SLOVENSKA BČELA. -->>> Kmalo krijejo njene majhne nožice debele vitežke škorne. Njena tanka oblekica se spremeni u bojno haljo. Terdi oklep obdaja njene rahle persi, in njeni zlati le tančice navajeni lasci gledajo zdaj izpod kape vojaške. Njena bela desnica seže po brilkoj sabljici, in jo krepko povzdignuvši reče svojemu možu: »Zdaj pa le urno na boj, da je pred naša—zmaga ali pa sinert!" Kakor blisk zapustita oba zdaj izbico in naenkrat stojita pred Zrinjitom. Mož mu pove, kaj da se je zgodilo, in prosi svojega zapovednika, da bi dragoj ženki dovolil na Ejegovoj strani umreti. Zrinji viditi tako zvestobo je silno ganjen in privoli velikim veseljem, kar je želja zvestih zakonskih. Kmalo stojita mož in žena jeden pri drugom u junaških verstah. Strašni boj se začne. Boja nevajene roke mične junakinje tako krepko s sabljo mahajo, kakor da bi se bile sto in stokrat s kervoločnim Turkom na mejdanu morile. Na strani svojega moža se tako hrabro bojuje, da se vse čudi nad njenim pogumom. Nesrečni boj se bolj in bolj svojemu koncu bliža. Že leži Turkov kol listja in trave na tleh, ali tudi ker.šansko hrabro kardelice pade skoro do zadnjega momka. In ko drugi dan turški divjaki kupe ubitih u kraj spravljajo, najdejo dva trupla, ktera sta si še mertva srečo dajala. Bila sta trupla moža in žene, ki sta si bila zvesta do smerti. — Josipina Turnogradska. Rožica. Rožica mila, rožica zlata Na vertu je stala, Rožica mila, rožica zlata Se britko jokala. Pa memo popotje deček mlad, Rožico miluje, rožico zlato: Kaj rožica ti pretakaš sol žice '? Al sapa, al slana te je ranila? I rožica zlata, rožica mila Pa njemu tako je odgovorila: 0 me ne morje strupeni hlad, 1 slana nemila ni me ranila. Vesela ogreva me še pomlad; Alj senoseki so pokosili Tovarša mi in tovaršico; Zatoraj zdaj prelivam solzice Zatoraj, moj Ijubček preljubeznivi! Rožica mila, rožica zlala Na vertu je stala, Rožica mila, rožica zlata Se britko jokala. (Iz lj. Slavije.) 17* — 132 — Napitek ljubezni. ( P o I s k a narodna povest.) I. Pred mnogo mnogo letami, ko se je še križ vere, na polju postavljen, na cesto (pogosto) paganskega drevesa dotikal, je stal na temenu gore der-ven grad. To celej gori ni raslo ne jednega drevesa, kot straže svobode in tihosti. Samo vsehnulo korenje—kot kosti pomerlih dreves — se je prepletalo po golem pečovju; v dolini pa je šumela reka Skava po skalna-tej strugi. Samotno je živel v tem gradu gospod Tobias ali cerni Dobeš, kakor so ga sploh imenovali V ruskej vojski je bojeval s Boleslavom Hrabrim v Kijevskej zemlji; odkar je pa povelništvo Herman prevzel, ni opustil svojega grada. On se ne mara za vojskne priprave po izgledu drugih gospodov in junakov, timveč on odpociva po ruskih bojih in premišluje veselice in sladosti mesta Kijeva. Tam v stolnem mestu nek-dajnega Vladimira, v mestu s zlatimi vratami, se je zibalo njegovo serce v slastih razujzdanega živlenja. Minulo je že drugokrat deseto leto. Ni mogel še vbeliti čas njegovih černih las, ne vgasili mu plamen njegove zenice (punčice), ne vpokojiti poželenja njegove razujzdane duše; černi Dobeš je bil strah skerbopolnih mater in cvetečih devic. Nekaj dalej od grada na unem bregu reke so stale semtertje raz-trošene koče (bajte) gorjanov v sčnci zelenolistnega drevja. Nobena stezdica ni peljala od tih hišic do grada. In naj bolj zadi od vsih v bukovem, dobovem in lipovem gaju je stala kakor v zelenej kletki samotna hišica s krasnim pokrovom: bilo je to prebivališče zamožnega tkavca. Pa zakaj se trudiš, stari moj Tadan (tako je bilo tkavcu ime) ohranili snežnobelo svojo gerlico — zastonj jo pase tvoje očetovsko oko. Tvoja roka je ne ohrani. Krasna devica Eva je vgrabljena, — na visoki grad odpeljana. Zastonj si ruješ sive lasje svoje brade, zastonj preklinjaš dan, kterega ti je bilo milo dete rojeno. II. V krasno okinčanej sobi (jispi) na gradu sedi samotna, pred nekoliko dnevi ugrabljena Eva. Toliko solz je že prelila, toliko vzdihlejev že poslala k Očetu, da je naposled omedlela in prav sladko zadremala Zbudila se je spet v sladkobolnem premišlevanju. V bele ročice si zakriva nježno obličje. Svilotenki in rumeni lasje se jej vsipajo ne razčesani čez pleča; zakaj ni jih mogla pogladiti skerbna očetovska roka. Misli in misli. Zdi se jej, da se že bliža konec strašne pritomnosti (pričujočosti); meni že viditi očetovsko hišo, slišali glas preljubljenega očeta. Pa komej si odkrije obraza, komej se solzopolnimočesom po sob, « ozre, vstrepeče po vsih udih. Cela grozna nesreča se jej stavi pred dušo. Eva zvija rokami in se joka. Veliko krasnejša in Ijubeznivejša je viditi v joku, ravno kot cvetličica po juternem dežju. Nekdo stopa po predsobi. Dervena podlaga se močno trese pod težkimi koraki. Dveri zaškriplejo in se široma odpro. Noter stopi černi Dobeš. Eva