LETO III. (VOL. III.)
MARCH, 1911.
ŠTEV. (No.) 3.
In Jaz Te Še Ne Ljubim?
Sestra Elizabeta.
Pod krono trnjevo, krvavo si sklonil svojo trudno glavo, da kri je vroča prikipela, z rubini čelo li odela . . In jaz te Še ne ljubim?
Pod biče stopil si grozeče, ki žgali brazde so skeleče, pa vzdihnil si. ko kri je lila, "Zato, da bolj bi me ljubila!" In jaz te še ne ljubim?
Kako je rezal križ globoko, odpiral rano ti široko, ko zadnjo pot si hodil svojo — zato, da rešiš dušo mojo! 111 jaz te še ne ljubim?
Na križ razpet si mislil na me, vso srčno kri prelil si zame, si ž njo na sveti les napisal, da grehe moje si izbrisal . . . In jaz te še ne ljubim?
Pod krono trnjevo, krvavo si nagnil svojo trudno glavo, umiral si ob misli eni: "Ta duša mora priti k meni." In jaz te še ne ljubim?
Kako, Gospod, je to mogoče, ljubezen da ljubezni vroče a meni se srce ne vname, če tudi vse si toril zame. .. O, daj mi, da te ljubim!
Izdajajo Slovenski frančiškani.—Published by Franciscan Fathers. Po odloku nadškofa JOHN FARLEY-ja je "Ave Maria" cerkven list in družba Sv. Rafaela
cerkveno pripoznana in priporočena.
Zakaj Preganja Brezverstvo Cerkev Kristusovo ?
Piše ...G...
(Dalje.)
Hoja sveta zoper Cerkev Kristusovo ne moremo prav lahko razumeti Kaj pa je zakrivila ta nevesta Kristusova, da jo spremlja sovraštvo in preganjanje od njenega početka, pa notri do današnjega dne? Kaj je zakrivila, da vidimo zoper njo skoraj vedno združene vse moči, združene v strastnem boju zoper njo? Če preiščemo zgodovino Cerkve in premislimo, kaj je ona storila, kako je ona delovala, ali nismo prisiljeni, da obrnemo na njo besede, ki jih je zapisal o njenem ustanovitelju Jezusu Kristusu
sv. pisec: "In je hodil okoli, deleč dobrote in ozdravljajoč vse; kajti Bog je bil ž njim?" (Dj. ap. 10,38.) Ali ni bila morebiti Cerkev, ki je zdrobila za človeka tako poniževalno poganstvo in vdihnila človeštvu novo, veličastno in vzvišeno življenje? Ali ni bila ona, ki je pripeljala ljudi iz teme nevere k svetlemu solncu resnice in milosti? Ali ni bila ona, ki je dala deželam, kjer je bila poleg malikovanja razširjena tudi posirovelost, pravo oliko? In kdo jc odstranil oni strašni prepad, ki je ločil v času pred Kristusom različne stanove, ako ne sv. cerkev? Njo
vidimo v boju zoper napuh in skopost, zoper grešno vživanje in razkošje, njo vidimo v boju zoper toliko in toliko nečloveških in ostudnih navad—zmislimo se le na darovanje živili ljudi, posebno otrok malikom. Cerkev razširja med vsemi narodi svetost in vzvišeno ljubezen, navdaja srca s hrepenenjem po vsem, kar je dobrega in plemenitega, blaži in spopolnjuje človeka. Najboljši ljudje in najplemenitejši, kar jili pozna, svet, so bili udje sv. Cerkve, od nje vzgojeni. V nji vidimo sto in sto mučen cev, ki so dali življenje za sv. Cerkev in njen nauk. V nji vidimo nepreštete množice misijonarjev, ki so šli med pogane in krivoverce, da bi jih privedli do resnice in omike. V katoliški Cerkvi vidimo nebroj požrtvovalnih src, ki so vse svoje življenje posvetila Bogu in ljubezni <lo bližnjega. Najlepše čednosti in v največji meri so cvetele in še cveto v varstvu sv. Cerkve. Kdor ima oči, da vidi, in kdor le nekoliko ljubi resnico, mora priznati, da je Cerkev Kristusova neizmerno dobrega storila na zemlji. Ona je bila, ki je spremenila temne gozdove v rodovitna polja, ona je bila, ki je iz puščav naredila zelene travnike. Resnično, življenje Cerkve je življenje Kristusovo, vodni dan, poln solnčne svetlobe in gorkote, poln cvetja in sadov; življenje Cerkve je vedna setev in žetev dobrih posameznemu človeku in celi človeški družbi koristnih del.
Iz tega stališča toraj si ne moremo razlagati, zakaj preganja brc/verstvo sv. kat. Cerkev. Ona je delila in še deli vsem ki jo hočejo poslušati in ubogati, neizmerne dobrote. Uzroke tega sovraštva moramo iskati drugje. Eden izmed glavnih uzrokov zakaj svet ne more videti Cerkve je, ker vidi svet v Cerkvi svojo tožitel-jico. Življenje sveta vidi v življenju, ki ga predpisuje Cerkev, svojo obsodbo.
