LETO V.
LJUBLJANA, 12. MARCA 1927,
STEV. 11.
Viaročnina-za- jvgosla-
VDOČETRTLETNOOINI5-
celoletnodin6o/za
INOZEMSTVO 1EDODATI POjTNlNO/OGLAJIPO CENlKV/ POSAMEZNA
Številka-po-din-1'50.
POŠT. (EK. R»t 13.188
A
/A\
vredniStvo-in-vprava
V-VČITEL1SKI-TISKARNI/ ROKOPISI • SE - NE • VR A-'CAIO/ANONIMNI-OO-. 'PiSi • Se • NE • priobčV -
k 1 ElO/PO (TNINA-PLA-^ TANA-V-GOTOVINI
TELEFON STEV. 90«.
Italija koncentrira čete! Kriza naše srednje šole.
Nahajamo se pred 'definitivnim koncem »samostojne« Albanije in pri faktičnem početku realiziranja sna o Velikem 111. rimskem imperiju imperatora Mussolinija. Napovedi, katere smo Orjunaši iznašali na veliko nevoljo pristojnih beogradskih krogov, se izpolnjujejo do zadnje potankosti in danes čujemo prve poizkuse ouverture k opereti, katero misli zaigrati po fašistovskih taktih veliki režiser mas.
Italija koncentrira čete v Primorju! To je neizpodbitno dejstvo, ki ga ne zanikavajo niti Italijani sami, nego slikajo svetu to koncentracijo le kot velike manevre. Kdor pa pozna najprimitivnejša načela vojaške taktike in izobraževanja vojni-kov, ta ve, da doslej nismo še imeli prilike osobito dostikrat čuti o spomladanskih velikih manevrih. Ne-smiselnosti tega za lase privlečenega izgovora se zavedajo i poedini fašisti in italijanski oficirji sami, ki ne taje, da so motivi te koncentracije slični oni na frartcoski meji, vse Zoblji in drugi, kakor običajni manevri, za katere se navadno ne potrebuje na desetine vagonov ostre municije. In ti zgovorni fašisti javno govore, da se nahajamo pred reprizo dogodkov pred jugoslovensko odpovedjo pravic na Reko, ki so jo izsilile stotine proti Ljubljani zijajočih žrel težkih italijanskih topov.
To pot ne gre za Reko, nego za Albanijo in posredno že tudi za Dalmacijo, do katere iz Albanije ne bo baš- težko priti osvobojevalni armadi zmagovalcev pri Vittoriu Venetu in razviti ponosno savojsko tricolo-ro na splitskem Marjanu. Spletke, ki so jih spletali okoli Albanije Italijani dolga desetletja, dozorevajo. Nastopa čas, ko bodo izpremenile italijanske težke baterije pri Otrantu in Va-loni Jadransko morje v mare clau-sum in udušije sleherno misel na slovanski imperij ob Mare nostrumu 0 katerem so pričeli razmišljati oni, kf so jeli graditi z vso gorečnostjo mgoslovensko vojrio mornarico in °hi. ki so ji pripravljeni pridati še Wranglovo vojno floto. Ugodna sve-tovno-politična konstelacija in naklonjenost Anglije ji dovoljuje, da izrabi ugodni trenutek, na katerega je čakala že od leta 1876., ko jo je jela dušiti r emigrazione della farne in da z odločno gesto po grdih izkušnjah s Tunisom in krvavih spominih rta Aduo najde sigurno mesto za razprodajo svojih materielnih in fizičnih dobrin. Kapital, ki ga je vlagala Italija desetletja v zlata pohlepni albanski rod, mora biti sedaj povrnjen s stoprocentnimi obrestmi in upostavljen v Valoni zopet fe-gnum Markovega leva, ki je stal na
L I STE K.
tem posvečenem italijanskem mestu že leta 1690.
Edina ovira, ki je še danes po razpadu podonavske monarhije na potu do ure, ko bi bila Albanija za vekomaj postala italijanska, je — Jugoslavija. Zbog tega koncentrira sedaj mož, ki ubija, divizije, blindira-ne avtomobile, težko artilerijo in letalske premične hangarje po Julijski Benečiji, da prisili le to Jugoslavijo k molčečemu pristanku za predstoječo zasedbo Albanije, o kateri se je pred nedavnim izrazila, da jo bo z vsemi sredstvi preprečila. Nož, ki ga je nastavil sedaj rimski črnosrajčniški Shylock na prsa Jugoslaviji, je namerjen baš na srce in to tako gotovo, da bo morala po vseh zakonih logike omahniti smrtno zadeta po prvem sunku.
Po koncentraciji čet ob zapadni meji ji ne bo po zasedbi Albanije preostajalo drugega, kakor vložiti platonični protest, katerega bodo zunanji ministri ostalih velesil mirno vrgli v koš in vdano pohlevno čakali dne, ko bo po tem prvem sunku zadan drugi z Drima in Javornika, potem, ko bo morda klicala na red Protogerove bandite ali Ahmed beg Zogove kačake.
Na nas Jugoslovenih je sedaj, da li bomo i to uro, ko bije plat zvona od zapada in ko iztega krvavo roko blazno imperialistični Condo-tiere po Dušanovem Skoplju, Njegu-šovem Lovčenu in naši slovanski Dalmaciji, ostali tako majhni, kakor smo že odkar nas je volja stotiso-čev padlih najboljših sinov našega rodu ujedinila v eno in nerazdruž-ljivo enoto. Čas, ki prihaja, bo zahteval velikih ljudi in tisočkrat pro-klet bodi oni, ki bo hotel jadrati zavoljo svoje osebe proti vetru. Še bolj stotisočkrat pa oni, ki še vedno tišče glave v oesek in ki ne marajo v tej url, ko korakajo na naše meje stotisočglave čmosrajčnlške horde, da poteptajo v zemljo naš rod in zasužnjijo našo zemljo — poseči po oni vsegamogočni roki, k{ nas je spasila i leta 1914. pred poplavo železnih regimentov najboljše vojske sveta tistih dni.
Dovoli je že žrtev, preveč eksperimentov in partijskih manevrov! Dajte nam čioveka-moža, ki bo izrekel veliko besedo vredno naroda Kajmakčalanskih herojev in vzemite ga potem kjerkoli hočete.
A. V.
edino pri
FRANC BAR, Ljubljana.
III.
V	naših prvih dveh člankih smo se predvsem pečali z vprašanjem, da-li imajo klasični jeziki {ne antična kultura!) res tako odločujoč pomen v vzgoji naše mladine, kakor to trdijo ljubitelji humanistične gimnazije.
Ker smo želi s strani čitateljev dokaj priznanja, smo mnenja, da smo stvar tolmačili pravilno ter do-nesli več jasnosti v to pereče vprašanje.
Povdarjali smo tudi občutno potrebo degermanizacije našega duševnega življenja z uvedbo francoščini na prvo mesto, ki ga je doslej v naših učnih zavodih zavzemala nemščina.
Tudi v tem oziru so nam došla priznanja, dasi ne tako nedeljena, kakor v vprašanju latinščine in grščine.
Medtem pa je bila završena v »Jutru« anketa, ki se je glasila alternativno za nemščino ali francoščino.
Priznati moramo, da je uspeh ankete minimalen in da ni prinesla
jasnosti. Iz odgovorov smemo sklepati, da se je večina udeležencev odločila, kakor je bila odločena a pripri. Romanisti za francoščino, ostali za nemščino. Neuspehu je kriva okoliščina, da vprašanje samo ni bilo stavljeno pravilno. Odgovori so bil vezani striktno na dve alternativi, kakor da tertium non datur.
Kljub strogo omejenemu vprašanju se je troje odgovorov glasilo preko okvira in ti trije odgovori pričajo, da se opaža pereča potreba po nečem drugim, kar je anketa popolnoma prezrla in kar je zelo značilno za nas.
Skladatelj Lajovic, pesnik Župančič in prevajalec Debeljak — trije odlični kulturni delavci — so, odgovarjajoč na anketo, morali poseči preko okvira, ki jih je hotel vpreči v enostransko rešitev vprašanja.
Iz njihovih odgovorov je razvidno, da je sedaj čas, da se lotimo vse večjega problema, kakor odločiti se za francoščino ali nemščino. Vsi trije so povdarili, da je treba predvsem dati mesta v učnem načrtu naših srednjih šol — ruščini.
Močno značilna za naše humaniste in romaniste je okoliščina, da se nihče — izjema g. dr. Debeljak — ni spomnil, da živi nekje daleč, daleč na Severovzhodu narod, ki si je ustvaril državo po obsežnosti drugo, po prebivalstvu tretjo na svetu in da je ta narod nam1 soroden po jeziku in krvi in po duši, kolikor nam je niso izpridili z nemškim duhom, podajanim po srednjeveški sholastični metodi.
Ves svet gleda na daljnji Severovzhod, vse se zanima za gigarftsko borbo, ki jo vrši ruski narod v zavesti svojega svetovnega poslanstva. Milijoni kulturnega človeštva že opažajo konture novega življenja v širni Rusiji, ki se vrača na pot konsolidacije, obogačena po pridobitvah revolucije. iNajagromnejši eksperiment, ki ima zanj samo Rusija zadosti moralne, umstvene, fizične in materijalne sile, se bliža svojemu koncu. Rusija bo zopet mahom zavzela odločujoče mesto, ki ji gre v svetovnem političnem koncertu, mi pa težimo v stari vek, kakor da se svetovni dogodki *nas ne tičejo, kakor da smo na severnem tečaju, kamor nihče ne gravitira!
Kakor roji kobilic, se selijo Nemci na Rusko, vsak dobi tam dobrega kruha, vrinili se bodo med nas in med Ruse, Nemec bo posredoval med nami in Rusi, lahko si mislimo, v čigavo korist!
Ex oriente lux! deklamiramo dan na dan in hrabro gazimo n& zapad, kakor da tam solnce vzhaja!
