UREDNIŠTVO in uprava : 34131 Trst, Ul. Capitolina 3 - Telefon 44-046 in 44-047 DOPISNIŠTVO za goriško pokrajino : 34170 Gorica, Ul. Telefon 24-36 XXIV. Maggio 18 - NAROČNINA: Letna 1000 lir, polletna 550 lir. Poštni tekoči račun : Trst 11/7000 Obnovljena izdaja - Leto XX. - Štev. 5 (715) glasilo KRI za slovensko narodno manjšino Naj živi 8. marec, mednarodni dan žena ! TRST - 1. marca 1968 Posamezna številka 40 lir Petnajstdnevnik Quindicinale Spedii, in abb. post. Grappo 11 JUNAŠKI VIETNAM Vse vojne so grozne, nedvomno pa je, da je vojna, ki je v teku v Vietnamu v marsikaterem pogledu mnogo bolj grozna od vojn v prejš-njih časih. Bolj grozna je tudi zato, ker gre za napad mogočne, najsodobnejše oborožene vojske na vsestransko zaostalo deželo; ker gre za napad čet, ki po svojih zverinskih nagonih ne zaostajajo niti za Huni in ne za nacisti. Pokončati, požgati, pomoriti vse, to je geslo ameriškega napadalca. Še hujše je to, da se napad na ljudstvo, ki ne želi nič drugega nego svojo svobodo in neodvisnost, vsak hip lahko še 'bolj razvne, zajame še večji obseg ter privede celo do svetovne katastrofe. Prav zato je danes še bolj kod kdaj koli prej nujno potrebno, da se vsi, ki nam je pri srou stvar miru, še odločneje zavzamemo za prenehanje vojne vihre v Vietnamu; da podpremo junaško ljudstvo, ki se neuklonljivo bojuje. Mnogo se govori in piše o grozotah, ki se dogajajo v Vietnamu. Na tem mestu objavljamo nekaj odlomkom iz poročil, ki jih je napisal francoski časnikar Jean Bertolino, dopisnik pariškega Tista «La Croix». Ta časnikar je svoje spise poslal tudi mednarodnemu sodišču za ugotovi jan j e vojnih zločinov. Peljal sem se z ameriškim helikopterjem. Nenadoma so začeli streljati z mitraljezi. Opazil sem majhen zaselek, skrit sredi bananovcev. Ameriški kapetan mi jc s prstom pokazal slamnate koče, napol skrite med rastlinjem. Rekel je: «To je naš cilj!» Nenadoma so helikopterji, bilo jih je štirinajst, šinili proti rižnemu polju in otrpnili kak meter nad zemljo. Ameriški vojak me je pah nil z letala in trešči! sem na zemljo ter se pogreznil do pasu. Z vseh strani je pokalo. Vojaki, ki so medtem poskakali s helikopterjev, so se spustili nad koče, odvrgli vence raket, ter streljali na bežeče postave. Med grmovjem, pod drevesi in celo v samih kočah so bile globoke luknje. To so bili vhodi v rove, ki so jih ljudje nedvomno izkopali, da bi se vsaj malo zavarovali pred napadi. Mladi ameriški narednik je sistematično odpiral zaklopke na ročnih granatah in jih drugo za drugo metal v luknje. Nihče ni videl, kje je eksplodirala granata. Pod zemljo je le pridušeno zabobnelo in luknja se je sama zasula. Takrat sem si pomiril vest, češ, saj nismo slišali krikov, torej v rovih ni bil nihče skrit. Toda pozneje j sem se prepričal, da ni tako. Dva tedna po tej operaciji sem ! odšei v vietnamsko vas Ba Thu, ki ! leži komaj nekaj metrov ob meji J s Kambodžo. Američani so s pret- Pridi, pogovorila se bova... vezo, da se v vas zatekajo vietkon-gonvci, napadli naselje. Krogle iz mitraljezov so v višini človeka presekale ali preluknjale vse bananovce, bamus in palme. Od šestih slamnatih koč, ki so jih bile zadele rakete, 'so ostali samo očrneli kupi. Ko so se ameriški marinci izkrcali iz helikopterjev in sipali pekle-ni dež, jih prav gotovo ni nihče sprejel. Toda ko sem prišel jaz, je bila vsa vas zunaj. Na stotine otrok, žensk in starcev. Hotel sem stopiti k skupini dekletc, pa so se kriče razbežale. «Kaj hočete, mislijo, da ste Američan,» mi je rekel poglavar vasi. Neki deček je bruhnil v jok in se skril za mater. In ko sem se približal neki ženski kakih 40 let, j so jo oblile solze. Poglavar mi je rekel: «Ko so Američani v te luknje nametali granat, stà v eni iz-i med njih čepela dva otroka in ne-| kaj žensk. Med napadom so bili i vsi pokončani. Deset ujetih mož so Američani odpeljali. O njih ne vemo ničesar.» Sredi čete v Loc Tanh Trungu nisem občutil tako kot v Ba Thuju grozljivosti te akcije proti mali vasici. Takrat nisem mislil, da bi utegnila biti v zakloniščih skrita človeška bitja. Spočetka sem bil prepričan, da bodo bitko bili vojaki; na čni strani Američani, na drugi pa vieflkongovci. Prvič sem bil presenečen, ko sem zagledal štiri starce, ki jih je ameriški vojak privlekel iz neke koče. Bili so suhi, drobni, plašni, upadlih obrazov in niti malo niso bili podobni borcem. Skrili so se bili za kupi rižne slame. Kapetan je