Alenka Šivic-Dular Na sledi (arhaičnih) predstav in uver (na slovenskih poimenovanjih za: ‘Coccinella septempunctata’) V članku so z etimološkega vidika prikazana slovenska poimenovanja za 'Cocci-nello’, ki tako kot v drugih jezikih dokazujejo, da je bila ta drobna žuželka povezana z vrsto arhaičnih predstav, na Slovenskem večinoma iz kresnega časa. Opozorjeno je tudi na pomen nagovorov zanjo, ki bi jih za slovenski prostor šele bilo treba motivno in tipološko preučiti. The article reviews from an etymological point of view the Slovene names for the ‘‘Coccinella ”, which prove, as in other languages, that this small insect was associated with a number of archaic notions, in Slovenia mostly in connection with Midsummer Eve. The author also draws attention to the significance of the addresses to the ladybird, which have yet to be thematically and typologically studied. Ko sem pred časom prebirala otroške pesmi v Štrekljevi zbirki slovenskih ljudskih pesmi, sem naletela tudi na besedilca, s katerimi se nagovarjajo pikapolonice. Presenetilo me je, da se v 6 zapisanih nagovorih iz raznih slovenskih pokrajin za ’Coccinello’ pojavlja 6 različnih poimenovanj božja kravička, vrazej, šibrica in mavrica, polonca, božji volek), za katera so (značilna nenavadna ali vsaj nepričakovana pomenska izhodišča (motivacije), ki jih na podlagi sodobnega jezikovnega čuta, tj. na podlagi sodobnih predstav in mišljenjskih in jezikovnih vzorcev, nisem mogla prav razumeti. Prav to pa me je tudi spodbudilo, da sem se začela zanje načrtno zanimati in jih po dostopnih pisnih in ustnih virih tudi načrtno zbirati. Izkazalo se je, da gre tudi v slovenščini za izredno številno in z različnih vidikov zanimivo besedno skupino, ki ima določen pomen tudi za spoznavanje elementov iz naše kulturne preteklosti. V tem prispevku bom skušala nekatera izmed zbranih slovenskih poimenovanj, upoštevajoč tudi njihovo arealno razporeditev, predstaviti z besedotvornega, etimološkega in pomenskega stališča in bolj načeti kot pa rešiti posamezna vprašanja, pove- zana z njihovim nastajanjem, ki bi jih pri analizi posameznih poimenovanj, izoliranih iz literarnega in kulturnega konteksta, v katerem se pojavljajo, lahko tudi prezrli*. Doslej se mi je v slovenščini posrečilo zbrati 41 poimenovanj1, (ne bi pa bila presenečena, če bi se kje našla še nova, doslej nezapisana in neznana celo strokovnjakom. Podobno stanje se kaže tudi v drugih slovanskih jezikih, za katere je bilo doslej zbranih že blizu dvesto poimenovanj, presenetljivo številna pa so tudi v vseh drugih indoevropskih jezikih. Čeprav še niso vsa etimološko pojasnjena, tj. nista določena njihova pomenska podstava in koren kot njen formalni nosilec2, pa že sedaj ni dvomov ’ Navedene besede po mojem mnenju niso zanimive samo za etimologijo in jezikoslovje, ampak tudi za vse druge vede, ki si prizadevajo osvetliti našo kulturno zgodovino in njene elemente. Zato se mi je tudi zdelo potrebno, da jih etimološko razgrnem pred slovensko etnološko strokovno javnost, od katere se pričakuje, da bo vprašanje o mitološki percepciji ’Coccinelle’ in njenem odrazu na slovenskem etničnem ozemlju kdaj v prihodnosti tudi natančneje pretresla. ' Zbrana slovenska poimenovanja za 'Coccinello' podajam v celoti, na koncu pa dodajam tudi nagovore, ki so mi na voljo: a) Slovenska poimenovanja: -(1) UK, 339, navaja naslednja poimenovanja: marijin keber, marijin kefar, bogcova kravca, božja kratica, mittrca in mavrca, marinca, cinca-marlnca, kresnica, (š)princa, Stanca, marolja, maronca, monStranca, božji volej, -(2) OLA navaja 11 različnih boičatua kravica (1: Solbica/ Stolvizza, Rezija) povenčica (3: Sv. Križ/S. Croce); pulonca puvieuka (5: Komen, obč. Sežana), pikapaluonca (6: Cerkno, obč. Idrija), pikapaltmca (8: Horjul, obč. Ljubljana-Vič), pikapolonca (9: Valburga, obč. Ljubljana-Šiška), žtiža(10: Luče, obč. Mozirje), pikapadavöikica (11: Pomjan, obč. Koper), publca ru6lca(X2: Hrušica, obč. Ilirska Bistrica), pau6i)ka (13: Babno polje, obč. Cerknica), pikapolüonca ( 14: Ribnica), bbži voi.ik (15: Dragatuš, obč. Črnomelj), iPbži uolk (16: Bučka, obč. Sevnica), božji volik (17: Mostec, obč. Brežice), btiži tmlek (18: Šmarje), bvož/i oblek (19: Spodnja Ložnica, obč. Slovenska Bistrica), btižja tčika (20: Videm ob Ščavnici, obč. Gornja Radgona), n vi rgeiticn (21: Gomilice, obč. Lendava); -(3) Sprinca marinca, nareč. špti.nca mari:nca (Obirsko: Karničar, 245) in plenica, nareč. plenvca -e (Korte: Karničar, 210 —> Sprinca marinca), ki jo kot plevka navaja tudi Plet. (II, 60); -(4) pevbjka (Manžan, Istra, J. Keber (II, 174); -(5) bivojkica (Nova vas, Rožana Koštial); -(6) s posredovanjem g. Alferije Bržan, roj. Kavrečič, sem dobila naslednja poimenovanja: vojkica in pivojkica (Marezige), tipijolka, (Korte), peperinka (Gažon), ljubica (Kubed), mijolčica (Pobegi, Čežarji); -(7) A. Bartel (434, s.v. Marienkäfer) navaja polbnica, božja kravica, povelka, nižina (besedo nižina navaja po Erjavcu iz Krna tudi Plet. II, 441); -(8) I. Vuk, Božji volek (NaSdom II, 1902, št. 24,1-3; 20. november) navaja: sedmeropikec, Marijin hroSček, solnčni hroSček, božji icak (prim. tudi Plet. I, 290: icek -cka: ’junges, männliches Kalb’, vzh.štaj. -(tudi nežno)” volek-); -(9) Vrtec (61, 1930-31, št. 1/2, 15-16) navaja božja mitnica, božja postanka-, <10) pikapolonica, božji volek in otroško tudi pika/toka (Bled in okolica, inform. Liza Benedik, študentka slavistike); <11) božja/rdeča mlnca (Lida Krevel Bezlaj). b) Slovenski nagovori: - Pikapolonca, zlet v nebu, dnrgač le ubijem (Janez Dular, Vavta vas); - Vrazej, vrazej, vraži,/Kan se bon Ženu'. (Ziljska); - Šibrica, mavrica,/Pokaži mi v nabösepot. (Borovlje, Podkrnos: Štrekelj IV, št. 7983); - Pikapolonca, zlet v nebo, prinesi mi zlato kolo (Brezje na Gorenjskem); Pikapolonca, zleti v nebesa in mi prinesi zlata kolesa (Leonora Nardoni Grah, Čirče pri Kranju; Polona Kostanjevec, Črnuče pri Ljubljani); - Polonca, polonca,/ Zlet na Šmarno goro,/ Prnes nam dnatja, Ino povirno moSnb (Torovo: Štrekelj IV, št. 7984); - Pikapolonca, zleti v nebo, prinesi nam denatja/(Minka Cvetek, (Bohinj); -Pikapolonca, pokaž, kje je domek tvoj (Joži Kode, roj. Jereb, Vrhnika); - Božji vohik, božji volk/ Pokaž nam loj dombk/ Če ne bom tebe m lojo mater ubov! (Torovo: Štrekelj IV, št. 7985); - Boži volk, ke ti je mlada? (Kamor odleti, tam mu je mlada = nevesta; Dragatuš: Štrekelj IV, št. 7986); - (našedši jo, jo nagovarjajo:) Povej, povej, povelčica, kje je moja ljubica!" (Plet. II, 95); - Roža, rožina! pokaž’ svoj’ga možina (“otroci jo tako nagovarjajo in kamor odleti, ondi jej živi mož”, Krn-Erj.Torb., Plet. II, 441); - Pleuica, ple.tv, plenu, put/a-ž, qe:j j ud mo.