POLITIČNI KABARET str. 2 VEJRICA JA ZA MLADEJNO str. 6 ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 7. novembra 1991 Leto I, št. 20 Cena 10 forintov Od 25. do 27. oktobra je bilo na Dunaju XVI. srečanje narodnostnih skupin sosednjih dežel. Organizirala ga je Dunajska delovna skupnost za narodnostna vprašanja skupaj z društvom gradiščanskih Hrvatov na Dunaju. Tema posvetovanja je bila Tradicija in napredek - narodnostne skupnosti v industrijski družbi. Srečanje se je udeležilo 140 udeležencev iz sedmih držav, in sicer iz Avstrije, Italije, Madžarske, Češke in Slovaške federacije, Švice, Slovenije in Hrvaške. Vseh skupaj je bilo 29 manjšin oziroma 60 organizacij, govorili pa so 14 jezikov. Po uvodnih besedah koordinatorja dr. Francija Zvvitterja je navzoče pozdravil Dr. Erhard Busek, vicekancler Republike Avstrije, ki je poudaril naslednje: "Pred leti je bilo to srečanje prej folklorno kot politično. Evropa je nastala enotna iz raznolikosti. Lep zgled za to je Dunaj. Ta raznolikost mora priti v zavest Evrope. " Velikokrat sta se omenjali Evropa in njena zavest tudi v drugem delu programa. Predstavniki manjšin v Republiki Hrvaški so seznanili navzoče s svojim položajem na kriznih območjih. Udeleženci srečanja so se odločili, da je treba evropsko javnost seznaniti z dogodki na Hrvaškem in jo opozoriti, da se odloča o usodi manjšin spet brez njih. Pogoj za mir je, da se obsodi ta srbski hegemonizem in nacionalizem, kajti to ni več boj med Srbi in Hrvati. To je boj vseh manjšin, ki živijo na tistem območju, za obstoj. Pismo, ki so ga udeleženci srečanja poslali predsedujočemu na mirovni konferenci v Haag, je vsebovalo podobne misli. Drugi dan je bil namenjen sporočilu, ki so ga organizatorji sestavili na osnovi vprašalnika, ki ga je izpolnilo 33 organizacij. Predstavniki posameznih skupnosti so poročali o položaju svojih manjšin. Nekateri so opozorili tudi na to, da bi se morali na takih srečanjih poleg splošne tematike ukvarjati z aktualnimi problemi posameznih skupnosti. To je poudaril med drugim tudi Franci Kukoviča, ko je. povedal naslednje: "Koroški Slovenci v ustavi dežele Koroške sploh nismo omenjeni, to torej pomeni, da ne obstajamo. " Predlog Gospoda Zvvitterja, naj se ustanovi tiskovna agencija oziroma kontaktna pisarna, ki bi skrbela za informiranje javnosti oziroma za medsebojno informiranje manjšin, so udeleženci spre- jeli. Za sedež so določili Dunaj, kajti prestolnica Avstrije je center za reševanje konfliktov. Naslednjo srečanje bo oktobra 1992 v Vidmu v Italiji. Organizator srečanja bo furlanska skupnost. Ob vseh uspešnosti organizacije naj omenim tudi pomanjkljivost, saj, smo dobili vse pripravljene materiale le v nemškem jeziku. Tega si organizatorji ne bi smeli privoščiti, četudi smo bili na Dunaju, ali prav zaradi tega, ker smo bili na Dunaju. -MS- SLOVENI- JA BREZ TUJE VOJSKE SREČANJE NA DUNAJU . V noči med 25. in 26. oktobrom so Slovenijo zapustile še zadnje enote jugoslovanske armade. Njihov umik je potekal prek Kopra, zato je bila v tem mestu 26. oktobra slovesnost, na kateri so spregovorili številni govorniki, med njimi tudi predsednik Predsedstva Slovenije Milan Kučan. Po proslavi sta predsednik slovenske vlade Lojze Peterle in minister za Slovence po svetu Janez Dular sprejela predstavnike Slovencev iz Madžarske, Avstrije in Italije. Lojze Peterle se je nam zamejskim Slovencem zahvalil za podporo v najtežjem obdobju