LOVENEC. Političen list za slovenski narod. P» polti prejemati velja: Za oelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 1 gld., za en mescu 1 «Id. 40 kr. T administraciji prejemali veljii: Za celo leto 12 gld., za pol leta (5 gld., za četrt leta I fld., za en mesec 1 gld. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gld. 20 kr. več na leto. Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2, II., 2S. Naznanila (inserati) se sprejemajo in velji tristopna petit-vrsta: 8 kr.. če se tiska enkrat: 12 kr če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se no vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniških ulicah h. št. 2, I., 17. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob 1,6. uri popoludne. Štev. 161. V Ljubljani, v sredo 17. julija 1889. Letnik: XVII. Vedno stara pesem. .,Kdor pa hoče še peti, Mora od kraja začeti." Iz peresa znanega pisatelja izlila se je v ponedeljek v predale „Slovenskega Naroda-' pesem, katera bode odmevala po širnih slovenskih pokrajinah. Ime jej je: „Kje je nevarnost?" Pisana je v prozi. Melodija te pesmi se je pri nas zadnji čas jako razširila, vendar doslej še ni postala narodova lastnina. Všteti bi jo smeli mej one lahke melodije, ki se često kažejo v narodnih pesmih, tako da se v prvem delu zapoje „motiv", v drugem delu pa ali kot „refrain", ali kot nadaljevanje pesmi isti „thema" še jedeukrat ponavlja, samo s to razliko, da drugič za kvinto višje ali za kvinto nižje, kakor ravno bolj prija — ušesom. Po vnanji obliki uvrstili bi jo mej takozvane „čveterovrstične", o katerih pa trdijo veščaki, da niso slovenska lastnina, marveč, da smo jih pobrali od svojih sosedov. Tako pesem torej nam je zapel najstarejši dnevnik. A narodna ni, pa tudi nikdar ne bode. Toda pustimo podobo. Kdor je — prostovoljno, ali primoran po razmerah — prebiral zadnje mesece to, kar prinaša najstarejši slovenski dnevnik svojim naročnikom, uveril se je prav lahko, da je list ost svojo obrnil strogo proti naši duhovščini. No, to ni nič novega današnji čas. Tudi to bi se preneslo, če bi pokaral strogo narodni dnevnik slovensko duhovništvo takrat, ko je očividno zagrešilo se proti narodnemu programu, ali pa bi ljudstvo hotelo tirati v propad narodne mlačnosti in v mlako novih gmotnih žrtev. Ali, če iz popolno neznanih vzrokov dan za dnevom bije na ramena slovensko duhovščiuo, in bi jej rad odkazal le oltar in lečo v cerkvi, ter želi, naj se duhovščina, ko bo potrebno (!), pač poslužuje državljanskih svojih pravic, sicer pa naj vse javno delovanje prepušča ouim razumnikom, ki se morejo ponašati s tem, da so opojeni s „svetsko kulturo", — to je vendar le malo prevelika zahteva. Predaleč ste segli. Obljubujete sicer, da, ko bode prihrul v dežel ljuti Turek, hočete se v zvezi z duhovščino „ramo ob rami" bojevati za „krst častni i slobodu zlatuu", — zraven pa vstrajno kličete, da dandanes se nekateri ne bojujejo za vero, nego vera jim je le pretveza, pod katero si hočejo — osobito duhovniki — pridobiti in ohraniti mogočen vpliv nad vsem narodom slovenskim .... Duhovščina po listih, v katere dopisuje, — tako pravite, — vedno le kriči: vera je v nevarnosti; a pri nas ni nobene nevarnosti za vero, vsi Slovenci po svojem izpovedauji pripadajo cerkvi rimsko-katoliški. Dal Bog, da bi bilo res tako, kakor pravite. Dejanjske razmere pa vse drugače kažejo. V velikih mestih so strup židovskega liberalizma vsaj izpoznali in se ga skušajo otresti; mogočne stranke so mu napovedale boj, in upajmo, da se bodo vsaj v nekaterih letih osvobodile težkega jarma liberalnega v življenji in premoženji. V provinoijah smo seveda v vseh rečeh kasnejši, zato pa tudi liberalizem pri nas še le prav bujno cvete, ko ga drugi že s steblom in deloma s korenino rujejo. Slovenska duhovščina je v prvi vrsti poklicana narodu, iz čegar korenine je vzrastla, kazati pot do blagostana večnega in časnega. Tega tudi — kar jej morajo spričati najhujši protivniki — nikdar ni zanemarjala niti zamujala. Plačilo zato jej je pa bilo, — in tudi mi tega ne smemo zamolčati, — da so jo sumničili, češ, sebe išče in za drugega jej ni, nego do vlada n¡3, do dominacije. Vse to se je pisalo in govorilo toliko- in tolikokrat zadnjih petnajst let, največkrat zadnje polu-letje. A še ni bilo dovolj. Ko je uvidela, kako marno in brižno se je poprijela vzlasti v zadnjih letih osobito duhovščina slovstvenega delovanja, kako pogumno je dvignila kvišku staroznano trobojnico slovensko: vse za vero, dom in cesarja, — vsega tega neka stranka, ki se boji imenovati liberalno, v nas ni mogla več prenašati, in je jela v svojem glasila napadati našo duhovščino z vsemi mogočimi sredstvi, hoteč jo uničiti osobito za politično delovanje ter jej ogreniti vse veselje do delovanja izvan cerkve. In tako smo doživeli zadnji čas toliko ostrih in bridkih napadov v raznih izdajah, raznih listih in lističih, da se kaj takega menda na Kranjskem še nikdar ni čulo, pa se v hujših potencah tudi ne more. Kot taktično pravilo služil je izrek: „divicle ct impcra." Duhovščino so hoteli najprvo ločiti od škofa. Potem — so menili — imamo lahko delo. Zato so se zagnali z vso silo v vzvišeno osebo škofovo, dolžili ga nelojalnosti, ne-patrijotičnega mišljenja. Vspeh je bil malo ugoden. Kakor en mož potegnila se je naša duhovščina in naše dobro ljudstvo za svojega višjega pastirja — vez mejsobojne ljubezni in globokega spoštovanja se je utrdila, okrepila .... Tedaj pa so začeli piskati v drugem tonu. Vihra se je zakadila v najnižji klin hierarhiške lestvice. \ ojska „ošabnim, razposajenim, svojeglavnim kapelauom." Komu ni znano, s koliko vstrajnostjo je najstarejši dnevnik zadnji čas meril po glavah kapelanov; stereotipna kapelana šentjakobski in trnovski morala sta paradirati z drugimi tovariši nad črto in pod črto v dopisih in dnevnih novicah. Jinos etjo.'" Tako se je klicalo in pelo..... Vspeh? Do danes nikakega. In sedaj? Zopet stara pesem, samo za „kvinto" višje. Zadnji čas povdarjal je tolikokrat in pa tako sentimentalno najstarejši dnevnik, naj bi se vzdra-mila „zmerna" duhovščina ter pomagala stisniti popotni les v roke tem vročekrvnim „kapelanom", da si nihče več ne bo upal odpreti svojih ust v javnosti. Zamiin. In ko tudi to ni pomagalo, .