Obseg: Oskrbovanje čebel spomladi. — Lutenbergerjev domači mlin. — Sladkorna pesa. — Kako daleč vsaksebi naj so drevesa na vrtu. — Detelja kot konjska klaja. — Živalske bolezni, ktere tudi človek naleze. — Naprava drevesnic za gozdne rastline. — Razne reči. — Vprašanja in odgovori. — Gospodarske novice. — Uijidne vesti c. kr. kmetijske družbe kranjske. — Listnica uredništva. — Tržne cene. — Inserati.
METOVALEC.
Ilustrovan gospodarski list.
Uradno glasilo
c. kr. kmetijske družbe ^IJlp vojvodine kranjske.
Urejuje Gustav Pire, družbeni tajnik.
„Kmetovalec" izhaja 15. in zadnji dan v mesecu ter stoji 2 gld., za gg. učitelje in ljudske knjižnice pa le 1 gld. na leto — Udje c. kr. kmetijske družbe kranjske dobivajo list brezplačno.
Inserati (oznanila) zaračuniajo se po nastopni ceni: Inserat na celi strani 6 gld.. na >/, strani S gld., na 1/4 strani 5 gld. in la % strani 3 gld. Pri večjih naročilih velik rabat. Družabnikom izdatno ceneje
Vsa pisma, naročila in reklamacije je pošiljati c. kr. kmetijski družbi v Ljubljani, v Salendrovili ulicah štev. 3.
Oskrbovanje čebel spomladi.
Letošnja neredna in huda zima nam bode vzela marsikak panj pridnih čebelic, tisto pa, kar nam bode ostalo, radi skrajno neugodnih razmer ne bo moglo u-spevati. Največ panjev je pomrlo radi hude, dolge zime in burje, mnogo jih bode pa storilo žalosten konec vsled lakote, ker se je jesenska paša po mnogih krajih jako slabo obnesla ter bodo čebele vsled tega imele hrane zase in za zalego komaj do konca marcija. Polagati jim pa do sedaj ni bilo mogoče, niti se za to ne kaže ugoden čas v bližnji bodočnosti. Vso skrb nam bo torej treba obračati v to, da ohranimo zdrave in krepke vsaj tiste panje, ktere nam bode pustila neusmiljena zima, ter jih kolikor moči obvarujemo oslabljenja, ki je v tem letnem času tako navadno, prav posebno pa letos, po taki zimi.
Jako debela snežna odeja pokriva zemljo, a naše živalce nikakor ne bodo hotele čakati, da bi skopnela, ker že nestrpno pričakujejo gorkega juga. Ko bodejo začutile gorek veter in zapazile ljubke solnčne žarke, usi-pavale se bodo iz panjev kakor pijane. To je pa ravno
njih poguba. V enem samem dnevu ostane in otrpne več čebel zunaj panja, nego jih umrje v panju vso zimo. V tem nam je iskati vzroka, zakaj v nekterih pomladnjih dneh panji tako oslabijo, da si potem tako težko opomorejo in navadno ne rojijo. Temu pa se pridruži še napaka , da marsikak čebelar že sedaj začne pitati med, razrejen z vodo, in na ta način čebele še bolj sili k pogubnemu izletavanju.
Prvo in najvažnejše pravilo nam bodi, čebele kolikor moči dolgo zadržati, da ostanejo mirne, posebno tedaj, če so se po zimi, morebiti v mesecih januvariju in februvariju, očistile. Najbolje je, ako se nam posreči čebele zadržati od izleta tako dolgo, da skopni sneg. Seveda se to ne da vselej doseči ; posebno letos to ne bo mogoče, ker bi nam gotovo čebele pomrle do zadnje Podoba 14.	muhe, ako jim zabranimo
izlet, predno bodo skopnele ogromne snežne plasti. Iz tega lahko vsakdo spozna, da nam ni mogoče zabraniti, da bi ne izgubili kolikor toliko muh, ki so ravno spomladi tolike važnosti. Vender pa nekoliko lahko storimo, da rešimo mrzlega groba vsaj nekaj pridnih živalic. Odmetati moramo sneg več metrov na daleč od čebelnjaka, tla pa nastlati s slamo. Ako je
le moči, spravimo sneg tudi s sosednjih streh, gotovo pa s strehe čebelnjakove, ker se tje vsede največ čebel in ne odlete več, ako je streha pokrita z mehkim snegom. Če so dnevi mirni, brez vetra, izguba čebel ni zelo občutna; drugače pa je stvar, ako piha močen, če tudi gorek veter; tedaj mnogo čebel ostane daleč od čebelnjaka in otrpne.
Prav mnogo čebel zaloti smrt kadar pijejo mrzlo vodo iz luž, studencev, potokov in rek. Kadar namreč matica začne leči zalego, potrebujejo čebele vedno več in več vode in, ne glede na vreme, izletavajo zaporedoma po njo, pa se navadno ne vračajo. Kamor že letajo, povsod so v veliki nevarnosti. Mnogo jih otrpne pri mrzli pijači, veliko jih tudi valovi splavijo s suhega. Tudi temu se da izdatno odpomoči z napravo napajališča v bližini čebelnjaka. V ta namen vzamemo plitvo posodo in jo postavimo na tla kakik 10 do 20 m od čebelnjaka. V posodo nalijemo spočetka vode, oslajene s sladkorjem ali z medom, da namreč privabimo čebele na ta prostor. Da nobena živalca ne utone, denemo na vodo slamnatih narezkov, maha ali pa lesen luknjičast pokrov, ki mora biti toliko manjši od posode, da na vodi prosto plava.
—k—
(Dalje prihodnjič.)
Lutenbergerjev domači mlin.
Večkrat je že kdo vprašal, kje bi se dobil primeren domač mlin in po kaki ceni. Vsled tega priobčimo tu nekaj podatkov o domačem mlinu, kterega je po načelih, po kterih so narejeni mlini na vodo, sestavil tvor-ničar Frančišek Luttenberger v Weizu na Štajerskem. Ta mlin nam kaže podoba 14. Goni se lahko z roko, z vitlom, z vodo ali s parom ter melje — kakor ga kdo vravna — prav fino do prav debelo. Na njem lahko vsakdo melje, če tudi ni izučen mlinar; saj ga je treba le goniti in le časih poostriti mu kamna ali izmeniti sita. Mlinska kamna meljeta zrnje, moko razne finosti pa izločujejo valjasta sita, kterih se z mlinom dobi 12.
Te vrste mlini so razne velikosti.
Št. 1. Goni se z roko ali z vitlom, kamen meri 18 palcev, zmelje 15 do 20 kg žita v 1 uri. Cena 160 gld. Teža 280 kg.
Št. II. Goni se z vitlom ali z vodo, kamen meri 22 palcev, zmelje 25 do 35 kg žita v 1 uri. Cena 210 gld. Teža 590 kg.
Št. III. Kamen meri 24 palcev. Cena 260 gld.
Št. IV. Kamen meri 28 do 30 palcev, zmelje 25 do 50 kg žita v eni uri, stare pa ga 4krat toliko. Cena 300 do 315 gld.
Sladkorna pesa.
(Beta vulgaris altissima.)
