S LAVI STIČNA REVIJA ČASOPIS ZA LITERARNO ZGODOVINO IN JEZIK S PRILOGO LINGÙISTICA LJUBLJANA IX. LETNIK, 1-4 1956 SLAVISTIČNA REVIJA Izdajajo Slavistično društvo o Ljubljani Inštitut za slovenski jezik pri Slovenski akademiji Inštitut za literature pri Slovenski akademiji Uredniški odbor: TINE LOGAR, RAJKO NAHTIGAL, ANTON OCVIRK, FRANCE TOMŠIČ, JOSIP VIDMAR Rokopisi naj sc pošiljajo' odgovornemu uredniku ANTONU OCVIRKU, Murnikova 24, Ljubljana Reklamacije in naročila sprejema Državna založba Soven i je Tisk Triglavske Jiskame v Ljubljani S LAVISTICNA REVIJA ČASOPIS ZA LITERARNO ZGODOVINO IN JEZIK » S PRILOGO LINGUISTICA LETNIK IX 1956 LJUBLJANA 91191 Uredniški odbor TINE LOGAR RAJKO NAHTIGAL ANTON OCVIRK FRANCE TOMŠIČ JOSIP VIDMAR Izdajajo SLAVISTIČNO DRUŠTVO V LJUBLJANI INSTITUT ZA SLOVENSKI JEZIK INSTITUT ZA LITERATURE PRI SLOVENSKI AKADEMIJI Založnica DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE V LJUBLJANI Za založbo odgovoren Ciril Vidmar Tiska TRIGLAVSKA TISKARNA V LJUBLJANI KAZALO RAZPRAVE Rajko Nahtigal: Svçtovitb ................................... 1 Anton Slodnjak: O Prešernovem »Slovesu od mladosti« in o literarnozgodovinski rehabilitaciji Antona von Scheuchen-stuela starejšega ........................................ 10 Tine Logar: Dialoktološke študije. VIII. Prispevek h klasifikaciji pohorskih govorov. IX. Značilnosti kojščanskega govora ............'..................................................................30 Mirko Rupel: Slovenski akt ob p rot i reformacijski epizodi v Vipavi 1598 ........................................................................................45 France Tomšič: Vita Methodii 2 ..........................................................65 Emil Štampar: Suvremeni hrvatski roman ....................................80 France Koblar: Ivan Gornik (Prispevek k Stritarjevi dobi) .. 118 Mirko Rupel: Prispevki k protireformaoijski dobi ........................148 Bojan Čop: Etyma balto-slavica II ....................................................155 Rudolf Kolarič: Središka govorica in spodnjeprleški govor .. 162 ZAPISKI IN GRADIVO Stanko Škerlj: Petar Skok (1881—1956) ............................................171 France Grivec: Martin Krpan ..............................................................176 Jakob Kelemina: Sovatna »zavod« in slične besede ....................180 Viktor Smolej: Šturov spis O narod ničli pisnich a povéstech plemen slovanskych v slovenščini ..............................................182 Dušan Ludvik: Nekaj krajevnih in vodnih imen ........................189 Dušan Ludüik: Divnjek ..........................................................................195 Vilko Nooak: Avgust Pavel (1886—1946) ..........................................197 KNJIŽNE OCENE IN POROČILA Studia slavica 1955 (Stefan Barbarie) ........................ 201 Z. Stieber: 1. Toponomastyka lemkowszczyzny. 2. Atlas jçzy- kovy dawnej lemkowszczyzny (R. Kolarič) .............. 204 Josef Kurz: Evangeliâr Assemanüv (F.Tomšič) .............. 206 Drobna poročila: Z. Stieber, Zarys dialektologii jçzykôw za-ehodmo-slowianskich z wyborem tekstow gwarowych (R. Kolarič). — Konferencja pomorska (R. Kolarič)....... 207 LIN G U IST 1С А RAZPRAVE Allion Grad: O izvoru starofrancoskega izraza Ço poise moi .. 1 Anton Grad: O proklizi oziroma enklizi nepoudarjenih objektnih osebnih zaimkov v stari francoščini ..................................9 Bojan Čop: Hetitski etimološki in slovnični zapiski III ............19 Bojan Čop: Luvica I ................................................................................40 Bojan Čop: O neznanem idevr. korenu *nen- »blesteti« ..............46 Bojan Čop: Indoevropski etimološki zapiski ..................................49 Milan Grošelj: O nekih kretskih besedah ........................................53 Janez Stanoonik: Kronos in kit ..........................................................54 POROČILA J. Hubschmid, Schläuche und Fässer. (France Bezlaj) ..............57 Sprachgeschichte und Wortbedeutung. Festschrift Albert De- brunner. (Milan Grošelj) ................................................................62 SOMMAIRE ARTICLES DE FOND Rajko Nahtigal: Svçtovitb ................................... 1 Anton Slodnjak: Remarques sur le poème «Adieu à la jeunesse» de Prešeren et sur la réhabilitation historico-Iitté- raire de Anton von Scheuclienstuel père ................ 10 Tine Logar: Études dialectologiques. VIII. Contribution à la classification des parlers de Pohorje. IX. Les traits caractéristiques du parler de Kojsko ......................... 30 Mirko Rupel: Un texte officiel slovène concernant un épisode de l'epoque de la contre-réforme à Vipava .............. 45 France Tomšič: Vita Methodii 2 ............................. 65 Emil Štampar: Le roman croate contemporain .............. 80 France Koblar: Ivan Gornik ................................ 118 Mirko Rupel: Contributions à l'epoque de lia contre-réforme .. <48 Bojan Čop: Etyma balto-slavica 2 .......................... 155 Rudolf Kolarič: L'idiome de Središče et de parler de Spodnje Prie ................................................... 162 NOTES ET DOCUMENTS Stanko Skerlj: Petar Skok (1881—1956) ............................................171 France Grivec: Martin Krpan ..............................................................176 Jakob Kelemina: Sovatna «zavod» et les termes similaires .... 180 Viktor SmO'lej: L'étude de Štiir O narodnih pisnich a povéstech plemen slovanskych en slovène ..................................................182 Dušan Ludvik: Quelques noms de lieux et d'eaux ......................189 Dušan Ludvik: Divnjek ..........................................................................195 Vilko Novak: Avgust Pavel (1886—1946) ..........................................197 COMPTES RENDUS ET CHRONIQUE Studia slavica 1955 (Stefan Barbarie) ........................ 201 Z. Stieber: 1. Toponomastyka lemkowszczyzny. 2. Atlas jçzy- kowy dawnej lemkowszczyzny (R. Kolarič) .............. 204 Josef Kurz: Evangeliâr Assemanüv (F.Tomšič) .............. 206 Notes: Z. Stieber: Zarys dialekto'logii jçzykôw zaehodnio-slo-wianskich z wyborem tekstôw gwarowych. (R. Kolarič). — Konferencja pomorska. (R. Kolarič) ..................... 207 LINGUISTIC A ARTICLE DE FOND Anton Grad: Sur l'origine de la formule Ço poise moi en ancien français ..................................................................................1 Anton Grad: Remarques sur la place des formes faibles des pronoms personnels regimes dans la phrase en ancien français ................................................................................................9 Bojan Čop: Notes d'étymologie et de grammaire hittites III .. 19 Bojan Čop: Luvica I ..........................................................40 Bojan Čop: Une racine indo-européenne maconnue: *nen- «briller» ................................................................................................46 Bojan Čop: Notes d'étymologie indo-européenne ..........................49 Milan Grošelj: Sur quelques mots crétods ........................................53 Janez Stanoonik: Kronos und der Walfisch ....................................54 COMPTES-RENDUS J. Hubschmid, Schläuche und Fässer (F. Bezlaj) ............. 57 Sprachgeschichte und Wortbedeutung (M. Grošelj) ........... 62 / . Л- , «'ч? M ■ , 7'"J-л. ; E'KJT. . ■ V I S ' J* Љ- ' i ■ iSy' I,1 v Ä«. ■ - 1КЬ;< I- . Ж:": ■ îl , Vi ife ' : ¥ ■ ! Ra j к о N ah t i g al SVETOVITЪ I. Ime Ime največjega boga bali i škoslo vanskih plemen Svçtovitï., katerega slavino svetišče je bilo v A iko n i na otoku Rujani (Rügen), se je podvrglo najrazličnejšim, deloma naravnost zabavnim razlagani. O bogu razpravlja L. Niederle, Slovanske etarožitnosti, Odd il kultrm, Život: starych Slovanu, Dil II, sv. i, sir. 136—148 (V Praze 1924), poskuse razlag imena pa navaja na kratko v pripombi na str. 142. Ime se je splošno smatralo kot zloženka od soqt- in oit-. Prvi del ni delal itežave. Uvidelo se je, da nima neposredno opraviti s soqH »sanotus«, temveč mu je prvotni pomen »silni«. Niederle navaja za to imena Brückner, Krek im Maretic. Tudi Miklošič, Die Bildung der si avise h en Personennamen, prevaja soqto z »validus«. Y današnjem češkem etimološkem slovarju (Holub-Kope&ny, 3. izdaja) stoji, da ima svati) prvotni pomen »siilny« in se opozarja na got. sminths »siiny«. To zadnje je omenjal že Maretic s pomenom »stark, kräftig« in je razlagal n.pr. rus. Святополк (iz Svçtop'rilkti) »fortem exer-citu/m habens« ali Свяатослав (iz Svçtoslavb) »firmam gloriam habens«. Drugače pa je z drugim delom domnevane zloženke -oit-. Miklošič je bil v etimološkem slovarju mnenja, da je i'z slovanščmc nerazložljivo. Podana je bila cela vrsta razlag, ki jih naj po Niederleju, 1. c., omenjam z nekimi svojimi dodatki. Dabrovsky in za njim še neki drugi (Perwolf, Faniincyn, Janko) so nahajali v -oit okrajšano' oitqzb. Jagic (Arhiv XIX, 368) je izvajal oit iz korena o i »premagati«, pa bi bil Svçtovitb »deus militiae«. Miklošič pozna koren o i- 2. le iz bolgarščine naoija, navijam »siegen« :i:n veže s tem sitcksl. ozzvitije »lucrum«, povinoti »subjicere«, kar se nahaja v Supraseljskem zborniku. Krek (Einleitung 398) misli na koren De v vetra kot »'bog silnega vetra«. Maretic je najprej (v Radu 81, 117, 131) izvajal od korena ve, po Miklošiču vë- 2 »sagen«, etcksl. otvë dnexçC&t], rus. ответ, sitcksl. viti ji, včtiji »rhetor«, pa bi bilo *оНъ »sermo«, a bog »potentem sermonem habens«. Pozneje (Arch. X) navaja vitati yaiçeiv »radovati se«, po Miklošiču češ. vitati »bewillkommen«, rus. obi- 1 Slavistična revija 1 iath .habhaxe«, im iiz -tega maj bi bilo *ойъ »laetuis«, a bog »fortis 1 act usque«. Leger (Myth. 94), podobno prvi Mareticevi razlagi, predpostavlja vit, vet »beseda«, bog »dobri v odgovorih«. Proti temu se je obrnil Brückner (Kwart. hist. XIII 85), sam pa je (Rozpr. Akad. Krak. W. hist. XXXV 319, 321) suponiral vit v pomenu »bog, gospod«. Temu je sledil Rozwa-dowsiki (Quest, grami. Rozpr. Akad. Kralk. 1897) in opiral to na stcksk домокитх oUoôto.-T&iris (Mat. XIII 52), torej vit »dominus«; k čemur naj bi se primerjalo srb. s j enovit »drevesni duh«. H koncu naj omenim še Matusiaka (Lud XIV, 35) izvajanje od viti, оепъсь. Jasno je, da je treba stcksk домокитх (v slovenskem prevodu »hišni gospodar«) drugače razložiti. Že Miklošič je v drugem delu primerjalne slovnice » S t ammbild ungsl eh re« (1875, str. 193) navel domovit-o pod su-filksom Нъ, ki »tvori substantiva in adjectiva«. »Die adjectiva bezeichnen den mit dem gegenstände des t h em a begabten«. Za Miklošičem je povzel to Vondrâk v svoji primerjalni slovnici (v prvi izdaji 1906, str. 449), s pojasnilom v drugi izdaji (1924, str. 595—596), da -ovito izhaja od osnov na Ii-, ki se je potem tudi posplošilo in v ndkili primerih substantiviralo. Že v stari cerkveni slovenščini so tvorbe od osnov ne na -(/-, kaikor v psal-terju plodovitv, v Supraseljskem zborniku neplodovit-o, v Evhologiju tvodovito od ti-Qdii »Dysenterie« i. dr., a substantivirano je n. pr. poleg domovitb z -Иъ podob it ъ v apostolu v pomenu »imitator«. Gori v zvezi z domooiiu navedeno srb. sjenovit navaja takisto Miklošič, str. 194, med srbskimi primeri, Vulk Karadzic pa v silovarju (v izdaji iz leta 1852 na str. 684) pod »сјеновит, a, o«* podaja daljše narodopisno pojasnilo. »V Grb-lju, pravi, pripovedujejo, da so med velikimi drevesi (bukvami, hrasti itd.) neka sjenovita, ki imajo v sebi tako silo, da oni, ki jih poseka, takoj umre atli dolgo let do smrti ostane bolem; ako se kdo boji, da И ni bilo ono drevo s j enovito, ki ga je posekal, mora na njegovem štoru živi kokoši odsekati glavo z ono sekiro, s katero je sekal drevo-, pa mu ne bo- nič, ako je bilo drevo tudi s j enovit o.« Dalje pravi, da »v Boki se imenuje sjenovit človek oni, ki izgubi svojo senco, pa se kakor nor potepa po svetu brez sence in senca brez njega. S tem se strinja tudi ono, kar se pripoveduje in misli, da se pri velikih zgradbah more človeku vzidati senca, pa človek potem umre.« Nato omenja še narodno pesem »o zidanju gracia Skadra«. Vidi se, da je srb. sjenovit sicer tvorba z -ovit, da pa nima nikakršne druge zveze z domovitb. * Nazaj potegnjeni naglas v sjenovit kaže na rastočo intonacijo vokala i v sufiksu. S d Ç t О D it ъ Ako se vrnemo sedaj k SvqtoviH, ni izpričano, da se v svqtv ne krije substantiv s kakim pomenom »sila, moč« (prim, sloven, adj. silovit), pa tudi od ad jektivov so take tvorbe, n. pr. pri Miklošiču str. 193 »asi. rêsbiioivit'b«, str. 194 sloven, čudovit, srb. mladovit »Juvenilis«. Mnogo primerov tvorb z -ooit navaja tudi A. Bajec, Besed otvorje (1952, II § 103, str. 38—59), med drugim iz adjektiva hudo vit »škodljiv«. Da prvotni nazivi (epitheta) sčasoma preidejo v ime, je v poganskem verstvu več primerov, n. pr. slovan. Dažbbogh, gr. Kçovlwv »sin Kronov (za Zevsa)« i. dr. (prim. Niederle, o.e., str. 142). Prim, tudi v brižinskem tretjem spomeniku 5—6 »bog uzemogoki« Vsemogočni. O drugih imenih z -vit, ki jih navaja Niederle (o. c., str. 142), ni moja naloga dalje razpravljati. Omenim le, da ne nasprotujejo gornjim izvajanjem. Ravno tako ni moja naloga podrobneje govoriti o oit- v prvem delu imen, tu jasno zloženk. Taka imena navajata Niederle, 1. е., in Fr. Kos, Ob osebnih imenih pri starih Slovencih (Letopis Matice Slovenske za leto 1886, str. 145—146). Zaradi razlage opozarjata na Miklošiča, Die Bildung der sklavischen Personennamen Nr. 39 (str. 42—43), ki pod naslovom »Nr. 39. vitb : VMviitb lucrum« meni, da ta imena dozdevno Vključujejo pojem »asi. vita/ti habitare«, da pa bi vit- moglo pomeniti i »vitb lucrum« ali tudi » victoria«. Treba pa je dodati, da je po Miklošiču, Lexicon palaeoslovenicum, vitb tudi »res torta« od korena vi- v viti in starosrbsko ime Vitflko, ter je primerjati k temu besedne tvorbe, kakor vitek, vitorog, zvitorep, -ec, -ka in podobno. Vidi se, da Miklošiču te etimologije niso bile povsem jasne. То ее vidi tudi iz tega, da ima po številnih primerih z vit- na začetku le en primer z -vit na koncu, in sicer polj. ziemovit z dodanim citatom »Vgl. Šaf. sta rož. 350«, kjer se v pripombi h germanskim ali iz germanščine poteklim izrazom kakor n. pr. ' vitçzb navaja »p. Semowit znamenâ tolik со jam loquens«. Omenjeno polj. ziemovit je pridružiti seveda drugim tvorbam z -ovit. II. Šentvid Svetnik sametus Vitus, slovan. sv. Vid,* je pod Diokletianom (245 do 313) še kot otrok umrl mučeniške smrti. Relikvije si je pridobila * Podatke o sv. Vidu črpam iz razprave nekdanjega ravnatelja univerzitetne knjižnice v Gradcu J. Peiskerja »Tvarog, Jungfernsprung und Verwandtes« (Blätter für Heimatkunde, Graz 1926, 4. Jahrgang, Nr. 7/8, str. 49—57). ki mi je to razpravo podaril 4. septembra 1926 in ki se v njej bavi deloma s podobnim problemom, kakor jaz v tem poglavju, ni mi pa tudi drugo pri roki. R a j к о N akti g al v 8. stoletju opatija Saint-Denis pri Parizu, kjer so bili baje povod mnogim čudežem. Leta 822 je bila ustanovljena v Vestfaliiji na Nemškem opatija Korvei (Čorbej a nova) na Werri kot kolonija opatije Corbie (v Pikardiji), pri tem prvi samostan saškega plemena. Njegov prvi opat si je leta 836 izprosil relikvije in Sanetus Vitus je postal svetnik varuh, patron, Sasov. Pod njegovim praporom so se odslej borili Saši, ki so bili postali kristjani, s svojimi sovražnimi sosedi, poganskimi slovanskimi Vendi, polabskimi i. dr. Slovani, kakor Obodriti, Ljutiči in Sorbi. Zato se smatra, da je bil sv. Vid iz St.-Denis-a v Korvei prenesen samo zaradi svojega imena, da bi nadomestil poganskega Svçtovita, kajti svetnik-otrolk ne bi bil mogel sicer imponirati bojevitim Saso-ni. Podobnost imena pa je dovedla nelke slovanske starino«lovce in poleg njih celo Miklošiča do trditve, da je, kakor se izraža ta v etimološkem slovarju str. 393, »malik svantovit iz Saint-Denis v Corvey 1. 836 preneseni sv. Vit«. Navidezno oporo za to so deloma nahajali (prim. Miklošič v uvodu k slovarju str. VIII ali Niederle, o.e., str. 141) v napačnih podatkih nekih starih virov. Toda o tem ni vredno- dalje razpravljati, kajti Svçtovitb je bil že prej pred prenosom sv. Vita poganski bog, kakor pojasnjuje Nie-derle, o. c., str. 141; pač pa je krščanska cerkev za Svçtovita substiluirala sv. Vita in trams formirala poganski kult v kristjanski (Niederle, ibid.). Podobnih primerov je v srednjem veku več, n. pr. zamena poganskega Volosa s svetim Blažem ali Peruma s svetim Elijo (ibid.). Po- Peislkerju (str. 54) je Henrik L, prvi nemški kralj saškega porekla, prisilil leta 920 češkega vladarja Vaclava k priznanju svoje nadmočnosti in mu podaril roko iz relikvij sv. Vita za tedaj ravno v gradbi se nahajajočo cerkev na praškem gradu, imenovano potem po sv. Vidu. Henrikov sin istega imena je kot bavarski vojvoda vpeljal čaščenje, kult sv. Vita na Bavarskem, a njegov sin in naslednik, Henrik Prepirljive« (der Za'nker), je po Pei-skerjevem mnenju leta 989 pridobil Koroško-. Z njim naj je prišel sv. Vit tudi k alpskim Slovanom. Natančneje o tem Henriku je brati pri M.Kosti, Zgodovina Slovencev (1955, str. 168 in 170—171). Je to doba škofa Abrahama in btrižimslkih spomenikov, v katerih se v drugem spomeniku v. 19 do 20 navaja »dela -sotonina: Eže trebu tvorim« za pogansko žrtvovanje. V soro-dmi homi-liiji -sv. Klementa ustreza temu »si že sutb dela sotonina: idoložbrtvija« (V. Vondrâk, Frisimské pamâtky, V Praze 1896, str. 63). Ome-mlbe vredno je to seveda samo zaradi tega, ker se poganski kult omenja na prvem mestu. Zanimivo je, da se pojavijo in nahajajo cerkve, oziroma imena krajev sv. Vi-t — Vid pri važnih nekdanjih in sedanjih slovenskih mestih, kakor Gradec, Št. Vid (St. Veit) na Koroškem, Ptuj, Ljubljana. V Furlaniji se imenuje slovenska vas Sanctus Vitus de Selabonibus (Koe, o.e., str. 150). Prastara fara je St. Veit pri Graden (Peisker, I.e., str. 52). Po M. Kos, Starejša in mlajša naselja okoli Ljubljane (Geografski vestnik 1951, XXIII 8) je Šentvid pri Ljubljani »sedež zelo stare fare«, s prvo omembo leta 1262 (str. 11), ter je cerkveno središče za male vasi naokoli (str. 9). Graški St. Veit z okolico sili na povezavo s še pogansko dobo. Severno od Gradca nasproti St. Veita na drugi strani Mure se nahaja namreč v Gösitingu ogromna, skoro navpično v prvotno strugo Mure se spuščajoča dolomitna pečina, imenovana Jungfernsprung,* katero ime je nahajati tudi sicer na nekdaij slovanskih tleh in o katerih je pisal H. Pirchegger (v Roseggerjevem Heimgarten 1920). Temu ustrezno se na-haija slovansko' Devin (Peisker, I.e., str. 55), prim, tudi sloven. Devin, i ta,]. Dirino, severno od Trsta ob Adri ji (prim. M. Kos, Zgodovina 54 i. dr. po imeniku krajev). Ceski je Devin pri ustju Morave. Jasno je, da Jung-fernsprung ali podobno za slovan. Devin skok prvotno ne more imeti nobene zveze z deva »virgo«. V avestiškem (zendslkem) iranskem dialektu ije deva »demon«, pa je umevno, da je po izgubi elovansko-pogan-skega dëva to sovpalo z drugo glasovno istovetno besedo, a po njej nastal nemški prevod s pravljico. Iz tega pa sledi, da je v še poganski dobi pri Gradcu bil krajevni poganskokultni prostor, po Peiskerju »Kultbiihne«, soteska ob Muri, na eni, desni strani toka poimenovan po deva »demon«, na drugi svetišče Svçtovita, pozneje nadomeščenega s sv. Vitom. Naj je glede iranskega dnalističnega verstva šel Peisker tudi predaleč (vprl se mu je n. pr. Brückner i. dr.), neke vrste odmev tega je le bil, pa to se me tu dalje ne tiče. Za gori imenovane fare ali cerkve sv. Vida ali imena mesta velja geografsko podobno položaj ob večji rdki in na cerkvi ali kraju sv. Vida nasprotni strani gora, oziroma vzvišen svet: pri Ljubljani Šentvid s cerkvijo — Sava — Šmarna gora in Grmada, pri Ptuju fara Sv. Vid (občina Pobrežje) — Drava — grad na griču, na Koroškem nekdaj važno mesto Št. Vid (St. Veit) — Glina (Glan) — v kolenu Gline nasproti gorovje. Po primerih kakor pri Gradcu Peisker dokazuje dualistioni iransko-zoroastriški verski nazor. Po Kosu (Zgodovina str. 42) moremo »o druž- * Natančnejše je preko Mure nasproti po Peiskerju, str. 52, gorat stožec, imenovan s cerkvenim imenom Kanzel, na katerega podnožju je pravzaprav St. Veit, a severovzhodno od stožca pokrajina z imenom Hiinmel. R a j к о N akt i g al bonih in gospodarskih razmerah naših prednikov (o prvotnem verstvu, umevno, posebej ne govori) za naiselitve in v prvi dobi po njej iz sodobnih pisanih virov naravnost le malo razbrati«. Le »posredni viri, kot so jezik, izkopanine, tradicionalna literatura ter primerjava z razmerami pri drugih slovanskih ljudstvih nam morejo do neke mere »popolni t i pičle podatke sodobnih piscev«. Kar se tiče metodike uvajanja krščanstva pri Slovencih, pa pravi (str. 92, 94), da so »prvi glasniki krščanskega misijonstva med Slovenci«, to je »irsko misijonstvo (škof Virgil) upoštevalo stare poganske verske navade in jih skušalo prilagoditi krščanstvu«. To, da v območju Ljubljane in ljubljanskega Posavja v zgodnji slovenski dobi ni iskati posebno goste naseljenosti (M. Kos, Geografski veStnik, str. 11), nilkalko ne nasprotuje možnosti poganskokultnega prostora in češčenja Svçtovita pred sv. Vidom, da je torej tudi tukaj kakor pri Gradcu sv. Vid nadomestil Svçtovita in da se v imenu Šentvid pri Ljubljani skriva prastar ostanek poganske dobe. Morebitni ugovor, da je bil Svçtovitfc predvsem ali celo samo bog baltiških in polabskih Slovanov, kakor da v oni stari dobi ni bilo vez tudi z južnimi Slovani, odstranjuje dejstvo ustvaritve močne plemenske zveze slovanskih plemen po Samu v prvi polovici 7. stoletja. Po M. Kosu, Zgodovina str. 77, se v začetku dvajsetih let 7. stoletja kopičijo pojavi, ki kažejo na večjo aktivnost med ljudstvi od reke Saale in Labe na severu pa do Lurlaniije na jugu. V to gibanje so kmalu pritegnjeni Slovenci v vzhodnih Alpah. Na severu je bil odločilnega pomena nastop Sama. Leta 623 je stopil na čelo dela severnih Slovanov, jih osvobodil obrskega jarma, uredil močno zvezo slovanskih plemen in njene meje kmalu razširil tudi preko Slovencev v osrčju vzhodnih Alp. Samova plemenska zveza je segala najmanj od Labe pa do gornje Drave in Save ter do furlanskih meja (Kos, str. 78). Slovanska zmaga pri Wogast i si ni rgu leta 631 nad vodjem germanske zveze kraljem Dagobertom je zagotovila nadaljnji obstoj Samove zveze, omogočila še večji razmah in utrdila njeno zaveznico, mlado slovensko kneževino v Karamtaniji. Niso pa seveda vsi kraji ali cerkve z imenom Sv., Št. Vid, ki jih je na slovenskem obilno (J. Glonar, Poučni slovar 1933, str. 442, jih našteva 37), enakega starega postanka. Fr. Kos (Letopis Matice Slovenske 1886, str. 144—145) navaja ime nekega Slovenca Vit (»Wito«), »ki je živel proti koncu 12. stoletja v Mokličah na Koroškem« in dodaja, da »se to ime pogostoma nahaja v takratnih in poznejših virih, kar izvira odtod, da so Slovenci zgodaj pričeli častiti sv. Vida«, in sicer, kakor je videti, v precejšnji meri. V južnonemških, katoliških pokrajinah (n. pr. Bavarskem) ni temu ničesar podobnega. Z druge strani pa je omeniti neko nepotrjeno vest, ki bi, če bi bila resnična, svedočila za vezo čaščenja sv. Vida s poganskim verskim kultom. V Ljubljanskem Dnevniku (21. novembra 1956) se trdi, da so Slovani, Iko so se naselili ob reki Neretvi, zgradili v bližini nekdanjega rimskega mesta Narone, katerega ostanki leže zaradi potresne katastrofe leta 262 na dnu Neretijanskega blata, na najvišji vzpetini svetišče bogu svetlobe in vojne. Današnja vas Vid je polna zgodovinskih znamenitosti in ima tudi muizej, s čimer se more ponašati pač malokatera vas na svetu. V tem muzeju hranijo vse, kar najdejo raziskovalci, pastirji ali kmetje na svojih poljih. V Leksikonu Minerva (Zagreb 1936, col. 1498) pa stoji pod Vid, da je selo pri Metkoviču, nahajališče starin rimske kolonije Narone. Ker mi je vprašanje o kakem tamošnjem slovanskem poganskem svetišču in njega znanstvenem raziskovanju iizven moje vednosti, sem se obrnil na kolega prof. Gr. Čremošnika, ali je njemu kaj znano o tem, pa mi je, za kar mu hvala, to zanikal in izrazil, da je to bollj domneva, opozoril pa še na sicer mi znano študijo N. Nodila, Religija Srba i Hrvata (Rad zagrebške akademije, knj. LXXVII, str. 42—126). »Dio I.« je naslovljen » Sut v id i Vida« (str. 67), a na str. 75 pravi: »Da nam potraga Vida m eg ju Srbirna i Hrvatima bude laglja, treba nam još dopuniti, i po hronici Helmoldovoj i po drugim vijestima slilku Svante-vida, osobito u pogledu službe, njemu na čast vršene.« Toda, dasi je omenjena študija napisana z mnogo znanja in o vsem mogočem, se na žalost ne odlikuje po strogi kritičnosti in ne nudi v našem vprašanju znanstveno kritičnih dognanj. Vsekakor pa je, kar se tiče vasi Vida pri Metkoviču, videti potreba bližjega znanstvenega raziskovanja. Tudi razno Nodilovo gradivo bi bilo vredno podrobnega kritičnega pretresa. Zusammenfassung Der 1. Teil der Abhandlung befasst sich mit der Etymologie des Namens Svqtovit?,, des heidnischen Gottes der baltisch-slavischen Stämme, dessen berühmte Kultusstätte sieh in Arkona auf der Insel Rügen befand. Die bisherigen zahlreichen Versuche erklärten ihn als ein Kompositum von svqt- und -vit-. Während der erste Teil klar ist, etwa got. srvinths entspricht, und die Bedeutung »validus, stark, mächtig, gewaltig« hatte, ohne irgend welche Verbindung mit soqfa »sanetus«, ist der zweite Teil trotz vieler mühevoller Versuche unklar geblieben, von Miklošič im Etymologischen Wörterbuch direkt als aus dem sla-vischen unerklärbar erklärt. Zur Lösung der Frage fuhrt der akslavische Ausdruck Mat. XIII 52. домокитх oUnôeanôzriç von Rozwadowski (Questiones gram-maticae, Krakau 1897) mit (sonst unfassbaren) vitx als »dominus« aufgefasst. Rajk о N ah t i g al Doch sclion Miklošič, Stammbildungslehre (1875, S. 193) und hernach Vondrâk, Vergleichende slavische Grammatik I (erste Auflage 1906, S. 449, 2. Aufl., 1924, S. 595—596) sahen darin eine dein Ursprünge nach adjektivische Wortbildung mit dem suffixe -ov-itb, was bereits im Altkirchenslavischen einerseits auch verallgemeinert auch von nicht й- Stämmen, anderseits substantiviert anzutreffen ist. In Verbindung mit ДОМОКНТХ wird serb. sjenövit herangezogen, was natürlich abgesehen vom Suffixe mit Д0М0КИТХ nichts zu tun hat, bezüglich des Akzentes aber auf die ursprünglich steigende Intonation des suffixalen -Иъ hinweist. Dcmnacht kann Svqtbvif® nur eine ursprünglich adjektivische Bildung mit dem verallgemeinerten Suffix -ovitz und der Bedeutung etwa »machtvoll, grossmüchtig« sein, womit z.B. Freis. uzemogoki »allmächtig« verglichen werden kann. Zu den Ausführungen werden manche Beispiele angeführt und schliesslich vit- im ersten Teil von Eigennamen als Teil eines echten Komposituni dargetan. Im II. Teil wird die sonderbare Verknüpfung der slavischen heidnischen Gottheit Svqtovimit dem christlichen, noch in Kindesjahren Märtyrertodes verstorbenen Heiligen Sanctus Vitus, slav. Sv. Viel (z. T. in Anlehnung an J. Peisker) dargetan, dessen Reliquien im 8. Jahrhundert die Abtei Saint-Denis bei Paris erwarb, woher sodann im J.836 dessen Ehrung durch die neugestiftete Filialabtei Korwei (Corbeia nova) nach Westphalen und daher zu den Sachsen kam, deren kirchlicher Schutzpatron er wurde und unter dessen Banner die christlich gewordenen Sachsen ihre Kämpfe mit den benachbarten heidnischen slavischen Völkerschaften führten. Erklärlich ist dies, da ein Kind als Heiliger den kriegerischen Sachen wohl kaum imponieren konnte, vor allem durch die Annahme einer Rücksicht auf den Namen des Heiligen, welcher den ähnlichen der heidnischen slavischen Gottheit ersetzen sollte, wie es ja Fälle von Ersetzung von Gestalten des heidnischen religiösen Kultus und dessen Transformierung in den christlichen in der Tat mehrere gegeben hat (z. B. Volos — heil. Blasius, Perun — heil. Elias u. a.). Als Fall von Verbreitung der Ehrung des Ii. Vitus durch die Deutschen bei den Slaven kann zunächst Heinrich I., der erste deutsche König sächsischer Abstammung, angeführt werden, welcher im J. 920 den böhmischen Herrscher Wenzel zur Anerkennung seiner Oberherrlichkeit zwang, ihm eine Reliquie des h. Vitus schenkten, wornach die damals in Bau begriffene Kirche auf dem Prager Schlossberge ihren Namen erhielt. Heinrichs Sohn gleichen Namens führte als bairischer Herzog den Kultus des h. Vitus in Baiern ein. Dessen Sohn wieder, Heinrich der Zänker, erwarb 989 Kärnten und durch ihn kam die Ehrung des Ii. Vitus zu den Alpenslaven. In den Freisinger Denkmälern, welche aus dieser Zeit stammen, wird (II) unter den Teufelswerken an ersten Stelle noch treba »heidnisches Opfer« erwähnt. Interessanter Weise kamen bei einstigen und heutigen slovenischen wichtigen Städten Orts- oder Kirchennamen St. Veit, Št. Vid auf, wie Graz in der Steiermark, St. Veit an der Glan in Kärnten, slovenisch Ptuj und Ljubljana. In der Umgebung von Graz, nördlich links des Flusses Mur, befindet sich die Ortschaft St. Veit, ihr gegenüber, rechts des Flusses aber ein riesiger, fast senkrecht in das ursprüngliche Murbett abfallender Dolomitfels, mit dem Berge Kanzel links der Mur eine Flussenge bildend und Jungfernsprung benannt, welcher SvçtoDitb Name auf einstigem und heutigen slavischcn Boden, hier in der slavisehen Form Devin, öfters vorzufinden ist. Die Fabel mit der Jungfer hat natürlich keinen Sinn und ist auf die Ubersetzung von slav. dèva »viirgo«, dies aber auf die Vermengung mit ursprünglichem deva, zendavestisch »Dämon« zurückzuführen, was wieder mit einstigem slovenischen heidnischen religiösen Kultus zusammenhängt. Auffallend ist die ähnliche geographische Situation: St. Veit bei Graz — Mur — Jungfernsprung, St. Veit in Kärnten — Glan — gegenüber Gebirge, Sv. Vid (gemeinde Pobrežje) — Drau — Schlossberg bei Ptuj, Šentvid bei Ljubljana — Save — Berg Šmarna gora mit Grmada. Vom slovenischen heidnischen Glauben wissen wir wenig (hingewiessen wird auf M. Kos Zgodovina, woraus auch zu ersehen ist, wie die irisch-christliche Mission alten heidnischen religiösen Brauch berücksichtigte und dem christlichen anzugliedern versuchte. Die Ehrung des Sv. Vid ist bei den Slovenon stark verbreitet worden, wie die Namen zeigen, womit z. B. Baiern nichtverglichen werden kann. Die Einwendung, ob die Slovenen Svqtooitb als Gottheit kannten, wird schon durch den Hinweis auf die Teilname der Slovenen bei der durch Samo nach 623 gegründeten Verbindung slaviseher Stämme von der Elbe bis zur oberen Drau und Save (M. Kos, S. 73) möglich. Zum Schluss werden noch die Frage von Vid bei Metko vie an der Neretva, worin die römische Kolonie Narone infolge einer Erdbebenkatastrophe versunken liegt, und die Auseinandersetzungen von N. Nodilo, ■ Religion der Serben und Kroaten (Rad 77) in Verbindung mit Svqtovitq als noch zu wenig kritisch erörtert. Anton S l odnj a к O PREŠERNOVEM »SLOVESU OD MLADOSTI« iN O LITER A RNOZG ODO VINSKI REHABILITACIJI ANTONA VON SCHEUCHENSTUELA STAREJŠEGA Razprava Jožeta Žigoma v zadnjem zvezku Slavistične revije1 kliče s svojimi pozitivnimi in negativnimi stranmi po odgovoru. To je poglavitni, dasi ne edini vzrok pričujočega spisa. V njem je pa vrstni red razpravljanja obraten kakor v Žigonovem delu, ker je pisec prepričan, da to zahteva hierarhija vrednot. Poglavitno vprašanje v tem sklopu je namreč interpretacija Prešernove elegije, a ne njeno datiran je. Povod Žigonovem u spisu pa so bile razne bolj bežne kakor dokončne domneve o življenjskih in drugih momentih njenega nastanka. In Zigo-nova zasluga je, da je opozoril na to, da so bili dosedanji poizkusi nezadostni in da je treba iskati novih in globljih. Toda zdi se, da njegova pot pri tem n i bila uspešnejša kakor dosedanja tipanja v posameznih Prešernovih biografijah ali poljudnih komentarjih Poezij, čeprav je posvetil problemu posebno razpravo. Kdor pozna delo, ve, kako vežejo piiscu roke in duha zahteve leksikalnega ali komentatorskega sloga.2 Zato ni znamenje rahločutnosti, ako se nekdo zaletava v formulacije, ki jih narekuje bolj stiska za prostor kakor premislek, in pozablja pri tem, koliko je kljub vsemu ta ali oni interpret pomagal k boljšemu minevanju celote te ali one pesnitve. Kljub temu ostanejo dolžnosti dolžnosti in napake — napake, in zato- hočemo poskusiti z razlago Prešernovega Slovesa od mladosti, na koncu pa odgovoriti na vprašanje, ali je bil res 1 Prešeren in trije Scheuchenstueli, 1. c. 1955, 185—194. ' Naj omenim, da je uredništvo Slovenskega biografskega leksikona iz-rccno zahtevalo od pisca Prešernove biografije, naj upošteva samo rezultate dotedanjih prešernoslovcev. Ker se je temu uprl, je prišlo do hudih nesporazumov. la kljub temu pušča Zigon vnemar vse nove ugotovitve v Prešernovi biografiji in zida svojo kritiko na zamenjavi Scheuehenstuelovega nečaka z njegovim sinom, ki jo je podpisani sprejel od Kidriča. O Prešernovem >S I о о е s и od mladosti«. Anton Scheuchenstuel starejši »preudarni in previdni procurator«, ка!шт ga označuje J.Žigon, in ali je res poznala naša literarna zgodovina doslej samo dva Antona Scheuchenstuela, kakor trdi z neprikrito polemično gostobesednostjo pisec. Slovo od mladosti gre v glavnem v tisto največjo kategorijo' modeme lirike, ki bi jo po Schillerju lahko označili kot sentimentalno3 ali pa z danes navadnim terminom kot romantično. Moderna poezija je v bistvu ali eilegična ali satirična. Zalo je postavljanje eden njenih pogostnih motivov. Družbeni in ideološki vzroki ne dajo zlasti od srede 18. stoletja človeku miru v njegovi telesni in duhovni eksistenci ter ga nenehoma silijo v resnici ali v hrepenenju iz enega življenjskega položaja v drugi. Pa tudi v posamezniku se menjavajo življenjske dobe, mladost se neopazno preliva v moško dobo, a ta hiti z nezadržno močjo v starost in smrt. To minljivost, ki jo je občutil kulturni človek vseh časov, a si jo je blažil z religrozno ali filozofsko tolažbo, doživlja moderni človek posebno globoko in boleče. Kakor je Schiller to bistvo novodobne lirike spoznal in kulturno-filo'zofsko razložil, tako jo je tudi izrazil v več pesnitvah, kakor so Resignation, Ideale, Das Ideal und das Leben i. dr. Nemški romantiki so skušali napraviti iz tega, kar je Schiller občutil kot pomanjkljivost, pravilo in odliko: romantični pesnik občuti disharmonijo, toda premaguje jo s hrepenenjem pO' enotnosti ter dosega na ta način pomiritev. Toda to je bila le bolj teoretična rešitev kakor resnični uspeh umetniškega prizadevanja. Njihova poezija je v zasnovi in izvedbi sentimentalna v Schillerjevem smislu. Spomniti se je treba samo pesmi dveh največjih izmed njih, Novalisa in Hölderlina, da bi začutili kot osnovo njune poezije elegični vzgon k utešitvi nezadržnega hrepenenja po enotnosti ali združitvi razklane zavesti. Takšna je v zasnovi tudi poezija zahodnoevropskih ronnantikov, četudi je v motivih in ciljih včasih bolj realistična in konkretna. Naj omenimo kot prvi tip Lamartina, kot drugi pa Byroina. Pri prvem se razvije p red romantična tožeča elegija (la plaintive clegie)4 v spev ro- * Oznaka je dovolj znana in ne gre, da bi tu ponavljali kaj več kakor to, da po Schillerjevem prepričanju naivni ali antični pesnik opeva čisto naturo, sentimentalni ali moderni pa jo doživlja samo v zvezi s svojo refleksijo. Na isto je mislil Nietzsche s trditvijo o dveh principih umetnosti: apolonskem in dionizijskem. 4 Albert Thibaudet, Histoire de la Littérature Française de 1789 à nos jours, 123. Anton S I o d il j а к mamtičnega religioznega in ljubezenskega hrepenenja z mnogimi motivi slovesa, n. pr. Le Vallon e (Méditation III), Adieu (Méditation XXV), Le Passé (Méditation XXVI), Adieux à la Poésie (Méditation LV1) i. dr. Tudi Byron se vedno trga iz spominov svoje mladosti in vedno znova hrepeni nazaj, vse do- tragičnega vzklika: »If than regrettst thy youth, rohy live?« izraženega nekaj tednov pred smrtjo v elegiji On this Day I complete my thirty-sixt Year. Celo v njegovi mladostni elegiji Childish Recollections zazveni kljub drugačni vsebini včasih nekaj podobnega kakor v našem Slovesu od mladosti. Sploh pa je postavljanje pri njem pogost in. zelo doživet motiv.5 Tudi slovanski romantiki poznajo navdih slovesa in spomina. Naj pokažemo samo na Puškinove pesmi ob licejskih obletnicah (Царское село, Воспоминания в Царском селе, Чем чаще празднует лицей, Выла пора, наш праздник молодой) шп na druge s. podobno vsebino: Простите верные дубравы'; Деревня; Я пережил свои желания; 19. октября; Элегия. Kljub posebnemu značaju Mickiewiczeve poezije pričajo: sonet Do Niemnia; elegija Dumania w dzien odjazdu, vzdih: Polaly sie fzy, začetek Pana Tadeusza poleg drugih o plodnosti pesnikovih spominov na izgubljeno mladost oziroma bridkosti in nujnosti poslavljanja. V splošni okvir romantičnih »sloves« gre tudi Prešernova pesnitev, vendar se v nekaterih bistvenih stvareh od njih loči. Osnova tipičnega romantičnega slovesa od mladosti je zavest izgube nečesa idealnega, čistega in dragocenega. Ta zavest je bolj sad celotnega življenjskega razpoloženja kakor stvarne izkušnje. Pesnik vidi v izgubljeni mladosti same svetle trenutke, ker je nemiren in nezadovoljen v konkretni ,iin vsakteri življenjski situaciji. Globina in moč tega nemira mn zastirata s silnim retrogradnim hrepenenjem nemir in nezadovoljnost mladostnih dni ter jih zlatila z brezsenčno in brezmadežno lepoto in harmonijo. Podobno, a vendar samosvoje Prešeren! Po uvodnem vzkliku, da mu je z mladostjo prekmalu minila »lepša polovica življenja«, kar tekmuje, kako bi čim bolj plastično prikazal krivičnosti sveta in družbe. Edino 8 Prim. Love's last Adieu; Farewell to the Muse; Fare thee well, Slovo v pesnitvi Childe Harold's Pilgrimage i. dr. O Prešernovem >S I o d е s и od mladosti« . posebno pravico je imel v viharnih in s »temno zarjo«0 ovenčanih mladih dneh — da se je tešil z begot no sainoprevaro in labilno lahkovernostjo. Ker zdaj tega več ne more, čuti, da je konec njegove mladosti. Ta vodilna misel naše pesnitve je katastrofalen sklep Prešernovega orisa življenjskih težav in pričakovanj v pismu staršem z dne 24. maja 1824. Tam je razodel s preprostimi in zato tem bolj prepričljivimi besedami bolečino življenjskega .spoznanja. (» Ja ke bi bil od konca to vediil, kar zdaj vem, to skusil, kar sini zdaj skusil, toko bi jest gvišno nikol na bil vidil ♦ Duneja.«) Prikazal je pa tudi odločno voljo »velike težave raj prestati, in vsako reč pred skusiti«, kakor juridični študij opustiti, ker ga je še vodila mladostna lahkovernost, da bo mogel z uspehom iskati »duželsko službo v' Lublank. To je bil za tedanjega slovenskega kmečkega izobraženca daljen, skoraj nedosegljiv cilj. Režim je namreč načrtno sprejemal v službo plemiške potomce, včasih tudi nemške uradniške sinove in je le izjemoma odprl vrata kakemu domačinu. Namesto drugega dokazovanja naj govori o tem dokument. Dne 25. januarja 1823 je pisal absolvirani jurist Martin Maehin (Majhen?) Mihi Kasteien poleg drugega tole: »Kar je Tavželj pisal, je čista resnica, samo, da on ni povsod poizvedoval kakor jaz. Jaiz zdaj dobro vem, kaj me čaka na Kranjskem in prav zato pridem v kakih dvajsetih dneh na Dunaj, kajti namesto da bi tukaj deset let žalostno životaril kot pisarniški praktikant, rajši na Dunaju poučujem kot domači učitelj, ali pojdem rajši, če ne v samostan, pa k vojakom ali pa na Rusko, kjer bom imel gotovo več možnosti kakor pa v svoji ubogi domovini, kjer ne more biti drugega kakor nevolja zoper državo (»wo nichts alls Unpatriotismus herrschen muß«), ker tu vsak tujec, pa bodi kdorkoli, več velja kakor domačin in kjer pravega Kranjca niti poslušati nočejo. Mojih spričeval noče v uradu nilkdo niti pogledati, in če jih hočem komu pokazati, pravi vsak: ,Saj tako nič ne pomaga, pa naj bodo še tako dobra, pri nas ni za vas nobenega mesta.' Hotel bi ti, ljubi Kastellic, še več o tem pisati, toda lahko bi se zgodilo, da bi od jeze — drisko dobil. Zato tukaj končujem — in ne vem, ali bi dolžil Boga ali hudiča zaradi usode, ki se z nami tako igra. Ko< pridem še enkrat na Dunaj, pojdem gotovo k cesarju in mu povem resnico, pa naj se zgodi, 6 Ta veličastna in pretresljiva podoba spominja besed Apokalipse: »In sonce je počrnelo kakor vreča raševa.« 6. poglavje, 12. vrsta. An t on S I o d n j а к kar se hoče... Kajti če mi 011 vzame življenje, mi ni trel>a tega samemu storiti.«7 Takšne težave in podobna razočaranja so prežale tudi na Prešerna. Pismo staršem priča, da je slutil, kaj ga čaka. Toda v naši pesnitvi se izpoveduje, da se je kljub spoznanju slepil z lahkovernimi upi. Nedvomno se je zanašal na svojo veliko inteligenco, na odlične študijske uspehe, morebiti tudi na sorodstvo in druge vplivne zveze.. Najbrž je v mladostni lahkovernosti veroval, da bo s svojo genialnostjo zmagal tudi v poklicnem življenju, ne le v poeziji. Toda končno se je moral zadovoljiti z odvetniško prakso pri dokaj sumljivem Baiimgartenu oziroma z zastonjkarskim garanjem v kameralni prokuiraturi. Pri Prešernu si ne moremo odmisliti poklicne zavesi i od človeške in umetniške. Marsikaj kaže na to, da je imel po naravi giobok pravni čut in da je bil strokovno izredno izvežban jurist. Zato se je tako uporno skušal uveljaviti v poklicu. Tudi glede na to je bil prototip našega liberalnega inteligenta, ki hoče imeti pravično mesto v družbi, a ne romantični izkorenini j enec. Njegovi pravni spisi razodevajo tudi laiku naglo dojemanje bistva, lahkotno zasnovo in trdno dokazovanje. Kako težko je bilo takemu človeku v slabo' plačani ali sploh neplačani praktikantski službi! In kako strašno je moralo biti zanj spoznanje, da je bilo plaho, vendar stalno pričakovanje ugodne rešitve poklicne krize samo — privilegij za vedno odbegle mladosti! V luči tega spoznanja se je odprla pesniku pot do naše pesnitve. O tem govori njena vsebina, zlasti pa še njena antitetična zamisel. Spoče-njati se je mogla začeti šele v trenutku, ko je pesnik ob pogledu na svoj dosedanji lahkoverni odnos clo življenja ugotovil: »Drugače misli clov'k, ko se postara«, kakor je zapisal 6. verz zadnje stance v prvem ohranjenem rokopisu.8 Ta antitetična ugotovitev spričo »lepljivih žarkov mladostne lahkovernosti, obsevajočih s »temno zarjo« podobe pesnikovih tragičnih spoznanj, je rodila,idejo, naslov in sklep pesnitve. Moment izgube sleherne iluzije o življenju je bil za pesnika identičen z momentom občutka postaranja in z momentom spočetja ideje Slovesa. 7 Prevod po nemškem izvirniku v Kastelčevi zapuščini v Državnem arhivu Slovenije. 8 V Čbelici in Poezijah je izrazil isto misel bolj poetično, a manj odločno z antično podobo: »Dokler, brez dna da smo polnili sode, / zuče nas v starjih letih časov sile.« O Prešernovem »Slovesu o cl m l a d o s t i« . Praktična psihologija priča, da sta prva momenta v naši zavesti navadno družena s trenutnim doživetjem in da nista sklep nekega daljšega procesa.0 Doživetje je lahko po zunanji intenzivnosti neznatno, odloča samo moment, kdaj se zareže do srca, kdaj zdrsne po površini. Težko si je pa misliti, da bi nekdo prišel do takega sklepa po samem daljšem in neizzvanem razmišljanju. Ako je pa le-to izzvano, je že v sami pobudi moment spoznanja. Antitetična zasnova Slovesa dopušča domnevo, da je Prešeren trenutno spoznal, da ne more verjeti nobenemu lahkovernemu pričakovanju, in da se je tudi v tistem trenutku zavedel, da je prestopil prag iz ene dobe v drugo. Kdaj je pa doživel ta trenutek, tega ni mogoče povedati. Moglo bi biti v začetku decembra 1828, ob njegovem dopolnjenem 28. letu,10 moglo pa bi biti tudi kasneje, vse do 3. decembra 1829. Toda pri bližnjem določanju časovnega nastanka naše pesnitve si ne moremo več pomagati z biografskimi momenti, upoštevati moramo predvsem umetniške.11 Pri tem je morebiti najvažnejše vprašanje, kdaj je Prešeren začel pesniti v romanskih oblikah. Glede na to menda nikdo ne bo mogel spodbijati splošno sprejetega mnenja, da se je to dogajalo šele po 1. septembru 1828, po Prešernovi stalni naselitvi v Ljubljani, v dobi pisateljevanja in sodelovanja s Čopom. Nobenega dokaza namreč ni, da bi bil prej mislil na kaj takega, dasi je romanske oblike že davno poznal. Na drugi strani je bilo pa že dovoljkrat poudarjeno, kako je sodil o njih Čop pred 1828. letom in pozneje.12 Ako se je torej Prešeren jeseni 1828 začel strinjati z rojakom, da bi sprejem italijanskega enajsterca in njegovih kritičnih oblik mogel pospešiti nastajanje naše umetne poezije, je bilo nujno misliti tudi na to, da pridejo pesmi v teh oblikah čimprej med ljudi. Y tej misli je pa gotovo Čopov in tudi Prešernov prispevek pri ustanavljanju novega pesniškega almanaha, ki ga je začel Kastelic odločno snovati šele jeseni leta 1829. To pa najbrž pomeni, da do tedaj nova literarna teorija Prešernu še ni rodila takih sadov, s katerimi bi bilo treba v javnost. Saj bi 0 Prim. Cankarjevo črtico Starec, CZS XVII, 42. Tudi sam sem slišal mladega človeka, res da literarno izobraženega, ki je nenadoma vzkliknil ob nekem, na videz ne posebno hudem, a gotovo krivičnem očitku: »To je slovo od mladosti!« 10 Prim. Slavistična revija VIII, 192. 11 Na to je opozoril tudi J. Žigon, vendar iz drugačnih nagibov. 15 Ni pa seveda nemogoče, da nas kakšna nova najdba drugače pouči, ker je Prešernova dunajska doba kljub vsem raziskavanjem še vedno malo znana. Anton S I o dn j а к jih končno lahko dal med ljudi tudi v Ilirskem listu (Illyrisches Blatt). Naravno se namreč zdi, da je prizadeval študij zakonov italijanskega enajsterca in razmišljanje o njegovi slovenski podobi Prešernu več truda kakor zlaganje slovenskih enajstercev oziroma pesnitev v tem ritmu, potem ko mu je bila ta. forma v glavnem domača. Da je bila med novo literarno teorijo in novim literarnim almanahom tesnejša zveza, kaže to, da niti 1829 niti 1830 ne izide razen v Obeliei nobena slovenska pesnitev v enajsitercu, v Cbelici pa kar dve, poleg Prešernovega Slovesa še Kasitelčevo programatično posvetilo: Prijatlam Krajnšine, itn sicer obe v stancah, medtem ko se prvi Prešernovi soneti pokažejo v tisku šele 1831 tako v Ilirskem listu kakor v Cbelioi. Ako je vodilnim čbeličarjem bilo do tega, da se v 1. zvezku almanaha oglasi v stanci ne le Prešeren, temveč tudi Kastelic, so s tem najbrž hoteli pokazati na zvezo med novim pesniškim glasilom in slovenskimi pesnitvami v enajstercih. Kakšna je bila dotlej usoda tega verza v slovenski poeziji? Matija Kastelic in Jernej Basar sta prevedla vsak zase že v drugi polovici 17. oziroma v začetku 18. stoletja najbrž iz latinščine religiozni sonet Frančiška Ksaverija (Suspiria), toda njunega prevoda ne gre spravljati v to zvezo, ker sta si izvolila drugačno mero. P oblin je sicer 1768 ugotovil, da je slovenskemu pesniku dano na voljo, v kakšni meri poje, po primerih sodeč je pa mislil le na aleksandrincc in na heksametcr oziroma distill. Ni čuda, da je bilo zlasti v prvih zvezkih Pisan ic največ pesmi v teh oblikah, čeprav imamo v njih tudi štiristopične in krajše trohejske in jambslke verze ter nekatere pesmi v antičnih merah za ode. Kljub sorazmerni metrioni raznovrstnosti pa bi v njih zaman iskali enajsterce. Prvi je razmišljal o enajstercu v slovenski poeziji — Vodnik, ko je 1795 snoval pesnitev v Linhartov spomin po zgledu: Kranjci mladica nekdanga zaroda, znanga od Lahov do zmrzlega proda. Toda Zoisu ta zgled ni ugajal, ker je takoj zaslutil v njem poskočnico, češ da takšni verzi, ki imajo »akcent na 4., 7. in 10. zlogu«, radi razpadejo v dva polstiha, ki sta potem kratko in malo aiiakreontska verza.13 Občutil je torej v Vodnikovem enajstercu zvezo enega troheja s tremi 13 Vodnikov spomenik 1859, 53. Prim. Grafenauer, Valentin Vodnik — pesnik. Knezova knjižnica 1918, 119. O Prešernovem »Slovesu od mladosti« . amfibrahi. Namesto tega mu je nasvetoval, naj se poskusi v pravih italijanskih enajstercih, 'ki bi imeli poudarjen 6. in 10. ali 4., 8. in 10. zlog. Te bi naj sklepal z moško ali žensko rimo. Y prvem primeru bi naj bil poudarek na 6. in 10. ali pa na 4., 8. in 10. zlogu; žensko rimami bi se lahko konča vali tudi z daktilom, tako da bi bil poudarjen 6. in 10. ali 4., 8. in 10. zlog. Včasih bi mu dovolil poudarek tudi na 7. zlogu. Ni mu priporočal stroge alternirajoče mere, temveč ga je opominjal, naj se zanaša samo na posluh, potem ko se je posvetoval z okusom. Na poudarjenem mestu mora biti izrazito dolg zlog (eine vollkommen lange Sylbe), ne tako dolgi se lahko mešajo s kratkimi in najkrajšimi zlogi. Ker ne poznamo muzionega sistema Grkov in Latincev, se mu zdi nepotrebno natezati sodobne evropske jezike na natezalnico antične pro-zodije. Poslal mu je strukturo enajsterca, v prihodnjem pismu pa še dva Tassova verza v izvirniku. Zois je zaradi svojega rodu in izobrazbe med vsemi našimi prozodiki najbolj doumel bistvo italijanskega endekasilaba. Vodniku pa so> delali težave celo amfibrahijski verzi. Zato pač ni mogel upoštevati Zoisovih nasvetov. Tako se je zgodilo, da je zložil šele 1818 tedanji ljubljanski licealec Janez Vesel, poznejši Koseski, prve slovenske enajsterce v sonetu Po-tažba.14 Ne vemo, kdo je Vesela navdušil za ta verz. Čop pač ne, saj je Vesel pisal 8. Oktobra 1851 Bleiweisu,15 da je ta reikel, »ves očaran od njegovega soneta« (»Über mein Sonett... ganz entzückt«), naj bi se v slovenskem jeziku gojile zlasti 'italijanske in sploh južne oblike. To bi pa pomenilo, da neposredno Čop ni vplival na Vesela. Še manj je misliti na Vodnika, čeprav je Vesel imel z njim neke opravke v zvezi s tem sonetom. Najverjetnejši je zgled nemških sonetisitov v ljubljanskem lite-ranem tedniku (Laibacher Wochenblatt), v katerem je tudi Veselov sonet izšel. Med temi je pa bil najbolj plodovit 1817 in 1818 Veselov sošolec Fr. L. Savio, ki je bil že tedaj. Čopov prijatelj. Med njegovimi soneti in Veselovim je tudi ta sorodnost, da oba pesnika uporabljata poleg ženskih tudi moške rime, vendar ima slovenski sonet drugačno razporeditev rim v tercetih kako Savievi. Glede metra in ritma je Vesel meril po naglasu in po načelu tako imenovane metrične dolžine, kakor ga je učil Metelko10 in dotedanja slovenSka pesniška praksa. O sonetni obliki pa ni mogel 14 Laibacher Wochenblatt 1818, dne 5. junija. 15 Glej Zbornik Matice Slovenske 1909, 101. 16 Glej Slavistična revija 1955, 31. 2 Slavistična revija 17 An t on Slodnjak dobiti pri Metelku nobenega pouka, ker jo je ta odklanjal zaradi »ne-blagoglasnega rimanja« ki ga je ugotovil prav v Veselovem sonetu.17 Cop je že 1815 sprejel Bouterweckovo trditev, da je recepcija italijanskega enajsterca pospešila razcvet španske poezije.18 In verjetno je, da je že -tedaj razmišljal tudi o problemu slovenskega enajsterca. Toda šele z dne 7. marca 1828 imamo dokaz, da se je za italijanski verz natančneje zanimal. Tisti dan je namreč pripisal v pismo prijatelju Saviu te besede: »Was halten Sie von Biagioli's Theorie des ital(ienischen) Verses in semer Grammaire italienne, wenn Sie diese kennen? Oder welche Theorie desselben halten Sie überhaupt für die beste?«10 Tako zapisano vprašanje budi misel, da ga je narekoval neki konkreten povod. Ali ne bi mogli domnevati, da je razmišljal o aktivnejši vlogi v domačem literarnem življenju? S Prešernom pač to ni imelo neposredne zveze. Ta se je tiste dni pripravljal na javno obrambo šestdesetih juridičnih tez za promocijo. Toda Čop je mogel misliti na Kastelca in morebiti na nekatere svoje gimnazijske učence, ki jih je rad seznanjal tudi s problemi sodobne poezije. Najsi je bil Čopov prvotni nagib za gornje vprašanje ta ali oni, resnica je, da je delovala nanj in po njem tudi na Prešerna Bagiolijeva teorija italijanskih enajstercev, ki jih avtor imenuje: »les plus sublimes des nos vers, les plus sonores et les plus majesteux«.20 Prvi je med našimi prešcrnoslovci opazil pomen Biagiolijeve poetike za ume-vanje Prešernove poezije A. Zigon, vendar tega spoznanja ni pravilno izkoristil.21 V razpravi, ki jo je naslovil z Dantejevim verzom: Amor ch'al cor gentil ratio s'apprcnde, je namreč dokazoval, da je Prešernova prozodija izrazito romanska vil. in 12. verzu soneta Velika, Togenburg! bila je mera... in zlasti v sonetu Matevžu Langusu ter še v nekaterih drugih primerih. Do tega ga je privedla Prešernova opomba pod omenjenim sonetom na tiskanem primerku Sonetnega venca, na katerega je 17 Prim. 1. е., 33. 18 Priin. Festschrift für Max Vasmer, Berlin 1956, 517. 10 Prim. Veda 1914, 256. V pismu samem je pa omenil Čop sonet, in sicer v zvezi z Mickiewiczem, ki je »obnovil« to obliko v poljski poeziji, kar se je zdelo Čopu tem bolj pomembno, ker je mislil, da se bo tako poljska literatura približala »južni poeziji«. 20 L. c. 21 Prim, njegovo razpravo: Amor ch'al cor gentil: ratto s'aprende. Slovan 1917. Ta razprava je pa v zvezi z njegovim spisom Levstikovo delo za Prešerna do 1. 1870. Ibid., 88, 141—142, 196—198. O P r е š er n о d em >S I o v е s и od mladosti« . zapisal pesnik še tri druge sonete in namenil vse za V. zvezek Čbelice.22 To opombo, ki je bila napisana s svinčnikom in je danes že hudo zabrisana, je Žigom 1917 bral takole: gcmeffm u. ... Amor eh'al cor gentil ratto s'app rende — oib.. ђ! ba® la imb je e t.. cS fdjtoadj ilft Qegcn gen til... Tudi Kidrič je 1938 opombo taiko razbral kakor Žigon 1917. Dopolnil je samo manjkajoče črke pri nepopolnih besedah: orb (worden), об. 1)1 (obwohl) in ct.с» (etwas). Pri ponovnem pregledu pa se je opazilo, da je v tretji vrstici zapisano: ba ne la in da je počrtan zlog ba v 11. in zlog je v 12. verzu soneta o Togenburgu. To pa daje opombi nekoliko drugačen smisel, kakor je mislil A. Žigon. Vse kaže, da pomeni tôle: Kastelcu se nista zdela pravilna enajsterca: a) Dva jézna Kčruba z mččani ognjenim, b) Deb' ne raz žal il je, v vednem trepeti. Zato ju je zaznamoval s križcem in vrnil rok op is pesniku. Ta je nato pod imikrimi-niranima verzoma zapisal citirano opombo, s katero je uredniku sporočil, da je verza zložil po zgledu 100. verza lil. speva Dantejeve Commedie, a da se zaveda, da je zlog -ba v besedi kéruba nekoliko prešibak v primeri z Dantejevim zlogom -'til v besedi gentil. Isto je priznal tudi za besedo je v zvezi: raz žalil je. Dantejev verz pa citira Biagioli v gramatiki, zahteva pa, da ima vsak enajsterec, zložen po tem zgledu, poudarjen 6. zlog, nato pa odmor, ki je enak dvema nenaglašenima zlogoma. Opomba torej priča, da je Prešeren slišal »v dolgi poziciji« ne-naglašen zlog kot inaglašen kakor Metelko in tedanji slovenski pesniki sploh. Res sc je pri tem zavedal, da je nekoliko manj poudarjen, kot bi bilo treba, vendar ne toliko, da verz s takim poudarkom ne bi ustrezal njegovemu ritmičnemu čutu.23 S tem ne postaja problematična samo trditev A. Zigona, da je Prešeren občutil v podobnih primerih daktile, ampak še marsikaj drugega iz razpravljanj o našem verzu. Toda to zahteva posebno študijo. Tu je morebiti umestno vprašanje, ali je to v bistvu našega jezika in naše prozodije, kakor sta mislila Metelko in Prim. Kidrič, Prešeren II, 381. Žigon označuje neki drug izvor omenjene opombe. Prim. Slovan 1917, 87—88. Toda vse kaže na to, da je mogel imeti v mislih samo opisani primerek Sonetnega venca. 23 Kidrič misli na citiranem mestu, da je opomba — Čopova. Temu se upira analiza rokopisa, ki govori za Prešernovo roko, A tudi če bi jo bil Cop zapieal, bi bil samo potrdil, četudi z rahlo omejitvijo, Prešernovo prakso. 