.w/#ž
[J
M
U
P
Hffi
OKROŽNICA
našega Svetega  Očeta
LEONA XIII,
po božji previdnosti Papeža,
o najtehtnišili dolžnostih kerščanskili deržavljanov.
■ \
X   l
Poslovenil in vravnal
U., Jeran, vrednik »Zgodnje Danice«.
-:, As. Poterdilo visolcočastiiti Icneso-šJcofijstvo Ljubljansko. -<-U
*Ac\___________             ________________                                      _____!_____'                        ,'
>.   .
V LJUBLJANI.
Samozaložba. — Natisnila  »Katoliška  Tiskarna«. 1S90.
Idr
-IDI-
S
1
OKROŽNICA
našega Svetega  Očeta
LEONA XIII,
po božji previdnosti Papeža,
o najtehtniših dolžnostih kerščanskih deržavljanov.
■     "/".
Poslovenil in vravnal
vrednik »Zgodnje Danice«.
-§-?!* Poterdilo visolcočastito knczo-šlcofijstvo Ljubljansko. #ŽH!-%-----------------------------■■----------------------------------------------------------el?

V LJUBLJANI.
Samozaložba. — Natisnila »Katoliška Tiskarna«. 1890.
Wz fcfrvi 36<P<f
IUMI=IMIIIIIIIIllUIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIinillllllllllllUMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIlIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIllllllllllllllilllllllllllTllllll
1       £i)VO*oW<)V<>Wo'WO%^^                                                                               1
1      Q)A0A&r9!#AOA0A0A0AOA0A0^
VVOD.
Jtvakor svitli žarek z nebes, tako je posijala beseda svetega Očeta Leona XIII med sedanji mračni svet. Spregovoril je nezmotljivi Učenik vesoljnega sveta, spregovoril v teh časih, v kterih tolike zmote zatemnujejo duhove, v kterih gospodujejo tako zmešane misli o oblastih in pravicah vladarskih, o razmeri med Cerkvijo in deržavo, o dolžnostih deržavljanov do Cerkve in do deržave. Zares, potrebno je bilo, da luč pravega Jezusovega nauka prav živo med svet posije in te tako tehtne zadeve vladarjem in podložnim v novic posvetli in raztolmači. In ti nauki so dosti obširno razloženi v okrožnici svetega Očeta Leona XIII od io. prosenca 1890. Veliki Učenik ima tukaj pred očmi vernike vesoljnega sveta kot deržavljane in pojasnuje njih dolžnosti, ki jih imajo spol-novati do Cerkve in deržave. Zato je za misleče katoličane ta okrožnica papeževa silno znamenita. Ko bi jo vsak razumel in si nje nauke k sercu vzel ter jih spolnoval, moralo bi to pismo očetovo do otrok celi svet spremeniti. In kako bi se umirili vladarji in podložni, kako bi bili srečni, ako bi to storili. Sveti Oče so si zavedni, da govore kakor taki, ki ima oblast (Mark. 1, 22), zavejo se pa tudi, da jih dolžnost veže, svetu resnico govoriti in dolžnosti k sercu gnati; zato želijo, da naj bi se ti njihovi nauki razširili po zemlji, kar
umi
99999999999999999999999999999999999999999999999999�5
5323010002532348005353534853535390232348534823534853534853535353485353534848485353232353530053235302232348535353000153235353232353534853235348535353235323484802534848
Illlll
je največ mogoče. Da bi se ta namen tudi po tej poti ložej in bolje dosegel, smo to slavno papeževo pismo, kolikor se da pri tako učeni tvarini, v bolj lahki in razumljivi besedi v naš jezik pretolmačili. In da bi bravci in poslušavci misli in nauke ložej spremljevali, smo obširno tvarino razdelili v oddelke in nad vsakim novim oddelkom postavili poseben napis z večimi čerkami, kateri pove ob kratkem, o čem sv. Oče govore zopet v naslednjem oddelku. Ako se okrožnica očitno bere, ima predčitatelj priliko vsaki zadevni oddelek še obširnejše pojasnovati.
S povzdignjenim zaupanjem in z vso priserčnostjo so veliki namestnik Kristusov, končavši prestavno poslanico, vsim višjim in nižjim pastirjem in vsim ljubljenim vernikom podelili sv. apostoljski blagoslov. Opravičujmo tedaj vsi to očetovsko zaupanje do nas, povračujmo s sinovsko vdanostjo, z dolžno podložnostjo in zvestobo Njih ljubezen — še posebno s tem, da verno beremo, poslušamo in spol-nujemo v naslednji okrožnici nam podeljene nauke.
V LJUBLJANI, v god sv. Lina papeža,  23. kim. 1890.
L. J.
111111=1...........1111...........1111.................11111111......iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiini..........nun....................1111111111111111111M.....1
485353485348532301010253230148485348484823232348534853539123485353535353484848530202000223535353482353
0002015353485348895323484848235323484823534823232353235353535323534848235353532353484853485348535353482353535323484853534853484853232323482348485323232353535301235353
5353535353482353539153484848484823482353484853532353535323232348484848530253234848535353230102025353535348230201024848534853485300002301010202022323530201235348485323
■iiiiiE........iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniii............mini.........mm......iiiiiiii......mimiimmmiiiii.....iimmimiiiimiiiii
1. Sv. Oče na pervo živo zaterjujejo, kako je vsim    =
potreba poverniti se k kerščanskemu življenju, bodi si    §
katoličanom posameznim, ali pa  celim družbinstvom.    |
Tako-le pišejo:
Častitljivim Bratom, patrijarhom, pervakom, nadškofom,    |
škofom in drugim višjim pastirjem, kteri so z apostolj-    | skim Stolom v miru in občestvu.
m               častitljivi  Bratje!
<®j/<g=               Pozdrav in apostoljski blagoslov.
■i^))W^7o-:{^   an na c':m se n"li z'vn '<az(-'- kolika   je  potreba čisto fe H) S| ijipoverniti  se k  modrim naukom kerščanstva, po njih
^feš^=i^oi fvravnati življenje, obnašanje in očitne naprave. Sej po    =
^^zanemarjanji teh naukov je narastla tolika sila nesreč,    |
da noben razumen ne more ne sedanjih zal brez bridkosti    =
f;   prenašati in ne se v prihodnjost brez strahu ozirati. —    | 1! Res je, da napredvanje v zemeljskih in telesnih dobrotah
ni majhno. Toda  vsaktero  bogastvo, moč  in obilnost,    |
=    kar  koli  dela zložnost  in  množi življenja  nasladnost, vendar ne    |
|    more nasititi duha, ki je stvarjen za kaj vikšega in imenitnišega.    |
§    K Bogu  oči  obračati, k njemu  hrepeneti, to je najvilila postava    |
|    človeškega  življenja; sej  po  božji podobi in obličnosti je človek    |
I    vstvarjen, naravno hrepenenje ga žene z veliko silo, da bi dospel    s
1    do vživanja svojega stvarnika. Ne gre se pa k Bogu s kakimi teles-    |
|    nimi koraki in tekom, ampak s  spoznavanjem in z ljubeznijo, in    |
|    to je dušna reč. Sej Bog je perva in najvišja resnica, in le z res-    |
|    nico se duh poživlja; Bog je popolna svetost in najvišja dobrota, po    f
|    kteri more le volja hrepeneti in pod vodstvom čednosti jo doseči,    f
To  velja  o  posameznih  ljudeh; velja pa  tudi  o  človeškem    |
1    družbinstvu, o družini in o deržavi.   Zakaj   družbinstvo po natori    |
|    nima biti končni cilj človeku, temveč, da v njem in po njem nahaja    1
=    primernih pomočkov za svojo lastno popolnost. Ako bi tedaj kaka    |
=    deržava merila le samo na zunanjo zložnost, na gizdavo  obilnost    | =    življenja, temu nasproti pa bi pri vravnavanji očitnih zadev Boga
=    v nemar pustila in bi ne hotla skerbeti za nravne postave; tu  bi    |
I    ona  na  najhujši način  zašla  in  zanemarila  svoj   namen  in svoj    | I    naravni cilj; to bi ne bilo več ljudem spodobno občestvo, temveč |    bilo  bi  prekana  in hlimbcno družbinstvo. — Sploh pa je znano,
iiiniTiiiiiiiiiiiiiiii...........iiiiiiiiiiiii.....i.......m......MiiiiiiiiiiMmmmmimimimmiimimmmiiimmiimmmiiimmmmiiiiEiiiiii
0053485348234848484848025348534848530023534853482353484823534853234853532348232348480001235353484848535348325353025302535353235348020253232348010102005353022353532353
4853235323535323534853230102235300000202000053230053485323484801024853534800000200
111111=1
kako omenjene duhovne dobrote, ktere se pridobivajo zlasti s skerbjo | za pravo vero in z vednim spolnovanjem kerščanskih zapovedi, | sedanji čas le dan na dan bolj ginejo, se pozabljajo ali malo cenijo; | tako se v duhovnih rečeh skorej v enaki meri propada, kakor se | v časnih napreduje. Da je kerščanska vera opešala in zelo oslabela, | imamo živ dokaz v krivicah samih, ki se le prevečkrat godijo 1 katoliškemu imenu, to pa očitno in pred vsili očmi, take krivice, 1 kakoršnih bi veri vdana nekdanja doba nikoli ne bila prenašala. — 1 Iz tega izhajajo neizrekljive nevarnosti za večno zveličanjc noštc-vilnih ljudi, pa tudi deržave same in kraljestva ne morejo dolgo 1 ostali brez oškodovanja, ker s propadom kerščanskih naprav in | kerščanskega življenja morajo propadati najmočnejše podlage člo-1 veškega družbinstva. V hrambo očitnega miru in reda potem ostane | le še sila; sila pa, kadar ji je verska pomoč odtergana, je zelo 1 slaba, bolj zmožna roditi sužnjost, kakor pa pokorščino, kajti ravno | sila ima v sebi kal velikih prekucij. Hude reči je naše stoletje 1 skusilo, in ne vemo, če se nam ni še enacih bati. — Okoliščine | časa tedaj same nas opominjajo, da iščimo zdravila tam, kjer ga = je najti: da se namreč zopet vstanovi kerščansko mišljenje in djanje v osebnem življenju in vsih oddelkih očitnega življenja. To | edino more odpraviti zla, ki nas tarejo, odverniti nevarnosti, ki nam žugajo. Na to, častitljivi Bratje, moramo obračati svoje prizadevanje, za to se z vso mogočo marljivostjo in delovanjem | truditi. Akoravno smo o teh zadevah govorili že drugod, kjer je nanesla priložnost, vendar mislimo, da je koristno v tej poslanici | bolj obširno razložiti dolžnosti katoličanov; zakaj te dolžnosti, ako | se natanko spolnujcjo, prečudno veliko pomagajo za vsesplošnji blagor. Skoraj dan na dan se nam nalete najhujšo borbe v naj-| tehtniših zadevah: v tem jo mnogim silno težavno, da bi ne bili | kdaj prekanjeni, zmoteni, da bi jim serce ne upadlo. Zato je naša | dolžnost, častiti Bratje, vsacega času primerno opominjati, učiti in |    svariti, da naj nobeden ne zapusti poti resnice.
