne manjžine v Ameriki. I ni noben pobeg od nujnega aktivnega dela za čimprejšnjo svobodo naroda doma. Način dela "Slovenija v svetu" je različen od dela v domo vini, kakor je življenje v emigraciji drugačno od življenja na rodni zemlji. Kot politična emigracija se zavedamo, da je naše poslanstvo osvoboditev Slovenije. Pri tej nalogi pa ne uporabljamo orožja ampak neizmerno moč resnice. Zavedamo se dolžnosti pričevanja pred svetom, da je komunizem največja nesreča za slovenski narod, kateremu je povzročil množico nedolžnih žrtev. Ce jc res kdaj za druge emigracije veljalo, da žal niso ničesar pozabilo, pa se tudi v svetu ničesar naučile — z našo ni tako. Ce česa nismo pozabili, je zato, ker tistega ne smemo. Bog ve, da to ni iz sovraštva do nikogar, ampak iz pravilne ljubezni do resnice, do nas samih in do vsega našega naroda. V tridesetih letih smo kdaj menjali način dela, nikdar pa zapustili svojih načel niti ne osnovnega cilja: s širjenjem zdrave narodne zavednosti, ter s poglabljanjem krščanstva v nas, doseči končno zmago nad sovražnikom človeka in naro dov, nad komunizmom. Naše politične emigracije bo konec šele takrat, ko bo prenehal vzrok zaradi katerega se je rodila, ko bo spet zavladala svo boda nad našim narodom. Naša moč, kot članov majhnega naroda je v visoki kakovosti našega dela, moralni klenosti, kulturni globini, trdni povezanosti med seboj, zasidranosti v preteklosti in v veri v narodovo življcnsiko silo. To je slovenska pot. Zavedamo se, da ni nobeno delo za skupno dobro možno brez stalnega moralnega preroda v nas samih. Vemo pa tudi, da nikdar ni bila in da tudi danes nikjer na svetu ni možna svoboda vesti, vere in kulture, če prej ne pride do politične svobode. Zavedaimi se, da nobeno naše delo ne bo rodilo zdravega sadu, dokler mirno in z ljubeznijo ne pristanemo na usodo, ki nam je bila dana. Vemo pa tudi, kako je ista usoda preko trpljenja očistila naša srca in um, dala pa tudi možnost za širino vizije in za delovanje kakršnega doslej nismo poznalL Zavedamo se, da noben narod na svetu ni povsem neodvisen in zavračamo vsako ilu-zoino in nerealistično iskanje rešitev, vemo pa tudi, da irna-ano pravico in možnost, da pridemo do nujne narodne samostojnosti. Z narodom je kot s človekom: pride doba, ko mora prevzeti nase vso težo lastne odgovornosti; sicer ne dozori in je nevarnost, da propade. Vemo, da še noben narod ni izginil, če jc le hotel živeti, in da vera v lepšo bodočnost našega naroda ne more opešati, če je v nas upanje. Upanje pa je večno, kadar je v nas — ljubezen. Slovenska tisočletna usoda plavati proti toku masovnih pritiskov, nas je usposobila za samostojno življenje v svetu, ki ne trpi svobodnjakov, tako v okviru marksističnih diktatur, kakor v - standariziranem svetu ikonsumne družbe. Zavedajoč se svojega poslanstva, vseh težav, Iki nam jih to nalaga, pa tudi veličine trenutka, v katerega nas je Bog po« stavil, pozdravljamo vse svoje brate doma in po svetu z re« kom "Živeti in umreti za slovenstvo!". Ni bil Slomšek edini, ki je pred stopetdesetkni leti mislil, je pa bil on tisti, ki je na glas izrekel geslo, katero je za naše osebno in narodno rast (Nadaljevanje na 4. strani) Mz slovenske zgodovine... v Profesor Bogdan Novak, ki objavlja v "S.D." sestavke "Iz Slovenske zgodovine", piše serijo zgodovinskih člankov pod naslovom "Miti in resnice o slovenski zgodovini" v Klicu "Triglava" (London). Na tamkajšnje članke mu je dvakrat odgovoril M. L. Ker vsebuje drugi odgovor prof. Novalka misli o vlogi in odgovornosti zgodovinarja na splošno, objavljamo del tega odgovora tudi v "S.D.". Kogar zanima celotna razprava, jo more prebrati v Klicu Triglava, UREDNIŠTVO ODGOVOR M. L.