2* 19 Anton S l o d n j a к Prešeren, ali pa je posnemanje nemške prozodije, kakor misli Isačeniko.24 Zanimivo je samo dejstvo, ker priča zoper formalistično razlago, ki vidi bistvo ritma prav v temi, da se ne izpolnijo vsi pričakovani naglasi ter prispodablja verze z vsemi naglasi »mehaničnemu ritmu šivalnega stroja«. Ne glede na to, da so odmori ali »niedbesedne meje« prav talko pomemben element ritma kakor poudarjeni ali nepoudarjeni zlogi, je vsaj za slovenski jezik z njegovimi vokalnimi kvalitetami talko primerjanje absurdno. Pomisliti je treba tudi na to, da so verzi nosilci čustvenih in miselnih kvalitet in me zgolj akustičnih fenomenov in da vsebina sama narekuje razumnemu bralcu tempo in ton. Ritem je organizem akustičnih, poimenskih in emocionalnih elementov, ki je vedno osebnostno in narodno-jezikovno utemeljen. Dantejev emajsterec Amor ch'al cor... pa ni bil edini zgled, ki sta ga Cap in Prešeren dobila v Biagiolijevi knjigi. Marsikaj kaže na to, da ju je prav ta potrdila v tem, da Prešernovi emajsterci, porojeni iz njegovega metričnega in ritmičnega čuta, niso zloženi zoper pravila italijanskega endckasilalba. Ta verz, s katerim je pesnik obranil dva verza soneta Velika, Togenburg! bila je mera... pred Kastelcem in s tem razkril tudi svoj način merjenja zlogov, je namreč v Biagiolijevi knjigi naveden v kategoriji italijanskih enajstercev s petimi poudarki. Italijanski avtor namreč dopušča tri kategorije tega verza, in to enaj-sterce s tremi, štirimi in petimi poudarki. Za vsako kategorijo navaja primere ter jo metrično in stilistično označuje.25 Ker je Prešeren moral misliti zaradi svojega slišanja naglasne kračine kot metrične dolžine in obratno, na tako obliko enajsterca, ki metrično uresniči vseh pet poudarkov, je moral biti zadovoljen s tem, kar je bral o tem pri Biagio-liju.26 Pri tem se je dobro zavedali, kakor kaže opomba k sonetu Velika, Togenburg! bila je mera..., da je kratek zlog v metrični dolžini vedno 24 Prim. A. V. Isačenko, Slovenski verz 1939, 31 in si. 26 G.(iovanni) Biagioli, Grammaire italienne élémentaire et raisonée. V» édition. A Milan 1824, 273—385. 20 Ta je namreč zapisal na str. 379—380: »Enfin lorsque les vers de onze syllabes ont cinq accens, voici de quelle manière on doit les placer: 1° On peut placer le premier sur la première, ou sur la seconde syllabe indifféremment; le second doit être sur la quatrième; le troisième, sur la sixième; le quatrième, sur la huitième; ...le cinquième, enfin, sur la dixième... 11° On peut placer le quatrième accent sur la septième, au lieu de la huitième, toutes les fois qu'il est possible de partager le vers en deux, dont le premier soit de six, et le second de cinq syllabes.« Pomembno je tudi, da avtor označuje harmonijo tega stavka kot »extrêmement lente et passiomiéei;. O Prešernovem I о v е s и od mladosti« . manj poudarjen kakor dolg zlog v isti poziciji in da analogno velja tudi za dolg zlog v metrični kračini. S tem je pa imel tudi vso ritmično svobodo, ki jo je potreboval za uresničevanje svojih umetniških namenov. In zdi se, da je to bilo Prešernu dovolj metričnega pouka za vse njegove cnajsterce, v katerih je toliko muzične in vsebinske lepote. Ta namreč diha iz široke vrste elementov, spojenih v verz in v pesnitev, ne samo iz ritmičnega, še manj pa metričnega, temveč n. pr. zlasti iz doživljajskega, pa najsi bo izpovedni ali zgolj artistični, metaforičnega, besedno pomenskega in akustičnega elementa. Četudi ne vemo, kaj je odgovoril Savio Čopu o Biagioli j evi teoriji italijanskega enajsterca, lahko sklepamo prav zaradi Prešernove opombe k verzoma soneta Velika, Togenburg! bila je mera ..., da je bila Bia-giolijeva kategorija enajstercev s petimi poudarki Copu in zlasti Prešernu potrdilo, da morejo biti enajsterci, zloženi po pravilu slovenske pozicije, tudi v duhu italijanske metrike.27 Toda razen časa, ki je bil Prešernu potreben, da je spoznal tehniko italijanskega enajsterca in stvori! svojo obliko tega verza, je treba upoštevati tudi zunanjo pobudo. Omenili smo že, da so 1818 prav mnogoštevilni nemški soneti F. L. Savia v časopisu Laibacher Wochenblatt delovali na to, da je pesnikov sošolec Janez Vesel napisal in dal na svetlo prvi slovenski sonet. Ko sta konec študijskega leta 1817/18 zapustila Savio in Vesel Ljubljano, so prenehali talko v Laibacher Wochen-blattu kakor v njegovem nasledniku Illyrisches Blatt 1819 izhajati nemški sonetje, a tudii noben slovenski se ni prikazal več. Analogno najdemo 1829 štiri nemške pesenitve v stancah v Ilirskem listu, in sicer Anastazija Griina, Antona J. Schlechterja, Ehrfelda in nekega Manfreda, medtem ko ni bilo 1828 še nobenega.28 Ta obilica nemških stane v Ilirskem listu 1828 bi utegnila biti neka pobuda za Prešerna, kakor je mogla biti 1818 obilica nemških sonetov v Laibacher Wochcnblattu v neki zvezi z Veselovim slovenskim sonetom. Zanimivo je tudi to (čeprav nočemo delati iz tega nobenih sklepov), da imajo edino Manfredove oktave z dne 7. novembra same ženske rime v 27 Tu ne razpravljamo o tem, ali je slovenska prozodija občutila pozicijsko dolžino in kračino po nemškem zgledu. To bo najbrž res, dasi bo treba premisliti Metelkovo metriko in problem morebiti eksperimentalno preiskati. 28 Griinova balada Die Strombraut, objavljena 15. marca 1828 je sicer zložena v osemvrstični kitici, toda v amfibrahijski, ne jambski meri. Tako spominja ne samo po vsebini, temveč tudi po obliki na Prešernovega Povodnega moža. Anton Slodnj a k istem zaporedju kakor Slovo od mladosti, medtem ko so v ostalih vpletene med ženske tudi moške rime. Toda ugotavljanje lakih metričnih pobud in vzorcev nam ne more odvzeti poglavitne inlteripretacijske dolžnosti, ki je razlaga življenjske in umetnostne vsebine dela. Na prvi element smo pokazali že v prvem delu razprave: Pesnik se čuti 'postaranega, ker je izgubil zadnjo možnost iluzije, tega edinega privilegija svoje viharne in z zgodnjim spoznanjem zamračene mladosti. Ta občutek izraža v d ram at ič no- elegič nem samo-govoru spričo grenkih mladostnih spominov, ki pa so imeli vendarle ndkaj milega v luči izgubljene samoprevarljivosti in sedanjega popolnega iztreznjenja. Ta situacija kaže, kakor je bilo omenjeno, na neki notranji ali zunanji povod oziroma na njuno sočasnost, kajti če se je pesnik v mladosti kljub najhujšemu spoznanju še vdajal iluzijam, je moral zdaj nekdo ali nekaj napraviti konec temu. Samo fizično staranje? Ni verjetno, zlasti, ker nam Prešernove ljubezenske pesmi pričajo, kolike iluizije je bilo zmožno njegovo srce še davno po Slovesu. Nekaj govori za to, da pesniku sploh ni šlo toliko za občutek staranja, čeprav to spremembo v pogledu na življenje v prvi ohranjeni redakciji utemeljuje skoraj prozaično-aipodiktično s fizičnim staranjem: »Drugače misli clov'k, ko se postara.« Podoba pa je, da je bil to menda vendarle bolj namišljeni ali lioteni beg — v starost, poro/jen iz želje, umakniti se nekemu pričujočemu porazu in povedati nekomu, kar mu gre. Pesnik še vedno ljubi mladostno lahikodušmost in še vedno živi v njej, le zdaj — v trenutku, ko čara protest zoper doživljeno krivico in obsodbo družbe ter usode v verze in pesnitev, zdaj se čuiti starega ali vsaj ne več mladega. Ta občutek pa ni v organski zvezi z njegovim osnovnim pesimizmom, ki ga izraža 1. verz II.stance: »Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje!«, ker bi bil sicer moral napisati »slovo od mladosti« že v trenutku, ko je zagrizel v ta sad. Slovo od mladosti je pa predvsem pesnitev in zato umetnina, in sicer zelo premišljena in svojevrstna. Na njeno metrično obliko so mogli delovati razni zunanji zgledi in pesnikovo prizadevanje, da jih sprejme in izvirno razvije. Tudi prvo vzpodbudo k njeni stvori t vi je mogel dati Prešernu zunanji dogodek. Toda ko je vzpodbudo sprejel, je postala stvar samo njegove umetniške predstave in moči. Ta predstava je temeljila v elegično-obtožujočem monologu spričo mladosti oziroma izgubljene mladostne lahkovernosti, naperjena pa je bila zoper družbo in usodo. Njena osnova ni bila nova. Romantiki so pogosto tožili ob spominih ali naravnih pojavih, ki so se jim zdeli po- O Prešernovem »Slovesu od mladost и. dahni njihovemu razpoloženju. Prešernova predstava je bila samotnejša in bridkejša. On se je morali zaiteči k izgubljeni mladostni lahkovernosti, da si jo je sploh mogel zamisliti in najti nekoga, komur naj svojo tožbo naslovi. Ne Bog ne človek, a tudi ne narava mu niso bili toliko blizu, da bi bil mogel enega od njih poklicati za pričo svojega končnega razočaranja. Kljub temu pa ni zašel v jobovsko ali leopardijevsko zanikavanje življenja sploh, temveč je prikazali v zdaj biblijsko resnih, zdaj ljudsko prisrčnih podobah vrsto mladostnih duševnih pretresov in rešilni beg iz njih v svetle iluzije mladostne lahkovernosti do trenutka, iz katerega se mu je pesnitev začela porajati, ko se je namreč zavedel, da je njegovo življenje tlaka krivični družbi in usodi. Klasično mirna kompozicija in si oves no-resna dikcija pa pričata, da je bil pesnik vendarle gospodar svoje deziluzilje, brž ko se je je zavedel. Ne v besedi ne v podobi in kompoziciji ni sledu sentimentalnosti. Pesnik ne koketira z nikomer in z ničimer, temveč govori »iz dna« monolog z odbeglo tragično-lepo in slepo mladostjo. Kompozicijsko sta prva in peta kitica v razmerju uvodnega in sklepnega speva. V drugi in tretji kitici je poglavitna vsebina: obtožba družbe in usode. Četrta slika z ganljivo prepričljivostjo mladostno lahkovernost in vodi, utemeljujoč talko pesnikovo žalost po viharni mladosti, k sklepni kitici, ki do kralja razsvetli idejo pesnitve in povzame v izpevu sklep prve kitice. Najmanjše enote so dvostišja, ki so urejena kot nekakšne sentence v smislu proreka in poreka. Zadnje dvositišje vsake kitice ponovi oziroma povzame vsebino drugih dvostišij. Ne le med kiticami, temveč tudi med dvostišji in celo med posameznimi verzi diha ob vsej organski posledičnosti antitetičnost, ki jo pa blaži nekak paralelizem jned p oz itivno^sub jektivnimi in negativno-objektivnimi doživetji. Tudi v posameznih podobah opazimo nekaj podobnega. Sploh spominja celotna struktura pesnitve nekoliko na strukturo biblijskih pesmi. Ze prvi verz »Dni mojih lepši polovica kmalo .. .«20 priča s svojo mogočno metodiko o nenavadno globoki vznemirjenosti pesnika. Prva beseda je ločena s tako krepko inverzijo od mesta v normalnem govoru, da takoj začutimo resnost vsebine. Prešernovi sodobniki so lahko spoznali 3" V prvem ohranjenem zapisu še: »Življenja lepši polovica kmalo .. .c Spremembo si je pesnik lahko utemeljil ne le smiselno, temveč tudi metrično z Biagiolijem, ki dopušča, kakor smo videli, pri enajstercu s petimi poudarki naglas na prvem ali drugem zlogu. V Poezijah si je menda predstavljal besedo dni brez poudarka, četudi pričata oba rokopisa, da je mislil nekaj časa, da bi mogla biti poudarjena. Ant on SI o dn j а к glede na takratno splošno religiozno izobrazbo biblijski izvor te vrstice in prešli morebiti v podobno razpoloženje, kakor ga je budilo branje psalmov. Tudi oznaka mladosti kot lepše polovice pesnikovih dni je po izvoru biblijska.80 A tudi prispodabljanje naglo bežečih trenutkov veselja z obletavajočim se cvetjem je biblijsko, čeprav je že davno prešlo v ljudsko poezijo, medtem ko je obup upodabljala z viharjem tudi antična poezija. V izpevu prve stance je beseda »mladost« postavljena z inverzijo na prvo mesto zaradi paralelno»ti z začetkom 1. verza.31 Tudi v začetku druge kitice slišimo odmev biblije. O drevesu spoznanja in njegovem sadu beremo v T. Mojzesovi knjigi v 2. in 3. poglavju. Besede, ki jih govori tam kača ženi, da bi jo pripravila do zaužitja tega sadu, imajo važno mesto v I. delu Fausla v prizoru med Mefistom in Sholarjem. Toda naše besedilo kaže, da niti Prešernu ni bil ta prizor v mislih niti ni hotel pokazati na neko enkratno, bliskovito spoznanje. Gre mu za vrsto spoznanj, ki jih nekako biografsko' razvršča od spoznanja, da vladajoča družba (svet) zaničuje moralne zakone, da ni mogoče najti zveste ljubezni, do spoznanja, da ta družba tudi ne mara za intelektualne in etične vrline.52 Ni pa mogoče spoznati, zakaj je pesniku v 3. stanci privrel med kritično obtožbo tedanje družbe življenjski fatalizem s tako močjo na dan. Ali je v tem vendarle sled janzenističnega determinizma, ki ga je tedanja duhovščina vcepljala v ljudstvo in se je 30 Prim. Psalm 90, 10: »Dnevi naših let, vseh je sedemdeset let ali ako smo prav krepki, osemdeset let...« Sv. pismo. V Ljubljani 1931, 530. Pomota, ki se je podpisanemu dvakrat pripetila, ker je uporabljal ta citat po spominu kakor da slove: »...šestdeset let...« in »...sedemdeset let...«, je psihološko razumljiva, dasi neopravičljiva. Preveč je namreč mislil na to, da je Slovo izšlo v pesnikovem tridesetem letu, in je zato prenaglo sklepal, ne du bi bil pogledal v biblijo, vzpodbujen k takemu sklepanju tudi od pesnikovih besed samih: »Dni mojih lepši polovica...«, da šteje psalmist šestdeset oziroma sedemdeset let človeškega življenja. Zakaj je Prešeren postavil polovico svojega življenja v devetindvajseto ali po mnenju nekaterih celo v osemindvajseto leto, je ostalo njegova skrivnost. Bilo bi neskromno misliti, da se je tudi njemu pripetila podobna pomota. Verjetneje je, da je s to spremembo hotel poudariti idejo pesnitve. Kar se tiče izraza: »polovica« je gotovo inspiriran od 1. verza Dantejeve Commedie. 31 Izvor podobe »temna zarja« smo omenili že v začetku razprave. Metrično je zanimiv zadnji verz z dvanajstimi zlogi, v katerem je izraz: Bog te^obvarji najbrž edini primer elizije med Prešernovimi enajsterci. 32 Tu bi morebiti mogli najti zvezo s Prešernovim iskanjem ustreznega poklica, ne zastonjkarskega prakticiranja, kajti »učenost, modrost in pravičnost«, so najboljša kvalifikacija vsakega pravnika in Prešeren najbrž ni bil neskromen, ako je mislil, da jo ima. O Prešernovem *S I о v е su od mladosti«. po domači in šolski vzgoji vkorenimil tudi v Prešernu? Vendar je to moralo biti samo drugotna usedlina v njegovi zavesti. V drugi polovici te stance plane spet obtožba, naperjena zdaj zoper denarno gospostvo in sleparske ter lažnive ideologije, jasno na dan. Pomenljivo je, da je obsodba laži zadnja v vrsti teh napadov. Četrto kitico začne pesnik s ponovnim opozorilom na te napake in s trditvijo, da je spoznal še grše. Toda o teh molči in čara podobo mla-deniške lahkovernosti, s katero se rešuje v nedolžni sa mop reva ri. Starejša redakcija 1. vrstice zadnje stance je močneje poudarjala hote no« t te sa j n »]) rev are (Vé, da razdjala sap'ca prva bode)33 kakor poznejša, ki izraža nezavestnost takega mladeniškega samovaranja. Sicer pa pesnik še enkrat označi to lahkovernost, v prvi redakciji kritično, v drugi ele-gično. Razloček utemeljuje sprememba prve kitice. Kakor hitro je pesnik pojmoval mladostno samoprevaro kot nezavestno, je moral z antično podobo polnjenja sodov brez dna označiti mladeničevo življenje po OBveščenju, v katerem je pa obenem že tudi bilo konec — mladosti. V tem je najbrž poglavitni vzrok vsebinskih in matričnih razločkov med obema redakcijama, na katere je opozoril že J. Žigon, le da jih je presojal bolj stilistično kakor vsebinsko.31 Osnovni verz prve redakcije: »Drugače misli clov'k, ko se postara«, v katerem vidi j. Žigon »natrpa-noet misli brez pravega v o tka*, a je vendarle zarodek celotne pesnitve, je pesnik združil s podobo usode Dainaid in je s tern ublažil prvo polovico, tragično zaostril pa drugo polovico kitice. Z zadnjim verzom je pa sklenili miselni in poetični krog pesnitve, o kateri lahko rečemo, da je ne samo čisita umetnina, temveč tudi prvi ohranjeni avtonomni in kritični izraz slovenskega človeka, ki nima nobenega metafizičnega vidika, temveč poudarja samo človekovo osebno vrednost oziroma nevrednost. Tudi v takratnih evropskih literaturah bi težko našli tako izvirno in pogumno podobo — modernega človeka. Iz dosedanjega se da nekoliko spoznati, koliko je mogoče ali nemogoče vezati našo pesnitev s Prešernovo odklon jemo prošnjo za adjutum leta 1829. Razvidnih kriterijev za njeno daitiranje ni ne na nasprotni ne na naši strani. Sklepanje o pesnikovi tvorni zmogljivosti oziroma ne-zmogljivosti, ki stoji zoper pričujoče mnenje, ni prepričljivo, кет nifkdo 53 Glede metrike tega verza velja, kar je bilo rečeno o prvem. Ker sledita naglašenemu prvemu zlogu dva nenaglašena, je zložen še bolj v smislu Biagiolijeve poetike kakor oni. 34 Slavistična revija 1955, 191. Ant on S I odnj а к ne more vedeti, česa je genialni človek v tvornem trenutku zmožen. Kljuib dokaizovamju J. Žigona, da je bil Prešeren jeseni 1829 hudo zaposlen in da se je »moral še trdo bojevati s pesniškim izrazom in z obliko stance«, je še vedno soditi, da je mogel napisati od 1. oktobra 1829 do 8. januarja 1830 našo pesnitev v več redakcijah, ako je bilo doživetje v njem, ki jo klicalo po upodobitvi. In o takem doživetju vsaj slutimo laže v tem času kakor pa v letu 1828. Vendar pa tu stoji zoper naše mnenje Žigonovo mnenje, ki ga je treba upoštevati, četudi se ni mogoče z njim strinjati. Končno je treba še izpopolniti Zigonovo sodbo o Antonu Scheuchen-stuelu starejšem in zavrniti očitek, da literarna zgodovina nič ne ve o njegovem nečaku. Ko je J. Žigon pojasnil, da je 1829 dobil celovški adju-tum tamkajšnji brezplačni praktikaint, prokuratorjev nečak, a ne sin, kakor suno se motili doslej, je oprostil Prešernovega šefa vsakršne krivde na pesnikovem neuspehu. Toda pri tem postopku se nam vendarle vsiljuje vprašanje: Zakaj pa je Scheuchenstuel tako zgovorno priporočal Prešernovo prošnjo? Saj je kot prokurator moral dobro vedeti, da bo adjutum dobil tisti, ki na mestu, za katero je podpora razpisana, že pet let brezplačno dela in da je ta povrh tega še njegov nečak, a ne neki novinec iz drugega, res da sorodnega urada. Verjetno je, da je Prešeren prosil za »vsak slučaj«, kakor meni J. Žigon, a čemu je potem »previdni in preudarni« prokurator tako tvegano prošnjo tako obširno priporočal! Saj je moral on čisto natanko vedeti, da ne bo padla »zvezda z nebes«, kakor se izraža J. Žigon. Pesnikova nevolja na tako prazno priporočilo bi bila psihološko enako utemeljena, pa najsi bi bil dobil adjutum prokuratorjev sin, nečak ali kdo tretji. In to nevoljo razodeva pesnikov podpis na aktu, s katerim je potrdil prejem zavrnjene prošnje, ne samo grafologu, kakor misli J. Žigon ironično (?), ampak vsakomur, kdor si ga ogleda. Saj se loči od vseli znanih Prešernovih podpisov, in teh ni malo, po zelo značilnih potezah. J. Žigon je ugotovil, da adjutum 1829 ni dobil prokuratorjev sin, temveč njegov nečak. To je koristen popravek v Prešernovem življenje-pisju. Toda vkljub vsem naporom pa ni mogel dokazati, da bi bil pri tej Prešernovi blamaži Scheuchenstuel brez sleherne krivde, da pesnika ne bi bil mogel ta neuspeh zadeti in da ta ne bi bil mogel še po 1. oktobru 1829 zložiti Slovesa. To so- pa bistvene stvari, ki jih J. Žigon kljub »odkritju« celovškega Antona Scheuchenstuela ni mogel ovreči. O Prešernovem »S I о о е s и od mladosti« , Za njegovo metodo pa je značilno, da je pri karakteristiki starega Scheuchenstuela zamolčal že od 1914 znano dejstvo, da je bil vohun avstrijske policije v francoski Iliriji. Po mnenju ljubljanskih meščanov je bil še 1831 v skrivni policijski službi. Gubernijski tajnik Friedrich v. Kreinberg je zapisal dne 20. maja 1831 v pismu guvernerju Schmid-burgu, s katerim mu je naznanil, da bo Scheuchenstuela tožil zaradi »hudodelstva obrekovanja in zlorabe uradne oblasti«, da Ljubljančani odkrito primerjajo Scheuchenstuela z ruskimi policijskimi provokaterji v tedanji premagani Warszawi. Nato ga je prikazal v čisto drugi luči, kakor jo daje Zigonova oznaka »previdni in preudarni prokurator«. Podoba je, da je v tej luči razumljiva Prešernova preprostost, da je 1829 prosil s Scheuchenstuelovim priporočilom popolnoma nemogoče stvari. Kreizberg namreč nadaljuje, potem ko je Scheuchenstuelu očital hudobnost, zvijačnost in strastnost, takole: »Er benih'mt sich seit Jahren so auffallend sonderbar, daß er Jedermann in Laibach wissen od. glaxiben macht, daß er höhere u. geheime Verbindungen besitzt, daher ihn bei seinem bekannten Charakter eben deshalb für einen höchst gefährlichen Menschen hält, ihn scheut u. fürchtet.35 Nadalje ga imenuje »dieser in der ganzen Stadt nicht in reinem Rufe stehender Mann«. Omenja, da je bil že tožen zaradi obrekovanja, da je zahteval od župana Hradeokega ubožno spričevalo za svojega sina in da se je hotel polastiti nekega era-ričnega kamenja. Četudi bi bilo v tej karakteristiki kaj zlohotnega, je vendar treba poudariti, da je Kreizberg Scheuchenstuela res tožil zaradi obrekovanja in zlorabe uradne oblasti. Do razprave sicer ni prišlo, čeprav je bil celo Schmidburg prepričan o upravičenosti tožbe, ker jo je ljubljansko in celovško sodišče zavrnilo, češ da dejstva, ki jo utemeljujejo, nimajo znakov omenjenih hudodelstev. Neka dejstva pa so torej vendarle bila! Sploh skrivajo akti tistih časov marsikaj o starem Scheuchenstuelu, kar je malo podobno Žigonovi ad hoc skonstruirani podobi. Četudi je mogoče, da se za njihovimi poročili skriva boj dveh birokratskih klik v tedanji Ljubljani: guvernerjeve, morebiti za spoznanje naprednejše, in prokuratorjeve, v vsakem pogledu reakcionarne, je vendar iz njih razvidno, da je bil stari Scheuchenstuel res bolj »intrigantski« kakor 35 Geheime Akten des Laibaeher Guberniums für 1831 v Državnem arhivu Slovenije. Tu se vsiljuje vprašanje, ali ni Scheuchenstuel budil Prešernu neupravičene utpe ob prvi in drugi prošnji prav z namigavanji na svoje vplivne zveze? An t on S I o dnj а к »preudarni im previdni« tip visokega uradnika.3,5 J. Žigom bi pa bil moral te stvari pregledati, preden se je zagnal v nasprotno mnenje. Y nekaterih drugih stvareh pa kaže pisec nestrpnost, ki je zadnja leta ni bilo opaziti v literarnozgodovinskem pisanju in ki ga dela slepega za napor in — rezultate drugih.37 Tako je spregledal, da je bilo o celovškem Scheuchemstuelu vendarle nekaj napisanega v dosedanjih literarno-zgodovinskih spisih. Res, da to ni bilo v zvezi s Prešernovo prošnjo za adjutum. Kljub temu je ne le neprimeren, temveč tudi krivičen ton v uvodu Zigonove razprave, zlasti ker gre za spis,38 ki ga pisec večkrat citira. Mučno je tudi to, kako je J. Žigon povezal z našim problemom vprašanje Scheuchenstuelovega razmerja do adjumkta Flucka, kajti v spisu, ki ga navaja, je ta zadeva jasno ločena od tega, kar je povedano o Prešernovi prošnji za adjutum 1829.39 Kljub temu radi priznamo, da ima Zigonova raizprava poleg poglavitnega rezultata, ki je v ugotovitvi, kdo' je bil Prešernov tekmec 1829, marsikatero zdravo in vzpodbudno misel. Najvažnejša njena vrednost je pač v tem, da kliče k poglobljenemu študiju Prešernove poezije. In prvi odgovor na ta 'klic je pričujoči poskus razlage Slovesa od mladosti, kateremu je dodam polemični sklep ne iz osebnih, temveč iiz stvarnih nagibov. Résumé Réagissant à l'étude de j. Žigon: Prešeren et les toois Scheuchenstuel (SR 1955, 183—194), l'auteur cherche d'abord de définir la parenté historico-littéraire du poème de Prešeren «Adieu à la jeunesse», puis d'esquisser son fond social et biographique, et enfin d'expliquer son idée inspiratrice et sa composition. En ce qui concerne le premier point, l'auteur range ce poème parmi les élégies plaintives (Thibaudet), tout en soulignant de quelle manière originale le poète a abordé ce conflit typiquement romantique, et en signalant que la jeunesse a été, pour Prešeren, l'époque de pires désenchantements et d'une crédulité extrême, et pas du tout un temps de bonheur idyllique. L'auteur voit 3e Nekaj pove tudi to, da se v aktih omenja, da si je Scheuchenstuel izbral za pisarno veliko sobo s petimi okni, medtem ko so se vsi drugi uslužbenci (najmanj 5 oseb) stiskali menda v dveh tesnih eobicah z enim ali dvema oknoma, 37 Ta ugotovitev ni potekla tako lahko iz peresa, kakor se bere. Toda zapisati jo je bilo treba, ker spominjajo posamezni odstavki in pa celotni ton Zigonove razprave na nekdanje časnikarske polemike, v katerih je bilo treba nasprotni stranki odreči čim več, ako ne eploh — vse. 38 Prim. Slovenski biografski leksikon II, 540, II. stolpec. 39 Prim, ibid., 527, II. stolpec. O Prešernovem »S I о о е s и od m I a d о s t U . les conditions biographiques et sociales de ce poème dans les vains efforts de Prešeren pour trouver une affirmation professionnelle dans l'époque qui a précédé la révolution de 1848 (1828/29). Mais il pense qu'il faut chercher l'impulsion décisive plutôt dans les aspirations artistiques du poète que dans les circonstances de sa vie privée, bien qu'il ne puisse pas repousser définitivement, malgré les raisons de Zigon, l'idée que le rejet de la demande de Prešeren pour un subside du Département provincial des finances, où il était employé, ait pu déclencher un processus créateur qui a abouti à l'Adieu à la jeunesse. Toutefois l'élément esthétique a dû être plus stimulant que les circonstances extérieures: le poète désira composer une méditation poétique en forme de stances. Il est probable que ее désir fut le fruit de l'influence de Matija Čop qui avait conseillé à son ami Prešeren de composer ses poésies sur le modèle de la poésie italienne, en vers de onze syllabes et en strophes; ces conseils et les facteurs biographiques cités plus haut sont à peu près contemporains. L'auteur saisit cette occasion pour esquisser l'évolution historique de cette forme poétique jusqu'au temps de Prešeren. 11 démontre, par une nouvelle interprétation d'une note de Prešeren, que le poète, en composant des vers de onze syllabes, tenait compte de la règle des syllabes longues ou brèves par position, et qu'il désirait réaliser des endécasyllabcs avec cinq ictus, bien qu'il fût con-soient du fait que les ictus sur les syllabes non accentuées étaient plus faibles que ceux sur les syllabes accentuées. L'auteur souligne aussi la composition antithétique du poème et de certains de ses éléments. En conclusion, il s'insurge contre l'opinion de Zigon sur le caractère du chef de Prešeren, Anton Scheuchenstuel, et démontre que celui-ci a été le contraire d'un magistrat prudent et réfléchi tel que l'a peint Zigon. C'est pourquoi l'auteur reste convaincu que Scheuchenstuel n'a pas été tout à fait étranger au refus de la première demande de Prešeren pour un subside, bien que ce subside ne fût pas obtenu par son propre fils, comme l'a affirmé Zigon, mais seulement par son neveu. Tine Logar DIALEKTOLOŠKE ŠTUDIJE VIII PRISPEVEK H KLASIFIKACIJI POHORSKIH GOVOROV Ker bi na osnovi Ramovševega opisa o geografski razširjenosti pohorskega narečja (gl. Ramovš, Hist. gr. VII, str. 164) kdo utegnil misbti, da se po vsem Pohorju (razen morda po njegovem skrajnem severozahodnem delu) govori pohorščina, sem se odločil, da malo' podrobneje spregovorim o govorici po severnih pobočjih Pohorja med Vuhredskim potokom na zahodu in Lobnico па vzhodu, primerjajoč jo z južnim pohorskim dialektičnim področjem v okolici Konjic, Zič in Vitanja. Gradivo, s katerim razpolagam, sem nabral v Lovrencu in Ribnici na Pohorju, v glavnem pa veljajo ti zapisi in ugotovitve vsaj za vso bližnjo in daljno okolico med omenjenima pohorskima potokoma na eni ter Dravo in vrhovi Pohorja na drugi strani (Cinžat, Puščava, Rdeči breg, Janževski vrh, Hudi kot, Sv. Anton itd.). Preden se lotim opisa samega, moram takoj poudariti, da je med govorico severnih in južnih pobočij Pohorja bistvena razlika. Značilnosti, ki jih namreč navaja Ramovš {Hist. gr. VII, str. 164—167) za pohorščino, so lastne v glavnem južnim pobočjem, medtem ko se po severnih pobočjih govori govor, ki ima več ali manj skupnosti z narečjem, ki ga Ramovš imenuje remšniški dialekt (na področju koroške dialektične baze). Med razvojem govorov na severni in južni strani Pohorja vsaj v starejši dobi ni ožje genetične povezave, če seveda ne računamo s talko imenovano alpsko slovanščLno kot skupnim razvojnim izhodiščem. Kolikor je med njimi skupnih točk, namreč štajerskih, so iz mlajše dobe, ko so štajerske inovacije z vzhoda sèm, po Dravski dolini in preko nizkih obronkov vzhodnega Pohorja začele zajemati tudi ta, v starejših obdobjih izraziti koroški dialektični prostor. Cela vrsta pojavov to dialektično področje temeljito loči od govorov po južnih pohorskih pobočjih, vsi pa so prav starega datuma. Poglejmo jih кат po vrsti! Nepremostljive razvojne razlike se seveda kažejo predvsem v dolgem vokalizmu. Medtem ko n. pr. v okolici Konjic in Vitanja govore za <5 to ali ono nianso ei/ai, pa slišimo- po severnih pohorskih pobočjih in grapah v okolici Lovrenca in Ribnice to ali ono tenčino diftonga le/la: mVèiku, mlâiyku, gnèizdu, sneik, snàirjk, bràik, stäina, mäi%, naubràik, ràisn, Daim, jairn (Konjice-Žiče-Loče) ; tràibux, laišiek, gnàizdu, тЫ%, dnïii%, ludaix, läitos, draioi (Vitanje in okolica); lies, krîes, brîex, pîesuk, pundleluk, ciepuc, grîex, bïîet, triezџ, coîet, slîepuc, snîex, mlîekô, dvie, rîezem, vïem (Ribnica); brîek, snîek, mîex, svîet, soieča, gniezda, mïesnc, dielam, vïem (Lovrenc). Razvoj § > ei/ai je osredniještajerski, e > ïe/ïa pa koroški. Teritorij štajerskih narečij se torej stika s teritorijem koroških narečij prav na visokih pohorskih grebenih. Povsem analogen je razvoj psi. Ö. Medtem ko v okolici Konjic in Vitanja o prehaja v öu/äu, pa slišimo zanj v Lovrencu in Ribnici по/па; prvi refleks je osrednještajerski, drugi koroški in med njima razen skupnega izhodišča ni razvojne zveze: kc)ust, käust, bonk, bank, nouč, пйце, naunč, name, nous, nâus, bons, bans, maus, müust, pilule, гтацп, pumaunč, säula, snaunči, таре, manne, plout, däum (Konjice-Ziče-Loče-Vitanje) ; nûas, küast, müast, nüoe, güat, büax, büas, rüok, rvüos, iiüoxet, plüot (Lovrenc-Ribnica). Če primerjamo današnje zastopnike za psi. ž na tem in onem teritoriju, pridemo do istih rezultatov. Okoli Konjic in Vitanja se za & govori ei / ai, v Lovrencu, Ribnici in okolici pa le / la: paie, šaist, čebhila, kulàisa, peraisa, dremàisa, lait : pieč, lîet, liest, kuViesa, učlesa (Ribnica-Lovrenc). Zelo občutna je med severno in južno stranjo Pohorja tudi razlika med refleksi za ê. V Ribnici govore zanj ie, v Lovrencu f, v Konjicah in Vitanju pa l: smrieka, striçxa, briêza, ciêsta, riepa, sieme, dielo, kaliena, mrieža, piena, к\еАџ, mtêsto, plieve, cviêder, zdriêla, riedek, siêkat, riêzat, viêdeu, tiela (Ribnica); smreka, breza, rêpa, sème, oreyi, kulena, cêsta, železo, beb ar ca, letu, dekla, delat, vet ar (Lovrenc); briza, cista, želizu, smrika, lîtu, kollnu, kidn, sîme, polînu, strîxa, nevîsta, ripa, urîxa, črive, mîstu, dllu (Konjice-Ziče-Loče-Vitanje). Mnenja sem, da sta ribniški je in lovrenški e genetieno povezana po nekdanjem ë < S; tam je šel razvoj v smeri diftongizacije, tu v smeri zoževanja podobno kot v obrobnih štajerskih govorih. Da se v tem pogledu razvoj v Lovrencu in Ribnici ne krije, je deloma razumljivo, eaj vemo, da je Lovrenc in okolico v XI. stoletju koloniziral benediktinski samostan iz Št. Pavla na Koroškem, medtem ko Ribnica ni spadala pod ozemlje tega reda. Popolnoma enako je razmerje med današnjimi refleksi za è: i : ië : ç : sîdn, žigij, žinin, mlinar, '/lie, vîbre, nebîse. vremîna, par pîkax, nîsu, rîku, piku (Konjice-Vitanje); niêsô, riçkô, spiêkô, pierie (Ribnica); tešem, mečem, mežnar, sêdm, spekö, rêkô (Lovrenc). V Ribnici in Lovrencu se refleksa za ê in è krijeta z refleksom za q. To je razumljivo, saj vemo, da sta bila prva dva dolgo kratka, drugi pa sicer dolg, vendar nazalen in zelo širok. Zato ni prav nič čudnega, če so se v neki fazi svojega razvoja kvalitetno in kvantitetno izenačili: p i est, ziehe me, gliedaš, pliešem, griês, imiena, ziêc, pieter, perieta, pietuk (Ribnica); vezem, klela, petek, rep, pet, sreča (Lovrenc). Drugačno pa je razmerje mod refleksi za ê, с in q na južni strani Pohorja, v okolici Konjic in Vitanja. Medtem ko za prva dva govore Ï, pa je q zastopan z ё (ali celo ëi): gledam, pçst, pêtek, pet, dévêt, rêp, teleta, veižem, ple[šem (Konjice-Žiče) ; narêt, treses, vzeu, petek (Vitanje in okolica). Bolj zapletena je slika refleksov za б in o na tej in oni strani Pohorja. V Konjicah in Vitanju se je o razvijal paralelno z è in с in je dosegel stopnjo п (proti ï < è, ê), refleks za б pa je drugačen, kajti tod govore zanj б ali on: rnükar, butar, škiiria, dübar, püistla, Gčn, %üdn, nüsis, kûza (Konjice-Ziče) ; dûbar, kûza, kulie, pûsle, nfdsn, %üidn, prüisis, lüimis (Vitanje); goba, moka, z op, gôs, pout, roka (Konjice); goloup, ki)ut, X porouki, zoup, strçuk, si)uset, gouba, ubrouč, ukrouglu; тпка, mfiš z ou > п za nazali (Vitanje). Severna stran Pohorja za б povsod govori o, za o pa v Ribnici uç, v Lovrencu pa o. Slednja dva refleksa sta razvojno paralelna ribniškemu ië o, kajti sicer bi tudi ta a moral preiti v ç. To pa se ni zgodilo, temveč je п < о^ ostal. Pač pa določeno število besed in oblik s sekundarno poudarjenim o oziroma e govori o tem, da je tudi v teh govorih prešel akcent z zaprtih zlogov kasneje kot z odprtih (žena : bogat): %$dit, nosit, zli)rnit, ki)sit, ni)sd, yj)dô, ygroi, !)sl, božič, klepat itd. namesto pričakovanih *yndit, *nasit itd. Psi. Konjice-2iče Vitanje Lovrenc Ribnica ж e çj/ ai çi/ài ïe/ïo ïe/ïa n e M • / M • Çi/ai Çi/ai ïe/Ta ïe/ïa 0 ou/äu 9Ц/ац йо/пэ по/йэ ï îi/èi * ' f n • li/ ei ï/i ï/i 3 Slavistična revija 33 Psi. Konjice-Ziče Vitanje Lovrenc Ribnica п ïlJl/ÔU up/ou — / w u/u — / 4 u/u a s (a"f a (a) 9 (â) 9 (a) e ï i ç 19 Ç ç (ëi) ê Ç ÏÇ è ï ï Ç « M ъ, ь ë ë (ï) ç iç •Ь, i, f ç (ï) Ç ÏÇ о U u о uo v Q n б/ou ou о о žena ië iç e e mogla je jç ç Ç noga uç У9 a a V tej razpravici sem se dotaknil samo dolgih in sekundarnopoudar-jenih vokalov. Vendar že na tej osnovi glede pohorskih govorov lahko trdim naslednje: Po severnih pohorskih pobočjih se govori koroščina (natančne meje na vzhodu še ne poznam, gotovo pa ne bo daleč od Ruš!), medtem ko južna pohorska stran govori pohorsko varianto osrednje šta-jerščine. Pri tej klasifikaciji me prav nič ne moti dejstvo, da tudi južna stran še razlikuje med refleksi za stalno dolgi in akutirani ê, saj iz lastnih raziskovanj vem, da je ta pojav poznan tudi vsej gornji savinjščini do Mozirja kot tudi okolici Celja pri Vojniku. Pojasnitve potrebno je razmerje med lovrenškimi in ribniškimi refleksi, ki jih v razpredelnici navajam od e do o. Ribnica govori tu diftonge tipa ië in ud, Lovrenc pa monoftonga ë in o. Kljub občutni razliki med prvo in drugo skupino sta si genetično po mojem mnenju vendarle v najožjem sorodstvu. Njihovo skupno izhodišče sta bila ë in o, ki sta tam prešla v ië, uç, tu pa po mladi zožitvi v ё, б. Morda je v slednjem razvojnem gibu že čutiti vpliv sosednjih štajerskih govorov v okolici Maribora, saj vemo, da se tod tudi tip žena govori žSna, čeprav preskok akcenta še ne more biti tako star. IX ZNAČILNOSTI KOJŠČANSKEGA GOVORA Nedavno sem se nekaj dni mudil v Kojskem v Brdih, da bi ugotovil, kakšna je tam govorica. Ramovševi podatki o briških govorih so namreč precej skromni, pa še to, kar navaja, ne drži za vsa Brda, temveč le za Medano in najbližjo okolico. Iščoč, na koga bi se obrnil za verodostojne dialektološke podatke, sem bil prijazno sprejet v hiši Gabrijela Kumarja, čevljarja in kmeta po poklicu, ter postrežen z vsem, za kar sem se zanimal. Skoraj vse, kar bom o> kojščanskem govoru na tem mestu navajal, sem torej nabral v tej gostoljubni hiši bodisi iz ust gospodarja Gabrijela, njegove žene in hčerke, bodisi od drugih ljudi, ki so na mojo željo, pa tudi slučajno prišli v hišo in odgovarjali na moja vprašanja. Moja dolžnost je, da se vsem, zlasti imenovanim trem za gostoljubje iskreno zahvalim. Kojščanski govor — pri tem ne mislim samo na Kojsko, temveč tudi na bližnje in bolj oddaljene vasi, kjer govore podobno kot v Kojskem (Snežatno, Hum, Gonjače, Vrhovlje, Bale, Šmartno, Vedrijan itd.) — je v več pogledih zanimiv. Po nekaterih pojavih je namreč zelo arhaičen, v drugih pa je šel razvoj celo' bolj daleč kot v sosednjih govorih. Naslednja analiza nam bo to stanje jasno pokazala. A. Dolgi vokalizem 1. Psi. S reflektira v Kojskem kot ïe. Ta refleks ni specifično kojščanski, temveč leži Kojsko sredi obširnega ozemlja s pojavom ê > ïe, ki sega od meja notranjščine in kraščine na Krasu in v Vipavski dolini, zavzema ves zahodni Kras in srednjo ter spodnjo Vipavsko dolino, vsa Brda, Soško dolino, zahodne rov ta rake govore, vso Benečijo in velik del Slovenske Koroške, samo da so na Koroškem pojavi še razlika med refleksi za akutirani in stalno dolgi ê, medtem ko te razlike drugod ni. V ilustracijo navajam nekaj gradiva: brîe%, brîeskma, brîemo, cîeyu, cîesia, čeriešna, dîelo, drîeu, drleta, drîeoe, yiiïezdo, феи, klîet, kliešč, kulîeno, kustîex, и lesiex, lîesnik, lîeio, lîetwo, miex, mîesc, mUet, plîeroa, rîepa, rietka, sîene, siect, smrîeka, slîep, sriîex, srîeda, strîexa, s t ri eu, soîeca, iîeddn, trîepx, urîexu, vîevarca, zelîezo, irlepc, žriet itd. Od izposojenk z glasom ïe sem zapisal samo besedo betîeya, vse druge kažejo drugačne vokalne kvalitete. 2. Psi. q reflektira kot а. Ta glas je sovpadel z et im. п. Tudi ozemlje z q > п je precej veliko, čeprav ne tako obširno kot ozemlje ïe < ê. O njem sem podrobneje poročal že v razpravici »Zanimiv problem iz solkanskega govora«. Po. Brdih se п < q govori povsod. Na severu sega ta refleks do meja tolminščine tako po hribovju kot ob Soči; na Banjšicah, v Kalu nad Kanalom in v Levpi pa se a < q druži z refleksom ë, ië < q. Refleks ä je tod omejen na. končni -q (noyä, sestra, koza, kosa itd.). V Levpi in na Kalu se govori ë p: čemela, darvësa, dnërva, dnév, y.èêr, karvësa, lesen, let, met, sarcê, šest, иjêsa, zvečer; debela, mêTe, реки, perje, reku, sedam, ta treč, učera, uremëna; čelo, česnik, lemeš, mêde, p ein, rebro, stêyno, žena, žrebe; cvêk, kmet, sklep; baryés, furešt, kaštela, kalcêta, kupelca, mçinur, tçr, zeyan, brêncl'. 5. Psi. Ö in o sta prešla v по. Teritorialno se ta refleks v glavnem krije z refleksom t> > ïe, по < Ъ, o se je obogatil še z по, ki ga nahajamo v izposojenkah iz drugih jezikov: darivüo, yniioi, kekuoš, kiiost, mesüo, nebiio, nûoc, nûos, mioš, parsûo, püoTe, püot, rûoxc, senüo, serùota, smioč, siiora; duo, dûobar, kuoža, sküorja; fruošk, karatüor, rüomar, sûola, šiioln, šuošter, kiiončul. 6. Kojščanski ï zastopa psi. î in y ter i v številnih izposojenkah: %rîp, mrva, pišču, riba, šit < sušiti, zit, žila, žlica; balančin, biram, fir-tux, kužin, kužina, katulin, špinik, šunfit, taviča, uštariia, vipera, žni-der(ca), novica. 7. Kojščanski п zastopa psi. п, dolgi l ter it v izposojenkah: yfidu, klebük, Мпс, тиха, pTiič, üyo, üsne, ûst;dûx, must, rnûzem, pir/jio, tušča, mûk; čuta, fût, marûsM, nuna, pûn, püpa, stüya, strüca, šilbla, šCiratak, trûya, barCifa itd. Tu moram omeniti še п v besedah umûjt, umCiiem, ubûit, ubûjem, kjer je п glasoslovno razvit, kot je menil že Ramovš. 8. Skupina и б- prehaja v kojščanski govorici v иэ/цЬ. Pri tem je vseeno, ali gre za etimološki ali protetični u. Tudi ni važno, če je ta uo-cirkunif lektiran, novoakutiran aili sekundarno poudarjen. Refleks je v vseh primerih isti: иаТе < oTe, ualčie, ubčmen, uas < voz, uask < voszk-,, ]iada, uàsuunik, цЫа < vola, ual < voli itd. Paralelno z uö- se je razvijala tudi skupina je: jatka, jam, jadii, jadla, ječmen. 9. Sokundarnopoudarjeni a reflektira kot cfl. a: staža, mayla, pasa, danas, paxnt. Isti glas se je razvil še pred sonatnim r ter iz kratkopoudar-jenega ç v končnem zaprtem zlogu: marlič, smart, clarv, vart, šaršen, čmarl, sama, varba; zat < zqt. Tip pas reflektira prav tako kot pas: tašč, daš itd. Dialektični razvoj je torej v kojščanskem govoru izoblikoval tale sistem dolgih vokalov: S, ï, п, ïe, по, ë, ç, a. S tem ali onim vokalom so bile sprejete tudi vse izposojenke iz drugih jezikov, zlasti furlanščine in nemščine. В. Kratki v о к а 1 i z e m Razvoj kratki Ji vokalov je v kojščanskem govoru preveč pisarn, tla bi ga lahko zajel v tako splošno veljavne formule, kot sem to storil pri dolgih, vokalih, kajti kratki vokali so labilni, nestalni in odvisni od lege v besedi in besedni skupini. Navzlic temu pa nekaj takih zakonitosti lahko ugotovim. 1. Med kratkimi vokali so najbolj enotno zastopani kratlkopoudarjeni vokali v zaprtih zlogih, ki so po podaljšanju pogosto prešli v sistem dolgega vokaiizma: à l > nt, èt > et, àt > ot, it > at, lit > at, qt>at: làyt, (Ilun, madžerat, %rust, угџх, tum, brat; cvek, kumet, advent; proč, pot, čok, snop, post, kçn, mÇSt, bôsk, vesok, serôk, utriïk; maš, tač, к ray; ràp, zat itd. 2. Predtonični o se navadno zoži.v и, vendar tudi o> a ni redek: ' O kumpur, pudyâna, kupîto, kustâna, urîexu, kurenê, jnišast, pulîetje, put sa < *pod sq, uycetär, yiispudär, utrûok, ubedn, furešt, mulît, kuzâ, ka-strôn, knsïlo, pqndîelk, kqlâuret, tapurišče, krampîr, katulîn. Tu moram omeniti to, da v sosednjem Ceroveni akajo: yndila, prqsîla, nasïla itd. 3. Predtonični a in i prehajata v redukcijski vokal e-jevske baze: hlezina, lesa, lesi, и lesîe%; lesîca, peščance, kamežola itd. 4. Predtonični e navadno ostane, medtem ko sem za q slišal glasova э/а: čebula, pu nesreč, vesela, z masnic itd. 5. Predtonični и včasih onemi, včasih pa je ostal: šlm < sušim; kupim, kiipûmat. 6. Od posttoničnih glasov so se najtrdneje obdržali -a, -e, in -o v izglasju, medtem ko se je a v zaprtem ali internem zlogu reduciral v q ali e: brada, nese, rebro, šilo; dlelat, dîelqm, sivem, šlveš, šlvemo, šlveta, z darvem. 7. Posttonični é v zaprtem zlogu je prešel v i: človik, oriy_. 8. Posttonični -i, -u, -q, -o so onemeli. Izjema je 3. sg. gl. tipa vidi > vide. 9. Po onemitvi končnega -o sta se glagolski končnici za 3. pl. *-ajo, *-ejq asimilirali v -i j: dielii, ne si i itd. 10. Posttonične skupine -al, -êl, -il in -al so prešle v -и: ukazu, viedu, nosu, yôdu, nêsu. 11. Posttonični -ai > -i: čuki, liaki < nekaj. Enako asimilacijo sta doživeli tudi skupini äi, ëj pod akcentom: napri, ki < kai, ji, jlta < jei in tako dalje. C. K o n z o n a n t i z e 111 V konizonamtizmu pravzaprav nisem zasledil pojavov, ki bi za slovenske zahodne govore že doslej ne bili znani. Tod se še govorita pala-talna /' in n, od katerih prvi že v Kozani prehaja v i. Zapornik g je seveda prešel v y, v iz glas ju pa v -x- Konzonantne skupine šč, čr- in žr-so ohranjene, samo da je čr > čer. Enak razvoj sta doživeli tudi skupini čl- in pš-. Izglasni zveneči konzonanti so postali nezveneči, medtem ko so kon-zonanti, ki so prišli v iz g las je po moderni vokalni redukciji, še zveneči. Tudi v, ki je zaradi moderne vokalne redukcije prišel na konec besede, je ohranil svojo labiodental no naravo. Za vse te pojave navajam po nekaj primerov: pTilč, klTič, čiila, ylüx, lükna, рпп, yunîsce, кбп, ylâdem, tayica, layât, ylebôk, убг; briex, гпо%, и lay,, pîscu, kašč, paryUce; čeriešna, čeres, zrîepc, žrebe; čellen, pašenlca; žolt, zop, kriš, риугер, pot, met, lemeš, yoš; uad < *Dodq, rduč šob, na brad, z brâd,, an prež sulî, z nçy, tart kilož; darv, ubaro, pliev, krao, čerov. Č. Oblikoslovje Najzanimivejši pojav kojščanskega oblikoslovja bom podrobno obravnaval na koncu. Tu naj omenim nekatere druge oblikoslovne posebnosti : 1. Dual ni ohranjen niti pri nominih niti pri glagolu. Edina izjema je nom. acc. du. moških o-debei. 2. Končnica -i'x v lok. pl. se je posplošila tudi v ženska a-debla: и lonei%, par kôniy, na noyix, par zlîciy, par čemelix, kräoix, räcix,uacix, pu yçrix, pu brâjdix, na cerieviy, па kulîeniy, netliy, па urûliy. 3. V instr. pl.'moških in ženskih a-debel je pogosta končnica -am < -ami: zbdm, z bratrdm, z ualam, kunam; z arkâm, noyâm, kosam, •s kraodm itd. 4. Za ak. pl. se tod govori gen. pl. v takih in podobnih primerih: je vidu bratu, ma štiriy bratu, sineu; sm sračala stîrix brâtu itd. 5. Kojščanski govor ima dolgo infinitivno obliko: pit, jast, nést, tarpiet, nosit. 6. Oblike duala so bile pri glagolu iizpodrinjene od pluralnih. Pač pa se je obranila dualna končnica -ta, le da je prevzela pomen plurala, medtem ko se je raba končnice -te omejila samo na vikanje. 7. Glagoli III. in IV. tiipa boleti, govoriti imajo v 3. pl. končnico -â < -q. 8. Iterativa se končujejo' na -liront, -птат ali -Swat, -ârvam: kupü-roat, kraTûroat, placûmat, plačCimam, plaèâmam itd. 9. Pri nekaterih glagolih je bila prezentna osnova prevzeta tudi v Infinitiv in v oblike iz infinitivne osnove: ynijèt za *ynit; obûit, sezûit; obûila, sezûila; ptc. pass, obûit, sezûit. Sedanj ik glagola sit < sušiti se tu glasi sîjjem, -eš, -e itd. Do te oblike, ki je analogična, je prišlo zato, ker je sit < sušiti =pit < piti. Gre torej za prehod v I. glagolsko vrsto. 10. Najznačilnejši pojav v kojščanskem govoru je delna izguba končnic pri samostalnikih in pridevnikih moškega, ženskega in srednjega spola. Največ končnic so izgubila ženska a-debla, pri katerih je v sg. ohranjen samo še nominativni -a, medtem ko so ostali skloni brez končnic. V plurailu sta se izgubili končnici nom. in ak., ostale pa so v tej ali oni obliki ohranjene. Pri moških in sredinjih o-deblih je stanje malo boljše, kajti tu sta se obdržali v sg. gen. oziroma akuzativna in instrumentalna končnica, v pluralu pa genet., dat., lokalna in instrumentalna. Osnovna današnja oblika ženske a-sklanje je potemtakem tale: brada, brad, brâd, brûd, na brad, z briïd; du. brad; pl. brad, brûd, brîidem, brfidi%, bradam. Pri prvotnih oksiit. tipa žena se v nom. acc. pl. eventualno drži še starejša oblika tipa: rka < *rokq, uaeä < oobcq, kuza < *kozq. Moška o debla se tu sklanjajo takole: pas, pâsa, pas, pasa, par pas, s pašam; du. pasa; pl. pas, pâsu, pâsem (bratam), pas, pasi%, s pašam (kunam, bratram, ualtim). Srednja o-debla se sklanjajo v bistvu enako: šilo, šila, šil, šilo, na šil, s sîlam; du. šil; pl. šil, šil itd. Talka je torej samostalniška sklanjatev v kojščanskem govoru. Kot se nam na prvi pogled to stanje zdi čudno, pa je v resnici samo rezultat glasoslovnega razvoja v tem govoru in zato popolnoma razumljiva. Za kojščanski govor moramo namreč suponirati, da sta psi. -q in -o prešla podobno kot v kraščini najprej v -a in -u, nato pa se popolnoma reducirala oziroma onemela. Starejšo razvojno stopnjo nahajamo n. pr. še v števerjanu ali Podsabotinu, pa tudi v Cerovem ali Kozani v neposredni bližini Kojskega (-a <- a), <)kn, dvie <}kn, kûol, štir kupit, dole kupit, tüo sa yniezd, snežat, zelišč, te prîmem za ma rdač lic, štir liet, ust, jdic. Izguba končnice -i pri glagolu: a) inf. šliišt, layât, umùit, ubûit, žriet, uzât, pit, yrist, struiit, nest, dielat, tarpiet, nusit, pu-praot, žioiet, pusûost, ciept, siect, mliet, pnist, tuet, putkumât, šit, umriet, zyunit, mlâtt. b) n. pl. del. na -1: smo trasi, sta miel, tkâl, ujâl, dielal, smo sa smejal, smo sa trasi. c) izguba končnice -u < -o in -i pri 3. p 1. pre z., pri za-i m k ill in drugod: dielii, nüosii, tarpii, vidii, yrai; z man, s tab; z nam, z mam, an drûz, ta treč, mlajš, vànč, dmaist. Tudi končnica -i je torej onemela povsod in pustila za seboj sled na sedaj zadnjem vOkalu. Zato imamo tudi pri -i- deblih brezkončniške oblike: gen. küost, na kûost. Enako se je zgodilo tudi z -i v končnici -ami, ki je prešla v -ûm: s %čeram, z bratrâm, s kunam, s kramam, s? ualatn, z noyâm, z arkûm, z zburn, z lesam itd. Edini primer, kjer -i ni onemel, sem našel v nom. pl. kumari. Zakaj je tu ostal, je jasno. Zato, ker je ta -i produkt asimilacije ji > i in je bil v času onemitve gotovo kvantitetno daljši kot navadni i. V ilustracijo kojščanske govorice dodajam še kratek tekst, ki sem ga zapisal po pripovedovanju Gabrijela Kumarja iz Kojskega. * Sa bič v ûdni was dwâ butata kmçta. Adp je mêu sîna, adç je mçu '/čer. Ali tist, ka je mêu /cçr, je meu tudi adneya pastirja por '/iš, ka je služil. Biu je pa rieveš an je pasu žuau. An tîsteya je niîela xči ЬоГ rada ku tisteya buyateya. Zdai oče ud 119 je tuo zvîedu ai] ya je čaku. Kadar je paršu s planin, ji je zmîeri parnêsu rož, an takûo tudi tist večer. An çna 11111 je use puviedla, kakuo ya. oče yardûo ylâda. An še tist večer y a je z nain rêuklnom udâru. A ya je têu sç, pa on je biu t§kûo mučun, da mu i uz а и tist rarjkl и an z rok an 11111 je rçku : »Takûo pa na bo šip.« An oče mu je reku, da p riet bo zakleta kral'îca riešena кикэг ti mûoi za t. An 011 mu je reku: »Takûo pa vel'â, усе,« an je Su. Od tistya dnçwa napri je pupa bla zmîeram žalostna an и j Gokana. An pastir se ni več pukâzu ut tîsteya dnçwa и удб- Je paršu pa câit, de je blGo trîeba naizâi ynât žwau и planin past. An kgdar je biu trudri an de je me у câjt, ее je ložu spat. Ani kfjdar je ispâu, s je senu talkfiole: de sa parši vil ukGol ni)j»a an de so plâsal an pôtle, de so je ustâula nï>x kral'îca an de i rêkla sojeni vilain: »Teva pûoba bomo 1111 wârwal.« An je rçkla: »KakGo lie]) pûop je. KaikGo Hep uči pa more mlet Pucâkmo, de so zbedl, de bomo vidi tudi uči. An tudi pulâjta, tudi ГйЬ more miet. yo-tGowo je nalbrfiu rož za 119. Spledmo 11111 krancoF!« An takGo sa tudi nardîl. Pôtle s je 011 zbedîu. An vil, kba, kg je wârwala tist kral'ic, ni pride cîe % n'èmu. A11 pôtle je paršu an ya je ten kar pužriet. On je pa nardu, ku 11111 je ukazu puščaunik, je začau H etat ukGole takGo dGyo, dykar ni biu trûdn tist x ad oba. An tiskat s je ustâwu, mu je pudlçzu pâle mies noyî an '/adôba s je zvarnu pu tlîex, an tiskat ya je ubu. Potle s je razsii cîcu xrip dçl. On s je pa daržu na sried vârta an mu ni stôrlo nâc. An pôtle je Su reSûwat tist kral'ic, k§ je bla и kač zakGnena. An pôtle je râtala nazâî lîepa žuinska ku p riet. Potle so parši vil d emû, so vidi ubGjtix p asm an iistya xgdôb, к a je wârwu kral'ic. An s sa začudi, de dGo je môyu bit tûo. An sa zaylâdl teya pastîrja. An kral'îca je rêkla: »Läita, je präu ti,sit, k§. smo reki, de ya bomo rnî wârwal. Srçena se, k maš takûo lîepaya fanta.« A11 so jim stori za spat takGo dûyo, dykar ni biu câit za jet demû An so jim nardil gbadvîem takGo Hep ubliek kukar krâf an kral'ic. An po so je zbedil an so jim rçkl, de je câjt, da /rai demû. Dema je paršu pa tist Loya t fant z çceni an so sklîepal žanitu. An çna je pa samo jûokala, de je blo use žalostno. Oče je têu pu sil, de more sa purčit. An natûo putârka udn na urât. An oče ud 119 je us tau yôr in je reku: »Duo xûode nas môft u ti iir.« An ta uân je tarku naprî. Oče je šu jçzno udçpart urât an zaylâda dvîe%, kg. su ble ku кгаГ an kral'îca uiblečena an je rçku: »Vasokûost, vasokûost, 11a zamîerta me, utpûsta me, nisam vîedu.« On je rçku: »Ki ma na puznâta? Jëst sm p§stîr, an tie je riešena krafîca.« Ar) ka. je vîdla soja l'uba tûo, je utekla u soj kdmbar an je še bol' jokâla. Pastir je paršu x nî an je je talažu. Ona mu je rêkla: Če bi je meu še rat, bi 11e paršu 1ak % ni, bi paršu s sçjam nawâdnem ywäntam. An 011 pçtle s je šii xîtro preobliečt u pastirja an je rçku, de 011 še zmîerami nç l'ûbe, an de s purčfi. Sevîede, usi druz so nuV.'l mirno ylûdat pučeries, an ta uanyadwa sta šla kar demû brez slavçsa. Résumé Dans son article «Contribution à la classification des pariere de Pohorje» l'auteur arrive à la conclusion que, en ce qui concerne la région de Pohorje, on ne saurait parler d'un dialecte unique: tandis que sur les pentes méridionales de ce massif on parle une variante du dialecte de la Styrie Centrale, ce qui a été constaté déjà par Ramovš dans sa description du dialecte de Pohorje et Kozjak, les habitants du versant nord parlent le dialecte carintliien. Dans son article «Les traits caractéristiques du parler de Kojsko (Brda), l'auteur donne un bref aperçu du vocalisme de Kojsko et explique notamment le problème de la perte de certaines terminaisons dans la déclinaison des noms, de ce parler. « Mirko Rupel SLOVENSKI AKT OB P R O T IRE FORMACIJSKI EPIZODI V VIPAVI 1598 Iz 16. stoletja je bil doslej znan en sam slovenski uradni akt, zapovedi! i list iz leta 1570, vsebujoč razglas o vinskem davku.1 Izkazale se je, da ta list ni samostojen slovenski uradni dokument, temveč prevod nemškega, dasi je pisarna kranjskih deželnih stanov izdala nemški izvirnik in slovenski prevod hkrati.2 Tudi drugi uradni akt v slovenščini iz reformacijske dobe je le prevod. To je doslej neobjavljeni ukaz nadvojvode Ferdinanda kranjskemu vicedomu z dne 25. februarja 1598, ohranjen v vicedomskera arhivu.3 Objaviti ga hočem tu niže in za njegovo razlago povedati zgodbo o vipavskem sodniku Petru Uletu. * Kmalu po največjem uspehu nolranjeavstrijskih protestantov, ko so lota 1578 v Brudku dosegli versko svobodo za Gradec, Judenburg, Celovec in Ljubljano, je nadvojvoda Karel začel izvajati p roti reformacijske ukrepe po manjših mestih in trgih. Posebno in najprej se je protirefor-maeilja začela na Goriškem, zakaj za ohranitev katoličanstva v tej deželi so se zavzemali papež, oglejski patriarh in celo sosednji italijanski knezi. Vsi ti so pritiskali na Karla, ker so se bali, da bi iz te mejne pokrajine nova vera mogla vdreti v Italijo. Tako je moral goriški deželni glavar grof Thum že leta 1579 naznaniti goriškim evangelijskim plemičem, da no bo nadvojvoda Karel dovolil nove vere in da bodo morali tisti, ki bi pri njej vztrajali, zapustiti deželo. Več plemičev, njim na čelu Andrej 1 Jug St., Slovenski zapovedni list iz leta 1570: GMDS XXIII (1942), 74 2 Verbič M.. Slovenski zapovedni list iz leta 1570 — prevod iz nemškega izvirnika: Drugi Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, 179. 3 DAS, viced, arhiv, fasc. 145. Atteins, so pogumno izpovedali svojo versko prepričanje. Kljub prošnjam so morali iti, kakor smemo sklepati iz ohranjenih listin.'1 Nedolgo zatem, leta 1581, je Lovrenc Lantbieri, imetnik trga in sodstva v Vipavi, dobil nalog, naj izžene štiri vipavske tržane.5 Ukaz pa se ni izvedel. Podobno ni imel uspeha nadvojvodov ukaz iz leta 1584. Po njem je Lantbieri poklical vipavske protestante ter jim razglasil, naj se odpovedo luteranstvu ali pa naj se izselijo; 21 oseb se ni vdalo, a ker so se pri Lanthieriju zanje zavzeli kranjski deželni stanovi, se ni nič zgodilo.6 Desetletje kasneje (1595) je Hans Lanthieri spet dol)il ostra povelja in tudi tokrat ni prišlo do i/zgoina protestantov.7 Šele ko je leta 1596 nastopil vlado nadvojvoda Ferdinand II., je stvar postala resna. Po njegovem uikazu z dne 23. aprila 1597 so razdejali protestantsko pokopališče v Vipavi (2. maja) in v februarju naslednjega leta so morali oditi zadnji protestanti.8 Kmalu za to zadnjo akcijo in delno vzporedno z njo so nastali in se razvijali dogodki, ki lx>do tu opisani. Gradivo, ki se tiče Petra Uleia, je spravljeno v posebnem svežnju, absegajočem 27 kosov (aktov). To so: 1. Ferdinand vicedomu Rabatti 3. novembra 1597 (izvirnik). 2. Brata Lanthierija Ferdinandu 8. januarja 1598 (izvirnik). 3. Vicedomov razglas Vipavcem in Planincem 11. januarja 1598 (koncept). 4. Vicedom Lanthierijema 11. januarja 1598 (koncept). 5. Vicedom Lanthierijema 11. januarja 1598 (koncept). 6. Vicedom Juriju Križaju 25. januarja 1598 (koncept). 7. Ferdinand vicedomu 28. januarja 1598 (izvirnik). 8. Vicedom Ferdinandu konec februarja 1598 (Pettern Vile bericht) (koncept, neodposlano). 9. Ferdinand Lanthierijema 24. februarja 1598 (prepis). 10. Ferdinand vicedomu 25. februarja 1598 (izvirnik). 11. Slovenski prevod prejšnjega. 12. Vicedom Lanthierijema 4. marca 1598 (koncept). 13. Vicedom Ferdinandu sredi marca 1598 (koncept, neodposlano). 14. Vicedom Lanthierijema 25. marca 1598 (koncept). 15. Lanthierija vicedomu 26. marca 1598 (izvirnik). л Schmidt W.A., Die Gegenreformation in Görz-Gradiska: JGGPÖ XXIX (1908), 86. 5 Dimitz A., Urkunden zur Geschichte der Reformation in Krain: MflVK 1867, 64. • Dimitz A., Geschichte Krains III, 107—109. 7 Prav tam, 261. 8 Prav tam, 275—276. Slovenski akt ob protireformac i jski epizodi v Vipavi 1598 16. Vicedom Lanthierijema 26. marca 1598 (koncept). 17. Lanthierija vicedomu 27. marca 1598 (izvirnik). 18. Vicedom Lanthierijema 27. marca 1598 (koncept). 19. Vicedomovi zapiski o zasliševanje v Vipavi konec marca 1598. 20. Vicedom Ferdinandu 1. aprila 1598 (koncept). 21. Vicedom Ferdinandu 2-aprila 1598 (koncept). 22. Vicedom Ferdinandu 19.aprila 1598 (koncept). 23. Ferdinand upravitelju viced, urada 23. novembra 1598 (izvirnik). 24. Upravitelj viced, urada Ferdinandu 22. januarja 1599 (koncept). 25. Ferdinand vicedomu 19. februarja 1599 (izvirnik). 26. Ferdinand vicedomu 29.aprila 1599 (izvirnik). 