-jha mo ža xle.-w (Karničar, 210); - Pikapolonca, povej, kje je mojga ljubga hlev (Katarina Šivic, Dobro Polje). 2 Poleg posameznih etimoloških slovarjev slovanskih jezikov naj navedem še naslednje članke o slovanskih poimenovanjih za ’Coccinello’: H. G. Lunt, Old Church Slavonic bedn.no. Language. Journal of the linguistic society of America. Vol. 29, 1953, 128-133; V. T. Kolomiec’, Koza bedra, ščedryk-bedryk i sonečko-babarunka, Movoznavstvo 1967/3, 49-52; R. U. Kratlčuk, Voprosy jazykoznanija 1968/4, 124 (recenzija knjige J. B. Rudnic’kega, An etymological Dictionary of the Ukrainian Language, Winnipeg 1962d.); Utešeny S., Od slovniho tabu k hrani se slovy, Zbornik radona povodom 70. godiSnjice života akad. Jovana Vukoviča, Posebna izdanja ANUBiH, knj. XXXIV/6, Sarajevo 1977,425-430 (češka poimenovanja so vzeta iz pisne ankete po vprašalniku za slovar čeških narečij); prim. še VWSS I, 262-263; L. I1. Šatalova, Nazvy ’božaj karoüki’ (Coccinella septempunctata) u belaruskix gavorkax, Z žyccja rodnago slova, Minsk 1968. glede tega, da prevladujejo poimenovanja, ki jih ne motivirajo elementi pikapoloničinega videza (oblika, barva, velikost itd.), da večinoma tudi ne gre za klasične metafore (po podobnosti z nečim), ampak se zdi, kot da temeljijo na nekih literarnih in mitičnih kontekstih, od katerih bi nekateri med njimi utegnili segati v globoko preteklost; mlajša plast pa je gotovo tista, kjer se poimenovanja navezujejo na krščanske like, v prvi vrsti na Marijo in tudi takšne svetnike, ki so se v »ljudskih predstavah kakor koli povezali s simboli, dejavnostmi in morda samo s časom, pomembnim za ljubezen, poroko itd. V tej zvezi je zanimivo, da se del slovenskih poimenovanj za ’Coccinello’, npr. koroško kresnica, šibrica, ujema s poimenovanji za posamezne šege iz kresnega obdobja. V kulturnem smislu so ta primerljiva z ruskimi poimenovanji3 (npr. ivaška, ivašiška, ivčinčik, vanjuška <— Ivan <— Ioannes) in psi. * sblttbč-bko (č. nareč. slunečko, gluž. bože slohčko, ukr. sčnečko, prim. še nem. Sonnenkälbchen in Sonnenkäfer). Ni pa popolnoma razjasnjeno, kako je pomen ’Coccinella’ pridobila tudi slovenska beseda mavrica ’arcus pluvius, arcus caelestis’, vendar je mogoče, da za tem prav tako tičijo neki danes ne docela jasni pojmi in predstave'*. Že v PIDA’’ lahko preberemo, da je imela ta žuželka velik mitološki pomen in da je bila mitično zanesljivo povezana s soncem, verjetno tudi z mesecem in večerno zarjo. Sodobne ruske raziskave6 pa so na podlagi (a) etimološke analize poimenovanj in (b) analize motivov v več sto nagovorih za ’Coccinello’, tj. v slovstveno obrobnih oblikah, ki so odrinjene na rob družbene zavesti, vendar pa so v sebi ohranile delce prastarih predstav in uver, tudi prišle do ugotovitve, da se na ’Coccinello’ veže več mitičnih vsebin in predstav: (1) predstavlja živino, ki pripada (vrhovnemu) bogu ali nekemu drugemu božanstvu in se veže na motiv ugrabitve božjih krav (živine), (2) njena povezava s soncem odseva v motivu nebeške svatbe, ki je razvidno ohranjen v baltskem izročilu, kjer sta sonce (ali sončeva hči) pozitivna lika; ’Coccinella’ v tem ciklu ustreza podobi sonca: povezana je z bogom, leta v nebo, izroča prošnje, prinaša otroke, pomaga pri iskanju izgubljene živine, opozarja na nevarnost, napoveduje pridelek, dolgost človekovega življenja, (3) udeležena je tudi v transformacijah mita z negativnim ženskim likom, v mitu o nezvesti ženi gromovnika, ki se je za kazen spremenila (a) v soncu podobno žuželko, (b) v mater škodljivih ■’ Poimenovanja iz slovanskih jezikov so praviloma povzeta po OLA, 172-174, sicer vir posebej navajam. 4 Slovenska beseda mavrica je izpeljanka iz starejše oblike, 'mavra ’isto’ (prim. to obliko, ohranjeno v samostalniki zvezi pitjra mdtjra ’mavrica’, Rigler, Južnonotranjski govori, Ljubljana 1963, 55); znana je še iz hrvaških istrskih govorov, prim. mavrica ’iris, duga’ (ARj VI, 538), mdi/roča ’Regenbogen’ (Kastav: ČDL III, 537). F. Miklošič (EWS, 185) jo razlaga iz ngr. pavpög ’črn’, Berneker (II, 28) pa iz etnonima Maver. Pomenski razvoj do ’arcus caelestis’ je skušal razložiti G. Krek, Einleitung hl die slavlsche Literaturgeschichte, Graz 1887, 423d. M. Snoj (SES, 329, s.v. mavrica) je opozoril na pomen mavra. ’črno marogasta krava’. 5 Handwörterbuch des deutschen Aberglaubens V, Berlin - Leipzig 1932/1933, 1691-1702, s.v. Marienkäfer, navaja 14 sklopov uver (deloma tudi poimenovalnih motivacij) za ’Coccinello’: (1) poimenovanja po drugih živalih, (2) božja poslanka ali služabnica, (3) poimenovanje po Mariji, (4) nosilka darov, (5) prinašalka otrok, (6) zaščitnica, (7) svari pred nesrečo, (8) sončece, (9) prerokovalka, (10) prerokovalka glede ljubezni, (11) znamenje sreče, (12) njen vpliv na krave, (13) napoveduje smrt, (14) vloga v ljudskem zdravilstvu. 