618                       C. Golar: Huda ura. — Senca oranžne vejice
Huda ura.
v
v_>rn vihar se z gromom bije, od obzorja gre bučanje in se meša v moje sanje, glas rogov nebeških vpije.
Nikdar solnce posijalo ni na žalne mi stezice — Z manoj jokajte, sestrice, kar nam je še solz ostalo.
—_»-•-«_—-. Senca oranžne vejice.
Kitajski motiv.
Minil ie dan, poln truda in skrbi, in zdaj srce ji burno zakipi, ko se začuje lutnja k njej sladka. In v milih sanjah je izgubljena vsa, kot bi privel od njega glas čez plan, ki s čistim srcem tiho misli nanj.
In skoz papirno okno zdrsne v to oranžnih vejic senčica na njo in po telesu nežnem ji spolzi, poljubi ji koleno in je ni. A ona misli nanj, ki drzno čil raztrga tenko tkanje njenih kril.
ZDRAVILO     LJUBEZNI
THEOKRITO S-S O V R E
Drugega leka pač ni, moj Nikias, zoper ljubezen, jaz vsaj dejal bi tako, mazila ne, tudi ne sipe, mimo umetnosti Muz. To zelišče blago-krepilno raste sicer med ljudmi, le najti je včasih težko ga. Ti ga seve prav dobro poznaš; naravno: zdravnik si, k temu pa bolj ko kdorkoli priljubljen devetim Modricam. Balzam le-ta je že Kyklops, rojak moj, starin Polvphamos s pridom si vlival na bol, ko je ušlo mu srce h Galateji, komaj mu prvi je mah pognal od senec preko lica. Bil je snubač, ki ni trosil ne jabolk ne rož in ne kodrov: buril je v slepo na cilj, vse drugo bilo mu je ničes. Cesto so ovce brez njega se vračale s paše zelene v ograd na večer domov, ko je sam — že od zore pevaje deklice čast — koprnel med slano halogo kraj morja, bolen od prisadne rane, ki ubožcu kljuvala je v prsih, kar je predrla mu drob mogočne Kypride strelica. Končno je našel zdravilo, ko sedel na strmem je kršu, zroč preko morske ravni, pa pesem si tako zakrožil:
«0 Galateia beluška, zakaj me odklanjaš ljubeja, bela ti bolj mimo skute, ko jagnjič bolj nežna v postavi, živa ko igravo june, strčeča ko grozd pred zorenjem? Večkrat mi prideš, a žal, zgolj v sladkega spanja omami, vselej izgineš, ko jutro iz sladkega spanja me zdrami, plašno beže kakor ovca, če sivega volka ugleda.
Ljubim te, dekle, od dne — še veš? — ko si prvikrat prišla z materjo mojo v goro samoraslih jacintov nabirat, rekla si, češ, za nasad, a jaz sem steze vama kazal. Zeus me potiplji, če imam od tedaj pa do ure današnje misli drugje ko pri tebi: a ti, ko da ni me na svetu! Vem, ljubezniva, o vem, zakaj se mi s strahom ogiblješ: v gnus je sršava ti ščet, ki prepenja čez vse se mi čelo v loku zgolj enem — nakazna obrv — od tiha do uha, v gnus moje samo oko in ploščata nosiira nad ustnom. Vendar se, kakor sem spak, ovac mi na tisoče pase, molznih, ki gostega mleka dajejo mi v sladko pijačo; nikdar ne zmanjka mi sira, ne v letu ne v hladni jeseni, v trdi ne zimi nikdar: vsevdilj so ozdiee mi polne. K temu mi poje svirel kot nikomur le-tu med Kvklopi, v tvojo, medenčica, hvalo, ob tvoji še v mojo glaseč se,
450
marsikrat v pozno že noč. Redim še enajst ti jelenčet, samih marožičev, veš, pa štiri medvedke mladiče. Pridi, obišči me vendar in vse, kar je moje, bo tvoje. Pusti že sivo morje, naj pljuska ob skalno obalo: sla je prebila boš noč ob meni v mrakotni votlini. Lovor mi raste krog nje, mi rastejo vitke ciprese, vije se temni bršljan, grozdnato se trs je sladka ti; bistre doboš i vode, ki naliva jo gozdnati Etna daleč mi z belih snežin v res pravo ambrozijsko pitje. Kdo bi ob tej prelepoti si želel v morja še valove? No, in če sam se ti zdim prekosmat nemara na pogled, saj imam hrastovih klad in živega ognja v pepelu: rad se ti dam osmoditi, četudi mi dušo zacvrkneš, rad dam edino oko, najljubše vsega, kar premorem.
Ej, da rodila je mati me s škrgami: kolike sreče! Splaval bi k tebi na dno pa bi ljubil ti belo ročico, če bi ti ličec ne smel: nanosil srebrnih bi zvončkov, rahlih bi purpelic cvetja nanosil ti v snopcih rdečih; škoda samo, da ne mogel bi predte z obojimi hkrati, ker se pač te le poleti dobodo, a zvončki pozimi. Zdaj pa naučim se, o res, naučim se vsaj plavanja, dete: brž ko priplove kak tujec, poprosim ga, naj me navadi: znati hčem, kakšna sladkost vam je bivanje v vodnih globinah.
Pridi na dan, Galateia, o pridi in nič več ne misli, prav kakor jaz ne, ki tule sedim zdaj, na dom in vrnitev! Pasla boš črede z menoj, ravnala mi ovce molznice, žmikala v grebe boš sir, ga mesila z žarkim sirilom.
Moje nesreče je kriva zgolj mati mi, kvočka jo čavsni, ker ti še nikdar ni rekla pohvalne besede o meni, da si me vidi, kako se sušim od dneva do dneva. Čakaj, nalašč ji natvezem, da čutim vročino v možganih, trga da v obeh me nogah, naj stisne jo žalost ko mene!
Ej, moj Ciklopče, Ciklop, le kam ti je pamet zbezljala? Mar bi šel koše si plest, mar presnega brstja nalamljat jagnječji bravi za klajo; resnično, več smisla bi imelo. Molži kozo, ki drži! Okani se take, ki uhaja! Manjka se v svetu deklet! Galatejo še zalšo si najdeš. Rade me vabijo punce pod večer na svoje zabave, zmerom jim sprožim hihot, da le sedem med nje na poslušek: kazno je torej, da imam tudi jaz še veljavo v deželi.»
Vidiš, tako je hladil Polvphamos si vročo ljubezen, s pesmijo kupil si mir, ki ne da ga zdravnik za zlato ti.
29*
451