Težave in možne izboljšave reliabilizma 
(zanesljivosti) 
Bojan Borstner 
I. 
Reliabilizem je teorija, kjer se trdi, daje prepričanje epistemično upravičeno, če in samo če je dobljeno (izpeljano iz) iz mehanizmov ali procesov 
pridobivanja prepričanj, ki so zanesljivi (Goldman 1978, 1986, 1988). 
Zanesljivost je v tem kontekstu opredeljena tako, da bi naj rezultati teh 
mehanizmov (procesov) v dovolj veliki meri vodili do resničnih prepričanj (še 
bolje - do resničnih rezultatov delovanj, ki pa so posledice posameznih 
prepričanj). Na enak način lahko določimo tudi racionalnost prepričanj: 
Za osebo a je racionalno, da verjame (da je prepričana v) propozicijo p samo, 
če ima na razpolago zanesljiv mehanizem (proces, kateri bi, če bi ga oseba 
uporabila, vodil k - bi se izražal v - njenem prepričanju v (verovanju v) 
propozicijo. (Goldman 1978, 1-2; Goldman 1988, 52-53; Sosa 1978) 
Če smo prej pojasnili zanesljivost mehanizmov (procesov) z dejstvom, da 
vodijo k resničnim prepričanjem (ali k uresničitvi določenega nameravanega 
dejanja), moramo sedaj še natančneje opredeliti same mehanizme. 
Goldman loči dve vrsti kognitivnih procesov - procesi, ki so odvisni od 
prepričanj (odvisni procesi-op), ter procesi, ki so neodvisni od prepričanj 
(neodvisni procesi-np). Med op lahko prištevamo sklepanje - v tem procesu 
imajo prepričanja vlogo inputa; med np lahko prištevamo zaznavo - prepričanja 
so lahko le output v teh procesih1. Ko govorimo o zanesljivosti op ugotovimo, 
da so lahko le posredno (pogojeno) zanesljivi. Nek proces sklepanja (induktiven 
1 »Pretehtajmo nek nepopoln proces formiranja prepričanj, to je proces čigar rezultate bi 
klasificirali kot neupravičene (unjustified). To je nekaj primerov: konfuzno sklepanje, želja 
polno mišljenje, ... , prenagljena posplošitev. Kaj je skupno tem nepopolnim procesom? 
Povezuje jih podoba nezanesljivosti: usmerjeni so na proizvajanje napake. ... Kot kontrast, 
katere vrste procesov formiranja prepričanj so intuitivno upravičene? Ti procesi vključujejo 
standardne zaznavne procese, spomin, dobro sklepanje in introspekcijo. Kar povezuje te 
procese, je zanesljivost: prepričanja, kijih proizvajajo, so splošnozanesljiva.« (Goldman 1978, 
9-10) 
Fil. vest./Acta Phil., X V (1/1994) , 111-122. 
112 Bojan Borstner 
ali deduktiven) je lahko zanesljiv le, če proizvaja (je naravnan na proizvajanje) 
resnična prepričanja takrat, kadar so vhodna prepričanja resnična. Splošna 
težava pri tem pojmovanju izhaja iz dejstva, da se moramo odločiti, kako 
specifični so lahko posamezni kognitivni procesi, da ne bi zašli v skrajnost 
umetnega izbora. Ta skrajnost bi se izražala v tem, da bi potem proces formiranja 
prepričanj imel zgolj en sam rezultat (output) - posamezno prepričanje. Če bi 
bilo to prepričanje slučajno resnično, potem bi bil proces, ki je pripeljal do 
tega prepričanja, zelo zanesljiv - bil bi 100% zanesljiv. Toda, s tem bi lahko 
dosegli, da bi bilo zelo veliko procesov, ki bi bili visoko zanesljivi, vendar le v 
posameznem primeru (enem), kar pa nam ne bi omogočalo, da izvedemo 
plauzibilno teorijo za upravičbo prepričanj. 
III. 
Območje zanesljivosti moramo omejiti. Na razpolago imamo več možnosti: 
(i) zanesljivi so tisti procesi, ki vedno proizvajajo resnična prepričanja; 
(ii) zanesljivi so tisti procesi, ki v glavnem proizvajajo resnična prepričanja; 
(iii) zanesljivi so tisti procesi, ki dolgoročno vzeto proizvajajo v glavnem 
resnična prepričanja; 
(iv) zanesljivi so tisti procesi, ki v glavnem proizvajajo resnična prepričanja v 
situacijah, ki so dovolj podobna neki naši standarni situaciji (našemu svetu). 