uveljavljanja slovenske suverenosti in izrekel priznanje, med drugim tudi zato, ker se zunaj njenih meja zavzemamo za mlado slovensko državo. Predstavniki zamejskih Slovencev smo čestitali za dosežene cilje in izrekli dobre želje za prihodnost. Potem so prišli na vrsto tekoči še nerešeni problemi zamejskih Slovencev. Predstavnika Slovencev na Madžarskem sva opozorila na še vedno zaprt mejni prehod Gornji Senik—Martinje, na potrebo po slovenskem duhovniku in na probleme zaradi slovenskega jezika v šolah. V imenu Zveze Slovencev na Madžarskem sva se obvezala, da bomo nadaljevali delo pri dvigu narodnostne zavesti in pri upočasnitvi asimilacije, ki je še vedno eden od naših največjih problemov. Ob koncu srečanja je minister Dular zagotovil, da se bo matična domovina v odnosu do svojih manjšin borila proti enoumju, s tem da si ohranja pravico do priznanja reprezentativnih organizacij. MHK 2 POLITIČNI KABARET Svojčas, v dobrem starem socializmu je bil politični kabaret pravzaprav uradno dovoljena (ne vedno) naj višja možna oblika družbene kritike. To so bile tisočkrat omiljene in opiljene puščice v obliki nedolžnih šalic, naperjene proti tedanji oblasti. Ljudje pa so se režali. Oblast tudi. Ne tem šalam, ampak kako si ubogi humoristi v veselju manejo roke, češ zdaj pa je velika živina dobila svoje. Med nami rečeno, bilo je to bolj božkanje kot buškanje. NAJBOLJ ZNANI in najboljši politični kabareti so bili na Madžarskem radiu, vsak mesec enkrat. Zvečer. In pa na televiziji na Silvestrovo, okoli polnoči, ko so ljudje ponavadi že dovolj nažgani in jih ni treba s kakšnimi zahtevnimi stvarmi spravljati v krohot. Dovolj, če jim pokažeš ukrivljen prst, pa se že držijo za trebuh. Niti ni slaba metoda za preživetje. V svoji lastni bedi se smeješ svoji lastni bedi. V tistih časih je bilo tudi ogromno šal. Tudi dobrih In pikrih na račun oblasti. Nihče jih ni pripovedoval na skrivaj, ampak sproščeno. Zopet prejšnji učinek, uspešen za preživetje. DANES NA MADŽARSKEM NI ŠAL. Že nekaj časa jih ni. Dušeslovci bi najbrž vedeli pametno pojasniti, zakaj je tako, mi pa povejmo le toliko, da to ni prav. Ni dobro, ko ljudje niso več sposobni, da bi se smejali vsaj svoji mizernosti. Vendar pa ni treba obupati. Poraja se nov politični kabaret. In to poklicni. Ne izmišljajo si ga neki levi humoristi, ampak resni in še resnejši politiki. Kar v živo ga igrajo, brez vsakršne cenzure, samocenzure ter samokontrole. TOKRAT O ENEM SAMEM ZGLEDU. Predsednik druge najmočnejše koalicijske stranke dr. Jozsef Torgyan toži samega ministrskega predsednika Madžarske dr. Jozsefa Antalla, nadalje notranjega ministra dr. Petra Borossa, ministra za narodno varnost dr. Andrasa Galszecsyja in ministra za obrambo dr. Lajosa Füra. Prvi, doktor po poklicu, toži druge doktorje zaradi tega, ker da se ga le-ti in številni drugi politični nasprotniki hočejo znebiti na ta način, da so o njem sestavili uradno pismo, v katerem je zapisano, da naj bi bil agent zloglasne -tajne policije v prejšnjem gnilem sistemu. Ravno narobe. Dr. Torgyan pravi o sebi, da je najbolj čist politik, kakršnega še ni bilo v tisočstoletni zgodovini Madžarske. Zato pa ne bo prevzel tistega pisma od premiera, od svojega koalicijskega partnerja. Raje naj pridejo na proces vsi najboljši pravniki sveta. Istočasno je predsednik malih lastnikov dr. Torgyan javno razpisal natečaj oz. nagrado v višini milijon forintov (sto povprečnih madžarskih