„ŠKRAT" vsako prvo in tretjo soboto Y meseci vsakem razlil bo togoto.
„ŠKRAT" stane vse leto 3 gld., polu leta 1 gkl. 50 kr., četrt leta 80 kr.
V Ljubljani, dne 7. marca 1885. Številka 3. — Tečaj III.
Naročnina in reklamacije naj se pošiljajo upravništvu, spisi pa uredništvu v „Narodno Tiskarno" v Ljubljani.
Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo.
Naša stvarnika.
Zložil Koštrun.
gostilni beškej sem sedel; 3p> Kar prideta junaka dva, Prvaka naša, in se mi Nasproti k mizi vsedeta.
Poznal me njiju ni noben, A jaz sem dobro ju poznal; Pa mrzel sem, ko da bi ju Nikdar ne videl bil, ostal.
Besede njiju kmalo so Brenčale meni na uho. Naj prvo uganila sta: Saj ta nič razumel ne bo!
Jaz pa pred sabo Prešo sem Cestito tetico imel, In kot umel da ne bi nič, Sem čmerno kakor prej sedel.
Potem pa klestila lepo Slovenske naše sta reči, Da mislil bil bi, da na njih Ni jedne dobre dlake ni.
In rekel je elastikus Sodrugu svojemu tako „Ustvarila, glej! kravco sva, Ustvarila sva jo slabo.
Telička od te beštije Nikdar dobiti moči ni; Narediva telička še. Kaj praviš, brate, temu ti?"
Sodrugu prijalo je to, In križ je bil jedino ta: Naj nova stvar teliček bo, AF naj te lic a obvelja.
No, v me je silil smeh, da bi Bil počil skoro, skoro že; Zato sem vstal in sem tako Ce pred odhodom djal smeje:
„Gospoda, da najbolje bo. Ustvarita telička dva; Ker jedno tele nikedar Ne bo zadosti za oba."
Stresnila sta se, ko da ju Strupeni gad bi bil popal. A škoda, ako stvarstvo sem Jaz novo njima s tem končal!
T
T
Vaške
Godčevska.
(Konec.)
fifakoj drugi dan se napoti župnik v fP? bližnji trg k sodniji ter ovadi učitelja kot tatu njegovega prašiča. Ker se je pa bal stroškov in sramote, ko bi se njegova skopost obelodanila, prosi sodnika, da bi pozval učitelja k sebi ter stvar kolikor možno z lepa poravnal, kar mu sodnik tudi obljubi.
Bilo je teden pozneje. Žalosten in potrt se je plazil učitelj okoli župniko-vega dvora v oguljeni suknji in zakrpa-nih hlačah. Vaščani so ga pogledavali, čudeč se njegovi siromašnosti, in tudi župnik je opazil to izpremembo.
„Kaj pa je vender, da ste tako potrti?" vpraša ga prijazno, ko ga ugleda pred svojo hišo. „Menda pa vender niste kaj bolni?"
„Kaj še," odgovori učitelj, prekanjeno pogledavši župnika. „Skrbi, skrbi! Le pomislite, prihodnji teden bodem rrio-ral k sodniji, a nobene obleke nimam boljše od te. Kaj si bodo ljudje v mestu o meni mislili."
„Nič ne skrbite," tolaži ga župnik. „Pridite k meni, pa vam bodem posodil še prav čedno obleko, da bodete mogli vsaj dostojno pred sodnika."
Navidezno pomirjen se zahvali učitelj župniku ter odide. Župnik pa pokliče deklo ter ji naroči, da naj osnaži in pripravi obleko ter jo izroči učitelju, kadar pride po njo.
Urno je potekel dan za dnevom in približal se je odločeni dan sodbe.
Prvo uradno uro stal je že župnik v sodnikovi pisarni ter natihoma že naprej se veseleč zmage, čakal učitelja. Veselja se mu je zažari! obraz, ko ga ugleda med durmi v posojeni obleki. „Sedaj si mi prišel v zanjko, iz katere se bodeš težko rešil. Sedaj bodo prišle tvoje hudobije na dan in sedel bodeš v luknji, da se ti bode vsled dolzega časa zdehalo in se ti tudi bo." V take in jednake misli utopljen, slonel je v koti župnik, pogledovaje izpod čela obritega in osnaženega učitelja. Učitelj pa je brezskrbno in še celo vesel stal v sredi sobe, pričakovaje sodnikove besede.
