SVOBODNA SLOVENIJA
AÑO (LETO) XXIII. (17) No. (štev.) 24
WSLOVEX IA LIBRE
BUENOS AIRES 11. junija 1964
D-Dau — 6. jtmij« 1944
Izkrcanje zahodnih zaveznikov v Normandiji v Franciji, 6. junija 1944, pred dvajsetimi leti, ko so tako navalili na Hitlerjevo „Festung Europa“, je bilo dokončno sklenjeno na kairski konferenci decembra 1943.
Priprave na izkrcanje, potek izkrce-valriih operacij in zavzemanje petih mostišč na normandski obali, ki so se širila v daljavo 70 km, je bil vsekakor gigantski vojaški podvig, kakršnega človeška zgodovina do takrat še ni videla. Zmogli so ga takrat samo Amerikanci skupno z Angleži, njihovimi kolonialnimi vojaškimi silami, Francozi in Poljaki, z ogromno množino vojaškega materiala, ki so ga nemoteno pripravili v kadečih se, na varnem delujočih tovarnah v ZDA in ga prepeljali čez Atlantik na naravno letalonosilko, britansko otočje, za odskok na evropsko celino.
Vojaško je bil to gigantski podvig, čeprav je bilo mnogim vojaškim strokovnjakom razvidno, da bi bilo mogoče uničiti nacistično silo tudi na drugi način, z odločilnim napadom od drugje in z mnogo manjšimi žrtvami. Na normandski obali je namreč takoj prvi dan padlo 10.000 do 12.000 vojakov.
Dne 5. junija 1944, na predvečer 'izkrcanja, je bilo v Angliji nagrmadenih: 17 britanskih divizij, vključno 3 kanadske, 20 ameriških divizij, 1 francoska divizija, 1 poljska divizija, 5049 lovskih letal, 3467 težkih bombnikov, 1645 lahkih bombnikov, 698 drugih bojnih le tal, 2316 prevoznih letal, 2591 jadralnih letal, 233 tovornih izkrcevalnih čolnov, 835 lahkih izkrcevalnih čolnov, 6 bajnih ladij in 2 zvezni ladji, 22 križark, 93 rušilcev, 159 manjših borbenih ladij, ne vključivši torpednih čolnov in minonoscev, 255 čistilcev min ter na stotine prevoznih in drugih ladij, tako da je doseglo število ladjevja številko 6000. Vojaške sile zaveznikov v Angliji, pripravljene za izkrcanje, pa so štele 2 milijona 876.439 mož. (Dwight Eisenhower, Crusade in Europe, str. 60, W. Heinemann Ltd., London, 1948.)
Drugo fronto so že od leta 1942 vztrajno in brezupno zahtevali od zahodnih zaveznikov sovjeti, ki jim je trda predla pod Hitlerjevimi udarci. Zavezniki so Stalinu drugo fronto oblju-bovali in mu dokazovali, da je brez resnih priprav ni mogoče uspešno začeti in izvesti. Sovjetska propaganda proti „nezmožnosti“ zaveznikov se je stopnjevala ter je začela prodirati tudi v an gleško in ameriško časopisje. Sovjetski agenti so spretno izrabljali naivno zavezništvo zahodnjakov in v ZDA ter v Angliji s svojo propagando dosegali velike uspehe. Prihajalo je do slučajev, ko se je moralo zavezniško poveljstvo — sredi vojne, ko je bila sovražniku vsaka trohica poznanja nasprotnika neprecenljive važnosti — javno zagovarjati pred javnim mnenjem za svojo „nedelavnost“.
Stalinu je tudi uspelo prepričati Roosevelta, da je edina rešilna druga fronta izkrcanje čez Rokavski preliv. Tega mnenja se je oprijel končno tudi Eisenhower, ki je bil 7. decembra 1943 na kairski konferenci postavljen za vrhovnega zavezniškega poveljnika. Stalinu namreč nikakor ni šlo v račun, da bi se zahodnjaki izkrcali kje bližje vzhodni Evropi, ker bi mu podrli načrt podjarmljenja tega dela evropskega kontinenta. Samo Churcill se je še na kairski konferenci, na kateri se je sestal z Rooseveltom, pred njegovim odhodom v Teheran na konferenco s sovjeti, zavzemal za večje zavezniške operacije v Sredozemlju, ki bi tako pritegnilo v ta del Evrope nacistične sile in bi potem izkrcanje čez Rokavski preliv bilo manj tvegano in z manjšimi žrtvami. „On je vedno videl velike in odločilne možnosti v Sredozemlju, medtem ko je bil do načrta o invaziji čez Rokavski preliv hladen... Skrbela ga je namreč, kot političnega voditelja, bodočnost Balkana. S to njegovo skrbjo sem simpatiziral, toda kot vojak sem se pazil, da sem izločal take okoliščine iz svojih načrtov...“ (Ibid, str. 213.)
„Predsednik (Churchill) in nekateri njegovi vojaški svetovalci so zrli na načrt Overlord (invazijo čez Rokavski preliv) skeptično; smatrali so, da se lahko izognemo novim in nevarnim tve-
GOLDWATER - ROCKEFELLER
Republikanska stranka v ZDA si izbira predsedniškega kandidata za letošnje novemberske predsedniške volitve. Prvi, ki se je začel potegovati na republikanski listi, je bil newyorški guverner Rockefeller, svetovno znan mul-timilijonar, za njim pa senator države Arizona, Barry Goldwater.
Med obema kandidatoma se razvija srdita tekma za glasove republikanskih strankinih delegatov, ki bodo na julijskem zborovanju stranke določali republikanskega predsedniškega kandidata. Tisti, ki si bo priboril na tem zborovanju vsaj 655 glasov, bo predsedniški kandidat republikanske stranke.
Doslej so na splošno predvidevali, da je Rockefellerju zagotovljena večina glasov, dokler ni prišlo do tako rekoč odločilnih „izbirni^1 volitev v državi Kalifornija. Na teh volitvah je Gold-water presenetil, ko je pobral 53% oddanih glasov in tako prehitel Rockefellerja. Goldwater ima sedaj že zagotovljenih 436 glasov delegatov, Rockefeller komaj 118.
Goldwater predstavlja desnico republikanske stranke, Rockefeller sredino, Goldwaterja označujejo za konservativca v stranki. V zunanji politiki mu pripisujejo načrte, s katerimi da namerava odločno, tudi s tveganjem vojne, preprečevati sovjetom in komunizmu sploh nadaljnji pohod po svetu. Rockefeller sicer očita Johnsonovi vladi „nezmožnost in nedelavnost“, vendar v svojih dosedanjih govorih ni začrtal jasne in odločne linije v zunanji politiki.
iPo Goldwaterjevi zmagi v Kaliforniji je završalo v ZDA in po svobodnem svetu. Bodisi, da je mnogo evropskih in ameriških časopisov močno pod vplivom komunistične propagande — sovjeti se strahovito razburjajo nad Gold-
waterjem —, bodisi da je Rockefeller pokazal svoj finančni vpliv v svetovnem tisku, dejstvo je, da so uvodniki v številnih velikih dnevnikih takoj naslednji dan po Goldwaterjevi zmagi v Kaliforniji izzveneli v obsodbo ameriških volilcev in grožnjo ameriškemu prestižu.
Amsterdamski krščansko-demokratski dnevnik Volksrant piše: „Goldwater je dokaz nezdrave politične klime v ZDA ter simptom degeneracije in razkroja republikanske stranke.“ Londonski Times: „Samo misel, da bi tak človek mogel sedeti v Beli hiši, že zamaje vero v zrelost in stabilnost ameriške politike. Že videz, da tako velika stranka izbira moža, ki je tako divji v svoji zunanji politiki... je resen udarec ameriškemu prestižu v svetu.“
Podobno je pisalo nemško, švedsko, kanadsko, belgijsko in italijansko časopisje. Moskovska Literaturnaja Gaze-ta pa primerja Goldwaterju Hitlerju. „V začetku tudi Hitlerja niso jemali resno, toda za to je moralo človeštvo pozneje drago plačati.“ članek je Gazeta objavila pod naslovom: „Karijera neandertalskega človeka“.
Sredinski guvernerji republikanske stranke so pod pokroviteljstvom Rockefellerja začeli v stranki gibanje, s katerim naj bi preprečili Goldwaterju kandidaturo. Na njegovo mesto so hoteli postavili pensilvanijskega guvernerja Scrantona, toda ta je zadevo odklonil, prav tako drugi možni kandidat, bivši podpredsednik Nixon. Goldwater tako zaenkrat ostaja najmočnejši republikanski predsedniški kandidat, ko je dobil v Washingtonu še nadalnjih 21 glasov, na Havajih nad polovico glasov, v Alabami pa 20. Republikanska partijska konvencija bo 13. julija.
Gverila na K u bi i
O delovanju proticastrovskih Kubancev, ki so se izkrcali v dneh okoli 20. maja na Kubi, prihajajo redka poročila v svetovno javnost. Castrove komunistične oblasti skrivajo sabotaže, ki jih povzročajo gverilske skupine, katere so se zlasti zasidrale v provinci Oriente in v pobočju Escambaya. Castrova milica je utrpela že številne žrtve.
Napadi gverilcev so se v zadnjih dneh tako pomnožili, da tudi Castro ni i mogel več prikrivati tega dejstva. Uka-1 zal je kubanskemu Rdečemu križu, da je Objavil, da „gverilske skupine, ki jih podpirajo ZDA, napadajo obalna mesta in povzročajo veliko škodo ter smrtne žrtve med prebivalstvom.“
To poročilo je objavljala havanska radijska postaja, ki je tudi dodajala, da so oblasti usmrtile sedem severnoameriških agentov v preteklem tednu. Kubanski Rdeči križ je poslal pri-
tožbo Mednarodnemu Rdečemu križu, v kateri obtožuje ZDA napadalnosti. „ZDA organizirajo in financirajo napade piratskih ladij proti kubanski obali in delavskim središčem, povzročujoč smrtne žrtve med delavstvom, otroci in starci ter zelo težko materialno škodo“, zaključuje poročilo Rdečega križa. Havanski radio je še dodal, da „bodo lahko te akcije povzročile začetek nove svetovne vojne“.
Castro je prejšnji teden tudi obtožil ZDA, da vodijo bakteriološko vojno proti Kubi. ZDA so obtožbo zanikale kot „absurdno in gorostasno“.
S Kube so prišla v ZDA tudi poročila, da kubanska policija prisili obsojence na smrt, da „darujejo“ svojo kri, predno so ustreljeni. Tako so pred kratkim dvema 16-letnima Kubancema, obsojenima na smrt, najprej vzeli kri, nakar so ju ustrelili.
Tito spet pri Hruščovu
Za Ulbrichtom in Wilsonom se je prav, menijo zahodni opazovalci v Mo-sedaj pripeljal na obisk k Hruščovu še j skvi, če bi Tito podprl sovjetske napo-jugoslovanski rdeči diktator Tito. Hru- j re za sklicanje konference komunistič-
katere se borita sedaj Moskva in Peking, bi Titov pristanek na načrte Hru-ščova pomenil za Moskvo novo zmago nad Pekingom.
Gospodarski strokovnjaki na Zahodu pa so mnenja, da je Titovo potovanje v Leningrad tudi gospodarskega značaja. Ker sloni že nad 80% jugoslovanske komunistične ekonomije na dolgu, z Zahoda, zlasti iz ZDA pa so prenehali teči dolarji v nenasitno mošnjo v Beo-
grad, Tito sedaj išče nov izhod iz zagate pri Hruščovu. Od ZSSR sicer nima v gospodarskem oziru mnogo pričakovati, ker mora Moskva sama kupovati hrano na Zahodu, da se preživi, toda dobil bi rad vsaj toliko, da bi mogel še za nekaj časa z državno podporo ohranjevati cene najosnovnejšim življenjskim potrebščinam. Brez te bo stopnjujoča se inflacija Titovo gospodarstvo strmoglavila v prepad.