Ves svet je zadivljen nad rusko kulturo, ki nam je je pokazala emigracija samo majhen del, mi pa se navdušujemo za Ksenofonta in Vergila, svojo bodočnost iščemo pri Francozih in Nemcih, dasi baš ti slednji komaj čakajo, kako bi se približali Rusiji.
Ne samo značilno, naravnost simptomatično je za naše šolnike, da ob reformi srednje šole niti trenutek niso pomislili, da je ruščina nam in zlasti našim bodočim generacijam vse bolj potrebna od vsakih drugih mrtvih In živih jezikov.
Prejšnji šolski sistem in metoda je bil kalup, po katerem naj se vzgaja nemška mladina in nam je bil vsiljen, da bi iz nas napravili Nemce, ali vsaj drugo, nekoliko razredčeno izdajo Nemcev: Avstrijce. Ta sistem je tudi tako daleč uspel, da smo postali po duši, mišljenju in čustvovanju Nemci — alpska izdaja Nemcev — ki slučajno še govore slovenski, čustvujejo, mislijo in pojmujejo pa, kakor jim velevata njih kulturna centra Gradec in Dunaj.
Od tam so nam diktirali vse javno iti kulturno življenje. Od tam je prišel naš slovenski liberalizem in naš krščanski socializem, vse svetovne kulture in politične dogodke smo zaznali od tam ter o njih razglabljali ponavljajoč tisto, kar so o teh zadevah odločili na Dunaju in v Gradcu. Kratko: iNaš Ičlovek je bil popolrt Nemec in le vprašanje časa je bilo, da se na naših tleh zatre tudi slovanska beseda, kakor se je zatrlo slovansko mišljenje in čustvovanje.
Prevrat je ta razvoj ustavil in zdaj smo brez glave. Politična moč nemštva in udejstvovanje te moči v germanizatorične namene je od-palo, mi pa smo se ustrašili razpotja. Pa nam je Bog poslal rešitelja! Oglasil se je slovenski humanist in nas skuša opametiti: Stoletja smo se učili nemščine in latinščine, prešlo nam je oboje v meso in kri, nikar stran, prijatelji! Kaj hočemo s francoščino, ki je naša starejša generacija ne pozna, ostanimo na stari izvoženi poti! Na ruski jezik in ,na ruski narod se vrli gospod ni spomnil, ker je poln Dunaja, t. j. slabše izdaje Nemštva!
Mukoma so gospodje vlačili na dan dokaze vsak za svojo tezo, razlogi za ruščino pa leže na dlani.
Naša država leži na tako ekspo-niranem delu Evrope, da bodo naši kraji vedno predmet stremljenja tujemu imperializmu, zato moramo iskati silnega zaveznika, ki takih interesov nima, ki smo mu pa iz drugih razlogov važen činitelj v njegovih političnih računih. V tern oziru prihaja za nas v poštev edino Rusija: v tesni zvezi ž Rjo se bomo lahko ubranili vseh napadov s severa in z jugozahoda, manjši sosedje pa so itak v dosego ruske sile, ki nam v vsakem slučaju lahko krije hrbet.
Kulturno smo tako potrebni vpliva slovanskega duha, kakor noben drugi slovanski narod. Zlasti potrebuje naš jezik regeneracije po kakem samoraslem slovanskem jeziku, kajti sicer bo slovenščina samo dosloven, suženjski prevod nemščine. Vzemimo v roko katerikoli časopis, pa vidimo, da lahko brez težav in sproti prevedeš na nemščino vsak sestavek, tako ponemčena je naša sintaksa in zlasti naše izrazoslovje. Nekatere stvari celo šele tedaj prav razumeš, ako si jih prevel nU nemščino. Temu lahko odpomoremo samo na ta način, da nemščino definitivno odstavimo kot posrednika med nami in med ostalim svetom in določimo to ulogo največjemu, najkrepkejšemu in najlepšemu slovanskemu jeziku
—	ruščini. Iz ruščine pa bi dobili nebroj fraz in izrazov, ki pri nas niso v rabi, ki pa so na prvi pogled tako naši, da jih razume vsakdo in jih lahko rabiš v besedi in pismu, pa ne čutiš, da so pravzaprav ruski. Blesteči slog Vladimira Levstika je živa priča za to trditev.
Naša politična in kulturna pre-orientacija proti Rusiji ni tako težka, kakor si marsikdo misli; Kri ni voda! Ta rečenica ni prazna! JCa-korkoli globoko smo tičali pod nemško peto, ruskega naroda nam niso mogli zamrziti! Edina svetla tradicija slovenskega ljudstva je neomajna privezanost in ljubfezen njegova do Rusije.
Obris junaških del br. vojvode Koste Pečanca smo prinesli že v Predzadnji številki. S pričujočim Priobčujemo nekaj mest iz njegovega dnevnika, v katerem je beležil pa kratko poteh svoje misije, ki je Imela nalogo zanesti vzbuno med tfeprijatelji za solunsko fronto.
Pedanac je bil prebacen preko solunske fronte 17. septembra 1916 s pomočjo letala francoske letalske eskadrilc štev. 87. Pred odhodom so priredili prijatelji vojvode še poslovilni večer, na katerem ie bilo Izrečenih več toplih prijateljskih govorov, o tem piše vojvoda v dnevniku sledeče:
»Vlegel sem se, ali nikakor nisem mogel zatisniti oči. Razmišljal sem neprestano o nalogi, ki mi je Pila poverjena. Bila je težka, prav težka. Najbolj pa me je skrbelo, da '1 bom našel v domovini ljudi, ki se
mi bodo pridružili, da mi ne bo potreba samemu begati po širnih šumah, planinah in tesneh.«
Letalo štev. 734.
»Ob 1. uri ponoči sem vstal in bede prečul ostali del noči do jutra, ko sem odšel proti letališču. Letalo štev. 734 je bilo že pripravljeno. Poleg njega je stal pilot Francoz in mnogo častnikov Srbov in Francozov, ki so me prišli pozdravit pred mojim odhodom.
V	letalo sem naložil nekaj malo razstreliva, karabinko, municijo in torbico. Nato sem se vkrcal. Propeler je zabučal in motor zapel. Ob 6.30 zjutraj se je aparat narahlo stresel in odtrgali smo se od zemlje burno pozdravljeni od prijateljev.
Vse mi je bilo novo In nepoznano. Dvigaje se pod modri nebeški svod se mi je dozdevalo, kakor da plovem čisto sam na širni in brez-brežni morski gladiiti. Vtopljen v te misli nisem niti zapazil kako visoko smo se že dvignili in kako daleč smo oddaljeni že od letališča. Ne-
hote sem zagledal globoko pod na -mi bele oblačke šrapnelov obrambnih topov. Še nižje pa svetlikanje bolgarskih topov. Bili smo baš nad bojno črto Šumadijske divizije. Bolgarske obrambne baterije so naglo streljale z Veternika na nas. Niso pa nam mogle škoditi, ker smo leteli 3800 m visoko.
Ko smo preleteli Vetrnik, smo bili brzo nad domačim teritorijem. Najpreje sem spoznal zasneženi vrh Ljubotrna. Čez par minut sem videl že Kavadarce 'm vlak, ki je vozil proti Djevdjeliji. Pod nami so se vrstili znani kraji Veles, Ovčje polje, planina Pljačkavica, kjer sem že nekoč vodil borbe z Bolgari.
Znašli smo se končno nad klasično Pčinjo. Pilotu sem sporočil, da naj leti bolj v desno. Na levi je ostalo za nami carsko Skoplje. Lotevala se me je težka tuga. Pogledam na Skoplje in zdi se mi, kakor da plovemo skozi same vzdihe. Vtopljen v to tugo nisem niti zapazil, da smo preleteli Kumanovo in da smo že nad Kožjakom, kjer sem prebil svojo mladost kot četnik, bo-
reč se za naše skupne in velike svetinje.
Aparat je letel še bolj v levo. Globoko pod nami so se črtali obrisi Ristovca in Vranj. Preleteli smo Lebane in Sokolov vis.
Ko smo prišli nad selo Vlaso-vo, so nastopili zame težki trenutki. Pod vplivom cele vrste spominov in misli sem se toliko zamotil, da sem izgubil orientacijo. Prišli smo nad vas Mekane. V bližini je kraj »Ravne livade«. Že pred odhodom sem si zbral to mesto za pristanek, ker sem ga dobro poznal že od preje. Saj sem še kot dete pasel tu ovce in se igral s pastirji. V bližini se nahaja i moja rodna vas, ki sem jo zapustil pred dvajset dvema letoma. Prevzemali so me spomini na mladost, pomešani iz občutki sreče in žalosti. Bil sem toliko vznemirjen, da skoro nisem vedel tisti hip, kaj se godi z menoj.
Vtopljen v svoje misli nisem niti opazil, da se pilot ljuti. Končno mi je z roko naznanil, da me bo prepeljal v Rumunijo, kjer se je dovršila njegova misija. Z glavo mu spo-
ročim, da ne pristanem na to. Ogledam si teren pod nami in ko najdem pripravno mesto, ukažem, da pristanemo.
Na tleh zasužnjene domovine.
Leteli nismo vsega skupaj niti cele tri ure. Letalo se je polagoma spuščalo v krogih proti prostrani livadi in pristalo po sto metrih teka po zemlji poleg stare hruške. Oba se izkrcava. Pilot mi pomaga pri izkrcavanju moje prtljage. Nato za-jedno okreneva aparat v pravo smer. Poljubiva se kot brata. On skoči v aparat. Zavrtim mu propeler, ki prične funkcionirati in bučati, da se dvigne prah s tal. Polagoma prične drčati in se vzpenjati kvišku.
