fm a 4 -1958 Avtobusno in turistično podjetje VSEBINA: Pozdravljeni na rodnih tleli E. P. Odločitev ni bila težka Tomo Brejc: Kako posluje jugoslovanski parlament Coetko A. Kristan: Slovenska narodna podporna jed nota in izseljenska mladina Jože Zupančič: Smrt ga je pokosila sredi dela Rojak John Kobi o pokojnem Matiji Pogorelcu Franc Sikošek, Gladbeck: Dve aprilski iz AVestfalije I eno Pilon: Frevming-Merlebacli (pesem) Johan Pribošek, Jeanne d’Are: O delu društva Barbare v Jeanne d’Are C o. A. K.: Izseljevanju iz Beneške Slovenije še ni videti konca Narodna /z Benečije: Le ti fantje se skupaj zbie-rajo Pred sto leti so se naselili prvi Jugoslovani v Argentini Tugo Klasinc: Radio odkriva ljudske talente 1/ Argentine Po domači deželi Domovina na tujih tleh Rojaki pišejo Belokranjska narodna (pesem) Dom in družina: Fran Maselj- Podlimbarski: Potresna povest (nadalj.) I. P.: Po stopinjah olimpijskega zmagovalca ( onnollvja ... Naslovna slika: Dr. Ido Frelih: Pomlad na Dolenjskem Slikovna priloga.: Sonja Vončina - Šegula: Sromlje na Bizeljskem Jtidp - 7-uh.ist ClCko i LJUBLJANA DIREKCIJA - DIRECTION Ljubljana, Središka13 Telefon 30-468, 30-902 TURISTIČNI POSLOVAL N 'Cl - BUREAU DE VOVASES Ljubljana, Miklošič Telefon 30-645/ 30-647 sav Titova 38 Telefon 32-771, 32-772 TU RISA BIRO Vzdržuje redne mednarodne, turistične, medkrajevne in lokalne proge Izleti doma in v inozemstvu, nudi vse turistične usluge nabavlja potne liste, vize, rezervira spalnike itd Lastna proizvodnja avtobusnih karoserij Regular and tourlstical international and national bus lines Organisation of package tours for Individuals and groups, reservations for sleeping cars and hotel accomodations, all other touristical services B. — _ Fabrication of bus bodies in our own workshops I R 0 Lignes régulières et touristiques nationales et interationates Organisation de voyages en groupes, individuales et à forfait, réservation pour WL et hôtels, acquisition devisas et autres services touristiques Production propre de carrosseries Regelmässige und turistische internationale und heimische Kraftfahrllnien Veranstaltung von Gesellschafts-, Elnzel-und Pauschalreisen, Visabeschaffung. Schlafwagen- und Hotelvormerkungen. Sämtliche Reisedienste Eigene Karosserieerzeugung Rodna gruda, glasilo Slovenske izseljenske matice v Ljubljani. — Ureja uredniški odbor. — Odgovorni urednik Tomo Brejc. — Izhaja dvanajstkrat na leto. — Poštnina plačana v gotovini. — Naročnina: ZDA letno 3 dolarje, — Francija letno 600 frankov, — Belgija letno 90 frankov, — Holandija letno 7 guld, — Nemčija letno 8 DM, — Italija letno 1000 lir, — Avstrija letno 40 šilingov, — Anglija letno 1 funt, — Avstralija letno 1 avstralski funt, — Argentina letno 30 pezov, — Jugoslavija letno 750 dinarjev. — Uredništvo in uprava: Slovenska izseljenska matica, Ljubljana, Cankarjeva cesta 5/1. — Rokopisov ne vračamo. Čekovni račun pri Komunalni banki 60-KB-5 Ž-155 S. Vončina-Šegula: SROMLJE NA BIZELJSKEM Tiskala tiskarna »Toneta Tomšiča« v Ljubljani Priloga Is rerviji »Rodna gruda« št. 4/1958 POZDRAVLJENI NA RODNIH TLEH! Spet je prišla pomlad. Sicer je bila letos od sile kujava. Toda trobentice, zvončki in drugo cvetje so kakor vsako leto obsuli naše gaje s svojo nežno lepoto. Kaj zato, če jih je znova in znova zapadel sneg. Pa so kar skozenj pokukali in znova in znova vzcveteli. In kakor vsako leto so se vrnili ptički selivci in si spletli gnezda pod strehami naših domov. Pa tudi k nam na Matico je prišla pomlad kakor vsako leto ob tem času. Prinašajo nam jo pisma, ki prihajajo dan za dnem z oseh strani s pozdravi in napovedmi o letošnjih obiskih v domovini. 7,e po vesteh, ki smo jih prejeli do srede marca, ko to pišemo, moremo presoditi, da bo število rojakov iz prekomorskih in evropskih dežel, ki bodo letos obiskali domovino, zelo veliko. Prav je tako. S prisrčnim gostoljubjem boste sprejeti in storili bomo ose, da boste med nami zadovoljni in se boste dobro imeli. Ko vas bo po dolgih letih spet privedla pot o domače kraje, jih boste prav gotovo želeli videti čim več. Zato bodo tudi letos posebej za vas organizirani številni izleti in prireditve. Program izleta po Jugoslaviji na prireditve letošnjega Izseljenskega tedna v Sarajevo smo podrobno opisali o februarski številki. Pa tudi Putnik bo s sodelovanjem Matice kakor vsako leto organiziral izlete po Sloveniji. Letošnji izleti bodo pa še posebno zanimivi zato, ker si boste na njih d petih dneh ogledali vse predele naše male, a tako čudovito mikavne Slovenije, in to od naše sinje morske obale do gorate Gorenjske, zelene Štajerske in vinorodne Dolenjske. Prepričani smo, da ste si že dobro ogledali inserat, ki ga o zadnjih številkah objavlja »Rodna gruda« na zadnji strani platnic. Tam je nazorno prikazana pot izleta in kraji, ki jih boste obiskali. Vse letošnje obiskovalce posebej opozarjamo na prireditve že tradicionalnega ljubljanskega festivala, ki bo v Ljubljani od 28. junija do 20. julija. V teh dneh se bodo na letnem gledališču o Križankah vrstili koncerti, opere, drame, plesne prireditve itd., ki jih bodo izvedli najvidnejši domači umetniki in umetniške skupine kakor tudi tuji gostje. Rojaki, ki se bodo udeležili teh prireditev, bodo deležni ene naših največjih kulturnih manifestacij. Opozarjamo na podroben program prirediteljev VI. ljubljanskega festivala, ki smo ga objavili na zadnji strani platnic marčeve številke »Rodne grude«. Ameriški rojaki, ki pridejo na obisk o domači kraj, bodo gotovo tudi letos želeli pri nas praznovati svoj državljanski praznik Neodvisnosti (lndepedence Day). Ker to predvidevamo, priporočamo za to proslavo enega naših najlepših krajen, ki je s svojo čudovito okolico kakor ustvarjen za takšno prireditev — to je Ribno pri Bledu, kjer je tudi lep počitniški dom. ker bo ta prireditev 4. julija in torej blizu dnem, ko praznujejo Blejčani svoj občinski praznik s pristno blejsko ohcetjo, bi ti prav gotovo radi ustregli in to ohcet priredili že nekaj dni prej v Ribnem za ameriške rojake. O vsem tem pa bo seveda podrobno ukrepal in odločal prireditveni odbor, ki ga bodo iz svoje srede izbrali rojaki — obiskovalci sami. Seveda bo Slovenska izseljenska matica in njene podružnice kakor vsako leto tudi letos organizirala v avgustu posebno izseljensko prireditev, namenjeno predvsem rojakom iz evropskih dežel, ki pridejo takrat v Slovenijo na oddih. Ta prireditev bo letos najbrž o kakšnem kraju na Dolenjskem ob avtomobilski cesti, ki jo gradijo naše vrle mladinske brigade. Podrobno o tem pa bomo še pisali. Tako torej, dragi rojaki — letošnji obiskovalci, kakor vidite, se med nami ne boste dolgočasili, zato pa čimprej na prav veselo svidenje! ODLOČITEV NI BILA TEŽAVNA Jugoslovani smo v letih po osvoboditvi velikokrat pokazali, kdo smo, kaj smo in kaj hočemo. Dokazov za to je nešteto. Toda v nedeljo, 23. marca, ko smo v vsej državi izbirali nove predstavnike za zvezno in republiške ljudske skupščine, je bil ta dokaz še lepši. >Lahko rečemo, da so se današnje volitve spremenile v eno najmogočnejših političnih manifestacij pri nas« — je tisto nedeljo zvečer izjavila po Radiu Ljubljana podpredsednica SZDL Slovenije Vida Tomšičeva. 94 °/o vseh volilnih upravičencev se je 23. marca izreklo za nadaljevanje dosedanje poti, za graditev močne socialistične Jugoslavije in s tem za mir v svetu. iNiti izredno slabo vreme jih ni zadržalo, da ne bi prišli na volišča. Čeprav je po koledarju že pomlad, je vendar v mnogih krajih Slovenije zapadel visok sneg. Ljudje se ga niso ustrašili. Zgrabili so lopate, očistili zamete in volili. V Vojvodini je marsikje odjuga spremenila ceste v eno samo globoko blato. Pa so kmetje zapregli konje, okrasili vozove in se odpeljali na volišča. Visok sneg v Bosni, Črni gori in na Hrvatskem ni omajal trdne volje ljudi, da store svojo državljansko dolžnost. V Srbiji so reke prestopile bregove in ponekod odnesle brvi in mostove. Kmetje pa so pripeljali svoje vozove, jih potisnili v vodo in tako napravili zasilno mostišče. Nad milijon in pol mladih fantov in deklet je v nedeljo, 23. marca prvič kot polnopraven državljan oddalo svoj glas za kandidate. Nad 100 let stari Miha Logar iz Vrbice pri Ilirski Bistrici je bil med prvimi na volišču. Po beograjskih ulicah so mladi in stari stopili v krog in zaplesali kolo. V Ljubljani so bodoči brigadirji na avtomobilski cesti »Bratstva in enotnosti« od Ljubljane do Zagreba z zastavo na čelu dolge kolone peli in vzklikali. Več kot 11 milijonom volivcev Jugoslavije v nedeljo, 23. marca odločitev ni bila težavna. Vedeli so, zakaj volijo in kaj hočejo. Priprave na volitve so bile tudi pregled uspehov in načrtov za boljlše življenje v prihodnosti. To je bil pregled dobrih pa tudi slabih strani našega dela. »Zakaj vam ne obljubljamo gradov v oblakih« — je nekoč poudaril predsednik Tito. »Zato, ker morate vedeti resnico, ki je pred vami!