2. Sv. Oče dalje z nekterimi versticami kažejo in I poudarjajo, kako silo tehtne in imenitne so kerščanske |    dolžnosti; pravijo namreč:
Ni dvoma, da katoličani oziroma na djansko življenje  imajo
spolnovati obilnišo in  tchtniše  dolžnosti, kakor  tisti, ki  katoliško
|    vero le ncprav poznajo ali pa jim je čisto neznana. Ko je namreč
|    že j)o   odrešenem  človeštvu Jezus Kristus  aposteljnom zapovedal
|    evangelij oznanovati vsim narodom, je ob enem tudi vsim ljudem
999999999999999999999999999999999999999999999999999�
025323480200485353484853020001535348484802000002000248010202484823489153234800535353485353535348535353
9999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999�9
Milil:
|    naložil dolžnost, da morajo to, kar se uči, tudi sprejeti in verovati.
|    S spolnovanjem te dolžnosti je terdo sklenjeno doseženje večnega
1    življenja.  Kdor veruje in je kerščen, bo zveličan; kdor
|    pa ne veruje, bo pogubljen. (Mark. 10, 16.) Vsak pa, ki je
|    sprejel  ker.ščansko vero, kakor je dolžnost, ravno s tem postane
|    otrok Cerkve in sodeležnik tiste naj imenitniše in presvete družbe,
1    ktero  z  naj   vikši  oblastjo  pod  nevidnim  poglavarjem  Jezusom
|    Kristusom mora vladati rimski papež; to jo njegovo opravilo.
3.   V naslednjem oddelku sveti Oče pojasnjujejo |    dolžnosti do sv. Cerkve in do domovine — tako-le:
Ce pa smo deržavo, v kteri smo rojeni in gojeni, po natorni
=    postavi dolžni posebno ljubiti in braniti, tako, da se dober domo-
=    rodeč ne boji tudi umreti za domovino; potem je pač veliko veča
|    dolžnost  kristjanov,  da  so  enako  tudi Cerkvi  z ljubeznijo vselej
|    vdani. Sej Cerkev je sveto mesto živega Boga, iz Boga rojena in
=    od njega vstanovljcna, da, ko sama po zemlji popotva, ljudi zbira,
|    uči in jih vodi k večni sreči v nebesih.   Ljubiti nam je torej do-
I    movino, v kteri smo dosegli sedanje umcrljivo življenje; ljubša pa
|    nam mora biti Cerkev, ker nji se imamo zahvaliti za dušno življenje,
=    ki bo večno, in ker dušne dobrote po pravici imajo prednost pred
|    telesnimi, torej so tudi dolžnosti do Boga vse bolj svete, kakor pa
=    dolžnosti do ljudi. Sicer pa moramo resnico terditi, da čeznatorna
|    ljubezen do Cerkve in natorna ljubezen do domovine ste  obe  iz
=    enega in ravno tistega večnega vira: dvojčici ste in Bog je obeh
|    začetnik in vzrok;  od tod izhaja, da ena dolžnost ne more biti z
|    drugo v  nasprotji.    Oboje  tedaj  moremo in moramo spolnovati:
|    ljubiti  sami  sebe, dobrovoljni biti do bližnjega, ljubiti deržavo in
|    deržavinega  oblastnika, ob enem pa spoštovati Cerkev kot svojo
|    mater in imeti do Boga ljubezen, ki vse drugo preseže.
4.   Po takem pojasnjenji dolžne ljubezni do svete I    Cerkve in domovine sv. Oče razlagajo, kakšno dolžnost §    imajo verniki, ako vstane kak razpor med Cerkvijo in |    deržavo. Tako-le pišejo dalje:
Vendar pa se ta red kerščanskih dolžnost včasih preverne, bodi
|    si po nevgodnosti časov ali po hudovoljnosti ljudi. Zgodi se namreč,
|    da drugo zahteva od deržavljanov deržava. in drugo lirja kerščanska
|    vera; to pa gotovo ne iz druzega vzroka, razun ker vodniki deržavo
|    sveto  cerkveno  oblast  ali prezirajo, ali pa si jo hočejo sebi pod-
|    vreči. Od tod vstane razpor, pa tudi prilika, da se razodene  mo-
|    žatost v bojevanji.   Dve oblasti namreč pritiskate; obema pa, ker
=
— 7 —
9999999999999999999999999999999999999999999999999991
532301019102010001010202534800020202484802020202534823485348532301020100534853534853534853235353235301
0153534853535353485348482353230248535348230201235353484853485348482353484853482353535353532353534848484853535323534848485353532353534853484823485348535348534853535323
I    nasprotno velevate, se  ob  enem  pokorščina  skazovati  ne  more:
|    »Nibče ne more dvema gospodoma služiti« (Mat. 6, 24.),
|    ker ako se enemu pokoriš, se moraš drugemu upreti. Ktcrcmu izmed
|    obeh gre prednost, o tem ni nobenega dvoma.   Hudobija namreč
|    jo, odstopiti od pokorščine do Boga, da bi   ljudem  vstregli;  pregreha je, prelomiti postave Jezusa Kristusa zato, da bi bili pokorni
|    gosposki; pregreha je, žaliti Cerkvine pravice s pretvezo,  da mo-
|    ramo deržavljanske pravice ohraniti. »Obedire oportet Dco magis,
1    quam  hominibus  —  Bogu   moramo   bolj   pokorni  biti,
|    kakor ljudem.« (Dj. ap. 5, 20.) Zato se mora v cnacih primer-
|    Ijejih brez pomislika vselej tisto odgovoriti, kar so svoje dni Peter
|    in drugi aposteljni odgovarjali gosposki, ko je kaj krivičnega vele-
|    vala.   V vojski  in o miru ga  ni boljšega  dcržavljana,  kakor je
|    kristjan, kteri se svojih  dolžnosti   zaveda;  vendar bi  moral  prej
|    vso terpeti, samo smert si  izvoliti,  kakor pa  da  bi  zapustil  reč
|    Božjo in svete Cerkve. — Zato  tisti  nimajo  pravega zaumena o
|    moči in bistvu postav, kteri grajajo to stanovitnost v volitvi dolž-
|    nosti ali celo terdijo, da je to upor.  Sploh znano in tudi od Nas
1    že je enekrati izrečeno, kar tu govorimo: Le taka zapoved, ktero
|    je dala pravna oblast po načelih zdrave pameti v splošnji blagor,
1    more biti postava. Resnična in pravna oblast pa je le tista, ktera
|    izvira od Boga, najvišega vladarja in Gospoda nad vse, ker le on
|    sam more dodeliti človeku oblast nad človeka. Le tista pamet pa
|    se mora ceniti zdrava, ktera z resnico in božjo pametjo  ni v na-
|    sprotji; kar pa je v nasprotji z najvišo in nespremenljivo Dobroto
|    in ljudi šiloma odvrača od ljubezni Božje, taisto splošnjcga blagra
1    nikoli v resnici pospeševati ne more. Pač da, sveto je kristjanom
|    ime očitno oblasti; tudi takrat še v nji spoznavajo neki odsvit in
|    podobo božjega veličastva, ako je nevreden on, kteri jo nosi; pač
|    imajo kristjani postave v pravičnem in spodobnem spoštovanji, ne zarad sile in žuganja, temveč iz zavednosti, da je dolžnost: zakaj
1    Bog nam ni dal duha strahu (2. Tim. 1, 7). j Ako pa so  der-
|    žavne postave v očitnem nasprotji z Božjim pravom, ako Cerkvi de-
I    lajo krivico, ali nasprotujejo verskim dolžnostim, ali skrunijo veljavo
|    Jezusa Kristusa v njegovem velikem mašniku, — potem je takim
|    postavam nasprotvati dolžnost, pokorščina pa pregreha,  pregreha,
|    ki je v zvozi s krivico zoper dcržavo samo, ker v njeno škodo se
|    izhaja vso, kar koli se zoper vero greši. — Iz  tega  pa je  zopet
|    očitno, kako po krivici to  djanjo  krivičijo  upora:   sej  se vender
I    vladarju in postavodajavcom pokorščina ne odrekuje, temuč se le
iiiiimMiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii/iMinii.'Miiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii=iiiiii
5388015300535323532323532353014823485348485353530253234853535323530048530202905302914853535353484848000200
5323482353902348534848480053535323015323234853535348234823484848485348485353484853535348534853535353020102020002535348482348482353484853535323534848484848534853535323
......=1
I    od njih volje odstopi v tistih zapovedih, kjer  oni nimajo  nobene    |
|    oblasti jih nakladati; ker dane so z žaljenjem Božjega prava, torej    f
|    so krivične in  so  prej   vse  drugo,  kakor  pa  postave. — Veste,    |
|    častitljivi Bratje, da to je nauk prav sv. Pavla aposteljna samega.    |
1    Ko je namreč pisal Titu, naj se opominjajo kristjani, da naj bodo    1
|    podložni vladarjem in oblastnikom, je besedi  pokorni  biti    |
1    precej pristavil: pripravljeni za vsako dobro delo (TU. 3, 1.);    a
|    s tem je  naznanjeno,  ako  človeške  postave  kaj  vstanove  zoper    |
|    večno postavo Božjo, da je takrat nepokorščina dolžnost. Iz cnacega    1
|    vzroka je poglavar aposteljnov tem, ki so mu hotli vzeti prostost    |
|    evangelij  oznanovati, s krepkim  in povzdignjenim  duhom  odgo-    |
|    voril:   Sodite, če je pravično  pred  obličjem  Božjim,  vas  bolj    |
|    poslušati kakor Boga: ne moremo namreč opustiti, da bi  ne go-    1
1    vorili, kar smo sami videli in slišali. (Dj. 4, 19, 20.)