Obstal sem, kakor okamenel in gledal za dragim prijateljem, ki me je privedel v domovino. Objemala me je nervoznost in tegoba, da U bom Izvršil svojo nalogo in da li bo moj dragi francoski prijatelj dospel do mesta, kamor je namenjen.
Nisva se poznala. Med seboj nisva izpregovorila niti besede, ker nisem znal njegovega, on pa mojega
Tožimo, da producirajo naše srednje šole preveč izučenega pro-letarijata, da ne bo kmalu mesta zanj doma. Kam naj se obme potem, ako ne v Rusijo, ki kriči po takih silah sedaj in bo njen klic po njih vedno jačji! Naša emigracija je usmerjena v vse mogoče države, samo v Rusijo ne, dasi bo tam v doglednem času eldorado za podjetnega infeligenta, obrtnika, delavca in kmeta. Naj izve naš človek, da Sibirija ni sinonim za večni sneg in led!
Ruščina kot predmet v šolah bo vsled sorodnosti z našim narečjem dosegala v najkrajšem času največje uspehe, ob pametni učni metodi in ob vporabi učiteljev, ki je njih materin jezik ruski in ki jih imamo na razpolago dovolj. Nič strahu zanje in za viva vox!
Naj nas ne straši komunizem! Ta faza je epizoda v razvoju ruskega naroda. Komunizem je v sami Rusiji premagano stališče, bolj ko kjerkoli drugje na svetu! Ruska revolucija je dovršena, evolucija v pravo smer je na najboljšem potu, kolos se dviga na svoje lastne noge, doba eksperimentov je minula, kmalu bomo slišali iz Rusije glas: Revizija vseh mirovnih dogovorov!
Kaj bo tedaj z nami, ako se bo obravnavalo naše vprašanje na Ruskem preko Mussolinija, Strese-manna in Bele Kuna?! Tesni, neposredni, čim tesnejši stiki z Rusijo br$ž posrednikov so naš vitalni interes;. Ruski jezik v naših šolah bo največji atout, ki bo prišel na tehtnico! Odločimo se!
Zaključuemo serijo teh naših člankov in podajamo za zaključek besede našega mojstra Župančiča, ki je na omenjeno anketo formuliral svoj odgovor na sledeči krasni gradaciji:	~	X
Rad bi, da bi moja deca znala nemščino,
želim, naj si prisvoji francoščino, prepričan sem, da bo naših vnukov najintimnejši razgovor z Neslovencem ruski.
Sapienti sat! Kdor ima glavo, da misli ž njo, naj premišlja! Humanist pa naj dene klobuk nanjo in naj še dalje šteje, koliko komentarjev za Plinijeva pisma ima nemščina več, kakor drugi jeziki.
Samo ena alternativa je: latinščina in nemščirta ali francoščina in ruščina!
„Tajna Orjuna".
»Tajna Orjuna« je pričela zadnje čase silno skrbeti naše blage slovenoborce, da kličejo na pomoč novega velikega iž/upana, ki bi ga menda radi poslali po kostanj v žerjavico. Vemo, da so na delu temni elementi, ki jrm je »razpuščena Orjuna« še vedno v velik strah pri izvrševanju njihovih čudnih mahindcij. Silno pa se vara ta črna družba, če misli, da bo z metodami avstrijskih črnožoltih denun-cijantov »proti tajno zasnovanim srbofilskim in protiavstrijskim terorističnim organizacijam« uspela i v Jugoslaviji. Časi, katere preživljamo, so sicer polni sramote, toda reprize po julijskih dneh leta 1914. ne bomo več doživeli, če tudi so postali avstrijski vojni hujskači re-prezentantje slovenskega naroda, ker se nam več ne ljubi na željo dobrih prijateljev znova v kazemate in in-
ternacijske lagerje. Nas ni bodočnosti prav nič strah, akoravno zadiv-ja v vsej besnosti še enkrat črno-žolta avstrijakantska duša rodu Alešev v vsej furiji. Danes rtismo več sami, kakor v tistih tegobnih dneh, nego bije z nami še širom naše prostrane države na tisoče vročih src, ki so vedno pripravljena zajedno z nami udariti po kanaljah, ki se jim hoče novih Kromarjev in Brencetov. Kdor misli, da se bomo dali pobijati, kakor darilrta jagnjeta, ta se prokleto moti. Enkrat smo z uklenjenimi rokami in upognjenimi glavami zatajili sami sebe. Odslej pa nikdar več! Le razpuščajte za razpuščeno Oriuno še tajno, dokler ne bo čaša polna in ura odbila dvanajst, ker ni je resnice čez resnico, da Pravica zmaga končno nad vso še tako prevejeno Zlobo.
T. P. D. in interesi države.
Kje naj iščemo zemljo hlapcev, sužnjev, političnih kameleonov, kan-delabrskih govornikov, korupcioni-stov, defravdantov, tipov a la So-kolovič, zemljo goljufov, prevarantov naroda? Kje na svetu je država,, kje in kateri narod bi dopuščala, da bi se tako kupčevalo z državnimi Interesi, z eksistenčnim vprašanjem naroda? Katera država bi dopuščala, da se njeni borci — sinovi naroda, ki branijo državo, nečuveno s sadističnim užitkom mečejo na cesto samo zato, da lahko zaposle tuji kapitalisti svoje morda še manj zavedne sužnje in da dobe sami milijonske nagrade, da narodu vzamejo ljubezen do rodne grude in naroda. O T. P. D. se je pri nas pisalo že več kot preveč, toda do sedaj zaman. Vzroki so nam vsem dobro znani. Zato bo morda zadostovalo, da bodo nas prizadete razumeli, ako citiramo besede, ki jih je govoril znani vseučiliški profesor in biv-
jezika. Veličina naloge in rfevarno-sti, kateri sva bila izpostavljena zajedno, naju je združila z jeklenim prijateljstvom, ki mi je nalagalo skrbeti za njegovo usodo vsaj toliko, kolikor za lastno.
, Prva Pečančeva organizacija.
Letalo, ki me je prineslo do rodne vasi, je postajalo vedno manjše in izginjalo pod modrino nebesnega svoda. Končno je čisto izginilo daleč na iztoku za planino Sokol. Tedaj sem se čutil za trenutek osamljenega. Pograbil sem puško in stvari ter se nameril preko livade. V ušesih mi je še vedno bobntelo bučanje propelerja, da nisem čul prav ničesar. Na travniku ni bilo žive duše. Ko sem se zopet nekoliko uravnotežil,' sem se spomnil, da sem na zasužnjeni zemlji in da se po njej ne smem kretati presvobodno. Sel sem v gozd. Komaj sem šel par korakov sem že opazil pred seboj grupo ljudi z najraizličnejšimi pokrivali. Bile so šubare, sajkače in bolgarske čepice.
proletarca pa 'v najboljem slučaju otep slame! Zato še enkrat: Ne samo interes države, ampak tudi človeško čustvo zahteva, da se razmere pri T. P. D. predrugačijo! Ni treba da se goni iz naše zemlje lastnega človeka v žrelo kapitalistov v tujih zemljah. Državna, tukaj zlasti tudi vojaška oblast, mora energično nastopiti, da dobi na naši zemlji predvsem kruha naš človek in potem šele dividende tuji troti, ki bogate z našim dobrom. Znane so italijanske aspiracije na Trbovlje in baš zadnje čase Italija tega prav nič ne skriva. Kdo bo branil Trbovlje, ako ne naš človek, ki pa mora biti upoštevan tudi pri kruhu in to
v dovoljni količini! Dokler izkazuje bilanca T. P. D. nad 40 milijonski letni dobiček poleg bajnih nagrad raznim »nenadomestljivim« direktorjem, je naravnost zločin poditi naše uboge rudarske družine na Francosko! Naj sedanji slovenski in krščansko-socialni minister socialne politike pokaže, da čuti res socialno in naj napravi red brez ozira na levo ali desno! Prav tako pa naj vojaška oblast stopi na prste T. P. D. in s tem napravi konec krivičnemu postopanju z onimi rudarji, ki so poklicani pod orožje v teh časih, ko je naša domovina vsepovsodi ogrožena.. J	*	I.< B.
Renegati v Primorju.
Če je na svetu kaj nečastnega in podlega, je to gotovo renegatstvo. Žal, da med našim narodom ta panoga ni neznana. Toda v gotovem oziru je prav, da se te podle duše razgalijo. Imena Grbec &. Comp. so vsem dobro znana in bodo ostala večno zapisana v sramotni črni knjigi renegatov. Še dobro ni afera o defravdaciji Grbca minula, že javljajo, da je takoj po občnem zboru tomajske hranilnice izginil dotedanji načelnik in zvesti oproda Grbca znani Vran iz Tomaja. Vzrok njegovega tajnega odhoda ni znan, ker še rti predal hranilničnih knjig novemu načelniku. Znana renegat-ska rodbina Grbca, gostilničarja v Sežani, uganja svoje podlo početje naprej. Sin Benko je vreden svojega očeta. In v tako gostilno je celo zahajal bivši SHS konzul v Trstu, dokler ni bil na izdajalsko početje familije Grbec opozorjen’. Gospodje Mohorčič, Kenda, Šmuc, Ukmar (kateri ima pripravljen samokres zame) so lahko ponosni na kvaliteto svojih drugov.
Toda gospoda je lahko prepričana, da jo tudi samokresi v žepu ne bodo rešili pred pravično kaznijo Usode! Naj Italija plete še tako mrežo okrog nas, kazni ne uidejo primorski renegati! Toda to samo mimogrede, govorili bomo o
tem več ob drugi priliki. Omeniti je tu še vsem spodnje Kraševcem dobro znanega bivšega občinskega tajnika v Komnu Pizziga Avgusta, ki je poleg svojih tajniških poslov pridno ponarejal račune, vršil posel davčnega ovaduha, izdajal fašistom zavedne domačine (slučaj Štrekelj) itd. Ta gospod je mislil nedavno priti na Bled in se tu stalno naseliti, ker so mu fašisti že začeli kuriti. Mož se je pa premislil in namerava sedaj s pomočjo brata svoje žene si ustvariti eksistenco v Pod-susedu pri Zagrebu. Zato naj bo tem potom opozorjen i imenovani sorodnik i signor Pizziga sam, da Orjunaši stojimo trdno na straži.