I Z
TEDNA
čilski radikali, ki so doslej nastopali s svojim predsedniškim kandidatom senatorjem Duranom, so na med-' provincijskem zborovanju v mestu Chi-llan sklenili, da bodo pri septembrskih volitvah podprli kandidata levičarske skupine socialistov in komunistov — FRAP dr. Salvadorja Allendeja.
Pripadniki brazilske vojaške policije so v notranjosti države Goias prijeli predsednika levičarsko usmerjene Kmetske zveze poslanca Frančiška Juliao, ki je bil v Brazilu znan kot vnet zagovornik .politike kubanskega kom. diktatorja Castra. V Brazilu je zahteval izvedbo najširše agrarne reforme. Na osnovi ustavnih določil, ki jih ima sedanji brazilski predsednik Castel Branco, je med drugimi brazilskimi polit, osebnostmi izgubil politične pravice za 10 let tudi Francisco Juliao. Sedaj se je isto zgodilo tudi biv. predsedniku Ku-bičku, kateremu med drugim očitajo, da se je pod njegovo vlado v Brazilu razpasla korupcija. Dalje mu očitajo tudi sodelovanje z laboristično stranko odstavljenega predsednika Joaoa Gou-larta. Kot znano je Juscelino Kubiček ponovni kandidat za položaj predsednika močne brazilske socialdemokratske stranke. Sedaj pa Kubiček pri prihodnjih volitvah pe bo mogel kandidirati.
V Rio de Janeiro je glavni poveljnik argent. vojske general Ongania na svojem potovanju v Evropo in od tam dalje na Formozo in Kitajsko izjavil, da je zadnja brazilska revolucija napravila neprecenljivo uslugo konsolidaciji demokracije na kontinentu s tem, da je zadavila komunistično hidro.
Predsednik italijanske vlade Aldo Moro je odstranil nevarnosti, ki so gro-
¥ TEDIH
žile stabilnosti njegove vlade. Min. za finance Emilio Colombo je namreč izjavil, da bi izvedba vseh socialnih in gospodarskih reform, kakor jih zahtevajo Nennijevi socialisti, spravila italijansko gospodarstvo v še večjo krizo. Zaradi „eh Colombovih izjav so Nennijevci začeli groziti z izstopom iz vlade. Predsednik vlade kršč. demokrat Aldo Moro je zadevo uredil na ta način, da bo vlada socialne in gospodarske reforme izvajala postopoma. Na tak Morov predlog so pristale vse štiri stranke, ki sestavljajo sedanjo vlado, to so krščanski demokrati, Nennijevi socialisti, Saraga-tovi socialdemokrati in republikanci.
Papež Pavel VI. je obvestil škofe, naj ne odrekajo zakramentov tistim osebam, ki izrazijo željo, da bi po smrti njihovo truplo sežgali. Iz Vatikana sporočajo, da s tem kat. Cerkev ne želi, da bi kat. verniki dajali prednost sežiganju trupel po smrti, pred pokopom v zemlji. Kat. Cerkev je sežiganje trupel prepovedala leta 1886 v glavnem zato, ker so sežiganje trupel priporočali zlasti masoni in vsi tisti, ki ne priznavajo neumrljivosti duše. Vse tiste, ki so se izrekli za sežiganje trupel ali so procesu sežiganja tudi prisostvovali, je kat. Cerkev proglasila za javne grešnike.
| Josip Broz Tito je bil prejšnji teden na enotedenskem obisku na Finskem ter je tako vrnil lanskoletni obisk finskega predsednika Urha Kekkonena Jugoslaviji. Iz finske prestolnice Helsinki je v ponedeljek odpotoval na povabilo Nikite Hruščova v Leningrad, kjer je imel več razgovorov s sovjetskim predsednikom zlasti o vseh vprašanjih, ki so v zvezi s sovjetsko-kitajskim sporom in z bodočo konferenco „nevezanih“ držav.
Iz življenja in dogajanja v Argentini
ščov je šel pričakat Tita v Leningrad, kjer ga je na letališču objel in poljubil. „Upam, da bodo razgovori med nama prijateljski in koristni,“ je Hruščov želel dobrodošlico svojemu tovarišu maršalu Titu.
Hruščov in Tito imata, kakor poročajo, tajne razgovore. Nekateri opazovalci menijo, da se nanašajo na sovjetsko-kitajski spor. Moskvi bi prišlo zelo
nih strank. Na tej konferenci, ki naj bi bila letošnjo jesen, naj bi, tako menijo, Moskva obsodila kitajsko politiko. Razglasila naj bi še formalno razdor, ki že obstaja med Moskvo in Pekingom. Tito se v tej zadevi drži nekako ob strani, čeprav koraka bolj s sovjeti, ker da noče izgubiti svoje pol. „neodvisnosti“ Ker ima Titova Jugoslavija zveze z mnogimi tkzv. nevtralnimi državami, za
ganjem z novimi izkrcevanji tako, da poženemo v Sredozemlje vse razpolož- j ljive zračne, pomorske in suhozemske * sile. Smatrali so, da bomo s kampanjo j v Italiji, z invazijo Jugoslavije, z zavzetjem Krete, Dodekaneza in Grčije zadali Nemcem silen udarec, ne da bi tvegali tako nevaren podvig, kakor je bil predviden z invazijo zahodne Evrope...“ (Ibid, str. 217—218.)
Churchill je bil mnenja, da bi lahko izvedli izkrcanje v zahodni Franciji brez težkega tveganja, če bi napadli najprej iz Sredozemlja. „...Največjo možno pomoč severnoevropski kampanji bi zavezniške sile v 'Sredozemlju nudile, če bi hitro napredovale in se osredotočile v padski nižini. S tega področja bi lahko grozile s prodorom v Francijo preko Riviere. Prav tako bi lahko grozile s prodorom proti severovzhodu proti Trstu in skozi Ljubljansko kotlino v
Avstrijo, prav tako pa bi lahko čez kratke daljave po morju izvedle izkr-cevalne akcije bodisi proti južni Franciji ali pa čez Jadransko morje..(Ibid, str. 219.)
Churchillovi predlogi in načrti so propadli. Bil je sam proti dvema: bolnemu Rooseveltu in sadističnemu Stalinu. Invazija je bila izvršena čez Ro-kavski preliv, vzhodno Evropo pa so preplavile sovjetsko-azijske armade.
Dvajset let je, odkar se je začel pobirati nacistični kolos, ki se je leto dni zatem tudi zrušil.
Je to obletnica, ki spominja človeštvo na rešitev izpod pete nacističnega škornja Za vzhodni del Evrope pa ta obletnica ne pomeni nič drugega, kakor spomin na neizmerno upanje tistih dni, ki se je ob letu nato spremenilo v neizmerno razočaranje in bolečino. Dvajsetletnica D-Day 6. 6. 1944 ima dvojni obraz.
Kardinalov poziv na slogo
Med važnejšimi dogodki prejšnjega tedna je na prvem mestu plamteča poslanica buenosaireškega nadškofa kardinala Caggiana vsem odločujočim činite-Ijem v Argentini, naj sedejo, skupaj, se pogovore in sporazumejo za rešitev najbolj perečih vprašanj, dokler je še čas.
Najvišji argent. cerkveni dostojanstvenik roti vlado, podjetnike in delavce naj se zavedajo resnosti trenutka, da ne bo prepozno in da ne bi države potegnili v svoj vrtinec dogodki, ki jih potem ne bi bilo mogoče več zaustaviti in bi vsem prinesli samo brezmejno nesrečo.
„Hitro in nevarno se bližamo usodni točki“, ugotavlja v svojem javnem pozivu kardinal Caggiano. „Za vsako ceno in čimprej jo morajo preprečiti vse ustanove. Zaupanje imam v resnici, v dobre namene in rodoljubje javnih oblasti, podjetnikov ter delavcev in svojih sodržavljanov. Zato se obračam na vse, dokler ne bo prepozno ter jih pozivam na razgovor in razmišljanje v resnobi in brez strast’ v korist miru in ljudske blag:nje. še je Jas, da preprečimo usodne napake, ki bi lahko zahtevale kri in bi nas privedle do nepredvidenih dogodkov. Razumeti je treba, da socialne krivice gonijo ljudstvo v poizkuse nasilja. Sedanja izkušnja to jasno potrjuje. Nesoglasja se poglabljajo, zaostruje se nerazumevanje, zmešnjava narašča m duhovi se razgrevajo. Stavke in ustavit 73 dela nas vodijo v bedo, duhovi postajajo vedno bolj razdraženi in se tako ustvarjajo predpogoji za spopad. To pa ni dobra pot. Ustavimo se! Saj smo pametna in svobodna bitja! Združimo se v ljubezni in skupni blaginji in iščimo z razgovori prave in odgovorne rešitve, ki jih potrebuje država. Nujno in potrebno je priti s skupnim prizadevanjem in preučevanjem do načrta, ki naj se potem tudi s skupno obvezo začne izvajati hitro in postopno. To zahteva država
in to bi bil začetek najglobljega in najsolidnejšega edinstva med vlado in ljudstvom. Res je težak problem, ki nujno zahteva rešitev in pri kateri morajo sodelovati javne državne oblasti, podjetniki in organizirano delavstvo. Spremeba metode zaradi ljubezni do države ne odvzema časti nikomur, ampak ga obratno dviga do stopnje, ki zasluži priznanje sodržavljana. Zaradi naših domov in zaradi Boga storite to in videli boste, kako boste postali spremljevalci te naše bogate dežele, ki se ne utrudi, da nam ne bi dajala iz svoje notranjosti bogastev, ki jih doslej nismo znali izkoristiti!
Odmev kardinalove poslanice
Kardinalova poslanica je v javnosti ustvarila velik vtis. Notranji in zunanji minister sta jo pohvalila in zatrdila, da vsebuje vse to, kar hoče doseči vlada in kar je vodilo pri njenem delu.
Nanjo so odgovorile tudi gospodarske ustanove. Jo pozdravljajo, odobravajo in sprejemajo kardinalov predlog za razgovore za izhod iz sedanjih težav. Toda pri tem odklanjajo morebitne očitke, da bi bili oni krivi za sedanje stanje, kajti gospodarske politike ne vodijo, te ustanove, ampak vlada. Opozarjajo tudi na razdejanje, ki ga je v argent. gospodarstvu napravil pe-ronistični režim, najhuje pa je „čezmerna politizacija vseh duhov, ki nas od leta 1945 loči vse bolj, nas odvaja od konstruktivnega dela, nas vedno bolj indisciplinira in absorbira kot vrtinec v kaotičnem neredu, ki razbija državo.“ Koordinacijska akcija svobodnih podjetij zatrjuje, da ni kriva za pravno nesigurnost in za politično nestabilnost, za desvalorizacijo denarja in za strašen deficit, ki presega 100 milijard. Najhujše zlo sedanjega časa pa je razkroj moralnih in etičnih načel.