plač) za tistega, ki bi mu uspelo dokazati, da bi bil gospod doktor od prvega dneva svojega rojstva pa do danes kadar koli agent tajne policije. ŽIVI CIRKUS, KAJNE? Najbolj me bo zanimalo. kako bo izdal notranji minister ukaz njemu podrejenemu tožilstvu, naj sproži preiskavo proti samemu sebi, ministrskemu predsedniku in drugim dobrim tičem. Še tako strgani "dohtarji" Madžarske in vsega sveta se bodo morali verjetno temeljito podkovati, da bi zgoraj omenjeni poredneži res dobili, kar jim gre. Jasno, da bo moral tak resen proces trajati dolge mesece. Saj vendarle gre za pravno državo. Zelo držim pesti, da bi jim vsaj v dveh letih in pol do poteka njihovega mandata. uspelo rešiti to resno zadevo. MIMOGREDE REČENO, vlada in sindikati pa jmajo včasih krvavo resne debate o tem, ali naj bi dvignili eksistenčni minimum za sto forintov ali ne. Zadnjič je zmagala vlada. Niso dvignili. Škoda, ker bi za to vsoto meščani (bog ne daj reči državljani v demokraciji! ) lahko kupili že vsaj tri kilograme kruha—ha—ha —ha... Franček Mukič ZGODBA O MEJNIH PREHODIH SE NADALJUJE VSAK IZGOVOR JE DOBER - DOKLEJ? Predsednik Slovenske zveze Jože Hirnok je v kratki izjavi na vprašanje, kako ocenjuje odprtje mejnega prehoda med Gornjim Senikom in Martinjem, dejal, da je to zgodovinsko pomemben dogodek za porabske Slovence. Toda verjeli ali ne, v zvezi s tem prehodom se je vnovič zapletlo, čeprav je naša stran (soboška občina in Ljubljana), ravnala tako, kakor je v Lendavi predlagal madžarski minister za manjšine — o čemer smo pisali tudi v Porabju Ig dr. Balazs Horvat h. In sicer je gospod iz Budimpešte predlagal, naj Slovenija odpre prehoda med Martinjem in Gornjim Senikom ter Pincami in Tornyiszentmiklosem na tako imenovani regionalni ravni. V Sloveniji naj se dogovarjata soboška občina za Martinje, lendavska pa za Pince; na madžarski strani pa Železna županija za Gornji Senik, Žalska županija pa za T ornyiszentmi klos. Na tej osnovi sta bila določena tudi datuma, kdaj bosta prehoda prvič odprta, in sicer v Martinju v soboto, 19. oktobra, v povezavi s praznikom soboške občine, Pince—Tornyiszentmilos pa 23. oktobra ob dnevu republike Madžarske. Dogovorjeno je bilo, da bosta prehoda odprta ob sobotah in nedeljah ter ob državnih in cerkvenih praznikih v obeh državah med sedmo uro zjutraj in devetnajsto zvečer, veljali pa bi tako potni listi kakor maloobmejne prepustnice državljanov Slovenije in Madžarske. Novico, da je na madžarski strani vse urejeno, je na slavnostni seji soboške občinske skupščine 17. oktobra sporočil tudi predsednik skupščine Železne županije dr. Gyula Pusztai — politik, ki si je zelo prizadeval, da bi bil prehod odprt. Soboška občina je postavila v Martinju primerno poslopje, napeljala elektriko, telefon in vodovod. Ko so videli, da madžarska stran še ni začela z gradnjo prostorov, so vodstvu županije ponudili, naj so madžarski cariniki in vojaki v slovenskem poslopju, dokler ne bodo imeli svojega. Enako je predlagal tudi madžarski veleposlanik v (nekdanji) Jugoslaviji dr. Istvan Oszi. Slovenski predlog je bil najprej sprejet, kmalu pa so začeli govoriti, da bi morali imeti svoje prostore. Zato jim je bil — naši, madžarski strani — ponujen zabojnik z elektriko in vodo, za začetek seveda, dokler problem ne bo trajno rešen. Temu so sledila izgovarjanja, da bodo pri vzdrževanju visoki stroški in podobno. Kljub tem zapletom smo izvedeli, da ima Železna