-u. M. L. pribija v svojem drugem dopisu, 'ki je bil objevljen v KLICU TRIGLAVA (št. 457, januar 1978) kot nedvomno sledeče: "Slovenci smo eden najstarejših narodov v Evropi in Karantani ja, menda poleg Irske, med najstarejšimi narodnimi državami". Kar je v tem stavku pogojnega, nedoločenega, je le, da je morda Irs-ka prav toliko stara /kot Karantanija. Vse drugo pa je v liedvom-lj i vi trdilni obliki. Človek -bi mislil, da se to nanaša na Jezo-vo teorijo o skandinavskem i/.voru Slovencev, vendar to nas še vedno ne bi postavljalo časovno pred Grke, Rimljane (ki so tudi imeli svojo narodno državo, predno se je ta razvila v imperij), Kelte, Ilire in mnoga druga ljudstva. Zato sklepam, da je M. L. najbrže mislil na Etručane. Pred nedavnim ml je slovenski zgodovinar v Ameriki pripovedoval, da se je posrečilo nekemu Slovencu, da je razvoz-l.jal zagonetne etruščanske naJi pise na spomenikih v Rimu s pomočjo slovenskega jezika. To je vse, kar vem o tem. Tako bi sedaj nastala nova teorija, ali bolje hipoteza, o etruščanskem poreklu Slovencev, in o Karan-taniji kot nedaljevanju (ali j UTRJEVANJE "STARE SLAVE" morda celo pra-domovini?) etruščanske države. Ker smo navajeni v pluralistični družbi, da ima vsakdo pravico do svojega mnenja, me nova hipoteza o genezi Slovencev ne bi niti malo presenetila. Presenetil pa me je definitiven način, v katerem nam M. L. to novico prinaša Njemu je to že ugotovljeno in sprejeto zgodovinsko destvo. Drugo, kar me je napotilo k ponovnemu odgovoru, pa je M. L.-ova misel, ki se ponavlja na več mestih in povdarja, da bi morala slovenska zgodovina vzgajati pri Slovencih ponos na slovensko preteklost in se izogibati vsega, kar bi vodilo v depresijo. To je nabolje izrazil v stavku "Zgodovinska veda se mora varovati tega, da bi pri občinstvu ustvarjala čustvene depresije, kot jih npr. lahko poudarjanje tega, da smo izgubili dve tretini svojega narodnega ozemlja'." Sicer res malo dalje priznava, da mora biti zgodovinska veda popolnoma nevtralna, še več, razkrivati mora vse takšne potvorbe, iki jim ni namen odkrivati zgodovinske stvarnosti. Spregledal pa jc, da njegov zaključek nasprotuje temu, kar pravi zgoraj. r M. L., pa tudi nekateri drugi slovenski pisci želijo, da bi slovenska zgodovina služila, slična kot v dobi slovenskega narodnega prebudjanja, za to da bi utrjevala slovensko narodno zavest. To pa naj bi dosegla s tem, da povdarja slavno preteklost slovenskega naroda, posebno dobo karantanske države. Noben poklicni zgodovinar se ne more strinjati s takimi izjavami. V pričujočem dopisu hočem pojasniti zakaj. Prčdno pričnem s svojim razmišljanjem, naj nakažem, da opevanje stare slovenske slave lahko doseže prav nasproten učinek, kot si ga pisci dobronamerno žele. Ce se npr. ddkaže, da Slovenci nismo najstarejši narod v Evropi, in da v resnici nismo imeli ali igrali take slavne zgodovine kot pravi M. L., potem odkrijte take falzifikacije lahko povzroči pri mladini večjo depresijo kot poznane mafij: slavne resnice. Moja narodno zavest ni nikoli trpela zaradi tega, ker sem raste! v okolju, ki nas je učilo, da smo Slovenci potomci tlačanov in da je bil le Nemec gospod vse do leta 1848, in deloma še do leta 1918, ko smo se osvobodili tujega jarma. O tem sem imel celo predavanje kot sedmo — ali osmošolec, v katerem sem dokazoval, da vsa slovenska inteligenca lahko dokaže, da izhaja iz kmečkega rodu, če razišče svoj rodovnik nekaj rodov nazaj. Seveda se danes z vsem tem ne