vstrepeče. Zakrije si lice pred černim obrazetn Dobšovim, s globokimi^ brazdami preprežanim. Kakor z dveh žarečih voglov pošilja s svojih černih oči iskerne slrele preslrašenej devici. Ona vboga, slaba se trese kakor tenka pajčina na povetriju. Vslopivši do sobe sneme Dobeš visoko medvedjo kapo s glave, odgerne si na levo stran lasje in pogladi si brado, rekoč: >;Pri mojej bradi, krasna devica!" Stopi bližej. Pri stolu postoji in vpre se s pravico na naslonjalo, in naslonjalo se prelomi. „Pri bradi mojega očela! ta gorenka me je očarala. Eva, predraga Evinka! ali ne vidiš, da sem gospod in žlahl-nik, da sim li naklonjen, da te ljubim. Oj pozabi siromašne bajtice, pozabi starega očela. Dal sim mu verč sladkega meda zanesli On se bo tega radoval. Ali tebi, draga Eva, bi dal, kar si koli poželiš. S biserjem in žlahtnim kamenjem te bom okinčal, oj le izreči jodno samo prijazno besedico, da sim ti mil. Govori, predraga devica!" Sedaj stopi k devici. Pa čim bolje se jej bliža, tim dalej ona na zad odstopuje zdaj k oknu zdaj k steni. Zraven se pogerne s ogrinjalom kakor bi se v taistem skriti hlela. Dobeš postoji in gleda in vpira oči v obličje device kakor v kako sveto, jasno sonce. Pa, kaj se je zgodilo? Oni nezmerni Dobeš, dereč ropar toliko nedolžnih žertev, je stal pred Evo slab in krotek kakor jagnje, ktero se na nitki voditi daje. V gradu je vse polno o ljubeznivosti in krasoti gorenke, klera je jedina nevkrolnega gospoda premogla. Celertega dnu je slal oslareli oskerbnik, verni gospodinov svetova-vec, pred njega obličjem. »S lukavščino in zvijačami se volki lovijo. Jaz bi toraj svetoval, s čarami poskusiti in tako babo poiskali, da bo terdovratno devico k ljubezni prisiliti znala." Dobeš poseže v skrinjo in pest srebernikov poda v dar staremu oskerbniku. »To tebi za dober svet.» In spet seže do skrinje. »To za babo, ki Evo u ljubezen prisili." S dobro mislijo je odšel oskerbnik iz sobe. III. Megle so se berž v jutro po zemlji razprosterle; pa sonca vendar ni vidili, če je ravno že zdavnej na nebu. Eva*stoji zamišljena pri oknu. Krasne oči povzdiga do neba. Tam si hoče tolažbo iskati. In spet se ozira in obrača po sledih bajlice, ki se je tam za šumečo reko vsred lipovega gaja belila. v Zdolej pod gradom pa se živo razgovarja oskerbnik s neko babelo. Ze je jej naštel peneze in zapeljal jo na grad; zakaj obljubila je, želje gospodina izpolnili, spočitaje, da je z Babje gore in se na čare in vraže (copernije) dobro razumi. Noben človek ni imel tacega pogleda, da bi bil Dobešu v čeme oči gledali mogel; vendar oko copernice je sterinelo v njegovo oko, kakor bi holla v njegovem obličju mesta iskati, kamor bi strup svojih copernij prenesti zamogla. Kader je odgovarjala, se je tresel njen glas. »Terdovratno devico je treba s ljubeznijo do vas navdati. Zatorej moram skrivaj napitek ljubezni zvarili.« »Ako mi to doženeš, dam ti toliko srebernikov, kolikor jih v predpertu od zemlje vzdignuli moreš.« »Slišite, mogočni gospod! najte mi vse po volji izpeljali. Hočem li napitek ljubezni zvariti, je ini neobhodno mnogo reči potreba: treba ini je časa tri dni in tri noči; zakaj o treh jutrih si imam roso, o treh večerih korenje in o treh polnočeh papratji cvet sbirati. In v tem celem času ne sme nobeno človeško oko vjetnice device viditi.« »Naj se zgodi, kakor hočeš. Vendar pomisli si to dobro, stara copernica, in če černega Dobeša še ne poznaš, poglej mi v oko, in vedi, da me černega ne kličejo zastonj. Ce pa tvoje copernije nič ne zdajo, naj tvoje kosti v mojih rokah zaherščijo. — Glej, tam drevo na griču?« — S tiin pokaže s perstoin na vislice, na kterih so se še kosti obešenca majale. »Tako naj se tudi tebi zgodi." — IV. Drugi dan že teče, kar se baba s čarami vkvarja. Dobešu se zdi, da se zdaj ure veliko lenivejše polakajo; zakaj na mah bi rad objel devico, v klero se je zaljubil, objel jo, kakor objame ljubljenec ljubljenko svojo. Komaj je tretje sonce za gorami zapadlo, že je Dobeš na nogah. Dervena podlaga v izbani se močno otresa pod njegovimi težkimi koraki. Kljuka dver zaverzla in duri se široma odprejo. Dobeš prekorači prag, pogleda okoli po izbi, že ima besedo v ustali pa glej, on stopi spet nazaj: osup mu zaderži besedo. Na tisovej klopici je ležala Eva, bela kakor oblačilo, do kterega je bila od čela do pet zagernjena. V spanje je bila zazibana. Do njenih perslov je bil vložen bel križek. Zdelo se je, kakor bi ga res perslici derža!i. Oko na pol zalisnjeno, lice obledelo, usta sinjomodra, nekaj odperta; ravno kakor bi bile poslednje besede očenaša došeplale. Zraven spijoče device sedi copernica, glavo ima do pers naklonjeno in iz nje prekrižanih rok visi patnošter s debelimi grolami do zemlje. Černi gospod, vidivši spijočo ljubljenko, se bliža natihoma copernici. »Kaj to vidim, ljubljenka zaspala?