ukazal naj jih pripeljejo predenj. Tedaj sem opazil, da so se stari kmetje kar opletali z nogami. Oficir je Ukazal, naj jim zvežejo roke, nato pa je poklical enega izmed južnovietnamskih vojakov, ki vedno spremljajo ameriške patrulje med operacijami. Enemu izmed teh vojakov je kapetan zapovedal: «Dien, zasliši jih!» Vojak je začel stresati starce in jih z grozečim glasom zasliševati. Zasliševanje je trajalo več kot eno uroš Naposled se je kapetan naveličal in dejal: «Gremo! Dien, odvedi jih! Bomo videli, kaj bomo storili z njimi, ko se vrnemo.» Komaj smo prišli ven iz vasi, je začelo pokati. Puškomitraljezec, ki je stopal blizu mene, se je zvrnil kot spcdsekan. Zadela ga je krogla v stegno in malo pozneje je prišel ponj helikopter. Vietkongovci so bili postavili zasedo v gozdičkih na obeh straneh vasi. «Vsi na tla!» je ukazal poveljnik, zgrabil mikrofon enega od štirih radijskih oddajnikov... Cez nekaj minut lSO začele deževati komaj 50 metrov Od nas granate. Streljanje je trajalo več kot dve uri. V trenutku, ko je poveljnik ukazal trem desetinam, naj krenejo v napad, sem bil prepričan, da bodo vojaki v gozdičkih našli samo razkosana trupla poleg razdejanih zaklonišč, toda na moje veliko presenečenje so napadalce sprejeli gosti rafali in še štirje Američani so se zgrudili... četa je zavzela oba gozdička šele pozno zvečer. Našli smo samo prazna zaklonišča in v nekaterih so bili vidni sledovi krvi... Kakšen je bil dejanski rezultat te operacije? Uničena vas, nekaj mrtvih, morda tudi ženske in otroci, ki so jih razkosale granate v zaklo niščih, nekaj ranjenih amerikih vojakov in tirje starci, ki so jih Američani brez vzroka odpeljali. Tako opisuje svoje vtise francoski novinar, dopisnik katoliškega časopisa. Opisovanje je pretresljivo. Že to, kar smo ponatisnili, potrjuje kakšna grozodejstva se gode v mu-čeniškema junaškem Vietnamu. O vprašanjih, ki so v zvezi s širjenjem industrijskega pristanišča Govor tov. Marije Bernetičeve v komisiji poslanske zbornice Pred kratkim je -pristojna komisija rimske poslanske zbornice razpravljala o tržaškem industrijskem pristanišču ter sprejela zakon o njegovi razširitvi. Področje tega pristanišča, ki leži v žavčljski nižini in sega globoko na ozemlje dolinske občine, je bilo, kot je znano, razširjeno že leta 1962. Tedaj so bili tudi številni kmetje iz dolinske občine hudo prizadeti, saj jim je Ustanova tržaškega industrijskega pristanišča odvzela mnogo zemlje ter jo plačala po zelo nizkih cenah. To zemljo je potem omenjena u-stanova prodala raznim industrijskim in tudi neindustrijskim podjetjem, seveda po mnogo višjih cenah. Tako se je prerinila do mastnih dobičkov. Na zemljiščih, ki so nekoč dajala tržaškemu mestu mno-I go zelenjave in drugih dobrin, je, ! res nastala industrija, m pa dala | tistega, kar bi bili lahko pricako-| vali. Marsikatero podjetje je prenehalo obratovati, nekatera so šla celo v stečaj V razpravo o vprašanjih, ki se tičejo industrijskega pristanišča je posegla tudi naša poslanka tovarišica Marija Bernetič. Med drugim ie dejala: Mi smo bili vedno naklonjeni gospodarskemu razvoju ter gradnji 1 novih industrij, "med njimi tudi tovarne velikih motorjev. Vselej smo se borili proti gospodarski depresiji Trsta, proti krčenju industrijskih podjetij in zapiranju ladjedelnic. Toda zagotovila 'glede ohranitve delovnih mest in zaposlitve, ki so prihajala z raznih strani, se niso -izpolnila. Obljube CIPE se niso uresničile. Zato je gospodarski položaj v Trstu dramatičen. Samo v času od 1. decembra 1964 do 31. decembra 1967 se je število delovnih mest v Trstu zmanjšalo za 9.370 enot, od tega 3.635 samo v zadnjem letu. Jasno je, da če se ne bi Tržačani uprli zapiranju ladjedelnic, ne bi prišlo niti do sklepa, da se zgradi tovarna velikih motorjev. Toda ta tovarna ne bo kljub vsemu mogla odpraviti vrzeli, ki je nastala po okrnitvi ladjedeiske industrije. Toda zakon o razširitvi industrijskega pristanišča, o zavzetju zemljišča, na katerem bo zgrajena tovarna velikih motorjev, bo hudo prizadel dolinsko občino, to je občino, ki je že izgubila velik del rodovitne zemlje, na kateri so sedaj naftovodne naprave. Že ob razlaščanju zemljišč za naftovod je prišlo do številnih spletk, ki so povzročile OOOOOOOOOOOOOOOOOOOuOOOOOOOOOOO OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO z Na zadnji seji goriškega občinskega sveta so razpravljali o o-stavki odbornika za občinske