„Tožitelj Janez Podbrdnik," izpre-govoril je sodnik, obrnivši se k učitelju, „tožil vas je zaradi tatvine, in sicer, da ste mu v noči od jednajstega na dvanajsti dan meseca januvarja ukradli iz svinjaka prašiča. V dokaz resnici navaja,
da imate pri mnogih sovaščanih na su-šilu nenavadno mnogo svinjine. Prosim torej, da priznate tatvino, ali pa da dokažete, kje in kako ste dobili omenjeno svinjino."
,,Istina!" odgovori na to učitelj. „Nikoli še nisem imel toliko svinjine kakor letos, toda pridobil sem si jo pošteno. Nanosili so mi jo vaščani in sicer za trud in potrpljenje, katero moram imeti v šoli z njihovimi paglavci Od prašiča pa, katerega imate v mislih, nimam niti repa, še manj pa kaj druzega. Oprostite pa, gospod sodnik, ako opomnim, da ima naš gospod župnik v svoji starosti res čudno navado, ter si hoče vsako stvar, katera mu je povšeči, prisvojiti. Ne rekel bi dvakrat, da zna naposled še trditi, da je obleka, v kateri sem sedaj, njegova."
Kakor strela zadele so župnika te besede. Rudeč kakor rak zakričal je nad učiteljem:
,,Potepuh ti nič vredni! Ni li res ta obleka moja ! Ti je li nisem pred odhodom posodil! Čakaj, jaz ti hočem posvetiti."
Toda učitelj se je malo brigal za vse to. Mirno, kakor bi se ničesar ne pripetilo, ogovori sodnika:
„Vam li nisem pravil, gospod sodnik, kakošen je naš župnik. Ne čudite se temu ; doma se večkrat kaj jednakega prigodi. Mislim pa, da se mi ni treba dalje opravičevati, saj ste se sami prepričali o vsem, kar sem govoril."
Sodniku se je res neverjetna in smešna dozdevala župnikova trditev. Kaj takega se mu še ni pripetilo, kar je sodnik, akoprav je že marsikatero zamotano stvar razmotral in obelodanil. Smehljaje naznani torej svojo razsodbo:
„Ker se je gospod učitelj dostojno opravičil, da je svinjino pridobil pošteno, gospod župnik pa drugih dokazov navesti ne more, spoznam gospoda učitelja kot nekrivega, ter želim, da stvar mirno med seboj poravnata."
Praskaje se za ušesi, odšel je župnik proti domu, učitelj pa se je veselja tako napil, da so ga stoprav pozno po noči našli pri cesti v jarku ležečega ter ga odvedli na dom. Od tedaj pa je le redkokrat hodil mimo župnikovega dvora, a tudi župnik ga ni nikdar več povabil na poliček rujnega vinca, še manj pa, da bi ga vprašal za kak svet ali da bi mu posodil obleko.
J. V.
V sanjah v krasno sem zašel dvorano. Zornokrasne cvetke so jo krile, Rajske so vonjave jo pojile, Divnim petjem tiče oživljaje: Vile v njej dobrotne so bivale.
Glej! na stolih zlatih so sedele; Bele jim tančice prsa krile. Deve vitke so »Slovenca" brale, Brale in pa milo tugovale, Žalno druga drugi so tožile:
Zlobni rod slovenski, nehvaležni, Pevce divne tebi smo odbrale, Da bi v tužnih dneh te tolažili, Čutom višjim, blažjim jih navdale, Da sinove tvoje bi blažili.
Zlob li rod slovenski, nehvaležni, čiste njih ti niso melodije, Svete dosti, —• tebi suhoparne; Čutov polne, rajske harmonije, Plitve tebi, — tebi malomarne.
„Zlobni rod slovenski, nehvaležni, Pevcev nisi vreden — rajskih svatov," Deve te divotne so tožile. — Vile so milobno me ganile, Navdušila me osoda bratov:
„ »Varate se deve ljube, krasne: Malo le med nami je število Volkodlakih svetcev in mračnjakov, Zlobnih, da, nevednih teh prostakov, Kojim je »Slovenec" še glasilo.""
