¿Božja pevca.
Dajskih ptic ni več. Le vsako stoletje se rode ** božji pevci, da zapojejo svetu pesem o raju, ki ga tudi ni več. Njih popevka vzbuja domotožje po Očetovi hiši vsem, ki nosijo v dušah sveto sinovstvo božje.
Pred tremi stoletji in pol je svet začuden posluhnil. Bilo je na praznik Vnebovzetja naše Gospe, leta 1568., ko je v Rimu utihnil pevec Stanislav Kostka. Isti dan je bil »prej za ne* besa, kot pa za ta svet« rojen v gradu Kasti* ljone v Gorenji Italiji med vrtovi in vinogradi drugi glasnik božje pesmi Alojzij Gonzaga.
Dolgi veki so že odhiteli v večnost, vendar pesem božjih pevcev ni umolknila. Nebrojni tisoči jo poslušajo in miloAjubo jim je pri srcu, ko jih kliče ta pesem — domov.
Zlasti letošnje leto, oživlja ta sveta himna in doni v mogočnih akordih po širnem svetu. Dvesto let je ravno, odkar je papež Benedikt XIII. dne 31. decembra 1726. proglasil oba mladeniča za svetnika in za vzornika krščanski mladini.
Naj bi tudi med našim slovenskim mladim rodom našla sveta pesem sveti odmev. Vzbudi naj žive vzore, užge naj nesmrtno luč, vlije naj mladini drzno hotenje, spremeni naj jih v orjaške borce božje, zaseje naj v njih dušah dih obnavljajoče milosti, izuri naj jih v božje častnike, utrdi naj ji skrito mučeništvo in privede na pot, po kateri sta romala romar iz gradu Rostkova in potnik iz gradu Kasttljone.
Na tem potu se bodo srečali vsi, ki zorijo v solncu božjem in za* peli bodo mogočno himno prerojenih in zorečih src. Himna pa se bo glasila takole:
Mili bratje! Žito smo žito, kakor klasje solncu očito, kakor zrno v grudi spočeto, v živi rasti čudežno, sveto.
Vsi smo bratje! Ni ga Romana, ni Germana, ni ga Slovana, svat je istih smo samostanov, božje mesto istih občanov.
(Sardenko.)
SVETA BORCA.
(Slike iz življenja dveh mladinskih vzornikov.)
Odbijajoča slika.
MLADOST je bila v nas. Zbrali so nas nekoč v cerkvi, ki je duhtela po junijskih lilijah in drhtela v jutranjem solncu. Vse sveče so prižgali in z vsemi zvonovi so pritrkavali. Naša srca so drhtela v mladostnem veselju in vsa okolica je radostno vriskala.
Pozvoni. Pred oltar stopi svečenik. Priča* kovali smo, da bo v naše radostne vrtove vlil novega solnca. Govori. Kot bi metal kamenje v živahno čisto vodo, tako je slikal in mesto lepe, radostne podobe, je naslikal zoperno sliko. Govoril je o Alojziju Gonzagu, vzorniku mla* dih src.
Nič našega, prav nič mladostnega ni slikal. Gledali smo nemo v mladeniča z resnimi gu* bami na čelu, s strogim molkom na ustnih, z mrtvaško sklenjenimi rokami. To naj bi bil sveti Alojzij? — O, da bi ne bil govor:) takrat! Raztrgal nam je lepo sliko, ki jo je narisal v domišljijo našo angel čuvar in v temnih črtah ustvaril zoperno svetniško podobo. Od tega dne Alojzij ni bil več naš. Grajski sin je bil, mi pa kmečki otroci, pust in odbijalen svetobežnik je bil, mi pa zrastli s travniki, njivami, hišicami med drevjem, cerkvijo v vasi in starši pri ognjišču katerih bi nikdar brez greha ne zapustili in rezko odbili. O, zakaj je slikal ko vendar ni znal!
Od tega dne je minilo pet let. Bilo je v septembru, ko so križan* teme najlepše cvetele. V kongregacijski kapeli smo klečali dijaki in radostno peli vzorniku Stanislavu na čast. Orgije so bučale, pesem je donela in naše duše so drhtele. Pa je spet prišel nekdo drugi in risal pred nami sliko. S finimi potezami je nalahno črtal. Pred očmi je rastla podoba svetnika Stanislava. Nežna in čustvena, vodena in Vi* soka, da ni ostalo od nje drugega, kot par motnih potez in še te so bile obsenčene z lepimi besedami. On ni čutil skušnjav — tako je govoril — mi pa smo čutili v dušah že valove, on je mižal pred svetom, mi pa smo bili prisiljeni gledati vanj, on je bil mehak kot vosek, mi pa raz* kavi kot kraški hrast. Ko je pridigar končal, smo bili vsi edini v eni misli: Stanislav je bil visok, nedosežen, skrbno varovan plemiški sin — skratka: nič ni bil naš.
Tako so besede meglile naše vzore in nas odtujile od njih. Kako naj pa mornar sredi valov sanja o samotnih gozdnih potih, kako naj dclavec pri ropotajoči mašini misli na tihe salonske dvorane?
Spet je minilo nekaj let. V naših dušah je ležala okrnjena podoba dveh svetnikov brez vpliva. Saj veste, da tuja slika k večjemu mika, da visoki nedostopni gorski vrhovli sicer bude občudovanje — a nikdar ne privabijo vseh — izvzemši nekaj spretnih hribolazcev. Prepričan sem, da je v marsikomu še dandanes tako; preotročja in previsoka :
ta dva vzora in za one, ki hodijo v močvirju ali po gruščatih strminah — in taka je večina današnje mladine — nedosegljiva in bajna.
Te skromne slike pa imajo namen približati vzora mladini. Vr* hovi teh dveh svetih dreves so res visoki, a vsaj veje lahko pri« pognemo. Zakaj bi se svetnika ne udomačila v naših srcih! Res je, da sta oba živela v drugačnih razmerah, kot mi. Bila sta plemiška sinova, imela sta posebne vzgojitelje, lepo bodočnost, sijajna spremstva, bo* gato sorodstvo itd. Toda — kaj jima ni bilo vse to le v velikansko oviro na potu k vzorom? Saj je vrag domač tudi na dvorih in še bolj zapeljiv v vrtincu sveta, kot v zatišju. Če bi mi hodili isto pot z dvora v celico, z gradu v samoto in v istih razmerah kot onadva — kdo bi jo srečno dokončal? Marsikdo bi podlegel, ker bi mu manjkalo ju> naštva.
Pri tej besedi se pa ustavimo. To je, kar dela svetnika velika: Nista bila bojazljivca, neporabna samotarja, pusta svetobežnika, omehku* žena, po žensko vzgojena plemiča — temveč borca in junaka. Takih vzorov pa potrebujemo zlasti dandanes, ko so strahopetnost, meh* kužnost in domišljavost največja ovira, da tava mladina v »smrtni senci« in beži proč od večne luči.
Vrnimo svetnikoma pravi podobi!
Mrk, visok in hladen tuj in nenavaden mladcem vsem se zdiš. Pred očmi jim plava bič in smrtna glava in spokorai križ. —
Boj za vzore.
Kdor brez bojev, brez oblakov, brez viharjev svet pusti ali svet sovraži, ali človek ni.
(Sardenko.)
Mladci, to je zmota/ On je bil dobrota, on je bil drevo: nizko sad priveze, da ga vsak doseže — vrh kipi v nebo.
(Sardenko.)
V gradu Kastiljone med vrtovi in vinogradi je živel okrog 16. stoletja grof Ferdinand Gonzaga z mlado ženo, hčerko plemiške rod* bine, dvorjanko španske kraljice Elizabete — gospo Marto. Devetega marca leta 1568. zvečer je bil rojen njun prvi sin Alojzij. Topovi z grajskega obzidja so naznanili ta veseli dogodek. Ko je župnik otroka krstil, je v latinskem jeziku zapisal v krstno knjigo: »Naj bi bil srečen, — Bogu, trikrat svetemu in mogočnemu ljub, — ljudem pa vekomaj v spominu.« Takrat se župnik ni zavedal, kako resnične preroške besede je zapisal.
Dete je rastlo in ob njem se je radovala njegova mati in oče. Od* lični grof je gledal v prvorojencu svojega naslednika in mu skušal že zarana vcepiti veselje do vojaškega stanu. Že kot mladega fantiča, ga je oblekel v pisano vojško uniformo z lahkim oklepom, koničastim mečem in helebardo. Tako opremljen je strumno stopal poleg svojega očeta. Vojaki so radostno gledali tega malega plemiča, ki se ni strašil sprožiti topič, zažgati smodnik in kot »stotnik« poveljavati vojakom.
Naravni pogum in jekleno voljo so vsi občudovali na komaj petletnem Alojziju. Vse je kazalo, da bo deček v ponos očetu in v slavo rodu Gonzagov.
Človek obrača, Bog pa obrne. V mladem Alojziju je usihal vojak in rastel duhovni junak. Že v prvi pomladi, ko drugod še vse cvete, je pri Alojziju bilo že nekaj dozorelo: njegova pobožnost, veselje do molitve jc bilo že kakor dozorel sad, ki je trden ostal na drevesu njegovega življenja prav do smrti. Še otrok, pa vendar se je umikal v samoto in kleče molil na golih tleh.
Ko so v jeseni 1. 1577. ostali prazni vinogradi, je peljal grof svoja s^na Alojzija in drugorojenca Rudolfa v Firenco študirat. V Firencah
Prosvetno društvo v Podsjori
so bile doma veselice, dirke, plesi tekme itd. Danzadnem se je veselilo staro in mlado, odlično in preprosto po zabaviščih. Kje je bil pa sin kastiljonskega grofa? Vabili sta ga na ples princezinji Eleonora in Ma* riia, silil ga je na tekme brat Rudolf in tovariši — on pa je preziral gle* dališča in brez zanimanja gledal divje tekme. Tam v cerkvi Marijinega Oznanenja je pa v veselem zadovoljstvu preklečal ure in ure. Devet let je imel takrat. Videl je že nevarnosti življenja in zapazil zanjke, ki so mu bile nastavljene. Zato je pred oltarjem Brezgrešne poklonil Materi božji svoje devištvo kot njen najljubši dar.
»Eno prosim, daj v zameno za detinsko borni dar: lilijo mi daj iskreno, mati čista, raz oltar. Čuval jo bom ure Žale, ako ne, ah, ako ne: z mojega neba bi pale v eni noči zvezde vse.«
Pretekla so štiri leta od tega dogodka. Grof Ferdinand se je z dru* žino nastanil začasno v vojaškem taborišču Casele. Alojziji je bil ta* krat v 14. letu, t. j. v oni dobi, ko so plemiški očetje sinovom izbirali neveste. Kot vladarjev namestnik je moral oče prirejati za mestno gospodo in razne sosednje graščake slavnostne obede, pri katerih so gostje ob veseli godbi jedli in pili, plesali in uganjali razne burke. Zlasti so bili udani razposajenemu plesu: iznašli so nebroj raznih plesov krotke, skoraj pobožne, pa tudi divje in razposajene. Ferdinand je na* meraval tudi svojega prvorojenca vreči v ta vrtinec in mu je izbiral ne* veste. Iz sosednjih gradov so prihajale razne gospice, da bi Alojzija, videle in pa — da bi on nje videl. Z občudovanjem so se te grajske hierke ozirale po mladeniču, ki ie v svojem elegantnem nastopu zdru* ževal lepo misel v lepi obliki.
