j&evilfa štifdeMtsk/. časopis To pišem, da bi vi, moj spoštovani bralec, bili seznanjeni z zlonamemim delovanjem -¦-•iktur Vam namenjenega, za Vas delujo-čega Študentskega centra. Vi, spoštovani bralec, mi boste oprostili to zlonamerno pi-sanje, ki se napaja iz čistega ogorčenja nad delovanjem Študentskega centra, ki izrablja Vašo mlečno belo, kot najčistejše kislo mleko, svežo dušo. Kot Vam je bilo moč razbrati na podlagi vpletanja Študentskega centra, beseda teče 0 minulem destruktivnem delovanju vodilnih struktur Študentskega centra v zvezi s toplim obrokom. Kot se Vi še prav dobro spomnite, Vas je v kakšni zanikrni menzi desetega marca doletela nezaslišana nesreča, da ste zaradi previsoke cene kosila odšli iz ta-iste menze nepotolaženega želodca, krulečega želodca, ki si je želel prebavljati pa čeprav beden, neokusen živež, ki Vam ga ponuja Študentski center. Kot Vam je znano, je bila prav tako kot sedaj, tudi pred desetim mar-cem, cena »kosila ŠC« 84 din, med desetim in enaindvajsetim marcem pa se je ta cena dvignila na približno 160 din. Vam, zavednemu in domoljubnemu dr-žavljanu, je znano, da so v naši pravljični de-želi konec preteklega leta oblasti zamrznile cene in Vam, tako kot meni, nikakor ni jasno, kako lahko nekdo v tem težkem času postopa skrajno neodgovorno. Ako bi se Vi ali jaz obesili na ta splošni akt ZIS, bi ostali praznih rok, saj ste vse premaio pokvajeni, da bi dojeli, kje je zanka. Študentski center je ukinil menu in namesto tega prodajal vsak del menuja posebej. Gre takorekoč za nov izdelek (preverjena taktika izkušenih YU—gospodarstvenikov), ki ima s starim le' nepomembne podobnosti: ista hrana, enako postana, v Hiaki količini, enako neokusna..., tisto, kar velja: IME, IME pa je drugačno in s tem v zvezi je tudi cena dvakrat večja. (Ned-vomno ste v dosedanjem branju prepoznali pozo, ki resno jemlje sistem in se prav po tej resnosti loči od oblastne strukture.) Verjamem, da je nepotrebno tako Vas, kot pravobranilca samoupravljanja (branilca stabilizacijskega gospodarjenja) opozoriti na ta v naši družbi osamljen in nezaželen pojav. Bodite milostni s krivci in Bog vam bo povrnil Vašo dobroto, kajti sodni dan odmrz-nitvejetu inzatovam ne preostane drugega, kot da s svojim zelodcem vred molite k Bogu in ga podkupite s svojo usmiljenostjo. Nesreča nikoli ne pride sama in tako je tudi v primeru dvigovanja cen »pojedine ŠC«. Iz neuradnih razgovorov z vodilnimi struktu-rami Študentskega centra (to izjavo je ne-mogoče dokazati in zatorej se že vnaprej ograjujem od njenega citiranja) je bilo moč razbrati, da je ena izmed pozitivnih pobud za povišanje cene tudi uvedba bonov za topli obrok študentov. Na tej točki zadobi primer mnogo širši obseg, vse do ideološke sfere, ki se je skon-struirala okoli uvedbe bonov. Že ob sami uvedbi bonov je bilo moč na prvi pogled pre-poznati meč z dvema reziloma. Do sedaj ste Vi, dragi bralec, tudi sami preizktisili tisto ugodnejšo stran rezila, ki Vam je poma-gala napolniti želodec, pa čeprav s »poje-dino ŠC«. Druga stran Vas gotovo ne razveseljuje v podobni meri, kot prva. Kot Vam je znano, se boni napajajo iz sredstev za štipendiranje. Tako je bil prvič zasajen nož v Vašo ne-dolžno dušo. Ostali ste brez štipendije, v zameno pa ste ob minimalnem dinarskem dodatku smeli vsak dan pojesti cel sendvič ali pa ste pojedli kosilo za 25 din ceneje. Ob povišanju cene kosila pa Vam je preluknjana duša v drugo. Kajti če je eden izmed izgovo-rov za povišanje cene bon, lahko tudi sami sklepate, da gre za ideološko platformo, na podlagi katere ste, kot možen močan člen opozicije, bili s prebrisano ideološko igro vr-ženi v pasivno pozicijo, \z katere se ne mo-rete izkopati, kajti proti bonom nimate učin-kovitega protiorožja. Očitno je, da ste bili dvakrat naplahtani, zatorej bodite prizanesljivi s krivci, saj jih je poslal sam Bog, da Vam pokažejo pravo pot, da Vas popeljejo v deskripcijo socialne poli-tike, katere delovno področje ste Vi, dragi bralec. Bodite prizanesljivi s krivci; poplačajte krivce za dejanje, ki vam je odprlo oči. Ne zahtevajte nezakonito odvzetega denarja nazaj, saj ni variante, s katero bi ga bilo moč pravično vrniti: Pustite jim tisti nezakoniti grabež v njihovem skladu za sindikalne izle-te, proslave in obletnice njihovega obstoja. Konec koncev, kaj pa pomeni tisti drobiž proti štirim milijardam dinarjev, kolikor je namenjeno za letošnji dan mladosti 25. 5. 1984 v Beogradu. 1 P.S.: 1) Oprijemljivi dokaz dvoreznosti bonov: > Tov. Premru je povedal, da študentje že dobijo regresirano prehrano v višini 25,00 din« (zapisnik 9. seje Sveta ŠC, stran 5, odstavek 2). 2) Vsak dan kosila »pojedmo ŠC« pov-prečno 1100 študentov. Razlika med novo in staro ceno je bila 76 dm. 76 x1100 76000 Tako dobljem dobiček je 76000 dm na dan. Višja cena je veljala enajst dm. 76000_x_12_ 836000 Celotna vsota je manj kot 1 milion ND. In to je res pravi drobiž, natančneje 1/400 cene prireditve za dan mladosti. Ostane samo še vprašanje: zakaj se venomer motimo na račun revežev? Moj-Mir Ocvirk študentski servis. Številka Tribune, ki je pred vami, je precej prostora nameniia t.i. ekološki problematiki. Pravzaprav je ekologija kar nosilna tema te številke. Tu je intervju s tov. Alenko Bizjak, tajnico Zveze društev za varstvo okolja Slo-venije, potem obsežen prispevek Lea Še-šerka lluzije in moč ekologije in nadaljevanje prevoda knjige Hd>lgerja Strohma Miroljubno v katastrofo. Kot poslastico smo ponatisnih tudi prispevek dr. Janeza Strnada: KAKO NASTOPITI PROTI NASPROTNIKOM JE-DRSKEENERGIJE?,objavljenv»Novicah« instftuta »Jožef Stefan«. V času, ko naši, vidni fiziki razmišljajo o tem, kako umiriti preveč razgrete »varstve-mke okolja« se nam bo težko ubraniti očit-kov, da prenašamo novo modo z Zahoda. Obrambi pred konzervatizmom na po! disk-valifikatorskih očitkov ne mislimo posvečati preveč pozornosti, ampak bomo prešli v pro-Itnapad z vprašanjem: Kaj se skriva za-to rnodnostjo? Ne gre za tor da v imenu inter-nacionalnega pouličnega bratstva povzdi-gujemo v nebo »pristno zajedništvo«, kakor je to počela prva letošnja Tribuna, gre predvsem za to, da razbijemo predsodke pred vsakim kntičnim razmišljanjem, razmiš-ijanjem. ki je že po svoji naravi »utopično«. Pošast komunizma, ki je svoje čase skozi Krvavi špalir revolucije hodila po Evropi, je danes, kot se zdi, le še bavbav, s katerim de-sničarski poslanci v evropskih parlamentih strašijo pred ruskimi tanki. Vendar beda ur bane eksistence, porojena z vse močnejšo notranjo kolonizacijo, procesom zloma vseh medčloveških vezi, ki nasprotujejo nagont ridustnjskih družb, nagonu po stalni gospo-darski rasti m iz nje izvirajoče diktature bla-govne estetike. Prav ta beda, beda postva-itele odvisnosti od sistema ustvarja nove po-šasti, začenši s študentskimi gibanji preko vala levega teforizma, feminizma do mirov-nih in ekoloških gibanj. Ta gibanja gredo skozi dolg proces poiitične socializacije, froces tskanja svoje pozicije, opredelitve jvojih ciljev in strategije. Gre za nov način iJkanja politične identitete, ki se noče vkalu-pti v običajne strankarske mor^ie politič-ijega predstavništva \n lovi krhko ravnotežje ned politično marginalnostjo in nevarnostjo hstitucionalne deformacije, med bazičnim dialogom in parlamentarnim politikantstvom. Izhodiščna točkatega procesa je kuitura odklanjanja, ki jo spremlja nejasna ideologija ekološkega ravnotežja, strahu pred nu-klearno industnjo in nadviado tehnokratov. Kasneje se izkaže, da sarno na emocijah osnovana akcija ne more prebiti vladajočih kalupov in se razbije bodisi v kvazi altemativi povratka k naravi ali v zahtevah po rigoroz-mh sankcijah v imenu reda, discipline in či-stoče. Toda večina ekoloških gibanj je šla naprej od tega. Proces, ki teče soeasno s krizo industrijske rasti, industrijskih vrednot sumom v dobrodelni učinek znanosti in teh-hologije na koncu preobrne vprašanje samo m pokaže, da je nadvlada tehnokratov ne samo potencialna grožnja, pač pa logična posledica družbenega sistema, ki mu sarno trajna gospodarska rast zagotavlja štabil nost. Kritika te gospodarske rasti je skupna točka mirovnim in ekološkim gibanjem, ven-dar to nasprotovanje »napredku« še ne po-meni nasprotovanja spremembam v druž-bi, ampak postavlja pod vprašaj razvojne projekcije, ki so utemeljene na sedanji go-spodarski logiki. »Utopičnost« teh zahtev ni utopičnost zahtev po osvoboditvi, kajti zna čiinost novih gibanj je, da problerne zaja-mejo s stališča kritike obstoječih družbenih razmer, da obravnavajo »reaine« alternati-ve; > utopičnost« je predvsem v sami osti nji-!"ove kritike — v kntiki gospodarske rasti. Novi spopadi se ne odvijajo več na pod-dročju materialne reprodukcije, ne usmerjajo se več s posredovanjem partij in organizacij, mti se ne morejo ublažiti s kompenzacijarni, ki so v skladu s sistemom. Čeprav se ne ti-čejo problemov delitve, pač pa eiementarnih obhk življenja, pa se tisti, ki ne občuti nobene povezave med njimi m delavskim gibanjern, tudi ne more žolidalizirati z novimi družbe-mmi gibanji. Vprašanje je, kakšno povezavo ima vse to 7 neko povsem drugačno realnostjo, real-nostjo naše današnje družbe? Predvsem si je treba biti na jasnem o pravno-poiitičnih iluzijah, da je Jugoslavija že po naravi svoje družbeno-politične ureditve, ki že v svojem vrhovnem aktu — Ustavi delovnim Ijudem m občanom zagotavlja pravico do zdravega m čistega in pred razvojem svetovnih protislo vij. V tem smislu razvodenita samoupravi! nje in socializem v okrasna pridevka, ki r kot božji blagoslov obvarujeta Ijudstvo pt lakoto m kugo. Ne, samoupravljanje mc svojo bitko dobiti drugje, na terenu produk je. Knza mednarodne trgovinske menjave še pospešila proces prenosa ekološko n varnih tehnologij v t.i. dežele v razvoju k raeun ^okol^a« znižujejo produkcijskj ške Konkurenčnost na osnovi nizkih rr nekontrolirane polucije pa je samo poc vanje agonije nasprotij, ki se porajajov r zvoju socialističnega samoupravljanja krepitev regresivnih razvojnih tendenc. Ek loško vprašanje je vprašanje tezvoja družbe, ne da bi mižali pred zahtevarri! te nokratov, ki v bbrambo svojih mteresov I pijo iste efikete m nastopajo z istimi arg rnenti kot vsi ostali vulgarni apologeti > n predka«. V tej luči pa dobi ekološka probi mattka v naši družbi neko specifično dime 7'jO. A Kleme Ekološka problematika se vse bolj prebija v ospredje in postaja vse manj marginalen, lokalen in Ijubiteljski problem, pač pa postaja prvovrst-no politično vprašanje globalne strategije" družbenega razvoja. Če je do uspelo diskvali-ficirati ,,varstvenike okolja" kot utopične nazadnjake, ki bi radi nazaj v kameno dobo, pa samo zaostrovanje problemov zahteva preboj preko okvirov rubrike Pisma bralcev in Poštni predal, prostora, kjer je imela ekološka proble-matika do sedaj svoj javni azil v nebo vpijo-čega v puščavi. Toda slika na osnovi vdnevnem tisku objavljenih člankov je zaradi njihove skoposti, cinizma in senzacionalizma, prevladu-jočega toka slovenskega žurnalizma površna in konfuzna obenem. Brez iluzij, cfa bi podali kompletno, popolno in ,,objektivno" podobo ekološke Slovenije, pač pa z enim samim namenom — prikazati razsežnost problema in ga iztrgati običajni žurnalistični (in znanstveni) parcializaciji in seciranju na posamezne primere, smo zaprosili za intervju tov. Alenko Bizjak, tajnico Zveze društev za varstvo okolja v Slove-niji. TRIBUNA: Procesa intenzivne industria-lizacije in onesnaževanja okolja sovpadata. Kdaj in kje so ti problemi prvič z vso ostrino prišli na dan? Bizjak: V šestdesetih in sedemdesetih letih ni bilo slovenske občine, ki ne bi imela takih eko-loških zločinov na vesti v zvezi z onesnaženjem voda, zraka, zastrupljanja tal, hraneali pozidave najboljše zemlje. Najhujši je prav gotovoekocid v Vremski dolini zaradi načina industrijske proizvodnje ilirskobistriške občine, ki je s stru-penimi snovmi popolnoma uničil nekoč eno najbogatejših rek v Sloveniji - reko Reko. Že leta 1966 so morali opustiti zajetje pitne vode za potrebe Divače in nekaterih drugih naselij v sežanski občini, razmereza bivanje Ijudi, ki žive ob reki, so neznosne, da propadanja Škocijan-skih jam, ki so edinstvena naravna dediščina človeštva, niti ne omenjam. To je samo dolgo-leten tipičen primer brezvestnega ravnanja odgovornih organov v občini in republiki, ki so menili, da je to ,,edini način, da se iz zaostale agrarne občine razvijejo v moderno družbeno-politično skupnost". TRIBUNA: Kateri problemi so narekovali ustanovitev Zveze društev za varstvo OKolja Sloveniji (ZVOS) in kako se je ta zveza formirala? Bizjak: Ustanovljena je bila leta 1971 kot Skupnost za varstvo okolja (SVOS) na pobudo mnogih kulturnih delavcev, sedež pa je imela na Univerzi. Že tedaj smo imeli prvo domače delo z ekološkega poročja, ki ga je leta 1969 napisal prof. dr. France Avčin z naslovom ,,Človek proti naravi" in ga posvetil ,,mladini, da bi z človekov bolni svet". Ta nedavno pren.inuli razumnik, častni član naše orga^iizacije je bil med prvimi, ki je dvignil glas zoper brezobzirno onesnaževanje okolja. V svetu so bile tedaj tiskane tudi že številne raziskave in študije o porušerrem biološkem ravnotežju, ropanju naravnih virov, zastaiplje-vanju vode, zemlje in zraka, med katerimi je najpretresljivejše delo Rachel Carsonove ,,Nema pomlad", leta 1972 prevedeno tudi pri nas. Istega leta je izšla še ,,Zelena knjiga o ogroženosti okolja v Sloveniji", v kateri je Priro-doslovno društvo Slovenije objavilo številna zaskrbljujoča spoznanja. Toda nič se ni spreme-nilo. Vsa, že tedaj grozljiva onesnaženja po Sloveniji in stiske Ijudi, je objavil pri založbi Borec novinar Peter Likar v delu ,Domovina, si še kakor zdravje? " Nedavno sem to delo imela v rokah, a stanje se ni prav nič izboljšalo. Moram poudariti, da naša organizacija nima nobene oblastne, upravne ali kakršne koli dn.ge moči. Od vsegazačetka zdiužuje strokovnjake različnih strok in občane, ki želijo prispevati k reševanju protislovij v odnosu do narave, izbolj-ševanju človekovega delovnega in življenjskega okolja, k vzgoji in osveščenosti, k varovanju naravne in kulturne dediščine, k smotrnemu urejanju in izrabi slovenskega prostora, zaščiti plodne zemlje itd., predvsem pa se zavzena za dosledno izvajanje sprejete zakonodaje. Delo v njej je prostovoljno, sedež je na Milošičevi 4, kjer ji z razumevanjem odstopa svoj prostor Zveza društev hortikulturnih organizacij Slove-nije. Njen prvi predsednik je bil pesnik Matej Bor, kasneje dr. Aleš Bebler, sedaj pa ji predse-duje akademikStane Krašovec. TRIBUNA: Kljub aktivnosti ZVOS pa se kvaliteta človekovega okolja stalno slabša. Kakšna bi bila približna slika stanja v Sloveniji? Bizjak: Težka, zelo zaskrbljujoča, še posebej na področju varstva zraka, voda hrane, hrupa in zaščite obdelovalne zemlje. Pri vodnogospo-darskem obravnavanju voda se vedno poudarja predvsem količina, molči pa se o kvaJiteti voda, ki je vedno slabša, poročila o okužbah pitne vode naraščajo, vse več je vodnjakov, ki niso uporabni. 0 strupeni lepoti naših rek in mrtvih potokov je dovolj podatkov že v omenjeni Likarjevi knjigi, izdani pred osmimi leti, današnje stanje pa je še slabše. Vse usnjarne, tekstilna, papirna in kemična industrija, galvan-ski obrati, živinorejske farme, komunalne odplake, celo živilska in farmacevtska industrija so še naprej najhujši onesnaževalci voda. In vse dokler bomo pojmovali, da so npr. v ,,Konusu" dobri gospodarji (Delo, 31. 1. 1984), ker izvo-zijp 90 odstotkov svoje usnjene konfekcije ter dajejo denar tudi za ,,druge razvojne težnje in potrebe v občini", se stanje voda ne bo izboljša-lo. Kajn tovarna usnja Konus v Slovenskih Konjicah nima čistilnih naprav in spušča svoje odpadne vode neposredno v Dravin[o in je njihov vpliv opaziti vse do Vidma ob Sčavnici. Med temi strupi je tudi nekakšna kemikalija (lateks) zaradi katere se ribam lepijo škrge! To seveda ne piše v citirani notici. ,,Ponosni" smo tudi na nedavno zgrajeni obrat Industrije usnja na Vrhniki (DELO, 28. 12. 