« In v tem je tudi velikanska razlika med volitvami v nekdanji Jugoslaviji in volitvami danes, ko brez ovinkov in olepšavanja pokažemo na tisto, kar je dobro, in na ono, kar je slabo. Zares, Jugoslovanom na četrtih parlamentarnih volitvah po osvoboditvi odločitev ni bila težavna. Kdor je pošten, ne more mimo izrednega napredka, ki smo ga dosegli v 12 letih po vojni: Proizvodnja električne energije v Jugoslaviji se je od leta 1939 do lani povečala za več kot petkrat. Leta 1939 smo v vsej državi proizvedli milijardo 173 milijonov kilovatnih ur električne energije, lani pa že 6 milijard 250 milijonov. Hkrati s tem je seveda močno na-rastla tudi potrošnja te energije. Prav Slovenija se je s proizvodnjo električne energije, ki daleč presega državno povprečje, uvrstila med najbolj elektrificirana področja v Evropi. Kmetijstvo — čeprav zaradi gradnje nove industrije vanj nismo vlagali kdo ve kako velikih družbenih sredstev — je po zaslugi agrotehničnih ukrepov lepo napredovalo. Močno Sporočite nam, KAKO VAM JE VŠEČ priložena slikovna priloga, ki predstavlja vasico Sromlje na Bizeljskem po delu akad. slikarke S. Vončina - Šegula se je povečala potrošnja umetnih gnojil, na naših poljih dela deset tisoč traktorjev itd. V Sloveniji bomo na primer dobili v prihodnjih petih letih nadaljnjih 2200 traktorjev s približno 1:0.000 priključnimi stroji. Predvidena je tudi večja poraba gnojil, še enkratno povečanje dosedanjih hmeljskih nasadov, obnovitev 8500 ha sadovnjakov, 3500 ha vinogradov in drugo. Veliko je bilo v letih po vojni storjenega za zdravje naših ljudi. V letu [1(956 je bilo za bolniško in ambulantno zdravljenje porabljenih 22 milijard dinarjev, dvakrat več kot leta 1953. V naši domovini je danes nad tisoč domov za zaščito otrok. V vseh šolah delujejo šolske kuhinje. Zrastlo je na tisoče in tisoče novih šol, zdravih, modernih stanovanj itd. Še in še bi lahko naštevali. Res je: vse, kar smo zgradili pri nas, kar gradimo in kar še bomo — vse to ustvarjamo za našega delovnega človeka. Milijoni Jugoslovanov so v nedeljo, 23. marca, zavedajoč se svoje vloge v življenju naše dežele, v delu vseh njenih organov, od hišnega sveta in zbora volivcev pa do zvezne ljudske skupščine oddali glasovnice za lepše življenje. E. P. Ljudska poslanka Vida Tomšičeva govori na predvolilnem zborovanju pred Litostrojem Tomo Brejc: posluje jugoslovanski parlament V zvezi s pravkar izvršenimi volitvami, ki so izzvale živahno politično dejavnost po vsej deželi, bo prav gotovo marsikaterega rojaka zanimalo, kako poslujejo zvezna in republiške ljudske skupščine v Jugoslaviji. Predvsem je treba podčrtati, da imamo v Jugoslaviji dvodomni sistem, ki se dosledno izvaja od občine pa do zvezne skupščine FLRJ. V zvezni skupščini torej prav tako kot na občini, okraju in republiki obstajata dva doma, ki jih mi imenujemo zbor poslancev in zbor proizvajalcev. V zboru poslancev so predstavniki vseh poklicev: tu so pravniki, zdravniki, profesionalni javni in politični delavci, funkcionarji oblasti, predstavniki sindikatov, predstavniki industrijske, kmetijske, trgovske in obrtne zbornice, agronomi, gozdarji, učitelji in profesorji, pisatelji in znanstveniki itd. itd. V zboru proizvajalcev pa so poslanci, kateri, kadar skupščina ne zaseda, sami delajo v tovarnah, rudnikih, zadružnih in privatnih kmetijah, zadružnih in . privatnih obrtnih delavnicah itd. Oba doma imata skupaj 587 poslancev, od tega zbor poslancev 371, zbor proizvajalcev pa 216 poslancev. Zbor poslancev obravnava in sprejema zakone s področja celotne družbene problematike, zbor proizvajalcev pa obravnava prvenstveno zakone s področja industrije, kmetijstva in obrti, delavske zakonodaje in socialnega zavarovanja. Vsi važnejši zakoni, kot so n. pr. vsakoletni gospodarski plan, državni proračun, zakoni, ki odločajo o višini življenjske ravni prebivalstva, pa morajo biti soglasno sprejeti od obeh domov, sicer ne bi bili veljavni. Kako nastane zakon? Kakor hitro se pojavi v eni ali več republik hkrati problem, ki terja zakonito rešitev v zveznem merilu, ga najprvo obravnava republiška vlada. Nato ga pošlje kot predlog zakonodajnemu odboru zvezne vlade. Če predlog odobrita tako zakonodajni odbor kot zvezna vlada, se izroči ustreznemu skupščinskemu odboru v nadaljnji postopek in razpravo. V zboru poslancev je devet takih odborov, in sicer odbor za zunanjo politiko, za organizacijo oblasti in uprave, za gospodarstvo, za socialno politiko in ljudsko zdravje, za prosveto, za proračun in končno še zakonodajni, mandatno-imunitetni in odbor za predloge in pritožbe. Približno tak je sestav skupščinskih odborov tudi v zboru proizvajalcev. Ko odbor, ki je od zvezne vlade sprejel zakonski predlog v obravnavo, dotični predlog odobri, ga mora sprejeti še odbor za organizacijo oblasti in zakonodajni odbor. Tako pripravljen zakonski predlog pošlje zakonodajni odbor predsedniku skupščine, ta pa ga predloži plenarni seji skupščine v obravnavo. Ko skupščina izglasuje predloženi zakon, ga mora podpisati še predsednik republike, ki hkrati določi tudi datum, s katerim začne dotični zakon veljati. To je redna pot zakonskega predloga do njegove uzakonitve. Če pa gre za posebno važen zakon, gredo poslanci dotičnega skupščinskega odbora med ljudstvo, v tovarne in zadruge ter na kraju samem razpravljajo z ljudmi iz prakse o posameznih določbah zakona. Tak je bil primer, ko je zvezna skupščina oziroma njen odbor za zdravstvo in socialno politiko razpravljal o zdravstvenem zavarovanju delavcev in nameščencev. Predlog zakona o pokojninah je bil poslan v javno obravnavo vsemu ljudstvu in je prav ta odbor sprejel 1800 izpreminjeval-nih in dodatnih predlogov. Tako zvezna kot republiške skupščine so sestavljene iz naprednih mož in žena, ki so že s svojim delom dokazali, da jim je pri srcu blagostanje delovnih ljudi naše dežele. To pa ne pomeni, da so vedno vsi enega in istega mišljenja, kakšne naj bodo določbe nekega zakona, da bodo najbolje služile svojemu namenu. Nasprotno! Mišljenja so pogosto zelo različna, razprave pa posebno v skupščinskih odborih dolgotrajne in včasih tudi ostre. Če so poslanci mnenja, da zakonski predlog ne ustreza, ga pošljejo vladi v izpopolnitev. Lahko pa se zgodi, da zakon tudi potem še ni sprejet. Na primer zakon o vinu dve leti ni mogel dobiti potrebne večine v skupščini, ker so proti njemu vsakikrat enotno nastopili tako predstavniki vinorodnih krajev kakor tudi skupine drugih poslancev. V razpravi o gospodarskem načrtu za leto 1956—57 je na plenarni seji skupščine sodelovalo v razpravi 94 poslancev, od katerih je večina zantevala, da zakon o gospodarskem načrtu za leto 1956—57 vsebuje tudi večja polnomočja delavskih svetov, ter da se izpopolni sistem nagrajevanja delavcev. Na jesenskem zasedanju lanskega leta prvi predlog zakona o pokojninah ni bil sprejet, temveč sta tako odbor za zdravstvo in socialno politiko kot odbor za socialno zavarovanje zbora proizvajalcev vrnila ta zakon vladi s predlogom, da ga z ustreznim amandmajem izpopolni, kar se je tudi zgodilo. Ali to pomeni nezaupanje poslancev v vlado? Nikakor ne! O tem, kakšne naj bodo osnovne smernice enega zakona med vlado in poslanci, ni razlike. Razlike v mišljenju nastopijo takrat, ko začne razprava o tem, kakšen bo praktični učinek zakona v celoti ali posameznih določb. Poslanci živijo med ljudstvom in imajo z njim stalno zvezo. Bolje poznajo njegove potrebe, kakor tudi nenehne spremembe, ki nastajajo bodisi v gospodarstvu ali v drugih družbenih panogah. Zato je večina njihovih predlogov za izboljšanje naše zakonodaje koristna in dobra. Prostor nam ne dopušča, da bi še bolj podrobno obravnavali poslovanje zvezne in republiških skupščin. Toda že iz tega pojasnila je razvidno, da naši poslanci v skupščini glasujejo po svobodnem preudarku. Ker večina poslancev izhaja iz vrst delovnih ljudi, je jasno, da-nihče ne bo nasprotoval zakonom, ki so za ljudstvo dobri in koristni. V tem dejstvu je tudi premoč novega jugoslovanskega parlamenta nad nekdanjimi skupščinami, kakršne smo nekoč imeli tudi v stari Jugoslaviji. Stooanska narodna podporna fad nota IM IZSELJENSKA MLADIMA (Ob 45-letnici mladinskega oddelka in 20-letnici mladinskih krožkov) Voditelji Slovenske narodne podporne jedno-te (iSNPJ) v Chicagu — glavne osrednje podporne organizacije ameriških naprednih Slovencev — so že zgodaj spoznali, da je bodočnost slovenskega rodu in njegovih organizacij v Ameriki odvisna od tega, kako bodo znali pritegniti in za slovensko narodno zavest ohraniti v Ameriki rojeno slovensko mladino drugega in nadaljnjih izseljenskih pokoljenj. Ta mladina iživi v Ameriki v svojskem okolju: obiskuje angleške šole; živi med mladino drugorodcev, s katerimi navadno občuje v angleščini; včasih so pri mladini tretjega in četrtega rodu tudi že njihovi starši iz mešanih zakonov ali pa ne znajo'več dobro slovenski in tudi mladina sama se pogosto ženi z drugorodci ali drugorodkami in tako dalje. Zaradi tega je bila SNPJ prva med vsemi slovenskimi podpornimi organizacijami v ZDA, ki je uvedla popolno družinsko zavarovanje in je izdala prve mladinske in otroške zavarovalne listine (certifikate). Že peta konvencija SNPJ v septembra 19ili2 v Milwaukeeju, ki je razširila demokratični postopek v SNPJ ter uvedla člansko pobudo (iniciativo) ter člansko glasovanje (referendum) o raznih predlogih in spremembah pravil, je razpravljala tudi o pritegnitvi mladine. In ko je bilo 1. novembra 1912 izvedeno pri SNPJ prvo splošno člansko glasovanje v zgodovini slovenskih podpornih organizacij v Ameriki, je bilo med štirimi vprašanji, o katerih je članstvo glasovalo, tudi vprašanje uvedbe otroškega oziroma mladinskega zavarovalnega oddelka pri iSNPJ. Za ustanovitev takega oddelka je glasovalo 2554 članov, proti pa 235. S tem je bil dan temelj za ustanovitev mladinskega oddelka pri SNPJ, ki je pričel poslovati leta 1913, torej pred 45 leti. Ta oddelek je nekakšen porok za obstoj in stalno obnavljanje članstva v SNPJ. Skozi njega je šlo doslej približno že 80.000 otrok slovenskih izseljencev ali njihovih potomcev, ki so pozneje večinoma vstopili tudi v oddelek odraslih. Od teh članov zdaj že mnogi sodelujejo v raznih odborih SNPJ, njenih federacijah in krajevnih društev. Sredi leta 195? je imel mladinski oddelek SNPJ 21.543 