Razvedrila so se vilam lica; In ,,Slovenca" so takoj požgale, Listov druzih so si naročile,
Njih se veselile — rod ljubile.--
Sanje hudomušne so zbežale. —
Lj uboslav.
| 40 LISTEK. .4° |
Resna premisli e vanj a
penzijoniranega filozofa IZIDORA MUZLO VIČA. *)
fUjolgo že nisem bil tako dobre volje, ,-Jl kakor danes. In kaj bi ne bil, saj je minister Konrad vender jedenkrat ravnal se po mojih željah. Teh želja sicer ni poznal, kajti jaz Konrada ne poznam, on pa mene še manj. Videl sem ga sicer nekdaj v Trnovem, ko je zalezaval neko „cipo", a takrat bil je še mlajši, tudi ni bil še minister, torej gotovo ves drugačen, nego je dandanes; takrat bil je
*) Zakasneno.	Uredn.
- Priloga ..ŠKRATU". -
še, kakor bi rekel Dunajčan, „ein fescher Wiener Pitz".
Dan danes pa je ta mož minister, križ božji, to je veliko! Napredoval je tudi v modrosti, to nam priča najzadnje imenovanje. Nastavil nam je nadzornikom g. Smoleja, ravnateljem gimnazije pa gospoda profesorja Šumana. To je Kantovo delo »Kritik der reinen Ver-nunft" na slovenščino preloženo. Jaz kaj tacega ne bil pričakoval. Bil sem golega prenesečenja kar — paf! Paf! pa je bil še marsikdo drugi. N. pr. tisti gospod, ki je nedavno pri seji »eksekutivnega odbora poslancev kranjskih" in camera ca-ritatis, a vender skozi okno vedel pripovedovati, da le zanj pšenica cvete, ker bode mogočen gospod zastavil vse sile, kar jih ima na razpolaganje. Gospodje, ki so bili prisotni pri omenjenej seji, so pomežikavali mej seboj, nekaterim videl se je celo lahen smehljaj, kajti znali so vsi, da oblastni gospod tudi ne more prestavljati gora, vedeli so tudi, da kdor je kdaj prelomil častno besedo, tudi pri Konradu nima več veljave. Vrhu tega pa niso mogli razumeti, zakaj toli nenavaden skok: od stotnika takoj do polkovnika, iz IX. kar brez odlašanja v VI. razred. Mislili so si: »Dolgo čakaj, bo kmalu", in vsa izjava o njegovih nadah ponesrečila se je, kakor nekdaj umeteljni ognjemeti znanega Stuwer-ja na Dunaji. Vse je ostalo hladno do dna srca, niti jednega glasu prizuanja ni bilo čuti, vse je bilo tiho, kakor miš v cerkvi.
To imenovanje je, kakor dež po hudej nevihti zopet očistilo vzduh; imelo je celo očividne posledice. Naš Benjamin kaže dan na dan večja zevanja v svojih predalih in dasi ima vsak dan dru-zega gospodarja — danes trdi urednik, da je njegov, jutri zopet, da je legat (sprachrohr) vlade, tretji dan pa, da je vse Bambergovo maslo — se vendar razširja govorica po našem mestu, da ima list par tisoč deficita in da utegne kmalu nastopiti osodepolni trenutek, ko se bode reklo „Sufficit!", ko se bode velelo: »Der Mohr hat seine Schuldigkeit gethan, der Mohr kann gehen," ali slovenski povedano: „Z velikimi gospodi ni dobro črešenj zobati."
Sicer je šlo par velikih in manjših gospodov na Dunaj, a Bog že ve, zakaj je kozi roge zakrivil, minister Konrad pa tudi, z zakrivljenimi rogovi pa se ne da tako trkati, kakor bi se rado, in Kranjec, zibajoč Francoza, je popolnem
prav imel, rekoč: »Vsaka reč le en čas trpi."