On pa je ostal isti. kot je Brezgrešni obljubil. Ni hotel buditi upov, kjer jih ni mogel izpolniti radi svoje obljube. Vkljub temu ni bil od* bijalen in pust. Pred očmi so mu vstajali lepši vzori in zanje se je bo* jeval.
Najsvetejša med ženami! Drugi kakor Tebi nisem rekel, da jo ljubim. Ah! In rekel ne bi. Vse jih v Tebi cenim, vse jih ljubim, vanje upam z upanjem iskrenim.
Vabijo dvorjanke	Če ne grem, seveda,
me na dvorne plese,	pravijo, sem čuden,
makovih obrazov	Dokler vidim trnje
polne so dvorane.	ob Njegovi glavi
Pravijo, če pojdem,	in ob Tvojem srcu — —
sklep je moj premagan.	rajati ne morem.
Ženstvo je zato Alojziia spoštovalo kajti verno ženstvo ima fin čut in ne obsipa z občudovanjem onega, ki žensko v pretiranem strahu prezira in pozablja, da je tudi ženska božje bitje. Mimo Alojzija so hodile Lavre in Leonore, Kasandre in Viktorije: on pa je v duhu gledal križ in pod niim sveto Mater s prebodenim srcem.
Ni bil li skriti mučenec? Kakšni bi se ohranili mi v hrupu in šumu opojnega življenja?
Da je bil mlad! Da. bil je mlad, a ne premlad za izkušnjave, ki so ^ povečale, ko ie postal družabnik španskega prestolonaslednika Ja* koba na madridskem dvoru.
Španski kraljevski dvor! Kdo naj bi opisal njegov sijaj, zapeljivost, blesk in prilizovanje? Kdor ie zašel v to vabljivo močvirje, je skoro moral pogrezniti svoj korak. Alojzij je bil junak. Na dvoru ie globoko pogledal v ničevost sveta in njegovo hinavščino ter se le znova po* trd'1 v svojem sklepu, da hoče ta svet prezirati. Močne volje je bilo treba za ta korak, kajti slabiči bi podlegli.
Odločilna drama.
Čudne sodbe, čudne zgodbe čujejo se o Gonzagu, o njegovem prvem sinu, čudne sodbe: Knez in kuta? Norec more kri in vodo v eno zliti, v eni vreči grad in klošter, meč in molek. — Svetne sodbe — plitke sodbe!
Prišel je velepomembni dan velikega šmarna 1. 1583. Na ta praz= nik je Alojzij prejel sveto obhajilo in pred oltarjem Matere božje goreče molil. Tedaj se mu je zjasnilo v duši !in zdelo se mu je, ko da mu je Marija velela:
»Postani jezuit!«
Nič se ni obotavljal. Ko se je vrnil iz Madrida, je očetu razodel svoj sklep. Oče se je zdrznil. Dovoljenja ni hotel dati. Sedaj se je pričela odločilna borba za poklic nad očetom in sinom, ki je trajala nad eno leto. Igro je vodil Alojzij, oborožen z molitvijo in vztraja nostjo, protiigro pa njegov oče, ki je do zadnjega upal, da sina pre= govori.
Prvo dejanje se je odigralo na dvorih v severno italijanskih mestih, kamor je oče poslal Alojzija z bratom Rudolfom, da bi mu izbil misel na samostan. Računal je tako: slavnostni sprejemi, pojedine, plesi itd. vse bo Alojzija brezdvomno odvrnilo od njegovega sklepa. Res so ju slovesno sprejemali, prirejali jima pojedine in plese, izbirali dame — a mladenič je vzdržal. Vrnil se je v Kastiljone še bolj uverjen v svojem poklicu.
Drugo dejanje naj bi omajalo Alojzijevo voljo s tem, da bi ga učeni možje pregovorili. Poizkusili so vojvode, škofje, sorodniki in celo redovniki. A vsi so naleteli na slabo. Priznati so morali, da vsa njihova zgovornost in učenost ne premore nič zoper stanovitnost sedem* najstletnega mladeniča.
Začelo se je tretje dejanje. Grof Ferdinand je zbolel in velel po* klicati sina k bolniški postelji. Prosil in rotil ga je s solzami v očeh, naj se premisli. Zastonj! Mirno in uljudno je ponovil Alojzij svojo prošnjo in vztrajal pri sklepu. Razjarjen oče ga je zapodil od sebe.
Zavržen in pregnan od očeta se je zaklenil v svojo sobo pokleknil pred križ, in se do krvi bičal. Oče si je premislil in ukazal grajskemu generalu, naj ga pokliče. Poveljnik je šel trkal na vrata Alojzijeve sobe in ker ni našel odgovora, je z mečem razširil špranjo v vratih. Pretresljiv prizor je zagledal: Mladeniča krvavega klečati pred kri* žem. Javil je to takoj grofu, ki se je dal v nosilnici tiho nesti pred Alojzijeva vrata, kjer je opazoval isti prizor kakor grajski poveljnik. Poklical je svojo soprogo in oba sta prosila sina, naj vrata odpre. Odprl jih je. Na tleh so blestele krvave kaplje. Oče se ni mogel več ustavljati Pisal je takoj vrhovnemu predstojniku jezuitskega reda v Rim, naj sprejme najljubše, kar ima, njegovega prvorojenca Alojzija v samfe stan. Sin je zmagal, pravzaprav Bog je zmagal v njem. O Vseh svetih leta 1585. se je sin poslovil od staršev. Ginljivo je bilo slovo od očeta in matere.
Pojdi, dete ljubljeno, cvet mladosti moje; spremljajo te angeli in bridkosti moje.
Samostanska celica nad teboj dopolni, kakor nisem mogel jaz, niti svet vesoljni.
Dne 25. novembra so se za romarjem zaprla samostanska vrata. Njegova pot je dosegla cilj. Milost Gospodova je dopolnila v njem, kar je bilo vsejanega, borba je bila končana, zmaga dobljena. Venec tej zmagi je spletla blažena smrt, ki ga je peljala v sveti božji grad v noč med 20. in 21. junijem leta 1591. Čez 14 let je bil proglašen bla* ženim, leta 1726. pa svetnikom obenem s sv. Stanislavom.
Bratje! Jeli to življenje mehek sen, porojen na rožnatih gredah, ail'i trnjeva pot, polna bojev in premagovanj? Nepretrgani boj je bilo življenje Alojzijevo in dobojeval ga je le, ker je bil močan borec božji!
Vitez iz Pojske.
Triindvajset let pred smrtjo Alojzijevo je isti Rim v isti hiši gledal smrt borca bo* žjega iz Poljske. Bil je to Stanislav Kostka. Na gradu Rastkovem je bil rojen 1. 1550ega. Rodbina Kostkova se je prištevala k prvim in najuglednejšim plemiškim rodbinam na Poljskem.
Otroško dobo Stanislavovo lahko ime« nujemo nekak čudež milosti božje. Svetlo solnce materinega zgleda je svetilo na prve stopinje v življenju Stanislavovem. Štiri* najstletnega so poslali z bratom Pavlom na Dunaj v jezuitsko gimnazijo študirat. Ko je pa cesar Maksimilijan II. vzel jezuitom gim* nazijo, sta morala brata iskati stanovanja v mestu. Pavel je hotel svobode in izbral za stanovanje hišo mestnega svetovalca Kim* berkerja, ki je bil zagrizen luteranec. Tu se je začela za mladega dijaka težka preizkušnja in viharen boj. Brat je veseljačil, hodil na plese, ponočeval in užival strasti, ki jih nudi bogato mesto. Stanislav je bil kot golob med kragulji. Neprestano so ga zaničevali, ker ni hotel hoditi po istih opolskih potih kot njegov brat in drugi sostanovalci. Kleli so ga in suvali, ker jim je s svojim krepostnim življenjem vzbujal vest. Toda ostal je hrast v viharju. Tedensko je prejemal sveto obhajilo in večer za večerom po cele ure preklečal v molitvi. Ko se je brat pijan vrnil s ponočevanja in našel Stanislava klečečega v molitvi, ga je tepel s palicami, metal po tleh in suval.
Stanislav je vsled muk zbolel. Želel je prejeti v bolezni sveto božjo jed, a brat ni pustil duhovnika v hišo. Na svetnikovo prošnjo je prišla sv. Barbara v spremstvu angelov in mu prinesla Telo božje. V svetlo sobo so prišli sostanovalci. Opazili so čarobno luč, a ničesar niso videli.
Ko je Stanislav ozdravil, ga je z vso silo vleklo v samostan. Tu se je pa zopet postavil na pot — oče. Silno ga je užalilo, ko je zvedel za sinov sklep.
Sv. Stanislav Kostka.

Zagrozil je, da se bo maščeval nad jezuiti in zatrl njih samostan v Dultrsku. Stanislava pa bo dal zvezanega na rokah in nogah privesti domov.
Medtem pa je mladi plemič bežal preoblečen v berača iz Dunaja na Bavarsko, kjer se je zglasil pri p. Petru Kaniziju, provincialu je= zuitov. Hodil je po 12 ur na dan. Stanislav je svetemu možu odkril vso svojo dušo, njeno hrepenenje po redu in odločno voljo, da hoče pre* potovati če treba ves svet, dokler ga ne sprejme. Ko je Kanizij spoznal odločno dečkovo voljo, ga je poslal s priporočilom v Rim k vrhovnemu predstojniku jezuitov Frančišku Borgiju.
Bilo je leta 1567, koncem septembra. Sneg je pobelil gorske velikane v Alpah. Po zasneženih potih je stopal mladenič, uborno oblečen, v spremstvu dveh redovnikov. Pot do Rima je bila dolga in silno na* porna. Hodili so 25 dni brez prestanka. Dne 25. oktobra so vsi silno trudni, a še bolj polni srčnega veselja dospeli v sveto mesto in Sta= nislav je radostno pozdravil samostan, kamor so hitele vse njegove mladostne želje.
Kmalu pa dospe iz Poljskega očetovo pismo, v katerem grof grozi sinu, naj nikar ne omadežuje slavo njihove hiše. Ako ostane pri svoji trmi, naj se nikdar več ne prikaže na Poljsko. Namesto zlate verižice, ki mu je namenjena kot plemiču, bo našel železno verigo, v katero ga bo oče lastnoročno uklenil in vrgel v grajske ječe, kamor ne posije solnčni žarek. Stanislav je z vedrim čelom prebral pismo in odpisal očetu, naj se nikar ne huduje, da je zamenjal grofovski dvor z dvori nebeškega kralja. Verig se ne boji, saj jih je tudi Kristus nosil. Oče naj prenese vse njegove pravice na brata Pavla. Pismo očeta ni po= tolažilo. Poslal je v Rim sina Pavla z izrecnim ukazom, naj Stanislava nasilno iztrga iz reda. Toda Bog je,prekrižal ta načrt. Preden je dospel Pavel Kostka v Rim, je Bog Stanislava že poklical k sebi in ga rešil vseh spletk. Zgodilo se je to na praznik Marije Vnebovzete 15. av* gusta I. 1568. na isti dan, katerega je svetnik že preje napovedal.
Hud boj je dokončal. Težko je bilo pokornemu sinu pustiti očeta in dom — a božji klic je bil močnejši. V solzah sta klečala oče in sin Pavel v grajski kapelici, kjer je v oltarju blestela slika blaženega sina in brata — Stanislava. V sobi kjer je umrl ta svetnik v Rimu, se pa zbirajo tisoči mladeničev v globoki molitvi k svetemu vitezu božjemu.
