Poštnina plačana v gotovini PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE 7 LETNIK X ★ LIV » JULIJ ★ 1954 VSEBINA: I. Zabel : Predsednik Tito v Poštarski koči na Vršiču . Pavel Kunaver: Snežnik spomladi Leo Maduschka: Smrt v gorah . . . . ! Jos. Wester: Planinski opomini in zapiski iz L 1953 . [ Fedor Košir: Ivan Koren dan, zadnji pipar in soustanovitelj SPD — umrl......... Jože Humer: Skica s Pece . Mitja Sarabon: Dež ...... Dušan Novak: S poti po Hrvaškem ! ! Jože Vršnik: Drobca iz Solčave Andrej Beg: Zimski čari na Ojstrici Davčne lot^T* ' °b ^^ društva Konjska gora Iz planinske literature ............. Razgled po svetu..... Natečaj...................... priloga v 7. ätev.: Toto prof. Janko Ravnik: Pastirski stan na Kanin! Grintovcl Prilogo natisnila tiskarna »Ljudske pravice« v Ljubljani 361 302 370 371 374 375 377 378 381 383 385 387 396 401 408 po dva številki skupaj/ ,Članke ™«liia?t. aLna let0' P° ROtrebl v snopičih Uprava: Planlnka zve/a slo^le ™?Mi»nfaT"jlslov: Tine Orel, Celje. I. gimnazija / telefon / TuSPurejaliullca $ Poštni predal zu izidu številke), naroünina, honSoLS rÄi (kiset^oštevajo dva meseca po »Jože Moškrič. v Ljubljani "letna naročja „ ''.if: naslovov / Tiska tiskarna v štirih obrokih po T / tSTw*1 morete plačati tudi "Ä-ässSSÄ« Trgovsko podjetje na veliko LJUBLJANA, Ciril Metodova Po novif) anižanig cenaQ in pod najugodnejšimi pogoji si laßko planinske posiojanke nahaviie pri nas use vrste volnenega in bombažnega blaga, odeje žimnice Ud. v bogati in pestri Izbiri I. Zabel: pzedsedhiU 7Ma v VoštacdU UoZi na I/cšižu Sredi maja je poštarska koča na Vršiču, dobila izredno visok obisk. Obiskal jo je predsednik FLRJ tov. Tito v spremstvu podpredsednika Izvršnega sveta LRS tov. Mačka in ostal v njej dva dni. Tov. Tita so pozdravili predsednik, gospodar PD PTT in oskrbnik ter mu želeli prijeten oddih v koč.i in naših planinah. Nad tri ure je ostal tov. Tito v prijetnem pomenku z našimi planinci v pričakovanju ure, ko bo treba še v temni noči oditi na prežo na ruševca. Navdušeno je pripovedoval o lovskih uspehih in trofejah, ki jih je uplenil v raznih krajih. Prav kmalu smo videli, da je tov. Tito odličen lovec in strelec, saj je vsak plen zadel tudi na velike razdalje z enim samim strelom. Pripovedoval je o kozorogu z izrednim rogovjem, o divjem vepru, ki je tehtal nad 300 kg in mogočnih čekanih, ki so ga krasili, o divjih petelinih, volkulji pa tudi o dveh medvedih, ki imata ograjen prostor v njegovem vrtu in katerima prav rad prinaša sludkor. Poštarji večina nismo lovci pa zato nič čudnega, da mu je lov. Mrak želel obilo sreče na lovu., s čimer se je pregrešil proti lovskim postavam, saj lovcu ne smeš nikdar voščiti sreče. Tov. Tito je odšel nu lov in čakal prvega svita. Pa glej ga — smola! RuSevec ni hotel peti in se mu ni bi!o mogoče približati. Ko se je vračal, se je tov. Tito pošalil, da je kriv tisti poštar, ki mu je voščil srečo. Kljub temu je bil razigrane volje, saj nas je opoldne sam povabil na slikanje. Slikal nas je, nato pa je lov. Maček slikal še njega v naši sredi. čakal je drugega jutra. Močan naliv opolnoči je očistil ozračje, tov. Tito je ponovno odšel na ruševca. Tokrat mu ni nihče voščil sreče, zato je uplenil krasnega starega ruševca, za nameček pa še divjega petelina. Prijetno se je počutil tov. Tito t) naši koči. V knjigo gostov se je vpisal pod štev. 152, v spominsko knjigo pa je napisal pohvalno posvetilo. Ogledal si je tudi album slik, ki nazorno prikazujejo gradnjo naše postojanke od vsega začetku do ustanovitve PD PTT v Ljubljani. Zadovoljen je bil s postrežbo, ki je bila po njegovi volji pač planinska, pa tudi pogradi ga niso motili, saj pravi, da so mehki in se sladko spi na njih. Začasna oskrbnica prijazna Ančka Titu je brez najmanjše zadrege res čas vzorno stregla in se prav po domače z njim pomenkovala, zato se je tudi pri slikanju postavil k njej, ob slovesu pa ji je krepko stisnil rofco. V sporni« smo mu dali ruzglednice, naslednji dan pa še umetniško povečano sliko poštarske koče z Mojstrovko v ozadju, ki ga naj spominja nu bivanje v njej. Z obiskom tako visokega gosta smo dobili poštarji planinci in koču na Vršiču posebno priznanje, ki ga bomo znali ceniti. Tiho planinska ugodje v enem najlepših planinskih kotičkov mu je ugajalo, zato je obljubil, da bo Vršič in našo kočo še obiskal. Tov. Titu smo želeli obilo zdravju, sreče na lovu pa mu ne bomo Selili nikoli več. 361 Pavel K u na v er : SNEŽNIK SPOMLADI dkar so pod Snežnikom postavili {Cankarjevo kočo, sem obljubljal svojim tabornikom, da jih bom peljal na Snežnik. Iz previdnosti pa sem le nekaj tednov prej pisal v Ilirsko Bistrico po informacije glede prenočišča, da ne bi pripeljal prevelike skupine, za katero bi bilo nazadnje treba prositi pri medvedih za gostoljubnost. Prav je bilo tako, ker odgovora na moje vprašanje ni bilo. To je bilo sumljivo in vzel sem s seboj lc deset fantov. Dne 14. junija smo žo malo pred četrto uro zjutraj metali kamenčke v okno predsednika Planinskega društva v Ilirski Bistrici, da bi nam povedal osebno, kako jc s kočo pod Snežnikom, ker pismenega odgovora ni bilo. Izvedeli smo žalostno novico, da je koča izro-pana in neuporabna. Kakor smo pozneje ugotovili, je bilo še slabše, ker so zlikovci, kar sc ni dalo odnesti, še polomili in uničili. Torej je bilo le prav, da nas je bilo le malo na tridnevnem pohodu v mogočno Snežnikovo območje. Tri dni smo bili tam gori, a razen dveh gozdarjev in nekaj drvarjev nismo srečali v tamošnji samoti nikogar. In vendar jc Snežnik najmogočnejši kraški masiv na Notranjskem, ki se ponaša obenem tudi z najvišjim notranjskim vrhom, s katerega je edinstven razgled na morje v Kvarneru in na mogočno vzvalovano morje neštetih samotnih gora Dinarskega gorovja na severozapadu Jugoslavije! Ce vzamemo cclotni masiv, h kateremu moramo pravzaprav prišteti tudi Javomike nad Cerkniškim jezerom, potem nas preseneti njegov obseg. Ako ga primerjamo na zemljevidu Slovenije n. pr. z obsegom Julijskih Alp: ves snežniški masiv je skoraj tako velik kakor ta naša najvišja alpska gmota! Najbolj jasna meja tega višavja je na zahodni in na severovzhodni strani. Na zahodu sega v glavnem tja do Postojnskega ali Pivškega polja in do gorenjega teka reke Reke na jugozahodu, na severovzhodu pa do globoko v kraške planote vgreznjenih polj: do Cerkniškega jezera, Loškega polja (Obrh), Babnega polja, Prezidskega potoka, Cabranke in izvira Kolpe. Nobene globoke vrezane doline in javne meje ni na jugu proti Hrvatski, in včasih sc zdi, da celo daljni Risnjak s sosedi še vedno moli iz iste mogočne visoke kraške planote. Posebnost te silovite gmote, ki po večini sestoji iz lahko topljivega krednega apnenca, proti vzhodu pa deloma tudi iz jurskih in triadnih skladov, pa je predvsem v vodah. Mogočno se vzdiguje severno od Kvamerskcga zaliva in je najvišja pregrada med severnim Jadranom in Ljubljansko kotlino ter Dolenjsko. Zalo se na njem zgoste ogromne množine hlapov, ki jih prineso jugozahodni in južni vetrovi, kakor se to zgodi v Julijskih Alpah, ki so tudi nekak mogočni zid med Sredozemljem in Srednjo Evropo. A vendar kakšen razloček! V višji masiv Julijskih Alp so zajcdenc krasne globoke doline, kjer 362 privirajo na dan številne rečice — Snežnik pa je nerazčlenjena visoka planota, četudi pade na njem za 2000 milimetrov več padavin na leto kakor v Ljubljanski kotlini in do 2600 milimetrov več padavin kakor na skrajnem robu Prckmurja! Vso to vodo požre nenasitni, strašno razpokani kredni apnenec in jo odda šele na skrajnem robu gori omenjenih mej, kjer se z njo polnijo Kulpa, Čabranka, Prezid.ski potok, poplave na Loškem polju in v Cerkniškem jezeru, pa tudi Pivka in Reka ter daleč na jugu Rečina. Kljub mogočnim padavinam moraš na Snežniku imeti čutaro vedno s seboj, če nočeš biti navezan na zelo redke cisterne, na še redkejše studence in le lovccm in gozdarjem znane. V višjih legah pa dolgo v pozno pomlad obleže krpe snega. Le led v nekaterih ledenih jamah ostane čez leto. Zaman pa bi se trudil priti do podzemskih tokov, ki se zbirajo globoko v osrčju te silne kraške visoke planote. Črna žrela prepadov držijo v globine; pri Klanem so prišli celo nad 400 m globoko. Številni vhodi v prepade se odpirajo v samotnih gozdovih, v globokih vrtačah ali na njihovih pobočjih. A v pravo osrčje te mogočne gmote sicer tako silno razjedenega in razpokanega apnenca te ne pusti nobena jama, noben prepad. Strašno deluje voda, ruši apnenec in z njim maši po udorih dohode v skrivnostno notranjost. Zato bi se zaman trudil, da bi mogel določiti razvodnico med prej naštetimi rekami, da bi mogel jasno povedati, od kod teče s Snežnika ponikujoča voda n. pr. v Cerkniško jezero, od kod pa v Pivko, ali kje je podzemska meja med vodami Kolpe, ki oddaja svojo vodo po drugih rekah Črnemu morju, in vodo Rečine, ki teče v Jadransko morje. Ljubosumno čuva snežniški masiv te skrivnosti, nalogo, ki naj jo rešijo poznejši rodovi. Posebnost vse te skrivnostne pokrajine pa so tudi gozdovi. Čez vso silovito planoto, preko tisočev bolj ali manj težko dostopnih vrtač in uval se razprostira nepretrgana zelena odeja gozda, ki sega od tod kar dalje in dalje preko Hrvatske in Bosne in Črne gore tja do skrajnih jugovzhodnih mej Jugoslavije! Kakšna lepota, kakšno bogastvo! Pa se tega premalo zaveda večina Slovencev. Čudno to ni, kajti od davna to ni bil naš svet. Poleg silnih gozdov, težko dostopnega Krasa, nerazčlenjene, od tisočev vrtač prevrtane površine je imel vse to v oblasti tujec. Kneza Windischgraez in Schönburg-Waldenburg sta bila lastnika večine teh 35 000 hektarov po slovenskem ozemlju se razprostirajočega gozda. Znala sta izkoriščati to bogastvo v svojo korist, a priznati se jima mora, da sta s pomočjo naših ljudi znala ohraniti gozd, da se goli kras ni širil, in posebej, iz turističnih ozirov omenjeno, da je Schönburg-Waldenburg po svojih lovcih čuval tudi živalstvo in edinstveno floro na Snežniku samem. Sedaj smo na svoji zemlji svoji gospodarji. Tega se moramo zavedati zato, da bomo svojo last znali tudi čuvati! Pri Ilirski Bistrici je meja med nepropustnimi oligomiocenskimi skladi in krednim apncncem. Dokaz je kaj občuten: Še nekaj metrov smo šli po blatni stezi, kjer je po deževju prejšnjih dni povsod curljala voda po površju. Pa kar naglo so se iz teh skladov dvignile bele pečine ilirskega kamnoloma. In malo v stran nas je prav posebno pre- 363 pričljivo pozdravil kras: iz podzemske jame v strmi steni je drla mogočna voda in padala v lepem slapu v dolino. Voda je poniknila kdo ve kje tam v visoki planoti, se zbrala v podzemski potok, tu na strmini pa jc udrla na dan in se pridružila reki Reki, ki teče od tod po nepropustnem površju rodovitne Vremske doline proti severozahodu, dokler je pri Škocijanu pri Divači ne sprejme zopet Kras v svojo črno, votlo nedrje. Kakšen sijajen svet na tako malem prostoru! Ob robu kamnoloma smo se začeli strmo dvigati in dosegli kmalu prvo stopnjo visoke planote nad Ilirsko Bistrico. Iz nje se dvigajo posamezne vzpetine do višine 800 m, od katerih je Ahac 801 m visok in se dviga nad strmim pobočjem 400 m niže ležeče doline reke Reke. Planota je žc čisto kraška s tipičnimi vrtačami in brez površnega odtoka. O sili burje pripovedujejo posamezni bori, ki mole večino svojih vej tja proti morju. Človek je tu že zasadil velike pasove bora, ki se uspešno ustavlja v bran. Ti umetno zasajeni gozdovi so dokaj obširni in so pokrili že precejšen kos goličav na jugozahodnem delu Snežniške planote. Verjetno je, da je te goličave, ki leže najbliže cestam, ki držijo do morja in dežel brez gozdov, zagrešil človek. Bori pa so se sedaj usidrali med skale in so pokrili že nekatero žalostno skalno goličavo. Toda če stopiš s ceste v gozd, vidiš iz podrasti povsod moleti ostre čeri in občuduješ trdoživost bora, ki vztraja, raste in pripravlja prst bolj občutljivim drevesom kljub pomanjkanju vode in hudi burji, ki posebno v pozni jeseni, pozimi in zgodnji pomladi vrši tja proti Kvarneru. Peš tu le malokdo potuje. Zato pa je na skalovitih obronkih ob cesti pravi vrt skalnih cvetic, da se kljub dolgi poti oko ves čas raduje nad živimi barvarni sredi zelenja in modrosivih skal. Naš mladi botanik W. je imel svoje posebno veselje nad cveticami in je naredil, skakajoč ves čas s poti v stran, še enkrat več poti kakor mi. Njegovim vzklikom sem moral seveda mnogokrat slediti. Posebno smo bili vzradoščeni, ko nam je v senci košatega bora pokazal krasno b r s t i č n o lilijo (Lilium bulbiferum). Kakor rdeč plamen je žarela v modrikasti senci drevesa. To lepotico, ki bi ob večjem obisku »prijateljev cvetic« že davno izginila, smo nato pogosto srcčavali. Ko smo prekoračili umetno zasajeni borovi gozd, so nas sprejele zopet širne travnate poljane, idealna smučišča! Kadar tod ne razsaja burja, mora biti za smučarje najlepše, kar si morajo želeti; kilometre in kilometre daleč se razprostirajo najrazličnejše nagnjeni tereni med vrhovi, ki mole v Suhem vrhu 1175 m, v Ostrici 1248 m in v KozlekU 997 visoko. Seveda je to čisti kras z vrtačami in škrapljami, kajpada brez tekoče vode. Treba je stopiti le malo v stran s poti in tla ti pokažejo, kam izgine vsa voda. Kljub temu pa je to krasna travnata pokrajina in mislim, da je popolno pomanjkanje vode vzrok, da se tod ne pase nobena živina. Le v dnu nek*? silne uvale smo videli od daleč rastlinje, ki priča, da se tam za nekaj časa ustavlja večja množina deževnice in snežnice. Sicer pa sem zaman z daljnogledom pregledal vsa pobočja, nobenega živega bitja ni bilo na tem samotnem, sanjavem travnatem svetu, ld ga omejujejo nekateri slikoviti 364 kameniti vrhovi, ob katerih pa se že pričenjajo kazati predstraže silovite armade gozdov, segajočih do skrajnih jugovzhodnih meja domovine. V tem samotnem travnato-skalnem svetu je cvetje nedotaknjeno. Poleg že omenjene brstične lilije so bile posebno »vidne« naslednje lepotice: košutnik, bratinski svišč, alpski volčin, čmerika, navadna potonika, trebušasti svišč, tržaški svišč in ilirski mleček. Za temi travnatimi goličavamji se je svet dvignil v višjo stopnjo snežniške visoke planote. Ker dela cesta velik ovinek, smo se po stezi dvignili nanjo in zopet dosegli cesto, od koder se je že z višine okoli 900 m odprl lep razgled proti jugu. Toda pokrajina se je začela sedaj naglo izpreminjati. Vedno več je bilo dreves, mnoga od njih so bila prav pošteno okleščena od burje; in skalovje jc bolj in bolj stopalo na dan. Mestoma so se razprostrle gole plošče, drugod so skale tvorile slikovite, razvalinam podobne skupine. Ko pa se je svet v povprečni višini 1000 m zravnal, v kolikor se to more na kraški visoki planoti, je prevladal gozd, ki je milostno pokril vse razdejanje, katerega je v apnencu povzročila voda. Levo in desno so se vrstile vrtače, plitve in globoke, položne in strme. Grozen bi bil ta svet, če bi ga oropali gozda. Povsod, tudi v gozdu gleda skala iz tal, nekatere vrtače kažejo prav posebno divja skalna pobočja. Ni čudno, da v takem skrajno težko prehodnem svetu najdejo zavetje medvedje, jeleni, divje svinje in volkovi, ki jih tod menda nikoli ne bo mogoče zalreli. Po šestnajstih kilometrih se je na desni posvetila jasa in na njej velika kamenita zgradba, gozdarska koča na Okroglini. Toda utaborili smo se začasno na robu gozda in kuhali naše pozno kosilo. Šc nismo dobro pojedli, ko so se oblaki zgrnili nad pokrajino in lilo je v presledkih tja do večera, ko je soncc iznova posijalo. Zavetje in ležišče za noč smo našli v bornih barakah na slami, a spali smo kakor ubiti do zore. 15. junija smo zgodaj zapustili ležišča in odšli v sveže jutro. Cesta je držala malone popolnoma ravno tja do 113. kilometra ves čas po gozdu. Starega drevja sicer ni, a vse je kakor v parku. Zanimivo je, da je že na skalah ob cesti odkril naš mladi botanik W. kraško planiko, Leontopodium Alpinum, var. krasense. Zaverovani v lepi gozd smo pri kilometru 18 naredili usodno napako. Sledili smo dobri markaciji na desno s ccstc. Tabla z napisom »Sn ež. n i k« pa je bila tako nerodno postavljena, da je nismo opazili. Sledili smo torej markaciji skozi gozdne goščave po kar dobri poti. čez čas je (markacija zapustila pot in krenila po strminah brez steze kar skozi gozd. Mislil sem, da je to kaka nova pot, ker so bile markacije dokaj sveže. Bila pa je tudi mikavna zaradi divjine. Po strminah sledeč rdečim lisam smo se dvigali in se oprijemali dreves. Mahovitc skale so molele tu in tam iz tal. Divje živali so zapustile v tej samoti svoje sledove. Posebno jasni so bili sledovi merjasca, ki se je mestoma globoko udri, tu pa tam tudi ril po zemlji. Vse to nas je zmotilo in tako mikalo, da smo po dveh urah sopihanja zadovoljni stopili na dokaj stalnat greben. Prvi, ki je stopil na vrh, je prese- 365 nečen vzkliknil: »Krasen razgled — na Snežnik!« Hitro smo se znašli. Zašli smo na nad 1400 m visoki razgledni vrh Planinec. Znan je po svojih planikah in res divnem razgledu. A nas je tako pogrelo, da smo jo naglo ucvrli po strminah nazaj. Morda bi ostali kaj dalj na vrhu, ker je bil razgled res čudovit — a nebo se je začelo preprezati s ci-rusom, na jugovzhodu pa so že plavali temnejši oblaki. Po treh izgubljenih urah smo bili nazaj na cesti in na pravi poti, ki nas je v kratkem privedla na lepo jaso v Črnem dolu (1060 m). Z gnusom smo sc obrnili od strašno izropane koče, ki se je imenovala po Cankarju. Žalosten je bil pogled na razvaline nekdanjega hotela. Tem lepši pa je bil razgled preko gozdov na pobočja Malega in Velikega Snežnika. Ko smo napolnili čutare pri cisterni, smo jo ubrali dalje. Presekali smo po bližnjici ovinek in iznova hodili po krasno izpeljani gozdni cesti, ki drži iz Ornega dola deloma po strmih pobočjih vrha Peščina (1465 m) in pod koto 1459 m nad globoko udrto Grdo drago. Cesta je zgrajena le za izkoriščanje velikih gozdov, ki pokrivajo vsa obsežna pobočja Grde drage tja do višine okoli 1500 m. Mogočna kotlina Grda draga je okoli 2 km dolga uvala prav v osrčju Malega in Velikega Snežnika. Dno je 1177 m visoko, najgloblja vrtača celo samo 1092 m, a na vseh straneh jc obdana od kot 1273, 1451, 1467, 16Ü8, 1512, 1459, 1465 in 1279. Mogoče ima kraj ravno zaradi tega, ker je podobna res ogromnemu kotlu, polnem gozdov, ime Grda draga. Vse skupaj pa mora biti tudi pravi lovski paradiž, da te mika palico zamenjati s puško. Pobočja so mestoma prepadna in cesta tc vodi mimo krasnih prizorov, kjer stara, od vetrov razmršena drevesa komaj najdejo prostora za svoje korenine med skalovjem. (SI. 1 in 2.) Preko vsega pa gledata vrhova obeh Snežnikov, ki ju malo pod vrhovi krasi visok pas strmih, deloma navpičnih sten. Gubanja opaziš v njih le malo, a voda jim ne prizanaša. Vertikalno žlebičje jih mestoma na gosto prepreza in priča o topljivosti skalovja. V dobri uri in pol smo prišli v koleno ceste prav na skrajnem vzhodnem pobočju Grde drage kakih Risal Pave! ICunaver SI. 1 — Motiv s pota na Snežnik 366 dve sto metrov nad dnom uvale. Kakor da bi hotela podčrtati svoje ime »grda«, se je od nas poslovila s posebnim prizorom. Tik pod potjo zija v razdrapani skalni steni črno žrelo Hude jame. Je okoli 102m globok prepad, ki ga je deloma naredila vertikalno odtekajoča voda. Mračen gozd, rastoč težavno na skalnem pobočju, črno žrelo jame, izginjajoče v osrčje zemeljske skorje, in prepadnc strmine v goščavi Grde drage, vse to napravi na človeka globok vtis. 2relo Hude jame pa je obenem najboljši kažipot. Na nasprotni strani ceste se namreč odloči steza proti vrhu. Gozd na teh strminah res težko uspeva, ker povsod štrli skala na dan. Dasi je bilo že sredi junija, smo v nekaterih vrtačah tod še vedno našli sneg, razhojen od raznih živali. Risa] Pavel Kunaver Po Sledovih smo mogli ugo- SI. 2 - S poti na Snežnik toviti predvsem mcrjasca, jelena in srno. Hoja strmo navzgor nas je kaj hitro privedla na gozdno mejo. Vse kar premore Snežnik, ki ga uničevalci cvetja še niso obiskali, se je razprostrlo pred nami v popolni, nepokvarjeni lepoti. Take so najbrž bile naše gore nekdaj! Najprej so se pojavile anemone v presenetljivi množini tik ob poti in izven nje. Mednje so se kmalu pomešale neštevilne