še zadnji naskok. „Škof stoji za njimi, ter jim daje potuho." Si li žo čul kaj takega, slovenski svet? Strmi in čudi se! Tudi to ne bo pomoglo. Nekaj pa bode vendar koristilo, toliko namreč, da se ljubljanska volitev ložje — pozabi. „Hilf, vvas helfen kann!" Ne bodemo razpravljali, se li spodobi vzvišeno osebo škofovo vtikati v nizko obzorje žurnalistiških spletk, o tem našim čitateljem ni treba nikakih pojasnil. Pač pa se nam čudno zdi, da je prav sedaj, in sicer že po volitvah neko skaljeno zrno padlo v suho zemljo liberalnega našega časopisja. Oe se je pred volitvami v gorenjskih mestih govoričilo, da ljubljanski knezoškof nima srca za slovensko na- LSSTEK. Pred sto leti. (Dalje.) Le jeden v celi družbi ni bil prav nič vesel in to je bil Cazotte, sicer jako ljubezniv in originalen mož. Poprijel je za besedo in jako resnobno je pričel: „Gospoda moja, le zadovoljna bodi! Videla bodeš veliko revolucijo, ki jo tako željno pričakuješ. Kakor je Vam vsem znano, včasih rad nekoliko vedežujem, toda to Vas naj nikari ne moti. Povem Vam, da bodete revolucijo vsi doživeli. Ali pa tudi veste, kaj se bo s to revolucijo vred pričelo, in kaj se bo z Vami zgodilo?" „Filozofu je prav, če se sreča s prerokom", pristavi porogljivo Condercet ter napravi ob enem jako neumen obraz. „Vi, gospod Condercet, izdihnili bodete svojo dušo v ječi na tleh vsled strupa, kateri bo v tistih dneh marsikdo pri sebi nosil, samo da ne pride rabeljnu pod meč." Vse je obmolčalo iu strmelo, toda le, da je takoj na to bruhnil tem večji smeh v družbi, kajti to vendar ne more v nikaki zvezi biti z zmago pameti nad „babjeverstvom" ! „In vendar je v zvezi ž njo, Vam še jedenkrat zatrdim", ponavlja Cazotte, „prav v imenu huma-nitete, modroslovja in prostosti bodo Vas vse križem morili, da bo groza iu to vse pameti na čast, katera edina se bo po celi Franciji častila." „In Vi, gospod Champfort, vzeli bodete britev v roke, s katero se bodete dvaindvajsetkrat v lastne žile vrezali, kri Vam pa ne bo odtekla, kajti umrli bodete še-le nekaj mesecev na to." — „Vi, gospod d'Azur, si sicer ne bodete sami odprli žil, puščali pa Vam bodo zaradi putike po šestkrat na dan, na kar Vas bo prihodnjo noč smrt pobrala." — „Vi, gospod Nikolaj, končali bodete na šafotu ; Vi, gospod Bailly, tudi; Vi, gospod Malesherbes, enako na šafotu in tudi Vi, gospod Roucher." „Izvestno nas podjarmijo Turki ali pa Tartari, ker se toliko krvi obeta?" „Nikakor ne, edino pamet in modroslovje bo-deta Vas vladala in — morila in tisti, ki Vas bodo umoriti ukazali, so modroslovci in se bodo ob vsaki priliki širokoustili s frazami, kakoršne imamo nocoj na cedilu", prerokuje Cazotte. „Kedaj pa se bode vse to zgodilo?" „Niti šest let ne bo poteklo, in vse to bo vže dopolnjeno, kar sem Vam tu nocoj povedal!" „Res, več nego čuda, kaj pa bo z manoj?", vpraša radovedno brezverec Lah srpe. „Vi sami bodete tedaj največje čudo, kajti kri-stijan bodete zopet." „Sedaj smo pa že na konji", pristavi Champfort, „če nam bo še-le tedaj umreti, kedar se bo Laharpe pokristijanil, bomo večno živeli." „Dobro, da se nam slabotnim ženskam ni ni-česa bati", povzame vojvodinja Gramontska, „kajti pri revolucijah me nimamo prav nobene veljave, le če nam ne bodo sile delali." „Vaš spol Vas tedaj ne bo varoval", nadaljuje neusmiljeno prerok, „postopali bodo z Vami kakor z moškimi. Vi, gospa vojvodinja, pridete tudi na šafot in 7. Vami vred mnogo drugih gospa ; na navadnem priprostem vozu na slami Vas tjekaj po-. peljejo in na hrbtu bodo Vam roke zvezali." „Ah, če pa že tako mora biti, se vendar nadejam, da me popeljejo v črni kočiji na morišče", pošali se vojvodinja. „Nikakor ne, gospa! Mnogo višje gospe, kakor rodnost, da je pri justičnem ministru izrekel z vso odločnostjo, da slovenskega jezika takorekoč ni, da se pri nas skoro vsaki dve uri govori drug jezik, in da ljudstvo svojih pridigarjev, ki z leče v slovenskem jeziku govore, niti ne ume, — ko smo to pred volitvami slišali, se nam je zdelo to razumljivo. Mislili smo, to je eden izmed mnogih manevrov, kateri bodo agitatorji nekaj dnij prežvekali, da nanj, če mogoče, viove kakega nezavednega volilca. Odkrito rečeno, na vse to smo že pozabili. Kar pa najstarejši dnevnik od ponedeljka zopet kot dokazano resnico med svet trosi, to nam je nerazumljivo. Od besede do besede pouavlja vse tiste gori navedene agitatorske tirade ter hoče ž njimi sumničiti ljubljanskega knezo-vladiko. Kaj hočete s tem? Zopet stara pesem. „Udaril bom pastirja, in razkropila se bode čreda." Na napačnem potu ste. Duhovščina ni bila pri nas uikdar nejediua s svojim vladiko. Tudi sedaj je ne boste razdvojili. In kdo vam