Sladkorna pesa je le razvrsta navadne krmske pese, in se v tem razločuje od nje, da ima več sladkorja v sebi. Z umnim ravnanjem so dosegli toliko, da so vzgojili peso, ki ima 13 in celo 17% sladkorja v sebi; druge snovi pa (beljakovine in soli — tehniki jim pravijo „nesladkor"), ki otežujejo dobivanje sladkorja, so se zmanjšale. Da ima pesa v sebi sladkor, ki kristalizuje, spoznal je kemik Marggraf uže leta 1747.; toda dobivanje sladkorja iz pese je doseglo večji pomen še le v drugi polovici tega stoletja. Glavno pri pridelovanju pese je to, da jo kmetovalec prideluje za trg (kot tržno rast-
lino) ter iz zemlje dobiva mnogo dohodka, delavske moči in glavnico zelo koristno porabi ter ima v pesnih odpadkih (zrezkih) izborno krmilo. Vsled tega ima lahko več živine. Posredno pa pridelovanje pese vpliva tudi na poljedelstvo sploh, ker se zaradi njenega skrbnega obdelovanja in gnojenja polju poveča rodovitnost; gospodar sam pa se tudi mora učiti, kajti pridelovanje pese zahteva od kmetovalca več izobraženosti. Zato pa tudi vidimo. da po krajih, koder so sladkorne tvornice, cveto društva, šole pa se pridno obiskujejo. Pridelovanje pese pa tudi daje potrebnih sredstev, da kmetovalec more izobraževati sebe in svoje otroke.
Kadar izbiramo pesne vrste, ne smemo gledati le na množino sladkorja (manj nego 10 °/0 ga ne sme biti), ampak tudi na obliko pese. Pesa naj bo bolj tenka in ne sme preveč iz zemlje moleti; kajti tisti del, ki je nad zemljo, ima najmanj sladkorja v sebi. Sladkorna pesa naj bo stožkovita ali hruški podobna in ne sme biti pre- ' dolga, da se ne lomi, kadar jo rujemo; zgoraj naj bo pa tudi stisnjena. Pesa naj bo kakih 35 cm dolga, ne sme imeti mnogo korenin, niti glavne korenine razdeljene, bode naj bela ter nekoliko rdečkasto nadahnjena, gladka in listje naj raste blizu skupaj, da se lože obrezuje. Meso naj bode čvrsto in trdo, da se pesa lahko hrani v podsipalnicah, ne da bi gnila ali bi izgubila kaj sladkorja.
K dobrim vrstam sladkorne pese prištevamo 1.) belo šlezko, 2.) kvedlinburško, ki ne zahteva tako dobre zemlje kakor prva, 3. imperijalno, 4. vanclebensko sladkorno peso, ki je podobna im-perijalni in ima zelo mnogo sladkorja v sebi. Izmed francoskih vrst naj imenujemo Vilmorinovo in Le-grandovo sladkorno peso. Prva ima največ sladkorja v sebi, uspeva tudi v nižavah izborno, daje mnogo pridelka, mnogo sladkorja; Legrandova pesa pa je prikladna le za višje lege.
1.	Podnebje in zemlja. Sladkorna pesa zahteva mnogo toplote, sicer se nam ne izplača, ker ne naredi zadosti sladkorja. Pesa raste vse poletje, in ves ta čas mora tvoriti mnogo snovi. Mrzli gorati kraji niso za sladkorno peso, pa tudi po suhih gorkih krajih ne uspeva, ker nima dosti soka ter vsled tega premalo obrodi in naredi premalo sladkorja. Vlažno (megleno, deževno) podnebje, ali pa če je kakšno leto tako vreme, škoduje pesi, gorko poletje pa ji koristi. Za pridelovanje pese si izberimo zemljo, ki ima staro moč v sebi ter ima ugodno spodnjo plast. Zemlja naj bode globoka, sprsteninska, apnena, ne kisla in ne kamenita. Laporasta peščena ilovna zemlja s predorno spodnjo plastjo je najboljša za sladkorno peso; sprijemna glina ali prerahel pesek nista za njo. Koder zastaja voda, treba jo je odpeljati, sicer tak svet ni za peso. Na sprsteninskih tleh ali po mužavah sladkorna pesa sicer bogato obrodi, toda daje malo sladkorja.
2.	Razvrstitev rastlin. Sladkorno peso radi sadimo za kakim žitom ali za kako okopavino, slabše so listnate rastline, najslabše pa trpežne (večletne) detelje, ker je v njih mnogo mrčesov, ki škodujejo pesi. Najbolje uspeva sladkorna pesa drugo leto po gnojenih žitih, tudi po gnojenem krompirju ali sama za seboj. Za sladkorno peso najraje sejemo pomladno rež ali pa ozimno pšenico; ozimna rež zato ni dobra, ker jo je treba prej sejati. Prevečkrat se pa sladkorna pesa ne sme saditi na eno in isto njivo, sicer se preveč pomnože njeni sovražniki. Da zemlja ne donaša več povoljnih pridelkov, ali kakor tudi drugače pravimo, da „onemore", vzrok so mnogokrat ti sovražniki (n. pr. pesni objed, heterodera Schachtii Schmidt).
3.	Gnojenje. Sladkorni pesi gnoje navadno z umetnimi, oziroma s tržnimi gnojili. Fosfati pridelka sicer ne pomnože, pač pa pospešijo pesi zorenje ter s tem pomnože sladkor. Manj uspešne so kalijeve soli. Dušikasta gnojila, kakor amonijakova sol ali čilski solitar, pomnože sicer pridelek, toda, če se ne rabijo pravilno, so kakovosti pese na škodo, posebno tedaj, če ne gnojimo tudi s kakim fosfatom S hlevskim gnojem naj se nikar ne gnoji, ker tvori preveč „nesladkorja", kar nam je seveda na škodo. Za krmsko peso je hlevski gnoj izboren, za sladkorno pa ne; ž njim naj se pognoji tisti rastlini, za ktero nameravamo sejati sladkorno peso. Z zmletimi umetnimi gnojili se navadno gnoji spomladi pred saditvijo, oziroma setvijo; na glavo, t. j. kadar rastline rastejo, naj se pa ne gnoji več. Kadar se gnoji s čilskim solitrom, gnoji naj se s fosfatom; več nego 200 kg naj se ne vzame čilskega solitra na hektar. Tudi izločeno blato (usedlina) iz sladkornih tvornic, ki ima mnogo apna, fosforove kisline in dušika v sebi, in pa apno se rabi za gnojenje sladkorni pesi.
4.	Obdelanje polja in setev. Za sladkorno peso moramo zemljo globoko zrahljati in dobro obdelati; globoko jesensko obdelanje je glavni pogoj za njeno uspevanje. Kakor hitro požanjemo žito, moramo njivo plitvo preorati (to lahko storimo s plugom, ki ima 3 ali 4 lemeže), povleči jo in morda celo po valiti. Jeseni z Zakovim plugom zemljo preorjemo 35—40 cm globoko. Kdor nima takega pluga, orje naj z navadnim eno brazdo dvakrat, da pride z njim dosti globoko, Orje naj se na ploh, ne na grebene ali grede. Čez zimo pustimo njivo v surovi brazdi, spomladi, kadar se nekoliko osuši, jo pa povlečemo. Če sladkorno peso sadimo za okopa-vinami, n. pr. za krompirjem ali tudi za peso samo, tedaj pa njivo samo jeseni globoko preorjemo. V začetku ali sredi aprila je peso treba spraviti v zemljo. Zgodnja setev je najboljša, vender pa mora biti zemlja uže zadosti gorka, kajti pesa kali še le pri 9"4° C. Pred setvijo naj se njiva še enkrat povleče in, če je kaj kep, naj se tudi povali, potem pa naj se takoj seme spravi v zemljo. Po krajih, koder se pečajo s pridelovanjem sladkorne pese, sejejo navadno s sejalnim strojem, ki seje v vrste. Manj kakor 30 kg semena naj se ne porabi na 1 ha) za težko zemljo se lahko vzame 10 kg več. Seme naj pride 2, k večemu 3 cm globoko v zemljo. Vrsta od vrste naj bode 37 cm, in kadar se rastline razredijo, bode naj v vrsti rastlina od rastline 31 cm oddaljena. Želeti je, da se ne prideluje predebela pesa (tehta naj približno 1—15 kg), kajti navadno ima debelejša pesa manj sladkorja v sebi. Po setvi naj se njiva zopet povali, da se seme dobro pritisne v zemljo.