Ako bi Cerkev živela popolnoma mirno in ne bi skrbela, kaj se godi v svetu, kako žive ljudje, kako se obnašajo, ako se ne bi menila za vse hudobije, ki se na zemlji vrše, potem najbolj gotovo ne bi nikdar nastopili njeni sovražniki zoper njo, pustili bi jo pri miru. Toda sv. Cerkev ne more mirovati, zakaj od Kristusa je dobila zapoved, da 11,aj uči vse narode spolnjevati, kar je 011 zapovedal. Ona mora svet napolniti z duhom Kristusovim. Ona pobija duha sveta, da bi svet prenovila. Ona stoji pred svetom, kakor Kristus in kliče vsem ljudem in jih poživlja, da naj vravnajo svoje življenje po njenih zapovedih, da naj sprejmejo njen božji
nauk. T11 kakor je Kristusa svet preganjal, ravno tako preganja tudi njegovo Cerkev. Preglejmo življenje Kristusovo, pa bomo spoznali, da je njegovo življenje, življenje sv. Cerkve. Zakaj je svet Jezusa preganjal? Ker je bilo celo njegovo življenje nasprotno življenju sveta, ker ga svet, zatopljen v minljive stvari, ni mogel razumeti. Pride na svet. Bog se včlo-veči. Pa kje najdemo novorojeno Dete božje, kje se rodi kralj nebes in zemlje? Ali v prekrasni v zlatu in srebru se bliščeči palači? Ne! Ponižen pride na svet, ubog se rodi. V jaslih, v revnem, zapuščenem hlevcu ga najdejo pri-prosti pastirčki. Mogočni zemlje, posvetnjaki ga ne iščejo, ker ga ne razumejo. Ne morejo razumeti, kako da se more tako globoko ponižati Bog. Ne razumejo ga, ker nimajo pojma, kaj more vse storiti ljubezen. In ker ga ne razumejo, ga preganjajo, llerod gleda v njem svojega sovražnika, ki mu hoče odvzeti kraljevi prestol. Zato ga sovraži in preliva kri nedolžnih otročičev misleč, da je uničil novorojenega Kralja Judov. Kraljestvo Jezusovo pa ni od tega sveta. O11 zapusti Betlehem in se umakne v Egipt. Ko se vrne in odrase, nastopi svoje javno delovanje. Uči in svari, prosi in opominja, blagoslavlja in napoveduje kazen božjo, vse to, da bi ga svet spoznal. Toda svet ga ni razumel, zato ga preganja. I11 kako naj bi ga ne preganjal! Saj so njegovi nauki, njegove zapovedi tako nasprotne naukom in mišljenju sveta. O11 uči, da treba premagati samega sebe; svet koprni po prostosti, ki ne pozna ne Boga, ne Cerkve, ne pameti, ne mej. On uči ljubiti Boga in bližnjega; svet noče poznati in priznati Boga, namesto ljubezni do bližnjega uči samoljubje. Človek je na svetu zavoljo samega sebe, tako nam kličejo, povsod mora iskati lastno korist, povsod lastno srečo; vsi drugi so zavoljo njega; 11a nje je navezan, dokler zahteva to samoljubje, ko mu več ne koristijo, se loči od njih; za svoja dejanja ni odgovoren nobenemu in zato ne pozna dolžnosti ne do Boga in ne do bližnjega. Tako nas uči brezverski svet. Samo po sebi se razume, da ljudje, ki so prepojeni s takimi nazori, morajo sovražili Kristusa in njegov nauk, ki prepove duje človeku delati in živeti tako, kakor ga sili in nagiba njegova neurejena strast. Ker pa hrani Cerkev Kristusov nauk in stoji pred svetom, kot tožiteljica in obsojevavka njegovega življenja, zato svet tudi njo sovraži.
(Dalje prih.)
Strašna Rak-Rana:
Najnevarnejša rak-rana na modernem svetu, zlasti tu med nami v Ameriki, so ločitve zakonov. V vseh državah in v vseh mestih so vsa sodišča preobložena s temi slučaji. Mal prepirček doma, mala nazadovoljnost, hajd k sodniku in pojdimo narazen! Statistika ločenih zakonov lanskega leta je naravnost nekaj groznega! Kaj bo iz tega prišlo! Skoro za 20% se je letos to število pomnožilo! Kaj bo z našo državo, kaj bo z narodom?
Druge vere in ločinke vse dovoljujejo ločitev zakona in po ločenju sklepanje novih zakovov in to brez vseli težav. Njim zakon ni nič dru-zega, kakor navadna pogodba, kakor na pr. pogodba za kravo ali za hišo, ali kaj enakega! Na ta način se pa široko odpro vrata ločitvam zakonov! Ako jc zakon samo pogodba med dvema, se ta pogodba lahko razveljavi, ako sta oba dela s tem zadovoljna. In to kadar hočeta!