Naj na tem-, mestu opozorimo še na nekega g. učitelja, ki je zapustil fašistovski paradiž. Njegovo delovanje v Lokvi, Gorjanskem in Idriji je znano. Ako je še zvest svojim komunističnim načelom, ima brez-dvomno širše polje v Italiji, nego pri nas za svoje udejstvovanje. Ker je sedaj imenovan na ljubljanski šoli za kontraktualnega učitelja, čeprav baje še ni zaprosil za naše državljanstvo, naj vzame na znanje, da ga bo naša država plačevala za poučevanje dece v jugoslovenskem duhu in rte za propagando kakega zlonosnega komunizma.
I. B.
Dopisi.
ši minister carske Rusije lansko sezono na nekem predavanju: »---------------
---------------------,	ravno	tako	svarim in apeliram na drugi strani na delodajalce, naj ne zahtevajo od delojemalcev preveč in jih ne tirajo v ekstrem, ker se zna sicer zgoditi tako, kot se Je zgodilo z mojo domovino Rusijo.«
Ne živimo več v srednjem veku. Narod si bo znal pomagati sam! Toda takrat gorje hijenam, ki pijejo proletarsko kri! Gorje onim, ki ne slišijo obupnega klica mater, pretresljivega joka gladnih irt nagih otrok brez strehe. Gorje — ko bo rudar primoran sam braniti svoje človeško dostojanstvo in pravico do življenja, katero ima ravno tako, kot mamonisti —; saj je i sin milijarderjev prišel na isti način gol na svet, kot sin proletarca!
Razlika se je pričela šele po rojstvu, ko je golo dete milijarderja dobilo bogate gorke pernice, dete
Žužemberk. Pretekli teden' se je poročil naš član br. Anton Košiček. posestnik v Žužemberku z gdč. Angelo Vidmarjevo iz Žužemberka. Čestitamo! — Od sedanje vlade, v kateri ima naša SLS kar tri ministre, pričakujemo, da nas bo rešila plačevanja ža župnišče, ker nas že itak tarejo druge dajatve državi, občinam, za ceste itd., prispevki za fa-rovž, ki bodo ogromni, nas bodo pa pognali z gruntov. Sedaj imajo gospodje priliko in prokleto dolžnost delati in kaj storiti za ljudstvo.
M—o.
Zagorje ob Savi. V zgled vsem občinskim upravam. Že v zadnjem dopisu ste pisali v kakšen najbed-nejši položaj so padli reducirani delavci rekruti. Edino nacionalisti naše doline smo vložili odločne proteste in izrazil največje ogorčenje nad onimi, ki naše najmlajše člane kr. vojske pehajo na rob materiel-nega propada. Naš klic je našel tako velikodušen odmev, da takega skoral nismo mogli Pričakovati. V občini Aržiše, kamor spada delav-
stvo obrata Kisovec-Borovnik, so se pri zadnji odborovi seji spomnili na nje, po zaslugi naprednega kluba občinskih odbornikov. In tako je omenjena občina podarila vsakemu treduciranema delavcu rekrutu 400 Din podpore. 200 Din dobe takrat, ko jih spremi ob pozivu občinski odposlanec na vojaški okrug. A 200 Din dva meseca po pozivu, ko bodo tudi potrebni podpore. Ta odlok se je razširil tudi na sinove kočarjev, ki so vsled letošnjih vremenskih nezgod tudi v skrajni stiski. Delavci in kmetje, tako se gospodari v občini! V tisti občini, ki ji pravite, da je orjunaška, se podpira zatirano naše ljudstvo — a ve druge občine, takozvane krščanske, kaj pa pri vas? Ali ne bi mogle vsaj z malenkostnimi žrtvami podpreti naš delavski jugoslovenski živelj, ki je odviseu od milosti priseljene in1 objestni: gospode T. P. D. Ali ne bi mogli zbrati malenkostne vsote za brezposelno reducirano delavstvo. Občinam v delavskih revirjih naj pa bo Aržiška občina vzgled.
Obstal sem in namignil, da se mi naj eden približa. Neznansko sem bil vesel, ko sem spoznal, da so vsi sinovi mojih prijateljev in znancev. .Polni veselja so se zbrali okoli mene, ko sem sedel pod drevo in jim ponudil čutarica konjaka prinešenega s Soluna. Teh dvanajst mladeničev je tvorilo mojo prvo organizacijo. Razložili so mi položaj in mi povedali, da ni sovražne vojske v bližini. Pač pa se je mudilo po planinah mnogo naših ljudi, ki so .pobegnili pred bolgarskimi persekucijami, ki so bile strašne. Obešanje, batinanje, posilstva in najrazličnejše šikane nedolžnih ljudi, dece in žena, so bile na dnevnem redu. Ubijali so naše svečenike in učitelje ter dovajali svoje. Srbske knjige so sežigali in razdeljevali bolgarske. Internirali so vse za vojsko sposobne mo$ke, ki pa so se jeli upirati in bežati.
Ko sem se tako v velikih potezah informiral o stanju v zemlji, sem postavil četici starejšino in mu ukazal zbrati vse hajduke okolice, s katerimi mora čakati potem mojih nadaljnjih odredb.
Žalostno srečanje.
Napotil sem se proti ihiši svojega brata llije. Želel sem kaj poizvedeti o usodi svoje dece in žene. Spotoma sem se spomnil, da ne bi bilo umestrto, če bi se sam-prikazal v vasi in sem poslal nekega četnika, da poišče mojo ženo.
Prišla je snaha, ki ni vedela čemu jo zovejo. Ko me je zagledala je omahnila, kakor bi jo zadela strela. Dvignili smo jo, ji dali vode, da se je zavedla. Topila se je v solzah in me povpraševala o usodi njenega moža. Ko sem ji povedal, da sem ga ostavil zjutraj živega in čilega na solunski fronti, ni mogla doumeti brzine, s katero sem prišel iz Soluna.
Rekla mi je: »Vsi smo zdravi in živi. Vendar bi bilo bolje, če bi bili mrtvi, ker bi ne prenašali tolikega trpljenja.«
Z njerto deco se nisem hotel sestati, ker sem se bal, da me nehote ne izda.
Vprašam jo končno po svoji hiši, ženi in sinovih Milanu in Ivanu.
Tudi v Zagorski in Trboveljski dolini so občine v stanu podpreti reducirane rekrute z malo podporo.
Ravno tako, kot reduciranih rekrutov, so se spomnili napredni odborniki tudi pogorelca Grošlja, kateremu je požar vpepelil gospodarsko poslopje, hlev in stroji irt ga po-‘ polnoma uničil. Tudi tu je zasluga naših naprednih zastopnikov, da je dobil podporo 5000 Din. Tako so zopet pokazali, da ni glavno besedičiti po gostilnah, ampak v stiski in nesreči naj se človeku pomaga.
Občine, mi čakamo — zberite malenkostne prispevke za reducirane delavce!	O. Z.
Tužni glasi.
V	Gorici obstoji konvikt »Dante Alighieri«, ki razpolaga z več nego sto prostimi mesti za dijake, ki obiskujejo goriške srednje šole. Zavod je svoječasno povdarjal, da je njegova glavna naloga poitalijančen vanje slovanskih dijakov. V zavodu je tudi precejšnje število slovenskih mladeničev, saj jih vabijo z vsemi sredstvi. Sedaj pa so jim docela prepovedali čitanje slovenskih knjig in slovenske tiskane besede sploh.
Dva nova otroška vrtca. 20. februarja sta se z običajno slovesnostjo otvorila dva nova italijanska otroška vrtca v docela slovenskih krajih, namreč v Vrtojbi in v Mirnu. Otvorila jih je družba »Lega Nazionale di assistenza al Italia re-denta«, stoji pod pokroviteljstvom vojvodinje d’ Aosta. Seveda tudi tokrat niso mogli italijanski listi, predvsem »Voce di Gorizia«, prehvaliti hvaležnost slovanskega ljudstva za ustanovitev takih zavodov med njimi. V ostalem pa pravi list, da take institucije se morajo smatrati za najboljše v procesu poitalijančevanja novih pokrajin. »Ako bodo nekega dne ti plemeniti poizkusi tesno združeni in bolje organizirani v dosego edinega namena, kateremu so namenjerti. se bo lahko reklo, da se je napravil velik korak naprej za realizacijo vprašanja ita-lijanstva ob meji.« List si namreč želi formalno fuzijo obeli raznarodovalnih ustanov »Opera redenta« in »Lege Nazionale«.
Priprave za nov napad na »Edi" nost«. Glasilo fašistov na Primorskem »Popolo di Trieste« je pričelo zadnje tedne konsekventno dnevno napadati »Edinost«. Prozornega namena tega napadanja ni baš težko izpregledati. Fašistom se hoče novih pogromov in požigov, da bi z njim zaprepastili svobodnfe Jugoslo-vene, ki spoznavajoči globočino pomena reka »romana fides, nulla fi-des« vedno bolj opuščajo italofilski stav in iščejo novih orientacij. Izgovori fašistov, da piše »Edinost« preopozicionalno, so izviti iz trte in jim more verovati jedva kak nepismen squadrist pripadnik »Quis contra noscev«.
PREKLIC.
Podpisani Ivan Mrovlje izjavljam, da sem le vsled napačne informacije govoril o priliki shoda SKS na Rakeku dne 9. januarja 19-7 o frlavkotu CabariH, da je bil v Italiji fašist in nosil črno srajco, dočim je pri nas Orjunaš. Obžalujem svojo trditev, ki le povsem neosno-vana.	Milan Mrovlje.