27. Upravitelj vicedoinskega urada Uletu 8. maja 1599 (koncept). * Vipavsko gospostvo je imela v zakupu družina Lanthieri. V našem gradivu se imenujeta brata Anton in Friderik Lanthieri, »freyherrn zue Schönliauß, Wipp ас h vnnd Reiffenberg, erbmundtschenlkhen der fr. grafschafft Görcz« (akt št. 2, 15, 17), prebivajoča v Vipavi ali v Rihem-berku (akt št. 18), in še dva starejša brata, Gašper in Hans, stanujoča v Gorici (akt št. 14, 18). Odnos Lanthieri j ev do reformacije ni prav jasen. Bili so menda takšni kakor Lovrenc Lanthieri, od 1568 baron in od 1570 dedni točaj poknežene grofije Goriške,9 ki ga je Trubar označil za »Nikodema«,10 torej za bojazljivca, ki sicer simpaiizira z novo vero, pa si ne upa tega javno» pokazati. Za sodnika v Vipavi je bil petindvajset let Vincenc Amigon. Bil pa je protestant in mod tistimi enaindvajsetimi, ki se 1584 niso vdali, da bi menjali vero;11 zato sta ga morala Lanthierija odpustiti. Njegov naslednik je postal Peter Ule. Pa tudi ta ni ustrezal, Iker ni bil spodoben, kakor sta povedala Lanthierija; celo v umor da je bil zapleten. Malo pred 3. novembrom 1597 sta ga odstranila. Takole pojasnjujeta to stvar:12 »Dann als Vicencz Amigon, wellicher in hoffnung, er würde von seinem sectischen glaubenswahn abstehen vnnd zu der ainigen salligmachenden romischen catholischen heiligen religion sich beklieren, in die fünffvnndzwain-czig jar lang bey ernentem richter ambt im markht Wippach gelassen worden, in sollichem groben jrrthumb halsstarig verharet vnnd dauon khaines weege sich wenden noch weisen lassen wollen, haben wir jme dessen vnnd gar khei- ' Gothaisches genealogisches Taschenbuch der gräflichen Häuser 1889. 10 Elze Th., Trubers Briefe 367. 11 Dimitz A., Geschichte Krains III, 108. 12 Glede načina objave nemških besedil gl. SR VIII, 210, op. 10. nes andern wegen vilgonantes richter ambt bemüessigt vnnd solliches Petern Ylle auf vohergeundt sein selbst gehorsambs bitten wie auch anderer dar-under gephlegenen intercessionen auf sein, Vlle, woluerhalten vnnd vnnser, der gebrüeder, wollgefallen confirmirt, dabey er nun ain zeit lang verbliben, sich aber in mer weeg also vngebürlich erwisen, das nit allein wir seiner person wegen mit taglichen bescliwärdten vberloffen gewesen, sonder auch vnlengsten vber andere malefiz gar ain todtschlag auf eben sein, Vlle, anstiff-tung, wie vns fürkhumen, beschehen. Daher wir, um dergleichen ergerlichen, vnczimblichen handlungen zeitlich fürsech- vnnd wendung zuthuen, geursacht worden, jme, Vlle, offternents richters arnbts zuentseczen, welliches auch khurcz zuuor, ehe wan obangedeuter eur fur. dur, etc. genadigister beuelch [=aikt št. lj vns zuekhumen, ins werch gerichtet vnnd aiu andere taugliche catholische person darczue bestelt worden ist.« (Akt št. 2.) Pri tem poročilu bratov Lanifliieriijev je treba seveda upoštevati, da je vzeto iz njune pritožbe nadvojvodi Ferdinandu (akt št. 2), ko jima je ta ukazal, naj spet nastavita Uleta (prim, akt št. 1), da je torej vsa zadeva prikazana z njunega gledišča in z namenoma poudarjenim katoliištvom, Ule sam je predstavil stvar po svoje; njegovo verzijo je kranjski vicedom takole zapisal: »Jtem sy [ = Lanthieriji] haben mit ieczigen markhtriehter Petter Vlle dahin tractirt, dz er dz richter ambt aida annemen solle, jnmassen er sich dan durch herrn Mathesen, brobsten zu Straßburg,13 als daczuemahl gewesten landtsfr. commißario bewegen lassen, wie dan destwegen ain öffentliches jnstrument zwischen jnnen aufgericht worden. Die herrn von Lantherj haben darüber gleichwoll jme, richter, zu ainem schein anbeuolhen, dz er eur dt. etc. wegen der sectischen aldort wohnenden burger außgangenen beuelh exeq[ui]rn solte, doch haben sy jme kheinen gerichtsdienner, welcher solche verordung exequirn mögen, niemahlen bewilligen noch zuhalten erlauben wellen. Ilindangeseczt aber alles dessen, hat jme er, Vlle, in volcziehung solher Verordnung aines solhes embsigen vleiß angelegen sein lassen, daß er lecztmahls jrer, der burger, wider jnne be-schehener auflainung vnnd erzaigter widerseczligkheit wegen von Wippach gar weichen müessen, jnmassen sy jne dan khurcz verschinner zeit gewall-thät'ig vberfallen vnd seines lebens berauben \vollen, zu nottwendiger rettung seines lebens aber ainem vnder jnnen ain hanndt abgeschlagen oder gesche-digt. Alß nun solhes die herrn vonn Lantherj vernomben, haben sv jne alß-baldt, vngeacht dz sy villmehr schuldig gewest wären in exequirung angeczo-gener Verordnung allen beietandt zulaisten, seines richterlichen ambts nicht allein ... entseczt, sonnder auch öffentlichen gar alß ein maleficz personen außrueffen vnnd proclamirn lassen, darüber auch ainen andern, Georgen Khrisei, darczue angenomen.« (Akt št. 8.) 13 Župnija Vipava je bila vključena strasaburški proštiji na Koroškem. Slovenski akt ob pr o tir e f or mac i j sk i epizodi v Vipavi 1598 Kakor je torej Ule soju povedal, se je s talko vnemo lotil protestantov, da so se mu Vipavci uprli in ga pregnali. V samoobrambi je nekomu odsekal roko, a gospoda Lanthierija sta ga, namesto da bi ga branila, odstavila in ga povrh razglasila za hudodelca. Namesto njega sta napravila za sodnika Jurija Križaj a. Stvar je prišla pač po Uletovem prizadevanju in torej v njegovi verziji do ušes nadvojvodi v Grudcu, in ta je 3. novembra 1597 ukazal kranjskemu vicedomu Jožefu Rabatti, naj Petra Uleta v njegovem imenu potrdi za vipavskega sodnika; kot tak naj dobi tudi vse ugodnosti, ki so jih imeli sodniki pred njim (akt št. 1). Podoben ukaz je izdal nadvojvoda tudi za brata Lanthierija in ga poslal vicedomu. Ko- ga je vicedom dne 4. јалшагја 1598, vračajoč se iz Pazina, po poštnem upravitelju izročil Gašperju Lanthieriju v Gorici, se je ta močno razhudil. »Sobaldt er dasselbe vernumen,« poroča vicedom, »also vnwillig worden, dz er lautier vermelt, er wolle seinen andern briiedern auf Wippach zuschreiben, -damit er, Vlle, von dem richter aniibt strakhs entseczt werden solte« (akt št. 20). To in kar vicedom v nadaljnjem še poroča o odstavitvi Petra Uleta, sicer ne more biti čisto natančno, zakaj Ule je bil — kakor je bilo zgoraj povedano — odstavljen že pred 3. novembrom 1597; vsekakor pa je moralo biti vedenje Gašperja Lanthierija ob prejemu odloka takšno, da si Lanihieriji niso- pridobili naklonjenosti ljubljanskega vicedoma. Brata Anton in Friderik Lanthieri sta reagirala na Ferdinandov ukaz z vlogo 8. januarja 1598 (akt št. 2). V njej sta najprej izjavila nadvojvodi vdanost, vendar poudarila pravico, ki so jo imeli njih predniki kot zastavna gospoščina vipavska, namreč »volkhumene authoritet, macht vnnd gwaldt... in dem markht Wippach ainen richter auf wolgefallen amzu-nemben, zubestatten vnnd nach gelegenbeit wider abzusezen.« Ko sta še po svoje povedala, zakaj sta odstavila Uleta,14 sta prosila, naj jima nadvojvoda pusti stare pravice. Tretji, ki je reagiral na, nadvojvodov ukaz, je bil kranjski vicedom Jožef Rabatta. Dne 11. januarja je konfirmiral ali potrdil Uleta za trškega in deželnega sodnika v Vipavi (zu ainem markht vnd landtrichter zue Wippach) in to razglasil Vipavcem in Planincem (N. der buerger-sehafft zu Wippach, auch allen vnd jeden zu der herrschafft Alben gehörigen vrbarsholden vnd vnderthanen), opominjajoč jih, naj ga priznajo in mu izkažejo dolžno pokorščino (akt št. 3). Isti dan je pisal tudi Lanthierijema, naj Uleta sprejmeta in mu izročita uradno poslopje, sicer 11 Gl. zg. str. 48. 4 Slavistična revija 49 bosta kaznovana s 1000 zlatimi dulkati; hkrati je zahteval pojasnila, zakaj trpita pod svojim varstvom dva izgnanca, Zuana Mario, in Zuana Cain-dita, izmed katerih je drugi kriv umora Benka Balanta in ne Ule (akt št. 4). Še drug dopis je vicedom isti dan naslovil na Lanthierija, ker je izvedel, da bo 12. januarja Jurij Križaj imel v Vipavi deželno pravdo (landtrecht); pri 100 dukatih globe jo je treba preprečiti (akt št. 5). Tudi Juriju Križaju je vicedom pisal 25. januarja, naj pri 100 dukatih kazni opusti sodstvo (akt št. 6). Še predem pa se je utegnil vicedom prepričati o uspehu svojih odlokov, mu je poslal nadvojvoda s kratkim dopisom z dne 28. januarja (akt št. 7) Lauthierijevo vlogo (= akt št. 2), da bi o- njej povedal svoje mnenje. Zdaj si je moral vicedom priskrbeti podatke iz Vipave. Pomagal si je kar z Uletom. Ko je od njega konec februarja dobil podatke, je sestavil dopis, namenjen nadvojvodi, in ga imenoval, vsaj v konceptu, »Pettern Vlle bericht«. Ule in vicedom, oba gorka vipavski gosposki, sta ее našla. Zato je vicedomov spis kar strupen. V uvodu opozarja nadvojvodo', naj se spomni, kako je ukazal Lanthierijema, naj odstranita lutrskega sodnika, oskrbnika in druge krivoverske meščane v Vipavi; res sta zaradi lepšega odslovila bivšega oskrbnika Smuča15 in postavila Hansa Cividaitorja, vendar ta, ki se je spočetka izdajal za katoliškega, tega nikoli ni pokazal z dejanjem. Nato pripoveduje o preganjanju Petra Uleta, kakor je tu spredaj na str. 47 dobesedno natisnjeno. V tretji točki našteva, kaj vse je ukrenil, Lanthierija pa da sta v zasramovanje nad-vojvodovega mandata po Križaju razglasila in tudi imela deželno' pravdo, a vicedomov patent (razglas Vipavcem in Planincem = alkt št. 3) je skrivaj bil odtrgan, pohojen in namesto njega je bila nabita podoba norca, ki jo vicedom prilaga (wie dan auch angeczogenes, jme durch mich ertheil-tes patent... heimblioher weiß von dem commun13 daselbst abgerissen, mit fließen zertretten vncl an statt dessen ain nar, alß hiebe j abzuinemen, angeschlagen worden); žal se podoba norca med akti ni ohranila. Končno poroča, da ščitita Lanthierija dva pregnana morilca; enemu sta celo prepustila uradno poslopje. Tudi izgnani krivoverci še zmeraj prebivajo v Vipavi in Lainthierija jim dajeta vso pomoč. — Teh hudodelstev Lan-thierijev, končuje vicedom, ni mogel zamolčati, pa prosi, naj nadvojvoda 15 Jakob Sinuč, >des Lanthieri Unterthan und Einer Ehrsamen Landschaft Viertelhauptinanns am Karst Fähndrich« je bil med tistimi enaindvajsetimi, ki bi se bili morali leta 1584 izseliti, ker so vztrajali pri svoji veri. Dimitz A., Geschichte Krains III, 108. 10 comaun = občina. SloDenski akt ob protireformacijski epizodi d Vipavi 1598 zaradi ohranitve svoje deželnoknežje avtoritete stvar resno pregleda ter čimprej sporoči, kaj naj stori (akt št. 8). Tega dopisa, iz katerega zveni prava jeza na vipavska mogotca, pa vicedom ni odposlal, ker je prav tedaj dobil od nadvojvode novih navodil. Še pred vicedoanoni je namreč poučil nadvojvodo Ule; napotil se je bil v Gradec ter osebno poročal nadvojvodi (prim, akt št. 13). Nadvojvodov dopis (akt št. 10) bodi tu objavljen v celoti, ker je to (tisti akt, ki je pozneje doživel slovenski prevod; glasi se: Vnserm getreuen lieben Josephen von Rabatta zu Dornberg, obristen erbstallmaister der für. graffschafft Görcz, vnserm rath vnd viczdomb in Crain. Ferdinand von gottes gnaden erczherczog zu Österreich, herczog zu Bur-gundj etc., graue zu Tyrol etc. Getreuer lieber. Wir werden abermals erindert, wie das vngeaclit Peter Vlle durch dich zum marckht vnd lanndrichter zu Wippach confirmirt, er doch durch die Landtherj gebrüeder dabey nit allain nit geschiiczt oder hannd-gehabt, sonder durch jrn pfleger Hannsen Ciuidator, als wann er aines todt-echlags vrsacher weer, öffentlich proclamiert, denen von Wippach auch jne für jren richter zuhalten oder »inichen gehoTsamb zulaisten verbotten. Vnnd darüber entlich er des richter ambts de facto gar entseczt, an seiner statt aber Georg Krisey durch sy zum richter verordnet worden sein solle. Vnnd obwoll jnen die abschaffung bemelts Crisey vnd das sy jne, Vllen, bev dem richter ambt vnbetriebt sollen verbleiben lassen, durch dich bey thausend ducaten peenfal auferlegt, seye doch nichts weniger der Crisey beym ambt vcrbliben vnd die landrechten — vngeacht sy jnen vnd jme durch absonderliche beuelch jedwederm bey ainhundert ducaten straff verbotten — durch sy zuegelassen vnd [durch] jne, Crisey, gehalten worden, darüber sy, Lantherj, jme, Vlle, dann noch darczue drolich sein vnd banditen gar im ambthaus deselbs aufhalten sollen. Nun ist nit weniger, woferr dem also, das sy jren ye lenger ye mehr brauchenden vngehorsamb, den wir ferrer klraines weegs gedulden khönnen, an tag geben. Daheero wir jnen von heutigen dato gancz ernstlich beuolchen, das sy obangeczognen verworchten peenfahl der aintausendt ducaten vnd absonderlich ainhundert ducaten in golt jnnerhalb acht tagen nach vberant-wortung alhero gewißlich erlegen, nichts weniger aber den eingeseczten richter bey toppltem peenfahl alspald wider abschaffen vnd tien Vlle durch dich einseczen, jne beym richter ambt ruewig verbleiben lassen, schüczen vnd handhaben, auch vor aller tatligkhait sichern sollen. Vnd ist darauf vnser beuelch, weill wir jme, Vlle, nit allain die paan vnd acht anjeczo alhie von « neuem verliehen, sonder auch zweifl tragen, ob sy, die Landterj, sollichem auferlegen in allem nachkomen werden, das du dich demnach dahin auf Wippach verfüegest vnd jne, Vlle, nachmallen einseezest, darneben auch, ob sy, die Landtherj, angebrachtermassen banditen aufhalten, dich erkhundigest, vom Crisey die verworchten ainhundert ducaten vnabläßlich abforderest, die- 4* 51 M i г к о Rupel selben mit eheistem heraus echickheet vnd volgendts vns aller bcfiindung sambt deiner Verrichtung vnnd weitern rätlichen guetachten gehorsambist berichtest. Daran beschicht vnser gnediger willen vnd maiuung. Geben in viiiser statt Gräcz, den fünfundczwainczigisten tag monats februarj anno etc. im ac h t u ndneu nc zi gist en. Ferdinandt Nad-vo-jvoda je torej izvedel, da se Lanthierija nista ravnala po njegovih in vicedomovih ukazih : zato je zapadla globa tisoč in še posebej sto dutkatov. Ce še ne bosta sprejela Uleta in mu pomagala, se bo globa podvojila. Ker pa le dvomi, ali bosta Lanthierija poslušna, naj vicedom osebno gre v Vipavo-, ponovno postavi Uleta za sodnika, poizve zaradi »banditov«, t. j. izgnancev, in izterja od Križaja tistih sto dukatov; o vsem tem naj nato poroča in pošlje svoje mnenje. Skoraj enako se glaseč dopis je nadvojvoda poslal 24. februarja Lamlhieriijema in ju prav resno posvaril zaradi neposlušnosti (akt št. 9). Vicedom pa ni utegnil talkoj v Vipavo-, ker je moral prisostvovati deželnemu zboru v Ljubljani. Zato je 4. marca na kratko- pisal v Vipavo, opozarjajoč neposlušna gospoda na zadnja dva Ferdinandova ukaza (—akt št. 9 in 10) ter naznanjajoč, da 'bo, brž ko mu bo mogoče, sam prišel v Vipavo (akt št. 12). Sredi marca se je lotil tudi poročila nadvojvodi, iz katerega izvemo, da sta prav tedaj brata Lanthierija (sodeč po aktu št. 15, sta bila to- Gašper in Hans Lanthieri) šla v Gradec, pač zato, da bi se pritožila, in še užaljeno dostavlja: »Vngeachl sy sich aida zu Laybach etlich tag aufgehalten, bej mir d est wegen nicht angemelt, noch ainicher beandtwortung mich gewürdigt.« Tega dopisa, ki je le delno ohranjen (akt št. 13), pa ni odposlal, ker je njegovo vsebino povzel pozneje v svojem dokončnem obširnem poročilu dne 1. aprila (==akt št. 20). Stvar se je torej zaostrila: na eni strani nadvojvoda, vicedom in Ule, na drugi vipavska gospoščina. Prvi so pritiskali z ukazi in globami, drugi pa so se trmasto upirali. Vicedom se je pripravljal na osebno intervencijo v samii Vipavi, dva Lanthierija pa sita se napotila k nadvojvodi v Gradec. Katera stran bo uspela? * Dne 23. marca je vicedom krenil v Vipavo ter našel tu Antona in Friderika Lanthierija, a oba sta se brž umaknila v Rihembcrk, -potem ko sta — vsaj tako je vicedom poročal — sklicala sosesko (»die gemain«) ter jo nagovorila, naj ne sprejme Uleta za sodnika (akt št. 20). Vicedom je 25. marca pismeno naznanil bratoma svoj prihod in ukaizal, naj naročita svojemu oskrbniku Hansu Cividatorju, da bo ta privede! vse osebe, ki bi jih poklical vicedom, ter storil, kar bi mu .se bilo naročeno' (akt št. 14). Naslednji dan, 26. marca, je vicedom sklical Vipavce, kolikor jih je bilo mogoče zbrati (»die burgersclmfft aida sowoll alß die geinain, souill man zusamem bringen mögen«) 1er jim dal prebrati nadvojvodov ukaz z dne 25. februarja najprej v izvirniku (= akt št. 10),17 nato pa za tiste, ki niso znali nemški, v slovenskem prevodu. Slovenski prevod (akt št. U), se glasi v natančnem prepisu takole: Ferdinand ad Basie gnade Erczherczog Veîîterireichu, fürît Burgundi, knes Tyrolj. Nam ie Sapet Sposnaine danu, Zhe ie glich Petter Vlle Skuse tebe kenumo Richteriu te Gosposhune Jupaue patorien, on suai Skusi te Lantherj Bratie pertemistem ni shuzen ienu shirman, Samuz Skusi nech phlegaria Hansete Ziuidataria kakor debe an ne ene smerte enegna Zhlaueka dolsan bil. Vozitno ie uncai Seklizan. Tudi tem sie Vpaue debe ane neiga sa Richteria nekar spasnalj prepouedal. ienu an tude ad te Slusbe Richtarske dale pastaulen. ne neigouem mestu рак ©covq Krisei Skusi te Lantherj Kenumo Richterio pastaulen ie imal bitte. — Jenu akali glich tu dale pastaulenei Jemenutne18 Kriseia neim Lantheriïchem: kakur tudi to isto de be one popre iemenuma-nigo Pcttero Vlle per tem Riclitarsuati Jemeli rako dcrsatj. per 1000 Slatich elatu Pene garu palasenu welu, Vendur Krishei per te Shlusbe astal, ienu te praude kekerîe se iemenuieia Landtrecht. aku ie glich neim Landteriîcham ie no nemu Khrisaiu suaketerumo posebe per Stu Shlateh Slatem18 prepouedanu bellu. dersal ieno Vksemo temo ani Lantherj Jemenutnemo Pettro Vlle na lebno ienu souatu trachtale. tude hkteistomu Bandite te Vrichtne hieche dersalj. No nekar menei ni, ker be temo istomo taku bellu debe ani Lantherische, neieh nepokorshina zhe dale le uezh. katerio mi dale nemoremo terpete ali temoistomo nach date, ne ta lutz ieno beli dan pernashaia, Satega vola mi Sma neim ad donashiega denu maznu sepouedale. de ane ta perua Straifunga tech enu 1000. Slatech Slatu, ienu pasebe tech Stu Slatich Slatu vasmicli dneeh imaia dale polashite. nez menei tudi tega pastaulenega R'ichtaria Khrisaia per topelte pene imaia spet dale shaffat ienu pettro Vlle skuse tebe Vizdoma Htemo Rich|t]arstuo imaia pastauit postitj, nemo tudi per te isto Slusbe rako ienu (hramba dersatj) mir dersatj. tude per sua oblastai obaruuatj. Saketeriga Volo ie nasha sapuued, ker sma mi enkrad nemu pettro Vlle zehs te zloueska kri sodite oblast dale, mi tude zbiblama aku ani Lanthe-rischi vsem tech režim pokorno Wodo nach pershli, de ti Vizdoin (viepaua)so 17 Gl. spredaj str. 51. 18 Glasiti bi se moralo pač Jemenutnega. 10 Pisna napaka namesto Slatu (zlatov). 20 Kar je tu v okroglem oklepaju, je v izvirniku prečrtano. imash (v'ipaua Vlezhi) iemenutnega pettro Ylle kenomo Richtariu (snouiga postaue) Vipaue snouiga postaueti. srauen tudi aku ani Lantherishi Bandite gare der«he. potrebno se sprashati, ad Krisaia tudi te sapadene stu slatech slatu. dale suetj ienu unka Vgradez eue so hietrostoi poslatj. patle tu vsega toiga aprauila staiem Suetam nam nesnaine datj. Na tem istem Wode nasha volo ienu Sapud Steriena. ta list se ie dal vnasim mestu Y Gradcu ta petienu .20. da[n] tega meszha g-efeario te o-shem ienu deuedesetem letu. * Preden nadaljujemo opis- dogodkov v Vipavi, naj tu spregovorimo o zgornjem slovenskem tekstu. V glavnem gre za dobeseden prevod, ki kaže, da prevajalec ni bil vajen slovenskega pisanja. O tem priča tako črkopis kakor jezik. Le tu in tam nas pisava spominja na grafiko v takratni slovenski knjigi (zke, uezh, polashite), povečini pa dela zapis slovenske besede prevajalcu precej težav, pa piše neiga, neigouem, neirn (njega, njegovem, njem), so hietrostoi (s hitrostjo), suai, sue, suaketerumo (vsaj, vse, vsakaiteremu), sue t j (vzeti), Vksemo (k vsemu), menej, pastau-lenei (menje — manje, postavljenje), zelis (čez), enkrad (enkrat), melu, bellu (bilo), Wodo, Wode ('bodo-, bode) itd. Kar se jezika samega tiče, gre za zapis narečja, ki se precej razločuje od izdelanega in kolikor toliko- enovitega slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. Predvsem je očitna dokaj razvita moderna vokalna redukcija,: tude (tudi), Skuse poleg Skusi, dehe (da bi), bitte, terpete (biti, trpeti), smerte (smrti), jemeli (imeli), necli (njih), steriena (storjena), Sapud poleg sapuued itd. Močno je razvito akanje pred poudarkom in za njim: rako (roko), pasebe, astal, palasenu, Zlilaueka, patorien, zbi-hlama, imaia, iemenuieia itd. Namesto skupine šč beremo š: pokorshina, Gosposhuna. Dativ in lokal edn. se končujeta na -o: nemo, suaketerumo, Vksemo temo, na lebno, Htemo Riehtarstuo. Pisec rabi dolgi infimifiv : dersatj, terpete, date, polashite, sprashati. Zanimiva je oblika denu (gen. dne). Številni so germanizmi, mnogi so nastali po predlogi, kakor: dale polashite, nach date, Wodo nach pershli, gare der she. Tu naštete jezikovne posebnosti kažejo- na slovenski severozahod. Pisec je moral biti Gorenjec, tam okoli Kranjske gore ali Rateč doma. Mimo izrazitih gorenjskih posebnosti potrjuje to moderna vokalna redukcija, o kateri verno-, da je na zahodu in severu slovenskega ozemlja bila v 16. stoletju mnogo bolj razvita kakor v dolenjščini. Ne nasprotuje temu niti akanje, saj je prav v Kranjski gori in Ratečah ohranjeno v predtoničnih in posttoničnih zlogih.21 Tudi gen. denu, znan danes iz koroških govorov (dnu),22 kaže v označeno smer. Vicedom potemtakem ni dal prevesti nemškega ukaza domačinu Vipavcu, temveč najbrž svojemu pisarju, ki je moral biti doma s severozahodnega slovenskega ozemlja. Kot vicedomov uslužbenec gotovo' ni bil protestant. Zato je le od daleč poznal takratno slovensko pisanje ter pisal, če je bilo kdaj treba, kar po> svojem narečju. Kakor pa ni bil dosleden v črkopisu, tako tudi ni pisal čistega narečja, saj se je v Ljubljani navzel tudi drugih narečnih posebnosti. V primeri z uradnim aktom o vinskem davku iz leta 1570""' pa je naš akt hudo nebogljen, saj je brez nemškega izvirnika komaj razumljiv, medtem ko je le-oni pravopisno enoten in jezikovno' gladek ter razodeva, da ga je pisal v slovenskem pisanju izveden pisec. * Vrnimo se v Vipavo, kjer je vicedom dal prebrati zbrani množici slovenski prevod Ferdinandovega ukaza. Tedaj se je zgodilo nekaj, kar je Rabaltto gotovo presenetilo. Ko je ljudem razglasil, da je odslej njih sodnik Peter Ule, ki ga morajo ubogati, i/n dodal, če ima kdo kaj zoper njega povedati, naj to> stori o svojem času in kakor se spodobi, sta stopila iz množice Gregor Kotnik in za njim Filip Plumba ter zavpila, da nočeta Uleta za sodnika. Vicedom ju je dal prijeti, pa sta kar naprej vpila zbrani soseski, naj vsi reko, da ne marajo Uleta. Ko ju je vicedom dal uMeniti, ker je imel njun nastop tako rekoč za upor (»rebelion«), je množica molče sprejela Uleta za sodnika in se nato razšla. Ta prizor, vreden 'pisateljevega peresa, je vicedom vsaj dvakrat opisal, v dopisu Lanthierijema 27. marca (—akt št. 18) in v poročilu nadvojvodi 1. aprila (=akt št. 20). Neposrednejši je prvi opis. Takole se glasi: »Alß jch gesteriges tags die vbergebung des gerichts stab der fr. dt. an mich gnedigist gefertigten beuelh gemäß in der ganczen gemain, so daczumahl beisamen gevvest, gegenwurth fiirgenomen, jnnen, den vnnderthonnen, auch crafft jrer dt. gnedigisten mandats bej demselben straf vnnd vngnad gemelten Pettern Vlle hinfiiro nicht allein für jren richter zuerkhennen, sonnder auch allen gebürlichen gehorsamb zulaisten vnnd sich im wenigisten dawider zu- 21 Sporočilo tovariša Tineta Logarja, za kar mu bodi tu izrečena najlepša hvala; prim, tudi Ramovš Fr., Kratka zgodovina slov. jezika, Ljubljana 1936, 234. 22 Ramovš Fr., Historična gramatika slov. jezika VII, 16. 23 Jug St., Slovenski zapovedni list iz leta 1570: GMDS XXIII (1942), 74. eeczen alles ernnsts auferlegt, beinebens auch souill angedeut, jm fahl vnnder jnnen ainer oder der ander wider den neuen riehter was fürczuebringen, dz sy solhes zu gelegener zeit, wie sich gebiirt, vnd nicht anieczo, da man in volcziehung jrer dt. gnedigisten beuelhs stehet, tliuen solten, vngeacht aber dessen allen sein obgemelte zween vnnderthonuen ganez strafmäßig zuege-fahren vnd auß dem hauffen herauß geschrieren: Wier wollen den Vlle zum riehter nicht haben noch dits orts jrer dt. gepott nachkhomen. Vnd wie jch sy in den gehorsamb wollverschuldtermaßen verschafft, sy abermals mit heller stim heraußgeplaczt vnd zu den anndern vnnderthonuen geschrieren, sy sollen alle sagen, dz sy j ne für kheinen riehter erkhennen wellen, welche aber dennen zweyen nicht naeligeuolgt, sonder den Vlle mit stilschweigen für jren ordenlichen riehter angenomen. Vnnd weil dise zween vngehorsamen hierinen allein jrer dt. vnd.sonnst kheinent andern menschen verschuldt vnd derselben gebott zuwider gewest, dise widerseczlikheit gleichsamb zu ainer rebelion angesehen worden, also ist es auch billich, dz sy durch mich, alß representanten jrer dt. personn, dits orths gestrafft werden sollen.« Zaradi tega dogodka sta Lanthierija še tisti dam protestirala pri vicedomu (akt št. 15): izvedela sta, da je dal vreči dva njuna podložnika v ječo- in da ju naslednji dam hoče odvesti v Ljubljano; odrekata mu to pravico im prosita, naj bi počakal, da se vrneta brata Gašper in Hams, ki sta šla v Gradec k nadvojvodi; pripravljena pa sta, da sama kaznujeta Kotnika in Plunibo, če sta le-ta kaj zagrešila. V tem pismu je zanimivo, kako .prikazujeta Kotnikov nastop: kakor jima je sporočil oskrbnik, »[hat] sich alber aimer namens Kodtniökh an statt nicht allein der nach-perschafft daselbst zu Wippach, sonder auch in namen der ganzem ge-maim — vnzweiffenlihen nicht ohne vrsach — wider gemelten Vlle boschwärt vnd söllihe beschwär bey dem herrn [pri vicedomu] als lamdts obrikhaidt anzuhören gebetten.« « Tudi vicedom je brž, še predem je dobil ta protest, pisal Lanthierijema, naročajoč, naj Kotnika in Plumlbo dasta odvesti v Ljubljano, naj Uletu odstopita uradno poslopje ter izročita njemu, vicedomu, tistih 100 duikatov, s katerimi je bil kaznovan Križaj (akt št. 16). Lanthierija sta mu odgovorila naslednji dan, 27. marca, s prošnjo, naj odloži odgon obeh podložnikov, ker sama kot najmlajša brata nista dovolj poučena o- pravicah vipavske gospoščine. O kakem uradnem poslopju v Vipavi pa jima ni nič znano, zakaj hišo, v kateri so prebivali prejšnji sodniki1, so njuni predniki na lastne stroške sezidali; premalo poznata vipavsko pravo-, zato naj se ta reč odloži do prihoda bratov Gašperja in Hansa, prav tako tudi plačilo globe (alkt št. 17). — Po toliko ukazih, ki so bili dovolj jasni, sta se Anton in Friderik Lanthieri napravila nevedna. Ravnala sta prav premeteno. In čudno — vicedom se je vdal: odgon onih dveh podložuikov v Ljubljano je odložil za 14 dni, za -toliko čaisa tudi izpraznitev uradnega poslopja in plačilo globe (alkt št. 18). Skrbelo, ga je pač, da bi Gašper in Hans uspela pri nadvojvodi; zato je tudi v tem kapitulantsikem pismu napisal: »entzwischen aber mochten die herrn die Sachen bej jren herrn gebrjuedern], so anieczo zu Gräcz sein, anbringen vnd, jm fahl sy was erlangen, mir auch durch die fr. dt. ic ht es21 auferlegt werde, bin jch gar nicht zuwider, demselben würkh liehen naebzukhomen.« Vidi se, da je bil vicedom z vsemi nadvojvod о,vim i ukazi skoraj brez moči proti plemstvu. Vendar ni odnehal in je v Vipavi pridno, zbiral gradivo- prati Lanithierijem. O tem priča ohranjen list (alkt št. 19) z zapiski, nastalimi zaradi zasliševanja. Tu se bere: »1. Wegen des khellner25 den comaun von Vräbitsch zuerfordern. 2. Wegen der khezerey, so zu Schwarczenperg geschehen, die von Sehwarczenperg zuerfordern. 3. Auch daß die herrn von Lantherj freyherrn etS. noch nach den vül-lerlej gethonen vbel thatten den traidt zehundt zu Sehwarczenperg dem Zuan Maria Carnel gegeben vnd jne darneben in allem geschüczt vnd geschicrmth haben. 4. Wegen daß etliche dieb, so kye gestollen vnd leiten schaden gethon, per 50 d. jn mtincz auß der gefangkhnuß erledigt worden, vnd Mathia Naglost destwegein pürg vnd zaller gewest.« Poleg tega stoji na drugi strani lista še tole: :»Marckht Wippach: wegen der banditen Zuan Candit, Zuan Maria weber, Paulin Reyauez, waß er für vnwistliche, vnerhörtte Sachen zu Wippach ge-stifft, so der ganezen gemein aida bewist, vnd mehr dergleichen znichtigen leiten, so durch die herrn von Lantherj aufgehalten worden.« Zatem je seznam 24 imen; to, so pač priče za, hudodelstva onih treh, kakor se da sklepati iz pripombe na koncu seznama. Ta imena so: »1. Walthauser Voukh, 2. Paul Weroucz, 3. Bostian Grosl, 4. Steffen Premoru, des herrn von Edling diener, 5. Christof Smutsch, 6. Mehrt Zingerlj, schloser, 7. Mihel Pitschocher, Schneider, 8. Jacob Rebeseu, 9. Lorencz Amigon, 10. Andre Tschermell, 11. Janesch Sluga, 12. Andre Daneutschitsch, 13. Mihel Storez, 14. Andre Khlossner, 15. Andre Kouatschitsch, 16. Abel Vauekh, 17. Ca- 24 kar koli. 25 Gre pač za Zuana Mario Carnela, »bandita« (izgnanca), ki sta ga Lanthierija postavila za kletarja v Rihcmberku, gl. niže str. 60. eper Skhotschier, 18. Lucaß Muchä, 19. Joseph Magania, 20. Adam Wergl, 21. Primoß Steffe, 2. Bloß Maurer, 23. Jernej Beneditschitsch, 24. Agiittä Kliokhaukhä vnd jrer mehr, das jnen sollihas gar wol bewist.« Y Vipavi je zaslišal vicedom tudi Križaja in si na listu s slovenskim besedilom (alkt št. 11) zaipisal: »Herr Khrisej hat dz jenige gelaist, waß jme die herrn von Lantherj alß seine herrn zuuerrichten anbeuolhen. Verhofft er habe wider den beuelh nichte gehandelt. — Waiß vmb den leczten beuelh durchauß nichts. Dz landt-recht hut er nicht gehalten alß ain riehter zue Wippach, sonder er habe allein einen beistandt dem pfleger darinnen gelaist.« Prav tam je tudi zapis o zasliševanju oskrbnika; glasi se: »Wegen der banditen bekhent pfleger selbst, dz er biß anhero im ambt-hauß gewest, aber vor wenigen tagen durch die herrn von Lantherj wegkh-geschafft worden; sein we'ib aber helt Sich im ambthauß biß auf dato noch auf.« * Vicedom se je kmalu vrnil v Ljubljano ne ravno z velikim uspehom. Pač pa je zdaj imel dovolj gradiva, da je lahko poročal nadvojvodi. Sédel je ter napisal 1. aprila 1598 obširno iporočillo, prvo-, ki ga je odposlal Ferdinandu, odkar je od le-tega dobil икай z dne 3. novembra 1597 (—akt št. 1). Poročilo (alkt št. 20) povzema v prvem delu dogodke od 3. nov. 1597 do 23. marca 1598, t. j. do vicedomovega odhoda v Vipavo, v drugem delu pa prinaša to, kar je tam doživel in dognal. Nas zanima drugi del, zlasti zato, ker se je pisec dotaknil bistva p ravnega spora in ker je podrobneje orisal omenjene hudodelce, poudarjajoč potuho, ki sta jim jo dajala Lanthierija; bere se takole: »Zue völliger Verrichtung aber der mir gnedigist anbeuolhener com-mißion hab ich mich den 23 dits monnats nach Wippach erhebt, aida ich die zween gebr. von Landtherj, herrn Anthonien vnnd herrn Fridrichen, angetroffen, die sich aber alßbaldt des anndern tags in aller frue von Wippach vnnd auf Reiffenberg begeben. Die haben den tag zuuor, ehe ich aldorten ankhumen, die gemain, damit man den Vlle zum riehter nicht annemen solte, zuesamen khomen lassen. Nun habe ich beuolhenermassen zu der haubtabhandlung griffen, die burgerschafft aida sowoll alß die gemain, souill man zusamen bringen mögen, für mich eruordert, jnnen erstens eur fr. dt. etc. an mich gnedigist außgefer-tigten beuelh von wort zu wort ablesen, nachmahls aber denen, s'o der teutschen sprach vnkhündig, in windischer sprach vertulmatschen vnd fürhalten lassen, jnnen ermelten Pettern Vlle alß hieuor confirmirten richter fürgestelt, nebena dennen selben sainentlich bej eur fr. dt. etc. höchster straf vnnd vngnad alles ernnsts geborten vnd auferlegt, dem jenigen, waß jnnen dits orths auß habendem beuelh durch mich nachlengs fürgetragen worden, gehorsamblich nachzukhomen, den Vlle für jren ordenlichen richter zu erkhennen, jme auch allen gebürlichen vnd schuldigen gehorsamb zulaisten vnnd sich dawider fehrer nicht zuseezen, sy auch dahin güettlichen vermahnt, jm fahl ainer oder der ander ainiche beschwör wider jne fürczubringen, er eolhes zu gelegener zeit, wie sich gebürt, deT Ordnung nach thuen solte. Vngeachtet dessen ist alsbalžja opravlja v domačem jeziku. Tako je razumel tudi Lavrov in prevedel: ščo vipraviv-bi nam usjaku pravdu (KM 302). 5. Y 8. poglavju ZM ima uspenski rokopis: jako o v as 7, duhoonaja slysahomb, nynja že žadahonib s7, želanijemb i molitvoju, vsi drugi rokopisi imajo namesto nynja že varianto na njaže. Uspenski rokopis je med vsemi rokopisi ZM ne samo najstarejši, ampak tudi najskrbnejši, zato smemo v našem primeru njegovo besedilo šteti za prvotno. Miklošič, Bilbbasov in Grivec so se odločili za drugo varianto in so zato seveda prevedli z relativnim stavkom (quae cum desiderio et precibus sitie-bamus). Pastrnek je obdržal starejšo varianto: nune autem sitiebamus. Pomensko se druga varianta ne upira celotni misli in tudi sintaktična zveza glagola žqdati s predlogom na je v stcsl. domača, neminljivo pa je, kako in zakaj maj bi se skvarilo besedilo v uspcmskem rokopisu. Zato mislim, da je bilo v prvotnem besedilu nynja že, pozneje pa je nekdo to zamenjal z na njqže in iz te predloge potekajo nato rokopisi 2—8. Do spremembe je prišlo, ker je bil prislov пупја v takšni zvezi nenavaden in celo nerazumljiv. Rešitev vprašanja je torej v tem, kaj naj пупja tukaj pravzaprav pomeni. Ko bi bil imel svoj navadni pomen, bi bil verjetno ostali tudi v mlajših prepisih. Ko sem raziskoval v stcsl. spomenikih rabo prislova nynja, sem maletel v Supr 148. 14—15 ma podoben primer: агъ že nynja obače въ milost i jo ti prihoždo besmrztznyihz radi bogz milosti, iyo) /itv iv тф zéwç cfiiXav&Q(l>7io)ç ooi nçont^youai бtà lijv a&avdrtov dcùv eùitevciav (jaz pa ti doslej usmiljenje izkazujem). Tudi v ZM je na tem mestu v grški predlogi moralo stati zétog in prevajalec ZM ga je / podobno kakor v onem primeru prevajalec Supr prevedel z nynja. Stavek v ZM bi torej po prvotnem besedilu pomenil: o vas smo slišali duhovne reči, doslej pa smo z željami in molitvijo (po njih) hrepeneli. Zdi se mi pa, da je glagol žqdati na tem mestu, pa čeprav je zapisan v vseh rokopisih, mogoče vendarle tudi že mlajši. Ne bi namreč pričakovali zveze zqdahomo ss želanijemb (hreperteli smo z željami = s hrepenenjem), ampak bi bil primernejši glagol žbdahomz (čakali srno). 6. Primer za to, kako nepravilna interpretacija drobne besede, kakor je veznik, lahko spremenil pomen stavka, je v ZM 8: posola nam?, blaže-nago filosofa Kostqntina i sz bratoitib, dondeže my ne dospêhonn,. Miklošič je tukaj s prevodom popolnoma zgrešil: dospeti je razumel kot slovenski dospeti = priti. To, kar je Miklošič povedal, bi se glasilo v ZM: prežde daže ту рг'иШютъ. Za pomen glagola dospeti prim. ZK 11: nadêjuste sq i my dospeti togože (sperantes etiam nos id consecuturos esse P, G, v nadi, da bomo tudi mi to dosegli, Grivec, ZKM 1951, 87). Grivčev prevod: priusquam nos potuimus, je glede glagola sicer primernejši, vendar se mi zdi, da življenj ep isec ni hotel povedati, da bi Rim in Bizanc tekmovala med sabo, kdo lx> poslal misijonarje na Moravsko, ampak da so jih poslali iz Bizanca šele potem, ko so videli, da jih iz Rima ne bo. In prav za to je v ZM s finim občutkom izbran veznik dondeže. Tako rabo tega veznika lahko primerjamo z rabo v Mk 14. 32: sqdête sbde, donbdeže šbdb pomoljo sq, ка\>1оаге шбе, i'iog лроаьбуоиас, sedete hinc, donee orem, sédiie tukaj, jaz pa bom molil; podoben primer je tudi pri Mt 14. 22. Stavek v ZM pomeni torej: poslal vam je blaženega filozofa Konstantina z bratom, mi pa nismo uspeli (prišli tako- daleč). 7. Uspenski rokopis ima v 9. poglavju ZM: na siaryja prêdêly po-stupajete, vsi drugi pa imajo varianto nastupajete. Prevajalci so prevedli: prestopate stare meje (veteres fines transgredimini M, antiquos fines exceditis). Kako to, da pozna ZM dve obliki, pa vendar nima nobena od njih predpone prê-, čeprav je za Iransgredi običajna oblika prestopati, zapisana tudi v ZK 10 in celo v zvezi z istim objektom: predêh radi da ja, ne prestupati ego dale (fines dans, ne amplius eos transgrediantur P, G)? Mislim, da so se prevajalci z glagolom prestopati preveč oddaljili od predloge. Kaj pomeni postopati, nam pove ZK 10: ne postupaite na hristijany (nolite inseetari christianos P, G; ne boste napadali kristjanov, Grivec ZKM 1951, 82). Postopati je torej samo leksi-kalna varianta za napadati na, grško knmlnxeiv, inni&eoöai, init]Octv vijooi tüv l&vüv iitl гт\д утјд {ietà rùv xatay.Àvufiôv 1 Moz 10. 32, (ot sili7, rasjêjaso sq otoçi jqy.ykonn, (po ze)mi po potopê (Grig, parimejnik, 269), otb sihb ras'séêse se ohci êzicbsci po zemli po potopê (II. vrhniški časoslov, Berčic I, 16); sls TVV ôtcumoçàv tüv ЕАЦгыр,оъ rasêanie elinbsko Jn 7. 35. Tako še Siaa7togd = rasêanije Jk 1.1, 1 Petr 1. 1. Na enem samem mestu je v pentatevhu v grščini v takšni zvezi drugačen glagol (iiafisQlÇeiv) : fhc SiefitQiÇev ô vtyiazoç i'&vrj, шд ôu'omeiçev vloôç 5 Moz 32. 8, vendar je tudi tukaj v neposredni soseščini z glagolom ôiaanelçeiv poudarjena misel razkropijenja; v pašmanskem čaisoslovu (Berčic I, 68): egda razdeleaše višni eziki, egda razlučaše sini adamovi. Iz zveze, v kakršni je ta beseda v ŽM 1, in iz okoliščine, da se v septua-ginti praviloma rabi glagol ôiaonslçeiv oziroma samostalnik diaamogd, se da s precejšnjo verjetnostjo sklepati, da je v ZM razdêljenije premalo natančen prevod za g. ôiaanoçd. Miklošič je to čutil, zato je prevedel: post dispersionem gentium, drugi prevajalci pa so se odločili za dobeseden prevod (post divieionem gentium). 5. 2M i govori o prehodu Izraelcev skazi Rdeče morje (2 Moz 14): i more probi i proidu po suhu, a egyptqny potopi. To se omenja tudi v Ps. sin., Euch, sin., Cloz., Supr.; znano je tudi svetopisemsko- besedilo iz Grigorovičevcga parimejnika. Glede prvega glagola (probi) se ŽM ujema samo z Euch, sin.: probioy žbzlomb more i ljudi soojq nogami ne omočb-šami sq prooedošemb, močitele i vojq, na boga oojujošte оъ oêky ohnanii pogrožbšemb 52 b 10—15 (zy QdßSip néAayog (irjïavzoç). Ps. ein. 77. 13 ima drugačen glagol: гагогъге more i prooede je ôtéçç^ev &àAaotxav xal ôt^yayev aôzovsi Ps. sin. 115. 13 pa: razdêlbsjumu сгътъпое more оъ razdêlenie, zy xazaôieAôvzi zljv èQV&çùv &äXaaaav elg ôiaçtoeiç, v Supr 77. 13: razdêlêjq more (jt'iyvvvTos zijv üdXaooav; Cloz 301: proido i сгътпое more, oidêsq e razdêlbse sq 6iißr\ se v stcsl. rabi poleg to še têmb (Supr) in pogosteje tênibie (evang., Euch., Ps. sin., Supr.). v 8. Zanimiva je usoda glagola guždati v ZM 6. Y stavku, zapisanem v U: bêahu že etera mnoga čadb, jaze učahu slooênbskyja knigy, je La v rov (Mat 72) učahu popravil v gužahu, in to upravičeno, ker je v rokopisu videti, da je učahu popravljeno iz prvotnega gužahu. Od vseh rokopisov ima samo ritp. 7 gužaahu brez kakršne kolii pripombe; v rkp. 2, 3, 8, ki tudi sicer kažejo na skupno predlogo, je ta beseda pojasnjena ali na robu (hulqhu 2, si rêcb hužaliu 8) ali pa kar v samem tekstu (sii rêcb hulqahu 3), dva imata sploh samo hulqahu (4, 6), eden pa hožahu (5), nastalo po pisni pomoti iz hužahu. Glagola guditi ali guždati v stcsl. tekstih ni naijti, znan pa je od drugod, prim. Sreznjevski, Mat I 608: guditi ihulitb, calumniari, blasphemare«; Vasica (Metodčjuv preklad nomokanonu, Slavia XXIV/1, 1951) navaja med besedami, v katerih se rumjancevski nomokanon ujema z ZM, tudi guditi »ßAaoywetv,hanëti, topiti«. Zanimivo je, da Vasica na tem mestu ugotavlja, da se leksikalm material Metodovega nomoikanona loči od besednega zaklada najstarejših evangeljskih tekstov, apostola in psalterja, da se pa v innogočem ujema s slovarjem ZM. Za najstarejšo obliko slovanskega ZM je treba sprejeti guždaaho. Besedilo v drugih rokopisih, razen v 7, kaže, da ta beseda na ozemlju, kjer so nastajali prepisi ZM, mi bila povsod domača in je bila Vita Metho.dii 2 •ali sploh nerazumljiva ali pa tako malo razumljiva, da je bila potrebna razlaga v pripisu. Da se reči, da je bila za govor večine rokopisov domača beseda huliti; prim, k temu tudi ŽM 4: kristbjanbskuju vêru vehmi hulqste (tako v vseh rokopisih). V ŽM 8 se za ta pojem rabi glagol gaditi, ii^ sicer v zvezi z istim objektom kakor v ŽM 6: gadq knigy jazyka иašego, in je le v rkp. 8 na robu pripisano hulq, dasi bi glede na pripisdk v 6. poglavju prej pričakovali liužajq. V glagolu hužati (< huž-dati) je najbrž treba videti rusko, dialektično obliko s prehodom g > h; v ukrajinščini in beloruščim prevladuje h < g že v 14. stoletju (Vondrak, VSG2, 360); Sreznjevski navaja liuditi že za 12. stoletje (Mat I 608). Manj verjetno, vendar ne nemogoče, je, da imamo tu opraviti s sinonimnim glagolom liuditi, huždati (gl. Miki. Lex. 1100). 9. Variante v ŽM 11: mudqstju (U, 2, 3, 7), medleštu (4, 6, 8; v 8 popravljeno iz mudqstu) in mudrqstu 5 kažejo, da glagol muditi, ki je značilen za starejše obdobje stare cerkvene slovanščine (gl. Jagic, Eni. 365), na severu ni bil znan in so ga zato zamenjali z domačim sinonimom mbdlêti, pisec rokopisa 5 pa mudqstu ni razumel in ga je skvaril v mudrqstu. 10. Glagolov pečalovati sq (ali pečaliti sq) in žaliti si, ki jih beremo v ZM 12: vbsi pečalovahu sq i žalqahu si, v starejšem tipu stare cerkvene slovanščine ni (Jagič, Eni. 394, Ap. Ill 25), so pa že v Supr., in sicer dvakrat pečalooati sq (šestkrat pa običajnejši izraz pečahm byti), enkrat žalovati (žalova bo i 1ъ po lazarê 382. 29) in enkrat žaliti (zêlo zalqstemz o mladyihi, cqdêhc 397. 14), vendar obakrat brez refleksivnega zaimka. Tudi Savina knjiga ima enkrat žalovati: ne bodête jako i liee-mêri žalujošte Mt 6. 16, medtem ko imajo- Z, A, O na tem mestu sêtu-jošte. 11. ZM 17 se v rabi glagola zagraditi za g. (čp)(pQaix£Lv: usta mnogo-réébnyiho zagradi, ujema s Supr.: zagradi usta hvovi 158. 9, za gradi usta pležoštiihb 1. 7. Drugod v stèsl. spomenikih tega glagola ni. Ps. sin. ima zanj zajqti in zaimati: zajqsq sq usta glagoljoštimъ nepravodq 62. 12; Vose Ьегакопепъе za imeti, usta svoê 106. 42. Tako enkrat tudi v apostolu: pohvaljenije se ne zajemljetb sq vz mnê оъ stranahz Ahaiscêihb Christ., 2 Kor 11. 10; običajnejši je v tem pomenu v apostolu glagol zahknoti: da vbsaka usta zatbknutb se Siš., Rim 3. 19 (Christ. sbHknutb sq), Tva nùv otôfta orpriayfi ; zatbkoša us t a Ibvomb Christ., Siš., Hebr. 11. 33. Podobno enkrat tudi v Supr.: usta sbtiskaješi 456. 27, vendar za g. neçixZeleiv, za-tisniti usta (mrliču). R é s u m é L'étude présente truite les mêmes questions que celle sur la Vita Metliodii, SR VIII, 195—208. Dans sa première partie l'auteur analyse quelques passages de la VM dont l'interprétation admise jusqu'à présent lui paraît sujette à caution, et dans la seconde, les passages présentant des parallèles avec d'autres monuments vieux-slaves, surtout avec l'Euchologium smaitiçum et le Codex Suprasliensis. ^ 1. Slovesbnyi s-„myslb VM 1 n'est pas «rationis cogitation, mais désigne le langage et la raison. L'auteur saisit cette occasion pour signaler l'emploi des adjectifs slovesbn-0 et s~0myslbno pour g. Aoyiy.vç dans les textes vieux-slaves. 2. Dans la phrase: i posula cêsart po filosofa bratu jego o?, kozary da po jato i въ sobo ju na pomoštb VM 4, la préposition po n'a été interpolée que plus tard, lorsque les copistes ne saisissaient plus le sens jprimitiif'de la conjonction da (= et) et transformaient de ce fait la proposition coordonnée en proposition subordonnée. Cette explication résoud aussi le problème de l'ordre des mots dans cette phrase. 5. Dobrêi vladyko VM 5 est une haplographie pour dobrê dêi vladyko. L'auteur signale ties expressions analogues dans VM 13 et surtout dans VC 5. 4. En ce qui concerne l'interprétation de: iže ny ispraoitb Vbsqku pravbdu VM 5, l'auteur attire l'attention sur Supr. 416 18—20: sice bo lêpo jestv патъ ispraviti vbsç pravbdç, et sur la remarque de Severjanov concernant ce passage qu'il rattache à Mt. 3. 15. 5. Entre les variantes VM 8: nynja že žadahomъ et na njaže zadahomъ, l'auteur donne la préférence à la première; il explique nynja comme une traduction du g.Tecog et indique un cas analogue dans Supr. 14—15. 6. Dans la phrase: dondeže ту ne dospêhomъ VM 8, les traducteurs traduisaient jusqu'à présent dondeže comme si le texte vieux-slave avait prežde daže. Pourtant la VM ne parle pas d'une compétition entre Rome et Byzance au sujet d'envoi des missionnaires en Moravie, mais constate seulement que les missionnaires sont venus de Byzance, puisqu'ils n'étaient pas venus de Rome. 7. La traduction: vous traversez les frontières anciennes, pour: na star y ja prêdêly postupajete VM 9, est erronée. Le verbe postupati ne signifie pas traverser, mais bien attaquer, comme p. ex. dans VC 10: ne nastupaite na liri-stijany. 8. Dans le passage въШъ^ъпу ou Sbmbrti пегарьпу VM 14, il s'agit d'une citation des Evangiles: iv ôavdioiç noÂAdxiç 2 Cor 11. 24, seulement au lieu de noÀAdxtç on a choisi librement le synonyme d&çôaig, ce qui veut dire ou frequenter, ou ex improviso; le traducteur slave du VM a choisi le second. 9. Le verbe poslati VM 5, 8, 10, possède la même signification que gr. nêfineiv, c'est-à-dire envoyer des députés. II 1. /že jesfo stvorilr, ot-0 nebytia оъ bytie vbsečbskaja VM 1: il s'agit de la traduction du g. naçdyeiv, qui est traduit par s-vtvoriti, comme c'est le cas aussi dans le Missel de Kiev et dans l'Euch., tandis que VC et Supr. le traduisent par privesti, prêoesii. 2. Dans: Sb bogz вгПьгъЬ Dbsju toari VM 1, le verbe вьОгъИШ est choisi, bien que dans un sens peu usité, pour conserver l'ordre des verbes du modèle grec: irjfnovçyelv — ш(Çeiv — nXdooeiv, Sior^šiti — s^bdati — Sztooriti. 3. La variante ustiti — Ibstiti VM 1 s'explique probablement par la similitude phonétique et sémantique des deux verbes; il est pourtant possible que quelque copiste ait trouvé le verbe ustiti trop faible du point de vue sémantique. En fin de compte on pourrait y trouver aussi un écho du Euch. 83 b 19—20: пъ or agi, Ibstitz rue i blazni 17, dusç mojç. 4. Pour g. âiatmopa on pourrait s'attendre-dans VM 1 au terme rasêjanije au lieu de razdêlenije. L'auteur cite des exemples tirés des Actes des Apôtres, du Parimejnik et des fragments d'anciens monuments croates. 5. Le passage de la mer Rouge par les Hébreux est mentionné, outre par la VM 1, aussi par Ps. sin., Euch, sin., Cloz., Supr. et Parimejnik. Le verbe grec (irtfvvvtiL est traduit par probiti seulement dans VM et Euch.; dans les autres textes, on trouve à cette place les verbes razorêsti et razdeliti. 6. Le terme roi (korolb) désigne dans la langue des Vies en principe le roi allemand, mais dans VM 9 il désigne le duc (moraobskago korolq). L'auteur explique cotte signification insolite par la diction qui nous est connue des Vies latines (dans la légende morave et tchèque) où le duc morave est appelé ou bien princeps, ou bien rex, et rex toujours lorsqu'il faut distinguer entre les deux ducs régnants Rastislav et Svetopolk. L'auteur saisit cette occasion pour expliquer aussi l'expression korolju ug^bskomu VM 16. Il partage l'opinion généralement admise, à savoir que la Vie n'y parle pas d'un chef hongrois payen, mais bien du roi allemand Charles le Gros. Un passage du Recueil moldave du XVIIe siècle nous aide à expliquer pourquoi notre texte donne au souverain allemand le titre de roi hongrois: i Karlusa kralq nemečbkago i Dunaq gospodari; Qgor'skago. Ce passage mentionne deux souverains, mais ce n'est que la conséquence d'une erreur, puisqu'il faudrait lire: i Karlusa kralja пётьсъ-skago i gospodarja Dunaja (= bassin danubien) çgrbskago. L'auteur est persuadé que l'adjectif çgrbsky se trouvait déjà dans le texte original de la Vie et qu'il ne fût pas introduit dans le texte plus tard, car à l'époque de la composition du texte original les Hongrois avaient déjà occupé la Pannonie. 7. Les variantes dans la VM 5: tê 11a ti d ari množi, têmi, rfam-„ ti dari množi, to f/amj ti duri/ množi, attirent notre attention sur les intéressantes conséquences syntaxiques qui se sont produites lorsque l'interjection na a reçu la signification du verbe donner. 8. Le verbe guzati ou guždati qui se trouve dans VM 6 (guzaliu slooêiibskijja knigy) était inconnu dans la région où sont nés les manuscrits conservés de VM, c'est pourquoi il fut remplacé ou du moins expliqué par le verbe huliti. 9. Les Russes ne connaissaient pas le verbe muditi (mudqstju VM 11), c'est pourquoi on le remplaça dans trois manuscrits par le verbe plus usité mbdlêtî, tandis qu'une fois, ce verbe est déformé. 10. Les verbes pečalooati sç et žaliti (pečalovahu sq i zalqahu si VM 12) ne se trouvent pas dans le lexique des textes vieux-slaves d'époque reculée, mais on les rencontre déjà dans le Supr. et dans le Livre de Sava. 11. Le verbe zagraditi (VM 17) se trouve déjà dans le Supr., tandis qu'ailleurs, on emploie pour g. Oftjippdzteiv les verbes zajqti, zatzknçti. Emil Š t am p ar SUYREMENI HRVATSKI ROMAN I Tema Suvremeni hrvatski roman zahtijeva, da se odmah u ppčetku članka odredi pojam suvreinenosti u književnosti. Nairne suvremeni su u književnosti i Shakespeare, i Molière, i Goethe, pisci odmaklih stoljeca, a opet je nesuvremena mnoga knjiga, koja možda ovoga časa odlazi iz tiskare na književno tržiš te. Ali da taj problem ne bi bio prepusten igri elastične diskusije i madmudrivanjima paradoksa, odmah treba povuči dogovorno vremensko ograničenje teme. Književni običaji mogli bi dopustiti, da se pod toni temom ob rad i roman 20. stoljeca. Medutini obilje grade i organska cjelina razdoblja dali su sugestije, da je u temi obu-hvaccn hrvatski roman zadnjih deset jedanaeSt godina, dalkle u periodu najnoviije suvreinenosti. Naravno, današnji je romain samo organska razvojna etapa te književne vrste, koja u prvim stoli ječi ma hrvatske književnosti niije imala taiko visoko kvalitetnog predstavnika, kao- što je bila sretna drama s Marinom Držičem, odličnim koniediografom prije Shakespeara i Molièra. Ipak se ugodno doinia patriotska ljulbav Zoraničeva, koja je procvjetala u pastoralnom romanu 16.stoljeca Planine. A onda nakan prvoga romana u novijoj hrvatskoj književnosti Kraljevičeva Požeškog daka (1863) ta se književna vrsta lijepo uzdigla s obilnim prinosom Anguista Šenoe, jednoga od najbolj ih piisaca na području hiistorij sikih romana. Razdobij e realizma veoma još opterečeno romantično m tehnikom otvorilo je š i rom vrata romanu i dalo lijepih plodova u radovima Ante Kovačica, Jasipa Kozarca, Dalskoga, Vjenceslava Novaka i Eugena Kumičiča, od kojih su neki dali potica j a i srpskim piscima kao Uskokovicu. Klima Hrvatslke Moderne uije prijala romanu, pa je uglavnom dozrclio Nehajevljev Bijeg, psihološki roman dekadentnoga intelektualca početkom 20. stoljeca, a ne sniije se zaboraviti ni Duka Begooič Ivana Kozarca. Liniju psihološkoga romana s borbenom tematikom nastavio je izinedu dva rata August Ce- sarec i iiciki drugi, a naročite je ta književna vrsta oživjela noči Drugoga evjetskog rata, kad je i Miroslav Krleža nakan lirske, novelističke i dramske faze izbacio tri romana, od kojih je Povratak Filipa Latinovicza najbolji u torn vremenu. Strahote rata ušutkale su lijepe perspektive, kojima se radovala budučnost te književne vrste. Najnovije razdobij e nije bilo sklono romanu. »Roman raspolaže vremenom« — rekao je Thibaudet u svojim liazmišljanjima o romanu,1 ali takva proza zalitijeva i vrijeme, da može biti napisan. Najet fašizma na Jugoslaviju sa svim strahotama Okupacije i borba jugoslavenskih naroda koliko je i dala obilje dinamične grade za široke zalivate, ipak nije omogučila piscima, koji su u borbi sudjelo-vali, veči predali za vezenje širili kompozicija. Borbena i agitatorska pjosma — umijetna i narodna — drama jednočiiika, novela, dnevnik bile su književne forme, kojima se tada najefikasnije reagiralo na žurne zahtjeve dana, a za roman nije preostalo vremena. Pa i u prvim godinama poslije 1945. nisu romanu cvale niže. Naj-prije radost poljjede, ali i dalja borba za samostalnost zemlje, obnova porušene domovine, elektrifikacija i industrijalizacija zemlje kao uvjet samostalnost i, stvaranje osnova za soci jalizam tražile su ogromne napore naših naroda, a i ažurnost pisaca, koji su i opet mogli najbrže djelovati kračim formama. Zato se u razdoblju izmed u 1945. i 1952. javilo relativno malo večih epskih zahvata, a medu njima tek dva romana Petra šegedina Djeca božja (1946) i Osamljenici (1947), koji nisu naišli na opozicij u književne javnosti zbog krštenja tun imenom i koji su zapravo več prije bili napisani. Ostale veče prozne zalivate kritika je bilo šutke, bilo djelomično prihvatila kao romane ili je izmicala, da im prizna taj naslov, ili je direktno taj naziv osporila. Ta neslaganja i smutnje obično su se javile, što stanoviti kritik »pri-znaje« jednu vrstu romana, a druge mamje cijeni, ili zato što je definicija romana jedna od najtežih u nauči o književnosti te daje mogučnost raz-ličitih tumačenja. I literarni se teoretik Kayser zaklonio za opreznu reče-nicu Edvina Muira, da je roman »najkompleksnija i najbezobličnija vrsta medu svim književnim vrstama«.2 Ni Kayser nije ostavio preg-nantnu definiciju romana, nego je liasiojao da teoretski i praksom ob-jasni postojanje triju vrsta romana: roman dogadanja na primjeru 1 Albert Thibaudet, Razmišljanja o romanu. (Prijevod, Beograd 1955, 25—26.) • Wolfgang Kayser, Das sprachliche Kunstwerk. (Bern 1948, 362.) 6 Slavistična revija 81 Goetheovih Srodnosii, roman ličnosti (Figurenroman) na uzoru Cervan-tesova Don Quijotta i roman prostora up oz oren jem na gradanski roman 19. stol ječa (Stendhal, Farmski kartuzijanski samostan), a razumljivo je, da postoje i mogučnosti kombinacija i prelaznih stadija iz jedne vrste u dragu. Francuslki Običaji su velikodušniji u podjeli titule romana, te malo knjige Saganove: Dobar dan, tugo i Izoestan osmeh ili Camusov Stranac. nose u francuskom originalu tu oznaku. Prema lome uz elastičnije shvačauje te književne vrste moglo bi se uzeti još nekoliko ovečih proza bez dovoljnoga razmaha ili bez jače kompozicione kohezije, ili bez izrazitije subjektivne preobrazbe objektivne stvarnosti, koje se približuju shvačanju romana, ali koje če vecinom ostati na periferiji ovoga prikaza. Tu bi dol azila u obzir Careva Danuncijada (1946), koju sam pisac naziva »romansiramom kronisterijom riječke tragikomedije«, Barkovičeva proza Sinovi slobode (1948), koju Novak Simič8 nije prihvatio kao roman, Vranjara Vujcic-Laszowske (1949), Kalebove Ponižene ulice (1950), Seku-liceva kronika Četorta godina (1950), Nožiničev Demonja (1950), biografija proširena koleiktivnim zbivanjima i proza Vladana Desnice Zimsko Ijetooanje (1950), koja je u ostalo m i kračena. U torn se razdoblju javilo još nekoliko romana, koji mogu samo djelomično uči u vremenski prostor terne, j er su prva izdanja bila objavljena iz medu dva rata. Tako je Nazor osjetio potrebu, da dop umi Pastira Loclu dogadajima iz Narodnooslobodilačke borbe (1946), Dončevič je preradio Horoatoou kcer u Ziüotopis bez soršetka (1948), a u Simicev predratni roman Vocnjak ušla je epizoda, koju je cenzura stare Jugoslavije izbacila, te je uz male prerade izašao pod naslovom Brkiči iz Bara (1948). Naoko je bibliografija toga prvog perioda obilna, ali zapravo dobrih novih romana bilo je malo. I kritika je češče upozoravala na nestašicu. Uto je život nakon zahuktalosti prvih godina ulazio u časovc s perspek-tivnijim planovima, rašireni su horizonti književne djelatnosti i književ-nici su djelomično oslobodeni od obaveza svakodnevnoga reagiranja na dogadaje dana. Dobili su više vremena za šire planove. A književne i kulturne institucije uvidjele su, da če nagradnim natječajima, uz rih\ati, a tko mu je odbojan ili indiferentan. Pisci su — neki više neki manje — prema vlastitini mogučnostima unijeli i odredemu životnu toplinu, hu-manu osječajnost u duševni portret likova, težnju za boljim čovjekom nego je onaj, kojega je rat dcformirao i životimjslki izobličio. Kod najbolj ili pisaca taj je huinanizam toplinoan, bojom i dinamikom pridonio, da su likovi, koji su na prvi pogled regionaliističkoga podrijetla, postali šire čovječanski i čitalac u njima osječa česte boli i rije tke radosti čovjeka kao čovjcka. Božič nije zatvarao oči pred primitivitz 111 om i surovostiina seljačke sredine, ali njegove su simpatije bliže seljacima, siromašnijim Kurlanima, kojima če netko ukrasti čak teško stečenu zaradu, i baš zibog te piščeve ljubavi izdiže se i Andelija, i Perka, i Iglica do stanovite ljudske opče-nosli, I Šegedin, kojega je idejma subjektivnost och'ukla u mržnju prema zaostaloj sredini i donekle u jednostranost, daje u usta bolnoga Antunice bolno-čovječaiiski krik: »O srce vremena, prekrilo bijelim plastem umiranja moga duha, zar oluje tvoje i plime nemaju luike, gdje bi se sklonile ove jezovite sudbine.