Predvsem zadnja varianta je zelo pomembna za analizo problema 'možgani v 
kadi' in 'Descartesov demon'. Vzemimo, da je bila oseba a operirana in so ji 
odstranili možgane. Ti možgani so sedaj nameščeni v posebni življenjski 
raztopini in so priključeni na različne naprave, ki omogočajo ohranjanje funkcij. 
Hkrati pa so povezani s super računalnikom. Računalnik lahko pošilja 
možganom dražljaje, ki vzburijo vizualni korteks.Tako ima 'oseba a' normalne 
vizualne izkušnje, čeprav je dejansko v celoti ločena od fizikalnega okolja. Na 
ta način je ovržena ena od osnovnih predpostavk Goldmanove teorije - da je 
percepcija eden od zanesljivih kognitivnih procesov. Za 'osebo a' - možgane v 
kadi - so prepričanja, do katerih pride na osnovi percepcije (ali vsaj tega, kar 
lahko normalno imenujemo percepcija), neupravičena. Problem pa je dejstvo, 
da sama 'oseba a' ne ve, daje karkoli narobe - zanjo so zaznave zanesljive, ker 
vsi procesi tečejo tako kot bi tekli, če njeni možgani ne bi bili odstranjeni in bi 
zaznavala okolico zgolj s svojim zaznavnimi aparati (očmi). Zato je naša 
trditev, da so prepričanja, ki izhajajo iz vizualne zaznave 'osebe a', neupravičena, 
utemeljena na vedenju, ki akterju zaznave in nato formiranja prepričanja, ni 
dostopno (ne samo v danem primeru, temveč načeloma). Ker 'oseba a' nima 
nikakršnega razloga, da bi podvomila v sam proces vizualne zaznave, potem 
Težave in možne izboljšave reliabilizma (zanesljivosti) 113 
moramo imeti v primeru, ko skrbno izoblikuje zaznavne sodbe, te sodbe 
(prepričanja) za upravičene. Rezultat, ki smo ga dobili, je podpora internalistični 
teoriji. To lahko podkrepimo z ugotovitvami S. Cohena (1984) da lahko tudi v 
primeru situacije z 'možgani v kadi' ločujemo med racionalnim (reasonable) in 
neracionalnim (unreasonable) epistemičnim obnašanjem. Če vzamemo primer 
osebe, ki ve, kako učinkujejo različne barvne osvetlitve na barvno zaznavo 
nekega predmeta, potem je ta oseba neupravičena v presoji barve predmeta na 
osnovi njegove navidezne barve takrat, kadar je prepričana, daje tisto, kar vidi 
osvetljeno s specifično svetlobo (s specifično barvo). Če apliciramo to na 
primer osebe a, potem ugotovimo, da ima oseba a informacijo (znanje) o takih 
primerih osvetlitve še iz časa preden soji bili odstranjeni možgani iz lobanje in 
premeščeni v kad. Če v takem primeru (po operaciji) oseba a (možgani v kadi) 
sodi (je prepričana), da j e nek predmet rdeč na osnovi okoliščin, ki so zanjo 
normalne, potem je oseba a upravičena v taki sodbi (prepričanju). Toda, če bi 
oseba a sodila (bila prepričana) enako tudi v primeru, ko bi mislila, da je 
predmet osvetljen z rdečo lučjo, potem bo njena sodba (prepričanje) 
neupravičena. Razlikovanje med epistemično upravičenimi (racionalnimi) in 
neupravičenimi (neracionalnimi) sodbami (prepričanji) je možno tudi v primeru, 
ko so zaznavni procesi osebe a in sodbe, ki na njih temeljijo, dejansko 
nezanesljivi. V primeru 'Descartesovega demona' se znajdemo v položaju, ko 
moramo priznati, če sprejmemo Descartesovo pozicijo, nujnost obstoja boga 
kot izhodiščne predpostavke, za utemeljenost tega, kar je jasno in razločno za 
nas - kar je epistemično racionalno2. Reliabilizem je združljiv z Descartesovo 
pozicijo, ker je njegova teza o resničnosti prepričanj kot funkciji zanesljivih 
kognitivnih mehanizmov na ta način potrjena, vendar za ceno, daje kot kriterij 
za presojo o ustreznosti pojmovanja epistemično racionalnih prepričanj 
nezanimiv3. 
2 Descartesova predpostavka je naslednja: ker Bog nujno je, nujno obstaja (pri tem je sam obstoj 
Boga dokazan s pomočjo ontološkega dokaza, ki pa je sam zmoten - primerjaj B. Borstner 
»Utemeljenost moralnega« Znamenja, 1989) in ker ima vse atribute, kijih Bog ima (vsevednost, 
vseprisotnost, vsezmožnost, absolutna pravičnost, dobrost, ...) v katoliški veri, potem je 
nemogoče, da bi Bog dopustil, da bi bilo tisto, kar je za bitja, ki jih je On ustvaril, jasno in 
razločno, neresnično (zmotno). Iz dejstva, da Bog je, izhaja nemožnost obstoja hudobnega 
demona, ki bi nas neprestano zavajal, varal o tem , kar je epistemično racionalno. 