županija denar za asfaltiranje ceste, ki pelje do prehoda, cesto pa urejajo tudi na slovenski strani. Prehod pa je ZAPRT. O ravnanju madžarske strani je slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel na pogovoru v Murski Soboti dejal, da je v popolnem nasprotju s tistim, kar mu je na kar treh srečanjih v Budimpešti povedal madžarski zunanji minister dr. Geza Jeszenszki, namreč, daje Madžarska pripravljena odpreti prehoda na Gornjem Seniku in Tornyiszentmiklosu. Ni omenjal tudi stroškov, saj je Madžarska letos odprla več prehodov z Avstrijo, na odpiranje nekaterih se pripravlja, pet prehodov pa bi želela odpreti tudi na Hrvaškem in v Vojvodini. Verjetno bo nekaj res v tem, kar nam je pred časom povedala starejša ženica z Dolnjega Senika — da je nekaj zakletega v tem prehodu. Ker v "zakletost" ne verjamemo, bomo o mejnem prehodu na Gornjem Seniku pisali tako dolgo, dokler ne bo za stalno odprt. eR JUBILEJ Tragikomikonično je, da smo takrat, ko se je v Oriszentpetru prižigalo stotine sveč za mir na Hrvaškem, "praznovali" tudi neupoštevanje 10. pogodbe o prekinitvi ognja. Žalostni jubilej, ki bi ga najrajši pozabili, a ga ne smemo! Ne smemo ga pozabiti zaradi mater, ki nikoli več ne bodo videle svojih sinov, zaradi vasic, ki jih ni več. Vse to se dogaja zelo blizu nas, a vseeno ne dovolj blizu, če sodim po na pol prazni dvorani na mirnovi demonstraciji v Oriszentpetru. Organizatorji, Kulturno društvo Orseg. Zveza Hrvatov in Zveza Slovencev na Madžarskem, so pričakovali, da se bo vabilu odzvalo dosti več posameznikov, organizacij, društev in strank. "Podajmo si roke, " je zapel eden od nastopajočih in mi smo se poskusili prijeti za roke. Težko je šlo čez prazne stole in vrste. "... držati se za roke in držati orožje, veš, hkrati ne moreš, " se je nadaljevala pesem. Ali lahko sploh še verjamemo v to? Sodeč po žalostnem jubileju, težko! -MS- Porabje, 7. novembra 1991 3 KALEN DAR (5) KATOLIČANSKI PISCI PRVE KNIGE V NAŠOJ KRAJINI so začnili pisati lüterange. Cesarica Marija Terezija pa je 1777. leta v Somboteli gorpostavila nauvo katoličansko püšpekijo, v šteron so. bili zdrüženi vsi Slovenci na Vogrskon v Železnoj i Zalskoj županiji. Prva so cü győr$koj püšpekiji slišali. Prvi püšpek Janoš Szily so najšli v Slovenskoj okroglini ednoga (duhovnika — Mikloša KÜZMIČA, šteri so na našon rejči znali knige pisati za šaule pa za cerkev. Števan pa Mikloš KÜZMIČ nej sta brata bila. Mikloš so se naraudili 14 lejt kisnej na Goričkon, pa so bili naš prvi katoličanski pisateu. Števan pa so se naraudili na Ravenskon pa so bili naš prvi evangeličanski pisateu. Gospaud Mikloš KÜZMIČ so 1783. leta napisali "Knigo molitvenosztaro szlovenszko", štero eške gnesnaden nücate. V te molitveni knigaj so dojspisane takše stare cerkvene pesmi, štere so že stau lejt prva spejvali pa so samo z rokauv dojspisali aj pa so sa na pamet navčili. Te pesmi, ka eške gnes spejvajo v naši cerkvaj, so dvej-stau-tristau lejt stare (na priliko: Poszlan je Angel Gábriel). NA GORENJON SINIKI so pokopani gospaud Jožef KOSIČ, šteri so 38 lejt slüžbovali tan. Naraudili so sé 9. oktaubra 1788. leta v Bogojini. Njin Oča so bili škonik. Jožef KOŠIČ so se včili v Kőszegi pa Somboteli. Na Dolenjon Siniki so 1815. leta dali zozidati cerkev. Pred ten so lidgé ojdli k meši k Svetoma Martini. Prvi dühovnik na Dolenjon Siniki, od 1816. leta, so bili gospaud Jožef KOŠIČ. V začetki juniuša 1829 so prišli