945 Vladimir Gajšek, Beli list FRANC ČERNIGOJ, SVETLOBNE LUSKE Uvodni tekst v pesniški prvenec Franca Černigoja — Svetlobne luske,* lahko bi mu rekli miselno vodilo zbirke, v ekspresivnem jeziku razkriva avtorjev odnos do lastnih življenjskih možnosti: »Ničesar ne bom spreminjal.« Zavest linearnega toka bivanja, deziluzionističnih stopnjevanj, vključuje in dopušča kljub življenjski treznosti možnost inkarnacije, samouresničitve, mimo naravnega toka stvari in dogodkov. Uvodnik implicira obe možnosti: akcijo in njeno odsotnost, obe sta navzoči v potencialni obliki, iz katere je možen miselni stop v zbirko. Svetlobne luske so razdeljene v pet ciklov: Križišča so moje postaje, Hiša, ki ne poje več, Visoko na nebu se ljubijo v objemih plesaje zginevajo beli oblaki, V tihih večerih ostajam sam in Sivo morje obliva skalne čeri. V prvem ciklu se uresničujejo napovedi iz uvodnega teksta; v impresijah iz narave: Dolga gaz, Prva slana in refleksijah lir-skega subjekta se združujeta predvsem dva izpovedna, stilna in idejna tipa: impresionistični in refleksivni. Vtisi narave v brezglagolskih verzih spominjajo na Kosovelov tip impresionistične poezije, vendar je opaznejši miselni drugi pol, v katerem si izpovedujoči subjekt v eksistenčnih stiskah: Skrb, Prva slana, Križišča, Ne maram, Zadnji krajec, izoblikuje življenjski nazor. V pristajanju na osamljenost človekovega položaja v svetu, bivanjskih stisk, bi lahko iskali stike s filozofijo eksistencializma, vendar se avtor čiste deklaracije izogiba. V drugem ciklu, Hiša, ki ne poje več avtor najprej oblikuje tip impresionistične poezije, tako da se izogne sleherni opisnosti dogajanja. Funkcijo gla- * Franc Černigoj, Svetlobne luske, (založba Obzorja, Maribor 1975, opremil France Anžel, str. 72). 946 M. Zlobec gola prevzamejo samostalnik, pridevnik in prislov in na način konstrukcije dopolnjujejo pesemsko montažo (Vršički). Drugi opaznejši oblikovno stilni del cikla predstavljajo teksti Zima, Cesta je črna in Hiša, ki ne poje več, v katerih avtor z antropomorfizacijo sveta ohranja retrospektivno skušnjo sveta. V tekstih Pesmi, Bal sem se, Prihajam od TAM, Po starih poteh, Onkraj ceste, išče France Černigoj možnosti »čiste« človekove eksistence, v skladnosti bivanja in bistva, najde možnost uresničitve v že minulem otroštvu in vzpostavitvi novega, trdnega teleološkega sveta. Černigojeva refleksija ne zanika novih življenjskih možnosti, vendar samo v vrnitvi v stanje, ko sta se človekova volja in njena uresničitev infinitezimalno približevali v svetu, ki je prej odsev vizij in predpostavk kot pa pojavnost kot take. Je to temeljno nasprotje tudi drugega cikla? Neskladnost stvari s spoznanjem o njih še ne pomeni, da bi se avtor izognil pristajanju na resnico, prej bi lahko rekli, da se resnica kot način te skladnosti nenehno izmika lastnim spoznavnim zakonitostim, kar daje avtorju nove stilne in izpovedne možnosti. V tretjem ciklu, Visoko na nebu se ljubijo v objemih plesaje zginevajo beli oblaki, oblikuje Franc Černigoj en sam motiv. Prvič in edinikrat se v pesniškem prvencu pojavi ljubezenska tematika. V uvodnem Zaporedju v triadi: nedolžno—zrelo—preživeto na način stopnjevanja linearnega življenjskega toka avtor pristaja na splošno evolucijo, vendar je vsebinsko in motivno natančneje še ne opredeli. V nadaljevanju