« »Na veke vekov," odgovori starka možkim glasem. Dobeš je onemel. Dolgo je terpela globoka lišina. Nazadnje se oglasi s preinen-jenim glasom copernica: bil je to glas inožki, glas Tadana, očeta prevboge Eve. »Zares, zares, je bila ta devica draga staremu očetu, ona je bila podpora, tolažba, zvezda moje starosti, draga mojemu sercu, kakor nobena stvar na svetu. Pa vendar jes sam sem jej vlil v nje golobičje usta one kapljice, ktere so jo usmertile. Jes sem viastneinu detetu smert prinesel pogubivši krasno telo, da bi krasno dušo pogubljenja ohranil. .. lahko je končala devica v mojem naročju.« »Prokleti!" zavrisne Dobeš in se verze kakor divja zver na slabega slarca in ga zagrabi obema rokama za gerlo Tadan ni rabil k svojej obrani ne roke ne glasu. Samo iz stisnjenih pers se je rival težki oddih za oddihom, zmiraj težej in težej. S njegovih ust se kri pocedi ■— starec je došeptal poslednjo besedo očenaša . . . Amen! (Svobodno po Lumiru.) B u d e 1 n i pik. Tergal rože sim cveteče A. bolest bučele žela Sred cvelliškega kardela, Kmalo prejde, kmalo mine, Zelo u roko bodeče Vse drugač pušica Ljela *) Vtisnula mi je bučela. Nam useka bolečine. Ni jih konca, ni jih kraja, Ne po dnevi ne po noči, Hudo ta bolest razsaja Ni ustaviti je moči. (Iz ljub. Slavije). Zgubljena koza. v 7 Lin ponižuje se solnce za sinje gore, s sladkim posmehlejein vzame slovo, i le zadnji žarki blišče nad zeleno šumavo Rybotcosko z »lahko nočjo" se s lihimi logi posloviti. Svojo čedo zbrati se vzdigne Selon, mladi pastir; glasno doni njegov rog po tihi planjavi i kmalo se zbere trudna čeda pri sludenem vodnjaku, si žejo soparnega dne pogasili. S skerbniin očesain prešleva čedo; pa zastonj išče njegovo oko med tropom naj lepšo dojenico cele čede. Boji se domu k inaleri v beli dvor, ker se nje skerbnemu očesu nikdar ni kej odtegnilo. Žalosten se poda nazaj med gosto germovje; terga si lahno obleko, rani si bele roke. Kliče, trobi, vpije; pa le jek mu odmeva. Med stermečim skalovjem, skoz sterm in germ, čez vlak i tlak išče, pa žalibog, zastonj zgubljeno kožico. »Tako mi Boga! sam seboj govori, to ne more biti samo na sebi! Kader li ktero zgubim, vselej je ravni ta saina. Že na jesen je begala, i klaverno saina hodila. To mora biti huda čara —vni še zadosti, da sim jo že petkrat v Certoriskem jezeru napojil." Že je vse upanje', kozo naj lepšo dojenico celega tropa še dobiti, zgubil, i žalostno se verne nazaj prek žurečega potoka. Ne sliši sladkega spevanja gojzdmh *) Jjjel = bog ljubezni. prebivavcev, ne bližnjega slapa gromenja; ne čuti hladnega vetra, ki mu mokro čelo hladi. Bez miru naprej dirja po krasni planini. Pa na enkrat se predrami iz svojih domišlij, i — čuda pred seboj zagleda svojo kožico s ovenčanimi rogmi. Veselje ga prevzame, i z veselim vriš-čem priskoči kozo objeti; pa skokoma odide in jo naravnost proti zelenemu gaju zavije. Vdari za njo, pa tu zagleda kozo — naj lepšo do-jenico celega tropa — kraj krasne devojke, ribča mlade hčerke Jaronke na mehkem mahu pod koščato jelšo sedeti. Jaronka ji venča z vencem naj krasnejših cvetlic koščate roge, s tolsto travo pita naj lepšo dojenico celega tropa|, Selona milo živinico; osupnjen pa stermi pastir v nježno devo, ktere svitli obraz je v sanjah gledal, nje medena usta v plamteči ljubezni okušal. Stopi naprej v Lade sveti hram, tiho z veselim sercem se bliža Jaronki — ribča krasni hčeri — i kmalo se v občutju čiste ljubezni okleneta. Radonievič. Kako milo, kako bridko se stori zaročniku, če ga nemila osoda ali hudobni ljudi preljubljene svoje zaročnice, ki je mu bila izvir vse njegove sreče, nemilostljivo oropajo! Samo jedno je še, kar mu ostaja kar ga tolaži, namreč spomin minulih dni, spomin presrečnih časov, ki je jih s svojo predrago ljubljenko vžival. Ravno tako je s nami in našim slavjanskim narodom, kteri je že v časih, ko so drugi narodi še v neznanstvu zevali, naj krasnejše cvetel in po svojih znanostih in umetnostih na daleko in široko slovel. — Jasno nam to pričate dve slavjanske mesti, Venelia in Vineta, obedve vladarice slavjanskega morja, *) ta na severju, ona na jugu, ta kraljica od Balta, ona kraljica jadranska. To ste nam najkrasnejši zvezdi na obzoru slavjanske dogodivščine, kteri nam jasno dokazujete, da naš narod nikdar ni po bojih hrepenel, moril, plenil in požigal; timveč da se je vselej za mir in pokoj, in za vse umetnosti mira trudil in poganjal. Tako so postali naši prededovi izvir premnogih kreposti, ktere starinski spisatelji s nadušenjem slavijo in hvalijo. Ja , resnično je govoril učeni: Lutzow (Geschichte von Meklenburg S. 15) Wahrend die germanischen (und andere) Volker in blutigen Ausrotlungskriegen Knechtschaft, Tod und Liinderverderbniss herbeifuhrten, lohnte unsere Vineta, severna Venetia Vasy> naše časy, Casy davne slavy, Ked' sa naše vjaly Slovenske zastavy! Boli sme my boli Mezi narodaini, To čo je ten Krivan Nad tirni horami. (Slovaška uar. pfsem ) *) Že lJlolomeo (okolo 1. i75 po Kiistu) in y.a njim Marciau Herakleota zoveta današnje Baltiško morje: zatok slavjanski. fleissigen Wenden der ruhige Besitz ihrer neuervvorbenen Lander, deren Anbau und Urbarmachung sie sich angelegen sein liessen.