Tri stoletja so že pretekla, odkar sta grofovska sina posvetila svoje življenje svetim vzorom. Dvesto let je minulo, odkar ju časti mladina na oltarjih.
Stanislav mi v dušo sega, v njega sveto sobo grem; večnost diha z onkraj brega, raj odkriva se očem!
Zgodba zvestega življenja govori mi z živih sten, v duši vnema hrepenenja plamen jasen in iskren.
Tak kot Ti bi biti moral: dan je kratek, blizu noč. Fse razore bom razdral, daj mi plug in svojo moč! —
Ob dvestoletnici.
Medtem so živeli drugi ljudje, a ostali so v bistvu isti, kot te* danji. Za vsako stoletje velja Tacitov izrek, da je to vek corrumpi et corrumpere — doba ki pohujšuje in hoče pohujševanja. Isto velja za naše dni, ko mladina razbija ideale, kot ničvredno steklo.
Nekaj novega ima pa vendar naš vek! Izmed močvirij in prepadov se dvigajo jasni vrhovi, obžarjeni s solncem božjim. V vseh deželah in narodih se ponavlja klic po obnovitvi. Rod mladih ljudi vstaja, ki sovraži hinavščino, pdltenost in meglo ter kliče po jasnem solncu in čistem življenju. To ni rod mehkužnežev in strahopetcev. Ne — rod junakov je. V borbi s samim seboj in propadlim svetom hoče dosegati svete ideale sinov iz Kastiljona in Rastkova. Na svetniški grob hočejo današnji borci božji položiti svoja imena s prisego, da ostanejo zvesti idealom, za katere sta trpela in se borila sveta borca šestnajstega veka. Ni veliko takih junakov, a nekaj jih pa je. Naj vedo oni, ki jim je poltenost ideal in uživanje cilj, da raste poleg njih rod, da
tod mladih ljubi višje ideale. Marija se časti, nje Sin se moli, za svoja sladka gosta vse ju voli od selskih koč do stolne katedrale. Ni tedna v letu, ni ga v tednu dneva, da ne bi Kristus se častil v monštranci, ob njem se zbirajo sveta pregnanci, v očeh prihodnje sreče up jim seva. Kot božje ptice na pomladni gori prenovljene so trume se zbudile, zapele pesem o nebeški zori. Te trume več ne bodo umolknile; doneli bodo radostnejši zbori, molčeče duše bodo govorile.
(S. Sardenko.)
sssas
Naša obljuba.
DO dežeM bodo fantje podpisovali življenski načrt t. j. ono vodilno pravilo po katerem hočejo uravnati svoje življenje, da bodo vredni in sposobni sodelovati pri obnovi življenja in človeške družbe po krščanskih vzorih. Seznam vseh teh podpisov bo povezan v album, katerega bo zastopnik naših fantov nesel v Rim in položil na grob sv. Alojzija. Tako bo med neštetimi albumi raznih narodov tudi naš borni narodič po svoji mladini prosil varstva in zaščite za se in za mladino.
Ker pa pri podpisovanju ne gre le za črke, temveč za resno voljo in preudarno mišljenje, zato naj mladina pazno prebere smernice, po katerih naj uravna svoje življenje.
1. TRDNO BOMO STALI V KATOLIŠKI VERI!
Bilo je poleti 1921. V zlati Pragi, v prelepi češki prestolici, ki leži ob bregovih Vltave, smo se sestali zastopniki katoliške mladine iz vse Evrope. Ko smo se zbrali -— 4000 fantov — v sijajni mestni dvorani — si slišal jezike vseh evropskih narodov. Tu so stali angleški dijaki, zraven mladeniči iz Rusije, potem Francozi, Slovenci, Bel» gijci, Holandci. .. pisana mešanica jezikov in obrazov. Ko vstane predsednik in po= zvoni, vse utihne. In predsednik pravi: »Pozdravljam vas v imenu čeških katoličanov in želim, da bi najprej vsi svoja srca združili v eni molitvi, v starodavni veroizpovedi katoliški. In vsa dvorana vstane in iz štiritisoč grl zagrmi slovesno in zmagoslavno:
»Gredo in unum Deum!«
»Verjem v enega Boga!«
Ko smo molili katoliško veroizpoved, sinovi raznih narodov, a vsi združeni v enem duhu, vsi odrešeni po isti krvi božji, vsi srečni v eni veri, — takrat mi je misel splavala tja v domovino, v goriško deželo. In sem si želel, da bi prišel čas, ko bodo vsi slovenski fantje iz globočine srca z moškim prepričanjem izgovarjali: »Verjem v
enega Boga — ljubim Boga iz vsega srca!«
* * #
In danes, dragi bratje, ni lahko, biti katoličan. Slabiči ne morejo biti trdni ka* toličani. Ljudje, ki niso značajni, ne morejo stati trdno v katoliški veri.
Zakaj pa ne?
Živimo v času, ko se ljudstva ločijo po znamenju križa. Velike so množice mlačnih katoličanov, ki ne čutijo v sebi katoliške zavesti, ki nimajo v srcu kato= liškega ponosa, p«; tudi ne katoliške ljubezni do Boga in ljudi. Iz teh velikih množic slabotnih mlačnežev se reki utirajo čete brezvercev, ki začno sovražiti katoliško ime, črtiti Cerkev, zaničevati duhovnike, naslednike apostolov in učencev Kristusovih. Po tej poti je šla najprej večina inteligence. V tabor brezverstva je šla večina bogatega meščanstva. In tudi pri nas, v primorski deželi, je večina izobražencev in meščanov prelomila zveze z živim katolištvom.
Kdor hoče torej trdno stati v katoliški veri, mora biti pripravljen, da bo pričal za svojo vero povsod, kjer treba — pred nevernimi izobraženci in bogataši, pred urs. dni ki in gospodarji. Nič strahu ne sme biti v srcu katoliškega fanta. Tudi če vidi, da družina za družino odpada od Cerkve, tudi če pride v družbo, ki zasmehuje ka» toliška načela, tudi če mora radi katoliške zvestobe trpeti in zaničevanje nositi — nič za to! Katoliški fant naj v svojem srcu reče:
Rad prenesem vse žrtve za katoliško vero. Prenesem jih, ker ljubim Boga in ker hočem delati na to, da pride na zemljo kraljestvo božje, kraljestvo miru, ljubezni in pravice.
Ko bomo prijeli pero v roke, da podpišemo življenski načrt katoliške mladine, zavedajmo se: Zdaj se vpišem v veliko armado katoliških bojevnikov! Z nami so stotisoči mladih ljudi vsega sveta, z nami so najplemenitejši duhovi vsega človeštva, z nami so veliki slovanski prosvetitelji, sveti Ciril in Metod in najmlajši med njimi, naš Slomšek.
S ponosom in veseljem bomo zato tudi mi izrekli iz vse duše: Trdno bomo stali v katoliški veri, naj bi še toliko ljudi od nje odpadlo ali zanjo omrznilo!
2. ZVESTO BOMO BRANILI CERKEV BOŽJO.
V Sv. Križu na Vipavskem visi v samostanski cerkvi velika slika, na kateri najdeš med zveličanimi zastopnike vseh stanov in redov. Poleg papeža s tiaro kleči škof z mitro, zraven njega učenjak s knjigo, ob tem redovnik s križem, za njim preprost kmet, na desni plemič, spredaj razne svete žene, njim ob strani device, otroci, starčki — pa še nisem vseh naštel.
Veš, kaj so to? Cerkev so, živi udje nevidnega Kristovega Telesa. Obstojva pri tej sliki in pomisliva!
Kaj veže vse te ljudi raznih stanov, starosti, jezikov in zmožnosti v eno celoto, recimo v eno družbo? Isti nauki, isti duhovni viri, iz katerih zajemajo vsi in isti oče, ki je namestnik Ustanovitelja te družbe.
Pojdi v priprosto kmečko vas. V majhni cerkvi najdeš oltar, pred njim večno luč, pred oltarjem v jutranjih urah mašnika. Pojdi v svetovno mesto in vstopi v ve« likansko katedralo! Med ogromnimi skladi najdeš istotako mali tabernakelj, pred njim brlečo luč in duhovnika pri isti daritvi. Polji se v Ameriko, prerij se v afriške pra« gozde k misijonskim postajam, pregazi sneg na severnem delu zemlje — povsod: v kapelici iz palmovega lubja in v sobi iz sneženih kop boš našel isto vero, iste za» kramente — iste znake vesoljne, vseobjemajoče družbe.
Prosvetno društvo v Krnu.
Veš, kdo so predniki te božje ustanove? Bog sam z dvanajsterimi ribiči iz Ka* farnauma. Veš, kateri so njeni najodličnejši člani? Stopi v rimske podzemske prostore — katakombe jim pravijo — in si oglej grobove! V njih leže mrtvi — mučenci. Na miljone jih je bilo. Vsi so dali kri in v groznih mukah življenje za — to sveto usta» novo. Iz krvi mučencev je zrastla Cerkev v visoko drevo.
Pa ,<;topi na domače pokopališče! Kdo spi tam smrtno spanje? Evo ti križev: znakov ene organizacije. Veš li, da so med domačimi umrlimi tudi svetniki? Se li za< vedaš, da je mogoče pod isto streho, kot sedaj bivaš ti — živel tvoj ožji sorodnik, ki je svetnik? — V sveti družbi smo in Cerkev jo imenujemo.
l?a bi pustili blatiti to Cerkev? Nikdar! Na njej je sveta kri mučencev, nešteti znoj misijonarjev, veličasten odsvit svetosti. Mati je naša, ki nam v svetih skrivnostih daje sveto hrano za dušno življenje. Proklet, kdor bi preklinjal lastno mater in se ji rogal! Čeprav ima vsled človeških slabosti človeške napake — Bog bedi nad njo in peklenska vrata je ne bodo premagala! Oni pa, ki jo smešijo, so in bodo legali v — grob.
3. PRAVA KATOLIŠKA IZOBRAZBA, j lepi naši prazniki!
Advent se bliža. Čas, ko pojejo katoliška srca: Pripravljajmo pot Bogu, da stopi v naša srca, v čista in vesela srca!
V	decemberskem jutru zapoje zvon iz naših lin. Zvezde še blišče nad vasjo. Mrzel veter šumi nad zimskimi polji. Pa se užgejo luči po hišah; mati kliče družino: Pojdimo k zornicam! In ledene poti ožive, po njih se pomikajo toplo zavite postave proti cerkvi. Orgije, zabučijo in vsa cerkev poje: Vi oblaki ga rosite / ali zemlja naj Ga da / ve nebesa Ga pošljite / Izveličarja sveta!
V	taki lepi uri, ko stojiš v poltemni ccrkvici pri zornicah, ti poroma misel k niladcničusjunaku, ki jc tudi zahajal v cerkev čakat božiča. Pred očmi stoji -sveti Alojzij. Mlad junak, ki jc imel jeklen značaj in sveto srce. Kako je delal, da si je iz» klesal /načaj in si užigal v srcu vedno bolj žarko ljubezen božjo?
Igralci in igralke »Miklovc Zale« v Fojani.
Naš prijatelj in brat Alojzij je katoliško resnico ljubil. Ljubiti pa moreš z vsemi močmi, s srcem in pametjo samo to, kar dobro poznaš. Zato se je Alojzij trudil, spoznati resnico: zaglabljal se je v Kristusove nauke, učil se je resnic, ki jih oznanja Cerkev. Iz velikanskega morja božje resnice je zajemal krepčila svoji duši.