5.	Oskrbovanje sladkorne pese. Kadar se pesa pokaže iz zemlje, treba jo je začeti okopavati, še predno pribode plevel iz zemlje. Prvič naj se okoplje plitvo z motiko, pozneje pa z okopalnikom. Potem jo je treba razrediti, t. j. vse rastlinice odstraniti, kar jih je preveč. To delo opravljajo otroci mnogo lože nego od-rastli ljudje. Ostale rastline se ne smejo zrahljati. Kmalu po razrejenju je zopet treba okopati z motiko in okrog rastlinic popleti plevel. Čez 14 dnij naj se pesa zopet okoplje z okopalnikom in pozneje še enkrat z motiko. Kadar pesno listje pokrije zemljo, potem se ne sme več okopavati. Sicer se pa z okopavanjem ne smemo obotavljati, kajti čim pridneje peso okopavamo, tem več sladkorja nam naredi. Osipati pese ni treba. Tudi obiranje ji škoduje in pesa naredi vsled'tega manj sladkorja. — Sladkorna pesa ima precej sovražnikov, na pr. stonoge (julus), prašičke (oniscus), posebno pa pesne objede
(heterodera Schachti Schmidt), to so majhni črvički, ki objedajo pesi koreninice, vsled česar ne more povoljno uspevati, tudi v dobri zemlji ne. Tega škodljivca se je težko ubraniti, posebno, ker živi tudi na nekaterih drugih rastlinah. Profesor Kin (Kiihn) priporoča na take njive, koder so se zaplodili pesni objedi, sejati pred peso kako tako rastlino, ki tem živalcam posebno ugaja, ter jo potem s koreninami vred vničiti, ker tako ugonobimo mnogo objedov. Dalje objedajo pesne korenine tudi podjedi (ogrci), bramorji i. dr. Listje objedajo mršniki (silpha atrata), ščitarji (cassida nebulosa), bolhači, gla-golke (plusia gamma) i. dr.
6. čas spravljanja. Pridelek. Pesa je zrela konci meseca septembra ali v začetku oktobra, t. j., tedaj ima toliko sladkorja v sebi, da se izplača njeno pridelovanje. Nezrela pesa otežuje dobivanje sladkorja, se težko hrani in da malo sladkorja. Ker pa pesa, kadar je hranjena, zelo pride ob sladkor, tako da ga ima manj nego manj zrela, začno jo rovati uže meseca septembra ter jo takoj zvozijo v tvornice; ostalo pa porujejo meseca oktobra, tako da še pred mrazom vso porujejo. Peso rujejo z lopato ali s pesnim rovalnikom, ročnim ali vprežnim. Izrovana pesa se obreže in takoj zopet pod-suje. Pesni pridelovalci pravijo, da mora pesa priti iz zemlje v zemljo. Naložiti se mora pesa tako, da so na zunanji strani vrhni deli (glave) obrnjeni na venkaj, da je površina kolikor toliko gladka, in potem je na kup treba povsod enakomerno naložiti prsti. Na vrhu kupa ni treba narejati oddušnika. V eno podsipalnico (zasip-nico) se dene kakih 25 do 40 meterskih (novih) stotov (2—3 voze) pese. Najprej se na peso naloži 30—35 cm na debelo prsti; če pa preti mraz, bode naj prstena plast debela 80—90 cm. Po krajih, koder pridelujejo sladkorno peso, je nikdar ne spravljajo drugam kakor v podsipalnice. — Srednji pridelek sladkorne pese je 280 q, sicer se je pa pridela 230—460 q na hektaru.
Kako daleč vsaksebi naj so drevesa na
vrtu.
Vsako drevo potrebuje gotovega prostora za svoj razvoj. Mnogi neuspehi se dado zarezati na rovaš sa-dilcu, ki se ni dovolj oziral na zahteve posameznih sadnih vrst ter drevesom ni dal dovolj prostora, ko jih je sadil. Nasledki pregostega sajenja se ne pokažejo takoj v prvih letih, kajti mlada drevesa imajo čestokrat dovolj prosora in prinašajo nekoliko let lepega sadu; pozneje pa, ko se veje razprostro nad zemljo, korenine v zemlji pa pridejo druga z drugo v dotiko, manjša se sadja število, velikost in dobrota, in drevesa jamejo hirati.
Za odmerjenje prostora ni moči navesti natančnih določeb, kajti ravnati se moramo po rasti drevesa. Vsaka vrsta sadja, da, vsaka posamezna razvrsta doseže svojo posebno širjavo; nektere rode kmalu ter se potem ne razvijajo zelo, druge pa rastejo močno na širjavo ter še le pozno jamejo roditi Tudi na to se je treba ozirati, ali se drevesne korenine razširjajo na strani ali silijo bolj v globočino, V poslednjem slučaju ni tolike nevarnosti, da bi se drevesa vzajemno ovirala. Posebno pa naj se ozira na kakovost tal. V krepki, vlažni zemlji zahtevajo vsa sadna drevesa več prostora nego v plitvi in pusti, kjer se tudi ne razkošatijo tako zelo.
Jablane potrebujejo kot visokodebelna drevesa na vse strani 10 metrov prostora — le drevesa s slabejšo rastjo, kakor na pr. zlata zimska parmena 7 m — srcdnje
visoka drevesa 5 do 6 m, pritlikavci kot piramide 3 do
*
4 to, palmete s štirimi vrhovi v špalirju 1'20to, vodoravni špalirji l'50m. Hruške dobe kot visoka drevesa 10 to, slabeje rastoče vrste po 8w, srednje visoka drevesa 6 to. piramide 4 do 5 m, v špalirju kot naveznjen kordon 40 cm, kot palmeta s štirimi vrhovi 1'20 m in za vsaka nadaljna dva vrhova po 60 cm več. Sladke črešnje dobe kot visoka drevesa po 8 do 10 m, kisle črešnje kot srednje visoka drevesa 5 do 6 to, renklodi in češplje kot srednje visoka drevesa 5 m, mirabele 4 m prostora. Marelice dobe kot nizka drevesa 4 to, breskve kot nizka drevesa 4 w, v špalirju pa najmanj 2 m; one vrste pa, ki močneje rastejo v mastni zemlji, 3 do 4 m.
Detelja kot konjska klaja.
Glede na vrednost zelene detelje kot konjske klaje so si živinorejci še močno navskriž.
Mnogo lastnikov konj poklada konjem deteljo ter jo smatra za kaj dobro, život čistilno konjsko klajo. Drugi pokladajo konjem deteljo iz gospodarskih razlogov, to se pravi, da si prihranijo dražjo klajo, obstoječo iz ovsa in sena. Le prav redki so, ki so se deloma spametovali p-) škodi, deloma pa so po svoji previdnosti zavrgli zeleno deteljo kot konjsko klajo.
Večkratne poskušnje so pokazale, da je zelena detelja konjem škodljiva in jim provzroča mnoge hibe in muke; pred vsem drugim zelena detelja provzroča trdovratno in kaj naglo preminljivo, večkrat smrtnonosno k61iko, zlasti tedaj, če se za suho krmo naglo jame po-kladati zelena klaja; dalje, če se detelja poklada, še predno je začela cvesti, ali če se poklada mokra in mrzla ali uvela, ali celo sparjena, ki se je na kupu ugrela.