1983), tovarna je med velikimi izvozniki na konvertibilnoobmoč-je, Ljubljanica pa vsaj 4 km že dolgo teče mrtva zaradi njene odpadnih vod. Ponosni smo na naše svetovno znano podjetje ,,Elan", a mižimo na obe očesi, ko pri vasi Vrbnje na Gorenjskem spušča vse nepreČiščene tehnološke odplake svojih lakirnic v tla! Kje se nabirajo, še ne vemo, a nabirajo se. Naj povem, da je v vsej Jugoslaviji znan samo en primer, da je neko sodišče (okrožncM gospodarsko sodišče v Leskovcu) prepovedalo obratovanje tovarni papirja v Vladi-činem Hanu, ker je s svojim obratovanjem zastrupljala Južno Moravo; In hvalimo se npr. tudi s farmo v Ihanu (DELO 1. 6. 1983), njeni strokovnjaki da so opravili pionirsko delo v raz-voju tehnologije pri vzreji prašičev, saj jih bodo letno vzredili kar 85.000 in to tehnologijo tudi izvozili v vzhodne države! O tako povečanem stranskem produktu te proizvodnje, ki že leta prispeva svoj delež k mrtvi Kamniški Bistrici, pa obvestilo molči. Da pa vzhodne države nekriti-čno prevzemajo tako tehnologijo, nas ne čudi, saj je znano, da se ne odlikujejo po zaščiti svo-jega okolja. Naša organizacija meni, da je pove-čevanje in razširjanje takih industrij, ki s svojimi stranskimi proizvodi uničujejo dobrine sploš-nega družbenega pomena, samo nadaljevanje ustvarjanja novih ekoloških žarišč. Osebno mislim, da organiziranega varstva okolja v samoupravni socialistični družbi sploh ne bi bilo treba, če bi se izvajala ustavna in zakonska dolo-čila, če bi od besed prešli k dejanjem. Zeio je razširjena miselnost, da je treba biti pri priza-devanjih za varstvo okolja strpen, češ da se nič ne da doseči čez noč in da se daleč pride tudi z majhnimi koraki! Predvsem je res, da se onesna-žuje z velikanskimi koraki in tože dolgo časa in da se zakonitosti ne da uveljavljati postopoma in počasi. Dejstvo je, da najbolj uspešne delovne organizacije nič ali skoraj nič ne dajejo za var-stvo kolja. Opravičil za to je veliko: od visokih družbe-nih dajatev do neučinkovitih čistilnih naprav. V isti sapi se sicer poudarja, da naj bo varstvo okolja enakopravno obravnavano v vseh razvoj-nih načrtih, a v praksi za to ni denarja. Tako se že leta vrtimo v začaranem krogu in ugotav-Ijamo, da bi, če bi, ko bi. Sprašujem se, kaj se bo moralo zgoditi, da sfe bo pri nas resnično spremenil odnos do elementamih virov življe-nja: zraka, vode inzemlje. TRIBUNA: Mogoče je trenutno najbolj pere-če vprašanje zdrave pitne vode. Ali drži podatek da je samo še 5 % slovenskih rek čistih in da smo po količini zdrave pitne vode na prebivalca na slabšem kot v Alžiriji? Bizjak: Tega ne vem, bpjim se, da je to res. Vem pa, da so pristojne službe nedavno ugoto-vile, da je edini večji vodni izvir Krupa pri Semiču z zmogljivostjo do 6.000 I vode na sekundo povsem neuporaben zaradi nerazgra-dljivih substanc (polikloriranih bifenilov, znanih predvsem pod tovarniško oznako askareli-pira-len), ki jih spušča obrat ISKRE zaradi proiz-vodnje kondenzatorjev, ki jih uspešno izvažajo v svet, saj je njihova proizvodnja prepovepdana v vsehdržavah EGS (razen v Franciji). Kot vidite, je interes podjetja najpomembnejši. Ne vem, kako je v tem primeru ukrepal republiški sani-tarni inšpektor, a izvir Krupa teče v Lahinjo, ta pa se zliva v Kolpo! Pravijo, da bifenili povzro-čajo raka na jetrih, da je sanacija sicer možna, a strahovito draga. TRIBUNA: Vode sozakonsko zaščitene. Toda tiste, ki spuščajo odplake, ponavadi obsodijo na simbolične kazni. Nimamo tudi posebnih vodovodov za tehnološke vode, tako, da pitno vodo uporablja tudi industrija, čistilne naprave so redke, še tiste, ki so, sb v glavnem neustrezne ali pa zaradi pomanjkanja sredstev ne obratujejo. Ali lahko naštejete nekaj pozi-tivnih primerov, kjer so probleme razrešili? Bizjak: Nedavno so uspešno uvedli novo čistiino napravo, ki je še v I. fazi, v tovarni Djuro Salaj v Krškem. Izračunali so, da bodo iz njihovih odpadnih vod pridobili 2.000 m3 lesa. Ob istočasnem varstvu voda bodo tako prido-bivali še dohodek. To je uspeh in želim si, da bi to tudi ostal. Čistilne naprave uvajajo tudi v pivovarni Union in še kje. Sicer je mehansko bioloških čistilnifr naprav vSloveniji preko 120, a velika večina jih nedeluje. Vzroki sorazlični: slabi projekti, napačna oprema, preobreme-njenost, nepravilno upravljanje itd. Skupni imenovalec je neodgovornost, sprenevedanje, pogosto tudi projektantskih organizacij. Sicer pa ni tako malo primerov, ko obratujejo kar brez vodnogospodarskega soglasja, kar velja celo za novi Dom tiska ČGP DELO, ki svoje nečisto-če spušča kar v kanalizacijo. Stiribarvni tisk pa vsebuje več težkih kovin, predvsem kadmij! TRIBUNA: Kaj lahko poveste o zaščiti pred težkimi kovinami, kislim dežjem, pretirani uporabi pesticidov itd? Bizjak: To so hudi problemi, ta onesnaženja prehajajo preko meja, povzročamo jih tudi doma. Ustava nam jamči zdravužjvljenje v zdra-vem okolju. Okolje pa je naša domovina, umazane domovine pa se sramujemo, zdravo in lepo jo moramo ohranjati tudi našim potom-cem. Naj omenim^da je ekološka zavednost tudi del patriotizma, ki bi ga morali bolj vzpodbujati in podpirati, predvsem pa kaznovati krivce. Z vso ostrino se postavlja v naši družbi vprašanje zakonitosti in spoštovanja predpisov sploh. Stališče naše organizacije je, da nobeno podjetje, občina, niti republika ne bi smela gaditi in vlagati denarja v nove investicije, dokler ne reši temeljnih žarišč onesnaževanja na svojem območju. Pri nas pa ne znamo, ali ne moremo, ali nočemo začeti reševati niti takega problema kot jc soljenje cest. Ekološko osveščeni si v tem pogledu oddahnemo, ko je zima mimo. Takrat je tudi konec srhljivih> pozivov, celo na naslovni strani 0ELA, kako ,,bi potrebovali še 5.000 ton soli za posipanje" ali ,,da v skladiščih čaka na zimo še 2.015 ton soli". Komunalno podjetje Ljubljana smo obvestili že lani (DELU pa predlagali organizacijo okrogle mize) o ugoto-vitvah Zveznega urada za okolje v ZRN o uniču-jočem vplivu soli na asfaltne prevleke #na drevje, motorna vozila, na korozijo mostov, da Ikode na obutvi niti ne omenjam. V večini evropskih držav so posipavanje s soljo že prepo-Vedali, mi pa pozivamo hišne svete, naj si jo pravočasno nabavijo. Tako vzgajamo v praksi. težko mi je, da dajem za vzgled zahodne ilržave, ki uvajajo ekološko usmerjeno zimsko službo, ki stranske ceste posipava s peskom, na (lavnih cestah soljenje zmanjšuje, na pešpoteh pa prepoveduje! Tam tudi že razmišljajo o ?niževanju količine svinca v bencinu oz. njegovi popolni odstranitvi, pri čmer bodo nato lahko vgradili filtre v avtomobile za očiščenje izpušnih blinov. ZRN namerava ta problem rešiti do leta 986. Bomo lahko potem tujcem z vgrajenimi filtri prodajali na posebnih črpalkah bencin brez i/inca? TRIBUNA; Tudi po količini obdelovalne zemlje smo na dnu evropske lestvice. Kako je s tem? Bizjak: Od konca vojne smo zazidali in s tem za vedno izgubili 54.000 hektarjev najboljše zemlje. Naravi pa je potrebno sto do štiristo let za to, da ustvari samo deset milimetrov plodne zemlje! V primerjavi z Evropo imamo danes komaj 0,12 hektara na prebivalca in nad tem dejstvom bi se morali zamisliti. Interventni zakon o varstvu kmetijskih zemljišč je dokaj učinkovito zaščitil obdelovalno zemljo, vendar so v pripravi sedaj kar štirje novi zakonski predlogi o urejanju prostora, ki pa po mojem mnenju pomenijo kapitulacijo pred pritiski občin in investitorjev v njih, ki s pozidavo na ravninah polnijo vedno prazne blagajne. Dolgo-ročno se žal še vedno ne razmišlja. Zemlja pa je nacionalna vrednota. TRIBUNA: Energetska kriza je sprožila tudi polemično debato v Cankarjevem domu, kjer so varstveniki okolja dobro branili svoje barve. Je bil vsaj napodročju enegetike kot perma-nentnemekol. problemu storjen korak naprej? Bizjak: Da, zelo smo veseli družbene odloč-itve (končno smo jo pričakali) o gradnji hidroele-ktrarn na Savi in Muri. Organizacija se je leta zavzemala, da se hidroenergetsko izrabi Sava in to od Kranja navzdol do hrvaške meje, s čimer bi pridobili poldrugo milijardo kWh elektrike, istočasno pa smo argumentirano branili vsak poseg v Sočo, Idrijco, Radovno, Cerkniško jezero, Planinsko polje, tudi postavitvi hidroele-ktrarne pri Radovljici nasprotujemo. Sicer pa b: take študije morali obsoditi, ker niso sektorsko usklajene in ne obravnavajo vseh drugih posledic posega v prostor, nato pa se gradnje izsiljujejo, češ da je bilo za študijo zapravljeno veliko denarja. Strokovnjaki v naših vrstah vztrajajo, da se najprej celovito ovrednoti pomen naših voda ob sodelovanju strokovnjakov vseh sektorjev (profilov) in to s stališča varovanja naše naravne dediščine, turističnega pomena, ekološkega vrednotenja in v^dnogospodarske koristi. Le tako bi se izognili nepotrebnemu trošenju denarja in vsem nesporazumom. Zavzemamo se tudi za gradnjo malih vodnih elektrarn, ki niso nikakršni ,,kavni miinčki", pač pa lahko mnogo pomenijo posameznikom, še posebej pa družbi s stališča splošnega Ijud-skega odpora ali velikih izpadov elek. omrežja. Postavljati pa jih je treba strokovno in s posluhom za okolja, tako kot že delujejo pri nekaterih posameznikih v Trenti. Odločno pa nasprotujemo postavitvi malih hidroelektrarn v soteskah kot je npr. Pekel pri Borovnici, ki je naravni spomenik I. kategorije. Prav neverjetno je, kaj nekaterim posameznikom pride na misel!! TRIBUNA: Za izčrpne odgovore se vam, tov. Bizjak iskreno zahvaljujemo. >5 8 © o a o. Glavri! očitek, ki leti na ekološko gibanje je, da gre v ekologiji za nekaj takega, kot je hrepenenje po čisti oz. nedotaknjeni naravi ah okolju. Sem in tja se tudi zgodi, da celogi-banje samo prične verjeti takemu očitku in si ?ačne domišljati, da je poklicano, da se po-stavi v bran in prihiti na pomoč nebogljeni m brezobzirnosti prepuščeni naravi, ki se ven-dar ne more braniti sama. In naj se za ekolo-gijo še tako vleče resentiment hrabrega in sočutnega postavljanja na stran tistega, ki je nemočen in ponižan, onečaščen, onesna-žen itd., kar je običajen izraz za polucijo, se vendar to gibanje neogibno trezni z vsakim praktičnim korakom, ki ga naredi. Kajti če danes na farmi prašičev, kot je znano, en prašič toliko »onesnaži« okolje kot štirje Iju-dje v mestu, in je splošno znano, da so tudi prašičje farme žarišča polucije, je mogoče izvesti od tod jasen sklep: prašič je lahko na prašičjih farmah vir onesnaževanja okolja, ne zato, ker bi bilo to kakor koli povezano z njegovo prašičjo naravo, ne zato, ker bi bilo na njem kaj prašičjega, ampak zato, ker so ga Ijudje postavili na farrpi v takšne razmere, da ne more drugače, kakor da svinja reke in potoke, m jih spremeni v strupene kloake. Ker je pri kmetu, ki je imel v hlevu tega istega prašiča, ta skupaj z njim samim dajal za polja koristen gnoj, je mogoče samo sklepati, da šele v določenem načinu proizvodnje praši-čev, namreč industrijski proizvodnji oz. proi-zvodnji prašičev kot blaga, postane ta ža-rišče polucije. Polucija torej ni fenomen, ki je posebej povezan z naravo, ta je le medij nje-nega širjenja, njeni izvori so v družbi.. Polucija torej ne izvira iz življenjskega na-čina prašičev samih, kakršni so po naravi, po svojem rojstvu ali bolje skotitvi, ampak iz orga-nizacije, v katero so jih spravili Ijudje, torej iz družbene organizacije. To pa pomeni, da ekološko gibanje ne more imeti za svoj predmet nedotaknjene narave, za katero bi se borilo in častno krvavelo ali pa bi se zanjo samo lasalo ali pa morebiti ceio samo prere-kalo, ker je tu predmet spora lahko le takšna ali drugačna družbena organizacija in pove-zanost ne prašičev, ampak Ijudi, torej oblika (proizvodnja) življenjskih sredstev Ijudi. Ali natančneje rečeno: le v iluzijah o ekologiji gre za probleme narave, dejansko so to družbeni problemi. To pa samo pomeni, da ekologija nimr nobenega čisto svojega predmeta ali varovanca, ki bi nanj budno pa-zila, da mu kdo iz porednosti ali celo zlobe ne bi storil česa žalega, ampak da so predmet njene pozornosti in njenega interesa dolo-čena družbena razmerja in pobližje njihove patološke oblike, ki edine dobijo jasen izraz v onesnaženju narave in okolja oz. poluciji. Če smo tu govorih o prašičih in farmah prašičev kot ekoloških bombah, ki nastajajo šele v do-ločenih oblikah proizvodnje ali v določenih oblikah družbene organizacije proizvodnje prašičev, pa bi prav tako lahko govorili npr. o uranu, svincu, azbestu, premogu, živem srebru itn. itn., ki prav tako kot gnojnica s prašičjih farm šele v določeni obliki produk-cije in torej z določenim družbenim načinom Ijajo te ekološko gibanje? Tu ne gre ie za mestne in občinske birokratske aparate, ki so pač brezdušni, kakršne so pač lokalne bi-rokracije. Še več vprašanj je mogoče posta-viti temu predlogu, vendar ta vprašanja prav tako ne peljejo do odgovora, kot že sam predlog ne. Tudi vsako zatrjevanje, da je ta predlog naiven, nerealen, se pravi utopisti-čen, debilen itn., pomeni samo, da ga z zani-kanjem še povzdigujemo. Zato je treba nasprotno predpostaviti nekaj nemogočega, namreč, kaj bi se zgodi-lo, če bi se vendarle ravnali po njem in bi ga začeli uresničevati. Reke.-recimo Savo, bi torej čistili od izvira do izliva in prvo leto, re-cimo letos, bi očistili prvih deset kilometrov, naslednje leto drugih deset itn. Stvar bi ne šla brez težav, saj ta predlog, ki je prišel iz Beograda, gotovo ni brez mitoloških sledi predstav o Slovencih, ki zmorejo tudi tisto, kar bi sicer lahko počeli le bogovi, torej nekaj, kar je komaj mogoče. Ampak recimo, da bi vse to zmogli. V treh letih bi tako očistili npr. Savo že do Kranja. Kaj pa bi to pomeni-lo?Gotovo je, da bi morali nehati z sedanjo prakso, da vsakdo vodo, ki jo porabi za pitje, umivanje, pranje, napajanje živine in še zla-sti za proizvodnjo v železarni ali v tovarni smuči Elan itn., preprosto spusti nazaj v naj-bližji potok ali reko. Vso to vodo bi bilo treba kemično in bicloško povsem očistiti, da bi tekla nazaj v Savo kot bister studenec. Ali si ne bi bilo lepo predstavljati , kako žubori bi-ster studenec iz železarne Jesenice ali rud-nikov premoga v Zasavju nazaj v Savo? Vse to je tehnično celo skoraj izvedljivo. Vendar ne bi ostalo brez ekonomskih posledic. Že-lezarna in vsa druga industrijska podjetja, ki iz dneva v dan potrebujejo vodo skoraj tako kot žejni v puščavi, bi morala od tistega dne ali leta, ko bi jih zajela magična meja čišče-nja Save od izvira do izliva, opustiti vse druge investicije in nakupe tehnične opreme razen tistih za čiščenje vode. In če bi se z vsem tem nabralo še premalo denarja, bi morala zmanjšati plače delavcem in če še to ne bi pomagalo, bi morala opustiti tisto proi-zvodnjo, npr. železa in jekla, katerih \< od-padne vode s premalo denarja za investicije v čistilne naprave ne bi mogla očistiti. Pri-bližno tako bi bilo tudi v vseh tovarnah in obrtnih delavnicah, celo pralnicah avtomobi-lov in čistilnicah perila, pa seveda v občinah in mestih, kjer so še včeraj in danes kloake vodile naravnost v reke. Od danes na jutri bi se življenjski stroški Ijudi, ki ne gledajo, kam teče umazana voda, polna pralnega praška in milnice, neznansko povišali, kakor bi se tudi povišali proizvodni stroški v tovarnah in industrijskih delavnicah. In pokazalo bi se, da vse te tovarne in delavnice, ki so do danes komaj držale sapo v konkurenčnem boju s proizvajalci istih izdelkov na doma-čem trgu in v svetu, lahko zaprejo duri in uki-nejo delovna mesta, če bo vse to le preglasil hrup ob svečanih proslavah, ko bo kristalni studenec pritekel od železame ali tovarne smuči Elan, ali Termike Škofja Loka ali za-savskih rudnikov itn. itn.. Vendar bi ne bilo nič bolj napačnega, kot če bi zdaj industrijo nasploh postavili pred sodni tron ekologije ali pa vsaj na ekološki sramotilni steber. Tako se sicer v polemikah z ekologi radi prezentirajo zagovorniki polu-cije in reprezentanti nebrzdanih interesov kapitala. Toda to ni pravilo, ampak izjema, v boju z ekološkim gibanjem, čeprav so to oš-pice, ki jih to gibanje tudi še ni povsem pre-bolelo, čeprav je tudi ta iluzija zanj le stran-skega pomena. Bolj kot ekološko gibanje bdi nad moralo industrije v ekoloških vprašanjih spet ta industrija sama. Kajti tu smo na idealnem področju nelojalne konkurence med različnimi industrijskimi podjetji. Če je namreč znano, da je mogoče proizvajati brez uporabe čistilnih naprav ceneje kot z njimi, potem bo vsak podjetnik težil k temu, da bo