1 »Resničen je, ker, če je dano to pojmovanje, potem ni možno, da bi bilo več tega, v kar smo 
racionalno prepričani, neresnično kot pa resnično; nezanimivo zato, ker, če je dano to 
pojmovanje, potem zagovorniki katerekoli vrste epistemično racionalnih prepričanj, lahko 
sprejmejo reliabilizem, celo zagovorniki pojmovanj, ki so izvorno videti v protislovju z 
reliabilizmom,...« Foley, 1987, str. 163. 
114 Bojan Borstner 
IV. 
Možni ugovori reliabilizmu, kot smo jih prikazali prej, so bili vzrok, da je 
Goldman v Epistemology and Cognition delno spremenil osnovna pravila 
reliabilizma. Sosa (1988, 164) je označil to spremembo kot prehod od 
generičnega reliabilizma k reliabilizmu pravil. Le ta ima dva dela: 
(J) S je upravičen v prepričanju da p, če in samo če je S-ovo prepričanje da p 
zaključni člen v končni sekvenci mnenjskih (v pomenu doxa) stanj osebe S 
tako, da nek (posamezen) pravilen sistem J-pravila licencira (vzročni) prehod 
k vsakemu členu sekvence od nekega predhodnega stanja. 
(R) Sistem J-pravila je pravilen, če in samo če R dovoljuje določene (bazične) 
procese in se uprimerjanje (instantiation) le teh v normalnih svetovih izraža v 
visokem resničnostnem razmerju prepričanj. (Goldman 1986, 106) 
S temi dopolnitvami poskuša Goldman eksplicitno onemogočiti pojave ugovorov 
tipa 'možgani v kadi' in 'Descartesov demon' tako, da definira normalni svet 
kot svet, ki je skladen z našimi splošnimi prepričanji o aktualnem svetu. Toda 
na tej osnovi obstajata vsaj dva možna načina interpretiranja (R) z vidika 
vprašanja upravičbe prepričanj (Sosa 1988, 165-166; Pollock 1986, 117-118), 
ki sta ali indeksikalno ali pa zgolj konceptualno determinirana. Problem je v 
tem, da upravičba, o kateri govori Goldman, zahteva produkcijo prepričanj na 
podlagi kognitivnih procesov, ki so zanesljivi v normalnem svetu, kar pa še ne 
pomeni, da so zanesljivi v dejanskem (aktualnem) svetu4. Goldman nam ne 
daje prepričljivih razlogov za to, da bi lahko določili omejitve, ki so potrebne 
za tvorbo splošnih prepričanj. Zato so sama splošna prepričanja kot osnova za 
reliabilistično teorijo upravičevanja neupravičena. 
Če naša splošna prepričanja niso proizvedena v procesih, ki so zanesljivi v 
aktualnem svetu, potem ni tu nikakršnega razloga, da bi upoštevali prepričanja, 
4 »...predlagam, daje pomen izraza 'upravičen' (v njegovi epistemični rabi) fiksiran z določenimi 
stvarmi, kijih domnevamo (presume) o svetu ne glede nato, ali imamo prav ali ne. Specifično, 
prepričanja so domnevno upravičena, ko so (grobo) povzročena s procesi, ki so zanesljivi v 
svetu kot je domnevan. Upravičeni so tisti procesi, ki bi bili zanesljivi v svetovih podobni 
predpostavi) anemu (domnevanemu) dej anskemu svetu, to j e, v normalnih svetovih.... V zemimo, 
da se izkaže, da naš dejanski svet ni tak kot smo mislili. Vzemimo, da je to svet stila 
kartezijanskega demona, svet v katerem smo radikalno prevarani o 'zunanjih' stvareh (vendar 
nismo prevarani glede narave naših kognitivnih procesov). To pomeni, da naši kognitivni 
procesi niso zanesljivi v aktualnem svetu. Vsaj naši zaznavni procesi so nezanesljivi in morda 
tudi naši induktivni procesi. Izmoje teorije ne sledi, da so prepričanja o našem aktualnem svetu 
neupravičena. Kognitivni procesi, kijih uporabljamo, so lahko še naprej zanesljivi v normalnih 
svetovih, v svetovih, ki so podobni predpostavljenemu dejanskemu svetu.« Goldman 1986, 
str. 108. 