To je prava pot! Po tej poti je šel Alojzij in si je pridobil pravo katoliško izobrazbo. Pojdimo za njim! Sledimo mu:
Vzemimo včasi v roke sveto pismo in preberimo odstavek iz njega. Posebno evangelij — prava beseda Kristusova — nam pomaga za pravo katoliško izobrazbo. Včasi je prav, da prelistam katekizem. (Ne straši se!) Zakaj pa to? Tu so na kratko povedane resnice, ki veljajo za mojo dušo. Tako se mi bo duh izobraževal, vedno jasneje mi bo žarela večna zvezda resnice. Zato naj v tihih adventnih jutrih krepko utripa v nas misel: Katoliško resnico hočem spoznati — katoliško resnico hočem Iju* biti — katoliško resnico hočem živeti!
4. ČUVALI BOMO ČISTOST SRCA!
Močvirni cvetovi! Vzrastejo in tudi cveto — a že v cvetu jim poznaš, da niso pravi m da le životarijo, ker nimajo solnca. Piškava jabolka so sicer od zunaj rdeča, znotraj pa imajo smrtno kal, ki jo je zoral ostudni črv.
Močvirnih cvetov in piškavih jabolk je polna tudi človeška družba. Manjka ji solnca: čistega življenja. Da bomo bolj vzljubili to solnce, zato se ozrimo v senco.
V današnji mladini živi nenasitna pijavka, ki se mlademu fantu vsesa v mozeg in kosti, da mu izmozga življenjsko silo, obere rože z lic in ugasne ogenj mladosti v očeh. Pri vojaških naborih, ki se vrše zadnja leta, so ugotovili, da preti mladim fantom nevarnost ravno vsled razbrzdanega spolnega uživanja, ali nečistovanja. Kot ostudna po\ odenj se je ta strup razširil po vojski nele po mestih, temveč celo v gorske vasi.
Člani in članice društva v Vipavi.
Zdravniki zmajajo z glavo, ko opažajo, da se izpodjeda odporna sila mladih tele> in da hitimo v lastno propast. Izgubljeni sokovi povzročajo telesno oslabelost, uničevalno vplivajo na živce, grozotno slabe voljo in odpirajo telo raznim boleznim, zlasti ietiki. Narava se maščuje nad svojimi skrunilci.
Čudimo se, da se nahajajo v naših vaseh fantje, ki jih nobena stvar ne zanima, ki ne najdejo veselja ne v društvu, ne v knjigah, fante najdete, k se norčujejo iz vere, smešijo molitev, kolnejo svete skrivnosti in se ne zmenijo za besedo še toli vnes tega misijonarja. Odkod to? Močvirni cvetovi so — v njih gloje črv spolnosti. Samo v podlih pogovorih, zapeljevanju in spolnem uživanju najdejo ugodje. Na zunaj iz= gledajo junaški, v resnici so pa slabiči, ki se niti za par trenutkov ne morejo pre» magati. Gorje nam, kajti spolne bolezni se množe in fantje sami prenašajo ta strup in pospešujejo delo strahotnih morilcev.
Kje je vzrok? Oslabelost volje in zlasti nizkotno mišljenje o dekliški časti.
Ne bo odveč, če o dekliški časti ¡/pregovorimo par besed v času, ko proslavljamo dva vzornika svetih fantov.
Dekle je odločeno, da postane fantu v zakonu usmiljena samarijanka, ki bo znala z nežno roko celiti rane, ki jih je možu zadalo viharno življenje. Zato je tudi čustvo» vanje dekleta drugačno od duševnosti fantove. Silno se motijo mladi ljudje, ko so» dijo, da se v dekliškem srcu javljajo iste nagonske sile in želja po spolnem življenju, kot jih občuti fant v sebi. Zdravo in nepokvarjeno dekle studi spolno občevanje in ljubi fanta zato, ker vidi v njem srečo, zdravje, podjetnost, s katerimi ji bo ustvaril srečno bodočnost.
Ako torej dekle želi ljubezni, je v njej izražena tiha želja, da bi pri njem kot slabotna in šibka — našla obrambe in zaščite. Grozno vpliva na dekle, ko opazi, da fant išče pri njej le kaj drugega in da se mora čuvati pred njim, ki bi ji moral biti trden steber. Če se mu uda, stori to le, ker mu ne upa odreči iz strahu, da je ne bi zapustil. In kakšno razočaranje sledi padcu! Vsa lepa pričakovanja so uničena, na sirov način je vzel njeno čast oni, ki ga je najbolj ljubila.
' Do takih padcev zabrede vsak, ki nima trdne in odločne volje, da hoče pod vsakim pogojem in v vsaki okoliščini ostati čist. Kdor bo zahajal v ničvredno žensko družbo, v kino, se naslajal ob pohujšljivih knjigah — ta bo kmalu oslabel in bo segel po prepovedanem sadu.
Tako stoji fant prevaran! Čoln življenja se je obrnil in /. silo drvi proti pečinam. Rad bi se ustavil, a zopet in zopet pada in pada . . . Mislil jc, da bo zadovoljen, a ko je napasel telo, je zlačnil dušo. Počutnost zahteva več in več, dejanja se množe. n-esto da bi fant krenil navzgor solncu naproti, krene nizdol v globino, podoben orlu, ki so mu posekali peruti. Navadno se fant naveliča dekleta in obratno. Tam pa, kier pride do zakona, čutita oba, da sta že obledela cvetova, da ne moreta dati drug drus gemu ničesar več, ker sta že izgubila čistost teles. V tem slučaju ožive spomini, vzbudi se vest m v družinah se pojavijo usodne žaloigre. Če pa ne pride do zakona, se poloti nesrečnega dekleta obup in samomori pričajo dovolj glasno o »junaških« fantih, ki so tirali v smrt nesrečno dekle.
Fantovska pesem na vasi...
Je pa davi slanca paia, na zelene travnike, je vso iravco pomorila, vse ie žlahtne rožice!
Človek .io posluša in se zamakne. Tam v sobi pa stoji na okno naslonjena dekle in — — — joka. Kako lepo si je slikala življenje! In sedaj — razočaranje! Srce je prazno, strah ji stiska srce: Kaj, če je tako daleč z menoj? ... In on? On se je umaknil. Zločinsko jo je zlorabil in sedaj gre. Naveličal se je. — To so prevarane duše. Često se izjočejo kot Magdalene in dobe zopet nazaj rnir srca po hudih bojih. Z Bogom se umirijo, ne pa s svojim srcem. — So pa druge, ki jih je fant ubil in zato ubijajo šc same naprej. Postale so vlačuge, lovače, ki prevarane varajo druge. In kdo je kriv tega razdejanja? — Tretje se sicer — poroče, a sreče ni v zakonu. Nevzdržnost v predzakonskem življenju se pozna na otrocih: za grehe nečistih staršev se morajo pokoriti nedolžni otroci.--—
Zakaj pa te resnične slike iz življenja? Dvojni namen imajo: Da se takrat, ko si v nevarnosti in ti strast blodi kri, hipoma zaveš in pomisliš vsaj na posledice, če že ne na Boga. Drugi namen pa je, da bi te navdalo sveto spoštovanje in strah pred ve» likimi skrivnostmi, s katerimi se ne sme nihče igrati brez strašne kazni božje.
Vsega tega pa ne boš zmogel, če ne boš iskal in našel milosti v molitvi in za* kramentih. To je velik opomin svetih lilij iz Kastiljona in Rostkova.
5. KATOLIŠKI ZNAČAJ.
Mlad fant je šel od doma. Pozdravil je mater in jc videl, da ji je tesno pri srcu. Kako tudi ne! Živahni in brhki mladenič gre v.tuje mgsto, v tisoč nevarnosti, v svetle
dvorane, kjer so varljive rože, sladko petje in ženske brez duše. Kako ne bi trepetalo ljubeče materino srce! Mladenič pa stopi k njej in ji pošepeta: »Molite zame, mati!« In materi sc razvedri obraz, ker ve, da njen sin ne bo pal, da se bo dosledno držal božje roke. da je značaj.
Ta mladi fant je bil sveti Alojzij. Bil je pravi katoliški značaj. Kaj pomeni to? Značajcn je človek, ki si je v dolgem, potrpežljivem premagovanju utrdil voljo tako močno, da se vedno drži tistih načel, ki jih je spoznal za prava. Če je spoznal resnico, se resnicc zmeraj drži in ne odneha za noben denar. Kaj pa je katoliški značaj? Zna* čajen katoličan je mož, ki je spoznal, da je katoliška resnica edina prava — in si v šoli Kristusovi, v molitvi, z zakramenti in v zatajevanju krepi voljo, — da zamore po katoliški resnici stalno živeti! Katoliški značaj skuša stalno in dosledno živeti v duhu božjem. Ni katoličan samo ob nedeljah zjutraj ali pri procesiji. Ne! Njegova vera odseva iz njegovih del: Zvest je, ljubi resnico, spoštuje starše, drži prijateljstvo, varje in brani slabotne in jim pomaga.
Katoliški značaj je zvest: Francelj, naš tovariš iz kraške vasi, je prišel zvečer v Trst. V gostilni blizu kolodvora je srečal družbo znancev. Pozno zvečer so šli po mestu. Francelj je zapazil, da gredo po slabi poti. Uprl se je: »Ne grem, ker sem kristjan!« Vsi so šli nadenj in ga začeli zmerjati. Franc pa je ostal zvest, dosleden — zapustil jih je m šel svojo pot. V nevarnosti se je pokazalo, da je zvest, da je značaj!
Katoliški značaj spoštuje starše. To se najbolj pokaže, ko gredo »naši stari« za peč in oddaje ključe. Pravi značajen človek nikoli ne bo pozabil, koliko je dolžan očetu in materi. Če pride v hiši do sitnosti in prepirov, takrat naj se katoliški fant. spomni na Boga in naj potrpi in miri. V teh družinskih sporih se pokaže, kdo je značaj, kdo globoko spoštuje svoje starše.
Katoliški značaj drži prijateljstvo. Prijatelj — oj beseda vseh besed! Kako redek je pravi prijatelj! Takih tovarišev, ki se bodo s teboj veselili v gostilni — s teboj prepeval; — s teboj plesali in se ženili — tacih ne manjka. Ampak prijatelja, ki te bo ljubil ko samega sebe, ki bo želel dobro tvoji duši in tvoji sreči — in ti bo znal po* vedati v obraz, čc kaj zagrešiš — in te bo branil, najsi te vsi zapustijo — tacega težko dobiš. In tak je pravi katoliški značaj.
Katoliški značaj je aktiven, delaven. To niso kimavci, ki za pečjo spijo. Aktivni ljudje ki polni sočutja priskočijo na pomoč, kjerkoli vidijo, da je sila. Sveti Alojzij ni bil kimavec. Ko je izbrusil svoje srce v demant in ko je bil močan značaj, je šel na ceste in je pobiral kužne bolnike in jim stregel. Dragi brat Alojzij, vodi nas po tej poti! Pomagajmo revnim, pomagajmo tovarišem, ki so Boga zgubili! Širimo dobre knjige m časopise! Postrezimo revnim, kjer moremo! Branimo slabotne, branimo čast obrekovanih, ponižanih in žaljenih! Nesimo luč katoliške ljubezni v našo vas! Naj živi katoliško delo — to je geslo katoliškega značaja.
Po tej poti hočemo iti. Slovenski fantje, naprej! Zmeraj smo bili med prvimi, ko je bilo treba pokazati pogum, vztrajnost in zvestobo. Tudi zdaj bodimo med prvimi. In pred nami gre kot goreč steber veličastni naš brat, jekleni, katoliški značaj — Alojzij.