strinjam več. Važno pa je, da to ni vzbujalo malodušja v mojem srcu. Prav nasprotno, vzpodbujalo me je k večji delavnosti in delu za priznanje slovenskega naroda. Vem pa tudi, da nisem samo jaz tako čutil. To sem napisal zato, da povdarim, da narodna zavest in na njej sloneče delo slavne zgodovinske preteklosti, temveč od nas samih, od vsakega posameznega člana slovenskega naroda. Ce nam bo ljubezen do svojega naroda vzgojena od nežne otroške dobe, do šolskih let, v šoli in pozneje, potem bomo svoj narod ljubili, se zanj žrtvovali in zanj delali. Po mojem je ljubezen do staršev, do bratov in sester ter do vseh sorodnikov prvi korak do zdrave ljubezni do vseh članov svojega naroda. Ljubezen, ki jo starši prenašaio na svoje otroke, je zato dragocena dediščina, ki jo otroci dobe in jo nato preneso na sorodstvo in končno na ves narod. Kot je ljubezen tisti čudežen vir sloge in sodelovanja v družini, tako je tudi ista gonilna sila, ki žene posamezne člane naroda k delu za narod. Ali bomo s tem delom nadaljevali "slavno tradicijo" svojega naroda, ali pa se borili ža priznanje ponižanega "narod/a tlačanov", potem ne bo več tolike važnosti. Važna je ljubezen in pripravljenost na delo. Pri tem pa ima (kar se je dokazalo v preteklosti) zavest, da je treba več storiti za mali "narod tlačanov", da doseže in nato obdrži isto raven z drugimi narodi, lahko prav takšno pozitivno vlogo pri vzbujenju narodne zavesti med slovensko mladino kakor "slavna tradicija" o najstarejšem narodu v Evropi. Vse to morda zveni staroko-pitno, celo čitalniško in izgleda, kot da nimam nobene zveze z mladino. Seveda temu ni tako. Vsak dan pridem pri pouku v stik s mladino v Ameriki, ki je gotovo v središču vsega, kar draga mladina drugod po svetu posnema. Zato tudi vidim in se zavedam, da ves glušeči hrup njihove moderne glasbe, "sub kultura", preprosta eksotična obloka in beg v preprosti naravo ne more zadostiti hrepene nja mladega srca, da ustvari nekaj pozitivnega. To je krik v O.bupu, beg iz realnosti, bolest duše v blodnem iskanju nečesa, kar bo bolj stalno, pozitivno, za narod, ni odvisna od. primarno. Prvi znaki, da odgo- vor ne leži v frontalnem napadu na oblast in vladajoči razred, ali v begu iz realnosti, so bili v iskanju novih rešitev v orientalskih kultih. Vedno bolj pa postaja jasno, da tudi ti ne morejo nasititi duševnega gladu ameriške mladine. Zato bomo, BOGDAN NOVAK in deloma smo že, priče po-vratka k starim vrednostam, ki jih bodo sicer nove generacije razlagale po svoje, odete v nove blesteče fraze, ne enalke onim od včeraj, pa vendar v glavnih obrisih slične. Podobno se bo zgodilo tudi s slovensko mladino. Njihova želja po uži- vanju, internacionalnosti in ko-moditeti, ki je vzrok upada narodne zavesti, bo šla skozi nove metamorfoze in odkrila na novo stare vrednote v modernejši obliki. Ker delam z mladino imam veliko zaupanje Vanrjo. Isto velja za slovensko mladino, da, prav za slovensko mladino. O PISANJU ZGODOVINE Namen vsakega poštenega poklicnega zgodovinarja je, da skuša UGOTOVITI RESNICO. Seveda lahko začnemo dolgo debato, kaf je resnica, ali je absolutna ali le .relativna, ali je lahko objektivna ali pa le subjektivna, vendar mislim, da vsak pošten pafelicni zgodovinar dobro ve, kaj smatra za resnično zgodovinsko dejstvo. Pri tem lahko uporabljamo čisto znanstvene primere, da ugotovimo, kaj se je dogodilo kdaj. Kadar pa pridemo do tolmačenj, zakaj se je nekaj zgodilo, pa tudi do drugih tolmačenj, tam pa ima vsalk popolno svobodo, le da mu gre za ugotovitev resnice. Talke nove razlage in tolmačenja pomenijo, da človeški duh venomer išče novih idej, nova odkritja, ki prenesejo svež veter v zgodovinsko zatohlost. Za zgodovinarje obstojajo tri osnovna pravila, ki bi jih morali vsi upoštevati:. 