Težave in možne izboljšave reliabilizma (zanesljivosti) 115 
dobljena v procesih, ki so zanesljivi glede na ta splošna prepričanja, kot 
verjetno resnična. 
V. 
Iz predhodne analize Goldmanovega pojmovanja reliabilizma lahko povzamemo 
naslednje ugotovitve: 
1. Goldman še vedno zagovarja upravičbo kot normativni pojem. Pri tem pa 
poskuša izdelati epistemično upravičbo, ki bi bila izražena v reliabilističnih 
izrazih. (Goldman 1978, 1-2; 1986, 109; 1988, 52-53) 
2. Goldman je prepričan, da ima v epistemologiji apriorna pojasnitev temeljnih 
konceptov (med njimi je tudi upravičba) pomembno mesto. Pojasnitev pogojev, 
pod katerimi so prepričanja upravičena, naj bi po Goldmanu zagotovilo odločilno 
mesto v pojmu (konceptu) upravičbenih kognitivnih procesov. (Goldman 1978, 
9-10; 1986, 6-7, 103-109; 1988,51-53) 
3. Goldman poudarja vlogo empiričnih raziskovanj v določanju, kateri kognitivni 
procesi so upravičbeni in kateri to niso. Pri tem ločuje empirična raziskovanja 
na dva dela: 
(a) raziskovanja, ki določajo specifične kognitivne procese, s katerimi so dana 
prepričanja proizvedena. 
(b) raziskovanja, ki omogočajo razlikovanje objektivno zanesljivih od 
nezanesljivih procesov. Upravičbeni kognitivni procesi so le tisti, ki so 
objektivno zanesljivi (reliabilni), kar pa se lahko določi le empirično. (Goldman 
1986,116-120, 173-177) 
VI. 
Izhajajoč iz teh treh osnovnih značilnosti Goldmanove pozicije se zastavlja 
naslednje vprašanje: kateri kognitivni procesi so zanesljivi? To vprašanje se 
nanaša na vrsto procesov, zato imamo tole situacijo: 
(i) zanesljivi so lahko le tipi procesov (process-types) 
(ii) le posamezni primerki procesov (process-tokens) lahko proizvedejo 
posamezna prepričanja. 
V tej situaciji smo priča notranjemu nasprotju, ki se izraža skozi zahtevo, da 
imamo na eni strani zanesljivost, ki temelji na določeni stopnji verjetnosti 
(statistika), in na drugi strani dejstvo, da je lahko upravičeno le posamezno 
116 Bojan Borstner 
prepričanje5. Toda, problem je v tem, kako določiti zanesljivost procesa, ki 
proizvede posamezno prepričanje? 
Goldman na to vprašanje ne odgovarja direktno, čeprav na več mestih trdi, da 
so zanj zanesljivi le tipi procesov.6 Če sprejmemo to interpretacijo, potem drži, 
daje oseba upravičena v prepričanju da p v času t, če obstajajo določena stanja 
(dogodki), ki so časovno predhodna t, ki pa funkcionirajo kot vzročni inputi in 
čigar procesni zanesljivosti se moramo zahvaliti, da imamo output, ki je v 
izražen v osebinem prepričanju da p v t. V tem kontekstu se sicer ne govori 
natančno o tem, da so prepričanja povzročena s tipi procesov, vendar pa se 
izrecno govori o tem, daje partikularni proces zanesljiv. Toda, če so zanesljivi 
le tipi procesov, potem je osnovna teza teorije reliabilnosti nejasna. 
Če sprejmemo trditev, da so zanesljivi le tipi kognitivnih procesov, potem 
moramo odgovoriti na naslednjo vprašanje: kako so lahko tipi procesov 
individuirani? Goldman je prepričan, da v paradigmatskih primerih lahko 
pojasnimo, zakaj je posamezni dejavnik upravičen v posameznem prepričanju 
zgolj na osnovi razlike v objektivni zanesljivosti procesov, s katerimi prihajamo 
do prepričanj. Vendar je samo prepričanje, na katerem gradi Goldman, vsaj 
zelo vprašljivo, če že ne neutemeljeno. Trdi namreč, da j e teorija upravičbe 
prepričanj podvržena običajnim standardom upravičbe ter da hkrati teorija 
upravičbe ne sme uporabljati epistemskih terminov takrat, ko določa, katero 
prepričanje je upravičeno. Če to strnemo, potem dobimo naslednjo možnost: 
(A) Prepričanje, ki ga ima oseba S o p v času t, je upravičeno, čče: 
(i) obstaja opis D1 tako: 
(a) da se D1 uporablja za i 
(b) procesi, za katere se D1 uporablja, težijo k proizvajanju prepričanj, ki so 
resnična 
(ii) ne obstaja opis D2 tako: 
(a) da se D2 uporablja za i 
(b) procesi, za katere se D2 uporablja, težijo k proizvajanju prepričanj, ki so 
neresnična7. 