cikla je v izoblikovanju ljubezenskega motiva navzoča predvsem evolucija medčloveških ljubezenskih odnosov: od trdnejših vezi (erotika Franca Černigoja je vseskozi čutna, zrela, ne pa platonska) do resignacije in ljubezenske odtujitve. V tekstih Ženska in Tvoj sem zaide avtorjeva izpovedna moč v izrazito šablono in izpovedno šibkost. France Černigoj pristaja na ljubezen v njeni darovalno-sprejemajoči obliki, v njej najde možnost, da trenutno uresniči smisel človekovega bivanja, sreče, večnosti, in kar je še podobnih izrazov. V tekstu Beg med robido avtor povzema stilno-kompozicijski način brezglagol-skih verzov iz znane Kosovelove Slutnje, kar ponovno govori v prid domnevi o delnem Kosovelovem vplivu na Černigojevo poezijo. V četrtem ciklu, V tihih večerih ostajam sam, se v avtorjevem pesniškem opusu pojavijo novi motivi, v katerih avtor na novo določa človekove možnosti v svetu. V življenjski zrelosti, umirjenosti (Misel) se pojavljajo koz-mične vizije, spoznanja človekove majhnosti in nepomembnosti, življenjska mora, nespoznavnost sveta, slutnje smrti in pristajanje na naravo kot edino resnično človekovo zaznavno možnost. Besedilo Večerni obred oblikuje avtor kot nekakšen sakralni ritual z ustreznimi emblemi vizijo srečanja s smrtjo, slutnjo človekove minljivosti v zavesti »grešnega« človekovega življenja in blodnjaku neznanih krivd. Tekst Poletni večer in Padajoči sneg aktualizirata že znani avtorjev impresionistični slog. Opis ali vtis iz narave je samo dokaz resničnosti in pristnosti realno bivajočih stvari v odnosu do človekove zavesti, katere spoznavne možnosti so neznatne in spremenljive. V tekstu Konec sveta se refleksija nagiba v pesimistično vizijo kozmičnega konca. Zbirko Svetlobne luske končuje cikel Sivo morje obliva skalne čeri. Avtor stopnjuje motive prejšnjega cikla: motiv življenjske stiske, smrti, končnosti, vdanosti v življenje in smrt, kaosa, nesvobode, samote, vendar tako, da v tekstih ni opaznega upornega lir-skega subjekta; Černigoj se prej umika v naravo, simbol naravnega toka stvari, kot da bi z lastno življenjsko zmožnostjo rušil evolutivni življenjski tok. Je to življenjska umirjenost, treznost? 947 Franc ČernigoJ, Svetlobne luske Černigojev pesniški prvenec Svetlobne luske je že v uvodu nakazal moto v ideji: ničesar ne bom spreminjal, konec zbirke z epilogom Zemlja, usmiljena bodi, že priznava sklenjeni živ-ljenski lok, doživetost življenja v njegovih skrajnih legah in možnostih. Černigojeva poezija je motivno dozorela, čeprav je med teksti opaznih nekaj motivnih in jezikovnih klišejev (Ženska, Tvoj sem), ki bi jih avtor iz zbirke lahko izpustil. Opazen je avtorjev odnos do narave. V Svetlobnih luskah dobiva narava funkcijo možnosti človekovega notranjega očiščenja, preverjanja lastnega trenutka v življenju in svetu glede na absolutno realnost: naravo. Avtor pristaja na variacije človekovega spoznanja o svetu, od zavesti o različnih možnostih človekovega življenja, do pristajanja na pasivnost in nemožnost. Ob človekovem položaju v svetu je narava katalizator in merilo njegove življenjske poti. Teksti v pesniškem prvencu ohranjajo osebno izpovedni karakter, avtor uporablja v precejšnji meri impresionistični stil, ob njem pa refleksijo in meditacijo, ki pa nočeta biti niti deklaracija niti didaktika. M. Zlobec