davke odv. Avgusta Sfiligoja. Odbornika je zamenjal prof. Slavko Bratina iz skupine Slovenske demokratske zveze. Tako se je ves hrup okrog tega problema razblinil v prazen nič. Prav zaradi tega «krpanja» članki Katoliškega glasa v zvezi s Še nerešenimi problemi slovenske narodne manjšine izgubljajo svojo veljavnost. Ostre obtožbe, ki jih je odv. Sfiligoj izrekel v omenjenih člankih na račun vlade in levega centra bi logično zahtevale, da bi goriška SDZ stppiia v opozicijo. Nesmiselno je obtoževati vlado, da «vodi do Slovencev sovražno politiko, ki ima namen izkoreni-ti slovensko prebivalstvo iz lastne zemlje» in «da še ni pripravila in niti ne namerava pripraviti zakona za globalno zaščito manjšine», z druge strani pa podpirati levi center in sodelovati v odboru te koalicije češ, da je levi center «najprimernejša in najbolj demokratična vladna formula». Prvaki goriške SDZ, so v trenutku, ko bi morali pokazati svojo doslednost prejšnjim izjavam in pisanju, napravili korak nazaj in se slepo podvrgli disciplini odbora levega centra. Nedoslednost SDZ pa daje možnost KD, da nadaljuje paternali-stično in raznarodovalno politiko do Slovencev. Ta nedoslednost SDZ je tudi socialiste rešile iz težke zagate, saj bi morali, kot navadno, za vsako ceno braniti levi center in bi jim bilo težko dokazovati njihovo «veliko prijateljstvo» do Slovencev. Ne glede na to, kako se je zaključila zadeva z ostavko odv. Sfiligoja, pa še enkrat poudarjamo, da razne, ustanove na Goriškem niso izpolnile pričakovanj Slovencev in da je ta ugotovitev tudi v vrstah SDZ spravila odbor iz ravnotežja. Ko je bil odbor ustanovljen, so nekateri upali, da je prišel ugoden čas za reševanje vprašanj slovenske narodne manjšine. Sedaj pa se je izkazalo, da je tudi goriški levi center nezmožen reševati te probleme. Najosnovnejša pravica, to je raba slovenskega jezika v uradnem poslovanju je še vedno ■■ tabu», da ne govorimo tudi o drugih problemih. še pred tremi leti je odvetnik Sfiligoj menil, da je za slovensko manjšino «najbolj koristno, če se znotraj odbora bije bitka za slovenske jnavice», danes | pa ni tega mnenja. Dejstvo je I namreč, da se od leta 1965 do da- ! nes v odnosu do Slovencev ni do- j seglo nobenega uspeha, zaradi dvoumne politike KD in njenih zaveznikov. Nedvomno je, da ponovna vključitev SDZ v odbor levega centra; nikakor ni najboljši način za reševanje neštetih odprtih vprašanj slovenske narodnostne skupnosti. Nedosledno je očitati odgovornim predstavnikom, da niso držali obljub pri proučevanju naših potreb in da se še ni začelo iskati poti za globalno ureditev vprašanj, ki zadevajo slovensko narodno manjšino, obenem pa zvesto služiti KD in levemu centru. vdliko nezadovoljstvo.. Zato zavračamo razlaščanja. Dolinska občina je popolnoma slovenska. 95 odst. domačega prebivalstva je sodelovalo v osvobodilnem boju. Tudi zaradi tega je treba iskati pravično rešitev vprašanj, v duhu republiške ustave in določi! londonskega sporazuma. Državi, kakršna je Italija, bi moralo biti v ponos to, da zagotavlja slovenski manjšini možnost vsestranskega in popolnega razvoja. Toda politika italijanskih vlad, ki so si sledile v vseh teh letih, ni bila ugodna za pripadnike slovenske etniče skupnosti. Naselitev istrskih in dalmatinskih priseljencev v popOlnoma slovenske kraje, je bila v skladu s politiko diskriminacije, raznarodovanja ter spreminjanja značilnosti krajev in prebivalstva; istočasno ta politika vznevo-ija tudi priseljence, saj ti, ako se jim nudi prilika, zapuščajo naselja. Po vseh teh ugotovitvah je treba zelo resno kritizirati tudi dejstvo, da pred širjenjem industrijskega področja na pristojnih me-, stih niso poslušali predstavnikov dolinske občine. Mi nismo proti širjenju industrijskih področij, toda treba se je pogajati o področjih, ki pridejo v poštev za industrijo. Zato so prebivalci občine postavili svoje predloge. In brez upoštevanja teh predlogov mi ne moremo odobriti tega zakona. Torej, ne razlaščanja, temveč pogajanja s predstavniki občine, z županom in občinskimi svetovalci. Ne moremo razumeti dejstva, da že od samega začetka ni bila vzeta v poštev ta pravična zahteva. Pri vprašanju širjenja področja industrijskega pristanišča so bile upoštevane samo zahteve družbe FIAT in Ustanove tržaškega industrijskega pristanišča, ni pa bila u-poštevana zahteva prizadete občine. Potrebno je, da pride do nekaterih omejitev in da se prizanese