«—Pa na svetu ni obstanka, vse je premenam podverženo. Žalostno resnico teh besed so skusili tudi Slavjani. Od slave naših prededov je nam samo gol spomin še ostal. Severno Vineto so nam Nemci vkončali, južno Italiani oteli; nam je ostala samo ponosila svest, da ste obe mesti delo Slavja-nov, delo naših prededov. Ta misel naj bo nam ponos in tolažba, naj nam to poverile, kar je nam sadajnost vskratila. Naj nas spodbada na dela slavna in velika. Vspomin slavnih naših sprednikov naj porodi u nas vročo željo taiste slave in tega, po čem so jo slekli, t. j. žejo znanosti in tergovine, umetnosti in obertnosti, gostoljubja in delavnosti. Tako se bo naš duh v spominu slavne minulosti s svetlimi njenimi deli ohrabril in okrepčal, očistil in preporodil. Kdor se hoče s jadransko Venetio upoznati, ga zavernemo na iz-verstni Kollarov »ceslopis." Mi pa se hočemo s našimi čitatelji v duhu podati na bregove Baltiškega morja in ga voditi po razvalinah severne Vinete. Vendar, dragi moj, ne pričakuj, da ti jo bomo natanjčno opisali : zakaj ljudska zloba si je prizadjala, še clo spomin toli slavnega mesta zbrisati, in kar je pustila, to je huda osoda upropastila. Samo slabo senco boš vidil od vsega, kar je bilo; tvoja namišljivost li mora dodati, kar manjka; ona ti mora iz posameznih kamenčičev, klerim je grabežljivo morje še prizaneslo, pozidati mesto, kakor se je jednoč proti nebu vzdigalo. Vprite oko na krajobraz (mapo) donešnje Germanije, poglejte njezino severno strano t. j. donešnjo Prusko, Meklenburžko, Oldenburg, kratkoma vse zemlje med Odro in Ljubjem (Elbe) in še dalej prek tih rek, kjer sedaj sami Nemci stanujejo, so bile za Kristusovega rojstva vse le dežele naseljene od Slavjanov, slavnih zavolj svojega bogastva in za tiste čase imenitne prosvete (omike). Clo nemški pisatelji niso mogli našemu narodu krasnih in hvalevrednih vlastnosti odreči; tim-več se v tem vsi sjedinijo, da so Slavjani še pred Nemci na Nemškem polje obdelovali, rude kopali, denarje kovali, platno tkali, v slikarstvu in kipotvorstvu silno napredovali, zraven pa tudi s vsimi izobraženimi narodi tistega časa neprestano kupčevali ali teržili. V tem krasnem času narodnega cveta, ko so jim kervave vojske in okrutna progonstva svojih sosedov še nepoznane bile, so Slavjani tako stopnjo blagostanja in bogastva dosegli, da so mnogi inostrani potniki njih zemljo s Palestino, t. j. s zemljo, kjer mleko in med teče, prispodabljali; zraven pa s to pohvalo zavist taistih zbudili. — Različni naravni in umetni pridelki, so Slavjane že rano nagnali na tergovino pomisliti, ki bi njih obertnijo podpirala. Zatorej so postavili na morskem bregu gradove in mesta, pozidali morske ladjostaje in se kmalo s ostalimi kupčevavnimi narodi upoznali. Po preiskovanju Safafikovem (gl. Slovanske slarožitnosti str. 89) so bili verojetno že za Thalesa (600 pred kr.) gotovo za časov Aeschy-la, Sophokla in Herodota (400—449 pred Kr.) jantar (Bernstein) iz da-nešnjega pruskega primorja v doljne zemlje, posebno u Fenicio in Gerško vozili in s taislim tudi za vreme rimskega vladanja kupčevali. Tri so tedaj pole tergovci imeli. Pervi, in kakor se zdi, naj starejši, je šel od baltiškega morja, prek nepoznatih tatranskih pokrajin, po vsej priliki po zapadnej Dvini do reke Dnepra in odtod do gerških naselbin (kolonij) na bregu černega morja, posebno do Olbije, ki je bila tam že okoli 1. 665 pr. Kr. postavljena. Tim potem so Gerci, Skiti in drugi iztočni narodi jantar, kerzno in žito dobivali. — Drugi ravno tako star pot je deržal po poljanah današnje Poljske, prek Tatre, po Považju (Wagthal) u Panonijo tje do morja Jadranskega, k njih južnim bratom Venetom. Gradovi Calisia (Kališ), Carrhodunum (nedaleč od Krakova), zatim Ce-lemantia in Carnuntum (od kterega se še dandanas nedaleč od Dunaja razvaline vidijo) so bile glavne postaje na tem polu. Za gotovo se ve, da so po tem potu že za časov Herodola kakor tudi poznej jantar izva-ževali. — Tretji zapadni pot je vodil prek Nemške u Galijo, sosebno u Massilijo, kjer so Feničani jantar kupovali in u daljne zemlje razprodajah. — Tako piše o tem Herodot, Plimo, Strabo in drugi prestari ger-ški in rimski pisatelji. Priča tega so tudi starinski gerški penezi, kterih so v naše dni v pruskem pomorju izkopali. Nemški spisatelj, kleri je pod imenom Bavarskega zemljopisea poznan (živel je okoli 890 po Kr.) pripisuje Veletom, slavjanskemu na