«15 Krik za bolj im životom, koji s umjetničke strane znači više nego naisiilno grad en je poizitivnoga junaka. Ta čovječ-nost naci ce se ponajviše na psihoanalitičkim stranicama Simičeva roniana u situacijama, gdje Tkačevu žemu lomi pronevjerena sreča i gdje Tkačeva sekretarica Božena čezne bar za malo sreče u okruitnoj atmosferi mehanizirane dehumanizacije. Ta bolna zabrinutost za čovjeika, za dal mati n,siko' selo, p rep uš t eno ponižavanju, bombardiranju i paležu tali-janskih fašista prožima Kakjbov Bijeli. kamen i stvara niz diskretno protestnih stranica protiv nosilaca nečovještva, a naročite» na svršetku romana, gdje kožna za izoliranu skepsu čovjeika u najtežim situacijama hrvatskega naroda po vlač i za sobom i nevine žrtve (Ogor, Naste, Cvita). I u dijelima ostalih autora ta se toplina osječa sad u vecoj sad u manijoj mjeri bilo u Jelicevoj boli za tragičnu sudbinu prote Miloja, Traživuka i njegove majke, Ljubana, Görke i ostalih žrtava, koje je rat nemilosrdino pregazio, bilo u suas ječanju Yujčič-Laszowske za cigane izbačene iz ijudskoga društva ili u Popoivičkinu razumijevanju za bijedu muzikamata, prepuštenih ponižavanju bezdušnih hotelijera i pijanih gradana od Bitolja preko Zagreba do Maribora, ili u Sekuličevoj simpatiji za mučenike ustaških zatvora, u humanosti, koja prožima i opis: »Jutra su počela rano svanjivati, a sunce, koje je plovilo po modrom i bistrom nebeskom zrcalu, slalo je svoj blagoslov i ljubav za život svim bičima na zemlji, pa takoder i tim utamničenicima u ambulanti drugog kata, kroz ona dva prozora na istočnoj strani. Ta svečana jutra najavljivala su prolječe, a po zraku su več lijetalc prve laste.«10 Ta težnja humanosti prožima više ili m an je i vecinu drugih romana. Na taj su način specijalne osobine pisčevih temperanienata, raznolikost likova i lokalizacija i stupnjevi unešenog humanizma u graclu razbili onu monotoniju, koja se na prvi pogled očekujc od približno sličnoga idej nog osvjetljenja problematike. Ta bi se prividna jednoličnost još više raspršila pod estetskim mikroskopom, u analizi umjetničkik vrednota na području te vrste stvaranja. Pritom je o kvaliteti poslijeratnoga hrvatskoga romana svakako za-niniljivo najprije čuti glas romansijera Ivana Dončeviča, kojemu je uspjelo u sebi zatomiti ličnu zainteresirampst ili možda književnu ljubo- 15 Petar Segedin, Djeca božja. (Zagreb 1946, 151.) 10 Jakov Sekulič, Cetvrta godina. (Zagreb 1950, 171.) moril. Nainie, Izjavi o je novi na ru riječkoga Novoga lista,17 da Šegedinova Djeca božja i Simiceva Вгаса i kumiri imadu vidna mjesta u suvremenoj hrvatsko j 'književnosti na području romana. Medutim, to je tok dio pri-hvatljive is tine, koji je možda razumljiv zbog blisk osti metoda tili triju pisaca. Ipak Mirko Božič je stvorio dva romana, koji mu daju pravo na istaknuto mjesto u suvremenoj književnosti hrvaiskoj, prernda po metodi nije tako modernističen kao prva dva pisca. A pogotovo ne u smislu Jamesa Joyca, čiji je »modernizam« več stvar nekoliko decenija, pa ipak je Walter Allen nedavno niogao reči: »James Joyce, čiji je talenat bio mnogo jači (od Wooltove), dobit ce u buducnosti znatno više. Upravo veličina njegova talenta i ambicija čini, da se danas njime teško ovladava. Svi smo mu još previse blizu!«18 Medutim nije bit književnosti u metodi, premda je ona vrlo važan faktor u stvaranju, nego u živoj plastičnosti naslikanog života, koji zavisi u prvom redu od potencije piščeva talenta. Zar ne daju snažan umjetničlki doživljaj i Gogoljev realizam i Joycova ostvarenja? A Božič je izrazit elementaran talenat, koji katkad nije još disciplinirali, no- to če mu p ost op eno donijeti godine. Božič, Seged in. Kaleb i Novak Simič zaista su dali najbolj a ostvarenja na području romana, dok se od vecili proza najviše ističe tekst Vojina Jeliča s nekoliko izvršnih realisiičkih situacija. Sva su petorica otkrili snažne stvaralačke moguonosti, prenida nije nijedan bez panekih mana. Pritom svaki ima svoje specifične kvalitete, tako da zaslužuje posebni! pažnju i svaki ce nači svoj ikrug poštovalaca i čitalaca. To ne znači, da su zbog isticanja čotvorice petorice pisaca svi ostali pisci romana i vecih proza slabi i da ih treba ostaviti po strani. Bila bi to očita nezabvalinost prema iskrenim nastojanjima, na kojili če isku-stvima moči drugi da dalje grade. Osim toga neki glasovi kritike19 nešto 17 Intervju s književnikom Ivanom Dončevičem. (Novi list, Rijeka I.V. 1956.) 18 Walter Allen, Engleski roman poslije 1914. (Republika, Zagreb 1955, br. 6, 370.) 19 Novak Simič, Vranjara Ivanke Vujčič-Lnszowske (Republika, Zagreb 1950, br. 2—3, 144—147); Vladimir Kovačic, Vranjara (Hrvatsko kolo, Zagreb 1950, br. 1, 116—118); Milan Selakovič, Žabari i žabarska lokva u romanu »Miro-tvorci« (Vjesnik u srijedu, Zagreb 28. XII. 1955); Tomislav Butorac, Što je najbolje u prošloj godini (Vjesnik, Zagreb 1.1.1957); Šnajdcr Büro: Augustin Stipčevič, Glad na ledini (Narodni list, Zagreb 14. X. 1956); Čedo Priča, Glad na ledini (Vjesnik, Zagreb 11. XI. 1956), Iridic T.: Augustin Stipčevič, Glad na ledini (Borba, Zagreb 8.1. 1957). su jače is taki i i radove Vujčič-Laszowske, Dončeviča, MihaLiča i Stipče-viča. Segedinovi Osamljenici i Kalebove Ponižene ulice posebno su za-11 indiji ve zibog drugih kvalitetni jih radova lih pisaca. S druge strane opet Ije ietina, da Nožinic nije u prvoj verziji romana mcgao imati večih ambicija nego tečno ispričanu biografiju borca i da je teik druga verzija postala zanimiljiva u literarnom pogledu. Takoder je činjenica, da su Viktor Car Ernin i Milan Bogovič zahvalili široke kompozicije u visokim godinaina, pa se u Carevu izgradnju dogadaja i likova uvulkao niz feljtonistiökih elememata, dok je Begovič lakši u za-hvaitu problema, ali pritlično vješt pričalac. Na felj tonizmu je baziran i Majerov humoriistično-fantaislični roman, hojemu bi zaista pristajao naslov: roman-feljton. Bez feljtonističkih rekviizita nije ni deskriptivni roman Jakova Nahmijasa, ikojemu če .ipak liakon djelomičnih Kumiči-cevih i Carevih slika iz života mornara i kapetana zapravo ostati zasluga za prvi pomorski roman u hrvatsko j književnosti. Bez spomenute bolesti liisu ni spretno-reportažui Stoparov roman ni Barkoviceva Dolina clje-HnjstDa, koja je u drugom dijelu dosta bolja pa s Nočnim pticama Popo-vičeve, Umornim sioljeceni Mirka Zeželja i Čeivrlom godinom Jakova Sek ulica zaslužuje veče zanimanje, Uostaloni neki od ovih na zadnje spomenutih romana naišli su na dobronamjeran i simpatičan odjek u kritiei.20 Naravno te raštrkane i djeloinične karakteristike ne znače nikakovu točnu graduaciju radova, koja je uostaloni na području iracionalnog zbog svoje trepetljivosti težko uhvatljiva, nego je to tek gruba orijentacija, koja donekle pokazuje, zašlo je nekim djelima posvečena veča ili manja pažnja. Pri sveinu tome treba odinali istači simpatičan kriticizam samih pisaca prema sebi. Nisu žurili s romanima pred publiku, nego su ill dugo dotjeravali pa ili tek onda objavili. Odlomci Dončevičevih Mirotooraca izašli su u Republici (1950) i novinama nekoliko godina prije negx> je konačno roman š tampan. Br ас и i kumire započeo je Novak Simič21 pisati 10 Spol jar Krsto, Dolina djetinjstva (Vjesnik, Zagreb 8.-VIT. 1956) ; Krklec Gustav, Talent iz Garešnice (Lica i krajolici, Zagreb 1954, 243—246); Milačič Božo, Ostvarenje i obečanje (Suze i zvijezde, Zagreb 1956, 189—195); Novak Simic, Četvrta godina (Književne n ovine, Beograd 3. Vil-1951); Milan Sela-kovic, Nova knjiga pripovjedača Jakova Sekuliča (Republika, Zagreb 1951, br.2, 174—176). 21 Novak Simič, Moj novi roman zvat če se »Postaja prije sutra«. (Vjesnik, Zagreb 6. V. 1956.) još 1936., a izdao je tu knjig'u tele 1956. I Popov i če va2 2 je svojemu romanu posvetila oko pet godina. Uglavnom su pisci k aktu pisanja prist up al i o zbil j no, dugo planirali, pa višcput popravljali i Sire tekstove. Božiču nije bilo teško i po drugi put preraditi Kurlane s težnjom kompozieione kondenzacije romana, a i Kaleb je vécu proizu Avtomati, najprije štampanu u Repuhlici (1948), kasnije nastojao popraviti i štampao je pod naslovom Ponižene ulice. 1 drugo izdanje Jeličevih Andel а... (1956) dotjerano je. Prvi Šegedinov roman preležao je cijelu okupacij u, pa je autor imao dovoljnu distan-ciju, da izreže slabosti i da pojača idejnoemocijalnu kvalitetu djela. A i Noižinič je 1956. objavi o novi veonia skračeni tekst Demonje, kojemii je još priključio drugi i treči dio. Ipak se pritom može pojaviti i kritično pitanje, nije li poneki rad i prebrzo išao u tiskaru? Medutim ta uglavnom opčenita tendencija ka kritičnosti ostavila je, razumljivo, pozitivne posljedice. Zaista romani bol jih pisaca pokazali su značaj nije stvaralačke odlike. Njihova izgradnja lica istančanom psihologijam ostvarila je niz živih ljudi bilo u korčulanskoj, bilo u sinjskoj i kninsikoj, bilo u zadarskoj ili u široj jugoslavensko-češkoj sredini. Božičevi lilkovi: Peika, Andelija, Iglica, Mrko, Silvestar, Filip, Andrija, Gavran; Šegedinovi: Petar, Ailtunica, Cintra, Piteika, Buričeta, učitelj; Simičevi: Božena, Tkačeva žena, Tkač, lipovi iz Grada cipela; Kalebovi: Strana, Cvite, Našle, Ogor, Šudiit, komesar; Jelicevi: prota Milojc, otac Ruvim, učitelj Obrad Baša, Milošič i Ljuban i niz nespomenutih likova ostalih autora ostavljaju duboke tragove u duši čitaoca. Čim ta lica razgovor digne iz podsvijesti, izlaze ponovno živi i pumi ljudi, o kojima se može niz godina tako realno razgovarati kao- o vlastitlm prijatelj i ma, neprijateljima, susjedima, bližini poznamicimia, s kojima je udesio susret sani život. Šegedin i Kaleb su zaista majstori psihologije, koji grade likove preciznošču nijanse, vrlo pažljivim izborom detalja, za koji ima oštro oko i Jelic, pa znadu izbječi zloglasmu tehniku crno-bijelo, a simpatično je, da se od te književne bolesti spasio i skronmiji pisac Sekulič. Stvara-juči likove dvaju dječaka u socijalnom kontrastu daje Šegedin jednoga u lošijem odijelu, a drugoga u vrlo dobroin, no preširokom, tako da je tim komičnim detaljem smanjio njegovu društveni! nadmoč. Nagli in za-ekretom detalja lik ponaravi, čini vjerojatnijim i uvjerljivijim. Takocler 2-' Dušanka Popovie-Dorofejeva, Nočne ptice. (Zagreb 1954, 511.) 7 Slavistična revija 97 ne ce sasvim turnulti župnika u grijeb, ali ga tim još bolje karakterizira, dok Dončeviča od mah uzrujava prisutnost idejnog neprijaitelja pa razbija realističnu liniiju grotesknim ispadom (krojač Tomaš Ban, župnik, Weiner). Kaleh je dobro uočio političke di ferencijaeije medu talijanskim voj-nicima i spretno zaobišao uobičajenu šablonu. 1 Stipčevič — bježeči od šablone — zna pomekad zaustaviti put motivu, slkrenuti ga u nove kombinacije i prirediti iznenadenje. Fabula romana več skoro ulazi u trivi-jaLni trokut: stari komandant, mlada žena i mladi »posilili«, ali liajednom novi dogadaji s novim brigama preuzimaju vodstvo te je stanovita seksualna usmjerenost zainijenjena »familijarnim« naklonostima prema »po-silnom«, da im svojonn okretnošču oimoguci bijeg. Segedinovi i Kalebovi pomno izradeni portreti, i vanjštine a pogotovu unutraenjosti, dani ponešto statično, ponešto u pokretu dogadamja, a katkad kroz oči drugoga lica, mogu izdržati strožu kritičnost analize, koja ce rijetko nači raspukline u Djeci božjoj i Bijelom kamena, dok se u Osamljenicima i u Kalebovim Poniženim ulicama osječa konstruiranje. Očito je srž te Kalebove proze (skeptični profesor Butko) umjetna izgra-devina iz proizvoljnUi situacija, pa ne može cjeliuu spasiti ni ponegdje življe zalivačena okupaciona atmosfera. Novak Simič je još psihološkiji i uglavnom gradnju portreta pre-bacuje u unutarnji monolog lica, raspolaže slolxidno redoslijedom retrospektivnih epizoda, a katkad ne samo on nego i Vojin Jelič izlete u iracionalno. Čitalac, čija je pažnja nešto popustila, može se nasukati, zatim se mora vratiti na realističko tlo i onda pažljivo opet poči naprijed. Gradi planski. 1 njemu su kao i Božiču najuspjeliji ženslki lik o vi, a uz njih i atmosfera Grada cipela. Medutim psihološka če kontrola otkriti i poneke povrede životne uvjerljivosti, ponešto namještene patetike, a katkad se javlja i sumnja konstruiranja. Uspon 'brače Tomaševiča do-nekle se osječa kao naporna ilustracija pa i nategnuta inkarnacija eko-noinsko-socljalnih iskustava autorovih na bazi razvoja bivše Jugoslavije. Izrazit psihološki portret gradi i Dončevič, samo je pretežnije sta-tičan. Bolji je u pokretnim situacijama (narednik Komarica, učiteljica Tilda, Neponiulk). I njemu če kaikad psihologija izraziti nepovjerenje, a naročito če se autor nači u teškoj situaciji na pitanja: zašto Weiner odaje tajnu njemačkog aerodroma Nepomuku, kad to nije sasvim potrebno, i zašto sili toga čovjeka na neprirodnu žeuidbu s konObaricom Pepicoiii? I Stjepanu Mihalicu je glavna sniaga u psihološko-kritičnoj karakte-rizaciji osdba s filinslkoni tehnikom rasijanih asocijacija, ali i koti njega gdjegdje proviruije subjektivnost, donekle i zato, što organizira materiju u ja-tehnici. Ne u tolikoj mjeri kao o vi autori unosi psihološku metodu u izgradnji tipava Mirko Božič, i to motnje u zahvatu seljačke sredine, a više u potretirauju inteligencije, kao što je to uostalom i adekvatno životu. Najradije seljačke likove, koji su mu i najživlji, ubvaiti u brzom krokiju s par uočljivib detalja vanjštine i par psiholoških karakteristika, a onda baca lica u vrtlag dogodanja, u akciju, te ili pretepeno dalje izgradnje i zaista stvara snažne uvjerljive portrete. Ilustracija takva portreta u akciji zahtijevala bi prenos nekoliko situacija iz romana, ali več sam opis Iglice pakazuje znatnu snagu u izgradivanju vanjske i unu-tarnje ličnosti: »Iglica potrči i zastade, obrnu se i kroz škulje prorijedene svjetine t a man vidje kako joj otac tromo spuznu ledima niz deblo trepetljike na izdiglu žilu, na zemlji. Probi se kroz novi gustiš naroda. Modro uštirkana suknja vijori joj oko vitkih nogu obuvenih u žutovezene obojčice i črne, usko potkovane polucipele koje su joj vec nabile žulje. Obuzima je neki grešni stid, neki bogatunski ili lupeški možda stid. Saginje glavu i tada joj se brada češka o crvenoerni vez na kavenoj glatkoj bluzi od krepdešina. Vez se utkao oko nadignutih rascvalih prsiju i vijuga rubom bluze oko malog tankog grla. Stidi se. No i ponosna je, ne osječa nikakve boli od žulja ni ikakve nesnosnosti od nove oblake. Pokušava biti skromna u otvo-renom umiljatom pogledu sa svim svojim bujnim «krovilim radostima. Odvezuje i zavezuje roglje na novoj marami od vunice sa srebrnim cvjetičima i granama i četiri podašno oltarski rasevjetane ruže. Zbunjenost joj uznemiri ruke. Popravlja kosu i opet veže, steže roglje murame. Da li je pletenica lijepo nabučila i povila u petlju točno na sredinu? Nedajbože da poblijedi merama. I da И če joj tko reči, kako na njoj »sve pjeva«.S3 Dok je Vojin Jelič s epskog podrttčja klizio u liriku i razvodnjavao se, a rjecle ulazio u zaoštrene sukolbe jalkih strasti (Ljuban — Milošič), dramatik Božič rado iživljava likove u snažnim sudarima i čvorovima, štoviše on če znati fabul u u kritičnom času zaustaviti, vratiti se po pre-kinute niti ostalih sudbina, maprijed ih zaplesti, a onda nastaviti s pre-kinutom situacijoin. Takvim spontanim zahvatima stvara napetosti fabuliranja, koje još jaee vežu čitaoca uz knjigu, a te če se osobine, doduše u manjoj mjeri, nači i u Šegedina, Dončeviča, Simiča, Barkoviča 53 Mirko Božič, Neisplakani. (Zagreb 1955, 225—226.) Usto je Božič više od ostalih autora zimo upotrebiti različite jezike za individ ualizacij u lica prema lijihovoj društvenoj, narod noj i krajevnoj pripadnosti. Sam piše u štokavskoj jekavštini, 110 negovi seljaci govore stoka vsku ikavštimu, a za karakteristiku žandarskog oficira uzima šio-kaivisku ekavštiiiu. Kajkavština izlazi iz usta Zagrepčanke, ruski trabunja Rus emigrant, latinske i francuske fraze ubacuje sudac. Talijanske reče-nice i dalmatinske romaniznie osobine su gradana i inteligencije. Šatro-vački izrazi karakteriziraju gradtSke fakine, a špamjolske izraze i pjesme češče ubacuiju mladi komunisti, koji se spremaju u Španjolski rat. Na-pokon seljaka Brlešu je posebno obilježio uinosemjem slova n i tamo, gdje mu nema lnjesta (nonvo 1 into). U pogledu takve individ ualizacije zanimljiv je Šegedin u Djeci božjoj, koji u brizi za nijansu, unosi dva tipa čakavštine za ljude susjed-nih sela, ali je izbor drugoga dijalekta neukusan.24 Vujčiceva ubacuje često ciganske rečenice, a Stipčevič uz talijanske još albanske, da bi istakao tu zadarsku specifičnost. l])ak ukusna mjera Vjekoslava Kaleba pOkazuje, da se i rijetkim dijaldktalnim izrazima, rečenicama i poje-dinim karakterističnim frazama strani h jezika dade uz ostale snažne stvaralačlke osobine stvoriti živa individualizirana lica, dok je prenatrpa-nost dijalektalnih i stranih izraza i rečenica u slabijih pisaca katkad čak i škodila kvaliteti njihove proze. Novak Simič, medu t im, za karakteristiku bosanske i beogradske sredine više unosi naturalističkih izraza nego u prikazu češkog i zagrebač-kog miljea, gdje je unutarnja trulost maskirana vanjskom glazurom gospodstvenosti. Uopče čini se, da je obilje naturalističkih situacija i izraza u Šegedinovini romanima zarazilo i kasnije autore, a mogla je tome kumovaiti i lok t ira Joyca, pa i Sartra. Dončevič pored toga i previše karakterizira ljude animallnim metaforama (Pepica — krava; konjsko lice suca; župnik — krmak), premda takvi »komplimenti« ne izlaze direktno iz autorova jezika, nego iz jezika lica i premda su ponekad u sklad u s psihologijam odredene osoibe, koja upotrebljava takve izraze. Kaleb je s ukusom izbljegavao čeprkanje po kaljužama ili je postigao efekte ne direktnim »nepristojnim« izrazima oseba, nego ili je, kao i Andriç, diskretno naiznačio slikovitošču eufeminizma. Ponekad su tako postopali i Božič i Jelič, ali imadu i naturalizania. Zato je s pravom ustao 21 Slično i Grga Gamulin, Uz prvi roman Petra Šegedina. (Republika, Zagreb 194-7, br. 12, 941.) Novak Simič25 protiv ponekih naturalističkih sredstava u Vujčičkinoj Vranjari, samo je šteta, što je i sam kasni je pao u zamku te »najnovije mode«, kojoj su u pojedinim anarhističkim časovima krčili pulove M al oš i Polič Kamov, a u starijoj hrvatskoj književnosti obilovali njom dubro-vački komediografi. Nalet naturalizma kao da je postao sta,navita opas-nost za estetiku romana te se namece pitanje profilakse, da ta zaraza ostane ipak u granicama mjere i najnužnije potrebe u karakterizaciji lica. Dalja je značaj na stvaralačka odlika bol j ili romana, da su pisci sa svojim rješenjima problema znali ostati tako reči sakriveni te tim djelo-vati spontanije. Uspjelo im je stvori ti humanu atmosferu i naoko ne riješiti problem — kako teoretski preporučuju Thibaudet i Guilloux — nego ga ostaviti čitaocu na razmišljanje, koji sam po premisama mora nači humani izlazak. S te je strane značajan efekt postigao Bert Brecht štoviše u drami Dobri čoojek iz Sečuana, a u hrvatskoj književnosti Božič u Kurlanima pa Šegedin, koji prepušta problem čitaocu 11 situaciji, kad je poentirao religiozni! kompleksnost prihajanjem desctgodiš-njeg dječaka na križ. Ili Dončevič, koji ostavlja čitaoca u sumnji, da li je petokolonaš Weiner ludak ili nije. I Kalebovi romani ostavljaju čitaoca bolno zamišljenim zbog teške sudbine čovjeka. A Novak Simič završnom rečeniconi »Noe spremna na skok« izvršno otvara zabrinuti štimung asocijacija uoči Drugoga svjetskoga raita, što je dobro- uočio i kritik Božo Milačič.20 Slabosti i boljih i slabijih pisaca romana izlaze baš iz suprolne težnje, t. j. da djeluju više idejno, programaitski, pa čak i agitatorski, što se naročito ispoljuje u šablonskom konstruisanju pozitivnog junaka ili u pretjeranoj kritičnosti. Šegedin je s Antuničinim usklikom sretno za-obišao stvaranje novoga junaka, ali je ipak u jednostranoj ni r/. nji na zaostalu sredinu višeput natural isti čkom situacijam zabludio u nihili-stičku atmosferu i gotovo 11 dehumanizaciju. I sam je to osjetio i kao da se htio u romanu kritizirati: »Učitelj se volio pred ljudima izražavati literarno. Svaku scenu, iz svog pričanja, htio je u detalje opisati i uvijek joj davati karakter diabetično si i (E- S.). Bio je čak sam svijestan tog svog zaetranjivanja, osječao je, da ga drugi ljudi i ne vole radi toga, ali u pričanju on se nije mogao tome odhrvati; ta eto, pisao je, i u svojoj dubokoj intimnosti smatrao se književnikom.«27 25 Novak Simič, Vranjara Ivanke Vujčič-Laszowske. (Republika, Zagreb 1950, br. 2—3, 144.) 20 Božo Milačič, Brača i kumiri. (Vjesnik u srijedu, Zagreb 28. XII. 1955.) 27 Petar Šegedin, Djeca božja. (Zagreb 1946, 275.) Koliko li je nasuprot Šegedinu prihvatljiviji Mirko Božič, čije seljake, naročito gornje Kurlane, pritišče bijeda i primitivizam i udara život surovostima, ali ili održava vitalnost, životui olan. Osječajuči riskantmost direktnoga zalaganja za ideologij u, Dončevic je nasuprot malogradaiiskim mirotvorcima postavio mjesto1 pozitivnoga junaka objdktivuu situacij 11 borbe komunista s policijoni — bez vlastitih komentara. Meclu ponekim psihološkim posriajinia nači če se u Božiča i prizori, gdje je gradio 1 ikove komunista, makar je pošao dobrim putem te ih nastojao diferencirati, pa i nekom negativnom nijansom. Za psiho-logiju očito nije sretno izabran čas, kad Petar, bježeči pred žandarskim patrolama hoče poučiti seljaka Andriju, da u gradu i selu ima ljudi, koji imadu zajedniöke interese u borbi protiv nasilne vlasti. Na sreču Božič nije dokraja pao u zaimku didaktike, nego seljak spašava mladiče ni ne slušaijuči takva tumačenja. I Stipčevičev Florinac.nije živa kreacija nego više skonstruirana osoba. Kod Novaka Sinviča ponekad strši tendencija iznad površine reali-stičkoga teksta. Zbog takve slabosti Popovičeva je izlomila neke vrlo dobre realističke opise situacija, a nije bila dovitljiva, da svoju griješku barem kasnije ublaži, premda je postojala mogučnost (Svadba i harmo-nikaš Grga). I uz jirozu Desnice, Barkoviča, Stopara, Sekuliča, žežclja javlja se želja nekad manja, nekad veča, da se kraj vanjskoga toka zbivanja dublje ude analizama u uimtarnjost problema. Tako Zeželjev Sergej, u kojemu je očrtan zapravo Ivo Vojnovič, izlazi ponešto apstraktan i nije dovoljno oživljen, a i psihologija drugih lica cesto jc ekstenzivna. Dok neki pisci na Zapadli efektno operi raju nedorečenim doživlja-jinia ili kao Joyce i Lawrence koprenom ograduju jezgru misli — hrvat-ski j)isc:i romana, osobito oni nciskusniji, vole da se previše razotkrivaju ili tumače svoje i]) la nove, pa tirne simpliciraiju svoja naistojanja. Kako su neugodni susreti s na.ivnostima i koliko puta se javlja želja za nečim dubljiim, j) rod ubij enim! Na sreču takve su asocijacije u romanima istak-nutijih hrvatskih pisaca rijetke. Pa ipak dogodit če se i jcdnoin Šegedinu, i Božiču, i Jeliču u drugam dijelu romana — doduše rijetlko — da u izrazito objektivističkoj liniji pripovijedanja apostrofiraju čitaoca. Osim Šegedina, koji je obli kova o gradu iz dalje distance, pokazao je naročitu mjeru u slikanju osjetljive grade (iz okupacije) Kaleh. Diskretnost gradenja tipova u rastu dogadanja vrlo je pozitivna njegova odlika u Bijelom kamenu i s te se strane izdiže iznad ostalih pisaca romana u Hrvatskoj. Ipaik 011 je po svojo j stvaralačkoj metodi više uz svoje lipove nego Joyce. Kaleb ne označuje sve pulove, nogo naoko daje dogadaj u minucioz-nim konturama, koje izazivaju čitaočovu rezonamciju, da stane, razmišlja, dopunjuje sliku, suractuje s autoroan, postane novi stvaralae Kalebova teksta! Jcdva naslucena lokalizacija i vrlo rijetki dijalekatski izrazi dižu pisca iznad regionalizma do širiti slika tipizacije, zmotno iznad zadarskih opisivača Desnice i Stipčeviča. Л čuva se istrošenih riječi i parolističkih formulacija, tako da i govore partizanskih voda prepričava vlastitmi jezikom, jer osječa, da bi se inače teško spasio od uobičajene šablone. I njegovi pozi tivni junaci, premda djelomično individualizirani u jed nom tonu (Jerko i komesar), a djelomično jače osjenjemi pozitivnim i negativnim nijansama (predsjednik Narodnoga odbora), još su relativno naj-prihvatljiviji medu hrvatskim romanima o okupaciji baš zlx>g te diskretnosti slikanja. Tako je, ponekod više ponekod matije, i drugim piscima uspjela izgradnja likova, kad su joj pristupili s mjeroni realistične kritičnosti. Portreti čefnika, pravoslavnih i katoličkih svečenika u Vojina Jeliča ili ustaša u Kaleba (Ponižene ulice), Barkoviča (Vid), Sekuliča, malogra-danski likovi Mihaliča, Desnice, Popovičeve, seljački i ciganski likovi u Vujčičke (djed Stija), Stipčeviča (Ludro), Nožinica (gazda Sušo) i dr. idu medu vrlo- uspjela ostvarenja ili bar medu relativno izrazitije osobi-tosti u šarenilu epskog dogacîanja. V U individiializaciji likova i situacija, naročito u Jeliča, Božiča i Se» gedina dao je stanoviti prinos živahnosti atmosfere i humor, samo se liajčešče pojavio kao komika situacije. Ipak i ta je skromnost pridonijela raznovrsnosti u diferencijaciji osvjetljenja. S te je strane još najizrazitiji Jeličev sniijeh, rodak Boži če ve dinarske komike, koja ne štodi ni samog autora. Očito Jeličeve stvaralačke zalivate prati humor 11 različitim nijansama intenziteta, koji izvire iz kritičnosti prema hipertrofiji ljudskih želja. Sa zadovoljstvom se smije kop ream ju ljudskih sudbina, koje su prije ispolljajvale svoju naduvenost, a u teškoj situaciji pužu, cjenkaju se za život i licemjere. Namještemim frazama patriotizma i milosrdmosti stavlja navodnike i tim skreče riječi II humoristični tok, kao što običava i Slavko Kolar. Kritičnim posmije-honi razgoličuje slabosti prikazanih osoba, koje nekad efektno karakteri- к žira ponavljanjem šaljive kontrastne 11 z reč ice (prota Miloje: »ženu ti poljubim«), samo takva prečesta upotrebljena sredstva katkad odaju maniru. A kad se sretne s cinizmom nečovjekoljublja i Jelič podigne glas do sarkazma, koji je uostalom ušao i u naslov djela. Dok je Jelič više ironičan, Segedin trn uran, Božičev je humor životno vedar. Nažalost najbolj i jugoslavenski humorist Slavko Kolar, premda je posli je 1945. raširio svoje zanimanje osim novele i na dramu, nije prešao na liumoristični roman, a Majerov je »humoristično-fantastični« roman vrlo skromnih kvaliteta, pa tako hrvatska književnost nema naročitog uspjeha s te strane. Nije baš bolje ni što se tiče dijaloga, koji uostalom i nisu mnogo utkani u tekstove niti se ističu nekom posebnošču. U svjetskih pisaca dijalog je vrlo važna karika u koinpozicionom tkanju lica i dogodaja. To je prostor duhovitih duela i najdramatičnijih situacija. U takvim dijelovima radnja prečacom potrči naprijed. Najvaž-nija iznenadenja prireduje razgovor lica. To su katkad najljepše oaze djela. Dobar dijalog nije razgovori j i v, nego kondenziran u izrazu, kratak, vrlo izbirljiv u rijočima, koje imadu zvonak odjek. Yittorini i Moravia katkad izvode prave ekshibicije dijalogom, pri čemu ponekad doduše ne znaju očuvati mjeru spontanosti, koju želi kritični ji čitalac. A dijalog je hrvatskih pisaca romana u večini slučajeva samo naj-običnije prenošenje prozne materije u oblik razgovora, čosto mehaničko i sporo u dijalekat nekoga kraja bez organske izbirljivosti situacije pogodile za taj književni oblik. Uglavnom je ost a o zaneanaren. Mihalič vrlo rijetko uopče i ulazi u dijalog. Iskreno govoreči znali su Šenoa i Ante Kovačič unijeti dragocjene nijanse i slikovitosti i dinamici dogadanja baš dijalogom. S te je strane naročito bogat Diogenes: — Fruzika — reče grofica Terezija sjedeči u svom kabinetu — zovni mi grofa. Mala Madarica ode i za časak ude grof Adam lijenim korakom u sobu. — Comtesse — reče grof izbuljiv sumrtve modre oči u svoju ženu — vi mi poručiste da dodem. — Da, cher comte! Vi čete izači iz kuče? — Makar. — Molim vas, na putu ste mi. Odlazite — zijevnu Terezija — jeste li poručili po čudaka? — Jesam. — Jeste li napisali dopusni list? — Dakako, grofice. Želite li još nešta? — Nista. — Bien! Adieu! — Adieu! Grof izide iz sobe. Ne prodoše dva časka, a pred vratinra zazveknu.se ostruge. U sobu navali mlad, jak konjanički poručnik uzvinutih bikova. Oči sijevahu mu bijesno, grofica ne trenil trenom. — Šta je to, Reziko? — reče časnik grofici baciv otvoreno pismo kraj nje na stol. Grofica pogleda ga mirno. — Šta je to, Reziko? Govori! — hipne mladič nogom. Grofica uzme lije-nom rukom papir, zaviri u nj i reče hladno: — Dopust na tri mjeseca. — Jesam Ii ja tražio dopust? — To zna pukovnik. — Tvoj muž — zakipi oficir. — Tvoj zapovjednik. — Zmijo! To su tvoji prsti. Zašto me od sebe tjeraš? — Kad si mi na pu tu. — Ja! Uh! — Ti si ludal Putuj! Treba Г ti novaca? — Ne treba. Ne idem na put. — Moraš! Na, uzmi ovu kesu cekina. Idi u Beč. Ondjc ima lijepih djevo-jaka. Vidiš, da nišam ljubomorna. — Do bijesa tvoji cekini — zaškrinu oficir baciv joj kesu pred noge — ja hoču tebe. — Ti ei lud. — Tebe hoču, nikoju drugu. — Kojim pravom? Jesi 1' moj muž? Ja sam grofica, a ti? — Fuj! Poslije svega tako govoriti! Tebe ču ubiti, sebe ubiti. — Ha, ha, ha!58 Ipak je i dijalog suvremenih hrvatskih romana u nekoliko pisaca dao vece živosti i elastičnosti prozi. Razumljivo je, da je rutinirani dramatik Begov i č pokaizao s te stran e znatnu okretnost. Inače je u nekoliko situacija jak Božič dramatičnošču dijaloga (Filip — Perka). U ironičnim i sarkastičnim razgovorima ustaša u zatvoru i na pogubilišiu dobila je ž i vabnu boju i Kalebova proza u Poniženim ulicama, a uz prosječne, jednostavne dijaloge u Bijelom kamenu nači če se nekoliko duhovitih razgovornih situacija. S te je strane Jeliič spontan, Šegedin odmjeren, a Dončevič je ponekad znao razbiti monotonost dijaloga ubacivanjem iznenadnog usklika pridošlice u sredinu razgovora. P rit Om snažno djeluje ono bogatstvo nijansa, koje naročito Božič, nakon svršenog govora lica u dijalogu, unosi za oizinaku onoga »reče taj i taj«. Takvitm nizom izražajnih varijacija za govorenje ili čak i konden- 28 August Šenoa, Djela III. (Zagreb 1951, 91—92.) zacijom komponente govoren j a ie neke mimike ili druge karakteristike odbacuje dosadnost jednoličnosti i stvara pojačanu raznovrsnost slike. Takve duhovitosti razgiba ju ponekad i ritmiku Stipčevičeve proze (koja se naročito u prvom dijelu knjige monotono kreče napriijed): — Ne češ ti, сага mia, nikad umrijet — dolete podrugljive riječi s naslonjača, u kojem je nepomično sjedio Voko.20 Ili: — Nije to za nas, govorio sam ja -—• Voko ostrim pogledom nanišani ženu.30 U cjelini ipak, dijalog je zanemarena bolest hrvatskega romana, koja nije na prvi pogled uočljiva te je to opasnija! Radosuiji je svakako susret s pejzažem. Obično je aktivni sudionik zbivanja ili pojačava emotivnost situacije i njenu životnost ili u laskom u dijalog razbija monotoniju razgovora. Kao u prirodi i u književnosti su najefekitniji dalmatinski pejzaži Šegedinovi, Božičevi i Kalebovi, a od sjevernjačkih motiva jače impresioniraju slike prirode u Novaka Simiča i Vujčič-Laszovvske. Katkad se čini, da je Božič htio pejzažem dati tem-peramentnom pokretanju dogadaja i ljudi svježi gorski zrak i lirski odali pa da ljudi i dalje izdrže ž urni korak radnje, koja sve nosi naprijed. Kalebov pejzaž p ost ep eno rastvara vrata svojih Ijepota, a Šegedinov više kontrastira okolinoin ljude. U slikanju očajne atmosfere korčulanskog sela projicirao je svoju dušu i stvorio živu pozadinu, u kojoj je sve zasjenjeno taumijom bojom: — Zaseoci se рак smjcstiše, zgruvaše, nagomilaše oko krivudavih, uskih, strmih i nečistih uličica bez ikakva reda, ali u svojoj cjelini davahu ipak dojam skladnosti, koja je mnogo podsječala na biblijske motive po starim crkvenim slikama: sve kameno, suro, tek tu i tamo medu kučama, stajama i pustim kamenim čistinama po koji vrt i po koje stablo, najčešče bajam ili dud. U Zrnovu sjeverni vjetrovi duvaju u kratkim i jakim zamasima, ali ju go teče čitave sate i tek na to j rijeci mogu se osjetiti sad jači, sad slabi j i talasi puni vlage i muteži. Krošnje maslina se povijaju, i pod jačim udarcima sre-brnasto bijele, a čempresi, zaviti sami u sebe, neumorno sagibaju vrhove, pa ako ili ima više u skupinama, kao što je to slučaj oko globlja, ili na krajnjem južnom dijelu sela, onda se upravo usplaliire i bjesomučno razmahuju svojim črnim, vitkim tjelesima na sve strane kao pomamni, te se dobiva dojam da se medusobno tuku. Tim zapravo i plaše djecu u selu: »Vidi, vidi onamo, ,Crni' se tuču, ,Visoki' su juti...« 20 Augustin Stipčevič, Glad na ledini. (Zagreb 1956, 317.) 30 Ibid., 319. Da, teško je to kad otpočnu proljetne jugovine u žrnovskoj kotlini! To svi stanovniei znaju i svi se toga boje, jer ira taj vjetar lomi granje, tek vrcnule mladice, otkriva krovove i nerijetko se može nociina čuti kako vjetar »mažar« odnosi i baca crepove e kuča po praznim i gluhim dvorištima, što sve djeluje na stanovnike kao katastrofa, nesreča pred kojom se osječaju slabi i nemočni, a jedini je spas u tihom i intimnom križanju: »U moča i sina i duha svetoga amen ... Jer, eto, koliko neprijatelja ima, gospode naš sveti, selo Zrnovo pod ovim nebom i na ovoj suhoj zemlji (za koju bi bilo mnogo točnije reči da je kamen, nego zemlja, jer je zemlje ponekad toliko da se mora šakama sakupljati) i svejedno Zrnovo živi, živi kao što žive kvrgave masline medu grižama, raspu-cale česvine i čokoti lože, gladno, žedno i ubogo. — Oli če vitar, oli grad, oli suša, oli bolest, ma sve na Zrnovo i ništa mimo Zrnoval —31 Nasuprot tome pejzažu opisi su V u jči č-La s z o wske doduše ])lastični sami za sebe, ali nisu dovoljno psihološki povezani s pulsom dogadanja. To so večinom pejzaži zbog pejzaža! Rjede ulazi u opis i pcjzaž Don-čevič, pri čemu kod njega i kod Simiča udaraju u oči česte slike mjeseca, ali zapravo samo jedna od tih Dončevičevih figura djeluje privlačno: »Mjesečev srp jednim se rogom objesio o rub osamljena oblaka, zatim se oblak otkinuo i otišao svojim putern u nepoznaio.«32 žeželjev pcjzaž ostao je uglavnom neoživljena deskripcija. Medutim Božič i Simič još su se istakli u jednoj od specifičnosti toga žanra. Odlikuju se živim sintetskim šarenilom skupnih slika, pri čemu je naročito sugestivan Božičev zalivat sinjske procesije gdjckad razvedren duhovitom komikom. Sličnu sliku sa sličnom komikom — čini se po Božičevim poticajima — dao je pretežno u monotoiioin deskriptivnom ionu i Stipčevič, koji često i rado širi radnju kolektivnim scenama, od kojih je najuspjelija dinamična »povorka gladi« — demonstracija žena pred austrijskim namjcsiiikom. I u Demonji su relativno uspelije skupne slilke bojeva. Razumljivo je, da je posebna dužnost pisaca, a može da postane i odlika, pronači izabrane situacije, portrete, dijaloge, opise, pejzaže i povezati ih jediustvenim krvotokom u organsku cjelinu, u organizam. Božič je majstor kompozicije, gospodar realističko-naturalističke bujice, kojom upravlja jednostavnim ali cfikasnim sredstvima, uglavnom umje-rujuči dva veča toka u korito glavne radnje k njenom završnom cilju. Okretan je u konipozicionom vezenju šegedin, koji nije imao dužnost da 31 Petar Šegedin: Djeca božja. (Zagreb 1946, 8—9.) 32 Ivan Dončevič, Mirotvorci. (Zagreb 1956, 283.) »vlada široka zbivanja prirode, koliko velik psihološki prostor. Dok je Božič slikao bujna dogadanja na širokom platnu, Šegedin daje užu tematik u na širokom psihološkom planu. S te kompopicione strune treba odati priznanje Novaku Siniicu, ko j emu je uspjelo dosta sigurno voditi d vije paralelne radoje internacionalnih širina, naci prirodna ispreple-tanja i oživotvoriti zaokruženoet epizoda s obligatnom poentom. Don-čevič je rutinirani graditelj cjeline, a i Stipčevič zna za svoj roman iz ab rati značaj nije situacije svojih junaka, naročito u živahni joj zadnjoj trecini djela. Nasuprot tome kompoizicione su slabosti djelomično smanjile pro-dornost i efcktnost — ne kompakt nog Bijelog kamena — nego Poniženih ulica Kalebovih, JeMčeve, Vujčickine, Mihaličeve, Sekuličeve i Nožini-čeve proze. Tako su Jeličevi Andel i lijepo pjevaju zapravo sastavljeni od dviju pripovijesti i u svakoj s posebnim glavnim junakom, pri čemu prvo glavno lice na kraju prvoga dijela knjige uinire. A i u tehnici se razlikuju: prvi dio je dan u obliku dnevnika, a drugi dio je objekti-vistička realizacija dogadanja. Ipak izmedu ta dva dijela postoji veza, veča nego je stisaik ruke, izrazitija nego što je funkcija Batoriceva u ciklusu novela Dalskoga Pod starim krooima. Seoska epizoda s nekim likovima, nabačena u prvom dijelu, postaje u dragom dijelu pozornica bolnih dogaclaja, ali ipak djelo- ostavlja utisalk izlomljenosti. Skračen za polovicu Demonja očito je dobio na brzini akcije, gdje-gdje je tekst pojačan figurativnošču (»Vojnici su dugo šutjeli, oni su pokunjenih glava, dugo govorili samo koracima.«)33 i knjiga je postala literarnija, ali jer kračenje nije išlo za tim, da češ če kondenzira veče površine teksta u zbijenu novu cjelinu, nego su uglavnom djelovale škare, razumljivo je, da su još ostale kompozicione slabosti. Hrvatski pisci romana nisu katkad u svladavanju kompozicionih problema dovoljno ekonomični i okretni. Françoise Sagan, koja se s idejne strane ne može usporeclivati s hrvatskim piscima, tako elastično prelazi iz situacije u situacij u — bez dubine doduše — ali radn ja teče glatko, zna preskočiti situacije i naci neku buduču radnju, koja izne-nadnom gestom razotkriva niz preskočenih sakrifosti i zapanji čitaoca (pseudotragična smrt Ane). Spretnije svladavanje kompozicionih problema i tehnike pridonijelo bi kvaliteti večine hrvatskih romana i bržem prodoru u publiku. Naravno put vodi k isfkustvima velikih svjetskih pisaca. 33 Milan Nožinic, Demonja. (Sarajevo 1956, 7.) VI Pri rodno je, da pejzaž i opis ljepotom ili odboj noš с u prirodina modela raznježuju ili razdražuju piščevu afektivnost i da pisci spontano osjcčaju oba vez u pronaci toplije lirske boje ili oštrinu ironije i sarkazma u slikanju prirode, pri čemu im rjede pomaže obična direktna riječ nego češče figurativnost. Promatrajuči s te strane suvremeni roman zaista se može sa zadovoljstvom komsta/tirati, da su najbolj i romansijeri utkuli u takve tekstove obilje svježih i originalnih metafora, metonimija, kontrasta, onamotopeja, poredaba i drugih figura, kojima su udnhnuli živahnost, slikovitost, punoču i dinamiku i pejzažu, i opisu, i portretu. Figurativnost cesto pojačava i udara u moč sentencioznosti, rozori otvaraju prostor ispunjen svijetlom, svijesnom, ustrajnom tvari, punom pod-'mukle jave, razliježe se «vijetlo, zlobno uživa da namece bogatstvo stvarnosti, snu; drveče, kuče, bregovi prostor plivaju u volji svijetla, svijest izvana, od prostora, pritiska zrnce, malenkost, svijesti čovjeka — upalila je i sam mjesec; sjajan, čist, obijestan mjesec, šeče kao ljubimac, tako stoji visoko nad stre-hom, a dalje na ipodu nalazi se bijela pačetvorina, samo svoja, soba je osvi-jetljena jednako, sve se vidi jasno, i Stranino lice na jastuku, a plava košulja sada je žutkasto bijela; nečujno diše Strana, nepoinično spava, ili misli, ili je mrtav, utopio se u moru mjesečine, poslao nestvaran — i ona s tutnjavom u grudima prisloni uho k njegovim grudima i začuje postojan šum krvi i zraka, i polako se izvuče 'iz postelje, prode ona tri četiri metra po jelovoin čistom podu, kao po palubi brodiča na dalekoj neizmjernoj pučini, jer je svijetlo obuzelo, izložilo kuču, odnijelo je u mjesečevo more, i ona polako dotapka do prozora, i obide je jeza po ledima, kako se izlaže u prostor, i pomoli glavu kao u buru, svlada strah od o noga što ce ugledati.«30 Ipak, premda talkvih dugih rečenica nema prečesto, oko radije sreče rečenice kračeg duha. Okretna rečenica u Begoviča, Cara, Simiča, Jeliča, S top ara i Že-želja, stabilni i čvrsti koraci u ritmu Dončevičeve i Desničine proze svaikako su pristupačniji čitaocu nego kompliciraniji tekstovi Božiča, Kaleba, pa katkad i Šegedina. Bliža je i Mihaličeva i Vujčickina rečenica, koja živahno, ritmično teče, samo se čini, da su autori za nijansu više nego u običnoni realističkom tekstu, p od igli glas. A ako Mihaličev tekst i stvara poneku teškoču prihvatljivosti, ta je više u kompoizicionom naporu čitaoca da sjedini raštikane epizode u jedinstvenu sliku. Razumljivo je, da hrvaifcski pisci romana imadu i na Zapadu i na Istoku »srodnih duša«, kojih djela rado čitaju i primaju poneke poticaje. Od Božiča ide asocijacija k Šolohovu, a pisac naročito voli Leonova, uživa u ruskim klasicinia i zanima se za novi ju američku književnost. Atmosfera velikog kapitala, gracia rečenice, paradoksi poentiranja n Novaka Simiča podsječaju na Dos Passosa kao i po psiholoskoj metodi na Joyca, a gdjegdje i na Faulknera. Na tak ve koincidencije upučuje ne samo djelo nego i vlastito priznanje pisca: »Beiz pretjerivanja može se ustvrditi, da je Ulysses bio i još uvijek ostao priručnikom svakog iole značajnijega modernog pisca.«40 Kod Šegedina spo-minjana su imena Joyca, onog iz Mladosti um jetnika i Du-blinaca, Verge i nekih franeuskih pisaca, no- treba istači i vezu s Krleži-nim Pooratkom Filipa Latinooicza. Kaleb voli Tolstoja, Dostojevskega i naročito Cehova s njegovim bolnim humanizmom. Nahmijasove su simpatije pomorski pisac Conrad i Jack London. Stipčevičev roman izaziva uglavnom paralele s hrvatskim pisci ma. Kao i Šegedin Stipčevič je uzeo gradu iz Prvoga svjetskoga rata sa gladu 39 o. c., 69—70. 40 James Joyce, Mladost umjetnika. Pogovor Novaka Simiča. (Zagreb 1952, 257—238.) 8 SlavistiCna revija 113 i ostalim društveno-moralnim posljedicama samo u specifičnim zadarsko-arbanaškim prilikama unoseči i stanovitu socijalnu i nacional'nu idejnost karakteristična za tadašnje središte Dalmacije. Metodski je još najbliži Božiču, a i po nekim moti vi m a (procesija, Ludro — Jolanda i Filip — Perka, Mladar — Floriinac), no- nema Božičeve dramatičnosti ni (oliko snažne figurativnosti, a ni zamaha. Ponekad gradi sliku na Kalebov način: »... a pod krevetom se gomilica krumpira ugojeno pros trla«, »Su-zdržana radost je obuzme i protegne raizgovijetnost misli«, »Pruža na-prijed svoj ugled kao iicaila i želi da djeluje ili barem da opipava moguônost izvlačenja«, »Uzrujanost ukopča u njoj svaki živac i ona je titrala kao da netko neprestano drma naslonjač«.41 Mihaličeva metoda podsječa na Krležu iz zadnjih radova, a i iz nekih djela prije rata. I ostali pisci romana imiadu svoje književne simpatije, ali je glavno, da hrvatslki stvaraoci, služeči se eventualno metodološkim i stilističkim iskustvima stranih i domačih pisaca uspijevaju dati vlastitu plastičnu sliku život ne stvarnosti. To su neki pisci romana i postigli, a u ostalim prozama imadu izrazitiji sjaj bar neki fragmenti. VII Ova slika suvremenoga hrvatskega romana pokazuje, da je ta književna vrsta neposredno poslije rata preživljala tešku križu, ali da je i bolest sretno prevladana. Velika navala romana u 1956. godini znači gotovo hiperprodukciju za hrvatske književne prilike. S tematske je strane obogačena hrvatska književnost naročito broj-nim motivima iz Zadra i okolice, a i Rijeka je osim Gervaisove Karoline Riječke ušla sa ilustracijom zamimljivog razdoblja u tematsku riznicu kao rado videna značajnost. Pojavio se prvi pomorslki roman. Otkrivem je na širein planu život inuzikantskc družine i cigana, kojima dosad nije u takvoj mjeri posvečena pažnja. Osim toga izneseno je ponešto problema iz bivše Anstro-Ugarske, mnogo iz bivše Jugoslavije i Narodno-oslobodilačke borbe, a tek jedan iz poratnoga doba. Ta je problematika pretežno vrednovana u isticanju razvojne naprednosti ili konzerva t i vizma, što je u prvim poratnim godinama j razumu. Tako zidajo trdnjavo zoper znanost, zoper raziskavanje narave, ki je že sama po sebi v boju z vero-. Znanje je prepričanje, verovanje ni znanje; ali naj samo upamo, slutimo, pretuhtavamo? Zato bi ti želel, da b-i ne žrtvoval vzvišene znanstvene resnice narodni politiki samo zato, ker jo vodi duhovščina.« Ko je v času slovenskega kulturnega boja (proti koncu 1873) tudi Cimperman po Stritarjevem zgledu napisal 12 Ljubljanskih sonetov in jih zaupno pošiljal nekaterim svojim dopisnikom, je enega dobil v roke tudi Gornik. Pohvalil mu je osnovno misel in glede notranje ureditve pripomnil, knko bi še bolje prišla do izraza misel, naj bi te pesmi prevzele ljudstvo', ga potegnile iz grde sedanje prevare, da ne bi slepo drvelo za klerikalnimi voditelji, 1er tako doseglo med narodi tisto- častno mesto, ki mu pripada (5. pismo, 20. julija 1874).5 Ob tem racionalističnem pojmovanju vere in zavračanju duhovščine se je vendar težko odločiti, kakšno prepričanje naj prisodimo Gorniku. Odtujenost borečemu se slovenstvu in poudarjanje absolutne kulture še ne govori za to, da bi se bil vdal nemškemu nacionalizmu, saj celo priznava, da bi kulturni razvoj, seveda čez dolgo- let, zabrisal narodne razlike. Vse kaže, -da se je v svojem humanističnem idealizmu nagibal k socializmu. V 4. pismu, 12. junija 1871, odgovarja Cimpermanu: »Tvoje bridke tožbe, da se svet tako žene za bogastvom in uživanjem, so gotovo upravičene, kolikor vsakega plemenitega in znaoajnega človeka mora srce boleti, ko vidi, ikako vse bega mimo tistega, kar je plemenito in resnično, tja k zlatemu teletu. Namesto za človečansko ljubezen se ljudje pehajo za samopridnost, nemesto resnice hočejo prevaro, nemesto čednosti naslado. Tisoče tare revščina. Plemeniti duhovi, ki jim hromi peruti, svobodni možje, ki jih oropa moči, vsi tisti, ki so rojeni za vladarje, pa ji-li napravi za služabnike, vsi trpe pod njeno- grozno- težo. Koliko jih je, ki jim je revščina stalna spremljevalka in padajo pod temi bremeni, koliko se jih pogubi. Kjer vlada pritisk kapitala, tam se srednji stan ne more niti duševno ni gmotno dvigniti; strašen zgled so dogodki zadnjih dni v Parizu. Razdejali so umetnostne zaklade, izro-pali nekaj ceTkev, toda ves čas ko-munardne vlade ni padlo toliko žrtev, kakor so jih zdaj versailleske čete poklale v enem dnevu. Grozno, ko človek bere ta poročila. Toda vse strahote imata na vesti plemstvo in duhovščina. Jezuitska mreža, ki je razpeta po vsej Franciji, ne dovoli nobene resnične ljudske pro-s vete. с Ko se na zimo 1878 spomni na vojake, ki -se v snegu in metežu vračajo iz Bosne, pravi: »Na tisoče so jih brezglavo poslali v nekultivirano deželo, ne da bi vprašali, kaj pravijo ljudski zastopniki; konstitucija je 5 Te sonete mu je z majhnimi pripombami že prej pohvalil Stritar (NUK ms 484, Stritarjevo pismo 17. novembra 1873, št. 33), bolj zadržano jih je sodil Anastazij Grün v svojem pismu 16. septembra 1874 (prav tam, Ant. Auersperga pismo št. 13; prim. LZg 1877, št. 176): »Für die Mitteilung Ihrer Laibacher Sonette meinen besten Dank! Ich habe das Duzend mit Interesse und Vergnügen gewesen; auch muß ich Ihnen zustimmen, wenn Sie in der Satyre ein vorzügliches Heilmittel gegen menschliche Thorheiten erblicken. Die Satyre spielt in der Kulturgeschichte der Menschheit beiläufig dieselbe Rolle wie die Ruthe in der Kindererziehung. Eine fortgeschrittene Pädagogik lehrt aber, daß man auch ohne Ruthe erziehen kann. Auch lohnt es nicht der Mühe, gegen Tagesgrößen zu Fellde zu ziehen, von denen Existenz in zehn Jahren niemand mehr wissen wird; noch unerquicklicher aber ist es, an Schmutzfinken zu rühren, durch die man sich nur selbst besudeln könnte, — eigendenk des alten Dictums: ----quotiens cum stereore certo Aut vinco, aut vincor, semper ego niaoulor. vedno samo za to, da pdkažc absolutno vlado- dvora (22. pismo, 7. novembra 1878). Morda najvažnejšo oporo za njegov kulturni in politični nazor najdemo ob smrti Anastazija Grüna. Cimperman mu je najbrž šele sedaj odkril svojo zvezo z nemškim grofom, ki je trajala od 1873, in Gornik pravi: »Bolečo izgubo-, ki si jo utrpel s smrtjo Anastazija Grüna, delim s teboj. Da je kot plemič na svoji liri pel pesmi svobode in ljudstva, mu bo v večno slavo« (6. pismo, 21. septembra 1876). Naslednje leto- je Cimperman objavil v LZg Grünova pisma" in mu poslal odtis teh pisem na vpogled. Gornik priteguje Cimpermanu, da je bil grof Auersperg resnično- plemenit človek in da je -domačo- deželo nosil vedno v svojem srcu, še več, kljub plemiškemu rodu je bil ves ljudski, odložil je aristokratske predsodke in s Cimpermamom govoril kakor s preprostim domačinom. »Tako, kakor je Auersperg mislil kot kulturni bojevnik, bi -sodil, da bi morali misliti vsi izobraženi Slovenci, saj vse, ki delajo pri veliki nalogi človeštva, te ali one narodnosti, vodijo- ista načela; žal mnogi nočejo razumeti, kar pravi Auersperg v nekem svojem pismu, da je človeštvo višje kakor narodnost.« (12. pismo, 21. avgusta 1877.)7 0 Josef Cimperman, Anastasius Griins (Anton Grafen v. Auerspergs) Briefwechsel mit einem Landsmann. LZg 1877, št. 172—177. 7 V dopolnilo tega mesta je treba upoštevati tri različne Auerspergove izjave. V pismu 12. oktobra 1873, ko ne želi, da bi bilo njegovo ime zapisano med darovalci za nagrobnik Cimpermanovému bratu Francu, pravi: »Wer seine Blicke und bescheidenen Kräfte den großen kulturellen und humanitären Aufgaben der Menschcheit, wie solche sich für unser Jahrhundert geltend machen, zugewendet hat, der kann und will keiner einzelnen Nationalität ausschließlich dienen, aber auch keiner derselben feindlich gegenüberstehen. Dieselben Aufgaben machen sich mikroko-smisch in dem Völkergewirre Oesterreichs geltend, und hier ist deren Lösung um so dankbarer, je schwieriger sie zugleich ist. Über Mittel und Wege li-iezu sind die edelsten Kräfte uneins und in verschiedene Lager zerfallen. Hüben und drüben wird gekämpft, und so lange der Kampf dauert, darf auch der Friedfertigste und Versöhnlichste den ihm angewiesenen Posten nicht verlassen. Und so verbietet auch mir ein gewissen politisches Decorum, in einem Lager auch nur scheinbar mich einzufinden, welches nicht der meinige ist.« (Prav tain, št. 173.) — Ko 1. januarja 1874 poroča Cimpermanu o vtisu, ki ga je nanj napravil pri svojem obisku Stritar, ugotavlja: »Bei aller Wärme, welche ihn für sein Heimatland und seinen Volksstamm beseelt, gibt er sich doch darüber wol keiner Täuschung hin, daß die großen civilisato-rischen Aufgaben des Jahrhunderts nur durch das Zusammenwirken aller Kulturvölker gelöst werden können, und daß diesen Aufgaben gegenüber ein kleiner Volkstamm, der sich isolieren wollte, ohnmächtig dasteht und in Rücktritt und Verwilderung verfallen müßte. Die Menschheit steht denn doch etwas höher als die Nationalität!« — Toda ko mu Cimperman pod vtisom kulturnega Ob Radicsevi knjigi о Grünu8 se spomni na čas, ko je bil še v Krškem m je večkrat zašel na Šrajbarski turn. V Krškem je z Grünom tudi govoril; bil je priljuden in na vsakega je napravil najboljši vtis. Še prej ga je slišal govoriti v kranjskem deželnem zboru: ni bil patetik kot Toman ali nagel kakor Costa, njegovi govori so bili vedno duhoviti, tehtni in nekoliko pesniško nadahnjeni. Šele ko jih je nato bral natisnjene, jih je prav doumel. Ta vase zaprti svobodomislec, ki bi bil v svojem ozkem krogu rad samo študiral, kolikor bi mu dovoljevala služba, ki bi si rad oskrbel vsa dela duševnih velikanov, če bi imel sredstva, in bi jih zopet in zopet užival (28. pismo, 9. avgusta 1879), je nadvse ljubil naravo. Tako Cim-permanu v svojem 2. pismu 17. marca 1870 pripoveduje, kako se veseli bližajoče se pomladi, ki mu prihaja le prepočasi. Čeprav zima nekaterim nudi preobilo razvedrila, se je on ognil vsem plesom in drugim zabavam, čeprav so ga povsod vabili. Saj bi ostalo brez uspeha, ko bi na plesih študiral lepi spol, saj vse ni drugega kot naličje, najsi bo večno smehljanje ali trenutno užaljeni ponos, ki ju domišljave norice razkrivajo na svojih obrazih. Kljub filozofskemu presojanju žensk je bil njegov zakon in narodnega hoja potoži o težkih časih, izjavlja 26. julija 1874 prepričanje, da bodo zmagale mlade, protikonservativne in protiduhovniške sile: »Sie fragen mich ,was aus unserem Volke werden wird?' — Nur ein Profet könnte 'sich ermessen, die so gestellte Frage zu beantworten. Aber können Sie mir die Wege und Führer nennen, denen unser Volk folgen wird, so werde ich, ohne Profet zu sein, Ihnen mit ziemlicher Sicherheit das Ziel bezeichnen, zu welchen es früher oder später, freiwillig oder unfreiwillig, gelangen dürfte. Die chaotischen Zustände, die wir durchzumachen hatten, waren nur die natürliche Folge jenes ersten großen Mißgriffes, welchen die damals noch vereinigten Alten und Jungen gemeinsam begingen, indem sie das Werkzeug (die Sprache) höher stellten, als das eigentlich zu schaffende Werk (die Kulturarbeit). Die Verhätschelung und Anbetung des Werkzeuges schafft noch lange nicht das zu gestaltende Werk, während mit der thätigen Arbeit an diesem die Erhaltung und Vervollkommnung des Werkzeuges nothtwendig und naturgemäß verbunden ist. Damals gesellten sieh zu jenen Wortführern auch die bekannten Pseudo-Alliierten, denen allen darum zu thun ist, daß das eigentliche Werk gar nicht zustande komme. Es ist das unbestreitbare Verdienst der Jungen, die gefährliche Allianz erkannt und ihr den Rücken gewendet zu haben. Die gleiche Erkenntnis dämmert schon längst im Volke, das im Grunde viel klüger ist, als manche seiner Führer. Und dies alles ist schon ein Schritt auf dem Wege zum Besseren, welchen, wenn alle Symptome nicht täuschen, bald noch andere Schritte folgen werden. Und dies erwegend, sehe ich unseres Volkes Zukunft nicht so schwarz wie Sie und vielleicht auch Herr Stritar.« (Prav tam, št. 175.) 8 Anastasius Grün, Verschollenes und Vergilbtes und dessen Leben und Werke. Leipzig 1879. srečen, svojega sina je skrbno vzgajal v naravi in mu ob nji odpiral pogled v življenje. Nekoč pozneje se ob branju Koseskega spomni na srečni čas, ko sta s Cimpermanom prebirala Goethejeva in Scbillerjeva dela; takrat je sklenil, da ju bo skušal doseči, zdaj so ga življenjske skrbi stisnile in mu hočejo zadušiti vsako iskro mladostnega poleta. Od vsega mu je ostalo samo bogato čustvo; kadar kaj lepega bere, je ganjen do solz, in čeprav ga žena in sin vprašujeta, kaj mu je, se ne more .premagati (21. pismo, 7. oktobra 1878). V svojem humanističnem svobodomiselstvu in racionalizmu je Gornik ostal strpen, zlasti kolikor je šlo za osebno- razmerje do Cimpermana. Ko se mu v 15. pismu, 2. novembra 1877, zahvaljuje za pesem Večerna molitev, pripomni: »Kaže, da Tvoje srce, Tvoja poezija še ni podlegla hladnemu razumu. Blagor Ti!« Ob naravoslovski razpravi dr. U.M. Gar-tenauerja Der naturwissenschaftliche Materialismus v Izvestjih ljubljanske gimnazije 1878 pravi, da nima ničesar pripomniti, ker se ni mogoče prepirati z ljudmi, ki za besed i »znati« in »vedeti« (wissen) rabijo besedo- »verjeti« ter izsledke znanosti sprejemajo samo toliko, kolikor z njimi podprejo svoje dogmatične trditve, eksaktno znanost pa iz vsega srca sovražijo. Ta »strokovnjak« Darwinove, Hecklove, La Placove, Dührimgove teorije ni razumel ali jo je namenoma napačno razumel, sicer bi ne bil preizkušenih znanstvenih naukov tako- pomešal s hipotezami (20. pismo-, 6. septembra 1878). Tak ostane Gornik do konca, čeprav ga vedno bolj premagujejo čustva in nazadnje skoraj otopi. Po eni strani težko prenaša bremena službe, po drugi strani se bolj in bolj zaveda svoje odvisnosti. »Silni ,bo-j za obstanek', biti zvezan in priklenjen za skorjo kruha — saj to so vsakdanje skrbi (čeprav mi tu mnogi zavidajo družbeni položaj — bedaki! —), so mi zadušili vse čustveno življenje, vsako idealno misel, vsak duševni polet in čutim samo, kako ruje v meni bolečina, kako mi trepeče srce, kako trepetajo živci, pa čutim tudi titansko misel, da bi raztreščil in uničil pritlikavce, ki mu srkajo mozek, pijejo srčno kri, ki se naslajajo ob potu in delu belih sužnjev (ti so še tisočkrat bolj vredni pomilovanja kot črni) kakor da je to samo ob sebi umevno, ker imajo denar.