pogačice, da je svet kar zagorel od njih. Nato veliki Kluzijev svišč, a v kakšnih velikih skupinah! Mestoma je bilo vse modro od njega. Posebno ta cvetica in velike skupine pogačic so nas spremljale do samega sedla med Malim in Velikim Snežnikom. V vrtačah in na pobočju Snežnika samega so postajale snežne krpe vse večje in ob njih zopet posebna flora, med drugimi najnež-nejša, soldanela. Na nekem mestu je požar uničil veliko množino ruševja. Zgoditi se je moralo to žc pred desetletji. In danes je tam prava puščava. Niti trava niti ruševje se ne more več oprijeti tal. Kakor svarilo 367 zeva ta strašni, čisto kameniti del pobočja med ruševjem in tratami češ, pazite na gozdno odejo! Zadnje trate pod vrhom so bile pravi vrt kosmatincev, anemon, velikega in malega svišča, pogačic in ob straneh tudi iz rododen-drona, ki pa še ni imel popkov. Vrh! Kopa, kjer iz travic mole skale, a vse vabi k počitku in užitku. Mi smo se mu vdali za tri ure, četudi so fronte črnih oblakov napredovale malone od vseh strani proti samotnemu notranjskemu orjaku. Alpe so daleč in izpod nizkih obokov so se njihova še vedno zasnežena pobočja svetila k nam dol v pozdrav. Posebnost razgleda s Snežnika pa je drugod. Na jugu leži sončni Kvarner. Tudi tedaj se je svetil v soncu, ko je zaledje že pokrivala senca temnili oblačnih gmot. Sence oblakov so vso kraško pokrajino, ležečo pod nami, naredile še bolj skrivnostno. Tam v daljnih Alpah so številne doline. Ce so še tako zavite, vendar odprte drže v neko smer. Tu pa divji kaos tisočev vrtač, pogreznjenih v tihe širne gozdove. In kakšne so te kotline! Najstrašnejša jc severna stran Snežnika. Tam se je morala na nekaterih mestih apnenčeva skorja tudi udreti, ker se razprostirajo neposredno pod vrhom in proti Peklu ogromne udorne vrtače s pre-padnimi, mestoma navpičnimi skalnimi stenami. V njih do konca pomladi, v nekaterih osojnih krajih pa tudi pozneje, leži sneg. Tako najdeš med 1796 m visokim vrhom in koto 1592, ki ni niti kilometer oddaljena, vrtačo z dnom v višini 1401 m! Vrtača Pekel, 1 krn severno od Malega Snežnika, pa ima dno v višini 1151 m! In koliko je drugih velikih globokih vrtač, pogreznjenih v to visoko planoto! Največja pa so uvale, ki po svoje razčljenjujejo to pokrajino. Samo v bližnji okolici Snežnika so ugreznjene med vrhove naslednje uvale: dva Črna dola, Grda draga, (ki jo delavci imenujejo tudi Volčja draga), Grdi dol, Vodni dol, Kosmati dol, Lepi dol, Mašun i. dr. Tisoče in tisoče najrazličnejših vrtač je ugreznjenih brez vsakega reda na ogromnem svetu od Nanosa in Javornika, pa tja do morja in do Risnjaka. Le tu in tam gleda goli kras na dan, in tam je čista skala, mestoma tako ostro izglodana od vode, da bi sc urezal ob njenih robovih. Saj ni čudno! Bodi tod še ob takem nalivu, naj se mogočne plasti snega pod vročim pomladanskem soncem še tako tajajo, ne boš videl na tem svetu niti enega potočka. Vso ogromno množino vode požre razpo-kani in topljivi apnenec. Pomislimo, da samo v državnem gozdu, ki meri okoli Snežnika okoli 35 000 ha, izgine brez nadzemskega odtoka direktno v zemljo okoli 1260 milijonov kubičnih metrov vode na leto! In vsaka kaplja po svoje razjeda ta apnenec! Ta voda pa, ki jc tako skrivnostno izginila pod Snežnikovo apne-niško planoto, nas je danes iz daljave pozdravljala! Cerkniško jezero se je svetilo tam pod Slivnico in tam na zahodni strani planote malo Petelinje jezero. Pod seboj smo videli Suho Loško polje — a po nalivih se tudi tam posveti jezero kakor tudi drugod na Pivškem polju. 368 Pa tudi vrh noče zaostati. In takoj na severovzhodni strani zija v vrhnji kopi prepad. Njegovo žrelo je 23 m dolgo, najožje mesto v njem meri okoli 6 m, onega dne je bilo še 24 m do snega, a ker je že precej odstopil od skalnih sten, smo mogli preceniti njegovo debelino: bilo ga je šc okoli 8 m na debelo. (SI. 3.) V tem, ko smo se mi naslajali v glavnem nad veliko prirodo, pa je naš botanik neprestano stikal po vrhu. Poleg krasno razcvetelega velikega Kluzijevega enciana je on seveda našel še vse kaj drugega. Povedal mi jc žarečih oči, da je odkril naslednje cvetice: Arabis Scopoliana — Skopolijev repnjak, Leontopodium alpinum var. krasense — kraško planiko, Ranunculus carinthiacus — koroško zlatico, Hcdraiantus cro-ticus —- vrčico, JBartschia alpina — alpsko žalujko, Anemone alpina — alpski kosmatinec, Trollius europaeus -— pogačico, Achillea Clavcnac - planinski pelin, Rhododendron hirsutum — sleč, Linun julicum — julijski plan, Pinguicula alpina — mastnico, Hclianthcum (?) alpc-stre — planinsko sončece, Ranunculus Traufcllncri T. zlatico. Erica carnea — reso, Homogvnc discoler (?) — dvobarvni planinšek, i. dr. Ali se vsega tega zaveda planinsko društvo, ki mu Snežnik pripada in kakšno dolžnost ima za zaščito tega, do sedaj skoraj nedotaknjenega naravnega parka? Kakšen bo ta, ko bo stal novi hotel, po dveh, treh letih? V treh urah so se črni oblaki zgrnili nad nami. Tu in tam so iz njih visele goste zavese naliva. Ker se le nismo spravili z vrha, je bilo treba pač sile. Grom in blisk sta pripomogla, da smo hitro zapustili vrh Snežnika. Mladina je tekla, kar so jo noge nesle, jaz pa Risal Pavel Kunaver öl. 3 -— prepad na vrhu Snežnika Celotna globina ca. 32 m, največja ilolžina 23 m, najožje mesto ca. U m 369 sem le počasi odhajal s krasne gore in se poslavljal od razgleda in cvetic. Zal, da je dež prekrižal vse načrte s fotografiranjem, le nekaj skic sem mogel narediti na mokri papir. Da bi pa hitel skozi tihi gozd, se nisem mogel odločiti in tako sem šele pozno dosegel razdejano Cankarjevo kočo, kjer so me moji fantje stoje čakali — kajti tako je bila ponesnažena, da je bilo kar težko najti prostorček, kjer se ne bi umazal. Menda so zlikovci celo streho načeli, ker je kar lilo noter. Ko je dež prenehal, smo zato zadovoljni zapustili umazano luknjo in skozi umiti gozd nadaljevali potovanje do Okrogline, kjer smo na slami zopet našli prijetno ležišče čez noč. 16. junija — domov. Minula dneva pa sta me tako prevzela, da sem hotel biti kolikor mogoče sam s svojimi mislimi. Zato smo hodili v manjših skupinah in uživali veliko naravo vsak po svoje. Kopičili so se namreč nad vso to samoto siloviti kumuli, ki so grozili z nevihto. Pa se jim le nisem hotel vdati. Počasi sem hodil in postajal zdaj ob skalnih skladih zdaj ob cvetnih skupinah ter vsrkaval pred menoj razgrnjeno lepoto. Hude nevihte so divjale nad Učko, nad Kvarncrom, pa tudi nad Vromsko dolino, in še severncjc od nje — celo Snežnik so zagrnile za nekoliko čas težke megle _ jaz pa sem jo končno vendarle suh, a poln doživljajev primahal na kolodvor v Ilirski Bistrici, kjer so moji fantje že zobali zadnje češnje. Leo Ma d tisch k a : cSmrf v gorah Meglč. pošastno plahutajo rjuhe, od daleč so oblaki razdivjani pridrli na nore in jim groze in tajnotemni, beli pajčalani zagrnili vse gorske so vrhe. Votlo hrumi v skalovju divji slap, visoko brizga pene Srni žleb, v trepetu rahleiri se priklanja, les in prek slemen in prek grebenov srep zarjul vihar je svoj mrtvaški ples. Hrumi neurje in naravo sile divjajo sproščene od vseh vezi, kot divje orgle žvižga pis krog sten, blisk se oh blisku vžge in plaz grmi, zdi se: ves svet postal je pekla. plen. Visoko gor pa v göre strmi steni, kjer samo orel gnezdo si ravna, tre peče spačena človeška reva, ki roka kruta gorskega duha jo na usode tehtnico nadeva. Cuj, čuj! ...Ni kamenje to, ki bobni tam gori v stenah in se kotaljd, ne čuješ, da nekdo ko v smrti kliče? Ni krokar črni, ki tam plahuta? Mogoče pa da kliče tam mrliče? Prevedel Alojzij Gradnik Jos. Wester PLANINSKI SPOMINI IN ZAPISKI IZ L. 1953 Nadaljevanje i J a n č j e (794 m) ulija meseca sem pohitel na nasprotni zasavski hrib, na Jančje. Najprimernejši čas za ta izlet je pač ob češnje-vem cvctju, zakaj vse gorske vasi v tem predelu (Vnaj-narje, Gabrje, Prežganje, Jančje, Štanga) slove po češnjah, ki jih dobavljajo ljubljanskemu trgu. No, sem si mislil, ta čas bom dobil pa zrelih češenj zobat, a ni mi uspelo. Namenil sem se na Jančje po najkrajši peti, in ta drži s postaje Laze. Tu sem malo po 9. uri stopil z vlaka ter krenil takoj v strmino mimo obeh Rogačev. Posevki na njivah so dobro kazali, ali na češnjah nisem opazil nobenega rdečega ploda. Povedali so mi, da je pomladanska pozeba vzela vse cvetje in s tem uničila ljudem vse upanje na izkupiček, češ da jim dajo češnje največ dohodka, kadar obrede. Upajo pa, da se bo vsaj jeseni gobova letina obnesla. — Više gori sem opazil ob poti visoke drogove, postavljene v enakomernih presledkih. Tod bo strujil električni tok, kadar bodo napeli nanje žico, kar šc za letos pričakujejo. V pičlih dveh urah sem prispel na Jančje. Na hišah se še kažejo sledovi izza vojne dobe, ko so tod šarili Hitlerjevi nasilneži. Oglasil sem se pri znanem kmetu, kjer so mi za kosilo ponudili jajčno cvrtje in reženj črnega kruha. Tam so bili tačas trije odborniki PD Litija v pomenku zaradi gradnje planinske koče, ki jo društvo namerava zgraditi na Jančjem: svet imajo že kupljen, prihodnje leto pa bo že koča stala. Da bi se le nc izmaličila v planinsko — oštarijo! Gotovo bo s tem ustreženo izletnikom, saj je Jančje imenitno raz-gledišče, mikavno tudi za Ljubljančane, ki imajo od tod svoje mesto lepo kakor na dlani pred očmi. — Požgano župnišče ima že novo streho, sicer pa je še nedozidano in ni stanovalca v njem. Nekdaj jc bila tu zasilna šola. Nedavno je dal okrajni ljudski odbor zgraditi novo šolsko poslopje, a ne na Jančjem, ampak niže doli na zgornjem koncu vasi Gabrja. Kar ostrmel sem, ko sem opazil to lično zgradbo, kakršne ne bi slutil v tem hribovskem kraju. Rad bi si jo bil ogledal, a našel sem vsa vrata zaklenjena. Naravno, saj smo bili v dobi velikih počitnic. Radovednost sem si utešil s tem, da sem skozi široka okna ugotovil v šoli dve parketirani in sodobno opremljeni učilnici. Blagrujem učitelja, ki nudi kmečki mladini prvo učenost v tako razglednem kraju. Kar sprehajalna mi je bila nadaljnja hoja po Vnajnarjih. Motilo me je le to, da je zgodnja slana tudi tu vse češnje pobrala. Na srečo take ujme kmetov ne zadevajo vsako leto. Kako slastne hrustavke 371 sem pred nekaj leti zobal pri Tomažetu! Letos pa mi ni mogel drugega nuditi kakor šilce domačega žganja. Po stezici med gostim borovničcvjem sem dospel v dolini Besnice na cesto, da sem nato pospešil korake proti Zalogu, zakaj na zapadu so se grmadili črni oblaki. Prav ko sem stopil na postajo, se je ulilo in v nalivu me jc pripeljal popoldanski vlak v Ljubljano. Naj le lije, sem si mel roke. Da sem le srečno opravil ta izlet na .sloveče Jančje! K u m (1219 m) Najvišji vrh v Zasavju in glavar Dolenjske je Kum. Nekdaj je bil Kum s cerkvijo sv. Neže in kapelo sv. Jošta sloveča romarska gora, tako da so jo v ljudski govorici nazivali celo Sveti Kum. 2e Valvasor omenja v opisu svibenske fare (VIII, 802), da je na takem shodu dne 29. avgusta 1688 cenil število romarjev na 50 000 in da so izpili 140 tovorov vina. Ti številki je domišljivi zgodopisec menda le preveč navzgor zaokrožil. Minilo je že 14 let, odkar sem bil zadnjič na Kumu. Bilo je to na Vidov dan 1. 1939. V prejšnji mirovni dobi sem ga obiskal najrajši v majniku, ko sc vse rastje bujno razvija, ali pa na Jernejevo nedeljo, ko je bil višek romarske sezone. Seveda nisem več doživljal tiste romantike, ki jo tako živo opisuje Fran Erjavec v klasičnem potopisu »Ena noč na Kumu«. — Najkrajši pristop in obenem naj-strmejši je s postaje Hrastnik - nekoč v mladih letih mi je uspel v dveh urah — najzložncjši pa je s postaje Trbovlje preko Dobovca. Letos sem si izbral daljšo progo: iz Zagorja čez Završje, in to šele sredi meseca avgusta. Bilo je sončno jutro, ko sem na zagorski postaji ob 9. uri stopil z vlaka. Ker nisem opazil nikogar, ki bi imel isti potovalni cilj, sem sam mahnil čez Savo do gradiča Prusnika. Fantič, ki sem ga nalašč vprašal, kako se gradu pravi, mi pove: Potiorek. Primer, da ime nekdanjega lastnika preide na kraj sam. Tu se pričenja vzpon, ki sc vije ves čas v neštetih ključih po senčnatem gozdu. V skopi uri dospeš na rob gozda, kjer se ti pojavi čeden zaselek Završje že v znatni višini 755 metrov. Tu preideš v višinsko uvalo, v čebulovo dolino ob podahku Kozlove gore. Kar je plodne zemlje, je vsa skrbno obdelana. Belo žito v tej visoki legi menda ne uspeva, pač pa že zori oves in ajda jc v bujnem cvetju. To brne po njej čebelice! Sicer vseskozi gluha tišina. Konec uvale, kjer sc kolovoz prevali proti selu Malemu Kumu, sem krenil v breg, zopet v gozd, po katerem drži lisana steza gor do višinskega razpotja, kjer pridrži kolovoz z dobovške strani. Tu se mi pojavi temnosivi kumski znanik, zajetni, na samem stoječi cerkveni stolp. Prvi ljudje, ki sem do njih prišel, niso bili nedeljski turisti, ampak domačini z Dobovca, ki so skladali na voz seno, tod pokošeno. Pozna košnja! — Se stoji na prostem zidana prižnica, s katere sta pela in svirala Erjavčeva zabavnika: ljudski pevec basist in virtuozni frular. V zvoniku so pozvanjali in pritrkavali objestni izletniki, lahko rečem, da ne v čast njih kulturnosti. 372 Prestopim na prisojno stran. Nad nekdanjo mcžnarijo se dviga nova zgradba z visoko streho, drugače še nedodelana. Kakor vse kaže, bo to veliko gostišče, planinski dom, tudi za stalne lctoviščarje. Staro kuhinjo so vklopili v novo zgradbo. Prijazna oskrbnica mc pozdravi kot starega znanca, začudena, da sem še med živimi. V prostrani, zasilno opremljeni obednici je posedalo dokaj gostov, očividno izletnikov iz dolinskega rudniškega revirja, z litri vina na mizah. Niso to pravi planinci, ki preneso dolinske razvade tudi v planinsko kočo, če jim je za navdušenje treba še obilo alkoholne pijače. Da bi novi dom le ne postal hram pijanstva in razbrzdanosti, sem si želel. To bi bila nedopustna skrunitev tega nad vsakdanjost vzvišenega kraja.2 Začudilo pa me je, da koča, ki je opremljena z radio-aparatom, z elektriko in harmoniko, ne zmore nobene — razglednice. Umaknil sem se pod milo nebo, da se razgledam po širnem obzorju. Naravno, da mi jc oko najprej poiskalo kraje, ki me nanje vežejo prvi spomini. Lej, tam je Bučka, kjer sem se v šoli enoraz-rednici učil branja in pisanja, tam škocjansko Stopno, tam drugi vrhovi vinorodnega dolenjskega gričevja. Onstran Krške doline se vleče gozdnati zaslon Gorjancev s Trdinovim vrhom (1181 m), pri čigar krstu sem pred več ko 30 leti govoril pozdravne besede v imenu osrednjega odbora SPD. V globeli ob Krki zrem dolenjsko metropolo, kjer sem preživel tri triletke svoje dobe. Daleč na južnem robu štrli ogulinski Klek, na čigar temenu sem se nekoč sončil, na zapadu pa Snežnik, ki sem ga šele letos prvikrat pohodil in obenem menda zadnjikrat. Gorenjske velikane mi zakriva meglen mrč, pač pa mi migajo zasavski in štajerski znanci in znanke od Sv. gore tja do Pohorja in Donačke gore. Hvaležno občutje prevzema planinca, ko z visoke postojanke zre na vrhove, ki jih je nekdaj obiskal in mu zbujajo zgolj lepe spomine.3 Treba je bilo misliti na odhod. Poslovil sem se od dobrodušne oskrbnice z obljubo, da se bom morda le še kdaj pojavil v njenem visokem domu, in nastopil sem nizhod. Naglo je šlo dol proti 2upi -markirano pol po Dolu sem pustil na levi — in lahkih nog sem golorok prispel v Dobovec, ki se je, odkar sem bil zadnjič tu, z obnovljenimi in novimi hišami nekako pogospodičil. Ni več preprosta hribovska vasica, kakršna je bila v prejšnji dobi. Vidi se, da je prometni in industrijski val že vzplul iz doline na to višavo. Po gladki cesti sem hitel v globcl. Dve pičli uri hoje z vrha Kuma sem imel za seboj, ko sem prekoračil savski most in se znašel v množici čakalcev na trboveljskem kolodvoru. Časovna bilanca kumskega izleta je bila kar zadovoljiva. Če prištejem še dopoldansko hojo vkreber — tri in pol ure — sem vso kumsko turo kot pešec opravil v polšesti uri, sanjaje ob starih spominih in prevzet od novih vtisov. Rila mi je kakor dobrodejna sončna in zračna kopel, nič me ni upehala, temveč le zdravo razvedrila. - O nevšečnem dožiitku gorniškega esteta gl. članek: V. Mazi, Trije »O« v Zasavju. PV 1954, 636. a Obširnejši spis o K um u gl. PV 1911 ochv Manek v knjigi J. Westor, Iz domovine in tujine, str, 178—1Ö8. 373 Fedor Košir: IVAN KORENČAN, ZADNJI PIPAR IN SOUSTANOVITELJ SPD — UMRL Nedoumljiva usoda je naložila naši generaciji žalostno nalogo, da spremljamo na zadnji poti mnoge izmed mož, ki so stali ob zibelki slovenske planinske organizacije, ki so organizacijo širili in krepili m ki so brezmejno ljubili lepote slovenskih planin. Za Mlakarjem, dr. Oblakom, dr. Brilejem in dr. Tominškom sedaj še Ivan Korenčan, zadnji pipar in zadnja živa priča težav in bojev pri ustanavljanju slovenskega planinskega društva! Umrl je 8. junija t. 1. Življenjska pot pok. Korenčana je bila pot človeka, ki si je moral iz majhnih razmer z lastnim trudom priboriti življenjsko eksistenco. Bojen 17. julija 1873 v Ljubljani se je odločil' za trgovski poklic. Kot trgovski potnik je prepotoval mnoge naše najlepše planinske doline in opazoval strme vrhove nad njimi. 2e tedaj je vzljubil planine in jim je ostal zvest vse do konca. V družb: enako-mislečih in čutečih prijateljev je bil navzoč pri tistem zgodovinskem trenutku, ko so 23. julija 1892 pod Stolom na skalah, med najlepšimi planikami prisegli, da bodo ustanovili slovensko planinsko društvo. Komur je znano, kaj je pomenilo v tistih časih avstrijskega šovinizma ustanavljati slovensko organizacijo, bo najbolj vedel ceniti ta junaški in samozavestni sklep pok. Korenčana in njegovih prijateljev, ki so svojo prisego tudi uresničili in 27. febr." 1893 položili temelje slovenski planinski organizaciji. Slov. planinstvo je iz skromnih začetkov neprenehoma rastlo, izpodkopavalo pozicije nemških osvajalcev v naših planinah, obenem pa vzbujalo ljubezen do naših gora in do slovenske zemlje v širokem krogu zavednih Slovencev. Veseli in srečni smo bili, da smo pok. Korenčana in njegovo ženo, zvesto spremljevalko na njegovih planinskih pohodih, pozdravili lahko tudi v svoji sredi lani avgusta v Vratih, ko smo praznovali 60. obletnico obstoja naše planinske organizacije. Veseli zato, da smo mu dokazali, da so njegovi in njegovih tovarišev napori obrodili bogat sad, srečni zato, ker jc kot 80 letnik še tako čil in zdrav, da lahko še vedno prihaja v naročje gora. Izrabili smo jubilejno leto organizacije in njegov osebni življenjski jubilej tudi zato, da smo ga odlikovali s prvim zlatim planinskim častnim znakom v znak priznanja za njegovo pomembno in nad vse koristno delovanje pri ustanovitvi in nadaljnjem razvoju slovenskega planinstva. Žal Ivan Korenčan ni dolgo užival prijetne zavesti, da je vzrastel nov rod, ki mu je slovensko planinstvo tudi pri srcu. Kmalu za svojo ženo se je poslovil tudi sam, tiho in skromno kot pravi planinec. Žalujemo, ker je umrl, odločeni pa smo, da bomo vcepljali vsem planincem tisti borbeni duh, ki je preveval Korenčana in njegove sodelavce že pred 60 leti ob rojstvu slovenskega planinstva in ki je ustvaril pogoje, da na bogatih izkušnjah in svetli tradiciji nadaljujemo z delom za še večjo in plodncjšo rast slovenskega planinstva Gl. tudi PV, 1953, str. 670. 