baltiškem bregu naseljenemu rodu, 95 mest; zares preveliko število za tisti čas. Pa le malo jih je, od kterih dogodivščina kaj poveti ve. Od mnogih razun imena nič ne vemo, od drugih nam pa dogodivščina še c!o imena ohranila ni. — Sem spada Ralara (Retra), Arkona, Bolegost, Belgrad, Bukovec (Liibek), Velegrad (Meklenburg) i. t. d. Ali vse te mesta je glasoviti Volin t. j. Vineta, kakor mesec ostale zvezde, s svojo svetlobo nadseval Kjer se reka Odra v baltiško morje staka, je velik zatok. V tem zatoku se najde 4'/, □ mil prostran otok Volin ali Velin, kterega so bili Veleti ali Ljulici, veja Slavjanov, že v 5. stoletju po Kr. zavzeli in se tam naselili. Te otok je bil naj bolj na glasu v dogodivščini Slavjanov sredoveka, in scer zavolj mesta, ktero je na njegovej iztočnej strani stalo. Vsi ondašnji zgodopisci so ga kakor neko čudo razslavljali in v nebo kovali. Tri so mu bila imena; jedni so ga zvali Volin ali Velin, drugi Julin in tretji Vinetha. Mi se deržimo Šafarika, ki tverdj, da so ga pervim imenom Slavjani zvali, drugo so mu Danci in tretje Nemci dali. Safarikovega mnenja so tudi drugi historici, p. Langebeck, Keffenbrink, Wagner i. t. d. Iz stare dogodivščine tega mesta le malo vemo. To je pa gotovo, da je bil Volin v 9. stoletju najmogočniše, najbogatejše in preljudnato mesto ne samo cele Slavije *) temuč cele severne Evrope. Tergovina je privabila trumo narodov iz vsih stran sveta. Semkaj so dovažali Gerki, Indianci in drugi asiatski narodi svojo robo. Stanovnici tega mesla niso samo s obližnjo Englesko in Francosko kupčevali, temuč tudi tje do Carigrada. Na te način so si toliko blaga skupili, da so si clo navadno hišno orodje iz srebra in zlata napravljali. Zgodopisec, Adamus Bremensis imenovan (t J076) kakor očeviden svedok, Vineto ali Volin takole popisuje: »Pri stoku Odre, kjer se v baltiško morje izliva, daje imenitno mest0 Julin glasovito slanovališče okoli prebivajočim inoplemenikom in Gerkom j Mt n nnsi.jo, da JL. Slavja novo skovana beseda, da so j, s,le sadajni inatieii«' n ^ ■- Ten,u »i tako. Že Sašo Gra n- nat.cus (f >ao3) pisc „Rex Slaviae Sealcus." _ i» Helmold (t ,.,o) „ . , jam dudum in Slavia convaluisset. Ker se o slavi tega mesta mnogo in veliko skoraj neverjetnega pripoveduje, za dolžnost deržiin, o njem kaj spregovoriti, kar je spomina vrednega. To mesto je v istini zmed vsih, kar je jih v Evropi, naj veče; v njem stanujejo Slavjani s drugimi narodi, Gerci in inoplemeniki. Zakaj tudi Saksoni dobivajo pravo mestjanstva, nu pod pogodbo, da svoje kristjanske obrede očitno ne opravljajo. *) Zakaj vsi še v pagan-skih zmotah tavajo. V ostalem, kar se čudorednosli in gostoljubja vtiče, ni naroda, da bi bil od tega pošteniši in dobrotljiviši. To mesto ima robe vsih severnih narodov in >se kar je ličnega in redkega, u obilno* sti. (Ad. Brem. L. II, c. 12). (Ko ne c sledi.) Kratko številoslovje. (Dalje.) • ♦ x v Cvetertine. Iskali bodemo čvetertine, kakor poprejšne drobe; v ražčveterenju rajniša bomo dali opaziti, daje čveter, ali čveterlina rajniša petnajsti-ca, kojih štiri en rajni* snesejo; in tako bodemo dali kupovati 4 kose po 1, 2, 3 .... fl. in našli pravilo: da en kos vsakokrat toliko petnajstic velja, kolikor rajniš veljajo štiri. — Prav bodemo delali, ako olroke vadimo, da čvetertine, ki celine znesejo, n. p. 4/4, 8 4, 12/4 ... . kmalo na rajniše, in kar je črez v petnajsticah zraj-lajo; n. p. 4 merniki veljajo 18 fl. 42 kr. po čem pride vsak? odgov. 18/4 fl- kar da 4 fl 30 kr. in kr. ki znesejo 10V4 kr. ukup 4 fl. 42% kr. Petine in šestine. Se ravno tako odpravljajo; samo da se da opaziti, da petina rajniša je 12 kr. ali dvojnala šestica, šestina rajniša pa je desetica. Ako taj kakoršnji koli broj med pet delimo, pride na vsakega toliko dvanajste, ali dvojnatih šestič; če je pa razštejemo med šest, dobi vsak — Ne Čudi se, dragi čitatelj! tej naredbi, ne krivi zategadel svoje prednike intolerancije iu ljutega neprijatelstva kristjanstva Večkrat ko drugi narodi s« bil naši Slavjani k krisljaustvu nagnjeni, kjer se jim je v pruvej podobi pokazalo. To potverdujejo Hervati, Rusi, M ravaui itd., kteri so sami od sebe za kristjanske učitelje prosili. — Zakaj so se Slavjani na Nemškem kerstjanstvu tnliko vpirati, lo nam sami nemški spisatelji dovoljno razkladajo. Hetmoid (L 1. c *5) piše: „Snxonum (t j. Nemcev) avaritia auget Slavoruiu iu ehrislianam religiouem odiuin . . . ut prius maluerint mori, quam Christianitatis titulum resuuiere , h. e tributa solvere Saxonum prin-oipibus. — Decor enim Christianitatis jam dudum in Slavia convaluisset, si Saxonum non praepedisset.» — Liitzov pa piše: Politische Abhangigkeit der \Venden und Zinspfliehtigkeit viar der Hauptzweck der Deutschen; das Werk ihrer Bekehrung nur ein eventuelles Mittel dazu. — Die Deutschen liesseu den Slaven, selbst wenu er sich zur christlichen Religion bekannte, dennoch au votler biirgerliehen Ehre nicht Theil nehmen. War es uicht, als wollten sie den VVenden das Christenthum absichtlich hassensvrerth machen? toliko desetič: n. p. 5 pračev velja 21 fl; po čem je prač? odgov. 