Ko bi se po skrbni krmitvi prišlo vsemu temu zlu v okom in bi konj prebavljal deteljo brez vsakih ovir, provzroči vender na konju zelo škodljive izpremembe, zlasti na takem, ki ga krmimo izključno z zeleno deteljo.
Taki konji, če so popolnoma mirni ali če se vpre-gajo le zmerno in poredkoma, postanejo sicer polno-životni, mehki in rejeni, dlaka je gladka in svetla, blato gre pravilno od njih, žila jim bije le slabo in medlo, srce jim utripa razločno in prožno, koža sleznica je bledejša in žival se pri vsakem, tudi najmanjšem gibanju močno poti; ves (konjski) organizem se kaže zelo oslabljenega na močeh in v vstrajnosti. Žival je neprestano gladna, prebavljanje se vrši naglo in se mora urno vršiti, ker bi se sicer v njej naredilo preveč vetrov ki bi provzročili koliko (klanje).
Ako pa se konji pri takih okoliščinah porabljajo za težja dela, to je za vprego v težke voze, za trajno dirjanje z vozovi ali za trajno ježo, pa se poprej omenjene prikazni opažajo v še večji meri.
Taki konji se morajo večkrat boriti z neprebav-Ijivostjo in koliko, neprestano hujšajo, njih moč in vstrajnost pa očitno pešata, tako da tovorov, kakeršne lahko vlečejo, če jih krmimo z ovsom in senom, ne morejo več premakniti z mesta. Mišice jim do gotove stopnje zginejo, kite zvodene, na nogah nastanejo mehurji, členki se radi izpahnejo, pojavijo se kostne bolezni, kožni lišaji, omotica; ves život boleha na slabokrvnosti.
Celo tedaj, če z deteljo krmimo tudi oves, navedene razmere v večji meri ne izostanejo, ker žival ovsa pri hitrem prebavljenju popolnoma ne prebavi in ker so želodčevi in črevesni soki po množini v detelji nahajajoče se vode zelo stanjšani ter niso dovolj krepki, da bi mogli popolnoma prebavljati.
Če tako žival napade kaka mrzlična bolezen, je za njo večjidel nevarna ler se večkrat konča s smrtjo, ker živinče s preveč zvodenelo krvjo nima dovolj moči v sebi, da bi se ji uprlo.
Te prikazni opravičujejo teorijo krmljenja takih živalij, ki se žive z rastlinstvom, zlasti konja. Konju je namreč za ohranitev organizma treba dušikaste in ne-dušikaste, primerno zmešane krme. Če se pregrešimo proti tem razmeram, oviramo organizem.
Tako ugodno razmerje dobimo le tedaj, če se konju poleg gotove množine zrnja, med kterim se je oves skazal kot najprimernejši, poklada še dobro, suho seno. Konj srednje velikosti, kterega zmerno vpregamo, potrebuje blizu 3—5 kg ovsa in 5—7 kg sena; večjemu konju in pri težavnejšem delu pa je treba dajati po 11 in še več kg ovsa in 8—14 kg sena.
Pri taki krmitvi ostanejo konji močni in dobro rejeni, pa tudi bolezni jih ne napadajo tako pogostoma, kakor take, ki jih krmimo z drugimi snovmi, n. pr. s svežo deteljo.
Le v gotovih razmerah, če je konj bolan, se za konje priporoča muljava, pri čemer pa je trava pripcroč-ljivejša nego zelena detelja, ker detelja provzroča koliko, trava pa ne.
Tako n. pr. se priporoča krmitev muljave polno-krvnim konjem, ki bolehajo na pljučih, dalje takim, pri kterih se je zanemarilo zdravljenje nekterih boleznij, kakor nahoda, žlez (provzročenih po krmitvi izprijenega in prašnega sena) — tu se zanemarjanje krmitve z mu-ljavo, kakor uči izkušnja, britko maščuje — potem takim konjem, kterim hočemo iz gotovih razlogov pokladati lahko prebavljivo klajo.
Te razmere in njih odstranjenje pa spadajo že v stroko preiskovanja in zdravljenja boleznij ter zahtevajo pomoči živinozdravnikove.
Živalske bolezni, ktere tudi človek naleze.
Živalske bolezni, ki utegnejo postati nevarne tudi človeku, so zlasti vranični prisad, smrkelj, steklina, kuga v gobcu in na parkljih ter trakulja.
Vranični prisad se prenese po njegovi kužnini, časih po blagu, ki ga dobimo od take živine, na pr. po volni, kožah itd., na kterem se nahaja kužnina, časih pa tudi vsled uživanja mesa na vraničnem prisadu bolnih živalij. Ta bolezen se pri človeku prikaže zunaj ali znotraj; dočim se prva da ozdraviti z izpaljenjem in izrezanjem, je poslednja skoro vsikdar smrtna.
Smrkelj se prenese po sapi, in njegova kužnina provzroči zastrupljenje krvi, kadar pride v dctiko z opraskano sluzeno. Razločujemo pa nagel in počasen smrkelj; poslednji lahko traja celo več let.
Še večjega pomena, kakor obe ravnokar imenovani bolezni, je za človeka steklina; ta je najgroznejša bolezen ter se navadno konča s smrtjo, čas med ugriz-njenjem pa do izbruha bolezni je lahko precej dolg, celo 6 do 12 mesecev. Strup se prenese le takrat, če nas je stekla žival ranila.
Kuga v gobcu in na parkljih se na človeka prenese zlasti vsled zavživanja surovega mleka, ki ga dobimo od bolne živine; zato naj se zlasti otrokom daje vsikdar le kuhano mleko.
Sploh pa vživanje mesa od bolne živine, zlasti od krav in telet, pri kterih je telečja mrzlica provzročila zastrupljenje krvi, lahko provzroči nalezljive bolezni,
uživanje surovega mleka ali surovega nastrganega mesa pa jetiko i. dr.; ne vživajmo torej nobenega,
Pasja trak ulj a je človeku isto tako nevarna. Poznamo pa pet vrst pasje trakulje, kterih jajca lahko povžijemo z vodo, ktero pijemo, pa tudi s tem, če pustimo psa lizati krožnike i. dr. Iz jajec se potem razvijejo mladiči, ki se prerijejo skozi predalnik v želodec, dospejo po krvnem navalu v jetra in pljuča, kjer cela tropa črvov naposled človeka umori. Dasiravno ima pes dokaj dobrih lastnostij, treba nam je vsekako glede njega biti previdnim; kajti čim bliže skupaj živita pes in človek, tem pogosteje ima pes trakuljin zarod. Tudi pri nas je nevarnost za človeka in prežvekovalce velika, dobiti od psov pasjo trakuljo. Zato naj bo vsakdo zelo previden; zlasti naj se ne puščajo psi blizu otrok. Sploh naj bodo psi daloč od kuhinje in jedilne shrambe, da nam ne onesnažijo s trakuljnimi jajci vode, jedi in krožnikov.