Saj je bil pa tudi skrajni čas, da je tako prišlo! Naš Benjamin je bil razposajen, da ni bilo več shajati ž njim. Bilje poln muh, psoval je kakor najstarejša branjevka »Za zidom", ki prodaje skledico kave za dva solda, in kadar ga je kdo, bodi si »Slovenski Narod" ali pa »Soča", dal na rišpete, pokazal je, če si ni mogel drugače pomagati, jezik — dolgi jezik. Jezik je sicer potreben, gibčen jezik in zgovornost sti celo dobri lastnosti, a vse ima svojo mero in kar je preveč, je preveč. Dobrotljiva osoda skrbi, da drevesa ne rasto v nebo, da »polži" nemajo predolgih in premočnih rogov, da še ni vsakdo diktator, kdor pod vsak svoj spis liki slovenski K i s e-1 a k, mastno podpiše svoje ime, da prožnost in odločnost še ni jedno in isto, da uredovanje oficijoznega dnevnika še ni nikako zavarovanje na gotove, davno za-željene službe.
Zatorej, zaradi imenovanega imenovanja se mi je minister Konrad močno prikupil. To je mož, če ne po božjej, vsaj po mojej volji.
Ker sem že star in ker se mi je bati, da bi me »krvavci" z dinamitom pognali v zrak, kličem Vam vsem: Bog Vas živi! Ce se prej ne vidimo, pa v nebesih!
Nove pesmi.
Da „Slovencu" bom ustregel, Se po Juriju ravnal, Svoj'ga pegaza bom vpregel In na parnas ga pognal.
Šenka so na gavge djali, Ker je kuhar'c tol'k pobu; Rihtarji so urtel brali: Štrek mu dajmo okol' vratu.
Sej zašonat' ga ne smemo, Brez pardona naj umrje! Rihtarji mi dobro vemo: Šnurkraks on v pekel gre. —
Gvišno radost zavladala, Tistikrat je v peklu, Vsa svojat je zavriskala, Ko je doli Šenk peršu.
Zdej poglejte, kak štrafuje Bog pregrešne vse ljudi. Kuhar'ce kdor v vodo suje, Pa na dnu pekla gori.
Krokodil.
138
Breskvarju kobila crka, V staji zvija se strašno, S čelom v prazne jasli trka, Jutra vid'la več ne bo.
Solnce zjutraj prisvetilo, Oj nebeško solnčice! Breskvarju pa naznanilo: Ni je več kobilice!
; Grenke je solze prelival In po „šintarja" poslal. Sam odšle je v koči bival, Sam do smrti je ostal.
Krokodil.
Noč ima svojo moč.
(Črtica iz življenja.)
»inogo je ljudij, ki so v veselej družbi, ob belem dnevu pogumni, kakor oroslani, v temnej noči, na pustoti pa izgubijo svoje duševno ravnotežje in se strašijo vsacega lahnega šumenja ter se plašijo pred vsako še tako nenevarno prikaznijo, ker si je v prvem hipu ne vedo raztolmačiti in ker so v takem slučaji sploh izgubili prisotnost duha.
Marsikdo je z jezikom junak pri kupici vina, pri časi piva, ne boji se niti hudiča niti biriča, a kadar mu je potovati samemu po noči po prostranem gozdu, kjer na uro dalječ ni niti jedne hiše, ko pride v kraje, kjer bi ga lahko zrezali za guljaš, ne da bi kdo čul, tedaj polasti se ga posebno čustvo, kateremu pravimo: strah, „trema," ,,cvirn," lasje se mu ježijo na glavi, ako jih sploh še kaj ima, če jih pa nima, celo vla-sulja vzdiguje kvišku njegovo pokrivalo.
Jaderno hiti dalje, da bi čim hitreje prekoračil dozdevno nevarno mesto in vse, kar koli moti nočni mir, vse le po-množuje njegov strah. Da se v takej razburjenosti dogajajo čudni, smešni prizori, kdo bi pač o tem dvojil? Strah ima, kakor veli pregovor, velike oči, in kdor veliko vidi, ima velik strah, več strahu, nego je umestno. Nepotrebnemu strahu pa je posledica: smešnost, kakor razvidimo iz naslednjih vrst.