bode verjel, da vladika nasprotuje našim narodnim težnjam? Ko bi druzega ue imel, ko svoje plemenito srce, bi že iz miroljubnosti ne hotel razdirati, kar so mnogi najboljši možje našega naroda v potu svojega obraza sezidali. A ljubljanski vladika je enega rodu s svojimi ovčicami iu vsikdar pripravljen, domačemu jeziku podati povsod ono mesto, katero mu med nami gre. V dokaz naj služi ordinarijatna pisarna. Vse slovenske vloge rešujejo se slovenski. Kaj pač še hočete? Mari zahtevate, naj g. knezo-škof izda ukaz vsi svoji duhovščini, da si naroči Vaš list? Včeraj ste dobili odgovor, da je Vaš napad na prevzvišenega škofa neosnovau ; stvar, kakor ste jo opisali, neresnična; dokazali ste skrajno svojo brezoziruost, ko ste skušali vzvišeno osebo škofovo na tak način očrniti pred svetom. Vedno stara pesem. Enkrat po škofu, enkrat po kapelanih, enkrat po „zmerni" duhovščini. Kam nas bode to privedlo? Bodočnost bode učila. Naše ljudstvo bode se kmalu naveličalo poslušati vedno in vedno strastne napade na svoje voditelje. Le na eni strani nas morete raniti. Dokažite nam, kje, kako iu kdaj smo prelomili narodni program. Tega pa ne bodete mogli storiti. Ako pa se to burno izzivanje slovenske duhovščine širi še nadalje, bode prišel dan, ko se bode slovenski narod z zaničevanjem obrnil od svojih ščuvalcev ter z glasno besedo zahteval nedolžne žrtve iz strastnih rok narodnih šovinistov. In tisti dan vam ne bode v čast niti v radost. Politični pregled. V L i u b Ij an i, 17. julija. Notranje dežele. Govori se, da bo za predsednika isterskemu deželnemu zboru izvoljen neki dr. Oampetelli, znano udano orožje irredente, ki ne zna niti slovenski, niti hrvatski. Slovanski poslanci so sklenili z vsemi zakonitimi sredstvi delati na to, da se ne bode rušila v ustavi zajamčena pravica isterskim Slovanom. Ta sklep pa imenuje „N. P. P." politično nasilstvo ! Sevoda, našim židovskim liberalcem je ljubši najhujši državni sovražnik, kakor pa naj-lojalnejši slovanski podložuik našega presvetlega cesarja! ste Vi, peljali bodo na rabeljskem vozu na šafot in jim bodo roke na hrbtu zvezali." „Morda celo rojenim princesinjam?" „Da, še celo rojenim princesinjam." Družbi jelo je prerokovanje vže nekoliko presedati. Gospa Gramontska hotela je resnobnosti oblake zopet z dovtipom prepoditi, zato je rekla: „Vidite ga, proroka, niti izpovednika mi ni privoščil." „Ne, gospa, tudi tega ne bodete imeli, ne Vi in ne kedo drugi. Poslednji, ki bo pred obglavlje-njem iz posebne milosti izpovednika dobil, bo . . ." „No, kedo pa bode ta presrečni? . . ." „ . . . Francoski kralj." Pri teh besedah je gospodar hitro vstal in vsi gostje ž njim. Cazotte je tudi sebi smrt prerokoval. Rekel je, da vse, kar bo Francijo zadelo, ni prav nič druzega, nego očitna kazen božja za pokoro in očiščevanje. (Weiss, Weltgesch. VII. zvezek, 1. snopič, stran 34—35.) Naj že bo s tem prerokovanjem kakor drago, Laharpe je je zapisal ob času direktorija. Razvidno je iz njega, kaj so počenjali višji stanovi in pa, koliko se je grešilo v imenu svobode in prostosti od leta 1780 do 1795. (Dalje sledi.) „Soun-uud Moutagszeitung" razpravlja delovanje barona JPretisa kot tržaškega namestnika ter dostavlja: Sad desetletnega službovanja Pretisovega je le naraščanje irredente. Pri vsem tem le obžalujemo, da je bil Pretiš za nekaj let prepozno odpoklican. MladoČeški deželni poslanci so duš 14. t. m. pri svojem shodu sklenili ustanoviti samostojen deželno-zborski „klub narodno-prostomiselnestranke". Volil se je odbor, ki bo izdelal statute in pa določil one predloge, katere bodo Mladočehi vložili v deželnem zboru. Mej temi je tudi načrt adrese, katero bo deželni zbor poslal cesarju. Oni poslanci, ki so samostojno kandidovali, pristopili so k Mlado-čehom, tako da imajo sedaj ti nad 40 mandatov. Vnanje države. Ruski veliki knez Peter je došel v črnogorsko prestolnico dne 14. t. m. Knez Nikita se mu je peljal naproti do Njeguša. Ob enajsti uri dopoludne je došel veliki knez v Cetiuje. Knežji sprevod se je mogel komaj počasi pomikati skozi ogromno množico. ki je stala po ulicah. Slovesnost so povišali streli iz topov in zvonjenje. Pri vhodu v mesto so mestni starašine ponudili gostu na zlatem okrožniku kruha in soli. Veliki knez Peter je šel najprvo v stolico, kjer je opravil molitev ter ga |e pozdravila duhovščina. Potem še-le se je napotil v knežjo palačo, kjer ga je pričakovala nevesta. Nastanil se je v gradu princa Karagjorgjevica. Iz Odese je došla vest, da bo kraljica Natalija prihodnje dni že odpotovala v Srbijo in da so v to že vse priprave dognane. Kraljica se bo peljala z novim parnikom kneza Gagarina, ki ima ime „Srbija". Natalijo bo privedla naravnost do Belega-grada — prva ruska ladija, ki bo prišla naravnost iz Rusije do srbske prestolnice. Boje pa se, da „Srbija" ne bo mogla zaradi svoje velikosti skozi Djerdap; v tem slučaji bo kraljica izstopila v Ršavi ter nadaljevala pot na srbski ladiji „Deligrad". Mesto Trnovo je pri zadnjem obisku darovalo bolgarskemu princu Ferdinandu grič Isar, ki leži onstran reke Jantie poleg mesta. Na tem griču so razvaline gradov, v katerih so bivali stari bolgarski carji, posebno mogočni Asenidi. Princ Ferdinand ie odgovoril županu, ki mu je izročil daro-valno listino: „To darilo mi je sveto, kajti na oni zemlji, katero so mi sedaj meščanje poklonili, stale so palače mojih slavnih prednikov — bolgarskih carjev — pravih vladarjev vseh Bolgarov Naj me