Edina sv. katoliška cerkev še uči in pridiguje narodom o svetosti zakona in o nerazločljivi zvezi. Edino ona jc še, ki čuva neustrašeno o zakonu to, kar je učil naš božji Zveličar in kot kakoršnega je Bog ustanovil v raju. Dal je Adamu le eno ženo, rekoč, "človeku ni dobro samemu, biti, naredimo mu pomočnico!" Zakon je božja ustanova, ne človeška. Predno se za-vežeš, pomisli dobro, ne stopi v zakon kakor stopiš v gostilno, iz katere lahko vedno ven greš! Tu se gre za celo življenje! Pred altar greš? Zakaj? Zato, da bo tvoja prisega in tvoja zveza bolj trdna! Vse to kaže na svetost te zveze! Zato resno premisli preje, predno storiš ta korak! In ko si se že odločil in si se priglasil sv. cerkvi, da hočeš ta zakrament sprejeti, še te sv. cerkev, ta skrbna mati, noče lakoj povezati! Še tri tedne moraš počakati! še tri tedne imaš čas, da se lahko premisliš. Ako se po vsem tem vendar odločiš in prideš pred oltar, potem jc tvoja stvar, ako si storil napako in stopil v zakon, ali stopil s to osebo. Nazaj ne moreš! In Bog ti da s tem svoje mi losti! Ne pusti te samega. Ako si vredno pripravljen, v milosti božji, pristopil k oltarju,
o kako veliko doto dobiš v tem trenotku od Boga! Da, toliko dobiš, da če le hočeš s to milostjo delovati, boš srečen v tem zakonu.
Toda le sveta cerkev je, ki še to uči! Le mi katoliki še to verjemo! Vsi drugi okolu nas, so vse to zavrgli! In te ločitve so strašna posledica tega! O kako strašno zlo je to.
Kolika jc krivica že glede otrok! Ti imajo pravico tirjati od starišev, od obeh, vzgojo. Oče spopolnjuje vzgojo matere, mati očetovo! Ako ni očeta, ali ni matere, je vzgoja nepopolna! In otrok ima v svojem srcu žc od narave ljubezen enako do očeta in enako do matere! Toda kaki reveži so otroci ločenih starišev! Ako so pri materi, ne smejo ljubiti očeta, ako so pri očetu, ne smejo ljubiti matere! ker oče sovraži mater in mati očeta! Ubogi sitotek tak otrok!
Kar se pa največkrat zgodi, taki siroteki se potikajo po raznih zavodih. Tuje učiteljice naj mu nadomeste mater in očeta! Ako pride v roke dobrim katoliškim redovnicam, je že še. Vendar pa tudi dobra redovnica nikdar ne more nadomestiti človeku očeta ali mater. T.e eno materno srce je za vsakega človeka, le en oče je za nas! "Oče!" "Mati" kdo je to? Kaj sc to pravi, imeti mater, očeta?" Ti siroteki imajo mater, pa je ne morejo imenovati mater? Kako naj jo nazivajo s tem sladkim imenom njo, ki jih je radi lahkomišljenosti, radi strasti, radi male trme, zavrgla in šla za svojim poželjenjcm: njo, ki jc celo pozabila naravne zakone človeške narave, ker jo oslepila strast ali lahkomišljenosti Divje zveri v gozdu ljubijo svojo mladi če in jih ne zapuste, dokler sc sami ne morejo živeti, človeška mati pa, v dvajsetem stoletju, ki je obsevano s toliko "svetlostjo moderne prosvitljenosti" (?) pa pozabi te naravne zakone in zavrže lastno dete svoji strasti na ljubo! Da živela taka "prosvitljenost" in "naprednost!" Čast Vam, ki tako naprednost k zlemu prosla vljate! Le drvite za sleparji, ki vas pehajo v strašno gorje!
Nepozabni Dnevi.
Nepozabni nam ostanejo dnevi od 22. do 29. febr. letos. Tedaj smo imeli srečo in čast, da smo imeli celi teden v svoji sredi našega iskreno ljubljenega prijatelja in zagovornika, cerkvenega kneza, Mil. G. škofa Koudelka iz Clevelanda, O. Ko je bil lani jilija prvič pri nas, da jc birmal otroke v imenu New Vorške-ga nadškofa, tedaj smo boječe izrazili željo, da bi bili jako hvaležni mil g. škofu, ko bi hotel še
enkrat priti k nam in sicer kot misijonar za celi teden. Navdušeni in goreči apostol slovanskih narodov v Ameriki je takoj obljubil, da pride z veseljem. In res, 21. febr. zvečer smo ga slovesno sprejeli v svojo sredo.
Sv. misijon se je začel 22. febr. in se končal v nedeljo zvečer, 29. febr. Vsaki dan je imel mil g. škof po tri govore in en stanovski pouk. O, s kolikim navdušenjem ga je ljudstvo poslu-
šalo! In govore, katere je imel, bili so tako polni svetega navdušenja, da so vsakidan privabljali več in več ljudstva od blizu in daleč. Cele ure daleč so se ljudje pripeljali pozno zvečer, da so slišali te apostoljske govore. In kdor je bil pri eni pridigi, ni mogel več pustiti niti ene, da bi ne bil pri njej. Celo angleži so prihajali, dasi niso razumeli, vendar način prednašanja mil. g. govornika, jim je povedal, o čem govori.