5 Ko govorimo o upravičbi posameznega prepričanja, mislimo predvsem nato, da je proizvedeno 
kot rezultat posameznega zanesljivega procesa- ima specifično prostorsko in časovno lokacijo 
- j e torej primerek in ne tip. 
6 Goldman predlaga, da takrat »ko pravimo, d a j e prepričanje povzročeno z danim procesom, 
razumemo pod tem funkcionalno proceduro, kar pomeni, d a j e povzročeno s partikularnimi 
inputi do procesa ... v primeru, o katerem sprašujemo.« Goldman 1978, 11. 
7 V tem zapisu predstavlja i posamezni proces, k i j e vključen v proizvodnjo prepričanja p, ki ga 
Težave in možne izboljšave reliabilizma (zanesljivosti) 117 
Čeprav predstavlja (A) dokaj zvesto tisto, kar v osnovi predlaga Goldman, 
lahko vseeno trdimo, da ne ustreza našim običajnim standardom upravičbe. 
Problem je predvsem pogoj (ii). Oglejmo si to na izmišljenem primeru 
zaljubljenih žensk. Vzemimo, da skoraj vse (čeprav ne vse) zaljubljene ženske 
takrat, ko se znajdejo v situaciji, ko je njihov ljubimec obtožen nekega dejanja, 
ki je zanje zoprno, neprijetno in je podkrepljeno z dokaj strogo evidenco 
(čeprav ne izključno), začnejo s čustvenim presojanjem ljubimcev in situacije, 
v kateri so se znašli. Ta podmena torej vsebuje ugotovitev, da obstaja vsaj ena 
ženska S, ki ne razmišlja na ta način. Naj bo p prepričanje, ki ga ima S v t (daje 
obtožba proti ljubimcu korektna), proizvedeno s procesom i. Če to uporabimo 
v (A) pogoj (ii), potem ugotovimo, da v našem zamišljenem primeru ta pogoj 
ni zadovoljen in bomo torej v skladu z (A) klasificirali prepričanje p, ki ga ima 
S v t kot neupravičeno. Toda, na osnovi predpostavke, S ne razmišlja čustveno 
in bi njeno prepričanje po naših običajnih standardih upravičbe morali upoštevati 
kot upravičeno. Torej je tudi interpretacija (A) nezadovoljiva. 
Nekakšen izhod iz te situacije ponuja F. Schmitt v (1984), kjer trdi, da moramo 
v opredeljevanju teorije reliabilnosti upoštevati ne le procese, ki proizvajajo 
prepričanje, ampak tudi tiste procese, ki potekajo sočasno s predhodnimi, 
vendar niso vključeni v proizvajanje prepričanja. 
(B) Prepričanje p, ki ga ima S v t, je upravičeno čče: 
(i) obstaja tip R procesov proizvajanja prepričanja tako: 
( a ) i j e R 
ima oseba S v času t. Pri tem smo upoštevali še dejstvo, da je nujno opredeliti dve vrsti opisov 
(D1 in D2), ker bi se drugače lahko znašli v neprijetni situaciji: 
Prepričanje p, ki ga ima oseba S v času t, je upravičeno, čče obstaja opis D1 tako: 
(a) da se D1 uporablja za i 
(b) procesi, za katere se D1 uporablja, težijo k proizvajanju prepričanj, ki so resnična. 
Skladno s tako opredelitvijo bi bili upravičeni vsi procesi, ki so proizvedeni skladno s pogojem 
(b), kar pa dejasnko pomeni, da bi na ta način lahko šteli kot upravičena tudi prepričanja, kiso 
evidentno neupravičena. To lahko ponazorimo s klasičnim primerom iz pedagoške prakse. 
Imamo osebo S, k i je strokovno uveljavljena v pedagoški praksi. Njene sodbe in ocene o poteku 
pedagoških procesov so zelo natančne, resnične,... toda v primeru ocenjevanja lastnih otrok so 
njegove presoje splet razmišljanja, ki je polno želja, čustev Zato takega presojanja ne 
moremo upoštevati kot zanesljivega. Vendar imamo v primeru opisovanja i dvojno situacijo: 
- na eni strani je i opisljiv kot proces, ki proizvede prepričanje p, ki ga ima S v času t (pri tem 
je govor o priznanem znanstveniku) 
- na drugi strani je i opisljiv kot proces, ki proizvede prepričanje p, ki ga ima S v t (pri tem 
mislimo na proces, ki vključuje želje, čustva,... staršev). 