Mi sc bomo slovesno zavezali, da bomo skupno s stotisoči katoliških mladeničev stremeli za tem, da ostanemo zvesti temu življenskemu načrtu.
Smrekar.
Ob povodnji.
V oči mi silijo solze, ko gledam razrvano plan, ki jo je močil znoj orača. Nebo mu trud z grenkostjo vrača.
Neurje vaški zvon naznanja. Grozi ti, kmet, polom strašan. Vode se zdaj bude iz spanja, iz rovov zdaj rohne na dan.
Ne zadrže jih ne jezov'-, ne struge vtrjeni bregovi. Naprej drvijo zmagovito. Gorje ti, plan, gorje ti, žito!
O, naših kmetov brone koče, oteti ni vas več mogoče! Usad se privali z gore, mostove, h'še, ceste stre.
Beže ljudje iz hiš na griče. Bobni pregrozni tok vodovja.
Živina muka sred ve»lovja--
in mati za otrokom kliče. Čuj smrtni krik!
Tam sred brvi je mož omahnil. Strah ga je v mrzlo brezno pahnil. Pridrl je z gore val zemlje, pograbil zorno je dekle in tiral jo v objem je smrti.
Obupen stok čez plan hiti. Otroci gladni plakajo. Ženice v strahu čakajo. Očetje stiskajo pesti. Pomoči ni.
V oči mi silijo solze, ko gledam Tvoje, kmet, gorje! A skromno misel čuj poeta: Kdaj Bog je pač zapustil kmeta?
Še Bog živi, ki vrabce hrani, ki lilije oblači v svilo. Kar je neurje strlo lani, stoterno letos bo rodilo.

Ign. Leban.
Na grobu pri Sv. Lovrencu.
(Ob 20 letnici smrti Simona Gregorčiča.)
DVAJSET let je minulo. Kako hitro beži čas! Zvedel sem takrat, da je bolan. Takoj sem se odpravil in hitel v Gorico, da ga obisčem. Potrkam. Služabnica ki me je sicer pozdravila z veselim obrazom, je bila resna. Kako je? Ni dobro. Hotel sem k bolniku. Služabnica me je
prosila, naj ne vstopim, ker je dr. A. Brecelj strogo naročil, da mora imeti bolnik mir. »Saj se bosta še videla, upanje je.« Udal sem se v mislih, polnih prijateljske ljubezni, da veliki naš ljubljenec še okreva. Za dva dni potem 15. novembra 1906 sem prejel poročilo: Simon Gregorčič je danes umrl. Sklonil sem glavo. Šel sem na pogreb; a niti mrtvega nisem mogel vi* deti in ga pokropiti ker so hiteli za* preti krsto, da ga odpeljejo tja, ka* mor si je bil sam določil. Žalosten sem bil, ko sem stopal iz hiše, kjer sem ga vsakikrat obiskal, ko sem prišel po opravkih v Gorico. Tistega poslopja ni več, porušili so ga, da so napravili prostor novi cesti in cestni železnici. Ta hiša je stala na voglu kjer dospe ta cesta na Katarinijev trg. Ostalo je bilo pa še zeleno drevo na vrtu, a še to je vojska oklestila. In iz cerkve so ga zopet pripeljali na Katarinijev trg, Simon Gregorčič.	kj so ga napolnili njegovi častilci.
Sprevod se ustavi. Kaj zdaj? Oglasi se pesem, njegov vzdih: »Nazaj v planinski raj.« Hotel sem za njim, a od žalosti nisem mogel. Trdno sem sklenil obiskati njegov grob prej ko mogoče.
Ta sklep sem ponavljal leto za letom in še le v dvajsetem letu po njegovi smrti sem obiskal dragi grob v družbi nekaterih mojih pri* jateljev in njegovih častilcev. Videl sem tudi spomenik, in na njem vklesan čolnič, ki ga vodi krmar z največjim naporom po razburkanem morju — a čolnič vendar kljubuje in plava na površju.
Tri mesece pred svojo smrtjo je obiskal svoje prijatelje na Kranj* skem. Ni mogel se ubraniti tolikim vabilom, toda pokazalo se je bilo, da so bile njegove moči prešibke za tako potovanje, za oddih pri vdanih srcih, od katerih se je komaj ločil. Iz tega potovanja mi je večkrat pisal posebno iz Ribnice (12. 7. 1906) kjer je obiskal svojega prijatelja Ign. Gruntarja, potem iz Cerkelj, kot gost takratnega ljub* ljanskega_ župana Ivana Hribrja, od koder mi je ponovno voščil za god (30. 7. 1906) Ko se je vrnil iz potovanja, se mu je poznalo, da ga
je utrudilo. Bil je bolj šibke narave in je le redko potoval (znano je, da je enkrat potoval na sever in drugikrat proti jugu) in zraven so bila tudi številna leta.
Blagi Simon je bil vedno pri delu. Če ni pisal ali bral, je premi* šljeval, navadno sprehajaje se po sobi ali pred hišo. Njegov spomin je bil neizčrpen. Vsega se je spominjal še iz otroških in dijaških let, zato je tako rad opeval otroška in mladeniška leta, n. pr. Pri zibelki, Pogled v nedolžno oko. Pastir, Ne zveni mi itd.
Bil je vesel z veselimi, a tudi žalosten z žalostnimi. Berite pesem »O nevihti«. Kako mu nesreča sega do srca! Ta pesem je nastala iz sočutja, ko se je vozil iz Gorice na Gradišče mimo Prvačine, kjer so bili vničeni vsi vinogradi in polja opustošena. Ravno tako je čutil no* tranji boj v mladeničih in dekletih n. pr. v pesmih Izgubljeni cvet, Nevesta, Življenje ni praznik. Mladini v Album itd. Sočustvoval je z vojak v pesmih: Voiaci na potu, Prstan. Po bitki. Ljubil je delavce, kmetovalce kakor vidimo pesmih: Kmečka hiša, Ponižen sluga itd.
Sploh on išče pravice po svetu, a je ne najde.
Pravice, enakosti ni pri ljudeh.
Pravice, enakosti ni na grobeh.
Pravica, enakost je v — g robi.
Vsak mladenič in vsaka mladenka črpa iz njegovih pesmi, če jih bere pazljivo, prekrasne ideale, ki se svetijo kot biseri in se bodo svetili še poznmi našim potomcem ter jim prerokovali boljše dni.
Zato se ne čudimo, da ni slovenskega skladatelja, ki bi ne bil po* pkus;l vglasiti n;egove misli v raznih pesmih in jih izraziti v akordih. Kako vesel je bil. ko je bila vglasbena njegova pesem; takoj je po* skusil, sam pevec kako melodija izraža njegovo misel. Tu naj omenim, da je pesnik imel lep glas; po naravi je pel drugi tenor. Rad se je spominjal onih časov, ko je sam podučeval petje, in na trud, ki ga je imel s podučevaniem. Rekel mi je: Vam je olajšano podučevanje, ker se poslužujete inštrumenta, a jaz nisem imel nobenega inštrumenta. Kie smo bili mi, ko je S. Gregorčič podučeval petje v Kobaridu leta 1868. do 1. 1873. Ko drag spomin hranim note, ki jih je lastnoročno pisal in mi jih daroval ob selitvi iz Gradišča v Gorico.
S pokojnim Simonom sem se seznanil kot dijak 1. 1883. in od ta* krat sem ga vedno obiskoval do njegove smrti. Ko sem prišel k njemu, me je bil vedno vesel, ne vem zakaj, ker na meni ni najti niti enega talenta. Zaupal mi je vse svoje zadeve, in tudi skrivnosti iz svojega življenja, zato sem se večkrat čudil, kaj vgibljejo o njem, kar se ve* činoma ne sklada z resnico. Bil je odkritosrčen a le odkritosrčnemu, in najbrž samo raditega sva si bila prijatelja.
In letos po 20 letih sem obiskal njegov grob. Mnogo let predno je spesnil IX. Predsmrtnico mi je zatrjeval, kje bo njegov grob.
Kako se bo mirno tam spalo, na gričku zelenem ob Soči, tam gori pri svetem Lovrenci, na ražnji ognjenem mučenci!
Naj spi v miru in moli za nas med svetimi pevci božjimi!
Zoran.
m.
yesen je zamolklo šumela od orumenelih loz. Zolto listje je visoko vrtinčila in ga vsula na mrzla tla. Lastavice so v jatah krožile z žalostnimi kriki, sedale na sivo zidovje, se odtrgale od gnezd in zbežale v pomladne de? žele.
Zoran je vozil krompir z njiv. Prožno bre= zovko je vihtel nad voliči, ki sta vlekla počasi in premiselno vsak sebi. Gruda.
Dom brez matere je bil Zoranu prazen in je čutil: bridkost radi moje mladosti jo je zrušita... Šel je torej v polje; v grunt se je vsesala njegova misel; v grunt je zaoral svoje milade sile, vse svoje življenje je položil v grudo. Kos zemlje je pobral in ga tehtal na njivi: sočna si, polna si, daj mi svojo kri, žemljica, daj jo moji pšenici, moji ajdi.. .
Ah, kako je bit Zoran žejen grunta! Kot maj se je zarja jutra zasrebr'la, vzel je koso in jo vihtel, da je sičalo po dišeči travi, kot bi škržati peli. In ko se je plug zarezal v prekuhano zemljo, je Zoran hlepeče odpiral nosnici[ zajel v zdrave prsi jutra in pil, pil kadeve se brazde.
In zemlja mu je razkrila svoje prsi: slednjo kapljo iz njiv je iz? srkala detelja in zavalovila kot širno zeleno morje, vse sladke sokove je izpila trta, jablane so se upogibale od zdravja in rodovitosti. . .
Tinka je prehodila trinajst let, pa se je sukala po kuhinji krog loncev, lovila po njih s kuhalnico, mesila testo in pekla pogačo, kot da je vstopila v dvajseto leto. Svetlo je bilo njeno kuhinjsko orodjem, čistost se je razlijala po veži, ob peči, v redu je bilo razpostavljeno orodje; ponve, kožice, sklede. . . Ej, Tinka je bila brhka deklica, da ti je duša zarajala, če si jo videl. . .
Voz se je šibil pod težo krompirja. Zoran je opletal s šibo in '/. ljubeznijo prosil: Hej, rjaveč, potegni no! In ti, sivec, kaj se upiraš, kaj zavidaš tovarišu, da je bolj močan, bolj zdrav! Deteljice bom dal zvečer, sočne, hej, hej... In rahlo je položil brezovko na sivca.
Po vlažni stezi sope Mimi s košaro na glavi. Hiti, da bi zäjeta Zorana.
Lojze Zupanov:
»Poštoj, Zoran,« ga zove. »Grozdje nesem. nà, izberi si ga!« In je snela z glave jerbas; Zoran vstavi voliče.
»Pa zakaj ne prideš več v društvo,« je tožila, »tvojega glasu ni več, zato so naše pesmi suhe, trde.«
»E, kaj bi jaz v društvu! Na polju pri voličili, tam imam jaz svojo dvorano, škrjanci so moja muzika; in kadar orjem in kopljem in se; jem, tedaj plešem. In kadar buči po nebu kot strašna pesem in visé nad menoj temni strebrovi, težki kot gore, hej, tedaj povezujem sno; povje, ga vihtim na voz; že sem vrgel zadnji snop in povezal voz z žrtjo in vrvjo in bežim domov... Zavozim pod kozolec, izprežem, pa hlajdi z voliči v hlev...