vasi Boljunec. Rešiti je treba tamkajšnje športno igrišče, občinsko kopališče in 22 stanovanjskih hiš, ki so bile pred nedavnim zgrajene. Treba je upoštevati tudi dejstvo^ da je bila dolinska občina že doslej hudo . prizadeta zaradi skrčenja kmetijstva. Prav tako je treba upoštevati dejstvo, da se tej občini obeta razvoj turizma. V nobenem primeru se ne smejo ponoviti špe-kulacije v zvezi z odvzemanjem zemljišča. In končno, v nobenem primeru ne sme priti do gradnje novih naselij V novih industrijskih obratih mora dobiti zaposlitev predvsem krajevna delovna sila, zato pa je potrebna uvedba strokovnih tečajev, ki naj usposobijo zlasti mladino. Zadnji del svojega govora je naša poslanka posvetila vprašanjem, ki so v zvezi z 'dejavnostjo Ustanove za industrijsko pristanišče. Med drugim je zahtevala resnično demokratizacijo te ustanove. Skupaj s poslancem tovarišem Raffaelom Francom (iz Tržiča) je predložila tudi resolucijo, ki obvezuje vlado, da bo vključila v upravni svet Ustanove za industrijsko pristanišče tudi zastopstva krajevnih ustanov m delavskih organizacij. 2 • DELO - 1.3.1968 Zanai Hong zmaguie Intenzivnost in obseg ofenzive sil vietnamske Fronte narodne osvoboditve v Južnem Vietnamu imata razen političnega pomena tudi vojaško ozadje. Povsod se ljudje vprašujejo, kako je mogoče, da ogromna ameriška ekspedicijska vojska, kljub svoji sodobni opremi ne more premagati vietnamskih borcev. V pričujočem članku objavljamo izvlečke spisov Wilfreda Burchetta, znanega po reportažah in knjigah o Vietnamu. Na prehodu iz leta 1967 v leto 1968 je bilo jasno, da so se dogodki v veliki mey~i razvijali v skladu s predvidevanji Fronte za narodno osvoboditev. V navzočnosti blizu 500 tisoč ameriških vojakov v Južnem Vietnamu 'je imela ameriška komanda na razpolago nekaj mobilnih sil kakor v obdobju 1965-1966. Cele divizije so morale izpolnjevati naloge «zaščite» cest in baz. Oborožene sile blizu 1.300.000 mož, ki jim poveljuje general Westm o reland, so bile potisnjene v defenzivo, iniciativa pa je prešla v roke FNO. Vse baze garnizije in naprej pomaknjene položaje so obkolili borci FNO, vtem ko so glavne enote osvobodilnih sil izpeljale operacije za operacijo. Spričo pogostih zased ob cestah, in ker Američani niso mogli vseh potrebščin prepeljati z letali, so se slotisoči ameriških vojakov ukvarjali izključno s poskusi, da zaščitijo oporišča, mostove, da Odpro ceste ali da jih drže odprte. Stalno nevarnost, ki grozi tem oporiščem, lahko presodimo po Reuterjevem poročilu z dne 12. januarja 1968 iz Saigona, v katerem so navedeni uradni podatki, da so ZDA v Južnem Vietnamu izguible 872 letal in 777 helikopterjev kot rezultat «akcij sovražnosti». Ameriška tehnika je redko učinkovita Vtem ko so krajevne in gverilske sile ostajale pri ameriških oporiščih in naprej pomaknjenih položajih, so se redne sile FNO še naprej krepite, in urile za velike ofenzivne operacije. Dotlej je nastal čuden položaj, kakršnega iračunarji Pentagona nikoli niso mogli predvidevati. Fantastična, obsežna in raznovrstna vojna tehnika, ki je mnogim opazovalcem v prvih mesecih ameriške intervencije talko zasenčila pogled, je bila delno imobilizirana v oporiščih, ki so jih gverilci obkolili, razbijali ponoči in ji postavljali zasede, če se je podnevi pomaknila predaleč ali prehitro naprej. Ameriška tehnika je bilia redlko učinkovite. «Sovražnik, ki je operiral najprej z divizijami, potem s polki, potlej pa z bataljoni, četami in končno z vodi, razpostavljenimi na tisočih točkah in položajih, je tako zadel na naslednje protislovje: če ne -razpostavi svojih čet ne bo mogel zavzeti ozemlja, kjer je bila izpeljana invazija, če pa jih razpostavi, bo zabredel v težave. Njegove razcepljene enote so postale lahek plen naših čet, njegove mobilne sile So se stalno zmanjševale in pomanjkanje enot je bilo čedalje občutnejše...» (Tako je zapisano v hanojski publikaciji «Ljudska vojna, ljudska armada».) Toda ameriški general Westmore-land se tega menda ne zaveda. Deli nekaterih divizij, brigade ali pa celi bataljoni so skušali držati položaje, oddaljene med -seboj več sto kilometrov. Enote so pošiljali z enega bojnega področja na druge, iz ene domande v drugo, na tako velike razdalje, da je imel komandant področja težave, da je dopisnikom natančno povedal, katerim enotam poveljuje. Manjše enote so bile razkropljene po raztresenih, dostikrat izoliranih naprej pomaknjenih