na Gorenji Sinik, ge so ostali do smrti 26. decembra 1867. Dosta so ojdli nad našin lüstvon. Ka so vidli pa čüli, so dojspisali tö — slovenski pa vogrski. V knjigaj Zobriszani Szloven i Sz loven ka med Mürov i Rábov so dojspisali, kak so kauti leta 1845 pri nas živeli bogati pavri pa siromacke. "V zdajšnjem csaszi csemi kmetovje si dvouje prebivalnice — na pau drügi stirjak (klafter) viszike — i kalhatne goríposztaviajo na olepotenje veszi. Ta prejdnja je malo bole presztrana, — ta znotrejsa pa malo voszkejsa i sznajzsnejsa. — Tü je domacsi oltar, tö je: razpetje i kejpove nikih szvecov, stere za Bougom trdno postüvajo domacsi lüdje. Tü majo molitvene i drüge fele dobre knige ino szvoja csiszta. Tü moli, ki v cerkev ne more, tü sze podvori csemi gost — tü sze domacse zsene obabijo, tü sze betezsnicke z szvesztvami potroustajo po mesniki. — Okoli hramov je plemenito drevje naszajeno, blüzi ma goszpodarica ogra-dec, v sterom sze nahajajo grede, gde pripouva za kühi-njo i dober tek hran potrejbni petrizsel, merkevco, celer, csesznek, lük, pa vecsfele salato, stera sze vszaki štiri keden znauva poszeja v leti, da naj ne szfali. Delavci jo radi jejo na toplom i mrzlom z tik ven im oiijom — v ogradci rasztejo lejpe rouzse: liliom, rožmarin, klinci, zsafje — da v leti po szvetkaj jaszne divojke majo kaj preglejüvati i pridihavati. " Marija Kozar "ŠAULA MORA BITI! " SPOŠTOVANI GOSPAUD KRAJCAR! V "Porabji" sa sto vaš članek "Ka bauda s števanovske šaulo? " Fejst san sa začüdo! Najprvin zatau, ka sploj z ednoga kraja sta informirali spoštovane bralce. Ka sta péjsali, téjsto nejsta potrdili z dokumento. Fejst sta sa tröjdili, da bi nutra pokazali, kakšno mišljenja majo Števanovski prejdnji pa župan. Od drugič so pa dokumenti, steri pokažajo, kak bi leko šaula ostala štje tadala. Ne mislin, da bi pomanjklivo (hiányosan) prejkpogledali téjsto, ka je vlada (kormány) poslala, ka s tjelko pejnaz! sa mora šaula goradržati pa tjelko naša šaula ponöjca! Leko vas pomirin: šaula bauda štja potejn tü! Kak, v kakšni formi, s kakšni pejnazi pa tjelko školnikov bau, tau je Zdaj težko prajti. Samoupravni organ (képviselőtestület) sa skrbi zatau, ka bi pomago šaulej pa vrtca, dapa, kak na drüdjikraj, tak toj tü samo malo leko pomaga s proračuna (költségvetésből). Zvöjn šaula moramo štja dosta vse goradržati, Zdaj neščen vse tau dola napéjsati. Prosin, méj smo nej prauti šaulej pa školnikon. Neščemo, da bi šaulo zaničili pa njeni nivo dola pistéjli. Naupak (obratno)! Radi bi biléj, če bi štje baukša béjla kak Zdaj. Tau pa čakamo od školnikov zatau, ka samo 57 šaularov mamo pa 10 školnikov. Spoštovani gospaud Krajcar! Kamkoli sta dotejgamau péjsali pa sta se taužili, nikdar sta nej napéjsali, ka tak malo mlajšov telko školnikov vči. Péjsali sta, ka župan štjé (hoče), da bi bilau več klasov (razredov) vtjüpar. Tau je tak nej éjstina (resnica). Té tanač (nasvet) so nan strokovnjaki (szakemberek) z županije dali, da smo péjtali Pedagoški inštitut v Somboteli. Oni so nan takšen tanač dali, naj bauda vtjüpar prvi pa tretji i drüdji pa štiri klas. Da bi vekša tü vtjüpar včili, od tauga sa ranč čüti nej Sto, nej pa ka bi dja tau pravo. Kak pa šaulo ravnata, k tauma méj neštjemo vcöjgučati, tau je vašo delo. Méj smo samo telko prajli, ka ne smejta več pejnaz ponöjcati, samo telko, tjelko sta dobéjli. Véj pjšata, ka "dobri prejdnji so za svojo ves". Ejstino mata! Za ves moramo biti! Dapa