Zadnji snop je že pod kozolcem, kot solnce se sveti med latjem — tedaj zasine strašna baklja preko neba, tam daleč zarjove grom, vetrovi ledeno zašume, oblak se pretrga kot zavesa in vlije se stra> hotna povoden j ...
Jaz pa stojim ob oknu in v srcu se mi smeje: moj kruh je na var*, nem . . . Naj lije, lije. .. Razumeš zdaj moj ples?«
»Pa zakaj se mučiš sam, brez žene? Sosede moraš prositi, da ti požanjejo pšenico, da ti posejejo ajdo, da ti oplevejo korenje... To bi ti napravila žena; ti pa se je braniš.«
»He, saj me nobena ne mara,« se je zasmejal.
»O, kdo bi te ne maral? Lepo hišo imaš, grunt brez dolga . . .«
»Seveda, vsaka bi se možila na moj grunt, jaz pa bi ostal sam . . . Hej. rjaveč, kaj gledaš!«
In je švrknil z brezovko po njem.
Še je zaklical, ko je zavil: »Drugič ti vrnem grozd.« In je mislil: Zdaj pa pridi še ti, Fani. in mi povej, da bi se rada možila na mojo belo hišo, na moje njive in šumeče lože . . . Jaz — Zoran — pa naj b}i bil kot izrabljena suknja za med prosô. Oho, dekleta, ne bo nič, poznam
vas. Rajši si kuham sam, sejem in žanjem pšenico in plevem korenje,.J
*
Na večere, ko se je vračal ves zlomljen s polja in posedal ob kam: na t i mizi pod brajdo, se mu je nenadoma čudo zdolgočasilo: Tako sam! Nikogar nimam, da bi se z njim porazgovoril o svoji sreči, ko pogledam v kaščo in brodim s prsti po predalih polnih svetle pšenice, temne ajde, žolte koruze . . . Ko pozvonim s prstom po sodu in od pob nosti ostane brez odmeva . . . Nastrežem si črnega; kot bi točil kri iz srca, se črno zapeni — pa je nimam duše. da bi ji napil. Kot črna živina trpim, pa za koga?
In je sanjal: Ko bi dobil ženo ... ko bi dob'1 tako, ki bi bila kot moja mati, o potem ... ki bi bila iskrena, ne zlagana; ki bi bila meni ■¿ena, Tinki sestra — o takoj bi ji odprl bel dom ob cesti, povedel jo na vrtove in polja in gozdove, da bi slišala pesem, ki jo poje moj grunt.
Povedel bi jo na materin grob: Bodi našemu domu, kar je bila ta! In ona bi vrnila: Tebi bom žena, Tinki bom sestra, tvojemu gruntu bom to, kar tvoja mati...
O, potem bi ji stisnil desnico in jo prosil: Stori mi življenje srečno, vrni radost moji hiši — bodi moja zvesta žena . . .
Pa kje si dekle, ki si čista in bi mi resnico povedala? O, vem za te, dekle: tvoj bel nagelj, tvoje čiste oči... Zinka!
Ali pa, ali pa me maraš, dekle? . . .	(Dalje.)
J. B.
Družinski večer.
C KRTOV oče je prinesel v nedeljo domov šest knjig Goriške Mo* ° horjeve družbe. Družina je prihitela' k mizi in gledala številne zvezke. Gospodar se je spravil nad Koledar, mati je vzela Legende sv. Frančiška, hčerka »Jeličin nageljček« in otroci — oh, pa »Kolačke« Fo so se smejali Cicibanu! Slike so takoj pregledali, toda treba je bilo tudi citati.
V pondeljek po večerji stopi Skrt v izbo: »Lojze, Peter in Liza, sem k mizi, šolo bomo imeli.« Otroci odložijo igrače in Lojze, ki mu ni do učenja, ugovarja-»Saj sem bil cel dan v šoli.«
»Sem in tiho! Ce si bil v šoli ali ne. V šoli se učiš eno, jaz pa te bom drugo, najprej pa te naučim ubogati. Sem sem rekel! Pa kolačke vzemi!« se jezi Skrt, ki je od dnevnega dela ves ugnan in zato ne* strpen.
»Ti Liza čitaj zase iz knjige, ti že znaš, midva Lojze se bova pa sedaj učila.,Peter ti pa si še majhen, zato glej in poslušaj.« In začenja se trnjeva pot za učenca in učitelja. »Sem glej Lojze! ... To je črka c. Reci: c! Napiši! Saj znaš, v šoli si jo ze pisal, res ... Čitaj kar je tu napisano! ...« Či — či...
»To je c, sem rekel. Zapomni si: v šoli se učiš, kako je treba citati v drugem jeziku, ne tako kot mi govorimo ... si razumel? Sedaj pa se ucrva, kako je treba citati naše domače knjige. — Čitaj še enkrat-»Ciciban« se reče po naše in ne »Čičiban.« Čitaj!
Otrok ponavlja in čita: »Či—Ci—ci—ban . '. ka — ne, to se iz= govori c—ca—caar . . .«
»Da tako se to bere: car. Naprej!«
»C . ce—na, c ... ce—lo—vec, c ... (je že v tretjič pomislil Lojze
in del palec v usta) ce—ce—pec ...«
* * *
J v 0čVrvtr",den od dela po dnevi' otroci so zaspani. Pozno je že Luci po bližnjih hišah se vpihavajo. Zunaj je noč in mraz
Otroci čitajo v zboru, zategneno in zaspano, oče z njimi-
»Čeeevo, šiiilo, žeelo, piišče, peeč, luuč ..

Nasi očetje so trudni od dela po dnevi in naše matere tudi Naši lazi in klanci so jih izmozgali. Poslednja pest te zemlje je polna nji* hovega potu, moči in življenja. Zemlja, v laze in jase v košu na ra= menih prenesena, z njihovimi rokami tisočkrat prekopana, v trpljenje si jim, ne v slast! In vendar te ljubijo, ker ljubijo srage in trud svoje življenje in moc, ki so jo v tebe zakopali.
Pa še bolj od tebe, zemlja, ljubijo naši trudni očetje in naše iz, možgane matere svoj rod in drago materino besedo.
6CS29
Zveza.
t Fr. S. Šmid. V Branici je umrl dne 13. novembra mož, kateremu smo dolžni ohraniti časten spomin. Kdo izmed odraslih Vipavskih fan* tov se ne spominja živahnega in od* ločnega duhovnika, ki je dolgo let predsedoval vipavskim orlom? Pa tudi po vojski se je živo zanimal za našo organizacijo. Bil je določen le* tos za načelnika telovadnih tekem v Dornbergu in je v lepem pismu ta posel z veseljem tudi sprejel. Čez par dni pa je moral vsled bolezni odpovedati sodelovanje. V prele« pem pismu želi organizaciji božjega blagoslova in jo zagotavlja iskrene molitve. Še 14 dni pred smrtjo se je s tajnikom P. Z. pogovarjal o dru= štvenem gibanju in kazal živo zani* manje za Alojzijevo proslavo. Naj blagi duši, ki je ljubila mladino, sveti večna luč! Bog mu bodi stote* ren plačnik!
Alojzijeva proslava. Bliža se 31. december, ko bodo po vsem svetu praznovale katoliške mladinske or* ganizacije dvestoletnico, odkar je bil Sv. Alojzij proglašen svetnikom. Tudi mi ne smemo zaostati za dru* gimi. Ta številka »Čolniča« je na* menjena svetnikovi proslavi. Dru= štva naj se mladinskega vzornika spominjajo pri fantovskih veče* rih. Napovedanih je tudi več du* hovnih vaj, kakor v Sv. Križu, Bi* Ijah, Kamnjah, Podgori, Tolminu, Mirnu in drugod. Svetujemo dru* štvom, naj v ta namen stopijo v stik z domačim in sosednjimi duhovniki,
ker Zveza sama ne more ustreči vsem prošnjam. Imamo tudi na raz* polago diapozitive o sv. Alojziju, katere si društva lahko izposodijo za december. Odbori naj poskrbe, da se bodo mladeniči od 12 leta vpis sali v album, katerega bo zastopnik naše mladine položil na grob sv. Alojzija v Rimu. Na pole pazite, da se ne pomažejo. Pošljite jih podpi* sane na Knezonadškofijski ordina* riat v Gorici.
Pravno stanje društva ureja novi zakon o javni varnosti. Po novem zakonu so odredbe glede javnih pri* reditev zelo stroge in svetujemo društvom, da javnih prireditev za* časno ne prirejajo. Ravnajo naj se po navodilih Zveznega sveta glede inventarja, predavanj in društvenih sestankov. Podrobnejše informacije naj iščejo predsedniki pri okrožnih predsednikih!
Tečaja za skioptična predavanja se je udeležilo 22 odposlancev, ki so se vežbali v ravnanju z aparatom in v predavanjih. Tečaj se je vršil 31. oktobra. Dosedaj imamo na razpo* lago sledeča predavanja in slike: Sv. Frančišek Asiški, Sv. Alojzij, Ita= lija in njena mesta, Evropa, žival« stvo, oblikovitost tal in človeško telo. Vsaka serija obsega 50 slik. Predavanja in slike začnemo izpo* sojevati s 1. decembrom. Pogoji so naslednji: Slike je treba osebno dvigniti in založiti kavcijo 50 lir, ki se ob vrnitvi poračuna. Za vsako sliko plača društvo po 30 stotink in za predavanje 2 liri. Kdor ne vrne
diapozitivov pravočasno, ali jih po« škoduje, mora takoj povrniti škodo in plačati globo. Kdor ce preje pri* javi, ima prednost!
Naš čolnič je pozval za Vse s ve* te vse naše fante in dekleta, naj nabirajo za sklad. Pri večini je ta oglas našel gluha ušesa. Zelo slabo znamenje je, da se društva pone* kod tako malo brigajo za lastno glasilo. Dobe se društva, ki imajo naročen komaj po en izvod. Ni čuda, če list ne more izhaiati. Po* novno prosimo vse zavedne fante in dekleta ter naše prijatelje, naj za Božič nikar ne zamude pril ke in naj uvedejo povsod nabirke. Naj* bolj so se izkazala sledeča društva: Miren (225 lir), Dobrovo (80 lir) ,Cerovo (76.80 lir), Vrtojba (37.50 lir), Idrija ob Bači. Kje so pa dru* gi? Prisrčna zahvala dekletom, ki so prodajala zadnjo številko!
Proslava sv. Frančiška Asiškega v Gorici je bila prav posrečena. V »Mladiki« se je vršilo skioptično predavanje z lepimi dramatskimi prizori in deklamacijami. Obakrat je bila dvorana polna. Čast prire* diteljem in sotrudnikom!
Planinsko okrožje si je na ob* čnem zboru 31. okt. izvolilo slede* či odbor: Kuštrin Felicijan Logar* šče, predsednik, Ivan Kranjc, Po* nikve, namestnik, Kuštrin Štefanija iz Logaršč, tajnica, Kovačič Fr. iz Idrije, blagajnik, Ign. Pisk in Le* opold Hvala, preglednika. Pri ob* čnem zboru je bil navzoč tudi od* poslanec P. Ž.
Občni zbor P. Z. bo javljen društvom v posebni okrožnici. Čas še ni natančno določen. S tem spre* minjamo že izdani oglas.
Šempas. (V slovo + P. Savelliju.) Takrat je bilo, ko so listi rdečeli kot od večerne zarje posijani in padali tiho, tiho na tla.