Tudi nekateri delavski sindikati so povedali svoje mnenje. Tako sindikat nameščencev in uradnikov ministrstva (Nadaljevanje na 3. strani)
Stran 2
SVOBODNA SLOVENIJA
Buenos Aires, 11. junija 1964
NAS NARODNI VERNIH DUS DAN
Vsakoletna junijska proslava slovenskih žrtev med II. svetovno vojno in komunistično revolucijo na slovenskih tleh, je ena od tistih treh slovenskih prireditev, 'ki so najbolj obiskane, tista prireditev, na katero ljudje prihajajo s pobožno zbranostjo in mislijo na domovino in na vse drage, ki so dobili zadnje zemsko počivališče pop slovenskih božjih njivah, ali pa v skupnih, množičnih grobovih po kraških in kočevskih globelih in hostah. S to prireditvijo se vsako leto utrjujejo vezi med izseljeno in domovinsko Slovenijo. Z njimi se vedno osvežuje spomin na najtežje obdobje slovenske zgodovine, na komuni-stičho revolucijo, in na njene številne žrtve po Slovenskem. To sveto izročilo prehaja iz leta v leto in bo šlo iz roda v rod, dokler bo živel slovenski narod in dokler bo en sam slovenski človek čutil po slovensko tako, kakor so njegovi očetje in matere, ki so verovale v Boga, domovino pa ljubili z vsem žarom prave domovinske ljubezni in ji neprestano utrjevali temelje obstoja v svobodi in demokraciji.
Spominske proslave so vsako leto pod okriljem predstavniške slovenske izseljenske ustanove Zedinjena Slovenija. Njeno izvedbo pa že vrsto let nazaj vsako leto prevzame druga organizacija. Tako ima vsako leto' spominska proslava nekaj svojega, značilnega. Izvedbo letošnje spominske proslave so prevzele slovenske izseljenske žene in dekleta. Posvetile so ji toliko ljubezni, da lahko mirno zapišemo, da spada med najlepše, kar smo jih doslej imeli; vtis pa, ki ga je napravilo odkritje gorja, ki so ga slovenska žena, slovensko dekle in slovenski otrok pretrpeli ne samo med komunistično revolucijo, zlasti pa še po njej, potem, ko so rdeči „osvoboditelji“ uveljavili svoje kruto nasilje nad slovenskim narodom, je pa bil naravnost silen. O tem je pričal govor slovenske žene, ki je tiste strahotne čase doživljala sama pod komunisti, in o tem je govorilo slovensko dekle, ki je komunistično nasilje in krivice doživljala doma po letu 1945 še kot otrok; strahotno je prikazovalo pretresljiv izliv srca in duše trpeče slovenske matere v komunističnem taborišču in v bunkerju; to niso bile le besede o namišljenem prikazu slovenske
Križev pot slovenskih žena in deklet
žene v komunističnem taborišču. To je bil resničen opis neznosnega gorja slovenske žene-matere, ki je sama bila v teh bunkerjih in sama doživela vse trpinčenje in mučenje ter poniževanje človeškega dostojanstva.
V imenu društva Zedinjena Slovenija je za celotno pripravo spominske proslave skrbel agilni podpredsednik društva g. Robert Petriček. Režija je bila v rokah njegove žene ge. Danice Petriček, ki je vse presenetila z izvirno zamislijo ter spretno izvedbo celotne prireditve. Scena je bila učinkovita po zamisli gdč. Bariče Majcen, tehnično pa je bila na ramah slikarja g. Andreja Makeka; za svetlobne efekte je skrbel g. Janez Kačar. Vsem tem, kakor ostalim, ki so pri spominski prireditvi sodelovali — omenjali jih bomo pri navajanju posameznih točk — gre zahvala za tako lep uspeh spominske proslave.
Prireditev je bila naznanjena za nedeljo ob štirih popoldne v dvorani Slovenske hiše v Buenos Airesu. Že pred to uro so rojaki iz vseh slov. naselij na področju Vel. Bs. Airesa napolnili dvorano, tako da so bili zasedeni vsi sedeži in vsa stojišča v dvorani in na galeriji. Med udeleženci so bili številni častniki, domobranci, bivši vaški stražarji, legionarji, funkcionarji Društva slov. protikomunističnih borcev s predsednikom Stanetom Bitencem na čelu. Med občinstvom so bili pristaši vseh slov. demokratskih političnih strank, predstavniki slovenskih domov, člani Slov. kat. akad. starešinstva, društva akademikov, slov. mladinskih organizacij, uredniki slov. emigrantskih listov in revij ter zastopniki najrazličnejših izseljenskih organizacij in ustanov. Med navzočimi so bili tudi g. direktor Anton Orehar, predsednik Društva Zedinjena Slovenija g. Božidar, Fink z gospo, tajnik NO za Slovenijo g. Miloš Stare z gospo Franjo, člana NO dr. Celestin Jelenc in Rudolf Smersu z gospo. V zastopstvu Slovenske kult. akcije Ruda Jurčec, dr. Tine Debeljak in Marijan Marolt, predsednik Narodnega odbora KA prof. Alojzij Ger-žinič z gospo, biv. celjski župan dr. Al. Voršič z gospo ter številne druge osebnosti iz našega izseljenskega življenja.
telo in duha, smo hoteli obraniti in zavarovati veselo svobodo božjih otrok. Če smo v posameznostih proti temu grešili, si to priznajmo in se obtožimo. Naši mučenci so šli v smrt z besedo odpuščanja za svoje morilce. Žena pa je prva, ki je pripravljena moliti za preganjalce. Naj bo njen nastop danes znamenje, da ne sovražimo ljudi, ki so nam nasprotni, čeprav z vso odločnostjo odklanjamo režim in njegovo ideologijo, pa tudi idejo mirnega sožitja, Naš boj gre na-
prej, a se je prenesel izključno na področje duha, kjer tudi žena odločilno posega v njegov potek.
Naj gre naš spomin danes na vse poteptane, onečaščene in zatajene grobove, naj obhodi vsa trnjeva pota borb in trpljenja. Okrepi pa se naj nam zavest poslanstva in vera v tiste vrednote, ki ne morejo biti uničene in za katere vemo, da bodo nekoč spet dobile pomen, da bo domovina zaživela v svobodi in
SLOVENSKA ŽENA SPOMINU NAŠIH ŽRTEV
Spominska akademija
Ko se je dvignil zastor, je dvorana utihnila. Pred nami se je pokazala lepa domača pokrajina s slovenskim znamenjem.
CVETJE NA GROB
je bil naslov tej točki. V dvorano se je razlila turobno-žalostna melodija prelepe koroške narodne pesmi Pojdam u Rute... Z občutjem in doživetjem jo je za odrom zapela gospodična Roza Golobova s svojim lepim altom ob spremljavi ženskega okteta. Na oder so pa med tem prišla v narodnih nošah slovenska dekleta Jožejka Debeljakova, Rezka Marnova ter Tinka Urbanija s šopkom nageljev in rožmarina, ga postavile pred znamenje, v katerem so prižgale svečo v spomin slovenskim žrtvam. Bil je to lep začetek spominske proslave.
UVODNE MISLI
je imel predsednik društva Zedinjena Slovenija g. Božidar Fink. V njem je poudaril naslednje misli:
Spet smo v prvih junijskih dneh, ki nas že devetnajstič spominjajo na tiste grozotne dogodke, ki bi jih radi izbrisali iz spomina, pa jih ne moremo in ne smemo. Ne moremo pozabiti velike vetrinjske tragedije in vseh strahot naše državljanske vojne, ker smo njene neposredne žrtve in ker nikdar ne bomo mogli sprejeti, da je bila kom. revolucija pri nas nujnost in da je oblast komunistične stranke za slovenstvo in za slovenskega človeka ugodna. Ne smemo pa pozabljati na preteklost, ker smo iz nje prinesli poslanstvo za bodočnost. Čeprav smo bili potisnjeni daleč proč od domovine, kot majhen ostanek tistega, kar je takrat reševalo slovensko duhovno svobodo, in se morda osebno čutimo še tako onemogle in pogažene, je vendar stokrat res, da zlo, ki tlači in zastruplja domovino, nima poroštva trajnosti. Ne pričakujemo slovesnega triumfa, a še manj obupujmo nad bodočnostjo. Če je noč še tako črna, vedno se izgubi v novem jutru. Slovenski narod bo doživel lepše dni, tudi zaradi žrtev ki so se darovale za njegovo srečo, in morda nekaj tudi po našem zadržanju, če bomo znali sprejemati naloge, ki nam jih nalagata zgodovina in vest.
Čeprav smo zbrani ob skupnem gro-
bu, je primerno, da si to povemo. Spomeniki se postavljajo mrtvim, a so namenjeni živim. Ob pietetnem spominu na tiste, ki so se zavestno darovali za objektivno dobro, se spomnimo in obnovimo zavezo, ki je preko groba neuničljiva. Zato nismo samo nemi stražarji nagrobnih spomenikov, ampak hočemo biti živi nosilci bakle svobode, ki bomo pomagali razsvetljevati temo in iskati pot, ki bo domovini v srečo.
Letošnjo spominsko proslavo bodo izvedle žene. To ima svojo globoko upravičenost in važen pomen.
Ko se spominjamo žrtev revolucije, moremo med njimi najti žene, ki so izgubile življenje po premišljenem naklepu. Možje so nam umirali tudi v borbah, žene samo v zločinskih umorih. Ko se krepimo ob zgledih zavestnega darovanja za objektivno dobro, nam slovčnska žena daje sijajne primere skrajne požrtvovalnosti, popolne nesebičnosti in skritega junaštva. Brez razkazovanja, daleč od silovite burnosti, ki jo prinaša posest sile in razgibanost borbe, je žena sprejela tiho borbo tam, kamor jo je klical stan. Premalo priznavamo, da je bilo v tem veliko moralnega junaštva in popolnega darovanja.
Če sprejemamo misel, da se spominjamo mrtvih zato, da se krepimo za življenje, bomo priznali poseben pomen besedi žene. Ženska narava, ni revolucionarna, ne podira starega, da bi včasih v blodni vizionarnosti hotela graditi nov svet. Vendar pa tudi ni v nevarnosti, da ob zlomih in neuspehih obtiči v togi konzervativnosti. Žena je simbol življenja, ki ne dela skokov, a se tudi ne ustavlja. Zato žensko mnenje zavira predrzne pobude in blaži preveč burne pokrete, a tudi vliva mirnega zaupanja in občutek moči, za konstruktivno delo. Zato je za vsako skupnost, ki živi v izrednih razmerah, ženski element toliko važnejši, kolikor bolj je skupnost v nevarnosti, da odmre.
In končno: naše vodilo je slej ko prej ljubezen. Proti divjim geslom sovraštva smo nekdaj hoteli uveljavljati krščanska moralna načela — čeprav smo bili šibki in včasih nevredni —, proti razrednemu boju smo učili zdravo sodelovanje med sloji in stanovi, nasproti železni diktaturi materialistične ideologije, ki uklepa
To je bil naslov govora gospe Vere Debeljakove. Bil je poln lepih in globokih misli, prava epopeja trpeči slovenski ženi' med revolucijo in po njej in plamteč poziv vsem v svobodnem svetu, naj ohranjajo čist ideal slovenskih žrtev ter naj ga ne zapravljajo v morebitnih medsebojnih sporih.
Svoja izvajanja je začela z ugotovitvijo, da „raztresene širom naše tako ljubljene slovenske zemlje, v prepadih, neblagoslovljeni izravnani ruši, malokdaj v dostojnem grobu, trohne kosti tisočerih žrtev pretekle domovinske revolucije. So to vojaki, člani vojaških formacij, pobiti med ali po vojni, pa so tudi civilisti, duhovniki, člani katoliških in drugih organizacij, idejni nasprotniki komunizma, obsojeni v smrt po samozvancih, neizvoljeni „ljudski“ oblasti. Ne moremo jim prižgati na grobu spominske sveče na praznik vseh ihrtvih, zato posvečamo en dan v letu posebej njihovemu spominu. Postavljen je ta spominski dan v mesec junij, ki je videl kolone tisočev in tisočev naših dragih stopati v kraške jame in prepade. Mesec ¡junij — mesec naše žalosti, po slovenje tudi mesec rož — rožnik, zato naj prav v tem mesecu tudi me slovenske žene položimo na samotne gomile naših herojev šopek cvetja: poklanjamo se danes našim padlim, izražamo jim našo toplo zahvalo za njihovo žrtev, dajemo jim čast in slavo za njihovo junaštvo.