Prvi od teh opisov popolnoma ustreza pogoju (b) in, ker sta oba opisa sinonimna, je oseba S 
upravičena v p ob času t tudi v primeru, ko je i primerek instance razmišljanja polnega želja, 
čustev, .... Tako postane jasno, zakaj potrebujemo D1 in D2. 
118 Bojan Borstner 
(b) prepričanja, kijih proizvajajo procesi tipa R, so v glavnem resnična 
(c) pri danem (a) in (b) je p verjetno (čeprav ne zelo verjetno) resnično; 
(ii) ne obstaja nek proces R', ki bi zadrževal proces formiranja prepričanja, 
tako: 
(a) da R' ni vključen v produkcijo p 
(b) da je zanesljivost R' vsaj tako velika kot zanesljivost R 
(c) da, če bi bil R' izveden, potem bi se rezultiral v zadrževanju (umanjkanju v 
zadnji fazi) prepričanja p, ki ga ima S v t. 
Uporabimo Schmittov pristop za primer znanstvenika (opomba 7). Najprej 
ugotovimo, da znanstvenikovo prepričanje ni bilo zadržano - torej tudi ni bil 
proizveden R' kot tip procesov, ki zadržujejo ali onemogočajo proizvajanje 
danega procesa. Tako niso izpolnjeni zadostni pogoji za delovanje procesov 
tipa R'. Le v primeru, če bi bili pogoji, ki so predhodni t, različni, bi lahko 
delovali procesi tipa R' in neupravičeno prepričanje (znanstvenika o njegovih 
otrokih) bi umanjkalo. To pa pomeni, da če bi hoteli v danem primeru označiti 
znanstvenikovo prepričanje za neupravičeno, bi se moral pogoj (ii) (c) nanašati 
na delovanje procesov tipa R' pod ne-dejanskimi pogoji. 
Rezultat, do katerega smo prišli v prejšnem odstavku - da se pogoj (ii) (c) 
nanaša na proizvajanje procesov tipa R' pod ne-dejanskimi pogoji - pomeni, 
da tudi upravičena prepričanja ne morejo zadovoljevati pogoja (ii). Čeprav je 
videti to paradoksalno, je izpeljava sklepa kljub vsemu popolnoma korektna: 
če obstajajo procesi, ki zadržujejo proizvajanje določenih prepričanj, potem, 
če bi bili ti procesi delujoči pod ne-dejanskimi pogoji, bi se to izrazilo v 
zadrževanju (umanjkanju) prepričanja, ki se ga normalno označi za 
upravičenega. Če to ponazorimo s Schmittovim primerom: Moe ima prepričanje, 
daje a jabolko. Schmitt pravi, daje to primer za upravičeno prepričanje. Toda, 
če obstajajo zadrževalni procesi za formiranje tega prepričanja, ki so enako 
zanesljivi kot tisti, ki vodijo do prepričanja, in, če bi veljali določeni ne-
dejanski pogoji, potem bi se to izrazilo v umanjkanju prepričanja. Ti pogoji bi 
lahko med drugim vključevali: Moe je tako kratkovidna, da ne loči med 
naravnim (pravim) in umetnim jabolkom; a je tako oddaljen od Moe, da na tej 
razdalji ne more ločiti med jabolkom in paradižnikom. To pa pomeni, da, če je 
pogoj (ii) (c) zadovoljen le v primeru, da procesi tipa R' delujejo pod ne-
dejanskimi pogoji, potem tudi upravičeno prepričanje ne bi moglo zadovoljiti 
pogoja (ii). 
Schmitt bi lahko na ta ugovor odgovoril tako, da bi poskušal razločevati med 
upravičenimi in neupravičenimi prepričanji tako, da le v primeru neupravičenih 
prepričanj obstaja proces zadrževanja proizvajanja prepričanja, ki bi bil lahko 
Težave in možne izboljšave reliabilizma (zanesljivosti) 119 
uprimerjen (delujoč), vendar le to ni. Vendar ta predlog ne zadovoljuje zahteve, 
da bi teorija upravičbe morala uporabljati le neepistemske termine v procesu 
specificiranja, katera prepričanja so upravičena in katera niso. 
VII. 
Problemi, ki se pojavljajo ob iskanju zadovoljive opredelitve reliabilnosti, so 
tudi za Goldmana predstavljali velik izziv. Zato je v tekstu »Stroga in ohlapna 
upravičba« (Goldman 1988) predlagal novo opredelitev zanesljivosti, ki izhaja 
iz ohlapne opravičbe. Pojem ohlapne upravičbe vpelje tako, da trdi, da lahko 
dejavnik ima upravičeno vizualno prepričanje, četudi je to prepričanje 
popolnoma neodvisno od kateregakoli objektivnega dejstva o zanesljivosti 
vizualnih procesov. 