članov. Kmalu za SNPJ je ustanovila svoj mladinski oddelek tudi Jugoslovanska katoliška jednota v Elyju, Minn., ki deluje zdaj pod imenom Ameriška bratska zveza. V septembru 1918 je sklenila VIL konvencija SNPJ v Springfieldu, 111., da naj prične SNPJ izdajati za svojo mladino posebno glasilo, kakor hitro bodo nabrali zanj vsaj 1000 naročnikov. Po tem sklepu je pričela v juliju 1922 izhajati mesečna revija Mladinski list v slovenščini in delno tudi v angleščini. Ta revija izhaja še vedno, vendar pod imenom The Yoice of Youth, pretežno v angleščini in samo deloma še tudi v slovenščini. Če je hotela SNPJ mladino obdržati v svojih organizacijah in jo poleg tega tudi še pritegniti v društveno delovanje, je morala pač ustreči njenim željam in težnjam. Tako je bilo — menda s težkim srcem — leta 1925 ustanov- ljeno v Chicagu prvo društvo SNPJ z angleškim poslovnim jezikom. Dobilo je številko 559 in ime »Pioneer«. Vodstvo SNPJ je prišlo do prepričanja, da bo mogoče v Ameriki rojeno mladino slovenskih staršev obdržati v slovenskih organizacijah samo, če bo mogla v društvih razpravljati in poslovati v jeziku, ki ga razume. To pa žal ni bila več slovenščina. Edino tako je bilo mogoče v društvih vzgojiti bodoče odbornike, ki polagoma prevzemajo odborniška mesta in vodstva društev od tistih, v stari domovini rojenih rojakov, ki odhajajo v pokoj ali celo umirajo. Takih društev je nastalo sčasoma več kakor sto. Zdaj je angleščina poslovni jezik tudi v mnogih društvih SNPJ in drugih jednot. Toda mladina je potrebovala še več — zabave, izobrazbe, športa. Tudi to ji je morala preskrbeti SNPJ, če jo je hotela obdržati. V ta namen so pričeli ustanavljati mladinske krožke. Leta 1938 — torej pred 20 leti — je bil v Walsenburgu, Colo., ustanovljen prvi tak mladinski krožek. Njegov namen je bil — kakor že navedeno — nuditi mladim članom SNPJ vse tisto, kar si želi, potrebuje in dobi drugod in kar ji obenem utrjuje zavest, da izvira in je tudi del slovenskega naroda: petje, glasbo, igre, folkloro, atletiko, šport, tekmovanja itd. Kot drugi je bil ustanovljen mladinski krožek št. 2 v Clevelandu, O., ki je še danes eden od najbolj delavnih med vsemi. Ima svoj pevski zbor, svojo plesno skupino, harmonikarski zbor, atletsko-športne odseke itd. V njih se udejstvuje slovenska mladina tretjega in četrtega rodu, ki Slovenije ni nikdar videla, in ki ne govori niti — vsaj v večini — ne razume slovenščine. Toda ti mladi pevci pojejo slovenske pesmi in igrajo z navdušenjem slovenske igre in spevoigre. Ker se je število teh mladinskih krožkov kmalu povečalo, je SNPJ ustanovila posebno funkcijo mladinskega direktorja, ki je obenem tudi član glavnega odbora SNPJ. To funkcijo opravlja že mnogo let prizadevni in delovni Michael Vrhovnik, ki skrbi za organizacijo dela teh krožkov, za tekmovanja, filme, prireditve itd., tako da dobi mladina slovenskih staršev v svoji organizaciji vse tisto, kar bi morala sicer iskati v organizacijah drugorodcev. Letošnje leto, v katerem proslavlja mladinsko prizadevanje SNPJ dvojni jubilej — 45-letnico mladinskega oddelka in 20-letnico mladinskih krožkov — je SNPJ proglasila za leto mladine SNPJ ter je uvedla posebno akcijo za pridobivanje novih članov v mladinski oddelek pod geslom: Pomladimo SNPJ z novimi člani! Ta prikaz o delu in zanimanju SNPJ za slovensko izseljensko mladino nam dokazuje, da so voditelji SNPJ pravočasno in daljnovidno spoznali, da je mladina tista, ki bo podaljšala življenje našemu življu v izseljenstvu in da bo ta živelj zatonil, kadar bomo izgubili mladino naših sinov, vnukov ali pravnukov. Pri SNPJ si ne bodo mogli očitati, da so bili za ta dejstva slepi in da niso storili vsega, kar je pač bilo v obstoječih razmerah mogoče storiti. Cvetico A. Kristan Smrt ga je pokosila sredi dela Sredi letošnjega marca je dobila SloDenska izseljenska matica brzojavko iz ZDA, da je dne 12. marca podlegel srčni kapi v Clevelandu naš rojak in šef znanega potovalnega urada, ki ima svoje poslovne prostore na St. Clair Ave v Slovenskem narodnem domu — Avgust Kollander. Zaradi svojih številnih poslovnih zvez, pa tudi zaradi svojega izredno prijetnega in poštenega značaja in drugih človeških vrlin, je bil mr. Avgust Kollander med najbolj popularnimi slovenskimi izseljenci v Ameriki kakor tudi na drugih zemljinah in tudi pri nas doma, čeprav je večino svojega življenja preživel v Clevelandu in drugih ameriških krajih. Bil je odličen organizator in kdor je dobro poznal njegove metode dela, do katerih se je razvil in povzpel največ sam, po svoji marljivosti, je uvidel, da je bil ta mož odličen psiholog in poznavalec človeških duš. V njem je bil skrit velik zaklad naravnih vrlin; mož pa je imel tudi čuteče srce in plemenito dušo in je podpiral zlasti naše ameriško časopisje z rednimi oglasi ter jim tako pomagal v trdem boju za obstanek. Po rodu je bil iz majhne štajerske vasice Studenice pri Poljčanah pod Bočem. Njegova mati je bila vdova in pri hiši je bila revščina reden gosi; Pred 65 leti, ko se je rodil, je bilo življenje na kmetih še prav posebno trdo, ker ni bilo industrije in drugih priložnosti za zaslužek. Njegova mati pa je bila dninarica in je zaslužila največ 55 krajcarjev na dan. Sinko pa ji je pomagal s tem, da je poleti nabiral maline in jagode, s čimer je včasih celo več zaslužil kakor njegova mama, ki jo je imel nadvse rad. V šoli se je izkazal za dobrega učenca, zato ga je učitelj Vobič, ki ga je imel zelo rad, spravil v uk k trgovcu Vodeniku v Spodnjih Poljčanah. Čez dan je bil Gustelj v trgovini, zvečer je pa pomagal d gostilni. Tako se je brusil in vzgajal v nenehnem delu in stiku z ljudmi. Ko je končal vajensko šolo, je spoznal, da ni za tak posel. Tedaj se je odločil za pot o svet. Leta 1912 je odšel čez veliko lužo v Ameriko, v novi svet... Ker je znal nemško, ga je organizator potovanja iz Basla v Švici pooblastil za vodjo pota in je tako že na svojem prvem potovanju v tujino vodil skupino (dvanajst) rojakov. V novem svetu se je hitro znašel. Začel se je učiti angleščine. Prvo službo je dobil v Milrvau-keeju. Zaposlen je bil o tovarni usnja — najprej kot delavec, nato pa v pisarni kot tajnik obratovodje. Čeprav je bil s tem. delom zadovoljen, je mladega, bistrega Štajerca vabilo poslovno življenje. Postal je celo novinar. Delal je pri slovenskem listu »Glasu naroda« in pisal tudi za druge slovenske liste. V tistem času ga je spoznal rojak Leo Zakrajšek, ki je imel lastno potovalno pisarno. To je bilo takoj po prvi svetovni vojni, ko so si mnogi ameriški izseljenci zaželeli obiska v stari domovini. Kollander je začel Zakrajšku organizirati izlete in voditi skupine na obisk v Slovenijo. Že piri vodstvu prve skupine je dosegel lep uspeh. Lastnik potovalnega urada je dobil toliko pohval od potnikov, da je Kollandra pritegnil kot solastnika v potovalni urad. Od takrat je Kollander živel samo za organizacijo potovanj n staro domovino. Poleg tega se je ukvarjal tudi z raznimi posredovalnimi deli za naše rojake. Skrbel je za pošiljanje paketov v domovino, po naročilu svojih, večinoma slovenskih klientov je plačeval zanje razne časopise, vodo, plin. elektriko, zavarovalnino in drugo. Skratka, Avgust Kollander je živel ves za organizacijo raznih posredništev. V svojih zahtevah je bil soliden in zato mu je krog poslovnih prijateljev rasel iz leta v leto. Večkrat je prihajal v Jugoslavijo, da je uredil to in ono z našimi oblastmi v korist rojakov. Bil je v prisrčnih stikih, z našimi oblastmi in uradi. Kadar je prišel v Slovenijo, je imel zmeraj pomenke na Slovenski izseljenski matici pa tudi s Putnikom je bil v dobrih poslovnih zvezah, ker je uvidel, da je dobro urejena potovalna služba najboljše spričevalo za ugled njegove rojstne domovine in da je tujski promet važen dohodek za Slovenijo in Jugoslavijo. Spremljal je razvoj našega turizma in dajal tudi sam, navodila in če je bilo treba tudi opozarjal na napake. Bil je iskren in predan sin stare do-movinel V zadnjem času je pritegnil v svoj urad še svojega kumiča Avgusta Mišurca, ki je bil pred nastopom službe v Clevelandu precej časa zaposlen pri Putniku, da se je seznanil z vsemi novodobnimi načini dela v potovalnem uradu. »Moj kurnič bo odslej moja desna roka, saj se sam staram in pešam pri delu,« mi je pisal. »Lahko bi šel v penzijo, a vendar zame ni počitka. Brez dela nisem srečen.