Človeška trakulja pa se razvije nasprotno iz prašičjih iker. Znamenja, ki kažejo, da je prašič ikrav, so naslednja: bledost tanke kožice na rilcu, otekel vrat, surovo, hripavo kruljenje, slabost v zadnjem delu života, izpadanje ščetin, pojavljanje majhnih okroglih rumeno-belih izrinkov na notranji strani očesnih trepalnic, zlasti pa pod jezikom. Najzanesljiveje pa se ikre spoznajo, če prašiča zakoljemo; ne nahajajo se redko pod kožo, med mišicami, zlasti pa v jeziku, v vratu, v križu, v srcu, v možganih, v jetrih, v slezeni itd, mehurčki pro-sove ali celo grahove velikosti, sredi kterih tiči trakulja. Pri kuhanju takega mesa mehurčki popokajo, meso pa, v kterih se nahajajo, je navidezno bledo in velo ter škriplje, če ga režemo. Prodaja mesa ikravih prašičev, pa tudi prodaja klobas in drugih izdelkov je postavno prepovedana, ker se po njih vživanju v človeku lahko zaredi trakulja. Ikravost se v Avstriji prišteva k postavno na osem dnij zavarovanim glavnim napakam.
Človeška trakulja (taenia solium) je precejšnja, navadno 2 do 3 m, pa tudi do 8 m dolga. Kratka, debela glava je obdana z dvojnim vencem, obstoječim iz 26 debelih kaveljčkov s sesali. Le odpravljenje trakuljine glave se sme smatrati za dokaz ozdravljenja.
Naprava drevesnic za gozdne rastline.
Ako se kje izbira prostor za drevesnico, treba je izbrati tako zemljo in lego, ki ugajata drevju, ktero hočemo vzgajati. Nekoliko se je bati tudi zmrzline, torej je želeti planjave, ki je dovolj zavarovana od vzhoda in od juga. Severna lega je zlasti zato primerna, ker tamkaj rastlinstvo pozneje začne poganjati, da je rastline, ktere hočemo vzgajati, mogoče dalj časa oskrbovati, pa tudi delo ne pride istodobno na vrsto, kakor delo na prostem itd. Želeti je tudi, da je svet nekoliko nagnjen, toda strmina ne sme biti prevelika, ker bi sicer vsako deževje lahko škodovalo, odnašalo rodovitno .prst semenu, ali poplavljalo ali zasipalo mlade rastline.
Z ozirom na potrebno čistoto tal, in da delavci preveč ne stanejo, je opravičeno izbrati bolj peščeno nego ilovnato zemljo. Ilovnatih tal, zlasti takih, ki nimajo apna, ki dobe po močnem deževju na površini trdo skorjo, se je pri napravi drevesnic treba še posebno izogibati.
Mokrotna, mrtva tla isto tako niso kaj prida. Na starih, izpočitih planjavah naj se ne napravljajo drevesnice. Drevesnice naj bodo kolikor le mogoče blizu onega
mesta, ktero mislimo pogozditi, da - se tako izognemo dragi in nevarni prevožnji rastlin. Namenu je primerno tudi to, če je v obližju voda, da se nežnejše rastline lahko zalivajo. Navadno se drevesnice napravijo na sveže posekanih planotah; na takih prostorih pa se varstva potrebna drevesa — kakor bukev, bela jelka — le z velikim trudom in skrbjo vzgoje, radi česar se za drevesnice raje izbirajo starejše, v ta namen primerne frate, zlasti kje med bukovjem.
Ako hočemo mlada drevesa sčasoma privaditi prostosti, smemo polagoma izsekati drevesa, ki jim služijo v varstvo.
V	taki drevesnici tla ne potrebujejo rigolanja in mnogo dela izostane, ker zemlja sama po sebi ostane prhla in tudi plevel se ne razkošati tako kmalu.
če naj se v drevesnici samo enkrat vzgoje za kako goličavo potrebne rastline, potem je malokdaj potrebno, da bi morala biti obširna. V takem slučaju se veliko lože izbere za njo primeren prostor, ker je lože najti primernih tal in potrebnega varstva ob straneh nego tedaj, če potrebujemo večjega prostora.
Drevesnica se mora tako pripraviti, da seme dobi čisto, nežno, prhlo zemljo Rastline morajo namreč krepko razvijati korenine, za kar pa mora površina drevesnice biti taka, da korenine poganjajo manj v globočino nego po gornji plasti, da potem pri presajanju ni treba delati tako velikih lukenj. Le tam, k)er smo umetno vzgojene rastline namenili za bij suh svet, se morajo rastline prisiliti, da poganjajo korenine v globočino, kar pa se zgodi po globokem prekopanju in zboljšanju spodnjih plastij zemlje.
Če so tla glinasta ali ilovnata, potem se močno priporoča zemljo prekopati pred zimo, ker vsled tega zemlja postane bolj rahla in se za pozneje prihrani veliko dela.
V	plevelni zemlji je čestokrat potrebno izkopanje in spaljenje drnišča ali dobra enoletna praha. Zemljo porabiti za druge pridelke je dovoljeno le tam, kjer je zelo močna. Slinast svet, ki še ni dovolj prevetren, za drevesnico ni primeren, zato se priporoča nekaj let na njem pridelovati druge sadeže.
Drevesnica se mora prekopati 3 do 8 palcev globoko, po razmeri drevja, ktero bomo vzgajali. V zemlji skrit plevel se mora z vsemi koreninami vred točno iztrebiti, prst pa. ki se ga drži, otresti; to delo je treba izvršiti zelo skrbno, če se svet prekoplje neposredno pred setvijo, ako pa se to zgodi že pred zimo, sme se plevel pustiti, da ga odstranimo spomladi; na ta način se zemlja poprej zboljša. Pri prekopavanju je treba paziti na to, da se sprstenina ne podkoplje pregloboko, ker bi to korenine navedlo bolj v globočino, s čemer bi se otežilo sajenje. Kjer bi nasadu utegnila škodovati divjačina ali pasoča se živina, tam je potrebna tudi ograja, ki pa naj je, kolikor le mogoče, po ceni. Če smo na ta način tla že nekoliko zboljšali, začnemo zemljo pripravljati za setev. V ta namen jo vnovič prekopljemo ter očistimo plevela. Na to razdelimo prostor na gredice. Gredice smejo biti le tako široke, da je moči na njih izvrševati potrebna dela, ne da bi bilo treba stopati na nje; širjava 3 do 4 čevlje je torej najprimernejša, stezice med njimi pa naj so P/2 2 čevlja široke.
Nad vse važno je, da gredice leže popolnoma vodoravno. To je potrebno vsled tega, ker smo potem lahko zagotovljeni, da so mokrota, zrak in svitloba povsod enakomerno razdeljeni, pa tudi voda ne more odnesti dobre prsti in semena.
Dobro je, če se je prst pred setvijo zopet nekoliko usedla; če je čas za to prekratek, morajo se tla pred setvijo ali po nji z desko nekoliko potlačiti.
Seme se seje ali v brazdice ali kar tako počez.
V	prejšnjih časih je bil splošno razširjen prvi način, ker je bilo tako najlože obraniti zemljo čisto in rastline so lahko dalj časa ostale v gredicah; v novejšem času pa se zlasti po Biermanovi kulturni metodi čedalje bolj odobruje setev počez. Ta zahteva plevela popolnoma očiščeno, dobro in rast dotičnih rastlin pospešujočo zemljo.
V	tem položaju mlade rastline ostanejo dve leti. Kot prednost se zlasti hvali boljši in vsestranski razvoj koreninic; pri pregosti setvi pa korenine najraje silijo v globočino, kar za uspevanje rastlin ni posebno ugodno. Vsekako je treba pomniti, da se setev počez da izvršiti le s pomočjo pepela, ki ga dobimo iz drnovišča, in da rastline v gosto zasejanih gredicah ne smejo ostati dlje nego dve leti. To pa, ali naj je setev bolj ali manj gosta, je odvisno od namena, čemu nameravamo rastline v gredicah vzgojiti.