1             Vsak tedaj naj ljubi obe domovini, natorno in nebeško domo-    1
1    vino;  vender to drugo mora z večo ljubeznijo ljubiti memo une,    |
|    in nikoli se ne sme človeškim pravicam dati prednost pred Božjimi.    |
1    To je  naj  večja  dolžnost  kristjanom  in  kot  nekak  studenec,  iz    |
|    kterega  izvirajo  druge  pravice.   Sej   Odrcšenik  človeškega   rodu    |
|    govori o  sebi:   Zato   sem   rojen  in   zato  sem  prišel  na    |
1    svet, da pričevanje dam resnici (Jan. 18. 37). In zopet: Ogenj    |
=    sem prišel prinest na svet,  in  kaj  hočem, razun  da  se vname?    |
=    (Luk. 12, 49). V spoznanji te resnice, ki je najvišja lepota, v lju-    1
=    bežni do Boga, ki enako našo voljo vodi k popolnosti, je postav-    |
|    ljeno vse življenje  in vsa  prostost kristjanov.  To   resnico  in  to    |
|    ljubezen je Jezus Kristus izročil Cerkvi, to je preizbrana dedšina,    =
|    ktero je Cerkev vsak čas z vednim prizadevanjem in čujočnostjo    |
|    ohranila in branila.
5. O vojski, ki sedanji čas roji zoper sveto Cerkev,    |
|    sv. Oče pravijo dalje:                                                                         |
In vender (pri toliki ljubezni Jezusovi namreč)   se tu komaj    |
|    da z besedami povedati, kako zagrizena vojska je zbučala od mnozih    |
|    strani zoper Cerkev.   Ker se je namreč človeškemu umu posrečilo    |
|    marsiktere dozdaj skrite natorne skrivnosti po učenem preiskovanji    |
|    odkriti   in   za   človeške   potrebe   koristno   rabiti,   se   je   človeški    |
|    duh tako  nespodobno prevzel ter  meni,   da iz   družbinskega živ-    |
|    ljenja  lahko  odpravijo Boga  in gospostvo  božje. — V tej zmoti    f
|    goljufani jcmljo Bogu  gospostvo  in  prenašajo  ga na  človeštvo;
|    pravijo namreč,   da  natorni  um je vir in ravnilo vse resnice;  iz    |
|    njega da naj se izpeljujejo vse nabožne dolžnosti in nanj se povra-    |
iTiiiiiiiii 111 ni 111 ■■■■ i ■ i ■■!■ i ■ 11 ii 111 ii 111111 ii 111111 ii 111 ■■■■ ■ 11 ni ■ ■ i ■ m ■ 11 mi......i..........i ii 1111 m 1111 m 11 ■ 1111111 m 1111 ■■■■ 11 mi i 111111111 mi=i i mi
9999999999999999999999999999999999999999999999999999
010001535348532300010053532302000123010000000101020101485348534848010101000223535353535353534853535391
5353480102020002020248530002535353230248484848000201025353534848534802535348539153484853532301232348480023535353535353235348482353534800482348482300025348485348482353
čajo ; pa tudi, da ni nobenega božjega razodenja, nobene dolžnosti za    |
pokorščino do kerščanske nravne postave in Cerkve; da le-ui nima    §
nobene oblasti postave dajati in nobenih pravic, — še več, da do    |
deržavinc vravnave Cerkev ne sme imeti nobenega vpljiva. Zraven    |
tega pa zahtevajo in si na vso moč prizadevajo očitne zadeve v svoje    |
roke dobiti in na deržavnem kermilu sedeti, da bi toliko ložej po    1
teh naukih delali postave in šege življenja pri narodih po tem pre-    |
ravnavali. Tako katoliško vero tu in tam nekaj očitno napadajo, nekaj     |
skrivej preganjajo, in v tem, ko najbolj kužljivim zmotam največo    |
prostost dopuščajo,  pa očitno spoznavanje  kerščanske resnice po-    |
gosto v železje kujejo.                                                                        1
6.  Zdaj sv. Oče z nekterimi stavki povdarjajo, kako    | je pri tem napadanji na vero pa vernikom dolžnost sker-    | beti za sv. vero. Tako-le pišejo:                                                     I
Pri teh tako žalostnih  okolščinah  se  mora vsak pred vsem     |
drugim v se obračati in na vso moč skerbeti,  da se oklene vere    |
v njeni globočini, jo z vso zvestobo varuje,  se ogibljc nevarnost,    |
še zlasti, da je vedno okovarjen zoper razna lažnjiva modrovanja.    1
Za ohranjenje te čednosti je po Naši misli silno potrebno in našim    §
časom zelo zelo primerno pridno učenje kerščanske resnice, in to    |
kolikor vsak premore po svojem umu in zmožnosti;  ne manj pa    |
tudi, kolikor se da doseči, je koristna znajdenost v tistih oddelkih    |
natornih vednosti,  kterc  so  z vero v zvezi.  In  ker slednjič vera    =
mora ne le brezmadežno v duši cveteti, temuč tudi neprcnehljivo    =
rasti in sad roditi, zato je treba tudi prav pogosto ponižno in go-    =
reče k Bogu klicati z aposteljni:   »Adauge in nobis fidem«,    |
»Pomnoži v nas vero«. (Lulc. 18, 5.)                                                 |
7.  Sv. Oče dalje pojasnjujejo, kako ima sv. Cerkev    | dolžnost učiti, pa tudi vsak kristjan sv. vero pričati in    § za njo se poganjati, zlasti v kaki sili, kakor je dan-    § danes. Pravijo namreč:                                                                     |
Razun tega so pa v rečeh kerščanske vere še druge dolžnosti,    |
ktere natanko in vestno spolnovati  se zahteva v korist zveličanja    |
vsaki čas, še posebno tehtno pa je to dan danes. — Res ima pred    |
drugimi Cerkev to dolžnost, da proti tolikim in tako daleč razšir-    |
jenim  brezumnim  mnenjem,  o  katerih  govorimo,   sprejema  ona    |
hrambo resnice in zatiranje zmote v sercih. To službo mora vsaki    |
čas vestno spolnovati, zakaj Božja čast in zveličanje ljudi je dano    |
nji v brambo.  Ako pa pritiska sila,  takrat ni,  da bi le sami cer-    |
kveni predstojniki bili na straži za varnost sv. vere, marveč vsak    I
— 10 —
:||||||
535353485348532353235301000000535348532353485353234853482353482323484853535348484823895348485348020101
5555555555555+555555555555555555555555555555555555
0100534853485353535353485301535348485348482323532353534848534848535348534853234853535323235348235353020102000248230100022348000253534848010248480248530201022353485302
nun:
I    kristjan je  zavezan,  za  svojo vero  očitno  pred drugimi
|    se  poganjati,  bodisi, da  druge  vernike  podučuje  in  po-
|    terjuje,  kakor tudi.   da predcrznost  nevernikov zavrača.
|    (Tom. II.-II. qu.HI.) Bojazljivci in dvomljivci nad resnico bcže pred
|    sovražnikom, ali pa obmolknejo, ko se od vsili strani s tolikim kričem
|    zahteva, da naj se resnica zatare. Oboje je sramotno in razžaljenjc
|    Božje, oboje nasprotno zveličanju posameznih in vsih skupaj, ko-
|    ristno pa le verskim sovražnikom; zakaj nič ne pospešuje prederz-
|    nosti brezbožnih tako  močno,  kakor popustljivost  dobromislečih.
1    In res je lenoba kristjanov toliko bolj graje vredna, ker razperšiti
|    lažnjive obdolževanja in zaverniti napačne mnenja je večidel lahka
1    reč,  gotovo pa  mogoče z nekolikim  prizadevanjem.  Slednjič  se
1    nikomur ne brani imeti in razodevati  pred ljudmi taisto serčnost,
|    ki je lastna kristjanom in je  neredko že sama nasprotnikom po-
|    gumnost spodbila in njihove naklepe razkropila.
Vcrh tega so kristjani za vojsko rojeni;  kolikor hujši pa je
|    njena silnost, toliko gotovša je zmaga z Božjo pomočjo: Zaupajte,
|    jaz sem premagal svet, je  rekel Kristus.   (Jan. 16, 33.) Tudi
|    je čisto prazen ugovor, da Jezus Kristus k ohranjenju  in hrambi
=    Cerkve človeške sodelavnosti ne potrebuje. Zakaj ne iz nezmožnosti
1    in slabosti, temveč iz prevelike svoje dobrote on hoče, da tudi mi
|    od svoje strani kaj delajmo, da sprosimo in dosežemo sadove zve-
|    ličanja, ktero nam je on pridobil.