« Te besede so bile med zadnjimi, ki mi jih je povedal v pismu. Zdravje mu je pešalo. Zato se je končno le odločil, da bo kmalu izpregel in prišel za nekaj časa na oddih v staro domovino. Januarja mi je pisal, da namerava priti na zdravljenje v zdravilišče Slatina Radenci. Radensko slatino je nadvse cenil in jo je dnevno spil eno steklenico. Ta želja pa se mu ni uresničila. Prehitela ga je smrt, ki je ustavila bitje njegovega srca ob vstopu pomladi in prav na pragu nove sezone skupinskih potovanj rojakov na obisk stare domovine. Nenadoma in nepričakovano se je Kollander poslovil od svojih številnih prijateljev in častilcev in odšel sam na svoje veliko in zadnje potovanje, od koder ni več vrnitve. V zgodovini slovenskega izseljenstva bo ohranjen temu skromnemu in kakor čebela pridnemu možu svetal spomin. Jože Župančič, Litija Rojak John Kobi o pokojnem matiji Pogorelcu Hvala vam za illl. številko »Rodne grude« od preteklega leta, v kateri ste objavili poročilo o smrti slovenskega pionirja v Ameriki Matije Pogorelca. V tem poročilu omenjate tudi nekoliko odstavkov iz mojega članka v Prosveti, ki je izšel oktobra lani. Žal se je v vaše poročilo vrinila neljuba pomota glede Pogorelčevega rojstnega leta. On je bil rojen 1(4. januarja leta 1868 in ne 1858. To omenjam, da ne bo kakšnega nesporazuma. Prosite me, da bi kaj več napisal iz Pogorelčevega življenja. Žal vam pri tem ne morem dosti ustreči, to pa zato, ker si nisem sproti zapisoval, kar mi je pripovedoval. V spominu mi pa tudi ni dosti ostalo. Pokojni Matija je upal, da bova še imela priložnost, ko mi bo narekoval svoje doživljaje in jih bom jaz sproti zapisoval. Tudi jaz sem upal, da bo tako, žal pa nama je to prekrižala njegova nenadna smrt. Namenila sva se, da se bova letos poleti sestajala na prijaznem gričku v Nopemingu, kjer bova med zelenimi drevesi v lepi naravi obujala in zapisovala njegove življenjske spomine. Nopeming je nekoliko ven iz mesta ¡Duluth, kjer je poleg zavetišča za onemogle tudi zdravilišče za jetične. Ta sanatorij pozna tudi znani vaš zdravnik dr. Neubauer, saj je leta 1946, ko je bil tukaj z deputacijo Jugoslovanskega Rdečega križa, prisostvoval operaciji nekega bolnika. Pokojni Matija Pogorelc je dolga leta veliko pisal v Prosveto, Glas naroda, Enakopravnost in druge naše slovenske liste. Iz teh bi lahko zbrali gradivo za vsaj površno ocenitev njegovega in življenja naših rojakov v Ameriki v pretekli dobi. Njegovo življenjsko delo (hobby) je bilo zbiranje zgodovinskih predmetov naših slovenskih misijonarjev od Barage do Buha. Pok. Buh mu je zapustil veliko raznih stvari, kar je pa Matija večinoma izročil katoliškemu kolegiju St. Cholastica v Duluthu. Precej pa tudi slovenskemu muzeju v Clevelandu, ki ga je urejeval pokojni Erazem Gorše v Slovenskem narodnem domu na St. Clair Ave. Za to zbirko se pa sedaj ne ve, kje in v kakšnem stanju je. Nekaj stvari je tudi shranjenih v muzeju v St. Louisu ter v Chisholm memorial muzeju v Duluthu. Y poslopju okrajnega glavarstva v Duluthu je imel shranjenih okrog 16 zabojev. Upal je, da bova te stvari letos uredila ter oddala v zanesljive domače roke. Ko je začutil, da se mu zdravje slabša, je 20. julija lani pisal v St. Johns univerzo v Collegeville v Minnesoto ter ji ponudil to svojo zbirko. Ta ustanova je to zbirko res prevzela nekaj tednov po Pogorelčevi smrti. Pokojni Matija Pogorelc je tudi dosti vedel o »Rajski dolini«, ki jo je ustanovil v Califor-niji okrog leta 1893 duhovnik Peter Josip Jeran. Nekaj o tej dolini je opisal Ivan Molek v ameriškem družinskem koledarju letnika 1931 po podatkih, ki mu jih je dal Pogorelc. Pogorelc je bil tudi med tistimi, ki so se zavzeli za postavitev spomenika žrtvam, ki so izgubile življenje v raznih premogovnikih v državi Colorado. Ta spomenik so postavili v Trinidadu. O njem precej pilse rojak Edvard Tomsich iz Walsenburga v Prosveti od 24 in 27. februarja leta 1(955. Med drugim pravi tudi to-le: Na po- kopališču v Trinidadu počiva največ žrtev. Tam stoji tudi spomenik, v katerem so vklesana imena mnogih članov Sv. Barbare. Zasluga za postavitev tega spomenika gre največ naši starosti Matiji Pogorelcu, ki se je potrudil, da sedaj tam stoji. Z Matijo sva se večkrat pogovarjala o življenju rojakov, toda nikdar ni omenil, koliko je izdal za ta spomenik. To je eden dokazov, kako globoko je pok. Pogorelc čutil s trpljenjem svojih rojakov, ki ga je videl vsepovsod, kjer so bili naseljeni. Pogorelc je bil tudi ustanovitelj spomenika Miroslavu Vilharju v Planini pri Rakeku. Navdušeno in nesebično je pomagal vsepovsod; kjer je videl potrebo za pomoč, se je odzval. Tu sem vam napisal nekaj podrobnosti, več vam pa žal ne morem povedati. S Pogorelcem sem se spoznal v bolnišnici, kjer sem bil na obisku pri nekih bolnikih. Matija je težko pisal, zato se je moral zanašati na druge, kar pa je bilo seveda zvezano z raznimi težavami. Želim vam kakor celi vaši domovini najboljših uspehov, prejmite iskren rojaški pozdrav. John Kobi, Dululh, Minil. a številna vprašanja predstavnikov starejše generacije naših izseljencev v Nemčiji, Franciji, Belgiji itd., kakšen odnos naj zavzamejo nasproti mladim ljudem, ki so v zadnjih dveh letih brez potnega lista odšli iz domovine in so sedaj večinoma zaposleni v rudnikih zgoraj omenjenih držav, odgovarjamo: Odnos starih izseljencev do teh mladih ljudi naj bo dober in prijateljski. Treba jih je pritegniti v že obstoječa podporna in kulturno-pro-svetna društva izseljencev, kjer pa teh ni, jim je treba pomagati, da se ustanovijo, saj ni potrebno še posebej poudarjati, kako so taka društva rojakom v tujini potrebna, bodisi za njihov kulturni razvoj, pa tudi zato, ker pomagajo svojemu članu, ki ga doleti nesreča. Pozivamo tucli vse rojake starejših generacij, da vplivajo na te mlade ljudi, da bodo osvojili vse liste dobre lastnosti, ki so odlikovale starejši rod izseljencev, a to so: ljubezen in spoštovanje do svoje rojstne domovine, lojalen in dober odnos do dežele, v kateri živijo, družabnost in marljivost, skratka vse tiste lastnosti, zavoljo katerih so bili naši delovni ljudje v tujini vedno cenjeni in spoštovani. SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA Franc Sik oše k, Gladbeck: 5 V LB 'J/0kaj zna«. Tako se je pred mikrofonom doslej zvrstila že cela vrsta ljudskih talentov najrazličnejših poklicev, delavcev, kmetov, intelektualcev, raznih starosti od šolarjev do upokojencev. Nastopili so z vsemi mogočimi točkami. Nastopil je na primer glasbenik, ki je igral na flavto. Med igranjem pa je svoj instrument razstavil na pet delov, oziroma odlagal je del za delom, tako da je na koncu igral samo še na kratek ustnik. Nekdo je postavil harmoniko na tla, sedel nanjo in tako odigral skladbico. Posebnost oddaje, ki je bila 9. februarja, je bil Janez Rebec, železničar z Rakeka. Ta se ni prijavil k oddaji kot deklamator, ampak kot pesnik. Obe pesmi tega preprostega 45-letnega železničarja sta bili napisani z globokim občutkom do narave in precejšnjim smislom za ritem. Poslu- šalci so ga nagradili z navdušenim odobravanjem. Na oddaji 26. januarja sta žela precejšnje odobravanje basist zdravnik dr. Vinko Peterin iz Zagreba in upokojenka sopranistka Justina Milielj iz Idrije. Na eni izmed zadnjih oddaj pa je navdušil poslušalce tamburaški kvintet Kuharjev iz Doba pri Kostanjevici. V tem kvintetu so igrali oče. njegovi trije sinovi in nečak na glasbilih, ki so jih sami doma izdelali. Pri nastopu so zaslužena dosegli drugo mesto. No, takih primerov bi lahko našteli še celo vrsto ... »Talenti« se prijavljajo v vedno večjem številu ne le iz Slovenije, ampak tudi iz Hrmitske, Srbije, Makedonije in drugih predelov Jugoslavije. Nastopila sta tudi že dva inozemca, eden iz Trsta in drugi iz Beljaka. Oglasila pa sta se tudi že dva slovenska izseljenca iz Francije. Za te oddaje je pa izredno veliko zanimanje tudi pri poslušalcih, ki spremljajo izvajalce doma pri svojih sprejemnikih, in pri tistih, ki se udeležujejo javnih oddaj. Do nedavnega so bile te oddaje v ljubljanskem Mestnem gledališču. Toda dvorana je bila premajhna. Zato so nastope preselili v Opero. Pa tudi tu je že prva oddaja pokazala, da je tudi operno gledališče premajhno. Dva dni pred oddajo, ko začno prodajati vstopnice, je pred gledališko blagajno dolga vrsta ljudi, ki čakajo tudi po 5 do 8 ur, da se bo odprlo okence blagajne. Potem pa so vstopnice dobesedno razgrabljene. Nastopajoče ocenjujeta dve komisiji: strokovna, ki jo sestavljajo štirje vidnejši predstav- Tamburaški kvintet Kuhar iz Doba, v katerem igrajo oče, sinovi in nečak na glasbila, ki so jih doma izdelali 3 z x=Aig.Rodni grudi« objaviti sliko mojega rojstnega kraja. To je fara Smlednik pri Medvodah. Posebno rad bi videl novi most pri Medvodah. Kar bo stroškov, Vam bom povrnil. Valentin Oojack H IB B ING, MINN. Pozdravljeni v novem letu iz daljne dežele, katero imamo sicer radi, vendar pa ne tako kot svojo prelepo Slovenijo, kamor nas vedno vleče srce. Posebno a ko gre človek enkrat na obisk, nima več obstanka, kar vedno človeku nekaj manjka. Priloženo Vam pošiljam naročnino za prodane koledarje. Reči moram, da so o resnici zelo lepi. Pošiljam Vam tudi naročnino za rojaka Jerry Ver ant. Želim Vam letos dosti obiskov. Mary Kolar SOMERSET, COLO. Priloženo Vam pošiljam čekovno nakazilo za 4 dolarje (za ponovno naročnino s’Rodne grude«, en dolar pa za tiskovni sklad). Slovenski izseljenski koledar sem prejel pri ¡¡Prosveti«. Je zelo lepe vsebine. Potopisi in slike so zares lepe. V koledarju vidim, kako se je vse spremenilo v naši stari domovini in če bo šlo tako naprej, bo to ena najlepših dežel. Matheiv Kamelij anoka, mm. Prosim oprostite, ko Vam dolgo nisem poslala naročnine. Bila sem bolna. Poslala sem Vam naročnino za Slovenski izseljenski koledar za leti 1958 in 1959 ter »Rodno grudo« za leti 1958 in 1959. Paula Aurzada WAUKEGAN, ILLINOIS Bliža se konec leta, ko poteče moja naročnina na »Rodno grudo«. Ne bi rada, da bi ustavili pošiljanje, ker jo vsak mesec težko pričakujem, da vidim, kaj se godi v naši domovini. Še vedno hrepenimo po njej, ko je tako lepa, posebno pa naša Dolenjska, kjer mi je tekla zibelka. Pošiljam Vam 6 dolarjev. To je naročnina za mene in za gospo Leskover iz North Chicaga. Na svidenje! Josephine Kozina. BUiIIL, MINNESOTA Prejela sem Vaše koledarje, ki so jih ljudje ob praznikih z zanimanjem prebirali. Posebno so lepe slike iz vsega sveta, koder so raztreseni Slovenci. Tudi »Rodna gruda« je lepo urejena. G. Pogorelca sem poznala od leta 1919; ko je hodil skozi Buhi, se je vedno ustavil pri nas in prenočil. Zdaj je njegova pot končana. Rada bi Vas še enkrat obiskala, preden umrjem, ali je to dolga pot za stare ljudi. Spomnite se zato, da imate v daljni Ameriki zoesto prijateljico Jugoslavije. Frances Kooacich DENVER, COLORADO Vaš koledar je zelo lepa in zanimiva knjiga in ga bom priporočala vsaki slovenski družini. Rada bi Vam pridobila kakega novega naročnika tu d Denver ju. Tukaj Vam pošiljam naročnino za »Rodno grudo« in za koledar in se Vam zahvaljujem, da mi vse tako redno pošiljate. lDma ZemIik BLY MINNESOTA Ko prebiram Vaš koledar, uživam ob spominu na obisk Jugoslavije in na lepe dni, ki sem jih preživel o Sloveniji. Upam, da se tudi drugi starejši i o jaki radi spominjajo mladih dni v svoji rojstni domovini, in da se bodo še mnogi odločili za obisk privlačne Slovenije. Priporočam vsem: korajža velja, kjer je zdravje doma. Sporočam Vam, da smo koledarje že razprodali in Vam priloženo pošiljam ček z naročnino. Alojzij Prijatelj NORTH CHICAGO, ILLINOIS »Rodna gruda« se mi zelo do-pade. Pošiljam Vam nadaljnjo naročnino za vse leto v znesku J dolarjev, dva dolarja pa v pomoč tisku. Pozdravljam vse či-tatelje »Rodne grude«. Anton in Rozi Mesec SEATTLE, WASHINGTON Ker sem precej pozen s poravnavo članarine, bom pa plačal zdaj vnaprej, zato Vam pošiljam 6 dolarjev. Osebno se ne poznamo, pa Vam tukaj napišem, da sem doma iz Otoka pri Podzemlju. V Ameriki sem že 53 let. Leta 1909 sem bil tudi na Aljaski. Mislil sem si nabrati zlata, sem se pa le uši. Delal sem tudi v Idahi v svinčenih rudnikih. Tam sem si nabral si-likoze, tako da sedaj lahko kašljam. 