374 Jože Humer: SKICA S PECE rahli rdečici pričakuje nebo gosta z Jutranjega. Tiho, leno teče siva Drava. Slana se hladno bohoti po zarjavelih travnikih, nad njimi se pod skrivnostnim vijoličastim žametom prebujajo gozdovi. V hladno nedeljsko jutro sopiha naš vlak in gradi nad progo težak baldahin sivega dima; skozi vasi ropoče, ki še spe, mimo raztresenih hiš, med katerimi je le redka že odprla svetlo oko... Bližamo se Ravnam. Nekaj tiho veselih deklet in nekaj glasno veselih fantov. V nahrbtnikih klokotajo še topli čaji. Andrej jc slckcl svojo kitaro; pojemo. Ravne! Izstopimo, preglejmo se, preštejmo se, da se nam kdo ne izgubi! Fantje, petnajst nas je! Mestece se še otepa spanca. Po pravici povedano: mi tudi! Ta — osem kilometrov dolga, ne ravno lepa cesta nas bo že vzdramila ... ... In nas je res. Celo zasopla nas je. V Mežici zdrče nahrbtniki kar sami z ramen, junaki posedejo k oddihu. Lepo od njih; tako si utegnemo ogledati staro Mežico. Strme, svetlo vrste pisanih hiš. Na zelenem okencu rde poslednji nageljni, v nagrado pridnim rokam gospodinje dehti rožmarin, zaupna priča skrivnostnih večernih šepetanj. Pred belo cerkvijo se zbirajo ljudje. Zvoni. Slovesnost, vedrost, pozdravljanje vse vprek, nedeljsko razpoloženje ... Rad bi bil Mežičan. Naša kolona mi je ušla. In vendar si moram narisati spominek. Pokleknem ob poti in rišem v zadovoljstvo fantičev, ki spoštljivo ugibajo, katero hišo pravkar rišem, katero okno. Prijetni so. Brž smo prijatelji. Pogovorimo se o šoli, o domu. Kaj bodo, ko dorastejo? Odvečno vprašanje: rudarji! Koder zavije pot s ceste, sta me čakala Vinko in Andrej. Hiteti moramo, da dohitimo ostale. Čim bolj je strmo, tem bolj je vroče. Kosi obleke kar med potjo izginjajo s potnih teles v nahrbtnike. Vinkov uhelj brenka po kitari, ki mu poskakuje na rami. Dohiteli smo jih. Kolovoz postane pot, pot steza, steza stezica, hoja po njej pa je vse lepša in mehkejša. Gozd postaja temnejši in temnejši, vitke bukve odpirajo knjigo pravljic... Na majhni poseki je ob hlevu počenila hiša in se — z vsem svetom sprta — zagledala preko dolin v grbave hrbte Pohorja. Voda, ki ob njej lije v poledenelo korito, je pač namenjena ovcam, ki se pašo pod hišo — toda tudi gamsom, kakršni smo mi, je dobrodošla hladna kapljica. Pot postaja strma, kot bi držala v nebo. Povrhu še polzi. Milan, ki se pravkar pobira, robanti. »Poj!« me dregne Vinko za menoj. Rad bi, saj mi poje srce, toda pot jemlje sapo. Pa poskusimo tako, da zapoje po vrsti vsak eno besedo. Začeteik je dober, toda kmalu se zmeša. Smeh... 375 Četvero, petero hiš — premalo za vas, pa vendar cel svet zase. Gladke, bele kamnite stene z ozkimi okenci visoko nad zemljo se zde še od zunaj tople. Visoke dvojne stopnice držijo k vratom strmo in zavito kot v polžji hišici. Postavna žena zavije v hlev z vedrom vode na glavi. Ob poti stoji oča. Težka, nabrekla, šc zmerom močna roka leži na pipi, ki visi iz ust. Enkrat, dvakrat puhne dim skozi bi-ke, pa pove po domače, da se tu in nikjer drugje reče Pri Piku, da na Peci še ne bomo v pol ure (res, do vrha je še debeli dve) — in da bo kar lepo vreme, če ne bo dežja. —■ Ne bom te pozabil, brkati kralj, in tvojega kraljestva tudi ne; ukradem ti ga na' papir! Košata lipa zalkriva razgled samotarski cerkvici sv. Helene in je večja in širša kot cerkveni stolp. Po klopeh pred prijazno planinsko kočo sede ob nahrbtnikih naši veleturisti in čakajo na čaj. Če znaš prav lepo pogledati in poprositi, ti dobra gospodarica pokadi pod nos tudi z vročim mlekom. Nahrbtniki in kitara naj ostanejo tu, na Podpeci, in naj se pripravijo na resen karambol, ko se vrnemo. Za nas pa velja: kdor hoče gor, mora najprej dol! Ker smo se prav zares zaljubili v vrh Pece, se spustimo v zeleno kotlinico, po kateri se za redkimi hišami že daljšajo sence. In ko smo vprav hoteli napasti strmine — stoj! Graničarska postaja. Toda pri hiši so koline in torej dobra volja, pa smo le »prodrli« in žc prodiramo po najkrajši poti gori na hrbet. Ozka, strma in neskončno dolga poseka drži neprestano naravnost navzgor in navzgor in mi po njej prav tako neprestano naravnost navzgor in navzgor. Kolona se daljša, pljuča se naglo širijo, usta hropejo, noge postajajo trmaste, po nosu žgečka znoj. Zdaj pa zdaj se kdo ustavi, pogleda navzdol in je vesel, da ni zadnji. »Ne jej snega!« opominja Saša in si tlači kepo v usta. Potem ne reče dolgo nihče ničesar... In še smo preglasni rojenemu belemu zajcu. Neolikano nam pokaže svoj svetli beli zadek in ga odnese za zaveso lepo raslih bukev. »... Zdaj gremo pa v gozd na levo, po tejle ravni stezici. Konec avtostrade!« pravi naš vodič. Enoglasni »škoda«, ki pa je močno podoben vzdihu olajšanja. Vso utrujenost in nevoljo smo pustili na poseki. Jezik se razveže, oči se odpro. Zdaj šele vidiš, da hodiš po velikanski galeriji, tako prenapolnjeni z naravnimi umetninami, da oko nc ve, čemu naj sc čudi. Lovska koča, čuvar zaplate zelene trate med mladimi smrekami, jc eno teh čud. Čez pol ure bomo pri bivaku, tam se odpočijemo in stisnemo na fotografsko ploščo. Šlo je po načrtu. Čez pol ure bomo na vrhu! Tam. . . Vemo, kaj bo tam. Zato težko čakamo na ta presneti vrh, ki se nam tako muhasto odmiče. Na desni se potuhnjeno bratita dve ogromni krtini: Svinja in Golica. Srebrne Ture v daljavi so kot vrsta tesno objetih gorskih vil. Hribi in griči pod njimi čakajo nemo, potrpežljivo, zavzeto zroč v lepotice. Ob strani so zbrani (kot k večernemu kramljanju naši očaki. Resni, veličastni, molčeči Triglav se ponosno ozira po svoji 376 vojski. To so naše gore, še posebno lepe, vse od namršenih grebenov Savinjcev tja do Raduhe, naše sosede. — »Hej, ti, da ne zmrzneš!« zaikliče Andrej, ki se je z Janezom spravil v zavetje in se zagledal v temne boke koketnc Urši je gore. Ze spet smo zadnji. Treba se bo vendarle zganiti in to hitro zganiti. Pobrišemo je čez sekale in sneg, kot bi nas gnal Zlatorog, brez oddiha vse do sedla. Sedlo je sedlo. Sedlo pravi: sedi! 2e sedimo in molčimo. Nihče ne ve besede, vredne slike, ki nas je prevzela. Sonce je z motnim in utrujenim očesom že padlo nekam za Triglav. Toda še se otožno poslavlja s krvavo zarjo, ki melanholično lega po naših hribih in drgeče v eni sami želji: ostati tu. Nad to zarjo je še ena, bolj rumena, in nad njo še ena, bolj vijoličasta, in ta se utaplja, da ne veš kdaj in kje v nebesne vodo, ki so zdaj na večer tako čiste, da bi mogel skoznje videti večnost. .. »Mudi se!« se spomni Andrej. Žal ima prav. Treba je iti. Bivak nas ne sme zamotiti. Poklonimo mu svoje podpise, ga skrbno, gospodarsko zaklenemo, pogledamo ga še enkrat, da si ga dobro zarišemo v spomin, pa sc predamo poti, ki strmo drži v mrak. Poredna steza je vsa pokrita z zledenclim snegom, in to prav tam, kjer bi bilo najmanj treba. Toda planinci imamo poleg udov tudi vsak svojo zadnjo plat! »Ce sc ne motim, smo pri lovski koči.« V edini sobici gori plamenček. Sede stegnjenih nog, kot bi ne bile njihove, zagledali so se v lučko. Nekateri tam pri mizi se pogovarjajo z lovcem. Star gozdar se suče okrog štedilnika, da bi bilo nam toplo in da bi si skuhal čaj. ... Iz silhuete koče se izmuznejo tri lučke. Luči se drgctajc spuste v dolino. Pot je strma in zavita, toda kamor se obrne, drži naravnost v temo. Komaj smo na cilju, zleze družba pod odeje . . . M itja S arab on : 3 ^ (19i 5) O dež, moj dež, imam te rad kol žarke; kot sonce se mi v temno kožo vpijaš, s prozorno, živo haljo me ovijaš in vežeš nase kakor bor češarke. Moj dež, moj dež, oblakov vino zrelo, ti nežni bič, ki lomiš se na meni kakor ob aka!i val razposajeni: lovim te v zagorelih rok skodalo. Življenje se v porah mi bo razsulo, podoben bom pojočemu beraču, in ti — moj dež — mi boš v veselem plaču razvezal svojih dobrih sddov culo. Dušan Novak S POTI PO HRVAŠKEM V začetku poletja smo krenili na pot. Večje število nas je bilo, kotle smo nosili s seboj, proviant povečini tudi. Naš načrt je bil le približen, kaj še, da bi iimeli na minute natančno preračunano pot. In dobro smo se počutili! Gorski Kotar. Iz Reke smo se stiskali med šolarji do Fužin in tu smo skupno izstopili. 7. vagona smo stopili naravnost v blato do gležnjev. Zelo lepo se je hodilo po takem! Mimogrede smo si ogledali znano umetno jezero Bajer, ki spada v sistem Vinodolske HC, in šli dalje. Pot bi bila zelo neprijetna — če bi bilo sončno, tako pa je Skrbel za prijeten hlad in zabavo dež menjajoče se jakosti. V Benkovcu smo se ga že kar naveličali .in smo stopili pod streho. Pa je odnehal prej dež kot mi in smo šli lepo po »nekapljajočcm« — rečem tako, ker »po suhem« ne morem reči tistemu mastnemu in debelo naloženemu blatu. Pa smo se le izvlekli iz blata in prispeli do Mrzle vodice. Vas je vsa obnovljena — nova ne moremo reči. Vasi Lepenice pa sploh ni več - jc le še na karti. Vse hiše so novo prekrite, novo ometane in popravljene. Tu so v vojnem času zelo trpeli. Videla smo, da je eksploatacija gozdov v polnem teku. Se malo pa bomo imeli kras že tu. Velikanske goličave že kažejo kamenita rebra! Celi vrhovi in hribčki so goli! Stojte, dokler še ni prepozno! Saj gozd ne zraste čez zimo I Utaborili smo se v depandansi hotela Mu, — na zadružnem senu in spala »kot bogovi«. Dan, dva smo si ogledovali okolico, pa smo odšli dalje proti Lokvam; mimogrede smo si ogledali še veliko gradilišče pregrade na Lokvarki, ki bo zapirala največje umetno jezero v sistemu Vinodolske HC. Tik pred odhodom vlaka smo prisopihali na postajo, preklinjajoč množico stopnic skozi gozd. V Zalesini smo zopet izstopili in se šli nekoliko geologije na znamenitih plazovih, ki odnašajo progo. Naš Maks je takoj našel znance — ni še zadnji izstopil iz vlaka, že se je trkal z neko kozo in ji skušal izvabiti kaj mleka — pa so rekli, da je dobila koza živčni zlom... Naslednji vlak je peljal v naši smeri šele nekaj po polnoči. Kdo bo spal! Petje, slepe miši, rihtar, tarok, lov itd., vse to jc preganjalo spanec tistim maloštevilnim, ki so hoteli izrabiti vsako minuto časa... Da tarok in rihtar — to sta postali narodni igri! 2e v mraku so se zgrnili na nas žalostni dogodki. Posledice stopnic v Lokvah — nekoga boli žolč, drugega srce, tretji je stopil na nek lepo rjav žebelj, četrti je vrgel uro na kamen ... Po večerji se je nekje našel nekak radio, ki je dajal glasove, podobne nekaki plesni glasbi in naši skromni plesalci so tudi to izrabili. Plitvirka jezera. Sedaj pa na vlak! Kam bi del, kam bi del! je vsak premišljeval. ko je -videl zaboje in zavoje, kovčke in vreče in med njimi tudi kakega človeka, ki je zamenjal klop s posteljo. Nekoliko smo postali "agresivni pa smo se skromno uredili, na spanje pa ni bilo misliti Potem ista pesem, ko smo prestopali, in končno nas je odrešila postaja Rudopolje, od koder smo kanili nekoliko hitreje prit: do Plitviökih jezer, pa smo se ukanili. Zaspanost nam je preganjala spiva lepa gozdna pot brez posebnih vzponov, a »pregnala« nam jo je pozneje dolga, vroča in prašna cesta. Štiri ure smo se potili po njej, tako da smo ob Kozjaku .popadali in pospaii tako, kot je kdo sedel v začetku. Mrzla voda nam je pregnala še preostalo zaspanost, veselje za življenjsko borbo pa sta nam dala novica, da" na Plitvicah ne poznajo Ferijalnega Saveza, in pogled na hotelske »stavbe«! Začudili smo se in vprašali, ali niso Plitvička jezera zaščiteni narodni park? Čudim se še sedaj, kako je bilo mogoče dobiti dovoljenje za gradnjo barak. Ce bi bili to vsaj »provizoriji«, pa so barake, ki popoinorna uničijo vso lepoto okolice. Ko smo videli, da to imenujejo »boljša prenočišča« in da to prenočišče na pogradu in umazani slamnjači zaračunajo 400.— dinarjev, bi kar rohneli! 378 To je Skandal! Take barake, razbite, umazane, material, deske, pobrane od ne vem kod. samo ne nove; in to po tolikem pisanju o gradnji modernih hotelov na Plitvičkih jezerih! Vse lepote slapov in jezer, daleč proč od tega gnojišča, ki smo jih videli, nam niso pomagale do boljše volje. Nismo se čudili, da tujci od tu pobegnejo že čez pol ure. Tudi mi smo. Na otok v Kozjaku, kjer smo se utaborili in preživeli lep dan — a brez kopanja, ki nam ga je odplaknila lopa nevihta. Pozno popoldne smo se napotili dalje proti Plitvičkemu Leskovcu in Prijeboju, kjer pa je bilo prenočišče nekoliko slabše. Mokra slama pač! Upali smo, da nas bo zeblo in smo se na to že moralno pripravili, a zaman. Sicer smo pa že vsi ob pol petih zjutraj strašili okrog mrzlega ognjišča in praznega kotla, čakajoč kuharja, da nam napolni prazno notranjost. Preko Plješevice v Bihač. V Bihač smo sc napotili v dveh skupinah. Ker je bilo oblačno in se ni obetal nikak razgled s Plješevice, pa še zato, ker na vrhu nI žiga (!), je šla polovica lepo po cesti okrog, skozi Želim in preko valovitih planot Korduna do lepega kraškega izvira, pritoka Une — Klokot vrela. Tu se je skupina lepo sončila, če ji je bilo prevroče, se ohladila v vodi, ki je imela manj kot 8° C, in se bala poti naprej — s slabimi izkušnjami Blata na teh poteh ni mogoče opisati. To Blato, z velikim »Bzažagali«. Mraz nas je zbudil prezgodaj. Jure je bral enakomerno kozje molitvice s čvrstimi zobmi, kadar ga je zazeblo. Postrgala sva do dna v veliki gorečnosti posodo, jo umila, se napravila in poslovila. Bila sva zelo pozna. Tovariši so nameravali srečno priplavati skozi Vodole v Luče. Stopila sva venkaj in takoj naju je sprejel besneč veter. Čeprav sem se oborožil z vso razpoložljivo obleko, sem čutil do kosti njegov mrzli dih. Morala sva pohiteti, če sva hotela še ujeti popoldanski avtobus. Hm, pohiteti! Dažje reči kot storiti. — Ogibajoč se žametov sva se po slrmih sneži-ščih začela dvigati proti Ojstrici. Na najino žalost so bili zameti vedno globlji in daljši. A tudi preko njih te povede volja. Ker je bila podoba, da je grapa pravo zbirališče pršiča, sva raje prečkala po strmih pobočjih južnega grebena. Korošica je bila že globoko pod nama. Bele, cefrajoiče se megle so se ovijale vrhov. Silni udarci vetra so besneli krog poledenelih skal, kosci ledu in srena, ostri kot iglice so nama bičali obraz. Kadar je veter pojenjal, se nama je zazdelo, da so se odprla nebesa; a nato zopet prirohni grozeči, vedno moč- 384 nejši in končno ti udari v obraz z vso silo, da te pahne nazaj m pritisne k tlom. Silne orgije uganja vihar pozimi v gorah. Ojstrica se brani z vso silo. Vedno močneje naju odbija od sebe. Med skalami in po ziedench strmim sva se končno dvignila do vrha. Težko priborjeni, tisočkrat dražji! Močan veter naju trese s piramido vred. Oklepava se je in strmiva. Na severu pred nama stoje Avstrijske Alpe, Visoke in Nizke Ture, Karavanke. Bleščeči snerniki. silni vršaci in nad njimi svetiomodri in prosojno zeleni, krasni zimski svod. Skuta z vsemi sosedi je v oblakih, Spodnja Savinjska dolina je v medli megli, silni vršaci se ostro črtajo iznad nje. — A dolgo ne zdrživa v vetru, ki besni z vso svojo silo. S premraženimi prsti spustiva listek v udkopano skrinjico in se začneva previdno spuščati. Brez posebnih nezgod sva sestopila po zglajenem in ledenem pobočju v smeri proti Skarjam. nato pa sva se spustila v grapo in se predala globokemu objemu pršiča. Sorazmerno hitro sva se rešila*iz mokrega objema in jo ucvrla, kar se je dalo, proti koči. Hitro sva bila tam. Slabi dve uri sva hodila. Ker nama je na ta način ostala se mrvica časa, sva si ponovno zakurila in kmalu zadovoljno brundajoč pospravljala žgance. Ko sva pomila in vse pospravila, sva zaprla »duri«, ki se jim pri nas okence pravi, in odšla. Na svidenje, Korošica! Cez slabo uro sva se že spuščala čez Robanovo steno v kot. Za slovo nama je veter dobrohotno blagoslavljal glavi s kosci ledu. ki so, žal, dosegli dostojno veličino. Pohitela vsa in ko sva sc izmotala iz skal, je bila odjuga ze zelo močna. Prijetno sva se delj časa »vozila« ali dričala po »gvišni nogi* po raz-mehčanem snegu, dokler naju ni prav nič prijetna vlaga poučila o neprevidnosti početja. Dereze sva zopet namestila kot zvonec, vse jc bilo v redu, samo nekaj ne — moje hlače. Žalostno so se odpirale in zapirale v vetru, prostodušno razkazovale bedra svojega gospodarja in uničevalca. Pa le ni bilo tako hudo ... Andrej T ar man: OB 50-LETNICI PLANINSKEGA DRUŠTVA KRANJSKA GORA I. Kranjskogorsko Planinsko društvo je lani 19. julija 1953 z drugimi planinskimi društvi gornjesavske doline na Vršiču praznovalo pomemben in visok jubilej — 50-letnieo svojega obstoja. Vreme pa planincem ta dan ni bilo naklonjeno. Zato tudi ni bilo mogoče podati podrobnejše kronike našega planinstva. Mislim, da je prav, če sedaj pogledamo nazaj, kajti petdesetletno delo ni pomembno samo za kranjskogorsko društvo, ampak tudi splošno za naše planinstvo. Preden je bila ustanovljena planinska podružnica za gornjesavsko dolino, so osvajali naše gore domačini, lovci in pastirji. Imena Trentarjev Jožeta in Andreja Komaca. Tožbarja (Špika), KranjSkogorčanov Pečar;a (Bobka), Janeza Kosmača (Rebrcnka) ter Korobidlja iz Podkorena so združena z marsikaterim vzponom. . 19. julija 1903. je bil na Jesenicah ustanovni občni zbor podružnice Slovenskega planinskega društva za kranjskogorski okraj. Navzoči so prišli iz Rateč, Kranjske gore, Mojstrane, Dovjega, HruSice, Jesenic, Planine in Koroške Bele. Izvolili so odbor z načelnikom Milanom Guštinom, učiteljem z Jesenic, na čelu. Poleg novoizvoljenega odbora so izvolili še za vsak kraj po enega poverjenika, ki je imel iste pravice kakor odborniki. Za Kranjsko goro je bil izvoljen Franc Budinek. Takratna podružnica je štela 106 članov. Osnovne težnje ustanoviteljev so bile: pridobivanje članstva, propaganda krajevnih naravnih lepot, zbiranje sredstev za napravo planinskih poti in gradnjo slovenskih planinskih postojank. Odbor podružnice, ki je bil le tu in tam izmenjan, se je boril za uresničenje svojih ciljev. V tem času se je tudi število članstva precej povečalo. 385 Leta 1908 je prevzel mesto načelnika agilni planinski delavec kranjskogorski zdravnik dr. Tičar in na njegovo pobudo se je isto leto prenesel sedež planinske podružnice z Jesenic v Kranjsko goro. Takratna podružnica ni imela na kranjskogorskem področju nobene svoje plan. postojanke. Na Vršiču je bila sicer planin, koča Vosova (sedaj Erjavčeva) ki pa jo je upravljal nemški Alpenverein. Dr. Tičar je z agilnimi člani odbora nameraval graditi prvo postojanko v Krnici. Od te namere pa so odstopili, J® Kmica ^postavljena plazovom in ker je takrat nameraval Osrednji odbor PD graditi kočo na Križu. Zato so se odločili za gradnjo planinske koče na trentarski strani Vršiča, takoj začeli s pripravami in delom in jo dogradili Otvoritev slovenskega planinskega doma na Vršiču, ki je dobil Ime po takratnem predsedniku Tičarjev dom, je bila 4. avg. 1912. Pri otvoritvi doma je bilo navzočih okrog 500 planincev, kar je za takratni čas zelo veliko Pokojni dovski župnik Jakob Aljaž je imel ob tej priložnosti mašo in slavnostni govor, za njim pa so se vrstili še drugi govorniki kot dr. Tičar, dr. Tominšek dr. Pretnar itd. Največje zasluge pri gradnji doma imajo poleg dr. Tičarja äe Jakob Cerne, Franc Hafner, Jalen, Tetrovčič in Kozjak. Dom je bil zgrajen v pretežni meri s sredstvi iz nabiralne akcije, pri kateri so se izkazali kot sodelavci* Franc Smolej, Sefman, Klander, Žerjav Janez (Anja), Žerjav Gregor (Kra-vanja), oba takratna slovenska vodnika ter še mnogo drugih požrtvovalnih članov in občanov. Prišla je prva svetovna vojna, ki kranjskogorske podružnice PD sicer ni razbila, razumljivo pa je, da je zavrla razvoj planinstva za pet let. Po prvi svetovni vojni je delovanje podružnice zopet oživelo, čeprav je člane težko zadela krivična razmejitev naših gora, a najtežji udarec je bila izguba Tičarjevega doma, ki je bil zgrajen z napori in požrtvovalnostjo takratnih članov. Italijani so sicer prvotno hoteli dom odkupiti, temu pa' se je dr. Ticar odločno uprl. Dr. Tičar je bil takrat in še do leta 1921 predsednik kranjskogorske podružnice. Treba je bilo misliti na novo postojanko. Med prvo svetovno vojno je bila postavljena ob cesti na Vršič vojaška koča, ki jo je takratni odbor podružnice odkupa, jo preuredil ln leta 1922 2. julija pod Vervegarjevim predsedstvom preimenoval v Kučo na gozdu in jo izročil svojemu namenu. Leta 1923 je bil predsednik podružnice PD notar Grašič. Takrat je bila prirejena v tej planinski postojanki tudi velika tombola, ki je dala precej gmotnih sredstev. Leta 1924 je prevzel predsedstvo pok. Jože Lavtižar. Takrat se je kranjskogorska podružnica PD razformirala, nastala so samostojna planinska društva. Pok. Jože Lavtižar je dolgo časa z uspehom predsedoval kranjskogorskemu planinskemu društvu. V letu 1926 je bUa po severni steni Prisojnika narejena pot na vrh z odcepom skozi okno. Ena planinska postojanka ni več zadostovala. Krnica je bila prazna. Predsednik Lavtižar je podaril svet v Krnici, kjer so zgradili novo postojanko katere otvoritev je bila 1932. Ta koča je izhodišče na Kriške pode, Razor, Skrla-' SPlk 'M., v spomladanskih mesecih pa služi kot priljubljena smučarska postojanka. V tem obdobju je bilo napravljenih in popravljenih več planinskih steza. V tem času sta poleg Klofutarja Petra, ki jc že 43 let agilen planinec sodelovala z uspehom