téjsto tü ne moramo pozabiti, da smo za cejlo ves, nej samo za šaulo. "Kakšno bodočnost (jövöt) nan žalej župan? " Lepšo, kak ja Zdaj! Tau so žmetni cajti, tau čüti vsakša ves pa vsakša držina. Fabrike zapéjrajo, inflacija ja vsakši den vekša. Zatau moramo čedno vertivati, da bi leko na nogaj ostali. Vse, ka mamo, moramo trejzno goraponöjcati pa si razdeliti. Ne dojda téjsto, ka smo dotejgamau naredli. Zatau naš samoupravni organ išče podjetnike (vállakozókat), šteri majo pejnaza za kakšna mala fabritja, dé bi lüstvo leko delalo. Ne vejn, Zaka trbej té probleme ednoma vönavčitoma človeka tomačiti (razglagati)? Ali sta lagvo informirani? Demokracija tü ma svojo céjno. Za tau ja nej samo župan kréjv, nej trbej samo njega šinfati pred lüstvon! Če bi vi biléj župan, te bi samo šaulo pomagali? Méjslin, ka ma (mene) z nitjin ne morejo taužiti, ka sa dotejgamau samo za lüstvo béjo, aj njin baukša bauda. Prosin téjsta, steri so štja s pejnazi nigdar nej težave méjli, naj mejslijo na drudja tü, šteri kaulak nji živéjo. Vöjpan, da pride takši cajt tü, da de vsakši glas emo, nej samo téjsti, šteri so najbola glasni. Vejndar sa navčimo demokracijo vsi vtjüpar? Dapa tau neda léko. Svoje probleme probajmo saméj rejšiti, nej trbej na drudja dvera klonckati. Navčiti bi sa trbelo gučati eden z drudjin! Šandor Holec župan PONOSNI SMO NA NJU Ko sem začela poučevati na seniški šoli, smo imeli 250 učencev. V takratni šoli je bilo 6 učilnic, zato so imeli nižji razredi izmenični pouk. Prostorska stiska nam je povzročala precej težav. Učenci nišo imeli kosila, tisti, ki so hodili v šolo popoldne, so se velikokrat vračali domov v temi. Na takratni šoli smo imeli zaposleno eno snažilko. Postopoma smo začeli šolo dograjevati. 1974. je naša snažilka dobila kolegico, ki ji je pomagala 4 ure na dan. Leta 1987 smo končali z obnovo šole in s tem so se zelo izboljšale delovne razmre. Za čistočo in red na naši šoli skrbita Marija Baj- zek (od leta 1981) in Eržika Dravec (od leta 1983). Ob vsakodnevnem delu skrbita tudi, da bi bilo v našem okolju več cvetja in zelenja. Kdorkoli se oglasi na naši šoli, je začuden nad čistočo in lepim cvetjem. Leta 1987 je Marija dobila za skrbno delo odlikovanje ministrska pohvala. Rada bi poudarila še to, da nobena ni bila na bolniškem dopustu niti en dan. Želimo si, da bi tako skrbno opravljali svoje delo še dolga leta. Erika Glanz Porabje, 7. novembra 1991 4 OD SLOVENIJE KOLIKO PREBIVALCEV IMA SLOVENIJA? Čeprav se je-število stalnega prebivalstva v Sloveniji že nekajkrat približalo dvema milijonoma, je bila po podatkih stalnega registra prebivalstva miselna meja dosežena in presežena šele letos januarja. Takšni so namreč podatki Zavoda za statistiko Slovenije. Konec letošnjega januarja je bilo namreč po teh podatkih v Sloveniji 2. 000. 221 stalnih prebivalcev, po zadnjih podatkih s konca junija, pa jih je bilo še nekaj več 2. 001. 768 PRAZNIKI PO NOVEM? Slovenska vlada je na eni od zadnjih sej sprejela predlog zakona o praznikih in delu prostih dnevih v Sloveniji. Končno besedo pa bodo imeli seveda poslanci slovenske skupščine, ki naj bi o tem razpravljali in se izrekali konec novembra. Po predlogu, ki ga je pripravilo ministrstvo za delo, naj bi imeli sedem državnih praznikov, in sicer: novo leto (1. in 2. januar), Prešernov dan (8. februar), dan ustanovitve OF (27. april), praznik dela 1. in 2. maj), dan slovenske državnosti (25. junij), dan spomina na mrtve (1. november) in dan samostojnosti (26. december). Poleg praznikov pa naj bi bili nedelovni še: velika noč, binkoštna nedelja, Marijino vnebovzetje in božič. REKA BEGUNCEV Tako kot na Madžarsko, se mnogi begunci iz Hrvaške zgrinjajo tudi v Slovenijo. Uradno jih je doslej prišlo že 22. 