30 let sem delal v različnih rudnikih, največ v premogovnikih v Roslyn, Wash.., pet let pa v ladjedelnicah tukaj v Seattlu. Tu je precej Slovencev, imamo svoje društvo, ki spada k SNPJ, katere član sem že 50 let. Naročnik Prosvete sem pa, odkar izhaja. V Renntonu imamo tudi slovenski klub, ki več- krat priredi kakšno zabavno prireditev. Tukaj pri nas že dolgo nismo imeli tako mile zime, kakor je letos. Le nekajkrat je lahka slana pobelila vrtove, zdaj pa že cvete zgodno sadno drevje. Lepo pozdravljeni. Gregor Janashek LANG DON, ALTA, KANADA Danes Vam bom odposlal bančno nakazilo za 10 dolarjev. Prosim Vas, da mi sporočite, kako je z mojo naročnino za Rodno grudo in koledar. Oprostite, da nisem tega storil prej, sem namreč zelo zaposlen. Delam pri železniškem podjetju, zraven tega pa študiram oziroma ponavljam in dopolnjujem svoj študij v radiotehniki. Če mi bo uspelo, bom že letošnjo pomlad prejel diplomo. Možno je, da se bom takrat vrnil nazaj v Jugoslavijo, ali pa bom nadaljeval študij ter dosegel cilj, o katerem sem že dolgo sanjal, da bom postal inženir TV. Ta cilj je pa res težko dosegljiv, ker je zanj treba dosti denarja. Tudi ni lahko podnevi delati, ponoči pa študirati. Toda prepričan sem, da bom kljub težavam to dosegel. Vaš rojak Slavko Žižek Toplo želimo, da bi se Vam Vaša želja izpolnila ter da bi si kmalu d domovini segli v roke. SCHUMACHER, ONTARIO, KANADA Želim Vam veliko uspehov pri Vašem delu. Pošiljam Vam ček za 5 dolarjev kot naročnino za Rodno grudo za leto 195? in koledar. List mi je zelo všeč. Všeč mi je tudi koledar, ki ste mi ga poslali. Prejela sem dva, enega sem dala prijatelju. Kar je še premalo za naročnino, Vam bom še poslala. Sprejmite lepe pozdrave osi v domovini od nas, ki živimo tukaj. Tudi od novih naseljencev, to je od Stanislava Čenasi in Jožeta Starešiniča iz Pretoke. Jože je dober muzikant. Tu dela globoko pod zemljo o rudniku in kar ne more pozabiti lepe Slovenije. Oba z možem prisrčno pozdravljava ose rojake in vse v domovini. Maryja Kramarich EUCLID, OHIO Oprostite, ker sem zakasnila z naročnino za Rodno grudo. Pošiljam Vam 3 dolarje in upam, da mi ne zamerite. Oba z možem sva bolehna, mož boleha že vso zimo in zelo težko pričakuje vsak mesec Rodno grudo, na katero sem naročena že od začetka, ko je začela izhajati. Leta 1952 sva s sinom, ki je učitelj v Portland Oregonu, obiskala domovino. Rojena sem o Fari pri Kočevju. Veselilo me bo, če boste ob priložnosti objavili fotografijo moje rojstne va- S1CC. Frances Abramovič TORONTO, CANADA Priloženo Vam pošiljam denarno nakazilo za 8 in pol dolarja, to je za dve ponovni naročnini za Rodno grudo za mene in rojaka Franca Lavriča ter za letošnji koledar. Življenje tukaj v Canadi nam je doslej potekalo nekako enakomerno, toda zaradi dnevno naraščajoče brezposelnosti je pri delavskih slojih opaziti vznemirjenost. V tem pogledu je Canada bolj prizadeta kakor ZDA. Bojimo se, da se ne bi znašli v položaju znane delavske krize, ki je bila leta 1929 do 1936. Jože Šerjak BROOKLYN, N. Y. Rodno grudo težko čakam, saj mi vedno prinese nekaj novega, posebno slike so mi nadvse drage. Saj vidim tam kraje, ki se jih še nekoliko spominjam. Doma sem iz Grobelj pri Domžalah, ki sem jih zapustila leta 1910 kot 15-letna deklica. Zelo rada berem, zanima me vse, kar je slovenskega. Pošiljam Vam 6 in pol dolarja za Rodno grudo, naročnino za dve leti, kar pa je več, naj bo v pomoč tisku. Helen Pellicli CLEARVATER, FLORIDA Prejela sem Slovenski izseljenski koledar za leto 1958, za katerega se Vam prav lepo zahvaljujem. Dobila sem tudi dvanajst številk »Rodne grude«. Ne morem Vam opisati, kako sem se razveselila koledarja in kako sem vesela, ko prejmem košček spomina rojstne domovine. Anna Podlesnik JEANNE D’ARC, FRANCIJA Želim, da mi še naprej pošiljate Rodno grudo, kakor tudi rojaku Kreol Martinu. Naročnino bova plačala kakor lani, ko prideva na dopust v domovino. V vsaki številki Rodne grude vidim lepe domače kraje, kar mi je zelo všeč. Veselilo bi me, če bi enkrat objavili Senovo pri Brestanici, ki je moj rojstni kraj. Toplo pozdravljam vse bralce Rodne grude. Johan Pribošek CLEVELAND, OHIO Po Money ordru Vam pošiljam 4 in pol dolarja za koledar in Rodno grudo. Oboje mi je zelo DŠeč. Rodno grudo rad či-lam, ker ima dosti novic in želim, da mi jo kar naprej pošiljate. Morda se kmalu vidimo, če mi bo zdravje dopuščalo. John Pirc LADY-SMITH B. C., CANADA Tudi jaz se moram enkrat oglasiti o Vaš lepi list. Ne vem ali sem naročnica ali ne. Sicer je to »špasno« slišati, vendar je nekdo moral dati moj■ naslov, ker sem prejela že nekaj številk lista »Rodna gruda«. Želela bi, da bi mi sporočili, kdo mi je list naročil in ali je za mene plačal naročnino. Ne vem, komu se imam zahvaliti. Imamo zelo muhasto vreme, vedno dež. Bi Vam še kaj napisala. Bom pa potem, ko bom vedela, da sem naročnica, kar tudi želim biti. Lepe pozdrave vsem posebno pa moji lepi Dolenjski. Rozalija Drew NORTH CHICAGO, ILLINOIS naročnino za list »Rodna gruda« Tu Vam pošiljam nadaljnjo v znesku 5 dolarjev. Ker sem tudi hčerka rodne domovine, me vse zelo zanima. Želim Vam mnogo uspeha. Jennie Jesenovec VLCOLGNE, FRANCIJA Pošiljam Vam 2.000 frankov kot naročnino za Rodno grudo za leto 1958 za mene in mojega sina o Parizu. Kar je več, naj bo za tiskovni sklad. S pozdra-Dom Angela Boslič FONTANA, CALIF. Čakala sem, da poteče moja naročnina na »Rodno grudo«. Priloženo Vam pošiljam dva dolarja, drugič pa Vam bom po M. O. poslala kaj več. Zahvaljujem se Vam za sliko Šmarjeških Toplic. Kako rada gledam to sliko! Ko bi bila malo mlajša, bi šla takoj tja. Doma sem iz Zbur. Škoda, da se na sliki vidi le pol Šmarjete. Josefine Brezovec FONTANA, CALIF. Priloženo Vam pošiljam čekovno nakaznico za 9 dolarjev. To je enoletna naročnina -¡»Rodne grude« za Mary Pernush, Jennie Petek in Valentin Fortuna. »Rodna gruda« je zelo zanimiva, posebno še, ker ima lepe slike iz rojstne domovine, katere nam obujajo spomine na otroška leta. Jaz sem doma s Poljan nad Škofjo Loko. Vedno mi gredo misli nazaj o moj rojstni kraj, kadar prejmem »Rodno grudo«. Mnogo naročnikov in obilo uspeha Vam želi Valentin Fortuna DETROIT, MICH. Danes sem Vam poslala 14.5 dolarja kot naročnino »Rodne grude« za dve leti in Slovenski izseljenski koledar za rojaka Rudolf Potočnika ter naročnini za list še za rojaka Pavla Ocepka in Paulo Bole. Hvala za priob-čiteo slike moje rojstne vasi, na kateri se vidi moja domača hiša, to je Škocjan na Dolenjskem. Paula Bule EAST HELENA, MONTANA Ker sem opazila, da je potekla moja naročnina na »Rodno grudo«, Vam pošiljam 5 dolarjev, kar pa je več, naj bo o podporo listu. Prosim Vas, da bi ob priložnosti pogledali, kako se kaj imajo v Borovnici in bi potem kaj napisali v »Rodni grudi«. Tu v daljni Montani ni nobenega več, ki bi bil iz Borovnice. Starejši ljudje so vsi pomrli, zato se me res prime včasih domotožje. Pozdravljam ose čitatelje jRodne grude«. Jennie Smith A BERDEN, WASH. Priloženo Vam pošiljam čekovno nakaznico za 10 dolarjev kot naročnino za list za rojaka Joseph Klopčič za l. 195?. Nadalje Vam pošiljam obnove za rojaka Franka Matko in za mene. Mary Iskra ¿Belokranjska narodna Prošel je prošel pisani vuzem, došel je došel zeleni Jurij z laket dolgo mladico, s pedenj dolgo travico. Dajte mu kruha, da ga ne bo muha. Dajte mu jajec, da ga ne bo zajec. Dajte mu pogače, naj mu noga skače. Dajte mu vina, da ga ne bo zima. Dajte mu dinar, da ga ne bo mlinar. DOM IN DRUŽINA - flnn r-A_ USPEŠNO DELO OKRAJNEGA ZAVODA ZA POSPEŠEVANJE GOSPODINJSTVA V NOVEM MESTU Že pred tremi leti so v Novem mestu s pomočjo Okrajne zveze ženskih društev ustanovili Okrajni zavod za pospeševanje gospodinjstva, ki je prvi te vrste v Sloveniji. Iz skromnih začetkov se je ta zavod v tej dobi res lepo razvil. Že prvo leto je priredil tri gospodinjske tečaje za delavska dekleta iz tovarn »Novoteks« in »Novoles« ter za kmečka dekleta iz okolice. Na teh tečajih so se dekleta res dosti naučile, kar so dokazale tudi na razstavi, ki jo je zavod pozneje priredil. Novomeški okraj ima veliko težko dostopnih krajev, zato je zavod organiziral potovalne tečaje za sodobno gospodinjsko izobrazbo. Pri tem so bili res zelo praktični. Po lastni zamisli so si pripravili prenosno