pok. Andrej Cerne (Andrejko) in Zore. Druga svetovna vojna je zopet preprečila delo planinskega društva. Po vojni je oblast vsestransko podprla naše planinsko društvo. Pod predsedstvom pok. Franca Pečarja m delno tudi Klofutarja je bila odkupljena bivša gramčarska karavla in preurejena v prav prijetno planinsko zavetišče »Mihov dom«. Sedanji odbor s predsednikom Alojzom Robičem je oskrbel postojanke z električnim tokom, popravil Kočo na gozdu in delno oskrbel prizi-dave na Mihovem domu. Tudi v Krnici so se napravila manjša popravila, toda treba bo napraviti še marsikaj, da se bodo planinci v njej počutili kar najbolj udobno. Kranjskogorski planinci z zaupanjem gledajo v prihodnost, čeprav jih taka še mnogo dela. 386 DRUŠTVENE NOVICE Zbor gorskih reševalcev sc je vršil dne 21. aprila 1904 v Tičarjevem domu r.a Vršiču. Zbora se je udeležilo 14 reševalnih postaj z 29 reševalci, večji del članov začasne komisije zu GRS pri PZS, in podpredsednik ter načelnik Komisije za alpinizem pri PZS tov. Bučer Tone. Zbor je vodi! načelnik začasne komisije za GRS pri PZR tov. dr. Bogdan Brecelj. Reševalci so podrobno predelali novi pravilnik GRS in predlagali manjše spremembe oziroma dopolnitve, ki so jih predložili skupščini pzs v odobritev. Medtem ko je stari pravilnik imel poudarek na centrali GRS, novi osnutek izhaja Iz stališča, da so osnovne organizacijske in akcijske enote reševalne postaje, ki morajo zaradi tega postati samostojnejše, komisija GRS pa ima nalogo njihovo delo samo koordinirati. V tem pravilniku so nekoliko bolj izdelane in pojasnjene tudi naloge reševalnih postaj ter nekatere stvari bolj jasno opredeljene na podlagi dosedanjih izkušenj. Načeloma vsako reševalno postajo vodi načelnik, ki ga izvolijo reševalci sami izmed sebe. V večjih posta'ah pa Je lahko poleg načelnika 5e tajnik, gospodar itd. Novost je tudi v tem, da lahko reševalne postaje formirajo svoje odseke kakor n. pr. odsek za lavinske pse. Posvet načelnikov postaj GRS naj bi se v bodoče vršil v maju in novembru, t. J. v začetku letne in zimske sezone, kjer naj bi se izmenjale Izkušnje in predlogi ter nakazale smernice za skupne akcije itd. Doslej je eksistirala centrala GRS, v kateri je imel načelnik veliko vlogo kot oseba, po novem pravilniku pa bo vodila GRS komisija z« GRS pn PZS, ki le postavljena na principu kolektivnega dela. Samo v Izrednih primerih naj bi imel načelnik komisije pravico po svoje ukrepati. Naloga komisije ni, da bi preveč posegala v delo reševalnih postaj, psič pa, dri se zanima za vzpo-rejanje dela, za izpopolnjevanje reševalne •tehnike, tečajev, izobrazbe in opreme, sicer pa naj prepušča reševalnim postajam, da v okviru ve'Jnvnih smernic in sklepov zbora delajo povsem samostojno, pra-vtlnik predvideva S—9 članov komisije, v njej pa razen aktivnih reševalcev delujejo lahko tudi drugi sodelavci. Po novem pravilniku delule komisija za GRS pri PZS na sedežu PZS, t. j. v LJubljani. Načelnik komisije in vsaj polovica članov komisije mora biti iz istega kraja, kjer se nahaja sedež komisije, to pa zato. da se komisija lahko naglo sestaja, deloma pa tudi zaradi varčevanja, ker je treba s sredstvi GRS varčevati in jih uporabljati predvsem za opremo, tečaje itd., manj pa za konference. Novi pravilnik tudi jasno določa postopek, če člani Izpadejo iz komisije. če dobi komisija nezaupnico od reševalnih postaj itd. Zbor reševalcev naj bi se vršil vsaj enkrat letno in na nJem obravnavala predvsem organizacijska vprašanja. Novosti so tudi pri organizaciji reševalnih akcij, najvažnejša je ta, da mora imeti vsaka akcija svojega vodjo, kateremu so drugi člani reševalne ekipe absolutno podrejeni. Vodja reševalne akcije je zato tudi odgovoren za njeno delo. Dosedanje izkušnje so pokazale, da je bila prevelika demokracija samo v škodo in da nujno narekuje potrebo po uvedbi najstrožje discipline. Glede sprejema v članstvo GRS novi pravilnik ni več tako ozek kot doslej. Novi pravilnik je v tem zelo elastičen. Proračun GRS ne bo več sestavljal /bor reševalcev, temveč komisija za GKS pri PZS. Neizrabljena denarna sredstva iz svojega proračuna bo GRS obdržala tudi po poteku proračunskega leta. Zbor reševalcev je nato izvolil komisijo za GRS pri PZS. ki jo bodo sestavljali tov. ing. Dolar Daro. dr. ing. Avčin France, Kristan Milan, More Andrej, dr. Vavken Evgen, Govekar Jože, Salberger Marjan in Hcrieo Roman, kot kandidat za načelnika komisije pa bo skupščini PZS predlagan tov. dr. Miha Potočnik. Tov. čr. Bogdan Brecelj, načelnik dosedanje začasne komisije za GRS pri PZS je bil soglasno izvoljen za svoje dosedanje zasluge za častnega načelnika komisije za GRS pri PZS. Na zboru reševalcev je bil izglasovan tudi predlog za uvedbo častnih znakov GRS, ki naj bi jih zaslužnim reševalcem podeljeval zbor reševalcev. Bodoči zbor reševalcev se bo vršil na Nanosu, zatem pa na Mozirski koči na Golteh. Ta zapisnikov sej upravnega odbora PZS. »Transportna služba«, bilten Generalne direkcije jug osi. želcznic v štev. 4 z dne 17. II. t. l., objavlja odločbo, po kateri je /. odi. GDJZ št. 13 854/S3 odobren '-jO'h popust na drž. železnicah za kolektivna potovanja ludl članom PT> Koper. Odločba velja do SI. dec. 19j4. Bivši predsednik TD Dovje-Mojstrana tov. Košir Jože je izstopil iz planinske organizacije po znanih dogodkih v zvezi z, nameravano Aljaževo proslavo v Vratih. Markacijska komisija pri PZS se je preimenovala v »komisijo za planinska pota«. Zemljevid Savinjskih Alp je bil izročen v tisk in bo predvidoma do konca maja t, 1. planincem že na razpolago. Tiskan bo v šestih barvah; izohipse in pc-čevje v rjavi, vodovje v modri, naselja, poti in imena v črni, markirane poti In planinske postojanke v rdeči, sence v sivo-vijollčasti in gozdovi v zeleni barvi. Zemljevid Julijskih Alp ni imel gozdov označenih s posebno barvo Naklada zemljevida znaša aOOO komadov, PZS je bila iz. merodajnega mesta informirana, da je bil predlog za preureditev Roliinjskega jezera v akumulacijski bazen 2a dopolnilno hidrocentralo v Posočju definitivno zavrnjen. 387 Tovarna Utcnsllia v Ljubljani je odstopila PZS 40 parov derez sistema Avčin po znižani ceni, hkrati pa .i parov poklonila GRS. PZS je te dereze podarila letoš njima odpravama na Himalajo, in sicer -Deutsch Österreichische Himalava-Kara-korum Expedition 1954 v Münctwu« in • Österreichische Himalaya Gesellschaft na Dunaju«. Potrebno p.atno za izdelavo zaščitnih vrečic za dereze je brezplačno podaril PZS delovni kolektiv tovarne In-duplats v Jaršah. Komisija za f!RS pri PZS je prejela !z 1000 dolarskega kredita od PSJ 60 vponk (karabmarjev) francoskega izvora in 20 ni nepremočljivesa nylon platna. Na poti pa sta /o tudi dve radiooddajnl stanici, katerih dobava s-e je nekoliko zakasnila samo zaradi nekih tehničnih iv.poolnitev. Komisija /a GRS pri PZS, izvoljena na zboru reševalcev dne 21. IV. is« na Vršiču, se je konstituirala takole: Načelnik tov. dr. Miha Potočnik, njegov namestnik: dr. Vavken Evgen. za opremo in tehnično stran: tov. Co-vekar Jože, v pomoč sta mu dodeljena tov. dr. ing. Avčin Franco ln ing. Dolar Daro; za zvezo za zgornjo gorenjsko stran: tov. Kristan Milan; za zvezo s Kranjem in Tržičem: tov. Salberger Nadis'av in Ilerlec Roman; za medicino: tov. dr. Vavken Kvgcn; za arhivo in statistiko: tov. Torelli Albin: za povezavo z odseki lavinskih psov: tov. dr vavken Evgen.; za povezavo s terenom ln za administracijo: tov, dr. Tominšek Stanko. Razen izvoljenih članov komisije so bili povabljen k de'.u tudi vsi člani začasne komisije za GRS pri PZS. Seje komisije se bodo vršile redno vsak drug torek ob 17. uri. Komisija bo izročila v tisk nove legitimacije GKS. ki bodo po zunanjosti enake sedanjim, sprememba pa bo v notranjosti, kjer bo imela le en stalen list za osebne podatke reševalca, vse ostalo pa bo v obliki vložka, ki se bo lahko poljubno menjal. Vse reševalne postaje bodo v kratkem prejele navodila za uporabo Mariner reševalne naprave in Giamingerjevega sedeža, s čemer jim bo omogočeno, da se bodo v ravnanju s tema napravama čimbolj izpopolnile. PD Zabukovlca je ponovno prispevala v sklad Planinskega Vestntka din SOOO — in za GRS dm 5000.—. Društvu, ki vsako leto pokloni primerni znesek v te svrhe, iskrena hvala. Želimo, da bi (a njihova plemenita gesta našla odziv tudi pri ostalih društvih. Alpinistični odsek PD Tržič je tudi letos, in sicer fine 21. m. 1954 dopoldne zvedel v spomin vseh žrtev Ktoržiea in prvih padlih partizanov leta 19*1, posebno pa padlega alpinista in partizana Kramarja Roka tradicionalni Kramarjev smuk na področju Storžiča. Proga je potekala s Žkarjevega robu do dna senožeti pod Domom pod Storžičem. Smuka so se laiiko udeležili vsi registrirani planinci ln alpinisti s plačano članarino, višinska razlika je znašala okrog 800 m. Smuk jc imel alpinistični in planinski značaj, zmagovalci so prejeli lepa darila. Dne 27 n. 1954 je zasedala v Reogradu Koordinacijska komisija za alpinizem PSJ. ki se jo je -za PZS udeležil njen podpredsednik tov. Bučer Tone. Razpravljala je o kriteriju za odpravo v Francoske Alpe in v zvezi s tem sprejela tudi določene sklepe. Do 20. in. t. 1. naj bi vse republiške komisije za alpinizem jioslale zvezni komisiji svoje predloge za kandidate, nakar naj bi zvezna komisija na svojem ponovnem sestanku dne 27. 111. t 1 odločila. kateri od prijavljenih kandidatov naj bi se udeležil odprave v Francijo. Na tem sestanku je bilo tudi sklenjeno, da se na Zabljaku-Durmitoru vzpostavi GRS ln da naj se na zbor reševalcev po letni sezoni v Sloveniji povabijo tudi ekipe GRS iz osta.ih republik, kjer je organizirana GRS, zaradi izmenjave izkušenj. Uradni list FLRJ št. 9 54 prinaša odločbo Zveznega Izvršnega sveta, po kateri se vsi piantaski domovi in zavetišča opro-ščajo dajatev družbeni skupnosti dokler imajo planinsk karakter. Odločba velja Od 1. januarja 1904. V kolikor so društva iz tega naslova za leto 1954 že kaj plačala, imajo pravico do povračila. Tečaj lavinskih psov. Dne fi. in 7, IT. 1954 je odsek za lavinske pse pri reševalni postaji Jesenice ob gmotni podpor, MI.O Jesenice Izvedel na Javomiškem rovtu tečaj, katerega se je udeležilo S vodnikov z lavinskimi psi. Organizacijski vodja tečaja je bil tov Uroš Župančič, s strani Kinološke zveze Slovenije pa je bil navzoč njen predstavnik tov. Drenik. V večernih urah je tov. Drenik govoril o nabavi, negi in vzgoji lavinskih psov ter preči tal pravilnik za ocenjevanje lavinskih psov, o Čemer se je razvila živahna in koristna diskusija, nato pa Je tov. Zupančič seznanil tečajnike o nevarnostih v gorah, o plazovih, o načinu uspešnega reševanja izpod plazov, o prvi pomoči ponesrečencem ter o orevozu in «skrbi ponesrečencev. Naslednjega dne so na vse zgodaj urili na terenu, kjer so pripravili 6 vežbaližč, v vsak improvizirani plaz pa so zakopali po 4 različne predmele. "rob je nato odločil, na katerem vežba-lišču bo iskal pes. Ob zaključku vežb so ugotovili, da so pred določenim časom (pol ure) našli vse zakopane predmete ie Štirje lavinski psi. v najboljši formi je bil pes Lesi, last tov. ICrainerja Franca. Nato pn so psi še poiskali v snegu zakopanega ponesrečenca, reševalci pa prenesli ponesrečenca z reševalnim čolnom. Tečaj jc bil dobro organizacijsko pripravljen ln Je tudi dosegel svoj namen. Ugotovili pa so, da znanje vodnikov in lavinskih psov, čeravno zaznamujejo napredek, ni tolikšno, da bi že mogli opravljati izpite. V diskusiji so dali udeleženci tečaja veliko napotkov za nadaljnjo vzgojo lavinskih psov ln predlagali, naj bi se odseki za lavinske pse organizirali tudi še pri nekaterih drugih reševalnih postajah. Zimski tečaj alpinističnega odseka PD Hrastnik, izvedli so ga od 12. do 15. III. 1954 v Krnici pod Krlžko steno. Tečaja se je udeležilo >12 tečajnikov, vodja tečaja tov. Ca nie k Ivan. učitelji tov. Predov-nik Rudi, Ravnikar Vili in Platinovšek Albin Vadili so zimsko plezalno tehniko. Izvršili so tudi zimski vzpon na Mojstrov- 388 ko, od tod dalje čez Sedlo v Planico. Vreme ni bilo prav ugodno, delo so ovirali sneg in plazovi. Kljub vsemu pa Je tečaj dobro uspel ln so bili z njim vsi zadovoljni. Tečaj je flnansiral alpinistični odsek sam s sredstvi, ki jih je sam »bral. Tečaj se bo nadaljeval v obilki plezalne Sole doma v suhi skali Težave obstajajo le v tem, ker odsek ne razpolaga s primerno plezalno opremo. ■Dne 17. ITI. 1954 je v Beogradu zasedal zvezni odbor za proslavo go-Ictnicc hrvaškega in jugoslovanskega planinstva. Na sestanku so sodelova'.i zastopniki PSJ ter vseh republiških planinskih zvez razen Slovenije in Črne gore. Sprejeti so bill naslednji splepi: I. Začetek proslave 80-lefnioe planinstva v LR Hrvaški in Jugoslaviji bo sporočen po radiu in lo najprej v T.R Hrvatski, a nato v Beogradu po PSJ kot proslava -/veznega značaja, nato pa v ostalih republikah. •jl. v jubilejnem letu bo organiziran izlet planincev v Fužinah od 25. do 27. VII. 1554. na katerega je pozvati tudi predsednika UÜA kakor tudi predstavnike planinskih organizacij Grške, Avstrije ln Nemčije. 3. Dne 27. X. 1954 se ho vršil v Zagrebu planinski kongres, na katerem bo podan politični in strokovni referat, referat o alpinizmu in referat o čuvanju pri-rodnih lepot in redkosti v naših planinah. 4. Slovesna zvezna akademija se bo vršila v Beogradu in bralo na njo povabljeni najvišji državnik!, -predstavniki Partije, Armije in vseh društvenih organizacij. Akademijo bo otvoril predsednik PSJ, referat o historiatu, razvoju in značaju planinstva pa bo podal predsednik PSH. j. Do 6. IV. 1954 naj bo izmenjano celotno gradivo o historiatu planinstva po republikah. 6. Sprejet je bil osnutek plakata PSH in določen tudi plakat PSJ z motivom planine Biokovo. 7. Sprejel je lili osnutek Izletnega znaka in štamplljke, prav tako pa tudi tisk kuvert, in znamke. 8. Izlet bo začel z jutranjim kratkim programom, drž. himno, pozdravnim govorom predsednika PSJ in eventualno še katerih drugih tovarišev. 9. Za preskrlm izletnikov bodo poskrbeli za 12 000 šotorsklh kril, za a vagone slame in so kuhinj. 10. Izdan 1» jubilejni zbornik, tiskan v vseh jezikih republik. Od vsake republike bo natisnjen historlal v njenem jeziku, uvod bo tiskan v srbsko-hrvat-skem Jeziku. Naklada zbornika bo znašala 2000 izvodov. II. Vsa društva se obvežejo, da kupijo vsaj en izvod Zbornika. Najvidnejšim predstavnikom se bo Zbornik poklanjal na stroške dotičnlh republik, ozir. PSJ. 12. Častni odbor za proslavo, ki je že formiran v Zagrebu, je treba po dnevnem časopisju publiclrati kot republiški odbor, hkrati pa je treba formirati zvezni častni odbor in ponuditi predsedniško mesto maršalu Titu. Tovariši Bakarič, Nadj in äpiljak. ki so že v republiškem častnem odboru, je vključiti v zvezni častni odbor. 13. za pohod na sutjesko določi vsaka republika po 5 predstavnikov. Zvezni tečaj lavinskih psov. Komisija za GRS pri PZS jc v času od 2d. ilo 2S. marca t. I. organizirala v Tamarju zvezni tečaj lavinskih psov, katerega se je udeležilo 15 lavinskih psov s svojimi vodniki. Organizacija tečaja jc bila poverjena odseku za lavinske pse pri reševalni postaji Jesenice, ki je svojo nalogo odlično izvedelo. V vodstvu tečaja so bili tov. ailla-tovič Ladislav. 2upančič Uroš in Kle-menčič Janez, za oceno p30v tov. Dr.enlk Teodor, kot predavatelja pa tov. dr. ing. Avčln France in Kopač Vlasto. Od skupnega Števila 15 lavinskih psov so bili štirje psi last Ljudske milice. Tečajniki so preko dne urili na terenu, v večernih urah pa poslušali predavanja o nevarnostih v gor.-tli s posebnim ozirom na plazove, o prvi pomoči, o načinu transporta ponesrečencev iz zasneženih gora itd. Vsak lavinski pes Je moral poiskati po tri zakopane predmete, najti pa je moral tudi improvizirana grobišča. Psi so pri tem pokazali s svojimi vodniki ve'.lk napredek in 3i3temat:čno iskali Uspeh je bil 75','t. En (lan je liil določen za celodnevno vežbo — alarm, ki je bil izveden v zgodnji julranj: uri, v viharnem vremenu. Tečajniki kakor lavinskl psi so to preizkušnjo, izvedeno v najtežjih pogojih, odlično prebili. — Izvedli so tudi prikaz ter uporabo prevoznih sredstev, spojnega ogrodja, reševalnega čolna i-ti improviziranih nosil o/-. vozil. Sledili so izpiti, katere so opravili lov. Miliilovič Ladislav s pslco Oto z 88 točkami, tov. Krainer Franc s psom Lesi /. fl8 točkami, tov, Vošl Ciril s psico Doro z 88 točkami, tov. Ažman Zvone s psom Rolfom s 86 točkami, tov. Kran je Franc (LM) s psom AJaksom z TO točkami, tov. ITrsič Stane (LM) s psom Taso s 75 točkami. tov. vodušek Ivan (LM) s psom Barijem s 70 točkami in tov. Hroval Nace s psom Perunom s 70 točkami. Ostali kandidati izpitov niso opravili. Tečaj je nakazal nekaj dosedanjih pomanjkljivosti, podal pa 1c tudi smernice za bodoče tlelo. Ugotovilo se je. da je pri vseh vodnikih zveza med p3om in nJim; pomanjkljiva ter da bo treba na vzgoji vodnikov in psov v bodoče še veliko delati. vodniki morajo dobiti potrebno opremo, da bodo v primeru katastrofe lahko uspešno pristopil: k reševanju. Tečajniki le delno obvladajo osnovno dresuro in poslušnost, vodniki morajo nujno obvladati smučanje in osnovne pojme o nevarnostih v gorah, o plazovih, o prvi pomoči ln o tehniki reševanja, prenosu ali prevozu ponesrečencev. Izdelat, bi bilo treba pravilnik za odseke za lavinske pse, ki naj bi točno določal vse pravice in dolžnosti vodnikov lavinskih psov itd. Tečajniki so dali še vrsto predlogov, ki nai bi jih sprovedla komisija za GRS pri PZS. L. R. II. zbor poštarjev planincev Jugoslavije na Vršiču. Vršič so si izbrali poštarji planinci Jugoslavije za svoj TT zbor v dneh 1. in 2. maja. Tokrat res ni bilo / toplega sonca, le veter je pihal in zabijal ledene kapljice v obraz. Divje so se podilo deževne megle iz Trente, večkrat je pošteno lilo. Namesto planinske flore so te spremljale ob cesti grmade snega, dokler sam nisi zagazll v novi sneg ln ves premočen prisopihal do toplo zakurjene po-štarske koče. V takem vremenu je del 389 planincev prispel 4e zadnjega aprila na Vršič. Na zbor je prišlo 17 članov PD lz Beograda s predsednikom tov. Sojatoin Ivanom, 17 članov PD Sljeme iz Zagreba s predsednikom tov. Japundjlčem Ljubom, 10 članov PD Prijatelj prirode iz. Sarajeva in celotni odbor PD PTT Ljubljana. Prišli so šc drugi planinci nepoštarji iz Reke n Kopra. Svoje zastopnike je poslala tudi Planinska zveza Slovenije s lov. prosen-cem Živojinom in Zlnaucrjcm Milanom. Republiški odbor sindikata PTT Ljubljana, ki je vedno stal ob strani PD PTT in ga podpiral, je zastopal predsednik tov. Šlosar Ivan. Vsi ti so se udeležili slovesnega dviganja zastave na vrhu Vršiča. Ob 14.S0 ■ni je na mogočnem drogu zaplapolala državna zastava ob petju intemaclonale in Hej Slovani, planinci so odšli pred kočo, kjer je pričel zborovanje predsednik PD PTT Ljubljana tov. Zabel Ivan ter v kratkih potezah orisal pomen II. zbora poštarjev planincev Jugoslavije, ki se vrši prav na dan 1. maja. V imenu Planinske zveze Slovenije je spregovoril njen zastopnik tov. Prosene. Nato so govorili predstavniki planinskih društev lov. Roja Ivan iz Beograda, tov. Japundjič L1ubo iz Zagreba, tov. Ivezič Peter iz Sarajeva. Planince je pozdravu v imenu republiškega odbora tov. Šlosar Ivan, v imenu PTT direkcije v Ljubljani pa je želel II. zboru poštarjev planincev Jugoslavije mnogo uspeha in prijetno bivanje v koči agilen planinec, gospodar PD, pomočnik direktorja tov. Mrak vladislav. Vsi govorniki so imeli v mislih isto — ljubezen do planin, planinsko tovarištvo in pomoč, širjenje planinstva v naših kolektivih, pritegova-njo mladine in patriotizem. Tov. Sojat je v imenu PD poštarjev Beograd poklonil planinskemu druätvu KIT v Ljubljani lepo darilo, ki bo odslej krasilo poštarsko kočo na Vršiču. PD PTT Je v spomin na II. zbor izročilo predstavnikom planinskih društev lepe povečane slike koče na Vršiču. Drugi del zborovanja je izpopolnila slavnostna seja, ki ko sc je udeležili predstavniki vseh planinskih društev. Na seji Je bila prikazana analiza dosedanjega dela in uspehov planincev poštarjev. V času med I. in 11. zborom so se vsa društva okrepila ln našla dobro medsebo-no povezavo, na novo pa je bilo ustanovljeno PD PTT v LJubljani, ki Šteje že okoli 600 članov Tov. ing. Lavrenčič je v izbranih besedah orisal svoje življenje ln navezanost na planine, obžaloval, da jc premalo pesnikov in pisateljev, ki bi opevali in opisovali občutje, ki ga doživlja pravi planinec v planinah. Na seji je bilo ugotovljeno, da Je precejšnja ovira za razvoj planinstva v finančnih težkočah ln v nerazumevanju funkcionarjev v nekaterih direkcijah, prav tako pa tudi nerazumevanje v posameznih Sindikalnih organizacijah ali Republiških odborih sindikata PTT. Navzoči so sklenili: 1. Da izvedejo živo propagando za širjenje planinstva v naših kolektivih, predvsem med mladino. 