(OU) Prepričanje p, ki ga ima oseba S, je ohlapno upravičeno če (pri tem ta 
zahteva ne vsebuje 'in samo če'): 
(i) je kognitivni proces, ki proizvaja prepričanje, nezanesljiv 
(ii) S ni prepričana (ne verjame), da je proces, ki proizvede prepričanje, 
zanesljiv 
(iii) S ne poseduje, niti nima možnosti za to, zanesljivega načina za izražanje 
dejstva, da je ta proces zanesljiv 
(iv) ne obstaja proces (ali metoda), za katerega je S prepričana, daje zanesljiv, 
ki bi, če bi bil uporabljen, vodil S do prepričanja, daje ta proces nezanesljiv. 
(Goldman 1988, 53-59) 
Če pogledamo najprej (i), potem vidimo, da sta si stroga in ohlapna upravičba 
nasprotni ravno v tem, da ohlapna upravičba vključuje nezanesljive procese. 
Toda: ali Goldman s tem ne žrtvuje preveč? 
Goldman vedno trdi, da sprejema tezo - upravičeno prepričanje je element 
znanja. Stroga in ohlapna upravičba bi naj zaobsegali zgolj različna »krajca 
intuicije, ki vključuje pojem 'upravičen'.« (Goldman 1988, 53) Vendar ni 
jasno, katera krajca? Tako dolgo, dokler je stroga upravičba zahtevana za 
analizo znanja, je Goldman v škripcih. Toda, takoj ko to funkcijo prevzame 
ohlapna upravičba, postane stroga upravičba nesmiselna posebnost, ki je 
nepotrebna za analizo znanja. 
Če dosledno upoštevamo Goldmanovo podmeno, da obstajata dva nivoja 
upravičbe - upravičba na nivoju izvornih kognitivnih procesov; upravičba na 
nivoju pridobljenih metod, tehnik, procedur in algoritmov, potem je predhodno 
razlikovanje med strogo in ohlapno upravičbo pomembno predvsem za drugi 
nivo. Goldman predlaga: 
120 Bojan Borstner 
(2 SU) oseba S je strogo upravičena v prepričanju da p na drugem nivoju: 
(i) če je metoda M, ki proizvede prepričanje, zadostno zanesljiva 
(ii) S si je pridobila M na primeren način 
(iii) nikakršnih nasprotujočih pogojev za uresničitev prepričanja ni. 
(2 OU) oseba S je ohlapno upravičena v prepričanju da p na drugem nivoju: 
(i) če metoda M, ki proizvede prepričanje, ni zadostno zanesljiva 
(ii) S ni prepričana, daje M nezanesljiva 
(iii) S niti ne poseduje niti ji ni dostopen zanesljiv način, s katerim bi povedala, 
daje M nezanesljiva 
(iv) ne obstaja proces, metoda, za katero je S prepričana, da je zanesljiva, 
katera bi, če bi bila uporabljena, vodila S do prepričanja, daje M nezanesljiva. 
(Goldman 1988, str. 56) 
Ker smo nekatere pripombe k strogi upravičbi analizirali že prej, bomo sedaj 
preučili le še (2 OU) za primer Cohenovega demona. Vzemimo, da imamo dve 
osebi: Micko, kije tipičen primer sodobno razmišljujoče, racionalne ženske in 
Janeza, ki je primerek vrste, ki sprejema astrologijo, možnost vzvratne 
vzročnosti, določene oblike iracionalnih pojasnitev. Mickina prepričanja tvorijo 
zaokrožen in koherenten pogled na svet, ki je združljiv s sodobno logiko in 
teorijo verjetnosti. Metode, ki jih Micka sprejema, so zanesljive. Janez je 
pravo Mickino nasprotje. Njegova prepričanja so nekoherentna, inkonsistentna 
s sodobno logiko in teorijo verjetnosti in nekatere metode sprejema le zato, ker 
jih sprejema tudi njegova teta. Micka in Janez sta žrtvi demona. Oba je demov 
zavedel, da sta prepričana v p. Ali obstaja med njunima prepričanjema kakšna 
pomembna (epistemska) razlika? Ne glede na dejstvo, da j e Micka zavedena, 
lahko ugotovimo, da so njena prepričanja racionalna in upravičena na način 
kot je zahtevan za znanje. Če bi jo postavili v nek možen svet, kjer bi večina 
njenih prepričanj bila resnična, potem bi bili pripravljeni priznati, da ima 
Micka znanje. To pa bi zelo težko trdili za Janeza. Njegovo astrološko 
prepričanje da p je racionalno (utemeljeno) le, če je presojano v nasprotju s 
tistim, kar je zanj realistično možno. Nikakor pa ne moremo reči, da je 
Janezovo prepričanje utemeljeno, če ga merimo z visokimi standardi, ki jih 
zagovarja Micka. Toda, problem je ravno v tem, da so Mickini standardi 
(metode) res adekvatni, vendar pa v danem primeru niso zanesljivi. To pa 
pomeni, da niti Mickino, niti Janezovo prepričanje ni upravičeno na način kot 
je to zahtevano za znanje. 