kuhinjsko opremo. Vsi kuhinjski pripomočki so bili v zanalašč za to narejenih zabojih, ki so jih na tečaju uporabljali za delovne mize. Vsako jesen so žene obiskovale tečaje za konserviranje sočivja in sadja, spomladi pa so to svoje znanje dopolnile s praktičnimi vajami pri konserviranju poletnega sadja in zelenjave. Lani je imel novomeški okraj it kmetijsko-gospodarskih šol, na katerih so imele strokovne učiteljice 14-dnevni strnjen pouk iz gospodinjstva. Gospodinjski pouk so dalje uvedli tudi na učiteljišču z namenom, da bodo lahko tudi bodoče učiteljice pomagale zavodu pri njegovem delu. Gospodinjski pouk so uvedli na osemletkah v Črnomlju, v Kostanjevici, Šentjerneju, Žužemberku in Mirni peči. Vodijo ga strokovne gospodinjske učiteljice. Zavod je posvetil tudi veliko pozornosti prehrani delavcev v tovarnah. Strokovne učiteljice so obiskale večje tovarne v okraju in pokazale delavcem, kakšne naj bodo njihove malice in topli obroki med delovnim časom. Dalje ima ta zavod veliko zaslug tudi za to, da so po šolah uvedli tople malice. Kmalu bo pripomogel tudi k temu, da bodo tam lahko dobivali tudi kosila, s čimer bo zelo ustreženo tistim otrokom, ki so zelo oddaljeni od šole in so njihovi starši zaposleni. KONSERVIRNI CENTER V JURJEVIČI PRI RIBNICI Jurjeviča ima v svoji okolici obilo sadja, ki so ga doslej večinoma predelovali v žgane pijače, le delno pa sušili in svežega prodajali. Na pobudo Zveze zadružnic in Centralnega zavoda za napredek gospodinjstva v Ljubljani bo Jurjeviča KOKOŠJI RAGU Kos nemastnega kokošjega mesa, nekaj jušne zelenjave, žlico bele moke, za oreh surovega masla, dve skodelici vode in enako količino mleka, nekaj belušev ali špargljev, pol jajca, limonin sok in sol. Kokošje meso pristavimo v mrzli vodi obenem z zelenjavo lin jo dušimo do mehkega. Nato ijulio precedimo, jo ohladimo in odstranimo maščobo, ki se je nabrala zgoraj. V suho kozico damo moko, jo rumeno prepražimo, zalijemo z mrzlim mlekom in kuhamo pol ure. Nato prilijemo juho, v kateri se je kuhalo meso, osolimo, začinimo z limoninim sokom in legiramo z raztepenim jajcem. Kuhanemu kokošjemu mesu odstranimo kožo im kosti, ga narežemo na kocke in polijemo z omako. Nazadnje dodamo že na kocke narezane beluše, ki smo jih posebej dušile. PUDING JZ KOKOŠJEGA MESA Lep kos kokoši, beljak, kos kruha ali dve žemlji, nekaj nasekljanega zelenega peteršilja, za oreh surovega masla, kozarček mleka in ščep sold. Kruh namočimo v mleko, ga ožmemo, nato pa skupaj s kuhanim kokošjim mesom, ki smo mu oidstranili koščice, zmeljemo. Vse osolimo, dodamo nasekljan peteršilj in previdno primešamo trd sneg enega beljaka. Pudingov model p omastim o z maslom, vanj zdeva-ino to zmes ter jo pol ure kuhamo v sopari. letos dobila konservirni center, ki bo poskrbel za predelavo sadja v sokove, marmelade in podobno, kar bo velikega pomena za prehrano prebivalstva. V center bo pripeljala posamezna družina svoje pridelke po razporedu, ki ga bodo določili. Tam ga bo s pomočjo tehničnih pripomočkov in pod strokovnim vodstvom predelala v sokove, marmelade, džeme ali posušila proti zmerni odškodnini. V teh centrih bo mogoče predelovati tudi večje količine sadja in zelenjave. Vsekakor bo ta center velikega pomena za ves ribniški okraj. Prebivalci se zanj zelo zanimajo in so obljubili vso pomoč. JABOLČNA JUHA (za eno osebo) Tri lepo jabolka, skodelico vode, žlico bele pšenične moke ali pudingovega praška, tri žlice sladkorja v prahu, limonin sok. Očiščena in na rezine ali na krhlje zrezama jabolka kuhamo v vodi in pretlačimo. Nato dodamo v mrzli vodi razmešano moko alii pudingov prašek, dobro premešamo, prevremo, nato pa osladkamo in začinimo z limoninim sokom. LIMONINA JUHA S SNEŽNIMI ŽLIČNIKI (za eno osebo) Potrebujemo: skodelico vode, lupino ene limone (samo vrhnjo rumeno plast), žlico pudinga v pralni aLi fine pšenične moke, dve žlici sladkorne sipe, limonin sok, en jajčni beljak. Puding ali moko razmešamo v pol kozarca mrzle vode. Ostalo vodo prevremo in v vrelo zakuhamo puding, spet dobro prevremo, precedimo in zakuhamo žličnike. Nato juho osladimo in ji pred serviranjem dodamo po okusu limoninega soka in prav drobno sesekljane limonine lupine. Za žličnike naredimo iz beljaka trd sneg, nato ga zajemamo z žličko in previdno zakuhamo na ijuhd. SIROVI i(SiKUTINl) CMOKI Dve žemlji, kozarček mleka, za jajce surovega masla, pol jajčka, skodelica sira, sol, žlico kruhovih drobtin. Žemljo ali kruh namočimo v mrzlo mleko. Nato vmešamo surovo maslo in rumenjak ter dodamo ožete pretlačene žemlje ter pretlačen sir, osolimo in previdno vmešamo trd sneg iz beljaka. Zmesi dosujemo drobtine ter oblikujemo cmoke, ki jih vložimo v vrelo slano vodo, kjer naj na robu štedilnika vro 10 minut. Paziti moramo, da se ne razkuhajo. Nekaj dietnih jedi za bolne na jetrih Pomlad pred domačo hišo Tisti popotni človek je dal zvečer, ko je bil povečerjal v oblicah krompir, prinesti iz krčme toliko vina, da se ga je tisti večer napila vsa Cijazovčeva družina. Ker ni bilo toliko kozarcev pri hiši, so pili kar iz skodelic, ponev, korcev in rogeljcev. Ko so se napili, je morala gospodinja na njegov račun kuhati še kavo. Še dolgo so se Cijazovčevi spominjali tistega večera in tisti popotnik je povedal tudi lepo povest o nekem cesarju v jutrovih deželah, ki je imel na svojem vrtu oreh in na orehu veverico, ki je metala, kakor si ji je zdelo, ali zlate luščiue ali pa biserna jedrca na tla. Cesarjevi verni sluge pa so te dragocenosti izpod oreha pobirali in jih za cesarja spravljali. Ko se je Cijazovec spomnil te zgodbe, se je posmejal ter vprašal sinka: :>Ali je morda s tepke padel tolar ali s kozolca?« »Kar takole je padel na okrajek klobuka, pa na ramo, pa na tla,« je goreče razlagal sinek. »In jaz sem takoj skočil za njim.« »Pa nisi nič videl, od kod? Morebiti iz znamenja?« »(Ne, nič nisem videl. Kar spravite ga ata, mi boste o binkoštili na gori kupili zanj odpustek !« Cijazovec je vzel tolar in ga ogledoval. Srebrn je, kov se kaiže pravi, pošten, orel je cesarski, glava cesarska. iDa bi se bolje prepričal o pristnosti in veljavnosti tolarja, je vzel iz žepa svoj tolar in ga primerjal z najdenim. In je ugotovil, da sta si podobna kakor jajce jajcu, da sta oba enako težka in enakega cvenka. Cijazovcu nikakor ni moglo v glavo, od kod bi se bil vzel ta denar. Ali se je Jančiču le zdelo, ali ga je res dobil, kakor je povedal? Napotila sta se h kozolcu in Janček je moral pokazati, kje in kako se je zgodilo to čudo. Tik kozolca stoji’ ponižno znamenje, lesen križ s slabo izrezljano, črvivo in zatenmelo podobo Zveličarja, pokrit s trohnečimi deskami. Nad kozolcem se košati mogočna tepka, ki prešerno razprostira svoje močne grčave veje čez znamenje in streho. Cijazovec se je spoštljivo odkril in prekrižal pred znamenjem. Ko je opravil to kratko pobožnost, je pomaknil klobuk na tilnik in pogledal navzgor: V kozolcu ni videti ničesar, v znamenju ničesar, v tepki ničesar. Pogledal je v nebesni obok: visoko nad njim leti jata žerjavov na sever. Ali ti vendar ne spuščajo Sre- brnjakov nad zemljo! Pomikastil je znamenje — nekaj starega, že davno usahlega roževja se je zakadilo na tla in zaprašilo poleg stoječemu Jančku v oči. Z obema rokama je nato prijel za steber kozolca in ga poskusil poma-jati. Pa steber se ne gane in s kozolca ne pade nič. Nato se je Cijazovec globoko zamislil vrteč tolar med prsti. Iz zamotanih in zavozlanih misli, ki so se pletle okoli tolarjev, zlatih orehov in jutrov-skih cesarjev, ga je prebudil zvon, oznanjujoč, da je mašnik v cerkvi sredi vasi pristopil k svetemu opravilu. »Naj bo, kakor je božja volja!« je vdano vzdihnil in se ozrl proti cerkvi ter vtaknil tolar v žep. Zvon ga je spomnil današnjega cerkvenega slavja, velikega praznika rešitve in zmage. Odkril se je in prekrižal. V njegovi duši, skoraj do dna razburkani, so nastopili utehe polni čuti mile pobožnosti, ko ga zdajci premoti mogočna godba, ki je donela iz cerkve. V Gabrovcu je navada, da ob velikih praznikih godci godejo pri slovesni službi božji. Sicer gabrovška godba razvajeno uho bolj spominja mlatičev, sodarjev in kleparjev, kakor Gallusa ali Smetane, a Cijazovcu je močno ugajala. Navdala ga je z neko mladostno prešer-nostjo in čilostjo ter prilila dobrodejne toplote njegovemu starikavemu telesu. Nemara bi bil začel pritrkavati z nogo, da ni nov, nepričakovan pojav vzbudil njegove nejevolje. Na pragu Smoletove gostilne, stoječe ob cesti, dobrih sto korakov pod njegovim kozolcem, je zagledal mlado, gosposko oblečeno deklico. To vitko bitje rezke, harmonične lepote, je hitrih korakov stopilo iz Smoletove veže, postalo na pragu ter se z zornim očesom srečne mladosti oziralo na nebo, po travnikih in proti cerkvi. Cijazovca pojav te gosposke Rusalke ni prav nič navdušil. Sivo, a vendar pozorno je pogledal na to nežno stvar, ko pa jo je spoznal, je gromko zakalšljal ter se zlovoljno obrnil proti hlevu. Jančka, ki je veselo hotel steči k deklici, je ujel za suknjič in ga zadržal. Deklica je to opazila, se zganila in kakor preplašena srna stopila nazaj v vežo. Cijazovec je zopet nategnil lice v skrbi polne gube in mrki mrak je objel njegovo dušo. Hočeš nočeš je zopet moral prilepiti svojo misel k neposlušnemu sinu. »Zaradi takšne gosposke dekline neposlušni sin ni hotel ubogati svojega očeta — joj, joj!