Med Slovensko Bistrico in Gorenjo Poljskavo je uro hoda. Pot ni ravno preveč dolgočasen, v sredi je celo prijazna vas, vender je spodaj dolina, v ka-terej je v noči človeka, ki ni posebno pogumen, lahko strah.
Tak človek pa je bil neki davčni uradnik Golida. Nerad je hodil po noči in skrbel je, da je pred solnčnim zaho-
T
T
dom, ali vsaj v mraku prišel kam pod streho.
Nekega večera pa se je zapoznil iu z bojaznijo v srci korakal je s svojimi dolgimi cepeligami — bil je, kakor se pravi do vratu preklan — proti domu.
A ko dospe vrhu klanca in vidi pred seboj v mesečini prijazno a samotno dolinico, zapazi takoj nekaj nenavadnega. Tam doli pod klancem sedi na odrivači neka čudna prikazen. Prestraši se in ugiba, bi li šel naprej ali nazaj.
Kar se neznana prikazen zgane, ustaja in vedno večja postaja, bila je nečloveške velikosti. Začujejo se težki koraki in razločuje se celo, kako hrošči kamenje pod pezo silovite postave.
Sedaj se Golida ni več pomišljal, temveč ubere jo po poti nazaj v Poljskavo, kar so ga le noge nesle. Ko tja prisopiha in ga začno povpraševati, kaj se mu je dogodilo, da je toli bled začne pripovedovati o neznanskem orjaku, ki ga je videl pod klancem pri Klopcah, in kateremu je srečno ušel.
V živem razgovoru se razpravlja opasni ta dogodek, vsak ve kaj povedati o strahovih in vse je kurja polt preletavala.
Zdajci pa se začujejo v veži teški koraki, nekak ropot, vrata se odpro in notri se pritlači — Ribničan z visoko natovorjeno suho robo, beseda prinese besedo in kmalu se dozna, da je Golida pred Ribničanom in njegovo suho robo „fugo" potegnil.
Dr. Drdra, drdra, Da le ropota, Če
ravno ne zna, Da žali uha.
Mah- S slovenske je lipe, Sladko dišeče, Krasno cveteče, Nastrgal mahu.
V ,,Slovenčeve" svislje, Nasul je mej listje, Pezdirja in stelje, Češ! Simona del je.
nič Pa lipa ni zgubila,
Se za drdro ni zmenila, Nam postala še bolj mila.
Več jednako mislečih.
Die Masse konnt ilir mir durch die Masse zwingen.
Klin s klin om.
Ko je na Hrvaškem v neki cerkvi pop propovedal o čudeži na gori, ob kateri priliki je Bog s petimi hlebi in dvema ribama nasitil 5000 ljudij, razsrdili so se nanj neverni poslušalci in se mu zagrozili, da ga ubijejo. V veliki stiski za-upije pop: Hlebaci so bili hribaci in gorice bile so pečice.
Na Kranjskem je gospod župnik o božiči za rana ob 5. uri zjutraj pridi-goval, ko je še tema pokrivala vode in gore, kako je Bog samo besedo spregovoril in bila je svetloba. Pa tudi med Kranjce zasejal je hudič nevernih ljudij, saj ga je še Bog imel med dvanajstimi apostoli sv. Tomaža. In narnuzali so se mu mnogi po cerkvi. Zato pa jih je kaznoval in jim dve uri neprestano pri-digoval o božji besedi, dokler ni rumeno solnce zasijalo nevernemu ljudstvu na zaspana usta in zmrzle ude. Župnik pa zapusti prižnico z besedami: Bodi svetloba in bila je svetloba. Kar ni hotelo sprejeti v se neverno srce, zapomnili so tembolj ozebli prsti in ščinkovci na nosovih.
PESMI.
Zakaj sem lep?
Po mesti hodim lep in čvrst: Na prsih nosim cvetno kito, Krasi mi žaren prstan prst, Kadim cigaro ponosito.
Gospfce zro me se čude: „Zakaj li on je toli dičen? In druge mikiti krase Vender ni nikdo toli mičen."
Zakaj sem toli lep in mil, Le jaz in moja deva veva : Drug si kupuje sam dičil, A mčne diči moja deva.
čivkoslav Lažan.
Pevcu sreča vedno laže.