Perva naloga te dolžnosti je ta, da katoliško vero očitno in =    stanovitno spoznavamo in da jo vsak po svoji zmožnosti razširja. §    Zakaj, kar se večkrat in po vsi pravici govori, je to, da kerščanski =    modrosti ni nobena reč tako škodljiva, kakor to, da je svet ne =    pozna. Dobro razumljena je namreč zmožna zmote razperšiti; in |    ako duh ni zamotan v predsoje, mu sama pamet veleva, da naj =    jo sprejme. Je pa vera kot čednost velik dar Božje milosti in doji    brote, vender reči same, ktere se morajo verovati, se skoraj edino I    spoznavajo les poslušanjem. »Kako bodo vanj verovali, o §    kterem niso slišali? Kako pa bodo slišali brez ozna-|    novavca? Vera tedaj je iz poslušanja, poslušanje pa |    po Kristusovi besedi. (Rim. 10, 14, 17.) Ker je tedaj vera k |    zveličanju potrebna, je torej tudi oznanovanje besede Kristusove |    vseskozi potrebno. To oznanovanje, to je, opravilo nauka, je po |    božjem pravu reč učenikov, ktere je Sveti Duh postavil |    škofe, vladati Cerkev Božjo, (Dj.ap.20, 28.) imenito pa |    je to reč rimskega papeža, namestnika Jezusa Kristusa, kteri je z
IllIllITlI........■■IIIIIlIlIIIIIIIMlIMIlllllllIllll.........■■■■■■■■■■■■■liirilllllMIMI lllllllll...........I............IIIIIIIMIIIIIIIIIIIIII........IIIIIIII:
010101000102025353235323484853234801015348482353535353534823025353535353485323239048535348532348484848
5348482302535353480000010000020002000100482348535300230100020153234848482353532348485323484853535353235348485348484853532353534853482348482302534823534801012323480101
I    najvišo oblastjo postavljen čez vesoljno Cerkev, in torej učenik v
|    tem,  kar nam je verovati in storiti. — Vender pa  naj  ne misli
|    kdo,   da bi tudi j^osameznim v teh rečeh  kaj  sodelovati bilo za-
|    hranjeno,  posebej  tistim,   kterim je Bog podelil zmožnost in go-
|    ročnost; gotovo, ne da bi si zato prilastovali pravice nauka, morejo
|    oni, kolikorkrat okoliščine zahtevajo, vender kakor odglas cerkvenih
|    učenikov,  povedati drugim,  kar so si sami  pridobili.  Še več;  to
|    sodelovanje osebnikov so očetje vatikanskega koncilija cenili tako
1    primerno in rodovitno, da so to celo zahtevali. »Vse kerščanske
|    vernike, zlasti pa kteri imajo kako predstojniško ali na-
|    učno službo,  pri  ljubezni Jezusa Kristusa  živo  prosimo
1    in jim  zapovemo  v imenu ravno tistega Boga  in  Zvcli-
|    carja  našega,  naj  se z gorečnostjo  in  djanjem  prizadc-
1    vajo, da se te zmote od svete Cerkve odvračajo in iztreb-
|    ljajo, in da luč vere v najčistejšem sijaju sveti.«  (Konsti-
|    tncija Dei filius — proti koncu.) — Pomnimo pa tudi, da sleherni
|    more in mora z močjo lastnega izgleda in stanovitnim spoznavanjem
|    katoliško vero oznanovati. — Tako je tedaj med dolžnostmi, ki nas
|    vežejo z Bogom in s Cerkvijo, v najvišji versti ta, da si vsak po vsi
|    zmožnosti prizadeva kerščansko resnico razširjati, zmote pa zatirati.
8. Nadalje sv. Oče učijo, da morajo vsi katoličani biti edini v razširjanji resnice in v zatiranji zmote. Pra-I
=    vijo namreč:
Da pa tem dolžnostim polno in z vspehom zadostujemo, ne
|    smemo posamezno in med seboj ločeni  iti  na  boj. — Sej  Jezus
|    Kristus je naznanil, da njegovo delo bode zadelo na tiste  sovraž-
|    ljivosti in zavidnosti ljudi, ki so njega samega poprej že zadevale;
I    od tod prihaja, da mnogi celo ne dospejo k zveličanju, ktero nam je on pridobil. Torej tudi ni hotel postaviti le samo posameznih učencev svojega nauka, temuč zedinil jih  jo v družbo   in  modro
|    združil v eno telo,  »ki je Cerkev« (2. Kol. I, 24),  pri   čemur
=    je glava on sam. Tako tedaj teče življenje Jezusa Kristusa po vsi
|    sostavi telesa, živi in ohrani posamezne ude in jih  derži  zvezane
|    med seboj  in  sostavljenc v ravno  tisti  namen,  akoravno  ni  po-
|    sameznih djanje ravno tisto.1) Iz teh vzrokov je Cerkev ne le po-
|    polnoma  družba,   veliko  imenitniša  memo  vsake  druge družbe,
|    temveč iz tega ji dohaja tudi od njenega Začetnika naložena clolž-
=                *) Zakaj kakor imamo v enem  telesu veliko udov, vsi udje pa nimajo
=     ravno tistega opravila; tako nas je veliko eno telo v Kristusu, slehern pa smo
=     eden druzega udje. (Rim. 12, 4. 5.)
— 12 —
9999999999999999999999999999999999999999999999999995
�99999999999999999999999999992999999999999999999941�
0001480223480101002353230201015348532323020200000223535353234823534848535348232348534823532348534853239048485353232353
2323482389000202232348534848005348484848484848535348535353485353484823535353482300025353232348535348485353484823234848535348234823534848232348535348234848234853535353
umi;
nost, da se mora v zveličanje človeškega rodii bojevati kakor dobro vravnana vojska. (Vis. p. 6, 0.) Ta sostava in vrav-nava kerščanske Cerkve se nikakor ne more spremeniti; zato nikomur ni dopuščeno delati po svoji volji, ali svoje bojevanje po svojih lastnih mislih vravnavati; zakaj kdor ne zbira s Cerkvijo in z Jezusom Kristusom, on ne zbira, ampak stresa, in čista resnica je, da tisti se bojujejo zoper Boga, kteri se ž njim in s Cerkvijo ne vojskujejo.1) K tej edinosti v mislih in enakosti v djanji ■— česar obojega se po pravici boje sovražniki katoliškega imena — je pred vsim potrebna složnost v menitvah. Ravno k temu pa apostelj Pavel Korinčane opominja z veliko gorečnostjo in s prav tehtnimi besedami, rekoč: »Prosim vas p a, b r a t j e, v i m e n u G o s p o d a našega Jezusa Kristusa, da vsi eno govorite in da naj ne bodo med vami razpori; bodite pa popolni v enem duhu in v eni misli«. (1. Kov. 1, 10.) —■ Kako modra je ta zapoved, je pač jasno. Sej začetek naših djanj je v duhu; zato ne more biti edinosti v volji, ne enakosti v delih, ako so duhovi raznih menitev. Tisti, ki se le umu dajo voditi, ne bodo lahko edini-v mislih, ali celo ne; zakaj pravo spoznanje reči je silno težavno, naš duh pa, po natori slab, se zgubi v mnogoterih menitvali in ni redko, da med pritiskanjem zunanjih prikazen zabrede v zmote. K temu prihajajo še strasti, ktero nam vclikrat celo ne kažejo resnice, ali je nam saj ne kažejo neskaljene. Zato deržavni kermarji marsikterikrat posežejo k sili, da se taki skup deržijo, kterih misli se sicer ne strinjajo. — Vse drugač je pri kristjanih. Lc-ti prejmejo vero od Cerkve, ter dobro vedo, da pod njeno oblastjo in vodbo so v posestvu resnice. Zatorej kakor je ena Cerkev, ker je le en Jezus Kristus, tako je in mora biti le en nauk za vse kristjane na vesoljni zemlji. »En Gospod, ena vera.« (Efež. 4, 5.) »Ker pa imajo ravno tistega duha vere« (2. Kor. 4,13), imajo v posesti zdrav studenec, iz kterega samo po sebi izvira v vsem ravno tista volja in ravno tista edinost v djanji.
9. Za tem jasnim naukom, kako morajo katoličani biti edini v mislih in djanji, naslednje zdaj silo tehtni nauk, kako so katoličani dolžni pokorščino do sv. Cerkve in papeža. Sv. Oče tedaj tako-le nadaljujejo:
Enomiselnost pa, kakor sv. apostelj zapoveduje, mora biti popolna. — Kcrščanska vera namreč  ni zastavljena na človeško,
*) Kdor ni z menoj, je zoper mene, in kdor ne pobira z menoj, raztresa. (Luk. 11, 23.)