2. Za propagando naj služi sindikalno glasilo PTT (v Sloveniji še roštni Zbornik), kjer naj člani planinci redno objavljajo članke, s katerimi naj poskušajo med kolektivi zbudili čut ljubezni do naših gora in krasot naše domovine. 3. Za širjenje planinstva je treba pričeti povsod z večjimi Izleti v nižja gorstva pod vodstvom izkušenih in priljubljenih planincev, s takimi izleti naj se poveča število planincev, ki jih Je treba voditi v višja gorstva. 4. Med planinci najti sposobne mlajše tovariše in j h uvesti v alpinistiko s. v republikah Makedonija in Črna gora, kjer je planinstvo najmanj razvito, je treba vzpodbuditi njihove republiške odbore 3indikata PTT, prav takn pa tudi posamezne sindikalne organizacije in najti tovariše, ki bi bili pripravljeni pričeti z delom v planinstvu. fi. Ki Ikra t letno naj se prirejajo skupni izleti poštarjev planincev Jugoslavije. Za leto 1954 organ zirajo tak izlet PD Zagreb in TD Beograd v Proklelije. Cc bi bil ta izlet izvedljiv, se mu pridružijo še planinci iz Slovenije ter Bosne in Hercegovine. 7. V kolikor se planinska društva poslužujejo taborjenja, naj ima to vedno značaj planinstva, pri čemer Je treba paziti, da se planinsko taborjenje ne lz-maliči. s. nr. zbor poštarjev planincev Jugoslavije se bo vršil 1. in i maja 1955 v Bosni in Hercegovini. Organizacijo za ta zbor prevzame planinsko društvo Prijatelj prirode Sarajevo, ki določi kraj zbora. 9. Uspeli II. zbora naj se pokaže v tem, d« bodo na III. zboru leta 1SS5 navzoči tudi predstavniki poštarjev planincev iz Makedonije, Črne gore in Dalmacije. Po štirlurnem zborovanju so zborovale! poslali pozdravne brzojavke Planinskemu Savezu Jugoslavije. Beograd, generalnemu direktorju tov. Nikoli Milanovi-ču, Centralnemu Odboru Sindikata PTT Beograd in direktorju Gcrbcu Jožetu, Ljubljana. Iz vrha nad kočo je švignilo v meglo in noč še KO rakci, ki so ožarile zboruvaiišče in s tem zaključile II. zbor poštarjev planincev Jugoslavije. Do zadnjega kotička so napolnili planinci poštarsko kočo in v veselem razpoloženju nrebtll večer. DrugI dan so si posamezni še ogledali izvir Soče. Kugyjev spomenik in 3e spustili do Zlatoroga v Trenti. S tem so poštarji planinci dostojno počastili svoj n. /.bor, istočasno pa tudi praznik delovnega ljudstva 1. maj. zabel I. III. redni občni zbor Turistične zveze Slovenije. V nedeljo 20. maja jc v dvorani Doma sindikatov v LJubljani zasedal občni zbor Turistične zveze Slovenije. Navzoči so bil številni gostje iz Ljubljane ln drugih republik, med njimi tov. dr. Marjan Brccclj, podpredsednik Izvršnega sveta ljudske skupščine LRR in predsednik Turistične zveze Jugoslavije. Bar-bič Mate, podpredsednik Turistične zveze Jugoslavije, Bnblč Ljubo, sekretar TZJ, zastopniki turističnih zvez Srbije, Hrvatske, Dalmacije in Tstre, dr. Dermastja Marjan, predsednik MLO Ljubljana, ing. Tepina Marjan, drž. sekretar za gospodarstvo LR s ln Dekleva Janko, drž. podsekretar za občo upravo in proračun LRR. Med delegati društev so bili tudi delegati juridičnih članov — republiških zbornic, planinske, smučarske, avto-moto, počitniške in drugih zvez. in ostalih podjetij ln ustanov, kl sodelujejo v našem turizmu. Po pozdravnem govoru tov. dr. Marjana BrecIJa. v katerem jc podčrtal va/.nost nadaljnjega razvoja turizma. ;e podal v Imenu upravnega odbora Turistične zveze Slovenije poročilo predsednik Turistične /veze Slovenije tov. Jakopič Albert-Kajti-mir. Uvodoma Je poudaril, da je dobil turizem v letih sproščanja in razvijanja našega novega gospodarskega sistema širšo, globljo m vsestranska bazo in da ie od družbe, od množičnega udejstvovanje odvisen nadaljnji razvoj, ker je le iniciativa množic garant za ustvaritev ogromnih nalog, kx stoje pred turističnimi organizacijami in pred našo socialistično družbo nasploh. Govoreč o družbeni vlogi turizma je dejal, da jc vloga turističnih društev v komuni dokaj raznovrstna, kakor Je sam turizem Široka družbena dejavnost, obsegajoča gospodarske, kulturne, socialne, esteske in druge potrebe družbe, po podrobni analizi oblik dela turističnih društev, pomena Inozemskega turizma ln nadaljnjega razvoja našega turizma Je na kraju dejal, da se mora turizem priznati ln z nJim računati kot s pomembnim družbenim pojavom in da se mora turizmu konkretno določiti ustrezno mesto v našem družbenem življenju. Po vsestranski diskusiji, ki je nakazala vrsto še nerešenih problemov v turizmu in s tem dala nove naloge Turistični zvcxl Slovenije. je občni zbor izvolil nov upravni odbor, ki ga bo spet vodil kot. predsednik tov. Jakopič Albert-Kajtimlr. Nova koča na Ratitovcu. 1. maja jc preteklo 11 let. ko je pogorela na Ratitovcu bivša Krekova koča. Prva povojna leta nI bilo v planinstvu v vsej Selški dolnini nobene sile, ki bi poživila planinstvo v naših lepih vrheh. Ratitovec, Lubnik, Blegoš, Porezen in Črna prst niso Imeli najnujnejšega zavetišča. Leta 19S2 se jc planinsko življenje v selški dolini zopet začelo oživljati. Oživela sIb ga takratni predsednik Vcbcr Jože i» tajnik Dolenc Drago. Na občnem zboru je predsedn k Vcbcr dne 30. XT 1!>52 prvič poročal o gradnji nove planinske postojanke na Ratitovcu, ki naj bi se pričela takoj spomladi leta l»3. Takratni odbor se je s to veliko obvezo naložil težko in odgovorno breme, kajti k delu Je pristopilo brez vsakršnih finančnih in materialnih sredstev. Oradnja je napredovala zelo hitro. Lansko spomlad so se dela pričela, letos pa so se v rekordnem času meseca junija končala. S tem zadovoljivim delovnim uspehom bo kronano delo vseh planincev ln planink, ki so pomagali pri gradnji, predvsem pa imata zato zasluge tov. Dolenc Drago in Veber Jože. Vsakodnevni užitek so na Ratitovcu predvsem lepi razgledi Na eni stran! vidiš Triglav z majhno črno piko — Kredarico. Dalje te ponese oko preko Kravank vse tja do Smane gore. Na drugi strani pa se ti odpira nizki Lubnik, Stari vrh. Blegoš, in dolgi hrbet Porczna. Ob izredno lepem vremenu te pogled ponese prav tja do Trnovskega gozda, ki spominja marsikaterega borca bojev NOV. Prijeten Izlet W. Ratitovca preko Torke je v Sorlco, ki se beli po vznožju velikih prepadov, v katerih je našlo smrt žc mnogo gornikov. Ta vas je ena najlepših gorskih naselij v Sloveniji, istočasno pa tudi Nova koča na Ratitovcu rojstni kraj Ivana Groharja, velikega umetnika - slikarja, enega od štirih slovenskih impresionistov. Ena najlepših tur pa je preko grebenov na Sorško planino, od koder drži pot naprej na krasne smuške terene Možica, od tam pa na Črno prst. Vse obiskovalce gora, ki poznajo lepot« naših planin, vabimo na slovesno otvoritev »Ratitovške koča«, ki bo 18. Julija letos. Zupane Jože IZ OBČNIH ZBOROV Občnega zbora Fl) Črnomelj dne 28. II. 1954 se je udeležilo 56 članov. Društvo obstaja šele tri leta, vendar je pa pokazalo že veliko dejavnost. Prvi dve leti jc društvo posvetilo le utrjevanju organizacije in zbiranju članstva ter Izvršilo več skupinskih izletov v Julijske in savinjske Alpe ter na Pohorje, prav tako pa tudi v bližnjo okolico, predvsem na Gorjance, Mirno goro In Rog. Organiziralo je predavanja in predvajanje planinskih filmov ter izvedlo po izložbah ra/.stavo planinskih slik, pripravilo pa je tudi družabno prireditev, od katere čisti dobiček Je vložilo v gradbeni sklad, vse delo Je bilo osredotočeno na gradnjo planinskega doma na Mirni gori. Preden pa 30 se mogli lotiti same gradnje, so morali popraviti 4 km dolgo planinsko pot Planina—Ponikve—Mirna gora, hkrati pa postaviti nov most. dolg 14 m. Pri čiščenju gradillšča, kjer Je prej stal med nob požgani planinski dom, so pomagali tudi člani raznih ustanov in podjetij in pri tem izvršili okrog 300 prostovoljnih delovnih ur. Z gradnjo planinskega tloma so pričeli ma:a 1953 in stavbo do Jeseni tudi že spravili pod streho. V gradnjo so doslej investirali din 3326 101 —, njena današnja prava vrednost znaša din 4 000 000.—. V glavnem so potrebna finančna sredstva prispevali OLD Črnomelj, PZS in KZ Črnomelj. Planinski dom, ki jc jKileg Doma Vinka pa-deršlča na Gorjancih edini na cel gorski črti od Ljubljane do Karlovca, ki stoji na terenu, znanem po prvih vstajah in partizanskih borbah, kjer Je brez števila zgodovinskih spomenikov iz NOD, bi pač zaslužil nekoliko več pozornosti. Največ zaslug pri gradnji doma Imata vsekakor tajnik in gospodar tov. lamin in Pahulje, veliko pa jc pri tem pripomogel tudi tov. Cimerman. Vsi imenovani so prejeli tudi pohvalo od občnega zbora. 391 Kljub veliki zaposlitvi pri gradnji pa niso popolnoma pozabili na Planinski Vestnlk, kateremu so pridobili 16 novih naročnikov. Sprejeli so vrsto sklepov, ki se v glavnem nanašajo na popularizacijo Rele Krajine, na organizacijo planinskih skupin v Starem trgu, Vinici in Gradacu itd. Društvenemu odboru tio v tem letu ponovno načelo val agilni tovariš Klinar Martin. Občni zbor PI> Radeče se je vršit dne 24. II. 1B54 v dvorani gostinstva Jadran v Radečah Društvo si jc prizadevalo, da bi pridobilo v svoje vrste čim več članstva, predvsem mladino. S pomočjo učitelj stva, ki je v celoti včlanjeno v društvo, jim jc t« do neke mere tudi uspelo. Pri tem pionirskem delu se je predvsem izkazal učitelj tov. Skočir iz Loke pri Zid. mostu. Društvo ima svoj lastni lokal, ki ga Je opremil in založil z najpotrebnejšim delovni kolektiv papirnice. Povečali bodo svojo pomoč pri gradnji planinske koče na Prehorlnveih, ki jo grade zasavska planinska društva, vključno 3 PD Radeče. To zasnovah društvenega odbora je bilo organiziranih več skupinskih izletov v bližnjo okolico, enako pa tudi v Julijske in Savinjske Alpe, vendar pa udeležba ni bila prav zadovoljiva. Ravno tako ni bilo zadovoljivo Izpolnjeno propagandno delo in udeležba na nekaterih množičnih pohodih. Res Je, da daljše ture niso možne v večjem številu, zato pa bi bilo potrebno organizirati številnejše skupinske izlete v bližnjo okolico, ker bi se na ta r.ačtn manifestirala društvena pripadnost, hkrati pa bi se članstvo med seboj spoznavalo in vzgajalo. Število naročnikov na Pianir.skt Vest-nik je n.irastlo na S3 in ko samo v preteklem letu pridobili 17 novih naročnikov. Število članov znaša 24S. V počastitev 69-letnice slovenskega planinstva so izvedli učinkovito predavanje in hkrati predvajali planinske filme. Tredavanja se jc udeležilo nad 1.1(1 ljudi, med temi tudi nečlani. Društvo sodeluje tudi na sestankih, ki jih sklicuje redno mesečno okrajni odbor S ZD L v Trbovljah za vsa zasavska planinska društva, kjer skupno proučuiejo vse pereče probleme. Namen teh sestankov je predvsem v tem, da se vsa planinska društva v tem okraju čimbolj 'zbliža jo, da se povezujejo med seboj in koordinirajo delo. Markacijskl odsek je obnovil in markiral več poti na Kum in eno na Veliko Kozje. Ker društva nima razen članarine nobenih dohodkov, je sklenilo obrniti se na Svobodo, od katere naj vsak odsek izvede po eno prireditev za planinsko društvo. Sklenili so tudi. da se druga nedelja v maju določi za planinski dan PD Kadeče in nastopni teilen kot njihov planinski teden. Pred zaključkom občnega zbora Je /.bor pozdravil predsednik MO Ratleče in sekretar Mestnega komiteja ZK Radeče, ki je naglasil veliko društveno dejavnost In uspehe društva v kratki dobi njegovega obstoja. Planinci PU Kavne na Koroškem so zborovali dne 7. TI. d954. Dasi jc stopilo društvo šele v drugo leto svojega življenja, vendar zaznamuje že kar >lepe uspehe. Število članstva so zvišali od m na 257 In izvedli vrsto kvalitetnih predavanj, od ka- terih naj omenimo predavanje tov. Smoleta z Jcscnic, katerega se je udeležilo preko 35« planincev, in predavanje tov. Gorjanca, namenjeno izključno mladini iz metalur-ško-industrijske šole. katerega Je poslušalo preko 40 mladincev. Številni so liili tudi izleti. Alpinističnega začetnlškega tečaja na Ok reši ju se je udeležilo 44 članov, od tega 11 Članov lz Mežice in Črne. Sodelovati so pri planinski št a Teti, udeležili pa so se tudi planinskega slavja v Vratih. Na vrhu Raduhe so v počastitev spomina tov. Mrzela Deneta, ki se je ponesrečil na Raduhi, vzidali spominsko ploščo, popravili, obnovili ter markirali so pot mimo Jurčka na uršljo goro, v kratkem pa bodo namestili tudi več kažipot-nih tablic in orientacijsko tablo na žel. kolodvoru. Dalje so izvedli izlet na St. Danijel, na Sleme pri St. Vidu, na smre-kovec. Mozirsko planino, mescea julija pa se je 13 članov povzpelo na Veliki Klek v Avstriji. V avgustu jc skupina članov napravila izlet v Trento, od koder je del skupine izvedel vzpon na Mangrt in Jalovec, drugI del pa je izvedel turo tudi čez Križka Jezera s sestopom v Mojstrani. Vsi t; izleti so nepričakovano lepo uspeli ir. navdušili člane za nadaljnje vzpone Ustanovili so alpinistični odsek ki mu nače-luje tov. Gorjanc in kateri šteje s pripravniki 22 članov. Dva alpinista sta bila na zveznem tečaju GRS, ki je trajal teden dni na Vršiču. Za predsednika društva je bil ponovno izvoljen tov. Gorjanc Janez., Težišče dela P!> Gorje pri Bledu je bilo vsekakor na gradnji Tržaške koče na Doliču in oskrbovanj, i ostalih treh koč. t. j. Doma Planike, koče na Rovtaricl in koče na Mrzlem studencu. Največ truda jih je stal?. gradnja Tržaške koče, k', so jo v preteklem letu dogradili in Jo dne 28. VII. 1953 izročili svojemu namenu. Kočo Je obiskalo B570 planinccv, ki so se o njej prav pohvalno izrazili. V postojanko 30 samo leta 1953 investirali din 1357 563—, medlem ko dolgujejo še raznim upntkom din 1240009.—. Postojanka ima 50 ležišč in se je že samo v minulem letu pokazalo, kako potrebna Je bila ta koča. Dobro pa so bile obiskane tudi 03taile njihove postojanke. Dom Planiko je obiskalo 4101 planincev, postojanko na Mrzlem studencu cca. 6700 ln kočo na Rovtarici cca. 7900 planincev. Vse koče so bile aktivne. Markacijski odsek je markiral trans-verzalo na svojem teritoriju, zasilno pa je popravljal tudi vsa ostala pota. Članstvo sicer nI nazadovalo, vendar bi se pa to zgod lo, da r.l večja skupina članov iz Boh. Bele korporativno pristopila v njihovo društvo. Tudi za Planinski Vestnlk v njihovih vrstah ni pravega zanimanja, saj so v razpredelnici naročnikov na to revijo na enem od zadnjih mest. Svoje delo bodo morali vsekakor poglobiti in dejavnost usmeriti v večji meri na vzgojo članstva. Društvo šteje 462 članov, 04 mladincev in 17 pionirjev. Na občnem zboru dne 14. II. 1. 1. Je bil Izvoljen po večini dosedanji odbor, vendar pa s to spremembo, da jc prevzel predsedniško mesto dosedanji gospodar lov. Klinar Matija, PZS je zastopal njen podpredsednik tov. Bučer Tone. 392 ObfnI zbor PD Slovenj Gradec sc je vršil ob lepi udeležbi dne 22. H. t. 1. Zboru sta prisostvovala predsednik OLO -tov. Skriovnik in sekretar OKZKS tov. ing. Zaveins PZS je poslala | Mxwlrnv.no brzojavko. Tajniško poročilo je podal skupaj s .svojim poročilom dolgoletni predsednik tov. Grmovšek Miloš. Prednost so dali gradnji postojanke na Pungarlu. Oim so zbrali potrebna denarna sredstva, za kar jc pokazal veliko razumevanja predvsem OLO Slovenj oradec, so p rt čel i v prvi polovici avgusta J 963 z obnovitvenimi deli. S pomočjo nekaterih odbornikov, zlasti članov gradbenega odbora, ki so se res potrudili, da so pravočasno Izvršili predvidena dela. predvsem pa izdatni finančni pomoči ljudske oblasti :n nekaterih delovnih kolektivov se je zahvaliti, da so 6. XII. 1951 v navzočnosti večjega števila članstva izročili svojemu namenu pritličje, ki je od tod a.i že stalno odprto in oskrbovano. Pri zbiranju finančnih sredstev so je društvo posln/.flo tudi notranjega posojila med člani društva, ki Je rodilo lep uspeh. Kočo pod Kooo so preimenovali v »Dom pod veliko Kopo« (1377 m). Društvo z velikim uspehom upravlja tudi Kočo pod Kremžarjevim vrhom, ki je v preteklem letu zabeležila SS93 posetnikov. propagandni odsek ni v celoti izvedel svoje naloge. Tudi Jim ni uspelo, da bi si zagotovili primerne predavatelje. Dasi so imeli v letu 1052 le 31 naročnikov na Planinski vestnlk, so število naročnikov v preteklem letu dvignili na 101. Prepričani pa so. da bi lahko Imeli ob primernem zanimanju dosti več naročnikov. Članarino jc 'poravnalo 470 rednih članov. (Hi mladincev in 222 pionirjev, skupaj 7.-8 članov, medtem ko Je vsega skupaj registriranih nad looo članov. Močne pionirske skupine ima društvo na osnovni šoli v Slovenj Gradcu in Smartnem, najštevilnejšo pa na nižji gimnaziji v Slovenj Gradcu, ki šteje 144 članov. Močno in agilno planinsko skupino tvori 'kolektiv PTT, ki gradi na Selah pod Uvšljo goro svoj poštarskl dom. Ta poštni kolektiv je lahko svetel z.gled mnogim PTT ker je večino vsega izvršil s prostovoljnim deli mn In zato gradbene stroške vmižal na minimum. Skupinske izlete je društvo usmerjalo predvsem na Pohorje, nato pa v Savinjske in Julijske Alpe. Fotoodsek Jc skrbel za stalno izmenjavo Klik v izložbeni omarici, objavljal pa tudi lastne pusn«l.ke. Markacijskl odsek je markiran transverzalo in skrbel, da so bila vsa pota vedno v vzornem redu. V letošnjem letu pa nameravajo izvesti tudi zimske maT-kadje in nadelati novo pot od Doma pod Kopo na Sedlo in od Mačkovega sedla do koče pod Kremžarjevim vrhom. Pohvale vredno je dejstvo, da funkcionarji tega društva opravljajo vsa dela brezplačno, prav tako tudi vse blagajniško in knjigovodsko poslovanje ter ostalo pisarniško delo, ki pri dosedanji izgradnji "treh planinskih postojank ni bilo l>aß majhno. Največ zaslug pri tem pa ima nedvomno dolgoletni marljivi predsednik tov. Ger-movSek Miloš, ki je pri delu vedno prvi m je doedej stalno vse letne nagrade poklonil društvu. PD Brežice. Društvo jc sicer še zelo mlado, vendar pa dokaj delavno. Šteje .114 članov, od teh so trije delavci. 22 uslužbencev, 4 kmetje, 73 dijakov, medtem ko je ostalih neopredeljenih 12. Poleg PD Univerza v Ljubljani je najbrž edino društvo, v katerem prevladuje mladina. Planinski Vestni-k ima v njihovih vrstah 40 naročnikov. Društvo je sodelovalo tudi pri gradnji Tončkovega doma na I.isci, ki ga je gradilo PD Krško in se tedaj obvezalo, tla bo s KvojLTni prisjievki opremilo eno sobo Doma. v ta namen je "društvo zbralo din 40000.— v gotovini in v materialu za vrednost din 9700.