6 Prim. V. N. Toporov, Mifi narodov mira I/A-K, 1980, 81-182, s.v. božbja korovka, isti, Baltijskie i slavjanskie nazvanija božbej korovki (Coccinella septempunctata) v svjazi s rekonstrukciej odnogo iz fragmentov osnovnogo mifa, Etnolingvističeskie balto-slavjanskie kontakty v nastojaščem i proSlom, Moskva 1978; O. A. Ternovskaja, Slavjanskie drevnosti, Etnolingvističeskij slovarb 1/A-G, Moskva 1995, 221, s.v. božbja korovka. Na tem mestu bi se rada zahvalila tudi kolegoma dr. Vladu Nartniku, ki mi je ob pisanju članka ljubeznivo posredoval meni nedostopno znanstveno literaturo, in Janezu Kebru, ki mi je omogočil vpogled v tekst o pikapolonici še pred izidom svoje knjige Živali v prispodobah II, 175-181, kjer je v prevodu dostopno celotno besedilo V. N. Toporova. žuželk, mrčesa, (c) v mrčes; sem sodijo tudi motivi, ki odsevajo kaznovanje te žene z ognjem oz. strelo. Prežitek tovrstnih predstav pa je treba videti tudi v zelo razširjeni in tudi na Slovenskem še živi uveri, da se pikapolonica ne sme ubiti7. Tudi na Slovenskem preseneča ne samo številnost poimenovanj, ampak tudi dejstvo, da srečujemo na razmeroma majhnem prostoru različna (npr. veliko število poimenovanj na Koprskem, na avstrijskem Koroškem) ali da so posamič ohranjena poimenovanja (npr. božji volek v okolici Bleda, inf. Liza Benedik, študentka slavistike) na arealni ploskvi pogostejšega, npr. pikapolonice, v otroški govorici celo pikapoka (kar je lahko samo neka mlajša transformacija, ki je pripeljala do glasovne figure). Ker je mreža znanih poimenovanj še preredka, lahko samo približno določimo večje arealne ploskve posameznih slovenskih poimenovanj (npr. pikapolonice, božje kravice), manj pa je jasna njihova starejša razporeditev, ki je seveda v tesni zvezi s pojavom mlajših poimenovanj, od katerih so nekatera - to bi rada poudarila - lahko nastajala tudi v nagovorih bodisi kot paramemi8 (npr. sin. vrazej) ali pa celo kot izvorni deli nagovora (npr. mak. letmara <— leti, maro\). Če sodimo po distribuciji v slovanskih jezikih, spada med najstarejša slovanska poimenovanja za ’Coccinello’ besedna zveza *hožbja kotva; ta ima v prvem delu lahko tudi oblike *bogova ali *boga (R ed. k *bogT>), v drugem pa se razen bolg. nareč. (božja kräva, božja krava, božija krava) pojavljajo deminutivne ali hipokoristične oblike *korvica, *korvbka, *korvičbka, *koruušbka itd. 'Ib poimenovanje gotovo sodi v skupino popolnoma nepričakovanih, saj je težko odkriti kakršno koli neposredno pomensko zvezo med ’kravo’ in ’pikapolonico’. Da je ta poimenovalna motivacija zelo starinska, sklepamo iz številnih vzporednic v drugih indoevropskih jezikih (npr. lit. dievo karvyte; angl. lady cow, cow lady; frc. vac he ä Dieu; it. vacheta de la Madona, Sondrio; rom. vaca domnulut) in tudi iz tega, da se v tem poimenovanju beseda za ’kravo’ lahko nadomesti z drugo, ki prav tako pomeni govedo, npr. ’vola’ (slovansko gradivo sledi v nadaljevanju, Špan. buey de Dios; it. boeto, Catania; rom. boul-popei ’popov vol’), ’tele’ (nem. Sonnenkälbchen, Marienkälbchen)‘; ali pa celo kako drugo (domačo) žival. Poimenovanje tipa *božbja korva pozna večina ruskih govorov (točk), zajetih v OLA, nekoliko redkejše je v beloruskih, ukrajinskih, poljskih, čeških in slovaških govorih, znano je tudi v današnjih južnoslovanskih jezikih. Na Slovenskem je znano predvsem iz govorov po Štajerskem in Koroškem10, pri čemer se beseda krava lahko nadomešča tudi z drugim (ljubkovalnim) sinonimom, npr. icika, ičika, hejika, npr. božja kravica (Slovenske gorice), božja kravička (Štrekelj IV, št. 7981), božja ičika (20: Videm ob Ščavni- 7 V tem smislu je zanimiva zgodba, objavljena v reviji Nuš dom II, 1902, št. 24 (20. november), 1-3, v kateri je pikapolonica s svojim letom pokazala na nedolžnost po krivem obsojenega kmeta (tj. zletela je na roko pravega morilca, ta pa jo je zgrabil in zmečkal). “ Pod parememom razumemo besedo, ki se pojavlja samo v paremiološkem besedilu in ni nujno, da postane tudi apelativ. '} Navedena poimenovanja v glavnem povzemam po HDA, 1691, in ga deloma dopolnjujem. Iz njega je razvidna raba tudi daigih živalskih poimenovanj: npr. raba poimenovanj, kot so kokoš '(nem. Marienküchlein,■ hol. lie ven heers hantje; dan. marihöne; frc. geline de bon Dieu, Vogezi; poulette au bon Dieu, Calvados; kat. gallinela de la Mare de Deu; it. pola, pula, Sondrio), 'golobica' (it. palommella, Salerno), 'kukavica'(rom. cuciqor), 'konj' (märspert, Plön; frc. chevaläDieu; it. cavalin del Signor, Trentino), 'ovca'(slovansko gradivo sledi; nem. Gotteslämmlein, Sonnenschüffchen; it. pecorella della Madonna, Rim), 'koza' (lit. dewo ožys), 'prase' (novoprovans. pourquet doti bon Dieou; it. porchelto di S. Lucia, Perugia), 'mačka' (Maikall, Elbmarsch), pa tudi poimenovanja po drugih žuželkah. 10 Gradivo izvira iz Pleteršnika I, 459, 290 (ta ima besedo iz gradiva O. Cafa, F. Miklošiča, F. Erjavca, M. Valjavca), K. Štreklja, SNPIV, 7981, OLA, 172, iz LIK, 336, in iz ustnega posredovanja dr. Z. Zorko. d), božja icika (vzhodno,štajersko) ali božja hejika", bogcova kravca, božja kravca (LIK, 336). Sem spada tudi rezijanska bojčaiva kravica (Solbica)12. Poimenovanje se nadaljuje v hrvaške kajkavske in čakavske govore: božja kravica (30: Cubinec, obč. Križevci), božja kravčica (31: Prelog, obč. Čakovec), boža kravica (32: Virje, obč. Durdevac), buožja kravica (Istra; ČDL III, 535), božja kravica (Schandorf; OLA, 172; DBKW, 334), buögova kravica (Devinska Nova Ves, Dubravka, Lamač; Važny, 180, 257), nato pa ga zasledimo spet v bolgarskih govorih, božija krava, boža krava, božja kräva (Samokov) in boža kravica, božija krävicka, boža kmvička (Kukuš)13. OLA ga za makedonščino ne izkazuje, ampak navaja samo priredno zvezo kravica božica (90: Lazaropole, obč. Debar; tam tudi še careva nevestica), ki je strukturno primerljiva s hrv. mušica bogin’, (44a: Kruč/Aquaviva Collecroce, Molise) *mušica bogyn-, in sin. bögina margeca (149: Gornji Senik/Felsoszölnök). Prav tako ga ni registriral noben izmed makedonskih slovarjev. V zvezi s tem poimenovanjem bi rada še opozorila, da se pojavlja tvorjenka z enako deminutivno-hipokoristično pripono -ička (<— *-ič-bka) poleg bolgarskih in slovenskih govorov tudi v slovaških, prim. panbožkova kravička, pämbiökovä kravička (Skalica), pamboškova kraviška (Rimavska Sobota), pambuškova kravička (Hlohovec), pamočkova kravička (Trnava), vendar pa tam, tudi boža krauka (Humenne)14. Kot sem že omenila, se krava tudi v slovanskih jezikih v poimenovanjih za ’Coccinel-lo’ lahko nadomešča z drugimi živalskimi imeni. Takšna so sinonimna poimenovanja s psi. *voh>, ki so znana samo iz slovenskih (belokranjskih, štajerskih, koroških govorov, sporadično tudi na Gorenjskem) in hrvaških kajkavskih govorov, prim. *božbjb volejb (koroš. nareč. božp wqle, 147: Breznica/Friessnitz; božji volej, LIK, 336), "božbjb volit'b (božji volič/volek Cigale I, 542; božji volič -tča, Plet. II, 784) in *božbjb voh>kb, ki se iz sin. govorov (božji volek, Torovo: Štrekelj IV, št. 7985; božji volek, okolica Bleda, inform. Liza Benedik; božji völk'm bčži vöhk, 15: Dragatuš; buoži uölk, 16: Bučka, obč. Sevnica; božji völik, 17: Mostec, obč. Brežice; bilži vulek, 18: Šmarje; buožji uolek, 19: Spodnja Ložnica, obč. Slovenska Bistrica; božji volek, SSKJ 1530) nadaljuje v hrvaške govore (bo.