Deve mile, cvetnokrile Si plesalce so volile, Šopke krasne, šopke male, Jim na prsa pripenjale, Ljubko jim nasmehovale.
Kaj da-meni deve mile Niso šopka poklonile? So li deve skromne znale, Da sem pevec in se bale, Da ne peval bi jim hvale?
Ljub o si a v.
| 40 ŠKRATOGRAMI. |
Trst. Osepnice so nekoliko ponehale; razsajati pa je pričela „Edinost".
Celje. Opat Wretschko je povabil slovenskega dijaka k sebi na kosilo, da mu bode slovenski deklainoval!
Dunaj. Minister Taaffe je že po-migal s palcem v čevlji, da izvede jed-nakopravnost Slovencem.
Bero lin. Avstrijski Nemci bodo baje poslali za častni dar Bismarcku povodom njegove sedemdesetletnice tabač-nico, polno duhteče Radike.
Kanton na Kitajskem. Bankir Hanqua je pretekli teden izgubil 3 bilijone, 960 milijonov goldinarjev in nekaj drobiža. Kdor bi najdel omenjeno svo-tico, blagovoli naj jo prinesti uredništvu tržaške „Ediuosti", da prešteje, ako ni dotičnik sam kake dvojačice stisnil v žep.
I <$> POGOVORI. #
A.:	„Serbus! kaj novega?;l
B.:	,,V čitalniški pevski zbor se bodem upisal."
__
Šukljetovi grehi
Ponatis iz
V Privetu, 1885,
Natisnila in založila ,,Blatnavas'
Nabral in izdal Šuk-Fink-Lje-Fuč.
Štev. 3.
ŠKRAT.
15
A : ,,Kako to, boš li na stare dni po-peval ?"
B.: „Kaj peti, ne veš li, da se bodo pevci udeležili svečanosti na Velehradu „na — vladne stroške", in ako k pevskemu zboru pristopim, me izlet niti vinarja ne stane!"
A.:	„Kaaaj ? Vlada bode čitalniške pevce podpirala? Pojdi, pojdi, to je pa že za poč't!"
B.:	,,No, le beri ,,Laibacherico" od dne 28. februvarja, pa se boš sam prepričal."
A.:	„Saprameš, ako je to istina, potem se pa tudi jaz takoj upišem v čital-niški pevski zbor."
B.:	„No, in sedaj naj še jeden reče, da vlada ni Slovencem prijazna!"
A.:	„Takemu bi že jaz pokazal!"
B.:	„Torej na svidenje na Velehradu!"
A.: „Na svidenje !"
Oče: „Janezek, danes si dobil zopet bratca".
Janezek: »Res? To moram iti pa koj materi povedati."
ea
Župnik (pri spraševanji): Godec vi ste v veri tako slabo poučeni, da stavim, da ne veste, kdo vas je ustvaril?"
Godec: »Res je. Ne vem."
Župnik: »Vaš osemletni sinko pa dobro ve."
Godec: „Lahko ve, ker je še le osem let od tega, kar je ustvarjen, toda ko bo toliko star, kot jaz, bo pa tudi že pozabil."
tS5
A.:	„ Včeraj so me napali štirje korenjaki. "
B.:	„In te tepli?"
A.:	„Ne, vse štiri sem pognal v tek."
B.:	,Ne verjamem, ti sam bi bil štiri korenjake v tek pognal."
A.: „Da, jaz sam. Toda jaz sem tekel naprej, oni štirje pa za menoj.
eh
A : „Pomisli, dragi prijatelj, kako sem nesrečen, včeraj mi je soproga ušla!" B : „Mene pa ne doleti taka sreča." E35
Na Kolodvoru.
A.:	»Dragi moj, koga vender pričakuješ, ker ti obraz kar veselja žari?"
B.:	»Nikogar ne pričakujem, —a moja tašča odpotuje."
(3H
A.	(kateremu je B. priložil zaušnico) za-upije: »Gospod! Je li to resnica ali šala?"
B.:	»Resnica, resnica!"