podpira Vsegamogočni in pa narod bolgarski, da bi te višine kmalu pridobile ono veljavo, Kakoršno so imele takrat, ko so mogočni Asenidi od tukaj balkanskim narodom oznanjali mir in pravo." Poročali smo nedavno, da jo mnogo listov pisalo o potovanji ruskih častnikov v Srbijo in o bojnem nameuu tega njihovega izleta. Ta vest je vzrastla na plodoviti zemlji borznih glasil, namen pa jej je bil — špekulacija. Kakor se namreč sedaj javlja iz Bukarešta, to niso bili ruski častniki, marveč dijaki, ki so, kakor znano, v Rusiji skoraj popolnoma vojaški opravljeni. Res pa je, da še vedno dohaja v Srbijo veliko število oseb temne preteklosti, odkar je odstopil Milan ter izročil vladno krmilo regentstvu. Kakor je izvedela „Post", dobili bodo vsi nemški konjiki sulice. Pred letom dni so jih dobili, kakor znano, že kirasiri in gardes-du-corps. V Avstriji so se sulice pustile pri ulancih le še prvi vrsti. — V Berolinu so že dlje časa ustavili delo peki. Mojstri peko sedaj s pomočjo svojih žena, vojaške pekarije pa so dobile na pomoč vojake. Del francoskih republikancev nikakor ni prepričan o objektivnosti postopanja zoper Boulangerja in moralnem vspehu te pravde. To je nedavno eden najtreznejših levičarskih politikov, (ioblet, naravnost pripoznal. Rekel je, da izid preiskave ni izpolnil začetnih nad in da se kaj lahko podtika ravnanju državnosodiščne komisije strankarstvo in tendenci-joznost. Treba je na vsak način počakati toliko časa, da bode poročilo obtožnice objavljeno. Pravda ta je velikega pomena, ker ne bo sodil samo senat, marveč ž njim ob enem tudi narod, javno mnenje. Slednja sodba bo pri prihodnjih splošnjih volitvah odločil-nejša, nego vse varstvene naredbe, katere je zbornica zoper boulangizem ukrenila pred svojim razidom. Položaj zavednih katoličanov v Italiji postaje vedno neznosnejši. Sv. Stolu bližnji časopisi poročajo: Predzadnjo nedeljo je blizo 150 članov društev „Federazioue Neapoletana" in „ Assoziazioue Operaia Oattolica Leone XIII." iz Napolja odplulo na zasebnem parniku proti Torre Annunziata, kjer so se hoteli vdeležiti blagoslovljenja nove društvene hiše, katero je zgradila podružnica teh društev. Ko so prišli blizo nabrežja, zapazili so veliko množico, ki je kričala: „Smrt papežu Leonu! Živel Crispi! Živel Umberto! Živel Giordano Bruno!" Druhal se je postavila na most, in ko so napoljski gosti izstopili iz ladije, sprejela jih je s kamenjem ter jih mnogo težko ranila. Več oseb so morali odnesti. Uradniki so se izjavili, da ne jamčijo za nič. Na-padenci so se morali zopet vkrcati ter vrniti v Napolj. Toda to še ni bilo dosti. Surova druhal se je razšla nekaznjeno, iu namesto da bi bile oblastni je pohvalile katoliški društvi za vzorno vedenje, izdal je drugi dan napoljski prefekt dekret, s katerim je zaukazal razpustitev. Redarji so se vsuli v društveni hiši ter zaplenili zastave iu listine. Ta dogodek jasno kaže, kako slabo se godi katoliški cerkvi in njenim zvestim sinom v blaženi Italiji, Sodi se, da bo morebiti vsled nove irske na-jemniške ligo prominula narodna liga, ali bolje rečeno, da se bo ž njo spojila. Novi ligi pa je na vsak način namen, da stopi na mesto bojnega načrta. Cerkev je slednji obsodila in zaradi tega so irski vodje spoznali za potrebno, da se spravi zemljiško vprašanje na drugo pot. Kolikega pomena bo postala ta okoliščina, tega sedaj ne more še nikdo vedeti. „Standard" sicer porogljivo omenja, da tudi nova liga brez uasilstva ne bo dosegla svojega namena, toda vsakdo, kdor ima količkaj srca za teptano pravico, želeti mora najboljše vspehe temu poskusu, da bi se rešilo irsko narodno vprašauje na postavni podlagi. Izvirni dopisi. Iz Smlednika, 12. julija. Volitve v deželni zbor so končane. Zaslužni agitatorji vživajo sedaj svoje krvavo zasluženo plačilo, volilci pa sanjajo o zlatih gradovih, katere so zaslužili z eno samo besedo. Marsikdo se pa tudi še sedaj trese in britko kesa, kajti ravnal je po svojem prepričanji, ali zadela ga je jeza oholega tirana. Poslance imamo, saj to je dovolj. In kakošne? Kakoršne si zaslužimo. Namen volitev je: izvoliti si poslance in te imamo; tedaj smo storili svojo dolžnost. Zato obrnimo za trenotek svojo pozornost od teh resnih dogodkov, ki so pre-tečene dni pretresali dušo vsakemu zavednemu katoličanu, vsakemu zavednemu Slovanu. V nedeljo, 7. julija, bil je zopet mej nami milostljivi g. prošt dr. Leonhard Klofutar. Govoril je vernikom izvrstno res v srce sogajočo pro-poved in imel je slovesno sv. mašo, pri katerej mu je streglo osem drugih gg. duhovnikov. Pred vsem opravilom pa je blagoslovil milostljivi gosp. prošt v navzočnosti drugih gg. duhovnikov novo obhajilno mizo. In to je bil glavni vzrok, da smo imeli tako visokega gosta v svoji sredini; naša smledniška cerkev namreč se je to pomlad popolnoma predru-gačila, prenovila. Stopimo v njo! Nič več ne opazi oko ono jednotne bele barve, temveč kar iznenadeno je, ko zre na oboku lahko rumeno barvo, v stranskih kapelah pa zeleno. Vmes pa zapazi sivkaste oproge iu svetlo-rumenc okrožice se spenjati po oboku, katerem se temno-rujava senca kaj dobro podaja. In kako lahke, kako mile so vse te barve. Ko pa oko zazre zadnjo steno v presbiteriji, se pač ne more ločiti od nje — veliki altar namreč ne pokriva cele stene. Ob robu je okoli in okoli temno-rudeč rob, potem se spenjajo po zidu sivkaste palice, za temi pa sledi lepa bordura, na temno-rudečem dnu so dobro pogojeni čilasti in rastlinski