— 13 —
9999999999999989999999999999999999999999999999999999
9999999999999999999999999999999999999999999999999999929
4823534823482353015348235323485348532353485353485389535348532348535353535323532348535348532353534848535353535323484823532323532323234823484853235348535348482323485353
4853485353484848532353485348534853485353535323000053532348535348235353535348535348232348485323534848235353484853484801020153002348532323535353484848535353485323480248
mm
ampak na božjo veljavo. In kar pa smo od Boga dobili, to veru-    1 jemo za resnico, ne ker smo notranjo resničnost teh reči    | z lučjo natorncga uma razumeli, temveč zarad veljave    | Boga samega, ki se sam razodene in ne more ne golju-    1 fati in ne goljufan biti. (Vat. zbora honstit. Dei Filius, pogl. 3.)    = Iz tega nasledva, da vsaki posamezni resnici, berž ko je gotovo,    1 da je od Boga razodeta, moramo polno in enako priterditi; eni    | sami taki resnici vero odreči, bi se reklo toliko, kakor vse zavreči.    | Zakaj tisti podkopujejo verski temelj sam, kteri ali taje, da je Bog    | ljudem govoril, ali pa dvomijo nad njegovo neskončno resnico in mo-    | drostjo. — Kteri nauki pa so od Boga razodeti, to ima učivna Cerkev    | določiti, zakaj nji je Bog izročil varstvo in tolmačenje svojih izrekov. Najvišji učenik v Cerkvi pa je rimski papež. Zato tirja cnomisel-    = nost sere popolno soglasje v eni veri, kakor tudi popolno pod-    | verženje volje v pokorščini do Cerkve in rimskega papeža, tako,    1 kakor do Boga. Popolnoma pa mora biti ta pokorščina, ker jo    1 sama vera zapoveduje, in ima to skupno z vero, da se ne da    1 deliti; še celo, ko bi vse druge lastnosti imela, ne bila pa popolna,    1 bila bi sicer podoba pokorščine, ne pa njeno bitje. In tej popolni pokorščini so kristjani po stari navadi pripisovali toliko veljavo,    | da so jo vselej imeli in jo še zmeraj imajo za znamnje, po kterem    = se kristjani razločijo. Prečudno lepo to pojasnjuje sveti Tomaž    | Akvinski z naslednjimi besedami: Bistveni predmet vere je najvišja resnica, kolikor se nam razodeva v svetem pismu in nauku    | sv. Cerkve, kteri nauk izhaja iz najvišje resnice. Kdorkoli torej ne    | sprejme nauka sv. Cerkve, kteri izhaja iz najvišje resnice, ki se    | razodeva v sv. pismu kakor nezmotljivo in božje pravilo, ta nima    | dobrote sv. vere, če tudi to, kar je verskega, terdi na drugi način,    | kakor po veri. Kdor pa nasproti nauk sv. Cerkve sprejme kakor    = nezmotljivo j>ravilo, on očitno tudi vsemu priterjuje, kar Cerkev    = sploh uči. Sicer pa, ako od tega, kar Cerkev uči, derži kar    = mu je ljubo, in ne derži tudi tega, kar mu ni ljubo, on    I se ne derži in ne terdi nauka sv. Cerkve kakor nezm"ot-    | ljivega pravila, temuč derži se lastne volje. (Summ. Theol. II.     | II. qu. 5. art. 2.) Eno vero mora spoznati vsa Cerkev po tem,.    | kakor govori apostelj (1. Kor. 1): »Vsi eno govorite in    | naj ne bode med vami razporov; to pa je le mogoče, ako    | verske reči pri kakem vprašanji razloči poglavar vesoljne    | Cerkve in da se vesoljna Cerkev terdno derži njegovega    | določila,    Zato   gre  edini  oblasti  najvišega  Škofa nova    |
.......................................................MIHI...........................III.....Illlllllll......1..............................1.....11=111111
— 14 —
532353485389535353485348482353534848530202485323484823232353535348484848534848484848235323482300000101
232353482323485353484853538953484823532353234848482348234802024848014848530148232353532323484853235353
0102485348232348534848482353484848535353484848234848532323485353484848534853535348532353485348532353485323485353532353535353534853532389482348534848535348535348235353
5348535353234848532353480100235348482353235302532348532348485348482348534853234823535353535348485323535323232323535323484848534848534823485353485302532353235353235348
111111=1.....i.................iiimuiiiiiii.........................i.......iriiiiiiiiiiiniiii......................iiiiiiiiiiiiiii............iiiiiiiiiiiiiiiiTTmiiii
|    izdaja verskega  izpovedanja,   kakor  tudi  vse  druge  za-    |
|    deve, ki tičejo vesoljno Cerkev.«   (Ibid. qu. 1. art. 10.)
10.  Zopet dalje učijo sv. Oče, da vsi katoliški ver-    1 I    niki morajo biti podveržeui Škofom in Papežu. Pravijo    | |    namreč:                                                                                              §
Kar pa tiče meje te  pokorščine,  naj  nobeden ne  misli,  da    |
|    pastirjem sv. Cerkve in posebno  rimskemu  papežu se  mora po-    |
|    korščina skazovati le samo v tem, kar se šteje k verskim resnicam,    |
|    kterih terdovratno zaverženje stori hudobijo  krivoverstva.   Ravno    |
|    tako malo  zadostuje  odkritoserčno  in  terdno  priterjenje k tistim    |
|    naukom, kteri niso sicer od Cerkve s slovesno sodbo določeni, pa    |
|    jih vender pravno in vesoljno cerkveno učeništvo kakor od Boga    §
|    razodete   verovati  veleva;   to  so  resnice, o kterih je  Vatikanski    |
1    cerkveni  zbor  določil,   da  se  morajo  verovati   s  katoliško  in    |
|    bo ž j o vero. Toda med kerščanske dolžnosti se mora tudi to pri-    1
|    šteti, da se dajo voditi in vladati oblasti in vodbi škofov in zlasti
|    apostoljskega Stola.  Kako primerno jo to, je slehernemu jasno in    |
|    očitno. Zakaj kar je božjega razodenja, zadeva nekaj Boga, nekaj    |
|    človeka samega in pomočke, ki so potrebni k njegovemu večnemu
|    zveličanju. Zdaj pa, kakor smo že malo prej pojasnili, je po božjem
|    pravu reč Cerkve in znotraj nje reč papeževa, o tem zapovedovati, kaj    |
|    je v obojni razmeri naša dolžnost, kaj namreč nam je verovati in kaj    1
|    storiti. In toraj mora papežu vsled njegove oblasti dana biti sodba, kaj     =
I    da božje razodenje ima v sebi in kaj se z njegovimi nauki zlaga,
|    kaj pa jim nasprotuje, — in po ravno tisti pravici  kazati, kaj jo    §
|    spodobno in kaj nespodobno, kaj moramo storiti in česa se varo-    |
|    vati, da se zveličamo; brez tega namreč bi ljudem ne mogel biti    |
|    ne zanesljiv tolmač besede Božje, in ne varen vodnik za življenje.
11.  Sv. Oče Leon XIII nadalje pojasnjujejo, kako je    | §    naša sv. Cerkev samopostavodajna (avtonomna) družba,    | |    neodvisna od civilnih družb. Pravijo namreč:
Moramo pa še globokeje seči v bistvo sv. Cerkve. Cerkev ni    |
|    slučajno sklenjeno zedinjenje kristjanov, temveč je po Božji zvišeni    |
|    naredbi  vstanovljena   družba,   in   ima  najbližnjiši  in  neposrednji    |
|    namen, dušam priravnovati mir in posvečcvanjc. Zato ima le ona    |
|    sama po  božji  dobrotnosti k temu  potrebne  pomočke,  zato ima    |
|    določene postave in službe,  in   se deržf v vodbi kerščanskih  na-    |
1    rodov svojemu bistvu primerne posebne poti. — Vodba  te vlade    §
|    pa je težavna in v marsikteri rob zadene. Sej ljudstva, kterc Cerkev    |
|    vlada, so raztresena po vsih razdelkih zemlje, raznotera po rojstvu    |
llllllTllliiiiiiiiiiiiliiliiliiillllllllilliiilllllliiiiiiiliiiiiiiiiilllllllliilllllllllllllllliilillilllliiiiiiiliiiiiiiiiiiiiilllililliiilililiiiiiiiiiiiillliiii=iiiiii
5348532348234853534853232348232348234848482323534853532353484848534853535348484853534853234848235348234823484853532348535353484848484853532353484853535323532353892353
5348535353484802232348232323485353535353485348535353485323235353234848235348538948485323484848232353485323235353232348532348535323485323534853485353535348484853534848
Mlini
1    in navadah, ravno' tako zavezana pokorna biti postavam deržave,
=    v kteri žive, kakor tudi cerkveni  oblasti.   Pa ti  dvojni   dolžnosti
§    obsegate ravno tiste osebe,  ki  pa si niste  nasprotni  med  seboj,
=    kakor smo že rekli, in ste nepomešani.   Zakaj  ena zadeva blagor
|    deržave, druga splošnji blagor Cerkve, obojni pa  po  svoji  natori
|    imate služiti spopolnovanju  človeštva.   Iz  tega  obmejenja onega,
|    kar je pravica in kar je dolžnost, je čisto jasno, da vladavci deržav
|    so si  svobodni v vravnavanji svojih  zadev,  to  pa ne  le samo s
|    priznanjem, temveč tudi s podpiranjem  od sv. Cerkve.   Kajti  ker
|    lc-ta najbolj zapoveduje, da se mora pobožnost gojiti, kar je pra-
|    A'ičnost do Boga, toraj ona ravno s tem spodbujuje k pravici do vla-
|    darjev. Vendar ima duhovska oblast razun tega še veliko višji namen,
|    namreč človeške duše pod svojo brambo voditi v kraljestvo Božje
|    in njegovo pravico (Mat. 0, 33) in v tem je vse  njeno  prizade-
|    vanje.   Nobeden toraj brez žaljenja vere ne more dvomiti,  da ta
|    dušna vlada je izročena Cerkvi edini in da politiška oblast v tem
|    nima  nič  pravice,   zakaj  ne  cesarju,  ampak  Petru  aposteljnu je
|    Jezus Kristus zročil ključe nebeškega kraljestva. — S tem naukom
|    o razmeri med deržavo in Cerkvijo so v zvezi  še  nekteri  drugi,
|    ne manj važni nauki, o kterih nočemo molčati na tem mestu.