Ko pa se oziramo v preteklost, srečavamo na'križevem potu vernega slovenskega naroda še drugega neznanega junaka, malokdaj omenjenega, a je današnji dan tudi njegov dan, spominski dan njegovega trpljenja, t. j. slovenska žena v revoluciji. Ko se poklanjamo in I dajemo čast našim padlim borcem, naj se danes — morda prvič v javnosti — oddolžim tudi herojstvu naše verne žene: Slovenska žena — slovenski ženi.
Niso padale žene v takih množicah kot možje, toda umirale so vsak dan znova z njimi, možmi svojimi, brati, sinovi, zaročenci. Zato je njihov spomin vreden prav take cene.“
Zatem pripoveduje o stiski in trpljenju slovenske žene od leta 1939 naprej, „ko so se na obzorju začeli 'kazati prvi odtenki bližajoče se vojne vihre“, omenja krhanje družinskega življenja ob mobilizaciji, zatem pa trpljenje pod tremi okupatorji in med komunistično revolucijo. Poudarja, „da se je slovenska žena v splošnem — izvzeti moramo le buržujsko ženo — odločila za protikomunistično stran. S tem je stopila na goro Kalvarijo, ki jo je hodila prav na vrh Golgote in z nje do danes ni stopila“. Zatem navaja gorje, ki se je razlilo po slovenski zemlji tudi za slovensko ženo, ko so komunisti izdali povelje, „če je samo en član družine proti našim postavam, naj se brezpogojno likvidira cela družina. Moramo sejati strah in trepet med ljudmi“, V nadaljnjem poimensko navaja zločine, ki so jih komunisti zagrešili nad slovenskimi družinami, in tudi nad slovenskimi ženami in dekleti ter celo nad otroki med revolucijo in po končani vojni ob vrnitvi slovenske narodne vojske ter pribija: „Vse to, česar sem se doslej dotaknila, ste večinoma, vsaj starejši, sodoživljali in sotrpeli. Toda, kakor da se bojimo odpirali svoje rane, jih v napačni sramežljivosti — ali lenobni lagodnosti — skrivamo pred svojimi otroki, ko bi jim
n.orali nasprotno govoriti, govoriti, govoriti o tem, kaj nas je pognalo v svet“.
V nadaljnjih izvajanjih je pred udeleženci spominske proslave razkrila brezmejno trpljenje slovenske žene po letu 1945 pod komunisti v domovini. To gorje slovenske žene v domovini je opisala takole:
„Že prve dni „osvoboditve“ so bile te žene deležne skrajnega zasramovanja in tarče „zmagovalcev“. Po domovih so pobrali žene in hčere beguncev ter jih nagnali na čiščenje stranišč po vojašnicah, ki so jih zapustile okupacijske
čete. Postale smo garjeve ovce, „beli psi“, kot so nas zmerjali, ki so se nam umikali prijatelji, znanci, sosedi. Če so te morali srečati na cesti, so urno presedlali na drugo stran, zasukali šo glave v zid, da te niso videli, da se ne bi omadeževali pred „ljudsko oblastjo“ kot tvoji znanci.
Po domovih so se začele plenitve: vsak je smel stopiti v tvojo hišo, tvoje stanovanje, in v imenu „oblasti“ odnesti — rekvirirati, kar mu je bilo všeč. Žene smo ostale brez vsake zaščite. In to potem, ko je bilo javno na plakatih razglašeno, da je nova oblast širokogrudna, da se družinam protikomunističnih borcev ne bo zgodilo ničesar, če bodo ostale lojalne. Začeli so metati naše družine iz stanovanj in hiš. Nakazovali so jim najslabše luknje, podstrešne kote, vlažne kleti, v mestih so nas selili v predmestja, poiskali moralno najslabšo okolico, da bi nam pokvarili tudi otroke! Pa še tu niso bile žene v miru: pod stalnim opazovanjem in nadzorstvom okolice in Ozne so bile deležne neprestanih preiskav za morebitnimi ubežniki: gnali so
v brezboštvu. Če se je odločila za prvo, je1 izpostavila preganjanju sebe in otroka. Kakšen udarec za verno mater, ko je prišel otrok iz šole in izjavil: „Učitelj je rekel, da Boga ni! To je samo bajka. Ti si mi lagala, ko si mi govorila o Bogu!“ Pa zopet drugi otrok: „Mama, moj oče je izdajalec, ker je bil domobranec!“ Mlada desetletna hčerka znanega domobranskega borca, obsojenega na več let ječe, je tako zabrusila svoji materi v obraz! Dali so naše otroke med najbolj pokvarjeno otročad v šoli z ironično, sarkastično pripombo: „Bodo vaši otroci, ki hodijo k verouku, izpre-obrnili te pokvarjence!“ Kakšno trpljenje matere, ki ji hočejo tako načrtno pokvariti otrokai!
Naj bežno omenim tudi redovnice: svojo mladost, svoje deklištvo so posvetile Bogu — odmrle so svetu in njega mikom. Skrite za samostanskim zidovjem ali vse v žrtvovanju pri službi bolnikom in starčkom so mirno in vdano . častile svojega božjega Ženina. Tudi njim ni bilo prizanešeno: razdejali so jim varno samostansko zavetje, vrgli jih v hrup in trušč življenja. Vse nebogljene, odtujene temu vrvežu. Mnogo so jih potaknili tudi po zaporih.
Pozneje se je sožitje nekako umirilo, a preganjanje se ni ustavilo. Rdeča oblast je naročila svojim zaupnikom po . „kvartih“, da izberejo gotovo število žensk in sicer predvsem iz vrst protikomunistično usmerjenih intelektualk, bivših redovnic, na drugi strani pa kriminalk in prostitutk. Brez zapornega povelja so jih pod lažno pretvezo po-' brali: matere kar od ognjišča, uradnice iz pisarn, pa tudi kar na cesti, češ da gredo samo na kratko zasliševanje in da se takoj vrnejo. Po takoimenovanem „zaslišanju“ so jih držali nekaj tednov na sodišču, nato jim prebrali zaporno
v zapor žene, dekleta, vsakogar, za ka- povelje na osnovi odločbe, ki sploh ni terega so le’bežno sumili, da je kdaj- \ bila ne objavljena ne uzakonjena, in si-koli nastopil proti njim! Zlasti so bila! cer na 3 mesece ^apora in nato na 24 prizadeta dekleta, ki so imela svojčas mesecev prevzgojnega dela, skupaj 27 protikomunistična predavanja po šolah ali so bile članice KA.
Za prvimi tedni preseljevanj in vseh mogočih šikan so začela prihajati poročila o zajetem vlaku ranjencev, o njih pokolju na Golem brdu pri Ljubljani — studenci izpod pečin pod Sv. Katarino so začeli krvaveti —■ zakrvavela so srca mater, sester, nevest pobitih ranjencev.
In potem vedno strašnejše, tako težko verjetne vesti o vračanju domobrancev.
Trpljenje naše žene doma.se je združilo s trpljenjem onih, ki so bili v taboriščih onkraj Karavank. Iz sodnih dvoran je začel radio po zvočnikih prenašati prve obravnave proti zajetim domobrancem in protikomunističnim idejnim borcem.
Bilo je strašno, ko si srečal žene teh mož: v očeh neznosna blazna bol, trepet, strah: bojazen za usodo moža, za usodo otrok, ki so že bili zaznamovani: sin, hči zločinca. In ko so se izvršile prve sodne usmrtitve, žena ni vedela, kje naj išče grob svojega moža, da pomoli ob njem očenaš za pokoj njegove duše, mu položi kitico cvetja na prerano gomilo. In koliko je bilo obsodb na zaporno kazen: začelo se je romanje mater, žena, sester do pripornikov. Odrekle so si itak pičlo na karte odmerjeno hrano (v kolikor jim je oblast sploh priznala pravico do teh) in hranile za paket: pa nikdar niso vedele, ali ga bodo mogle oddati priprtemu svojcu ali ne. živele so žene le še zato, da olajšajo svojcu s takim mesečnim ali dvomesečnim paketom težki zapor. Mislite si razočaranje, ko je prišla s paketom, od ust pritrganim, do jetnišnice, pa so ji tam povedali, da je priporniku obisk in paket za ta mesec prepovedan! Ali pa: vozila se je žena z brzovlakom 15 ur v eno smer, da obišče zaprtega moža, in je morala ves dan na vročem soncu pred jetniškimi vrati čakati na vpoklic k razgovoru: odstraniti se ni smela niti za minuto, da gre v bližnjo hišo izpit kozarec hladne vode, ker v svoji rafinira-nosti so bili zmožni poklicati jo prav tisti trenutek, ko je ni bilo tamkaj. Tako so znali kaznovati ne samo pripornika, temveč tudi njegove najbližje! In po vsem tem so dovolili 15 minutni razgovor z zaprtim in še to ob navzočnosti straže, ki je pogovor neprestano prekinjala!
Obnovil se je šolski pouk: tudi tukaj se je takoj pokazala selekcija: otroci nove miselnosti in otroci vernih staršev.
Takozvane boljše šole so zaprla svoja vrata otrokom, ki so obiskovali kršč. nauk po cerkvah: za vaše otroke ni mesta na naši šoli! — Zopet so bile postavljene matere pred izbiro: ali zvestoba Bogu, Cerkvi, ali pa zatajiti svoje prepričanje in pustiti vzgojo otroka
mesecev — odtod ime „27 regiment“, kakor so pripornice same ta zapor imenovale. Prevzgojno delo naj bi po zamisli oblasti bilo v tem, da. bi višina enih dvignila druge, predvsem pa da bi izobraženo ali versko globoko živeče ženstvo padlo s svojega nivoja v nižino plasti kriminalk in vlačug. S tem bi izravnali, sproletarizirali one žene, ki niso bile na njihovi strani. Predvsem pa je oblast s temi pripornicami hotela priti do zastonjske delovne sile, ki ji naj bi pomagala dvigniti zaklade neizrabljenih kočevskih šum in po bivših nemških naseljencih zapuščenih kočevskih polj.
■ Ves ta podvig so delali tajno, da ne bi izvedelo zanj inozemstvo,' kajti prav tedaj se je človečanska Titovina zavzemala za to, da podpiše listino ZN o človečanskih pravicah! Ona spoštuje človekovo dostojanstvo, ona ne pozna prisilnih taborišč! — Koliko so pretrpele te žene, osvetli izjava več pripornic, ki so prebile že zapore v Augsburgu, Regensburgu in drugih podobnih taboriščih: izjavile so, da trpljenje žena v tem kočevskem taborišču presega ono v zloglasnih nemških! Pobrane nenadoma, v letnih mesecih, v lahkih oblekah, mnogokrat v copatah, sandalih, so preživljale zimo sredi zasneženih kočevskih šum v zasilno zgrajenih šupah, obvarovane pred tolpami volkov edinole z bodečo žico, ki je obdajala taborišče! In pri tem še brez vsake prave, tople hrane! če je ujetnica na težaškem delu, n. pr. v jeseni, pobrala s tal en sam gnil sadež, da ga poje, je že romala v bunker — temnico za par dni. Poznala sem dekle, ki je sedela v temnici v lahki letni obleki, samo ob polovični porciji poparjene koruzne moke ter ob skodelici jutranje ječmenove kave — brez vode, celih 56 dni! Koliko žena je odneslo posledice za vse življenje: revmatizem, zlomljene živce!