stilizovani ornamenti, za temi se vleče po zidu siv trak, obložen z biseri, ta pa se dotika velikega zelenega polja, ki je razdeljeno v šest manjših polj in mej vsakim se nahaja rozeta, manjša polja so obrobljena s palicami in v tem okviru so zopet čilasti in rastlinski ornamenti, kaj umetno izdelani, vse pa sklepa dijamantoven pas. Slogu primerno okrašen je tudi s čilastimi in rastlinskimi ornamenti mejilni lok (triumphbogen) in kapela lurške Matere božje. In vse to ni le prilepljeno na zid, ampak kakor iz mavca in prilizeno k steni. Vsa čast gosp. Borov-skemu, ki je tako izborno rešil svojo nalogo. Nove obhajilne mize sem že omenil. Kaka pa je? Kakor so rekli drugi, ki so jo videli, reči moram i jaz, da je mojstersko delo. G. Vinko Čamernik, kamnoseški mojster v Ljubljani, izgotovil jo je iz kararskega in krastalskega marmorja. Spodnje iu vrhne plošče in slopi, ki vsako polovico dele v tri dele, so iz krastalskega, drugo pa iz kararskega marmorja, in tii je prava umetnost. Iz jedne plošče izklesani so štirje celi in dva polovična stebriča naslanjajoči se na prodrti ozade'c. Noge stebričem so kakor navadno pri romanskem slogu, kapiteli so kockasti, okrašeni z listi. Te stebriče pa spaja lok, in prostor mej lokom, kapitelom in vrhno črto je zopet okrašen z listi. In kako natančno je vse to izgotovljeno, kakor iz voska vlito. Res, ponosen sme biti mojster na tako mojstersko delo. Nič manj umetno je izdelal g. Anton Belec, klepar iu ključavničar v Št. Vidu nad Ljubljano, prekrasuo omrežje na oratorijih. Dolgo je na vsaki straui sedem metrov in eden meter visoko. Križi in nekaj družili okraskov so pozlačeni, večina pa je kaj lepo bronzovaua. Delo ni nikakor površno, terauč res umetno kovauo iz masivnega železa. Tudi gosp. Belec sme s ponosom reči, da je to izgotovil on in pri najstrožjem kritiku se mu ni treba bati uepo-' voljne kritike, ker delo se mora imenovati umetno. Obruimo zopet svoje oči k tiara ! Krasen chamot-tlak diči prostorni prezbiterij, ob straneh pa pri vratih in oknih novo mlečnato steklo (Milchglas) z lepim romanskim načrtom (dessin) zapira pogled v zakristiji in daje celemu presbiteriju vso drugačno podobo. Ladijo pa krasijo posebno prenovljene klopi, ki jih je po načrtu g. Feliksa To mana prav dobro izgotovil domač faran. Pri vsem pa nikakor ne smemo pozabiti jed-nega gospoda, ki nikakor nima najmanj zaslug, da se je naša cerkev tako krasno prenovila. G. Miroslav Tomec iz Št. Vida nad Ljubljano bil je č. gosp. župniku tako rekoč desna roka. On je izgotovil načrte za prekrasno omrežje in za izbome slikarije v presbiteriji, na ločilnem loku in v kapeli lurške Matere božje in vse v strogo romanskem slogu. Prisrčna mu hvala. Cerkev je res vsa drugačna sedaj; razun ljubljanskih jih je na Gorenjskem malo, da bi ji bile kos. Vsa čast gospodom mojstrom, da so tako moj-stersko izvršili svoja dela. Vsa čast pa tudi č. g. župniku za tolik trud in toliko požrtovalnost. Smle-ščani naj pa vsaj hvaležnost skazujejo ia ohranijo dobrotnim rokam, ker stalo jih ni nič. Iz Lahovič na Gorenjskem, 12. julija. (Raznoterosti.) Letina pri nas še dosti dobro kaže, da bi le ne bilo hude ure. Sadja pa letos ne bo. Kupčija z živino je boljša, kar je dobro za kmetovalca. Čebele še tudi dosti dobro delajo. Na žganje naj bi se še višji davek naložil, ker brez njega lahko ljudje žive; vino pa naj bi bilo cenejše, ker je tako navadno povsod slabo. — Neverojetno se Vam bode zdelo, da smo pri Velesovem zasledili zlato rudo. če bodo žile dobre, tega ne vem, a stvar je resnična. — Dne 27. junija je pogorelo petero hiš; zažgala je hudobna roka. Taki požigalci zaslužijo hudo kazen. Pri tej priliki opozorim stariše, kar ste že večkrat storili, naj pazijo na otroke, ki se radi igrajo z žveplenkami. Naj dostavim še nekaj spominov iz starih časov: Leto 1720 je bilo prav rodovitno. Vina je bilo toliko, da so ga po 8, 7 in 6 soldov točili. Lanu ni bilo, tako da je vreča toliko stala, kakor polovnik zmešanega žita. L. 1721 je bilo dovolj dobro. V Motuiku je 12 hiš pogorelo. L. 1722 je bilo mnogo žita in dosti vina. L. 1723 je bilo obilo sadja. To leto je bilo mnogo požarov; pogorel je tudi Celovec. L. 1724 so naredili most čez Savo pri Črnučah, most čez Bistrico pri Dolu in most nad Naklom. Predkresni dan je toča zelo pobila po tuhinjski dolini. L. 1725 je bilo rodovitno; po vsem Kranjskem je toča bila; ajdo je slana vzela. Dne 7. mal. travna je v Ljubljani predmestje pogorelo. L. 1726 je bila huda zima skoraj do svetega Jurija; žito je pozeblo. Prosa in ajde je bilo mnogo, tudi vina veliko. L. 1732 so v Kamniku novo farno cerkev zidali. Iz mestnega zbora ljubljanskega. V Ljubljani, dne 16. julija. I. Župan imenuje overovateljema današnjega zapisnika svetnika dr. Gregoriča in Ra v niha rja. Zoper zapisnik zadnje seje se ni oporekalo. Svetovalec Ravnih ar vpraša župana, ali mu je znano in ali je vsprejeto v zapisnik, da se je pri razpravi v zadnji seji glede prošnje društva „Sokola" za prepustitev stavbenega prostora čul klic: „Pereat 1", kakor je to poročal neki tukajšnji list. Župan obžaluje, da ni čul tega neparlamentar-nega klica; tudi v zapisniku ne čita o tem ničesa. Obsoja pa to besedo, katero je sicer izzvala razburjenost, a vzlic temu nasprotuje vzajemnemu spoštovanju mestnih svetnikov. Konečno se zapisnik odobri. Župan dalje naznani, da je mestu poslalo „Društvo rudečega križa" deseto splošnje poročilo, mesto Crnovice upravno poročilo