ži volek, 28: Domaslovec, obč. Samobor; boži vol’ek, 29: Začretje, obč. Zagreb; b0Ži völek:, 35: Trebarjevo, obč. Sisak; buoži voläk, 146a: Stinjaki/Stinatz)15. V slovenščini božji volek pomeni še druge vrste hroščev (žuželk), npr. ’Gryllus campes-tris’, ’Bockkäfer’, ’Goldkäfer’, ’Blätterkäfer’, vendar pa se ta poimenovanja arealno nikoli ne prekrivajo s 'Coccinello’, ampak so z njo komplementarna, iz česar bi bilo mogoče domnevati, da so nastala sekundarno s pomenskim premikom. " Pleteršnik I, 290, navaja samo vzhštaj. icika ’junge, kleine Kuh’. 12 V obliki böjcawa je treba videti pridevnik *hožič-eva (prim. režij, demin. božič <— *božifb; H. Steenvvijk, The Slovene Dialect ofResia: San Giorgio, Amsterdam - Atlanta 1992, 243, navaja samo obliko Mg/cf'Christ') ali *božbč-eva (<— demin. ‘božbcb). Oba deminutiva kot praslovanska navaja SPst / I/A-li, Krakow 1974, 344: 'bozit'b (stp. baiyc 'filius dei’, dl. b6žyck, sIS. božic, sh. božič -Tča ’božek poganski') in 'božbCb ( stp. baiec -ica 'bog poganski, bozek’, stdl. božc, stč. božec -cč 'bog poganski’, morav. nareč. tudi 'guslarz, znachor, lekarz ludovvy’, slš. nareč. božec -žca 'epilepsija', sin. božec 'ubožec'). Povzeto po Bhlgarski etimologičen rečnik II/ I-Krepja, Sofija 1979, 700-701. " Prim. Slovnik slovenskych tuirečtl, 869 in 150; v slovaščini je v prvem delu pridevnik iz skladenjske zveze 'pam> bogb. 15 Med doslej zbranimi slovenskimi poimenovanji ni takšnih, kjer se beseda 'krava' nadomešča z 4oubčica (prim. hrv. božja ovčica, 37: Šali, obč. Zadar, in ponekod v SV čeških govorih ovečka, S. UteSeny, 428); na severu obstaja tudi sinonimno poimenovanje, npr. 'barašbkh f- 'baranb 'oven' (prim. r. bözyj bard šok, ukr. hjmšuk), "betam ’oven’ (ki je vplival na preoblikovanje č. beruška, berunka, prim. V. T. Kolomiec’, Movoznavstvo 1967/3, 49-52; VWSSI, 262). V slovenščini se za ’Coccinello’ uporablja tudi izraz žiiža (10: Luče, obč. Mozirje), ki sicer lahko označuje hroščke sploh (prim. ’ein kleiner, schwarzer Käfer’, 'der Holzwurm’, Plet. II, 976; demin. züzica ’das Goldkäferchen’, Plet. II, 976) in je tvorjen iz onomato-poetskega korena *žu-, npr. sin. žužljati, r. žužžatb ’brenčati, oglašati se z žuž’ (Snoj, SES768), kot npr. izhaja r. vzporednica božja bukaška/ bukarka/ bukarčica/ bukušečka, ukr. božja bukašečka in bukaška ’vsaka majhna, drobna žuželka’ iz onomatopoetskega korena *buk-, psi. *bukati in 'bučati (Vasmer ESRJI, 236). Iz nem. {Marien-)kafer sta prevzeta koroški nareč. marijin kefar, marijin keber, deloma kalkirana pa Marijin hrošč, sončni hroščeku'. V to pomensko skupino bi lahko uvrstili tudi sin. peperinka (Gažon), za katero informatorica sicer dopušča, da vsebuje element pepe ’lep’ (prim. aidi Kako pepena pupca! ’Kako lepa punčka!’), vendar pa gre po tvorbi za izrazit hipokoristik (pripona *-i>kal) z elementom -in- (poleg v slovanskih jezikih pogostih -on- in -«n- ki sta značilna za veliko slovanskih poimenovanj za ’Coccinello’), ostanek (peper-) pa po zgradbi spominja na izraze za ’metulja’, prim. bolg. peper-uda, mak. tudi peper-uga ’Papilio’ (v ljudski poeziji ’leptirica’: ubava devojko, letna peperugd) <— kor. *per(a)-'7. Med že omenjenimi nagovori za ’Coccinello’ pri K. Štreklju me je še posebej pritegnil tisti iz Ziljske doline (Vrazej, vrazej, vraži,/ Kan se bon Ženu!), ki ga je prvi zapisal Matija Majar - Ziljski18 in ki prinaša besedo vrazej. V spremni opombi je že K. Štrekelj opisal njen pomen z ’mit schwarzen Pünctchen gezeichnetes Kaferl, gewöhnlich Spri-enzel genannt’ in pojasnil, da to pravzaprav pomeni ’der Wahrsager’ in da prihaja od glagola vraziti ’wahrsagen’, v SLPK II, 342, je pojasnjen s ’pikapolonica’. Beseda je, kolikor je meni znano, zapisana samo v tem nagovoru19. Po besedotvorni plati je vrazej tvorjenka iz razvidnega ljubkovalno-manjšalnega obrazila -ej («— *-ej20), značilnega za Koroško in sosednje predele Štajerske in Gorenjske, in podstave (korena?) vraz-. Ker se po A. Bajcu to obrazilo lahko narečno obnisi tudi do -/ (npr. muri in murej’muren’) in ker se v J. Scheiniggovem verzu trikrat ponovi beseda vrazej, bi v obliki vraži načelno lahko videti enako obrušenko iz vrazej, kot je *muri z27. Podobno pomensko izhodišče (tj. ’spraševanje po’) ima tudi naslednje narečno poimenovanje za ’Coccinello’: povenčica (3: Sv. Križ pri Trstu), ki je udeležena tudi v zloženem poimenovanju pulonca puvieuka (5: Komen, obč. Sežana). Tvorjeni sta na podlagi glagola “povedati *povemb in glasovni razločki med njima odražajo krajevne govore (npr. o - u, e - ie) verjetno tudi različne sklope (npr. nč - uk). Verjetna rekonstrukcija je sicer *po-včm-bka ali *po-včm-bk-ica (—> *povčmbčica)2H, vendar pa preseneča tvorba na podlagi sedanjika (*po-vemb), saj je v pomenski podstavi poimenovanja pravzaprav dialog med sprašujočim (človekom) in vprašano (pikapolonico), in to s stališča sprašujočega 0’povej (mi)!’) in ne vpraševane (‘’povem (ti)’), kot izhaja iz podane rekonstrukcije. Če je v tem razmišljanju vsaj drobec resnice, potem bi bilo umestno sklepati, da bi bilo (kot pri verzu o vrazeju) tudi tu najbolj razumljivo izhajati a Prim. Gutsmann O., Deutsch-windisches Wörterbuch mit einer Sammlung der verdeutschten windischen Stammwörter, und einiger vorzügichern abstammenden Wörter, Klagenfurt 1789, 561, s.v. vrasha ’Schwarz-kunst', vrashtm ’schade, verletze’, vra§htvu, 'Widerpakt, Widergift’. Ti glagoli so še razmeroma tesno pomensko vezani s ’slab, zli' (—> 'škodovati z magičnimi sredstvi’), kar je ostanek predmetnega pomena psi. ’vorgb, prim. lit. tärgas ’Not, Elend', let. vargs ’siech, elend; das Elend’, stpr. wargs ’böse’, lit. vafgti 'Not leiden’, let. vargt ’siechen, quienen, elend sein'), vendar pa se razvijajo v smeri (nevtralnega) pomena ’napovedovati’. 