še danes bi morda te uboge žene hirale kot sužnje v teh taboriščih, da ni posegla vmes božja roka in preprečila to načrtno uničevanje slovenske žene. V zunanjem svetu se je pričelo govoriti o tem prisilnem taborišču sredi „svobode“ in mednarodna komisija je po preiskavi dosegla, da se je taborišče razpustilo.
Kljub vsemu preganjanju je naša žena vzdržala: ostala je zvesta padlim in njih idealom, ostala je zvesta tudi živim možem, bratom, ženinu v emigraciji, vesela, da so vsaj ti v svobodi, čeprav daleč od nje. Neki znan slovenski duhovnik mi je rekel: „Vsa čast ženam: pošteno in zvesto se drže!“
Iz tega pekla so bile odrešene žene, ki jim je bilo pozneje možno emigrirati (Nadaljevanje na 3. strani)
Buenos Aires, 11. junija 1964
Stran 3
SVOBODNA SLOVENIJA

Znani slovenski tenorist Anton Dermota, član dunajske Državne opere, v svetu znan kot odličen tolmač vokalne lirike, je po večletni odsotnosti ( znova priredil med 8. in 15. majem ve!č koncertov v (Sloveniji in Zagrebu. V Sloveniji so bili koncerti v Ljubljani, Celju in Mariboru ter je na njih ob spremljavi svoje žene ge. Hilde pel Mozartove, Schubertove in Brahmsove pesmi, ob spremljavi Janka Ravnika pa Rav-nikove priredbe slovenskih narodnih pesmi. V Zagrebu je umetniški par Dermota izvajal Schubertov ciklus pesmi Zimsko potovanje. Umetnika sta honorarje naklonila za .obnovo glasbenega življenja v Skopju.
V Ljubljani je izšlo' v prevodu znano delo Roberta Musila „Mož brez lastnosti“. Ob tem dejstvu je znana avstrijska revija „Die Furche“ dne 29. februarja t. 1. zapisala naslednje priznal-ne besede Slovencem: „Slovenščina je za angleščino, francoščino in italijanščino četrti jezik, v katerega je bilo prevedeno težko delo Musila. Pri tem je omembe vredno, da uporablja slovenščino samo nekaj nad en milijon ljudi. Tako je ‘najmanjši slovanski jezik’. Kljub temu pa niso knjižne naklade v
SLO VENCI V
BUENOS AIRES
Komemoracija za dr. Vladka Mačka ‘bo v nedeljo, 14. t. m., v Slovenski hiši na Ramón Falconu. Začetek ob pol 10 s sv. mašo. Vse zaupnike vabi poverjeništvo SLS za Argentino.
Osebne novice
Družinska sreča. V družini Ivana Petkovška in njegove žene ge. Ivanke roj. Plečnik se je rodila hčerka Lucija Mateja; družino Franceta Petkovška in njegove žene ge. Kristine roj. Žigart je pa razveselil sin, ki je pri krstu dobil ime Franc Marijan; v družini Marijana Vla-ho in njegove ge. Pavlinke roj. Troha so dobili sinčka Cvetka. Srečnim družinam naše čestitke.
Družinski jubilej. V Slovenski vasi v Lanusu sta Franc Stanovnik in njegova življenjska družica ga. Marija roj. Rogelj zdrava dočakala oba 50-letnico življenja. Ta življenjski jubilej sta praznovala v srečnem družinskem krogu. Tudi Sv. Slovenija obema k 50-letnici čestita ter jima želi še dolgo življenje v zdravju, sreči in zadovoljstvu.
Sloveniji manjše kot v drugih večjih deželah. Tudi težje knjige dosežejo pogosto brez težave prodajo' 5000 izvodov.“
Glasbena matica je v sredini maja priredila v Ljubljani koncert s svojim mešanim zborom, ki ga sedaj vodi prof. Ferdo. Pirc. Po tem koncertu je Glasbena matica s pevskim zborom odšla na turnejo v Bolgarijo. — Iz Kranja je pa odšel na 10-dnevno koncertno turnejo po Italiji, Franciji in Švici ta-mošnji pevski zbor France Prešeren. Poleg slovenskih pesmi ima na sporedu v izvirnem jeziku italijanske, francoske, ■angleške in ruske pesmi. Pevski zbor ima na sporedu 7 samostojnih koncertov in dve snemanji za francoski radio.
Sedanje komunistične oblasti v domovini vse presojajo in gledajo z gospodarsko marksistično-ideološkega vidika. To potrjuje tudi njihova odločitev, da so ukinili še iz avstrijskih časov znano žrebčarno v Lipici na Krasu. Konji lipicanci so bili povsem bele barve ter so znani po vsem svetu, zlasti se je zanje stalno zanimala in jih kupovala avstrijska žrebčarna Piber na avstrijskem Štajerskem, ki je dobavljala konje te pasme zlasti dunajski ja-
ARGENTINI
SAN MARTINI
O kmečkih uporih je v nedeljo 7. junija dopoldne predaval g. Marijan Marolt članom odseka SFZ v San Martinu. V poldrugournem predavanju je predavatelj oi-isal vzroke in potek teh uporov, njihov pomen in posledice. Fantje, ki so se v lepem številu udeležili tega sestanka, so z velikim zanimanjem poslušali izvajanja našega priznanega predavatelja.
Ustanovitev naraščajske organizacije v okviru odseka SFZ v San Martinu, Odbor odseka SFZ je ustanovil svojo naraščajsko organizacijo za dečke od 8 do 14 leta starosti. Ta nova organizacija bo nudila fantom dobro in sistematično duhovno in športno vzgojo. Ustanovila se je v soglasju s šolskim vodstvom in na željo mnogih staršev, ki uvidevajo, da je mladini nujno potrebna tudi društvena vzgoja. — Odbor odseka prosi in poziva vse starše, da pošljejo svoje sinove v starosti od 8 do 14. leta v to organizacijo, ki se bo dne 9. julija že prvič pokazala v javnosti. Prvi sestanek naraščajnikov bo v soboto, 13. junija, ob 14 v domu. Starši, pripeljite in pošljite na ta sestanek svoje sinove!,
halni šoli. Omenjena žrebčarna je v Lipici ob likvidaciji tamkajšne žrebčarne nakupila več konj, ostale so pa sedanji jug. oblastniki prodali italijanskim mesarjem po 200 lir kg. žive teže, nad čemer se zgraža avstrijski tisk. Z ukinitvijo žrebčarne v Lipici je za ta kraj odpadla velika zanimivost, ki je vse leto privabljala v Lipice turiste iz vseh krajev, zlasti pa tržaške jezdece, ki so nedelje navadno prebili v Lipici na skupinskem jezdenju, z lipicanci.
Umrli so. V Ljubljani: Matija Oven, mestni tesar v p., Franja Lotrič roj. Srelnik, Marija Brumat roj. Drašček. vdova po poštnem1 inšpektorju, Fani Srebot roj. Grandovec, Davorin Čander, učitelj v p., Leopoldina Longyka, vdova črkostavca, Jože Lenarčič, Marija Gašperšič, učiteljica, Ana Jenko roj. Ihrlich, Ivo Macarol, Antonija Pav-
IZ DOGAJANJA V ARGENTINI
(Nadaljevanje s 1. strani) za vzgojo, katerega predstavniki so obiskali kardinala in mu čestitali k poslanici ter zatrjevali, da ,se z njo povsem strinjajo. Povedali so dalje, da so poslali že zahtevo Glavni delavski konfederaciji, naj s svoje strani tudi ona podvzame, da bi prišli do rezultatov, ki bi jih rad dosegel kardinalov poziv. Kardinal Caggiano je delegaciji tega sindikata izjavil, da je sam pripravljen iti na sedež Glavne konfederacije za delo in začeti razgovore.
Spregovorila je tudi Glavna konfederacija za delo. Njena izjava izzveni, kakor da delavstvo za sedanje stanje ni prav nič odgovorno, najmanj pa CGT. V enem delu celo kardinala poziva „naj udari po farizejih,,. Rešitev „naj da vlada, industrialci, monopolisti, kapitalisti, živinorejci in veleposestniki. Ti morajo žrtvovati od svojega bogastva in dati potrebnim“. , Končno pravijo, da zahtevajo pravico, ne zase, ampak za ljudstvo ter da poslušajo pozive vseh tistih, ki usmerjajo svojo vero in upanje v iskanje rešitev težkih problemov, ki pritiskajo na vse. Zatrjujejo pa, da „sedaj ni čas odpovedi 'n tudi ne za fraze, ampak dejanj in stvarnosti“.
V sredo popoldne je pa na kardinalov predlog prišlo do prvega sestanka med njim in predstavniki CGT.
Ostali dogodki
Poslanska zbornica in senat sta izglasovala zakon o najnižjih premenlji-vih plačah. Debata v obeh zbornicah je bila zelo živahna, zlasti pri razpravi o
šek roj. šuler, Dominik Dobravc, pred-, sednik upravnega podjetja Šumi, Hani-ka Plevčak roj. Ojstršek, Katarina Kramer roj. Markuža, Anit^ Hladnik-Tar-mon roj. Dolžan, Franica Matičič, Ana Gionetti in Andrej Homar na Dobu, Je-drt Dovč roj. Šušteršič, pos. v Stoži-cah, Ivan Bergant, žel. upok. v Mednem, Mirko Podgornik, učitelj v p. v Čepo-vanu, Neža Perovšek v Rebru, Ivan Benedik, črkostavee v p. v Kranju, Jože Trtnik v Kranju, Avgust Krtih, žel. upok. v Sneberju, Ela Horvat roj. Nagy v Murski Soboti, Jože Debeljak na Viču, Karolina Žnidar roj. Točaj v Mengšu, Jože Trtnik v Horjulu, Alojz Jagrič, strojevodja vp. v Radečah pri Zidanem mostu, Tonček Kordiš v Teharju pri Celju, Ivan Štefin v Postojni in fr. Juniper Lesjak, kapucin v Škofji Loki.
členu, ki določa sestavo Državnega sveta, ki ga predvideva ta zakon, ki bo po uveljavitvi teh zak. predpisov določal in urejal najnižje plače. Vladna večina je v tem svetu predvidevala tudi zastopnika večinskega sindikata, ni pa pristala, da bi to bilo izrecno povedano, da bo ta delegat CGT. Zaradi tega so nekateri opozicionalni poslanci očitali vladnim poslancem, da nameravajo razbiti Glavno delavsko konfederacijo. Višino najnižje plače bo po sklepu obeh zbornic prvič določila vlada. Ta ne sme biti nižja od 14.000 pesov za družino z dvema otrokoma.
Bojni načrt Glavne konfederacije zn delo se je nadaljeval tudi v prejšnjem tednu, ko je na več mestih prišlo do zasedanja obratov. V ponedeljek so pa v vsakem turnusu stavkali po eno uro železničarji ter so s tem oškodovali državno blagajno za nad 300 milijonov pesov.
Zaradi izvajanja bojnega načrta z zasedanjem tovarniških obratov in zaradi odvzemanja svobode lastnikom teh obratov kot talcev, je državni tožilec dr. Alejandro Berruti Lagos vložil tožbo proti funcionarjem Glavne delavske konfederacije. Tudi zahteva njihovo kaznovanje zaradi pozivanja na javni upor. Sodnik Leopoldo Isuralde pa nadaljuje s tožbo, ki sta jo proti CGT vložila dr. Manuel Ocampo in Patricij Rivarola.