Težave in možne izboljšave reliabilizma (zanesljivosti) 121 
VIII. 
Čeprav so dosedanje ugotovitve pokazale, da ima tudi reliabilistična teorija 
upravičbe precej šibkih točk, ki se jih ne da preprosto izbrisati iz teorije, to 
vendar ne pomeni, da jo je treba enostavno zavreči. Možen izhod nam ponuja 
predpostavka, da so upravičbeni procesi določljivi le empirično - so predmet 
raziskovanja kognitivne znanosti. Zato bi lahko, dolgoročno gledano, pravo 
rešitev teorije upravičbe temeljila ravno na tem dejstvo, kar lahko formuliramo: 
(KZU) Prepričanje p, ki ga ima oseba S v t, je upravičeno, čče je i primerek 
tipa procesa, ki bi ga najboljša kognitivna znanost klasificirala kot zanesljivega.8 
Literatura 
Blackburn, S. (1984) Spreading the Word, Oxford: Oxford University Press. 
Borstner, B. (1989) »Utemeljenost moralnega« Znamenja, 1, str. 12-23. 
Cohen, S. (1984) »Justification and Truth«, Philosophical Studies, 46, str.279-
96. 
Davidson, D.(1974) »Belief and the Basis of Meaning«, Synthese 27, str.309-
23. 
Feldman, R. (1985) »Reliability and Justification«, The Monist 68 str.159-174. 
Foley, R. (1987) The Theory of Epistemic Rationality, Harvard: Harvard 
University Press. 
Gettier E.(1963) »Isjustified true belief knowledge 1«, Analysis 23, str. 121-23. 
Goldman, A.I.(1978) »What isjustified belief«, v Pappas and Swain 1978. 
Goldman, A.I.(1986) Epistemology and Cognition, Harvard: Harvard Univer-
sity Press. 
Goldman, A.l. (1988) »Strong and Weak Justification«, v Tomberlin 1988. 
Pappas, G. and M.Swain (eds.) (1978) Essays on Knowledge and Justification, 
Ithaca. 
Pollock, J.L. (1986) Contemporary Theories of Knowledge, London. 
"Čeprav smo to možnost obravnavali nazadnje, to ne pomeni, da menimo, da ji ni možno 
oporekati, kot tudi ne, da ne bi bilo možno najti boljše. Vendar je res, da celo v primeru, ko ne 
vemo, katera je najboljša kognitivna znanost (teorija), imamo dober razlog, da smo prepričani, 
da ta teorija ne bi klasificirala kot neupravičena tista prepričanja, kijih mi običajno klasificiramo 
kot upravičena. Obstaja razlog, da smo prepričani, da so resnična - osnovo za to nam daje 
sklepanje na najboljšo pojasnitev. Hipoteza, da so upravičena prepričanja (vsaj v večini) 
resnična, najbolje pojasnjuje, zakaj so napovedi, ki na njih temeljijo, potrjene. Pri tem je 
evidenca za ta prepričanja evidenca, ki je proti vsaki teoriji, ki poskuša klasificirati ta 
prepričanja kot neupravičena - je torej posredna evidenca tudi za to, da najboljša kognitivna 
teorija tega ne bi storila. Zato imamo razlog, da smo prepričani, da se najboljša kognitivna 
teorija ne bi pomembno razlikovala od naših običajnih standardov za upravičbo. 
122 Bojan Borstner 
Schmitt, F. (1984) »Reliability, Objectivity and the Backgorund of Justifica-
tion«, Australasian Journal of Philosophy, 62 (1984), str. 1-15. 
Sosa, E. (1978) »Epistemic presupposition« v Pappas and Swain 1978. 
Sosa, E. (1980) »The Raft and the Pyramid« Midwest Studies in Philosophy 5, 
(eds.) P.French, T.Uehling and H. Wettstein, Minneapolis. 
Sosa, E.(1988) »Beyond Scepticism, to the Best of our Knowledge«, Mind 
Tomberlin, J.E. (1988) (ed.) Philosophical Perspectives, vol. 2, Atascaredo: 
Ridgeview.