za leto 1SS7 in Gradec računski zaključek in inventar mestnega premoženja koncem leta 1888. Mestnim svetovalcem so ti izkazi na razpolaganje. Slednjič prečita dopis, s katerim se odpoveduje dosedanji svetnik dr. Mosche temu častnemu poslu. Mestni zastop gotovo obžaluje to izjavo. Danes se še ne more izreči, ali sprejme ta odstop. Zadeva se izroči upravnemu in personalnemu odseku, da se o tem posvetuje in potem poroča mestnemu zboru. II. a) Pogodbe ljubljanskega mesta s podjetniki: G. Touniesom glede reservoirja. G. Tuuuiesom, J. Regalijem & Widmayerjem in M. Škrabcem glede del pri nadzemeljskih stavbah v Klečah se po predlogu vodovodnega odseka brez ugovora odobre. Podžupan Petričič prevzame predsedništvo. b) Zupan poroča o zahtevi Posavcev, da se mestna občina ljubljauska zaradi vodovoda zaveže skrbeti za vodo, če se posuše vaški vodnjaki. Ker so se izjavili zvedenci, da je bojazen glede vodnjakov v vaseh Kleče, Sava, Stožice in Mala v;is popolnoma neopravičena, in bi tedaj mestna občina v slučaji, ko bi Posavcem pošla voda, za to nikakor ne bila odgovorna, predlaga poročevalec, naj se zahteva Posavcev odkloni. — Prošnja se brez ugovora in soglasno odbije. Zupan prevzame zopet predsedništvo. (Konec sledi.) Dnevne novice. (Nepotrjena konfiskacija.) C. kr. državno pravd-ništvo je kouiiskovalo 134. št. našega lista zaradi dnevne novice „Vladni kandidat, ka-li?" C. kr. deželno kot tiskovno sodišče ni potrdilo konfiskacije, zato se je c. kr. pravdništvo pritožilo na c. kr. nad-sodišče v Gradci, katero pa je z ozirorn na utemeljeno razsodbo deželnega sodišča pritožbo odklonilo. Ustavljene vrstice sicer zdaj nimajo nobenega pomena, vendar jih objavimo, da se čitatelji prepričajo, kolike opreznosti nam je treba. Glase se: Poroča se nam z mnogih strani litijskega političnega okraja, da se tamošnji gosp. c. kr. okrajni glavar Matija Grill mnogo trudi pri izbiranji sposobnih volilnih mož in sploh zanima za svojega gosp. kandidata. O komur sluti, da bi ne bil zanesljiv, pokaže mu prijazen ali resen obraz, kakor treba. Sicer vplivnemu gospodu pa se vendar vedno ne posreči. Jako nemirne noči ima nekda vsled neugodne mu volitve volilnih mož v občini trebelevski; že ve, zakaj. Gospod pa si zna tudi pomagati, kakor ugaja njemu in njegovemu varovancu. Kdo n. pr. bo hodil k županu, ki je oddaljen poldrugo uro; bolje je tam, kjer je človek že navajen. Nam ni znano, v kaki zvezi je g. c. kr. litijski okrajni glavar z g. Jeretinom, za katerega preliva toliko potil, to nas tudi ne briga; a zanima nas zvedeti: ali postopa g. Matija Grill kot zasebnik ali kot c. kr. litijski okrajni glavar. Ako je prvo, potem je prijateljska hvaležnost lepa čednost, katere bi se priporočeni kandidat kot poslanec gotovo vrednega skazal. Ako pa je drugo, da namreč g. M. Grill postopa kot c. kr. okrajni glavar, potem ne vemo, kaj poreče na to visoka sedanja osrednja vlada dunajska, ki vedno naglaša, da so volitve proste in da je njeno stališče nad strankami. To vladno načelo hvaležno priznamo tudi mi na Kranjskem. Je-li stolica litijskega okr. glavarstva še iz Vesteneckove dobe tako razgreta, da mora za ta okraj veljati izjema na Kranjskem? („Slovenski Narod") ima veliko jezo, a slab spomin. Včeraj je namreč javljal, da „Narodova" stranka proti našemu vreduiku ni postavila nobenega kandidata. Dalje trdi samozavestno, da bi bil naš vrednik sijajno propal, ko bi se „Narod" ne držal discipline; ne pomagali bi mu bili niti stotaki, katere je pred odhodom na Dolenjsko soboj vzel. Na ta osebni napad odgovarjali bi lahko obširneje ter tudi dokazali, da je „Narodova" stranka javno in tajno delovala proti njemu z glasilko: Front gegen die Geistlichkeit! Vprašajte g. dr. Vošnjaka, koliko pisem in komu jih je pisal. Ali ni ta gospod v najožji zvezi z Vašim listom? Kaj drugega so bile vesti „v trebanjskem okraji je vse za g. sodnika x, v litijskem okraji ima g. y toliko in toliko glasov", nego agitacija? G. dr. Vošnjak je najprvo poskušal z dvema znanima gg. narodnjakoma, a ker nobeden ni poslušal njegove besede, delali ste zbrige z drugima dvema. Sploh pa bi bil v vsakem slučaji in proti kateremu-koli kandidatu v tem volilnem okraji Vaš trud brez vspeha. Neotesano pa je od „Slov. Naroda", da kandidatom že žepe preiskuje, koliko denarja jemljo na volišča. Dokažite j eden sam glas, katerega bi bil naš vrednik kupil. Ce pa je po volitvi razmetaval „stotake", za to mu pač ni bilo treba milostnega dovoljenja prositi v nekdanjem policijskem poslopji. Še to bi povedali, koliko četr-tink vina je izpil. S tem — basta! (Subdijakonat) so danes prevzvišeni gospod knezoškof delili 21 gg. bogoslovcem. (Kapitelj hrvatsko - kranjske provincije reda sv. Frančiška! je danes izvolil nov definitorij. Izvoljeni so gg.: Dosedanji gvardijan v Ljubljani o. Placid Fabiaui provincijalom, dosedanji provin-cijal o. Kvstahij O zime k kustosom; definitorji pa: o. Julij Brunner, gvardijan na Trsatu; o. Stanislaj Škrabec v Gorici: o. H u gol in Sattner v Novem mestu, in o. Robert Doli-uar, gvardijan v Karlovci. (Toča je pobila) po spodnjem in zgornjem delu fare Kranjska gora po noči od nedelje do ponedeljka. Letina je poprej kazala posebno lepo, a silni naliv, ki je navstal proti jednajsti uri, privihral je seboj tudi pogubonosno točo, kar je izredna prikazen v teh krajih tudi po dnevu. Bližje Dovjega je padala vmes debela kot jajca. Še predvčeraj opoludne se je moglo pod kapom tu pa tam