tudi v vprašanjih varstva narave in okolja minimiziral stroške in maksimiral do-hodke. To vodi k temu, da pomembne tovar-ne, npr. v Celju, od enajstih zvečer do petih zjutraj proizvajajo s vso silo tiste izdelke, pri katerih nastaja največ strupenih plinov, ki jih spuščajo v dimnike, čez dan pa spoštujejo potrebo, da je treba zmanjšati zastrupljanje zraka in vode. Seveda je oblik minimiziranja stroškov na račun narave in okolja toliko kot samih tehnoloških postopkov. Da pa bi ven-dar na tem področju ne vladal zakon džungle ali zakon divjega zahoda, se je povsod po svetu uveljavila zakonodaja o varstvu okolja, ki določa maksimalne stopnje onesnaževa-1 nja, ki so še dopustne. Seveda tudi ta zako-nodaja ni napisana po človeški meri, npr. ko-likor žvepla lahko človek vdihne v mestu s smogom, kakršnoje npr. Ljubljana, ali ste-klenih vlaken v okolici Termike v Škofji Loki, ali koliko bakterij in težkih kovin lahko spije s pitno vodo, kajti takšna mera dopustnosti, neškodljivosti ali kakor jo že imenujejo, ni nič drugega kot fantazma, ki omogoča legalno, se pravi družbeno priznano in dopustno po-lucijo. Toda ta fantazma ima svojo družbeno utemeljenost in upravičenost, kajti industriji sami in reprezentantom tehnoloških proce-sov omogoča, da njihovi predstavniki v ra-zličnih upravnih aparatih kontrolirajo konku-renco in s tem dosežejo izenačenost ne to-liko stopnje polucije, ta je samo ideološki alibi za birokratski poseg, ampak profitne stopnje, se pravi stroškov posamezne proi-zvodnje, v katero neogibno spadajo tudi stroški za varstvo narave, ki se jim pač ne da izogniti. Funkcija različnih inšpekcij, svetov, komitejev za varstvo okolja, je torej ravno v tem, da regulirajo konkurenco pri onesnaže-vanju okolja oz. da onemogočajo nelojalno konkurenco na tem področju in s tem jasne in trdne ternelje proizvodnje ali, kot se to obi-čajno imenuje, ekološke pogoje gospodar-jenja, ki so prav tako neogibni kot devizni, bančni itn... Pravo na' področju ekologije nima nobene samostojnosti. Videli smo, da je samo direk-ten izraz produkcijskih razmerij ali, kot smo rekli, ekoloških pogojev gospodarjenja, da uporabimo običajno ideološko sankcijsko dignjenih v togo pravno formo, ki jih je sam gstvaril. Kajti denunciacija polucijsko inten-zivnih tehnoloških postopkov tudi čez dr-žavne meje je podlaga za njihovo spremi-njanje in torej eden od pogojev, da je mo-goče v te države prodajati tudi ekološko manj problematične tehnološke postopke, žato je treba strašiti pred ekoioško bolj pro-blematičnimi. Ker je poludja neposreden izraz samih produkcijskih razmerij, spada v sfero tistega, kar se v fiiozofiji imenuje transcendentalni pogoji čiovekove eksistence. To pomeni, da ni nekaj, kar bi bilo neposredno čutno pre-^erljivo, čeprav so njene posledice vselej Itonec koncev nekaj otipljivega in oprijemiji-yega. Ker nuklearnega sevanja ni mogoče iegistrirati neposredno z vidom, tipom, slu-hom, okusom ali vohom, temveč šele nje-<}ove definitivne posledice v obliki organskih poškodb, to pa v širšem smislu velja za vso polucijo, tudi vsakršno njeno registriranje ni ^ekaj, kar bi bilo mogoče prepustiti zdra-\iemu razumu in drugim človeškim priroje-rjim lastnostipn, kot so smisel za poštenost, doveška rahločutnost itn. Ekologija ni mo-coča brez posredovanja znanosti, in sicer tiko kar zadeva produkcije polucije kot nje-rega odpravljanja. Znanost, tako naravo-s ovje kot družboslovje, pa v to razmerje ne vstopa nedotaknjena, ampak obremenjena 2 vsem, kar je spremljalo njeno rojstvo, njeno i;:oblikovanje in njen aktualni družbeni sta-tis. Naj se še tako dela, da svoj živi dan ni lluzije zahodnih mirovnih gibanj o uresni-čitvi podobne zadeve na Vzhodu se upepeli ob vprašanju: ali bi lahko mirovno gibanje, nastalo na Vzhodu, neposredno vplivalo na družbene zadeve ali pa se lahko degenerira samo v državno-financirani piknik? Uradne mirovne organizacije so v popolnosti del strategije državnih interesov in tako deležne minimalne podpore družbe. V SZ so in ver-jetno vedno bodo obstajali posamezniki, ki poskušajo sprožiti odkrito kampanjo za bila-teralno atomsko razorožitev, vendar zadeva ne gre dalj od obsodbe, argumentirane s »klevetanjem socialistične države«. Njihova aktivnost nima širše podpore. V Vzhodni Nemčiji obstaja. . mirovnogibanje| religiozne narave, slabotno, vendar ne brez podpore določenih slojev, ki se spogledujejo z vladajočo ideologijo. Je pacifistično v stro-gem pomenu in ne specializirano protiatom-sko. Njihova narava delovanja ustreza vzhodnodržavnim željam; kajti medtem, ko imenujejo zahodno trpanje arzenalov z atomsko navlako eksekucija miru, svoje identične motivacije imenujejo promocijap globalnega miru. Uradna mirovna aparatur celo v hipotetičnem scenariju ne bi prepoz-1 nala, da je tudi sovjetsko oboroževanje po-tencialni izvor grožnj6. V Romuniji država sama igra mirovno gi-banje v nezmotljivem »beigeschmacku« du-najskih operet; vloga takšnega mirovnega gibanja se odvija po strogi orkestraciji in cen-tralno vodenem scenariju. Mirovno gibanje morabiti zares mirno. Madžarskaje »zopet«, »tradicionalno«, »odprta« in »ekstremno in-ventivna«. V državi obstaja mirovni mutant, ki ni ne državen, ne docela avtonomen. Skupni merljivi kvantum teh gibanj {»neodvisnih«) je njihov pacifizem, posebno religiozna inačica pacifizma. V dokumentu, k,' ad je izdalo »neodvisno mirovno gibanje na Madžarskem«, se lahko s skepso prebe-re: »Medtem ko se je študentsko gibanje uk-varjalo izrecno z razorožitvijo, religiozne skupine, imenovane temeljne skupnosti, za-vračajo militarizem v celoti. Potem ko so se prvič pojavile v 60 letih, so se razširile po vsej Madžarski. Sedaj obstaja približno 300 takšnih skupnosti, vsaka šteje 20-40 oseb. Usmerjene so zoper militarizem in iščejo ci-vilno alternativo vojaški službi. So pravi paci-fisti in posebno popularni med katoliki.« (F. Koszegi jn E.P. Thompson: The New Hun-garian Peace Movement; London 1982, str. 12). Takšna verzija mirovnega gibanja je edina alternativa ali substitut za mirovna gi-banja na Zahodu. Pojav takšnih gibanj je možen, ko militari-zacija vsakdanjegaživljenja postane nezno-sna. Dežela par exce!lence za takšen trend je Nemška Demokratična Republika, v kateri se prelivajo stare pruske tradicije in sovjetski avtoritarizem.O problemih miru pravi Reso-lucija provincialne cerkve v Halleju: »Razu-memo, da je obramba naše države velikega pomena. Vendar smo proti militarističnim nastopom v družbi na vseh ravneh: od voja-ških parad do otroških vrtcev. Vse to re- snično ne prispeva k vamosti in prihodnosti našega življenja. Rezultat je samo usrnerja-nje v naslednjo vojno in v še večjo posluš-nost, to pa je daleč od kreativnega oblikova-nja miru.« (Friedensbevvegung in der DDR; Hattingen, 1982, str. 207) Kakšna je lahko in bi lahko bila fizionomija takšnih pacifističnih gibanj? Prvo je njihova religioznost in nepolitičnost. Njihov religiozni karakter je bolj ali manj neizogiben: kajti to je ena redkih privolitev »socialistične države« v njenih liberalnih obdobjih, kQje pripravljena sprejeti nedolžno divide et impera zame-njavo za naraščajočo militarizacijo. Nepoii-tični karakter gibanja je očiten iz zgornjega vzhodnonemškega citata. Ne gre pa posplo-ševati tistega, kar se v dokumentu misii in kar se predlaga. Biti usmerjen le v zavrača-nje nasilja, abstrahiran od vseh ostalih poli-tičnih zadev, pomeni biti hrom pri vsakem vpiivanju oa državno strategijo. Oleg Ljubimirov proizvodnje postanejo ekološki dinamit v obliki radioktivnih odpadkov nuklearnih elek-trarn, ko gre za uran, svinčenih avtomobil-skih izpušnih plinov, ko gre za svinec, azbestnega prahu v tovarnah, ki proizvajajo azbestne izdelke ali pri njihovi uporabi, žve-plenih in drugih plinov pn proizvodnji elek-tnčne energije, z žveplom pomešanega premoga itn., kar so vse oblike danes še običajne proizvodnje. Kljub strašenju, da so vse te substance že v svoji naravni obliki ne-varne, sevajoče itn., je vendar nedvomno, da so po naravi prav toliko nevarne, kot gnojnica na kmečkem gnojišču. Nekaten pa ekologiji, fako v njej sami kot med njemmi nasprotniki, pripisujejo, na njej hvalijo, ali pa ji očitajo, da ji gre za čistost, se pravi za lepoto narave, se pravi, da je na-rava že sama po sebi nekaj lepega, zdaj pa se pojavijo hudobneži, ki so ji vzeli njeno snažnost in jo onesnažili. To pomeni, da je ekologija neka estetika, hrepenenje, boj in varstvo lepote narave. Estetskega motiva ekološkega gibanja ni mogoče odmisliti, nujno pa je odpraviti nesporazume oz. ideo-loške mistifikacije, ki so z njim povezane in ki samo kažejo, da so znaki otroške bolezm ekologije. Narava sama po sebi prav tako ni nič lepega, ampak je lepa vselej šele z druž-bene distance, kot sploh šele s te distance eksistira kot nekaj ločenega od Ijudi. Vendar vse to ni nič samoumevnega. Celo na najvišjih vrhovih ekoioškega gibanja vse to še ni razjasnjeno. Tako je sekretar jugo-slovanske zveze za varstvo okolja dr. Mi!i-voje Todorovič, januarja v Beogradu izjavil, potem ko j^bila Zahodna Morava ponovno zastrupljena s fenolom: »V zvezi z varstvom Save ni kaj dosti skrivnosti. Bistveno je, da vsakdo stori svoj del posla pri sebi doma. Vendar se tisti, ki žive in delajo niže ob reki, nenehno boje, da jim zgornji' sosed ne bi pošiljal umazane vode. Mislim, da je pro-blem rešljiv. Zakaj se občine in mesta ob reki ne bi dogovorili takole: najprej zaščitirno npr. prvih 10 km, ki so onesnaženi, v Sloveniji. Brez tega bodo stvari še vedno tekle kot do-slej. Ali ni v interesu Ijudi, ki žive niže ob reki, da od tod dobivajo čisto vodo? Pri naslednjih desetih kilometrih bi seveda lahko sodelovali tudi tisti, ki so svoj problem že rešili...« (DELO, 28. 1. 1984, str. 1) »Na ta način, je bilo rečeno v juaoslovanski zvezi za varstvo okolja,« poroča naprej Delo, »pridobimo najmanj eno prednost. Če bi kaj takega ure-sničili, bi lahko rekli, da smo, npr. do !eta 1990 dobili toliko in toliko kilometrov čiste Save.« Pri tem predlogu ni mogoče spretjle-dati, da je podan s stališča, kakor da je v eko-loški problematiki vse jasno. Narava, torej recimo reke itn., j^ onesnažena, le zavi-hajmo rokave, pa jo bomo očistili. Kaj bi na-sprotno zapleteno razlagali, da tu sploh ne gre v prvi vrsti za problem čistoče, lepega, estetike. To pustimo tistim, ki ekološkemu gibanju nočejo nič dobrega, mi pa se končno držimo gesla: od besed k dejanjem. Vendar, kdo je tu pravzaprav mi? Očitno le mestne in občinske uprave na bregovih rek. Predstav- Ideja o postopnem očiščenju Save od izvira do iziiva, ki jo prepustimo zdaj njeni usodi, ni torej nič drugega kot pobožna želja, ki je povsem neuresničijiva. Kako pa si je potem lahko utrla pot na prve strani elitnih časopisov in v organizacijske vrhove jugo-slovanskega ekološkega gibanja?^ Čisto preprostp zato, ker k današnji ekološki si-tuaciji in za vzdrževanje razmer, takšnih kot so, neogibno spadajo določene iluzije in nji-hova funkcija je, da mišljenje in pomisleke ti-stih, ki jim vsakodnevno življenje postavlja problem za problemom, torej radovednost, odpeljejo stran od resničnih problemov in re-sničnih rešitev zanje. Če torej ugotavljamo, da nobene pobožne želje o čistih rekah in potokih, zraku in zemlji, ne bodo pripeljale do nobene spremembe današnje ekološke situacije, pa se postavlja vprašanje, kaj vendarle žene reševanje te problematike naprej. Če to niso potrebe Ijudi po pitni vodi, čistem zraku itn., ki jih zastopa ekološko gibanje, so to potrebe industrije, kajti ta tako kot Ijudje potrebuje čisto vodo, zrak itn.. in brez določenih naravnih pogojev ne more proizvajati. Klasičen primer je nu-klearka v Krškem, ki ni mogla prenesti vode, ki je poina celuloznih vlaken tekla iz papir-ruce Djuro Salaj, čeprav je mesto, kot je Za-greb, to lahko dolga leta prenašalo. Ker bi ta vlakna zamašila dovodne cevi za hladilne naprave v nuklearki, je bilo potrebno očistiti vodo, ki je tekla iz papirnice in to se je tudi zgodilo. Gonilna sila odpravljanja tistega, kar filistrsko imenujejo »onesnaženje nara-ve«, kakor da bi ne šlo za izpodkopavanje eksistenčnih pogojev Ijudi, je torej v osnovi prav tista industrija, ki to »onesnaževanje« producira. Ali natančneje, industrija je sama prisiljena v tisti meri investirati v »varstvo na-rave«, da lahko poteka sam proces proi-zvodnje in kakor je ta raznovrsten, toliko je raznovrstno tudi industrijsko varovanje na-rave. To je industrijski ekološki minimum, za katerega poskrbi industrija sama oz. tisti, ki vodijo tehnološke procese. In vendar je ta ekološki minimum tudi moralna in politična kategorija, ki je direkten izraz vsakokratnih družbenih razmer. V toliko ima celoten proi-zvodni proces v industriji ideološki značaj, kajti kakor je detajlna meja obremenjevanja delovne sile v proizvodnji vedno določena tudi moralno, namreč koliko časa lahko de-lavec npr. v železarni dela na dan pri tempe-raturi 80° C ali v prahu steklene volne, plinih strupenih lakov itn., tako je tudi detajina stopnja obremenjevanja narave, koliko bo spuščenih po odtočnem kanalu v reko težkih kovin in drugih bolj ali manj strupehih odplak, določena moralno. Tako se dogaja, da plini, ki »uidejo«-iz neke tovarne v Celju, na mah spremenijo barvo laka na avtomobilih, ki so parkirani v bližini, in je tovarna dolžna plačati ponovno barvanje in lakiranje avtomobilov v prvotno barvo, medtem ko ji ni treba odgo varjati za prebarvana pljuča bližnjih stano-valcev in mimoidočih pa seveda tudi v to-varni zaposlenih delavcev. formulacijo za legalno poiucijo, Zato ni pre-senetljivo, da se sem in tja iz ekološkega gi-banja izvijejo stokanje in obtožbe zaradi ne-verjetne brezbrižnosti in hladnokrvnosti ra-zličnih inšpekcij, svetov, komitejev in drugih birokratskih inštitucij, katerih dolžnost je, da bdijo nad spoštovanjem ekoloških pravnih norm in mirno zatiskajo oči tudi pred najbolj flagrantnimi oblikami polucije, kot je recimo primer 230 otrok v Škofji Loki, ki imajo ra-zlične bronhialne in pljučne bolezni in živijo ob tovarni Termika. Te inšpekcije, sveti in komiteji mirno izjavljajo, da se pač bron-hialne in sploh pljučne bolezni pojavljajo tudi drugod v Sloveniji in po svetu, čeprav tam ni Termike in da je torej vsako povezovanje čisto natolcevanje. Ta cinizem je samo ideo-loški izraz funkcije, ki jo te inštitucije imajo, medtem ko lahko zbujanje filantropskih ob-čutkov prepustijo svojim obrekovalcem v ekološkem gibanju. Kakor za pravne norme sploh, velja tudi za pravne predpise na področju ekologije, da je njihova veljavnost povezana z vsaj imagi-narnim sankcioniranjem. Vsaka država kot subjekt suverenosti uveljavlja svojo suvere-nost tudi pri predpisih o legalni poluciji, med-tem ko si kapital išče optimalne pogoje ne glede na politične in državne meje. To po-meni, da bo tisto proizvodnjo, ki je polucijsko intenzivna, prenesel v tisto državo, ki je in-tenzivno »onesnaževanje okolja« (še) lega-lizirala, v kateri ni odpora proti poluciji sploh, ali v katerih je ta odpor represivno zatrt. Po-lucijsko intenzivne industrije se zato selijo iz tistih držav, v katerih stroški za »varstvo oko-Ija« zaradi pravnih in političnih vzrokov in ekološko »osveščenih subjektov« inten-zivno naraščajo, v tiste, v katerih so ti proi-zvodni stroški nizki, hkrati pa je v njih na raz-polago cenena delovna sila in primerna proi-zvodna infrastruktura, energija itn. V ZDA je ta fenomen selitve polucijsko intenzivne in-dustrije omejen bolj na državne meje, v Evropi pa so te tradicionalno manjša ovira. Polucija torej ni mednarodni fenomen samo v tem smislu, da umazane vode in zrak ne spoštujejo državnih mej in navajajo eko-loško osveščene ekonomiste, da preraču-navajo, koliko je kakšna država polucije dru-gim podtaknila in koliko so je druge podta-knile njej. Tu gre v bistvu za nelegalne oblike mednarodne menjave pri »onesnaževanju okolja«, ki so nebistvene v primerjavi z legal-nimi oblikami, torej z neposredno selitvijo polucijsko intenzivnih industrij. Vendar pa to mednarodno gibanje kapitala k tistim pro-dukcijskim pogojem, ki so razbremenjeni ekoloških proizvodnih stroškov, vendarle naleti na neke ovire in meje. Teh seveda ne postavljajo birokracije v interesu