ljubitelju nedolžnih duš, katerega so sprejeli iz rok mil. g. škofa Koudelka. O kako jim je žarelo lice veselja! In pa te prisrčne besede mil g. škofa! Mil g. škof je znan kot velik prijatelj mladine! Še sedaj kot škof gre vsaki dan v šolo in poučuje sam v svoji šoli od 8 do 11. dopoldne. Sam pripravlja otroke za sv. zakramente. In to je njegovo največje veselje. Tako je razumljivo, da pozna otroško srce, da mu zna ubrati prave strune. Do solz je ganil
Zadnji dan je bil posebno slovesen. Ta dan smo prvič storili, kar so sv. oče lani zapo-vedali radi sv. obhajila otrok. Cela vrsta ma-ličkih nedolžnih angelčkov, smo pripreljali k mizi Gopodovi, da so sprejeli prvič sv. obhajilo iz rok mil. g. škofa. Med njimi jih je bilo nekaj, ki niso bili veliko nad T let stari. O kako krasen prizor je bil to! Na desni oče, na levi mati, sredi pa nedolžni otročiček, tako so se bližali drug za drugim k oltarju, k Jezusu,
vsakega! Res, sv. očeta vodi sv. Duh. Ves katoliški svet mora biti hvaležen! sv. očetu za ta dekret. Nedolžno srce čuti srečo prihoda Ljubitelja nedolžnih duš! Zato, "pustite male k meni!" ne samo velikih, v katerih srcih je že morda pokvarjenost in pohujšanje! Pripeljite jiii preje k meni, predno jih dobi satan v svoje kremplje, pustite jih k meni, dokler so mali.
Popoldne ob treh je bila najprej misijonska pridiga. l'o pridigi so se otroci zbrali okrog
March, 1911.
AVE MARIA"
21
krstnega kamena in slovesno v imenu cele fare ponovili krstno. obljubo ter prisegli Jezusu in sv. rimski katoliški cerkvi večno zvestobo. Za otroci je vstala vsa cerkev in vzdignila desne roke v prisego in glasno zaklicala: "Katoličan sem! To je moja čast! Kot katoličan hočem živeti! Kot katoličan misliti! Kot katoličan delovati, kot katoličani tudi umreti! To danes slovesno prisegam!" Nato je bila sv. birma, pri kateri jc (50 otrok in nekaj odraščenih sprejelo zakrament sv. birme.
['osebno slovesen je bil sklep. Naj prej je mil g. škof posvetil misijonski križ, katerega so dečki, oblečeni v višnjeva strežniška oblačila, nesli v slovesni procesiji po cerkvi v spremstvu vseh katoliških in narodnih društev, ki so se udeležila procesije s društvenimi znaki in s zasta vami.
Nato je bila sklepna misijonska pridiga. Po pridigi so se zbrali otroci pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom in so slovesno prosili Jezusa odpuščanja za vsa razžaljenja, s kate-
rimi smo ga žalili v naši župni cerkvi pričujočega. Nobeno oko ni ostalo suho, ko so zopet in zopet malički dvigali proti Jezusu nedolžne ročice in prosili Jezusa odpuščanja: "Grešili smo! Boli nas to! Odpusti nam, o Jezus, odpusti! in smili se nas!"
Papežev blagoslov in zahvalna pesem sta za ključila lepi čas sv. misijona.
Med sv. misijonom so matere iznašle veliko ljubezen gorečega apostoljskega škofa do malih otrok. Zato so drugi dan pripeljale k zadnji maši mil. g. škofa vse svoje otročite! Po maši so pa obsule veliki oltar in mil. g. škof je moral vsakega otročička posebej in vsako mater še enkrat blagosloviti.
S solzami v očeh smo sc poslovili od mil g. škofa hvaležni za toliko uslugo, katere mu nikdar dovolj povrniti ne bomo mogli. Globoko v srcu pa čutimo ljubezen do tako gorečega apostola za zveličanje naših duš in tolikega ljubitelja slovanskih narodov v Ameriki. Bog naj ga obilno blagoslovlja.
Družba $».
Rafaela.
Trgovina s Slovenskimi Dekleti v Severno Ameriko.
Zahvalimo se vsem rojakom, ki so nam v tej zadevi pisali in sporočili svoja mnenja, pa tudi svoje skušnje. Dobili smo namreč precej osebnih pisem in sicer od najodličnejših rojakov zlasti iz obeh v članku omenjenih naselbin, od rojakov, katerih veljava in skušnja daje njih izvajanjem veliko vrednost. Bili so to rojaki duhovskega stanu, en zdravnik, urednika obeh listov in rojaki, ki so treznomisleči možje in amerikanski državljani. Tako je prav! Stvar jc važna. Gre sc za čast celega naroda v Ameriki. Tudi oba lista v obeh naselbinah sta odgovorila in pojasnila in sicer precej stvarno.
Mi odkrito priznamo, da nas je ta članek silno globoko zadel v srce. Svojim očem nismo vrjeli, ko .smo prvič prebrali! Kako je mogoče, da sc piše kaj tacega!
Takoj smo se odločili, da k temu ne smemo molčati. Kot Rafaelova izseljeniška družba,
smo prvi poklicani, da damo pojasnilo in odgovor na to. Ako bi res kaka "trgovina" obstajala, bi bila ravno naša dolžnost, se takemu početju ustaviti z vso silo. Toda do sedaj o tem nismo ničesar vedeli.
Toda zakaj smo pa priobčili v listu ta članek?