« In vse to, pravi, mora delati za družino, za svojega sina, v katerem bo živel dalje, mora se boriti in -zaman hrepeni po miru. Tu, kjer so ruda, premog in mrzlo- železo mera za vse mišljenje in čutenje, in zmisel vsemu daje kovina, tu naj bi končal!... Nirvana! Blažena beseda! Kateri bog te je izmislil, kateri človek te je doumel? (46. pismo, 29. januarja 1886.) 3 Gornikovo dopisovanje se obnie v novo smer in dobi celo neki polet, ko mu Cimperman 1876 sporoči, da bo prevajal Goethejevega Faust a. Do tega časa imamo samo pet pisem, odslej je izmenjavanje misli vse pogostejše in Gornik se začne živo zanimati za slovensko slovstvo. Glede Fausta Cimpermamovo poročilo ni bilo točno- ali ga Gornik ni prav razumel; šlo je za pregled in dopolnilo Mandelčevega prevoda, ki ga je to leto hotelo izdati Dramatično društvo. Morda je Cemperman mislil na svoj prevod? Načrt se je Gorniku zdel talko pomemben, da prijatelja ponovno opozarja na veličino dela, ga spodbuja k vztrajnosti in mu daje nasvete. Predvsem, pravi, bi Fausta mogel prav razložiti samo Shakespeare, če bi bil pozneje živel, ker je najbolje poznal človeka; izmed novejših komentarjev mu imenuje Krevsigovega in Dullerjovega. Pri tem čutimo tudi dvom, da bi bil dober prevod že mogoč. V 7. pismu, 20. februarja 1877, obžaluje, da tako malo pozna slovensko slovstvo, saj odkar je odšel iz Ljubljane, je gotovo izšlo precej izvirnih del. Ali je kaka slovstvena zgodovina, ki obravnava slovenska izvirna dela in prevode nemških, angleških, francoskih, italijanski, španskih in ruskih klasikov pa tudi grških in rimskih, ker bi šele potem videl, ali je naš jezik zmožen zajeti vso globino in lepoto Fausta. Za Cimpermana bi bilo- prav, ko bi biil svoj prevajalski dar že poizkusil ob kakem drugem Goethejevem ali Schillerjevem ali Shakespearovem delu, vendar naj temeljito dela, saj bo njegov prevod prvi in nanj se bodo naslanjali vsi poznejši prevajalci. Kar bo napravil, naj mu pošlje v pregled. Sredi 1877 mu je Cimperman res poslal prevod Posvetila, ne vemo, ali svoj ali popravljeni Mandelčev. Gornik je pogrešal Goethejeve tekoče ritmike in blagoslasja; to pomanjkljivost je zvračal na negibčnost slovenščine, češ da nima tistih zvenečih in večzložnih besed, ki jih Goethe uporablja s prav posebnim namenom." Gornikovo povpraševanje po 9 Kako tenak sluh in oster čut za pesniške lepote in značilnosti je imel Gornik, lahko posnamemo iz zgleda, ki ga iz Posvetila navaja Cimpermanu: Sie hören nicht die folgenden Gesänge, Die Seelen, denen ich die ersten sang Zerstorben ist das freundliche Gedränge, \ erklungen, ach! der erste Wieder klang. »Man hört förmlich das Lied leise ertönen, aus jedem Worte klingt die wehmutsvolle Klage, jeder Vers atlimet süße Sehnsucht nach verschwundenen Jugend- Faustu je trajalo dobri dve 'leti, nato je utihnilo; zdi se, da je Cimperman že pri začetku omagal. Ko Gornik 1888 ponovno omenja Fausta, govori že o Funtkovem načrtu: »Ce bi rešil to največjo nalogo, da prevede Goethejevega Fausta in ga približa ћавепш ljudstvu, si bo pridobil večnih zaslug za slovensko-slovstvo« (52. pismo-, 29. februarja 1888).10 Ko mu v začetku 1877 Cimperman pošlje Tugomera, ki je bil izšel prejšnje leto, Gornik napiše prvo obširnejšo kritiko. Tačas je začel brati tudi Stritarjev Zvon. V začetlku maja je dol)il v roke prvih devet ševilk tretjega letnika in slastno prebral urednikove Literarne pogovore. Y njih je spoznal »literarno temeljito izobraženega moža, čigar visoki duh in plemenito srce se ubrano dopolnjujeta in ustvarjata izvrsten značaj. Svoje nazore o slovstvu in namenu človeštva razlaga s talkini toplim pre- zeitenl Es ist dalier besser, wenn man sieh bei Übersetzungen nicht sosehr an jene strengen, haarspalterischen Linguisten hält, sondern sich mehr auf sein eigenes feinfühliges Ohr verläßt, wie es auch Stritar in der (letzten Nummer des Zvon bei seiner richtigen Erkenntnis lind feinem Gefühl rätli, damit im Slovenischen halbwegs jene Eufonie erreicht wird, die aus den Goetheischen Versen klingt, namentlich aus jenen der Zueignung, mit der er ein so schönes Stimmungsbild schuf, um sich und den Leser in die rechte Stimmung ze versetzen, und dies gelang ihm so vortrefflich aber nur durch seine klingenden, weichen, rythmischen Verse.« (Prim. 10. pismo, 5. junija 1877.) 10 C i m perm anovo delo pri prevajanju Fausta še do danes ni rešeno. O tem je obširneje pisal Avgust Žigon (K zgodovini Goethejevega Fausta v slovenskem prevodu, Sn 1915, 310. 315), ne da bi uporabljal Gornikova pisma. Rešuje vprašanje tako imenovanega prevoda »druge roke«. Dramatično društvo je bilo v začetku 1876 sklenilo, da izda Mandeljčev prevod, Cimperman pa naj ga pregleda in, če bi bilo treba, popravi in dopolni (Z 1876, 15. februarja, str. 64). Pri tem naj bi mu pomagal tudi Levstik (SN 1877, 25. maja, št. 117). Cimperman naročenega dela ni izvršil in se od začetnih priprav ni nikamor premaknil. Opravičilo za ta neuspeh je po Ci mperm a no vili osebnih pričevanjih podal njegov življenjepisec A. Funtek, češ da je Cimperman dobil Mandelčev prevod, delo prne roke, tla bi ga priredil za tisk, in da se je lotil velikanskega dela, proučeval razne tolmače, ki mu jih je iz Licejske knjižnice prinašal Levstik, predelava] prevod, kolikor mu je dovoljevalo drugo delo, t. j. pregledovanje in popravljanje rokopisov za Slov. Matico in prevajanje za Dramatično društvo. Da to delo ni dovršeno in tudi ne bo, tega ni kriv Cimperman, temveč druge okolnosti, o katerih namerja sam govoriti (LZ 1890, 538). Žigon podaja zgodovino prevoda do te Funtkove ugotovitve, podaja tudi Cimpermanove zveze z Levstikom, ne pove pa, da ima sam v rokah Mandelčev prevod Fausta, ki je sedaj v njegovi zapuščini. Za Cimpennanov neuspeh pri Faustu govori še neko drugo dejstvo. Ko v svojih dopisih A. Griinu poroča o delu za Dramatično društvo, nikoli ne omenja Fausta, čeprav bi bil morali, zlasti ko mu je Griin grajal lienačrtno in nizko stopnjo prevajalskega dela pri Dramatičnem društvu in mu celo dajal nasvete, kaj naj bi prevajal. (Prim. LZg 1877, št. 175.) Iz tega sledi, da si Cimperman ni upal Griinu priznati svoje naloge in da preko uvodnega posvetila ni prišel. pričanjem, da mu mora pritrditi vsak izobraženec« (9. pismo, 7. maja leta 1877). Takoj čuti Stritarjevo ceno in pomen. Njegove misli, ki jih n. pr. razlaga v liriki, pravi, so že od nekdaj 'last vseh izobraženih ljudi, ne pripoveduje nič novega, nič takega, kar bi ne bilo pred njim povedalo na sto ljudi, toda mnogo slovenskih pesnikov še ne misli tako. Glavna Stritarjeva zasluga pri obravnavanju poezije v Zvonu je pač ta, da govori v naši ljubi slovenščini in z ljubeznijo kakor oče poučuje mlado Slovenijo ter ji kot možak, ki pozna življenje, ne odteguje svojih bogatih izkušenj. Zares je potrebno, da talk učitelj osvobaja mladi rod iz vezi duhovniških lakajev ter ga vodi k pravemu idealizmu, k visokim ciljem človeštva (12. pismo, 21. avgusta 1877). Stritarjevo slovstveno vodstvo je spodbudilo Gornika, da bi začel javno uveljavljati svoje misli o slovenskem slovstvu. Ze v aprilu 1877 si je bil začrtal ndkaj misli o novelah Josipa Skailca Prvi poljub in Na črni zemlji, ne da bi vedel, da se pod tem imenom skriva dr. Josi-p Vošnjak. Čakal je le, kaj poreče Stritar o kritiki Tugomera, ki mu jo je bil poslal po Cimpermanu. Novo spodbudo mu je dala Stritarjeva kritika Kod rove »Marjetice«. Pri prebiranju novejših slovenskih del in iz te Stritarjeve kritike je spoznal dve bistveni napaki tedanjega pripovedništva: pisatelji nimajo osnovnih pojmov o estetiki in prelahkomiselno poudarjajo svojo izvirnost. Njihovi »izvirni romani in izvirne novele« niso drugega kot prav preprosta daljša ali krajša pripovedovanja iz vsakdanjega življenja in so brez vsake izvirnosti. Ko bi bili ti pisatelji nekoliko bolj izobraženi, bi vedeli, da je za roman ali novelo treba še kaj drugega kakor ljubezenske izgodbe. Iz golega domovinskega čustva si prizadevajo, da bi napisali gladek domač roman, ki ne pove prav ničesar, glavno jim je, da ne sme biti podoben nemškemu, ne pomislijo pa, da dušeslovna vprašanja, nravstvena načela in človeške strasti niso zgolj slovenske, marveč so splošno človeške. Slovenski pesniki se ne morejo otresti misli, ki so jim jo vcepili doma, češ da je pravo in dobro samo tisto, kar je zajeto iz ljudstva, posebej iz življenja slovenskega kmeta, pa naj bo še tako surovo, vse drugo pa da je slabo prav zaradi tega, ker to najdemo v nemških in drugih romanih ali kar je v zvezi z razvpito kulturo (13. pismo, 2. septembra 1877). S temi pripombami je poslal kritiko o Vošnjakovih novelah Cimpermanu in ga prosil, naj jo prevede in pripravi za Zvon. Cimperman je njegove misli sporočil Stritarju, toda vse kaže, da se je Gornik tudi sam obrnil do Stritarja in mu v posebnem pismu poslal svojo kritiko, vsaj 9 Slavistična revija 129 tako sklepamo iz Stritarjevega uvoda v Zvonu.11 Stritar je namreč poleg svojih besed o kritiki objavil v prevodu tudi Gornikov© pismo, ki v nekaterih točkah še ostreje izraža pisateljske naloge kakor pismo Cimper-manu, opuščene so le glose zoper ozko'slovensko narodno vzgojo, toda vse druge splošne ugotovitve o slovenskem pisateljevanju so zelo tehtne in ostre. Težko bi si mislili, tla je Stritar Gornilkovo pismo v svojem prevodu samovoljno razširil, posebno kolikor zadeva estetsko problematiko,, čeprav misli sicer zvene povsem Stritarjevo, ne samo v besedi, marveč tudi po duhu. Slovenski pisatelji, pravi Gornik, »ne pomislijo, da človeške strasti niso vezane na narodnost, da je človeško srce pod vsakim obnebjem zmožno najvišjega, ali pa tudi najpodlejšega in slabšega — dajo svojim junakom tako ozko idejno okrožje, da je človeku nemogoče zanimati se zanje. In vendar je treba, da so delujoče osebe nekako po-vzorjene (to mora biti tudi najmalopridnejši človek v propovedovalni poeziji, ker vtem ravno je bistvo poezije), da more pisati z njimi, pokazati jim svoje vodilne misli; bodisi da rešuje kako psihologično problème ali da se poteguje za kako splošno- etično načelo; pesnik mora v romanu ali noveli kazati nam svojih misli obilnost, stvariteljsko moč, svojo visoko izobraženost, ki mu daje 1. r. pečat, da bode človeštvu za svečenika.« Toda pisatelji, tako- pravi nadalje v pismu, imajo navadno premalo življenjske izkušnje ali premalo obsežne izobraženosti; brez te ni mogoče kaj poštenega ustvariti. Navadno- začno prezgodaj pisati. »Za to da si pisatelj v našem času, ko je vse polno knjig, pridobi z romanom ime, ni še zadosti, da jo njegov junak blaga duša, pisatelj se mora odlikovati z izvirnostjo; a tu je treba genialnosti, ljudoznanja, vednosti in bogate stvariteljske moči.12 Objava njegove kritike v Zvonu je Gornika tako vzpodbudila, da v 15. pilsmu, 2. novembra, zagotavlja Cimpermanu, da bi rad posvetil svoje -duševne moči duševnemu napredku domovine, ko bi le bolj utegnil in ko bi ga služba tako hudo- ne pritiskala. Prvo, kar je spet napravil, je bila ocena Kersnikovega romana, Na Zerinjah, ki mu ga je bil Cimperman poslal proti sredi novembra. Takoj je spoznal veliko pripovedno nadarjenost, jezikovno okretnos-t in globoko čustvo mladega pisatelja. Kritiko o romanu je najbrž napisal slovensko, ker prosi Cimpermana, naj mu jo popravi, če ne bo pisana popolnoma pa najnovejših jezikovnih pravilih (16. pismo, 20. novembra 1877). Tudi to kritiko- je Stritar objavil. 11 Z 1877, 318. 12 Prav tam, 319. Kakor hitro je Gornik dobil tesnejše stike s slovenskim slovstvom, je bilo naravno, da je s svojo estetsko izobrazbo začel presojati tistega pripovednika, ki jo takrat užival največje priznanje in je veljal za predstavnika slovenskega romana. To je bil Jurčič — tačas ves preobremenjen s političnim delom, kar je tudi njegovemu slovstvu vtisnilo vidne sledove naglice in nedovršenosti. Gornikovo pozornost je vzbudila že Stritarjeva sodba v Literarnih pogovorih 1877, ko Jurčičeva dela hvali, pa pristavlja, da v njih pogreša še zadnje izglajenosti (9. pismo, 7. maja leta 1878). Ko si je nato naročil Doktorja Zobra, Med dvema stoloma in najbrž Cvet in sad, pravi, se jo prepričal, da ima Jurčič odličen dar za popisovanje vaškega življenja, pozna najbolje slovenskega (kmeta v njegovem humorju, grobosti in nepopačenem mišljenju, dobro zadene ljudsko govorico in zvesto upodablja kmečke lastnosti, skratka, ustvarja dobre ljudske tipe, toda kadar zapusti ta okoliš in hoče više, takrat dela samo šablone, njegovi junaki niso resnični in se jim pozna, da so izumetničeni, brez pravega jedra, brez notranje stanovitnosti, so ali črnogledi, ki se venomer spogledujejo s svojim pesimizmom, zakaj ta vloga jim ugaja ter se že bližajo- blaziranosti, alti so oinahljivei, ki ne morejo ne naprej ne nazaj, z eno besedo, vsaki vrstici se pozna, kako huda prede pisatelju, kadar zapusti svoje pravo področje. Najboljša, naj enotnejša se mu zdi novela Med dvema stoloma, čeprav ni prava novela, najslabši Cvet in sad; ko bi ne bilo opisa vaške šole, šolskega izpraševanja in preprostega vaškega župana, bi bil roman neužiten. Toda pravi roman je vse kaj drugega, kakor misli Jurčič. Morda bo kdaj napisal obširnejšo kritiko o njem, toda velja, da bi se Jurčič moral omejiti na kmečko življenje, z vsem njegovim trpljenjem in veseljem, tako kot delajo Rosegger, Schaumberger, Auerbach, potem ga ne bodo brali samo izobraženci, marveč tudi ljudstvo. Ljudstvo njegovih romanov gotovo me bere im ne sme misliti, da se tudi izobraženi Slovenci s takim branjem posebno naslajajo. Noče trdili, da Jurčič ne bo nikoli napisal dobrega romana, saj Lepa Vida v Zvonu kaže lep napredek, toda te splošne sodbe o njem ne bo spremenil (18. pismo, 8. junija 1878). Ko se tej trdi presoji čudimo, kmalu nato slišimo, da so mu Stritarjevi Sodnikovi bolj in bolj všeč (20. pismo, 6. septembra 1878). Ko dobi pozneje v roke Kodrovo »Marjetico«, napiše kljub Stritarjevi kritiki v Zvonu še svojo ter ponovno govori o vaški povesti, povzdiguje Kodrovo ljubezen do domačega življenja in čeprav vidi v delu napake, pravi, da bi večino Jurčičevih izumetničenih in bla-ziranih junakov dal za to povest. Jurčiču ne prihaja nič od srca, vse je iz razuma, njegovi junaki niso resnični, v življenju bi komaj našli ka- 9' 131 terega, ali če bi bili kije taki budi črnogledi, so to že duševni bolniki. Morebiti je Jurčič mislil, da mora pri svojib junakih posnemati Puškinovega Onjegina, prvenec (?), ki je od poznejših del tako daleč, kakor jn Goethejev Werter od Fausta? (34. pismo-, 11. julija 1880.) Najostreje sodi Ivana Erazma Tattenibacha. Pravi, da se je tu še bolj jezil kot pri drugih Jurčičevih delili, ogorčenje se ga je lotevalo pri vsaki vrstici posebej. In taka dela uživajo v slovenskem slovstvu veljavo in hvalo, ko ne zaslužijo besede kritike! Slovensko slovstvo bi pridobilo, ko bi te namišljene pesniške velikane vrglo s piedestala, kamor so se sami postavili, in bi jih pokazalo v vsej njihovi nagoti in praznoti. Zoper nje bi rad začel boj kjerkoli, zato bi zapiske o Jurčiču rad objavil v kakem hrvaškem listu, saj slovenski bi jih najbrž ne sprejeli (29. pismo-, 26. oktobra 1879). Kljub temu, da Jurčič sam pravi o svojem delu,13 da Tatten-bach ni izviren roman, marveč le skica iz življenja grofa Tattenbacha, Gornik v tej svoji najdaljši kritiki presoja tehnično zgradbo, pesniško oblikovanje, pisateljsko iznajdljivost in osnovno misel dela ter ne najde ničesar, kar bi bilo značilno za zgodovinski roman, zlasti za junaka zgodovinskega romana. Iz te snovi bi Jurčič ne bil smel pisati zgodovinskega romana, če ni hotel slovenskemu slovstvu škodovati. Zeli se mu, da pisatelj ni mnogo premišljeval o bistvu romana, saj ta zvrst daje pesniku najširše možnosti, v mejah lepega ustvarjanja lahko zajame filozofijo, naravoslovje, verstvo, zgodovino, toda v tem zgodnjem Jurčičevem delu ni nikjer niti 'tistega daru za opaizo-vanje, ki se kaže pozneje, ko v realistični smeri prikazuje značilne tipe iz ljudskega življenja. Kadar se je Jurčič premaknil iz kmečkega sveta, kjer je doma, je slabo opravil; upodabljati bi mogel kvečjemu duhovnike in posestnike, nikakor pa veliko gospodo-. Ko- Gornik navaja zelo- izrazito Anzengruberjevo izpoved o nalogah realističnega pripovednika, ki se ne sme ogniti ničemur, kar je resnično in značilno, saj mora prestavljati življenje v knjige, ko smo preveč dolgo živeli po knjigah, pravi, bi bila dovršena povest iz ljudskega življenja več vredna kot vsi Jurčičevi romani in tragedije, droben zvezek takih povesti bi v slovenskem slovstvu več tehtal kot vsi tako imenovani »izvirni romani«. V Tattenbachu je tri četrtine samega zgodovinskega gradiva, marsikaj je izrazito romantično, kar pa je realistič- 13 Jurčič je v naslovu označil svoje delo kot »izviren historičen roman iz sedemnajstega veka slovenske zgodovine«, na koncu,pa, ko nagovori bralca, pravi, da je to »kratek obris zgodeb moža, ki je padel (če prav je imel človeških napak mnogo) ipak za veliko idejo« itd. (Listki II, 1873, str. 153; Zbrano delo V. knjiga, str. 196). nega, presega estetske mere. V nemškem ali v drugih slovstvih bi tak ,roman' ne dobil niti besedice kritike, in vendar je Stritar Jurčičevim romanom in tragedijam dajal obilo hvale. Zakaj? Ker hočemo v slovenskem slovstvu imeti že veliko romanov in tragedij, ne da bi imeli zato dovolj dobrih pisateljev in ker nikakor ne pustimo do besede nepristranske, pravične kritike«. 4 Ta zagrenjeni zaključek, skoraj izpad proti Stritarju, ima svoije vzročno ozadje. Gre za kritiko o Tugomeru, ki jo je bil Gornik napisal kot prvi poizkus svojega kritičnega presajanja in jo po Cimpermanu poslal Stritarju. V 8. pismu, 13. aprila 1877, pravi, da je to izvirno dramo večkrat prebral, podrobno premišljeval in končno spoznal, da ni ne po zasnovi ne po izdelavi prava tragedija; ker imamo dovolj estetik in dramaturgi], bi se bil Jurčič lahko seznanil z načeli o gradnji tragedije, preden jo je začel pisati. V dolgem pismu prikazuje napake, ki jih ima to delo. Kmalu nato je, prejemši Zvonove številke tega leta, prebral Literarne pogovore o Jurčiču, kjer Stritar imenuje Tugomera »izvrstno, čudovito delo, za ktero Jurčiču slovenski narod ne more biti dovolj hvaležen«. Takoj je pripomnil, da je Stritar dramo najbrž samo- površno prelistal in bo pri natančnem tehtanju, kakor je upati, brez ovinkov povedal svoje mnenje, tako kakor je storil tudi ob Jurčičevih romanih, ko je pisatelju očital premajhen estetski čut. Zato, pravi, težko čaka, kaj bo Zvon povedal tudi o Tugomeru (9. pismo, 7. maja 1877). Stritarja je Gornikova sodba o Tugomeru gotovo prizadela in je bil v zadregi, kaj naj stori; 20. maja 1877 je odpisal Cimpermanu: »Poslano g. Gornikovo pismo-, prosim, pustite mi še nekoliko časa; jako zanimljivo se mi zdi. Ako bodem kodaj pisal o ,Tugomeru', kar upam, bode mi jako koristno; ne da bi bila končna sodba moja o ,T.' taka, kakoršna je g. Gornikova; toda pismo njegovo mi bode dajalo povod govoriti o- mnogih stvareh. Kaj menite, ali bi privolil g. G., da bi se ponatisnilo njegovo pismo, v zvesti prestavi, л- ,Zv.'? Bilo bi prav zanimljivo, kaže, da je g. ,G.' estetično verlo izobražen.«14 Vse kaže, da je Gornik kritiko napisal kot samostojen članek, omilil nekatere trdote in jo po Cimpermanu poslal Stritarju. Tako je imel Stritar dve kritiki, v Gornikovem pismu Cimpermanu in v posebnem sestavku. 14 Stritarjevo pismo št. 57 v Cimpcrmanovi korespondenci, NUK ms. 484. Ker ni bilo odgovora, se Gornik v pismu 2. septembra 1877 čudi, zakaj Stritar kritike ne objavi: morda ne utegne, da bi jo prevedel, ali se noče Jurčiču kazati neprijaznega ali zato ne mara prinesti trde sodbe, ker je prej sam razglašal tako hvalo. Prosi Cimpermana, naj piše Stritarju, da bi mu pismo vrnil, morda se potem le premisli in kritiko natisne, ali bo javno povedal, da je ne more objaviti, morda celo poprosi Cipermana, naj jo on prevede. Pri tej priliki naj ga tudi opraviči, da kritik samo zato- ne piše po slovensko, ker ne utegne, pravzaprav ne more svojih misli izraziti tako točno in jasno kakor to lalrko stori po nemško; čeprav je v zadnjih letih z zanimanjem spremljal napredek slovenščine in marsikaj pridobil, mu je esteske kritike laže pisati po nemško, ker ima nemščina tudi večji besedni zaklad, kakor ga ima doslej slovenščina; to bi sicer ne smelo- nikogar odvračati, da bi ne pisal literarnih kritik po slovensko in ne izobraževal našega jezika, ioda za tako delo njemu res primanjkuje časa (prav tam). Stritar je odgovoril z dejanjem. Objavil je kritiko o Vošnjakovih novelah, v uvodu pa povedal, da je že prej dobil tudi kritiko o Tugomeru, toda »nismo enih misli z gospodom pisateljem, zato je ne moremo podati brez opazek. ... Škoda samo, da gospod pisatelj ne piše po slovensko.«15 Medtem je izšla Pravda o slovenskem šestomeru. Iz Levčeve brošure je Gornik spoznal, da je podobne misli o- Tugomeru povedal tudi Janko Pajk. Zato je pripomnil Cimpermanu, da imajo nekateri to dramo za izvrstno samo zato, ker jo je napisal Jurčič, ki je pač dober prozaik, a zato še ni dober dramatik; hvalijo jo tudi zato, ker je niso na vse strani preštudirali, ali celo zato, ker jim njihovo domoljubje ne dovoljuje, da bi svojo prvo tragedijo pripoznali za slabo — zato je res radoveden, kakšni bodo ugovori, ako izide njegova kritika, in ali bodo ugovori stvarni (17. pismo-, 7. februarja 1878). V 19. pismu (9. julija 1878) resno podvomi, ali bodo njegovi zapiski o Tugomeru kdaj zagledali beli dan v Zvonu: Stritar se je s svojo hvalo prenaglil, vrhu tega je Leveč njegov zasebni razgovor o Tugomeru takoj obesil na veliki zvon, kar Stritarju gotovo ne bo všeč.10 Vendar rahlo upa, da Stritar še reši Tugomera. 15 Zvon 1877, 318. 10 Prim. Pravdo o silovenskeni šestomeru, str. 39: »Da je ,Tugomer' izvrstno delo, o tem so, razen Pajka, uverjeni vsi razumni čitatelji slovenski. Govoril sem o ,Tugomeru' osobno z g. Stritarjem, ki izvéstno ima v pesniških stvareh tenek okus im ostro kritiko. — govoril sem o njem z drugimi pisatelji, s profesorji iz Ljubljane, s Hrvatskega m Primorskega: vsi so hvalili ,Tugomera'. Nekako proti koncu 1878 je Stritar pretrgal dopisovanje s Ciahper-manom.17 Dopisnik mu je l)il postal nadležen; ni izključeno, da se je Stritar hotel rešiti tudi Gornikovo kritike, ker je oboje, pismo in sestavek, vrnil Cimpermanu. Talko se je končala epizoda s Tugomerom. Ko Gornik vprašuje Cimpermana in ugiba o vzrokih Stritarjevega ravnanja, ga zanima,'ali je vrnil obe kritiki ali samo pismo. Ko bi Cimperman morda skušal kritiko o Tugomeru porabiti kje drugje, bo treba objaviti članek in ne pismo, zakaj pismo ima trdote, ki jih ni v članku. Če nima članka, mu bo poslal prepis (24. pismo, 28. novembra 1878). Gornikova kritika je obležala med Cimpermanovimi pismi. Ker izmed vseh sodobnih sodb o Tugomeru poznamo samo Stritarjevo navdušeno naznanilo v Zvonu 1876, str. 128 (Zbr. delo VII, 327) in je tudi Levčevo poročilo v Soči 1876, št. 23, 25, 30, 32 pisano bolj z narodno-politične strani, je prav, da pride v zgodovinsko vednost tudi Gornikova nasprotna sodba, ki skuša biti zgolj estetično kritična. :>Tugomer«. Original Tragödie von Jurčič. In Jurčič T u go ni er finden zwar viele Personen den Tod, und doch ist dies Werk keine Tragödie, indem ihm alle Bedingungen einer solchen fehlen, namentlich vermissen wir darin das wirklich Tragische. Wenn auch das ganze Werk ein noch so starker patriotischer Geist durchweht, so genügt das allein noch nicht, um ein gutes Drama zu schaffen, sondern man muß den Prinzipal, welche die Ästhetik von einem Drama vordert, auch nach allen Richtungen hin vofllkommen gerecht werden. Oder wollte Jurčič mit diesem Opus ganz abweichend von den bisher in der Wcltlitteratur erschienen Tragödien ein ganz neues Werk schaffen, das gleichsam als Norm den künftigen Tragödien in der slovenischen Litteratur dienen soll? Die allgemeinen Regeln der dramatischen Poesie sind überall dieselben und im besonderen Maße gilt dies von der Tragödie als det höchsten Blüthe der Kunstpoesie, vofür uns schon Sophocles in seiner Antigone das vollendetste und erhebendste Muster hinterließ. Der Charakter des Tugomer, wie ihn Jurčič gibt, ist nicht darnach an-getlmn, um ihn zum Helden eines Dramas zu machen und dessen Theten sind nicht geeignet den Mittelpunkt einer dramatischen Handlung zu bilden, geradezu unrichtig ist es aber das Werk eine Tragödie zu nennen, da nicht eine Bedingung erfüllt ist, die eine solche kennzeichnet. Tugomer ist gefangen, man läßt ihn entkommen, später bringt er durch allzu naive Leichtgläubigkeit 28 Andere ins Verderben. Sind denn das solche Theten, daß sie die Handlung eines Dramas bilden können? Kann denn Jemand. der sich so überlisten (läßt, wie Tugomer, der nur das unbewußte Werk- 17 Zadnje Stritarjevo pismo v Cimpermanovi zapuščini (št. 60) pravi: Cest it i gospod! Gospod Stritar Vas proši, da ga izbrišete izmed svojih znancev. Odpravništvo »Zvona«. zeug Anderer ist, aus eigener Initiative nichts thut, sondern stets nur nach den eingeleiteten Plänen Anderer — ein würdiger dramatischer Iield sein? Es ist wohl anzunehmen, daß Jurčič absichtlich den Helden so zeichnet, um in ihm der slovenischen Nation deren Tugenden und Fehler, wie in einem Spiegelbilde zu zeigen; allein abgesehen davon, daß es nicht gut angeht den Gesammtcha-rakter eines Volkes in einem Helden zu verkörpern, da daraus ein Tendenzdrama wird, welche Gattung die Ästhetik perhoreszirt und deshalb auch Nathan der Weise von Lessing, wie herrlich auch sonst die Dichtung ist, wegen der hineingelegten Tendenz, bedeutend an Werth verliert — die Kunst soll oben nur wegen der Kunst gepflegt werden — ist ja die Leichtgläubigkeit und Ver-trauensseMigkeit, die dem Slovenen hier iinputirt wird, in der Wirklichkeit gar nicht vorhanden. Der Slovene, überhaupt der Slave ist von Natur aus vorsichtig, bedacht, klug und mehr zum Mißtrauen gegenüber dem Fremden geneigt. Doch das Alles bei Seite gelassen; ist denn die eigentliche Handlung in diesem Drama auch wirklich tragisch? Wo ist denn die tragische Schuld, der tragische Conflict, diese Grundbedingung einer Tragödie, wornach der Held entweder zur Sühne seiner Schuld den Tod findet, oder, um der Pflichten Collision zu entgehen, selbst den Tod wählt? Oder glaubt Jurčič das Werk deshalb eine Tragödie nennen zu müssen, weil darin etliche Dutzende niedergemacht werden, oder weil Tugomer später im Kampfe rein zufällig, wie hundert Andere tödtlich verwundet wird und stirbt? Sein später erfolgter Tod hat mit seiner frühern, verlningnißvollen Handlung direct nichts zu tliun, er ist keine notwendige Folge seiner früheren That und durch seinen Charakter nicht bedingt und konnte ebens< gut ausbleiben. Mit dem, daß Tugomer endlich stirbt, ist wahrlich der Name Tragödie nicht gerechtfertigt. Wenn das schon dramatischtragisch sein soll, daß der Krieger in der Ausübung seiner Pflicht im Kriege stirbt, dann müßte wohl jeder Soldat einen tragischen Helden abgeben können. Dramatisch richtiger wäre es gewesen, wenn Tugomer in dem Momente, als er seines verh än gn iß vollen Irrthmus gewahr wird, sich selbst den Tod geben würde, aber auch in diesen Falle ist der Charakter Tugomer's nicht darnach gezeichnet, um unsere Sympathie zu erwerben, da seine Thaten negativ sind, er nicht ein handelnder, sondern passiver Held ist, die handelnden Personen sind vielmehr Geron, Hildebert und Gripo. Tugomer läßt sieh einfach überlisten und diese unrühmliche Uberilistung ist absolut nicht geeignet, als Sujet einem Drama zu dienen. Es ist übrigens auch nicht einzusehen, wozu ein vierter und fünfter Akt noch beigefügt ist, da mit dem dritten Akte die eigentliche Hndlung abschließt und auch die vorbereitete Katastrophe eingetreten ist, nachdem im zweiten Akte die Schürzung des Knotens stattfad und der erste Akt die Exposition enthält. Die weiteren zwei Akte haben eine ganz andere Handlung zum Mittelpunkte, wenn sie auch in einer gewissen indirecte« Verbindung mit der früheren steht, nämlich der Kampf der Slovenen mit den Deutschen; dadurch geht aber die Einheit der Handlung, die in einem Drama gefordert л vint, verloren. Jurčič scheint auf die eigentliche Handlung kein Gewicht gelegt zu haben, ihm war die Handlung nur mehr dazu da, um die verschiedenen Personen um dieselbe zu gruppiren; die Tendenz die Slovenen zu schildern, den Patriotismus zu wecken, leuchtet überall hervor, dabei vernachläßigt er aber die Grundbedingung des Dramas, nämlich einheitliche, prägnante, deutlich gegliederte, logisch sich entwicklende Handlung, die mit der Katastrophe ihren richtigen Abschluß findet und zwar in einer Tragödie in der Regel mit dem Tode des Helden. Von den andern Personen, die in diesem Drama vorkommen, ist Zovolj eine Copie des Kapuziners aus Wallensteins Lager, Spitignev eine Art homerischen Tersites aus der Dias. Gripo, der Erzbösewicht und Verräther wäre dramatisch wiirksainmer, vom ästhetischen Standpunkte aus gerechtfertigter und dessen Handlung auch psychologisch richtiger motivirt, wenn er nur wegen verschmähter Liebe von Seite Grozdanens, zum Vorräther geworden wäre. Bojan ist Freund des Tugomer und in dieser Eigenschaft in manchen Szenen zu sehr in den Vordergrund geschoben, wodurch der Tittelheld aus den Augen verschwindet, welcher Fehiler auch in Don Carlos bezüglich des Marquis Posa gerügt wurde. Mest isla v ist in seinem Charakter nicht gut gezeichnet, da er dem Tugomer dessen verliänglißvolle Kurzsichtigkeit schon deshalb verzeiht, weil er später tapfer kämpft, was aber nur seine einfache Pflicht war, sollte er auch nicht seinen Ruf als tapferer Krieger noch einbüßen. Hildebert ist ein zu rauher Zelot; als Abgesandtor des Königs, dessen Beräther er ist, mußte er mehr diplomatischen Schliff haben und als ein gewad-terer Höfling sich zeigen. Vrza, die Mutter der Heldensöhne wird im vierten und fünften Akte zu einer Hexe und muß durch das tolle Zeug, das sie spricht, den Zuschauer gruseln machen. Daß die hehre, greise Fürstenmutter, wie sie sich selbst nennt, später nichts als eine abergläubische, tolle Alte wird, ist widernatürlich. Grozdana ist auf Kosten der rechten Weiblichkeit etwas zu patriotisch. Daß uns ihr Liebesverhältnis zu Bojan erst im vierten Akte'bekannt wird, ist ein Fehler, dasselbe hätte in der Exposition angedeutet werden solllen. Die ganze Liebesgeschichite scheint nur deshalb hineingezwängt worden zu sein, um auch die Liebe in das Drama zu bringen, wiewohl dieselbe nur episodisch behandelt wird. Die sympatetischeste Person ist noch Geron, der einen biedern, edlen, ehrlichen Charakter besitzt, um seine Krieger besorgt ist und sich nur erst dann herbeiläßt, die slovenischen Abgesandten zu vernichten, als ihm Ililldebcrt feierlich bürgt, (laß dies auch der König befehlen würde. — Die übrigen Personen sind mehr oder minder Nebenpersonen. Der ganze Stoff, den Jurčič im vorligendcn Werke dramatisch behandelte, eignet sich mehr für die epische Bearbeitung, da der Inhalt faßt ausschließlich aus patriotischen Reden, Fehden und Kämpfen besteht und Befreiungskriege der Völker sich besser episch schildern (lassen. Dem Jurčič dürfte auch diese Art der Behandlung seines Stoffes zuerst vorgeschwebt haben, da sich darin noch jetzt sehr viele Anklänge an die Volksberathungen in der Iliade vorfinden und an sich auch mit Vorliebe epischer Epiteta bedient, wie gromonosna beseda, strahonosni boj, bojnokopljanik. Vielleicht hätte Jurčič aus dem vorliegenden Stoffe ein besseres Epos geschaffen, ails es seine Original Tragödie ist. — J. Gornik. Vprašanje o nastanku in avtorstvu tragedije je danes kolikor toliko pojasnjeno, zato je tem zanimivejša ostrina, s katero nastopa Gornik proti Jurčiču kot pisatelju, oziroma pesniku tragedije. Dve osnovni misli neprenehoma udarjata na dan: očitek, da bi se bil Jurčič moral učiti estetike, preden je začel pisati tragedijo in da je ta tragedija nastala bolj iz domoljubnih kakor iz čistih umetnostnih nagibov. Oboje ne drži, oziroma kaže, da Gornik ni bil in ni mogel biti poučen o slovenskih razmerah. Kakor vemo, se je Jurčič že v gimnazijskih letih temeljito ukvarjal s slovet veno-est etsk i m i vprašanji, prav tako, zlasti pozneje, z dramsko teorijo.18 Kaj bi šele rekli, ko bi Gormikovo trditev postavili proti Levstiku kot odločilnemu oblikovalcu Tugomera? Toda Gornik, ki je postavil zakone klasične estetske teorije in dramaturgije ob to sodobno občuteno dramo, tudi ni mogel doumeti bistva Tugomera kot tragične upodobitve slovenske sedanjosti, to se pravi izrazito tendenone narodne tragedije. Danes, ko poznamo razlike med prvim, čisto Jurčičevim Tugo-merom, in poznejšo, v bistvu Levstikovo pesniško obliko, bi rekli, da je Gornik pri označbi junaka imel nekaj prav. Tragična krivda tega junaka ne izvira iz človeškega hotenja, vzvišenega ali temnega, marveč iz volje drugih oseb ter junakovih zmotnih računov. Glede tega je bil prvotni shaikespearsko zasnovani Tugomer čisto drugačen10 in Jurčič je sam neprijetno čutil, kako zelo mu je Levstik junaka spremenil; zato je celo potožil, da mu je dramo pokvaril. Junak mu je bil preveč pasiven. V svojem idealističnem humanizmu, zlasti zaradi pre rahle zveze s slovenskim narodnim življenjem, Gornik tudi ni mogel doumeti in pravično soditi idejnih ostrin, ki so v delu, zlasti mu ni mogla biti pri srcu očitna Obsodba nemštva, kaj še, da bi bil doumel tragične podobe slovenske razdvojenosti v sedemdesetih letih, čeprav je njihovo razporeditev okoli glavnega junaka dobro opazil. V tem se njegova kritika bistveno loči od druge, doslej še neocenjene in neupoštevane Levčeve, ki hvali Tugomera kot izredno umetnino bodisi glede vsebine, bodisi glede notranje podobe, pa tudi glede jezika in zlasti poudarja njeno časovno 18 Prim.: O Jurčičevih dramatskih načrtih, SR 1951, 197—202. 19 Starejša slovenska drama, str. 175. pomembnost, kolikor prikazuje nevarnost tujcev med Slovenci in namene nemške politike.20 Gornikova klasična estetika ni mogla obseči svojstvene notranje ureditve Tugomera, še manj je mogla odobriti tako ostre narodmopoli-tične nagibe, ki se kažejo v drami. Zato je s primero o Lessingovem Modrem Natanu očital delu umetniško škodo na račun preočitne tendence. Kar so SI >venci v tej drami najbolj živo občutili, tega Gornik ni kaj visoko cenil; zato Stritar njegove kritike ni mogel objaviti. Bila bi udarec zoper svarilni zgled slovenske mehkobe, še več, bila bi zavrnitev narodnopolitičnih in narodnovzgojnih misli v nji, bila bi zalaja Tugo-merovega testamenta. 5 Kljub temu, da se je po Stritarjevem prelomu s Cimpermanom podrla tudi posredna zveza med Stritarjem in Gornikom, je ta še nadalje marljivo spremljal slovensko slovstvo, toda, kakor smo videli, rasel je v njem tudi odpor zoper Jurčiča in je že mislil, kako bi svoje kritike o njem objavil v drugih listih, celo na Hrvaškem. Najprej obširno ocenjuje brošuro Ivana Vrhovca Germanstvo in njega vpliv na slovanstvo (30. pismo, 28. decembra 1879), nato podobno kakor Tugomera presaja njegovo tragedijo Zoran ali kmečka vojSka na Slovenskem, ki mu jo je Cimperman v rokopisu poslal na ogled21 (31. pismo, 5. februarja 1880), govori o Haderlapovih pesmih (32. in 33. pismo, 10. aprila in 7. junija 1880), obširno piše o Kod rovi Marjetici in vaški povesti, ker hoče, da se poleg Stritarjeve kritike sliši tudi njegova sodba (34. pismo, 11. julija 1880), nato ostro zavrača Jurčičevo Telečjo pečenko kot zmes satire, smešenja in pamflota, vendar pristavlja, da si v kritiki 20 O Gripu n. pr. pravi Leveč, ko se obenem zavaruje s težavami avstrijske politike: »Te bere ljudje niso posamezni človeki, to je posebno pleme nemškega naroda. Nahajaš jih po vsem svetu, kder se Nemec naseljuje; a nikjer jih nij več nego pri nas v Avstriji, samo da imajo pri nas drugo ime: pravimo jim ,pruski agenti'.« Ko poudarja zvezo cerkve in nemške države in njih zgodovinski cilj, se vprašuje, ali je dovoljeno dajati take očitke v sodobno dramo. Na to odgovarja: »Našega pesnika oprošča jeden prvih sedanjih nemških pesnikov in leposlovccv, oprošča ga slavni Rudolf Gottschall, ki v svoji gl asovi t i poetiki pravi: ,Der Stoff ist der dankbarste, der vom historischen Pathos der Gegenwart durchdrungen ist' — in na drugem mestu: ,Die historische Tragödie muss politisch sein!' In bogme, naš pesnik nam je pokazal, da nij zastonj pri Nemcih hodil v šolo. Hvaležni mu bodimo na tem!« (Soča 1876, 30. junija, št. 26.) 21 Prim. Starejša slovenska drama, Klasje št. 25, str. 174. ne prisvaja neomajne veljave, je nikomur ne vsiljuje, saj bi kdo drug utegnil drugače soditi, pač pa bi rad le to, da bi si dva prijatelja v kritiki izmenjavala svoje misli (35. pismo, 10. avgusta 1880). Nekako ob istem času obširno ocenjuje Tavčarjeve Zimske večere, ki so izšli kot VIII. zvezek Jurčičeve Slovenske knjižnice. Važno je, kar govori o- črtici kot leposlovni zvrsti in kar ugotavlja o dvojnem Tavčarjevem značaju, romantičnem in realističnem. Obrača se zoper skrajni realizem in odklanja spise, kakor so Tat, Miha Kovarjev, Moj sin, češ da ni mogoče vsakega dogodka iz vsakdanjega življenja prikazati v fotografsko zvesti podobi, nasprotno pa so Tavčarjevi romantični motivi skoraj neverjetni. Pri tem hvali novelo Gospod Ciril, ker v kratkih obrisih prikazuje pretresljivo družins/ko tragedijo. Obžaluje tudi, da lx> prenehal Stritarjev Zvon; ker se pripravljata dva nova lista, podvomni, da bi Slovenci zmogli oba, morda bi bilo bolj prav, ko bi se Jurčič, Leveč, Kersnik in Tavčar pridružili Kresu ter kljub »klerikalnim tendencam«, ki jih ima Mohorjeva družba kot izdajateljica Kresa, poskusili list prepojiti z naprednim in razsvetljenskim duhom. Toda če bosta vzdržala oba lista, tem boljše (36. pismo, 8. novembra 1880). O Ljubljanskem Zvonu dolgo ne pove svojega mnenja. Čudno se zdi, da se prav nič ne spomni Jurčičeve smrti. Ljubljanskega Zvona do 1883 niti ne omenja. Tedaj se hudo razburi zaradi Trdinovih Bajk in povesti o Gorjancih in se pridružuje ogorčenju, ki je nastalo v nemških domačih in dunajskih časopisih. Trdina je v bajki Kresna noč poslal dolenjske graščake in veljake mod eopmike im coprnice na Klek in tu se izpovedujejo satanu, kako stiskajo in odirajo kmete. Med njimi je tudi Leskovški Tone, grof Auersperg." Ko Gornik pošilja Cimpermanu izrezek iz Deutsche Zeitung, pristavlja: »Moram Ti odkrito priznati, da se mi resnično studi, ko vidim, da je nekdo te vrste bajke tako popačil, pravzaprav na ceilem skoval. Ali smo res že tako daleč, da vzvišeno umetnost vlačimo v blato in oblagodarjenega pevca svobode Anastazija Grüna zmerjamo zato, ker je svoje pesmi odeval v nemško besedo? Ali umetnost in znanost nista mednarodni? Če kdo s tako divjo strastjo napade enega najplemenitejših sinov Kranjske dežele, na katerega je upravičeno lahko ponosna, in ga tako pokaži, mora vsakega Slovenca, čigar duh še ni čisto ponorel, napolniti z ogorčenjem in ga pahniti v narodno brezbrižnost. Ko je prof. Trdina tako satansko upodobil Anastazija Grüna, ali ni imel pred očmi 22 LZ 1883, 163. Primerjaj tudi J. Logar, Trdinovo Zbrano delo, VI. knjiga, str. 389—393. in ali ni posredno priznal, da tudi njegovi prijatelji: Prešeren, Vraz, Korytko, Toman niso bili boljši, zakaj prave prijatelje navdihujejo tudi iste ideje. Ali ne bo vsakdo verjel, da ga je Prešeren, ki je bili njegov učitelj, vzgojil v tako grdolx>, kakršnega prikazuje Trdina? Plemenitemu profesorju ni bilo dovolj, da je onečedil osebo Anastazija Grüna, s posmehljivo naslado je onečedil najdražji zaklad človeštva in njegove najvišje vzore, saj govori o svobodi, človečanski ljubezni, napredku in resnici tako, da izpričuje svojo najvišjo srčno surovost, še več! Kar je vsem ljudstvom, celo barbarom sveto: kraj mrtvih — v tem Trdina ne pozna meje; o nagrobniku in o spomeniku velikega rajnika govori tako frivolno, da bi celo barbaru morala vzkipeti jeza.« Vprašuje se celo, ali se Trdina ni pregrešil zoper vse slovensko ljudstvo, njegove pravljice in pripovedke? Kako je mogel Ljubljanski Zvon kot leposloven list objaviti kaj takega? Ali Zvonovi izdajatelji to odobravajo? Saj so potvare očitne in Trdina se bo osramotil pred vsemi slovanskimi narodi! Nato zaključuje: Resnično, ne bomo si pridobili spoštovanja, dokler sami ne bomo izkazovali spoštovanja; nikoli ne bomo prišli do pomembnega slovstva, če ne borno visoko cenili umetnosti in znanosti, pa naj jo srečamo kjerkoli in v kateremkoli jeziku (39. pismo, z dne 30. maja 1883). Isto leto presoja Celestinovo razpravo Naše obzorje; pohvalno omenja pisateljevo prostodušnost, ko ne taji tudi naših napak in daje nasvete, kako bi se naše slovstvo dvignilo. Toda vprašanje je zajel preozko, storiti bi bil moral podobno, kakor je storil Buckle v svoji Zgodovini angleške civilizacije, 1er upoštevati vse veje znanosti in slovstva. Cele-stin je vzel samo štiri leposlovce, toda leposlovno delo- ne zajema n. pr. celotnega Levstikovega ali Stritarjevega znanja — treba bi bilo obseči duševni zaklad vsega slovenskega ljudstva. Ponovno ugotavlja, da slovensko slovstvo še nima pravega romana iti tragedije, zelo pa ga je navdušila Mencingerjeva satira Cmokavzar in Ušperna (40. pismo, 28. septembra 1883). Zanimanje za slovstvo mu polagoma vendarle usahne. Bolj in bolj toži, da ne zmaguje svojega uradniškega dela. » Ječi m v verigah naj trše rabote in ne morem iz pisarne, kakor da sem prikovan na galejo.« Naročil si je 2. izdajo Gregorčičevih Poezij, pa ne dobi toliko duška, da bi jih mogel uživati (45. pismo, 18. marca 1885). Razveselili so ga Cimperma-novi Kristali 1886 v Ljubljanskem Zvonu z njegovim akrostihom in 1888 Cimpermanove Pesmi, toda nted vsemi temi dogodki je odmevala njegova osebna bolečina, ki se je sproščala v edini klic: Svoboden, svoboden! k- 6 Tu ko se je končala Gorni'kova zveza s slovenskim slovstvom brez vidnega uspeha. Samo malo je prodrl v javnost, zlasti se mu ni posrečilo, da bi bilo njegovo delo dobilo kak odmev. Iskal je zveze tudi z Levcem, a na pismo ni dobil odgovora (21. pismo, 7. oktobra 1878). To je tembolj čudno, ker pisma ni v Levčevi zapuščini, d asi je znano, kako skrbno- je Leveč hranil korespondenco. Vprašajmo se nazadnje, kakšen je bil njegov namen, ko je pošiljal obširne, skrbno prepisane kritiko Cimpermanu. Ali je bilo res samo izmenjavanje misli med dvema prijateljema? Ne. Gornik je čutil, da s svojo estetsko izobrazbo in svojim obzorjem stoji nad tedanjo splošno oceno slovenskega slovstva, zato ni podajal samo pripomb in sodb, marveč tudi načelne estetske ugotovitve. Pri tem je imel neki cilj. To je povedal Cimpermanu v spremnem pismu k trdi sodbi o Vrhovčevem Zoranu, češ da mu bo Vrhovec za oceno lahko hvaležen, saj se iz kritično estetskih pripomb in pojasnil ob nekem določenem primeru laže učimo kakor iz sistematične teoretične estetike. »In ta misel bi me utegnila privesti do tega, da bi nekoč vse te različne kritične zapiske in očrte objavil« (31. pismo, 5. februarja 1880). Ali ni imel namena, da v malem stori nekaj takega, kar je storil n. pr. Lessing v velikem, ali kar je videl v Stritarjevih Pogovorih? Oporo za to domnevo nam daje tale značilni primer. Ko je ocenjeval Cimpermanovo pesem Moška čast,23 se je ob verzih: Prost je geslo njemu [orlu] ali smrt (6/4) in Prost ali suženj moško rešim čast (11/4) razpisal v hudi dialektiki o pojmu svobode in hlapčevstva, o duševni in telesni svobodi, ter trdil, da je med tema dvema stihoma očitno notranje nasprotje. Cimperman mu je nato pesem razložil, najbrž tako, da je orel prost, on pa je priklenjen na svojo bolezen in siromaštvo; Gornik mu je sedaj pritrdil, zraven pa povedal, zakaj mu je napisal tako- filozofsko kritično- pismo: »Veš, da sem v svojih študijskih letih s posebno gorečnostjo bral Lessin-gova dela. Branje tega nemškega klasika, posebno njegovi kritični spisi kakor Antikvarična pisma, Protigöze, Ilamburška dramaturgija, Fragmenti, Laokoon itd., kjer se tako očitno razodeva Lessingovo vesoljno znanje, njegova občudovanja vredna ostroumnost, njegov izredni kritični dar, njegova mojstrska polemika, njegovo neizpodbitno dokazovanje, stroga logika in uničujoča udarnost, so močno vplivali i na mojega duha, njegovo pisanje se je tako prilegalo moji duševni naravi, da mi je postal najbolj priljubljen nemški klasik. In ker je 23 Cimpennanove Pesmi, 1888, str. 162. zdaj ob stoletnici njegove smrti ves nemški svet praznoval Lessingov spomin, sem čutil potrebo, da v Lessmgovem načinu poizkusim kritično obdelati na videz nepomemben predmet, in ker sem hotel to storiti ob nečem čvrstem, mi je najboljšo priložnost dala tvoja lepa pesem.« (37. in 38. pismo, 23. februarja in 6. marca 1881). Lessingovi nazori o pripovedni poeziji, kakor jih razvija zlasti v Laokoontu, se močno čuti jo v oceni Kod rove Marjetice (34. pismo), posebno ko govori o- bistvu epskega pripovedovanja, kako ta poezija ni razmišljajoča, marveč delujoča, kako se vse giblje, premika, dela, ravna, kako so tudi misli ljudi povezane z vsem dejanjem in nehanjem. Gornik je hotel biti kritik. Iz njegovega dopisovanja Cimpermanu spoznamo, da ni poznal samo vzornih klasičnih del in njihove teorije, marveč tudi novejša estetska dela in razprave. Omenja Carla Du Prella Psychologie der Lyrik, posamezne značilne sodbe o realizmu (Mamuoth, Anzengru-ber); taka mesta si je izpisoval, ker jih navaja dobesedno. Posebno so mu bili pri srcu nemški domačijski pripovedniki, prikazovalci vaškega življenja in po njih bi bil rad usmeril tudi slovensko pripovedno prozo. Ob Celestinovem Našem obzorju priznava, da se slovensko slovstvo mora iz abstraktnega in idealističnega sveta premakniti v realno življenje, v to, kar je sodobno, bližnje in stvarno, toda šli bi predaleč, ko bi si jemali za zgled E.Zolaja in bi njegov surovi materializem, kakor ga kaže n.pr. v Nani, že zdaj uvajali (40. pismo, 28. septembra 1883). Tako si je najbrž pod vplivom tedanje nemške kritike napravil isto sodbo o Zolaju, kakor si jo je prejšnje leto napravil Stritar in hotel o tem pisati v Ljubljanskem Zvonu (gl. Zbrano delo, Vil. knjiga, str. 425), pa je šele leta 1885 mogel »polniti svoj namen. Predvsem je bil uživalec velikih leposlovnih del. Ob slovenskem Župniku Wakefieldekem se spomni svoje mladosti in povzame Goethejevo misel, da človek bere v knjigi samega selbe. Tako se mladenič bere, kakršen je, mož kot mož in starec kot starec. Ni prav, če zopet in zopet ne beremo tega, kar smo že brali, posebno v mladih letih. Knjiga, ki smo jo že brali, pripravlja isti užitek, če ne večjega kot prej, ker jo bere zrel mož in vse drugače razume. N. pr. knjiga knjig, Goethejev Faust, ali ni večno nov, večni vir najglobljih resnic, knjiga spoznanj človeških? (28. pismo.) Tako sta se njegova lepočutna nadarjenost in uživanje lepega slovstva ob branju in študiju vzajemno dopolnjevala v izobražen okus in utemeljeno estetsko sodbo. Toda za presojo slovenskega slovstva mu je manjkalo nečesa bistvenega: naslonitve na preteklost in žive zveze s sodobnostjo. Vse kaže, da razvoja našega slovstva ni kaj poznal in upošteval, čeprav mu je bil učitelj slovenščine Josip Mam. Morda je bil celo med tistimi, ki so odklanjali Marnov slovenski pouk, kakor ga omenja Stritar v Kritičnih pismih.24 Prešerna omenja samo enkrat, in sicer potem, ko je spoznal Ernestino Jelovškovo. Kratek pogovor z njo, pravi, ga je potrdil v prepričanju, da slovenski narod nima vzroka godrnjati nad enim svojih največjih sinov. Tako velikih, plemenitih sinov nima mnogo. »Preširnih je več, a Preširen edin«, pristavlja po slovensko- (52. pismo, 29. februarja 1888). Ne pozna prvih Jurčičevih del in čeprav ob Celestinovem Našem obzorju pripominja, da Levstik in Stritar nista samo pesnika, ne pozna osnov njunega dela, zlasti ne Levstikovega programa, ali ga ne upošteva. Ni doumel bistva tedanjega slovstva, ki je hotelo biti narodno umetno in neposredno služiti tudi narodni vzgoji. Kot nekak svetovljan je odklanjal domovinsko politične ozire in tako slovstvo, ki stoji na »vogelnem kamnu narodnega življenja«. Pri tem je dobro ločil človeka in umetnika. Ko zagovarja Stritarja, o katerem je pisal razžaljeni Cimperman, češ da je na eni strani sentimentalen;, na drugi pa kaj praktičen človek, Gornik ne priznava, da bi se Stritar bolj in bolj pogrezal v svetobolje; človeka ne moremo soditi po nekaterih pesmih in take pesmi so morda zgolj priložnostne. »Blagor tistemu, ki mu je dano, da v blagoslovljenih urah ubere otožne glasove o človeški bedi, bridki odpovedi, o nikoli pomirjenem hrepenenju, o mejah človeškega duha — pri tem pa ima prav praktične življenjske nazore in ne mara veljati za apostola svetobolja, za sentimentalnega otožnika ali celo da bi bilo svetobolje njegova življenjska filozofija.« Ker so se mnogi začeli odvračati od Stritarja, so jim njegove pesmi samo povod, pravi vzrok je čisto drugod. »Ljudje kaj radi mešajo poezijo, vero, narodnost in politiko, in ne zdi se mi nič čudno, če sodbe postajajo enostranske in se prijateljstva razbijejo ob pečinah obojestranske časti-hlepnosti. Ali mora biti kdo, ki se v poeziji uklanja idealizmu, tudi rdeč republikanec, strasten viharnik? Ali mora kdo, ki ima voltairsko pero, to pero zamenjati z debelini črtalom kakega Abrahama a santa Clara? Ali mora nekdo, ki se navdušuje za grški lepotni ideal, postati čemeren spokomiik in do skrajnosti uganjati sramežljivost?« (23. pismo, 25. novembra 1878.) Zelo verjetno je: ko bi bil Gornik ostal doma, bi bil mlačen Slovenec ali zaradi liberalnosti celo liberalen nemškutar, prav tako, kakor se je 24 Stritar, Zbrano delo, VI. knjiga, str. 71—74. zunaj doma v njem začel prebujati Slovenec. Ali je bilo to prebujanje iz d omot ožja ali iz želje, da bi ее približal slovenskemu slovstvu in ga kritično presojal? Vedno pogosteje govori o našem slovstvu, o našem jeziku, a ne čutimo ob tem čustva, pač pa razum — čeprav je bil nenavadno čustven človek. Neposreden povod za to skoraj tragično razmerje do domovine in slovenskega slovstva je bil Cimperman, sam odtrgan od pravega življenja, zapleten v različne nasprotujoče si zveze, ves nesvoboden, v trpke misli in trde oblike ujeti pesnik. Nekaj podobnega je bilo pri Gorniku. V mladosti ni svojega razmerja do slovenstva pravilno dognal, prišel je v odvisnost v tujih službah, s pomočjo Lessingovega racionalizma in humanizma si je ustvaril neki normativen duhovni svet, ki je pozneje prav talko trdo udarjal ob vsakdanje življenje in vzbujal socialni odpor, kakor se ni mogel s svojo estetiko uživeti v počasno, a organsko rast slovenske omike. V času, ko je v naši javnosti dobilo prostora nekaj dvojezičnih pisateljev-domačinov, kakor so bili Pesjakova, Radies, tudi Cimperman, in je celo Stritar uhajal v nemško pesnjenje, je Gornika začelo zanimati .slovensko slovstvo. Toda ob istem času se je v boju in podrobnem delu uveljavljala tudi slovenska politična volja. Kar je Stritar težko prenesel brez neposredne zveze z domovino, tega ni mogel Gornik, ki ni čutil srčnih utripov slovenskega življenja. Do njega so prihajala samo posamezna slovstvena dela, in še ta ne v pravem zaporedju, včasih zelo pozno. Po letu 1869, po tistem prvem ostrem kulturnobojnem pismu se slovenskih razmer skoraj ne dotika, zanimajo ga samo kulturni pojavi. Ko po dvajsetih letih 1889 spet vidi Ljubljano, ga prevzame njena zunanja rast, omenja nekatera osebna srečanja, občuduje tudi freske Jurija Sobica v šentjakobski cerkvi, a prišel je kot domačin s tujega, brez stika z življenjem. Njegova normativna estetska sodba bi bila mogla koristiti samo v tesnejši zvezi z domovino, potem bi ne bila samo merilo, ki se ne prilega stvarem, marveč spodbuda za večja in boljša dela. Kolikor lahko razberemo iz nekaterih njegovih citatov, je imel dovolj čuta za slovstveno dogajanje v svetu, toda socioloških in duhovnih osnov slovenskega slovstva ni doumel. Po eni strani mu je bila pri srcu domačijska ti pika in je zaradi nje hvalil celo Kodra, po drugi je odklanjal domoljubne težnje v slovstvu. Kakor je sicer imel prav, da domoljubje še ni mera za umetniško ceno, tako ni mogoče pritrditi nekaterim sodbam o Jurčiču, čeprav čutimo, da bi rad imel večji in čistejši roman in novelo. Pravilno* sodbo pove o Tavčarjevih Zimskih večerih, češ da bi bilo slovenskemu ljudstvu 10 Slavistična revija J 45 za njegove prisrčne večere bolje ustreženo s povestmi, ki pozive duha in srce in za katere imamo tako lepe zglede, bolje kakor z modernimi drob-njarijami, ki niso niti kaj lino izdelane (57. pismo). Gradivo, ki ga nam je zapustil ta absolutni estet, nakazuje zanimiv primer ob tedanji izrazito filološki kritiki. Edini Stritar je znal eetetske kategorije sproti preliti v domače prispodobe in je s svojo, poučnostjo lahko Vzgojno vplival. Gornikova normativna poetika bi bila v tej obliki, kakor je 11. pr. pisana kritika o Tugomeru, imela podoben nezadovoljiv učinek, kakor ga je imela poznejša Mahničeva ideološka kritika, ki je bila gluha za vso lepoto in zakonitosti umetnine. Gornik najbrž ni želel biti slovenski pisatelj, tudi ko bi bil lahko. Ne moremo razumeti, kako sodobnik rodu, ki se je tako vidno uveljavil v našem narodnem življenju, kako mlad človek, ki je imel iste pogoje za svojo- narodno ' izobrazbo, piše samo nemško, kako, hoče kot kritik vplivati na razvoj slovenskega slovstva ter iz samih estetskih kategorij ustvarjati sodbe. Pojav je sam zase in za tisti čas izjemen, vendar ni brez posebnih spremnih okoliščin. Čas sam, ki o njem pišemo, ni bil tako preprost, kakor je bridek. Ni zastonj mladi Leveč podvomil v slovensko prihodnost, rekoč: Ali bomo Rusi ali Prosi. Niso kranjski nemški svobodnjaki brez uspeha vzbujali skušnjav mladim slovenskim kulturnobojnikom. To skušnjavo je bilo treba premagati. Gornik se je odtrgal od doma, se zaprl v svoj filozofski in estetski idealizem in svoj liberalizem, a nazaj domov, tudi v duhu, ni mogel več. Zato se je hotel nasloniti na svetovljanskega Stritarja, zato so, mu bile všeč popotne pesmi Luize Pesjakove, zato je odklanjal kidturno orientacijo Frana Podgornika, ki se je usmeril v slovanstvo — sam je ostal bridek zgled mladostne odtujenosti, ki se ni dala popraviti. Iz lx>rbe za kruh in iz zaverovanosti v absolutno kulturo je izgubil pravo narodno prepričanje. V času, ko so nekateri odhajali na Rusko in se večinoma utopili v brezmejnosti carSke uradniške države, je Gornik onemogel na meji našega narodnega ozemlja, izhiral je v tovarniških pisarnah avstrijske industrije. Résumé Aux côtés de Josip Stritar (1836—1923), un des fondateurs de la critique littéraire slovène, apparut un critique intéressant et doué qui ne se présenta au public slovène que par quelques essais publiés dans le «Zvon» en 1877 et 1878, bien qu'il accompagnât de 1872 à 1886 fidèlement tous les événements importants de la vie littéraire slovène. Ce critique fut Ivan Gornik (1845—?), employé d'une société des mines, qui vivait isolé à Prevalje en Carinthie et à Celovec d'où il entretenait une correspondance suivie avec son ami de jeunesse, le poète paralysé Josip Cimperman à Ljubljana. Cette correspondance abondante nous renseigne sur les opinions de Gornik en matière de politique, de vie culturelle et notamment de littérature slovène. Le jeune homme qui possédait une vaste culture philosophique et critique ajoutait à ses lettres des études critiques assez dévelloppées sur certains écrivains slovènes, notamment sur Jurčič, Kersnik et Tavčar; il jugeait leurs œuvres en leur appliquant les principes des lois esthétiques généralement admises. Ses modèles furent surtout les œuvres de Lessing — Laokoon, Hamburgische Dramaturgie, Antiquarische Briefe, Anti-Goeze, Fragmente eines Unbekannten — mais il connaissait aussi des ouvrages critiques plus récents, surtout ceux des auteurs allemands. Sa correspondance est parsemée de remarques judicieuses sur les grandes œuvres de la littérature mondiale, surtout sur le «Faust» de Goethe que Cimperman essayait de traduire à cette époque-là, mais aussi sur le roman, la nouvelle, la tragédie en général. Cimperman devait transmettre ses critiques à Stritar, rédacteur du «Zvon», ainsi qu'aux autres revues contemporaines. Gornik avait même l'intention de publier un recueil de ses critiques, car il croyait que les écrivains pouvaient tirer plus de profit des critiques de leurs œuvres que de létude dés théories esthétiques. Gornik ne réussit pas avec ses critiques, écrites en allemand et sans une eonnaisance suffisante du milieu slovène. Etranger à la vie nationale slovène, il considérait les phénomènes littéraires purement en théoricien, tandis que les éléments essentiels du réalisme romantique slovène lui échappaient. C'est pourquoi il fut injuste surtout pour Jurčič, notamment dans sa critique du «Tugomer» que Fran Levstik avait transformé en tragédie nationale et politique, bien qu'elle fût attribuée enoore récemment entièrement à Jurčič. Stritar déclina de publier cette critique, bien qu'il reconnût que son auteur possédait une grande culture esthétique. Gornik fit beaucoup d'efforts pour pénétrer plus profondément dans l'esprit de la littérature slovène, mais finalement il dut avouer que sa tâche d'éducateur littéraire était incompatible avec son éloignement de la vie nationale. Etant essentiellement cosmopolite et grand admirateur du poète carniolais de langue allemande Anastasius Grün, son esprit restait fermé aux problèmes slovènes. Son fils Friedrich Gornik devint un sculpteur et céramiste très renommé en Autriche. L'auteur décrit la jeunesse et la vie ultérieure de Gornik, et analyse sa personnalité parallèlement aux tendances de la vie slovène politique et culturelle de l'époque. En conclusion il constate les raisons qui ont fait avorter ses efforts et dispersé même leurs échos. 