Takrat je bilo, ko so krog nas cvetele bele krizanteme — Tebi
priljubljene cvetke in opojno duh* tele proti tvoji sobi.
Bilo je v tistih dneh, ko vsakemu zemljanu trepeta ubogo, šibko srce in se mu utrinja solza za solzo iz očesa.
Bilo je ravno pred prazniki naših predragih mrtvih.
Nisi hotel videti umirajočih lis« tov, ne veneti svojih ljubljenih cvetk, niti solz in trepetanja. Ho* tel si vživati veselje in srečo v več* no mladi pomladi, kjer cvetejo božje cvetke in ni ne trpljenja, ne solz. Hotel si prepevati z božjimi angeli slavo večnemu Bogu.
Takrat je bilo in ti si odšel.
Ne, nisi odšel od nas, saj si v naši sredi, v domu samih belih kri* zantem, s katerimi smo Te odeli, tako da je Tvoj dom en sam bel cvet. Ti pa sanjaš, sladko sanjaš, o naši ljubezni do Tebe.
Milijon in milijon solnčnih žar« kov Ti je prihitelo naproti, ko si se poslavljal od nas. Vse se je vese* lilo Tvojega prihoda v večno srečni božji domovini.
In mi naj plakamo za Teboj? Naše srce vztrepeta ob misli, da Te ne bomo videli več med nami, kajti preveč smo Te ljubili. Ti to dobro veš, da bo Tvoj spomin ostal vedno v naših srcih, zato pa prosi verno dobrega Boga, da nam pošlje tako potrebne tolažbe in nam dodeli milosti, da bi se tudi mi enkrat srečno združili s Teboj.
Do tedaj pa sladko spavaj v naši mili rodni žemljici, katero si tako neizrečno ljubil.
Okrožja.
Dekleta, članice Dekliških krož« kov opozarjamo na praznik Brez* madežne. Naj ne bo krožka, da se ne bi spomnil svete nebeške Ma* tere! Veste, kaj je vaša dolžnost!
Tolminsko okrožje. 2e smo se pripravljali, da po težkem polet* nem delu spet poživimo naše no*
tranje društveno življenje, ko nam je božja Previdnost odvzela naj* boljša delavca našega okrožja: okr. tajnika in pevskega referenta č. g. E. Ferjančiča, ki je šel za župnika na Bukovo in okrož. režiserja č. g. I. Semiča, kateri je imenovan za župnika v Čepovanu. Za časa niu* nega tukajšnjega bivanja je zaplu* lo po društvih novo življenje; oži* vela so stara ter se ustanovila nova društva; bila sta takorekoč duši vsega kulturnega delovanja na Tol* mmskem. Okrožje, kakor tudi posamezna društva, bodo težko ob* čutila njuno izgubo. Vendar upa* mo, da bomo vkljub temu vzdržali društveno življenje na sedanji vi* šini. Neumorno delavnima gospo* doma se okrožie v imenu vseh društev prav srčno zahvaljuje, ter kliče: Bog Vaju ohrani še mnogo let v blagor rodu in Cerkvi.
Baško okrožje. V nedeljo 31. X. se ie vršil v Podmelcu organizato* rični tečaj za baško okrožie. Pre* davala sta odposlanca P. Z. Zve* čer se je vršil fantovski večer, na katerem nam je predavatelj v krasnem govoru orisal, kakšno naj bo vedenje fanta do družine. Ško* da le, da se vsled slabega vremena tečaja niso mogla udeležiti društva iz zgornje dobne. Častno izjemo je delala Koritnica. K koncu nas ie obiskal še tretji predavateli. ki se ie vračal iz sosednjega okrožja. Da ie bilo tudi nekai zabave ie med presledki igral tamburaški zbor. Predavateliem kot tudi P. Zvezi se ckrožie iskreno zahvaliuie za trud.
Idrijsko okrožje. Tukajšnji okr. odbor je imel svojo drugo redno seio dne 5. septembra na Medved* iem brdu v preprosti kmečki hiši. kjer imaio novoustanovljeno pro* svetno društvo.
Navzoči so bili zastopniki dru* štev: Idriie, Sp. Idriie, Črnega vr* ha in Medvediega brda, manjkal je samo zastopnik prosv, društva iz Kanomlje,
Sledila so prav živahna poročila o delovanju posameznih društev. Največ pa se je razpravljalo o se* dan jem in bodočem položaju naših prosv. društev od strani oblastev. Sklenili smo tudi, da storimo vse potrebne korake za ustanovitev prosv. dr. na Gorah in v Godovi* ču. V to svrho bo okrožie posredo* valo pri g. duh. voditeljih omenje* nih župnij.
Kakor čujemo, je ustanovitev katol. prosv. društva na Gorah že skoro gotova stvar. Zlasti pa se je poudarjalo, da naj se naša društva poglobe bolj v notranje delo, pri tedenskih večernih sestankih. Upa* ti je, da bo društvo na Medved* jem brdu uspešno delovalo na za* četi poti katoliške omike in pro* svete, dasiravno še mlado, ima pre* cej dobrih in značajnih fantov, le da jim do sedaj še nedostaia knjig in časopisov.
Po seji je bilo predavanje o zgo* dovinskem razvoju katol. prosv. društev in o liberalizmu. Sledila je jako živahna debata domačih pri* prostih mož in fantov, katerih je bilo okrog 40 pri predavanju. Vsi so vzklikali: lepo je bilo. ter nas vabili, naj še večkrat obiščemo nji* hova lepa brda. Končno o mraku smo se poslovili vsi veseli in vedrih lic, navdušeni, proti svoiim do* movom.
Društva.
Podsabotin. — V nedeljo dne 26. 9. smo imeli redni občni zbor, ki je bil dobro ob= iskan. Č. g. Ciril Sedej nas je bodril k nos vemu življenju, katero naj temelji vedno na krščanski, kulturni in socialni podlagi. G. kuratu se prav iskreno zahvaljujemo za njegov trud in bodrilne besede, ki naj nam bodo zvezda vodnica v bodočem življenju našega društva. — Novoizvoljeni odbor se je konstituiral sledeče: predsednik Anton Terčič, podpredsednik Pintar Rudolf, taj» nik Terčič Janez, blagajnik Humar Aloj* /i i, knjižničarka Terčič Alojzija, gospodar
Pintar Jožef, preglednika Terčič Leopold in Hlede Anton. - Bog živi!
Lom. — Prišli so zimski večeri in dru* štveno življenje je oživelo. Fantje imamo večerne šole, dekleta nedeljske sestanke, skupno pa mesečne družinske večere. Ve» liko članic in članov je po svetu, tem po« šiljamo bratski pozdrav. — Zavrhom so se fantje in dekleta veselo oprijeli dela in začeli s sestanki. — Poročila se je članica Levpušček Marija. Želimo ji vso srečo na težki poti v novem stanu. Enako tudi Šte* laniji Berlot, ki se je pred kratkim poro* čila. — Grudenca je tudi živahna, le čla« niče iz gor. Lokovca so odstopile. — Ve» seli smo, da vsaj toliko lahko delamo. — Bog živi!
Novaki pri Cerknem. — Že dolgo časa ni bilo od nas glasu, zato pa danes nekaj vrstic. Ne morem Vam popisati, dragi gos spod urednik, s kakšno radostjo pričaku* jemo vsak mesec naš priljubljeni »čolnič« i drugih krščanskih časopisov, ki nam vsa« '¡."'krat prinašajo dovolj novic, poučnih spis sov in povestic, ki nam krajšajo sedanje dolge zimske večere. Menda bomo že kma* lu lahko rekli, da pri nas ni hiše, kjer ne bi imeli krščanskih časopisov. Imamo tudi društvene knjige, ki jih v obilnem številu izposojujemo vsako drugo nedeljo. Pred kratkim smo dobili knjige Goriške Mohor* jeve družbe, ki smo jih prav veseli. Tako za Mohorjevo družbo, kakor za »Naš čol* nič« vlada pri nas veliko zanimanje.
Iz Orehovelj. — Tudi v naši vasici smo se vzbudile in ustanovile 24. oktobra De* kliški krožek. K ustanovitvi smo povabile naše sestre iz Gorice. Občni zbor je otvo* rila g.čna K. Kocjančič in nam je izročila pozdrav goriških sester. Nato nam je g.čna Gita v prisrčnih besedah orisala pomen de* kliškega krožka. Gospodičnama se prav le* po zahvaljujemo. V odboru so: L. Lestan, načelnica, O. Žigon, tajnica, A. Briško, va* diteljica naraščaja, M. Lestan in M. Gor* kič, odborniei. Dekliškim krožkom pošilja* mo prisrčen Bog živi!
Idersko. — Dne 31. okt. se je vršil na lderskem četrti redni občni zbor kobari* škega okrožja. Zastopanih je bilo osem
društev, izostala so tri. Izvoljeni so bili v odbor sledeči gospodje: č. g. Pavlin Aloj* zij, Kurinčič Franc, Fon Andrej, pregledni* ka: Kranje Andrej in Golja Janez. — Ka* kor je razvidno iz poročil zastopnikov dru* štev, so najbolj delujoča društva v Ider* skem, na Trnovem in na Livku. Odbor poživlja vsa ostala društva da se prebudijo iz daljših počitnic in poživijo svoje delo* vanje. Umaknejo naj se v društvene dvo* rane ter naj pričnejo z rednimi društve* nimi večeri. Bog živi!
Renče. — Odkar sem zadnjič poročal v »čolniču«, se je v Renčah mnogo izpreme* nilo. — Naše prosv. društvo se je zadnje čase vneto poprijelo notranjega dela. 18. julija t. 1. je priredilo lep društven večer, katerega so se poleg društvenikov udeležile naše matere, naraščaj in tudi g. zvezni taj* nik, ki nam je v kratkem, a jedrnatem go* voru orisal položaj našega prosv. dela; na* to je sledila šaljiva burka, deklamacije, pesmi...
Ker se zelo malo oglašamo v »čolniču«, bi si lahko kdo mislil, da smo zaspali. Ne, mi živimo* Imamo redno društvene večere, dramske in pevske vaje. Tudi naraščaj bi se bil kmalu z lepo igrico javno pokazal, ako bi ne bilo ovir. — Fantje*vojaki so se vrnili in mnogo jih je pristopilo v naše društvo (7 po številu). Čast vam, vrli mla* deniči, primite se pogumno dela! Bog živi!
Čekovnik. — V nedeljo dne 26. sept. je napravila K. D. D. v Idriji svojim članom v Čekovniku predavanje. Kljub strašnemu nalivu in slabemu vremenu se je vzdignilo osem Idrijčanov s predavateljem g. dr. Ka* jetanom Gantarjem na pot. Očarani so bili člani v Čekovniku. ko so prišli Idrijčani mokri do kože (kakor miši) in so rekli: »Tu se vidi značaje, katere ne zadrži no* bena stvar, najmanj pa še slabo vreme!« Kljub slabemu vremenu smo bili zadovolji ni z udeleženci, katerih je bilo krog 50 in to je že lepo število. Po krasno podani de* klamaciji »Kmetski hiši« nam poda g. pre* davatelj v lepo izbranih besedah pomen in eilje naših prosvetnih organizacij; nato je bila deklamacija »Sam«. Obe točki sta nam podali naši zavedni članici iz Čekovnika in sta želi tudi pohvalo od strani poslušalcev.