Če hočemo rastline z gredic presaditi takoj na prosto, smemo seme sejati bolj plitvo, tem plitveje, če menimo saditi rastline s prstjo okrog korenin. V tem slučaju se mora drnovišče za gredice nekaj let pred za-sajenjem dobro pripraviti, da se prst zadosti skupaj drži. Ako pa so rastline odločene za presajenje v drevesnico, sme se seme sejati bolj gosto, in sicer tem gosteje, čim prej pridejo z gredice. Ako so brazde bolj daleč vsaksebi, sme biti setev bolj gosta. Rastline, ki poganjajo korenine bolj pod vrhom, sejejo se plitveje, isto tako plitveje na pusti zemlji. Pri gosti setvi se dokaj prihrani na plačilu za delavce, ki gredice čedijo in plevejo; mraza in plevela se ratline same branijo. Sicer pa je gosta setev lahko tudi škodljiva, ako se pri tem rastline ne morejo primerno razviti, če ostanejo dlje časa skupaj na gredici. Seme se navadno zagrebe bolj globoko nego pri setvi na prostem, ker je zemlja bolj prhla in čista; zato imata tudi zrak in vlaga lažji pristop. V brazdah se seme pokrije s prstjo, ki smo jo izkopali, zagrne se z grabljami in nekoliko potolče, ali pa se pokrije z nalašč pripravljeno boljšo prstjo (s pepelom iz drnovišča).
Brazde za večja semena se najbolje narede z navadno motiko ali s krampom; za manjša semena v prbli, peščeni zemlji pa se brazdice narede v gredici z 2 do 6 črt široko desko.
Pri sejanju počez se seme podkoplje z motiko ali z grabljami, ali pa se povrhu natrosi navadne ali boljše prsti. Ko začne seme kaliti, naj se mu pomaga, ako se je na površini naredila skorja, vsled česar kaleče rastline ne morejo priti na dan. Kjer se rada nareja skorja, tam je dobro, ako se gredice ali brazdice, v ktere smo vsejali seme, takoj po setvi pokrijejo z mahom ali s protjem, da se zemlja ne more tako lahko osušiti; ko začne seme kaliti, mora se seveda mahova odeja ostraniti. Ta naš trud se nam bogato poplača.
Dalje naj se seme varuje, da ga ne poškodujejo miši, tiče in drug mrčes, predno je začelo kaliti. Gredice naj bodo vedno proste plevela in dovolj rahle; zlasti jih je na zvezni zemlji treba vedno rahljati, isto tako tudi ob suhem vremenu, ker sveže obdelana zemlja tudi najmanjšo vlago posrka, vodni plini iz ozračja pa najbolj pospešujejo rahljanje zemlje. Obdelovanje se mora vršiti previdno, da se ne poškodujejo koreninice in se nobena rastlina ne izpuli. Za vzgojo bolj privrhnih koreninic je namreč koristno — zlasti pri listnatem drevju — rastline precej ko jamejo kaliti, osuti; to jih tudi varuje mraza. Ko rastline nehajo rasti na dolgost, t. j. proti
koncu mesece avgusta, zemlje ni treba več obdelovati, le pleve naj se še. Tudi v drugem letu naj bodo gredice čiste, kakor smo že omenili. Ako so rastline že bolj močne, doseže se z gostim pokritjem praznega prostora med vrstami s travo, z listjem itd. isti smoter, kakor z rahljanjem; odeja namreč zemlji ohrani vlago, zabra-njuje plevel in po sprhnjenju te tvarine dobivajo rastline še več redilnih snovij; po zimi pa ta odeja varuje rastline pozebljenja.
Pri puljenju rastlin naj se postopa previdno, da vse koreninice kolikor mogoče popolne in nepoškodovane ostanejo, zlasti nežne koreninice sesalke, ki potem drevesce oskrbujejo s hrano. Naposled se je treba rastlin lotiti od strani. V ta namen se izkoplje v primerni oddaljenosti poleg vrste jarek ter se od tam skuša rastlinam priti do koreninic. Na ta način jih je lahko mogoče izpuliti in z malo pripomočjo oprostiti prsti, kar se zgodi po previdnem stresanju, ako je pa zemlja zvezna, treba jo je odstraniti z roko. Toda večkrat ni treba vseh rastlin naenkrat izpuliti ter se jih nekaj prihrani za drugo leto. V tem slučaju se smejo močnejše rastline pri vlažnem vremenu izpuliti, kar se zlasti pri hrastih, jesenih in bukvah sme storiti, dokler še nimajo predolgih postranskih koreninic, ali pa se vrsta enakomerno odkoplje, tako, da se n. pr. na 1/i čevlja daljave vse rastlinice izpulijo, druge na enako velikem prostoru pa puste, ali če so vrste zelo blizo druga poleg druge, izpuli se vsaka druga vrsta. Zaradi tega je dobro, če še v gredici napravi liho število brazd.
Močno poškodovane ali pohojene, ali vsled drugih vzrokov slabe rastline naj se presade v drevesnico, da se okrepčajo. Nežnejše koreninice, ki naj se na vsak način ohranijo, se zelo kmalu posuše in pokvarijo; zato je nujno potrebno varovati jih tega, t. j. pokriti jih ž mahom, z listjem, s prstjo ali če korenine vtaknemo v vodo. Najbolje pa je seveda, da se mlade rastlinice kmalu posade na določena jim mesta. Če se pa to ne more zgoditi takoj, je potrebno, mlade rastlinice pravilno pod-suti v prst. To pa se sme zgoditi le posamič, ne pa v povezkih, ker bi sicer lahko zrak prišel vmes, s čemer se osušenje in pokvarjenje le pospešuje.
Tako, da rastlinam okrog korenin ostane prst, se običajno pulijo z lesenim klinom ali rastlinskim svedrom. To orodje pa se sme rabiti le pri mlajših rastlinah.
Prostor za drevesnico menjati je iz mnogih razlogov jako hvalevredno; na ta način se zopet pridobi sveža, krepka zemlja, okrajša se prevožnja rastlin itd. Utegne pa biti tudi škodljivo in v mnogih okoliščinah ne lahko izvršljivo, namreč tedaj, če ni lahko dobiti plevela prostih tal, če ni treba pogozditi obširnih goličav, ali kjer bi rigolanje bilo predrago itd. V takem slučaju naj se drevesnica vravna tako, da se rastlinske vrste v gredicah primerno menjajo, ali pa se jim priskoči na pomoč z umetnimi gnojili, s sprstenino, s pepelom iz drnovišča ali z drevesnim pepelom itd. Zlasti tam, kjer je bila že več let zaporedno ena vrsta drevja, se ta ne sme gojiti tako kmalu zopet. Često se drevesnice gnoje z mešancem, ki se pripravlja iz različnih odpadkov v drevesnici, zlasti iz plevela V tem gnoju pa je še dokaj plevelskega semenja, ki zemljo zopet zapleveli; sicer pa mešanec tu ni najboljše gnojilo in je vsled pripravljanja tudi predrag.
Razne reči.