»Zofija je živa in zdrava,« mi odvrne snaha.
Ko prične govoriti o deci se vidno razburi in končno utihne.
Stresel sem se. V glavo mi je šinila misel, da so Bolgari poklali mojo deco. V obupu sem se oklenil puške in zaškripal z zobmi.
»Milan je živ, Ivan pa je izdih-nih, ko je gledal, kako mučijo Bolgari majko in se toliko preplašil, da je dve uri nato umrl.«
Videl sem, da ne smem izgubljati niti trenutka časa. Poslovil sem se s snaho in odšel proti selu Melcane, kjer je bilo treba uposta-viti organizacijo.
Refleksija prijatelja:
V času pesmi.
Bilo je v času težkih dni koncem leta 1915. Preko nedostopnih albanskih planin je romal narod, napaden po barbarskem rteprijatelju, a še ne premagan, k negotovi bodočnosti
—	morda v smrt — samo, da se ne ukloni neprijatelju. Vojniki, žene, deca in starci so stopali povešenih
oči, utrujeni in oslabljeni po blatu, vetru in snegu. Glad jih je mučil in smrt jih je kosila. Naenkrat odjekne med temi nesrečniki pesem, izpočet-ka tiho, potem ipa vedno bolj razločno:
»Tamo daleko, kraj plavog Dunava, tamo je selo moje, tamo je Srbija...«
Oni, ki so ležali že v snegu, da se ne dvignejo nikdar več, so ponovno občutili na svojih umirajočih ustnicah in očeh iskro Čudovite moči: plamen nade.
Odkod je prihajala ta pesem? Kdo jo je prvi pel? Nihče ni vedel tega in nihče ne ve še danes. Ta domotožna pesem, poltirt tuge pa vendar polna nade, je bila btlpha. žarek upanja onim, katere je zadelo izgnanstvo, ki pa so ostali vredni samih sebe. Pozneje na Krfu so vojniki, katerim so verni in vdani prijatelji nanovo vrnili življenje in jili pripravljali na zmagovito osVo-bojenje njihove zemlje, peli to pesem, ko so bili sami, in ko so se hoteli spomniti svoje izgubljene domovine. Onim, ki so tiho odšli na otok Vido je, predno so za vedrto zatis-
Streljačke družine.
Streljačka družina Mirna zelo marljivo deluje in ima vsako rfede-ljo popoldne redne vaje, katerih se udeležuje polnoštevilno vse članstvo. V pripravi je že tudi osnova-mje posebnega kolesarskega voda mirnske streljačke čete.
Odhodnica predsedniku stre-Uačke družine Ljubljana g. generalu Živkoviču je bila prava manifestacija slovenskih strelcev za visoke cilje te prevažne narodno-obramb-ne irtstitucije. Udeležba je bila veličastna in je pričala, kolike simpatije si je pridobil med svojimi strelci nadvse priljubljeni general gosp. Živkovič. Odhodnico je aranžiral vrli viški vod streljačke družine, ki je pod vodstvom br. Lipe Kosca žel najoduševljenejše priznanje za svoje delo. Uvod v poslovilni večer ie bil globoko premišljeni, patriotizma prežeti govor g. majorja Jakliča, ko je očrtal prevažne naloge streljačke družine in se končno poslovil kot podpredsedn. Ljubljanske streljačke družine od skoro nenadomestljivega prvega predsednika Ljubljanske streljačke družine. Po njegovem govoru se je poslovil od zbranih strelcev s krajšim, vojaško jedrnatim govorom g. general Živkovič, ki je žel vsesplošno priznanje. Nato so sledile razne dobro izvedene pevske in dramatske
točke, ki so navzlic brzini, s katero so bile vržene na oder, ponovno izzvale v publiki stopnjujoče odušev-ljenje. Osobito so globoko dojmili prizori iz četniškega življenja, kateri so želi splošni errodušni aplavz. Po oficielnem delu sporeda se je razvila animirana zabava s plesom, ki se je končala ob prvih jutranjih urah v najlepšem redu z velikim moralnim uspehom.
Streljačka družina Gradac je priredila koncem preteklega meseca prvo akademijo, ki je najsijajnejše uspela navzlic malenkostnim intrigam gotovih nezavednih krogov. Za bližnji čas pa pripravlja novo veliko streljačko manifestacijo Belokranjcev, na kateri bodo sodelovali s čet-niškimi in vojaškimi nastopi i strelci poznanega viškega voda Ljubljanske streljačke družine.
Ljubljanska streljačka družina je
imela v nedeljo, dne 7. t. m. II. slavnostno streljanje na vojaškem strelišču pod nadzorstvom neumornega g. majorja Jakliča. Uspehi streljanja so zadovoljivi in bodo po ponovnih streljanjih gotovo še znatno izboljšani.
Streljačka družina1 Lesce je bila pred kratkim po okrajnem glavarstvu potrjena in prične takoj z delovanjem.
Slino znliane cene!
Samo štiri cene: po Din 7 -, Din 10—, Din 12— in Din 14 — se prodaja od danes naprej vse blago. Kar je včeraj veljalo od Din 10‘— do 12'—, se prodaja danes po Din 7*—. Kar je še včeraj veljalo od Din 14*— do 16'—, se prodaja danes po Din 10—. Kar je bilo včeraj Din 16'— do 19 -, je danes samo Din 12'—. In kar je bilo včeraj še Din 20"— do 24'—, se prodaja danes po Din 14'—.
Pri štofih in drugem blagu smo pa znižali ceno za eno fetrtino Ta inventurna prodaja traja samo 14 dni pri
TEKSTILBAZARJU v Ljubljani, Krekov trg štev. 10.
Naš pokret,
Orjunaši razširjajte glasilo slovenskih Oriun. Agitirajte zanj med znanci, prijatelji, sorodniki in stanovskimi tovarišij Ako bo Storil vsak Orjunaš svojo dolžnost, bo osigural obstoj listu in omogočil njegovo vsebinsko spopolriitev. — »Orjuna« mora priti pod vsako nacionalistično streho in postati v sedanjih časih propadanja oni svetilnik, okoli katerega se bodo zbirali za odločilno uro vsi, ki ljubijo svoj 5°rn in ki jim je razdiranja države dovolj!
Zagorski nacionalisti so imeli za-uPni sestanek, na katerem so se pomenili o dosedanjem in bodočem delu Ponižanih in razžaljerfih, a neuklo-njivih. Sestanek je znova potrdil, oa so Ločani in Zagorci, posebno rudarji, nacionalisti klene korenine jn da šobili zaman naročeni vetrovi, ki naj bi uklonili njih ponosne svobodoljubne glave. Nacionalria jugo-slovenska misel živi v Zagorju in z njo razpuščena zagorska Orjuna, če tudi so se zaklele proti njej vse temne sile od birokracije do T. P. D.
Izredni občni zbor sklicuje Orjuna Šibenik za 12. marca. Glavna točka dnevnega reda bo razgovor o Predlogih^za Korfgres Orjune v Za-
grebu. Obenem bo pričela agilna ši-beniška Orjuna s propagandnim tečajem, za katerega se je prijavilo že sedaj dosti udeležencev.
Orjuna je priredila dne 27. pr. m. zelo lepo uspeli shod v Skradinu, na katerem so ob navdušenem pritrjevanj« poslušalcev govorili šibe-niški voditelji Orjune. Po shodu je bilo sklenjeno, da se čim preje pretvori dosedanje poverjeništvo v samostojno organizacijo.
Spopad med Orjunaši In radičeve! v Dubrovniku. 2. marca se je vračala manjša skupina Orjuna-šev s sokolske zabave proti domu. Spotoma je naletela na Gunduliče-vem trgu na grupo radičevcev, ki so pričeli izzivati. Vnel se je pretep, v katerem so pele palice, boksarji in uteži od občinske tehtnice. Borba je trajala približno pet minut in je bil v njej težko ranjen z utežem po glavi Orjunaš Rafael Treven. Lažje sta bila ranjena še dva Orju-naša in par radičevcev, ki so se zakleli, da ne dovojijb obstanka v Dubrovniku se krasno razvijajoči Orjuni.
Novim oblastnim čelnikom Orjune Dalmacije je imenoval br. Veliki čelnik Marko br. Milivoja Zileta, ki
nili svoje utrujene ustne, drhtel na njih poslednji dih: »Tamo daleko«.
Imanentna Pravica ni hotela, da ostanejo iločini neprijateljev Srbije ,n vsega jugoslovenskega naroda nekaznovani; tijihova lastna želja po osvojevanju je bila pravični meč, Kateri jih je posekal. Zahvaljujoč se skrbi nepozabnih prijateljev Francozov se je preurejena srbska vojska, navdušena tako kot še nikdar d°tlej, napotila k pragu svoje domovine. Zvečer se je okrog ognjev P° kamenitih in pustih planinah Južne Macedonije čula ponovno pesem umikanija skozi Albanijo, pesem, katera je postala klic pozdrava, klicanje upanju.
Ti povojna mladina si ne moreš zamisliti tnoči te pesmi. Dopustite, da vam povem malo epizodo, ki jo bo jasno označila. Bilo je januarja 1917. Objezdil sem naše pozicije na ‘vanu, na višini čuki. Padal je sneg, a solrtce zmage se je prebilo skozi oblake in tedaj se je v njegovih zla-‘«n žarkih prelivala panorama, ka-Jfre se ni moči zamisliti. Pred me-so vodili francoski vojniki mez-
ge, otovorjene s strojnicami. Naenkrat so dospele s položaja v dolino srbskih vojnikov. Zapeli so. Očarani po divnem razgledu in solncu smo culi njihov zvonki glas:*
»Tamo daleko, kraj Iplavog Duna-
va...«
Tedaj so se' resrii Francozi, surove zunartjosti, ustavili, dvignili čepice in jih pozdravili. Eden od njih je obrisal oči in mi rekel blago: »Kako so hrabri ljudje Srbi!«
In pozneje, ko se je kot v povračilo spustila osvetniška in zmagoslavna srbska vojska skozi žvižg krogelj z višin Miletine, Danilove, Rovovske kose, Sokola, Kožuiha: in Vetrenika ih' gonila pred seboj premagane Bolgare in Nemce, je na večer pri velikih ognjih, katerih plameni so se visoko dvigali, kot da hočejo pokazati svojo radost, ponovno zaorila pesem: »Tamo daleko«, a tedaj kot triumfalna Himna, himna slave onim, ki so se Žrtvo--vali za to, da bi bila svobodna zemlja srbskih bratov.