Nato se je razvila debata, v katero so po« segli še nekateri drugi člani z dobrimi nas sveti. Ura je hitro potekala in za nameček so nam lepo zapeli domačini par domačih pesmi. Do petja imajo veliko veselje in se zbirajo redno vsako nedeljo popoldne do 16 članov k teoretičnemu pouku, katerega jim nudi član naše družbe. Pri vajah pazno sledijo pouku in da odgovarjajo tem bolje prihodnjo nedeljo na stavljena jim teore« tična vprašanja, se zberejo že med tednom zvečer skupaj. Kjer se dogaja kaj tacega med kmetskim ljudstvom, katero mora de* lati od zore do noči, pa si svoj čas za po» čitek žrtvuje za pouk in prosvetni prospeh, je to znak pravega stremljenja po katos liški prosveti in ni strahu, da ne bi obro* dilo zaželjenih uspehov. V upanju, da ni* smo bili skupaj zadnjič, se iskreno pozdra* vimo in se razidemo na vse strani z vese» lim srcem in vročo željo: »Na skorajšnje svidenje!« Iskrena zahvala g. predavatelju in njegovim tovarišem, enako pa tudi za« vednim domačinom za udeležbo in okusno pripravljen prostor, kar je pripomoglo, da smo imeli par uric dušnega užitka tudi pri nas v hribih. Le krepko in neustrašeno na* prej po začrtani poti!
Idrija. — Dne 31. avgusta nas je zapustil č. g. kaplan Janko Žagar. Odšel je na svoje novo mesto kot župni upravitelj v Ledine nad Idrijo. Brezpomembno bi bilo opiso» vati njegovo velezaslužno duhovno kakor tudi prosvetno delovanje v našem mestu in okolici. Najlepša priča vsega je bilo slovo. Zsdnji petek v mesecu se je poslovil ccr-= kveni pevski zbor, katerega pevovodja je bil skozi vsa štiri leta in katerega je s svojo nadarjenostjo v glasbenem oziru po* vzdignil na višek, (dokaz je bil cerkveni koncert lanskega leta in razni drugi narod? ni koncerti). V nedeljo popoldne se je po»
slovila od njega Mladeniška Marijina dru* žba s svojim fantovskim vrtcem. Zvečer pa je bil poslovilni večer v društvenih prosto* rih, kateri pa so ob takih prilikah veliko premajhni. Ženski zbor mu je zapel tri pesmice. V lepih besedah pa se mu je za» hvalil društveni predsednik za njegovo neu= morno delovanje na našem prosvetnem po« lju, kljub svojemu slabemu zdravju, kar je pri njemu posledica svetovne vojne. Enako so se tudi vsi odseki v jedrnatih besedah zahvalili in poslovili. Prehitro je minil od« merjeni čas in raziti smo se morali. Ljud* stvo pa je dalo duška svoji ljubezni do njega v torek, ko se je peljal proč. Povsod so ga še vzadnjič pozdravljali in le malo jih je bilo brez solz v očeh. Mladina in tudi odrasli so ga pa vstavili na cesti izven mesta. Deklica praznično oblečena se mu zahvali v imenu vseh še enkrat za njegovo naklonjenost in mu poda šopek. Naenkrat pa je začelo kar deževati s šopki in cvetli* cami na njega od obeh strani ceste. S solz« nimi očmi se poslovi še enkrat od njih in jih blagoslovi. Oddrdral je voz ž njim, ostali pa so ga še zadnjič pozdravljali z robci, dokler jim ni izginil iz pred oči; ni ga bilo med navzočimi, da ne bi imel solzne oči. — Č. g. župni upravitelj! Naj Vam bode na tem mestu izrečena iskrena zahva« la za vse vrline bodisi v cerkvi kakor tudi zunaj nje. Ljubi Bog naj Vam podeli zdravje in naj Vas podpira na Vašem no* vem mestu. Tudi naša srca se Vas bodo hvaležno spominjala v molitvah.
Na njegovo mesto pa je prišel č. g. no* vomašnik Ivan Eržen, rodom Cerkljan. V upanju da bode hodil po poti svojega pred« nika ga vsi iskreno pozdravljamo in mu kličemo: »Bog naj ga nam ohrani mnogo let zdravega in čilega, Bogu v čast in nam v ponos!«
Književnost.
Mohorjeve knjige. Spet so došle težko pričakovane knjige Mohorje* ve družbe. Za neverjetno nizko ceno so dobili udje kar pet lepih knjig. Kdor ve, kaj se pravi v da* dašnjih dneh sploh knjige izdajati,
ta bo cenil prepotrebno kulturno podjetje in ga skušal vsestransko podpreti.
Zunanja oblika je lična, le legen* de sv. Frančiška v tem oziru za* ostajajo. Koledar je naravnost
vzoren. Vsebinsko so knjige bogate in mikavne. »Jelkin nageljček« je lahkoumevno čtivo z idealno ro« mantično zgodbo dveh mladih, ki jih usoda preganja, božja volja pa združi. Čita se lahko vkljub izbra« nim besedam. Kolački so najbolj posrečena in najbolj potrebna knji« ga. Želimo iz srca. da ne bi ostali v omarah in na policah, temveč da bi jih starejši čitali mlajšim. Slike so prepovršne, dasi vsebini lepo odgovarjajo. Koledar je pester. Preveč je pa v njem kanalske zgo« dovine. Legende sv. Frančiška so nežno delo, ki plemenitijo srce in slikajo preproščino, ponižnost in otroško vero Asiškega ubožca. Pri vovrstno delo je »Luč v temi! Kliče v markantnem slogu v spo« min življenje bogoiskateliev, ki naj bi bili naši mladini vzor. Prevajalci so ohranili samostojnost in klenost izražanja, zato je knjiga vredna iz* virnikov in jih v plastiki mestoma celo prekaša.
Hvaležnost Mohorjevi družbi je vse premajhna, ako ji ne sledi de* janska podpora. Vsa društva naj po svojem članstvu pridno agiti« rajo za nove ude in s premislekom čitajo knjige pri društvenih večerih. Obojega sta družba in njena knji« ževna izdaja vredni!
Vinko Vodopivec: 1. Pesem za posvečes vanje nove cerkve ali novega oltarja. — 2. Pesem v čast sv. Cecilije. (Za blagosJo» vitev novih orgel.) Gorica 1926. Prodaja se se v katoliški knjigarni v Gorici. Cna 2 L. Kanonik dr. Kimovec je v »Cerkvenem Glasbeniku«, številka 1—2, 1926 te skladbe tako le ocenil: »Dva zelo preprosta, pa hkrati učinkovita zbora, ki ju bodo povsod radi, lahko in z uspehom peli. Najlepši bo srednji del »sv. Cecilije«. Pesem sv. Ceciliji na čast bi se smela tudi ob kaki drugi pri« liki glasiti z naših korov in ne samo na njen god ali pri blagoslovitvi novih orgel.« ob tej priliki priporočamo tudi' Vodopiv« čevc »Evharistične« in »Marijine«.
Sveti Stanislav Kostka. Življe« njepis. Za 200 letnico kanonizacije (31. XIII. 1926) spisal Martin Štu« lar, vzgojni vodja v zavodu sv. Stanislava. Str. 176 s seštimi sli= kami.
O prazniku Vseh svetnikov se bere pri sv. maši Razodetje sv. Ja« neza: »potem sem videl veliko mno= žico... iz vseh rodov in narodov in jezikov, stoječo pred prestolom božjim vpričo Jagnjeta.« Med te« mi rodovi in narodi in jeziki smo seveda zastopani tudi Slovani, po* sebno odlično pa katoliški Poljaki. V najviharnejši dobi, v 16. stoletju, ko se je luteranstvo z vso silo ši« rilo po Evropi, je dala Poljska Cer« k vi tri izredne zagovornike katoliš« ke vere, ki so vsak po svoje neiz« merno koristili svoji domovini, pa tudi vesoljni Cerkvi: svetega ško« fa, pozneje kardinala St. Hozija (1504—1579), velikega organizator« ja in učenjaka; o. Petra Skargo D. J. (1536—1612), slovečega govorni« ka, ter Benjamina med svetniki Stanislava Kostko. Stanislav, ki je umrl v cvetu let, v osemnajstem letu svojega življenja je bil tudi v pobožnosti sin svojega naroda: glo« bokočustven, postrežljiv, prijazen. Samo srce ga je bilo. Njegova otroško preprosta pobožnost do Marije in sv. Evharistije je že ta* krat imela čudovito privlačnost do src sodobnikov, zlasti dijakov, in jo ima v nezmanjšani meri še da« nes. Videli smo že morda kje sliko, kako Stanislava angel obhaja, ali kako mu — v bolezni — Marija da Dete božje v naročje; toda poseb« ne razlage v našem jeziku še nismo čitali. Zdaj imamo v tej knjigi i slike i temeljit življenjepis, prvi v slovenskem jeziku, obenem pa spi« san po najboljših virih; obširnej« šega niti Poljaki sami nimajo. Sto lepo knjigo tudi mi Slovenci res vredni in dostojno proslavimo dve« stoletnco kanonizacije tega slo« vanskega svetnika. Očetje Družbe
Jezusove, pisatelj, tiskarna v Kra* nju, vsi so se pošteno potrudili, da so nam podarili to lepo knjigo.
Naj bi jo vsi vzgojitelji oskrbeli svoj'im učencem, starši svojim otrokom kot Miklavžev, božičen ali novoleten dar. Spada pa tudi v knjižnico vsakega Kat. prosvetne* ga društva, vsake Marijine družbe. Od sv. Stanislava se moremo vsi učiti posebno dvojno, v naših ča* sih tako potrebno: ljubiti Marijo in sv. Evaristijo. Knjiga se dobi pri upravi Glasnika, Ljubljana, Zrinj* skega 9 za nizko ceno broširan iz* vode 20 Din (s pošto 21.50 D), v pol platno vezana 25 Dn (s pošto 27 D), v celo platno 30 Din (s pošto 32 D). Knjiga ima tudi šest lepih slik in prav lično, izvirno zunanjo obliko iz šole našega velikega umetnika, g. prof. Plečnika. Sezite po knjigi in berite jo!
Za knjižnice. — Katoliška knjigarna ima na prodaj Izkaznice za knjižnice. Rubrike so: Tek. štev. izposojene knjige. Naslov
knjige. Znamenje knjige. Izposojena dne. Vrnjena dne Zadaj poslovni red. Izkazni* ca. ki je na lepenki, je koristna nele za društva, ampak tudi za župnijske knjige in etlo zasebnike, ki knjige i/.posojujejo. 100 izvodov stane 10 L.
LISTNICA UREDNIŠTVA.
S. H. v Livku: Pošljite uganke v pregled g. uredn. P. Butkoviču v Zgonik (Prosecco).
Fran Ljubomirov: Lepo misel si odel v nekoliko nerodno obliko. »Prerod« v Ljub* ljani bo prve pesmice vesel, druga je piškava.
Domen: Prav lepa hvala za sliko!
Dopisnikom: Potrpljenje! Slike in posla* no uvrstimo polagoma.
Dekliški krožki tožijo, da nimajo pri« pravne snovi za dekliške večere. Sedaj imamo na razpolago prelepo knjigo, katero naj takoj naroče pri tajništvu, dokler ne bo razprodana. Pošljejo naj nemudoma po pošti 7 lir. Brez vplačila knjige ne razpos šiljamo. Hitite z naročbami!
	liilill........1				
Uganke.
(Urednik: P. Butkovič, Zgonik).
KOLO.
(Ljudo, Sv. Jurij.)
Rešilce in rešitve priobčimo v zadnji številki. Kot nagrado razpisujemo prelepo knjigo »Kadar rože cveto«.