— Ali se sme mlada detelja jeseni popasti? Odgovor na to vprašanje je vsikdar zelo različen in, ker je stanje
detelje povsod glede rastline, med katero detetjo vsejemo, potem glede zemlje in vremena vsikdar zelo različno, temu tudi drugače biti ne more. Splošno pa se jemlje ozir na to, da, je deteljna rastlinica spočetka zelo nežna in so njene koreninice le slabe. Zlasti na slabi zemlji je to kaj navadno in tu bi se utegnila provzročiti detelji velika škoda, če bi se popasla, ker bi živina deteljo ruvala. Nasprotno pa, če je detelja dobro vkoreninjena in so tla pod njo dovolj trdna, utegnila bi nastati zopet škoda, če bi se detelja ne popasla, kajti v takem slučaju bi sicer poganjki dobro odgnali, detelja pa bi se vender ne skošatila. Ravno poslednjemu pa ugaja to, če se detelja jeseni popase o pravem času in na prav način, kar se tu tudi priporoča. Deteljišče, katero popasemo o pravem času, kaže se spomladi navadno tako gosto, da popolnoma pokrije tudi po rasti nastale praznote. To je pa koristno zaradi tega, ker se s tem prepreči rast plevela, ki se nabira na teh praznotah, ter se kaže kaj mogočnega tam, kjer se detelja jeseni ni popasla Z ozirom na vse to je na vprašanje: ali se sme detelja jeseni popasti, odgovoriti z „da", samo prav se ima to izvršiti.
-	Kako je treba hraniti orehe. Na ta le način je mogoče laške orehe, pa tudi lešnike, dalj časa tako shraniti, da ostanejo sveži in obdrže svoj sladki okus. Precej, ko se naberejo, nasujejo naj se v cvetličnike, katerim smo zamašili spodnje luknjice; na to se pokrijejo z opeko ter za 1j% metra globoko zakopljejo v zemljo na vrtu. Lonci naj bodo tako veliki, da drže toliko orehov, kolikor jih hočemo porabiti naenkrat, ker ni svetovati, da bi ostajali predolgo na svežem zraku, predno se porabijo Tudi samo v pesek zakopani in na hladnem mestu spravljeni orehi ostanejo dalj časa sveži.
—	Kako si napravimo trdno kolje za vinograde.
Trpežno kolje si lahko napravimo s pomočjo modre galice. V to je treba modro galico v kadi ali drugi posodi raztopiti, in sicer se vzame na 100 litrov vode 1 kilogram modre galice. Voda mora biti vrela. Koli se potem s spodnjim koncem postavijo v kad, tako da pridejo do polovice v raztopino. Tako se puste 2 do 3 tedne, da jih raztopina modre galice dobro premoči in prešine. Čez 2 do 3 tedne se pa koli obrnejo in se vtaknejo z drugim koncem nazaj, tako da se tudi ta polovica navzame modre galice. čez 5 do 6 tednov se koli vzamejo iz kadi ter se dobro posuše na zračnem prostoru. Ko se je na ta način namočila ena butara, ravna se ravna tako tudi z drugo, tretjo itd. Tako pripravljeno kolje rabi lahko 10 let, kar je pri sedanji draginji lesa v poštev jemati. Za 1000 kolov znašajo troški 2 gld., kar je vsekako malo, če pomislimo, koliko več kolja se porabi, če se ne namaka v modri galici.
Vprašanja in odgovori.
Vprašanje 30. Kdaj je najugodnejši čas za setev raznih vrst deteljnega semena in kdaj za gipsanje detelje? (J. T. pri S. M.)
Odgovor: Lucerna se običajno seje spomladi, in sicer v drugi polovici meseca aprila ali v pričetku maja. Prezgodaj se ne sme sejati, ker je občutljiva za mraz. Pa tudi suho vreme vzkaleli lucemi ne de dobro, zato jo v krajih s suho pomladjo sejejo tudi jeseni. Domača detelja ze seje spomladi, precej po setvi tistega žita, pod kterim bo detelja rastla. Mlada detelja se gipsa precej, ko se žito požanje, drugo leto pa takoj, ko dobro ozeleni. Gipsa se zjutraj, dokler se rosa drži listja.
Vprašanje 31. V šolskem vrtu, ki je obdan z l'/2 m visoko ograjo, so zajci oglodali vsa drevesa. Zajci so ob visokem snegu ograjo preskočili. Ali dobim odškodnino, ker ni bilo vsako drevo posebej zavarovano, in ali je treba komisije? (M. D. v K.)
Odgovor: § 4. zakona z dne 19. maja 1. 1889. slove: „Upravičeni rabnik zemljišča sicer ni dolžan z ograjo ali z drugimi pripravami zemljišče braniti zoper škodo po divjačini, vender ima samo takrat pravico do povračila škode, ktero naredi divjačina po sadnih, sočivnih ali umetnih vrtih, po drevesnicah in na posamič stoječih drevesih, kadar se ne dokaže, da je škoda vsled tega nastopila, ker je oškodovanec opustil tiste na dotičnem kraju navadne priprave, s kterimi dober gospodar take stvari navadno zavaruje." — Poldrugi meter visoka ograja je gotovo več vredna nego druge pri Vas navadne priprave", zato imate gotovo pravico do povračila škode. Naznanite poškodovanje drevesnice okrajnemu glavarstvu ter zahtevajte uradnega postopanja, ako Vam najemnik lova ne da iz lepa odškodnine. Opozarjamo Vas pa, da morate naznanilo na glavarstvo vročiti v teku 14 dnij od dneva, ko ste zapazili škodo, sicer zapade vsako povračilo.
Vprašanje 32. Ker pšenica nima skoraj nobene cene, zato bi jo dal mlet ter bi pekel iz domače moke kruh za prodajo. Ali smem brez patenta prodajati domač kruh? (J. R. v K.)
Odgovor: Peka in prodajanje kruha je na vsak način taka obrt, za ktero je treba plačati obrtarino, če tudi rabite le domačo moko.
Vprašanje 33. Moja goved ima uže dve leti tako hude hšaje, da kar peša in je polna hrast. Ljudje pravijo, da so temu vzrok ovce, ki so v tistem hlevu. Ali je to res, in s čim se odpravijo lišaji? (J. Ž. v V.)
Odgovor: Pred vsem nastane vprašanje, ali ima Vaša goved res lišaj, ali pa ima garje. Na lišaj nimajo ovce nobenega vpliva, pač pa na garje, kajti garje niso govedi lastna bolezen in jih ta običajno le tedaj dobi, če je dlje časa skupaj z garjavimi ovcami, ktere so tej zanje zelo nevarni kožni bolezni zelo podvržene. Priporočamo Vam poklicati živino-zdravnika, a do tja, da pride, ravnajte se po navodu v knjigi družbe sv. Mohorja „Domači živinozdravnik" na str. 120., 121. in 195.
Vprašanje 34. Ali ima občinski odbor kaj pravic in dolžnostij glede ubožnega zaklada, ali je to samo reč župana in njegovih svetovalcev? Dolgo vrsto let sem uže v občinskem zboru, pa župan ni dal še nobenega računa in trdi, da to zboru nič mar ni. (J. P. v K.)
Odgovor: § 3. zakona z dne 28. avgusta 1. 1883., ki se tiče odprave farnih ubožnih naprav in izročitve njih premoženja občinam, določuje, da je to premoženje dati občini, ktera je upravlja po predpisih občinskega reda in o kterem je posebej voditi račune. § 66 občinskega reda pa določuje, da mora župan vsako leto sestaviti proračun občinskih dohodkov in troškov ter občinskih naprav (kamor spada tudi ubožni zaklad), kteri proračun potem občinski odbor ustanovi. Ko preteče leto, mora župan najpozneje v dveh mesecih vse račune, občine in njegovih naprav se tičoče (torej tudi od ubožnega zaklada), predložiti občinskemu odboru, da jih pregleda in reši. Deželni odbor ima pravico zamudne občinske glavarje k temu prisiliti — Iz tega morete posneti, da Val župan ne postopa pravilno; zato ga naznanite deželnemu odboru, ta bo uže napravil red
G-ospodarsfce novice.