prebivai-cev, ki jih prezentirajo, tudi ne gospodarske korporacije, ki so avtohtone in torej že tradi-cionalno »uživajo« blagodati odsotnosti vi-sokih ekoloških proizvodnih stroškov, ampak sam kapital, ki polucijsko intenzivno industrijo žene \z države v državo, pač stran od neudobnih gospodarskih razmer, povz- srečala ne matere birokracije ne očeta kapi-lala, ji vendar ni lahko izviti se svoji usodi, ki je hotela, da je njuna produktivna sila. In hkrati je znanost obsojena na to, da mora hoditi pred zdravo človeško pametjo in nezmotljivim človeškim vidom, tipom, slu-hom, okusom in vonjem, ki nemočno tipajo za njo, ko je treba opredeliti, kaj je polucija in kaj zmoremo in moramo storiti v zvezi z njo. (se nadaljuje) Razprava na decembrski okrogli mizi v Cankarjevem domu o energiji je razkrila več perečih vprašanj. Pomudimo se na kratko ob enem izmed njih, čeprav je stranskega po-mena. Na takih razpravah se srečujemo z zagrizenimi nasprotniki jedrske energije. Gi-banje je zašlo k nam z Zahoda, predvsem iz Združenih držav in Zahodne Nemčije. To, da tudi Slovenci prebirajo tujo literaturo in ra-zmišljajo o stvareh, ki jih vznemirijo, je hvale vredno. Vprašanje pa je, ali si zares prizade-vajo misli presaditi v naše okolje in ali so za kaj takega dovolj doma v naravoslovju in tehniki. Da je nekritično prevzemanje tujih zgledov škodljivo, najbrž le malokdo dvomi. Zahodno gibanje, ki napaja tukajšnje na-sprotnike jedrske energije, sega od uteme-Ijenega odklanjanja jedrskega orožja in za-skrbljenosti za zdravo okolje do slepega strahu pred radioaktivnostjo in nerazumljive mržnje do jedrske energije ali celo do vsega, ' kar je povezano s tehniko. Ali morda pri nas ne prevzemajo sklepov zahodnih somišlje-nikov, ne da bi kritično premislili o ozadju? Naravoslovec ali tehnik se skrajno nerad zaplete v razpravo z nasprotniki jedrske energije. Vendar ni prav, če stoji ob strani, češ saj je vsako prepričevanje in dokazova-nje odveč. Tudi če nasprotnikov samih ni mogoče prepričati, je dobro navesti na-sprotne argumente, ki utegnejo odvrniti mo-rebitne pristaše. Zadnje čase precej razpravijajo o tem, kako naj ravnajo v takem primeru naravo-slovci in tehniki. Pri tem navajajo tudi svari-len zgied. Ameriški psiholog Immanuel Velikovsky je že 1950 izdal knjigo »Svetovi v trku« (»VVorlds in Collision«, prevod je izšei 1982 pri beograjski »Jugoslaviji«). V knjigi je razgrnil presenetljive misli, da naj bi bila Ve-nera nekdaj komet in se je gibala za Jupitro-vim tirom. Ko je prešla na sedanji tir med Merkurjem in Zemljo, je potovala mimo Zem-Ije in za en dan zaustavila njeno vrtenje, ra-zmaknila Rdeče morje itd. Večina ameriških astronomov je menila, da so trditve tako izvite iz trte, da o njih ni treba razpravljati. Nekateri so tudi na glas povedali. Manj pou-čeni bralci — ti so biii v večini, saj za branje zanimivih zgodb ni bilo treba kakega poseb-nega znanja — so po izjavah astronomov dobili vtis, da delajo Velikovskemu krivico in so se potegnili zanj. Njegove zamisli so po-stale tako veliko bolj popularne, kot bi kdo pričakoval, in še dandanes strašijo tudi v pi-smih bralcev v Physics Today. Iz tega se je mogoče nekaj naučiti. Še tako za lase privlečenih misli ne kaže odpraviti zviška. Treba se jih je skrbno lotiti in jih ovreči s splošno razumljivimi argumenti. Ve-nera je kamnit planet, medtem ko sestavljajo komete prah in drobni kristalčki. Komet ne more kar tako preiti z enega tira na drugega, itd. Po tem vzorcu je treba nasprotnikom jedr-ske energije poskusiti dopovedati dvoje: med razmerami pri nas in v zahodnih drža-vah je v marsikaterem pogledu velika razlika in zakonov fizike ne moremo prekršiti. Pri nas je elektrike in sploh energije premalo, kar smo občutili na lastni koži med »mrki«. Na Zahodu pa imajo elektrike in sploh ener-gije na ostajanje. Razvito gospodarstvo lahko povečuje dohodek in ustvarja nova de-lovna mesta brez znatne dodatne energijske porabe, na primer s tem, da postavlja v ospredje energijsko nezahtevne veje, kot je to elektronika. V nerazvitem in razdroblje-nem gospodarstvu pa je treba vložiti precej dodatne energije, če želimo povečati doho-dek in ustvariti nova delovna mesta. Gradnja elektrarn, med njimi tudi jedrskih elektrarn, ima tedaj pri nas popolnoma drugačno oza-dje kot na Zahodu. Razpravo te vrste otežkoča še to, da se v njej prepletajo razne stroke. Strokovnjak, ki je navajen govoriti samo o svoji stroki, je tedaj že vnaprej v slabšem položaju kot nekdo, ki udriha vsevprek. Zato so toliko pomembnejši čisto stro-kovni argumenti. Treba je izkoristiti prav vsako priložnost, da bi Ijudi bolje poučili o fi-ziki. Seveda tudi to ni lahko. Eden izmed trdih orehov je tako imenovani drugi zakon termodinamike. Po njem moramo dovajati toplotni elektrarni toploto pri višoki tempera-turi (od fosilnega ali jedrskega goriva) in od-vajati toploto pri nizki temperaturi (v hladil-nem stolpu ali.reki), da oddaja električno delo. Čim nižja je druga temperatura, tem več električnega dela elektrarna odda. Zato I navadno izberemo najnižjo smiselno tempe-raturo, zato pa oddane toplote ni mogoče izkoristiti za ogrevanje stanovanj. To je mo-goče doseči le, če žrtvujemo nekaj električ-nega dela in izberemo na izhodu nekoliko višjo temperaturo (uporabimo protitlačno turbino, v kateri se para ne razpne do kraja, aii odjemno turbino, v kateri odvedemo del pare, preden se je razpel do kraja). S prete-htanim in dolgotrajnim prepričevanjem bo morda mogoče doseči, da bodo občani kri-tično in samostojno razmišljali in ne bodo nasedali gestom, čeprav se zdijo na prvi po-gled kar zapeljiva. Ždravo okolje, ki nas skrbi vse, pa je mogoče varovati, ne da bi se od-povedali gradnji jedrskih elektrarn. Janez Strnad PONATIS IZ NOVIC št. 1 INŠTITUTA »JOŽEF STEFAN« m nastopiti proti •¦nasprotnikojai iluziia mi fc^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^T" ekolosiie kremeliski rooaKi V DIDII mirni Delež narodnega dohodka za usrnerjeno izobraževanje neusmiljeno pada. Dejavnost univerzitetnih' delavcev je slabo plačana. PlSi naj dobijo le vlogo koordinatorja izobraževal-nega procesa. Stanje glede opreme je ponekod tako porazno, da bi morali ukiniti nekatere smeri. Pogovor s prorektorjem Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, tovarišem prof. dr. Andre-jem Martinčičem, o finančnih vprašanjih Uni-verze in njene reforme. K ko se financira dejavnost Univerze? MARTINČIČ: Pedagoško in znanstveno-razi-skovalno delo dobiva sredstva iz treh virov: — pedagoško delo se financira preko ISS (Izo-braževalna skupnost Slovenije) — znanstveno in raziskovalno delo se financira preko RSS (Raziskovalna skupndst Slove-nije) — z neposredno svobodno menjavo dela (gre za izdelovanje različnih ekspertiz, reševanje določenih problemov izključno za tekoče potrebe določenih tovarn in drugih uporab-nikov). Procent posameznih virov je na VDO zelo različen. Lahko rečemo, da se delež ki odpade na ISS, pri veliki večini fakultet procentualno zmanjšuje. Marsikje je padel pod 50 %. Pri financiranju pedagoških delavcev bi moraio obstajati neko (so)razmerje med navedenimi viri in zato tudi (so)razmerje med dejavnostmi. Tu mislim predvsem na delež neposredne svobodne menjave dela, ki vodi v rutinske posle in zato ne bi smela preseči neke določene količine (goto-vo bi ta delež ne smel biti večji od tretjine). Na to opozarjam zato, ker obstaja resna nevarnost, da postane posameznik, ki bi moral opravljati prvenstveno pedagoško in bazično znanstveno--raziskovalno delo, naveden servis. Denar se lahko na ta način sicer hitreje zasluži, vendar ie znanstveni in pedagoški lik univerzitetnih peda-goških delavcev prizadet. Pri nekaterih posa-meznikih je obseg tretje dejavnosti že pretiran. Na nivoju VDO pa seveda obseg neposredne svobodne menjave dela ni vprašljiv. Ker je faktor študent tako močno v ospred-ju, mnoge tehniške fakultete trdijo in dokazu-jejo, da sedanji sistem normativov in standardov favorizira družboslovne fakuletete oz. fakultete z velikim številom študentov. Na teh fakultetah pa je tudi pedagoški proces bolj enostaven kot na tehniških, kjer je zelo veliko eksperimen-talnega dela, praktičnih vaj ipd. Trudimo se, da bi letos ponovno preverili standarde in norma-tive in zagotovili ustrezno stopnjo enakosti pri financiranju vseh grupacij fakultet. Bi lahko kaj več povedali o teh normativih in standardih .. . MARTINČIČ: Najbolj pereč je normativ za pedagoško delo. Po njem mora učitelj opraviti 7 ur neposrednega pedagoškega dela v tednu, asis-tent pa 11 ur. Tisti, ki ne opravljajo tudi razis-kovalnega dela pa so dolžni nabrati od 12 do 16 (21) ur neposrednega pedagoškega dela. Misli-mo, da sta normativa 7 in 11 previsoka. Zagreb-ško vseučilišče ima normativa 4 in 7, beograjska univerza 4 in 8. To poudarjam zato, ker je šte-vilo ur predavanj povezano s kvaliteto peda-goškega dela. Pri tako velikem številu ur je tež-ko zahtevati vrhunsko kvaliteto. Hkrati pa je finaneno vrednotenje teh normativov izredno nizko. ISS sicer pokriva celotne dohodke. Šte-vilke (glej tabelo 3) pa kažejo, da dobijo zapo-sleni v visokem in višjem šolstvu bistveno manj dohodka kot njim ustrezni profili v gospodar-stvu. To je tisto, na podlagi česar trdimo, da je dejavnost univerzitetnih delavcev slabo plačana Treba bi bilo prevrednotiti normative, kar b bilo možno samo ob hkratni ^premembi deležč v narodnem dohodku, ki se odmerja za izobra ževanje. Vemo, da so možnosti omejene. Ven dar bi se morali tu preprosto odločiti: če želi mo imeti takšen obseg visokega in višjega šolstva kot ga imamo, se je enostavno treba zavedati, da to toliko in toliko stane. Standardi in normativi služijo danes izključ-no za razdeljevanje denarja, nimajo pa nobenega povratnega vpliva — da bi bili osnova za izračun stroškov za neko dejavnost. Izračun naj bi služil kot zahteva po določeni količini denarja, ki bi jo ISS in RSS morali dobiti. Sedaj pa je delež denarja, ki ga dobita ISS in RSS, v nekih krogih preprosto odrezan na podlagi presoje, koliko lahko družba da za to dejavnost. Od tu naprej nastopajo SIS, ki ta denar po takšnih kriterijih razdeljujejo nepo-srednim proizvajalcem v družbenih dejavnostih. Mehanizem pridobivanja denarja ni svobodna rnenjava dela, ampak še vedno proračunski sis-tem. Zato je SIS le razdeljevalnica denarja, ne pa mesto svobodne menjave dela. Kako Univerza ocenjuje vlogo PIS? bistvu gradimo celotno stabilizacijo prav na kadrih. Teh pa seveda ne more biti, če bomoše naprej deklarativno izjavljali, da imata izobra-ževanjl in znanost prioriteto, pri tem pa za to nič dali. Kdaj bomo lahko dobili novo univerzitetno poslopje? v v MARTINCIC: Stabilizacija se je v šolstvu pričela prej kot v gospodarstvu. Izobraževalna skupnost ni dobila dovolj denarja, zato so že nekaj let ukinjene vse investicije všolske objek-te. Letos je že tretje ieto, odkar ISS pokriva le polovico amortizacije po minimalnih odpisnih stapnjah. Manjše investicije v šolski prostor skušamo sedaj sami reševati z združevanjem amortizacije nepremičnin. V Mariboru in v Ljiibljani že teče razprava o Samoupravnem sporazumu o združevanju amortizacije nepre-milinin. S tem bo zagotovljen vir denarja za veČje adaptacije, ki presegajo trenutne zmož-nojti posameznih šol. Vendar to še zdaleč ni op imalna rešitev, je le izhod v sili. Z vsakim letpm, ko se podaljšuje zapora za investicije v nofe šolske objekte, se seveda rszmere zaostru-jei4»- Torej tudi s centralno družboslovno knjiž-nico ne bo še/iič? MARTINČIČ: Dokler bodo razmeretakšne je nerealno misliti na centralno družboslovno knjižnico, saj celo majhne razširitve CTK (teh-nične) ne morerrio ralizirati. Na Univerzi so bili primeri izkoriščanja^ študentske delovne moči. Kako je s tem v pred-V reformnih časih? MARTINČIČ: Govoricje zeloveliko, vendar o tem nimam konkretnih podatkov. Normalno je, da se študentje vključujejo v raziskovalno delo. To je eden od temeljev, ki poleg rednega študija pripomore oblikovati lik izobraženca. Kako pa so urejena f inančna vprašanja, pa je od fakulete do fakultete različno. Nekateri sodijo, da gre pri delitvi denarja za raziskovalno dejavnost za mafiozne razmere .. . MARTINČIC: Rekel sem že, da gre za zelo različne možnosti pri pridobivanju denarja v raziskovalni sferi. Seveda lahko tisti, ki mislijo, da so bili prikrajšani govorijo o mafijoznih raz-merah. Vendar prepuščam dokazovanje njim. Iz razpoložljivih pqdatkov je razvidno le, da so možnosti za pridobivanje denaFja pri Razisko-valni skupnosti Slovenije zelo neizenačene. Zato si na Univerzi prizadevamo, da bi sis-temsko povezali vire f inanciranja, tako da bi bil univerzitetni učitelj plačan le iz enega vira sred-stev. In za zaključek . .. MARTINCIČ: Mislim, da smo kot šahist, ki je v ,,cajtnotu". On deluje samo še sproti. Nima več dolgoročnega načrta, nima več časa, da bi razmišljal. Razlika je le v tem, da te partije ne smemo izgubiti. Zato se moramo kljub vsemu v tem položaju usmeriti tudi v dolgoročne rešitve. Zapisal: IGOR LUKŠIČ TABELA 3 PODATKI 0 SREDSTVIH V VVŠ 1983 I.Vrednost točke (bruto,bruto 2.Letna sredstva dohodka: -učitelj na visoki šoli z dr. -asistent na visoki šoli z mgr - učitelj na višji šoli z mgr. - asistent na višji šoli z mgr. -učitelj telesne vzgoje -tehnični delavec, laborant -učitelj tujega jezika -knjižnični delavec -snažilka doh.) 103,60 din. 466.200 din 420.090 din 420.120 din 420.000 din 389.280 din 264.600 din 420.120 din -389.290 din 124.374 din Če dana sredstva delimo z 12 in odšte-jemo 30%, bomo dobili boij predstavljive in primerljive številke — višino sredstev za OD (primer, učitelj z doktoratom na visoki šoli - OD = 28106, snažilka - OD = 7254,8!) Koiiko sredstev družba v zadnjih letih na-menja Univerzi? MARTINČIČ: Podatki (glej tabelo 1) kaže-jo, da delež narodnega dohodka za usmerjeno izobraževanje pada. Istočasno pa v tenvokviru pada delež sredstev za Univerzo. Z uvedbosred-njega usmerjenega. izobraževanja je bila finan-čna injekcija za uresničitev te reforme, seveda tudi na račun sredstev Univerze. Od 1980 je Univerza dobivala še manj sredstev, kot bi j:h sicer (glej tabelo 2). Delež Univerze pri financiranju iz sredstev RSS je izredno majhen. Na Univerzo odpade le približno 13% vsega denarja RSS, čeprav pred-stavlja Univerza največji znanstvenorazisko valni potencial, večji od samostojnih inštitu-tov. Univerza je torej pri financiranju iz RSS v podrejenem položaju. Vemo, da so fakuttete plačane po glavi štu-denta... MARTINČIČ: Pri ISS so uveljavljeni t.i. standardi in normativi. Financirana je predvsem kvantiteta — program, ni pa nikjer zaobsežena kvaliteta. Tako je količina denarja, ki jo fakul-teta dobi, neposredno odvisna od števila študen-tov in števila ur. Trudimo se, da bi ta sistem dogradili in spremenili tako, da bo zajeta tudi kvaliteta dela. Pred očmi moramo imeti, da neka skupina pedagogov mora obstajati ne glede na številoštudentov. Po sedanjem sistemu lahko vsakoletna fluktuacija študentov zelo neugodno vpliva na finančni položaj določene šole. Teo-,retično bi sicer pedagog, ki nima dovolj peda-goških obveznosti, moral pač več delati v razi-skovalni sferi. Samo denarja, ki bi kompenziral primanjkljaj izobraževalnega denarja, ni. Nekaj srdstev se da dobiti z neposredno svobodno menjavo de!a, vendar je to odvisno od fakultete. Pa tudi na fakulteti so zelo različne možnosti za posameznike, da se ta denar dodatno dobi. Tako so fakultete prisiljene, da z denarjem, ki ga pridobijo z neposredno svobodno menjavo dela, pokrivajo bazalni metabolizem, ornovne (izobraževalne) dejavnosti. , MARTINČIČ: Posebne izobraževalne skup-nosti (PIS) pokrivajo določene smeri v izobra-ževalnem procesu: opravljajo koordinativno vlogo in tudi vlog financerja. Pred kratkim je bila narejena neka študija, ki postavlja, naj bi PIS imele izključno vlogo koordinatorja izobra-ževalnega procesa, ne pa tudi vlogo financerja. Razlog za tako mnenje je heterogenost kadrov na področjih, ki jih pokrivajo PlSi, PIS torej ni tisto, za kar je bil ustanovljen: biti orga-nizem, ki naj bi skrbel za reprodukcijo kadrov iz lastne stroke. Ob takem pojmovanju vloge PISov pa se postavlja istočasno tudi zahteva po enotni prispevni