16 OLA, 173, t. 325 in 496; rezijansko besedo mu je ustno posredoval akad. M. Matičetov; J. Kartowicz, Sloumik gwarpolskich II, Krakow 1906, 166; 15. D. HrynCenko, Slovan ukrainsbkotmovy\, Kiiv 1907, 255; B. Sychta, Slownikgwar kaszubskich I, Wroctaw-Warszawa-Krakow 1967, 336, navaja -Nazwa ta obok wielu innych synonimow powtarza si? prawie na catym obszarze j^zykowym kaszubskim: w Lesnie, Wielu, Lipuszu, Parehowie, Sianovvie, Pomieczynie, Lebnie, Wejcherowie.- Prim. A. Šivic-Dular, Pomenoslotma razčlemba besedne družine iz korena god- v slovanskih jezikih, Ljubljana 1978, diss. 11 V rokopisnem narečnem opisu I. Grafenauerja za govor vasi Brdo/Egg bei Hermagor v zgornji Ziljski dolini, ki ga hrani Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZKC SAZU v Ljubljani, je samo za ta ziljski govor registrirano slekanje, tj. č —> c, ž —> z in š —>s, ki ga tako potrjuje tudi folklorno gradivo. Urdo se nahaja v neposredni bližini Gorič/Gortschach v Ziljski dolini, kjer se je rodil Matija Majar Ziljski, tako da obravnavani nagovor najverjetneje izhaja prav od tod. 28 Takšna rekonstrukcija se predlaga v OLA, 112. iz velelnika (za 2. os. ed.) glagola povedati, tj. sin. povej <— psi. poved’b. Vprašanje zornega kota in glagolske osnove trenutno še ni rešljivo, morda bodo to omogočile dodatne prihodnje najdbe vmesnih (prehodnih) oblik ali celo pomoč tamkajšnjih nagovorov za ’Coccinello’. V tem hipu lahko navedem samo poimenovanje po volka, ki ga Plet. (II, 195) navaja po Štreklju in Erjavcu s Krasa in je najverjetneje napak poknjižen govorne oblike poveuka. Zanimivo pa je, da Pleteršnik ob tem navaja nagovor {Povej, povej povelčica, kje je moja ljubica!), ki spet izkazuje v prvem delu verza reduplikacijo (le da tokrat glagolske oblike povej, povej), v drugem pa v okviru teksta generirano poimenovanje, ki bi zato moralo biti z glagolsko obliko v tesni zvezi. Ni torej izključeno, da imamo pred seboj že narečno glasovno priličenje (oblike *povejka —> poveuka) ali pa sekundarno naslonitev na kako narečno glagolsko obliko (prim. po’vpt in po 'vjedot ’povedati’, po’vjeu, ’povedal’)29 in posledično njeno tvorbno demotivacijo. V poimenovanjih (pevöjka, Manžan; vojkica, Marezige; pivojkica, Marezige; pikapa-davojkica, 11: Pomjan, obč. Koper) lahko z besedotvornega stališča zanesljivo prepoznamo samo pripono -ka, najbolj tipično v slovanskih poimenovanjih za ’Coccinello’ (prim. še sestavljeno pripono -k-ica), in sestavino pika- (ki se ujema s tisto v pikapolonica), razmeroma nejasna pa sta osrednja glasovna niza {-pe/ivoj-, -padavoj-). Zdi se, da sta zaradi enakih konzonantov v tem glasovnem segmentu in tudi zaradi geografske bližine krajev, v določeni medsebojni zvezi in - zelo mogoče - tudi z gornjima kraškima oblikama. Izgleda, kot da so se ta poimenovanja za ’Coccinello’ z nepravilnimi procesi glasovno spreminjala, krnila in razširjala, morda tudi pod vplivom drugih samostalnikov. Tako pri njih težko izključimo vpliv samostalnika *devojbka, ki bi se lahko odrazil tudi v sinonimu ljubica (Gažon), morda tudi glagola *do-po-vedati, (*do-poved’bkaF), zanesljivo pa samostalnika pika-, saj izgleda, kot da bi poimenovanje pikapadavojkica doživelo več stopenj prestrukturiranja. Ta semantem se iz kraških in istrskih govorov nadaljuje tudi v hrvaški Istri, v govorih, ki se stikajo s slovenskimi, npr. pavenčlca (24: Rukavac, obč. Matulji), pavenčica (Do-brinj), pavenčica (Kas ta v) <— povčda/eti povemb in pravienčica (22-, Žminj, obč. Pula) <— glag. praviti ’govoriti’30 in tudi v njih opažamo določena glasovna preoblikovanja in naslonitve. Med najsplošnejše motivacije za ’Coccinello’ v evropskih jezikih spada tista po Mariji, ki jo poznamo tudi iz slovenskih govorov ali zapisov. Poleg nemških izposojenk in kalkov po nem. Marienkäfer (npr. marijin keber/ kefar/ hrošč) so tudi slovenske tvorjenke, npr. božja mitnica, božja/rdeča minca, marinca, marolja, maronca31. Ožje areale pa izkazujejo poimenovanja po svetnikih, ki so bili znani kot zaščitniki (mladih) deklet ali jih je ljudska domišljija kakor koli povezala s prežitki predkrščanskih navad in uver. Pojavljajo se v italijanskih, provansalskih, francoskih in španskih govorih32, npr. it. a Dušan Jakomin, Narečni slovar Sv. Antona pri Kopni, Trst 1995, 96. 30 Gradivo je vzeto iz OLA in ČDL III, 541); F. Bezlaj, ESSJ III, 3 ,105, s.v. praviti (avtor. M. Furlan), navaja čak. glag. pravit, 'pripovedovati' (Dobrinj, Novi v Hrv. primorju). 31 V poimenovanju božja mimica se med hipokorističnimi tvorjenkami pojavlja tudi Mimica (<— Marija), ki jo G. Drosdowski, Lexikon der Vornamen1, Mannheim 1974, 155, s.v. Mimi, tudi Mimmi, šteje za -LaIIform aus der Kindersprache-, in Minca (<- Hermina, Viljemina in koledarsko tudi k Marija, prim. J. Keber (1996, 323 in 360). 33 Podatek je iz /IDA V, 1693, pri pisanju tega prispevka pa nisem imela dostopa do Evropskega lingvističnega atlasa, ki ima 'Coccinello' v vprašalniku, vendar pa je iz vrste virov razvidno, da najdemo poimenovanja po svetniških imenih (sicer z različno gostoto in obsegom) tudi drugod. Prim. pregledno in nazorno napisan članek o sv. Barbari: Erno Eperjessy, Verovanja i običaji u vezi s Barbarinim danom, zb. Etnografija južnih Slavena u Madarskoj, Budimpešta 1975. S. Catarina (Brescia), S. Martino (Livorno), S. Gioani (Trentino), S. Nicola (Salerno), provens. poulo de Saint Jan, franc, bete ä Saint Catherine (Reims), bete de Saint Jacques (Eure-et-Loir), span, coquita de San Anton (Madrid). V slovanskih poimenovanjih53 se pojavljajo Joannes, Petrus, Fedor (<— Theodöros), Nicolaus, Isidöros, Andreas, Veronica, Barbara, Magdalena, Isidora, Laura, Apollonia. Iz svetniškega imena (A-)polonijaM se navadno razlaga knjižna beseda pikapolonica. ki jo je prvi slovarsko registriral šele Joža Glonar in je takšna zapisana samo v delu slovenskih govorov: pikapaluönca (6: Cerkno), pikapalonca (8: Horjul), pikapulönca (9: Valburga, obč. Ljubljana-Šiška), pikapolüonca (14: Ribnica), po ustnih podatkih tudi v večjem številu krajev po Dolenjskem, Gorenjskem. Iz teh podatkov pa skorajda