1. Pri ugotavljanju zgodovinskih dejstev moramo uporabljati NAJSTROŽJE ZNANSTVENE KRITERIJE. Samo tako bomo dosegli mednarodno priznanje. 2. Vedno moramo POZDRAVITI POSTAVLJANJE NOVIH TEZ, TEORIJ IN HIPOTEZ. Le tako laihiko prodiramo v daljno preteklost našega naroda in končno vsega človeštva, ali pa najdemo možnost novih interpretacij že znanih dejstev. Vse to napravi zgodovino intere-santno širšemu krogu. 3. PRI NOVIH TOLMAČENJIH, PRI POSTAVLJANJU NOVIH TEZ, TEORIJ IN HIPOTEZ se morajo avtorji zavedati, da to še niso priznana zgodovinska dejstva in JIH MO RAJO KOT TAKE TUDI PRIKAZATI. Mnogokrat to ni lahko. Vsak avtor ljubi svoje delo, in je navadno prepričan, da je odkril novo zgodovinsko resnico. Morda jo je, vendar bodo o tem odločili šele polki icni zgodovinarji, včasih šele po veliki debati in po mnogih letih. Zato pa je prav, če hočemo uživati spoštovanje v znanstvenem sve- UREDNIKU PIŠEJO.... Spoštovani! Maintal B. R. D. 29. 5. 1978 (Nemčija). Javljam se Vam, ter se Vam zahvalim za dosedanje pošiljanje in Vam čestitam na dobrem časopisu. Pošiljam Vam tudi moj novi naslov ... S slovenskim pozdravom Vaš T. S. Toronto, 20. junija 1978 Spoštovani gospod urednik! Ko sem v maj-junijski številki Vašega cenjenega časopisa bral članek profesorja dr. Žebota: "Pravica človeka v Sloveniji" v katerem dobro misleči profesor navaja naslednji "up vzbujajoči stavek" ideologa Kardelja iz njegove knjige: "Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja", da "niti država, tu, da taka nova odkritja, teze ali hipoteze, predstavimo kot nekaj možnega, ne pa kot dog-nano zgodovinsko resnico. niti sistem, niti politična stranka (partija), ne more dati človeku sreče; samo človek sam si lahko ustvarja svojo srečo "kot" biljko novega upanja za bodočnost človekovih pravic v deželi, kjer bo — po vseh znakih — Kardelj v bližnji bodočnosti imel še večji vpliv kot ga je imel doslej", sem se kot realist spomnil na znani slovenski pregovor, ki pravi, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne. Neverni Tomaž Ob tridesetletnici društva "ZEDINJENA SLOVENIJA" (Dalje s 3. strani) danes prav talko — kakor takrat — življensko nujno. S pogumom v srcu smo blizu vseh pogumnih slovenskih src! ZEDINJENA SLOVENIJA Buenos Aires April 1978. Darujte v tiskovni sklad S. D. Uvod Vseljevanje je eden najvažnejših vplivov na kanadsko življenje. Ne samo sedaj, tudi v preftefeloštti: Vseljevanje učinkuje na nas kulturno, družbeno in gospodarsko. Na domačem' in mednarodnem področju. Za zagotovitev, da bo vseljevanje še v naprej koristilo Kanadi, je bilo treba zakon za vseljevanje temeljito spremeniti. Ne glede na to ali ste državljan petega rodu ali ste-tukaj samo na obisku,-morate vedeti kako se ta zakon vas tiče. Spremembe V zadnjih štirih letih so posamezniki in razne organizacije Vložile predloge za spremembe v kanadskem zakonu in politiki • vseljevanja. Mnogi izmed teh predlogov so vključeni v noveni zakonu za vseljevanje z namenom, da bodo za mnoga leta služiti vsem v čim večjo korist. Osnovni nameni in cilj našega zakona za vseljevanje so tokrat v prvič jasno izraženi v tekstu samega zakona. Vsi ostali zakonski predpisi in načini na katere jih bodo državni uradniki izpolje-vaili, sedaj potekajo, iz teh ciljev in načel. Nediskriminacija. Združitev družin. Človekoljubna skrb za begunca. Pospoše-vanje kanadskih gospodarskih, družabnih in