—. Pograde ih druge lesene dele jc prav lično in brezplačno izdelal domači mizarski mojster Rožman Dominik, ki je s svojimi delavci tiudi krepko pomagal pri spravljanju materiala na Llsco. Društvo mu je za njegovo požrtovaknost izreklo zahvalo, prav tako pa se je zahvalilo tudi vsem ostalim dobrotnikom, ki so kakor koli pomagali pri opremi sobe Tončkovega doma na Ivi sei Društvo se zanima za postavitev razglednega stolpa na St. Vidu, vendar pa no more še pristopiti k temu delti, ker cetfkvena oblast, ki je lastnik te parcele, slavij a kol pogoj tudi obnovo ccrkve. Zastopnika društva sta se udeležila '.udi ustanovnega občnega zbora PD Kostanjevica na Krki dne 13. XII. lflfiS. V diskusiji so obravnavali vzgojo mladine, organizacijo izletov in članarino, katero naj bi morda nekaterim dijakom plačevalo društvo ter ugotovili, da je delavnost druš-tva takoj popustila, čim so Izvršili svojo obvezo do Tončkovega doma na Lisci. To naj bi bilo znamenje, da mora društvo vedno imeti pred seboj določen cilj. Z zadovoljstvom so pa tudi ugotovili dejstvo, da so zvišaJi število naročnikov na Planinski Vestnik. Občni zbor sc je Vrtšil dne 22. II. 1053 v gimnaziji v Brežicah. Odboru bo tudi v bodoče predsedoval dosedanji društveni predsdenlk tov. oaberšček Zvone. Občni zbor pij Postojna se Je vršil dne 20. II. 1053. Zbora so se udeležili predstavniki ljudske oblasti in množičnih organizacij, za PZS pa tov. Prosenc Z-vo-jin in Lavrič Kado, Društvo si je po svojih močeh prizadevalo uspešno vršiti svoje poslanstvo. Upoštevati Je treba, da planinstvo na Primorskem nima tradicije .n da je treba orartl ledino. Zato ni čudno, če je planinec, ki je poselil Nanos, večkrat že od daleč slišal Iz Vojkove koče harmoniko ir. vriskanje ali če je opazil na poteh odvrženo planinsko «'vetje Do neke inert' pa je k temu pripomogel ludi oskrbnik koče sam. Med letom je skušal upravni odbor pritegniti v svoje vrste več mlajših moči, vendar se je izkazalo, da so ti po-kaizali le trenutno navdušenost, odborniki so s svojim osebnim delom in s prenašanjem raznih potrebščin na Nanos, s hitrim reševanjem dopsov in najavljenih obiskov skušali ustvariti za obiskovalce čim večje ugodnosti in se je zato tudi njihovo delo omejilo predvsem na oskrbovanje koče. Vse premalo pa je odbor storil v tem pogledu. da bi pritegnil čim več mladincev in dijakov v svoje v rs te in da bi Jiip nudil pod sU-okovrtim vodstvom skupinske izlete. Duša društvenega dela naj bi bil propagandni odsek, ki pa ni našel ruti prave volje niti primernih pogojev za svoje delo. Društvo šteje okrog 200 članov in ima 42 naročnikov na Planinski Vest-nik. Sodelovali so pri izvedbi Titove šla- 393 fete In se udeležili proslave v Vratih. Alpinisti so od 1. do r». avgusta 1353 taborili v Zadnjici v Trenti. Izvršili so prvenstveno smer v Kugyjevem Ozcbniku (tov. Valič Tone od AO Postojna ln Skodli Jože od AO Litostroj v Ljubljani) razen tega pa še lažne ponovitve v Vodnikovem Vršacu, zimski vzpon na Brano, Rriaftkov Kamin in Jugovo peč v Planjavi. Prvenstvena smer v Kugyjevem ozebniku je ocenjena s IV. in V. težavnostno stopnjo, plezala sta 12 ur. Alpinist tov. Konrad Kne« i■/, skupine Cerknica pa Je plezal tudi na Velikem Kleku in v Dolomitih. Markacijski odsek jc obnovil vse markacije, namestil, kjer je bilo to potrebno, nove smerni? tablice in na novo markiral pot Strane—predjama, ki tvori del trans-verzale. Težave pa ima odsek v tem. ker jim neznani zlikovci vsako deto uničujejo markacije. Gospodarsko delovanje društva se je osredotočilo na oskrbovanje in vzdrževanje Vojkove koče na Nanosu, katero jc obiskalo okrog 200« izletnikov. Koča je bila oskrbovana redno do septembra pr.!., kn se je oskrbnica izselila spričo dogodkov okrog Trsta. Postojanka je Izkazala din 14 947.— čistega dobička. Na splošno željo mladincev jc bil izvoljen za društvenega predsednika tov. Rozman, ki je tudi že doslej ves svoj prosti čas posvetil mladini. PD Sežana obstaja šele dobro leto. pohvali pa se lahko že z lepimi uspehi. Tz poročil, ki so jih podali na občnem zboru dne 31. I. I. 1. društveni funkeionarjj, sled\ da se je članstvo dvignilo od prvotnih 68 na 134, da pa zanimanje, za planinstvo Se stalno raste. Premalo odziva so našli le med mladino. Izvedli so več predavanj, med drugm tudi v Komnu, s katerimi so želi velik uspeh. Nekaj časa Je delovala pri društvu tudi Jamarska sekcija in so člani obiskali Divaško jamo, Lokavsko jamo. Jamo pri Lipici in Jamo Dimnico v Slivju, kasneje pa so ta sektor prepustil. Turističnemu društvu. Dobro obiskani so bili tudi njihovi skupinski izleti na Slavnik. Vrcmščico. Trstelj, Caver., Vrata itd., zlasti pa koordiniran izlet na Slavnik s tržaškimi in koperskimi planinci ter dijaki iz Kozina ter skupinski izlet s sindikalno podružnico OLO Sežana. S posojkih PD so se udeležili tudi udarniškega čiščenja gorske ceste na Mangrt. Pclee že navedenih pa so člani društva izvedli tudi šc več individualnih izletov v manjših skupinah v Savinjske dn Julijske Alpe. Za proslavo 60-letnIce sloven, planinstva e društvo priredilo manjšo razstavo, ki Je prikazala zgodovino razvo-ja slovenskega planinstva ter delo in uspehe lega društvu. Na vrhu Vremščlce in Slav-nika sij vzidali pločevinaste skrinjice z vpisnimi knjigami in žigi. Uredili so društvene prostore in namestil stekleno oglasno desko, ki jim služI za društvene objave. Na novo so markirali sledeča pola: Vreme—Vremžčica in Košana—Vremsčica ter Gornje Ležeče—Vremščiea, Podgorje—Slav-nlk. Herpel le—slavnik. Markovščina—Slav-nik in Materija—Slavnik, Golac—Razsušica preko Male Medveščice, Golac—žabnik (Ostrlč) in Razsušica—Zagrad—Golac. skupno 74 km gorskih poti. Deloma so trasirali tudi popolnoma novo pot Rav.sn&ten Slavnik, v dolžini to km, ki jo terjala od mar-kacistov precej truda. Naše strokovno gla- silo Planinski Vestnik ima v društvu le 24 naročnikov. V tem letu bodo pridobili reviji vsaj še 20 naročnikov. Želijo tudi zvišati število članstva vsaj na 200. če že ne na več. V obširnem delovnem programu, ki zajema vse delovne sektorje, bo najbrž najtežja naloga postavitev planinske koče na Slavniku, ki mora biti do Jeseni ž'5 pod streho. Kočo bodo gradil; skupaj s PD Trst m Koper ter ob podpori domačih podjetij in PZS. Pri gradnji bodo sodelovali tudi lovci. Slavnik je eden največjih vrhov okraja, od koder se. nudi krasen razgled na naš Trst in na naše morje, Istro in Kras. To bo tudi prva planinska koča v t«m okraju, ki bo poleg lega nedvomno veliko pripomogla k nadaljnji rasti planinstva v tem delu Primorske. Za uspešno organizacijsko delo bodo ustanovili skupine v Dntovljah, Divači. Slanijclu in v Podgorju, po potrebi pa tudi že v ostalih krajih. Občnega zbora so se udeležili poleg zastopnikov množičnih organizacij ln društev še zastopnika PD Koper tov. dr Vovk ln dr. zega ter zastopnik PD Trst tov. Jelinčič. PZS je poslala pozdravno brzojavko. Za predsednika Je bil izvoljen tov. Marenzi Ferdinand. Občnega zbora PD Laško dne 26. 1. t. 1. so je udeležilo 70 članov, zbor so pa pozdravili tudi predsednik ITLO tov. Vo dovnik ter zastopniki društev ln množičnih organizacij. PZS je poslala pozdravno brzojavko. Ustanovili so pionirski odsek, v katerega se je vključilo preko 100 pionirjev. Sklenili so, da bodo mladini posvetili kar največ pozornosti. Zvišali pa so tudi število ostalega članstva za skupno 246 članov, tako da šteje društvo danes «01 člana. Organizirali so več predavanj. Priredili so svoj običajni planinski ples, praznik dela 1. maja in olm naslednja dneva pa so proslavili z laškimi rudarji v Domu na Šmotiorju. Tudi silveslrovaH so na Smp-horju. Organizirali so le en množični izlet na Smohor s pionirji, pač pa so člani v manjših skupinah obiskovali Logarsko dolino. Kamniške planine in Julijce. Ciani Svobode iz Nove Gorice so vrnili obisk članom Svobode v Laškem s tem, da so pnsetili njihov dom na Smohorju, kjer so prebili v družbi članov Svobode Laško in domačimi planinci prijeten večer. Nabavili so nekaj inventarja v vrednosti din 300000. •, zaradi tega pa z.ašli v finančne težave. Bilanca izkazuje din -m 139.— čistega dobieka, kar pomeni nad polovico skupnega dobička v preteklem letu. pri čemer pa je seveda krilo vse upravne stroške. V vpisr.o knjigo v postojanki je vpisanih 4000 obiskovalcev. Na novo jc društvo pridobilo za Planinski vestnik 83 naročnikov in s tem častno i-zpolmlo svojo obveznost. Markacijski odsek je obnovil nekatere markacije in skrbel, da Ml liila vsa pola v njihovem območju v vzornem redu. Sprejel 1 so dokaj obširen. plan dela za leto 19^4 in proračun, ki predvideva din S171000. razhodkov in enak znesek dohodkov. Odbor bo tudi v novem poslovnem letu vodi! zaslužni in delavni predsednik tov. Medvešek Franc, kateremu jc upravni odbor v znak priznanja za njegovo dosedanje nesebično in požrtvovalno delo poklonil veliko sliko Doma na Smohorju, opremljeno s podpisi vseh društvenih funkcionarjev. 394 PI> Prevaljc jc v preteklem poslovnem letu usmerilo svoje delo predvsem vzgoji mladine in propagandi. vzdrževanju in markiranju potov, v svoje vrste so vključili večje število mladincev in vzdrževali tesne stike z vsemi ostalimi društvi in organizacijami. Za 1. maj 22 julij In 29. november so zakurili na Uršlji gori kresove. Izvedli so več predavanj, udeležili pa so se tiidi predavanja z d apozitivi v Kavnah na Koroškem. Priredili so več skupinskih izletov na Urši j o goro, enega pa v lyOgarsjto dolino. Proslave flfl-leuiice slov. planinstva v Vratih se je udeležila skupina iiO planincev. Društvo šteje 33S članov, od katerih je 128 delavcev, 93 nameščencev. 12 kmetov, .is dijakov in 47 članov delovne mladine. Število naročnikov Pv je društvo dvignilo od 17 v letu 1052 na 70 v letu 1953. števil« članstva je nekoliko padlo, ker je bilo v Kavnah ustanovljeno samostojno planinsko društvo. Alpinistični odsek šteje 4 alpiniste in 5 pripravnikov, ki so že vsi izpolnili pogoje za sprejem v članstvo. Delovali so predvsem na Uršlji gori, na naduhi in Savinjskih Alpah. Izvršili so K! raznih plezalnih v/.jKmov in to od II. do IV. težavnostne stopnje, med temi tudi enega najtežjih plezalnih vzponov v severnem razu Haduhe. Svojih uspehov niso objavljan. Pozimi so l/.vedli tudi kratek zimski alpinistični tečaj. Največ pozornosti je odsek pač posvetil naduhi, kajti ta pripada predvsem prevaljskim alpinistom. V okrilju njihovega rlr.»šiva deluje tudi postala GRS, ki ima štiri registrirane reševalce s potrebno obveščevalno službo. Eden od njihovih reševalcev se je tudi udeležil reAevainega tečaja, ki ga je organizirala Komisija za GKS pri pzs v Julijskih Aipah. Markacijski odsek je obnovil in na novo markiral nekaj potov, namestil pa tudi nekaj kažipotov. Izdelal je tudi kažipotno tablo za izhode lz njihove postojanke na vse vrhove, v delu pa je velika orientacijska tabla vsega njihovega okoliša, ki bo postavljena na žel. postaji v Prevaljah. Gospodarski odsek je pre-gradil dve večji spalnici In s tem dobil 4 manjše, ki Jih Je Učno opremil. Nabavil je tudi več inventarja ICoča Je zabeležila 2070 obiska, fleire v postojanki niso bile pretirane in večkrat celo enake onim v dolini. Za prenos materiala na postojanko Je društvo nabavilo mulo, ki je znosila do koče 2ii)l kg tovora. Udarniško so društveni člani opravili na vseh sektorjih dela 39itf ur. Diskusija je bila živahna in stvarna. Sklenili so, da bodo Dom na Uršlji gori preimenovali v Dom na Plešlveu. Izvoljen Je bil po večini prejšnji odbor, razen tov. Teleerja, ki je podal ostavko na mesto podpredsednika in načelnika alpinističnega odseka ter vodje postaje GRS. Odbor b» tudi v bodoče vodil zaslužni planinski delavec tov. Pernuš Jože. Občrn ■/.lKir se Je vršil rine 6. n. I. J., PZS je zastopal tov. Gajšek Božidar iz Maribora. Občni zbor I'D IJovec se je vršil dne 8. IT. t. 1., udeležilo se ga je 50 članov. Društvo šteje 120 članov, od teh 18 delavcev, 40 uslužbencev, 22 kmetov, 31 dijakov in j članov delovne mladine, izvedli so sedem skupinskih Izletov in izvršili skupno 7j4 prostovoljnih delovnih ur. prostovoljno delo se v glavnem nanaša na čiščenje in popravilo poti na Mangrt ter na njihovo pomoč pri gradnji spomenika dr. Kugv j a v Trenti, v večjem številu so se tudi udeležili proslave 60 letnice slov. planinstva v Vratih. Za Planinski Vestnlk so pridobili 44 novih naročnikov, kar je za društvo s 120 člani vsekakor zelo lep uspeh. K postavitvi nagrobnega spomenika pok. Kopiščarjn v Trenti bodo prispevali din 10000.—. Pionirska organizacija je v sodelovanju s PD Bovec iz vedi a vrsto izletov na Cuklo, zgornjo trdnjavo, Golobar. Ja-voršček, na Svinjak in ostale bližnjo vrhove s povprečno udeležbo po 29 otrok na vsak izlet. Markaeijski odsek je med drugim obnovil markacije na poti Bovec— —Doin Petra Skalarja Kanin ter /v šil vsa potrebna dela, da je sedaj dostop na vrh Vel. Kanina vsakomur dostopen. Na novo je markiral pot na vrh svinjaka in popolnoma na nova markiral transverzalno pot od izvira Soče—koča zlatorog. planina Lepuče- planina T ehišena—Prehodavei do n. Triglavskega jezera ter od Bogatm-skega sedla do Krnskega jezera Nadaljevanje poti na vrh Krna bo markiralo PD Nova Golica. S finančno pomočjo PZS se je obnovila tudi pot od Loške koritnice— —Planina—Riže—Kotovo sedlo. Društvo upravlja kočo Zlatorog v Trenti In kočo Petra Skalarja pod Kaninom. Medtem ko je koča Zlatorog v Trenti izkazala okrog din 120 000.— čistega dobička in beležila 3145 obiskovalcev (1543 nočitev), je bila koča Petra Skalarja pri obisk i 97 obiskovalcev pasivna in izkazala din 32BU7.— primanjkljaja. Slednji bi pa bil dokaj občutnejši, če ne bi bil požrtvovalni oskrbnik te postojanke tov. Kravanja TVane vulgo Zaje ne izvrši Številnih nošenj materiala na postojanko, ne da bi lisi /a to kaj računal, v prostem času posekal in pripravil vsa potrebna drva, prav tako pa /nosil nemalo mleka, zelenjave in krompirja iz svoje shrambe v kočo, ne da bi društva /.i to prejelo kdaj račun, vsa pohvala za uspešno gospodarstvo v postojanki Zlatorog pa cre seveda tudi oskrbniku tov. Cebulju Jaki in njegovi ženi, ki sta s svojim nesebičnim delom prihranila društvu mnogo Izdatkov. S finančno pomočjo PZS in najetjem posojila bodo letos obnovili streho koče Zlatorog pri tem J»a še pridobili nekaj novih ležišč, ki jih v letni sezoni vedno primanjkuje. V diskusiji ko člani iznesli željo po upravljanju koče pri izviru Soče in /.graditvi manjše koče na Mangrtu. V propagandnem odseku bodo v bodoče sodelovali turii zastopniki Turističnega olepševalnega društva, gostinstva In sekcije za pogozdovanje. Odbor je ostal v flavnem neizpremenjen, vodil ga bo še nadalje tov. Osi.m ■Miran. K. L. Popravek: V številki 6, str. 323, 6. vrsta od spodaj navzgor erlaj: »javljajo v velikih množinah, znamenje slabega vremena« in vstavi: »Od nizkih oblakov so važni napovedovalci vremena kopasti oblaki: če so...« 395 Pavel Kunaver - Hans Hofmann -Montanus und Ernst Felix Petritsch: Die Welt ohne Licht — Höhlenforscher und Höhlengänger in Tragödien und Abenteuern. Založba Josef Habbel, Regensburg, 1Ö52. Obsežna knj:ga inia 418 strani in jo krasi 02 lepih fotografij iz podzemskega sveta, med njimi mnogo prav uspelih Petritsche-vih risb, pa tudi mnogo načrtov podzemskih jam. Nas Slovence zanima predvsem pisatelj Petritsch v spisih: »Der Hades«, »Jugend als Bahnbrecher der Höhlenkunde«, dalje »Der Schlund von Raspo« (L'abisso Rerta-relli), Tstrians tiefste Höhle; ipa tudl »Die tiefsten Höhlen der Welt«. V prvem spisu, ki obsega 82 strani, pisatelj opisuje začetek jamarskega društva »Hades« v Trstu. Združili so se dajalki, ki so jih navdušila čuda sosednjega Krasa, ki je bil tedaj šc prav malo raziskan. V prekrasne udare in jame v Skoči janu pri Divači je držalo le malo nevarnih steza, a Icdor se jc upal v še nedotaknjeno naravo orjaških podzemskih hramov, je podlegel njihovemu čaru. In tako so ti mladi študentje žrtvovali vsak prosti čas, da so odhajali v globoke prepade raziskava! podzemski svet. Žrtvovali so tudi svoje .malenkostne prihranke za prvo raziskovalno orodje, vrvi, lestvice i. dr. Celo svoj list »Hades« so začeli izdajati. V javnosti začetkoma niso imeli mnogo ugleda, če tudi so bili po večini dobri dijaki. Toda ugled je rastel z njihovimi uspehi. Posebno pa so si pridobili simpatije široke javnosti in oblasti, (ko so pojasnili smrt štirih delavcev v 264 m globokem prepadu. Jami mrtvecev, nad Trstom. 28 let preu njihovim prihodom je zaradi eksplozije mine ipoginillo v tem prepadu več delavcev, ki so 'iskali lam rudne zaklade. Nihče se ni upal v strašno globino, dokler ti mladi fantje, katerih eden jc bil prav Petritsch, niso premagali strahu in težav. Po opravilu samaritanske dolžnosti, da so zbrali kosti skoraj tri desetletja prej •umrlih slovenskih delavcev in jih v vrečah poslali na vrh, so opravili še znanstveno delo. Tako so nadaljevali raziskovanje Krasa in odkrili eno od najlepših jam na svetu: Veliko pečino v bližini Kabrežine, Tmovico in neštete druge, 'ki se odlikujejo tako po evoji globini 'kakor tudi lepoti. Raziskovali so seveda tudi skrivnosti vodnih tokov, iposebno reke Reke v Skocijanskih jamah, kar spada k najtežjemu in najnevarnejšemu delu na našem Krasu. Saj so raziskovalci, odkar so pred približno 100 leti začeli sistematično raziskavati te jame, prišli komaj 2500 m daleč. Ko danes obiskovalec hodi po prvem, dostopnem, delu jame po varnih stezah visoko nad reko, ki grmi globoko v dnu črne soteske, pač ne sluti, da so se raziskovalci tam doli spuščali preko 26 slapov iin brzic ob skromni razsvetljavi sveč in bakelj in da so si 'le z rogovi dajali znamenja. Trije od teh pogumnih mož, katerim desna rokai so (bili slovenski delavci, [pa so czgu'hili življenje. — (Petri tsdbovo delo sega tudi dalje na sever, v Planinsko ipoljc in njegovo jamsko okolje. V krog mladih jamarjev so začefli. vstopati drugi, a mladina je ras tla. nekateri so odšli drugam, prišli pa so novi. Pri raziskovanju so se posebno proslavili Slovenec Andrej Perko, Hanke, Mtill-hofer i. dr. Samo ta spis Petritscha pojasnjuje 27 načrtov. Eno ipa boli pri čitanju. Vse delo sc godi na naši zemlji. A malone vsa imena so spačena. Zaman iščeš veliko večino v spisu omenjenih krajev na slovenskem zemljevidu. Zaman hi povpraševal pri Kraševcih po večini od njih. Naša zemlja, a kdo jo je raziskoval? Po veliki večini sam o tujci. Tam doli so sc šopirili sicer delovni in sposobni italijanski raziskovalci, našo zemljo pa 396 so svetu .prikazovali kot čisto italijansko pokrajino, kvarili naša imena in svoje veliko delo »Due mila g rotte« natrpali s pokvarjenimi imeni, za katera danes nihče več ne ve, in mislim, da niti sami raziskovalci mnogih jam ne bi več našli. Toda pred prvo vojno — kje so bili aiaši ljudje? V društvu za raz-iskavanje jam v Ljubljani, ki je bilo ustanovljeno leta 1910, jc bilo res nekaj Slovencev, a le štiri leta do 1914 so mogli delati. Prej pa je slovenska inteligenca le prerada posedala po gostilnah in kavarnah, na teren, na razlika vanje zemlje in med ljudstvo, posebno na »pusti« Kras ni šla. Zato človeka pri vseh zanimivih opisih naše zemlje obide žalost, ker je bilo toliko časa zamujenega. — Prav tako zanimiv je drugi spis Pctritschev »De- Schlund von Baspo (L'ablsso BertareUi}«, ki opisuje raziskovanje najbolj globoke jame v Istri. Prepad je 450 m globok in skrajno nevaren, ker -drži vanj struga hudournika. Zaradi globine jarnc in obsežnosti silno zavitega podaljška je treba na etažah zaradi zveze postaviti releje, ki naj s pomočjo signalov in telefona posredujejo med vodstvom raziskovalne ekspcdicije na vrhu in med prodiraj očimi jamarji. Vhod jame je v vetliki, 5 km dolgi kotanji med vrhovi Glavica, Orlik (Monte Aqui.Ia!) in Sbcvnico (?) v Cičariji (Ts chits eh en-buden 1). V ta silni .prepad so pogumni raziskovalci večkrat poizkusili prodreti, a šele 23. in 24. avgusta 1925 sc je veliksi skupini najpogumnejšdh posrečilo priti do sifona na koncu zadnjega podaljška prepada. Žal sc je v tem, ko so bili raziskovalci najgloblje v prepadu, v naravi pripravljalo silno neurje. Silen ciklom in strašen naliv, ki je zajel vso pokrajino od Uč.ke do Gorice, je povzročil, da je začel teči hudornik v opisani propad. Kljub telefonskemu pozivu, naj se vrnejo, raziskovalci niso mogli pravočasno iz jame. Doživeli so strahotne ure, ločeni in eterfitl po skalnih policah pod previsi, ko so grmeli preko njih slapovi, plazovi skalovja in navlake iz doline. Odrezani od -pomoči od zgoraj, pričakujoči vsak trenutek smrti, so raziskovalci lačni, premrli, mokri in raztrgani v svojih nevarnih »zavetiščih« dva dni vztrajali. Sele ko je prišla pomoč iz Trsta, so jih rešili iz strašnega brezna. Dva domačina pa sta bila mrtva, a le enega so mogli iztrgati grozni jatni. Popis vsega raziskovanja tin njegovega 'tragičnega konca jc dramatičen. PoU'übno bi bUo, da bi ga prečitali posebno mlajši jamarji, ker se bodo iz njega marsikaj glede tehnike, pa tudi previdnosti naučili. Le 11 strani dolgi Petritschcv spis »Die tiefsten Hohlen der Wolt« na kratko opisuje sedem najglobljih jam na zemlji (po raziskovanju Pirenejev se je sedmerici pridružilo nekoliko večjih). Od sedmih jamskih velikanov je pet na slovenski zemlji, m sicer Schlund von R-aspo (slovensko ime?), Schlund von Schwarzenberg (Prepad na Črnem vrhu), Schlund von Olana (prepad pri Klanem), Schlund von Verco (prepad na Vrhu), in Lindner Höhle (Prepad pri Trebiču). Koliko Slovencev ve za ta imena, fci so vsaj po literaturi ;klenih, polnili« nadomestkov za pobočje pa spadajo še: reber ali rehar, rčbrje, rebri (nizke in visoke), r e b r i n a z izvedenkama pöreber in p ore b rje, katerih izvrstnih izrazov za neljudsko pobočje pač nikakor ni mogoče zatajiti ne izbrisati in jih nikak nepristranski geograf pa tudi jezikoslovec ne more izpodbiti. Resda jih žal naši sedanji šolski geografičn i učbeniki doslej niso že uradno priznali niti uvedli, pa to nič ne de; kar ni, še lahko se zgodi. Skoraj upam, da to še doživim, saj se je že lani v PV jasno in prav odločno zavzel za »reber« vidni sodobni geograf C. Malovrh in manjka pač le še formalni uradni .podpis odločbe šolskih oblasti, pa bo ta izraz končno vendarle dobil priznanje tudi v novih izdajah zemljepisnih učbenikov. Značilno za naše razmere je, kako •dolgo traja pri nas, preden pride do prave veljave ta ali oni dobri domači tlopisni izraz v znanstvenem svetu in se doseže njegova prewilna raba. Le poglejmo! Jožef Erben (Vojvodstvo Kranjsko in V. Koroško 1866) piše napak: s strmimi rebri, na strmih rebrih, po rebru, a le enkrat pravilno: »gozdnate rebri«! — Josip Soman (1868): rebro; Jesenko (Zemljepis 1873): rebro; Ci-gale (Znanstvena terminologija 1880): rebra, rebro. Sele A. Bartlova izdaja Janežičevega nemško-slov. slovarja (1889) in Pleteršnikov slovar (1805) ugotavljata pravilno ime reber, rod. irebri žen. spola (ne pa moškega in srednjega) pa tudi Pleteršnik navaja še na 5 mestih (najbrž na ljubo svojim sodelavcem) nepravilne podatke n. pr. položno rebro, prisojna rebra, kar je seveda zmešalo premnoge še do danes. Od 1. 