Silno velik  razloček je   med  kerščansko   cerkveno   družbo,
|    in med vsaktero politiško deržavo. če tudi ima v svojih sostavah
|    una podobnost kacega kraljestva, je  vendar   po  svojem  začetku,
|    namenu in bistvu temeljno razločna od vsih svetnih kraljestev. —
|    Iz tega  sledi za  Cerkev pravica,  da po  svojih  lastnih,  svojemu
|    bistvu primerjenih vravnavah in j>ostavah živi in biva.  Ker je pa
|    Cerkev ne le popolnoma družba, temveč tudi višja nad vsako člo-
|    veško družbo, ji jo silno  nasprotno,   da bi se  vdeleževala  stran-
|    carskih prizadevanj, ali da bi svoje pravno stanje in  svoj  poklic
|    podklanjala spremenljivi politiki.   Enako išče varovati  lastno  pra-
|    vico, kakor pravico druzih spoštovati neskaljeno; ne misli Cerkev,
|     da bi bila  njena  naloga, razločiti,  ktera deržavna oblika  naj bi
|    bila nad drugo, ali kterih vravnav  potrebujejo  kerščanski  narodi
|    v deželskem oziru; razne deržavne oblike so ji vse prav,  dokler
|    ne žalijo vere in nravne postave. — Po tem zgledu se morajo ravnati tudi posamezni kristjani v svojih mislih in svojih djanjih. Brez dvoma je v politiških rečeh dovoljeno kako spodobno tekmovanje, ko se namreč brez žaljenja resnice in pravico bori z namenom, da zmagajo tiste misli, ki se kaže, da bi bile koristne za
|    občni blagor. Ali reklo bi se, vero nemarno zlorabiti, ako bi kdo
IIIMlilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllMIlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll.......II......III........umi........I lil II.....JIJ J
i                                                              — ig —
234848895353484823234848232348535323484853535348532348235323484853535353534802480002532348234853534848
905348534853534853534801024853535348535300020148484848480248534848535300010102485323532353235353
0002015353024823532353484801532302535348230001532300000002485353480053530101000253025353010002020202230002534823534853235348232323234823484853235353482348534848532348234848
111111=1
I    hotel Cerkev v kako   strančarstvo   zavleči,   ali   pa  jo   na   pomoč    |
I    zahtevati, da se  premagajo   politiški  nasprotniki.   Temu   nasproti    1
|    mora vera vsim biti sveta in nežaljiva; tudi celo v deržavnih za-    |
|    devah, ki se od nravne postave in  od vere ne  morejo  ločiti, se    f
|    mora pred vsem in vedno pred očmi to imeti, kar je kerščanskim    |
|    koristim najbolj vspešno.   Ako bi   le-te po natezanji  nasprotnikov    f
|    imele priti v nevarnost, se mora vsak razpor opustiti in se z enim    |
|    duhom  in sercem poganjati  za  varstvo in brambo  sv. vere, ker    |
|    ona je najvišja in vesoljna  dobrota,  po kteri  se  vse  drugo  rav-    |
|    nati mora. — Potrebno zdi so nam, to še nekoliko bolj pojasniti,     f
|    Gotovo Cerkev kakor tudi  deržava  imate svoje višje gospostvo;    §
|    torej ste obe v ravnanji svojih zadev med seboj neodvisni, se ve,    |
|    da znotraj mej, ktere namen obojnih določuje. Iz tega pa nikakor    |
|    ne sledi, da naj bi bili med seboj ločeni, še veliko  manj, da naj    |
|    bi si bili nasprotni.                                                                             |
12'.  Sv. Oče zopet  dalje pojasnjujejo in vterjujejo,
I    kako je potrebna ravno omenjena razmera med Cerkvijo    |
|    in deržavo. Pišejo tako-le:
Zares, mi  po  svoji natori nismo  samo telesno, ampak tudi    |
|    nravno bitje. Torej od očitnega pokoja in reda, kar je neposrednji    |
|    namen deržavne zveze, pričakujemo poroštva za svoje telesno blago-    |
|    stanje, še bolj pa zagotovljevanje zadostne brambe, da po duhovno    |
|    prihajamo k veči popolnosti, in to se nahaja izločno le v spoznanji    =
|    in skazovanji čednosti. Ob enem pa zahteva človek tudi, kakor je    =
|    prav, pomočkov v Cerkvi,  ki so pripravni za njegovo versko po-    =
|    polnost, ktera je v znanji in skazovanji prave vere, ki je kraljica    §
|    nravnih čednosti, ravno ker vse spolnuje in doveršuje, ko vse na    =
|    Boga obrača. — Zato se mora pri vstanovi in poterjevanji postav    |
|    in  naredb  gledati  tudi  na  duhovni  in verski  namen  človeka in    |
|    skerbeti za njegovo  zboljševanjc v tem oziru.   To  pa prav in po    |
|    pravici:  ne  sme se  dajati ne zapoved in ne prepoved brez ozira    f
|    na to,   kar je naloga svetnega  družbinstva in pa kar sv. Cerkve.    |
|    Iz tega vzroka Cerkvi  ne more  biti vnemarno, kakošne  postave    |
|    veljajo v posameznih deržavah,  ne kolikor  so  deržavne postave,    f
|    temveč ker včasi postavne meje presegajo in v pravico Cerkvinega    |
1    prava zahajajo.   Takrat je  njena sveta,  od Boga prejeta dolžnost,    f
|    nasprotovati, ako kaka deržavna naredba veri škoduje, in mora se    |
|  . na vso moč prizadevati,  da  duh evangelija prešinuje  postave in    §
|    vravnave narodov. In ker je sreča ali nesreča deržave večidel za-
......jj.......................minimumi.............i..................................ni................in...........ninnnnnnmm...............Enim
209999999999999929999999999999999999999999999999999�
stavljena na misli tistih, ki so na čelu ljudstva, zato tudi Cerkev svoje hrambe in prijaznosti ne more deliti tistim možem, kterc ona pozna kakor svoje preganjavce, kteri pravicam svete Cerkve spoštovanje očitno odrekujejo, kteri Cerkev in deržavo, ki ste po natori združeni, iščejo narazen raztergati. Temu nasproti pa je po svoji dolžnosti prijazna tistim, kteri prav cenijo civilno in cerkveno oblast, in za to skerbe, da obe v občni blagor sodelujete.— V teh pravilih je ravnilo, po kterem naj se sleherni katoličan ravna v svojem javnem življenju. Kjerkoli namreč Cerkev dopušča deržavnih zadev se vdeleževati, se morajo podpirati možje vterjene poštenosti, ki se bodo zanesljivo zaslužne storili za katoliško reč; nobenega vzroka ni, Id bi dopustil, da hi se prednost dajala tistim, ki so veri sovražni.
13.  Nektere prav tehtne besede sv. Očeta uasledujejo zdaj, kako potrebne namreč so edine misli dandanašnji, ko se s toliko zvito prekanjenostjo preganja katoliška vera. Kristusov namestnik pravijo:
Iz tega je jasno, kako tehtna dolžnost je ohraniti edinost, zlasti v našem času, ko se kerščanstvo s toliko zvijačo napada. Vsi, ki si prizadevajo biti zvesti otroci sv. Cerkve, ktera je steber in terdnost resnice (1. Tini. 3, 15), se bodo lahko varovali lažnjivih učenikov . . ., ki jim prostost obetajo, ko so vendar sami sužnji spridenja, (2. Pet. 5, 19); z močjo sv. Cerkve same oboroženi, bodo zalezovanja s krepostjo, silo s stanovitnostjo premagali. — Ni tukaj kraj preiskovati, če in koliko je vnemarnost in notranja razpornost katoličanov pripomogla k sedanjim okoliščinam; gotovo pa bi se prederznost hudobnih ne bila tako daleč upala in ne tako silnega razdjanja napravila, ako bi bila v premnozih sercih živela tista živa vera, ktera po ljubezni dela (Gal. 5, 6); tudi bi se nam od Boga dana kerščanska postava čednosti ne bila tako globoko pogreznila. Naj bi pač misel na preteklost saj to korist obrodila, da bi za prihodnje bili bolj previdni.
14.  Enciklika svetega Očeta dalje pojasnjuje, kaj je dolžnost tistih kristjanov, ki se udeležujejo očitnega ter javnega djanja v politiki. Zopet ta nauk je silo važen.
Učijo namreč tako-le:
Tisti pa, ki imajo z očitnimi zadevami opraviti, se morajo posebno varovati dveh pomot, ktorih ena so lažnjivo imenuje previdnost, druga pa je zgoli prederznost. — Marsikteri namreč terdijo, da se mogočni in gospodujoči brezbožnosti ne sme očitno nasprotovati,  da se zopervanje nasprotnikov še bolj  ne razkadi.   Ce so
024853535348532348235348484889015353022353000202485300485353534853534848235302000002010148485348535353
024853234853482348484848535353532353535348234800020202021001485353234823535323235348485353484848535353
Illlll:
taki ljudje prav za prav za Cerkev ali zoper njo,   so prav ne ve.     |
Kajti zagotavljajo, da katoliška vera je njih nauk, vender bi želeli,     |
da naj hi Cerkev brez kazni dopustila razširjati neke menitve,   ki     |
so nasproti njenim naukom. Tožijo, da vera peša in da .se spačenost     |
razširja; ne trudijo se pa, da hi se hudo ustavilo, ne redko taisto     |
še pomnožijo s prevelikim prizanašanjcm ah sku/.ljivim hinavstvom.     |
Nihče naj   bi ne dvomil  nad njihovo  vdanostjo   do apostoljskega     I
Stola,  vedno  pa  imajo  kaj  na papežu  pograjati.  Previdnost teh     |
ljudi je tistega plemena, ktero sv. apostelj Pavel imenuje modrost     |
mesa in smert duše; ona ni pokorna božji postavi, in ne more     |
biti.   »Modrost  mesa je sovražna  Bogu;   ni   namreč Božji     |
postavi podložna in ne  more biti.«   (llim. S, G. 1.) Nobena     |
reč pa ni manj pripravna za  zmanjševanje sedanjih hujav,   kakor     |
ravna ta lažnjiva modrost. Sovražniki namreč kar nič ne skrivajo,     |
mnogi se celo hvalijo s tem, da imajo nastavljeno, katoliško vero,     I
ki je edina prava, popolnoma zatreti, ako  bi bilo  mogoče.   V ta     |
namen se vse prcderznejo.   Vedo namreč, da kolikor bolj se   jim     =
ponese serčnost nasprotnikov oplašiti, toliko bolj se jim   pospcšu-     =
jejo njihovi hudobni naklepi. Ktcri tedaj   to  meseno   modrost     §
ljubijo in se vedejo, kakor bi ne  vedeli,   da   vsak   kristjan   mora     |
biti dober vojak Kristusov, kteri bojno plačo, ki se  spodobi zrna-     =
govavcu, hočejo deliti po najbolj zložnem potu in brez vojskovanja.     |
Taki vspeha hudobnih ne  le  ne  ustavljajo,  temuč ga  še pospe-     =
šujejo.                                                                                                          =
Mnogi nasproti se pa dajejo voditi   neki napačni  gorečnosti,     | ali kar bi bilo še hujše, delajo se  videzno goreče,  namerjajo   pa
kaj druzega, in se ne pečajo s tem, kar je  njih  reč.   Hočejo, da     |
Cerkev naj bi se vladala po njihovi sodbi in misli, in to tako, da     §
A'sc, kar se drugač zgodi, neradi terpe in se le  zopervajo  udajo.     = Ti tedaj so nečimurno termasti in ravno tako graje vredni, kakor
imi.   To se ne pravi pravnim oblastim  pokornim hiti. temveč jih     |
gospodovati: tako se zasebniki polastujejo opravil predstojnikov in     |
rušijo red, ki ga je Bog vstanovil, da naj se  vse  čase  ohrani   v     |
njegovi Cerkvi, in ga nikomur no pusti brez kazni begati. — Naj-     |
bolje delajo oni, kteri nikdar, ko je treba, se ne branijo stopiti na     |
borišče, terdno prepričani, da krivična samosilnost bode poslednjič     |
propadla in se morala umakniti pravici naše svete vere. Oni delajo     |
s serčnostjo pervih kristjanov, ker vero varujejo in branijo zoper     |
tisto osobno in samosilno svojat, kteri je preganjanje krščanstva ne-     |
kako prirojeno, kije papeža spravila v svojo oblast in ne jenja ga     |
......................................Illllllllllllllll..........II.................I......................I...........I.............11111L11111 j 1......= 111111
— m —                                                                              =
9999999999999699999999999999999999999999999999999999
235348532348484853235348534853534853532353230202532353535353535323535353480201022348234853534853485323
0253532353232353484823532300232353232348485300532348482353534853532353484848024801234823484848235353534823484848534853235348535353235353535353534853535353484823239100
2353024853234823234848484802235348015353234823535301010153534823534823534853532353534848232323535353535353484823535353532348484848535348535348485323534848914848485353
nun:
preganjati. Ti pa (kristjani) si vedno prizadevajo biti pokorni sinovi sv. Cerkve; in ničesar ne počno brez povelja svojih višjih. Taka podložnost v edinosti z močnodušnostjo in stanovitnostjo je potrebna vsim kristjanom, da karkoli čas prinese, v n i č i m u r n i m a j o p o-m anjkanj a (Jak. 1, 4). Zato močno želimo, naj bode v vsih sercih tista modrost duha, ktero sveti Pavel tako imenuje (Pum. 8, 0). Zakaj ta pri vravnavi človeških djanj hodi najboljšo srednjo pot in obvaruje človeka bojazljivega straha in obupnosti, kakor tudi pre-derznosti in prevelike samoupnosti.