Zaradi sodnih postopkov proti CGT je njeno vodstvo objavilo, da so vsi sindikati v pripravnem stanju, v poslanski zbornici so pa nekatere opo-icionalne skupine zahtevale sklicanje
Vsak teden ernst
LEGIONARJI, DOMOBRANCI
Legionarji, domobranci, i svojo zemljo ljubimo; polja plodna,
gore smele in domove bele; cerkve mnoge in doline, reke bistre in pečine:
V	boj, v boj, v boj za dom, v boj, v boj
in sovragu kletemu smrt.
Kri slovenska je zavpila, kliče v visoko nebo, srca mrtva govorijo:
„Ne pozabite nas nikdar!“
Naša borba zato je sveta, dokler gruda ni oteta.
'V boj.. .
Z nami, bratje, je pravica, z nami vsemogočni Bog, on nas čuva, pot je prava, ne bojimo se zablod.
Šume nam v pozdrav šumijo in studenci žuborijo:
V	boj...
Lastne vrste si preglejmo in pokonci vsi glave; v desno puško, v levo baklo in tako hitimo skozi noč.
Pest je klena, srce je vroče, narod naš umreti noče!
V boj
seje, na kateri naj bi ministra za notr. zadeve in za delo pojasnila zadevo s procesi, ki so v teku proti CGT. Vladni ljudskoradikalni poslanci so sejo onemogočili s tem, da jih ni bilo v zbornico. Ker ni bilo kvoruma, se seja mi mogla vršiti.
V ponedeljek je stopila v veljavo nova zakonodaja o maksimalnih cenah za meso. Po novih zak. predpisih se ob ponedeljkih in torkih ne sme prodajati goveje meso in tudi ne pripravljati iz njega jedila po hotelih, restavracijah in menzah. Prepovedano je tudi prodajanje govejega mesa na javnih dražbah. Prav tako je prepovedano klanje brejih krav in vse goveje živine pod 200 kg teže. Zakonska določila o maksimiranju cen mesu bodo zaenkrat v veljavi do 30. novembra t. 1. Najcenejše meso v Argentini je sedaj 40 pesov en kg, najdražje pa 190 pesov en kg. Kosti z mesom stane 40 pesov, en kg kosti brez mesa pa 4 pese. Ko smo leta 1948 priahjali v Argentino, je stal •m kilogram najboljšega mesa en pes in 10 centavov.
NAŠ N A K B B N I V
(Nadaljevanje :
za svojci, premnogo pa jih je ostalo še doma, ki še nadalje trpe, se še nadalje bore — molče. Še zmerom hrepene po svidenju z možem, sinom, pa vedo, da bodo umrle same, zapuščene. Ali ni junaška žena, ki piše svojemu sinu: „Ne hodi domov na obisk! Ker te hočem imeti celega, ne polovičnega, čeprav umiram od hrepenenja po tebi.“ Makabejska mati!...
Koliko žena ima še danes svoje može po zaporih!
In naša dekleta, ki so ostala doma ali bila vrnjena s Koroške? Navadno po dolgoletnem zaporu so s težavo dobile skromno stanovanje, slabo plačano službo. Vedno zapostavljene, zaničevane. Imele so dobre, skrbne očete, brate, ljubeče ženine: izgubile so vse. Oropanim za srečo domačega ognjišča ob ljubečem možu, v krogu številnih otroških glavic, se jim odmika življenje v starost. Očanec iz neke notranjske vasi mi je omenil, da v celi vasi ni nobenega fanta v starosti, primerni za ženitev. Cel rod fantov je izgubil življenje v protikomunističnih bojih.
Slovenska žena je šla skozi morje trpljenja, ki je vtisnilo njenemu obrazu svoj pečat. Njeno resno gledanje na življenje, utrjeno ne samo v polpretekli dobi, temveč v tisočletni borbi naroda za obstoj, je prešlo tudi na njeno hčer: zato mladi slovenski fantje v našem dekletu ne smete iskati nališpane brezskrbne igračice. Zavedajte se, da je dediščina slovenskega dekleta zasidrana v tradiciji borbe za vero in narodnost in da bo le tako dekle znalo varovati čistost slovenskega ognjišča, da bo le tako dekle moglo biti močna in zvesta spremljevalka moža, od katerega bo življenje in bodočnost našega naroda terjala celega človeka. Naša borba še ni zaključena, smo morda šele na nje začetku, in rešitev in rast naroda bo v tvojih rokah, draga mladina. Zmagoslavni boste izšli iz te borbe le, če bo vaša žena in mati vaših otrok zvesta slovenski tradiciji vere in žrtve!
Slovenska žena je v tem trpljenju, v teh bojih dozorevala v polnost: posta-
ERNIH D UŠ BAN
: druge strani)
la je enakovredna borilka ob strani moža: enaka v trpljenju, enaka tudi v življenju.
Ko sem odhajala pred desetimi leti iz domovine, so mi naročali: „Povejte vsem našim tam zunaj o našem trpljenju, povejte jim, da je vse naše upanje v naši emigraciji.“ In že tedaj je bilo tudi njihovo naročilo: „Bodite zunaj složni med seboj!“ Danes izpolnjujem to svoje poslanstvo in v imenu žena, ki smo v tej revoluciji toliko trpele, apeliram na složnost in enotnost vsega našega zdomstva! Ne iščimo krivcev za dozdevni poraz med našimi borci, med našimi voditelji: bili smo žrtev svetovne politike. Prepričana sem, da je v teh težkih časih revolucije vsak naš človek ravnal po svojih najboljših močeh ni zamislih in se namenoma niso delale napake. Pisateljica Kossak-Szcuc-ka v svojem romanu Križarska vojska, tej epopeji pohoda krščanskih vitezov za osvoboditev Svetega groba, kjer opisuje do največjih podrobnosti tudi vse krivice in" zločine ter pregrehe, ki so ta pohod spremljale, polaga v usta papeža Urbana II. besede: „Ideja križarske vojske je bila sveta, kar pa se je pritaknilo umazanega, je bila pač človeška nepopolnost.“ Tudi Velikonja nam je zapustil v svoji oporoki: „Motili smo se v taktiki, v ideji nikoli!“ Zato naj nam bo ta ideja zares tako sveta, da bomo ob njej s plaščem ljubezni in odpuščanja pokrili vse morebitne napake svojih soborcev in enotni ter močni delali za zmago Resnice in Pravice.
To smo dolžni padlim junakom in vsem žrtvam revolucije: možem, ki so stali v bojnih vrstah za obrambo naših življenj z vizijo krščanske demokratske bodočnosti slovenskega naroda, kakor tudi ženam, ki so za isti ideal padale in z ljubeznijo in trpljenjem prenašale in še prenašajo vsa zasramovanja in muke ter brezdomstvo, trdno upajoč na dosego cilja njihovih skupnih borb.
To naj bo danes naša poklonitev njihovemu spominu in vodilo naši bodočnosti — naši mladini, ki je na pohodu,
da ponese njih slavo in večno pričujoč-nost med nami iz roda v rod.“
Izvajanja ge. Vere Debeljakove so napravile na vse ^navzoče silen vtis.
Pri zadnjih besedah govornice smo videli, kako prihaja iz ozadja odra slovenska mladina, ki so jo predstavljala slovenska dekleta v narodnih nošah. Ko so se razvrstile v polkrogu v ozadju, je stopila pred nje gdč. Alenka Jenko, predsednica Slovenske dekliške organizacije, ter je imela govor pod naslovom
POVEST MLADIH
V njem je prikazala trpljenje slovenskega otroka, med drugo svetovno vojno, med komunistično revolucijo, med to strašno dobo, ki je tej slovenski mladini vtisnila svojo podobo, svoj odsev, kajti tudi tedanji slovenski otroci so po svoje čutili in občutili vso težo „krute usode našega naroda“. In vse krivice pod novimi komunističnimi gospodarji, ko so bili otroci, kot sinovi in hčerke „belih“ prikrajšani „za malico v šoli, za skodelico kakava, za obrok marmelade“, ko „niso dobili zvezkov, svinčnikov in čevljev, ko je prišla zima“ in so se otroci začudeno vpraševali „zakaj tako“, zakaj to, da ta ali oni ni mogel na gimnazijo, drugi ne na univerzo. In , v tistih groznih dneh „slovenske žene, prezirane in poniževane d'an na dan, niso klonile, čudesa so ustvarjale, da jim ne bi izpridili otrok s krivimi nauki. Same pa so nas učile: „Tak bodi, sinek, in tak, pa tako stori, dekle, in tako, da bosta postala, kakršen je bil vajin očka.“
Svoj govor je zaključila z besedami: „Dragi borci. Tako in podobno smo mladi v tej edinstveni tragediji našega naroda pridajali vašim velikim'žrtvam tudi naš dolžnostni delež žrtev in trpljenja. V vaši izmeri z majhnimi boji nemara, z majhnim trpljenjem, a mnbgokrat težkim in pretežkim za naša šibka ramena.
Danes pa, ko lahko že sami spoznavamo in presojamo, vam kličemo: Vaše žrtve niso bile zaman. S prekaljenimi preizkušnjami in zgledi, z vero, ki ste nam jo dali, se pripravljeni in okrepljeni podajamo na življensko pot, ki _se odpira pred nami.
In ko danes to našo skromno počastitev poklanjamo spominu bojnih to-
varišev, kateri so darovali narodu in domovini najvišjo žrtev — svoja življenja — obljubljamo njim in vam: Po nas in naših otrocih bo slovenski narod nadaljeval in izpolnjeval vaše geslo: Mati — Domovina — Bog!“
SPOMIN
Ko je gdč. Alenka Jenkova zaključila svoja topla spominska izvajanja, je pred skupino slovenskih deklet v narodnih nošah — dekliški pevski zbor — stopil g. Rudi Bras. Pod njegovim spretnim vodstvom je zbor pod naslovom „Spomini“ v počastitev slovenskih žrtev zapel pesmi Oj hišica očetova in Kje so tiste stezice. Vsi udeleženci so občudovali globoko občuteno podajanje obeh pesmi.
KDO BI IZMERIL TVOJO LJUBEZEN MATI
je bila naslednja točka. Bila je recitacija besedila pripornice v domovini. Z mladostnim občutjem jo je podala gdč. Alenka Bras.
PO TRNJEVI POTI
je bil naslov sceni, ki je prikazala trpljenje slovenske žene-matere v komunističnem taborišču-bunkerju. V njeni vlogi je nastopila ga. Majda Volovšek, ki
Sveta maša za
Po končani spominski proslavi je bila prav tako v Slovenski dvorani na odru sv. maša za vse slovenske žrtve II. svetovne vojne in komunistične revolucije na Slovenskem. Imel jo je g. direktor Anton Orehar, med njo pa pel mešani zbor Slovenskega pevskega zbora Gallus pod vodstvom dr. Julija Sa-vellija.
G. direktor Orehar je imel po evangeliju tudi kratek nagovor, v katerem je kažoč na svetopisemsko Judito omenjal vlogo slovenske žene v zgodovmi slovenskega naroda, ko je pomagala ohranjati slovensko narodno zavest, in vidno posegala tudi v razvoj pomembnih dogodkov kot npr. za časa deklaracijskega gibanja leta 1917 v Avstriji in njeno junaško zadržanje med komunistično revolucijo. Končno je naglasa! njeno morda sedaj najvažnejšo
je znova dokazala, da je izreden igralski talent. Zaprta v z bodečo mrežo ograjeno taborišče, je z naravnost grozotno prepričevalnostjo podala v recitaciji pesnitve, ki jih je spesnila pripornica v domovini. Njihovi naslovi so bili: Razbiti svetniki, Oskrunjeni Bog, Siroti mi raje naj bosta otroka, Večerna molitev, Božič v samici, Tolažnik v ječi, Trpljenje kleni — za zlo ga ne vzemi! Re-citatorka je bila glasovno in v tehni«] recitacije vseskozi prepričevalna. Pre tresljivost te scene je še povečal dvospev gospodičen Anice in Marije Mehle, ki sta ob nežni spremljavi na kitaro gdč. Lidije Bras zapeli pesmi Mamica moja in Oh kako je dolga pot.