1866 pa prav do 1. 1889, torej skozi skoraj celi prvi rod slovenskih geografov je vedel, kako je treba pravilno rabiti ime reber, le eden izmed J. Erbenovih sodelavcev (morda Lesar?). — V šolskih zemljepisih navajata pravilno Teber prva šele Iv. Vrhovec (1897): breg, bok, pobočje, reber, in Albin Zavri (1939): pobočje ali reber, kasneje pa nihče več. Iz zgoraj podane razstave (pregleda) ljudskih nadomestkov za pobočje je torej jasno razvidno, da ima naše ljudsko tlopisno izrazoslovje na pretek dobro ustreznega, še živega in lahko razumljivega besed ja za označevanje vseh po edin i h delov gorskih strani, 'imen, ki naši geografski znanosti prav gotovo ne bi delali nikake škode, če bi jih uvedli v šolske zem-ljepise. Zato menim, da je zagovarjanje in vsiljevanje geografičnega izraza »pobočje«, ki ga ljudstvo ne pozna (pač pa mnogo boljših!) in ki tudi ni nič kaj pridno in primerno za ubijanje v glave naši šolski mladeži, res čisto nepotrebno. — Komur se ne upira, spoznati navedene pristne domače izraze, se bo nanje hitro privadil in se jih ne bo več izogibal."Kdor pa zanje ne mara ali pa je pronema-ren. da bi se jim priučil, temu seveda ini ipomagati in naj le še nadalje jaha na svojem konjičku — pobočju! R. Badlura i Ricard Cassin. Izvedeli smo, da R. C. ne bo sodeloval v italijanski odpravi na K 2, ki naj obesi talijan-sko trikoloro tam, kjer so morali kapitulirati Houstonovi Amerikanci. Pri Cassinu so namreč »našli« fiziološko napako za gibanje v velikih višinah, ki bo po našem mnenju preprečila zatemnitev kake manjše, a važnejše zvezde v odpravi... Povrhu si je nam tako simpatičen Furlan Riccardo še zlomil nogo pri smučanju. Tudi najboljši, z mednarodno nagrado odlikovani reševalec mora včasih tam na reševalna nosila. Želimo, da bi kmalu zopet hodil ne le po evropskih, temveč kljub vsem tudi po himalajskih gorah. A. F. Dr. Grassler, urednik »Bergkame-rada«, je najbolj zagrizen nasprotnik dr. Herligkofferja, ki je vračajoč se z Nange Parbata v Gilgitu deponiral, ne da bi koga kaj vprašaj, 170 dragocenih zavojev z ekspedicijskim materialom za prihodnjo ekspedictjo na K=. Polemika je razbrzdana, ne pozna več nobenih mej in je že davno prestopila meje načelnosti. Ks bo torej letos dvigal mnogo prahu. Tudi . Cassin in Desio sta se že vrnila iz ogledov in baje imata v rokah že vse »pravice« za nastop, Cassin pa si je že tudi izbral smer, ki baje ne bo težka. Jungfrau 1862. Sourednik švicarske planinske revije L. Seylaz je priobčil pod zgornjim naslovom dokaze, da je eden najveljavnejših švicarskih planinskih pionirjev Francois Thinly v resnici izvršil vzpon na .lungfrau že 1. 1862, torej v prvih letih evropskega planinstva v športnem smislu besede. Glavni dokaz mu je opis razgleda s F-'nsteraarhorna, na katerega se je Thioly povzpel 1. 18S3. Ko opisuje razgled s tega vrha, ga nadrobno primerja z razgledom z Jungtraue, kar bi mu ne bilo mogoče, če bi ga ne bil leto prej na svoje oči videl. Seylaz pa je odkril tudi vpis v knjigi potnikov v hotelu Vellig, v katerem pravi, da je v spremstvu dveh vodnikov 29. juL 1862 ob dveh zjutraj odšel od Faul-berške jame, kjer je nočii od 19. na 20. jul. Ob dveh popoldne je dosegel vrh in užival nepopisno lep razgled. Pri sestopu je drugič bivakiral oh jezeru Märjelen. 21. jul. 1R62 ob štirih zjutraj je prišel v hotel Vellig, kjer se jc odpočil. Vzpon so izpodbijali že leta 1865 v Echo des Alpes. V izpodbijanje je vmešan tudi Tyndall, ki je rad pogledal na ljudi zviška. O poklicu gorskega vodnika je napisal nekaj lepih misli francoski vodnik Gaston Rebuffat Iz Chamoni-xa. »Vodniški poklic je med najlepšimi. Gorski vodnik je vedno v neposrednem stiku 7. deviško naravo. Vrv poveže dvoje bitij, ki imata, dokler sta navezani, eno samo življenje; kadar dva človeka delita najboljše in najslabše, si nista več tujca. Ponavljanje istih vzponov ne postane mrz-ko, kajti vodnik ni samo plezalni stroj, ki pozna pot in vreme. Plezanje vedno razveseljuje, predvsem pa vodnika plačuje veselje tovariša v navezi. Vodnik ima rad težave, ne mara pa za nevarnosti, to je dvoje.« Nato omenja vodniško smrt, ki jo je storil ob vznožju Matterhorna Jean Antonie Carrel 26. avg. 1890, 62 let star. 25 let je vodil matterhornski pionir svoje varovance na najlepšo goro v Evropi. To pot ga je zalotil vihar in metež. V zavetišču pri Grande Tour jim je zmanjkalo vsega. 62-letni Garrel je kljub izčrpanosti in kljub letom nastopil pot v dolino, ves čas varoval in oba varovanca (Gorret in Siniga-glia) iz snežne vihre pripeljal na varno, boreč se do konca svojih sil. Ko je Gorret stopil na travo, se je vrv med Sinigaglio in Carreiom napela — Carrel je izdihnil. Opazovanje in merjenje ledenikov še vedno ni tako popolno, kakor bi pričakovali spričo napredujoče gla-ceologije in hidrologije. V Švici skrbi 401 za merjenje Zvezni zavod za študij snega in plazov na Weissfluhjochu nad Davosom in Hidrološka sekcija EPF in železnice na Jungfrau. Zvezna topografska služba (Service topo-graphique federal) v Švici je dala pobudo za novo merjenje ledeniške ploščine v Švici za izpopolnitev švicarske karte (Carte Nationale de la Suisse). P. L. Mercanton trdi, po Jeger-lchncrju, da je v Švicarskih Alpah 1. 1877 znašala ledeniška površina 1853 km2, 1. 1932 pa 1384 kms, torej 25% manj. Vpadck ledenikov znaša 4G9 km-, malo manj kot površina Le-manskega jezera. V Švici skrbi zdaj za merjenje ledenikov Švicarska ledeniška komisija (Commission helve-tlque des Glaciers), vendar se Mercanton pritožuje, da so 1. 1952 opazovali samo 19 ledenikov, medtem ko so jih prejšnje leto 80. Nazadovanje ledenikov je v zadnjih letih res izredno: Veliki ledenik Aletsch se na leto umakne za 15 m, Trient 45 m, Glacier inferieur 19 m, Unteraar 2G m (odkrita površina znaša 12 396 m2), Oberaar 35,5 m (odkrita površina 16 156 m2), na enem mestu celo 71 m. V 1. 1952 jih je med 100 švicarskimi ledeniki nazadovalo 94, neizpremenje-ni so ostali štirje, dva sta pa narasla. V 1. 1951 jih je naraslo 12, 9 jih je ostalo v prejšnjem stanju, 79 pa jih je pojemalo. Povprečno nazadovanje jc v 1. 1952 znašalo 14 m, en meter več kot 1. 1951. Zrnata nad poro je res čuden izraz, ki slabo ponazarja borbo človeka z goro. Carl Eggerling je odločno zoper to metaforo, češ da je v njej preveč človečke domišljavosti, nesmiselnosti in prikrivanja dejstev. Če bi se nasprotnica — gora branila, bi bila možna le malokatera »zmaßa«. Ali bi bil Everest premagljiv, če bi se bil branil 7. viharjem, mrazom, meglo, snežnim metežem, mori sumom, zapad-nim kamenjen ln s plazovi? Vzpon se posreči, če se gora ne brani preveč. Zmaga nad goro je pravzaprav zmaga nad samim seboj, zmaga tudi tedaj, če se bo pravem času umakneš, videč, da se gora pripravlja na odločno brambo. Smrtne nesreče v švicarskih gorah od t. maja 1952 do 30. aprila 1953 so narasle na 88 primerov. Poleti se je ponesrečilo 60 oseb, pozimi 28. Vzroki kakor vedno in povsod, a največji odstotek zavzemajo samohodci, 15 od 60. 42 rešilnih ekspedicij je rešilo 17 živih ljudi in prineslo 33 mrtvih. Švicarska reševalna služba ima 126 postaj in 300 obveščevalnih točk. Nemška eksp edicija v Cordillere 1. 1953 je bila v rokah monakovskih gornikov. Bili so März, Steinmetz, Wellenkamp. Napotili so se v perujske gore, kjer je 1. 1952 vodil Rebitsch avstrijsko-iflijansko-švedsko ekspedicijo, v območju Vilcanote in Cora-baye. Monakovski akademski alpinistični klub (AAVM) je posegel v svetovne gore 1. 1928. Udje tega kluba so bili v Tienšanu, na Teneriffi, v Tatrah, v Boliviji, na Pik Leninu, na Kavkazu (Paul Bauer), 1. 1929 na Kanču (Bauer), 1. 1932 in 1934 (Welzenbach) na Nanga Parbatu, 1. 1936 (Bauer) spet na Kanču, 1. 1937, 1938 in 1939 spet na Nanga Parbatu. Zasipanje alpskih jezer z gruščem razmeroma naglo napreduje. Alfred Steiner je za Thunsko jezero v Švici izračunal, da je od 1. 1714 do 1. 1914 izgubilo na ta način 131,33 ha, kuba-tura od rek nanošenega grušča pa znaša za ta čas 32 685 000 m3, na leto 139 090 m3. Ce bo šlo v tem tempu naprej, bo Thunsko jezero v 36 000 letih zasuto in zamočvirjeno. Današnja prostornina jezera znaša 6579 milijonov m3, največja globina 241 m, srednja globina 137 m. Jezero je dolgo 17,65 kin, široko 2,71 km, površina znaša 47 993 km2, dolžina obale 42,9 km. Aconcagua je nekako drugo sve-• tovno zbirališče alpinistov po zaslugi andinističnega kluba (»Club An-dinista«) v Mendozi, glavnem mestu pokrajine Mendoza v Argentini. 7035 m visoka Aconcagua je lani združila alpiniste iz Španije, Francije, Italije, Japonske, Bolivije, Chilea in Argentine. V Aconcagui stoji najvišje gorsko zavetišče »Prezident Peron«. Od 1. 1925 je prišlo na vrh kakih 90 gornikov, 20 se jih je smrtno ponesrečilo. Japonci so izjavili, da jim je Aconcagua aklimatizacijski trening za Himalajo, kar jc pravzaprav čudno, saj je klima na tihooceanski strani Andov precej drugačna kakor v Himalaji. Mačka na Matterhornu je našel v višini 4000 m predsednik planinske sekcije iz Montreuxa. Z vodnikom je plezal po grebenu Zmutt, ko je v višini začul mljavkanje, kmalo nato 402 pa zdelano živa-lco v sestopu. Kako je mucek zašel na ta greben, ne poročajo, pač pa, da mu je potem dišalo mleko v prahu in sendvič. Švicarska gorska reševalna služba je lani že imela vaje z letalom in s padalci —- zdravniki in pomožnim zdravniškim osebjem. Spustili so se 7. vsemi potrebščinami na .Tungfrau-joch in nato nastopili reševalno turo na Mönch. Zimski šport v Maroku. Prve smuške ture sta v Maroku izvedla Jean Dresch in Jacques de Lepinay v Visokem in Srednjem Atlasu, čeprav je bilo letno raziskovanje zaključeno šele 1934. L,. 1938 je zgradil prvo smu-ško oporišče tudi CAF. L. 1949 je plaz odnesel Lepinaycvo zavetišče. Vsa smuJ^a zavetišča sprejmejo lahko do 251) smučarjev. Govori se, da bodo kmalu organizirali alriško prvenstvo v Oukaimdcnu v višini 3000 m, kjer jc dober sneg najmanj tri mesece. Ze 1. 1511 je pisal Konrad Gessner, mestni zdravnik v Zürichu, znan po vzponu na goro Pilatus 1. 1555, svojemu prijatelju Jakobu Voglu, deželnemu pisarju v Glarusu takole: -Največje občudovanje do vseh elementov in do raznovrstnosti narave so mi vzbudile gore. Sklenil sem, da bom odslej vsako leto stopil na vrh ene ali več gora. So pa še drugi razlogi, zakaj me pogled na gore in z gora tako prevzame. ..« Za tiste čase je bilo tako pisanje pogumno dejanje, saj so bile gore še vse v posesti čarovnic in raznih hudih duhov. Tehnično novost za spuščanje z vrvjo so iznašli švicarski plezalci. Gre za posebne kovinske tube, ki omogočajo pri vrvnih manevrih pri spuščanju z vrvjo lažje drsenje. Posebno se je to obneslo v mokrem vremenu, ker tube štedijo plezalčevo moč. Francoski »Alpinisme« je prinesel v jesenskem zvezku v Germainovem prevodu članek o angleški ekspediciji na Mt. Everest, kl sta ga spisala John Hunt in Michael Westmacott. Sir John Hunt je prijatelj GHM (Groupe de la Haute Montagne), dovoljenje za prevod pa je dal angleški Alpine Club in Kraljeva zemljepisna družba (Koyal Geographical Society). Tako slike kakor snov članka so naši planinski javnosti bolj ali manj znane. Novost so snimki iz aviona in pogled na vršni greben Mt. Everesta, posnet s Col Sud. Posnetek nazorno kaže orjaške opasti, ki vise daleč preko grebena. Iluantsan je 6395 m visok vrh v Cordilleri Blanci. L. 1952 je v tem pogorju delovala znanstvena ekspedicija pod varstvom Geološkega inštituta v Amsterdamu in C AH (Club Alpin Hollandais). Junija in julija je ekspedicija porabila tudi za alpinistične vzpone, ki jih je vodil Lionel Terray. O vzponu na Nevado Huant-san pišeta v jesenski številki 1953 Alpinisme Holandca C. Egelcr in Tom de Booy. Vzpon je visoke alpinistične vrednosti. Članek je ponazorjen s prvovrstnimi posnetki, opremljenimi z vrisano smerjo. Smer je večji del potekala po severnem grebenu in je od Terraya kakor od Ilolandcev terjala skrajne napore. Mauricc Herzog je napisal dr. Oudotu, o čigar smrtni nesreči smo lani poročali, topel spominski članek v glasilu GHM, v katerem poveličuje ■ zdravnikovo tovarištvo, spretnost in inteligenco. Članek je prevzet z globoko hvaležnostjo junaka z Anna-purne. Novi vzpon v Mont Blancu. T.ucien Devies in zakonski par Jean Franco ko v neurju sestopili po severni steni Aiguille de Bionnassay, kar je prvi znani sestop. Tretji vzpon po južnem Aiguille Noire in Aiguille Blanche de Teuterey sta 24., 25., 26, julija izvršila Richard Hechtel in Günther Kittelmann. Več navez je ponovilo klasično smer po Aiguille Blanche de Pcutc-rey. Štirje Angleži so ponovili (8. ponovitev) z vodnikom Francozom smer Poire (= hruška). Italijanske in švicarske naveze so osmič in devetič ponovile direktno smer v zapadni steni Aiguille Noire de Peuterey. Grand Capucln je lani že doživel tretjo, četrto in peto ponovitev. Luden Berardini in Robert Paragot (8., 9., 10. julija) Jean Couzy, Adrien Da-gory, Guido Magnone in Andi k Vialatte (15., 16. in 17. jul.), vsi Parižani, ter Paul Hainan iz Reimsa z vodnikom Gastonom RcbuIIatom (12.. 13., 14. avg.) so preizkušali, ali sta italijanski »veverici« Ghcdina in Lacedelli pravilno ocenila težavnost tega orjaškega granitnega bloka. Francoske naveze so večji del bivakirale v zankah (stremenih) in potrjujejo, da je ta stena ena od najtrših preizkušenj za plezalca, ne toliko zaradi ekstremne 403 težavnosti, kolikor zaradi stalne uporabe klinov. Cp.7. 200 jih je treba zabiti. Stena je bolj previsna in zračna kakor zapadna stena Druja. V Druju pa so značilni odstavki proste pleza-rije VI + . Verjetno bo Grand Capu-ein tudi potem, ko bo v njem ostalo mnogo klinov, težji od severne stene Velike Zinne, kar zadeva plezalno tehniko. Doslej je v steni ostalo (50 klinov. V Brenvi so julija 1953 po Rebuf-fatovi smeri izvedli tretjo in četrto ponovitev Jean Jaucques Asper, Marcel Bron in Italo Gamboni, nekaj dni nato pa še Gauehat in Claude Asper. Mali Kapuciu (Petit Capucia) ima od sept. 1953 tudi ekstremno težko smer. Naredila sta jo vodnika iz Cour-mayeurja .Louis Glarey in Serge Viot-to. Prvenstveno smer sta v Taculskl piramidi (Piramide de Tacul) 4. avg. 1953 naredila vodnika Nava in Arthur Ottoz. 19. ponovitev po severnem ledeniku Aiguille du Plan sta julija lani izvršila Barbezat in Sandoz. Prvenstven je tudi vzpon po severnem grebenu Dent du Caiman (Kaj-manov zob), ki sta ga izvedla brata Lesueur. Angleža II. G. Nicol in F,. A. Wrangham sta v avgustu lani izvršila prvo ponovitev severno zahodnega grebena Aiguille des Grandes Char-moz. Na Aiguille du Gžant sta večkrat pristopila G. Rebuffat in P. Ha-bran, enkrat v eni uri in tričetrt. Prvi vzpon je doživela tudi Mont Mallet v zapadni steni, ki sta jo zmagala L. Be-rardini in K. Paragot v 4 urah in pol. Po grebenu Tronehey so se na Grandes Jorasses povzpeli v četrti ponovitvi Angleži Harris, Jones, Rawlin-son, Viney in Wrangham. 28. junija 1953 sta J. Couzy in A. Vialatte za weekend (oba iz Pariza!) izvedla osmo ponovitev severne stene Aiguille de Triolet, imela pa sta zadnjih 250 m do kolen nov sneg na ledu in na skali. Izstopila sta v škrbini nad Pcti-tes Aiguilles. Eiger in Matterhorn sta lani doživela nove vzpone. Severno steno Ei-gerja sta sredi avgusta v 12. ponovitvi zmogla Nemca A. Hirschbichlcr in Erhard Riedl, sedino ponovitev severne stene Matlerhorna pa sta izvedla Tirolca Sepp Jöchlcr in Ernest Senn. Francoska vodnika Honore Bonnet in Jean Minster pa sta se preizkusila v Piz Badile, v sev. vzhodni steni, kjer ju je sredi avgusta 1. 1953 zatcla nevihta in večdnevno slabo vreme. Vodnika sta morala dvakrat bivakirati. V C ima Brenta Alta sta Josue Aiazzi in Andrea Oggioni obogatila alpinistični svet spet s smerjo »zgornje šeste« v sev. vzh. steni. Casliglio-ni, avtoriteta med vodniki v tej skupini, jo primerja s smerjo Gabriela in Livanosa v Cima Su Alto in Carles-sa v Torre di Valgrande. Plezalca sta rabila 140 klinov in 5 lesenih zagozd. Smer poteka po previsni poči in je od plezalcev terjala en bivak (25., 2fi. jul. 1953). Plezalca Aste in Suzatti, ki sta jo avgusta lani ponovila, sta morala bivakirati dvakrat. Slednja dva sta se s 70 klini prvič pretolkla preko vzhodne stene Cima di Pratofiorito 31. jul. in 1. avg. 1953. Konec avgusta je Äste sam ponovil zelo težavno smer Graffer du Spallone in sestopil po Preussovi smeri v Campanile Basso. V Dolomitih so lani seveda plezali na vseh koncili in krajih. J. Couzy in Schlieszlcr sta uspela v Campanile Comici, v severni steni, eni najlepših smeri v Dolomitih, znani po ekspozi-ciji, trdnosti skale, eleganci in prostem plezanju. Primerjajo jo severni steni Unterer Sehtisselkarturm v Wet-tersteinu. Težja je od Spigolo Giallo ali od južne stene v Torre Venezia. .T. Couzy se je z Marcom Scoffierom kot četrta zmagovita naveza vpisal na vrh Marmolade di Itocca, na katerega se je septembra lani povzpel preko južne stene. Rabila sta 80 klinov, 20 jih je bilo že v smeri, tri sta morala pustiti. Couzy šteje to smer med »največje«, kar jih je bilo v Dolomitih pred letom 1951. Enako mislita tudi Abram in Livanos. Carlessova smer v Törre di Valgrande in Soldina smer v Marmoladi pa sta težji zaradi tehnično strožjih, previsnih, krušljivih mest. Prvič pozimi (25., 28 aprila 1953) sta po Sollederjevi smeri zmogla Sašo Maor mlada Brunei in Salverio Sealet v dramatičnih okoliščinah, v snegu in dežju, brez rokavic in spalnih vreč, s tremi strašnimi bivaki. Pri sestopu sta srečala v četrti noči rešilno odpravo na normalni poti. V Cima della Madona, Spigolo del Velo sta 21. jan. 1953 uspela vodnika T.allo Ga-denz in Giacomo Scalet. V Civetti je Gonda, ki se je na to ubil v Eigerju, po Sollederjevi smeri kot drugi samo- 404 hodeč prodrl na vrh, po isti poti je uspela tudi francoska naveza A. Bar-bezat in R. Guinot. J. Couzy je s Schlieszlerjem iz Heidelberga ponovil tudi Livanosovo smer v Cima Su Alto 3., 4., 5. avg. (5. ponovitev). 24 ur Ciste plezanje, isti bivaki kot Livanos, pustil pa je v steni več klinov, kot pa jih je našel. Smer se jima zdi veličastna, težja od vseh, kar jih poznata (Solda in Vinatzer v Marmoladi, Car-lessova v Torre Trieste in Valgrande, Zapadna Zinna, Punta Civetta, severna zajeda v Lallderfcr). Z njo merita samo še Torre di Valgrande, toda Su Alto ima dvakrat višjo steno. To je prvi primer, da sta se v vrhunski smeri našla v isti navezi Francoz in Nemec. — Tudi v Punta del Bancon, v severovzhodni steni je zaživela nova smer, v kateri sta Robert Gabriel in vodnik Armando Da Roit, oskrbnik zavetišče Vazzoler, porabila 11)0 klinov in plezala 24 ur. Smer označujeta kot plezalno šolo, podobno tisti v severoža pad ni steni Torre di Valgrande. težjo in napornejšo v tehničnih detajlih, manj trdo pa — v prosti plezariji. Robert Gabriel in George Livanos sta tudi prispevala k zbirki »najtežjih«. 12.