Mi smo vedeli naprej, da nas bojo kake hitre narave obsodile in morda tudi, da bo kdo list vrnil! Vendar, nam se gre za stvar! In list kot glasilo izseljeniške družbe ima namen žrtvovati se za stvar, neglede na lastno korist. Stvar je prva, vse drugo je postransko! Da smo se pa vklub temu odločili priobčiti cel članek kakor jc spisan, so bili pa sledeči uzroki: I) Članka ni morda priobčil kak zakotni list, dvomljive vrednosti in poštenosti, ampak list, ki je pisan od mož, ki s stvarjo, z izseljeništom, mislijo resno in jim na srcu blagor naroda. Spisala ga je oseba, ki ima
ravno v tem prašanju velik vpljiv in veliko besedo, ki ni znana, da bi bila strastna nacijona-listinja in sovražnica slovanskih narodov. Pač pa oseba, ki je navdušena za blagor katoliškili deklet, ki je navdušena za varstvo ubogih žrtev modernega paganstva in svobodnih strastij. Toraj, kakor pravimo s tujo besedo, spisala ga je: "kapaciteta." Tudi ni spisan s slabim namenom sramotiti nas, ampak koristiti dobri stvari. Ali bi bilo umestno, ako bi padli proti njej s sirovostjo, jo napodili s par neolikanimi izrazi in psovkami? Ali bi s tem oprali čast naroda? Ali bi komu dokazali, da ni res? S studom bi vsak pošten človek odložil tak proti dokaz, ki bi le zbudil sumnjo, da hočemo / upitjem in zmerjanjem pokriti resnico. Take roparske dokaze rabi le tisti, ki se resnice boji. Mi smo si pa mislili, poglejmo, kaj in koliko je resnice na tem. Morda je pa le kaj na vsem tem!
2. Da se spozna resnica, treba preiskave! Ko bi imeli podružnice v teh dveh naselbinah, bi izročili vso zadevo tem, ki bi preiskali vso stvar in o vspelni poročali. Ko bi nas rojaki bolj podpirali, da bi zmogli stroške, bi v posebni okrožnici opozorili rojake na članek. Vendar ga pa morajo zvedeti vsi rojaki, zlasti resni možje v obeh naselbinah. Treba vse splošnega zanimanja za stvar. Tako se dobi veliko mnenj in pa tudi veliko dokazov. Tako nam ni ostalo druzega, kakor da smo ga priob čili v družbenem glasilu.
X Morda rojaki ne vedo, da vsa ta očitanja in obtožbe niso nič novega. Vsa ta očitanja proti slovenskim saloonom so že stara in se je z njimi pečala že nekekrati tudi izseljeniška oblast 11a Ellis Islandu. V spomin nam pride zlasti nekaj slučajev, katere smo imeli že pred dvema letoma. Tako 11. pr. je prišla sem neka Marjeta 7..... namenjena v Colorado. Toda predno je prišla sem, so dobili na otok ano nimno ovadbo, da je dekle speljano sem s slabim namenom. Spovedala je, da je šlo iz njene vasi že več deklet ravno na ta saloon. Več kakor 14 dni j je reva prejokala 11a otoku v strahu, kaj se ž njo zgodi. Mej tem časom je pa komisija na licu mesta preiskala po posebnem svojem zaupniku ves slučaj. Dekle so spustili, toda pod nadzorstvom. Vemo za enake slučaje iz Clevelanda, Ohio, in tudi drugod. Toraj stvar ni tako izvita i/, trte, ampak prihaja naravnost iz rojakov samih, ki so poslali take ovadbe ali tako poročali raznim detektivom in zastopnikom mejnarodne komisije za Varstvo deklet.
4) Dalje smo si pa tudi mislili, morda je pa kje le kaj resnice 11a vsem! Morda imajo pa kje kake dokaze za te trditve! Koliko najrazličnejših goljufij in še bolj umazanih "trgovin" se je tekom zadnjih let odkrilo v Ameriki in sicer mej osebami, da je vse strmelo, da je to
sploh mogoče: To, česar preje nihče niti misliti ni mogel, se je odkrilo kot sramotna resnica. Kaj, ko bi bilo tudi tu kaj resnice? Toraj, 11a dan s stvarjo in čujmo, kaj so sodbe! Ali bi nas ne bilo sram, ako bi se res kje kaj tacega vršilo, pa bi mi, ki smo ravno za to tukaj, o tem še vedeli ne. ali bi morda celo dokazovali nasprotno? Toraj z resnico na dan!
Sedaj pa naj sodijo rojaki sami, ali smo imeli prav, da smo to priobčili? Ne, ne bojimo se "posledic," kakor nam je nekdo pisal! Nam je stvar in resnica nad vse!
Katera ognjevita narava hoče iz tega izvajati kake posledice proti družbi ali proti listu predno čuje naše mnjenje, le naj jih! Saj vendar nismo otroci, katere se mora le hvaliti, in, ki mislijo, kar je naše, mora vsakdo hvaliti in sicer že zato, ker je naše! Kdor nam tako malo zaupa, nas tako naglo obsodi, sploh dolgo stanoviten ne bo! Če kak slovenski list, ima naš list pred očmi le: Resnica in pravica! Vse dnevne dogodke mi ne moremo sporočati tako, kakor drugi listi! Poročati moremo le gola dejanja! golo resnico!