21 dvojnatih šestič 21 šelic je 2 fl. 6 kr. — podvoje 4 fl. 12 kr. — Kadar bodo otroci vajeni, naglo najti: kolikokrat stoji petka v nekterem broju, bodejo tudi po tem načinu zadačo rešiti, in reči mogli; 5 stoji v 21 ih 4 krat in še ostane 1/5 ali 12 kr. — Dostikrat se reči po šest vkup prodajajo; to se pravi na poldu-cent; — dobro je taj, da se zna kmalo cena jedne take reči, t. j. šestine najti: n. p. 6 rut velja 5 fl. počem bo jedna'? odgov. po 5 šestič = 50 kr. — Enkrat za vselej se opomni, da naj se otroci navadijo, pri vsa-kej zadači, na razštevo enojke se ozreti, ako si še drobovnico prav zapamtili niso; t. j. da lahko zvedo: počem pride rutica, ako jih šest s 5 fl. plačamo; naj se prašajo, po čem bode jedna, ko bi jih 6 za i fl. dobili? — To naj se pri vsakej razštevi zgodi.-- Sedmin e. Razšteva s vsakim številom se mora po zgoraj pri dvojki naznače-nih stopnjah vaditi. To le samo opornenem, da je to pri poiskovanji sedmin, sledečih števil osmin, in devetin posebno priporočljivo; pa tudi lahko, in da učiteljem že znanih reči preveč ne opetujem, čem se pri sledečih številih, le o delitvi rajnišev še nekoliko mudili, vse drugo pa preskočiti Zakaj terdno se nadjam, da je že dosti razjasnjeno, in razumljeno. Sedmine rajnišev bodo otroci naj ložeje našli, ako jih napeljujemo iskati: kolikokrat stoji sedmička v vsakem številu med 1 ■— 70 To se mora dobro uvaditi; po tem pa bodejo tudi lahko spoznali, da stoji u 60 sedmička 8 kral, in da še 'V. ostanejo. Ako taj rajniš razdelimo med sedem, ali sedem kosov, — za en rajniš kupimo, bo vsak kos veljal 84/7 kr. — Spremenimo lo v vkupna imena, in bomo imeli pravilo: kolikor rajniš velja sedem kosov — toliko velja jeden dvojnatih reparjev, in še toliko reparjev razštetih med sedem; n p. 7 Ji kake robe velja 6 fl. po čein je Ž?? 6 reparjev - - 24 kr. kar po dvoje znese 48 kr; 24 sedmin da 31', kr. vkup 513/7 kr. Kjer so učenci nekoliko složi, se more razšteva ined sedem napozneji čas odlačiti. Osmine. Osmina rajniša se najde iz čvetertine, ravno kakor se čvetertina iz polovine poiskati more. Ako čvelero otrok dobi 1 fl. koliko pride na vsakega? odg. 15 kr. ali petnajstica. Ako pa en rajniš razdelim med osem, koliko dobi vsaki? odg. pol petnajstice, ali 7/, kr? V kakih denarjih moremo plačati T\ kr. Nar pripravnejši bo: ako damo 1 šestico, 1 kr. in '/, krja. — Ko bi taj osem U soli veljalo 1 fl. bodemo za 1 S" dali 1 šestico, 1 kr in '/, krja; ko bi osem žt" veljalo 2 fl. vsak velja 2 šest. 2 kr. in krja. i. t. d. dočas, da otroci zapazijo, da 1 ff velja vedno toliko šeslic, krajcerjev, in polkrajeerjev, kolikor rajniš velja 8 S" n. p. Za 8 B damo 3 fl. — po čem pride 1 &*? odg. po 3 šestice, 3 krajcarje in 3'/, polkrajcerje. Namest tt moremo vsako drugo reč, prače, mernike, vedro i. t. d. upotrebovali, ali rabiti. Ce otroke^ vadimo spoznovati, da, če 8 8 fl. velja — en fZ po jed nem rajni,šu pride ; bodejo prav urno vsako ceno enote med 8 in 16 našli; ako prej cele rajniše izvlečejo, po tem pa šestice, krajcerje, in polkrajcerje soštejejo. — Ker se pa v šesticah labko rajla, morejo vsako zadačo tudi po tem polu rešiti — n. p Ako 8 r6tr. velja 23 kr. bo en c6fa veljal 23 šestič, 23 krajcerjev, in 23 polkrajcerjev, ktere se soslejejo in 2 fl. 52'/, — al pa če kmalo izvzameno rajniše, ker 8 u J6 stoji 2 barti, bodemo imeli 2 fl. 7 šestič, 7 krajcerjev, in 7 polkrajcerjev, kteri spet dajo 52'/, kr. Književnost. klavno znana je knjiga: »Poviestnica Cernegore" od g. M. Medakoviča spisana. Povsod so jo s veliko pohvalo sprejeli. Predložena je bila tudi njegovemu veličanstvu Nikolaju, ruskemu caru, kteri je jo s velikim veseljem in dopadenjem sprejel in spisatelja s jednim dragocenim perstanom obdaroval. Ravno tako je dobil tudi serb-ski spisatelj g. Zivanovič za prestavljeno delo: »Tusculanae quae-stiones" veliko zlato svetinjo »pro literis" in Miloš Popovič, vrednik serbskih narodnih novin, 100 carskih cekinov v zlalu za njogove »Dušanove zakone." Iz tega se vidi, kako nj. veličanstvo slavjanska književna dela podpira in pisatelje obdaruje. * S pervim oktobrom po starem koledarju je jel v Temišvaru izhajati nov serbski politični list pod imenom: »Južna P čel a." Uredoval in izdajal ga bo gori omenjeni slavr.i pisatej M. Medakovič. U feulelonu bo tudi nekaj beletristike donašal. Izhajal bo dvakrat v tednu na celej poli in za celo leto 10 zl. (fl), na pol lela 5 zl. veljal. * Srpski Rječnik. V Beču u jermenskej liskarnici se na novo tiska »srpski r j eč n i k'.j. Vuka