Danes je ta divna pesem popolnoma pozabljena. »Simi« generacija
je delal s pokojnim junaškim oblastnim čelnikom br. Valentinom Zičem že popreje zajedno pri organiziranju četniških sekcij. Novo imenovanemu oblastnemu čelniku želimo kar najlepših uspehov pri njegovem delu.
Poverjeništvo Orjune je ustanovljeno v Radečah, ki ima najboljše izglede na preosnovanje v samostojno mestno Orjuno.
Zunanja politika.
Vprašanje »Anschlussa« so pričeli zopet ventilirati riemško - avstrijski krogi in to po resni predpripravi tako zunaj In znotraj državnih meja. S tem nastopa i za nas Jugoslovene čas odločne orientacije za ali proti »Anschlussu«. Kakoršna je danes zunarije-polit. konstelacija izgleda, da rii proti »Anschlussu« več posebnega odpora, izvzemši od strani peklenskega mojstra evropske reakcije on. Mussolinija. Z njim pa nam navzlic znanemu dr. Ninči-čevem romanju v Rim nikakor ne kaže še v bodoče soglašati v tem vprašanju, ker je po vseh dosedanjih izkušnjah boljše rtemško pošteno okno na Jadranu, kakor pa laški alpin na Triglavu in pred carskim Skopljem. Ako smo se Jugo-sloveni sklicevali na natumo pravo pri ujedinjenju, po čemu bi potem zanikavali to pravo Nemcem, na ljubo naših in južnotirolskih nemških rojakov rabljev. »Anschluss« duha in gospodarstva je že itak sklenjen med obema deloma Nemcev in če so danes meje pri Solno-gradu samo fiktivne, ne bo prav ni-kakih posebnih pretresljajev, če v istini izginejo i s kart seveda proti temu, da se za »Anschlussa« povrne nam, kar je že od vekov riaše in zavoljo česar se velikemu nemškemu narodu po sporazumu s Francijo pač ne izplača zapirati si izvrstni balkanski trg in siliti 13 milijonov Jugoslovenov v protinaturne vezi s Huni XX. stoletja.
Ratificiranje italijansko - romunskega sporazuma z dne 20. oktobra 1926 glede garancij iza besarabske meje povzroča mnogo pozornosti. Italija je s tem' vidno prelomila navzlic važnim olajševalnim govorom dosedaj razmerje z Moskvo in se po raznih predhodnih koncesijah izrekla ostentativno za angleški protiruski blok. Nas ,ta prelom samo veseli, ker na romunsko zavezništvo nismo še nikdar polagali posebne važnosti, dočim je bilo dosedanje koketiranje Outrinala s Kremljem zelo neugodno za ustvarjenje primernih platform novih odnošajev med Rusijo in Jugoslavijo. Koliko bo koristil novi garant Romuniji, pa bo pokazala šele bodočnost, v kateri bo brez dvoma še odločno govorila devet milijonska armada ruskega naroda, ki je bil navzlic njegovim silnim žrtvam v svetovni vojni tako grdo ogoljufan' po »za-padnih zaveznikih«.
Nepotrebni očitki. Ako je Ikdo najostrejši sodnik dela g. dr. Nin-čiča, potem smo to brez dvojbe Orjunaši, ki smo se zapletli z njim v borbo za biti ali ne biti. Toda, kakor smo anathemizirali sleherni njegov nesrečni akt, tako pa odločno vstajamo proti vsem tistim, ki ga danes napadajo za to, ker ni pristal na to, da bi jugoslovenski polki prelivali za interese Grkov in po želji Angležev kri po maloazijskih puščavah. Spoštujemo Veliko IBrita-
je ne zna peti. Ta pesem je previsoko nad njo. Od časa do časa jo rta prošnjo onih, ki se je spominjajo, poizkušajo peti ljudje, ki niso bili v vojni. Uspe jim, da podajo karikaturo, ki popolnoma sliči kakemu cenenemu valčku, a nikakor ne naši božanstveni pesmi utehe in nade. Oni, ki so se žrtvovali in mučili v Veliki Dobi, jo čuvajo nedotaknjeno v svojem srcu, da jo zopet zapojejo, ko bo nastopila slična doba. Tedaj bo ona oživela kot nekdaj.
Povejte ml mladi rodoljubi, ali Je to prav? AH fe to dostojno takega naroda, kot Je vaš? Ali ne bi bilo treba ohraniti to pesem, kot moralno zaščito, ki Je bila najmočnejša v časa Izgnanstva. To !e WIa In ostane druga nacionalna himna ali himna, ki se bo pela v cerkvi kot najčistejši, najpobožnejši psalm.
R. A. Relss. Stroji za špičenje svinčnikov.
THE REX C0., Ljubljana.
nijo in smo ji neizmerno hvaležni za njene neprecenljive usluge storjene nam med svetovno vojno, nikakor pa ne moremo pristati na kako ulo-go podrejenih kolonijalnih plačanih soldnerjev, ki naj bi jemali za tuje račune drugim narodom svobodo in nezavisnost, za katero smo se morali i mi toliko krvavo boriti.
Jugosloveni se ne bojimo smrti in boja. Imamo pa navado umirati za dobro stvar in iz svojega globokega prepričanja. V klavnice kakor živino brez volje irt imena lahko tira svoje opričnike človek, ki ubija, ne pa katerikoli jugoslovenski minister sokolov iz Dobrega polja in Veternika.
Kronika.
Naša domišljavost. V tedenski prilogi »Jutra« z dne 26. februarja t. 1., str. 221 je v zadnjem odstavku članka »Otrokovo opravilo« sledeča cvetka:	»Skrb	matere	je pred
vsem, da jih (namreč dečke) v otroški dobi navaja tudi k vsem hišnim^ opravilom. Saj smo Slovenci in ne Črnogorci, ki so jim bile mati, žena, sestra, hči, vse življenje sužnje, a tudi v Črni gori se že svita.« »Simplicissimu bili so Črnogorci — pred vojno! — Hammel-diebe, decer.ije pozneje odkrije Slovenka ta veliki jad Črnogork! Odpravimo zadevo prav na kratko, poglejmo rtarodno pesem, zrcalo narodove duše. Vidimo carico Milico, vidimo majko Jugovičev, vidimo kosovsko devojko: Mož, otrok, pobratim — zaročnik, to je njihov svet. Naletimo tudi na bana Strahi-rijiča. Turk Vlah-Alija mu je odvedel ženo. Ban ga poišče, spoprimeta se, polomita vse orožje, a boja ne odločita. Tedaj pozove Strahinjič svojo ženo: »Udri, ljuba mene il’ Turčina!« Žena udari — ne Turči-na, temveč svojega moža z ostankom sablje. Naposled obleži Turčin mrtev, a ban? Dvigne svojo ženo na konja ter jaše z njo domov: odpustil ji je izdajstvo... Takih kavalirjev dandanes v vsej kulturni Sloveniji ne najdeš, kot je bil ta barbar, pa da jih iščeš pri belem dnevu z lučjo! — in »Hasanaginica«? To prekrasno pesem je občudoval že Goethe. Navidezna trdosrčnost Hasanage, v resnici pa zakonska ljubezen, da bi si take i mi moderni želeli. — Menda najboljo izdajo pesmi o Kosovem priredil je Sr. J. Stojkovič (Lazarica, 'Beograd 1903), Mesto predgovora čitamo:	»Seni
moje matere. Ti si mente, majko mila, naučila da volim narodnu pes-mu, da volim svoj rod i svojiu otad-žbinu. Tebi, mila seni moje matere, posvečujem ovaj skromni rad ...« — Kdor je imel priliko opazovati brate Srbe in Črnogorce za časa svetovne vojne, kot ujetnike, ve, da jih niso toliko trle verige ujetništva kot odsotnost od matere, žene, otrok. Kavalirsko obnašanje kralja Nikite napram ženi je bilo splošno znano, dasi je bil tip patrijarhalrtega Črnogorca (primerjaj Viljem von Gottesgnaden). Res pa je, da ne po-ljubujejo Črnogorci nežnemu tepolu rok, niti poznajo milostljivo; to bo menda njihov smrtni greh. A tudi če bi bili takšni okratneži, bi nam ne pristojalo, da kažemo s prstom na bratov čir, a tura na sebi ne vidimo. Sicer se pa ne bojimo, ker vemo, da je naše ženstvo zdravo. Nekaj jih je pač, ki pripadajo vsej gnili »inteligenci«, ki misli z možgani Nemca ter z viška gleda na preprost narod. Pred takimi zapeljanimi vzgojiteljicami nas Bog varuj!
Ranjeni br. Martinovič je že nekoliko okreval. Policija je potek napada raziskala, identificirala napadalce in jih predala sodišču v nadaljnje postopanje.