nabrati kaj ledenih kep. (Naš rojak, č. g. Janez Stariha,) misijonar v Št. Pavlu v Severni Ameriki, se je te dni mudil v Ljubljani na potovanji v Semič, obiskat svoje rojake. Mesto Št. Pavel šteje že do 130.000 prebivalcev in je sedež nadškofije. V mestu prebiva 40 hrvatskih družin; izmed naših rojakov so tam čč. gg.: Trobec, Plut in Ločnikar. (Gospa Jerica Lapajne,) rojena v Idriji, ki je te dni s svojim soprogom bivala na Dunaji, pristopila je podpornemu društvu za slovenske veliko-šolce na Dunaju kot podporni ud s 15 gld. Pre-srčna bodi hvala blagi domorodkinji! Iz rodoljubne idrijske rodbine Lapajnetove šteje to društvo vže dva podporna uda. Slava ji! (Slava Vodniku.) Omenili smo že, da je izdala in založila „Krajcarska družba" povodom slavnosti odkritja Vodnikovega spomenika album s slikami iz Vodnikovega življenja. Te knjižice, ki je med drugim tudi posebno primerno darilo šolski mladini povodom sklepa šolskega leta, razposlala je „Krajcarska družba" rodoljubnim poverjenikom po vseh slovenskih pokrajinah 1600 iztisov v razprodajo. Jako pridno segajo po nji. Rodoljub iz Novega mesta naročil je 200 iztisov, rodoljub v Krškem kupil je 100 iztisov, zavedna narodna gospa v Vel. Laščah kupila je 30 iztisov za šolsko mladino. Živeli! Naj bi našli obilo posuemalcev! (Zaročil) se je gosp. grof Leon Auersperg, posestnik v Turjaku, deželni poslanec in c. kr. ko-mornik, z gospico Emo Valentovo, hčerjo c. kr. vladnega svetovalca prof. dr. Val en te. (Vabilo.) Južno-štajerska hranilnica v Cel ji je dovoljena in bode prva seja upravnega odbora v ponedeljek, to je 22. t. m. ob 1/211. uri predpoiu-dnem v čitalnični dvorani, popoludne ob 1. uri pa bode banket v proslavo otvorjenja v dvorani Ko-scherjevega hotela, h kateremu se uljudno vabijo slovenski rodoljubi, akoravno niso dobili posebnega vabila. Da se pa more pravočasno potrebno pripraviti, prosimo uljudno, da vsak svoj prihod k banketu nemudoma g. Maksu Veršec-u v Celje naznani in ob enem naj se pošlje 1 gld. 50 kr. za kovert. Le za tiste, ki se o pravem času oglasijo, se bodo prostori pripravili. (Jnžno-štajerska hranilnica v Celji) obrestuje vloge po 4°/0 in daje posojila 5°/0 na zemljišča deželam, okrajem, občinam, posojilnicam in drugim zavodom. Obrazci za prošnje se dobivajo pri juž.-štaj. hranilnici v Celji. (O ljubljanskega mesta vodovodu) bodi tu še dostavek k včerajšnjemu dotičnemu poročilu: Klečani so vložili pri mestnem magistratu pritožbo, v kateri zahtevajo, da jim mora mesto preskrbeti vodo, ako bi vsled vodovoda njihovi vodnjaki usahnili. No, tega se ni bati, ker je vas od vodovodnih studencev in vodnjakov kakih 20 minut oddaljena. Bolj opravičene se nam zde pritožbe zaradi ceste, po kateri je napeljan vodovod, in ki je že več tednov zaprta, da morajo ljudje v mesto voziti in hoditi daleč na okoli. Še-le te dni so začeli zasipati jarek, pa cesta dolgo ne bo uglajena, ker ves debeli pesek puščajo na nji; po tej gruši ne bo moči hoditi, še manj pa voziti, če je ne zdrobe. — Pri vodnjakih, ki so zdaj zakriti, vzdiga se že obširno poslopje, katero bo kmalu dodelano do strehe. Na mestu je velika tropa delavcev. — V Ljubljani zdaj polagajo cevi na rimski, tržaški, šeutpeterski cesti in v postranskih ulicah. (Premembe pri sodništvu.) Sodniški pristav v Brežicah, Dionizij Maier, je imenovan okr. sodnikom v Doberlovesi; avskultant dr. Ivan P res k ar je imenovan pristavom ter prideljen okr. sodišču v krškem; premeščen je iz Vipave sodniški pristav Kruest Ferk v Radovljico. (Letošnji občni zbor) društva „Zveze slovenskih posojilnic" se bo vršil dne 22. julija, to je ponedeljek ob 11. uri predpoludnem v celjski čitalnici. Dnevni red: I. Poročilo predsednika o delovanji društva v letu 1888. II. Poročilo tajnika. III. Prememba pravil. IV. Razni nasveti. K občnemu zboru pošlje vsaka posojilnica enega zastopnika; vdeleževati pa se sme zborovanja tudi vsak zadružnik v zvezi stoječih posojilnic. (Vsprejeuiua preskušnja na gimnaziji) bila je v ponedeljek. Oglasilo se je v slovenski razred 130, v nemški 21 učeucev; izmed prvih sta propadla dva, izmed drugih trije. Ostalo jih je 140, za tri razrede. Ker se jih jeseni oglasi brž ko ne nad 50, potrebni bodo v I. lat. šoli spet štirje razredje. Da bi se pričela že prihodnje šolsko leto v Ljubljani slovenska gimuazija, doslej ni še nikakega znamenja. (Konjska (lirka) bode v Šeutjerueji na Dolenjskem dne 11. septembra. Program objavimo jutri. (Trtna uš) se tudi letos po nekaterih dolenjskih krajih širi, kakor poročajo „Dol. Novice", vendar mauje nego lani. Vinogradi se ne bodo več po dragih komisijah preiskavah. Cepljenje zeleuečih ameriških trt se je obneslo, ako se je previdno cepilo, ako na cepiče ni dež lil ali pa soluce pripekalo. (Nova knjižica.) Pod naslovom „Prisega in vojni člani" je izšla v tiskarni dražbe sv, Mohorja v nemškem in slovenskem jeziku knjižica, katero je sostavil in založil Andrej Comel plem. Sočebran. c. kr. major v pokoju. To je že 17. knjižica od rodoljubnega in delavnega gosp. Andr. pl. Sočebrana. (Šolska poročila.) Iz doposlanega nam letnega poročila štajerske deželne ui/.je gimnazije v Ptuj i poizvemo, da je bilo na gimnaziji kuncem leta 85 učencev, 4S Slovencev in 37 Nemcev, ki so plačali 1275 gld. šolnine. Poučevali so gg.: H. Tschanet, vodja; dr. Alojzij Unterhuber, Rud. Gaup-mann, Luka Kunstek, Martin Cilenšek, Fr. Železinger, Jos. Pogatscher, F. Majcen, Anton Wei x le r (petje) in E. V a d n o u (telovadbo). Na prvem mestu ima poročilo daljši spis: „Zur Methodik der Caesarlectiire in der (^uarta" od prof. Fr. Železingerja. — Včerajšujemu poročilu o novomeški gimnaziji nam je dostaviti, da je g. Viktor Bežek priobčil v izvestji spis: „Jezik v Mat. Ravnikarja Sgodbah svetiga pisma sa mlade ljudi." (Čveterorazredna deška ljudska šola) v Novem mestu je imela minolo šolsko leto 193 učencev, poučevalo je pet učiteljev oo. frančiškanov. — Na dvorazredni dekliški šoli ste poučevali dve učiteljici, učenk je bilo 105. (Utonil) je v Savi pri Radečah due 11. t. m. lOletni ključarski pomočnik Jakob Zelič. Telegrami. Belgrad. 