A.: „To je vaša sreča, kajti take šale jaz ne razumem."
|	DROBIŽ. °fs° |
Zdravo pamet in poseben talent mora imeti človek, da zna šteti do dvanajst, a pri tem ničesa ne izpusti. Da je to gola resnica, pove vam lahko pl. Zhuber, kateremu se je pri žrebanji dvanajsterih porotnikov jednaka pripetila. „0 . . . gre samo jeden\rat na led!" dejal je, za ušesi se praskaje, »prihodnjič pa bodem pri štetji porotnikov porabil sredstvo, katero so porabili nekdaj »die sieben Schwaben", ko so preplavali širno morje — recte njivo.
523
Čudeži na Dunaj i. Nedavno se je na Dunaji porodilo dete, katero je že na svet prineslo zob, takoj po kopelji pa je pričelo tako gladko in pravilno govoriti — seveda nemški — da so vsi navzoči kar strmeli. — Nekoliko dni pozneje pa se je porodilo drugo dete, katero pa je prouzročilo še več strmenja. Dete židovne Sare Scbon-bartove pa je prineslo s seboj na svet zaboj, napolnjen z raznim galanterijskim blagom in komaj je zagledalo beli dan,
zakričalo je na vse grlo: „Geld fiir die War'!"
Pozor
slovenski pevci I
Kakor je znano, nameravajo čitalniški pevci udeležiti se velike slovanske svečanosti na Velehradu. Ker se bo ta izlet vršil „n a v 1 a d n e stroške" (gl. „Laibacher Zeitung" od 2S. februvarja), torej pevce niti novca stal ne bode, ste naprošeni slovenski pevci, da v obilem številu pristopite v čitalniški pevski zbor in se udeležite te lepe svečanosti na Velehradu — seveda vse ,,na vladne stroške"!!
O d. "bor.
„Gregorčičev večer." J
Po zadnjem sklepu »Slov-
stvenegazabavnegavečera"	Ji
jfe	bode banket, prirejen na čast go-	a
|i	spodu Simonu Gregorčiču,	p
||	dne 12. marca v krasno s cvetjem	A
|i	ozaljšani dvorani ljubljanske čital-	«
^	niče. Do zdaj se je že oglasilo do	4
|i	100 gospodov, kateri se bodo ude-	^
||	ležili te izredne slavnosti, in oglaša
|i	se jih še veliko. Tudi gospodje do-	^
5	moljubi v okolici ljubljanski in po	4; Ž	deželi, častitelji odličnega pesnika	4 ^	našega, izrekli so željo, da bi se	i|
6	radi udeležili banketa, zato jim s S tem naznanjam v imenu odbora, |i
i da jih uljudno vabim in naj se	Ž
« blagovole pismeno oglasiti pri meni.	i|
M Vabila, ki bodo veljala za ustop-	^
^ niče, bode odbor v kratkem raz-	|i pošiljal.
V Ljubljani, 16. febr. 1885.	§ • Anton Trstenjak,
A načelnik odboru za »Gregorčičev večer",	jft
v ~ ....."
i Izaubilo se je g
dne 14. [februvarja t. 1. zvečer mnogo, mnogo ^ —,:ranih gospodov.
Kdor, ve kje so ostali, prosimo, da to na- fej'
ljubljanski kazini.

znam
Podpisani se obrača do vseh milosrčnih Slovencev z nujno prošnjo, da bi vsak po svoji moči pripomogel s kakim darom, da se »Ljubljanskemu listu" kupi nov barometer.
„ŠKRAT".
N. ^
Polkovnica: Draga stotnica, nocojšnjo noč se mi je od Vas sanjalo.
Stotnica: Ta velika čast! Prav za prav mi je dolžnost, da bi se bilo meni od Vas sanjalo.
Dragi moj! Posodi mi dva stotaka, da kupim svoji nevesti zapestnik. — — Z veseljem! Ali kedaj mi jih bodeš vrnil ? — — Takoj po poroki. Saj ima novce moja nevesta.
„Et compagnie."
Le hitimo! Nadzornik nas opazuje! Bodemo pa potem
zopet nekoliko počivali!
■ _ _
Tako bi morali Slovenci odpravljati agitatorje „Šulferajna".
Ne slutiš, da cvetje na stezo nastlano, Le trnje zakriva, da zvene ti rano?