položajih in postale so tarča druga ža drugo, ali pa sc. bili ti naprej pomaknjeni položaji Cilj napadov FNO, da bi zapletla večje enote ZDA v boj na področji, ugodnejšem ža FNO. Do začetka leta 1968 se katastrofalni položaj, v katerem,so Se znašli pripadniki ameriške mornariške 'peliate, ni mogel več zboljšati in ni bilo naključje, da sta dva ameriška upokojena generala Shoup in Grif-fith pozivala k vojaškemu umiku iz Vietnama; tretja vojaška osebnost general Flotchmatcb je bil hudo zadet Skupaj s 'svojim helikopterjem in je podlegel ranam. Tri leta po izkrcanju njihovega prvega kontingenta so bili marinci poraženi v pozicijskem vojskovanju, nesposobni in ponižani tako, da so klicali na pomoč kopenske sile, na koncu pa še JužnokorejCe, da bi branili njihove baze. »Operacije čiščenja" Druga za drugo so propadate razne vloge, ki jih je Pentagon dajal saigonski vojski. «Posebni vojni» južnovietnamsikih čet, ki -so jih fi- ■ naneirali, oborožili in naposled preskrbeli z ofiekji Američani, je bil zadan smrtonosen udarec pri Bin Giu. V prvi fazi po sodelovanju ameriških bojnih enot naj bi se bila sai-gonska vojska borila ramo ob rami z ameriškimi silami. Toda to se je izjalovilo, in Američani pravijo, da zato, ker so saigonske enote navadno izginile iz krila, 'ki naj bi ga branile ali pa kratko malo niso hotele prodirati. V mnogih «operacijah čiščenja» so se ameriške čete dostikrat pomikale v kolonah, naravnost naprej, vtem ko -so vodom isaigonskih čet prepuščali, -da -so opravljale operacije ! «boljšega koraka», da bi «očistili le- j ve in desne strani glavne črte pro- j diranja kakor lovski -psi -pred začet- ! kom pogona», če so so «divjačino» ‘izsledili so morale ameriške čete poskusiti obkoliti tisto področje, letalstvo in artilerija pa sta bila pozvana, naj sovražnika napadeta. Vodi saigonskih vojakov so bili v položaju, da so tudi sami «dobili svoj delež» bomb in artilerijskih granat. Po nekaj takih operacijah so se «saigon-ci» uprli, prodrli samo nekaj metrov v džungle in poročali, da niso -navezali bojnega 'stika in takoj | so se vrnili k svojim helikopterjem ; in zlezli vanje, da bi nadaljevali «čiščenje». Saigonske čete so dobile nalogo, naj opravijo tudi samostojne operacije in ameriški tisk je bil poln potočili, da niso «dovolj bojevite», da nočejo prodirati, če zadenejo ob sovražnikov ogenj. V začetku leta 1967 so sporočili, da bo saigonska vojska v glavnem umaknjena iz operacij in da bo njena nalaga «paci-fikaicija», kar je v glavnem pomenilo, da bo «pomirjevala» področja, na -katerih, naj bi ameriške bojne enote opravljale «očiščevalne operacije» proti FNO. Pri tem je bilo storjenih nekaj vélikih napak. Prvič, področja, ki so jih ameriški vojaki «očistili», so postajala po prehodu ameriških čet v poslanstvih «ubiti vse, požgati vse, uničiti vse» b-Olj v-ietkongovsko razpoložena, kakor so bila kdaij prej. Med ameriškimi -vojaki je znan dovtip, ki se glasi: «Če ni bilo vietkongovcev takrat, ko smo prišli sem, jih bo na tisoče, ko odidemo». Ameriško definicijo, da je «vietkongovec» vsak mrtev Vietnamec, pa so krvoločni Južnokorejci -spremenili v geslo, da je, kar se tiče njih, «vietkongovec i vsak živ Vietnamec». Zato je treba ! vsakega Vietnamca enostavno — zaklati... «Pacif-ikacija» je postala v akcijah ameriškcHjužnovietnamskega ti- ! pa prav tako nevarna stvar kakor i vojne operacije.. Oficirji saigonske vojske so Se čutili -ponižane spričo te drugovrstne Vloge. Mnogi oficirji j in vojaki so kratko malo zboleli, ker i napadalci trpinčijo in mučijo njiho- ; ve: rojake, ’dòStikra-t tudi njihove 11 sorodnike. ; ... . , Žandarska vloga ZDA šokirana z ofenzivo FNO Južnega Vietnama Nič mi ni m-ar, koliko je Johnso-noav varianta že 20-letne žandarske vloge ZDA «šokirana» z ofenzivo FNO Južnega Vietnama, in tudi ne, kOli-ko so ob tej priložnosti jastrebi izgui-Mi ostrega verbalnega perja, morilskih političnih kljunov in trgajočih krempljev. Za sedaj mi ni mar, kaj vse pomeni to, toliko let razsipavajo ddl sredstev, ki jih ustvarjajo delovni -ljudje ZDA, za gnusne umore in razdejanje. Če se odrekam nadaljnjim moralnim kvalifikacijam teh zločinov, je to zato, ker za gotovo vem, da se 30 milijard -dolarjev, porabljenih vsako leto za vojno po džunglah jugovzhodne Azije, ne vliva več v razširjeno reprodukcijo gospodarstva ZDA in ne v standard barvastih in nebar-vas-tih Američanov. Ker na srečo vendar nisem