stopnji. Vprašljiva je tudi razmeroma močna razdro bijenost PISov. Zato se kažejo prizadevanja, da se sedanja organiziranost poenostavi. Kakšni so izgledi, da se bo Univerza vendarle dokopala do tuje literature in do tuje opreme? MARTINČIČ- Stvari so na tem področju do skrajnosti zaostrene. Z blokiranjem uvoza tuje literature in opreme Univerza vse bolj izgublja kontakt s svetom. Trudimo se, da bi letos vsaj vprašanje tuje literature sprafoli z dnevnega reda, kar pa je odvisno od celotnega ekonom-skega stanja v naši družbi. O uvozu opreme zaenkrat še ni veliko obetov. Ponekod je stanje glede literature predvsem pa opreme tako porazno, da bi nekatere smeri morali preprosto ukiniti, če bi na Univerzi naredili verifikacijo, kot je to bilo narejeno za srednje usmerjeno izobraževanje, če bi ugotavljali pogoje za oprav-Ijanje pedagoške in znanstveno-raziskovalne dejavnosti. Marsikje skorajda ne premorejo več kot tablo in kredo. Torej bo reforma materialnih razmerij ena bistvenih efementov reforme Univerze? MARTINČIČ: Prihodnje leto naj bi začeli izvajati ref ormo izobraževanja. Univerza je orga-nizem, ki bi mora! imeti stalno reformo, stafno modernizacijo, stalno racionalizacijo pouka, mreže šol ipd. Žal tega do sedaj ni bilo, zato je videti izvajanje te reforme kot nekakšna kam-jpanja. Univerzitetni deiavci so reformo vzeli izjemno resno. Aktivnost pri posodabljanju in spreminjanju programov in modernizaciji dela na Univerzi je bila veliko večja, kot smo jo zaznavali vrsto let nazaj. Vendar samo priprav-Ijenost in napori Univerze za uspeh reforme in permanentnega reformiranja Univerze ne bodo zadostovali. Moramo se zavedati, da je vsaka modernizacija povezana z vlaganjem določenih sredstev. Ne gre le za povečanje obsega dela. Ta se bo povečal le v tistih primerih, kjer uvajamo nove smeri ali usmeritve. Pač pa bi morali v prvi vrsti zagotoviti večjo kvaliteto pri izvajanju dejavnosti v reformirani Univerzi. To pomeni, dai je ob sedanji opremljenosti nujnavsaj začet-na finančna injekcija v moderneišo opremo, če hočemo, da bo reforma lahkodala pričakovane rezultate. Univerza bo morala biti deležna tis-tega razumevanja, ki ga je bilo, vsaj v neki meri, deležno ob reformi srednje usmerjeno izobraže-vanje. Cela družba, predvsem pa odločujoči, bodo morali spoznati, da je izobraževanje ena izmed prioritetnih družbenih dejavnosti, saj v TABELA2 VISJE IN GLOBAL §REDNJE VISOKO SKUPNE USMERJENEGA ______________SOLSTVO SOLSTVO NALOGE IZOBRAŽEVANj/= 1977 928,4 545,3 355,1 1828? izhodiščno leto * 100% 100% 100% ' i(j( 1978 1.162,8 701,9D 546,22) 2 410 5 ver. ind. 122,4 122,2 141 126^ 1980 1.818,3 1.088,8 793,8 3700'« ver. ind. 127,7 127,0 103 1 121 ' 1981 2.630,84) 1.432,4 933,9 4 997!« ver. ind. 144,7 131,6 117,6 -|35'( 1982 3.522,35) 1.805,9 793,2- 612i'/ ver. ind. 133,9 126,1 84,9 "122 L 1983 4.186,16» 2.218,3 872,1 7 256! ver. ind. 118,9 122,8 109 9 'iir'< PLAN . '* 1984 5.480,17) 2.757,4 1.043,8 9281' yver. ind. 130.9 124.3 119 7 ' i crn OPOMBE: 1.) večji obseg sredstev zaradi upoštevanja sprememb pri vrednotenju števila , študentov,diplomantov, knjižničnih delavcev in snažilk. ^2.) bistveno povečanje sredstev za investicije za opremljanje specialnih učilnic za ^SLOinOTP: PAin VTS 3.) povečanje sredstev za investicije ^J/4.) uvedba reforme na področje srednjega Ul (150 novih oddelkov, ter financiranje \. zavodov za usposabljanje prizadete mladine (cca 115 mio) ^ J 5.) nadaljevanje z reformo v drugem letniku (100 oddelkov več) 6.) krčenje dejavnosti (kulturni, naravoslovni, telesno kulturni, obrambni dnevi) 7.) planirano povečanje dejavnosti ter 23 novih oddelkov, povečani materiaini stroški zaradi večjega vpisa v proizvodne usmeritve. # Vir: Podatki iz zaključnih računov PIS in ISS. TABELA 1 DELEŽ SREDSTEV ZA IZOBRAŽEVANJE V DRUŽBENEM PROIZVODU Leto Usmerjeno Osnovno Skupaj izobraž. izobraž. 1978 1,65 2,94 4,58 1979 1,64 2,67 4 31 1980 1,57 2,41 3 98 1981 1,45 2,44 3 89 1982 1,42 2,31 3 73 1983+ 1,29 + ocena Zavoda SRS za planiranje - iz Poročevalca ISS 1-3 1983 Podatki kažejo, da se delež sredstev za izobraževanje od leta 1978 krepko manjša (prav grozljivo pa v lanskem letu). t- SOCC3 C0O3-O Zdi se, kot da se danes bolj ali mahj vse vrti okoli čarobne formule začaranega kroga vračanja mednarodnih kreditov. Občutek ogroženosti pred nekim nevidnim sovražni-kom je vbil Ijudem v meso in kri patriotični pomen teh rnešetarskih poslov. Čeprav tisti, ki vse življenje mešetarijo z eno samo stvarjo — svojo delovno 'silo, o mešetarjenju na sploh bolj malo vedo, pa vendar spokorno sprejemajo postedice mešetarjenja na naj-višjih — državnih nivojih kot kazen za pre-grehe svojih tuzemskih užitkov. Njihova dolžnost je da se v potu svojega obraza in z žulji svojih rok odkupijo satanu (kreditorjem) za čase, ko smo »premalo delali in predobro živeli«. A grešnik se nikoli ne more odrešiti sam m pota očiščenja peljejo samo preko mešetarjev s človeškimi dušami. Ne bomo govonii o farjih in perverznosti njihovih tu-zemskih užitkov, medtem ko Ijudstvu pndi-gajo uboštvo, pokoro in posipanje s pepe-lom. Tako se tudi naš delavski razred sani ni-koli ne bo odkupil, pa naj se mezde še tako nižajo in delovni čas podaljšuje, kajti za odrešenje ni dovolj samo garanje, ampak predvsem posebna milost, ki jo lahko izprosi samo tisti, ki mu pripada vrhovno občestvo mešetarjenja — državna birokracija. Na prvi pogled se kaže, kot da je prav vra-čanje tujih kreditov tisto, ki objektivno pre-prečuje delavskemu razredu upravljanje s produkcijo in podeljuje vse več upravljalskih potenc v rdke državni birokraciji. Toda v bi-stvu je tako gledanje birokratska fama, proi-zvod birokratskih samoiluzij 6 objektivni vlogi državnega rešenika, ki potem, ko se je > samoupravljanje izkazalo kot neučinkovi-to« vse težko breme revolucije, ki še traja, prenese na svoja pleča. Problem moramo postaviti drugače! Zunanjo zadolženost Ju-goslavije moramo obravnavati predvsem kot problem specifičnih d.ružbenoekonornskih odnosov v jugoslovanski družbi. In prav kre-dit je centralni mehanizemte specifike. Kre-ditiranje torej ni kot se zdi, zunanji problem, kot tudi danes na našem denarnem tržišču ne primanjkuje samo deviz, ampak vlada tudi pomanjkanje dinarjev, kajti v bistvu je bi-rokracija organizirala celoten produkcijski proces kot spirato permanentnega zadolže-vanja. Trudila so bova dbkazati, da v Ju-goslaviji vsa produkcija ni pravzaprav nič drugega kot zadolževanje s tem pa bova spodbila tudi vse tiste pozive k več in bolj-šemu delu, katerih. zamolčana intenca je prav v tem, da NAJ DELAVSKI RA2RED PREDVSEM DELA in naj se v mešetarske posle. ki jih vodi birokracija, čim manj vtika. FUNKCIJA KREDITA O IMF in pogajanjih jugoslovanske vlade s tem mednarodnim finančnim policajem tu neposredno ne bo kaj dosti govora/saj za kaj takega nimava na razpolago niti prepotreb-nih informacij, niti se za kaj takega ne čutiva sposobna. To pa še ne pomeni, da članek nima nobene zveze z IMF. Nasprotno, če-prav o tem ni nikjer eksplicitnogovora, je ves članek povezan z IMF, saj je prav kredit »leitmotiv« pričujočega razmišljanja. Kredita samega pa ne moremo razumeti ločeno od procesa celotne produkcije, tega pa moramo »vselej gledati v njegovi dvojni enotnosti — kot delovni proces in kot proces cirkulacije kapitala. Produkcija blaga pred-postavlja cirkulacijo blaga, cirkulacija pa predpostavlja nastopanje blaga kot denarja, razdvojitev blaga v blago in denar, in denar je zakon nastopanja produkta kot blaga. Prav tako predpostavlja kapitalistična bla- > govna produkcija — gledano z družbenega kakor tudi z individualnega s,tališča — kapital v denarni obliki ati DENARNI KAPITAL KOT PRIMUS MOTOR ZA VSAKO PODJETJE, Kl ZAČENJA NA NOVO IN KOT STALEN MOTOR.«1 (podčrtal A.K) Toda z razvojem , blagovne produkcije noben blagovni produ-cent sam ne razpolaga z dovolj veliko maso denarnega kapitala, da bi mu ta zagotavljala razvoj njegove dejavnosti, zadovoljitev nje-govega edinega nagona — stalno akumuli-rati, z mrtvim delom (prod. sredstvi) vsrkati vase čimveč živega dela. Sam razvoj bla-govne produkcije zahteva ne samo stalno ustvarjanje kapitala, ampak tudi centraliza-cijo kapitala, saj predvsem t.i. infrastrukturne parioge zahtevajo večjo količino kapitala, kot ga je sposoben akumulirati posamezen bla-govni producent. Marx nekje pravi, da brez centralizacije kapitala še sto let ne bi bilo že-leznic. Že sam delovni proces je v obliki pro-dukcijskih sredstev koncentrirana oblast nad delom, toda proces centralizacije se od njega loči s tem, da v procesu centralizacije ne gre za ustvarjanje kapitala — akumulacijo živega dela — ampak da gre samo za razde-litev že obstoječih kapitalov. Ta prerazdeli-tev pa se lahko izvrši le v procesu cirkulacije, v procesu v katerem kapital nastopa kot denar. >' Akumulacija kapitala je torej prvi pogoj za njegovo centralizacijo in na neki razvojni točki gibanja je akumulacija kapitala možna samo ob njegovi centralizaciji, kajti samo centralizacija kapitala zagotavlja delovanje celotne družbene reprodukcije, zagotavlja akumulacijo kapitala. Sam razvoj kapitali-stične produkcije proizvede tudi mehanizme centra)izacije kot conditio sine qua non te produkcije.«2 Na kakšen način se torej kapi-tal centralizira? »V isti meri, kakor se razvi-jata kapitalistična produkcija in akumulacija, se razvijata konkurenca in kredit, ta dva najmočnejša pospeševalca centralizacije.«3 Lahko sklenemo. Centralizacija,kapitala se.vrši v procesu cirkulacije, v procesu, v ka-terem nastopa kapital kot denar. Na določeni razvojni točki postane centralizacija kapitala pogoj za akumulacijo (. eksistenco) kapi-tala. Svetovnozgodovinsko, torej v »normal-nih« okoliščinah razvoja blagovne produkci-je, sta glavna mehanizma centralizacije ka-pitala konkurenca in kredit. CENTRALIZACIJA KAPITALA PO JUGO-SLOVANSKO baze« se ta forma kaže kot spremenjena forma centralizacije kapitala. V teh pogojih seveda ni magoče pričako-vati »normalne« t.j. z zgodovinskim razvo-jem v svetovnem smislu identične centrali-zacije kapitala. Kateri so tisti mehanizmi centralizacije kapitala, ko produkcija sama to centralizacijo zahteva kot svojo predpo-stavko, hkrati pa se v produkciji sami ne izo-blikujeta oba temeljna mehanizma centrali-zacije — konkurenca in kredit? Centraliza-cija kapitala se izvede preko za kapital zu-nanjih pogojev produkcijskega procesa, preko države. Z državnim monopolpm nad produkcijskimi sredstvi država preneha biti zgolj zunanji garant produkcijskih pogojev, ampak neposredno determinira te produk-cijske pogoje, kar samo dokazuje, DA ima DRŽAVA VSELEJ DOLOČENO EKO-NOMSKO VLOGO, da je vselej tako ali drugače vpeta v produkcijski proces in povzdigovati jo v obskurantistično in vsemogočnototaliteto, ki lebdi nad druž-bo, ne pomeni nič drugega kot potrjevati samoiluzije birokracije o njeni izvzetosti iz produkcijskega procesa, Monopol nad produkcijskimi sredstvi zagotavlja državi monopolizacijo presežne vrednosti in s tem centralizacijo kapitala. V teh pogojih pomeni že sama monopolizacija prod. sredstev cen-tralizacijo kapitala. Tu se pokaže specifika nerazvite blagovne produkcije, položaj biro-kracije v tej produkciji in iz njega izhajajoče birokratske predstave o naravi produkcij-skega procesa kot procesa naturalne me-njave, kpt procesa, v katerem se nerazvitost blagovne produkcije prikazuje kot presega-nje le-te. V nasprotju s svetom razvite pro-dukcije blaga, kjer birokraciji ni nikoli uspelo nadzorovati celotnega produkcijskega pro-cesa, arnpak je lahko participirafa samo pri že ustvarjenem, že akumuliranem kapitalu (in v sam proces akumulacije ni nikoli di-rektno posegala — tu si je podjetniško-upravljalska struktura — tehnokracija pribo-rila svoj monopol), je pri nas birokracija prevzela v svoje roke celoten produkcijski proces — tako proces akumnlacije kot tudi proces centralizacije kapitala. V samem de-lovnem procesu pa se birokracija sooči z za-htevami delavskega razreda po upravljanju s produkcijo, zahtevami, ki pretendirajo naj-prej na upravljanje z delovnim procesom. Istočasno postane jasno, da nobena naoio-nalna agentura kapitala ne more eksistirati zunaj mednarodnih povezav; da je blagovna produkcija dominantna oblika produkcije v svetovnem smislu in da je izolirano od teh mednarodnih povezav možna produkcija samo v obliki kasarniškega komunizma. Ra-zvoj blagovne produkcije pri nas in čeprav se morda sliši paradokšalno, moramo tudi de-lavske zahteve po samoupravljanju jemati kot del tega razvoja, je zahteval umik bi-rokracije oz. njene neposredne kontrole nad DELOVNIM PROCESOM, ekonomsko libe-ralizacijo in rojstvo nove frakcije, ki bo zav-zela pozicijo birokracije kot agenta kapitala v tem procesu'— tehnokracije. produktom, ki ni neposredno rezultat delov-nega procesa, ampak rezultat menjave, me-tamorfoze blaga — opraviti imamo z de-narjem. Ta pa na videz z delovnim procesom samim nima nič opraviti. Denar1-neu-mneži«, kot so tisti, ki sedijo v amenški dr žavni administraciji, pogruntah, da so pogoji, ki jih postavlja IMF (državna koncentracija odplačevanja tujih dolgov), voda na mlm oživljanju stalinskega gospodarjenja m \.o miku Jugoslavije proti Vzhodu.) SMERINEKEGA (STABILIZACIJSKEGA) RAZVOJA Ekonomski procesi se že vse od sredine prejšnjega stoletja razvijajo na enem samern (= svetovnem) nivoju. T.i. nacionalne eko-nomije eksistirajo le kot relativno samostojnt deli enega samega (svetovnega) ekonom-skega sistema, ki se notranje struktunra po zakonitostih — pravilnostih sodobnega kapi talizma. Ne glede na vse deklaracije o boju za novo gospodarsko ureditev v svetu, ostale dekla-rativne besede, ki jih jugoslovansko držav mštvo ter njegova diplornacija izrekata \ imenu neuvrščenosti in > zgodovinske pove zanosti Jugoslavijestretjimsvetom«,jugo slovansko voditeljstvo ostaja pokorno sve tovnemu kapitalizrnu. Pogajanja z Medna rodnim denarnim skladom le še utrjujejo po ložaj Jugoslavije v svetovnem ekonomskem sistemu kot polkolonialne države. Razpoz namo lahko koncept (ne razvoja, temveč obratno, utrditve ter blokiranja našega polo žaja na svetovni ekonomski perifenji) konso-hdacije jugoslovanske ekonomije, ki je, najs to zveni še tako protislovno. ekonomsko jasen (za tiste, ki jih zanima le premetavanje denarja z ehega kupa na drugi), medtem ko njegove družbene (socialne) posledice osta jajo zavite v meglo (lahko Olimpa, lahko pa tudi solzilca ali dimnega pJina za boj fiot ' uličnim neredom«). Sedanji političm (državmški) koncept kQrf solidacije jugoslovanske ekonomije predv deva (oz. jih že udejanja) tri osnovne meha nizme: a) najemanje novih kreditov, b) t.. prestruktunranje gospo(jarstva in c) zmže vanje cene delovne sile pod njfeno \ tednost. a) Najemanje novih kreditov Krediti, ki jih državmštvo najerna sedaj, so resnično premostitvem krediti. !MF ne kred:-tira gospodarstva, temveč pohtiko. Olajšave fnrnerno pohtično vzdušje« delajoč f'. da bodo še naprej pndno delali m počas- (a ra « nesljivo) p. ostajal: vse bolj revn . b) T.i. prestrukturiranje Ptestrukturiranje gospodarstva je le le| ša beseda ?a prilagajanje. Proizvodnjo bomo f nlagodili povpraševanju tujine.' Prodajal bomo to, kar naj (: rodajamo^predvsern de lovno silo in naravna bogastva. Obdržal bomo ndustrijo. ki je značilna za svetovno ; er fei'jo, to je tisto, k potrebuje dost' ener gje in ki 'ntenzivno LimčLije okolje (najS' ga d rektno ropa ali fa tako onesnazi je, da ostaja trajno iirčeno). c) Delati bolje za manj denarja, po mož nosti zastonj Ne boljše delo ne vec dela ne cenejše delo ne bodo ničesar reš'1:, pa naj nam o tem še tako trobijo (pustirno ob stram. kaj je delo n kaj delovna sila). Nihče ne serje v fabriki, sranje je v sfen cirkulacije kapitala. Naj to ostane napisano tako, kot je, p a če ; lav nama je jasno, da je ?a filistre r'© tezko. A. Klernenc. D. Vetc c OFOMBE: 1. K. Marx: KAF TAL , stt. 302-303. CJ 1961 2. K. Marx: sto.: str. 706 3. K. Marx: sto, stt. 70f ¦B^ ^Bp^^* *WL,_^^^fc ^B^ ^^^^^B iKreaitai Uporabnost — menjava Razliko med vrednostjo blaga tj. velikostjo njegove vrednosti in »specifično vrednostno formo« je prvi razdelal Marx in ima kardinalni pomen v mojem argumentu. Velikost vred-nosti in njena determiniranost sta zadevi ekonomije, medtem ko se forma vrednosti nanaša na dejavnost abstrakcije v menjavi iz česar izvira tudi abstraktni način mišljenja. Ko menjalni odnosi v družbi dosežejo stop-njo pojava kovanega denarja (prvič v loniji, 700 p.n.