« je mrmral pred hlevom in kljub velikemu prazniku so nanj navalile težke misli. V mislih je ponovil vse, kar je razburjalo že toliko slovenskih očetov. Silno na široko je razpredel svoje žalostne misli, vmes pa je njegov pogled pogosto poletel proti Smoletovi hiši. Ko ga je to premišljanje zadosti zamudilo, je odkorakal pred hišo. Ob hiši stoji miza, zbita iz desak, in klop. Tja je sedel. Vse, o čemer je poprej mislil in kar je videl, se mu je vrtelo v divjem neredu v glavi. Deklica na pragu in brat Andrej, nepokorni sin in tolar in slaba letina in sveti praznik, vse to se je mešalo, vrvelo in plesalo ob zvokih mogočnih godal, ki so odmevali iz cerkve. Naposled ga je premagala dremota. Naslonil se je s hrbtom na zid in zakinkal. n. Rusalka, ki se je prikazala Cijazovcu med deseto mašo na pragu Smoletove gostilne in ga tako silno razburila, je bila hči ljubljanskega profesorja Danica. Ta mož se je rodil pred dobrimi petdesetimi leti v Gabrovcu v hiši, ki se ji po domače pravi Smoletova. Starši so ga poslali v ljubljanske šole, kjer mu je marljivost razbistrila glavo, revščina pa utrdila značaj. Po dovršenih visokih ¡šolah je postal profesor in bil po tedanjem običaju nastavljen v nemških krajih. Na tuje je nesel gorečo ljubezen do svoje domovine in do svojih ljudi; večno hrepenenje po tistih krajih in obrazih, ki jih je gledal v mladosti, mu je utrdilo to ljubezen. Čez leta se mu je posrečilo dobiti službo v Ljubljani in tu se je oženil s pridno in pošteno domačinko. Zakonske sreče pa ni dolgo užival. Kmalu po rojstvu hčerke mu je žena umrla. Prva leta svojega učiteljevanja v Ljubljani se je bil Gabrovcu skoraj odtujil. Malokdaj je posetil svojo rojstno hišo, kjer je imel njegov brat gostilno, kot prirodoznanca ga je pa pogosto povedla pot v domačo vas. Smoletov brat mu je pod streho svoje hiše opremil lično sobo, tako da se je tudi gosposki, a ne prerazvajen človek počutil v njej domačega. V njej je Danic preživel lepih časov in marsikako učeno razpravo o prirodoznan-stvu je napisal in priobčil. Daniču se je Gabrovec tako priljubil, da je dal svojo hčerko, ki je bila po materi precej šibkega života, svojemu bratu Smoletu, da se okrepi v svežem zraku gabrovskih hribov. Kakšni mestni gospe se bo čudno zdelo, da se more oče ločiti od svojega otroka in ga dati v rejo na kmete. No, Danic je bil mnenja, da življenje na deiželi in občevanje s kmeti otroka, ki ima za vse dovzetno srce, navaja k resnemu delu, trezni misli in mu budi naravno razumnost. Polega tega pa tudi ni imel v mestu nobenega človeka, ki bi mu bilo brez skrbi zaupati svojo Reziko, vdrugič se pa ni maral ženiti. Pogosto je prišel iz mesta pogledat k hčerki in vsake počitnice je prebil nekaj časa pri svojem bratu. Z veseljem je opazil, da ga njegove nade niso prevarile. Vpliv preprostega naravnega življenja je vidno učinkoval: Rezika je od leta do leta postajala krepkejša. Z njo vred pa je rastla tudi Smoletova hčerka Polonca, njena vrstnica po letih, zdravo in krepko dekletce, ki je bilo z gorečo ljubeznijo vdano svoji sestrični. Ker sta si bila Smole in Cijazovec soseda, so postali njuni otroci najbližji tovariši. Tista leta si je začel Tone v ljubljanskih šolah bistriti glavo, ker ga je po Daničevem nasvetu namenil Cijazovec za kaj višjega na tem svetu. Kadar je bil doma na počitnicah, sta bili Smoletovi deklici več v Cijazovčevi kakor pa v domači hiši. In tako se je razvilo globoko prijateljstvo med sosednimi otroki. Se pozneje, ko je bil že v latinskih šolah, je hodil Tone ob počitnicah z živino na pašo. Sedeč v senci je čital iz knjige, ki jo je imel vedno pri sebi. Včasih se je prigodilo, da je upehana pastirska drhal polegla okrog njega, podprla razgrete glave z rokami in pozorno poslušala mladinske povesti, ki jih je čital na glas. Včasih se je tudi zgodilo, da je kaj drugega odvrnilo njihovo pozornost in krdelo nedolžnih poslušalcev se je hrumeč dvignilo ter usulo za novim pojavom, le Smoletovi deklici sta mu ostali zvesti, posebno Rezika je žarečih lic in lesketajočih oči poslušala svojega prijatelja. Sedela je v spoštljivi razdalji od njega in ga gledala kakor kakšno višje bitje, ki ji pripoveduje zgodbe z drugega sveta. Tako je Reziki minevala otroška doba in prišel je čas, ko jo je Danič vzel k sebi in jo poslal v mestne šole. Resda se deklica v Gabrovcu ni naučila omike in poklonov, tudi v svojih otroških letih še ni vedela, kaj je otroški ples, kaj je vnanji blesk, ljubimkanje in rafiniranost v vedenju in izrazih, zato si je pa utrdila telesno zdravje, si ohranila zdravo dušo in tudi prevelike nečimrnosti ni poznala. Cijazovčev Tone je tudi v Ljubljani večkrat videl svojo dobro znanko s paše. Srečavala sta se na poti iz šole ali na izprehodih in se prijazno nasmihala drug drugemu. Čimdalje bolj je gledal on v njej nekakšno višje bitje. Sam je ostal to, kar je bil: siromašen, skromen dijak, ona pa se je povzdignila v gosposko deklico. To je jasno videl v njej, čeprav jo je našel včasih na počitnicah, ko je opravljala kmečka dela. V Ljubljani pa tudi na vasi sta postavala na oglu kakšne hiše, si gledala v obraz, se pogovorila o tem, česa se učita in kaj sta zvedela novega. Doma sta se pogovarjala najraje o Ljubljani. In prišla je za Toneta tista viharna doba, ko se je moral odločiti, kam bo zdaj šel po končani srednji šoli. Ne bomo pripovedovali na široko, kako je Cijazovec prigovarjal sinu, naj se posveti duhovskemu stanu, kako je obupavala mati Cijazovka, ko je šel sin kot enoletni vojaški prostovoljec v Prago. Silno je speklo Cijazovca, ko sta videla, da gre sin za celo leto k vojakom, a bi se bil lahko odtegnil tej nad-ležnosti, če bi se prijavil za kandidata duhov-skega stanu. ¡Po prebitem vojaškem letu je prišel Tone za nekaj dni domov, tih, skromen in ponižen in že sta se roditelja veselila, da se bo premislil, spominjajoč se prilike o izgubljeni in zopet najdeni ovčki, ker še vedno nista mogla razumeti, kako človek, ki ga niti vojaški stan ni izpridil, ne more čutiti v sebi svetega poklica. Slučajno pa je prišel tej čudni stvari na sled Cijazovec sam. Nekega jesenskega večera sta stala Tone in Rezika na oglu Smoletove gostilne. Nebo je bilo oblačno, na zemljo je padal trdi mrak. »Veš, kaj imamo pri nas novega?« je vprašala Rezika zroč v prijatelja. Cijazovčev Tone, berač Devs in Kruljčev Peter pri znamenju »Kaj?« »Oče so dobili sliko iz JPrage. Nekdanji učenec, ki so ga poučevali, ko so bili Se v tujih krajih, jim jo je poslal za spomin. Ugani, kaj predstavlja!« »Kakšno suho krajino morda, kjer vse dremlje. .Saj je zdaj taka navada, da so umetniki, kakor bi bili onemogli, pozabili prve stvari božje, človeka, in slikajo brez njega.« »O, še več ljudi je na njej. Posebno pa sta na njej dva človeka, kakor bi bila živa: Jakob in Rahela. Pri vodnjaku sta se sešla in roka počiva v roki, za njima se pase cela čreda in pastirji jo napajajo. Slika je posneta po neki imenitni benelški podobi, ki je zdaj v Dražda-nih, tako je pisal gospod iz iPrage. Oh, kako bi jaz rada videla Prago! Ti pa jo gotovo dobro poznaš, saj si bil tam pri vojakih?« »Da, poznam jo. Ne imenuje se zastonj zlata, stostolpna. To je slovanski Milan; prav tako stresa svojo levjo grivo ob naskokih kritih sovražnikov. Tam je središče slovanske umetnosti.« »Rada bi živela v takem velikem mestu, toda le nekaj časa; kmalu bi se naveličala in začela odhajati na deželo. Tistih časov, ko sva še skupaj živela v Gabrovcu in se štela med pastirje, ne morem pozabiti. Vselej se jih spomnim, kadar pogledam tisto sliko.« :>To so bili res zlati časi! Pa pravijo tisti, ki ne poznajo nižjih slojev človeštva, da starega bukolskega življenja ni več na svetu.« »Kaj bi ga ne bilo! Kdor je z malim zadovoljen, ga najde, če ga hdče iskati zunaj mest. Seveda prinese tako bukolsko življenje, kakor ga ti imenuješ, včasih tudi kaj neprijetnega. Pa treba je potrpeti. Ti ne veš, kako sem se sinoči opekla v naši bukolski vasi!« je dejala Rezika, držeč z levo roko komolec desne. »Ali res? Kaj si pa počela?« je tiho vprašal Tone in se dotaknil njene bele roke. »Namesto Polonce sem kuhala, ker pa nisem vajena takih reči, sem se na obeh rokah opekla. Le poglej!« Privihala je rokavce svoje jopice kakor kosovska devojka, preden je iz vrča napojila v krvi ležeče junake. »Oh, res?« se je začudil Tone ter se sklonil k njeni roki, da bi videl temne lise na njeni beli koži. »Ali te kaj boli?« je sočutno vprašal. Živ, neznan ogenj mu je zaigral po žilah. »Zdaj ne boli več. Ponoči me je skelelo, da spati nisem mogla.« »Premalo se priporočaš svetemu Florijanu, ki nas varuje časnega in večnega ognja.« Prijel jo je za roko in jo potegnil k sebi. In zdelo se mu je, da še ni nikdar čutil tolike blaženosti in da mu še ni nikdar tako utripalo srce ne v radosti in ne v bridkosti in da tako lepega večera ni bilo še nikdar. »Oh, kaj ti je, Tone, da tako trepečeš? Ali te morda zebe?« »Oh ne! Doslej neznan ogenj mi gori v glavi.« »Zakaj se pa potem ti ne priporočiš svetemu Florijanu?« »Za tak notranji ogenj ...« Tone ni izgovoril do konca. Kajti izza ogla hiše je stopil Cijazovec. Težka in huda misel je stopila očancu v glavo, ko je videl sina v taki druščini. Postalo mu je vroče, nekaj raskavega je začutil v grlu, zakašljal je in se ugriznil v ustnice. V glavi mu je zavrelo kakor še nikdar. Glasno mu je tolklo srce in noga mu je zastala, ko je videl, da drži sin v svoji roki žensko roko in da govore usta, ki bi imela peti glorijo, takšne smešne stvari. In ostrmela je tudi mlada dvojica, ko je spoznala Cijazovca. Nato je deklica zbežala v hišo. Tone pa se je napotil po vasi, od koder je prišel oče. Odveč bi bilo popisovati jezo, ki se je polastila Cijazovca, ko je videl v mraku sina čebljati z deklino. Odveč bi bilo slikati prizora, ki se je odigral tisti večer v Cijazovčevi hiši, kjer je gospodar očital svoji zakonski Jeri, da je ona vsega tega kriva, saj je svoje dni venomer vabila Smoletovi punci v hišo. »Fej te bodi... Ali je to pravica na svetu!