Švicar, -so moja iskrb dim in smrt, kri in prah, ru-ševine in bolečina, solze, obup in jeza, kar vse -nepovabljeni in nezaželjeni yanskeejevski svetovalci in bataljoni marincev, z letali prepeljani polki in pehotne divizije prizadevajo ljudstvu neke dežele, ki je s svojim bojem proti japonskim osvajalcem med drugo svetovno vojno, toda tudi z zmago pri Dien Bian -Phuju in pozneje, ko so dokončno pregnali legijo francoskih nosilcev «klasičnega kolonialnega sistema», pot-rdiilo svojo namero, da živi samo na svojem in po svoje, i mimo sistemskih formul prekooce- ! an-skih reševalcev. To -je moja skrb. ! Moja skrb je ta jeza, te solze, ta j bolečina, te smrti, ti pokoli ljudi, -ki so prepričali svet ne samo o svo- : ji hrabrosti brez primere, o svojih organizacijskih in izjemnih vojaških j sposobno-s-tih, o svoji politični zrelosti in človeških kvalitetah. Te lastnosti so se bistveno pokazale že v naši NOB, odtlej pa -so se pokazale tudi v drugih razmerah in zdaj se razodevajo tudi v Vietnamu ter potrjujejo, da v pcokto-brskih razmerjih sil delavski razred in zasužnjeni narodi lahko z goto- | vos tj o zaupajo v svojo zmago tudi v razmerah, ki ji-m jih namenja novoimiperialiStična strategija izoliranih vojn s pogojem, da imajo subjektivne organizacijske moči, da si Saigonska tema to v resnici na vso moč zaželijo. To pa pomeni, da se močneje angažirajo v boju za svobodo, ki je na videz nimajo, v resnici pa so si jo že zamislili in začeli z bojem uresničevati, celo kadar dejansko izgubljajo življenja. Tisto, čemur se moramo čuditi, je dej-stvo, da iz rodu v rod nosilci že legaliziranih odnosov na preOkret-nicah obdobij ne morejo razumeti, da -se zgodovinski potek ne more ustaviti. Njihovi zoženi interesi jim praviloma v megli neupravičenih upov, da more biti tudi, česar biti ne more, obrzdavajo spoznanja. Počnejo tudi nemogoče, -da bi prepre- Oskar Davičo čili neizogibnost, ne uvidevajo pa, da so jim toliko bolj (a vselej) propadli sredstva in napori, kolikor več jih vlagajo -in kolikor dlje jih izzivajo. Kajti -zakonito je, da postaja čedalje bdlj levo in rdeče tisto gibanje, -ki je sprva bilo izključno nacionalno, ta-korefkoč osvobodilno. Prisiljeno, da traja, mobilizira vse globlje ljudske -moči, čedalje trdneje jih organizira in zbira okrog tistih sil v narodu — a to so komunisti — sil, ki edine morejo dosledno in do kraja logično končati zmagoslavni boj proti katerikoli od današnjih novoimperialističnih agresij. Aktual-nose tega starega rimlslkega izreka o Jupitru, ki omračuje pravo pamet tistim, ki jih hočejo u-ničiti in pogubiti, -se lahko mutatis mutandis uporabi tem-esece in leta za odrevenele ali zmehčane možganske hit-lero-tro-pnih -možganov iz Pentagona v službi najbolj nedaljnovidnih interesov businasa. Zakaj samo aroganca primitivcev, ki tam v tistem peterokrakem poslopju odločajo, kje in kako eskalizirati zlo, prizadeja- Darujte kri za vietnamsko ljudstvo! 1 ; Zbiranje krvi za Vietnam se nadaljuje v tržaški krvni banki. Zglasite se na sedežu Odbora za Vietnam (pri Centro Relazioni con l’Estero) v Trstu, Ulica Torrebianca 13/1, kjer boste prejeli vsa potrebna navodila. Urad je odprt vsak delavnik od 17. do 20. ure. no drugim, še ne uvidijo, da ga zadajajo tudi -samim sebi: zlo, ki se po Okrutnosti 'lahko meri edino s hudodOlstvi nacistov. Resda -se kažejo tudi reakcije na te grozote. Tudi v sami Ameriki, kjer študentje in delavci že trgajo svoje vojaške knjižice pred pisarna-im za rčkru-tiranje; že uresničujejo tihe, sedeče demonstracije za mir po tamkajšnjih univerzah; demonstracije, v katerih skupaj z učenci demonstrirajo tudi profesorji. Če še to ne pot-rj-uje, da gre za elemente revolucionarne kritike, pa je dejstvo, da izginja -mit o homogeni družbi; mit, ki je več desetletij zamegljeval tudi najbolj elementarne razredne resnice. Res, ne živimo samo za vsakdanji kruh, pa naj je za vse že tak, kakršen je samo za nekatere, naj je velik, naj je z obeh strani namazan z maslom in marmelado, naj je potresen z dišavami in lišpom, naj je osvetljen z raznobarvnimi neonskimi rozinami, naj je tudi ozvočen z najbolj vietnamskimi melodijami in temperiran, kakor je to že po mnenju strokovnjakov najbolj smotrno za prebavo. Mladi ljudje Amerike v čedalje večjem številu na svoji koži Občutijo globino mistifi-kacije vseh uradnih tez na svojih nacionalnih poduradnikov. Navzlic lažem v tisku, radijski in televizijski