Zato smo zelo hvaležni za stvarna sporočila rojakov, katere smo porabili kot dokaze naših trditev na Dunaj!
Naše mnenje pa je:
Res je saloon nevaren kraj za vsako dekle, da se moralno ne zgubi. Poznamo veliko slučajev, kjer so se poprej dobra in poštena de kleta popolnoma moralno zgubila nad katerimi bi se človek razjokal, kakor se je Jeremija nad Jeruzalemsko podrtijo, zakaj vse, kar je bilo svetega in lepega 11a njej, vse je šlo!
Tako nam piše neka bivša služkinja v saloonu, sedaj že žena: "Jaz sem služila več let v saloonu! Bila sem nespametna, da sem se dala premotiti obljubam! O, koliko sem se že prejokala radi svoje zaslepljenosti! Le kaj mi je bilo, da sem poslušala te obljube! O svarite, le svarite v mojem imenu dekleta, naj ne hodijo služit v saloon." Še v starem kraju smo culi očeta, ki je pustil svojo hčer v Ameriko k svojemu bratu v saloon, da je rekel: "Ko bi imel sto hčera, pa bi raje vsaki 11a hišnem pragu odsekal glavo, predno bi še eno spustil v Ameriko v saloon." Znane so tudi razmere pred leti, kjer so bile licence ceneje. Neki dopisnik nam v jako drastičnih besedah tudi popisuje razne oglase po listih, s katerimi se vabijo dekleta v take službe.
Nasproti pa poznamo veliko slovenskih deklet, ki že leta služijo v saloonu, pa so zgledna dekleta, da vzor deklet! Imamo med njimi tudi nekaj naročnic našega lista, ki list jako z navdušenjem bero in razširjajo! Ravno te dni se je nova naročila iz nekega hotela v Ind. Iz njenega pisma sije poštenost in vernost in pristno slovensko srce. Tz tega sledi, da je mogoče tudi v saloonu služiti in pošteno živeti.
Popolnoma se strinjamo z odličnim rojakom iz Clevelanda, ki po svojem poklicu pozna zlasti to naselbino, bolj kakor malo kdo drugi. Ta piše:
"Gotovo je, da ni nobenega organiziranega prometa z slovenskimi dekleti. Resnica je, da dosti saloonerjev dobi svoje služkinje iz starega kraja, toda ta dekleta imajo večinoma jako malo opraviti s saloonom. Vendar se jim pa radi tega ne more ničesar očitali. Vzrok za to importiranje je, ker dekleta, ki so tu vzgojena in se priuče angleščine, ne gredo služit, ampak si poiščejo lažjega dela po tovarnah in trgovinah, kjer več zaslužijo in imajo tudi več prostega časa. Resnica je seveda, da se taka dekleta dostikrat preje omože kot druge. Pa lo ni vzrok vselej saloon, ampak razmere, v katerih živi. Glede morale se mora seveda tudi priznati, da je nevarnost, ker pridejo v dotiko z raznovrstnimi ljudmi, tudi pijanci, ki niso nič kaj izbirčni v svojih pogovorih. Toda po mojem mnenju dekle, ki služi v ameriškem saloonu, gotovo v nobenem oziru ni nič slabša, kakor "natakarica" doma v Evropi." Jako pametne in premišljene besede?!
Iz Pueblo nam piše odlični gospod, ki enako že po svojem stanu pozna dobro razmere svoje naselbine: "Saloonkeeper" res semtertja pošlje vozni listek. kakemu dekletu v domovini, navadno svoji sorodnici ali znanki! Toda tu ima pa dekle na prosto voljo ali hoče služiti pri njem ali ne. Mnogo naših deklet služi pri Amerikanskih družinah, ki jih imajo jako radi kot pridne, poštene in zanesljive osebe.
Dekleta dobro vedo, ali vsaj kmalu tukaj zvedo, da jim ni treba pri pošiljatelju karte ostati, ako nočejo. Saj bi izseljenka lahko povzročila dotičnemu neprilike in pa kazen $">() in bi se lahko brezplačno peljala nazaj v domovino. Tedaj o kaki "trgovini" sploh niti govora ni.
Pri nas niso marali za dekleta po saloonili in vinotočih, še predno je mesto izdalo naredbe proti natakaricam, ker so smatrali to sramotno za saloon in pa za nedostojno, ker je proti temu že ves ameriški čut.
Kraji popivanja se res malokje drže dosti obzirno ali dovolj dostojno. Posebno nesrečna
je navada ali razvada takozvanega "treatanje." To grda razvada širi razuzdanost in pijančevanje! Pueblo je v tem, kakor vsa druga ame riška mesta. Saloonkeeper, ki ima polega sa loona še boarding house, si mora držati služkinjo, ki pa trdo zasluži svojo plačo in čaka primerne prilike da se omoži in si tako zagotovi pošteno prihodnjost. Toda naša dekleta se navadno ne silijo tja, kjer se popiva. Le redko se najde kaka nespametno dekle, ki se sama sili tja, kamor ne spada, zlasti ako je gospodinja ali morda celo mati premalo pazna. To so pa le izjeme in so se vedno godile. Grajati se mora vse, kar je mladini pogubno. Toda podtikati slučaje celemu narodu, je pa nad vso mero krivično!"