kulturnih ciljev. Morda boste rekli, da so to samo besede. Berite naprej, ker osltali del • zakona je bil predvideno sestavljen tako, cla bo nudil Kanadi možnost držati svojo besedo. Kako vpliva fa zakon na vseljence in obiskovalce? V bodoče morajo vseljenci in oni obiskovalloi, ki sem pridejo na delo ali študije, urediti vse svoje vseljeniške formalnosti predno pridejo v Kanado. Posamezniki, ne smejo spremenjati svoje zakonsko stanje med tem, ko so začasno v Kanadi. Kanada je vedno dovoljevala vseljevanje družinskih članov in bližnjih sorodnikov z pomočjo poroštva. Pod novo zaanačbo družine kanadski državljani-sedaj lahko, z pomočjo poroštva, pripeljejo starše ne glede na njihovo starost. Kanada je vedno nudila zaščito beguncem znotraj svojih meja v skladu z Konvencijo Združenih Narodov. Ta zaščita ima sedaj veljavo in moč kanadskega zakona. Poleg tega, nova zaznačba za begunce določuje vprašanje kedaj kot na kateri način bo kdo priznan kot begunec z pravico vselitve v Kanado. Pod novim zakonom dobivajo večjo zaščito tudi državljanske pravice onih za katere obstojajo v-seljenišlka poslovanja. Deportacija ne bo več edina možna kazen. Sedaj so manj stroge alternative za manjše prestopke zalkona za vseljevanje. Vseljevanje ne bo lažje, bo pa bolj utemeljeno. Priporočamo, da obiskovalci imajo vsaj en razgovor pri kanadskem državnem uradu za vtizo prodno se odločijo za pot. Na ta način bodo imeli točno poznavanje svojega položaja ko izstopijo iz avijona. Kako io vpliva na Kanadčane Novi zakon za vseljevanje je osnovni načrt za bodočnost. Načrt je upogljiv in upošteva možnost nepričakovanih spre-: memb. Vpliv tega zalkona na bodočnost razvoja Kanade bo nežen vendar dolgoročen. Pred novim zakonom si bodo federalne in provincijalne vlade delile mnoge odgovornosti. V ta namen bodo z prcvincijami sikljenjene uradne pogodbe o načrtovanju in upravljanju vseljevanja Dejansko, taka pogodba je bila pred kratkim skljenjena z quebeško provincijo. V skladu z federalno-provincijalnimi razgovori se bo vsako leto določila in oglasila kvota za vseljeniški obseg. Ta kvota bo odVisela od državnih, pokrajinskih, gospodarslkih in družabnih ciljev. Vseljenci bodo spodbujani, da se namestijo v krajih kjer bodo njihove usposobljenosti za delo najbolj dobičkonosno uporabljive. Odvračani bodo naseljenci od krajev kjer nezaposlitev predstavlja problem. ■3 V glavnem bodo nelegalni vseljenci spoznali, da je novi zakon strožji kot prej. PraV,tako bo pa tudi obteženo delo tistim, ki skušajo izkoriščevati nelegalno vseljevanje. . J Novi zakon bo seveda še naprej obdrževal tradicijo strogo zaščite proti mednarodnim zločincem in teroristom. Na ta način, in še bolje, bo lahko novi zakon za vseljevanje prispeval k razvoju močnejše Kanade. In s tem zagotovljal boljši in lepši prostor življenja za vse. Bodočnost « Bodočnost vseljevanja v Kanado ne more bati upravljano z eno togo vrsto predpisov. Kanadski novi zakon za svelje-vanje vsebuje človekoljublje, pravico, mednarodno odgovornost in prilagodljivost na taik način kot ga nobena druga dežela z sličnim zakonom mirna. Mi smo ponosni na ta zakon. In vas vabimo, da o njem več poizveste s tem da vprašate pri vašem bližnjem centru za migracijo (Canadian Immigration Centre) za brošure ki vsebujejo bolj podrobno razlago o tem zakonu. I* Employmentand CmploJ et Immigration Canada Immigration Canada Bud Cullen, Minister Bud Cullen, Ministre s***«' ••».- O I ....... . ...................•::;■•" ''.:■ : ' v' • • • • ■mmSiim:-^. ..." ■ .. . III W8š mm I. v Kanadski vseljevalni zakoni so se izpremenili