propagand-i; navzlic optimističnim izjavam -politikov in generalov se prebija resnica žalostne vojaške osvajalske politike, tega studenca, dovolj globokega, da ogrozi -tudi potek stvari v deželi, od katerega ekonomskega potenciala ni bilo močnejšega. Tudi dezerterstva, ki se pojavljajo, imajo vrednost obupne moralne geste, aktivizacija dvojnega državljanstva sodi med izjemne okoliščine za, vnuke raznih ambasadorjev. Toda to so ven-da-rle indicije začetne mamine desagregacije; sadovi spoznanja o razedinjenosti naroda; indioije o nasprotovanju interesov, ki ne morejo kocksistirati v telesu neke Skupnosti. Z njimi je treba -računati. Vendar taki pojavi ne bodo odločali o porazu te najbolj -umazane osvajalske avanture v zgodovini človeštva. To pravim zato, ker se še ni zgodilo, da bi v podobnem nesorazmerju med nasprotnikovimi in lastnimi silami kak dkonomski kolos, čeprav je pigme-jec plemenitosti in človečnosti, doživljal poraz za porazom ne ker je šibak, marveč ker nečloveštvo nikoli ne more biti močno; tisti, ki jih naskakujejo, se vse odločneje in krče-vitdje upirajo zaradi sebe, zaradi življenja. Koliko milijard bo znašal vojaški proračun Pentagona, ko se bodo proti vojaškim bazam (beri okupaciji ZDA) začela dvigati ljudstva na Filipinih, Formozi, Okinavi, v Nagasakiju, Singapuru, po Afriki in Latinski Ameriki? Ali bodo v nedogled delovni ljudje ZDA brez godrnjanja plačevali megalomske strateške načrte svojih nemodrih državnikov in generalov? Če stane 30 milijard dolarjev na leto, če stane deset in desettisoče mrtvih samo vietnamski pohod, je blizu pameti, da ne bi bila nič m-anjša cena za pohod, recimo na Severno Korejo. Toda koliko je danes že potencialnih Vietnamov in Kore j? Kaj sploh kdo med pametnimi lahko verjame, da bi operacija zasledovanja prek Kambodže in Laosa bila cenejša? A če bi se ljudstvo Formoze, ohrabreno s temi zgledi, odločilo, da se otrese svojih okupatorjev? Pa če se za to odločijo ljudje Filipinov, Portorika; če to naredijo narodi Latinske Amerike? Toda to še n-i vse, a čeprav ni, je že. to dovolj, da osiromaši še mnogo večjo ekonomsko moč, -kakor je danes ameriška, da spravi na beraško palico tudi najbolj ne-izčprna bogastva, odvisna v dobršnem delu, pa naj priznajo to narti prek luže javno ali ne, tudi od navzočnosti blaga ZDA, na svetovnem tržišču. Brez dvoma so trgovci ZDA spretni ip-, iznajdljivi. . Posrečilo se jim je, da- so OOi xx oO<)OOOOoOOOOOOOOOoOooooooooooooooooooooooooooooooo Najprej pometite pred svojim pragom! «Katoliški glas» se je pretekli teden srborito zagnal proti nekaterim članom pevskega zbora Vesna v Križu. V nekoliko bolj blagem a nič manj strupenem tonu mu je \ sekundiral tudi «Novi list». Povod za to naj bi bilo dejstvo, da je med kriškimi pevci tudi kdo, ki svojih otrok ne pošilja v slovensko šolo. . Ne vemo ali je točno, kar «ugotavljata» omenjena lista. Vsekakor naše stališče glede slovenske šole je znano in je zelo jasno. Otrok slovenske matere in slovenskega očeta spada v slovensko šolo. Slovenska šola je ali bi vsaj morala biti povsem enakopravna. Vsak pritisk na slovenske roditelje s strani italijanskih šovinistov, tistih, ki so veliki prijatelji ter zavezniki «Katoliškega glasa» in «Novega lista», smo vedno in povsod odločno obsojali. In obsojamo ga tudi danes. Nekoliko drugače je seveda v narodnostno mešanih zakonih. Tam je potrebno razumevanje. Da smo na jasnem! In zdi se, da je prav v K rižu. kak tak primer. Kaže, da pisec, ki je ustregel obema omenjenima listoma na dela nobene razlike, da ne pozna trezne presoje; kaže, da je šovinist. Mi pa šovinizem 'zavračamo povsod, kjer se pojavlja. «Novemu listu» in «Katoliškemu glasu» svetujemo, naj najprej očistita svoj prag. Prav bi bilo in potrebno, da bi vsaj nekoliko pregledala vrste svojih pristašev. Če bi to storila, bi zelo lahko ugotovila, da je prav tam mnogo «grešnikov». Če ne bi bilo tako, bi bile slovenske šole v Trstu in Gorici bolj obiskovane. Pred kratkim je v Nabrežini govoril pisatelj Boris Pahor. Po go- voru se je razvila debata. Neki slovenski komunist iz Nabrežine je med drugim vprašal, v katero šolo hodijo otroci številnih prvakov tako imenovane Slovenske skupnosti? Torej ljudi, ki se običajno zbirajo v krogih «Katoliškega glasa» in «Novega lista». Seveda, odgovor je bil meglen. Boris Pahor ni mogel odgovoriti na vprašanje, značilno pa je, da ni nanj odgovoril niti nabre-žinski župan