ni razvidno, koliko je ta oblika zares razširjena po sodobnih slovenskih govorih, vendar obstajajo tudi nekateri posredni kazalniki (npr. približno orisana področja, kjer se pojavljajo drugi sinonimi), da je danes značilna vsaj za gorenjske in dolenjske govore in pa za tiste, ki se z njimi stikajo. Vendar se v zvezi s to obliko odpira še cela vrsta nejasnosti, ki zadevajo (morebitni) soobstoj sinonimov v istem ali sosednjih govorih danes in v preteklosti ter možnost nadomeščanja oziroma izpodrivanja enega poimenovanja z drugimi in tako spreminjanja arealne slike sinonimov. Sodobni Slovar slovenskega knjižnega jezika dokazuje, da je poimenovanje pikapolonica med vsemi najbolj privilegirano in da je s svojo »knjižnostjo« pridobilo dodatno moč, da izrine sinonime. Sploh pa je glede te besede nenavadno, da je Pleteršnik ni uvrstil v svoj slovar in da je ni v starejših slovarjih. Zadevo si ob Pleteršnikovem poznavanju slovenske leksike in leksikografski vestnosti težko razlagamo kot zavesten spregled, pač pa si dovoljujemo domnevo, da tedaj morda le ni bila tako razširjena, kot je danes. Na njeno ekspanzivno moč kažejo tudi posamične izpričbe (drugih) sinonimov na območju (današnjega) arealapikapolonice, zlasti sinonima božji volek (okolica Bleda, Torovo), katerega starinskost zagotavljata podobna semantična podstava in identična skladenjska sestava kot v poimenovanju *božbja korvica, ali pa pomenski premik v poimenovanju božji volek ’pikapolonica’ —> ’muren’ (Lašče, Vavta vas), —> ’der Bockkäfer’ (Vipava) itd. Podobno so se lahko izrivala tudi druga poimenovanja za ’Coccinello’. Nasprotno pa Pleteršnik (II, 132) kot kranjsko poimenovanje, povzeto po Janežiču, Erjavcu in Cigaletu (II, 996), navaja besedo polQnica, ki jo kot polonca navaja Štrekelj (IV, 7984) za Torovo in ki je še danes znana tudi s sufiksom -ka: pauörjka (13: Babno 33 OLA, 112, navaja med osebnimi imeni tudi Elena kot izhodišče za ukrajinska poimenovanja za 'Coccinello’ (npr. ot'in’, 470: Strymba, Ivano-Frankivsbka obl.; olenka boža, 467: Dovhe, Zakarpatska obl.; olenka, 485: Bogdan, Zakarpatsbka obl.; jilenka, 487: Južinecb, Černivecbka obl.; Hinka, 497: Turjacka, Černivecbka obl.; alenka, 446: Čujkivka, Sumsbka obl.; r. olenka, 836: Borispolje, Belgorodskaja obl.; al’önka, 823: Pogorelbcevo, Kurskaja obl ). V nasprotju s tem pa izhaja M. Vasmer (HSRJ III, 134) pri razlagi r. olenka in ukr. olenka ’majski hrošč', r. 6lenok, olenok 'vrsta metulja’ (prim. še južrus. olenka 'zlato-zeleni hrošč z belimi pikami, Cetonia aurata’; Dalb II, 671) iz psi. 'elem. Fonetični refleksi v poimenovanjih bi bili enaki v obeh primerih, zdi pa se, da je pravilejša razlaga iz os. i., saj je iz gradiva razvidno, da se v poimenovanjih za 'Coccinello' pojavljajo poimenovanja za domače živali. Prim. J. Keber(1994, 29; 1996,119), pred njim že Glonar {Slovar slovenskega jezika, 292). Enako S. UteSeny 428, op. 9, ki tako razlaga ne samo sin. pikapolonica, ampak tudi številne češke tvorjenke za 'Coccinella' na arealu češke besede pinkalinka, ki naj bi vse nastale iz apolinka z glasovnimi transformacijami v smeri apolinka —>popolinka, popelinka, populinka, papulinka, päpulinka, pampelinka, pampelička) in dalje s spremembami (nosilnega) soglasnika (—> babulinka, babolinka, babrlinka, babrdlinka, babkalinka bob-kulinka, boubelinka, bumbalinka, babylonka (!), fabulinka); mutacijsko izhodišče ima smer mandelinka —> mandolinka, majdalinka, majdalenka, majdotenka, majolenka. Mutacije kpinka: ankalinka, angalin-ka, kankalinka, kankalička, kankališka, kompalenka, konvalinka, karolinka, zlatolinka. M. Snoj (SHS, 442) šteje besedo za etimološko nejasno in domneva, da je nastala v otroškem jeziku. polje) <— *polonka. Obe nastopata kot sestavini prirednih zvez, npr. pulönca puvieuka (5: Komen) in pinka-polonka (Plet. II, 37 jo citira iz rokopisnega slovarja J. Zalokarja). Podvajanje sestavin in ritmiziranje v tej skupini besed ni redkost in ji lahko sledimo v vseh slovapskih jezikih. Tako naletimo na podvojene sinonime (prim. koro.š. šprinca marinca <— šprinca35 in marinca, oboje ’Coccinella’, r. van 'a-van 'a, blr. karouka-murouka), na rimane pare različnih tipov (npr. koroš. cinca marinca, sin. nareč. puolca molca, srb. šaka-haka, big. kalinka-malinka, blr. pedurka-sedurka, ukr. fedyr-ka-komyrka, r. kordvuška-murovuška, väs’ika- bas'ika itd.) in celo na pare (npr. r. korovuška-mdtuška, ivdška-krasn’in'ka rubdška, vän'a kapitan), ki so v očitni tesni zvezi z načinom izražanja, značilnim za ljudsko slovstvo. Sestavini pika- in plnka- kot samostojni ne pomenita ’Coccinelle’. M. Snoj (SES, 442) vidi v njiju besedo pika v pomenu ’malenkost, majhna stvarca’ in/ali ’pika, pega’, kar šteje za že psi. koren, prim. glag. 'pik-ati ’bosti’. Zelo mogoče je, da je razlaga pravilna vsaj glede pika-, saj najdemo podobno (redko sicer) pomensko izhodišče v p. nareč. krop/elnička (*krop-• kropka ’pika, pikica’, kropielka ’kapljica’). Glede plnka je razlaga manj dokazljiva in zanesljiva, kot pa je verjetna. Sestavina pi-n-ka pomensko ni razvidna in primerjamo lahko predvsem ta glasovni niz in njegovo razmerje do drugih sestavin v poimenovanjih, vendar pa ne znamo pojasniti izvora neetimološkega -n-. Genetske zveze med pika in pinka tako ne moremo zanesljivo dokazati in odprta ostaja možnost, da gre med njima zgolj za naključno podobnost. Glasovno enako sestavino poznamo samo še v č. poimenovanju pinkalinka ’Coccinella’ in Utešeny (428, op. 9) je opozoril na podobnost s sin. pikapolonica, ni pa poznal sin. oblike pinkapolonkd). V češkem poimenovanju tvori pinka- notranjo rimo k (stabilni) sestavini -lirika, značilni za številne preoblikovanke36, ki jih je po mnenju Utešenega iz č. apolinka (<— Apollonia) motiviral samo glasovni ritem. Ni izključeno, da sin. plnka- res izhaja iz pika, v kateri se je z naslonitvijo na -polonka okrepilo ritmično razmerje. Zaradi razvidnih pripon (-ica in -ka) sprejemamo glasovni niz polon-, tj. skupni del besedpolon-ica in polon-ka, za podstavo, ki jo istimo z enakim glasovnim nizom v os. i. (A-)polon-ija. Obrusitev vzglasja (apokopa) ni samo slovenska (prim. it.