Je pa razloček med previdnostjo v očitnem življenji, ki zadeva sj)lošni blagor; in pa tisto, ki tiče korist vsacega osebno. Leta je pri zasebnih ljudeh, ki svoje lastno življenje ravnajo po osnovah in predpisih zdrave pameti; le-una pa pristuje predstojnikom, zlasti vladarjem, kterih opravilo je vladna oblast. Po tem takem je politiška previdnost zasebnikov bistveno v tem, da ukaze pravne oblasti zvesto spolnujejo.1)
Ta dobro vravnana razmera pa mora toliko bolj gospodovati v Cerkvi, kolikor številniše so tvarine, ktere obsega politiška papeževa previdnost. Sej on nima samo Cerkve vladati, temveč sploh djanja kerščanskih soobčanovtako vravnavati, da se primerno zlagajo z upanjem večno življenje doseči. Iz tega je očitno, da razam naj-veče enomiselnosti v besedi in djanji morajo katoličani imeti tudi prav spoštljivo zaupanje v modrost, ktero Cerkvena oblast v svojem očitnem (političnem) djanji razodeva.
Pri upravi sv. Cerkve imajo pa za papežem tudi škofje neposreden delež; sej, ako tudi nimajo papeževe polne oblasti, so vendar pravi knezi v cerkveni vladi, in ker posamezne cerkve sami oskorb-ljujejo, so tako rekoč višji stavbarji . . . duhovnega poslopja (S. Thom. Quodlib. 1. art. 14), in imajo pomočnike svojih opravil, duhovne, ki izveršujejo njihove sklepe. To je vstava Cerkve na kteri noben človek nič ne more prenaredjti, in po tem se mora
') Previdnost ima svoj sedež v umu; vladati in voditi pa je ravno opravilo uma; zato naj sleherni, kolikor se vdeležuje vladanja in voditve, ima tudi um in previdnost. Očitno pa vladati in voditi ni reč podložnika kot podložnika in ne hlapčeva kot hlapca, temveč njegova reč je, vladan in vojen hiti. Toraj previdnost ni čednost hlapčeva in podložnika kot hlapca in kot podložnika. Ker pa vsak človek kot umno bitje ima nekaj deleža pri vladanji po sodbi svojega uma, mu potem takem tudi pristuje previdnost. Od tod je očitno, da previdnost ima biti pri vladarji in pri podložnih, in sicer kakor je rečeno v šesti knjigi (Aristotelovi), pri vladarji kakor umetnost v tvornem umetniku, pri podložnih pa kakor pri listih, ki osnovo umetnikovo z rokami izdelujejo. (S. Thom. Sumin. Theol. II. II. qu. 47. art. IS.)
=111111
9999999999999999999999999999999999999999999999999999
234853535348535323534848485389485302234823234853535348020153232353530201010253532348485353485348485353
I    ravnati očitno življenje.   Zato,   kakor je škofom pri opravilu njih    f
|    škofij potrebna zveza z apostoljskim Stolom, tako morajo duhovni    |
|    in verniki v najtesnejši zvezi s škofi živeti in delati. — Utegne se    |
|    pač nameriti,  da je  pri kakem škofu  kaj manj hvale Arednega v    §
|    nravi ali   manj  poterdivnega v mislih;  toda tudi takrat  bi se pa
|    noben   zaseben vernik  ne  smel prederzniti   sodbo   si  prilastovati,    §
1    ktero je Kristus Gospod izročil izločno  tistemu, ki ga je postavil     |
|    nad jagnjeta   in ovce.   Nobeden  naj  ne pozabi premodre  besede    |
|    Gregorija  Velikega:  Opominjati  je  treba  podložne,  da  naj    1
1    ne sodijo prederzno o življenji svojih predstojnikov, ako    |
|    v   njihovem   djanji   vidijo   morebiti   kaj   graje  vrednega,    |
|    da sami kje po tem, ko napčnost sicer vredno grajajo, iz    |
|    napuha globokeje ne padejo. Opomniti jih je treba, da ko    |
1    prestopke višjih vidijo, ne postanejo zoper nje prederzni,    f
|    temuč da celo pri njih velikih   pregreških  sami  pri sebi    |
|    tako   mislijo,   da   se   iz   strahu   pred  Bogom ne  branijo    |
|    spoštovanje  njim  ohraniti . . . Djanja predstojnikov  ne    |
|    sekaj   z   ustnim   mečem,   če   tudi   se   ti   v   resnici   graje    |
1    vredno zdi. (licg. past. p. III. c. 4.)
15. Da bo vse dosedaj rečeno kaj izdalo, skazujejo    |
|    sv. Oče ob kratkem, kakošno mora biti lastno življenje    |
|    kristjanov.                                                                                       |
Vendar ves   trud bi. malo zdal,   ako   bi se tudi življenje ne    =
=    ravnalo po predpisih kerščanske čednosti. —■ O judovskem ljudstvu    =
=    pravi sv. pismo: Dokler niso grešili pred obličjem svojega    =
|    Boga, se jim je dobro godilo. Zakaj njih Bog sovraži hu-    =
|    dobijo . . . Ko pa so bili odstopili  od pota,   kterega jim    |
|    je bil Bog dal,  da  naj   hodijo po njem,  so bili pokonče-    |
|    vani v bojih od mnogih narodov. (Judit. 5,21.22.) Judovski    |
|    narod jo bil prcdpodoba kerščanskega ljudstva,  in v tem,   kar se    |
|    je  starodavne   čase  z   njim godilo, je  bila  velikrat   podoba   pri-    |
|    hodnje  resnice.    Toda   Božja   dobrota  je   nas   obsipala   in  osrc-    |
|    čevala   z   veliko   večimi   dobrotami,   zato  pregreha   nehvaležnosti    |
|    dela grehe kristjanov še veliko hujši.                                                 |
.  |             Cerkev sicer o nobenem  času  in  nikakor ne  bo  zapuščena    f
|    od Boga; toraj nima za kaj bati se pred  človeškimi  hudobijami:    |
|    narodom pa,  ako  zaveržejo  kerščansko  čednost,  ni  dana ta go-    1
|    tovost. Zakaj greh narode v revščino pahne.   (Preg. 14, 34.)    §
|    — Ako so vsa pretekla stoletja  skusila  tehtnost  in  resnico tega    |
|    pregovora, kako da bi naše stoletje tega ne poskusilo ? Že kažejo    §
■iiinTiiiiMi.....iniiiitiiiiiiniiiii........niiii...........iiiiiiiiiitr...........iiiiiiiiiiiinii.............■.....mi..................................iii=iiiim
I                                                                                               — 21.—                                                                                               =
022353534823234853482323480201532301000200025300020002010223480153485323482353535353535391024848535348
5348894823232348485353234848534853535353485348480100015323535348230201020102020202535323020101532323010201000253484800005353484800530153535353480053235323482348535323
4848485353530001025302005348534823235348482353534823532353485348232353534853484853235353485348234823484848232353534853535348482348234853535353534853534853534853535353
mnoga znamenja, da zaslužene šibe nastajajo,  in ravno to poter-    |
juje stanje po deržavah; sej marsiktere so pretresene po notranjih    §
hujavah, nobene pa ne vidimo vsestransko varne. Ako tedaj brez-    |
božna strančarstva gredo prederzno na dalje to pot,  ktero so na-    |
stopila,  ako  se jim  posreči,  da  za  svoje  hudobne zvijače in še    |
hudobniši   naklepe  pomočke  in moč  dosežejo,  kakor se šopirijo,    |
se je pač bati, da utegnejo cele deržave v njih   naravnih temeljili    |
razdjati. — Tacih strahot pa človeška moč sama no more odver-    |
niti, zlasti ker od kerščanske vere odpadla večina pravično kazen    1
za svojo prevzetnost v tem tcrpi,  da  od  svoje strasti zaslepljena    1
zastonj resnice išče, zmoto sprejema  za resnico  in se domišljuje    1
za modro, ko hudo imenuje dobro in dobro pa hudo, temo    | ceni za luč, luč pa za temo. (Ig. 5, 20.)