Po gornji točki, ki je presunila vse navzoče s prikazom trpljenja, ki ga je slovenska žena morala prestati pod komunisti po letu 1945, je znova nastopil ženski zbor ter je pod naslovom,
NAŠE UPANJE
zopet pod Brasovim vodstvom zapel pesmi Oj ti moj dom in Kje prijazne ste višave, zatem pa pesem Oče, mati, bratje in sestre, katero je mogočno povzela vsa dvorana in z njo zaključila devetnajsto spominsko proslavo slovenskih žrtev.
slovenske žrtve
nalogo v ohranjanju slovenske narodne in verske zavesti med slovensko mladino in v ohranjanju strjenosti slovenske izseljenske skupnosti pred vsemi poskusi razdiranja od zunaj in znotraj.
Po sv. maši so bile za slovenske žrtve tudi molitve Reši me. Opravil jih je g. direktor Anton Orehar ob asisten-cici g. župnika Gregorija Malija in kaplana g. Jurija Rodeta ter bogoslovcev.
Z molitvami Reši me je bila spominska proslava za slovenske žrtve zaključena. Rojaki so jo zapuščali v globoki resnobi, ker je na vse napravila izreden vtis. še dolgo jo bo pa nanjo spominjal tudi spominski spored. Natisnjen je bil v tiskarni Vilko v obliki knjižice z uvodnim Makekovim lesorezom, ki prikazuje po slovenski zemlji raztresene grobove.
Stran 4
SVOBODNA SLOVENIJA
Buenos Aires. 11. 6. 1964 - No. 24
.n. i.... .i ............'
Vestnih S F Z
V nedeljo, 7. junija, je bil 2. redni sestanek SFZ s predavanjem g. direktorja Antona Oreharja o ,,Modernih malikih“. V obširni in jasni razlago, nam je g. direktor razložil, kateri so moderni maliki:	'Determinizem, materializem,
naturalizem, spiritizem, kult telesa, pohlep po denarju, amerikanizem, teozofija, antropologija... moderni bogovi, kot moda in takozvani filmski zvezdniki ter zvezde po radiju in televiziji, katerim priključujemo popevkarje sedanjih modernih pesmi. To so maliki, katerim se danes svet klanja, celo časti in obožuje. V sredi tega vrvenja sistemov in malikov živi slov. mladina v zdomstvu v stalni nevarnosti, da jo zajame to vrvenje in jo zanese vstran, daleč od pravega vzora krščanske osebnosti. Zato je potrebno, da spoznamo te malike, posledice tega malikovanja in jih zavržemo.
Poizvedba. Naročnike in bralce Svob. Slovenije lepo prosimo, da bi nam sporočili podatke o Antonu Kramerju iz Celja. Njegovi osebni podatki so naslednji: Rodil se je 3. decembra 1922 v Sp. Hudinji pri Celju. Dne 15. oktobra 1942 so ga Nemci mobilizirali. V nemški vojski je bil najprej v Glazenbachu, nato pa v Salzburgu. Nekaj časa tudi v Grazu. Zatem so ga poslali v Trst, kjer je bil tolmač vojne pošte 17061 F. V Trstu je bil do 20. aprila 1945. Od tega dne je za njim izginila vsaka sled. Lepo prosimo za sporočilo o poizvedovancu. Po njem sprašuje njegova mati Marija Kramer, ki izgubljenega sina edinca išče že od leta 1945 naprej, pa doslej o njem ni mogla še ničesar zvedeti. Še vedno misli, da je živ in da ga bo še kdaj videla v življenju. Ponovno vse prosimo, pomagajte nam, da bomo lahko trpeči materi sporočili zaprošene podatke.
V nedeljo, 14. t. m., ob 10.30 bo prva vaja za akademijo, ki jo pripravljata SFZ in SDO. Začeli bomo točno.
V soboto, 20. junija, bo lahkoatletski turnir, ki ga organizira SFZ v Lanusu. Prijave oddajte v soboto, 13. junija, zvečer v Slov. hiši ali odbornikom Zveze.
9. julija bo turnir za naraščajnike na Pristavi v Moronu. Začetek ob 10 dop.
OBVESTILA
„William Shakespeare med nami“ je
naslov II. kulturnega večera SKA, ki ga za soboto, 13. junija 1964, pripravlja kot poklon največjemu vseh dramatikov ob 400-lenici pesnikovega rojstva Gledališki odsek kot uvod v svoje letošnje nastope, s pregledom shakespearskih predstav na Slovenskem, recitacijami Shakespearovih sonetov in predvaia-njem dokumentarnih filmov o geniju iz Stratforda na Avonu. Predvajani bodo naslednji filmi: Uvod v Shakespeara; Stratford on Avon; rojstni kraj Shakespeara; Doba kraljice Elizabete I. Začetek bo točno ob 7 v salonu pri Bullrichu (Sarandi 41, Capital).
Naraščajniki ramoškega odseka SFZ bodo imeli sestanek v soboto, 13. 6. ob 14.
študijski dan in občni zbor SKAD bo v nedeljo, 14. junija, v Colegio Emaus v Haedo. Začne se s sv. mašo ob 10. Dohod s kolektivi 186 in 18 iz Haeda in 18 iz Palomarja. Vabljeni vsi akademiki, abiturienti, prijatelji in srednješolci v zadnjem letniku.
Roditeljski sestanek slov. šol. tečaja F. Balantiča v San Justu bo v nedeljo, 14. junija, ob 9.30. Predavala bo ga. Anica Kraljeva. Vsi rojaki, zlasti starši, vljudno vabljeni!
Sestanek naraščaj nic SDO iz Ramos Mejie bo v soboto, 13. junija, ob 14.
III. posvetni večer v Slomškovem domu bo v soboto, 20. junija, ob 8 zvečer.
Prošnja delegacije Medn. soc. službe v Argentini
Delegacija Mednarodne socialne službe. s sedežem v Buenos Airesu, Paseo Colon 255, 11. nadstropje, nas prosi za objavo naslednje prošnje:
„Prijatelji! Mnogi od vas poznajo našo ustanovo po programu, ki ga izvaja za iskanje oseb, drugi po pravni podpori, ki jo nudi beguncem, ostali pa po prošnjah, s katerimi so se obrnili na1 nas že prejšnje leto ali pa letos, proseč za materialno podporo Visoki komisariat Združenih narodov za begunce.
Ves svet ve, kako težaven je gospodarski položaj v državi. In to stanje se odraža v prvi vrsti med begunci, pa naj bodo to starejše osebe same ali cele družine, in to zaradi najrazličnejših vzrokov: dnevno se vrste po naših pisarnah tragični primeri. Eden težji kot drugi. Pride žena, ki jo je zapustil mož že pred leti. Nič ne ve o njem in sama mora skrbeti za vzdrževanje štirih mladoletnih otrok, ker še ne morejo služiti, da bi prispevali za ohranitev doma. Zopet drugič imamo pred seboj starejšo mater, ki je izgubila dva sinova, tretji je pa težko bolan. Mati je brez vseh sredstev za vzdrževanje in za nakup zdravil.
človeških tragedij, ki zahtevajo takojšnjo rešitev in pomoč, je Mednarodna socialna služba ob dejstvu, da sama nima niti centava v skladu za takojšnjo materialno pomoč, zamislila ustanoviti na svojem sedežu v Buenos Airesu Sklad za pomoč beguncem.
Ta sklad sprejema najrazličnejša darila, ker nas potrebni ne prosijo samo za denarno pomoč. Dobivamo namreč prošnje za tople obleke za moške, ženske in otroke (različnih mer in za različne starosti), za stavbni material za do-vršitev skromnih hišic (včasih samo za eno sobo, da bi bili zavarovani pred bližajočo se zimo). Vse sprejemamo. Prepričani smo, da se bodo prvi odzvali naši prošnji in našemu pozivu prav so-rojaki vseh teh narodnosti, ki se zatekajo k nam, ker ni druge ustanove, ki bi jim lahko priskočila na pomoč.
Zato mislimo, da ne bo nihče od vas, na katere se obračamo z gornjo prošnjo, ir ki ve za našo težnjo, da bi pomagali bližnjemu v stiski, ostal indiferenten ob tragedijah, ki jih je vsak dan več, in nam bo po svojih močeh priskočil na pomoč bodisi z denarjem, moškimi, ženskimi in otroškimi oblekami, stavbnim
Predaval bo g. prof. Pavle Verbič: „Kako so komunisti pripravljali svojo revolucijo v Sloveniji“. Vsi lepo vabljeni!
Roditeljski sestanek staršev v San Martinu bo v soboto, 20. junija, ob 16 v domu. Predavala bo ga. Anica Kraljeva. Vsi starši vljudno vabljeni!
V Carapachayu bomo imeli 21. junija izvrstne koline od priznanega mojstra g. Dovča. Vsi prijatelji iskreno vabljeni!
Spominska proslava za pisatelja Ifsaverja Meška bo v nedeljo, 21. junija, po sv. maši v domu v San Martinu. Na sporedu je predavanje dr. Tineta Debeljaka in recitacije iz pisateljevih del.
Sestanek naraščajnic iz Morona bo na Pristavi v soboto, 20. junija ob 15.
Sestanek naraščajnic iz San Martina bo v domu 21. junija ob 10.
II. fotografska razstava Mladinske vezi. — Mladinska vez pripravlja tudi letos svojo fotografsko razstavo, ki bo v nedeljo, 21. junija ob 17 v Slovenski hiši. Slike je treba oddati do sobote, 20. t. m. v Dušnopastirski pisarni. Barvni diapozitivi in črnobele slike v velikosti razglednice v kategorijah: pokrajinske, skupinske, tihožitja, portreti, razno. Vabljeni vsi mladi fotografi!
Sanmartinski fantje in dekleta bodo imeli v nedeljo, 28. junija, po sv. maši spominsko proslavo za žrtve komunistične revolucije. Vabljeni!
Za krojni in šivalni tečaj (za dekleta od 12. leta dalje) je precej zanimanja. Informacije in prijave ob sobotah po šestih v domu pri ge. Brula.
Vodstvo šahovskega turnirja v San Martin»! ponovno prosi vse sanmartinske šahiste, da se takoj prijavijo pri vodji krožka g. Božu Šušteršiču.
Slovensko gledališče: 4. in 5. julija F. S. Finžgar „Naša kri“. Režija: Maks Borštnik. Kraj: Slovenska dvorana
Slovenski dom v San Martinu obvešča svoje prijatelje, da bo na „kolinah“ dne 5. julija igral priljubljeni orkester Moulin Rouge. Dalje obvešča vse zaupnike, da imajo vsako nedeljo po sv. maši v domu možnost urediti vsa vprašanja v zvezi z nabiralno akcijo z vodjem fin. odseka g. ČeŠnovarjem. Vsi zaupniki so lepo naprošeni, da imenovanemu sproti oddajajo nabrane prispevke.