10* 147 Mirko Rupel PRISPEVKI K PR O T 1 R E F O R M A C I J S K I DOBI1 9. IDRIJSKA PRISEGA 1624 V arhivu dvorne komore na Dunaju2 je spravljen alkt s slovensko prisego, ki se tiče idrijskega rudnika. Dne 12. marca 1624 je namreč rudniška uprava poklicala pred cesarske komisarje idrijske podložndke in xovtarjo ter jih pod prisego zaslišala, da bi dobila pregled, kako je z rovii in gozdovi. Upravi rudnika je pač bilo do tega, da bi bilo čim manj rovtov in čim več go-zda, saj je rudnik potreboval veliko lesa. Omenjeni akt obsega pet popisanih strani. Tu naj natanko po izvirniku objavim nemški začetek in slovensko prisego: Den 12: Märti A0 etc. 1624: Haben wier die Ydrianischen vndterthanen, vnnd Gereüthler, souil dern in der Nachent gewest, fürgefordert Jnnen vol-gunden Aidt auf windisch fürlesen: vnnd weegen der Gereuth, wo selbige gelegen, vnd wie sy haissen, fragen laßen. Aydt Schwur •/• Jeît N: Jnu N: ablubim, ienu perîesem, îatu par moiem Scheuotnem per-îestui, de ieît vse, la kei iest îode'i na imeni Rimskiga Ceîaria ad tech îem poîlanih gospodau Commeîsariau pa prashan inu meni dergazi uodez bode, îesgruntam te prouize uon îrezi inu urnes obeniinu niz, klubo alli lalaîti, ab-densat nezem, koker resnizno men'i hoch pamagei inu vie Suetniki. Po îterienim Von Srezeini. Kar Jest îodei îom îpoînau inui uon îrekou tozem iest noter umoia Jama «a mou za t, inu abdersat inu toiîto abenimo delle uonkei datti, koker refnizno meni boch pamagei inu negoui Iubi fuetniki. Nun volgt die Aussag •/. Za tem je zapisanih osemnajst izjav, ki so vse v nemščini. Zadnja se glasi: 1 Gl. tudi SR IV (1951), 238 in V—VII (1954), 178. 2 Hofkammerarchiv, Inneröst. Miscellen Nr. 187—18323; fotografski posnetek je na voljo v Narodni in univerzitetni knjižnici. Georg Georgetechitsch Walthueter, ist den 12: Martij beaidigt, vnd weegen der Gereuth examiniert worden, saget auß, verweeser habe vil gereüth, allein 4: ganze in dem schwarzwalt verliehen, veiln solche aber noch nit vellig außgeraimbt sein, wäre Rathsamb dz mans wkler einstüln soll. Slovensko besedilo je samo po sebi pomembno, ker je iz časa, v katerem ne poznamo- veliko slovenskih zapisov. Vsebinsko, kot prisega, pa ni novost, ker je ravno priseg iz tega časa razmeroma dosti ohranjenih. Kakor vsak zapis iz tako zgodnje dobe utegne seveda zanimati jezikoslovca. Ta bo moral ugotoviti, da je črkopis v naši prisegi precej daleč od rabe, kakor se je uveljavila v knjigi 16. stoletja ali v Hrenovem lelkcio-narju. Tudi jezik kaže, »niažem« idr., pa tudi pri Slovanih itd.; pravice do sufiksalnega značaja mu ne smemo odrekati. Za nas je to še toliko bolj važno-, ker bomo- takoj tu spodaj srečali še dva primerka našega korena opremljena s tem sufiksom. Preostane pomen. O tem bom jasneje govoril na koncu te točke. c) Mlihlenbach-Endzelin, Lett. Wh. II 454 prinašata let. besedo lesmins »die Schneide« (cimja, nazaj in jo popolnoma pravilno stavljata k rus. skupini; Yasiner je to izpregledal. Let. beseda je tvorjena kot ï as-men-s »rez« in kaže isti nezveneči -k'- kot zgoraj arm. beseda lesum. -k'- je, kot je znano, na konica korenov pogosto dubleta -g-ja. in njegova prvotna oblika brez dvoma v večini primerov; prim. lat. pa-n-gö : pac-Iscor itd. betonski pomen je jasen. Dovoljujem si pristaviti še eno letonsko besedo: lesmenis »ein Loch im Eise« in »eine Tiefe im Flusse« pri Mühl.-End z., l.cit. Pomen je precej težaven in druga komponenta brez dvoma pod vplivom besed liemenis itd., ki gredo na prv. pomen »mesto, kjer se vdira«. Prvi pomenski komponenti pa moremo priti do živega, če izhajamo itz pomenske osnove »udarjati z ostrim predmetom« ali »razbijati«; nadaljnje gl. na koncu te točke. d) Sein štejem tudi oset. digor. lay z »gladek, raven« (o naravi); tag. läyz »gladek; ravno mesto, ravnica«; beseda gre na praoset. lazga-, kot may z »možgani« na praoset.-iran. muz ga-; metateza -zg- je namreč v oset. pravilna. O etimologiji te besede dosedaj niso izrekli zadnje besede, prim. Petersson, Z. Kenntnis d. idg. Iieleroklisie, str. 11, op. 1, kjer je govora o zvezi s sti. šlakšna- »mehek«, kar pa je že pomensko' malo verjetno. Če to besedo kombiniramo z našim korenom, moramo v -z- iskati ali direktni rezultat ievr. -g- ali pa tisto točko, v kateri se je ta -g- izgubil, pa seveda zapustil sedaj nevidne posledice; *leg-go- je spet nesmiselno; pač pa smemo brez težave tvegati *leg-zgo- ali tudi *log-zgo-; -gz- preide v iranskih jezikih najprej v -ž-, zatem pa na osetskih tleli šumnik preide — kot sploh v vseh drugih besedah — v sičnik: prim, naslednje primere: a) ievr. -s- za i, u, r, q = i ran. s = osét. s: sti. došas- »večer« = n. perz. doš »včerajšnji večer« = oset. disson »sinoči«; iran. rauxsna- i. p. »blesteč, svetal« =n. perz. rosen, toda oset. röxs, гпхч; b) ievr. fc's=oset. s nam. iran. š: ievr. *suek's »6« = avest. xšoaš = oset. äxsäz; с) ievr. k't~ irain. št — oset. st: *ok'tö(u) »8«= avest. ašla = oset. ast°; d) ievr. zdh — iran. žd — oset. z d v avest. miždom »mezda« = oset. mizd. Pristne skupine -žg- za prairan. dobo = oset. -zg- nisem sicer našel v kakem drugem primeru, je pa po zgornjih primerih čisto jasno-, da je tudi tu pričakovati sičnik. Prairanski * laž ga- je torej brez težarv prešel v zgoraj omenjeni osetski obliki. Če jo prairan. -a- v prvem zlogu te besede iz -e-, smemo našo osetsko skupino identificirati z arm. adjektivom lešk: ta gre tedaj na ievr. *leg-zgo-. Pomen se kar lepo sklada: iran. »gladek« je brez dvoma iz »ostrgan, z ostrim predmetom zglajen po površini«; prenos na naravo je torej brez težav, gre za prenos iz strokovnega jezika, n. pr. strugarja ali mizarja, na splošni, obči jezik. Če je prairan. а iz ievr. o, je beseda blizu pod e) omenjenim. e) Pri tean mislim na ruis. lozg »zemeljska razpoka; nižina, ki je raz-rita z jarki« in ložžit »izdolbsti«. Vasmer, Russ. EJV II 54 in Scheftelo-wifcz, KZ 54, 243 prinašata nejasne domneve. Če pa gre rus. lozgo- na ievr. log-zgo- (toda tudi * loško- = ievr. lok'-sko- bi prišlo v poštev, ker smemo računati na nihanje v intervokalni skupini sklzg), je zveza z zgoraj omenjenima arm. lešk in oset. layz/läyz na dlani: gre za tri skoraj identične tvorbe. O pomenu spodaj. f) Kot negotovo domnevo omenjani na koncu še možnost sorodstva te-le keltske skupine: ir. litige »lopata«, läigen »kopje« in kinir. llain »rezilo«; dosedaj so te besede, stavljal i k gr. ХауаЬш »okopavam«, torej naj bi izhajali iz ievr. *lagh-. Prim. Pokorny, I dg. EJV 652. Toda kelt. g je lahko iz ievr. g, ir. Л iz ievr. ö in kimr. kratki a prav lahko ali iz redu-ciranega vokala -c- ali pa kelt. prehod -e- v -a- pred -g-, kot je domneval Pedersen, Kelt. Gr. I 38 si. Ievr. praoblike *lög-iä, *lôg-înâ, *le/eg-ïnâ so torej prav tako možne. Pomen za keltsko Skupino ne bi delal težav; »lopata« je kot prvotno »orodje, ki z njim razbijamo grude« ali »ki z njim bodenio v zemljo« (cf. slov. bost i : lit. bed'éti »kopati«!) razumljiva brez nadaljnjega razlaganja. Morda bi sedaj smeli pristaviti še lat. ligö, -ônis »motika«, ki je dosedaj bila sorodnica ievr. *sleig~, gl. Waide-Hof-mann, Lat. EJV I 800. Y naši zvezi bi šel na isti pomen kot ir. läige. Lat. -i- ni ovira: v celi vrsti besed rustičnega izvora in pomena nastopa -i-naniesto ievr. -e-, prim, hircus »kozel«, hirüdö »pijavka«, hirsütus »hra,-pav, sršav« itd. in Sommer, Lat. Laut- und Formenlehre3 58. S tem smo prišli na konec naštevanja sorodnikov.2 Ievr. osnova *lek'- :*leg- je potemtakem označevala raznovrstno delo z ostrimi ali ši-lastimi predmeti; pri tem se moramo spomniti na eni strani na dejstvo, da je kulturna stopnja, v kateri so živeli še enotni praj oz ik govoreči Indoevropejci, brez dvoma imela manj raznolikosti v orodju, ki je služilo za talke opravke, kot je imamo danes: zato je razumljivo, da je tudi ustrezno indoevropSko izrazoslovje bilo v tistem času bolj skromno; ko ' K vsem tem sorodnikom bi mogli prišteti še dva iz albanščine: pri Meyerju, Alb.EW str. 238 čitaino t'as, Tazi „aiùqvs, tov venouvAov a i'o v tjiçétpetai d Tço%ôg" in na naslednji strani Гаze »langes Messer« (gr.-alb.). Če tu ne gre za izposojenki iz nepoznanega vira — o zgodovini teh besed mi sicer ni znanega nič, — je prav verjetno treba -z- razlagati iz ievr. g + konsonant, ki je temu preprečil pTehod v d, б: tak je bil ali i ali u: v zadnjem primeru bi mogli izhajati iz *leg-uS ali *log-uS, kar bi dokazovalo izredno sorodnost s slov. lezoo; prva alb. beseda bi šla na *legno- ali *loguo-. pa se je orodje močneje diferenciralo, je nastopila primerna diferenciacija tudi v pomenu ustreznih izrazov. Na drugi strani je precej korenov s tega področja onomatopoetičnega izvora, kar ima za posledico precej splošen pomen. Tako nam izrazi s tega pomenskega področja v starejši dobi razkrivajo silno pestrost v pomenu, n. pr. *seq- pomeni »sekati«, »rezati«, »žagati«, »dreti« (kožo) idr. Y našem primeru gre prav verjetno za prvotno onomatopejo ; njen prvotni pomen je nekako »tolči« z namenom, da nekaj presekamo ali prebijemo; odtod se dado razlagati vsi zgoraj prikazani specifični pomeni: a) »luknja« v let. lesmenis, prim, nemško Loch od debla *lug- »razbijati« v sti. rujdti, lit. làuiyti; b) »kopati« in orodje za to delo, »kopača, motika, lopata« v ir. lâige, lat. ligo; na ta pomen gre tudi ruska skupina lozg, ložžit; c) »z ostrim predmetom obdelovati« = »rezati, biti oster« v ruskem lezoejô itd. in v let. lesmins; enako nem. Lache; d) »brusiti« v ruskem lezovdt; e) »z nožem ali podobnim orodjem obdelovati površino kože, lesa idr.« v ruskem lezovdt in arm.-iran. izrazu za pojem gladek lešk, layz; f) končno gre na pomen »drobiti, treti« aim. lesum. Loewonlhal, Archio 37, 392 je lezvejô postavil k ir. sieg »kopje«, nem. schlagen in njega sorodnikom. S tem se odpre vprašanje, ali ni morda ta skupina, o kateri gl. Walde-P. II 706 si., sorodna naši ali celo identična z njo. Meni se zdi, da tej domnevi lahko pritrdimo, si- nasproti našemu l- je znan ievr. pojav stavčno-fonetičnega izvora. Pomeni se lepo skladajo; k ir. sieg primerjaj zgoraj omenjeni laigen z istim pomenom; še posebno bi billo ugodno, če bi sem smeli postaviti gol. slaihts »gladek«; prim. Feist, Got. vgl. Wb.s, str. 436: tu bi prišla na svoj račun arm. lešk in oset. layz. Y schlagen bi tedaj morali a izvajati iz ievr. o, 1. j. glagol bi šel k tipu m al ari = neun, mahlen, torej k prezentu z o-jevskim vokalom v korenu, kar je ravno tipično za germanske jezike. Irski a v slacc »meč«, slactha »udarjen« pa bi izviral iz ievr. reduciranega vokali a. S tem bi odstranili edino še preostalo težavo-. Da je k oziroma g v teh germanskih in keltskih besedah naslednik ievr. palatala, pa je samo po sebi umi ji vo; sti. srka- »strebca« in njega avest. sorodniki s tem dokončno odpadejo, kar je treba samo pozdraviti. Glede začetne skupine si- je pripomniti, da od naših skupin moreta izvirati iz enako začetih korenov arm. lesum in lešk in oset. layz, läyz. Ostali zahtevajo nujno sam 1-. 2. Lit. žieve »skorja« Pomeni tudi »tenka, drobna luska«. Miihlenbach-Endzelin, Lett. Wb. IV 744 si. s-tavljata sem let. dial, zieois »drevesna skorja« in vse izvajata iz ievr. *éëi- »cepiti, kliti« pri Pokornyju, IJ fi. EJV 355 si.: nem. Keim, Keil, got. keinan »(kliti«, let. ziêt, zèiju »vzcveteti«, lit. zydéti »cveteti«; prv. pomen bi bil »Geborstenes«, cf. zl. ags. cinu »zev, razpoka«. Ta primerjava je brez dvoma pravilna; tu pa naj omenim še dve besedni skupini, ki brez dvoma spadata k istemu korenu, pa sta bili doslej nejasni ali pa prišteti drugam. 1. Arm. civ in običajneje cuën-kh pl. »pezzo di veste, pezzo di paruio stracciaio, pezza; frammento, scli(i)eggia«. Beseda je pomensko brez -dvorna čisto blizu našim'baltskim oblikam; brez dvoma pa tudi formalno: arm. -i- je po Lidénu, Mélanges Pedersen, -str. 88 si., lahko tudi iz ievr. dvoglasnika -ëi-, kajti -ë- mora preiti v -i-; tako eri »pleče pri živali« — lit. rie t as »bedro«. Tudi bait, -ie- gre tu brez težav na prv. -ëi- in ker je ievr. koren *gëi-, je do tu vse v redu. Arm. -v je čisto lahko identičen z bait, -d- in s tem pridemo do skupne arm.-balt. praoblike *gëi-uo-»odcepljen, razpočen«. 2. S ti. ji na- »usnjena vreča« in jlla- »meh« gresta brez dvoma na prvotno »odcepljena, odrezana koža« — to so uporabljali kot meh, cf. sil. тёхъ = sti. mehi-s »jarec«, ali kot vrečo. Dosedaj so to skupino izvajali kot prv. *g"ï-no-, *g"i-lo- in jo postavljali k ir. bi an »koža«: Lidén, KZ 40, 261 in po njem Walde-P. I 666 in Рокоту, Idg. EJV 469, oba v dvomu, kajti ir. bo prej šel k ievr. *bliei- »to-lči, rezati«; ievr. *g"ei-»koža« torej mirno opustimo. — V kombinaciji z arm. civ in lit. žieve se pokaže pomen v pravilnem odnosu in fonetika je v skladu z ievr. težko bazo *gëi-. Résumé 1° Russe lezoejô «tranchant», lezovâf «aiguiser», etc. est à rapprocher de: a) arm. lesum «pestare, triitare...» et lešk «logoro, trito; pelato, liscio»; i.-eur. *lek'-, thème verbal, et *leg-zgo-, adj. dérivé; b) let. lesmins «Schneide» que Miihlenbach-Endzelin II 454 ont déjà comparé au russe lezoejô; et let. lesmenis «Loch im Eise»? pour la form, et le sens «tiefe Stelle im Fluss», l'influence de liemenis; etc. doit être invoquée; c) allem. Lache «incision clans un arbre en tant que marque de délimiination», i.-eur. *lêgo-, *lêgâ-; d) ossète layz, läyz «plat, uni, lisse», provenu de *lazga- de iran. commun *lažga- = arm. lešk; voir aussi russe lozg ci-dessous; e) russe lozg «Erdkluft, eine von Gräben durchschnittene Niederung», ložžit «aushöhlen», identique à ossète layz, läyz ou bien très proche de celui; f) enfin, on pourra rapprocher irl. läige «bêche», läigen «épieu» et gall. Ilain «tranchant»; on partira de *lög-iä, *lög-lnü, leg-înâ, le dernier avec un passage de -eg- à -ag- (Pedersen, Kelt. Gr. I, 58 sq.) ou avec un -e- réduit. On pourra ajouter lat. ligô, avec -i- rustique de -e- i.-eur.; sens de «pioche» comme dans irl. lâige. Le tout est à comparer à i.-eur. *slak- «frapper» chez Waldc-P. II 706 sq.; *sl-/l- résultent de la phonétique syntactique de l'i.-eur. commun; le -k- du germ, slahan est palatal; son -a- est venu de i.-eur. -o-, type de malan «moudre».3 2° Lit. žieve «dünne, weiche Schale» et let. zievis «Baumrinde» sont parents de *gëi- «bersten», selon Mühlenbacli-Endzelin IV, 744 sq. Nous ajoutons arm. civ, cuën-kh «pezzo di veste, di panno stracciato; frammento, schieggia», identique au lit. žieve tous les deux étant issus de i.-eur. *gëi-no-. Nous ajoutons skr. ji-na- «Sack aus Leder», jî-la- «outre»; on partira de *gï-no-, *gï-lo- «peau éoorchéé»; la racine i.-eur. *guëi- chez Pokorny, Idg.EW, p. 469, est à rayer. 3 Peut-être ajoutera-t-on les mots alb. las, l'azi „iiüpvS. tov veoouvXnv éoi't отрежет ai à троу/ј;" et Гаге «langes Messer», en tant que partis de *îelog-iolâ- ou *lelog-uolâ-. / 11 Slavistična revija КЙ R. Kolarič SREDIŠKA GOVORICA IN SPODN JEPRLEŠK1 GOVOR Fran Ramovš druži v Kratki zgodovini slovenskega 'jezika I, str. 142, p r 1 e š k i dialekt s h a 1 o š k i in in s r e d i š k i m govorom. V Hilst, gram. VII, Dialekti, str. 177, pa pravi: »V vzhodnem delu Slovenskih goric, v Prlekiji... mod Muro in Dravo do slovensko-srbskohrvatske jezikovne meje na vzhodu govore prleški dialekt, ki ima nekaj zaznatnih krajevnih razlik v sebi...« Na str. 181 pa je zapisano: »V južnovzhod-nem delu (pri Središču) ima prleški dialekt nekaj pojavov, ki drugod niso znani; z njimi je ožje vezan na prekmurščino ali pa z govorom v Halozah.« O govoru v Halozah tukaj ne bom posebej govoril. Ramovš podaja nekaj »posebnosti, ki so važne za razmerje do prleškega dialekta, ali pa ga še vežejo z osrednjo štajerščino« (Hg. VII, 181). Ramovšu haloški govor zavoljo preskopega gradiva ni jasen in pripušča možnost, da spada v osrednjo štajersko skupino. Ker imam nekaj več gradiva na razpolago, lahko že danes za trdno rečem, da je haloščina dialekt srednje-štajerske narečne skupino (ê > ei, б > ou). S prleščino jo veže mnogo manj potez in še te so zvečine lastne vsem štajerskim dialektom ali pa so precej mlade. Toda kaj je s središko govorico? Ramovš jo pravilno prišteva k prleškemu dialektu. Nekatere posebnosti, ki jih on smatra za samo sre-diške, zavzemajo mnogo širše ozemlje, kot bomo- videli. Gradivo, ki se Ramovš za središko narečje nanje sklicuje, je vzel iz dveh razprav K. Ozvalda: Zur Phonetik des Dialektes von Polsitrau (= Središče), Gorica 1904, in Morfologija središkega narečja, 1898, semin. naloga, sedaj v slovanskem seminarju univerze v Ljubljani. Ramovš se nič ne izraža o starosti današnje središke govorice, pravilno pa jo postavlja v prleški dialekt, kakor že Ozvald v svojih razpravah, in poudarja nekatere zveze s prekmurščino. Ugotavlja pa Ramovš le današnje stanje. In na to ugotovitev stanja se opira zgodovinar M. Kos (Urbarji salzburške nadškofije, AZU 1939), ko na str. 17 navaja poseb- nosti središke govorice kot argument za pozno kolonizacijo južnovizhodine Prlckije po odhodu Madžarov: »V pokrajini med Ljutomerom, Ormožem in Središčem, ki je med Dravo in Muro ostala najdlje pod gospostvom Ogrov, razlikuje Dialektološka karta slovenskega jezika še dva posebna, prleškomu sorodna govora, vzhodno- p rl eškega in središčunskega.« (Opomba 49: Fr. Ramovš, Dialektološka karta slovenskega jezika [1931], 37 [s karto] in Kratka zgodovina slovenskega jezika I [1936], 142.) V Zgodovini Slovencev, V Ljubljani 1955, središke govorice več ne omenja. Tu moram najprej poudariti, da tudi Ramovševa Dial, karta podaja samo današnje stanje narečij in ne tudi njih historičnega razvoja. Res jo sicer, da je do današnjega stanja prišlo po nekem razvoju, toda ta razvoj ni v vseh narečjih in govorih enako star. In s red i šk a govorica je sorazmerno mlada tvorba, nastala šele v novem veku. Za podlago ji je prleško narečje, kakor se govori po vsej okolici, po vsem vzhodnoprle-škeui teritoriju (= Spodnja Prlekija pravijo domačini) pa tudi preko njega na severozahod. Različni priseljenci od dobe turških napadov pa do konca 17. stoletja so prišli v Središče ne samo s sosednjega kajkav-skega ozemlja, marveč tudi s štokavskega (primerjaj priimke Aleksiič, čačkovič, Hedžet, Jurinič, Jurjaševič, Janibrovič, Lašič ipd.). Zgodovinar Fr. Kovačič pripoveduje v svoji knjigi Trg Središče, Maribor 1910, str. 192—194, kako je v letih 1681 in 1682 kuga strašno morila po Središču, da je »večina hiš ostala prazna«. »Priselile so se potem v Središče nove rodovine, največ iz Medjimurja in Hrvaškega pa iz Murskega polja.« Iz zadnjega dela tega stavka razumemo medmurske, prekmurske in murskopoljske vplive na središko govorico, kakor jih je deloma opazil tudi Ramovš. Vsi ti priseljenci, zlasti pa bližina kajkavskcga kulturnega središča Varaždina so prinesli nekaj sprememb v prleško osnovo. Tudi knjižna slovenščina je na narodno zelo zaveden obmejni trg močno vplivala. Najvažnejši pojav je prehod ü (< u) nazaj v u: du lia, vüsta, phzduha, trug a (vsa okolica ima še: Dulia, d Cista, pàzdiha < pazduha, trči ga ipd.). Druga razlika od okoliškega prleškega narečja je nekoliko manjša labiovelarizacija a-ja (na splošno), ki je v nekaterih besedah sploh ni; v večini besed pa je a ravno tako prešel v â kakor v vsej južni prleščini, v nekaterih primerih celo v ç (gl. Ozvald, Zur Phonetik des Dialektes von Polst rau, str. 8). Sicer pa razlike med središko in okoliško govorico niso večje kakor drugod od vasi do vasi; posamezne besede (ta ali ona iz kajkavščine ali iz knjižne slovenščine), malenkostne fonetične nianse n 163 (okoliško hmrêti hmerjen; središko vmrêti vnikrjen). Vsi ti pojavi so popolnoma normalni, saj se Središčami ali, kakor si sami pravijo, Srjânci, če že doma ne gre, povečini ženijo po- Okoliških vaseh, iudi modmurskih. Morda ne bo odveč, če še omenimo, da so Središčami bili in so še vedno ne samo narod nosi no, marveč tudi lokalno, trško zavedni. Zmeraj so se smatrali za nekako gospodo*, ki se loči in se tudi mora ločiti od prebivalstva okolišnjih vasi. Zato- so se dostikrat rajši ženili med seboj, tudi s sorodstvom, kar da je imelo celo nekatere slabe posledice (prim. Fr. Kovačič, Trg Središče, str. 192). Kakšno je torej razmerje središke govorice do govorice okoliških vasi in širšega spodnjeprleškega ozemlja? Naj to pokažejo primeri refleksov za posamezne glasovne im druge pojave v samem Središču, v sosednjih vaseh Obržu (Obrž), Miklavžu pri Ormožu (Miki.), v Ormožu (Orni.) in v Ljutomeru (Ljut.). Pri tem ne bo odveč, če za samo Središče dam na prvo mesto stari Ozvalldov zapis središke govorice, ki predstavlja razvojno fazo nekako pred 60 do 70 leti (Sr. I) in svoj zapis iz avgusta leta 1952 (Sr. II). Ozvaldov zapis je bil točen in v obeh študijah nudi precej gradiva. Moja glavna izpraševanka, Jožefa Klobučar, je bila leta 1952 stara 84 let, prof. Ozvalld je bil od nije za pet let mlajši, pa vendar kaže njegov govor (ali bolje zapis) starejšo fazo govora. To je razumljivo, ker Ozvalld vsaj od svoje promocije 1899 dalje ni imel več talko trajnega in živega stika z domačo govorico kakor moja izpraševanka, ki je ves čas živela v domačem kraju in je razvoj domače govorice sodoživljala. Drugi izpraševanei so bili Stairi od 50 do 50 let. Podoba središke govorice in vsega spodnjeprleškega govora je najlepše razvidna iz preglednice najvažnejših pojavov: Psi. Sr. I Sr. II Obrž Mikl. Orm. Ljut. e ê ë ç 8 ê ê -< e б- ? è'1 è, ê è è è ^êr'- Л- • Ј- Ъ J • •e л.. i e X- • J- e л Ч i. Z e, Ç, e rs ^ J J. g, e, e, ç л W > X J. g.e.e, ç \\ \ U. J- Ç.e, ç n ч \ X J. g, e,e, ç л w > л -A Ç» Ç è ê g/è J/è g/è g/è è e/g/ê ç/ê/ê e/g/ê e/g/ê e/ê/ê M Its lr\ e/g/e žena žena žena žgna žgna v \\ zçna zçna u ii/ii п/й й/ï ^ u/ï ^ ûli ^ û/ï ^ Q (ј/о2/-Јку Й/б/у ô/ô/o"'" ô/ô/'o^ ô/ô/'o^. o/Ô/~' 0e 1 Intonacija je povsod padajoča, z ù zaznamujem vedno indiferentni c. 2 b = indiferentni d. Psi. Sr. I Sr. 11 Obrž Mikl. Orm. Ljut. ô (ô: nçg) ô/ô ç/ô ô/ô ô/ô ô/ô ô/ô ô (volja) ô/ô ô/ô o/ô ô/ô Ô/ô ô/ô oknô okno okno ôkno ôkno ôkno ôkno â > â brâta brâta brâta brâta brâta brâta licè Нее lîce lîce lîce lîce lîce tit tût/tut tût/tut tût/tut tût/tut tut/tut tût/tût d -о -o -0 -o -o -o/a ü ) a, a ) a S, ä â, a S, a â, ä â, ä â, ä crê-, irê- čre-, žre- čre-, žre- čre-, žre- čre-, žre- čre-, žre- čre-, žre- "ь/ъ ê/ê ê/ê ç/ë ê/ê/ç ê/ê/ç ç/ë/fc ■Ь/i, ç/ê/ê y m , ç Vi Vs ш p5s, ^эс Ь Ј чс f), Açc ec <Ь \с Ь ' ce mogla mogla mçgla mçgla megla mçgla megla ô ko/око ôko -a ôko -a ôko -a ôko -а okô ôka okô ока -àt ' -ât ' -at ' -at ' -ât -ât -ât -ôt -ôt -ôt -ôt -ôt -ôt -ôt -it -ît, (bîk) -ït, (bîk) -ït, (bîk) -ït, (bîk) -ït, (bîk) -ït, (bîk) -ùt -ùt -ùt (-ût) -Ùt -ût -fit -Ùt -èt -V -çt Г» (rja) (ârja) r, (ârja) f, (ârja) F. (ârja) J, (ârja) r, (arja) še ŠČ ŠČ ŠČ ŠČ šč, š šč, š Oglejmo si gornje reflekse na primerih! 1. Psi. e: Sr. I so et, reč, les, slep, sveča, drevo, odrešiti; Sr. II svet, les, črešja, greh, sveča, črevo, vmreti, zvezda; Obrž svet, les, reč, črešja, greh, sveča, črevo, xmrêti; Miki. svet les, reč, črešja, greh, sveča, vmreti; Orm. sneg — snèga, svet, reč, les, sveča, črevo, breg — brega; Ljut. sneg snega, svet, reč, les, sveča, breg — brega. 2. Psi. e: Sr. I mesto, leto, delati, mera; Sr. II cesta, brèza, lèto, streha, trpeti; Obrž mèsto, cèsta, lèto, streha, seme; Miki., Orm., Ljut. mesto, cèsta, lèto, strèha, trpèti, semen. 3. Psi. nepoudarjeni dâ povsod è, zelo podoben kratkemu i: člbvek, spoved, videti, devica, pri deteti, brèh. 4. Psi. ç. Povsod: pet, petek, peta, vezati; sreča ; devet, (Tesel, dete; Sr. 1 vzêo; Sr. II vzèio; Obrž vzèo; Miki., Orm. vzèio; Ljut. vzèa. 5. Psi. ê: Sr. 1 lêd -a, pepêl, vesel, veselje, šest; Sr. II, Obrž, Miki., Orm. peč -i (Ljut. peči), led -a in lèda, med -a in mèda, pepel, vesel, šest. 6. Psi. è. Povsod: seden, perje, žen, ne so, sršen. 7. Akcentslki tip žena. Sr. I žena, jêmu (=dat. njemu), ena; povsod drugod pa imamo žhia, nest i, nèsen (< -m), čelo, sestra, рЪсеп ( < -m). 8. Psi. и: Sr. I, Sr. II klüc, kupiti, lûkja, metûl, zgübiti, vüsta, vülia; Sr. 1 kriih; Sr. II krüh, pazduha itd. Povsod drugod: klûc, kupiti, oûsta, klabûk, plûca, kruh, кар, sûh: posisiti. 9. Pel. o. Povsod : mož, roka, golob, zob, kot; do ga, gbba (drevesna); pSvok, inistr. sg-. fern. Sr žensko j; povsod drugod žensko j. 10. Psi. Ъ in zgodaj podaljšani o: bog boga, nos -a, most -a; proso; oko -a; nog, okna, moj, tvoj, svoj; Orm., Ljut. bog bbga, z bogon gre jo; nos -a, most -a, oko oka, nog, okna, moj, tvoj, svoj. 11. Psi. ô. Povsod: hbdim, p o štela, glbjeti (< -m), koplen ( < -m), Ösen (8); zavolo; vola, neobla, vola < volja; koža. 12. Akcentski tip okni). Povsod: okno, voda, kosa, osa, bosa, vča, grbba, ndsi (imp.), kbtel. 13. Ide. a > à. Povsod: jabuka, palca (< palica), žaba, rasli, kositi, bràt brâta (â pomeni sleherni staroakutirani vokal). 14. Akcetslki tip licê. Povsod: zvezda, sveča; Sr. I, Sr. II duša; drugod duša, lice, brSda, ortiča. 15. tit > tüt/tüt. Povsod: büha, dug -а -о; clûg -a m, püh, sûnce, jàbuka. 16. -I > -о!-a: Sr. I zvSo, znSo, prSo, plèo, bbjo, kovo, dišo, lovio; Sr. II joti/jo, t ko, do/do, nèso, bpo, trpio,x vzèio; Obrž jpo, tkd, do/do. nèso, Ъро, trpiq, bïio; Miki., Orm. jô, do, tkô ne so, Ъро, trpio, b'iio; Ljut. jo/jä, tkô/tkâ, nèso/nèsa, bpo/bpa, trpio/trpia, biio/biia. 17. a > й (б), a > a. Povsod: his, mâst, Hit, dar, nSrod, bräda, skS-kati, žaba, ràsti, bràt brûta. 18. crê-, žre-. Povsod: črešja, črevo, žrebe, žrebata, žrebec. 19. Psi. ъГь > a. Sr. I, Sr. II, Obrž den, len, pel, set; vês -i, test; Miki., Orm., Ljut. den, meh, set; vês -i; tyn -a m; Miki. pel; Orm., Ljut. pen -a m. 20. Psl. ъ/ь > a. Sr. I, Sr. II meša, mešnik, pesji, tešča (tašča), lehki, vzemen (<-m), gênen (< -m); Obrž, Miki., Orm., Ljut. tnčša, mešnik, pêsji, vzemen, lehki, gnešji; Orm. fsakdêli. 21. Tip pas, Jac. Sr. I pès, dešč, ves »oninis«; Sr. II dênes (:gnešji), deš, pes; vès; Obrž gnès (gnešji), pis, dešč, dbža, ves; Miki., Orm., Ljut gi te s, pès, deš, ves, bgen, jfinec; Sr. I, II junec. 22. Akcentski tip maglâ. Sr. 1 megla, tema, deska, čeber; Sr. II, Obrž, Miki., Ono., Ljut. megla, fèma, temen, temna (Obrž tudi megla, tema, temen), deska, cèber, nvèclel. • 1 r = kratko poudarjeni r. 23. AlkcenMri tip бко: Sr. I, Sr. II, Obrž, Milki., oko -a, vulio -a (Sr. I, II), oüho -a (povsod drugod), srce -a,1 nebo -a, seno -a; Orm., Ljut. •oko tika, nebo -a; Orm. srce -a, Ljut. srce -â, sent) -3. 24. -at. Povsod: brat, kad, gad, grah, prag, bogat im bbgat. 25. -ot. Povsod: pbd -a, grbb -a, bob -a, nbž -a, škbf- a. 26. -it. Povsod: miš, rit; bîk -a. 27. -et. Sr. I, II kmet, сё p; dren, sršen; Obrž, Miki., Orm., Ljut. kmet, cèp, drèn -а, cviïk -a, sršen -а. ' 28. -ùt. Sr. I, II kruli (Sr." II tudi kruh), kilp, grunt; Obrž, Miki., Orm., Ljut. krüh, küp, grünt. 29. r- in -r-: Sr. I rjavi, rdeč; Sr. II rujaf, rujava; povsod drugod rjâvi, rdeč(i); črn, čff (Sr. I, 11, Obrž, Milki., Orm.); Ljut. črn, črf, brf. 30. šč ostane povsod: klešče, ščava, le na črti Ormož—Ljutomer že prehaja v š: zapuš(č)eni. 31. Zveneči konzonanti se na koncu besede vedno izgovarjajo ne-zveneče, torej redno grbp, gat, let, moš itd., a zavoljo jasnosti tega nisem posebej označeval. * 32. -m na koncu besede v pavzi redno prehaja v -n, v sredini stavka pa pred labiailniimi konzonanti ostane. 33. d prehaja v začetku besede in v sredini pred nezvenečimi konzonanti pa tudi na koncu besede na vsem področju v f : fčera, bfca, zdràf, praf, čff, brf/brf itd. Pred zvenečimi konzonanti in pred vokali je o labiodentalem: vmreti, vbda, cvrio. 34. O alkcentuaciiji morem za sedaj reči le, da je mnogo bližja što-kavslki, kot jo navaja A. Leskien v Grammatik der serbo-kroatischen Sprache. I. Heidelberg 1914, 212 ssl., kakor pa splošno slovenski. V smeri proti severozahodu pa se vedno bolj bliža splošno slovenskemu razvoju. 35. Pri a-jevski deklinaciji imamo v instr. sing. -oj/-oj: z rokoj, s krSvoj. — Genitivov pl. slùzbih, bèrglili, č a pi ill, kakor jih omenja Ozvald, Mor fol. 20, da »se često nahajajo poleg organienih tvorb« in »so posnete po sestavljeni deklinaciji«, nisem več zasledil. 36. Dual je tako v sklanjatvi kot spregatvi ohranjen v istem obsegu kot v knjižni slovenščini. 37. o-jevske osnove: Y obrazilih so mehke osnove izenačene s trdimi: krâlof, krSlom; mesurof, mesSrom itd. — Osnove na -s- so sovpadle z osnovami na -o: telo -a -i; drevo -a -i; oko -a -i itd. — Dat. in lok. sg. se glasita na -i: človeki, vrSbli, v mleki. — Lak. sg. n. na -e sem našel 1 r pomeni dolgo padajoče poudarjeni vokalični r. samo še v primeru f cvrtje (prim. Ozvald, Mor fol. 24). — Obrazilo -je v n. pl., kaikor и. pr. bratje, zobje v Središču ni več znano; dosledno se rabi obrazilo -i: brati, zôbi, tSti, pač pa najdemo še v podaljšani obliki vragov je. Obrž pa ima tudi že zobje. — Gen. pl. ima včasih obrazilo -i: zobi, lasi, vozi, vendar zvečine -of (< -od): zôbof, vozof, pa tudi še po starem zob, ISs, voz. —1 Dat. pl. nevtrov se glasi na -am: pliičam, črevam, vûham, sfcam, jetram, vüsiam, kolnam (kolenom). — V lok. pl. je pri moških enozložmicah še ohranjeno obrazilo -eh: f hoteli (kot zemljiško ime), v zobeh, pri vrageli poleg mlajših oblik: kotili, zobili itd. — Nevtra imajo vseskozi obrazilo -ah: f plucah, na- jeirali, na kolnah, DÜstali. — ïnstr. pl. nevtrov ima oblike na -i: s koli (= vozom), z jajci poleg oblik na -ami: s kotami, s pliičami, z drvami. 38. Ženske osnove na -i imajo v dat. pl. še obrazilo -em: lažem, rečem poleg ISžim, rečim; podobno ima lok. pl. še -eh: lažeh, rččeli poleg ISžih, reč ili. 39. Poleg zaimka tod -a -o se ralbi še stari kazalmi zaimek te (< tu), to, ta; ohranjene -imamo še nekatere stare sklone: toga, tbmuli, pri tom, s tent itd. 40. Oblik vsöga, vsomu, ki jih za sestavljeno deklinacijo navaja Ozvald, Morf. 64, nisem več zasledil. 41. Vprašalni zaimek къ1о je dal što. 42. Pri glagolih lil. vrste so še žive starejše, nekoutrahirane oblike: želejem, bôgatêjem, norêjem itd. 43. Namesto giagolsike pripone -ova/eva- se redno rabi -ava~: céjS-vati (< cênjevati .zmerjati, priimke si dajati') céjâvlem, zdelSvati zdelSvlem, zmrzävati zmrzSvlem itd. 44. Prva oseba dvojine se glasi samo na -ma: grêma, nèsema, nesima. 45. Imperativnih oblik pftvič (povej), ječ (jej) ječ te (Ozvald, Morfol. 94, Zur Phonetik 15) nisem več zasledil. 46. Besedni zaklad spodnjeprleškega področja je vsaj 95 % enoten. Nemških izposojenk je v njem mnogo manj kakor v kranjskih narečjih. 47. Sintaksa spodnjeprleškega govora je enotna, ritmika lahka, tempo precej nagel, le v Središču nekoliko zategnjen. * Kakor smo v uvodu omenili, pravi Ramovš, da je v južnovzhodnein delu prleški govor z nekaterimi pojavi tesneje zvezan z govorom v Halozah in s prdkmurtslkim narečjem. Z govorom v Halozah je zvezan samo s tistimi potezami, ki so skupne srednještajer.ski in panonski narečni Skupini. Sicer sem pa edino na Ilardeku pri Ormožu našel rahlo sled haloškega govora v besedi mêisec (ei za ê) pri neki mlajši ženi, ki je pa doma iz velikonedelljSke župnije. Drugih h a loških sledov tukaj ni, čeprav so Ormožanci in Okoličani imeli v Halozah gorice. — Tudi pravih prekmurskih vplivov nisem mogel najti, morda le nekoliko mursko-poljskiih vplivov v besednem zakladu. Pač pa si moramo nekoliko ogle/dati razmerje do sosednje medmurščine, od katere jo loči le majhen potok, ponekod pa samo cesta. — Ker iz medmurščine nimam svojih zapiisov, zlasti ne za južni, bolj ravninski del vzhodno od Središča, kjer so zveze najmočnejše, in ker tudi v hrvaški dialektološki literaturi za ta del ne najdem nobenih zapisov, se moram nasloniti na razpravico V. Oblak a, Nešto o megju-murskom narječju. Zbornik za narodni život i običaje I, 1896, 44—62. Oblalk je svoje gradivo nabral v Sv. Martinu na severu Mcdmurja, na desnem bregu Mure južno od Hotize v Prekmurju. Govorica v Martinu kaže še nepobitne sledove sosednje prekinurščine (Ъ > ou, ê > ei). Navodimo nekatere skupne poteze medmurščine in zlasti središke govorice, kjer so najbolj vidne: medni, d'énes,г sred. dênes, povsod drugod gnès; medni, ž'ena, sred. žena, ena, j emu, povsod drugod žena, ena, j'èmi; medni, m'ésec, sred. mesec, drugod mesec im mèsec; medm. nadra, splošnoprl. nSdra n. ali nSdre f.; medm. ndogom (instr.), pri. v vseh sklonih noga; v medmiurščimi u ne prehaja v ii, torej: muha, kluč, zgubio, kdpio, zamujeno, krùh; isto velja za središko govorico; ob medm. vclel-nikih ječ, ječte, povič, povičte navaja Ozvalld take oblike tudi še za Središče; povsod drugod imamo jêj, jêjte, povej, povejte; medm. moždSni, v vzhodnem delu Spodnje Prlekije modžSni, medm. dažda, nom. dašč, sred. dešč deždža (Ozvald, Zur Phonetik, 15); medm. krnica, spodnjeprl. imica, krnica (za tarna) ; medm. dat. lok. sg. mask. in nevtr. se končuje na -u: ku°"ju, sinu, bratu; enako v Središču; gen. sg. sestavljene dcklinacije se glasi na -oga: iinoga, Ozvald navaja primere tudi še za Središče (gl. zgoraj točko 40). To je v glavnem vse, kar je skupnega santo medmurskeniu in spodnjeprleškemu govoru ; drugi skupni pojavi zavzemajo širše kajkav-sko in slovensko ozemlje ter za vplive kajlkavščine na spodtijeprlešiki govor, zlasti na središko govorico niso značilni. Sicer pa bi bilo treba 1 Intonacija je tudi v severnem Medmurju samo padajoča, primere pa navajam natančno po Oblakovem zapisu. sosednje medmurske in kajkavske govore južno od Drave šele natančno raziskati, zlasti v leksikalnem pogledu, da bi se še našli skupni pojavi; ti so zlasti v rabi nekaterih sufiksov očitni, n. pr. - ja k : prleško-med-murslko lešjak < lešnjak: splošno slovenskemu lešnik, svečnjak: svečnik, ribnjak: ribnik ipd. Iz vsega povedanega sledi, da je središka govorica del spodnjeprleškega govora in da so med murski vplivi v njej malenkostni. Prinašajo jih priseljenci v Središče, ki se semkaj priženijo ali kaiko drugače tulkaj nastanijo'; domačini jih takoj prepoznajo. Že v naslednjem rodu pa mnogi teh pojavov pod močnim vplivom prleščime navadno že izginejo. Trajen je le и namesto pri. ii, ker ga je v slovensko zavednem trgu podpiral še slovenski knjižni u. Zusammenfassung Die Sprechart von Središče ob Dravi wurde öfters, besonders von den Historikern, als ein sonderbarer DiaHokt aufgefaßt, der in sich den Beweis tragen soll, daß die ganze südöstliche Hälfte der Slovenske gorice erst nach dem Abzug der Madjaren aus diesem Gebiet um das Jahr 1200 neu besiedelt wurde. Dor Verfasser kam auf Grund seiner eigenen Untersuchungen im Gelände und der älteren Beschreibung der Sprechart von Središče von K. Ozvald zu folgenden Ergebnissen: 1. In Središče wird genau derselbe Dialekt gesprochen wie im übrigen südöstlichen Teil der Prle-Gebiets, das ist südöstlich der Linie Ormož—Ljutomer. Der auffalendste Unterschied zur Sprechart der benachbarten slowenischen Dörfer ist и anstatt ü, welches aus altem и entstanden ist. Sonst unterscheidet sich die Sprechart von Središče von der des übrigen südöstlichen Prle-Gebietes in keinem wesentlichen Punkt. Die Nuancierungen sind nicht großer als anderswo im slowenischen Sprachgebiet von Dorf zu Dorf. 2. Das и anstatt ü muß in Središče denselben Ursprung haben wie das и dm benachbarten kroatischen Kai-Dialekt in Medjimurje. Die angrenzenden Kai-Dialekte südlich des Plusses Drava haben ü. Auf die Rückentwicklung des ü zu и hatte auch die slowenische Schriftsprache etlichen Einfluß. 3. Ziemlich seltene Sondererscheinungen im Lexikon von Središče und vor allem kroatische und serbische Familiennamen, wie Aleksič, čačkovič, Hedžet, lurinič usw. sind jungen Ursprungs (aus dem Ende des 17. Jh., nach der großen Pestkatastrophe). 4. Sonst ist die Untermundart im erwähnten Abschnitt einheitlich und bildet mit den Untermund arten nordwestlich von der Linie Ormož—Ljutomer bis zur Linie Vurberg (nordwestl. von Ptuj)—Slatina Radenci an der Mura eine sehr einheitliche Mundart, den sogenannten Prle-Dialekt ZAPISKI IN GRADIVO PETAR SKOK (1881 — 1956) S smrtjo profesorja Petra Skoka je zadel jugoslovansko romanistiko silen udarec. Ogromno delo je izvršil, postavil je svoji stroki doma, kjer je pred njim komaj obstajala, trdne temelje, povzdignil jo je na raven in ji začrtal merilo, ki obvezujeta nas vse. A tudi vesoljna romanistika, kjer koli se goji, je obogatena z njegovimi dognanji. Naravno: ne na vseli področjih enako, toda glede balkanske latinitete, glede stare dalmatščine, glede splošne balkanistike, v to ропота stiki in etimologiji je ime Petra Skoka bilo zadnja desetletja v prvih vrstah evropskih romanistov; sodeloval je — poleg domačih — v mnogih tujih časopisih, nemških, francoskih, italijanskih, čeških;1 njegovo sodelovanje so iskali uredniki številnih zbornikov, izdanih v čast pomembnih romanistov. In ne samo romanistov, temveč lingvistov z raznih področij. Saj morajo tudi v domovini za njim žalovati zraven romanske filologije tudi slavistika, balkani-stika, primerjalno jezikoslovje. S hvaležnostjo in spoštovanjem se ga spominja posebej tudi slovenska jezikoslovna veda. Dolga leta je sodeloval v slovenskih znanstvenih publikacijah (v Razpravah humanističnega clruštoa, v Časopisu za slovenski jezik, književnost in zgodovino, v Slavistični reviji, v Etnologu); v letih 1921—1923 je bil honorarni predavatelj za italijanski jezik in književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti; ponovno se je ukvarjal tudi z romanskimi refleksi v slovenščini, zlasti v naši toponomastiki. Se v eni svojih najnovejših publikacij: Toponoma-stički problemi (v: Istoriski časopis Istoriskog instituta S. A.N., lil [Beograd 1952], str. 15 sli. posebnega odtisa) govori o celi vrsti slovenskih toponimov iz Priniorja, posebno s tržaškega ozemlja. Po končani vojni, v mesecih priprav na mirovne pogodbe, je požrtvovalno dal svoje znanje na razpolago tudi za obrambo slovenske zemlje. Prav je torej, da se tudi tukaj poslovimo od njega. Nadarjenost P. Skoka se je zgodaj prepričljivo pokazala in je hitro našla svojo srečno smer. Ta kmečki sin iz Zumberka (Jurkovo selo) — ki je bil res že v gimnazijskih letih v Karlovcu literarno delaven (s književnimi kritikami!) — se je na univerzi na Dunaju, kjer je študiral zraven romanistike tudi germanistiko in indoevropsko primerjalno jezikoslovje, neverjetno hitro uveljavil. 2e krta 1905 je promoviral pri Meyer-Lii'bkeju s tézo, ki je bila takoj 1906 objavljena v ugledni izdaji romanističnih monografij Beihefte k Zeitschrift für 1 Prof. M. ßudimir omenja v svojem spominskem članku, v beograjskih Prilogih za književnost, jezik, istoriju i folklor 1956, str. 164, da je bil Petar Skok, kolikor on ve, »jedrni srpskohrvatski naučnik ... koji je iz stare Jugoslavije oibjavljivao naučne priloge u sovjetskim časopisima«. romanische Philologie: Die mit den Suffixen -acum, -anum, -ascum und -uscum gebildeten südfranzösischen Ortsnamen. (Nuj mimogrede pripomnim: zdi se mi zelo prav, da resen začetnik preizkusi svoje moči na tujem terenu in tujem objektu, merčč jih v široki tekmi ob temi, ki jo lahko presoja čim širši krog strokovnjakov. Če kandidat-moderni filolog izbere — kar se tako rado dogaja — predmet povsem ali na pol z domačega ali vsaj mejnega področja, a priori zoži tla diskusiji in oceni s strani tujih, pogosto pomembnih strokovnjakov; in kar je še hujše: le prelahko se zgodi, da ni s polnim zamahom zaplul na široko morje tistega jezikovnega območja, s katerim se bo vendar po namenu svojega profesorskega poklica moral predvsem ukvarjati; da se ni tako globoko seznanil s celokupno in čisto problematiko tistega območja, ki mu bo njegova raziskovalna dejavnost predvsem veljala, kot bi se bil, če bi bil zapustil domače obrežne vode. Nato se bo tako in tako vrnil domov in bo moral dober del svojih poči posvetiti »domači industriji«, če se smem tako izraziti, namreč: obdelavi domačih ali obmejnih tém — to je naša dolžnost, tega ne bodo tujci opravili namesto nas: toda če bo imel za seboj tirocinij na tujem terenu, jih bo obdeloval z drugačno izkušenostjo in s širšimi vidiki pred očmi.) Tudi Skok se je brž lotil komplicirane in privlačne problematike, ki jo ponuja romanistu in lingvistu sploh naša domača zemlja. Toponomastiki, tuji in domači, je ostal zvest do konca dni, toponomastiki in vsemu, kar je z njo jezikoslovno v najožji zvezi in se medsebojno podpira: etimologiji, historični fonetiki in morfologiji ter študiju besedišča. Saj ga je tudi toponomastika najprej brez dvoma privlačila z lingvističnega stališča: krajevna in ledinska imena (z vodnimi vred) predstavljajo navadno posebno pristno, zanesljivo gradivo jezikoslovja, prav pogosto najstarejše ohranjeno blago, a včasih celö edino — iz časov in s področij, kjer so starejši jeziki izginili brez drugih sledi. Domača tla, pravi raj tudi za primerjalno lingvistiko, so mu pa takoj nakazala še drugo vejo ruziskavanja: medsebojno vplivanje jezikov na Balkanu. Začenja z vprašanjem izposojenk in tujk v srbohrvaščini, slavistika mu postaja vedno bolj domača domena, krog preisikavanja se pa čisto naravno širi. Obe ti dve specialni področji, toponomastika in medsebojni vplivi na Balkanu in v obrobnih deželah, Panoniji, Istri itd., zahtevata temeljito znanje mnogih tudi manj znanih jezikov: hrvaški romanist se torej seznanja vse temeljiteje ne samo s starini, izumrlim romanskim idiomom Dalmacije in z raznimi inačicami romunščine, temveč tudi z albanskim, turškim in madžarskim jezikom; obenem poglablja in širi svoje znanje grščine raznih epoh in drugih starih jezikov indoevropskega in neindroevropskega porekla na Balkanu in v Sredozemlju sploh. Hkrati mu lingvistični študij starih tekstov, listin in podobnega množi poznavanje zgodovine — etnične, politične, ekonomske, socialne, kulturne — domačih zemelj, enako kakor mu avtopsija terenskih razmer omogoča razumevanje mnogih nazivov in, prek tega, mnogoterega dogajanja. Tej pripravi — ki takoj tudi rodi rezultate — se v začetku ne more posvečati cd in neoviran. Od 1904 do 1917 je srednješolski profesor (francoščine, nemščine in stenografije) v Banjaluki. Res da se je že 1912 habilitiral na vseučilišču v Zagrebu (s habilitacijsko tézo Die Verbalkomposition in der romanischen Toponomastik, ki je tudi spet izšla v gori omenjenih Beihefte), toda popolnoma znanosti posvetiti se more šele leta 1917, ko se preseli v Zagreb, kjer postane 1919 pravi univerzitetni docent, a 1920 redni profesor romanske filologije. — Vendar je za službovanja v srednji šoli napravil nekaj odločilnih korakov na svoji poti znanstvenega raziskavanja. Predvsem prva pota na teren. Stanko Šk er l j : Petar Skok Lota 1911/12 je prepotoval, po nalogu dunajske Akademije znanosti, severno in srednjo Dalmacijo zaradi študija toponomastike. Podobna velika študijska potovanja je opravil v letili 1925 do 1930 po Makedoniji, s podporo Skopskega znanstvenega društva, leta 1936 pa po severni Grški, s podporo Srbske akademije znanosti; na teh potili je prišel tudi v Albanijo in Tesalijo. A kolikokrat je bili med tem na daljših in krajših potovanjih, n. pr. po otokih našega Jadrana! Neutruden, z nahrbtnikom na plečih, do skrajnosti nezahteven glede stanovanja in hrane, vse žrtvujoč edinemu cilju: nabrati čim več in čim zanesljivejšega gradiva, topomimov in redkega besednega zaklada. Zakaj to je bil zgodaj dognal: kot podlaga za trdne zaključke v toponomastiki ni dovolj geografsko ime na karti ali navedba v sodobnem administrativnem seznamu, marveč je treba upoštevati stare, čim starejše zapise, a poznati tudi današnje žive oblike, kakor se glase v ustih domačinov v kraju samem. Za ledinska imena je seveda raziskovanje na terenu še neobhodnejše. Treba je — kot sam uči v svoji gori citirani študiji Toponomastički problemi, str. 1 — ozirati se »na stvarnu povezanost imena mjesta sa geografskim prilikama, socijalnim u red jen jem, iskoriščavanjcm tla, i t. d.«. Tudi za zbiranje in študij leksikalnega blaga, etimoloških vprašanj in semantičnih pojavov je vedel pravilo: zraven historičnega zasledovanja v smeri nazaj proti izvoru je potrebno tudi neposredno poznavanje predmetov, ki jih besede označujejo, treba je poznati kulturno ozračje in materialne razmere, v katerih se je izraz rodil, razvijal, prehajal iz jezika v jezik. Marsikaj od teh načel in napotil je bilo v dobi začetkov Skokovega znanstvenega dela že splošno v zraku. Toda Skok je metode obogatil, kakor so skušnje obogatile njega; a on je tudi očitno težil za tem, da odkrije zakonitosti, da izpopolni in izdela metode. Zlasti zadnje razprave so vedno tudi didaktično izrazite, zanimive in koristne. To je en aspekt njegove obče težnje za čim splošnejšo obliko zaključkov,'za sintezo. Naravno, vsa področja lingvistike mu niso bila enako pri srcu. čeprav ni nobenega zanemarjal. V sintaksi, kakor jaz gledam in kolikor vidim, ni dal važnejših originalnih prispevkov. Od novih tokov v lingvistiki je dobro razumel vrednost lingvistične geografije. Glede sodobne fonologije in strukturalizma ni videti, da bi ga bila zanimala. Na področjih pa» ki so ustrezala njegovi formi duha in ki so ga najiwlj zavzela, je imel predvsem izreden dar asociacije; ker je bila čvrsto fundirana na ogromnem znanju dejstev, je Skok kljub včasih smelim in celo tveganim zaključkom redkokdaj zgrešil cilj. Na teh področjih je res imel tvorno fantazijo, resnično intuicijo; tu je opažal in odpiral nove možnosti, tu je krčil pota. Za Skokovega obsežnega, na vse strani pozornega in delavnega duha je značilno, da se je mod drugim intenzivno ukvarjal z metodiko pouka (predvsem francoščine) v srednji šoli. Ponovno je o tem pisal, priobčeval ocene o tujih delih s tega sektorja in še leta 1939 objavil prek 230 strani obsegajoče knjigo Metodologija franeuskoga jezika. — Kar pa pri tako izrazito lingvistično, usmerjeni nadarjenosti najbolj preseneča, je veliko zanimanje za književnost. Da je na univerzi predaval francosko in italijansko književnost, bi lahko veljalo kot izpolnjevanje poverjene mu dolžnosti na katedri. (Tudi naš pokojni Anton Debeljak je pri njem promoviral z literarno disertacijo o Achille-u Millien-u.) Toda profesor Petar Skok je živo spremljal tudi domačo književnost _ ob njej je celo začel, kot gimnazijec, svojo publicistično dejavnost (leta 1898, v beograjskem listu Iskra: »Iz dramatike hrvatske«) — in priobčeval skozi dolga leta članke, komentarje in ocene o znamenitih delih in piscih tujih književnosti. Iz seznama Skokovih spisov se navaja blizu petdeset člankov in razprav take vsebine; nekateri obdelavajo zelo zanimive probleme, na primer: Počeci savremene hrvatske kritike, Preradovič kao idolog lliraca, Kir-Janja kao balkanski tip, Slaoenska kritika Zapada, Mediteran и literaturi našeg Jadrana, Vukov stil, Književnost i folklor. Po vojni — leta 1950, v Zborniku Marka Maruliča — je objavil čez 70 strani dolgo razpravo O stilu Maruliceve bjuditec., ki sicer daje prccèj prostora lingvističnemu aspektu stila, ki pa hkrati dokazuje, da je Skok stilistiko teoretično proučeval — res da v duhu tradicionalne poetike — in si pri tem utrdil lastno metodo. Glavno in pravo njegovo delo pa so bila in ostala ona področja lingvistike, ki smo jih gori nakazali. Y času med obema vojnama postaja Skok eden najvidnejših strokovnjakov za balkansko latinščino ili' romanščino ter za splošno balkanistiko. Posebno v treh smereh daje pomembne študije: o balkanski lati-niteti (to zlasti v Zeitschrift für romanische Philologie), o stari dalmatščini (zlasti v Archivio glottologico italiano) in o ilirski toponomastiki (zlasti v domačih strokovnih revijah).-' — Iz širine njegovega zanimanja in znanja se je rodila tudi zamisel posebnega organa za balkanistiko, misel, ki jo je leta 1934 uresničil, ko je začel v sodelovanju s prof. M. Budiniirom v Beogradu izdajati Revue internationale des études balkaniques. Časopis si je brž pridobil tudi znamenite tuje sodelavce in ugled v svetu. O obsežnosti Skokovega dela in njegovi izredni produktivnosti priča seznam njegovih publikacij v Ljetopisu Jugoslavenske akademije, knj. 54, Zagreb 1949, str. 195—213. ki navaja do 1948. leta 442 številk; iz zadnje dobe, od 1949 dalje, pa je izšlo še toliko — nekatere najvažnejše publikacije, med njimi tudi obsežna dela, bomo še omenili — da skupno število gotovo presega 460. Izsledki, ugotovitve, podatki, dognanja, zaključki so se kopičili, pa tudi razvrščali, razporejali. Mnogo tega je sproti objavljal, toda vse bogastvo posameznosti je na koncu služilo, kakor kamenčki za mozaik, za velike, zanesljive in nazorne slike situacij in preteklih dogajanj — in to ne samo na področju jezika. Skoku je bilo vedno jasnejše, da (kakor sam razvija misel) »to poni mi daju daleko opsežniju korist, nego što je sama gramatika. Oni služc i za osvijetljenje stare etnografije, starih pravnih i drugih društvenih odnosa, folklorne, hiljne i t. d. geografije, iskorišcavanja tla i mnogih drugih odnosa, koji dolaze do izražaja u zbivanjima na površini zemlje u vezi sa nastanbama, šurnama, životin jskini svijetom i t. d.«. Enako, čc ne še bolj kot v toponimili, se razkrivajo zgodovinska dogajanja — ekonomske in socialne razmere, duhovna stanja, verstva, selitve, medsebojni vplivi med ljudstvi, kulture in podobno — v besednem zakladu, v leksikalnem blagu; celo ugotovitev fonetičnih in morfoloških laktov in njihova pretehtana ocena osvetljujeta obseg in intenzivnost etničnih, socialnih in drugih odnosov. Zgoraj smo podčrtali Skokovo težnjo, da v lingvističnem dogajanju dožene in določi zakonitosti. Prav tako važna in vidna je druga komponenta njegovega duhovnega ustroja: nadvse opazna je v njem težnja za sintezo. Nešteto posameznih dognanj se strne v sintetične slike, oživljene z intuicijo in konstruktivno 2 lies je škoda, da kateri od jubilejev življenja ali dela prof. Skoka, n. pr. njegova sedemdesetletnica, ni prinesel tega, kar bi bilo njemu najlepša počastitev, nam vsem pa velika usluga: zbirko njegovih najvažnejših razprav, raztresenih po številnih domačih in tujih časopisih in prigodnih publikacijah, ki jih je deloma že težko najti. Res je marsikaj že sam zbral in porabil v svojih kasnejših sintetičnih delili (gl. dalje doli v tekstu). Toda vsega, kar je še važno, ne. Ta zamuda bi se vsaj deloma dala še popraviti, in naj bi se vsekakor popravila. fantazijo, obvladano po pozitivnem znanju. Morda bo bodoča kritika v teh slikah eno ali drugo potezo korigirala. Toda orodje je tej kritiki skoval Skok sam, in če bo diskusija koristna, bo to tudi njegova zasluga. Prvo večje Skokovo delo te vrste je Naša pomorska in ribarska terminologija — s prvotnim naslovom: »Od koga naučile jadranski Jugosloveni pomorstvo i ribarstvo?« Etimološka preiskava ribiške in sploh pomorske terminologije namreč vodi lingvista do zaključka, da so Južni Slovani prišli na (vzhodno) jadransko obalo prod Benečani, ker so prevzeli ono izrazje od predbeneškega prebivalstva obale. — Študij zgodovinskih virov, analiza jezikovnih reliktov in predvsem toponomastika so omogočili Skoku, da je na široko orisal simbiozo Romanov in Slovanov v Sredozemlju, ki se je razvila po prihodu le-téh na morsko obalo, v skoraj 300 strani obsegajoči knjigi Dolazak Slovena na Mediteran (1935). — Izredno bogati material, ki ga je zbral v dolgoletnih lastnih raziskavanjih po jadranskih otokih, je izkoristil v seriji člankov, ki so v letih 1939 in 1940 izhajali v splitskem listu Jadranska straža in ki jih je po vojni, leta 1950, spojil v dragocenem delu Slavenstvo i romanstoo na jadranskim otocima (v dveh zvezkih, z mnogimi geografskimi kartami). — Končno je še dal obsežno lingvistično analizo Supetarskega karlulara (ki je izšel v Zagrebu leta 1952 v izdaji Jugoslavenske akademije), izredno zanimivega teksta v dalmatinski latinščini XI.