16. Se dalje sv. Oče govore o pomočkih kerščanske    i čednosti in še zlasti o ljubezni. Pravijo namreč:
Tu mora tedaj Rog pomagati in v spominu svoje dobrotljivosti    = deržavnemu družbinstvu roko podati.   Zato, kakor smo že drugej
resno opominjali,  moramo  z  vso prizadevnostjo in stanovitnostjo    |
v ponižni  molitvi  klicati k dobrotljivemu Bogu,   da so  zopet po-    | vzdignejo čednosti, ktere življenje store kerščansko.
Prav  posebno  pa  se  mora zopet obuditi in gojiti ljubezen,
ktera kerščanskcmu življenju posebno  pomoč  daje, in brez ktere    |
celo čednosti nobenih ni, ali pa so brez sadu. Zato sv. Pavel opo-    |
minja Kološane, da naj se varujejo vsacega greha, in si prizadevajo    |
doseči hvalo v raznih čednostih, ter pristavlja: Cez vse to imejte    |
ljubezen,   ktera je  vez popolnosti.   (Kol. 3, 14.)   Zares,    | vež popolnosti je  ljubezen,  ker  tiste, ktero jo obdala, z Bogom
samim najtesneje zveže in stori tako popolne, da svoje dušno živ-    |
ljenje iz Boga zajemajo, v Bogu žive, ga  zopet Bogu  povračajo.    |
Ljubezen do Boga pa se mora družiti z ljubeznijo do bližnjega,    |
ker ljudje imajo delež na neskončni dobroti Božji in njegovo podobo    |
in obliko zaznamnjano na sebi nosijo. To zapoved imamo od    | Boga,   da   kdor   ljubi   Boga,   naj   ljubi  tudi   svojega brata.   (1. Jan. -i, 21.)   Ako  kdo  reče,  ljubim  Boga,   in
sovraži svojega brata, je lažnik. (1. Jan.4, 20.) To zapoved    | o ljubezni je pa njen božji začetnik imenoval novo, ne kakor da
bi  še nobena  zapoved  ali narava sama ne zapovedovala, da  naj    |
se ljudje med seboj ljubijo, temveč, ker kerščanski način ljubezni    |
je bil čisto nov  in neslišan,  odkar so ljudje pomnili. Zakaj Jezus    |
Kristus je  tisto ljubezen, s  ktero jo od svojega Očeta ljubljen in    |
010253235348535300010201535348000102022323534848482323235353234853535353535348485300010248235348535302022321
535348235348535391234848534848002353482353480202000123485353535348482348484848534800022348010201025353
2348484848535353484823482323485353534853532348535323534801535353485348484848484853535348235353485353534848532353535348532348485353534848535353485353485348232348535348
IHIII=IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII!IIIIIIIIIIIIINIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIIII1IIIIIIIMIIIIIIIIMMIIII
|    s ktero sam ljudi ljubi, prosil  tudi  za  svojo  učence in prijatelje,    §
|    da morejo v njem biti eno serce in ena duša, kakor sta on sam    |
|    in Oče eno v bistvu. Slehern ve, s koliko močjo se je ta zapoved    §
|    od začetka kristjanom globoko v serca vsadila in kolik prelep sad    |
|    edinosti, medsebojne dobrovoljnosti, pobožnosti, poterpežljivosti in    |
|    stanovitnosti je rodila. Zakaj si ne prizadevamo posnemati izgleda    I
|    svojih prodnikov ? Ravno naši časi nas močno priganjajo k ljubezni.    |
|    Ko brezbožni obnavljajo sovraštvo proti Jezusu Kristusu, so mora    |
|    zopet povzdigniti tudi kerščanska bogoljubnost, obnoviti se ljubezen,    f
|    ki je mati slavnih del. Neha naj tedaj vsak razpor, umolknejo naj    |
1    prepiri, kateri bojnikom moči slabe in veri nič no koristijo. V duhu    I
|    po veri sklenjeno, v ljubezni po volji zedinjeno, naj naše življenje    |
|    toče v ljubezni do Boga in bližnjega, kakor je prav.
17. Zopet dalje učijo sv. Oče, kako potrebna je iz-    |
|    reja otrok.
O tej priliki naj posebno opominjamo družinske očete, naj si
=    prizadevajo po teh predpisih svojo hišo vravnavati in svoje otroke    1
|    odgojevati. Sej v družini jo podlaga za deržavo in po večem med    |
=    domačimi  stenami se pripravlja  za deržavo sreča ali pa nesreča.    1
=    Zato tisti, ki hočejo deržave odtergati od kerščanstva, doslednjc pri-    |
|    čenjajo pri korenini in skušajo družinsko življenje okužiti. Od tega    |
=    hudodelstva jih celo ta misel ne  odstraši, da s  tem staršem naj-     |
=    večo krivico delajo. Kajti po natori je staršem lastna njih pravica,    |
|    svoje otroke izrejati in ob onem njih dolžnost, za to skerbeti, da se    |
|    izreja in nauk otrok zlaga s poslednjim  namenom, zarad ktorega    1
|    so od dobrotljivega Boga prejeli zarod. Zato se morajo starši pri-    |
|    zadevati in truditi, da v tej reči odvernejo vsako krivico in se po    §
|    vsaki ceni poganjati za pravico, da otroke, kakor je njih dolžnost,    =
|    kerščansko  izrejajo, in  zlasti, da jih varujejo tistih nevarnih šol,
|    kjer se je bati, da se utegnejo nasrobati strupa brozbožnosti. Ako jo    |
I    prašanje  za  pošteno  izrejo  mladine,  ni  prevelik  noben  trud  in    |
|    nobeno prizadevanje.   V tem oziru so mnogi katoličani res vsega    §
|    občudovanja vredni, ker med raznimi narodi so z velikimi stroški    |
|    in še z večjo stanovitnostjo vstanovili lastne šole za poduk mladino.    |
|    Tako zveličavne zglede je treba posnemati, kjer koli okoliščine časa    §
|    to primerno kažejo. Pri tem pa naj se deržo glavnega pravila, da    |
|    na domači odgoji otrok je vseskozi  največ  ležeče.   Tam, kjer se    f
|    mladina v hiši staršev vterdi v redu poštenega življenja in v spol-    |
|    novanji kerščanskih čednosti, tam imajo tudi deržave veliko brambo    f
|    za svojo varnost.                                                                                |
— 23 —
532323234853010048010102484802000202010102025353235353234823535348534848232348005353232323912323000053
4823535390534823534800022353235348535323534853534823535353234853534848000153025353534823534848480001235353235353482323484802235353484853485353535348485353485348484848
1=111111
18. Nasleduje še opomin za razširjanje te okrožnice    =
in nje dokončanje.  Papež pravijo na vse zadnje:
Mislimo, da s tem smo povzeli po večem vse to, kar morajo    |
spolnovati katoličani sedanjega časa in tudi česar se jim je varovati.    §
— Preostaja poskerbeti še eno, in to je Vaša naloga, častiti Bratje,    |
namreč, za to skerbeti, da se ta Naš glas razširi na vse kraje, ter    |
vsi spoznajo, kako silo potrebno je, da se res v djanji spolnuje to,    |
kar smo obravnavali v tem pisanji. Te dolžnosti ohraniti ne more    =
biti  nadležno  in  težko, ker jarem Jezusov je prijeten in njegova    |
butara jo lahka. — Ako pa bi so zdela kaka dolžnost pretežka, si    |
bodete prizadevali s svojo Arcljavo in z lastnim izgledom to doseči,    |
da se sleherni bolj živo trudi ustavljati se težavam z nepremagljivo    |
serčnostjo. Povejte jim, kar smo sami že večkrat opominjali, da so    |
v nevarnosti naj imenitniše in potrebniše  dobrote,  za  kterih ohra-    |
njenje ni noben trud pretežek; in da za vse  terpljenje  čaka  naj-    |
veče  plačilo,  ktero  si  more pridobiti kerščansko  doveršeno živ-    |
Ijenje.    Drugač  pa, za Kristusa ne hoteti se vojskovati je toliko,    |
kakor proti Njemu se vojskovati; in on sam priča, da bo vse tisto    1
zatajil pred svojim nebeškim Očetom, kteri koli njega pred ljudmi    | nočejo spoznavati. (Luk. 9, 26.)
Kar tiče Nas in Vas vse, pa prav zares, dokler nam je živeti,    1
nikoli in nikakor nočemo, da bi se Naša veljava, Naš svet in Naš    1
trud, kakor si bodi pogrešal v tem boju.   Pa tudi ni dvomiti, da    1
s čedo in pastirji bode posebna pomoč Božja, dokler ne bode zmaga    |
privojskovana.                                                                                     |
Povzdignjeni s tem zaupanjem, Vam, častiti Bratje, duhovstvu in    |
vsemu Vam podložnemu ljudstvu, kot predznamenjc nebeških darov    = in v zastavo Naše blagovoljnosti prav iz serca podelimo v Gospodu apostoljski blagoslov.
Dano  v Rimu  pri  sv. Petru,  10. januvarija leta^ 1890, dva-    |
najstega Našega papeštva.                                                                   |
LEON XIII,      |
papež.                         =
— 2*1 —
000053484848534853535353235323532323484848485323535353534823535353914853235302534853532323482323485301
020253532323480253532348484848535348232323480153485323530002015353485353485300535302892302534802532348
0101235323020102530102025353535348010253000102534823535348532353534848235353530253532348534848482323530248485353534853485348022353230223485348484853535353484853482353