Škofov Ust se obrača na velikega župana z vprašanjem, da li mu je znano, da so našli pri nekem mrtvem Orjunašu orjunaško legitimacijo in ga poziva, da naj prične z uradnim poslovanjem. V starem denun-ciantu se je vzbudil čut iz leta 1914. in zato kliče velikega župana na pomoč proti razpuščeni Orjuni ter ga pošilja nad njo s priigelpatentom, ko ji ni mogel po petletnem boju z vsemi možnimi sredstvi sam priti do živega. Nas to bevskanje prav malo zanima in nas ne bo prav nič odvrnilo s poti, ki jo hodimo. Gospodom1 v Jugoslovenski tiskarni, ki rame ob rami z ialijanskimi fašisti napadajo Orjuno, pa resno svetujemo, da naj sedaj, ko so že v Beogradu pri vladi, odpro oči, da bodo morda izpregledali še v zadnjem hipu. Sicer jih bomo morali pričeti tretirati v istini z nekega zelo neprijetnega stališča, osobito pa tedaj, ko bodo gnadljivi gospodje ostali zopet za uredniškimi pulti in na poslanskih klopeh, dočim bomo morali mi zopet prvi požirat svinec iti trebit žične ovire na poti do zasužnjenih rojakov.
»Koprive«, ki so sicer izvrsten humorističen list, prinašajo v zadnjem času i slovensko prilogo, ki pa je nadvse škartdalozna. Ako že hočete slovenščino pisati v dialektu, potem jo pišite v kateremkoli, vendar pa ne v neki spakedrani »štajer-ščini« kakih žganjarskih nemčurjev, kateri služijo menda »Koprivam« i v ilustrovanem delu slovenske pri-loge*za vzor.
Črnožolti napis se še vedno nahaja na vogalu Prisojne ulice in spominja mimoidoče na »stare, dobre čase« rajnke Avstrije. Mislimo, da bi že lahko izginil, sicer bomo poskrbeli za to mi.
Zanimiva razprava se je vršila 9. marca 1927. pred cerkniškim okrožnim sodiščem kot odmev volilne borbe za oblastno skupščino. G. Slavko Caharija je namreč tožil g. Milana Mrovljeta, ker je govoril ob priliki shoda SKS na Rakeku dne 9. jan. o njem, da je bil v Italiji fašist in da je nosil črno srajco, dočim je v Jugoslaviji Orjunaš. Na razpravi je obtoženi priznal svojo neinformiranost in naravnost krvave žalitve napram poznanemu narodnemu delavcu Slavku Cahariji, ki je moral s Primorja bežati ravno zaradi fašistov. Sklenil je poravnavo, rta podlagi katere se je zavezal plačati stroške, dati 200 Din v prid po Italijanih ranjenega Orjunaša in objaviti na drugem mestu tiskani preklic v »Orjuni« in »Kmetskem listu«.	1	i	•*
V znamenju štednje. Kakor so ljubljanski univerzitetni knjižnici naravnost brezmiselno reducirali kredite, tako so storili odločujoči činitelji i pri svetovnoznani zagrebški. Posledice teh redukcij so naj-gorostasnejše. Inventar in zbirke propadajo vedno, ker ni sredstev za njihovo ohranitev. Tako se je zbog propadanja inventarja pripetilo, da se je zapletla v raztrgane žične mreže za snaženje obuval neka dijakinja in padla na zobe preko mra-mornatih stopnic ter si polomila par zob in se še krvavo potolkla po glavi.
Brat inž. Stanko Roglič je bil
imenovan z rešenjem Generalne direkcije državnih železnic v Beogradu predsednikom komisije za prevzem popravljenih vagonov in lokomotiv v tovarni Brod na Savi. S tem imenovanjem je popravljen vsaj deloma bratu inž. Rogliču niz krivic, storjenih mu za njegovega službovanja. Je pa to tudi priznanje nesebičnemu \in poštenemu orjuna-škemu delu brata inž. Rogliča, ki v interesu države in riacije ni prizanašal nobenemu škodljivcu in za-jedalcu pri prevažni instituciji — železnici. Kakor nas sicer veseli to imenovanje, ako je i v tem veselju gorjupa kaplja, ker vemo, da bi mogel br. inž. Roglič delovati na mestu odgovarjajočem sedanjemu položaju i v Sloveniji, če rte bi teh mest držala še vedno tujerodna klika buršakov, madžaronov, avstrijskih optirancev in sovražnikov Sokolov, Orjunašev in celo Orlov.
SVETLA C. LAVA.
LE Z
DrOETRER'
ISVIM
backinom
Najbolje« i« preizkušene recepte poiRja na
ieljo brezplačno in poštnine proato
Dr. OiTKiR, d. s o. s.
MARIBOR.
IVAN REBEK
CELJE.
Tovarna vseh vrst tehtnic in kiju* čavnlSarsklh del ter konce»Ijonirana Instalacija vodovodov.
Prejema tudi v a a v to stroko spadajoča popravila.
Dobo io po MMmM ceni
nabavite si vsa moška oblačila, osobito za
Šoloobvezne
edino le v detajlni trgovini konfekc. tovarne
Fran Derenda& Cie.
Gradišče, nasproti dramskega gledališča.
Pri notranjih slabostih, glavobolu, zobobolu je treba samo nekoliko kapljic.
Vzeti „lkaZiV« PRANCDIKO lOANM in takoj se bolečine olajšajo; posebno pa proti reumi in trganju. Po masiranja se počutite kakor poživljeni.
Dobi se v vseh lekarnah, drogerijah in večjih trgovinah.
Gen. zastopstvo in depot za SHS:
DESTILAT D. D. ZEMUN
aa Slovenijo in Meijjimurje pri:
A. ŠARABONU, Ljubljana.
je aajmtferaejie arejm ter Izvriaje m tlskiraiika del« ed najpripr*-»tejšeg* do najmodernejtega. • Tiska iolike, mladinske, leposlovne ia znanstvene knjige. Ilustrirale knjige v eno- ali večbarvnem tiskn. — BreSnre v nalili io tndi največjik nakladak. Časopise, revije, mlad. liste.
i, cenikoT ii reklam. Mn. Lastna tvornica iolsi zvezkov.
Šolski zrezki za osnovne in srednje žoits Risanke, dnevniki in beležnice.
V vsaki hiši ie
t.._,..........................................................................................................................................................  1	i	i	;	,111111	*<	<	11	•1
Za konzorcij lista »Oriuna« odgovarja Dre ICe Verbič.	Tisk	Učiteljske	tiskarne; zanjo odgovarja France Štrukelj.	Odgovorni	urednik:	J02e Sp**
Brat računski nadsvetnik Anton Kafol je bil pretekli teden premeščen v Zagreb na novo službeno mesto. Vrlemu delavcu želimo kar največ sreče na novem položaju v nadi, da bo i v separatističnem Zagrebu ostal v prvih vrstah borcev za edinstvo in Orjurfo.
Afera generala Gajde je vzbudila veliko pozornost S med Jugo-sloVeni. 64 marca se je vršila pred sodiščem tiskovna pravda generala Gajdte proti majorju Kratohvilu in Solovjevu zavoljo žaljenja časti generala Gajde, katerega sta obdolžila* da je zaprosil za sprejem v neko tlijo armado in da je prodal dve knjigi podoficirske šole v Parizu in druge vojaške akte le tej državi za 500.000 Kč. Obtoženfca je obsodilo sodišče na 6 tednov zapora in pla*-čilo 6000 Kč sodnih stroškov in javni preklic klevet. General Gajda je vložil po svojem pravnem zastopniku pritožbo fcavoljo prenizko odmerjene kazni.
Naše podmornice. Prvi dve ju-goslovenski podmornici, ki jih grade v Angliji,, bosta v kratkem času dograjeni. Naročenih je še pet podmornic, ki bodo izvršene do konca leta 1928. Posebna jugoslovenska mornariška komisija se nahaja že tri mesece v Liverpoolu, ki nadzoruje izdelavo teh podmornic. Na-čeljuje ji kapetan Pogačnik, ki je leta 1916. prebil italijansko zaporno verigo v Otrantu in proti katerega sprejemu v jugoslovensko vojno mornarico je protestirala oficielno Italija.
Novomeško gardo se hoče ustanoviti nekaterim gospodom v metropoli vinorodne Dolenjske. Od merodajnih krogov pričakujemo, da tej pobožni želji ne bodo ugodili, ker se nacionalisti le še vse predobro spomir?jama onega slovesnega trenutka, ko je črnbžolta novomeška garda s krško vredno ji pose-strimo prisegala večno zvestobo Habsburžanom na ljubljanskem dirkališču. Ako se hoče komu marši-rati v paradi za sv. Rešnjim telesom, slobodno mu, da ustanovi kak klub Columbovih vitezov, gard v smislu preizkušenih tradicij pa v Jugoslaviji prav nič ne pogrešamo.
Tudi italijanski spa tisti bodo marširali na uro s 100 km brzine. Vsaj tako izgleda po brzojavki on. Serrettija, predsednika C. C. R. I. generalnemu tajniku Turatoju, v kateri stavlja Duceju na razpolago 1 milijon mož-sportmanov, »ki hočejo za njim marširati v življenskem ritmu do velikega cilja«. Ako trenirajo za ta pohod martonski ali adnanski tek, pa brzojavka ne pove.
Južnotlrolske Nemce pobijajo Italijani, kakor živino. Tako so ubili zahrbtno laški financarji pred očmi matere Josipa Gutgsella dne 22. decembra irt še mrtvo truplo prostaško oskrunili. 4. decembra pa so ubili s pretepavanjem Karla Platnena, rudarja in očeta štirih nepreskrbljenih otrok, ker je obupan radi brezposelnosti v gostilni opsoval sliko italijanskega kralja. Od ubijalcev ni bil nihče kaznovan, nego še celo pohvaljen, kar je docela v skladu z ideologijo Matteotijevih morilcev.
Za revolver kalibra 6.35 zamenam »Steyer« repetirko.