Štef. Karadižča, kteri bo blizo dvajset tisuč novič skupljenih besedi obsegel. Kakor so u pervej izdavi pri različnih besedah opisani običaji in misli naroda našega, pri imenih mest in imenitniših ljudi dodane ludi narodne pripovedke, ravno tako ludi pri novo skupljenih. Tudi nove besede so v nemški in latinski jezik prestavljene. Knjiga bo okoli 55 tiskanih pol velika na mnogo večcm papirju kakor prej. 40 pol je že natisnjenih. Do konca tega leta bo vse gotovo Cena za naročnike je 6 rajn. (gld.) v bankovcih. Naročiti se more do konca decembra. Naročivna pisma naj se plačila proste gospodu izdatelju pošiljajo; zraven naj se postavi: auf der Landstrasse am Heumarkt Nr. 517 in Wien. Imena naročnikov bojo na koncu slovarja natisnjena. *) * Pri Fr. Zupanu, knjigarju u Zagrebu, je na svitlo prišla kratka ruska slovnica pod imenom: Načala ruska gol jazika (temelji ruskega jezika.) Spisal je jo v češkem narečju slavnoznani Venceslav Hanka *) Iz Si rca rado bo ludi vredništvo bčele naroČila na to imenitno delo, kterega vsim Slovencem prav Živo priporočimo, prejemal') in jilt Čast j; izdatelju pošiljalo Naj se častiti domorodci le na nas oberuejo, radi jim bomo v tej reči postregli. V jugoslavenfki jezik je pa prestavljena od Božidara Raiča. Cena je jej 30 kr. sr. Živo jo priporočimo vsim, ki se s slavjanskim jezikoslov-stvom pečajo. Zmes. Dne 24. septembra t. 1. so imeli v Goti, nekem mestu na Nemškem nemški zdravniki in prirodoslovci velik sbor. Marsikaj se je tu govorilo in razkladalo, naj imenitnejši vsih je pa bil gotovo govor profesorja Beichenbacha iz Kiella o predmetu: »Kedaj, kje in kako je postal človek?" Po besedah gospoda profesorja se človek ne more za posebno, od živali različno stvar imeti; ljudi nič druzega niso, kakor — samo priučene opice!! — Slava modrosti iz Kiella!! — * Narodne novine J6. oktobra pišejo: U poslu sjedinjenja sviuh Slavjanah u jednom književnom jeziku, u koju sverhu je odbor matice ilirske pismeni poziv na sva slavjanska družtva razaslao, odgovorio je »Zbor slovenski« u Ljubljani sliedečim načinom: Slavno družtvo Maiice! Na vaš dragi dopis od mesca lipnja o zadevi jednega književnega jezika, naj vam služi sledeči odgovor. Da bi po izgledu druzih europejskih narodov tudi Slovani jedan književni jezik imeli v povzdigo slovanskega slovstva, želimo živo tudi mi; ali tako važna reč (stvar) se po naših mislih ne da hipoma v zboru oktroirati, ampak se mora pismeno pretresovati od mnogo mnogo strani, da se nar poprej zve: ali je to tudi mogoče, kar se želi. Nar vgodniši bi tedaj po naših mislih bilo, ako bi slavno družtvo v Zagrebu, od kodar hvale vredna misel sveslovanskega jezika izhaja, Časopis osnovalo, ki bi bil namenjen temu čisto jezikoslovnemu poslu. *) Nad mogočnostjo, lak časopis na noge spravili, in ga ohraniti, ni dvombe, — podpornikov in pisateljev se gotove manjkalo nebode tudi iz naših slovenskih krajev. Tako, mislimo, bi se dala čista književna reč po nar naravniši poli, to je, po poli književnosti o! ravnovati. Pozdrav serčni Odbor slov. družtva v Ljubljani. * Matica češka je iinela konec leta 1848 46,860 gold. premoženja med letom se je vendar lako pomnožilo, da je imela v letu 1849 že 65,836 gold. zdaj pa ima že kakih 80 do 90000 gold., ker se dohodki vedno pomnožujejo. Namen lega društva, ki je oddelk češkega muzeuma, je izdajanje leposlovnih knjig in prestavljanje enakih del. Izdala je med drugim slovnik ČeIakovsky-ffa, Šafarikove Starožitnosli, nabiro staročeskih, do zdaj nenatisnjenih del Celakovskyga. Udov šteje to društo že 3000, *) Vsi na Koroškem smo s Vami jediuili misli, in bomo lak časopis gotovo vsi radi in na vso moč podpirali Mili Bože daj! da bi se v izdajo taistega naše matice in družtva skorej sklenile. Vredn. ki vse dela dobivajo, ktera društvo izda, proti tem, da 50 gld. plačajo enkrat za vselej. Tudi v drugih krajih Slavenske Austrije ,se je po izgledu te Matice 10 enakih društev vstanovilo. (Časnik.) * K družtvu za jugoslavensko povestnioo so zmed Slovencev, kakor nam Narodne novine 11. in 21. oktobra t. 1. naznanijo, spet novic pristopili gg. C i ga le Matevž, c. k. ministerialni koncipist; Navratil Ivan c. k. kaneelist pri kasacionalnej sodnii; dr. Dolenc Matia, c. k. dvorni in sodni pravdosrednik na Dunaju; Simaud el-Resauski Dragotin, duhovni pomočnik na Vranskem. Med i pelin. * Mladina je naš up, naša nada; na njej počiva naša — slavjanska prihodnost. Sveta dolžnost vsacega rodoljuba je taj, posebno na njo oči blagonulih vlastencev obračati in vse kar veselega ali žalostnega najde, zvesto občinstvu odkrivali. Hvala Bogu, da vam iz Celovca večidel le čist med točiti zamoremo. Naših marljivih gospodov bogoslovcev ne omeniti, kleri so se tudi letaš na vso moč materinščine poprijeli, hočem dans samo od naše gimnazije kaj več