š.), se začne abstraktnost menjave vsiljevati človeškemu načinu mišljenja, čemur je dokaz grška filozofija. Zgornje je moja zgodovinska in logična razlaga rojstva filozofije v grški sužnjelastniški družbi in za-četka sodobne znanosti v evropski družbi mezdnih odnosov. Takšna utemeljitev pa zahteva potrditev naslednjih postavk: (a) da je blagovna menjava izvorni vir abstrakcije; (b) da abstrakcija vsebuje formalne ele-mente bistvene za spoznavno zmožnost ob pojmovnega mišljenja; (c) da dejansko delo-vanje abstrakcije v menjavi povzroča idealno abstrakcijo kot temeij grški filozofiji in sodobni znanosti. Ob prvi postavki; blagovna menjava je ab-straktna, ker izključuje uporabnost. V trenut-ku, ko je blago podvrženo transakciji menja-ve, mora ostati prosto uporabnosti. Medtem, ko menjava prežene iz dejavnosti Ijudi upo-rabnost, le-ta še vedno ostaja v njihovem umu. Um agentov menjave mora biti ne-nehno zaposlen s ciljem, ki jim ga prišepe-tava njihova vloga v menjavi. Njihove akcije menjave bi zatorej morale biti nujno abstra-hirane od uporabnosti, toda ne tudi njihov um. Akcija sama je abstraktna. Abstraktnost njihove.dejavnosti menjave bo kot konsekvenca pobegnila umu Ijudi, ki jo vršijo. V menjavi je dejanje družbeno, um pa zaseben. Na tak način se v menjavi ločita akcija in mišljenje Ijudi in gresta vsak svojo pot: V naslednji postavki (b) naših tez bomo vzeli način dejanja menjave, medtem ko se bomo pri (c) obrnilj k mišljenju blagovnih lastnikov in njihovih filozofskih predstavni-kov. Abstraktna značilnost menjalnega pro-cesa je dejstvo, da je dejanje izvršeno z upo-rabnimi stvarmi v sebi omejeno z njihovo ne-uporabnostjo. Ne-uporabnost ima pozi-tivno stvarnost. V primeru ne-izvršitve bla-govne menjave, bi obstajale samo uporabne stvari. Dejanje menjave obsega določeno in merljivo trajanje časa; časa, kf ga zahteva menjalna transkacija. Menjava lahko nastopi zahvaljujoč odsotnosti uporabnosti, trajajoči skozi čas. Ne glede na časovno dolžino je obdobje menjave čas ne-uporabnosti. V mišljenju se blaga kažejo kot objekti uporab-nosti, sicer bi menjava ne stekla. Izgon upo-rabnosti med menjavo je docela heodvisno od tistega, kar bi lahko bila posebna uporab-nost in ki se ohranja v zasebnih glavah agen-tov menjave. Zgornja nekoliko dolgočasna analiza je prost poskus razumevanja konstrukcije je, ki se vedno nanaša na uporabnost kot predpogoj, vendar jo zatre z namenom izvr-šitve menjave. Študentom naravoslovja je verjetno tuja formalna vsebina koncepta vrednosti in dvomim, da je moja razlaga pri-pomogla k jasnosti. V razgovor bi dejal dvoje. Prvo, vredno se je spomniti na dolge in čudne analize, v, recimo, topologiji, atom-ski fiziki, kozmologiji ali endokrini fiziologiji. Drugo, raje gradim v smeri odločilnih zak-Ijučkov svojega argumenta kot poenostav-Ijenega definiranja pojmov. Toda vrnimo se k pojmu 'vrednosti': gre za popolnoma prak-tično abstrakcijo, resnično nič več kot pobeg iz protislovij med menjavo in uporabnostjo — tranformacijo kvalitete za uporabnost v kvantiteto za menjavo. Ne zadevajo me vprašanja akademskih disciplin ekonomije s tem, kako je ta kvantiteta določena za me-njalne odnose obstoječih blag. Poskušam podati preprost oris formaine kvalitete vred-nosti kot kategorije, ki jo potrebujemo v praksi menjave.Moj namen je razjasniti, da je vpletena abstrakcija dokaz, da njen pre-dhodni dogodek ni že v umu Ijudi, udeleženih v menjavi. Imenujemo jo lahko resnična ab-strakcija' primarno družbenega in zgodovin-skega izvora in kmalu bom pokazal njen odnos do znanstvene abstrakcije. Povod za menjavo in uporabnost kot lo-čeni aktivnosti je, da pripadata totaino ra-zličnima referenčnima okviroma. Menjavaje transakcija popolnoma družbenega pome-na, ki zadeva njene objekte te v njihovih družbenih statusih kot lastnina zasebnih lastnikov, ki menjajo posest. Da bi te druž-bene spremembe lahko pokazale svojo pri-svajalno vlogo, mora biti privzem izveden takcCdafizični status blag ostaja nespreme-njen, medtem ko je družbeno dogajanje v napredovanju. Abstraktnost menjave — ali natančneje dejanja menjave — je primer za tisto, kar v pojmovnem jeziku označujemo 'ne-empirič-no'. Oris zgornjega — v ne-empiričnih kate-gorijah — je, da menjava nima svojega ra-zločilnega znaka glede na menjajoče se zgodovinske trenutke. Abstrakcija menjave je karakterizirana s popolno indiferent-nostjo do časa in prostora, čeprav ima sama dejanskost dogodka v zgodovinskem času in prostoru. Meščanska znanost Preidimo sedaj«k srčiki mojega argumen-ta. Medtem, ko dejanje menjave izreče urok nad rizičnim statusom blag in vsaki mate-rialni spremembi v njih, ostaja samo še vedno fizično dejanje, ki ravna z blagi kot materialnimi stvarmi s tem, da jih fizično premika skozi prostor in čas, od lastnika k lastniku. Omenjeni kontekst vsebuje dovr-šeno strukturo abstrakcije menjave. Mo-ramo jo samo položiti pod lupo in jo opazo-vati v vseh njenih detajlih, da bi dobili epi-stemološki temelj znanosti v obdobjih bla-govne produkcije. Resnična abstrakcija menjave vključuje celoten niz ne-empiričnih form elementov, ki ko so or pravilno identificirani, omogočijo teoretično podlago znanstvenega mišljenja, tako v an-tični, grški filozofiji, kot v sodobni znanosti z zač^tki v 16. in 17. stoletju. Zanima nas predvsem slednje znanstveno mišljenje, čigar razvoj je v tesni zvezi s sodobnim kapi-talizmom in bi ga lahko označili kot meščan-sko znanost v obdobjih blagovne produkcije. Poudarim naj dejstvo, da je docela for-malna narava menjave enaka za vsa dejanja menjave ves čas epohe blagovne produkci-je. »Čeprav je vrsta periodičnih reprodukcij in prejšnjih akumulacij, ki jih je prešel kapital, ki funkcionira danes,,še tako dolga, si kapital vedno ohrani svoje prvotno devištvo. Dokler pri vsakem menjalnem aktu — če ga gle-damo kot posameznega — veljajo zakoni menjave, lahko doživi način prilaščanja po-poln prevrat, ne da bi to kakorkoli prizadelo blagovni produkciji ustrezno lastninsko pra-vico. Ta pravica je veljavna tako v začetkta, ko produkt pripada producentu in ta, menja-je ekvivalent za ekvivalent, lahko obogati samo z lastnim delom, kakor tudi v kapitali-stični periodi, kjer postaja družbeno boga-stvo v vedno večji meri last tistih, ki si-lahko vedno znova prilaščajo neplačano delo dru-gih«. (Karl Marx — Kapital I; CZ - Ljubljana, 1961; str. 661) / Nespremenljiva oblika menjave zagotav-' Ija nepretrganost družbenega neksusa. De-luje pa tudi kot epistemološki temelj znanosti kot racionalne teorije. Pravim deluje' kajti epistemološki temelj ni za sebe kot nekaj bi-vajočega v ahistoričnem svetu idej, kjer se združujejo teorije spoznanja; je zbirka zgo-dovinskih dogodkov, ki so se izvršili v času in prostoru, tako resnični kot uporabnost, ki jo izključujejo. V njihovi primerljivi realnosti se uporabnost in menjava nenehno izključujeta v času in prostoru. Izgon uporabnosti pri-vede do vzpostavitve nove realnosti, si-stema menjave, ki se imenuje druga narava (eine zvveite Natur) — narave popolne druž-bene realnosti in pomena ter ekskluzivno človeškega sporazuma. S stališča blagovne produkcije je naše celotno družbeno omrežje proizvod druge narave. Vsaka izmed značilnosti druge narave igra bistveno vlogo v formaciji in zgodovinski genezi pojmovnega mišljenja, ki ga imenu-jemo znanstvenipoglednanaravo. Npr., v premestitvi blag ločenih od uporabnosti, čas in prostor privzameta različen aspekt; po-staneta neprekinjena in homogena. razsež-nost. V relativno kratkem eseju lahko podam le nekatere izmed značilnosti abstrakcije blagovne menjave. Podrobnosti so analizi-rane v moji knjigi 'Geistinge und korperliche Arbeif (v slovenščino preveden prvi del v: Alfred Sohn—Rethel: Umsko in telesno delo; KRT 10/1982, op. prev.)-Nespremen-Ijiva in ne-opisna narava blaga zahteva od nas, da se spustimo v njegovo materialnost; v njegovo substanco, medtem ko se poseb-nost njegove uporabne vrednosti prilepi nanj v različnih naključjih. Obstaja tudi vprašanje forme zamenljivosti blag med lastniki. V svoji solipsistično vedenje: zanje ima pomen le njihovo lastno, zasebno mišljenje o uporabni vrednosti. "* Povezanost lastnikov je vzajemno izklju-čujoča se v vsakem posameznem umu. V blagovno menjavo je vključen tudi princip čisto matematičnega sklepanja. Ekviva-lenca vrednosti v menjavi kliče po spre-membi v načinu kvantitete, ko so vključena blaga različnih dimenzionalnih merljivosti. Njihov način neomejene kvantitete se zdi do-ločljiv le tako/da je eno blago večje, manjše ali enako drugemu. Abstraktna kvantiteta izvirajoča iz postulata ekvivalence ni več bi-stvo, ki bi lahko merilo, ampak abstraktum, ki ne dovoljuje drugega kot čisto rnisel. V pro-ces so vključene tudi značilnosti atomarnosti m natančne funkcionalne kavzalnosti. Aplikacija na zakon o inertnem gibanju Pojem inertnega gibanja v Galilejevi me-todi-šodobne znanosti nam bo služil kot pri-mer zgodovinske sodbe specifično teoretič-nega instrumenta znanosti. V ta namen bom vzei naslednji opis blagovnega gibanja, kot ga formira del menjalne abstrakcije. Blaga opišejo pravo, linearno gibanje skozi ab-straktni — to je prazen, neprekinjen in ho-mogen — prostor in čas kot abstraktne sub-stance, ki ob tem ne pretrpijo materialne spremembe in ki so edino zmožne le kvanti-tativne diferenciacije. Sorodnost tega opisa z Galilejevim pojmom inertnega gibanja je tako zelo očitna, da je ni mogoče izbrisati ali ignorirati njene konsekvence. Najvažnejši pa je empirični karakter primera kot celote. Prisotne so seveda tudi različnosti. Naj-* pomembnejša med njimi je pomanjkanje vzroka, zaradi katerega naj bi se blaga v svoji zmožnosti abstraktnih substanc, ki niso podvržena materialnim spremembam, gi-bala neomejeno. Odločilna analogija z inert-nim gibanjem je ravno neprekinjenost pre-mikanja, kar je tudi moj argument. Vzemimo kot primer denar in poglejmo, če ga lahko ohranimo v gibanju. Pri mesarju ne gre moj denar nič dlje od njegove blagajne. V vseh primerih, ki jih Marx imenuje »preprosta bla-govna menjava« se denar ne giblje na ne-prekinjen in neskončen način. Tudi če je uporabljen za kopičenje v zakladnicah, bo enkrat končal v talilnici. Spregledali pa smo najvažnejše kot fizik, ki ne uspe razumeti inertnega gibanja, če gleda le objekt, ki je podvržen trenju in gravi-taciji. Če je denarju namreč dodeljena funk-cija kapitala, se gibanje mojih kovancev ne bo ustavilo v mesarjevi ali v blagajni kogar koli. V kapitalistični ekonomiji se mora denar gibati neprekinjeno ali pa izgubi substanco isvoje ne—deskriptivne vrednosti. V kapitali-femu se denar ne bo prenehal gibati vse do fukinitve njega samega. Ne smemo torej po-zabiti, da vzpon sodobne znanosti sovpada i razvojem kapitalizma, zatorej je vsekakor* phrnemo povezatt Galilejevo dinamiko s triumfom kapitalizma. Moč gibanja, ki je pri-lekala iz nove znanosti, je prežemala ce-lotno epoho — celo slikarstvo, arhitekturo in povezanosti pteko menjave si prjvzamejo iglasbo. Toda čemu naj bi bila cirkulacija kapitala povezana z observanco gibanja v ravni liniji in z določeno hitrostjo? Gre za interpolacijo Galilejevega izuma, ki ne more napraviti preskoka v svet uporabnosti, ki je pregnan \z menjave. Podmena, da mora biti gibanje v ravni liniji in z določeno hitrostjo ima po-membne metodološke implikacije, ki pojem inertnega gibanja v celoti podvržejo mate-matizacij. Z očiščenjem pojma vseh hetero- * genih faktorjev inertno gibanje privzame vzorec absolutnega minimuma tistega, kar utemeljuje naravni moment — gibanje se vrši medtem, ko ostaja ostala fizična narava uročena in nepremična. Minimalni moment nosi v sebi kvaliteto čiste pojmovne misli, ker dejansko ni več resnična narava ampak ma-tematična abstrakcija. V tej zmožnosti ele-mentarne ali minimalne forme gibanja se ohranja Galilejev pojem inertnega gibanja kot temeljno sredstvo za gradnjo matema-tičnih konstrukcij glede na opazovani feno-men gibanja. Mislim, da lahko pogoje v katerih nastopa >pojem inertnega gibanja postavimo nasproti tistim, ki jih karakterizira suspenzija ostale narave v trenutku procesa blagovne menja-ve. Vendar se kljub podobnosti in struktu-ralni istovetnosti ohranja pomembna razlika, kajti medtem ko je abstrakcija blagovne me-njave del družbene dejanskosti v času in prostoru, je Galilejevo inertno gibanje čista intelekutalna abstrakcija, ki z logičnim idea-lom stremi po razumevanju narave. Kako je mogoče premostiti vrzel med bivanjem in mišljenjem ter takšno različnostjo referen-ce? Vez, preko katere je abstrakcija blagovne menjave prenešena na razmišljajoči um, je izmišljena. Želim spraviti y zvezo družbeno bit monetarne ekonomije š tistim, kar sem predhodno imenoval substanca ko sem razpravljal o abstraktni in ne-deskriptivni lastnosti denarja. Vztrajanje na pravilnem opisu denarne materije' bi privedel do či-stega pojma — pojma substance' — kot edine, adekvatne označbe denarne materi-je'. Prvi, ki se je približal istovetnosti te ab-straktne materije, je bil grški filozof Parmenid (pr. 520 p.n.š.) v svojem pojmu Enega in ti-stega, kar je, ki ima dejanskost samo in odreja resnični substratum spreminjajočega se pomena vseh pojavov. V poznejši filozofiji si je pojem substance' prisvojil in ga opisal Kant kot ohranjujoč elernent (das Beharrlic-he) v vseh pojavih kot tistega, ki se ne pove-čuje niti zmanjšuje v kvantiteti. Podobno kot so ekonomistom blaga sestavljena iz me-njalne in uporabne vrednosti, tako so za filo-zofa vsi objekti spoznanja sestavljeni iz sub-stance in naključij. Nihče izmed filozofov ne uporablja te ali kake druge abstrakcije zaradi menjave, ki abstrakcijo zahteva. Parmenid nam pripo-veduje, kako mu je njegov pojem razodela boginja Dike; Platon je prenesel ideje v pred—eksistenco; Kant v transcedentalno sintezo a-priori. Te pojmovne identifikacije ne-g»nnpiričr>f* meDJalne ahA/ primeru nesoglasja se kuha v okviru cene oz. topli obrok«. To seveda še bolj obremenjuje vodstvoštudentskega centra, saj ne gre le za potvorbo zapisnika, temveč je na podlagi te potvorbe direktor centra izdal ukaz da se od 12. 3. 1984 ne prodaja več meni, kot celota, temveč vsaka jed posebej, kai znese namesto 84 din — 160 din. O namernosti te akcije velja sklepati tudi iz naslednjih dejstev: po enajstih dneh takš-nega razdeljevanja hrane,so se na podlag: intervencij, delavci Študentskega centra od-N ločili v pnd menijem. To je nelogično, kajti res ne gre dvomiti v to, da bi delavci Študent-skega centra nikoli ne pristali na znižanje cene, če bi bili gotovi o tem, da je bil sklep re-sničen in točen. Drugo obremenilno dejstvo pa je sam potek 10. seje Sveta Študentskega centra, kjer se nihče izmed delegatov ni mogel spo, mniti, da je bil sklep, v zapisniku naveden> obliki, tudi sprejet. Prav zato sta bila iz zapi-snika devete seje Sveta Študentskega cen-tra prečrtani obe NEIZREČENI stališči štu-dentske delegacije: >>v nasprotnem primeru pa se kuhav okviru cene oz. topli obrok«. Iz sklepa je bil črtan zadnji stavek: »v nasprot nem primeru se od 12. 3. 1984 daljekuha v okviru cene oz. topli obrok«, in sedaj se sklep glasi: »Do 10. 3. 1984 študentje skupaj s strokovno službo ŠC vskladijo cene KV obrokov, s tem, da se iščejo ustrezne rešitve za preprečevanje izgub.« In ni še konec čudnih dogodkov:.zapisnik so dobili namreč vsi drugi prej v roke, kot ^^^MMPske delegacije v svetii^HRIIP skega centra. Zaradi tega so bili delegati po-stavljem v nezavidni položaj, ko so jih štu dentje napadah iz vseh strani, ne da bi dele gati pOZnali vzrok. Vsekakor jedelegacija iz gubila zaupanje tam kjer ga potrebuje, med študenti. O zaupanju študentov do delavcev Šti dentskega centra pa ne moremo več govor ti. Na seji je bila posredovna zahteva šti dentov,dase28. 