Obema tema dvema izjavama pritrdimo popolnoma tudi mi. Res skrajna krivica je, podtikati nam vsem nekaj, česar ni v resnici. Toraj mi konstatujemo, da med nami ameriškimi rojaki do sedaj niti govora ni o kaki "trgovini," še manj o kaki organizirani trgovini. Zato naj bi bila dolžnost gospodov na Dunaju, da bi se bili preje na nas obrnili za pojasnilo in za mnenje, predno so priobčili ta članek, ki obsega teške otožbe zoper nas vse Ameriške Slovence. Mej tem, ko se nekaterim očita kriminalna dejanja, se očita na drugi strani drugim, da smo brezskrbni in malomarni, da k tolikemu hododelstvu molčimo in mirno gledamo. Priznavamo radi. da se je to zgodilo iz gorečnosti za dobro stvar! Toda tudi gorečnost ima svoje meje! Zlasti je pa neodpustno, ako se nekaj kar naravnost trdi kot resnično in to podtika celemu narodu! Ne, imamo ameriški Slovenci svoje napake, imamo med sebo marsikaj, kar ne zasluži pohvale, imamo rojake, ki ne žive vzorno, ki delajo sramoto svojemu slo venskemu imenu, toda, da bi se komu mogla dokazati ta sramotna trgovina, pa ni res.
Zatoraj v imenu rojakov slovesno protestu-jemo proti takemu sramotenju ameriških Slovencev in zavračamo to z vso odločnostjo kot krivično in neresnično in brez vsake prave podlage!
Družba Sv. Rafaela,
o. Kazimir Zakrajšek, O.F.M., tajnik.
Velikanocna Spoved!
Sv. postni čas je zopet tu. Z vso svojo res-nobo in svetostjo trka na naša srca in nas kliči nazaj k Bogu, nazaj v naročje naše dobre matere sv. cerkve v dobri in skesani spovedi! Kliče nas k veliki pojedini katero je pripravil Jezus, naš Odrešenik, svojim ljubljencem v Zakramentu sv. Rešnjcga Telesa!
Sv.cerkev nas bo te dni klicala k sv. zakramentom! Kazala nam bo sv. Križ in na njem
Tistega, ki je dal za nas svoje življenje, ki je dal svojo kri za naše zveličanje! "Glej, toliko je vredna tvoja duša!" Tvoj Bog toliko za njo stori! Ti pa ... !
Razni misijonerji bojo obiskovali naselbine in dajali prilike rojakom, da opravijo svojo dolžnost!
Rojaki, ne pozabimo porabiti prilike, ki se nam bojo ponujale! Ako v kraj pride duhov-

nik, katerega razumeš, ne odlašaj! Pojdi, odloži zopet butaro grehov! In pokrepčan boš zopet za eno leto. Morda bo to tvoja zadnja spoved v življenju! Morda drugo leto, o veli-kanočnem času boš že ležal mrtev v grobu!
Lani je misijonar obiskal neko slovensko naselbino. Rojak, ki se je imenoval sebe "naprednega," se je norčeval iz rojakov, ki so šli k spovedi: "Le pojdite f. . . poslušati! Jaz ga pa ne grem!" Slučajmo ga je srečal duhovnik in mu prigovarjal, naj pride tudi on. Zastonj! Smejal se mu je. Malo mesecev potem je bilo, ko so temu duhovniku sporočili: "Gospod, sc spominjate tega in tega, ki se Vam jc posmehoval, ko ste ga navajali k spovedi? V jami ga je pobilo. Prinesli so ga v bolnišnico še živega. Ko se je zavedel za trenutek, zaklical je še: "Po gospoda! Po gospoda!" "O zakaj se nisem o velikinoči spovedal!" in kmalu na to umrl." Vse rojake v naselbini jc to pretreslo! Zatoraj ne odlašajmo! Ako pa v kako naselbino do sedaj še ni prišel duhovnik, poskrbite si ga gotovo! Obrnite se na bližnjega slovenskega
duhovnika. Ali obrnite se na družbo sv. Rafaela v New Yorku.
Kaj nam pomaga, če si vso Ameriko spravimo v svojo last, če si pridobimo vse milijone ameriške, če bomo pa pogubili svojo dušo in se vekomaj nesrečne storili! Delaš v jami, globoko pod zemljo. V vedni nevarnosti si, da te ne pobije! Koliko tvojih prijateljev je že pobilo! Pomisli nazaj! Kaj misliš, da se tudi tebi ne more pripetiti nesreča? Kje imaš zagotovilo varnosti? In ako te Bog nenadoma pokliče iz sveta, kaj bo s teboj? Kaj ti bo potem koritilo vse premoženje, kaj vse razve-seljevanjc, kaj vse uživanje! Kaj boš imel od tega, ako si bil "napreden," ako si bil morda celo "svobodomiseljn," koristilo ti pa bo, če boš "krščanski" če boš veren kristjan!
Če se ti pa prijatelji posmehujejo, ako spolniš svojo dolžnost, le pusti jih! Prišel bo čas, ko se ne bojo smejali, ampak ko bojo obžalovali svojo nespamet in zmoto.