progovoriti: Zavoljo dozreloslnih skušenj in nekih poprav na gimnazii so se naše latinske šole mesto 15. septembra šele 1. oktobra začele. Vsih učencev vkupej je letos le okoli 250; tretjina taistih so Slovenci. Od leta do leta se menjša in pojemlje taj število naših dijakov; vendar zaslran slovenščine nam zmiraj boljši časi prihajajo. Čedalje bolj se zavedajo naši Slovenci, čedalje bolj spoznavljajo svoje dolžnosti do premile matere Slave. Slovenski jezik in slovstvo se v 8 urah, ilirščina pa v 2 urah predava in uči; za Slovence se ve da po slovensko. S veliko zaprekami se imamo scer boriti; nimamo za Slovence pripravne slovnice, nimamo slovstvene zgodovine, nimamo — jedra v jezikoslovnem nauka — nimamo slovenskega berila, razun za pervi razred. Oj berilo kje nam toliko časa zastajaš! Ni mogoče, da bi bli za to postavljeni gospodi tega preimenitnega dela po nemarnem opustili!'? Pa slavenska vsterpljivost in stanovitnost vse napotja premaga. Pri vsem tein se naši učenci vendar na vso moč trudijo, se v materinščini vaditi fii popolnoma izobraziti. Kakor predlanskem in lani so jeli dijaki na višjej gimnazii tudi letaš svoj vadben list »Slavijo", vsakokrat na pol drugej poli, spisovati. Od dneva do dneva nam lepših reči donaša. Pa tudi učenci spodnje gimnazije ne zaostajajo. Ravno kar bojo osnovali svoj lasten list: »Deničico." Lep sad nam obetajo v prihodnosti. Res je, da je še nekaj mlačnih, nekaj neinarnežev ined njimi, ki se le tako rekoč prisiljeni materinščine uee, pa ludi ti se že večidel gibljejo in zavedajo! Dijaška knjižnica raste od dneva do dneva. Sedaj šteje že 249 knjig vsih slavenskih narečij. Naj rajše se bero jugoslavenske knjige, klerih je včasi le malo v knjižnici. Vse druge so v rokah marljivih bravcev. Bog daj, da bi našli podpore, kakor je tako marljivi učenci zaslužijo. *) * Tako imenovane nemške šole po slovenskih mestih so bile dozdaj, kar se slovenščine vtiče, naj bolj zapuščene; clo v središču Slovenije v Ljubljani, se nič ni zgodilo. S toliko večjo radostjo moramo našim — \h>i — bravcem oznaniti, kar je nam neki rodoljub iz Ljubljane pisal. Le malo' je scer, pa z malega rase veliko in slavno. Slavni gospod nadzornik ljudskih šol na Krajnskein, dr. F. Močnik, je namreč lamošnjim učenikoni ojstro zaukazal, da morajo tudi slovensko v šolah učiti. Toraj hvala gospodu nadzorniku! — S m e s n i c a. * Došel je kmetiški deček u mesto, gder je ravno onako silen veter pihal, da je jednomu gospodu klobuk in š njim take vlasulju (pa-roko) odnesel. Kuči prid si pripoveduje deček: Joj majka! u mestu je toli strašen veter, da ljudem klobuke i clo lase odnaša. *) Serčno se zahvalim pri tej priložnosti v imenu svojih učencev čast. g. prof. F. Metel ko tu v Ljubljani za darovana dva iztisa: Razlaganje svetiga e v angelj a s Matevža in g. K. Aumanu, petosolcu tukaj, za podarjeno: Metelkovo in Murko v o slovnico. S serčno prošnjo se spet obernem na častite domorodce, našo dijaško knjižnico še dalej ali s bukvami ali v denarjih podpirali. Vsaki dar bo hvaležno po bčeli naznanjen. A. Janežič. Poziv. Sveta dolžnost je vsacega človeka, stare ostanke svojega rodu: njegove pesme, pripovedke, prislovice, zastavice in sploh vse njegove starinske reči skerbno iskali in nabirati, in tako najdene za prihodnje čase pozabljivosti o tel i. Hvala Bogu! tudi pri nas Slovencih se je v tem obziru že marsikaj zgodilo. Precej takih biserjev je že poskupljenih in izdanih; pa še lepo število jih tiči nepozriatih med našim ljudstvom, in čakajo rešivne roke, da jih svetu odkrije; veliko jih že tudi nabranih počiva po omarah marljivih rodoljubov; pa kaj pomaga, ko jih izdati priložnosti nimajo'?! Tej napaki doskočiti, sim se namenil s pripomočjo blagomilih Slovencev novo zbirko narodnih pesem, pripovedk, prislovic i. t. d. v kratkoma ali sam ali po družtvu sv. Mohora na beli svet poslati. S serčno prošnjo se obernem taj na vse častile rodoljube po celej Slovenii, me v tem preimenitnem poslu podpirati, ter mi v te namen od njih nabrane narodne pesme (posvetne in svete, če je moč s napevi vred) pripovedke, prislovice, zastavice in druge drobtince pod nadpisom: „na vredništvo Bčele« v Celovec doposlali. Pri vsakej naj stoji, kje in od koga je zapisana, in pod kterim pogojem se mi za rabo prepusti. Serčno želim v predgovoru tudi posebnosti slovenskih podnarečij popisati in razložiti; sam ne morem vse obhoditi in se s taistimi upoznati. Zatorej prosim častite rodoljube, mi tudi posebnosti govora svojih krajih popisati in mi vselej tudi nektere verstice v dotičnem podnarečju zraven pristaviti. Le kjer se moči bratsko složijo, se da clo najtežja naloga srečno izpeljati Vse na slavo Bogu, na čast domovini! Anton Janežič. __zač. učitelj slovenščine._ Odgovorni izdatel in tiskar: Ferd. žl. Kleinmajr v Celovcu,