3.1984 skliče izrednaseja Sveta Študentskega centra, na katen bo analiziran ves dogodek in bo ugotovljena osebna odgovornost za dvig cene (predlog seveda ni bil sprejet). Mnenje delavcev Študentskega centra je bilo, da je takšna analiza nepotrebna, saj da so se ravnali le po sklepu. Kaj čudno je to ravnanje po sklepu, ki ni bil sprejet. Ker je o odgovornosti tekla debata po črtanju spornih stavkov, je to skhcevanje toliko bolj neume sno. V skladu z željo po mirnem in movativ nem delu Sveta je bil sprejet RAZGLAS, DA NISO KRIVI DELAVCI, NITISVET, TEM VEČ SE SVET Nl NATANCNO DOGOVO RIL.Ako pustimo zahrbtno delovahje Študent-skega centra, ga pustimo z ugotovitvijo, da so v takšno početje bili prisiljeni, prisiljeni s socialno politiko, ki jo vidijo odgovorne sile naše družbe do študentov. Restavracija Študentskega centra je namreč v hudih fi-nančnih škripcih (izgubi) in zatorej so delavci videli edini izhod v višanju cene. Formalen izhod pa je že davno poiskan: Študentski center je namreč objekt posebnega družbe-nega pomena, kar da slutiti posebno fi-nančno pomoč, ki že vedno ostaja na nivoju slutnje in vse bolj le na papirju. In prav bi bilo, da se iz marginalnega do-godkakraje preusmerimo v tisto, kar je res pereče: socialni položaj študentov in krivdo tistih Ijudi, ki so krivi za tak položaj. Prav go-tovo tako ne misiijo tiste sile, ki vidijo edino pot iz finančnih zlomov Študentskega centra v administrativnem določanju cen. To je se-veda najlažje, ne samo zaradi nedvomne moči etatističnih družbenih sil, temveč predvsem zato, ker imajo te sile že izhojene poti. po katerih pošiljajo podobne admini-strativne ukaze. Vendarle, pogovon tečejo dalje in štu-dentski predlog za oblikovanje cen je se-stavljen iz treh točk: — študentje so pripravljeni plačati ekonom-sko ceno (tisto kar se da v lonec)+ mini-malni pribitek delavnih stroškov, — študentje so za razdeljevanje posamez-nih jedi z večjo izbiro, — minimalni pribitek delavnih stroškov je potrebno ponovno analizirati in izraču-nati (odpadejo stroški slabe organizacije, preštevilna odsotnost z dela...) Težko bi karkoli pripisali v smislu sreč-nega konca. Vsekakor je primarnega po-mena poiskati primerno organizacijo štu-dentov, ki bi dovolj motivirala študentsko po-pulacijo, da bi si lahko avtonomno pribonli pogoje študija, ki jim gredo. Pa čeprav grfc za formalno pnznane in sklenjene reči! Moj-Mir Ocvirk stuclentske&a centraJ ¦¦¦¦(¦¦¦¦¦¦i 31%. 4M11 U. H m ¦nov obrambnj Hi. uc Denik ali nekdoie hofel zasluziti Ni dolgo tega, kar smo imeli na TV Zagreb priložnost ponovno videti film Romana Polan-skega Stanovalec. Film groze je to in kot takšen nas navdaja s strahom. Ni pa strah nujen rezul-tat gledanja tega filma. V trenutku, ko vzameš ta film takšen kot je, ko ti predstavlja film segment tvojega življenja, se strah razblini. In v fiimu Stanovalec ni težko poiskati svojega mesta, še posebej če si podnajemnik v monta-žnem bloku. Tralkovski (igra ga Roman Polanski) se vseli v stanovanje samomorilke in kot ona, tudi sam konča pod oknom svojega stanovanja. Akt samomora je posebej zanimiv, saj se ponovi kar dvakrat. Med prvim in drugim poskusom pa se dogodi najvažnejše: Tralkovski preoblečen v SIMONE — Tralkovski v pogledu drugega — dopoveduje okolici, da on ni tisto, za kar ga imajo, da je razcepljen subjekt s svojo ekonomijo psihe. Dopoveduje sostanovalcem, da ni Simone Schule (kar je vsem stanovalcem jasno) temveč Tralkovski, Tralkovski kot so ga oni organizirali. Posledica ekscentričnosti sub-jekta na Drugo mesto torej povzroči spodletelo srečanje, v katerem je prav vseeno ali je Tralkovski Simone ali ne, s pozicije Orugega je jasno kdo in kaj je Tralkovski. Beg iz imaginar-nega polja seveda ni mogoč, kot je nemogoča realizacija želje, razen v smrt. V tem predzadnjem prizoru se ponovno pokaže vse tisto, v kar se Tralkovski skozi svoje normalno življenje (nič psihopatičnega ni) vplete. Preseli se v novo stanovanje, v stanovanj-sko hišo, kjer veljajo določena pravila, ki v igri nimajo nikakršne funkcije, kajti lahko se jih držiš aii ne, kot novi stanovalec propadeš. Propadeš prav zaradi odnosa sil (ki so v filmu izjemno orisane), ki konstituirajo zakone v stanovanjski soseski — približno takole: Študent živi v montažnem bloku. Pod njim stanuje ženska nepolnih šestdesetih let z družbeno priznanim borčevskim stažem. Ob enih zjutraj mu po nerodnosti pade na tla nož (drugega hrupa ni). Drugo jutro pozvoni na njegova vrata besna stanovalka pod njim, ga obtoži razbijanja in svoje trditve nasloni na stavek: KO SEM BILA JAZ V TVOJIH LETIH, SEM LEŽALA NA SAMEM CEMENTU V LOGORJU. Kaj je tisto, kar mi ta ženska sporoča. Mogo-če je, da hoče pripomniti, da je svoje čase štela moje število let. V tem primeru se že vnaprej izpostavi nezavedni občutek krivde Ojdipovega koripleksa, ki bi ga moral^az sam že davno spregledati in ravnati v skladu z njim. Ta ženska skozi svojo govorico nezavednega opozarja, da ve, da moram trpeti, ker sem prav jaz tisti, ki bo deležen njenega pokopa. Krivda, da za katero ona ve, da jo nosim, pa se kljub njeni teži preobrne meni v prid v tre-nutku, ko dojamem prvi stavek: KO SEM BILA JAZ V TVOJIH LETIH, tako kot se glasi. Glasi pa se: Tudi jaz sem bila v tvojih letih. In takrat. ko je bila ona v mojih letih, je bilo podobno kot od mene, od nje zahtevano, da se zave svoje krivde. Ona se je te krivde zavedala in sedaj pričakuje plačilo za minulo ekonomijo psihe. Plačilo pa je seveda moje klanjanje, priznanje krivde. Vendarle pa imaginacija krivde kaj hitro pade, če se nima na kaj nasloniti. Če nima naslona, potemtakem problema sploh ni, saj ostaja meni na Ijubo: ali se zavem krivde ali pa jozavrnem. Seveda pa stvar ni tako enostavna. Enostavna ni prav zato, ker prvemu stavku: KO SEM BILA V JVOJIH LETIH pridruži še drugi: SEM LEŽALA NA SAMEM CEMENTU V LOGOR-JU. Ženska torej pridruži prvi imaginaciji kriv-de, očetomora, generacijskosti, mladosti, še drugi na videz konkretnejši del: zgodovinskost. Drugi del namreč pravi: LEŽALA SEM NA SAMEM CEMENTU V LOGORJU. Ta del pričakuje, da poslušalec ve, sam od sebe, da gre za drugo svetovno vojno in fašistično taborišče. (In če je pravilno, starejšihboječe, bogaboječe vzgojen, to tudi ve!) Če bi hoteli ovreči ta stavek, ga ne moremo z empiričnim dejstvom, da ona ni z ničimer pripomogla temu (razen z imaginarnostjo nacio nalnosti, osvoboditve) da je ležala v taborišču. To je seveda zasluga Drugega. Kajti Drugemuje pozicija imaginarne ideje omogočila nehumano, brutalno ravnanje. Kakor pade na izpitu huma-nosti drugi, pademo, z zavrnitvijo historičnosti ravnanja drugega, tudi mi. Pa vendarle. stavek: SEM LEŽALA NA SAMEM CEMENTU V LOGORJU ni nedolžnoj konkreten. Sam je namreč le skozi govorico, ki je nujno diferencirajoča, konstituirana historič-na simbolika te ženske, skozi njeno govorico se struktuira njeno nezavedno. Njena govorica je potemtakem govorica gospodarja, skozi katero stavek: SEM LEŽALA NA SAMEM CEMENTU V LOGORJU ne deluje kot objektivna histo-ričnost, temveč zgolj kot simbol, na katerem je moč graditi avtoriteto. Preberimo oba stavka ponovno in skupaj: KO SEM BILA V TVOJIH LETIH, SEM LEZA-LA NA SAMEM CEMENTU V LOGORJU. Ob ponovnem branju se izpostavljata dve točki, na kateri se opirajo argumenti zoper nastop govo-rice te ženske. Prvič: ko je bila ona mojih let, mene še nikjer ni bilo in sem šele pozneje prišel. Prišel sem skupaj s krivdo Ojdipa. To krivdo moram priznati, da se lahko nanjo nasloni drugič. Drugič: sam moram vedeti, da je bila v tabo-rišču v času druge svetovne vojne, oziroma da sprevidim taborišče kot svojega gospodarja. Drugače povedano: imaginarnost generacije, na katero se naslanja imaginarnost gospostva, je tisto, kar konstituira borčevski govor (govore te ženski). S tem, ko študent prepozna takšno govorico kot tipično govorico ideološke represije, je na videz rešen. Lahkopa se mu dogodi, kotfralko-vskemu, da se identificira z Drugim. Ta identi-fikacija je vrh filma. Imaginarno polje, na katerem se konstituirajo odnosi v tej hiši, mora imeti svoj medij zbiranja, kontroliranja, odda-janja informacij. Takšen medij je v Stanovalcu nedvomno stranišče (stranišče kot mesto Dru-gega). Identif ikacija, ko Tralkovski stopi v stra-nišče, oziroma se skozi okno vidi v stranišču, je točka, kjer je Tralkovski izgubljen. To je mesto, ki ga Tralkovski ne izkoristi za lagod-nejše življenje, temveč še naprej išče samega sebe in se najde v trenutku drugega filmskega vrhunca, ko odkloni podpis peticlje. S tem si omogoči preizkus slasti moči imaginarnega polja: pravice starih stanovalcev, da ga brez dokazov obdolžujejo in prijavljajo inšpektorjem, kajti z njimi je tradicija, stalež, ki se mu brez-pogojno verjame, za njim je borčevstvo in res je brezupno pričakovati, da bi verjeli študentu bolj Kot borki — z vso tradicijo vred. Še dodatni element je ekonomska podrejenost, represija, ki h dotolče in popolnoma podredi, kajti Drugi ifia moč, da ti vzame stanovanje, do noyega pa je težkopriti. Moj-Mir Ocvirk Jovanu Veselem 0, polna luna - Tl —, ki s srabo nosiš duh norosti poslušaj malegačloveka - trpnega samotvora- svoje usode ni hotel sprejeti. 0, luč z neba, daj, posveti v pajčevino moje shrambe, daj zagon ter.i udom omrtvelim in očem daj blesk tistih, ki so na barikadah v novi svet verjeli. Daj, da kotzastava vzplapola v mojem srcu pozicija, s katere mi ne bo več treba oči zatiskat inušesa! Jaz nočem, nočem, nočem biti ujetnik te svobode med štiri stene ves razpet. Straši me ta zatohii zrak in zadovoljni vonj prijaznega ognjišča. Jaz rad bi državljan sveta postal, ne zapirajte mi mej. pomagajtemi, da se otresem bojazni pred bojaznijo, zakopan sem bil globoko inše globlje. moja krivdaje velika ' • inše večja, pomagajte mi nositi prtljago slovenske zgodovine zgodovine samomila in bolesti Prišel je čas realitete, poslednji trenutek, da vednost v roke vzamemo! Skočiti moramo z najvišjega mostu in se poskušati splaviti narodna budnica ammi!m[t?4hiuTnT4WHRi roman polansKi: XVI. povojna generacija je generacija breztelesnih požiralcev oči pravzaprav mirnodobna vojna generacija ki verjame ker ne zna misliti brezbrižno in ki se uči ker se ne more spominjati kako so ovce volkovi morale postati da so lahko prisedle k ovčji mizi in naposled je generacija ki osuta z vetrom zaustavljenim v prebitih nedrih gozda veruje da je tudi zid lahko prijatelj XVI. povojnageneracija kot da bi rekel: Ijudje so se navadili častiti zanko okoli svojega vratu. ++ nekoč koje svet še drhtel v ujetništvu kapitalizma je živel karl marx in nas je videl kako se popoldne ob dveh vzravnano vračamo z dela v svoje svetle domove kjer se v objemu rdečih rož nahranimo s kapitalom svobode nekoč je živel karl marx danes živimo mi minuta molka za nas. +++ gradimotovarne gradimo termoelektrarne gradimo kasarne gradimo socializem od časa do časa nam zmanjka surovin. ++++ iz tega kiadiva se ne oglaša žilnatost roke v tem srpu ne diha žito: Ijudje grejejosvojogrozo ob visokem plamenu velike rdeče sveče RuaCaboVerde8-2DT Olival Basto 2675 Odivelas ^ORTUGAL Ko sedim v Biblioteci Nacional, se spomnim na NUK. In na Pavleta z brado. Včasih je prišel tja s Tribuno. Kaj pa če bi ga zdaj zagledala tukaj. Ali pa tistega iz Zvezda parka. Tisto popoldne je prodajal Tribuno in rekel nekaj tako lepega. Pa se nikoli ne morem spomniti kaj. POVEJTE NAM t Ripna je iz Mozambika. Vedno pravi: Tito je bil močan človek. Iz neuvrščene države — toje dobro. Potem vpraša, kako je zdaj pri nas. Slišite? .Povejte nama, kako je zdaj pri nas!!! trpana je. Trijetelevizorji so razpostavljeni aii razmetani in kradejožetako majhen prostor, ki ga niso zavzele omare, postelja, fotelji in miza. Radijski sprejemniki stojijo na policah, žice in orodje je obležalo na tleh. Na mizi pe-pelnik poln ogorkov, garnitura vseh mogočih skodelic, v katerih so ostale usedline črne kave. Samska soba. Moška soba, čeprav ni brivskega aparata na vidnem mestu. Naš moški pride domov s kosila po službi in sedi na kavču, raztresen, utrujen, po glavi mu ho-dijo žice, denar, ženske. V sobi nekaj manjka in to nič manj kot umor, da bo tepih pokapljan s krvjo, s strahom, slino, spermo. Bralectega še ne ve, a obljubljam mu. Ob istem času se ženska, ki je po letih še dekle, odpravi z doma po radijski aparat, ki je v popravilu nikjer drugje kot v prej opisani sobi. Čuti napetost, ker ji vsaka obveščenost pomeni breme, strah pred odprtim prosto-rom in tem, kaj bo rekla, koliko denarja po-nudila, če ji moški ne bo hotel računati. Oblečena je zato, da ni gola, torej je ne moti, da ima strgane nogavice. Bela steza raz-kriva barvo njene noge in vodi nekam visoko pod krilo, našminkana je iz navade, malce razkuštrana, a še vedno ženska. Zdaj sem sedokončno odločila, da jo ubi-jem, ne more $e več izmakniti. Vodim njene korake naravrtost tja, v usodno sobo kot sobo iztirjenega podnajemnika, nesrečne-ga, zafrustriranega. Ona ima potne roke, ko potrka na okno. Pride ji odpret. Ker se poznata, je situacija mučna. Bonton je kriv vsega, saj se ona ne upapograbiti radiainodkorakati. Plahosede na kavč in skuša prikriti zadrego s poplavo besed o svojem študiju, življenju, žurih, od-govarja na vprašanja, sama sprašuje. Andreja Pleničar ^^^^^^^flc^T^^Kn^^^^ortigsga l^^wi^^^^' Ljubljani. Ne, o alternativni sceni in radiu Študent ali o Tribuni, Škucu, o Ljubljani, ki se skriva. Živela je družina v Ljubljani, ki je bila bogata in si je 2§l§l§ §lužkinjo, da bi ostali bogataši videli, da so oni še bolj bogati, ali služkinje so fako praktične. No, in ona je po-stala gospodična služkinja. Hodila je po-spravljat gospej, ki ji je bilo žal, da ne hodi ona na filozofsko fakulteto, saj bi rada imela primerno izobraženo služkinjo. Obljubila ji je, da bo imela prosto, če bo hotela v gledališče, saj ve gospa, kako je z duhovnimi potrebami. Oni hodijo na vse predstave, ker poznajo re* žiserje in igralce in gredo potem na kakšen cocktajl v Cankarja. No, plačevala bi ji prav tako deset jurjev na uro, če bi znala igrati karte in ji preganjala dolgčas. Tako pa se je gospa mudila s tem, da je iz časopisov z veli-kimi škarjami izrezovala, sedeč na barsRem stolčku, ponudbe hotelov za silvestrovanje. Gospodična služkinja \o je razočarala, ker njeni starši ostanejo vsako leto na ta veiiki dan doma pred televizijo, pijejo vino in jedo francosko solato. Gospod mož je imel težko, težko službo, a kljub temu je vsak dan prišel domov ob dese-tih dopoldne po ženo, ki se je hodila razmi-gavat v neki bazen ali pa sina pripeljal na faks. No, saj bi poklicali taxi, a moj mož, veste gospodična služkinja, ima neizmerno veselje, če napravi kakšno malenkost za svojo družino. Hčerki sta vsak dan razbijali po klavirju najmanj eno uro, kajti spodobi se, da znata tako prefinjeno razveseljevati svoje starše. Ta mora iz preteklosti v obliki marmornatih stopnic, sprejev, pohištva, metlic z modrim perjem za brisanje prahu... te nore podobe resničnosti prehodne družbe. On ji je povedal svojo zgodbo. O nekem punčetu, ki ga ima rada med nogami in bi morda celo živela z njim, če ne bi imel piška-vih zob, neprave barve las, kljukastega nosu in če ne bi čakala na nekega dobro situira-nega princa, da bi bila ona gospa z gospo-dično služkinjo, veliko hišo, gospodom možem, lutkastimi otroki, lakiranim parketom in konjskimi kožami. izvija, a namiguje na to, da ga ima. Ženska nečimrnost. Pa mu je padlo v glavo, padlo kot nikdar in nikoli, da jo hoče imet, imet za-radi strahu, imet za zmoraj, enkrat, da bo konec more, more kot resničnosti, da jo hoče imet, zatret, ker je pripovedovala pravljico, ki ni bila pravljica, kertnu je pokazala preveč, ker mu je prikazala njegovo sobo z drugimi očmi, ker mu je rekla, da ga noče, ker je su-ženj, ne pa da ima krevljast nos. Vrgel jo je na tla, toliko je bilo še prostora. Njen krik je bil olajšanje. Njen upor zlom, njegov upor, zlom. Še med vsem nasiljem je klepetala o midva se poznava, sva ista, ne moreš mi narediti tega. Pa ji je naredil. Nare-dil ji je smrt. Z nekim topim šraufencigerjem med posiljevanjem, odporom, jokom in kri-kom. Soba kot vse sobe. Fina delavska soba s tepihom in truplom, samo da to ni meščanski roman, ampak socializem. Truplo je le osta-nek prejšnje družbeno-ekonomske formaci-je, ki se je niti pisci ne morejo znebiti, če že ne zaradi sebe, pa zaradi bralcev. Naj govori molk zame. dve Desmi soba po vojna generaciia in GOSPODARSKA RAST, ENERGETSKA RAST IN ATOMSKE ELEKTRARNE Driigo porursko območje v severni Nemčiji To pa pomeni, da tradicionalna industnj-ska področja ne morejo biti več poljubno obremenjena. Katera področja pa tedaj še |: reostanejo? S stahšča mdustnje lahko ugotovimo, da so za dolgoročno planirano industrijo nujne sledece predpostavke: dovolj hladilne vode, pnstanišča m čim manjše število prebival-cev. Mmister za gospodarstvo in javna dela v spodnji Saški ve, kje so te možnofti: »Velike jedrske m konvencionalne elektrarne proi-zvajajo poceni tok. Uporabljale bodo pred-nostna mesta z neomejenimi rezervami hla-dilne vode ob veletokih in obali.