Dodatno k našemu zaključnemu članku: Kriza naše srednjo Me, v katerem zahtevamo, 'da imej naša bodoča srednja šola slovanski pečat in da je potreba uvesti na naše srednje šole kot obvezen predmet ruščino, pripominjamo, da je v tem smisla napisal i g. dr. !. Kotnik iz Maribora v »Slovencu!« od 10. t. m. člančič, ki se popolnoma krije z našo tezo in katerega podpisujemo z obesna rokama. Ruski jezik, slovanski duh in slovansko kulturno zgodovino v naše srednje šolel
Slepim Invalidom odvzemajo zemljo v (Vbčirfl Stari Futog zato, da bo Ministrstvo agrarne reforme uporabilo sedemdeset parcel, katere
GRADBENO PODJETJE
ING. DUKIČ IN DRUG
le ti posedujejo, v umetno pogozdilo. Nesrečno ministrstvo ni našlo nikjer drugje primernega mesta za svoje pogozdovalne eksperimente in je moralo vreči na cesto baš vojne slepce — bivše dobrovoljce.
»Orjuno«, glasilo jugoslovenskih naconalistov prodaja Ivan Zadnik, trgovina in trafika, Studenci, Fran-kopanska ul. 1.
Po novem invalidskem zakonu sprejemajo majke padlih srbskih oficirjev
80 Din
mesečne pokojnice, ki ne zadostuje niti za pol metra drv. Plamenac pa sprejema ministrsko pokojnino potem, ko je v Bariju organiziral črnogorske zaslepljence proti naši državi.
Iz naše politike. V Beogradu so po neštetih intervencijah odpravili carino na umetna gnojila, kar je z ozirom na naše gospodarstvo vse pohvale vredno. Zanimivo pa je, da si sedaj laste vse stranke zaslugo za to ukinitev. SLS jo pripisuje dr. Kulovcu, Davidovičevci dr. Grgi Angjelinoviču, samostojni demokrati pa dr. Grisogoni. Vidi se, da so v resnici redka dobra dela naših parlamentarcev, ker vsi dosego najnovejšega uspeha enodušno pripisujejo na svoj rovaš.
Onim, katerih se tiče! Dotična »nacionalista«, ki me zahrbtno obrekujeta, pozivam, da naj doprine-seta konkretne dokaze za njuna obrekovanja pred pristojnim forumom, ali pa se naj odstranita iz naših vrst, ki obrekovalcev ne potrebujejo.	Havliček.
»Kšeft je kšeft, klobase so pa klobase«, se je odrezala natakarica v gostilni Domicelj na Rakeku, ko jo je v nedeljo 6. t. m. nek domačin opozoril, naj rtikar toliko ne čeblja nepotrebno s kalabrežem. Tudi »kšeft« mora imeti gotove meje! Capito, signorina!	Potnik.
Mlad, inteligenten, samostojen kinooperater in ključavničar išče službe. Naslov pove uprava lista.
Gorica. V torek, dne 15. marca sestanek v običajnem prostoru ob 20. uri. Pridite vsi!	Vodja.
ZRNA.
Zaslužnega skladatelja Hugolina Sattnerja je odlikovala papeška višja cerkvena šola v Rimu s častno diplomo. Zanimivo je, da je diploma sestavljena v italijanščini, kar je novo potrdilo, da je Vatikan v prvi vrsti italijanski in potem šele vse ostalo.
Anarhist Viccl je bil pred izrednim fašisiovskim tribunalom v Rimu obsojen na 3 leta težke ječe v okovih, ker je dejal ibaje:
»Dokler bo obstojal fašizem boste jedli čm kruh.«
Mazzini se gotovo obrača z Giordano Brunom v grobu.
Slovenoborci neprestano nagla-šajo, da hočejo štediti in da je potreba kar najbolj olajšati bremena slovenskim davkoplačevalcem. Zadnje seje ljubljanske oblastne skupščine pa dokazujejo, da je našim vrlim štedišem vse drugo preje pri srcu, kakor lajšati bremena davkoplačevalcev. Tako so sklenili, da naj znašajo dnevnice za poslance v oblastni skupščini dnevno ISO Din,
kar iznese pri 53 oblastnih poslancih dnevno
7950 Din
ali na leto
795.000 Din,
ki pomenijo v današnjih časih splošne gospodarske krize prav znatno vsoto, katero bodo morali izmozgani slovenski davkoplačevalci od-rajtati oblastnim »poslancem« za njihovo »poslančevanje«.
Trinajstič pod stečajem. Naj-večja židovska (konfekcijska in krznarska trgovina v Novem Sadu se nahaja zopet pred stečajem, najsi
je ena najbogatejših novosadskih trgovin.
V Beogradu je moči vse kupiti.
Pretekli teden je stala pred sodiščem v Novem Sadu razbojniška banda, katere voditelj Sol je izjavil na vprašanje, kako je prišel do policijskega uverenja izstavljenega na drugo ime, da ga je kupil v Beogradu za 2000 Din in da se more tam vse kupiti.
Iz dobrih starih časov. Srbi se bore obupno, ker vedo, da jim gre za življenje in smrt ter ne izbirajo sredstev proti sovražniku. Zastrupljajo vodnjake, napadajo iz zasede, se poslužujejo vseh zvijač in mučijo ranjence na nepopisljiv način. Pero ne Inore popisati vseh grozovitosti o katerih pripovedujejo r?aši hrabri vojaki, ki so se vrnili s srbskega bojišča. Srd in junaštvo naših čet je pri tem ravnanju še bolj razumljivo. Nie borte se več samo zato, da kaznujejo predrzne morilce in maščujejo grd zločin, ampak da ubranijo sebe pred divjaki.
»Ilustrovani Glasnik« i. št., str. 6.
In potem se še čudijo možje, ki so bili duševni očetje pamfletov, ki so nazivali naše brate Srbe z divjaki in1 ki so obesili krivdo za svetovno vojno na dvoumno politiko Pašiča, da jih mi, ki smo v njih očeh odpadniki in nele izdajalci, zaničujemo bolj, kakor garjeve pse in da se še vedno borimo zavoljo »starih že davno pozabljenih taktičnih potez«.
KARO-čevlji priznano najboljši I MARIBOR, Koroška cesta 19.
IZ NAŠE VOJNE LIRIKE.
Cesar moli.
Tvoje oko pač ve, Gospod moj Bog:
Nisem hotel bojnih grozot in nadlog!
Roka zločinca je v moje kraljestvo segla, v mojo dušo težka skrb je legla.
Daj nam miru. Gospod, da sreča ljudstvu sine povsod. »Ilustrovani Glasnik« št. 4.
Veliki župan rumske oblasti je
pred par dnevi izdal uradni ukaz vsem podrejenim organom, da se
morajo odslej posluževati v dopisovanju z velikim županom samo cirilice in da je korespondiranje v latinici prepovedano!
Ta ukaz, ki ga je na intervencijo Jugoslovena dr. Grge Andjelinoviča restringiral minister policije silni Boža, je bil izdan pod vlado, v kateri sede i naši vrli slovenoborci, ki so še pred nedavnim časom trgali po Narodni skupščini napise v latinici.
Na ljubljanski borzi je med drugimi senzali i neki gospod Pavel Cvenkelj, ki se je udeležil leta 1914. invazije Avstrijcev v Srbijo in pripovedoval po pismenem sporočilu »Ilustrovanega glasnika« štev. 2. in 3., 1. I. sledeče interesantne scene iz bojev z brati Srbi, ki jasno pričajo, kako bratsko so se bili kranjski Janezi.
»Srbi so bežali. Ko smo jih zasledovali, je neki srbski ranjenec, ki je obležal na bojnem polju, streljal za menoj. S takimi ljudmi nismo delali velikih ceremonij. Sicer pa to ni edini slučaj, da sem se prepričal, kako so Srbi zvijačni in zahrbtni. Po prvem naskoku smo marširali skozi srbsko sielo, ki je bilo na videz mirno. Iz hiš so visele bele zastave, ljudje so nam častnikom poljubljali roke in bili prijazni. Ko smo pa vas zapuščali, je iz kleti jelo pokati za nami. Na mene je streljalo 14-letno dekle iz razdalje 40—60 korakov in sem dobil debelo šibro v desno stegno. Moji rojaki, ki so mi sledili, so tudi
z njo poravnali račune na vojaški, kratki način.«
O ostalih njegovih junaštvih, pri katerih je bil ranjen potem, ko ie ustrelil nekega srbskega majorja v trebuh, kar v levi palec, razparan njegov hrbet in pobit s puškinim kopitom, ne pišemo več, ker je že dovelj.
SRBSKI OFICIRJI IN KLERIKAL- I CI LETA 1914.
»Cim vztrajneje se Srbi branijo-tem večje in težje so seveda njihove izgube. Njih ranjenci so seveda slabo oskrbljeni tako so številni, & jih že nimajo več kam spravljati* razien tega primanjkuje obvez, zdravil in zlasti zdravnikov. Zemlja je izsesana, zato je razumljivo, da ji je teža vojne vedno bolj ne-znosna. Že ob balkanski vojni se je dogajalo, da so častniki morali s silo goniti vojake v boj, sedaj se primeri, da jim morajo nastaviti samokres, če jih hočejo pognati naprej.«
»Ilustr. Glasnik« št. 64, 1. I.
Nekateri jim še iščejo vzroka vednih prikritih pikrih napadov klerikalcev na posamezne naše generale in oficirje, ki so naklonjeni Or- i junašem in ki se ne marajo družiti z Orli — bivšimi avstrijskimi do-brovoljci.
Mestna Orjuna Maribor ima v petek, dne 11. t. m. ob 20. uri v mali dvorani i »Narodnega doma« svoj redni letni občni zbor.
PRISTNIM ZLATNIKOM!
LJUBLJANA
Bohoričeva ulica St. 24
DOBRA GOSPODINJA
ki pozna zdrava načela štedenja s časom, denarjem In perilom, rabi za pranje samo pristno
ZLATOROG TERPEimtlOVO MILO,
ki napravi perilo sneZnobelo in dišeče in jo vrhutega tu pa lam prijetno preseneti s