—XII. stoletja, važnega za primerjavo s starodalmatinsko in vobče balkansko romanščino. Neposredno pred vojno je izšla izpod Skokovega peresa vrsta obsežnih univerzitetnih učbenikov: Pregled franeuske gramatike, v dveh delili, 1938/39 (ki mu je sledila že omenjena Metodologija franeuskoga jezika); Francuska književnost XIX. i XX. vijeka, 1939 (z dvema dobrodošlima, dasi nepopolnima dodatkoma: bibliografijo hrvaških in srbskih prevodov francoskih' piscev te dobe in bibliografijo hrvaških in srbskih spisov o francoski književnosti iste dobe) in Osnovi romanske lingvistike, v treh delih, 1940. Značaj predavanj, iz katerih so ti učbeniki potekli, je še v mnogih potezah opazen: ni vse vskladeno in sorazmerno obdelano, v nekaterih poglavjih so praznine; in priznati je treba, da ne prihajajo v vseh oddelkih do veljave sodobni nazori o določenih, tudi važnih problemih. Vendar so ta dela za naše študente zelo koristna, ker jih je napisal znastvenik najsolidnejše priprave ter širokih in samostojnih pogledov na vprašanja svoje stroke. V zadnjih 'letih pa je Skok, v organični harmoniji s celotnim svojim predhodnim delom, posvetil največ svojih moči sestavljanju etimološkega slovarja srbskohrvaškega jezika. Do zadnjega diha je bil v tem delu in ga je prav ob smrti v junaškem naporu dovršil. Po obsegu — baje bo imel blizu 1500 strani — in po tem, da je v njem izkoriščeno avtorjevo nenavadno temeljito poznavanje jezikov, ki prihajajo za etimološki slovar srbohrvaščine v poštev — s tega zrelišča se res zdi, da ni bil za tak srbskohrvaški slovar nihče bolj poklican kot ta romanist in balkanist — pa poznavanje zgodovine domačih besed in splošne zgodovine, utegne biti to res Skokovo življenjsko delo. Pa tudi to spet ne bo samo zakladnica in zgodovina besed, temveč zrcalo in spomenik celotne zgodovine obeh narodov, Hrvatov in Srbov — enako kot so se v onih sintetičnih delih, ki smo se jih zgoraj dotaknili, izsledki toponomastike in leksikološke študije kondenzirale v slike važnih epoli v zgodovini južnoslovanskih narodov. — Mimo teh del pa je nemogoče iti, ne da bi poudarili še tole: Dognanja, zbrana v teh knjigah, so neprisiljeno pa jasno osvetlila zelo važne momente iz zgodovine naših narodov; ona pričajo o tem, kako so Južni Slovani prihajali v svoja sedanja bivališča, zlasti na obale Jadrana, na koga so tam naleteli, kako so se narodi v tem delu Evrope vrstili in premikali, borili in mešali, kakšen je bil njih delež v politični in kulturni zgodovini. Ta dognanja, v veliki meri Skokova dognanja, so s silo solidne in nepodkupljive znanosti ovrgla marsikako pretenzijo naših neprijateljev v vrstah sosednjih narodov (tako n. pr. ko so pokazala, da — sumarno rečeno — Italijani [Benečani] niso avtohtono- prebivalstvo v Dalmaciji [in v Istri], da niso bili tam pred Slovani, ker pač niso isto kot so bili starodalmatski |in staroistrski] Romani v obmorskih mestih). Skok si je bil daljnosežnosti teh in podobnih ugotovitev v svesti. On ni nikdar — in ne bi bil za nobeno ceno — pačil dejstev, niti »prilagajal« zaključkov nobeni »tezi« ali »postulatu« na ljubo, niti narodnim prctenzijam ne. Ampak če in kadar so dejstva govorila v obrambo naših dolgo in na sto načinov zatiranih narodov, je to ugotovil in je gledal, da pridejo dejstva jasno do izraza. Taki pošteni obrambi legitimnih nacionalnih koristi je bil vedno s predanostjo na razpolago — ne šele ob mirovnih pogajanjih po drugi vojni (ko mu resnično pripada velik delež v toponomastično-lingvističnem poglavju zbornika Oko Trsta in uvod o- patronimih v Narodnem katastru Istre). On je živo in globoko čutil z narodom tudi v časih, ko je marsikateri njegov tovariš v znanosti še mislil, da ga znanost odvezuje tega, ali celo, da mu to brani. Petar Skok je tedaj in vselej svoje znanje in orodja znanosti, ne da bi bil kaj popustil od znanstvene poštenosti in metode, z zadoščenjem postavljal v službo narodne obrambe. — Paveličev režim v NDH mu je to povrnil na ta način, da ga je odstranil z univerze (1942—45). Vrnil se je in z občudovanja vrednim poletom nadaljeval svoje delo-. Niti leta niti huda bolezen mu niso mogli vzeti svežine duha in volje do dela. Zato je njegova smrt tem večja izguba, tem hujši udarec. Večkrat smo v teh vrsticah uporabili besedo »ogromen«: ogibljemo se patosa, toda za delo, za znanje in za dosežke pokojnega Petra Skoka bi bilo težko najti primernejši izraz. Njegov lik velikega znanstvenika in pokončnega moža nam ostane v čast-nem spominu in drag. «anb škerlj MARTIN KRPAN Pokojni akademik dr. Janko Polec je v arhivskem gradivu o svobodnikih na Kranjskem med drugimi našel posestnika Matija Krepana, Vrh pri So-bračah h. št. 3, 4 (polovica hübe), med njegovimi zadnjimi potomci pa še Martina Krpana.1 Svobodniki so bili podrejeni stanovskemu knjigovodstvu (landschaftliche Buchhaltern) in stanovski administraciji (landschaftliche Administration) v Ljubljani. Med akti stanovske uprave so v fasc. XXXI ohranjeni »Akti o zapuščini v maju 1807 umrlega Martina Krepana«. Ker vasica Vrh spada v župnijo Št. Vid pri Stični, je J. Polec v ondotnem župnijskem arhivu poiskal Krpanov rodovnik. Praded Krpanov je bil Matija, sin Andreja, r. 3. februarja 1669; stari oče Matija, r. 7. februarja 1708; oče Janez, r. 24. januarja 1736, umrl 30. oktobra leta 1804. Janez Krpan je nekoliko mesecev pred smrtjo izročil posestvo svojemu mladoletnemu sinu Martinu (r. 11. oktobra 1782), kakor je razvidno iz ženitovanjskega pisma z dne 20. januarja 1804. Martin se je dne 6. februarja leta 1804 poročil z Uršulo Kostelc, pa je že 7. maja 1807 umrl; kot smrtna 1 Dr. J. Polec, Svobodniki na Kranjskem (1936), str. 133. France G r i d e с Martin Krpa n bolezen je navedena sušica (Abzehrung). Pred smrtjo je napravil oporoko dne 26. aprila 1807. Njegov sin Jože, r. 25. februarja 1807, je po enem letu umrl (20-maja 1808). Z njim je rod Krpanov z Vrha izumrl. Toliko sem razbral iz stanovskih aktov in iz zapiskov J. Polca.2 V zvezi s tem mi je večkrat omenjal, da se je Krpanov rod ukvarjal s prevozništvom ali tovorništvom. Iz aktov in pokojnikovih zapiskov pa ni razvidno, kako je to ugotovil. Dr. J. Palec je bil zelo natančen, vesten zgodovinar in je želel vsako malenkost do konca dognati. Sam je šel gledat vasico Vrh. Videl je, da je lega primerna za prevozništvo, ,posebej za tovorniški promet (s tovornimi konji), kolikor toliko združen s tihotapstvom. Vasica je namreč na griču nekoliko manj kakor 1 km oddaljena od stranske ceste, ki se pri Radohovi vasi odcepi od glavne ceste in pelje proti Litiji. V kranjskih stanovskih aktih se vasica dosledno imenuje Vrh pri Selu. Ker pa je tudi Selo le majhna vasica ob cesti in jo v okolici več vasi tega imena, zato je enkrat še dodano: ne daleč od Radohove vasi. Bližnja nekoliko večja vas ob cesti so Sobrače; zato je v zapisniku svobodnikov v 18. stoletju zapisano Vrh pri Sobračah.3 Kakor je v okolici več vasi z imenom Selo, tako je nenavadno veliko število Vrhov: Gorenji in Dolenji Vrh pri Primskovem, Vrh pri Čatežu, dva Vrha pri Trebnju in drugi. Ti kraji so bili pisatelju F.Levstiku dobro znani. Zato se je dr. J. Polcu zdelo zelo verjetno, da je Levstik tukaj dobil snov ali vsaj nekaj stvarnih nadrobnosti za svojega nesmrtnega Martina Krpana.Ta domneva je bila močno potrjena po podatku, da je bil Močila r, ki ga Levstik navaja kot svoj vir, doma v okolici Krpanovega Vrha. Med drugo svetovno vojno je dr. J. Polee zvedel, da je Močilar hišno ime nekje blizu Primskovega. Dolgo se je pripravljal, da bi šel gledat Močilarjevo hišo, pa rahlo zdravje mu takšne poti ni dovoljevalo. Ko sem videl, da izdelavo in objavo zbranega gradiva samo zaradi Močilarja preveč odlaša, sem skušal po svojih znancih dobiti natančnejši opis Močilarjeve hiše. Ugotovil sem, da sta v krajih, koder je hodil Fran Levstik, dve hiši tega imena, namreč v vasi Sevno pri Primskovem in v Lazah, občina Sv. Križ pri Litiji. Močilarjeva hiša v Sevnem po svoji legi ne pride v poštev; danes je zapuščena. V prvem stavku Martina Krpana beremo, da je Levstik večkrat obiskoval Močilarja, ki mu je »časi kaj razkladal od nekdanjih časov«. To pa more biti le Močilar v Lazah, pol ure zahodno od graščine Turn, kjer je bil Levstik domači učitelj leta 1855—1857 in deloma še do pomladi 1858. Močilarjeva hiša v Lazah stoji tik gozda. Z ene strani je prijetna senca sadnega drevja in kostanjev, z druge strani pa lep razgled proti Sv. Križu in vinskim goricam. Levstik je semkaj rad prihajal v toplih popoldnevih, da se je naužil svežega gozdnega zraka. Tukaj mu je Močilar »enkrat v nedeljo popoldne v lipovi senci« pravil povest o Krpanu. Ob hiši sicer ni in ni bilo lipe, pa stari ljudje pomnijo, da je pred hišo nekdaj rastel mogočen oreh. Orehova senca ni nič manj prijetna kakor lipova, a oreh se manj prilega umetniški besedni zvezi; zato je Levstik rajši zapisal lipovo senco. To prav nič ne zmanjšuje verjetnosti, da je Levstik rad poslušal Močilarja v Lazah; umetnik namreč snuje svobodno in izbira primerne poteze iz narave, kakor je Levstik tudi zgodovinsko gradivo zelo svobodno preosnoval. 2 Zapisek o smrti enoletnega Jožeta Krpana je nekoliko nerazločen. 3 Gl. op. 1. 12 Slavistična revija J 77 Profesor dr. A. Slodnjak je kritični izdaji Martina Krpana dodal veliko dragocenega- gradiva o nastanku, slogu in zgradbi povesti ter pokazal, da je Levstik že leta 1852 nekaj vedel o Krpanu, a da je v Slovenskem Glasniku leta 1858 objavljeno povest spisal šele spomladi 1858 po Popotovanju iz Litije do Čateža} Poleg tega je ohranjen prvotni rokopis Levstikove povesti, a ni natančno dognano, kdaj je bil napisan; morebiti leta 1856 ali 1857. Y njem je zapisano, da je zgodbo pripovedoval »star mož«, v Glasniku pa namesto tega stoji Močilar brez vsakega pridevka. To osebno ali hišno ime je morda v zvezi z ledinskim imenom Močile, ne pa ime vaščana iz vasi Močile ali Močila. Vaščan iz Močil bi se moral imenovati Močilan (kakor Selo — Selan), posebno pa bi moral imeti kakšen pridevek (neki, star, ali kaj podobnega). V Sloveniji je res več vasi г imenom Močile, pa tudi ledin (zemljišč) tega imena; v zvezi z ledinami so pa hišna imena Močilar.5 Pisatelj dr. I. Pregelj mi je povedal, da pozna na Tolminskem dve hiši tega imena. Zelo važno je opozorilo prof. Slodnjaka, da junak Krpan v prvotnem Levstikovem rokopisu nima krstnega imena in da mu je Levstik dal ime Martin šele v Glasniku. To pomeni, da je pripovedka, ki jo je Levstik prej slišal v Laščah, poznala le Krpana brez krstnega imena, kakor se tudi o podobnem hrustu Štempiharju navadno govori brez krstnega imena. Torej je verjetno, da mu je ime Martin povedal tisti Močilar, ki ga je Levstik postavil namesto prvotnega brezimnega »starega moža«. V okolici Vrha pri Sobračah v letih 1855 do 1857, torej ravno petdeset let po smrti zadnjega svobodnika Krpanovega rodu, so še mogli pomniti Martina Krpana. Pa tudi ne glede na ta spomin daje ime Martin v zvezi s Krpanom živahen ritem in krepko aliteraeijo, vredno nadarjenega pesnika. Zgodovinska resnica je, da v 25. letu svojega življenja umrli sušični Martin Krpan ni mogel dati pobude za povest o bajno močnem junaku zrelejših moških let. V njegovih zapuščinskih aktih je zapisano, da se je v treh letih Martinovega gospodarstva vrednost Krpanovega svobodniškega posestva skoraj za polovico zmanjšala, namreč za 505 fl; če se šteje še porabljena dota Martinove žene, pa za 665 fl. Prodal je celo vinograd v Stari gori. Vse kaže, da je bil Martin bolehen slabič. Verjetno je, da je kot junak slovel Martinov praded ali ded Matija.0 Saj je ljudsko izročilo spravljalo pridobitev svobod-■ništoa v zvezo z nekim junaškim dejanjem v preteklosti, ki je moralo biti izvršeno vsaj sto let pred Martinom. Preprosto izročilo ni moglo natančno ohraniti krstnega imena junaškega Krpana; govorili so le o Krpanu brez imena ali pa so zamenjavali Martina in Matija. Morda je Levstik v okolici Vrha in pri Močilarju slišal Matijevo in Martinovo ime, pa je namenoma svobodno izbiral krepkeje zveneče ime Martin; saj ni pisal zgodovine, temveč povest. Ljudska pripovedka je skušala razložiti, da so si Krpani pridobili svo-bodniške pravice z neko izredno zaslugo. Levstik je na koncu povesti zapisal, da je Martin Krpan v plačilo za junaško zmago nad Brdavsom dobil cesarsko pismo, »da bo brez skrbi nosil angleško sol po svetu«. Mogoče je, da so 4 V zbirki Cvetje iz domačih in tujih logov (Celje 1954); uvod str. 5—18, opombe str. 45—46. 5 Razlaga prof. dr. A. Slodnjaka, da je Levstikov Močilar nekdo iz vasi Močila v bližini Retij (n. d., str. 45), ni dovolj natančna; ondotna Močila je ledinsko in hišno ime. " V zapisniku svobodnikov iz druge polovice 18- stoletja je Matija Kre-pan; istega imena je bil njegov oče, r. 1669. Krpani kot svobodniki imeli kakšne ugodnosti v tovorništvu, a bistvena svo-bodniška pravica je vendar bila oprostitev od tlake in desetine. V uradnih aktih svobodniške stanovske administracije jc ohranjen inventarski zapisnik Martinovega očeta Janeza iz leta 1804, pa v njem ni nobenega sledu o prevozništvu; ni niti konja niti konjske opreme, ampak volovski voz in dva para volov.7 Razumljivo je, da se Janez Krpan na svoja stara leta ni mogel ukvarjati s prevozništvom, ko je v svojem 68. letu tako opešal, da je moral posestvo izročiti mladoletnemu sinu Martinu (mladoletnemu po tedanjih zakonih). Mogočo pa je, da je tovoril v mlajših letih iu da so tovorih tudi njegovi predniki; saj je bil tovorniški promet res potreben za krajevno okolico in je bila lega Krpanovega doma blizu stranske ceste med glavno cesto in Litijo primerna za tovorništvo. Verjetno je tudi, da so Krpanovi opustili težavno tovorništvo v hriboviti okolici, ko so si pridobili dovolj premoženja. Z arhivskim gradivom, ki ga je zbral in zapisal dr. J. Polec, je dognano, kje je rojstni kraj Martina Krpana; dokazano je, da «o Krpani bili svobodniki. Svobodništvo pa so si mogli pridobiti le po posebni podjetnosti ali s kakšnim junaštvom, kar je potem ljudska domišljija po svoje okrasila, Levstik pa svobodno umetniško izoblikoval. Trdno stoji Vrh pri Sobračah, Krpanov dom in z njim tudi Krpanovo ime. Nedvomno je, da je Levstik v ondotni okolici marsikaj slišal in zbral o močnem Krpanu, posebej mu je o tem pripovedoval Močilar v Lazah blizu graščine Turn pri Sv. Križu. To so oporišča za nadaljnje raziskovanje in snovanje. Ne smemo pa prezreti nekaterih težav in dvomov. Levstik je šc potem, ko je že hodil okoli Vrha pri Sobračah, postavil Krpanov dom na Vrh pri Sv. Trojici na Notranjem (Notranjskem), bliže Trsta in morske soli. Toda pomniti moramo, da Levstikov Martin Krpan ni prava zgodovinska povest, ampak bolj pripovedka, ki dovoljuje veliko svobodo v lokalizaciji. Verjetno je, da je bilo na Kranjskem več Krpanov, kakor so Krpani šc danes v sosednji Hrvatski tja do Like. A za enkrat so na Kranjskem po zgodovinskih listinah najbolj potrjeni svobodniški Krpani z Vrha pri Sobračah. Vprašanje, če je priimek Krepan isto kakor Kerpan in sedanji Krpan, nas ne more resno motiti. Saj so nekateri slovenski jezikoslovci Krpanovo ime spravljali v zvejo z besedo krepak, še preden so kaj vedeli o Krepanih.V stari cerkveni slovenščini se je polglasnik ъ pisal navadno za samoglasniškim r, kar kaže, da se je večkrat tako izgovarjal; tako se danes izgovarja v nekaterih makedonskih krajih. Vsekako je oblika Krepan jezikoslovno zanimiva, ker sega nazaj najmanj v 17. stoletje. Vprašanje pa je, če je bila ta oblika zapisana pravilno po tedanji slovenski izgovarjavi in koliko se poznejša izgovarjava ujema s starejšo. Vso to sem zapisal samo zato, da se zanimivo zgodovinsko gradivo, ki ga je o Krpanih z/bral moj pokojni sošolec dr. J. Polec, ne bi izgubilo. Po lastnem pozvedovanju in po ustnem pripovedovanju J. Polca sem skušal njegovo gradivo nekoliko dopolniti in pojasniti. A ne čutim se poklicanega, da bi vprašanje o zgodovinski in krajevni podlagi Levstikovega Martina Krpana natančneje obravnaval ali dokončno rešil, če je to sploh mogoče. 7 Precejšnje premoženje Krpanovega rodu ne nasprotuje Levstikovi povesti o kočarju Martinu Krpanu. Levstik hoče poudariti siromaštvo pod-ložnikov v fevdalni državi. S pridobitvijo svobodništva in z delom pa si je Krpanov rod gospodarsko opomogel. 12* 179 Naši slovstveni zgodovinarji bodo mogli še marsikaj dognati in bolje razložiti. Morda se bo kakšen drobec še našel v ljudski tradiciji iz okolice Krpanovega Vrha in Levstikovega Močilarja, čeprav je veliko zamujenega. Zgodovinarji naj še natančneje preiščejo stanovski arhiv svobodnikov v Državnem arhivu LR Slovenije. Nekaj se bo našlo v župnijskih in drugih arhivih na terenu, koder so hodili Krpani in po njih sledovih Fran Levstik v letih 1855—1857, nazadnje pa tudi naš prezgodaj umrli pravni zgodovinar, akademik dr. Janko Polec. , . trance Grmeč SOVATNA »ZAVOD« IN SLIČNE BESEDE O sovatni sem na kratko govoril v oceni Narodopisja Slovencev (Slovenski etnograf 1954) in naj tu dodam še nekaj novih stvari. Beseda je v rabi na Gorenjskem in se je pojavila v geografskih iu narodopisnih razpravah. Po R. Lo-čarju bi menda bilo treba pisati solaina; on spravlja besedo v zvezo s slatino in solnico. O pravem pomenu sovatne si pisatelji, ki jo rabijo, niso na jasnem. Mislim, da se da s pomočjo starih zapisov njen postanek in pomen lepo raz-tolmačiti. Besedo ima Loški urbar 1650 (Fr. Kos, IMD VII, 125): podložniki so smeli v gozdih (sauaat) pasti svinje. Drugo mesto, kjer naj pomeni sauaat zagrajen prostor za živino, beleži — spet po loškem viru — P. Blaznik, GMDS 1938, 18. Tretje mesto, zadevajoče gozd Štango pri Litiji iz leta 1577, je priobčil Fr. Bezlaj, Linguistica 1955, 14. Poročilo pravi, da si deželno-knežji podložniki ograde gozdne parcele und liaißen es sauod... Še eno mesto je v Urb. ljublj. kapiteljskega arhiva za leto 1582 (fara Št. Vid), ibid. Iz navedenih mest je pač razvidno, da je prešla slov. beseda zavod v uradno rabo nemških listin; nadalje, da so si Gorenjci prikrojili nem. nom. plur. savadten v slovensko sovatne, so-vatna. Ni potrebno, da se ta beseda uvaja v knjigo. Glede besede zavod naj omenim, da ji Pleteršnik ni nastavil prvotnega pomena in ta je: zemljišče, ki ga je nekdo odtegnil splošni rabi in si ga zato prigradil; prim, pri Pleteršniku: zavod »Waserfang bei Miihlen« (Jan.). Za taka prigrajena zemljišča rabijo štajerski urbarji izraz Einfang, einfangen. Kako so kmetje spreminjali take pri-graje v poljedelska tla, o tem pa da poročilo iz Štange lepo sliko in je oni tekst locus classieus za spoznanje naše agrarne ustave. Beseda zavod ni celina, ki je bila prevzeta sprva kot glosa, nato kot pravni izraz v nemšaino. Važen primer je: laze žgati >Lassbrennen, Lassgeld«; na zahodni meji pustota. Glej IMDS 1933, 68 s. Uporabim priložnost, da izpolnim nekatere podatke iz one zbirke. mekôta, f. »mehko zemljišče, poljska mera«. Martin Jesernikh dient von der mekhata ... 40 xr; Ilandt Iiobathy 30. Urbar gospostva Ostrovica 20. avgusta 1585, kraj Reka (Rieckli). struga, f. »prazni prostori med grmovjem« (Pleteršnik). — Davek od »struge« večkrat omenja Bovški urbar leta 1567 (Flitscher Kilausensteuer Urbar, Viced, arhiv). zmèt, zrnéta, m. »kar se zmeče; Kollekte bei Hochzeiten« (Plet.). V IMDS XIV, 91, je omenjen zapis: Smet, Wein- und Getreidezehcnt (Viced, arh. Nein, vit. red, Fase. 1, 54). V tem fasciklu se nahajajo prepisi listin, izdanih od goriških grofov v zadevi desetine, ki so jo dobivali Križniki pod taborom Križem Jakob K e I em in a : S ovatna »z а o o d« in si ične besede (Kos, Urb. II, 175). Desetina je bila ustanovljena kot podpora bolnišnice v Akkersu (Akka); zgodovinarji naj si ogledajo te listine, ali so v evidenci! Fusciklju je pridan Goriški Zehentregister iz leta 1527, ki spada k urbarju iz leta 1523 (Herlickkait, gerechtigkait vnd robat im ambt Görtz befunden). Želeti bi bilo, da se priobči tudi ta desetinski register kot dopolnilo urbarja. Y urbarju in registru je naveden smet kot neke vrste desetina. Za podatke v urbarju glej M. Kos, Urb. II, 153 et pass. Iz registra navedem naslednje mesto, iz katerega je lazvidno, da se je dajala dežeflnoknežja zemlja v smet, to je plačevanje desetine v žitu in vinu. Tudi taka zemlja se zove smet. Prim.: Zehenden in der Ober Fertoybar smet, stat und plaz Görz. Jorg Trabentschikh ein braiden in Ober Fertoibcr smet, dauon F.D. zehennd vom wein vnnd traid. Slične določbe ima tudi goriški urbar (M. Kos, Urb. II, 153 s.). Beseda zmet je prevod latinske conjectus, conjectura, oziroma grškega symbole, pri Nemcih gemerf, dajatev gospodu, sprva izredna (Müller-Zarnoke Wb. III, 740). Grimm pravi o tej davščini: ein Beitrag der Freien (Deutsche Rechtsaltertümer 298); ne vem, ali velja to za naše Goričanc, ker ti so sicer koloni, F. D. holden. Zmet ni sicer nikaka posebnost slovenskega prava, vendar je igrala važno vlogo v življenju našega ljudstva. Iz listine kralja Ludovika z dne 6. januarja leta 864 zvemo, da so salzburški vladikc, ko so prihajali zaradi pridigovanja v Karantanijo, prejemali od kneza in ljudstva te dežele poseben davek (conjectus), Fr. Kos, Gradivo II, št. 191. Iz tu navedenega primera je razvidno, da je conjectus-zmet nekaka izredna dajatev. Toda zmet goriških virov je določena desetina od zemljišč, plačuje se deželnemu knezu, ne cerkvi. Ako so dotična posestva cerkvena, bi smeli misliti, da je zmet oblika »običajne« slov. desetine (monzehendt). tlaka, f. »Frohne, angaria«. V obliki tlak uporabljajo besedo tudi nemški viri na Kranjskem, n. pr. Pletersku listina leta 1439: czins, tlak, und ander dinst wegen auf den edling thum zu Oberfeld (MMK 14, 60). vrč, m. »Krug, vinska mera«. »Die meinmasserey oder outgo vertsche solen bei dem bergmaister sich einfinden« GMDS XX 285, Klevevški arhiv. košan, m. »minimalni posestnik zemlje«. V furlanščini cossan giornaliere pigionale. Po REW 6973 iz quottidianus. Fr. Sturm, CS J К 1927, 69 izraža proti tej razlagi pomisleke. V Urb. Slov. Prim. II se imenujejo neka najmanjša posestva cliorb koš: Lucas Wutin, sedaj Valentin Braua, služi od korpp 38 šil. (str. 217). Zvezo med koš, cliorb in košan je opazil že M. Kos, I.e., 73: »Korb pomeni prvotno iz protja spleteno hišico. Po jezikovnem pomenu je korb to kar koš(anija).« Korb je res na Bavarskem hišica pri kmečkih naseljih, v kateri so nastanjeni rokodelci. Schmellcr-Fromann citira stvn. gloso: korb magalia, aedificia pauperum (BWB I, 1287). Zadnja beseda o izvoru te besede se pa zaenkrat ne da izreči. vêlna, f. »posekana hosta za požar«; sejati na velno »prvič sejati na iz-krčenem svetu«; velnar, m. »oni, ki dela velne«; valnik, m. »niederer Grenzwald«. — Nasproti Fr. Bezlaju, SR 1955, 6 s. smatram, da je v podstavi nemški die Welle »Stroh- oder Reisigbündel, Faschine«, Unger-Khull, SIVS 630. Beseda Welle, bavarsko Wellen, fem. je gozdarski izraz, doma na jugozahodnem robu nemškega ozemlja. Izveden je iz glagola stvn. roellan »rollen, .valjati«. Oblike z -a- v deblu so tudi sporočene, n. pr. Wällholcz »fascillus« (BWB II, 887). Tako postane razumljiva vzhoduoštajerska beseda valnik, m. »niederer Grenzwald« (Pleteršnik) poleg vein a; ta beseda bi se glasila prleško *vèana, ako bi bila domača, prim, bêhio (prleško bèano). Beseda vçlna je morala biti sprejeta v novejši dobi. Napravljanje vein, butar, vejnikov," je prvotno od požarništva ločena panoga. Gozdni red cesarice Marije Terezije za Spodnjo in Gornjo Avstrijo ima o tej stvari naslednje določilo (§ 4«): In denjenigen Sandinseln, rvelehe kein festes Fundament haben und mit Weiden bewachsen sind, solche alle Jahre zu Wällen oder Faschinen geschnitten, aufgebunden und verkauft meiden (Cod. Austr. VI, 846, 1.1766). 7 , . J. Kelemina ŠTOROV SPIS O N A R O D NIC H P ISNICH A POVËSTECH PLEMEN S L OVA N S К Y C H V SLOVENŠČINI V oceni Berkopčeve knjige Češka a slovenska literatura, divadlo, jazykozpyt a nar od o p is v Jugoslavii, SR 1950, 213—214, sem zapisal, da bibliografski zaznamek o Štûrovem spisu, ki ga tu navajam v naslovu, ne spada v IV. poglavje, to je med Članke o čeških in slovaških rečeh, temveč v poglavje II. 2, to je med časopisne prevode. Ta popravek ni prišel v evidenoo slovaških slavistov, kakor je to pričalo predavanje dr. Andreja Mraza iz Bratislave na slavističnem sestanku jeseni 1955 v Beogradu (pod naslovom: Srbska rudovâ poézia vo vyvine slovenskej literatury, zdaj objavljeno v kvartalniku slovaške narodne manjšine v Vojvodini Novy život, 1955, 129—136. Tam Mraz na strani 135 piše, da je. omenjeni Štiirov spis izšel samo v srbskem prevodu Jovana Boškoviča v Novem Sadu 1857). Franc Zličar je svoj prevod omenjenega Štiirovega spisa objavil v Geršakovi Čitalnici pod naslovom O narodnih pesmih in pravljicah icemen slovanskih. Prvi del, ki ga je ali prevajalec ali urednik zaznamoval z rimsko I, je izšel na straneh 218—227 v III. zvezku, drugi del, pod rimsko II, pa na straneh 300—312 v IV. zvezku. Oba ta zvezka sta izšla 1866. Čeprav je ob koncu druge objave (312) obljubljeno nadaljevanje, se objava ni nadaljevala, ker je Geršak izhajanje svoje revije ustavil. Tako je Štiirov prevod ostal torzo. Ivan Geršak (gl. o njem SBL) je izhajal iz poromantične dobe, ki jo je označeval kollarovski panslavistični duh, ter je spočetka z živahno publicistično dejavnostjo razglašal idejo o zbližanju slovenščine s hrvaščino ter idejo slovanske vzajemnosti. A iz kollârovske panslavdstične omame se je kmalu iztrezniil ter svoje moči usmeril v delo za krepitev slovenske gospodarske moči po štajerskih trgih in mestecih. Gospodarskim, političnim in splošno kulturnim vprašanjem je bila namenjena tudi njegova Čitalnica, naša prva gospodarska in politična revija. Izhajala je v nevezanih rokih v posameznih zvezkih, katerih vsak je dosegel okrog 100 strani. Težišče priobčenih razprav in člankov je bilo v narodnem gospodarstvu ter na pravnem področju, precej je bilo člankov tudi s področja zgodovine, kulture, naravoslovja in podobno, a nekaj sestavkov se je vezalo direktno tudi na slovstvo in slovstvena vprašanja (prim, poročilo o Cegnarjevem prevodu Schillerjevega Valenšta j novega ostroga, ki ga je napisal A. T. Mačkov, to je Anton Tomšič). Geršak je hotel s Čitalnico, kakor piše v podnaslovu revije, ustvariti »podučilne liste za slovenski narod«. Z njo je hotel poučevati predvsem v političnih, pravnih in gospodarskih panogah, vendar s tem, kakor pravi v uvodu, ni liotel v nemar puščati »drugih preiskav o našem dušnem življenju, da se potem lažje in uspešnije lotimo pesemskih pri- delkov naše literature« (2). Da je to mislil resno, izpričuje tudi Geršakovo pismo Franu Levstiku, na katero ni odgovoril ali pa odgovor ni ohranjen. (Pir-jcvec v Levstikovih Pismih Geršaka Ivana kot Levstikovega korespondenta ne navaja. Prim, tam X.) Y tem pismu, ki je bilo napisano v Brežicah 22. avgusta 1864 (NUK, Ms. št. 491), piše Geršak, da bodo njegovi listi poučni, vendar da >jezikovne razprave, novele, pesmi... nimajo prostora v njih«. Listi naj hi imeli tri dele: prvi za pravo in politiko, drugi za narodno gospodarstvo in tretji »za literaturo«. Pri tem oddelku da je za sodelovanje pridobil dr. Kreka. Zdaj vabi še Levstika: »Zato pa se obrnem prijazno k Vain, da Vi tudi prevzamete jeden del, morebiti slovstveni ter da dobro protresete kje da je kaj za pretresti, bodi si pri nas ali pri naših sorodnih sosedih... pa le nič filologičnega.« Smeli bi sklepati, da je Geršak namenil cir. Kreku litcrarnozgodovinsko, Levstiku pa slovstveno kritično področje. A ne Krek ne Levstik v Čitalnici nista sodelovala. Geršak je poleti 1864, torej v času, ko je zbiral gradivo za svojo revijo, pač gotovo obiskal Maksa Pleteršnika v Pišecah pri Brežicah, tedaj profesorja na počitnicah. Mogoče ga je spomnil na Levstika prav Pleteršnik, h kateremu je prišel na skok. (Da ga je obiskal samo na hitro, da ga pridobi za sodelovanje pri Čitalnici, priča v citiranem pismu opravičevanje Levstiku: »Ne zamerite da malo hitim ker se kmalu odpeljem.«) Vsako literarnoteoretsko ali estetsko razglabljanje ali pobujanje je bilo Geršaku, pravniku in gospodarstveniku, pač čisto tuje. To izpričuje v celoti duh in značaj njegovega dela. Da je vzel v Čitalnico Št u rov spis, za to ga ni pridobila slovstvenoestetska in slovstvenozgodovinska vsebina spisa. Realist z veliko mero nacionalne navdušenosti in bojevitosti je tudi v literaturi videl enega izmed izrazov slovanskega duha in eno izmed sredstev za gojenje slovanske navdušenosti in vzajemnostne ideje. V Stiirovem spisu je videl predvsem opis slovanskih ljudskih slovstev, ki z lepoto, mnogovrstnostjo in naravnostjo lahko tekmujejo z ljudskimi slovstvi drugih narodnih ali jezikovnih skupin, na primer germanskih. Poleg informativnosti (Čitalnica je bila najprej poučna!) je Geršaku v spisu zadostoval še Štiirov narodnobuditeljski namen ter njegovo poudarjanje slovanske vzajemnosti. Št u rova slovanska koncepcija je iskala slovaški nacionalnosti opore v širokem slovanskem svetu, v omenjenem spisu v tezi, da je ljudska tvornost tudi najmanjših slovanskih narodov, na primer Slovakov, Slovencev in Lužiških Srbov, enakovreden del slovanske ljudske tvornosti. V Bachovi eri, ko je Štiirov spis nastal, je hotel pisatelj ob slovanskem gradivu pokazati, kako enoten in kako močan je slovanski svet in kako je vanj vredno verovati in vanj upati. Štiirove literarnoteoretske in folklorne teze so bile v spis samo vključene, toda niso predstavljale njegovih osnov. (Primerjaj o tem Slovenske Pohl'ady 1956, 299.) Gerš3kovo hotenje se je torej pri objavljanju Štiirovega prevoda ujemalo s Sturovim osnovnim hotenjem. 'Го izpričuje tudi dejstvo, da Štiirovega spisa ni priobčeval v Čitalnici dobesedno, v celoti, temveč v veliki meri prirejenega. Najprej besedo o prevajalcu! Franc Zličar se je rodil 23. septembra 1839 v Šentjurju pri Celju. Na celjski gimnaziji, ki jo je opravil v letih 1851—59, je bil med njegovimi profesorji Venceslav Marek, ki je bil gotovo Čeh, med njegovimi sošolci pa Maks Pleteršnik. Ivan Geršak je bil leto za njim, odšel pa je iz Celja isto leto kot Zličar, da dokonča gimnazijo v Gradcu. V kakšnem sorodstvu z Ivanom Geršakom je bil Zličarjev sošolec Vinko Geršak, poznejši duhovnik, trenutno z razpoložljivim gradivom ne morem ugotoviti. Zličar je stopil v semenišče v Mariboru jeseni 1859, ko se je to preselilo iz Št. Andraža. V semenišču je bil 1859—1863. Kaplanoval je v Vitanju, Kalobju in v Bra- slovčah in že 4. marca 1867 umrl v Slivnici pri Celju. Takoj po prihodu v semenišče je zavzel vodilno vlogo med iovariši, ki so jih zanimala kulturna vprašanja in povezovalo slovstveno delo. Postal je namreč urednik semeniškega rokopisnega lista Lipica. Urejal ga je od prve številke, ki je izšla dne 1. januarja 1860, do konca tretjega letnika, torej letnike 1859—60, 1860—61 in 1861—62, sodeloval pa je v listu tudi potem, ko je kot posvečeni četrtoletnik ostal še v semenišču. Lipica je imela predvsem leposloven značaj. »Sotrudnike so smatrali lastni tovariši za .panslaviste'... ker so skoraj vsi prispevki polni-slovenskega in slovanskega navdušenja... 1. letnik je imel celo poseben oddelek z naslovom .Slavjani', kjer je donašala ,Lipica' razne ,spise o slavjanskih zadevah'.« Tudi v II. in III. letniku je ohranila Lipica »približno isti značaj, ostala je simbol slovenstva in slovanstva« (citati iz razprave Matije Munde Zgodovinski pregled literarnega in društvenega življenja v mariborskem bogoslovju, ČZN 1928, 116 si.). V Lipici je bilo tudi nekaj prevodov iz češčine. V IV. letniku je bila ena številka posvečena tisočletnici prihoda Cirila in Metoda na Moravsko in je prinesla same slovanske pesmi, med njimi tudi prevedene iz češčine. (O Zličarju prim, celjska izvestja, šematizme lavantinske škofije ter Mundovo citirano razpravo; osmrtnica S 12. marca 1867.) Da sta se srečala Ivan Geršak in Zličar že na gimnaziji, je gotovo. Da sta se mogla srečevati tudi pozneje, je naravno. Tako je pač prišlo tudi do Zličarjevega sodelovanja v Geršakovi Čitalnici. Če je Geršaka vodila misel, naj tudi slovstveni del njegove Čitalnice poučuje, pa Zličarjevo delo gotovo izpoveduje predvsem slovansko navdušenost za kolliirovsko slovansko vzajemnost. Tako Zličairju kot Geršaku pa je pri objavljanju Stura prisojati stremljenje, da bi slovensko nacionalno misel podpirala z idejo slovanske veličine in mogočnosti. Objava Šturovega spisa je ostala v slovenskem kulturnem področju brez odziva, razen kolikor je podprla misel slovanske vzajemnosti in posredno nacionalno slovensko idejo. Štiirov spis je pri nas avizirala SB 1853 še pred natisom. Tako je najprej (48) poročala, da je »G. L. Štur izročil českej matici proimenitno delo o narodnih pesmah in običajih slovenskega ljudstva na Oger-skem«, naslednjič pa (64) to vest popravila, češ da Štur ne obravnava samo narodne poezije in običajev Slovakov, temveč Slovanov sploh. Nazadnje poroča (127), da se Štiirov spis že tiska v Pragi pod naslovom Rozbor o ndrodnich pisnich a povestech Slovanskvch. Po izidu SB o delu ni poročala. Lit. mesečnik, ki je izhajal v času Geršakove Čitalnice, SG, sicer avizjira I. in II. zvezek revije (1865, 61—62 oziroma 157), nadaljnjih dveh zvezkov, prav tistih, v katerih je bil objavljan Štiirov spis, pa niti ne omenja. Od kod je Zličarju firišl-a v roke Štiirova knjiga, ni mogoče reči. Lahko jo je dobil osebno, saj to ob tedaj se uvel javljajočih zvezah med sQovanskimi katoliškimi semenišči ne bi bilo kaj izrednega. Lahko da jo je nabavila semeniška knjižnica. Lahko jo je dobil od Geršaka, ki je imel zveze z graškiini slavisti, n. pr. dr. Krekom. Kako je Zličar prevajal? Prevod, kolikor ga je izšlo, sega do str. 105 češke objave (1853). (V celoti šteje češka izdaja 146 ali, če odštejemo uvodno poljsko pesem, 144 strani.) Češka izdaja ima na uvodnem mestu v poljščini pesem J. Dunina-Borkowskega ter posvetilo srbskemu knezu Michalu Obrenoviču, ki je bil mecen slovaškim romantikom. Od 103 strani češke izdaje pa imamo v slovenskem prevodu samo 21 strani! To razmerje, 103 proti 21, četudi so slovenske strani malce večje, jasno izpričuje, da ne moremo govoriti o doslovnem prevodu, temveč o posnetku izvirnika ali o prirejenem ali skrajšanem prevodu. Besedilo je luhko krajšal prevajalec sam, lahko da ga je zaradi obširnosti krajšal urednik Geršak, ker bi mu sicer jemal nesorazmerno veliko prostora v reviji, ki je bila v glavnem vendarle namenjena pravu, gospodarstvu in politiki, laliko pa je tudi, da sloni Zličarjev prevod na neki češki priredbi Štiirovega teksta, ki je bil skrajšan, in Zličar popolnega Štiirovega besedila ni poznal. Kolikor Zličar prenaša češko besedilo v slovenščino, se izvirnika skoraj dobesedno drži. Bistveno pri njegovem prevajanju je, da izpušča v celoti cele stavke in odstavke, da, celo cele strani. A kar po tem izčrtavanju, izpuščanju ali prirejanju ostane, je poslovenjeno zelo popolno in skorajda od črke do črke. Zaradi takega načina prevajanja — ki kaže, da je objavljena slovenska redakcija Štiirovega spisa bila verjetno napravljena ob popolnem slovenskem prevodu celotnega izvirnega teksta — je seveda bilo treba tu ali tam zapolniti vrzeli, povezati z besedami ali stavki, ki se ne skladajo do zadnje črke, do zadnje besede z besedami in stavki v izvirniku. Prevajalec sicer v takih primerih jemlje besede in stavke iz Štiirovega besedila, toda je prisiljen, da pač povezovanje izvede nekoliko prosteje. Nekaj primerov naj osvetli ZličaTjevo (ali urednikovo) ravnanje! Način prevajanja in prirejanja naj pokaže primerjanje besedila iz češkega izvirnika na str. 4 ter slovenskega prirejenega prevoda na str. 218—219: Nejdokonalejši a nejlidštejši zptisob, sdileti jinyin со leži v duši, eo ji za-ujalo a prebira, jest slovo, a nejkrâs-nčjšt a nejpuvabnčjši predstaven! tolio stâvâ se pisni a zpevem. Narod slovny čili zpêvny, nârod, jenž si od vlastnosti této stim j meno dal silovan-sky, stoji v tomto ohledu vyše nade všemi svymi brairy indoevropskymi, duchem svym v človečenstvu lioruji-cimu. Ti se vyslovovali zpûsoby od slovanského rozlicnymi: budovami, stavbami, socharstvîm, malbou; Slovane ale vyslovovali se slovem, a ve zpëvich znâzornili duši a mysl svou. Pripomoček naj popolniši in človeški vrednosti naj bolj primeren, drugim razodeti svoje misli, nagnjenja in želje, je beseda, govor in pesem. Drugi indo-evropejski narodi govorijo v stavbah, podobah in slikah; Slovan pa govori v pesmih; prepevati je njegovo veselje. Drugi primer: str. 5 izvirnika in str. 219 prevoda: mâf Kozactvo prekrasne sve duniy, které bâsnickou cenou daileko pre-vyšuji podobne vytvory jinych narodu, na pr. nemecké Nibelungy. Ye zpčvich tčehto a v jich neprebrane družine u rozlicnych kmenû slovan-skych muze videt a poznat kdo chcc, oo jest prosta, ryzi a nezopačena duše slovanska. Kozaki imajo svoje prekrasne »dumy«. Y teh pesmih lahko spoznaš prosto, pošteno, nepokvarjeno serce slovansko. Zgleda nam kažeta, kako je prevajalec izpuščal (ali urednik izčrtaval) posamezne besede, dele stavkov in stavke. Kar je ostalo, pa se skoraj docela ujema z izvirnim besedilom. Zgledov, ko prevajalec s loven i tekst, kakor ga je napisal Štiir, v celoti in brez sprememb, ne bom navajal. Pogledati pa je treba, kako je izpuščal cele odstavke in strani. Nekaj zgledov! Str. 6 vrsta 7 zg. izvirnika pravi: Prevod vse str. 219: Nejprostčjši a spolu i nejstarši uničili Umetnost naj prostejša pa tudi naj- jest stavitelstvi. starejša je stavba in zidavna umet- nost (arhitektura). Za tem sledi 10 vrst, ki jih prevod izpušča, in nadaljuje na str. 6 vrsta 18 in 19 zgoraj: Idei, kterou stavitelstvi zniizorniti Idejo pa, ktere ona izraziti mogla ni, nemuže, znâzornuje již dokonalejši razodeva bolj popolnoma podobarija nad ne uničili, socharstvl... ali kiparstvo. Izvirnik po desetih vrstah, ki jih Zličar izpušča, nadaljuje: str, 6 vrsta 11 do 10 spodaj: ...predstaviti ale toto mûze malba, Še imenitnisa je malarija, t im samym uničili nad predešlč dokonalejši ... SQetlii v izvirniku 14 vrst, ki jih v prevodu ni, nato se nadaljuje na str. 7 vrsta 6 zgoraj: ... uničili již nad malbu dokonalejši, pa godba ali muzika jo v imenitnosti totiž liudba. preseže. Spet sledi v izvirniku 9 vrst, ki jih prevod izpušča, na kar sledi na str. 7 vrsta 16—17 zgoraj: Včechnu ale hloubku ducha, každe jelio hnuii, a hnuti tohto prûbeh v nejrozmanitčjšieh zâhybeeh vycerpat a predstavit schopno jest samojedinč basnietvi, uničili tim samym mezi Naj popolniši umetnost pa je pesni-všemi nejdokonalejši... štvo. Za tem prirejenim in skrajšanim besedilom Zličar izpusti v celoti vse na str. 7 in 8, do zadnjega odstavka, ko začne Štur razpravljati o svojem pojmovanju simbolične, klasične in romantične poezije. A stran izvirnika 8, vrsta 5 spod., vse do strani 19, vrsta 16 spod., je Zličar posnel v en sam stavek! To se pravi: namesto domala 11 strani imamo en sam stavek. Štiir je na teli straneh med svetovnimi slovstvenimi vrhovi navedel poleg nemških in antičnih veledel tudi indijske epe, Shakespearovega Romea in Julijo, španskega Cida, Tassov Osvobojeni Jeruzalem, Byrona, Sueja in George Sandovo. Vsekakor bi tako navajanje svetovnih literarnih del, četudi zapozndlo, razmikalo meje našemu čitalniškemu izobraženstvu. Tako pa je namesto razgledovanja po svetovnih poteh in smereh poezije, kakor jih je pač videl Štur, bralo samo tole: Razločiti moramo simbolično pesništvo ali pesništvo po podobah, kakor ga najdemo pri ljudstvih v jutrovih deželah — klasično pri Grkih in Rimljanih, in pa romantično, kakor se je posebno pri kerščanskih narodih v zapadnih deželah v različnih oblikah prikazalo in se še kaže (219). Nekaj sprememb je v prevodu in prirejanju narekoval Zličarju tudi njegov duhovniški poklic. Stürovo »v pantheisrnu indickém« (4-6) nadomešča Zličar z »indiškim božanstvom« (303). Ko Štiir piše, da je spreminjanje človeka v žival (v pravljicah oziroma v ljudski poeziji) з-pozûstatek prastarého a prvotniho slovanského nazoru na svët, v ktcrčm ... jest človek s prirodou jodno« (48), Zličar to izpusti. Pač iz istih razlogov so izpuščene celotne strani 81, vrsta 2 spod., do str. 92, ker govore o ljubezenski poeziji (ljubezen v družini in med spoloma, poštenost in čistost, smrt zaradi ljubezni, žalost v zakonu za nekdanjo samsko svobodo ipd.). Stur piše: »Prirozenost jest v rodinč totožnost krve, duch v ni jest mrav rodinny« (53), kar Zličar čisto spreminja: Telesna stran je žlahta po krvi, duševna je vez sv. vere (305). Štur navaja v svoji knjigi izredno veliko verzov in pesmi, kajpada največ v odlomkih. Vsa poezija je navedena v izvirniku, pod črto pa so posamezne besede razložene v češčini. Pri pesmih, ki jih ne navaja v celoti, Štur povzema v nekaj stavkih ali besedah njih glavno vsebino. Kako ravna Zličar? V izvirniku navaja samo eno slovaško pesem, en poljski krakoviak v štirih verzih ter eno lužiškosrbsko štirivrstičnioo. Vse ostalo navaja po slovensko v proznem posnetku, le izjemno skuša prenesti verze v neko slovensko verzno obliko. Kar je sicer slovenskih verzov, so vsi iz Levstikovega prevoda Hankovih rokopisov (Vaclav Hanka: Kraljedvorski rokopis, Celovec 1856). Da je opuščen tisk 1к>1-garskih, ruskih in srbskih pesmi, je razumljivo, ker bi to zahtevalo cirilski stavek, ki ga verjetno graška tiskarna (tam se je Čitalnica tiskala) ni imela ali pa ni hotela nalagati tega težkega dela stavcem, ki pač teli jezikov niso bili vešči. Tako so namesto citiranih pesmi ostale v prevodu same regeste v zelo skopem obsegu. Pa še v tem je šel Zličar ali urednik korak dalje: povzetke podaja samo za nekatere v Štiiru citirane pesmi, ne za vse. Na ta način se seveda ponekod cele strani izvirnika skrčijo na nekaj vrstic. Slovaške pesmi prosto sloven i ali izpušča, delno posnema njih vsebino, a samo eno navaja v izvirniku. Tako je peswn s str. 24 izpuščena v celoti in Zličar navaja samo komentar k njej (222). Ko Štur na str. 41 navaja 4 slovaške pesmi, Zličar v svobodni verzifikaciji prevaja samo 2. in 4. pesem. (Primerjaj: Slavček v kletki tužno poje, Se spominja ljubih gajev, Jaz tud žalostno prepevam, Ko se spomnim prejšnih časov.) Poseben je postopek pri pesmih iz Kraljedvorskega rokopisa. Tu je Zličar v celoti ohranil vse, kar citira Štur, nasprotno je Štiirove citate celo razširil, Hankove verze pomnožil. Citati iz Hanke se tesno drže Levstikovega prevoda. Medtem ko Štiir (26) zgolj omenja Hankovo »narikani vla.stovky«, a ne navaja nikakili verzov, Zličar citira iz Levstikovega prevoda šest verzov (224). Pri pesmi »Jelen« tistim stihom, ki jih navaja Štiir (43), dodaja Zličar še štiri. Dalje navaja Zličar Hankove verze, kakor so citirani pri Štiiru (35, 44, 45 in 78), a izpušča, kar ima Štiir na str. 78 do- srede str. 80. Ko Štiir na str. 31 omenja pesem Zbyhon iz Kraljedvorskega rokopisa, a iz nje ničesar ne citira, Zličar uvršča v svoj prevod celih 22 verzov (225—226). Ob tem Tavnanju s češkim Kraljedvorskini rokopisom, ki ga je imel na razpolago v slovenskem prevodu, je nenavaden Zličarjev odnos do slovenskih izvirnih pesmi, ki jih navaja Štiir (po Vrazovi zbirki naše ljudske poezije). Tako Štur citira verze o (kranjski) Lepi Vidi (32—33), a Žličar pesem samo vsebinsko posname. Panonske inačice Lepe Vide (pri Štiiru 30) pa Zličar niti ne navaja niti vsebinsko ne posnema. Enako je pri pesmi, kako brat reši sestro Jerico iz turškega ujetništva (Štiir, 33—34). Pri panonski Lepi Vidi je to še posebej čudno zaradi tega, ker pravi Štiir o njej, da je to pesem »Slovinska v Štyrsku«. Kljub temu ni našla milosti pri prevajalcu (a'li pri uredniku), ki sta bila oba Štajerca. Samostojno je prevajalec (ali urednik) iz svojega poznavanja vpletel v prevod pesem Mačolia (308), od katere navaja vsebino ter citira v štajersikem narečju tri verze — medtem ko stoji pri Štiiru na tem mestu motivno enaka moravska pesem (80). S tem seveda niso navedene vse spremembe, ki so jih doživeli Štiirovi citati iz ljudske poezije. Omenim naj vsaj sumarično še to, da so pač izpadli vsi verzi, kjer je prevajalec (ali urednik) izpuščal cele strani (prim. 36—40), da so v celoti izpuščeni tako verzi kot vsebinski posnetki na str. 54—58, 65—70 ali 74—77 itd. Med tu izpuščenimi citati so tudi slovenski verzi. Vsiljuje se misel, da je mogoče imel Zličar pri prevajanju pred seboj Štii-rovo besedilo, ki je bilo že skrajšano in prirejeno, seveda v češčini. (Podnaslov njegovemu prevodu pravi, da je bilo Šturovo delo spisano »v češčini«.) Za to možnost bi govorilo dejstvo, da navaja Zličarjevo besedilo več čeških citatov iz llanke kakor štiirov izvirnik. Dalje so v našem prevodu v veliki meri izpuščeni prav slovenski citati, kar je vsekakor nenavadno, če jih je v slovanski krog uvrstil celo tujec Štiir. Še bolj je nenavadno, da Zličar (302) v izvirniku navaja naslednje lužiškosrbske verze (navajam z napakami): Mi moja rožička vjele lubša Dyžli všon vulki žiroki svët. Na svoju rožičku pohladam Na svoju lubčičku pomyslu. Teh verzov namreč Štiir nikjer nima! (V bibliografiji kot svoj vir za lužiško-srbsko gradivo navaja knjigo Leopolda Haupta in Jana Ernest a Smolerja Piesnički hornych a dclnych Lužiskich Serbow. Od kod je Zličar vzel gornje verze, mi ni mogoče ugotoviti.) Ko povzema vsebino srbske ljudske pesmi o Jankoviču Stojami (Štiir, 58, Zličar 305), navaja Zličar več vsebine, kakor jo vsebujejo Štiirovi citati omenjene pesmi in Štiirovi vsebinski povzetki. Boško-vičev srbski prevod Štiirovega spisa pa se točno drži izvirnika; od tam torej Zličar dopolnil ni jemal. Ali je bil sam toliko razgledan v srbski poeziji, ali pa naj tudi ta primer potrjuje misel, da je imel pred seboj neko prirejeno izdajo Štiirove knjige? Vendar kakšne prirejene ali skrajšane izdaje Štiirovega spisa ne navaja niti Rizner v svoji Bibliografii pisomnietva slovenského niti Mišianik v svojih dopolnilih iz 1946. Po vsem povedanem je mogoče reči: Zličarjev prevod je skrajšan, deloma prirejen Štiirov tekst. Ker se drži, kolikor ga prevaja, Štiirovega besedila, je mogoče reči, da je njegovo delo prevod. Ker veliko izpušča in s tem krajša, predstavlja Zličarjev prevod skrajšano izvirno besedilo. Ker mora zaradi izpuščanja na novo povezovati Štiirovo besedilo, razmešča in povezuje Štiirove besede nekoliko svobodneje. Končno obliko prevodu je mogel dati prevajalec sam, mogoče pa je prevod priredil urednik Geršak. Možno je končno, da je skrajšan in prirejen Štiirov tekst imel pred seboj že Zličar, če je seveda taka prirejena objava obstajala. Viktor Smolej Dušan Lu d d i k : Nekaj krajevnih in v o d n i h ime n NEKAJ KRAJEVNIH IN VODNIH IMEN Na slovenskem etničnem ozemlju je razen slov., ki so v absolutni večini, še nekaj substratnih, romanskih, germanskih idr. vodnih imen. Vsa naša vodna imena je sistematsko zbral, uredil, obdelal in z ustvarjalno intuicijo ter kritičnostjo široko razgledanega jezikoslovca osvetlil dr. France Bezlaj v knjigi »Slovenska vodna imena« (del L, A—L, Ljubljana, SAZU 1956). Njegovo delo je mejnik v zgodovini slovenske onomastike; F. Bezlaj. je v njem mnogo težkih in zapletenih problemov rešil dokončno, drugod je rešitev nakazal, kjer pa to ni bilo mogoče, je navedel dosedanje gradivo o predmetu in dal tako temelj 1er pobudo za nadaljnje raziskovanje. Od krajevnih imen v širšem smislu so vodna imena najbolj starinska in trajna, prevzema jih rod za roclom, narod za narodom. Njih današnje glasovne oblike so večkrat že močno zastrte. Upravičeni smo, da ta — danes ne več razumljiva — imena zaradi prepletanja zgodovinskih naselitvenih plasti, vsled jezikovnih, gospodarskih, političnih, kulturnih idr. odnosov razlagamo na več načinov. V naslednjem skušam še pred izidom ocen Bezlajeve knjige nekaj imen prikazati iz drugačnega zornega kota — iz germanističnega vidika. Kakor so v Italiji in Franciji v krajevnih imenih neizogibni germanski vplivi, tako je to tudi pri nas. Dolgotrajni politični, gospodarski, administrativni in kulturni pritisk severnega soseda je nujno pustil v naših krajevnih imenih svoje sledove. Le-ti dokazujejo nem šk os t oblik zgolj v zanesljivo kolo-nizacijskem okolišu, drugače pa jih je v večini primerov smatrati za ostanke fevdalnega reda in poznejše administrativne germanizacije, kar pa nekateri raziskovalci v zamejstvu radi pozabljajo. Arbeč (ali Rbeč), levi pritok Nadiže jz. Št. Petra v Nadiški dolini na italijanskem ozemlju, furl. Erbèz, Orbèz, italij. Erbezzo, prim. top. Rbeč, furl. Erbèz, Arbèz, Arbèc', Itallij. Erbezzo (Bezlaj I, 38). Opirajoč se na Olivierija: Erbézzo (star. Erbeço, Arbezo pri Veroni) iz lat. *lierbidiu (herba), sklepa Bezlaj, da je ime verjetno romansko. Toda oblike z vzglasnim a/o: e kažejo na preglas a > e, ki je v langobardščini izpričan že v začetku 8. stoletja, v starovisoki nemščini pa od 750 dalje. Izhodiščna oblika je lamgobard. arbo, arbjo, stvn. arbjo »Erbe«, iz katetre so izpeljana pri Förstemann »Altdeutsches Namenbuch« I, 141, zabeležena imena. Langobardska beseda je ohranjena v krajevnih imenih Arbi (Cunco), Arbengo (Novara), Ar-bizzo (Aroizo, škof v Ti voli, U. stoletje), Arbizzo (Como), Erbezzo (Udine), villa ArbvUl (danes Villarboit, Novara). Ime je torej langobardsko (Gamillschcg, Romania germanica II, 85, 118, 215). Rbeč je reducirana oblika iz arb-lorb-lerb-. В oltar, vodna jama pri Dupljah, sz. od Kranja (Bezlaj I, 75). Bez/laj se ne more odločiti, ali naj izvaja ime iz nem. Behälter > slov. poltar ali iz apel. bolt »jama, prepad«. Menim, da je zaradi pripone -ar najbolj neprisiljeno razlagati В oit ar < bolt ar / polt ar, to pa iz južnonem. dial. Behälter (bolipltar) »Behältnis, Schrank« ipd. Vzglasni b ne moti, ker je bav.-avstr. b polk repek glas (Halbfortis) bip. Besedi Behälter ustreza v bavarščini tudi Kaller (kçltar) iz srvn. kalter < gehalter »Behältnis, Behälter, Schrank). Tudi to dubleto smo si pri Nemcih izposodili: koltnar. Obe besedi koltnar in poltar sta strokovna ribiška izraza: Ujete ribe hranijo žive v vodi v poltarju, koltnarju (Dravska dolina), ulovljene ribe iz Ljubljanice pa so devali v ribarnice — poltar je (Narodopisje Slovencev I, 116). Zaradi sorodnosti bi se dalo misliti morda, še na spisovno nemško Polder »eingedeichtes Land«, na začetku 18. stoletja izposojeno iz nizozemščine; besedo pozna vsaj že Gigaile (1860) »po grajenji pridobljen svet« (prim. Kluge-Götze, Et. Wb.10 s. v. Kalter, Polder; Kretscluner, Wortgeographie 476 ss.; Lexer, Mhd. Wb.; Sprachbrookhaus s. v. in D 5). Dave a (pritok Selške Sore), top. 1500, 1515 in der Allss, 1607 zum Bach Dauza. Ime je па bivšem nemškem kolonizacijskem ozemlju in se po historičnih zapisih ujema s top. Avče ob Soči: 1398 ze Als/Alsz, 1428 Als, 1523 Alis, zu Als (Bezüaj I, 40, 127). Ni prave osnove, da bi v začetnem d- v Davče ugotavljali romanski vpliv in na podlagi tega d- pripuščali, da se je tudi romanski element s Posočja udeležil kolonizacije dolin Sore (Bezlaj, ibid.), saj je aglutinacija pogosta zjasti še v nemških ali germaniziranih krajevnih imenih, n. pr. 12. stol. Olruna > 14. stol. Tollre > 1550 T older > Dollern ipd. (Bach. Die Namenkunde II, 1; 55 ss.). Nemška izgovarjava Als je bila AlstAli, kar je dalo v slov. Auš/Auž. Slov. -č- je v imenu pač analogično po drugih krajevnih imenih na -če, kar je pri imenih, ki so etimologično temna, možno in razumljivo. Imenska skupina Als- je po nastanku različna, prim, antično Alsa z п-(Bealaj, ibid.); Alsfeld < Alahesfelt (Schwarz, Dte Namenforschung II, 247). Zato ne zadostuje, pritegniti samo furlanske paralele; imena na Als- so raztresena tudi po nemškem ozemlju: 1044 ad Aham > Als (Dolnja Avstrija); Alszeile, Alserbach, Alsergrund (Dunaj); Alsdorf (Aachen); Aisleben (Halberstadt) [?]; dalje Als (Dansko) [?]; Aisance, Ausance (Francija). Dubleti Alsdorf (Aachen) in Elsdorf (z. od КЫпа) ter Alis za Avče pričajo, da je v imenu izpadel -i- in da je bila izhodiščna obilika *alis-, Sinkopa n epond ar je n ega -i- v srednjih zlogih po r, l je pogosta pri Notkerju (St. Gallen), zlasti še po kratkem korenskem zlogu (Braune, Ahd. Gr.5, § 66, A. 2). Ta pozno-stvn. sinkopa pač ni bila omejena samo na aleinanski dialekt,1 kajti drugače ne bi bilo pregilašenih in nepreglašenih oblik tipa Eis- < Elis- < Alis in Als- < Al(i)s, kar potrjajo tudi historični zapisi: 583 Alesuntia > Alzette (Lukseinburg); 775 Alisentia > Alsenz (Nahe); 888 Elisinza > Eisenz (Neckar); 893 Alsunza, 1103 Alisinza> Elz (Mosel); 968 Alsoncia> Elze (Sauer); vsa ta imena imajo izhodiščno obliko *Alisontia. Imena na -nt- > n. -nz- pa so izvedenke iz nominalnih pojmov, tu iz ide. *alisa »jelša« (Bach, 1. c., 213 ss., Schwarz, 1. е., 93, 105 ss.). Ime za jelšo je skupno Slovanom, Germanom, Kaltom, Baltom, Grkom in Italikom (Kluge-Götze, Et. Wb.10 s. v. Erle.). Vendar je als- iz alis- lahko nastalo samo v nemškem jezikovnem območju in bilo od tam preneseno drugam. Iz psi. *olbcha ali *jelhcha (Holub-Kopecny, Et. slov. jaz. čes. s. v. olše) ni moglo nastati. Grin tov© c, Grintovica ipd., imena gora, potokov, ledinska imena (Bezlaj I, 198). Bezlaj vidi s S t reki jem v imenu slov. grinta < srvn. grint »Grind, Räude«. Beseda je sorodna z lat. frendere »škripati, (raz)troti«; z lit. grčndiiu »trem«; agis, grindan »zdrobiti«; angl. grind »mleti, zmeti«; srnizkonem. grint »Grind, Sand«; nizoz. grind, grint »grober Sand, grobes Mehl«. Potemtakem je prvotni pomen stvn. grint »(z)mleti; pesek«. V starejšem nemškem jeziku se je iz kopfgrind razvilo sprva zaničljivo grind »Kopf«, potem pa splošno »Kopf«, zlasti v švabsko-aloman. jezikovnem območju (... liiew im den grind ab — ]. Wickram [1557]). Ta pomen se je v gornji nem. do danes ohranil. Stvn. grint je baza številnim nemškim krajevnim imenom, že stvn. sc uporablja za ime gore >ad montem, qui dicitur grind« (Monumentu boica 12, 17). V Švici imenujejo teme skale (Felskopf) grind, v Alpah je teren, po katerem je 1 Prim, frankovsko Arindo in Arndeo, Arndio (Frank, Altfränk. Gr., 67). Dušan Ludvik: Nekaj krajevnih in vodnih i m e n razmetano mnogo pečin, grindig (Kohl, Alpenreisen (1841 ]). Ker je ime »gore« grind prvotnejše od drugotnega pomena grind »Kopf«, je mogoče, da gre za dve prvotno povsem različni besedi (Bach II, 1; 267; Kluge-Götze s.v.; Trübner, Dt. Wb. s.v.; Schmeller-Fromann, Bayer. Wb. I, 266; Weigand, Dt. Wb. s.v.). Za slov. izpeljanke je ugotoviti, da smo ime sprejeli po onemi t vi nosnikov lahko še v stvn. času. Vsem tem imenom pa ne smemo prisojati istega pomena. Grintovec (gora) pomeni verjetno »glava« ali »skalnat vrh«, Grintovec (ledinsko iine) pa »skalnat, peščen, razoran svet«. Grintovec (potok) lahko ima več pomenov, ki so v zvezi s »peskom« ali »skalovjem«, lahko pa pomeni tudi »kalen potok«, ker je bay. Grind tudi »Schmutz«, ali pa »potok med mahovjem; z mahom obraščen potok«, ker je bav. Grind tudi še »das kleine Gemöse am Boden und an Bäumen«. Pravi pomen bi se dal določiti šele po ogledu terena. Morda je pri nekaterih imenih nastalo križanje med grint in grunt »Boden, Abgrund, Ebene« iz ide. *ghrii-tu »Sandboden«, ki je pogost v imenih alpskih dolin (Kluge-Götze; Schmeller-Fromann); prim. 1498 Gruntauitz za Griniavec (Bezlaj, 1. c.). Karnahta, 1. pritok Tera izpod Jalovca v Beneški Sloveniji (Bezlaj I, 253). S spoznanjem, da je v drugem delu besede apel. ара »voda« (Skok), se problem v marsičem poenostavi. Imena z ара so zloženke, katerih prvi del so stvarni in pridevniški pojmi, redkokdaj glagolska debila, nikoli pa osebna imena (Bach II, S 185). Prvi del lahko torej uvrstimo v problematiko imen Kam-. Skok razlaga Катара: Karnahta podobno kot Curicum > Curicta, izvedeno z icle. sufiksom -t (Bezlaj, 1. е.). Vendar je -ара: -alita mogoče razložiti le v sklopu problematike vodnih imen na -ара. Ilirski aili venetski apel. ара, oziroma ab- (lat. *abnis > amnis), germ, ара > affa je v vodnih imenih močno razširjen. Na nemškem ozemlju je bil tvoren nekako do stvn. dobe, okoli 10. do 11. stoletja je ali že nerazumljiv ali občuten kot končnica. Zato je na nekoč strnjenem ozemlju imen na -ара iiastopiilo preslojevanje z apel. -aha ali -au. Nositelji imen na -ара so bili Franki, žarišče za aha pa je rensko-frankovsko in alemansko jezikovno območje (Bach II, § 186, 187; Schwarz II, 61). V negermanskem prostoru je polno rečnih imen z a pa, ki jih ne smemo razjlagati iz germ, osnove: Apsos (j. Ilirija), Apilas (Makedonija), Syrapus (Lu-kanija), Anapos (Sicilija) itd. Uirsko-venetsko je pač tudi *carnapa (Karnahta), 1270 Cornap, 1300 Cornapo, furl. Comàp, Cuamàp, Quarnap; ital. Cornappo (Bezlaj, ibid.). Karül Veliki je kraje v današnji Beneški Sloveniji priključil frankovski državi; s frankovsko nadvlado pa se začenja v priključenih pokrajinah franko-nizaeija krajevnih imen tudi v pokrajinah, ki leže na periferiji (Bach II, § 483). Takrat je bil apel. ара v frankovščini še tvoren in je glasovno ter pomensko sovpadal z ilir.-venet. ара (srednjefrank. dialekt ne pozna visokonemškega premika glasov pri medvokalnem -p-t), zato je ime lahko- ostalo nespremenjeno. Vsekakor v njem ni opazen najmanjši nemški vpliv. V južni nem. ali bavaršč. bi med vokalni -p- v Comapa moral postati -//-. Pri tamkajšnjih Romanih se je prvotno ime ohranilo skoraj nespremenjeno, ne pa tudi pri Slovencih. Pod O t ton i in Štaufovci so bili kraji v današnji Beneški Sloveniji ponovno izpostavljeni močnemu nemškemu vplivu, saj vodi tod važna pot s Koroškega v Furl ani jo. Takrat apel. ара ni bil več razumljiv in je bil pač nadomeščen z aha, ki je bili običajen v alpskem svetu. Vsekakor je bilo obdobje, v katerem je ta pokrajina spadala v interesno sfero Bavarcev, Avstrijcev idr., dovolj dolgo, da jc v njem lahko nastalo »urbarijalno«, »uradno« ipd. preimenovanje Kar-liapa: *Karnaha. Nemška imena na -ара imajo mnogokrat še eufonični odglasni -t (Bach II, § 184). Tudi v jizah. nemških vodnih imenih na -aha se okoli 15. stoletja pojavlja odglasni -t, ki ga nekateri pojasnjujejo kot analogijo po kolektivnih imenih na -t: 1367 Biichelache > 1427 Buchelat, zdaj Biihlott; 1267 flumen Loclia > 1464 an der Lochat, danes Laudiert (Donava) (Bach II, § 190). Tak razvoj moramo pripuščati tudi za Karn-apa > *Karn-aha > *Karnach (prim. Aschaha > Aschach) > *Karnacht, slov. Karnalita. Kolk, studenec pri Ržišču (Litija); Kuk, d. pritok Soče (Kobarid); Klik, d. pritok Bače (Stržišče) (Bezlaj I, 271). Bezlaj izvaja ime iz kolk »Hüfte«, slov. tudi »Felsenvorsprung, Klippe« itd. ter sklepa, da gre za prvotni ntorfonim, ime pa je šeile kasneje prešlo na (gorske) potočke. To bi se dalo zagovarjati, ako bi na terenu, kjer se ta vodna imena pojavljajo, dokazali tudi ista ledinška, gorska idr. imena. Mogoče pa gre za metatezo onomatop. klok »gluck« > kolk, prim, še klo-kati »glucken«, klokotati (čisti izvor klokota) »glucken, sprudeln« (Murko, Cigale, Janežič-IIubad, Pleteršnik). Z isto verjetnostjo bi lahko navedli nem. Kolk »Wasserloch, Grube, Höhlung am Flussufer, Strudel im Wasser« (Bach, Dte Namenkunde II, 1; 255; Kluge-Götze, Et. Wb.le), oziroma Kolk, Kwlk, Kölke »Sumpf, Pfütze« (Cigale), ali Kolk »tiefe Auswaschung in der Fluszsohle; durch Deichbruch entstandenes Wasserloch« (Sprachbrockhaus s. v.) in k temu še das Wasser kolkt aus »wäscht aus, unterhöhlt« ter kolken »žlepetati, klokotati« (Cigaite) oziroma anglosaško cylcan, nizoz. kolken »rülpsen«, slov. kolcati (slo. besede gl. Holub-Kapeeny, Et. si. jaz. č. s. v. skytati). Prim. 847 Edencolc (West-falsko), Kolkhausen, Roïirkolk idr. (Bach, 1. е., 255, 277). Komarča, 1. 