Legiša, ki je obenem tudi odgovorni urednik «Novega lista». Ali je bila zadrega prevelika? Vprašujemo tako «Katoliški glas» kot «Novi Ust»: Kako to, da nista načela vprašanja, v katero šolo pošiljajo svoje otroke nekateri učitelji in profesorji, ki spadajo v njihov krog in ki služijo svoj vsakdanji kruh prav na slovenskih šolah? Mar uredniki omenjenih listov še ne vedo za to porazno resnico? Pa še to: Pred. nekaj leti je neki vidni predstavnik Katoliške prosvete (menda predsednik!) prepisal svojo hčerko iz slovenske na italijansko osnovno šolo in sedaj dekle, seveda obiskuje italijansko srednjo šolo. Nihče ni tedaj in ne kasne jo zinil besedice. Zakaj? Morda zato, ker je omenjeni čistokrvni slovenski oče «vnet» katolik? Prepričani smo, da piscu in prirediteljem strupenih člankov ni niti toliko pri srcu stvar slovenske šole. Dejstvo, da so se obregnili ob nekatere člane pevskega zbora Vesna prav s trenutku, ko se v Križu krepi dejavnost laičnega, naprednega prosvetnega društva, je zgovoren rokaz, da zasledujejo druge cilje. Ali stremijo za tem, da bi v Križu zasejali mržnjo ter povzročili razdor? Kdo bi imel korist od tega? Tudi ta vprašanja terjajo jasen odgovor! Pričakujemo ga! - 1.2.1968 Nadaljevanje Saigonska tema dobili nazaj dèi denarja, ki so ga porabili, da so ubili tega junaka dveh revolucij in idola mladine sveta. Ali ti trgovci mislijo, da bodo lahko to še dolgo počeli? Ali se ne zavedajo, da raste med to mladino sovraštvo in prezir do vsega, kar diši po vankce/.tru:? Ali ne vidijo, da se ne dogaja samo pri mladini? In da so ceib v 'državah, ki bi na podlagi vojaških in drugih pogodb morale gojiti zavezniška čustva do ZDA, spontano kažejo iz dneva v dan čedalje odločnejše želje bojkotirati ameriško blago? A če se te za zdaj posamezne tendence zlijejo, organizirajo in realizirajo, ali ne bo to prineslo nove izgube v milijardah dolarjev in bo stalo ZDA vsaj toliko, kolikor še ena vietnamska vojna? Veličastni heroizem in hrabrost Vietnamcev sta nalezljiva. In to mi je mar. Moč te okužitve razvnema srca mladih po našem planetu. Upravičeno jih napolnjuje z občudovanjem. Hrabrost postaja merilo človeške vrednosti. Ta prebujeni okus po junaštvu zahteva, da se odmeri. Tudi jaz, ki z vsem spoštovanjem do žrtev ameriške agresije, za katere brutalno eskalacijo je bil povod podtaknjeni gangsterski incident v Tonkinškem zalivu leta 1964, izražam svoje občudovanje do padlih in živih junakov Vietnama, ki je nepripravljen sprejel vsiljeno mu borbo in ki jo bije spretno in odločno, inventivno in precizno. Zdi se, da označujejo obrambne in defenzivne akcije vsake enote ENO, da bodo vsi tisti sinovi ljudstva, ki se ne ustrašijo največje osebne žrtev v boju za svobodo, obdarjeni z izjemnim vojaškim genijem nekega Dja-pa, ki ni en sam in izjemen. Na milijone jih je. Prešernove proslave Prešernove Gazele (štiri) hudomušno «Hčere svet» in «Zdravljico»; pesnik Filibert Benedetič pa je recitiral tri svoje pesmi: «Motiv iz Orienta», «Kontrapunkt» in «Nove besede». Občinstvo, ki je do zadnjega kotička napolnilo dvorano, je z zanimanjem sledilo vsem nastopajočim in jih obdarilo z burnim ploskanjem. Proslavo je otvoril domačin Karel Černič, univerzitetni študent, ki je nato napovedoval spored. Uvodne besede o pomenu praznika pa je imel tajnik P. D. Jezero Jože Jarc. Dejal je, da je Prešernov dan bil proglašen za slovenski kulturni praznik že med narodno osvobodilno borbo, ko je slovenski narod ječal pod nacifašizmom. S tem se je slovenski narod oddolžil spominu svojega naj večjega pe"imka, "ki "je mali slovenski narod, ponižan in razžaljen, povzdignil v krog velikih kulturnih narodov Evrope in sveta. Prešernov duh in misel pa presega meje slovenske zemlje, saj poje o bratstvu in sožitju med narodi. Ob koncu je govornik obravnaval še nerešene probleme slovenske narodne manjšine in poudaril, da je za rešitev teh vprašanj potreben enoten nastop vsega slovenskega ljudstva v Italiji. Politične ali ideološke razlike ne morajo biti v oviro, ko gre za reševanje specifičnih vprašanj slovenske narodne manjšine. Sodelovanje je možno in nujno predvsem na kulturno - prosvetnem polu, saj sta prav kultura in prosveta najučinkovitejše orožje za ohranitev narodne zavesti ter v boju za naše pravice. DELO glasilo KPI za slovensko narodno manjšino Direktor Marija Bernetič Odgovorni urednik Anton Mirko Kapelj Tisk: Tip. Riva - Trst - Ul. Torrebianca 12