-ben. Polo-nia, celo nem. Lona) in ne samo v tem imenu (prim. Tone <— Anton-). Vendar pa vprašanje etimološkega izvora tega poimenovanja s tem še zdaleč ni izčrpano, in sicer iz vsaj dveh vzrokov: (1) ker se je čaščenje sv. Apolonije razširilo v naših krajih pozno (tj. šele v 14. st.) in ker strokovna literatura iz ljudskih legend in verovanj sv. Apolonijo (goduje 9. februarja) pozna samo kot zavetnico za zobe in glavo, tj. ne spada v krog svetnikov, ki se jim pripisuje zavetništvo nad dekleti ali so na kakršen koli drug način postavljeni v (vsaj asociativno) zvezo s simboli in ostanki predkrščanskih predstav in dejavnosti s to vsebino37; sv. Apolonija bi lahko postala razlog za motivacijo 35 Poimenovanje Šprinca marina ’Marienkäfer’ (Korte na Obirskem; Karničar, 245) vsebuje v drugem delu marinca <— Marija, v prvem pa besedo Šprinca, ki jo tudi Pleteršnik (II, 643) opiše kot tudi nek rdeč hrošček’ in ki je izposojena iz nem. nareč. Sprienzel, prim. tirol. pridevnik sprinzet ’mit Sommersprossen’ Q. B. Schöpf, Tirolisches Idiotikon, 1982, 693. Neudruck der Ausgabe 1866). Strideter-Temps OL, 226, navaja s.v. šprinca samo ’Sperber, astur (falco) nisus’ <— bav. Sprinz, Spritizel ’kleine Art Falken, falco nisus’. Prim. še sin. nareč. tnürSa ’travniški cvrček, muren’ <— Marija (J. Šašel, Rožanski narečni besednjak, 68, rkp.). 36 Prim. češke poimenovalne oblike: apolinka, popolinka, popelinka, populinka, papulinka, pdpulinka, pam-pelinka, babuhnka, babolinka, babriinka, babrdlinka, babkalinka bobkulinka, boubelinka, bumbalinka, fabultnka mandolinka, majdalinka, ankalinka, angalinka, kankalinka, konvalinka, karolinka, zlatolinka. 37 Prim. N. Kuret, PLSII, 543-544; P. Merku, Svetniki, 12. poimenovanj za ’Coccinello’ morda samo zato, ker goduje v predpustu, ki je po tradiciji čas za poroke; (2) ker nekaj poimenovanj za ’Coccinello’ vsebuje tudi neko etimološko in besedotvorno ne dovolj razvidno sestavino *pol-, prim. ukr. polyn-myska (468: Torunb, Zakarpatsbka obl.) <— *polin-myšbka, blr. pol’ik (336: Pryvalki, Grodznenskaja vobl.), č. po.linka (193: Lažani, južnomoravsko) in popelinka (183: Stachy, kraj Jihocesky) in končno sin. nareč. puolca ruolca (Hrušica, obč. Ilirska Bistrica), ki prav tako vsebuje neki pol-, ta pa je v nejasnem razmerju do enake sestavine v pol-onica. Morda se bo etimologiji v prihodnosti zaradi celovitejšega pregleda nad besediščem in boljšega poznanja korpusa jezikovnih elementov in njihovih kombinacij, zlasti pa pogostnostnih razmerij znotraj tematsko zaokroženih besednih skupin, kot je ’Coccinella’, posrečilo razložiti tudi sistemsko obrobne prvine besedišča tam, kjer se ni mogoče opreti na že znana glasovna pravila in kjer so spreminjevalni dejavniki (npr. glasovne in besedne igre, ljudska etimologija, krnitve itd.) bolj nepredvidljivi. Na takem robu bi lahko nastajale nove besede tudi s preprosto osamosvojitvijo besednega dela, kot se je to morda zgodilo v etimološko nerazloženi slovaški besedi lienka (’Coccinella’ in svätojänska lienka ’Lampyris noctiluca’); ta bi se na podlagi vzorca pri samostalnikih ženskega spola s pripono -ka osamosvojila (prek *lenka) iz *-len-tka, prim. še č. -linka. Zaradi neizrazitega pomena sestavine polon- in zaradi negotovosti glede tega, kako jo je treba morfemsko členiti, bi bilo treba podvreči analizi vse njene homofone. Že J. Keber (II, 176) je besedo polonica ’Coccinella’ etimološko enačil z narečno besedo pulonca (= *polonica), ki na Obirskem pomeni ’geranija’ in ’membrum pudendum femininum’, a enačenja ni podprl z lingvističnimi dokazi. Ugotavljam, da obstajajo še druge besede z enakima pomenskima členoma, ki sta lahko oba sekundarna, npr. nareč. muštm.nca (<— n. Monstranz, cerkv.-lat. monstrare, knjižno monštranca) lahko pomeni ’Coccinella’ {LIK, 339) in ’membrum pudendum femininum’38 (Obir); podobno razmerje bi po tem zgledu lahko zaslutili tudi pri sin. pinka ’die weibliche Scham’ in ’Coccinella’ (Plet. II, 37), kar ESS/(Ul, 37, s.v. pinka II, avtor M. Snoj) razlaga iz *pimka (<— kor. *pi-) in primerja z polab. pinkä ’vulva’, kaš. pinek ’cvek, penis’. Ker gre za izvorno tako raznorodne besede (izhodišča), je brez dodatne raziskave težko zanesljivo pojasniti pot pomenskega razvoja in preplete socialnih, zgodovinskih in psiholoških kontekstov, v katerih je nastajal, se pa vendarle zdi, da bi se razmerje med pomenoma ’Coccinella’ in ’membrum pudendum femininum’ lahko pojavilo šele kol rezultat njunega samostojnega in vzporednega razvoja iz iste besede, prvine predstavnega modela pa bi utegnile biti celo že razmeroma stare. Tudi za razumevanje kulturnega konteksta, v okviru katerega so se tudi porajala slovenska poimenovanja za ’Coccinello’, so nadvse pomembna tudi tista poimenovanja, ki se vežejo na kresne šege. Takšna je sin. nareč. šibrica (Borovlje, Podkrnos). Čeprav bi se pri razlagi lahko za silo izhajalo tudi iz nemške izposojenke Šibra ’Stein- oder Holzsplitter’ (Plet. II, 627)39 z domnevanjem vmesne metafore ’drobci’ —»’*lise, pege’ in bi poimenovanje razlagali kot motivirano s (črnimi) pikami, se zdi verjetnejša domneva, da je poimenovanje etimološko identično z besedo za šego šibe (koroš.), tudi šibre in šibrce (Srpenica, Žaga; Posočje). Gre za ime ene izmed tudi v Julijskih Alpah, na Koroškem, Kočevskem in v Posočju znanih kresnih navad, pri kateri "prožijo žareče L. Karničar 1990, 112, 224, navaja celo: muštra.nca/» rdeč nä:hM. y> H. Striedter-Temps, DLS, 217, izpeljuje sin. šibra iz srvn. schivere, schiver ’Splitter von Stein, bes. von Holz'. šibe« (nem. Scheiben, furl, lis cidulis)4", tj. eno izmed oblik kresnega -svetega ognja«41, Z jezikovnega stališča je zanimivo tudi to, da se v pomenu ’Coccinella’ na Koroškem pojavlja deminutiv šibrica, ki se sicer za poimenovanje kresnega običaja uporablja samo v Posočju. Če ta etimološka navezava drži, je bil s pojmovnega stališča vezni element med njima (tj. ’Coccinello’ in ’šibrami’) lahko navezovanje na sončni kult. Da bi to utegnilo držati, kaže še en (samo koroški) sinonim za ’Coccinello’: kresnica («— *kres-bn-ica)'12. V tem kompleksu je zanimiva tudi sin. nareč. plevica Marienkäfer’ (Plet. II, 60; Šol., C., Z., Gor.)13, ki ima besedotvorno dvojnico plevka (Plet. II, 60; Breznikov pripis v Pleteršnikov slovar jo locira v Preddvor). Besedi plevica in plevka v slovenščini pomenita tudi 'die Jäterin’ (Plet. II, 60) in sta izpeljani iz glag. pleti plevem ’jäten, ausjäten’. Za razlago besede v pomenu ’Coccinella’ ne najdem nič oprijemljivega. Če izhajamo iz prvega verza nagovora, ki ga navaja Karničar (Pletvca, ple:w, ple:iv, puqd:ž, qe:j j ucl mö-.jha mo.