Toraj, dragi, vsi opravimo velikanočno dolžnost '.
Prva Vzgoja.
Piše Rev. J. T.
Človek je takoj v mladosti nagnjen k dobremu in slabemu. Zc v najnežnejši dobi se kaže otrok zmožnega za dobro in slabo. Navade prvih let se pa težko izrtijejo v poznejših letih. Zato je treba, da pomagamo otroku premagati slaba nagnenja, da ga izpodbujamo k dobremu in odvračamo od slabega. Le tedaj bo rastel kakor nežna cvetka in se nagnil po naši volji.
Deček je njiva, katero je Bog posejal s zrni kreposti. Toda to zrno bo zamorila ljulka, katero seje sovražnik v srca, ako ne pribiti radodarna roka in je ne izruje o pravem času.
To so spoznali že stari pogani.
Slavni Plutarh piše v Likurgovem življenju: "Kakor je treba takoj od rojstva ravnati ude, da se razvijajo redno in ravno, tako je treba takoj v začetku likati in popolniti otroške značaje; kajti ona narava, še vsa sveža in mehka, je lahko upogibljiva, in dobre navade se vtisnejo lažje v otroško dušo. Kar se utrdi, je težko upogniti. Kakor pečat v mehek vosek, tako se vtisne nauk v spomin otroku."
Isti pisatelj trdi, da jc pravočasna vzgoja vir vsega dobrega in poštenega. Pravi tudi, da dober učitelj vsaja dobre opomine in zdrave ukaze v mlade učence prav tako, kakor izkušen poljedelec kole opore ob nežnih rastlinah, da rastejo ravno.
Kakor pogani, istotako učijo krščanski pisa telji. Dokazov krščanskih pisateljev je toliko in tako jasnih, da ne preostaja nikakega dvoma.
Sv. Klemen Aleks. pripisuje dobri vzgoji, ki se poda mladim srcem, vsa lepa nagnjenja, vse kreposti, vse dobro.
Sv. Bazilij piše: "Mladenič je enak mehkemu vosku, ki prejme in ohrani ono obliko, ki 11111 jo damo." In kliče: "Trudimo se toraj, da bomo takoj v prvih letih prodrli otroku v dušo in ga vadili v dobrem!"
Isto uči sv. Ilieronim: "Otrok" pravi 011, "ima v naravi nekaj, kar ga stori upogljivega, da ga upogibamo po svoji volji. Zato ga je treba vaditi v dobrem, dokler je mlad, dokler ima dušo, ki se pusti voditi." I11 drugodi: "Le s težavo je izrovati, kar je prišlo v dušo v otroških letih. Posoda ohrani dolgo duh in okus po pijači, katere se je nasrkala, ko je bila nova . . . Kakor voda sledi prst, ki ji zariše pot, tako sc
ta nežna doba upogne 11a eno ali drugo stran; kamor jo boste peljali, vam bo sledila."
Nič manj so mogočne besede slovitega Pavla Segneri. Ta prvak laških govornikov in istočasno iskušen učitelj piše v svojem "Cristiano istruito," sledeče: "Otroška doba je liki kamen, pripravljen za delo. Kakor kamen, tako sprejme 011a vse poteze kreposti in napak, ki se dajo s prvimi udarci. I11 ona naravna oblast, ki jo imajo višji nad nižjimi, stori, da imajo njihovi opomini in zgledi nepresežen vpliv. Zato je treba začeti v pravem času; zakaj, kakor je lahko utrditi otroka v dobrem, dokler je upogljiv, istotako ga je težko omehčati, ko je postal trd in neupogljiv."
Poslušajmo, dragi rojaki in rojakinje, nauk teh mogočnih učiteljev. Skrbimo za otroke, katere nam je izročila božja Previdnost! Preskrbimo jim takoj v nežnih letih krščansko vzgojo! Pomagajmo jim v dobrem in jih od-daijujmo od slabega! Pazimo vedno, da se ne udajo slabim razvadam in tako jih bomo videli rasti družinam v tolažbo, družbi v čast, stopajoče po poti, ki edin,a vodi do pravega cilja.
Katoliška organizacija Kolumbovih Vitezov (Knights of Columbus), je dala nov dokaz svojega verskega prepričanja. Kakor znano, so vstanovili ameriški škofje v Washingtonu, D. C. katoliško vseučilišče za vse Združene Države, kjer se morejo katoliški mladeniči izobraževati v znanostih, ne da bi bili v vedni nevarnosti, da jih brezverni profesorji oropajo najdražjega bisera sv. vere. Toda ta ustanova potrebuje velikanske svote denarja vsako leto za vzdrževanje. Katolikov je toliko milijonov v Združenih državah, ali bi ne bila sramota, ako bi si ne mogli vzdrževati svojega lastnega vseučilišča. Tako so sklenili Kolumbovi Vitezi, da bojo kot katoliška organizacija, tudi temu zavodu stali na strani in ga podpirali. Te dni so izročili vseučilišču $148.1)97.13 za vseuči-liško knjižnico. Poleg tega daru dobil je zavod tudi veliko osebnih darov v ta namen in veliko raznih dragocenih knjig, tako da bo sedaj ta knjižnica ena največjih in najlepših v Združenih državah! Čast taki katoliški organizaciji!