« Tako je razkladal ob pozni uri svoji Jeri. »Kmetu vzamejo sina k vojakom, poštenega in učenega, pa mu pošljejo nazaj zbrojo. Saj se mi je zdelo, da se fant ni v tistem enoletnem vojaškem lemenatu nič prida naučil. Ni jim dosti, da plačujemo visoke davke, še otroke nam jemljejo in kvarijo!« Tone je kmalu po onem večeru zapustil domačo hišo. Dobil je nekje na tujem službo vzgojitelja, toda po petmesečni težki tlaki je ta posel obesil na kol. Kam pa zdaj? Počutil se je v položaju živali, ujete v past. Drugega izhoda ni imel, kakor da se zopet vrne domov. Tja so ga z vso silo vlekli stari spomini in pa prepričanje, da oče, četudi ima krive pojme o posvetnih stanovih, ni napačnega srca in da se bo dal sčasoma omehčati. Prosil je službo pri pošti in obljubili so mu jo. S tem bi bil Cijazovec še nekako zadovoljen in potolažen, ko bi sin ne bil stopil predenj ter ga prosil nekaj stotakov, da vloži predpisano varščino. To pa se je zdelo varčnemu možu preveč. In zopet je udaril v vik in javk. Ta nova jezica se nikakor ni hotela zrahljati; do dna mu je ogrenila velikonočne praznike. Z drugimi navadnimi in nenavadnimi skrbmi in duševnimi pretegami vred mu ni privoščila spanca, v katerem smo ga pustili na veliko nedeljo dopoldne na koncu njegove hiše. Že se je mož prebudil in kar slikovito zdehaje in zevaje izziva našo nadaljnjo pozornost. III. Prvo, kar je na tem božjem svetu zagledal, je bila njegova Jera, ki je hitela s škafom po vodo. Gledal je nekaj časa za njo, mislil pa je na tolarje, ker se mu je sanjalo o srebrnem denarju, da ga nese polno vrečo po semnju in da kupuje junce, kakršnih še ni videl. Že je bil izvlekel Srebrnjak iz žepa, da bi ga nekajkrat vrgel ob mizo in priskuškoval, kakšen cvenlc gre od njega, ko zasliši zdolaj pri kozolcu Cijazovko, ki je klicala na pomoč. Vstal je ter odhitel preko trate. Z druge strani pa so že prišli ženi na pomoč vračajoči se iz cerkve, sin Tone, hči Lenka, berač Devs in vaški tesar Kruljčev Peter. Vsi so obsuli Cijazovko. Deloma v smehu, deloma v strahu je žena pripovedovala, kako je padlo bogve od kod, najbrž pa z neba nekaj belega pred njo v mejo in se ji trkljalo pod krilo, kako se je teg’a prestrašila, da ji je v strahu ušel škaf z glave. Ko pa je obležala tista stvar pod mejo, je spoznala, da ji je takšen strah povzročil svetel tolar. Navzoči so ob tem pripovedovanju strmeli v tolar, ki se je svetil v travi. »Čudno je to, da se taka stvar trklja človeku pod noge!« je dejal berač Devs ter se okorno sklonil, iztegnil roko in pobral denar. Cijazovec pa ga je ustavil, rekoč: »Pobirati jih že smeš, ker pa padajo na moji zemlji, jih moraš dati meni!« Devs je potopil glavo v bridke misli ter podal Cijazovcu tolar. »Od kod se res jemljejo!« je momljal gospodar, kakor bi govoril sam s seboj in tehtal denar v roki. »Marsikaj posebnega se sliši na svetu, kaj takega pa še ne. Poprej je pa na jančka eden padel.« Te besede so navzoče močno presenetile. »Jaz se pa nisem nič ustrašil, mama!« se je oglasil janček, ki je prinesel svitek, ki je bil Cijazovki s škafom vred zdrknil z glave. »Kar takole mi je tunknil ob klobuk. Tunk, — pa na ramo, pa na tla.« (Se nadaljuje) Po stopinjah olimpijskega zmagovalca Connollyja ... Bil je sončen majski dan, ko so se na stadionu zagrebškega Dinamo zbrali najboljši zagrebški atleti na internem mitingu. Na sporedu je bil ravno met kladiva. Ob ograji stadiona se je zbralo nekaj najbolj gorečih ljubiteljev atletike, ki so pazljivo spremljali vsak gib postavnega Zvonka Bezjaka, znanega metalca kladiva. Mladi Dinamov atlet je stopil v krog in s čvrsto roko zagrabil ročaj kladiva. Še nekaj sekund globoke koncentracije in že se je močno, mišičasto telo mladega atleta bliskovito zavrtelo... Daleč in visoko je zletela železna krogla na jekleni žici in slednjič zamolklo padla v travo. Pritekli so sodniki z metri in pričeli meriti daljino meta. »Zvonko Bezjak je pravkar postavil nov državni rekord v metu kladiva. Rezultat znaša točno 64.73 m,« se je iz zvočnikov zaslišal glas napovedovalca. Redki gledalci so navdušeno zaploskali, atleti so pristopili k nasmejanemu Zvonku in mu stiskali roko. Mladi atlet je postavil zares odličen rezultat. S svojim rekordom bi bil Bezjak na olimpiadi v Melbournu — najboljši. V sezoni 1957 so po vsem svetu le trije metalci kladiva vrgli dlje kot Bezjak (Connolly, Hall, Kri-vonosov), v Evropi pa je od Bezjaka najboljši edinole Rus Krivonosov, ki ima v tej panogi tudi svetovni rekord (6732 m). UTEŽI, UTEŽI IiNi SPET UTEŽI! Zvonko Bezjak sodi že več let med najboljše jugoslovanske metalce kladiva. Mladi, 23-letni študent ekonomske fakultete v Zagrebu, je kot ustvarjen za to naporno panogo: po postavi je pravi kolos — visok 165 cm in težak blizu iliOO kg. Toda sama telesna teža in naravna moč še ne zadostujeta; za svetovne rekorde moraš trenirati dan za dnem. Tudi Zvonko je marljivo treniral, toda kladivo mu je vedno obstalo nekje pri 60 metrih, torej še daleč od rezultatov najboljših. Leta 1957 pa je februarja prišel v Jugoslavijo olimpijski zmagovalec iz Melbourna, ame- riški atlet Harald Connolly. Od njega se je Bezjak naučil mnogo koristnega, predvsem pa to, da mora metalec kladiva čim več dvigati uteži. To je eno najboljših sredstev za povečanje telesne moči, ki je metalec kladiva nima nikoli dovolj. Zvonko je upošteval tehtne nasvete Connollyja in uspeh ni izostal: že maja 1057 je obilno popravil svoje prejšnje rezultate in se uvrstil med najboljše metalce kladiva na svetu. 130 kg KAR ZA SALO Oster trening z utežmi »a la Connolly« je Bezjaka napravil zares popolnega atleta in mu izdatno povečal moč. Najtežje ročke dviguje kot za 'šalo in teža ISO ali 130 kg zanj sploh ni problem. Decembra 1957 je v Ljubljani nastopil tudi med pravimi dvigalci uteži in, čeprav za ta šport ni specialist, takoj prišel med najboljše. Mimogrede je tudi v tem športu postavil dva državna rekorda — v dviganju s potegom (102.50 kg) in s sunkom (135 kgj. In njegovi načrti? Mladi zagrebški 'študent je seveda velika nada Jugoslavije za evropsko prvenstvo, ki bo avgusta 1958 v Stockholmu. Bezjak pravi, da hoče v kladivu doseči daljino 67 m! Ce mu bo to res uspelo, se bo za las približal že svetovnemu rekordu! Zakaj pa ne, morda mu uspe? , „ Tisk tiskarne »Toneta Tomšiča« v Ljubljani dNo, Peterček, kako ti je všeč bratec, ki smo ga kupili?« »Fes očka, jaz na tvojem mestu bi kupil vsaj za številko večjega.« 9t ojakl, ki obiščete svojo domovino, obrnite se na nas, da vam hitro in solidno popravimo vse vrste avtomobilov AVTOMEHANIKA Ljubljana, Titova 37 ROJAKI! Ko boste obiskali domovino in delali izlete, ne pozabite ogledati st Zdravilišče Šmarješke toplice pri novem mestu Indikacije: bolezni živčnega sistema, ženske bolezni, bolezni srca in ožilja, krvni pritisk - rekonvale-scenca po operacijah. Idealno zdravilišče za oddih in počitek duševnih delavcev. Zdravljenje s kopanjem v zaprtih in odprtem bazenu. Sončne kopeli. Prekrasni izleti ob Krki v vinograde in bližnje gradove. Lov, ribolov. Priznano dobra kuhinja. Izbrana domača vina. Postregli vas bomo z vso pozornostjo. Cenjenim gostom se toplo priporoča delovni kolektiv Šmarjeških Toplic Odprto vse leto. V zgodnji pomlad in pozni jeseni popust ¡LLlJJJLU V Tolmin ob naši bistri Soči vas vabi delovni kolektiv HOTELA » Jčtot« Zagotavlja vam, da boste zadovoljni tako s postrežbo kakor tudi s pijačami In jedili Očka, barometer je padel! Z lastnimi prevoznimi sredstvi, to je z avtobusi in kamioni, prevažamo: potnike na rednih progah, skupine na izlet e in potovanja, tovor in razno blago Turistična poslovalnica vam organizira vse vrste izletov in potovanj, prodaja in posreduje vse vrste vozovnic, nudi brezplačne informacije za vaše potovanje ŠKOFJA LOKA Podjetje, ki izvršuje turistične in transportne usluge na vsem ozemlju FLRJ kakor tudi v inozemstvo P o služit e se naših uslug in zadovoljni boste z izvedbo vaših naročil Elektrarna Škofja Loka Avtobusna postaja, Škofja Loka Skladišče semenskega krompirja, Škofja Loka T [ II N H- projektira ir na tovarne »Tesnilka«, Medvode / Kotlarna tovarne »Color«, ode / Strojna hala Strojnega podjetja, Škofja Loka i iqs7- TC/it.L rna Medzadružnega industrijskega podjetja, Češnjica / Tovarna »Nik «, Železniki odar tvene gradnje " Elek livne Gradnje v kmet jstvu Stanovanjske gr idnje SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE gradi: nje Škofja Loka rarna »Sora«, Škofja Loka — ureditev pregrade in novega pre-a zidu / Regulacija spodnjega dela Selščice šče semenskega krompirja, Škofja Loka išče sadja in zelenjave, Sv. Lucija, Portorož ivraanje za pon sbe prometa nski servis »Petrol«, Škofja Loka usna postaja »Transturist«, Škofja Loka i rovanjski blok Gorenjske predilnice in Medzadružnega les-kombinata »Jelovica«, Škofja Loka / 4-stanovanjski blok Gozd-gospodarstva, Škofja Loka / 9-stanovanjski blok Zdravstvenega in obrtne delavnice »ELRA«, Škofja Loka / 9-stanovanjski blok Škofja Loka / 9-stanovanjski blok Splošnega gradbenega podjitja »Tehnik«, Škofja Loka organizira tudi letos za slovenske rojake, ki bodo obiskali Jugoslavijo, stalne avtobusne izlete. Zahtevajte ob prihodu v Jugoslavijo programe izletov I Prijavite se na naslov: PUTNIK SLOVENIJA Ljubljana s mmmm&mm TURISTIČNO POD] ET] E PUTNIK SLOVENUfl L] D B L] R N R MARIBOR., [ESENICE DOBRNA B0V£C Savica '-'..„t DOGAŠKAllATINAl ¿OBARI D KRANJ KAMNh ;LJUBLJANA KUMROVEC\ GORICA POLŽEVO* .NOVO MESTO Jan8 • . ... -—<1 |\