1461m visok gorski hrbet siz. od Bohinjskega jezera (izvir Savice). 2. Komarča, gozd v Srednji vasi. 3. Komarčenca, potok pri Štijaku. 4. Apel. komarča »ostrvo« (dial. apel. v Bohinju), rabljen tudi kot lestvica na nedostopnih mestih v steni Komarče; kopa sena (Bohinjske planine) in drogovi, ki na štirih straneh podpirajo kopo sena (Begunjščica). 5. Apel. komarča >Klumpfuss« (Kranjsko). Prim. Pleteršnikov in Glonarjev slovar, Narodopisje Slovencev I, 135, 149 in F. Bezlaj, I, 275. Dosedanje razlage ne ustrezajo. Lex Bajuvairiorum (okoli 745) pozna obliki commarchanus in commarcani, tudi bavarske diplome večkrat navajajo na mestih, kjer imajo n. pr. alemanske listine marcha — terminus commarcha, commarchia (1808: tradimus commar-chiam nosiram in loco... v lreisinških listinah itd.). Gre za latinizirano obliko germ, besede marka, ki je razširjena s prefiksom con- (kakor n. pr. confinium, conpagenses, conprovinciales) = conmarcliia, kar da po asimilaciji commarchia. Na Koroškem, v sz. delu Gorenjske in na severnem Goriškem (torej na prostoru, kjer je Komarča) pa se pri starejših izposojenkah k (tu pisano ch, kar je južnobav. močno aspirirani k) pred e, i palatalizira v č (sekundarna palatali-zacija velarov, prim. Ramovš, H. Gr. II, 240; VII, 118): komarkia > *komarčia > komarča. Naglas na osnovni besedi (2. zlog) je ostal tudi v slovenščini, i pa je izpričan še v commarchiones »conprovinciales«. Germ, mark a pomeni prvotno »limes, fines« pa tudi »signum, terminus« (ags. mearc), »confinium« (extra marchant vendere = extra terminos, extra provincial)!). Na Bavarskem se imenuje v času ljudskega prava areal, ki je v skupneih uživanju večjega števila oseb — conmarcliio" (Gut mann : Die soziale Gliederung d. Bayern zur Zeit des Voliksrechtes, 1906, 81, in J. Grimm: Dte Rechtsaltertümer, 1922, II, 8 ss., 17). Potemtakem je commarcha, commarchia Dušan L и d d i к : N e k a j krajevnih in vodnih imen pojem bolj za stvar kakor za krajevno ime in kaže na »skupnost« (Gemeinschaft), lahko pa pomeni tudi isto, kar današnje »meje« (Gemarkung), ali pa »meje z ozirorn na soseda«; (Grimm, 1. е., in Gamillseheg: Romania germanica II, 73). 2e od 7. stoletja dalje so imeli frankovski tehnični uradniki »forestarii« nalogo »mensurare et designare per loca denominata« (Gamillseheg, 1. е., II, 72), vendar so mejo med plemeni in narodi označevale običajno visoke gore in nepredirni. gozdovi (Grimm, 1. е., II, 69). Meja torej ni bila črta, temveč širok pas, cona. Po letu 774 so se z vključitvijo langobardske kraljevine v sklop fran-kovske monarhije »pomaknile meje frankovske Italije ob zahodni rob slovenske zemlje. Težko je reči, kje so potekale, verjetno v pasu med Furlansko ravnino in gorskimi obronki ob Nadiži, Soči in Krasu« (Kos: Zgodovina Slovencev, 1955, 95, 96). line Komarča »meja, obmejni pas« za gorski hrbet in gozd (gl. zgoraj 1 in 2) govori za to, da je bil v tem predelu obmejni pas ali v času Karla Velikega ali pa v 9. stoletju v času »Posavske krajine« (prim, k temu zemljevid v Kos, I.e., 111). Da pa commarcliia ni bila samo apel. (kakor meni Grimm, I.e.), dokazuje dubleta commarca, ki živi v krajevnih imenih bivše karolinške Francije, n. pr. Comarque, depart. Dordogne (Gamillseheg, 1. е., II, 73). Reke, rečice in potoki so razmejevali manjše teritorije in okraje (Grimm, I.e.), zato je marka tudi vodno ime: Wimarka (8. stoletje), Marcbach (leta 978) (prim. Bach, II, 1; 400). Tak primer je pač tudi potok Komarčenca (3). Med Komarča in Komarčenca je podobno razmerje kakor med Konfin (meja in krajevno ime) in Konfina (rečica, prim. Bezlaj, 1. c.). Kjer ni bilo naravnih meja, so le-te označevali tudi s kopicami (prim, za Šlezijo: koppitzen aufwerfen und die Grenze bestätigen), plotovi, kamni, koli in podobno, ki so jih posebej zaznamovali. Tako znamenje se je imenovalo mahal, Mäh in morda tudi marcha (Grimm, I. е., II, 70). V našem primeru (4, 5) gre pač za prenos širšega pojma na ožji na podlagi notranje sorodnosti: kopica iz kamnov, zemlje ipd. je meja (commarcliia — komarča) in od tod potem drugotno na predmpt, ki je temu samo na zunaj podoben (kopica sena, drogovi in podobno). Med Komarča in komarča je torej približno tako razmerje kakor med kanton (okrožje) in kanton (obcestno znamenje). Or m o ž. Izvor imena še ni pojasnjen. Prof. Kelemina bežno pripominja, da bi Holrmûs (= Ormož) moglo biti »klasično ime« (ČJKZ VI, 41, op.). Oblika Hollermûz spominja na nem. Holler »bezeg«, vendar je bivše nemško kolonizacijsko ozemlje szah. od Ormoža strnjeno področje oblike Huiler (izhodiščni pas verjetno vzh. od Niirnberga, gornjepfalzski dialekt); po kolonistih s Soilnograškega bi se morala ohraniti oblika Hoier. Misliti bi se dalo tudi na dial. Hollamuas »bezeg«, toda to redko besedo- poznajo v strnjenem področju oblike Holler le v okolici Pasinga (z. od Münchena) (Mitzka, Deutscher Wortatlas III. s. v.). V imenu se na prvi pogled komaj da ugotoviti nem. osebno ime Alram, latinizirano Alramus iz *ajbala-hraban »Edelrabe« > *Adalaliraban, ki se v grafičnih oblikah Adalraban, Adalram(us), Adilram, Adelram, Adlram, Alaram-nus, Alramnus pogosto pojavlja v listinah iz let 800—1200 (Solnograški urbarji in Kos, Gradivo). Iz *Adalahraban je v skladu z razvojem nemških glasov v zgodnjem srednjem veku, t. j. po oslabitvi polnih vokalov v nepoudarjenih zlogih in po asimilaciji, nastala redukcijska oblika äbräm, zabeležena že leta 821. Izpričana je tudi v vrsti krajevnih imen, n. pr.: 1381 Allrams (Passeil, Štajersko), 1444 Alramsperg in Alramstorf (Sakental, Štajersko); 1297, 1307, 1330 Al-rams (Zwettl); Mollram (Neunkirchen): 1352 Olram(er), 1365 Molrams, 1399, 13 Slavistična revija 193 1462 Olrams, 1430 Olram, Olrand, 16. stoletje Molramb; Alrams (a. d. Leitha) : 1232, 1245 Alrams, 1280 Alramsdorf [?]; Alrams (Gr. Höflein): 1292 Alrams, 1334 possessio Orlamus, 1346 Villa Alram, 1356 possessio Arlamus, 1425 possessio Al-ramus, 1434 Arlarn. Refleksi za Alram so torej (Zahn, Ortsnamenbuch f. Steiermark; Steinhauser, Gen. ON): I. Alram, Ailrams, Allrams (gen. sg.), Alramus (latinizirano) ; II. Arlam, Arlamus (metateza); III. Olram, Olrams, Olrand; IV. Orlamus; V. Mollram, Molrams, Molramb. Z oblikami III.—V. smo pri izhodišču slovenske oblike, ki se pri sosednjih Hrvatih in v starejših letnikih »Novic« glasi Ormuž in ki jo je zabeležil tudi Zahn. Historični zapisi so tile: 1273, 1305 llolermvos, 1315 Ilolrmuez, 1315 llolr-mues. 1320, 1322 Ilolrmûs, 1322 Holermuzz, 1331 Ilollemues, 1338 Hollermuz, 1430 Holermuos. S poenostavljenjem grafike dobimo izhodiščno obliko *(h)olr-müs, ki ustreza gornjim oblikam III.—V. Metateza Alram : Arlam in Olram : Orlam pri imenih, ki so v teku stoletij postala nerazumljiva, ni nič posebnega. Oblike z vzglasnim o pa so lahko nastale po dvojni poti: A. V srednjeveški madžarščini se je a razvil v à: 1292 alrams > olramš > *olramuš > 1334 orlamuš > ârlâmus (Moör, Die geiiitiv. Ortsnamen des heanzi-schen Sprachgebietes, cfr. Südostforschungen I, 162 ss.). Ker pa so oblike z о tudi na povsem nemškem jezikovnem območju (Neuiikirchen), se je ime Alram razvijalo ustrezno razvoju bav.-avstrijskih narečij. B. 1. Si- : bav. S postane okoli 1200 pred l teman vokal â>â>o (Albrecht : Olbrecht; Alberndorf : Olberndorf) (Moör; Steinhauser). 2. Obliki mol-/hol- sta nastali zaradi aglutinacije in proteze. Protetični h, ki ga slovenščina navadno ne substituira, je značilen posebno za jezikovno mešana ozemlja; primerjaj im Eiches > Meiches; zum Virichstein > Mulstein; Aldo > Haldo; Albrecht > Ilobracht; Otto > Iiotto, dux Karinthie (Salzburški urbarji; Schatz, Altbair. Gr. 88 ss., Bach II, § 58). 3. -râmùs > -rmùs/-ermùs: Krajevna imena se v nemščini zaradi stranskega poudarka ali ker so postala etimološko neprozorna, lahko močno deformirajo zlasti v drugem kompozicijskem delu: 1355 Salmannes > Solms; 990 Fore-sati > Förste itd. (Bach II, § 60). Latinizirane oblike so imele navadno na končnici stranski poudarek: Hieronymus > Muhs (Heintzc-Caseorbi, Dte Familiennamen), zato se je v srednjem zlogu anuliral stranski poudarek, dolžina se je skrajšala in oslabljen zlog je izvečine izpadel: alram > âlramùs > *а1гэ-mùs > *âlrmùslôlrmùs kakor lat. càlamùs > nem. 1485 kalmuss, slov. kôlmez (prim. švab. Kalmes) (Kluge-Götze; Pritzel-Jessen, Dte Volksnamen d. Pflanzen). Refleks za r-sonans pa je lahko ar in ra, prim. Holermüs/Hollermuz. 4. -mùs > mûs/mues: и s stranskim poudarkom se je lahko razvil v diftong analogno po kaki zvočno ustrezajoči besedi (ljudska etimologija) ali pa spontano ter postal sekundarno dolg, prim. Hieronymus > Mues, Muhs (Heinlze-Cascorbi), s se je še daleč v 13. stol., ponekod še dalje, izgovarjal kot kakumi-nalni š (Johanš > Janš > Jani; Ježuž; Kristus; Primuš/Primož ipd.) (tudi v madžarščini je s = š). Refleks za lat. -mus (z nemško izgovarjavo) je v slovenščini -muš, -moš, -meš. Izhodiščna fonetska oblika je torej bila *(h)ôlrmùs ali *6rlmùs, ki je z izpadom l dala Ormuž/Ormož, prvotno morda villa ali possessio Alramus, morda Alramusdorf ipd. Okoli 1100 se v notranji Avstriji začenja opuščati osnovna beseda zloženega krajevnega imena (Gunthartesdorf > Gunthers — genitivna krajevna imena). Enakšna spremeba se je zgodila tudi z današnjimi imeni Alrams, Ormož. Kraji z imenom Alrams ležijo večinoma na vzhodu bivše »Avstrijske marke«, torej na obmejnem ali kolonizacijskem ozemlju. Ormoška okolica je bila že od 9. stoletja dalje last solnograških nadškofov. Zato ni nemogoče, da je kraj dobil ime po salzburškem nadškofu Alramu (Adalramu) (821—836), ki je dosegel, da je Spodnja Panonija postala poseben arhidiakonat, neposredno podrejen Solnogradu. Tudi drugače je Alramova živahna aktivnost v tem delu naše zemlje zgodovinsko izpričana. Opomba: Prof. Kelemina meni, da je Ormož nastalo pod vplivom madžarščine in navaja (ustno) — obliko Ormuzd (kot Varažd-in), ki je nisem mogel upoštevati. Kako se je Alrams razvijalo v madžarščini, je prikazal Moôr (glej zgoraj). Madžarščina ne pozna krajevnih imen tipa Alrams, Abrahams itd. Taka imena so prevzeta. Ce so v krajevnem imenu prepoznali končnico, so jo izpustili: Alrams > Alram, če je niso, so jo pridržali: Arlamus > arlamuš (Moôr, 1. е., 162, 163). V taki obliki pa dolgi a ni izpadel. Dušan Ludvik Dl VN JEK Beseda je izpričana v Prešernovi romanci »Judovsko dekle«: Pustite ljubi oča me, da v divnjek grem sprehajat se... Ko v grajski divnjek je prišla ... Slodnjak (Poezije doktorja Franceta Prešerna, 1946, 99) razlaga besedo »divnjak = grajski park, prostor z gozdiči, živimi mejami in travniki«, s čimer je vsebina besede le deloma zadeta, njen izvor pa ni pojasnjen. Divnjek ni isto ko- današnji grajski park, besedo lahko razložimo le s pritegnitvijo kulturne zgodovine in na podlagi srednjeveške tradicije. Poznolat. parricus »ograjen prostor« se prvotno nanaša samo na »živalski vrt« (Tiergarten, Wildpark), kar potrja tudi č. obora »Tiergarten«, ki je le smiselni prevod lat. parricus (prim, obora Gutsmann, Jarnik, Murko, Miklošič, Pleteršnik). Pod vidiki nove vrtne umetnosti so bili na Angleškem prvotni parki — obore razširjeni in predrugačeni v »pokrajinske nasade« (Landschaftsgarten), ki naj imajo značaj proste pokrajine in narave. Te nove nasade so še nadalje imenovali s staro besedo park (Meyers Konversations-Lexikon s. v.), čeprav sta se spremenili i vsebina i obseg. Beseda park je v slovenskem besedišču mlada izposojenka, Cigale jo navaja kot tujko, ki je v nji še takrat (1860) živel njen prvotni pomen »Tiergarten — zverin jak«. Prenos besede park na »pokrajinski nasad« je bil mogoč zaradi tradicije in sorodnosti, kajti tudi srednjeveški parki — obore so imeli veliko skupnega s poznejšimi »pokrajinskimi nasadi«. 13* 195 Srednjeveški nasad je delno nadaljevanje antičnega vrta. Zasajen je prvenstveno zaradi ekonomičnosti, medtem ko so vidiki estetike le drugotni. To velja tako za zelenjadne vrtiče (viridarium herbarum, wurzgarte, wurtgardo, wurt > slov. vrt), kakor za srednjevelike okrasne vrtove (viridarium medioerium, mit-telmässiger Ziergarten) in pa za nasade »visokih oseb« (viridarium regum et alioTum illustrum et divitum dominorum, č. krâlovskâ obora). Pravo podobo srednjeveškega nasada, iz katerega izhaja grajski park, nam riše Albertus Magnus (13. stoletje), zlasti pa Petrus de Crescentiis (1230—1310) v delu »Rura-lium oommodorum libri XII«. Grajski vrt je pravzaprav 'kraljevski vrt v malem in ima približno iste značilnosti. Prostor naj bo na ravnem, brez niočvar, naj ne bo zaprt severnim ter vzhodnim vetrovom, naj ima več studencev, naj lx> ograjen, proti severu naj bo gozd, v njem pa gozdne živali (plantetur in eo ex parte septentrionis nonius arborum diversorum in quo fugiant et lateant animalia silvestria in viri-dario posita — PdCr. VIII, 3). Proti jugu naj bo grajsko poslopje, da ščiti nasad pred nadležnimi vetrovi. Na grajskem prostoru naj bo nekaj zelenjadnih vrtov in ribnik. V ograjeni obori pa naj imajo predvsem zajce in kunce (lepo-rarium), srne. košute, jelene in druge gozdne živali (ne pa roparic) ter vepre (apros — PdCr. VIII, 3, in IX, 80). Ne daleč od poslopja naj drevesa obdajo z vseli strani z gosto spletenim dračjem; v taki naravni ptičnici pa naj goje fazane (fazanerija, č. bažantnice), jerebice in ptice pevke (supra quasdam arbu-stulas prope palacium poeitas fiat sicut domus queda.m tectum et parietes habens de filo rameo spisse reticulato in qua ponantur fasiani, pertices, philo-mene, meruli, cardilini, faynclli et omnia genera aviculariuni canentium — PdCr. VIII, 3). Na grajskem prostoru naj tudi napravijo iz vrb, trt ipd. naravne senčnice, sploh pa naj gojijo čimveč domačih in tujih dreves, grmičja ter rastlin. Poti z drevoredi naj gredo od stavbe proti gozdu, da se lahko opazuje življenje v njem. Kolikor baročni ali rokokojski (francoski) vrt ni spremenil zunanjosti grajskih vrtov, so pač bili taki kakor v srednjem veku tudi še v 19. stoletju. Crescentijeva knjiga je bila splošno znana, njen vpliv pa je opazen na vseh področjih življenja. Seveda so bili grajski vrtovi vselej le v skladu z danim terenom in v skladu z gospodarsko zmogljivostjo graščaka (prim. Tivoli v Ljubljani). Značilno zanj pa je bilo: ozka povezanost z naravo in ograjen prostor za gozdne živali ter ptice — torej neke vrste živalski vrt. Iz tega vidika pa moramo besedo divnjek razložiti tako, kakor jo je v dvomu tolmačil Pleteršnik: tdlvnjak — namesto diojinjak — der Tiergarten (?)«. Beseda je izpeljana iz divjina »das Wild, das Wildbret« podobno kakor zverinjak, č. zvëfinec iz zverina »Wild, wildes Tier, Raubtier«, oboje pa je verjetno nastalo pod vplivom n. »Wildpark«. Pintar (Književne drobtinice v ZMS IV, 1902, 173) razlaga besedo divnjek = divnik, t. j. diven, čaroben, krasen vrt (Wundcrgarten). Taka razlaga je brez podlage. Tomo Zupan (Drobnosti o Prešernu — Divnjek v Koledarju šolske družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani za leto 1907, 27—30) je besedo divnjek zabeležil iz ust Ribičeve matere, vdove Prešernovega nečaka Jožefa Volka. Z njo so označevali 300 m dolgo seč ob občinski kolovozni poti od Ribičeve hiše pod cerkvijo v smeri proti Lescam. »Ta seč obstoja iz leščevja, lip in brestov. Drevje jc usajeno po vrsti, ves divnjek se ti zdi kakor precej zanemarjen drevored, ki se polagoma izgublja na pašnike in senožeti.s Če bi bila izpričana samo beseda clivnjek, bi (lahko mislili tudi še na srvn. miltban, rviltfang »WLld-hegung, Wildpark, Wildjagdbezirk, prostor, kjer je dovoljeno loviti«, toda Prešernov grajski divnjek se vendarle v nečem ujema z divnjekom iz Vrbe — oba sta umetno zasajena. Divnjek je bil hkrati zaščiteno lovišče, kjer se je gozdna žival plodila pod ugodnejšimi razmerami in tudi laže kot na odprtem terenu lovila (PdCr. IX, 80). Tako je divnjek res »grajski park«, toda v smisllu srednjeveškega parricus, srvn. pferrich (Kluge-Götze, Et. Wb.10 s. v. Park, Pferch), č. obora, t. j. ograjen prostor, navadno umetno zasajen, kjer gojijo gozdne živali zaradi ugodnejšega razploda in lažjega lova. Ta divnjek pa je le sestavni del grajskega prostora in grajskih nasadov, le-ti pa so spet samo del proste narave. Dušan I udvik AVGUST PAVEL (1886—1946) Slovenistika se ni oddolžila spominu prekmurskega rojaka, slavista, etnografa, pesnika in prevajalca slovenskih klasikov v madžarščino, Avgusta Pavla, ob njegovi smrti — zato naj se ga spomni ob njeni desetletnici in obenem sedemdesetletnici njegovega rojstva. Bil je eden tistih Slovencev, ki jih je usoda zanesla v tujino, v kateri se je uveljavil s svojim delom, pa vendar ni zatajil svoje domovine. Pavel je storil še mnogo več: velik del njegovega prizadevanja je bil posvečen našemu narodu z raziskavanjem ljudskega jezika in življenja tistega njegovega dela, ki so si ga prisvajali Madžari in ki je delno še v mejah njihove države; njegovi prevodi pa so seznanjali na najbolj dovzeten način naše sosede z našimi vrednotami in pripravljali prijateljsko sožitje med obema narodoma. Ni bilo nekaj samoumevnega, da je iz Prekmurja v začetku tega stoletja izšel slavist. V okolju, kjer domače besede ni negovala šola, ne javno življenje, marveč le skromen tisk v narečju, je mogla vzbuditi in hraniti zavest pripadnosti k slovenski skupnosti le redka tiskana knjižna beseda, prebujena družina, ki je dala pet izobražencev, vzgojenih večinoma na Slovenskem in za vzgojitelje, ter domači župnik, pisatelj Jožef Borovnjak, ki je imel stike s Fr. Simoničem, K. Glaserjem in A- Trstenjakom. Avgust Pavel se je naredil 28. avgusta 1886 na Cankovi blizu Radgone, očetu kmetu in krojaču. Nižjo gimnazijo je obiskoval v Monoštru, višjo je odlično dovršil v Szombathelyu. Kot višješolec je bral slovenske knjige, časnike in časopise, tako da se je odločil za študij hungaristike in latinščine kot krušnih strok, slavistike pa iz posebne ljubezni do vsega domačega. Najljubša profesorja iz prvih strok sta mu bila na peštanski univerzi ogrski literarni zgodovinar Frigyes Riedl in komparativist Lajos Katona, ki je bil tudi organizator in teoretik madžarske etnografije. S slavistom Oskarjem Asbothom pa sta bila kmalu sodelavca in prijatelja. Pri njem — večkrat edini slušatelj — se je odlično naučil srbohrvaščine, ruščine in poljščine. Po diplomi je služboval v Budimpešti, Tordi na Erdeljskcm in v Dombovâru do vojne, ko je bil težko ranjen v nogo, tako da je ostal invalid. 2e 1914 ga je peštarieka fil. fakulteta izvolila za profesorja na katedri za srbohrvaščino, toda ministru je bil premlad. Po vojni je bil zaradi javnega dela in Advje-vega kulta v šoli med republikansko vlado ter zaradi pozivov v Slovenijo v zaporni preiskavi in premeščen v Szombathely. Dne 16. novembra 1920 mu je dekan Ivan Prijatelj sporočil vabilo filozofske fakultete v Ljubljani, naj pride za privatnega docenta za severna slovenska narečja s posebnim ozirom na prekmurščino in južnoslovansko-madžarske kulturne stike — toda prevzeti bi moral mesto suplenta na realki. Zaradi družine takih pogojev ni mogel sprejeti in tudi drugih vabil v Slovenijo ne. Prav tedaj je umrl tudi Asboth, toda okolnosti tedanjega Pavlovega življenja so odločile v prid Me-lichu. Stolico za srbohrvaščino pa je pozneje dobil brezpomembni publicist Bajza. Tudi čez leta, ko so nameščali nove slaviste, «o jugoslovanstva osumljenega Pavla dosledno prezirali, čeprav so s tem onemogočili znanstveni razmah njemu, škodovali pa stroki. Šele pod vplivom navideznega političnega zbliževanja med obema državama sta ga povabili univerzi v Kolozsvâru in Szegedu kot privutnega docenta za južnoslovanske jezike in književnosti. Odločil se je za zadnjo, kjer so ga izvolili 6. februarja 1941, toda zaradi vojne je mogel le malo predavati. Ker se znanstvenemu delu v tuji provinci skoraj ni mogel posvečati, si je našla njegova delavnost izven šole razna torišča. Preko vodstva muzejske knjižnice je prišel do vodstva župunijskega muzeja, ju pomembno izpopolnil; leta 1933 pričel izdajati dvomesečnik Folia Sabariensia — Vasi szemle, pozneje Dunantuli szemle (Prekdonavski obzornik), domoznansko glasilo, ki mu je pridobil ugled in sodelavce po vsej državi, pa mu skrbel z velikimi organizacijskimi sposobnostmi tudi za gmotno osnovo. Kako je bil s tem in ostalim delom v raznih društvih osrednja osebnost v mestu, dokazuje tudi to, da je po vojni postal predsednik svobodnih prosvetnih sindikatov. Saj se Pavel tudi med vojno ni dal vpreči v šovinistične namene madžarske oblasti z zasedenim Prekmurjem. Kljub temu pa v osvobojeni domovini, kamor si je tako želel, zopet ni bilo zanj mesta, tako da je našel svoj prerani grob v Szombathelyu, kjer je umrl 2. januarja 1946. Pavel je družil v sebi umetnika, znanstvenika in praktika. Čeprav je pesnil že kot visokošolec v madžarščini in prekmurskem narečju, je šele v 45. letu pričel objavljati svoje madžarske pesmi, ki jih je zbral v zbirkah »Vak vülgy ölen igy zsolozsnmzok« (1933, Tako pojem psalme v objemu slepe doline) in »Felgyiijtott erdö« (Zažgani gozd, 1936). Ta poezija človečanskega protesta proti sodobnim nasprotjem in klica po lepšem življenju, odeta v samonikel in krepak, izviren izraz, je vzbudila veliko priznanje. Svojo sijajno umetniško besedo pa je postavil tudi v službo posredovanja umetniških vrednot s prevodi srbohrvaških ljudskih pesmi in slovenskih pesnikov (Gregorčiča, Jenka, Aškerca, Sardenka, Župančiča, Meška), zlasti pa naših pripovednikov (Levstik, Martin Krpan; Prežihov Voranc, Boj na požiravniku), med njimi v prvi vrsti Ivana Cankarja več črtic in povesti Na klancu (A szegénysoron, 1941), Hlapec Jernej in njegova pravica (Jernej ezolgalegény es az ö igazsâga, 1937). Potepuh Marko in Kralj Matjaž (Mihaszna Marko és Mâtvâs kirâly, 1937) v madžarščino. Srce ga je pa vselej vleklo najmočneje k lepim začetkom njegovega slo-venističnega raziskavanja. Za diplomsko delo je pisal o madžarskih tujkah v prekmurščini in ob diplomi mu je Madžarska akademija znanosti natisnila nagrajeno »Glasoslovje slovenskega cankovskega narečja« (A vashidegkuti szlovén nyelvjârâs hangtana, Budapest 1909, str. 148), prvi in edini zvezek zbirke »Slovanska narečja na Madžarskem«. Delo je leta 1913 predložil kot doktorsko disertacijo. V uvodu (prevod: Fr. Sobočan, Slovan 1911; V.Novak, Slovenska krajina 1935) je orisal pokrajinske in govorne skupine prekmur- škili Slovencev, v obsežnejšem delu (str. 7—92) obravnava vokalizem, v drugem pa konzonantizem (93—139). Snov je razdelil po današnjem stanju glasovnih refleksov, izhaja pa iz stcsl. glasov in podaja njih zastopstvo v prekmurščini z množico primerov iz živega jezika, ostalih prekmurskih govorov in literarnih spomenikov, s pregovori, verzi, primerja pa jih s knjižnimi oblikami po Pleteršniku in z drugimi slovanskimi jeziki. Pomen Pavlove razprave, ki je prva sistematično prikazala vsaj dei prekmurskega narečja, so priznali M. Murko v LZ 1912, Skrabec v Cvetju 28, zv. 4, Ramovš v AfsPII 37. Asbôth jo napisal o delu 14 strani poročila v Nyelvtudomânyu III, v Roczn'iku slawi-stycznem III pa je podal v nemščini 27 strani izvlečka iz dela, da bi omogočil slovenisitom njeno uinevanje in ga opremil s priznalnimi izrazi. Naslednji lingvistični spis je izšel iz kritičnega odnosa do tedanje prekmurske publicistike: Jezik najnovejše prekmurske književnosti (A legiijabb vend irodalom nyelve, Nyelvtudomûny VI, 1916—1918, 1—27, 102—116). Važno je, da je tu Pavel pribil enotnost prekmurskega narečja s slovenščino, kar je zastopal tudi med okupacijo v nasprotju z madžarskim uradnim naziranjem. V razpravi je pokazal razliko med živim jezikom in pisanimi oblikami ter v 27 točkah povzel oznako narečja. — V isti reviji je objavil »Prekmursko zbirko tekstov in zgodovino dosedanjega zbiranja« (Vend szöveggyüjtemeny s az eddigi gyùjtések tiirténete, Nyelvtudomâny VI, 161—187, 263—282), kjer je prvič v naši dialektologiji in etnografiji v res zanesljivi fonetični transkripciji objavil štiri pravljice iz domačega kraja z madžarskim prevodom in lingvistično razlago. V uvodu je ocenil podobno delo Stevana Kiiharja v ČZN 1910—1914. Prav v zvezi s tem spisom je na osnovi Kiiharjevega gradiva napisal razpravo »Jezik Markov«, t. j. južnega Prekmurja, ki je pa ostala v rokopisu. Razen nekaj ocen in drobnih člankov Pavel ni objavil več razprav o prekmurščini, čeprav je do konca zbiral gradivo in zapustil 1500 strani rokopisa. Pač pa je podal mnogo dragocenega gradiva o jeziku tudi v raznih etnografskih spisih, posebno iz govora Slovenskega Porabja. — Napisal je tudi rusko slovnico, katere pa je izšel le I. del (Orosz nyelvtan 1916). Avgust Pavel je družil v sebi redke lastnosti eksaktnega lingvista in literarnega zgodovinarja, etnografa ter pesnika. Ze od začetka se je posvečal južnoslovanskemu ljudskemu pesništvu. V razpravi »Sorodstvo pravljice o Orfeju v južnoslovanskem ljudskem pesništvu« (Az Orpheus-moncla rokonai a délszlâv népkôltészetben, Ethnographie 1909, 321—340) primerja predvsem slovenske ljudske pesmi z motivom godca pred peklom z antičnim gradivom. V študiji »Južnoslovanski viri pripovedke o Bankojevi hčeri« (A Banko le-ânyârôl szôlô széphistôria délszlâv forrâsai, Egyetemes Philolôgiai Küzlöny 1913, 104—112) je dognal, po katerih srbohrvatskih ljudskih pesmih je neznanec priredil srednjeveško madžarsko pripovedko. — Svoje najljubše literarne snovi se je prvič lotil v spisu »Hunyadijci v južnoslovanskem ljudskem pesništvu« (A Ilunyadiak a délszlâv népkôltészetben, Vasvârm. és Szombathely v. Kultûregy. II. Évkônyve 1926, 111—124), v katerem je načel za Madžare posebno mikavno raziskavanje o Kralju Matjažu. Poleg prekmurske dialekto-logije si je postavil delo o tem problemu za drugi življenjski cilj, toda objavil je le še nastopno predavanje »Kralj Matjaž v slovenskem ljudskem izročilu in literaturi« (Mâtyâs kirâly a szlovén nôphagyomânyban és irodalomban, Sorsunk 1941, 197—202), zapustil pa je do 500 strani rokopisnega gradiva о predmetu. Poleg manjših zapiskov sta posebno pomembni dve etnografski razpravi, ki nam odkrivata tako malo poznano Slovensko Porabje. V prvi »Odprta ognjišča v kuhinjah rabskih Slovencev« (prevod podpisanega v Etnologu IV, 1931, str. 125—145, — Nyilttüzhelyü konylmk a hazai szlovénoknâl. Ertesitö-Népélet 1927, 129—144) je z vso toplino opisal domove najsevernejših slovenskih vasi z obilno nomenklaturo in slikovnim gradivom. — V drugi »Lov na brinjevke v Prekmurju in v örsegu« (Rigaszâs a Vendvidcken és az Ôrségen, Néprajzi Értesitô 1942, 141—163) je podal velik del besedila tudi v porabskem narečju, v fonetičnem zapisu. — Pavel je napisal več razprav tudi o etno-grafiji pokrajine ôrség, ki meji na Prekmurje. Pomen Pavlovega dela moramo razumeti le, če se poglobimo v njegovo kulturnopolitično ozadje. Prav tako pa moremo razumeti — z velikim obžalovanjem — tudi premnoge njegove nedokončane načrte iz tragičnih razmer, v katere ga je vklepala usoda. Ne le s prevodi iz slovenščine in srbohrvaščine v madžarščino, tudi z. mnogimi poročili in ocenami o južnoslovanskih vprašanjih v madžarskih revijah je storil veliko uslugo na obeh straneh. S tega področja je treba posebej omeniti spis »Ungarn und die Slovenen« (Ungarn und die Nachbarvölker, 1943, 123—140), v katerem je orisal kulturne vezi in stike med nami. Kakor nam je v ponos ugled in ljubezen, ki ga uživata Pavlov spomin in njegovo delo med Madžari, tako nam tudi ostaja dolžnost, njegovo delo spoznavati, pravično vrednotiti in nadaljevati. _,.„ ,T , Vilko Novak KNJIŽNE OCENE IN POROČILA STUDIA SLAVICA 1955. — Gotovo je za madžarske slaviste izid prvega zvezka budimpeštanske slavistične revije vesel dogodek. S tem se madžarska slavistična znanost predstavlja svetu s svojo lastno fiziognomijo. Za interesenta izven Madžarske pa je pojav nove revije tembolj vreden pozornosti, ker je ta pravzaprav samo ena postavka v širokopotezno zastavljenem načrtu madžarskega slavističnega delovanja. Čeprav se madžarska slavistična publicistika lahko naslanja na pomembno tradicijo od osemdesetih let dalje (od prvih znanstveno solidnih študij prof. Asbôtha preko Melicha, Pavla do današnjih), so se vendarle šele v času po vojni odprle madžarskim slavistom prave razvojne možnosti. Medtem ko je poprej ostajalo vse zadevno raziskavanje na ramah redkih posameznikov, lahko danes govorimo o sistematično vodenem raziskavanju in o organiziranem objavljanju po trdnem konceptu. Ta obsega: izdajanje slovanskih jezikovnih spomenikov, ki jih hranijo v budimpeštanskih in podeželskih arhivih oziroma knjižnicah, jeziikovnozgodovinski slovar teh spomenikov, študij slovanskih narečij v mejah današnje države in lingvistični atlas le-teh govorov, tekstološka kritika in analiza itd. (gl. Péter Kirâly, Dix années d'études slaves en Hongrie, StSl 507—310). Že iz tega je razvidno, da je madžarska slavistična znanost pretežno filo-loško-1'ingvistično usmerjena. To že po tradicijah kakor tudi po potrebah študija madžarsko-slovanskih jezikovnih odnosov. Vendar niso izključena drugo-rodna prizadevanja in tako duša podjetja prof. Kniezsa kliče k sodelovanju v reviji vse, ki obravnavajo tako ali drugačno znanstveno problematiko v zvezi s Slovani. Spričo dejstva, da je madžarščina v svetu slabo poznana, želi nova revija posredovati dognanja in izsledke madžarskih slavistov v dostopnejših jezikih, v slovanskih in glavnih evropskih. Izkazalo se je, da ta način objavljanja ustreza madžarskim znanstvenim potrebam že zategadelj, ker zagotavlja njihovemu delovanju širšo publiciteto. Preizkusila sta ga že Asboth in Melich, ki sta od časa do časa objavila izsledke svojih že v madžarščini natisnjenih študij v takratni osrednji slavistični reviji, v Jagičevem Archivu; med slovanskimi pa jim je bil najbližji krakovski Rocznik slawisticzny (Asbothov prikaz Pavlove fonetike cankovskega narečja, Kniezseva ocena Melichove velike študije o Madžarski v času naselitve). V tridesetih letih so se študije, ki so računale na zanimanje izven meja, precej namnožile in zato so sredi tega desetletja začeli z izdajanjem posebne znanstvene letne publikacije, problemsko vezane na zgodovinski ogrski prostor: Archivum Europae Centro Orientalis (AECO, 1935 do 1944), ob njej pa so še posebej tiskali serijo razprav iz revije, imenovano Ostmitteleuropäische Bibliothek. Ta zasnova pa se je kmalu pokazala preširoka, saj je skorajda povsem prevladala zgodovina narodov Ogrske od najzgodnejših časov naprej in je književna zgodovina z jezikoslovjem živela le nekje v ozadju. Tako sta po vojni dva inštituta na budimpeštanski filozofski fakulteti, slavistični in romanistični, poizkusila nadaljevati AECO z izdajanjem Études slaves et roumaines (ESR, 1948—1949). Z glavnim redaktorjein slavistom Kniezso je težišče prešlo na jezikoslovje in literarno zgodovino, čeprav je seveda revija vključevala vso problematiko v zvezi s Slovani in Romuni (zgodovino, arheologijo i. dr.). Tip te revije nadaljujejo Studia Slavica z jasno omejitvijo na samo slovansko tematiko in z razširitvijo možnosti objavljanja na vse slovanske jezike. Pri obeh povojnih revijah pa lahko opazimo še eno posebnost: medtem ko so poprej redkokdaj segli izven problematike madžarskoslovanskih jezikovnih, kulturnih in drugih stikov (med temi še najbolj Asboth: n.pr. študija o slovanskem naglasu), zlasti mlajši slavisti ipoleg neslavistov v ESR in StSl uspešno začenjajo s samostojnimi študijami na več področjih. Tako 11. pr. najdemo v ESR 1948 Szemerényijevo študijo o baltoslovanski jezikovni skupnosti in razpravo Endreja Kovâcsa o simbolizmu pri Cehih in Slovakih iu podobno. Že prvi zvezek nove revije dokazuje njeno polno upravičenost. Madžarski slavisti so se dela lotili s pravo znanstveno vnemo in s polnim upoštevanjem kulturne in politične enakopravnosti nekdanjih podrejenih narodov Ogrske. Zavedajoč se zgodovinske povezanosti vseh treh slovanskih vej z Madžari v okviru nekdanje Ogrske iu presojajoč položaj današnje Madžarske ob slovanskih mejah so izrabili l>ogate možnosti, ki jih madžarskemu slavistu dajejo zgodovinske in geografske okolnosti. Posebne možnosti zatorej narekujejo svoj stil dela: 1. Zlasti v madžarskem glavnem mestu in tudi marsikje na podeželju so neizrabljeni bogati arhivi oziroma knjižnice s slovanskimi listinami, ki jih mora dobiti znanost v razvid. 2. Poznanje hungarisitike omogoča madžarskim slavistom gotovejše prijemališče za študij madžarsko-slovanskih jezikovnih stikov. Tako se sama ob sebi ponujata iskanje v etimologiji in leksikaličen študij glede na vzajemno jezikovno vplivanje. 3. Mnogo bolj kot v slavistiki drugje madžarski znanstveniki vežejo svoja raziskavanja na kulturno in politično zgodovino, tako 11. pr. jim študij izposojenk in krajevnih imen koristno služi kot pomožno sredstvo pri razreševanju zapletenih vprašanj srednjeveške kolonizacije in pri etnogenezi. Iz tega sledi opozorilo, da moramo Slovenci pozorno spremljati raziskavanja in dognanja madžarske znanosti, kar je omogočeno s tem, ker se zadnja leta razmere urejujejo. Že Murko je v LZ 1912 v svojem poročilu o Pavlovi fonetiki opozoril, da bi morali na Slovenskem spremljati madžarske spise o našem jeziku in zgodovini ter o tem poročati. V 30ih letih je madžarska slovenica kritično registriral Vilko Novak zlasti v ČZN, po zadnji vojni pa je iz različnih razlogov rodno poročanje skorajda povsem izostalo. V pretresu madžarske slavistike nas zanima v glavnem dvoje: metode in smeri raziskavanj — in slovenske zveze, torej tisto, kar na Madžarskem o nas in v zvezi z nami pišejo. V prvem zvezku StSl bo slavističnemu interesentu predvsem zanimiva Kniezseva razprava Die Sprache der alten Slawen Transdanubiens. Ta študija je zasnovana kot zavrnitev slovaškega slavista Jana Stanislava, ki v svoji knjigi Slovensky juh v stredoveku dokazuje slovaški karakter Prekdonavja (stare Panonije). Kniezsa s lahkoto ugovarja Stanislavu, saj je kot hungarist in odličen poznavalec staromadžarskega pravopisa in fonetičnih zakonov stare madžarščine bolj kot kdo drugi oborožen za takole razpravljanje. Tako je prišel po drugi poti do enakih zaključkov kot Grivčeva ocena v Slavistični reviji 1949. Svojo zavrnitev Stanislavovih trditev uspešno opira na pravkar objavljeno veliko delo o slovanskih izposojenkah v madžarščini: ...(po Stanislavu) so wäre es unbegreiflich, dass die überwiegende Mehrheit der slawischen Lehnwörter der ungarischen Sprache nicht westslawischen, sondern südslawischen Charakter hat. Weder die christliche noch die staatliche Terminologie zeigen einen nordwestlichen Charakter, desgleichen auch die landwirtschaftliche Terminologie, selbst wenn sie westslawische Elemente erhält (str. 33). Fonetična analiza krajevnih imen (utemeljena s tremi diferenciacij-skimi kriteriji: 1. epen t etični 1, 2. obravnavanje skupine ti, tli, 5. refleks za t + j) vodi avtorja do prepričanja, da je pred madžarsko naselitvijo in neposredno po njej živelo v Panoniji južnoslovansko prebivalstvo, je segalo celo preko Donave v srednjo Slovaško (prim, tudi njegovo študijo Zur Geschichte der Jugoslawismen im Mittelslowakischen, ESR 1948), vendar pušča Kn. odprto vprašanje, ali so to bili Slovenci, kajkavski Hrvati ali štokavci. Kniezsi moramo pritrditi, da tega z direktnimi jezikoslovnimi dokazi ne moremo razrešiti, saj so bile razlike med slovanskimi narečji v 9.stoletju komaj občutne. Sklepamo pa lahko dalje z geografsko-historičnim vidikom: štokavci so praktično izključeni, saj so — kakor je znano po Jagiču in po drugih — Slavonijo vse do turške zasedbe naseljevali kajkavci in so se štokavci šele po tem razširili do Koprivnice in Bjelovara, to je do svojega današnjega obsega; med predniki današnjih Slovencev (zlasti severovzhodnih) in med kajkavci od Mure in Drave preko Save (panonska Hrvatska) pa je za ta čas težko postavljati vidne razlike. (Leksikalične in druge študije bi pokazale, koliko je ob alpski, zgodaj dokumentirani z brižinskimi teksti, možno govoriti tudi o panonski jezikovni bazi.) — Tako s Kniezso indirektno doživlja novo potrditev v madžarski znanosti že uveljavljen sklep, da so živeli v Panoniji tako imenovani panonski Slovenci, od katerih so Madžari prevzeli krščanstvo in mnoge kulturne nazive. S tem pa so zavrnjene tudi kombinacije o prehodnem narečju med južnimi in zahodnimi Slovani, kjer naj bi govorili bolg. št, žd za t + j, d + j (Skok, prim, tudi Piuk, Zur Frage der Slaven in Pannonien im IX. Jhrt., Wiener Slawistisches Jahrbuch, 1930). Kn. tega ne omenja, vendar njegovi dokazi za refleks t + j odklonilno odgovarjajo tudi v tem vprašanju. Kniezsa se izkaže v tem vprašanju kot nepristranski razsojevalec in tako teza o slovenskem značaju Kocljeve Panonije dobiva novo podkrepitev. Ni pa jasen stavek: Obwohl die slowenischen Geschichtschreiber die Geschichte von Prybinas Fürstentum seit jeher als einen organischen Teil der slowenischen Geschichte betrachten, versuchen sie nicht einmal den slowenischen Charakter dieses Gebietes zu beweisen (str. 31). Smatram, da je bil stavek tako napisan, ker pač avtorju niso bile znane naše zgodovinske študije. Hadrovicseva razprava Der südslawische Trojaroman und seine ungarische Vorlage uporablja metodo, ki je avtorju koristno služila že pred tem, ko je raziskaval jezikovno-stilno in metrično zvezo mod manj vidnim kajkav-skim pesnikom Magdaleničem in med nekim madžarskim sodobnikom (Die ungarischen Vorlagen eines alten kroatischen Dichters, AECO 1939). Pretres verzij Trojanske priče je avtorja napotil do sklepa, da so imena oseb, jezik in zlasti še napake v prevodih razumljive le tako, če je južnoslovanskim tekstom služil kot predloga madžarski primerek. To je tembolj zanimivo in skorajda presenetljivo, ker ta madžarski primerek ni ohranjen, vemo le, da je obstajal latinski pratekst in da je bil njegov avtor anonimni pisatelj zgodovinskega spisa Gosta Hungarorum (okrog 1200). Iz Kirâlyevega pregleda desetletne slavistične delavnosti na Madžarskem posnamemo, da se Hadrovics po tem loteva še obdelave južnoslovanskih verzij srednjeveškega romana o Aleksandru Velikem. Galdijeva študija Sur quelques pionniers des rapprochements étymologiques slavo-hongrois je začetni del široke obravnave zgodovine uspelega in zgrešenega tolmačenja madžarskih izposojenk in slovanskih jezikov. Kot razprava pove, so že v času humanizma razločili, da je del madžarskega besednega zaklada soroden slovanskemu. Zgodovinski pretres etimologiziranja sega v tem zvezku do leta 1816. Bolj kot proti južnim Slovanom teži raziskavanje madžarskih slavistov na področje vzhodnih in zahodnih slovanskih jezikov. Rusistiko zastopajo v prvem zvezku: študija o legendi svetega Ladislava v Rusiji (Perényi), sintaktična analiza Zadonščine (Fodor) in registracija eksperimentalne analize me-lodike ruskega vprašalnega stavka. Prva razprava ugotavlja pot, kako da je kralj Ladislav (konec 11. stoletja) prešel v ruske legendo kot zmagovalec nad kanom Batijem (invazija Tatarov v 13.stoletju). Mimogrede bi spomnil, da so ее tudi na naših tleh — na freskah stare turniške cerkve — ohranili motivi svetoladislavske legende. — Analiza sintakse starega ruskega teksta pa zasluži pozornost, ker avtor dovolj spretno veže sintakso in stilistiko in utemeljuje afektivno-stilistično funkcijo in vrednost s sintaktičnimi obrati (n.pr. vloga aktivnih glagolskih oblik, pomen maloštevilnosti neosebnih glagolov in brez-subjektnih stavčnih konstrukcij itd.). Zvezek vsebuje zlasti mnogo slovaškega in češkega gradiva (registracija in opisi listin oziroma tekstov). Iz ocen je razvidno, da so izdali že srednjeveške češke spomenike, ki so se našli na Madžarskem; druge edicije spomenikov pa pripravljajo. Kirâlyeva kronika razgrinja pestro sliko delovanja madžarskih slavistov, dela, ki je razveseljivo po svojem konceptu in po rezultatih. Poleg poprej omenjenega zadevajo razprave še zgodovino pravopisa, dialektologijo, kulturno zgodovino i. dr. Izdali so tudi dva zajetna slovarja za ruščino. S tem kronika zadnjega desetletja nadaljuje Tamdsev prikaz za obdobje 1939—1946 v ESR 1948. StSl izhajajo pod najvišjim pokroviteljstvom kot izdaja Madžarske znanstvene akademije. Letno računajo na 20—30 tiskovnih pol (razprave, drobni prispevki, ocene itd.). Tako pomeni nova revija v slavističnem svetu — lop obet. Pripomba. Za našo bibliografijo moram še registrirati, da je v poletju 1956 — torej že po prednjem poročilu — izšel še 4. snopič I. letnika (skupno 476 str.). Slovenska znanost bo lahko našla med objavljenimi prispevki tudi kaj' zase, tako n. pr. v arheološki (paleoantropološki) študiji Die Kontinuitätsfrage und das Erscheinen der Slawen in Pannonien (Simonyi), v Kniezsevi akademski razpravi Slavische Bestandteile der ungarischen staatlichen und juridischen Terminologie, v Hadrovicsevi oceni temeljnega dela prof. Kniezse o slovanskih izposojenkah v madžarščini (I. del v dveh knjigah nad 1500 strani) in v bibliografiji slovanskih literarnozgodovinskih študij in člankov na Madžarskem za obdobje 1944-1954. §tefan Barbarič Zdzislam Stieber: 1. TOPONOMASTYKA LEMKOWSZCZYZNY. L Nazwy miejscowosci. Lodz 1948; II. del Nazwv terenowe. Lodž 1949. — 2. ATLAS JÇ-ZYKOWY DAWNEJ LEMKOWSZCZYZNY. Zeszyt 1. L6dž 1956. Poüjska slavi-vistika je danes gotovo najmočnejša v svetu; brez skrbi lahko rečemo, da je vodilna tako v iskanju novih področij obravnavanja kot tudi novih poti dela. Poljaki so neutrudljivi tudi v izdajanju raznih jezikovnih publikacij. Poljske univerze, učena društva in Poljska akademija naravnost tekmujejo med seboj v izdajanju lingvističnih del! Slovenci bi se od njih lahko marsikaj naučili. Prof. Stieber se že od leta 1934 med drugim ukvarja z lemkovskim narečjem, t. j. z narečjem v karpatskem delu južne Galicije, nekako vzhodno in zahodno od prelaza Dukle. Lemkovščina je na meji poljščine, maloruščine in slovaščine. Gre za pokrajino med Popradom in Sanom pod mestom Sanokom. Dolga je okrog 150 km, široka približno 60 km. Študij narečja je pripeljal Stiebra tudi k študiju historičnega, zlasti imenskega materiala. 2e pri študiju narečja pa si je za vse kraje zapisal ljudske oblike imen v raznih variantah, dalje ime prebivalca in pridevnik, hkrati pa zbral tudi tako imenovana ledinska ali, kakor jih Poljaki imenujejo, terenska imena. Plod teh raziskavanj sta bili dve knjižici: Toponomastyka Lemkom-szczyzny. I. Nazwy miejiscowosci. Lodž 1948, in II. del Na zrn y terenome. Lodž 1949. Prvi del razlaga po abecednem redu krajevna imena. Stieber navaja imena v današnji poljski in tudi maloruski ali slovaški obliki in historične zapise, ki segajo zlasti v 15. in 16. stoletje. Tudi kasnejše vire upošteva. Stiebrove etimologije imen povečini držijo; kjer si ni na jasnem, prizna, da mu je ime nejasno. Y II. delu Stieber na podoben način razlaga ledinska imena lemkovskega ozemlja. Mnoga izmed njih so tudi pri nas domača, n. pr. Baba, Belica, Breg, Brezje, Breznik itd. itd. Tudi pri ledinskih imenih navaja zgodovinske zapise, če jih je le mogel dobiti. Posebej so me zanimala krajevna in tudi ledinska imena na -ci, -ovci (v maloruski obliki -imči), ker bi dala sklepati na zvezo s podobnimi prekmurskimi in prleškimi imeni. Te vrste krajevna in ledinska imena so na lemkov-skem ozemlju zelo redka. Po obliki so to nom. pl. substantivov na -ec in pomenijo prebivalce kraja, n. pr. Dudynci, Tlapkiimci, Jankimči (Stieber dostavlja: wies i jej niieszkancy) itd. Noben zgodovinski zapis imen na -ci, kar jih navaja Stieber, pa nima v končnici -i, marveč -e. Gre torej za mlade maloruske tvorbe oziroma spremembe, kakor n. pr. Černivci za nekdanje Černooice ipd. S slovenskimi, hrvaškimi, srbskimi in zahodnobolgarskimi imeni na -ci, -ovci teh lemkovskih imen za sedaj ne moremo vezati. Tretja knjiga, ki se tiče lemkovščine, je Atlas jçzykomy damnej Lemkom-szczyzny. Zeszyt I. Lodž 1956. Vprašalnica za ta atlas obsega okoli 390 vprašanj. Vprašanja pa se tičejo fonetike, morfologije in imenoslovja tako imenovane karpatske pastirske kulture. Vprašalnica je torej tudi etnografska. — Oglejmo si samo nekatere naslove zemljevidov: 1. dom mieszkalny (hiša), 2. strych (pod, tla), 3. okno, 4. piec (peč) itd. itd. Prvi snopič ima 50 zemljevidov, po dosedanjem načrtu jih izide vsaj še 250. Na zemljevidih so ponekod zaznamovane zelo nadrobne variante. Slovenski dialektologi smo prišli do prepričanja, da to vsaj tam, kjer je razvoj kolikor toliko enoten, ni neobhodno potrebno. Znano je, da lahko isti človek isto besedo ob različnem razpoloženju različno izgovori in da sta si izgovora včasih precej narazen, vendar je pa izhodišče za oba isto. Drugače je to na takem jezikovno mešanem ozemlju, kakor je lemkovščina ali pri nas jugozahodno notranjski in istrski govori ali govori Bele krajine. Tu so govorne nianse lahko kažipot za različen izvor razvoja. Za Slovenski lingvistični atlas bo Atlas jçzykowy dawnej Lemkowszezyzny dragocen metodični pripomoček. p y , .» Josef Kurz: EVANGELIAR ASSEMANÜV. Kodex Vatikânsky 3. slovan-sky. II. Pralia 1933. Navada je, da se stcsl. glagolski spomeniki izdajajo v cirilskem prepisu, tako je piriredil tako izdajo za zografski in marijanski tetraevangelij Jagič in s tem ustanovil način transliteraeije glagolskih tekstov. Na ta način smo dobili poleg omenjenih spomenikov (upoštevaj še g ruški ponatis Jagičeve izdaje zografskega evangelija leta 1954) dobre izdaje klasičnih starocerkvenoslovan-skih glagolskih spomenikov v cirilskem prepisu, njim sta se pridružila še oba velika stcsl. cirilska spomenika Savina knjiga in Supraseljski zbornik, tako da so bili v dobrih izdajah na razpolago vsi obsežnejši stcsl. teksti. Le ena vrzel je bila med njimi, ker je bil na razpolago izredno pomembni stcsl. Assemanijcv cvangelistarij sicer v dveh, pa vendar nepopolnih in zdavnaj že zastarelih izdajah (Račkega izdaja v glagolici 1865 in Crnčičeva v latinici 1870). Potrebo po takšni izdaji je čutil že Jagič in I. M. Martinov je obljubil, da bo evangeli-starij izdal, vendar te obljube ni izpolnil, prav tako tudi ne pozneje V. Ščepkin. Pred tremi desetletji so začeli v Pragi pripravljati veliko, široko zasnovano izdajo tega spomenika. Med pripravljalna dela je treba šteti Specimina cod ici я Assemaniani Slanici Vaticani 3, kjer je prof. Vajs objavil fotografski posnetek zadnjih 8 listov kodeksa, dalje razpravo prof. J. Kurza O potrebe novčho о у d trni rukopisu Assemanova v LF 53, 1926. Tri leta pozneje je izšla prva knjiga nove izdaje Eoangeliarium Assemani, izdala sta jo J. Vajs in J. Kurz. Že naslov nakazuje program izdaje: fotografski posnetek kodeksa, cirilski prepis, analiza, paleografske opombe, variante in slovar. Prva knjiga obsega uvod in fotografski posnetek kodeksa. V uvodu, ki govori o zgodovini kodeksa, njega zunanjem opisu, o pripiskih ter o obsegu zbornika, so zlasti zanimive opombe k mcnologiju, pomembne za lokalizacijo in določitev starosti spomenika. Knjiga prof.Kurza je druga etapa na poti za uresničitev zasnovanega načrta. Od prve se loči že na zunaj po knjižni velikosti, pa tudi po tem, da je spremljajoče besedilo (uvod in opombe) napisano v češčini (prva knjiga je bila latinska). V uvodu avtor najprej utemeljuje potrebo- nove izdaje, karakterizira izdajo Račkega in Crnčiča ter omenja Vajsa fototipično izdajo. Obširneje je spregovoril o načelih nove izdaje, metodi dela in tehnični strani knjige. Besedilo kodeksa je tiskano, kakor poznamo to iz nekaterih drugih izdaj te vrste (n. pr. Sinajski psalter), da se namreč ujemata stran s stranjo in vrsta z vrsto v prepisu in originalu. V tekstu ni dodal ničesar razen številk za verze, na robu je označil evangelijska poglavja in dostavke iz psalterja. Od pripisov, ki so že v originalu, je obdržal samo tiste glagolske pripise, ki so napisani z isto roko kot tekst sam. Kar je drugih pripisov, so zapisani pod črto v opombah, kjer je registrirano tudi vse drugo, kar se nanaša na posebnosti v pisavi ali sicer na zunanje okoliščine teksta. Prepis glagolskega teksta v cirilico je napravljen z izredno prizadevnostjo in natančnostjo. Avtor je prepisal besedilo s fotografskih posnetkov, poleg tega pa je še večkrat prepis natančno primerjal z originalom v Rimu; pravilno se je držal načela, da fotografski posnetek nikdar ne more popolnoma nadomestiti originala, zlasti pa še takrat ne, kadar gre za paleografsko proučevanje teksta. Drugi knjigi bosta sledili še tretja in četrta. Za tretjo knjigo ima avtor v načrtu natančen aparat variant iz ustreznih evangeljskih kodeksov, odlomkov in citatov, opombe k posameznim mestom in po potrebi razlago teksta ter popoln index verborum s frazeološkini materialom. V četrti knjigi bo monografija o Assemanijevem zborniku, zlasti jezikovna, tekstna in paleografska analiza. 'F. Tomšič ' DROBNA POROČILA ZDZISLAW STIEBER, Zarys dialektologii jçzykôm zachodnio-slomianskicli z myborem tekstom gmaromych, Warszama 1956. Poljaki izdajajo tiskane univerzitetne učbenike tudi za jezikoslovje. Tako je že leta 1954 Wladyslaw Kuraszkiewicz izdal Zarys dialektologii wschodnio-slowianskiej z wyborent tekstôw g war« wye h. Kuraszkiewicz pravi, da je njegova knjiga priročnik vzhodnoslovanskc dialektologije za študente jezikoslovnega dela polonistiike, rusistike in slavistike. Prof. Stieber pa pravi v uvodu, da njegova knjiga nima značaja priročnika, čeprav more biti pomožna učna knjiga za študente IV. in V. letnika poljskega ali slovanskega jezikoslovja (na Poljskem se torej slavistika uradno posluša vsaj pet let!). Študent mora, preden vzame knjigo v roke, že dobro poznati osnove tudi drugih zahodno-slovanskih jezikov, ne samo poljščine. Pisec sam pravi, da navaja v delu splošno priznana mnenja, dasi večkrat izraža tudi svoje osebne poglede na nekatera vprašanja. Prvi del knjige nudi opis zahodnoslovanskih jezikov. Najprej podaja karakteristiko in delitev zahodnoslovanske jezikovne skupine in navaja glavne znake posameznih skupin (lehitske, lužiške in češko-slovaške). Nato pisec podrobneje obravnava visako jezikovno skupino po njenih tipičnih znakih, dodaja kratek opis teritorialnega obsega skupine in kratek očrt historičnega razvoja skupine. Razume se, da je na prvem mestu leliitska jezikovna skupina s poljskimi in kašubskimi dialekti. Na koncu je še poglavje o nastanku splošnega in literarnega poljskega jezika. Podobno sta obdelani tudi lužiška in češko-slovaška jezikovna skupina. Knjiga je zelo pregledno, dasi koncizno pisana; pisec navaja samo najpotrebnejše primere za oznako posameznih pojavov, tako da knjiga ni preobložena s primeri. To jo dela posebno prikupno za branje. Drugi del knjige prinaša narečne tekste po istem vrstnem redu, kakor so jezikovne skupine obravnavane v prvem delu knjige. Teksti so kratki in zanimivi ter popolnoma zadostujejo tudi za daljšo seminarsko obdelavo. Na koncu navaja Stieber mod drugim tudi nekaj uporabljene literature in štiri majhne zemljevide poljskih, lužiških, slovaških in čeških narečij. Podobna knjiga o dialektih južnoslovanske jezikovne skupine bi bila krvavo potrebna tudi našim študentom. Vedno bolj prihajamo do spoznanja, da je treba slovensko clialektologijo koordinirati vsaj s sosedno hrvaško, ker slovenski dialektolog neprestano potrebuje sosednje kajkavske in čakavske dialekte, verjetno hrvaški dialektolog tudi slovenske dialekte. ^ Kolarič KONFERENC J A POMORSKA (1954). Prace jqzykoznamcze. Warszama 1956. Redaktor Zdzistam Stieber. Knjiga je zbornik referatov in diskusij na pomorjanski konferenci, ki je bila v Gdaiisku v dneh 26. in 27.oktobra 1954 pod okriljem Poljske akademije znanosti. — Referat K. Nitscha obravnava zgodovino raziskavan j severnopoljskih dialektov. Začenja jo z letom 1823, ko K. C. Mrongovius prvič omenja kašubske jezikovne posebnosti. Največ zaslug za odkritje kašubščine ima kašubski rojak Fl. Cenova s svojimi opozorili na kašubske posebnosti v delih, ki jih je pisal v kašubščini. Prvo znanstveno oznako kašubščine pa je dal ruski učenjak A. Gilfierding. Pri nas so najbolj znana dela o teh dialektih Fr. Lorentza Slovinzische Grammatik, 1903, dalje Slovinzische Texte, 1905, in Slovinzischcs Wörterbuch, 1908—1912. Po prvi svetovni vojni se je zlasti Poljska akademija znanosti veliko zanimala za kašubske dialekte. — Sledi referat T. Lehra-Splawiinskega O davnih slovanskih narečjih zahodnega Pomorjanskega in sosednjih pokrajin. Na osnovi skopih jezikovnih zapisov, zlasti krajevnih imen, je referent izluščil tri skupine nekdanjih narečij na tem ozemlju: I. skupino narečij nekdanjih Veletov, II. skupino narečij Obodritov in III. skupino narečij Drevianov (kje so bivala vsa ta slovanska plemena, ki so omenjena narečja govorila, nam prikazuje zemljevid na str. 34). — Razmerje kašubščine do dialektov tako imenovane »Polski lqdowej ("VVielkopolska, Maloroolska, Slqsk, Kujawy, Mazowsze itd.)< obravnava v svojem referata Zd-Stieber. Kašubski dialekti jasno kažejo za-hodnoslovanske poteze, dobijo se pa tukaj tudi vse poteze severne slovanščine s skupnimi znaki zahodne in vzhodne slovanščine. — O razmerju današnjega dialekta Slawoszyna do jezika Cenove, ki je bil v Slawoszynu rojen, govori P. Smoczynski. lJo nadrobni analizi Cenovih zapisov in današnjih govorov prihaja pisec do sklepa, da se je dialekt Slawoszyna v zadnjih sto letih močno spremenil. Podobne spremembe smo opazili tudi slovenski dialektologi še za mnogo krajši čas (40 do 50 let). Smoczynski dodaja svojemu referatu še nekaj današnjih narečnih tekstov. — O helminskem dialektu in njegovi ekspanziji na sosednje dialekte razpravlja Halina Turška. Na ozemlju nekdanje Vzhodne Prusije in na ozemlju zahodne Prusije na desnem bregu Visle je bila edino helminščina prastari poljski dialekt. Ostali poljski dialekti, zlasti lubavski, malborski, ostrodzki, warminski in mazurski, so mlajši; nastali so že v zgodovinski dobi po ekspanziji poljskega etničnega elementa na pokrajine, naseljene prej po Prusih. Pri tej kolonizaciji nekdanjega pruskega ozemlja je v glavnem sodelovalo prebivalstvo dveh pokrajin Poljske, Ilelmin-sko in Mazovsze. To potrjujejo zgodovinska dejstva in analiza jezikovnih sistemov novejših poljskih dialektov. Do teh sklepov prihaja na osnovi obširnega gradiva iu poprejšnjih raziskavah K. Nitscha in drugih poljskih lingvistov. — Witold Doroszewski, Halina Koneczna, Wanda Pomianowska so prispevali skupen referat o govorih Warinije in Mazur. Vpliv splošno poljskega literarnega jezika na te govore je bil majhen, večji je postal vpliv nemščine. Referenti skušajo pojasniti vzroke temu pojavu ob nadrobni analizi konzo-nantizma, vokalizma in leksikona teh govorov. Na koncu podajajo geografsko delitev Warmije in Mazur ter zveze s poljskim teritorijem. — Ludwik Za-brocki je priobčil referat o nemško-pomorjanskih jezikovnih zvezah, kolikor jih je na osnovi dosedanjih raziskav mogel dognati. Gre za prvi poskus take razlage. Literatura in gradivo o tem predmetu sta skopa. Žveze so v večji meri leksikalnega, v manjši foničnega značaja. Drugo stran je ob tako skopem gradivu še teže razjasniti. Za Slovence bi ta študija mogla biti metodično zelo zanimiva, če bi se kak germanist in slavist lotil podrobnega študija obmejnih slovensko-nemških govorov. — Witold Manczak je prispeval poročilo o krajevnih imenih Gdanskega Pomorja. Za to ozemlje so zlasti značilna imena s sufiksi -omol-emo in -ino, ki prevladujejo nad tvorbami krajevnih imen z drugimi sufiksi. Avtor dokazuje to tudi s statističnimi tabelami. Na koncu knjige so še zanimivi diskusijski prispevki St. Urbanczyka, A. Vetiilanija, H. Gôrnowicza, M. Rudnickega, -K. Gorskega, K. Šhvskega, A. Fur-dala, St. Hrabca, Prz. Zwolinskega, M. Karaša, K. Dejne, A. Bukowskega, H. Ko-neezne, L. Roppela, Zd. Stiebra in odgovori referentov, Zd. Stiebra, P. Smoczyii-skega, II. Turške in W. Doroszewskega. Knjigo zaključuje K. Nitscha Povzetek posvetovanj jezikovne sekcije sestanka. R. Kolarič