—15. avg. (trije bivaki) sta po dveh neuspelih poizkusih izsilila v 31 urah čistega plezanja (G50 m stene) s 193 klini prehod preko zapadnega grebena Monte Cavallo ali. Ciavala v skupini Cundurine. Smer je težja in nevarnejša kot severozapadna zajeda v Cima Su Alto, vendar je smeri možno uiti na obe strani. Terja od plezalca vse: spretnost v prostem plezanju in izurjenost v tehniki. — Konec julija Ifl.i.l je Karel Gonda sam preplezal severno steno Velike Ziime v 3 urah. Pred njim so to zmogli samo Comici 1. 1937, Avstrijec Leo Settelberger 1. 1951 in Nemec H. Wörndl 1. 1952. V Gross Glockacrju je Götz sam 5. febr. 1953 zmogel Pallanicinijev ozebnik. Pozimi tega ni še izvršil nihče. Ozebnik po naklonini spominja na Whymperjev ozebnik v Aiffuille Ver-te, težje pa se je v njem orientirati. Lalidcrcr äc vodno zavzema vidno mesto med »najtežjimi« ostenji v Kv-ropi. 8., D. avgusta sta četrto ponovitev po severni zajedi izvedla Paul Bernitt iz Münchens in Schlteszler iz Heidelberga v 21 urah. Smer primerjata južni steni v Torre Trieste, zdi se jima težja od severne stene Zap. Zinne in severozapadne v Punta Civetta. Smer so poleg zgoraj navedenih ponovili šc: Francoza Couzy in Schatz, Avstrijca K. Rainer in E. Streng, Bavarca Köllensperger in Pcnz in Slovenca Tgor Levstik in Milan Šara. Prva sta prišla čez 21. in 22. sept. 1947 Tirolca F. Lorenz in Rebitsch po številnih brezuspešnih poskusih. V Kaiser ju sta jugovzhodno zajedo v Fleischbanku preplezala Francoza A. Bertrand in R. Novet. Amerikanska ekspedicija na K2, ki jo je vodil dr. Charles S. Houston, ni dosegla uspehov tudi zaradi pomanjkanja izkušenih domačinov. Ker ni bilo dovolj Serp, so najeli Hunze, sicer pogumne in spretne, a brez tistega znanja, s katerim razpolagajo nosači plemena Serpa. Imeli so vsi aparate s kisikom in, razume se, pri opremi ni ničesar manjkalo. Potem jc prihrumel še monsum, plazovi in ekspedicija se je komaj pretolkla pri umiku. Pri tem je plaz vzel Arthurja G. Giikaya. Na Abi Gainin, na katerega se je 1. 1950 povzpela angleško-švicarska ekspedicija, se pripravlja indijska odprava pod vodstvom majorja Gayala, toda po drugi poti, z juga. Indijci so se povzpeli tudi na Panč Čuli, fi904 m visok eleganten vrh v Garh-walu, junija 1953. Japonci pa se pripravljajo, da bi po stopinjah Francozov prišli na Annapumo. Na Mana-sluju so dosegli višino 7800 in, na kar jih je vihar prisilil k umiku. Indijci bodo skušali priti tudi na Pumori, 7068 m visok vrh na nepalsko - tibetski meji, zapadno od Everesta. Andinizem je v 1. 1953 zabeležil lepe uspehe. Posebnost so bili mešane ekspedicije pod vodstvom starega Ghiglioncja in Rehitscha. Mudile so se v Cordillerah de Vilcanota, Lason-taiu, Vilcabambi in Coropuni (Coro-ipuna je orjaški ognjenik z 8 vrhovi visok 6250 m. 15. julija 1953 so mu stali na temenu Ghigiione, Montanez, Mota in Rebitsch). Francoska planinska zveza (Federation Frangaise de la Montafine — FFM) je priredila angleškim alpinistom Hunlu, Hillary ju in Gregoryju sprejem. Navzoči so bili udje francoske ekspedicije na Anapurno in vodilni možje francoskega planinstva. V Elysecju jih je nato sprejel tudi predsednik Republike Vincent Auriol. 405 Tensing Norkay pa je doživel počastitev 1. avg. 1953 na Brcvcntu, kamor se je potegnil z vzpcnjačo. Pri sprejemu so bili navzoči švicarski in francoski himalajci in vodilne osebnosti iz ChamOnixa. Maurice Herzog in Louis Lachenal sta lani že delala lepe zahtevne ture. Herzog je s sestro, brati in prijatelji plezal severno steno Aiguille de Bion-nasay, Aiguille Vcrte po Mummeryje-vem ozebniku in sestopil po grebenu ' Meniha, dalje Weisshorn po grebenu Schalli in s sestopom po južnem grebenu. Lachenal je nastopil službo profesorja. ITečil je Chardoncnt m Aiguille Verte In se povzpel po južnem grebenu Aiguille Noire de Peulerey v spremstvu Gast ona Hebuffata. Knjiga o Anapurni je izšla tudi v danskem, norveškem, japonskem in ho-landskem jeziku. Na Matterhorn je julija 1952 prišel tudi 79-letni Edvard Monod Herzen. Prvič se je povzpel nanj 1. 1902. L. 1952 je bil trinajstič na tej »gori gora«. Sept. 1951 je po normalni poti, ki pa je plezalna tretje stopnje, prišla na Torre Vcnczia tudi najstarejša hčerka vodnika Armanda da Roit. Po angleškem uspehu na Mt. Eve-restu zaznamujejo tudi večji razmah angleških plezalcev v znanih smereh v Zapadnih Alpah in to brez vodnika. Angleži so se preteklo leto zanimali tudi za naše gore. Dokaz temu je tudi ilustriran članek v »Sphere«, 1953, -Planinstvo v Titovi republiki«. Pohvalno omenja članek posebno Slovenijo in slovensko planinstvo — slovenski narodni šport, težavnost naših severnih sten in sposobnosti naših plczalcev. Slike predstavljajo pot na Prisojnik, okno v Prisojniku, Hriba-riee, Erjavčevo kočo na Vršiču... Slike je posnel Thorn Weir, ki se je mudil v Jugoslaviji. CAB (Club Aloin Belge) izdaja svojo Revue d'Alpinisme (Alpinistično revijo). Revija ima dokaj razkošno opremo, niso pa na višini fotografije, čeprav je papir izvrsten. CAB je bil ustanovljen 18. febr. 1883 torej 10 let pred našim SPD; častno predsedstvo je prevzel belgijski kralj. Vsebina zvezka za 1. 1953 (7G strani) prinaša med drugim nekrolog belgijskemu plezalcu Pierre Gaillyju. Ga illy je lani padel na korejski fronti pri izvid-niškem poletu. Bil je poleg Duboisa najboljši belgijski plezalec, ki se je uveljavil tudi v Dolomitih (plezal je Sollederjevo smer v Civetti, sev. za-padno steno Lyskamma, Briosehijevo smer v Nordendu fMontc Rosa], pri kateri ga je zajel vihar hi je močno ozebel, da so mu morali amputirati prste na nogi). Kratek članek je posvečen Mt. Everestu, največ prostora pa zavzema spis o Salcantayu, ki ga jc prispevala Claude Koganova. Ro-dolpho Santiago poroča o andinizmu v Venezueli. L. in J. Didot poročata o turi v severni steni v Zap. Zinni, C. Pecheux pa o turi po Couturierovem ozebniku v Aiguille Verte. Izčrpno je poročilo o francosko-belgijski speleo-loški ekspediciji v masivu Vercon. Iz revije je razvidno, da CAB vzdržuje posebno prisrčne stike s francoski CAF in CAI. Hans Gsel mann, našim alpinistom dobro znani graški plezalec, se je v 1. 1953 uveljavljal med drugim tudi v ■-'najtežjih« dolomitskih stenah. V oktobrski številki 1953 »Berge und Heimat«, popisuje turo v Torre di Val-grande, ki jo je izvršil s Seppom Huberjem, ki prav tako spada med »vrhunske« avstrijske plezalce. Zemeljske piramide so eden od pojavov, ki so v Alpah ostale po ledeni dobi. Ta doba se je končala kakih 20 000 let pred našo in je trajala baje kakih 500 000 let. Najholj znane piramide so ob Rittenu na Tirolskem; o njih jc lani izdal monografijo dr. R. v. Klebelsberg. Piramide so nastale v Ipdeniški globl ji in so do 15 m visoke. Znane so tudi piramide v Euseigne v Vald'Herens. Ljudstvo — še stari Kelti — je v teh fantastičnih ostankih videlo roparske velikane, ki so zaradi zločinov, storjenih nad potniki, okameneli. Sem in tja jih imenujejo »gospodične« in si izmišljajo vse mogoče pripovedke o njih nastanku. Fulpmes jc bil že 1. 1400 središče drobne železarske industrije. V 17. stoletju je to domačo obrt izboljšal neki Volderauer, Tirolci pa so z izdelki krošnjarili po vsem alpskem svetu. Z 19. st. je industrializacija v marsičem spremenila in vplivala na modernizacijo stubaiske lokalne industrije. L. 1897 so ustanovili posebno obrtno šolo za predelavo železa in jekla in povezali med seboj manjše obrate ter družbi dali Ime »Werksgenossenschaft der Stubaier Kleineisenindustrie«. 406 Kdo danes ne pozna prvovrstnih alpinističnih rekvizitov iz Fulpmesa, izdelkov, ki se še vedno kosajo z najboljšimi proizvodi te vrste po svetu? Prav tako je znan$ firma Franz Hafner za izdelavo derez v Tragössu, ki je dolga desetletja imela svoje odjemalce med Italijani, Angleži, Francozi in Nemci. Trije rodovi družine Hafner so 7. Fc.kensteinovimi in Hore-schowskyjevimi derezami proslavili avstrijsko kovačijo po vsem alpinističnem svetu. (L. 1951 je prišlo zaradi dediščine v družini do gnusnega bratomora.) O spomeniku dr. Juliju Kugvju v Trenti je prinesla daljše poročilo tudi revija »Berge und Heimat«, glasilo ÜAV. Poročilo poudarja humanizem dr. Kugyja in duha strpnosti v govorih slovenskih gornikov pri odkritju spomenika. Les Ecrlns v 1, 1953. Južno steno Doigt de Dieu (Božjega prsta) sta 29. julija kot druga preplezala Rene Gervais in Paul Lenain, Pic Sans Norn (Brezimeni vrh) pa po velikem sev. zah. ozebniku kot deseta konee julija P. Girod in J. Lalieille, ista dva kot enajsta in dvanajsta Col du Pelvoux. Šesto do deveto ponovitev je doživel tudi Coup de Sabre. V Marmoladi so lani plezali jugozahodno steno jeseni 3. in 4. oktobra Nemci in Italijani. Prvikrat je smer VI. + preplezal samohodec, italijanski vodnik Cesare Maestri v 15 urah z enim bivakom, ki ga je prebil v nevihti. Cisti čas plezanja je daljši kakor pri mnogih navezah v dvoje, kar dokazuje skrajno težavnost smeri. Deseto in enajsto ponovitev beleži Car-lesso-Mentijeva siner v sev. zah. steni Torre di Valgrandc. Izvršili so jo Nemci Bär, Biller, Gast in Vogel iz Nürnberga, ter Italijana Aiazzi in Og-gioni. Prvi štirje so delali tudi sedmo ponovitev sev. zah. stene v Civelli. Četrto ponovitev Ratlijeve smeri v Cima Su Alto pa sta opravila Floica-nini in Pagani. Veverice Franceschi, Bellodis, La-cedelli in 7.ardini so 27. julija spet pomnožili zhirko najtežjih z novo smerjo v jugovzhodni steni Monte Cernera. Za 400 m stene so porabili 70 klinov. V riccoltsslmi di Lavaredo je tudi zabeležena nova smer: 28. avg. 1953 sta S. Jovane in B. Marandi preplezala vzhodno steno. V Ruvvenzoriju je Douglas Busk, angleški poslanik v Addis Abebi s Firminom in Pat Nevlanom prvi prišel na vrh, ki so ga poimenovali »Elizabeta« (4980 m). Kot drugi se je povzpel na Savoia Peak (50.05). V Garhwalskl Himalaji je 27. maja 1953 šef indijske ekspedicije sam prišel na vrh ranč Culija, kar je prvi vzpon na to goro. Japonska akademska odprava univerze Kioto pod vod- v' stvom Tošio Imanišija se je zaradi zgodnjega nastopa slabega vremena umaknila iz vzhodne strani Anna-purne, zato pa so se Japonci že pripravili na drugo ekspcdicijo na Ma-naslu v 1. 1954. Maka I u bodo 1. 1954 oblegali Francozi, ki že imajo dovoljenje nepalske vlade, dalje Amerlkanci Iz Kalifornije pod vodstvom Alien P. Stecka in Novozelandci pod vodstvom Edmun-da Hillarya. GHM (Groupe de la Haute Montague) je zborovala lanske jeseni ob udeležbi (30 častnih udov in aktivnih udnv pod predsedstvom Maurices Ilerzoga. John Hunt In Hermann Buhl sta že več let člana ugledne francoske skupine. Skupščine se je udeležil tudi Douglas Busk in predaval o svojih vzponih v Ruwenzoriju. Ncpalski kralj s sinom Basundharo se je decembra 1. 1953 mudil v Franciji na privatnem potovanju. Pri tej priložnosti se mu je predsednik francoske republike zahvalil za naklonjenost. ki jo je Nepal zadnja leta kazal do francoskih ekspedicij. Marokunskc Dolomite imenuje Francoz Marcel Rives skupino Aioui v inarokanskem Atlasu, ko popisuje svoje vzpone spomladi 1. 1952. Sodeč po slikah so ti vrhovi, visoki od 3000 do 4000 m, po svojih stenah zares podobni Dolomitom. .Tean Couzy je o svoji lanski turi v Grand Capucinu, o kateri smo na kratko že poročali, napisal zanimivo reportažo v zimskem zvezku »Alpinizma« z edinstvenimi tehničnimi celostranskimi fotografijami, iz katerih je deloma vsaj razvidno, v čem so težave te »satanske« gore, kakor jo Couzy apostrofira. V steni se je pri drugem poskusu našel z navezo dveh veveric, Aizzijem in Oggionijem, »enako simpatično kakor slovito«. Reportaža prinaša tudi tehnično risbo in 407 celoten portret vzhodne stene. Smer ni direktna in se spodnje četrtine stene izogne, lahke so samo police za vstopom, sicer pa se v steni nepretrgoma vrste težka mesta IV. V. VI. S VI. označuje Couzy samo dve mesti. 14 600 ha zemlje je v zadnjih 30 letih izgubila Švica zaradi umetnih jezer, ki nastajajo s hidrocentralami. Površina bi zadoščala za 2600 povprečnih kmečkih posestev. Novi vzponi v Dhauphinejl. Severno steno Rateauja, ki sta jo prvič zmogla 1. 1938 Fourastier in Madier, so drugič plezali 25. julija 1952 S. Coupe, Alain Cornaz, Jacques Dancet in Jean Laurent. Izstopno poč ocenjuje s VI. ali ED (— ST = skrajno težko, take kratice so začeli uvajati v »Alpinisme«). Eno tako mesto se omenja tudi v Doigt de Dieu v južni steni La Meije, ki sta jo prvič preplezala Kene Gallat in Alphonse Šari-timone 2(5., 27. in 28. julija 1951, ponovila pa Rene Gervais in Paul Le- nain 29. julija lani. Sicer pa se smer suče med težavami IV. V. Nova smer jc zabeležena v Pie Lamesline (Beau-det, Serge Coupe, Croset, Lyan) in v Aiguilles meridionale d'Arves. (Charles Boiron, Eugene Talon). Nova je tudi smer v severni steni Aiguille de Bionnassay, ki sta jo naredila B. Kempf in Claude Lauren-deau 30., 31. VIII. 1S53 v 19 urah čistega plezanja. Jean Brunaud. Maurice I.enoir, Robert Marty, Georges Strouv6 pa so 20. julija prvič preplezali severno stran Coul du Requin in ga prečili. Prvi vzpon je zabeležila tudi vzhodna stran La Brioche (kolač) 5. julija 1953 (E. Ischwall, R. Merle in Andre Contamine). Smer se giblje v stopnji IV. do V., značilne zanjo so orjaške poči med gladkimi ploščami. Vodnika Michel Bastien in Andre Contamine sta 30. junija 1952 prvič preplezala južni steber v Velikem Druju. Smer je sestavljena iz težav od IV. do VI. Da bi povečali pri mladini zanimanje za planinstvo in s tem tudi za prirodne lepote našo domovina, razpisuje Planinska zveza Slovenije v soglasju s Svetom za prosveto in kulturo L RS NATEČAJ ZA NAJBOLJŠE ŠOLSKE NALOGE, PROSTE SPISE IN RISBE Prosti spisi in risbe se morajo nanašati na planinsko prirodo (potopisi, doživetja v gorah, obiski partizanskih krajev, op ist prirodnih pojavov, planinskih cvetic in šivali, razgleda z vrhov in slično). Natečaja se lahko udeležijo učenci in učenke srednjih in strokovnih šol ler ustala mladina du osemnajstega leta. Nagrajenih ho 20 šolskih nalog, 15 prostih spisov in 10 risb od 1000 do 6000 din, v skupni vrednosti din SO 000. Dodatnih 15 nagrajencev bo prejemalo v letu 1.955 Planinski Vestnik brezplačno. Najbolje ocenjena dela bodo objavljena v Planinskem Vestniku. Sestavke in risbe bo ocenjevala posebna komisija, ki ho sestavljena iz predstavnikov Sveta za kulturo in prosveto LRS, rianinske zveze Slovenije in vzgojiteljev. Prvo izločilno ocenitev bodo vršila šolska vodstva, ki jim bo treba poslati do 10. oktobra 1954 tudi vse proste risbe tn spise. Drugo ocenitev bodo izvršile komisije pri pristojnih okrajnih svetih za prosveto m kulturo od 20. do 31. oktobra 1954. Končno ocenitev bo izvršila republiška komisija Sveta za prosveto in kulturo in Planinska zveza Slovenije. Rezultati bodo objavljeni na dan letošnje obletnice ustanovitve Nove Jugoslavije, 29. nor.emhra 1954. Oh pričetku šolskega leta 195411955 izda Planinska zveza za Slovenijo v sporazumu s Svetom za prosveto in kulturo LRS navodilo k temu razpisu. AU sie si «e askdeii zavatouauie {tauet ue/zacd&? ^WWlr»' ^F^WW ^Vlr» M1 "IV PrlrlFlflF trvivvirwir v Sprostite se gmotnih skrbi v primeru nesreče in predajte so polnemu užitku v Vašem športu. Skrbi preložite na zavarovanje. Lahko se zavarujete skupinsko v okviru Planinskega društva, lahko pa tudi posamezno za vsote, ki odgovarjajo Vašim zahtevam. Premije in pogoji so ugodni Državni zavarovalni mod RAVNATELJSTVO: LJUBLJANA, Miklo£iCeva 19, tel. 21-777 PODRUŽNICE: CELJE, Titov trg 1, tel. 23-45 KRANJ, Prešernova ulica 10, tel. 684 KRŠKO, Gubčeva 12, tel. 13 LJUBLJANA-MESTO, Ljubljana, Beethovnova 10, tel. 21-023 LJUBLJANA-OKOLICA, LJubljana, Miklošičeva 17, tel. 21-776 MARIBOR, Partizanska cesta 47, tel. 21-34, 21-01 MURSKA SOBOTA, Lendavska cesta 22, tel. 95 NOVA GORICA, Cesta IX. korpusa 1, tel. 79 NOVO MESTO, SokoLska 1, tel. 150 POSTOJNA, Jamska ulica 5, tel. 28 ZcutöfiAtua v uieit uec^Jh kcajih StwmL\el TISKARNA LJUDSKE PRAVICE LJUBLJANA, Kopitarjeva 6 K n j i g o t I s k , r o t o t i s k , offssettisk, bakrotisk, k I i š a r n a in knjigoveznica Hualitetua üidelam u^eh učit gmficttUi izdelkov i v Planina Ut piahitiUel Pod zaščito SO LEA kreme sonce/ voda in veter ne morejo ogrožati Vaše kože, ampak lahko le pospešujejo njeno lepoto in zdravje LEA ksvmci, Zahtevajte uedao in \ioviocL: SOLE A Iccemo ! MARIBORSKA LIVARNA IN TVORNICA KOVINSKIH IZDELKOV MARIBOR, Ulica Heroja Jeviiča 11 Poštni p. št. 20 Tel. 34-13, 25-12, 23-07 >.V Brzojav: T.Ivani a Maribor IZDELUJEMO: medeninaste palice raznih dimenzij za avtomatsko obdelavo, odlitke vseh barvastih kovin, vodovodne, parne in sanitarne armature, gradbeno in pohištveno okovje iz medenine, niklano ali pokromano, črpalke, gibljive spiralne cevi, odkovke in odpreske iz bakrenih, cinkovin to aluminijevih legur, peči za kopalnice itd. VRŠIMO: pretapljanje m regeneracijo barvastih kovin Naročila Izvršimo kvalitetno ta po konkurenčnih ccnah Kupujemo odpadke barvastih kovin po najvišji dnevni ceni JiluMMi, sfnužacii! Uporabljajte le smuške maže in lakd izdelka naše delavnice Zaščitite svojo opremo proti r]i s kadmiranjem, kar Vam hitro in solidno napravimo Smuško in planinsko opremo Vam najceneje in [najbolje popravi ŠPORTNA DELAVNICA JlemšUac Hcwta LJUBLJANA, Tržaška 40b, telefon: 20-963 Pts-PiuMtikti ^^r^rW wrvvnrirprrnr S SVOJIMI POSLOVALNICAMI nudi po konkurenčnih cenah v najboljši kvaliteti pohištvo vseh vrst, rezan in tesan les, parket, lesonit, lesno volno, ladijski pod, lesene barake in hiše po načrtih itd. Opremljamo po lastnih ali Vaših načrtih: Za i/se infoctnauie- se <äcmU m- centcato ali naše poslovalnice CENTRALA ZA FLRJ, LJUBLJANA, PARMOVA 37 Šole, kino dvorane, planinske domove, Inštitute, restavracije, domove, hotele itd. Šfl MARIBORSKA W TEKSTILNA %Z$ T OVA RNA MARIBOR Poštni predal št. 9 it Brzojavni naslov: TEKSTILTVOR MARIBOR Telefon: 24-32, 24-16, 21-02, SC-33, 28-06 PREDILNICE TISKARNA TKALNICE APRETURE BARVARNE SUKANCARNA Proizvaja: bombažno prejo, sukance za šivanje in vezenje, hla-čevino, klote, bombažne in umetno svilene podloge, Ilanele, popeline, cefirje, kretone, liskanmc iz bombaža in stanične volne, tkanine v imitaciji šnntunga. Vse naše tkanine iz stanične volne kakor tudi šantung so apretirani proti mečkanju in so opremljeni s posebnimi zaščitnimi znaki, ki jamčijo za obstojnost apreture tudi po večkratnem pranju I ? v a ž a : sukance za šivanje, hlačevino, klote, svilene serže, popeline, cefirje, kretone ter tislcanine za moško perilo in ženske obleke Uvaža: barve, kemikalije, utenzilije itd. Uli Mili izdelki io znani fto izcedno dxAti IwaUteii ua. nielcift zenaU 85 LET ŽELEZARNE JESENICE Točno prod 83 leti se je večina železarskih manufakturnih delavnic z Jesenic in okolice združila v večjo gospodarsko organizacijo, katera je ustvarila bazo, da se je razvila vmimui metaiuclka imiuitci^a 2e pred prvo svetovno vojno je bila Železarna Jesenice s svojo kvaliteto proizvodov poznana v Turčiji, F.giptu, Indiji, Perziji, Kini, Avstraliji, Novi Zelandiji, Braziliji, Sev. Ameriki, Maroku, Alži-ru in mnogih evropskih dTŽavah. Danes zopet gredo proizvodi Zclczafne Jesenice v Turčijo, Egipt, Pakistan, Etiopijo, Burmo, Brazilijo tn druge države iT Železarna Jesenice proizvodi preko 120 raznih kvalitet jekla, ki se uporabljajo v skoro vseh predelovalnih podjetjih naše socialistične domovine ČEVLJARSKA ZADRUGA S T U D E N O p. Železniki nad Šk. Loko izdeluje vse vrste lahke in težke obutve najnovejših vzorcev, ter Bpecialne goj-zerje in smučarske čevlje po konkurenčnih cenah Hmti\ska Mukupa * a. i. M A R T I N J VRH Sedež: ŽELEZNIKI - Telefon: Železniki 14 4 mojimi oieinimi delavnicami: mizarstvo kolarstvo kovaštvo Gozdno lesna proizvodnja Ittyovüuz vtem j/toki/M/eMlm Mohorn Planinci, prepričajte se z naki> pom o kvalileli in solidnih ceneh naših izdelkov fer jih priporočajte tudi svojim prija-leljein in znancem! PRI ŽELEZNIKIH Lesni odsek «i imnj.ca sc jc le uko raiš* rt« n'edsiavljä „in-no urejeno lesno -i» Is d-c !äji. soJj.no. nt»l«»o.m ;»>no. gorilo I mcMn.ino a« =-"'».»■« '»ani Ceni/; I, knlai ins tenuis . ...i.lr.co Ir. res VI. OCieli. «o bilT ildani od lv:s t?*> ««ije po n«jmod«»»il i raf« Zo.adpe so v*« i dane oelavnisv fc>a vel..., s.ellc