« Ta pred-nostna mesta so v glavnem v severni Nemči-ji. V deželnem planskem svetu Ham-burg,Schleswig—Holstein in Ham-burg,Spodnja Saška so ukrenili vse po-trebno. Na razhčriih konferencah, v dežeimh planskih svetih in v glavnem odboru so spre-jeli že celo vrsto sklepov, ob katerih se opra-vičeno poraja strah, da so smernice obvezu-joče pravno zavezujoče za podrejene pla-nerje. Prizadeto prebivalstvo ni bilo niti o stvari u§trezno informirano, niti povprašano po mnenju. Razprodaja pnhodnosti za zaprtimi vrati? Po doseglivih informacijah sodeč se je treba bati ravno tega. Celo planerji pravijo: > ker so bila vsa posvetovanja do tega tre-nutka na ravni deželnih vlad, niso bili upoš-tevani interesi prizadetih — namreč občin m okrajev« 39. Prebivalstva kot neposredno prizadetega dela sploh ne omenjajo. Objave in planski načrti dežel Hamburg in Spodnje Saške predvidevajo gosto zaporedje osnov-mh centrov mdužtrializacije vzdolž morske obale in Elbe ter ?gradnje« in »osi gradenj« v področjih Buxtehude, VVinsen, Brunsbuttel, Luneberg, Cuxhaven, VVilhelmshaven, Brake, Nordenham, Emden, Leer, Verden, Syke, Kaltenkirchen, Bad Oldesloe, Elms-horn, Geesthacht itd. 39. 40. 41. Ministrski predsednik Stoltenberg pravi v vladni obrazložitvi z leta 1971 v Kielu : »Po-sebno mesto v naslednjih 4 letih bo zavzela gradnja velikega letališča Kaltenkirchen... v še ožjem sodelovanju z znanstvenimi usta-novami predvsem naše dežele želimo kon-centrirati razpoložljiva sredstva za namere bodočnosti in izkoristiti nove možnosti go-spodarskega razvoja v tej deželi, med dru-gim na področju jedrske energije in morske tehnike... Večji projekti predvsem v korist delojemalcev bodo kot spremljajoči ukrepi podpirali razširjanje obstoječih in naselitev novih tovarniških dejaynosti v bližini težišč-nih točk razvoja.«42 Zgovorne so tudi pripombe bivšega sena-torja za gospodarstvo in promet Svobod-nega in banzeatskega mesta Hamburg Helmuta Kerna: »Ta model se dejansko omejuje na gospodarski razvoj ..s ciljem, da zagotovi m pospeši rast.« «Do pred kratkim r-rr s^ pravi do trenutka, ko je bilo gotovo, da bo regija v doglednem času razpolagala s ceneno proizvajajočimi jedrskimi elektrar-nami — ni bilo mogoče ponuditi podjetjem te vrste, ki so iskala primeren kraj, nobene konkurenčne ponudbe energije.«43 Za krepitev regionalne gospodarske strukture je planirana sistematična izgradnja infrastrukture. Razen naprav za proizvajanje energije in tovarniških površin naj bi bila zgrajena mreža radialnih in tangencialnih avtocest in zveznih cest. Zato upajo na nove naselitvene impulze. 43.44. Notranji minister Spodnje Saške izjavlja: »Razširjanje in na-seljevanje delavskih naselij ter izgradnje stanovanj z javnimi sredstvi naj bo pred-nostno v težiščnih in potencialno težiščnih prostorih.«44 Ko so se vznemirjeni meščani na priredi-tvah pozanimali, kdo bo vso to elektriko po-rabil, so jim zastopniki energetskih družb HEW m NWK ter uradni predstavniki odgo-vonli, da tega ne vedo, oziroma da bodo ustvarjena mnoga nova delovna mesta. Oboje ni res! V marčni izdaji (1973) industrijskega gla-sila je pisalo: »Glavna težišča industrijskih naselij ležijo v obalnem območju Spodnje Saške. Potem ko je dežela Spodnja Saška v preteklih letih z znatnimi prizadevanji ustva-rila infrastrukturne predpogoje za nova na-selja v Stade in VVilhelmshavnu, so se tudi tu pokazali veliki uspehi. V obeh krajih bosta zgrajena industrijska kompleksa, od katerih bo vsak v končni fazi gradnje zahteval mnogo več kot dve miljardi DM investicij. V Stade gradi D0W CHEMICAL kemični kom-pleks, v katerega je bilo investiranih že 500 milijonov DM. VAW gradi tovarno aluminija m tovarno aluminijevega oksida. Za Wil-helmshaven se je poleg Alusuisse Atlantik, ki planira tovarno glinice, odločil tudi Mobil Oil, ki bo zgradil rafinerijo s skupno kapaci-teto 28 mil.-ton letno. Emden bo predvidoma glavna postaja za pridobivanje plina iz Se-vernega morja s priključnimi petr-okemičnimi napravami in mesto za gradnjo četrte jedr-ske elektrarne v Spodnji Saški... Energije je v Emdenu nadvse dovolj. Elektrarna Emden severno nemške družbe NKW ima kapaci-teto 777 MW( Po planih NKW naj bi na Ry-sumer Nacken nastal elektrarniški center z instalirano močjo 5000 MW!... Razen tega se ministrstvo za gospodarstvo pogaja o na-daljnjih naseliih v Emdnu... Posebno pozor-nost posvečajo področju Wybelsummer Polder in Rysumer Nacken. To področje ob-sega okoli 1100 ha z direktnim dostopom do vode. Tu se ponujajo idealne možnosti za nastanitev industrije, ki ima velike potrebe po prostoru.«45 Onesnaženje okolja in kemične nevarnosti Prebivalci bližnje okolice jedrske elek-trarne Esenshamm lahko zapojejo pesmico o tem: Cinkarne, tovarne svinca, azbesta, ti-tana... kotslišimo, prihajadeltehfirmvZRN, ker v drugih državah zaradi okolju nevar-nega načina proizvodnje ne dobijo dovolje- nja za gradnjo! 46 ^ . i Vedno več rneščanov opaža, kaj namera-vajo z njimi. Zgleden primer je sledeče pismo bralca: »Strah prebivalstva danes ni uperjen le proti ogroženosti zaradi atomskih elek-trarn samih, temveč predvsem proti indu-strijskim koncentracijam, ki so nujno pove-zane z intenzivno produkcijo energije. Če je npr. namen, da bi v okolici Brunsbuttla s tremi ja^lrskimi elektrarnami, dvema termoe-lektramama irt eno plinsko elektramo proi-zvedli-do leta 1985. 6000 MW energije si lahko vsak laik predstavlja neznansko indu-strializacijo, ki bo sledila. Če ta nekontroli-rana industrijska rast ne bo omejena, bomo v nekaj letih doživeli uničenje našega okolja in s tem zastrupitve za Hamburg tako važne vode in zraka v dozdaj nepoznanem in ne-predstavljivem obsegu. Ne bo več zadošča-lo, da bi razumeli varstvo okolja, tako da grajamo brezbrižno odmetavanje bananinih olupkov.«47 , Atomska elektrama Stade bo s svojimi 360 MW skoraj izključno oskrbovala VAW Butzfleth, (Združene aluminijske obrate), ki predvidevajo v končni izgradnji 240000 ton proizvodnje aluminija letno. To pomeni pri-bližno dnevno odvajanje 1000 kg fluora (za 1 tono aluminija 1—1,5 kg fluora).48 Fluor je' nevaren strup za rastline in tudi živali. Pred kratkim so poročali o poškodbah pri Ijudeh. V ZRN do zdaj še ni predpisa o maksimalni do-voljeni koncentraciji fluora v zraku. V SZ je za plinaste spojine fluora dovoljena srednja dnevna vrednost 0,005 mg na m3. Ker pa na bližnje stanovalce vpliva kombinacija različ-nih plinov in so sovjetski raziskovalci istoča-sno ugotovili, da srednja dnevna vrednost ne ščiti vselej pred poškodbami, ni nujno, da je ta vrednost absolutno zanesljiva. Zadostuje že, da je dnevno okuženih 200 000 000 000 m3 zraka sredi področja sadovnjakov!49 Planirana atomsta elektrarna Geesthacht bi naj bila glavni dobavitelj toka za US — Rey-nolds Aluminium Company, ki bo v Finken-vverderju prav tako proizvajala aluminij in to skoraj v sredini mestnega področja Ham-burga. Podobno je z DOW CEMICAL Co. v Stade, v bližini katere so že večkrat zavohali klor. Močnejše uhajanje klora pri neugodnih vremenskih pogojih pa bi lahko pobilo prebi-valce Stada! 50. V Stadu niso ničesar ukrenilh, da bi v primeru nuje zaščitili prebivalstvo. Proizvodne dobrine kot posode iz aluminija, plastike in stekla za enkratno rabo, zaščitna sredstva za rastline, plastične posode itd., porabijo pri proizvodnji ogromne količine elektrike. To pa so stvari, ki kvalitete našega življ^nja ne izboljšujejo, temveč slabšajo in katerim se lahko v glavnem odpovemo. Namesto, da bi na osnovi takšnih razmiš-Ijanj in dejstev porabo energije m gospodar-sko rast upočasnili, je za planiranje odloču-joča dodatna rast. Če se meščani nočejo odreči svojim legitimnim pravicam, jim gro-zijo z odklopom toka kot v tem časopisnem članku: »V drugi polovici tega desetletja lahko v Schllesvvig Holsteinu računamo s stalnimi redukcijami toka, če gradnja elek- trarn ne bo hitro napredovala. To je izjavil schlesvvig—holsteinski socialni minister Claussen (CDU). NKW (Severnonemške elektrarne) so bile celo mnenja, da lahko v letih 1975/76 pride včasih do odzema toka gospodinjstvom. Zaradi upravnih tožb eko-logov, so se postopki za izdajo gradbenih dovoljenj za izgradnjo novih jedrskih elek-trarn precej zavlekli, je rekel Claussen.«50 Filbinger: 1980. leta bodo luči ugasnile S svojim ustvarjanjem panike je Claussen v dobri družbi: tako industrija proizvajalcev toka kot tudi visoki politiki so uglašeni kakor v zboru. Pomanjkanje toka je že občutno, je menil Helmut Schmidt v svojem volilnem okrožju Hamburg—Bargedorf: »V mojem vi-kendu ob Brahmseeju« je dobava elektrike za nočno napajanje akumulacijskih peči »v zimski polovici leta ustavljena«. Kancler: > Boodorf je treba zgraditi.« Spiegel je k temu zapisal: >Tu se je Schmidt motil. Okrožnica pri-stojnega električnega potljetja Schlesvvag je zgolj napovedovala povišanje osnovnih pri-stojbin za celodnevna akumulacijska gretja. Na redukcije toka Schlesvvag ni pomiš-Ijal.« 50b. Tudi tedanji ministrski predsednik Filbrmger je leta 1977 oznanil: »Potem bodo še pred 1980 ugasnile luči.« 51. In dr. Guck iz izvršnega odbora Badenvver-ka: »Že v letih 1976—78 lahko pri oskrbi s tokom računamo na težave.«52 Njegov ko-lega, poslovodja pri VDEW, je označil takšne parole v »Suddeutsche Zeitung« 21. 11. 1979 dobesedno kot »neumno ustvarjanje pamke«! ; Elektrarniška podjetja se intenzivno trudi-jo, da bi porabo toka povečala. Pred leti skoraj ni bilo javnega promet-nega sredstva, ki ne bi imelo plakata: > Čisto—E—stanovanje — krasna stvar« in drugih plakatov, na katerih so se udobno pretegovale blondinke in kupcem reklamno yčinkovito prikazovale vroče kopeli itd. Z obsega projekta se da sklepati na mi-Ijonski proračun. Očitno se izplača spodbu-jati porabo toka! Iz ZDA je mogoče slišati pn-poročila dr. Mc Nultya in kakšni so načrti elektroenergetske industrije: »ta pravi« posel se da narediti, če se bo do leta 1987 poraba aluminija štirikrat povečaia, če bo proizvodnja jekla, aluminija in gradnja naft-nih rafinerij drastično narastla m če b/ labko nrebivalstvo pnpravili do... 14. Briefe und Aufierungen von Sicco L. Mansholt, Bricf an Malfatti und von Willy Brandt, Redc zur Nobelpreisverleihung, 1972. 15. Paneivorstand der SPD, ,,Entwurf eines okono-misch-politischen Orientierungsrahmens fiir dic Jahre 1973-1985", Materialien zum Parteitag vom 28. 11. bis 2. 12. 1972 Hannover, Bonn, S. 11, Abs. 31, Juni 1972. 16. Bundcsministerium fiir Wirtschaft, »Stabilitat v ne vračamo. Re-dakcija ima pravico objaviti nenagrajene tekste. Pravico do udeležbe imajo vsi prebi-vaici stari do 30 let. Rezultati bodo objavljeni v majski številki časopisa ,,Novi svet". pnpombah na pnpravo novih vzgojno-izobraževalnih programov, ki so jih dali štu-dentje slavistike na Filozofski fakulteti, je V skarski škrat popolnoma izmaličil tekst točke 1.2. 1. Ta se pravilno glasi takoie: 1. 2. 1 Primer: Namesto predmeta TM—filozofija roi lahko na slavistiki pou-čevali poglavja iz estetike, logike, idr. Namesto TM — socioiogija bi uvedSi učne ure iz socioiogije literature in jezika, se-veda z usfrezno teoretsko osnovo. Na-mesto več predmetov, ki so v zvezi s teo-rijo poučevanja, bi bilo boij smotrno in koristno dati večji poudarek specialnim metodikam pri posameznih skupinah. Dodamo naj še, da so biie vse te pripornbe sprejete na okrogli mizi, ki jo je organizirala OO ZSMS FF—Slavistika m da so bile vse te pnpornbe, (po zagotovilu profesorjev) tud upoštevane pri priftrav! novih VIP. >poročarno žalostno vest ob žalostnem pngodku namerne spremembe imen !n priimkov oseb, ki so nastopale v tekstu: Pn vatizacija in urednikovanje. TRIBUNA ŠT. '1 Tovariša Bogdana Novaka smo iz preven tivnih narnenov preimenovali v Bonsa, tova-riša Pjeviča pa smo boječ se nacionalnih izbruhov prekrstili v Pajiča. Spremembe so posledica težnje po dekatolizaciji slov^n-skega življa. V 4. številki Tribune je izpadel podpis članka ,,Moralna akcija za pragmatične cilje ali . . ." na strani 14. Clanek je napisala Vanja Brišček. Avtorici in braicem se za to napako opravičujemo. tradicionalm nagraclni Iraznii Pogovorz ATONom, študehtom slikarstva v3. letnikunaAkademijizalikovnoumetnost (rojen I. 1958 v Železni Kapli). 1) Po mojem mnenju je današnji človek iz-gubil harmonijo s seboj in z naravo. Ali ver-jameš v pristnost takoimenovane nove po-dobe, nove stvarnosti —jaz mislim, da je vsa sodobna likovna umetnost likovna projekcija človekove duhovne krize? V pristnost nove podobe verjamem total-no. Nova podoba je samo en žarek te prist-nosti, vendar se ta žarek takoj zabriše, ker ga giedalci konzumirajo brez osebnega kon-takta. Če grem živet v naravo, bom našel popoln stik z njo in bom zavračal dogajanje v iikovnih mestnih centrih — toda to je eno-stransko. Hočem biti v središču dogajanja, a ohraniti osebni kontakt s seboj. Ali meniš, da bi bilo tvoje slikarstvo bolj čisto, če bi živel popolnoma stran od urbanih naselij? Če bi živel samo v naravi, bi prišel do istega spoznanja kot Kristus — umetnost v primeri z božjim kraljestvom ni vredna nič. 2) Jaz dvomim v poštenost tehnične rutine modernega slikarstva. Ali je po tvoje na pri-mer slikarstvo našega Janeza Bernika enako kvalitetno kot slikarstvo Petra Paula Rubensa, čeprav nam je Rubens časovno zeio odmaknjen? Za rutino mi niti ne gre. Gre mi za osebnost, ki je sliko delala. Janeza Bemika lahko dolgo gledam, pri Rubensu pa mi ni niti vroče, niti me ne zazebe. — Vendar jaz občudujem perfekcijo Ru-bensovega štriha in verodostoinost njego-vega realizma! Zdi se mi, da pri Rubensu manjka to, da bi spioh podvomi! v lastno slikarstvo (o popolni prepričanosti vase lahko govorim samo pri .Rafaelu). Povem ti po pravici, da se po Rubensovih štrihih sploh ne vozim. 3) Torej si ne iščeš vzornikov v preteklo-sti? Vzornike imam samo v velikih osebnostih: Aleksander Veliki, Picasso, Beethoven, igiskan, Velasquez, Dostojevski. ) Ali si hočeš o sebi zgraditi mit umetnika — takoimenovani image? Postal bom svetovno slaven, a ne bom konkreten. Konkretni so državniki. -a nnmfit^j^aka stolpntca ie konkretna, <\v\ panisemstolpnica, arnpakčiovek, nisem konkreten. 5) Kdaj si začel risati ali slikati, kdo so bili tvoji dejanski učitelji? Ljudem hočem pokazati samo to, kako tečem po progi — kje sem štartal, se tiče samo mene. To naj nikogar ne zanima, ker se življenje ne izdaja. Navdušili so me Leo-nardo (mogoče pri dvanajstih letih), staroe-gipčanska umetnost, Jimmy Hendrix, David Bovvie, Gauguin, Van Gogh. 6. V 6. Človek ima, pravico dobiti od sveta vsaj toliko nazaj, kolikor on svetu da. V denarju, koliko zahtevaš za kvadratni meter svoje slike z oljnimi barvami na platno na prepro-stem podokvirju? 20 starih milijonov za sliko, toda to je zelo malo. Toda v prvi vrsti mi gre za to, da vsaka slika potegne človeka iz vsakda-njega malo manj zanimivega ritma. Bistvo je, da človek pred sliko močno zajame zrak ali da ga postavi v enkratno razpoloženje ali nerodno situacijo. .Pogovarjal se je BP. Bračko Glasbena mladina organizira rock festival konec maja 1984 in daje možnost vsem novim skupinam, da se prijavijo do konca aprila na naslov: OKZSMS % Glasbena mladina Kidričeva 9 65000 Nova Gorica Za prijave je potrebno: LBesedila 2. Število članov in kaj igrajo 3. Nekaj posnetkov nakaseti Festival bo na prostem in sicer 26. maja. V primeru slabega vremena bo 2. junija na istem mestu in sicer avditorij Hotela Argonavti. Glasbena mladina Nova Gorica predstavitev m________bodočega likovnesa umetniKa sropk primorska \mmmmmammoaMBMMBarm m