* t Gospod Janez Grabrijelčič, posestnik in gostilničar na Brezjah ter dolgoleten član naše družbe, je umrl dne 28. februvarija t. 1. — Dne 10. marcija t. 1. je pa ravno tam umrl posestnik gospod Anton Reš, tudi član naše družbe. Naj počivata v miru!
*	Kmetijski shod je bil dne 7. t m. na Dunaju ter so se ga vdeležili vsi večji kmetijski zastopi avstrijski. Našo družbo je zastopal družben glavni odbornik gospod državni poslanec Frančišek Povšo. Ko nam dojde poročilo o tem shodu, prijavili bomo njega ukrepe,
*	Naročite v na sadno drevje družba ne sprejema več, ker je bilo uže 1. marcija več drevja naročenega nego ga imamo. V kratkim bomo sporočili, v koliki meri bomo mogli naročitve zvrSiti. Hruške, češplje, marelice in breskve ter pritlično drevje bodo dobili vsi naročniki, jablan bo pa manjkalo približno eno tretjino. Družba bo oddala 13 do 14 tisoč dreves, naročil je pa na do 17 tisoč.
*	T?rdka Jos. Lorber v Žalcu je priložila današnji številki cenik železnih travniških bran. Mi čitateljem prav toplo priporočamo to domačo tvrdko.
*	Dodajte krnskega apna, če krmite mnoge slame!
Močno krmljenje s slamo po zimi in tudi krmljenje slabega in kislega sena provzroči pri živini nevarne bolezni zaradi pomanjkanja fosforovokislega apna v taki krmi. če ob pravem času krmimo fosforovokislo apno, preprečimo take bolezni, kajti 100 gr takega apna ima v sebi več fosforove kisline in apna kakor 5 kg zrnja. Troški so zelo majhni, kajti 1 kg stoji 20 kr. in 1 krava dobi na dan 50 gr, torej za 1 krajcar. Ta krma posebno ugaja mladi in molzni govedi. če kure ne ležejo jajec, pomaga tudi fosforovokislo apno, kterega se da 1 žlico na dan deseterim kokošim Podroben pouk dobe cenjeni čitatelji v prilogi tvrdke Mihael Barthel & Oomp., ki je priložena današnji številki.
Uradne vesti c. kr. kmetijske družbe kranjske.
Razglas.
Visoko c. kr. kmetijsko ministerstvo je na predlog samo-stalnega ribarskega odseka podpisane družbe odredilo z odlokom št. 3664. z dne 20. februvarija t. 1 , da naj se vrši petdneven poučen tečaj za ribiče, v kterem bode poučeval gospod Ivan Franke, c. kr. profesor v Ljubljani.
Vsled tega razglasuje podpisana družba naslednje:
1.)	Tečaj se bode vršil od dne 16. pa do vštetega dne 20. aprila 1.1. v ribogojnem zavodu imenovanega odseka na Studencu pod Ljubljano.
2.)	V tečaj se sprejmo le ribiči, drugi pa izjemno le v kakem uvaževanja vrednem slučaju.
3.)	Vsak obiskovalec tečaja bode dobil po 2 gold. na dan, za pot pa primerno odškodnino, z ozirom na oddaljenost njegovega doma od Ljubljane.
Prošnje za vsprejem naj se pošljejo podpisani družbi tako, da jih dobi najkasneje do dne 4. aprila t. 1. Prošnjam je priložiti potrdilo pristojnega županstva, da se prosilec res živi z ribštvom.
Glavni odbor c. kr. kmetijske družbe kranjske, V Ljubljani, dne 7. marcija 1895.
Vabilo
k občnemu zboru podružnice c. kr. kmetijske družbe v Cerknici, kteri bode dne 19. marcija t. I. popoldne ob 3. uri v šolskem poslopju v Cerknici.
Na dnevnem redu je volitev novega odbora in splošnji nasveti.
V Cerknici, dne 12. marcija 1895.
Odbor.
Št. 2495.
Razglas.
Na podstavi člena 5. z nemško državo sklenjenega dogovora o živinskih kugah z dne 6. decembra 1891. 1. in točke 5. k temu dogovoru spadajočega končnega zapisnika (drž. zak. štev. 16. iz 1. 1892.) ministerstvo za notranje stvari dotlej, dokler se kaj drugega ne ukrene, brezpogojno prepoveduje uvažati govejo živino v kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane iz nastopnih zapornih ozemelj nemške države, v kterih je razširjena plučna kuga:
1.)	iz vladnih okrajev Poznanj, Devin, Mezibor in Hil-desheim kraljevine Pruske;
2.)	iz okrožnih glavarstev Lipsko in Cvikava v kraljevini Saksonski;
3.)	iz vojvodine Anhaltske.
Te prepovedi stopijo namesto prepovedij, izdanih z razpisom visokega c. kr. ministerstva za notranje stvari z dne 11. januvarija 1895. 1., št. 985., oziroma s tuuradnim razglasom z dne 16. januvarija 1895., 1., štev. 782.
To se vsled razpisa visokega c kr. ministerstva za notranje stvari z dne 14. februvarija 1895. 1., št. 4427. razglaša z dodatkom, da je brezpogojno prepovedano uvažati govejo živino iz zgoraj navedenega ozemlja nemške države na Kranjsko in da se prestopki te prepovedi kasnujejo po določilih §§ 45. in 46. občnega zakona o živinskih kugah.
C. kr. deželna vlada za Kranjsko.
V Ljubljani, dne 19. februvarija 1395.
Uradne vesti kmetijske in vrtnarske družbe za Trst in okolico.
Oddaja ameriških trt.
Visoka c. kr vlada je podelila naši družbi 8000 ameriških trt, in sicer od vrst portalis, riparija selezione, solonis in rupe-stris muticola. Oni posestniki iz Tržaške okolice, ki žele dobiti nekaj teh trt, naj se prijavijo v pisarni naše družbe v Trstu „Via molino piccolo" št. 1. v I. nadstropju pismeno ali ustno (uradne ure od 11, —12. ure dopoldne), najkasneje do konca tega meseca.
Predsedništvo.
Listnica uredništva.
Gg. naročnikom kazala za „Kmetovalca" in „ Vrtnarja", Ker se je na naš poziv med gospodarskimi novicami v 3. štev. letošnjega ^Kmetovalca" za kazalo oglasilo premalo naročnikov, se kazalo ne bode tiskalo.
M. D. v K. Če je hiša prodana, nihče ne more več siliti prejšnjega posestnika, da bi plačeval zavarovalnino, kajti na to mereče pogodbe izgube svojo veljavo s prodajo.
J. G. v N. Brezplačno plemenjenje cesarskih žrebcev velja le za žrebce v postajah, ktere oskrbujejo vojaki, ne pa za cesarske žrebce v privatni oskrbi.
J. R. v B. Tudi za Vas velja odgovor na 31. vprašanje v današnji številki, ker maža za drevje, ktero ste Vi rabili, spada med „navadne priprave", ki drevje varujejo zajcev. Naznanite škodo glavarstvu in zahtevajte odškodnine.
S. G. v R. Ako drevesa opoldne obsenčijo čebelnjak, nič ne škoduje. — Divjemu kostanju je celo dobro veje prikrajšati, ker se s tem drevje pomladi in potem bujneje raste. To delo naj se zvrši po zimi, dokler drevo ni muževno. — Nadomestilo za med pri pitanju čebel je sladkor, ki se pomeša z enako množino vode, potem pa skuha ter se mu pene posnamejo.