ža xle. iv), vidimo, da se ponavlja že prej omenjena struktura, tj. samostalnik in podvojitev (verjetno velelniške oblike) *plčvi, oboje tvorjeno iz istega etimona. Morda pa smemo tudi tu videti poimenovanje, razvito v okrilju vraže, o kateri poroča V. Möderndorfer (NBKS II, 19), da dekle zve »kdo bo njen mož, če /.../ pleve v kresu majaron«. To prerokovanje s pletjem majarona (ali tudi kake druge poljščine, npr. repe) pa se po Möderndorferjevih besedah prav tako dogaja na kresnico, tj. na kresno biljo, ko poteka na Koroškem največji del prerokovanj v zvezi z možitvijo. Literatura ARj - Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika VI, JAZU, Zagreb 1903-1910. ČDL - Hraste M., Šimunovič P, Olesch R.: Čakavisch-deutsches Lexikon I, III, Böhlau Verlag Köln Wien 1979, 1983- DBKW- Deutsch-burgenländischkroatisch-kroatisches Wörterbuch, Eisenstadt - Zagreb 1982. DL - Striedter-Temps H.: Deutsche Lehnwörter im Slowenischen. Wiesbaden 1963- ESRJ - Vasmer M.: Elimologičeskij slovar russkogo jazyka III, Moskva 1971. ESSJ - Bezlaj F.: Etimološki slovar slovenskega jezika I-III, Ljubljana 1976 - 1995. ESUM- Etymolohicnyj slovnyk. ukrainsbkoi movy I, Kyiv 1982. //D/1 - Handwörterbuch des deutschen Aberglaubens, Band V, Berlin-Leipzig 1932/ 1933. *’ Prim. N. Kuret I, 391-396; L. Kretzenbacher, 76-82. Sin. šiba je sodeč po fonetiki, izposojena v 12. st. iz srvn. sc hibe/schibe, morda tudi furl, (lis) cidulis-, M. Matičetov, Le rotelle infuocate nelle Alpi Orientali, Cefastu?, Rivista della Societä filologica friulana XXVII-XXVIII, Udine 1951-52, 115, op. 24) je opozoril na koroškonemške dvojnice z i in i" Schibele - Scheibetu, Schibede - Scheibede (—> koroškosln. šibela - šajbela, šibena - šajbottd) in na frc. paralelo chodole (poleg izposojenke chibee). Mlajša izposojenka je sin. šifeljc dünne Scheibe, Plättchen’ <— srvn. setubetiu (k schibe ’Kugel, Scheibe, Kreis’), prim. H. Striedter-Temps, DLS, 217. V zvezi s tem Kuret (383) pravi -Karkoli je danes kresnih Seg, ki jim je v središču ogenj, vse izhajajo prav iz najstarejših, iz magičnih odnosov človeka do narave. Človek je na kresni dan žgal kresove, prožil ognjene krožce, takal goreča kolesa, nosil velike plamenice, ker je bil prepričan, da bo njegov ogenj -pomagal-Soncu, ki zato ne bo omagalo in shiralo.-42 Sin. kresnica je tudi ime za rože ’ivanjščice’ («— Ivan), ki se imenujejo tudi marjetice, margaretice, prim. tudi sin. margejtica ’Coccinella' (21: Gomilice, obč. Lendava). v Prim. (udi plevica (nareč. ple. wca -e, Korte na Obirskem) v nagovoru: Pletvca, pte:W, ple. w, puqchz, qe.jj ud mö.jha mo. ža xte. w. Karničar - Karničar L.: Der Obir-Dialekt in Kärnten, Wien 1990. Keber 1994 - Keber J.: Nekateri semantični vidiki in motivi prehoda osebnih imen v občna imena v slovenščini. Traditiones, 23. Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje SAZU. Razred za filološke in literarne vede. Ljubljana. 27-32. Keber 1996 - Keber J.: Leksikon imen. Izvor imen na Slovenskem2, Celje 1996. Keber - Keber J.: Živali v prispodobah II (v tisku). Kretzenbacher - Kretzenbacher L.: Feuerbräuche in Innerösterreich. Volkskunde im Mehruölketraum, München 1989. LIK- Lexikalische Inventariesirung der slowenischen Volkssprache in Kärnten, Hrsg. v. S. Hafner und E. Prunč, Graz 1980, St. 26, 339. NBKS - Möderndorfer V.: Narodno blago koroških Slovencev, Narodopisna knjižnica Zgodovinskega društva v Maribom II. Maribor 1932. 15-21 (Vedeževanje o ljubezni in zakonu). OLA - Obščeslavjanskijlingvističeskijatlasi, Moskva 1988, 172-174, karta 44, komentar: str. 31; na 849 točkah mreže iz vseh slovanskih jezikov je zajel okrog 200 poimenovanj za ’Coccinello’. PLS- Kuret N.: Praznično leto Slovenčevi, Ljubljana, 1989. S ES - Snoj M.: Slovenski etimološki slovar, Ljubljana 1997. SLPK- Slovenske ljudske pesmi Koroške II, Ljubljana-Trst-Celovec 1976. SSKJ - Slovar slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana 1994. Stanonik - Stanonik M.: Slovstvena folklora v domačem okolju, Zavod republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana 1990. Svetniki - Merkü P.: Svetniki v slovenskem imenoslovju, Trst 1993. Štrekelj - Štrekelj K.: Slovenske narodne pesmi IV, Ljubljana 1908-1923. Utešeny - Uteseny S.: Od slovniho tabu k hrani se slovy, 5 Zbornik radovapovodom 70. godišnjice života akad. Jovana Vukoviča, Posebna izdanja ANUBiH, knj. XXXIV/6, Sarajevo 1977, 425-430: češka poimenovanja so vzeta iz pisne ankete po vprašalniku za slovar čeških narečij. Važny - Važny V., Čakavske nareči v Slovenskem Podunaji, Sbornik Filosoficke fakulty UK v Bratislave V, č. 47 (2), 1929. Vuk - Vuk Ivan, Božji volek. Naš dom II, 1902. (20. november), 1-3. VWSS- L. Sadnik - R. Aitzetmüller, Vergleichendes Wörterbuch derslavischen Sprachen I/A-B, Wiesbaden 1975. Summary On the Trail of Archaic Notions and Beliefs: the Slovene Terms for Coccinella Septem-punctata The author lists more than 40 Slovene terms for the “Coccinella”; according to their motive they are classified into several thematic groups, some of which have already been presented in (linguistic and etymological) scientific literature. Included are their habitat and an etymological analysis. In addition to this the author also treats addresses to the “Coccinella" as literary texts, in which terms can be created, preserved and revamped. An etymological analysis of the terms shows without any doubt that the lady-bird must have had a prominent role in archaic mythical notions, which could be researched in greater depth both through a systematic analysis of the motives, elements and combinations in Slovene addresses and an analysis of preserved beliefs.