Društvo slov. protikomunističnih borcev v Argentini bo priredilo dne 28. junija na Slovenski pristavi v Moronu družabni asado, nakaterega vabi vse bivše slovenske legionarje in domobrance z družinami. V ta namen prosi starešinstvo krajevne poverjenike, da v
NEDELJA, 21. JUNIJA OB 16:
ALOJZIJEVA PROSLAVA
SLOVENSKIH ŠOLSKIH OTROK Spored:
1.	Sv. maša s skupnim sv. obhajilom
2.	Pravljična igra v 4 slikah
F. Milčinskega
„ZVEZDICA ZASPANKA"
Nastopajo: Pripovedovalec, Zvezdica zaspanka, Boter mesec, Komet repa-tec, Prva zvezda, Druga zvezda, Tretja zvezda, Razbojnik Ceferin, Sladoledar, Zvezdogled, Klicar, Še en klicar, Zamorec, Papiga, Opica, Človek iz gumija, Pepe Lučka, Dva pasanta
Igrajo: otroci slovenskega šolskega tečaja iz Morona
Kraj: Slovenska dvorana, Ramón Falcón 4158, Buenos Aires
Otroci, starši in prijatelji mladine lepo vabljeni!
HOTEL TIROL
(bivši hotel „Primavera“) vam nudi lepe sobe s kopalnico, centralno kurjavo, garaža
MAKS in ZORA RANČNIK
MAR DEL PLATA
Mitre 2024	T. E. 2-8425
Hotel je odprt vse leto
ESLGVENIA UBRE
Editor responsable: Milos Stare Redactor: José Kroselj Redacción y Administración:
Ramón	Falcón 4158, Buenos Airea T. E. 69-9503 Argentina
O	FRANQUEO PASADO
	CmeMém N* 677*
|s|	TARIFA REDUCIDA
°* m <	Concesiva N 8464
Registro Nacional de la Propiedad	
Intelectual No. 770.902	
Naročnina Svobodne Slovenije za leta 1964: za Argentino $ 800,—; za Severno Ameriko in Kanado 7 dolarjev, sa pošiljanje z letalsko pošto 12 dolarjev.
Talleres Gráficos Vilko S. R. L., Estada* Unidos 425, Bs. Aires. T. E. 33-7213
Tečaj valut v menjalnicah v Bs. Airesu, v torek, 9. 6. 1964. Prodajna cena:
1 USA dolar................ m$n	139,—
1 angleški funt ............ „	489,50
100 italijanskih lir	....	„	22,35
100 avstr, šilingov	_______ „	537,40
100 nemških mark	....	„	3.515,—
Pripravljalni odbor za proslavitev 15-letnice versko-kultumega delovanja v Ramos Mejia
svojih okrajih poberejo prijave ter jih najkasneje do 23. t. m. oddajo osebno ali pa po telefonu na naslov: Telefon 629-9256 (V. Berlot). Kdor želi, se lahko tudi sam prijavi po telefonu (od 18.30 do 20.30 vsak dan). — Okrog 11 bo na istem prostoru tudi sv. maša. Asado bo ob vsakem vremenu. Tudi godci bodo na razpolago. Pohitite s pri-
j a vami!
Sarešinstvo DSPB.
S
o
Q
>03
C
£
NEDELJA, 14. JUNIJA 1964
KOLINE
Sodeluje Donau Melody
tn
Naša ustanova ne more biti brezčutna materialom, živili, zdravili itd. itd.
spričo takih človeških tragedij. Vsi vemo, da je tudi dosti argentinskih družin v podobnih položajih in se zato ne moremo omejiti, da bi prosili za pomoč Ar_ gentince, ker vemo, da imajo sami dosti svojih težav.
Skrbeč za begunce brez razlike na vero in narodnost, naj bodo to Madžari, Poljaki, Rusi, Ukrajinci, Hrvatje, Slovenci, Srbi itd. itd., in spričo dnevnih
Vsem se za naklonjenost že vnaprej zahvaljujemo, da nas pokličejo med deveto in trinajsto uro na telenske številke 34-6151, 33-0821 in 33-2274, ali da pri--dejo osebno v naš urad v ul. Paseo Colon 255, 11. nadstropje med navedenimi uradnimi urami.
Imejte zagotovilo, da ho sleherni cen-tav uporabljen za podelitev pomoči potrebnim!
SLOV. DOM V SAN MARTINU vabi že danes vse rojake na
KOLINE
ki bodo
v nedeljo, 5. Julija
popoldne v prostorih doma
PRISPEVAJTE
V TISKOVNI SKLAD!
JATNINOTAR
Francisco Raúl Cascante
Escribano Público ?ta- baja, ofic. 2.
Cangallo 1642
\ E. 35-8827	Buenas Aireo
1949
1964
NEDELJA, 14. JUNIJA 1964 ob 17
dvorana sester dominikank JANEZ JALEN:
BRATJE
Drama v štirih dejanjih
Režija: I. Špeh Scenografija: F. Vresnik
Vstopnina: 70, 50 in 30 pesov (Za otroke znižana)
VSI ROJAKI LEPO VABLJENI
Recreo „Europa“ de Rovtar y Rovtar Hnos., Río Carapachay, Tigre, T. E.: 749-0589, na razpolago tudi Slovencem-
ADVOKAT
DR. JOŽE LOŽAR
Tucumán 1438
T. E. 46-5458 in 40-5353 planta baja ofic. 2
Ne bo Vam žal, če pridete na
„KARAPAČAJSKE
KOLINE“
21. junija 1964
NASI
MLADINI
TO VELJA POSKUSITI! „Da, dragi moji: če se kdo iz ljubezni do Boga ali Marije odpove kaki reči, je to žrtev, premagovanje. Če to reč potem daruje bližnjemu v pomoč, je žrtev toliko več vredna.
Tako je razlagala zavodska učiteljica-redovnica, kamor hodi Lojzek v šolo.
„Hm, poskusil bom!“ si je dejal fantič in mislil na sošolca revnih staršev. Še tisti dan je pri kosilu položil na mizo poleg krožnika kos potice, ki mu jo je dala mama.
„Kaj ne maraš? Nimaš teka?“ je mama v skrbeh.
Pa pove Lojzek tisto o žrtvah in premagovanju in revnem sošolcu, ki bi mu rad p&magal.
Ata, ves vesel svojega fantiča, je dejal:
„No, le pojej! Za sošolca dobiš drug kos!“
„Ampak, ata, to pa potem ne bi bila več žrtev!“
Tako je: le če se čemu odpoveš iz ljubezni do Boga — pa bližnjemu v korist — je to žrtev. Poskusi tudi ti kaj takega. Verjemi mi: to velja poskusiti.
NAGAJIVKA
Kdo si zobkov ni umil? Kajpak, naša Metka!
Od sinoči čaka že nanjo zobna ščetka.
Kdo si ni počesal las? Kajpak, tudi Metka! boste rekli. Pa ni res.
Le poglejte dedka!
On si ni počesal las, on, naš ded brljavi:
Pa zakaj? — Zato, ker las nima več na glavi.
Mirko Kunčič
Naša pesem
V ugotovitev in posnemanje zapišem to.
Bilo je na poti iz Lujana domov — z romanja. V železniškem vozu je bil kup otrok — šolarjev, sami Slovenci. „Le kaj bodo počeli,“ sem si mislil, „saj jim bo kmalu postalo dolgčas.“
Res jim je. Pa so čisto po stari slovenski navadi začeli prepevati.
Peli so in peli lepo in — samo po naše! Same slovenske pesmi — narodne in umetne — so se vrstile. Vesel sem jih poslušal
Ne samo jaz. Tudi domačini si prisluhnili njihovemu petju in jim — ploskali.
Prav ! In še kako prav! Povsod, kamor greš, se obnašaj spodobno. Tudi govoriš lahko pa naše. Le neolikan človek ti bo to zameril. Lepa pesem pa gre do srca ne samo nam — tudi tujcem! Lea Fatur:
Drvar in črnošolec
Pod podrtino Kleškega gradu je sekal drvar Matija. Sekal je kakor blisk in pel:
Drevo, drvar, ogenj, kruh, žep moj prazen je in suh.
Hitro, hitro, sek, sek, sek, kruha da nam dal bo pek!
-Nina, Manca lačni sta, ženka Anka žlabudra...
Iverje je odletavalo v grajski zid, pa skozi oglato luknjo v steni in je reklo: „Cink!“ In tenko, kakor miška piska, stoče za zidom: „Strela, k nam leti! Brdavs velikan podira svet. Beživa spet!“
Matija skoči k lini in vidi — o kaj ? Tam je gladka kamnita ravan, na njej polno zlate in srebrne posode in dva možička, pedenj-človek in laket-brada, pobirata posodo in izginjata skozi luknjo v zidu. Matija pusti sekanje, hodi okrog in okrog podrtine ter išče možička. Zvečer gre z majhno butaro drv domov. Žena se čudi:
„Kod si hodil, kje si bil, da si tako malo naredil?“
Matija pripoveduje o možičkih, pa žena mu pravi: „Zaspal si in sanjalo se ti je.“ Drugo jutro -pravi drvarjeva žena: „Minca in Manca ne marata žgancev. Glej, da nasečeš danes za voz drv, da dobimo kruha.“
Matija seka, pa ne poje; ne da mu miru in si misli:
„Zaklad je tu zakopan, mi pa jemo sok neslan.“
Pa zopet začne, trka s sekiro po zidu, pa ne najde več ne linice, ne vhoda. Naenkrat sliši petje. Matija posluša. Zagleda črnošolca v visokih škornjih z rdečo peto, v črni, široki obleki s pasom in z visokim štulastim klobukom. Pel je:
„Matija drvar, kaj zid ti je mar, drva pripravi in Boga hvali.“
Matija mu potoži: „Da, gospod! Dan za dnem seči, seči! Tukaj za zidom pa je zaklad. Lahko bi oblačil ženo v svilo in dal hčere v šole, lahko bi se vozil v kočiji.“
Črnošolec se je smejal: „Zdravje je največji zaklad, prijatelj; zdravje in poštenje. Vidim v zemljo, lahko si naberem zlata, pa hodim rajši ubog, pa vesel po svetu, če pa misliš, da te osreči zlato, ti pomagam rad do njega.“
„Samo malo mi odprite, gospod, samo malo, da zagrabim ta prgišča,“ prosi Matija.
Črnošolec obljubi: „Poskusim. Pridi, ko zvoni poldan, v stolp.“
Matija seka in žvižga. Misli si: „Saj je zadnjikrat. Poslej bom delal samo še za zabavo.“
Pisan drobiž
Zemljepisna uganka
Katera gora na Gorenjskem ponižno gleda iz doline, kako orjaki beloglavi kipijo drzno v visočine.
Magičen kvadrat
1. — . .	. Namesto pik vstavi
2. — . ..	besede, ki pomenijo
3. — . .	. vodoravno in navpič-
4. — . .	. no: 1. rabiš pri umi-
	vanju, 2. moško ime,
3. pred enim letom, 4. oblika zaimka.
Tiskarski škrat
Vanip ljegre, sipaljet ni spekin.
Uredi črke, da bo čemu podobno!
Odbiralnica
Kdor, odvrnem, ubožec, zgaga, baterija, tepen, nadležen, rogat.
Če vzameš iz vsake besede tri zaporedne črke, dobiš pregovor.
Pametnice
Živi tako, da boš zdrav na duši in telesu.
O blagoslovljeno zdravje, ti si več kot zlato in zakladi!
Ti zame, jaz zate, Bog za vse!
Rešene uganke iz 6. številke
Zemljepisne uganke: Maribor - Črka „1“.
Spreminjevalnica:	KOČA, SOČA,
SOBA, ROBA, RIBA, HIBA, HIŠA.