1(5. julija. Kralj Milan so bo v petek povrnil v Srbijo; v Belemgradu so bo mudil dva tedna, v Budimpešti tri tedne. Pariz, 17. julija. Listi objavljajo zatož-nico državnega sodišča, ki obširno našteva Boulangerju očitane spletke od leta 18 7! 54 50 60 32 50 18 14 2 32 6 20 4 20 cerkvenika išče mlad neoženjen mož, ki ima sposobnost tudi za večje župnije. Službo želi takoj prevzeti. Naslov pove upravništvo. (3—1) Učenca ali praktikanta, ki je dovršil drugi latinski razred (ali realko),, sprejmem takoj v svojo prodajalnico z mešanim blagom; deček mora biti dobro vzgojen, zdrav, brez kako telesne napake ter slovenskega in nemškega jezika zmožen. Ponudbe naj se naravnost meni pismeno s spričevalom dopošljejo. Fr. Ks. Goli, (3—3) trgovec v Idriji, Notranjsko. Osem svetinj! T^J lolise ras harmonike * < z 1, 2 in 3 vrstami tipk, orhestralna harmonika z jeklenimi glasovi, in usnjati mehovi lastnega izdelka, kakor vsi godbeni instrumenti, gosli, citre, flavte, klarineti, trompete, lajne, glasbene škatljice, ustne harmonike, okarine, lajnice, aristoni, tajnice za^ ptiče, albumi z godbo, pivni in vinski kozarci, necessairs za gospo z godbo itd. JAN. N. TRIMMEL, tovarna harmonik, (30—6) Dunaj, VII., Kai serstrasse 74. Ceniki franko in zastonj. XXXXXXXXXXXXXXXXXX | lirafa Izberi, x X izdelovalca oljnatih barv, firnežev. lakov X X in napisov. X ^ Pleskarska obrt za stavbe in meblje. £ K X X v nj 11 u stroko spadajoče delo v mestu in na deželi kot « znano reelno fino delo in najnižje cene. Posebno priporočilne za prekupce so oljnate barve K v ploščevinastih pušicah (Blechbiichsen) v domačem lanenein oljnatem iirneži najfineje naribanc in boliše ^^ ^ nego vse te vrste v prodajalnah. (13) y iOeiiilco na. zahtovnnje. ^ xxxxxxxxxxxxxxxxxx s^.b a« ss» hh je*., sa Frančiškansko cerkvijo v g. J. Vilharja hiši št. 4. priporočata prečast. duhovščini in p. n. občinstvu vse v njiju stroko spadajoče delo v mestu in na deželi kot znano reelno fino delo in najnižje c-ene. Tuj c i. 14. julija. Pri JHalMu : Ivan Stipper, ces. kralj, učitelj, iz Gradca. — Ferdinand \Vilcher, ces. kralj, kaznilniški ravnatelj, iz Gradca. — Trobec, s sinom, iz 1'akeka. — Damian Pavlic, mestni župnik, iz Kostanjevice. — Vodo-pivec, ces. kralj, poštar, iz Po-stojine. — Josip Stoinljanovie iz Samobora. — Julij Levi, knjigotržee, iz Trsta. — Marija Koser,notarjeva soproga s sinom, iz Idrijo. — baroninja Spiegel-feld, zasebnica, iz Gorice. Pri Slotm: Norbcrt Lebin-ger, ces. kralj, profesor, iz Celovca. — Vladimir Bogdanovic, tajnik s soprogo, iz Zadra. — baron Braun iz Kajire. — An-gelato in Hillinger ¡z Trsta. — Kafka, zasebnik s hčerjo, i/. Zagreba. — Jelovšek. s hčerjo, i/, Ilir. Bistrice. liadensJca kisla roda ob vznožji Slovenskih zamenjati z Radgonsko, to jc RadJccrsbiirgcr. {/orle, ne Čeravno Radenska kisla voda stoji več kakor jeden dan v odprti posodi, vendar so peni prav močno, ako se /. vinom pomeša, ker ima v sebi spojene ogljikove kisline. To svojstvo pa jo odlikuje pred mnogimi drugimi kislimi vodami, katero imajo navadno le prosto ali manj trdno spojeno ogljikovo kislino, ki se pogubi in razkadi kakor se steklenica odmaši. najbogatejša Kopališče Radensko. Kopanje v slatini in v jeklenici vpliva poso-bno pri: protinu, bolečinah mokril, malokrvnosti, /.enakih boleznih, slabostih itd. Stanovališča po ceni. Prospekt (brezplačno) od ravnateljstva: Kopališče Radenci blizo Ljutomera. Zaloga kisle vode pri: F. Plautzu in M. Kastner-ju v Ijubljani. □iseldorfske oljnate barve v tubah. Akvarelne barve mokre in suhe. t! ADOLF HAUPTMANN, = ► prva kranjska tovarna t.4 n^oljnatili barv, finieža in laka V v — ► £ [(► X^jiil>ljrt,ni. ¿►Pisarna in zaloga: ŠolKlci dro-vorocl ► izdelke ter pošilja na zabtevanje i-enilnike zastonj in franko. j; r Oljnate barve v ploščevinastih pušicah le najboljše vrste, posebno de/.ah od 25 klgr. poslopje). S v pripravne za razprodajnlce, po znižanih cenah; v naprej primerno ceneje. (T^JKs) [ Kupovalcem ccčjih množin t prednostne cene. in kemične barve. > oo AAAAAAAAAAAAAf Perstene, mineralne 4 Vse vrste slikarskih in i iikarskih čopičev in 1 slikarske patrone. Zobolek, prašek in pasta za zobe preč. oo. Benediktincev opatijo Houlao (Grii*omle). Dom MAGUEL0NNE, prijor. Največje odlikovanje : dve, zlati svetinji: Jira-selj IdSO, London 1SS4. ' Iznajdeno leta f.po prijorji Pierre Boursaud. Vsakdanja raba zoboleka oo. Benediktincev (po nekoliko kapljic na vodi) ozdravi in zabrani gnji-lobo zob, jih obeli in utrjuje; okrepčuje in popolno ozdravi čeljusti. v. Zares močno ustrežemo našim p. n. čitateljem, opozorujti na to starodavno ter prekoristno iznajdbo — najboljši in edini lek proti zobobolu. Tvrdka mmm Rue Croix de Segttey 10« & 10S. _ Ustanovljena leta 1807. Dobiva sc v vseh lekarnah in prodajalHirali diiav. (48)