000, neuradno pa najbrž še nekaj tisoč več. Slovenija sama več ne more pomagati vsem novim beguncem, ki prihajajo dan za dnem, in se dogovarja za pomoč sosednje Avstrije. BORŠTNIKOVO SREČANJE 3. oktobra se je v Mariboru spusti zastor 26. Borštnikovega srečanja, vsakoletni pregled najboljših dosežkov slovenskih gledališč. Borštnikovo nagrado in diplomo za najboljšo predstavo v celoti si je prislužila Drama SNG Maribor z uprizoritvijo Buchnerjevega Vojcka. Borštnikov prstan je dobila igralka Mira Sardoč. NA GRAJNCI (DEMOKRACIJE) ZGODILO SE JE NA GRAJNCI LETOS JANUARA. BOLE DJANAU POVE DANO, NA GRAJNCI AJ NA MEJI STAROGA IN NAUVOGA POLITIČNOGA SISTEMA NA VOGRSKON. V fabriki Rába v Monoštri geste en Porabski Slovenec, šteri je takši kak hlapec Jernej par Cankari: vseposedik išče pravico. Nej samo svoj juš, liki pravico vsej lüdi, šteri delajo v njegvoj tovarni. Depa kak vejmo, tisto je samo v lej-paj parpovejstaj, ka pravica na konci gvine, v pravon živlenji nej vsigder. Sploj te(daj), če se mali človek bije z velkimi gospaudami (tovariši). Porabski Jernej je znan po ton, ka če je kaj na njegvon delovnon mesti nej poredi, te tau vseposedik naglas povej. Tau se pa prejdnji ne vidi. Sploj pa v takšnoj fabriki, štere najvekšoga voditela v Győri so že v dobraj staraj socialističnaj cajtaj tak zvali ka "ra-deči baro". ŠVERCAR DEVIZ BREZI FILEJRA Porabskomi Jerneji je januara letos mrla nikša žlata v Sloveniji. Slejdnjo minuto je zvödo za tau, zato je v slüžbi brž mogo prositi en den dopüsta (szabadsága) za drugi den. Menjši prednjen, šteri ma je tau dopusto, je Včasik (takoj) glaso (javil) ta glavnoma, šteri si je mislo, vej zdaj dobimo dobroga pojba! Tadoj na mejni prehod je zglaso, ka té človek prej ške strašno dosta deviz prejk meje švercati. Da je prišo na grajnco, so ga targé Vogrski financke (carinika že čakali. Včasik je svoj avto zenkraj ta mogo postaviti. Vsikši carinik pa je ene dvera goropro od autona. Najoprvin so znautra vse prejk pogledali. Da so nikanej najšli, te so ga pitali, če má rezervno kolau (pótkerék). Nej tak dugo je küpo pod rokauv svojo škodo, pa ka v prtljažniki (csomagtartó) nika nej vüdo, je tak mislo, ka je stari gazda nej cuj dau. Zato je pravo, ka nema. Te so cariniki par zadnjaj dveraj potegnili nikšo klüko, naprej par motori pa je doj spadnilo rezervno kolau. Zdaj ga mamo, so si mislili. Sarmak pa je v eške vekšoj nevoli büu, kak če bi Zdaj un lažo. Pa so nikanej najšli. Te so pravili, aj gor odpre strejo pri motori. Nauvi gazda išče z lejvikraj — gé je ponavadi v vsakšon avtom — klüko, pa pá nika ne najde. Te financke s pravikraj potegnejo nika, pa sa streja odpre. Sarmak ne vej, kak bi gospaudon raztomačo, ka je un eške v te par gnevaj nej nutri v motor gledo, pa rejsna ne vej, ge je tista klüka. Zdaj so že gvüšni bili, ka tau rejsan more biti nikši velki švercar! Nika so ma več nej dali valati (veseli). ŽIVI VENEC MRAU Lejpi živi venec, šteroga je neso na pokopanje, so na falajčke vrazmo pobrali. Pakli toaletnoga papira je na ednon konci primlo eden kancalajski gospaud, na drugon drugi pa sta ga vrazmo (narazen) viekla, kak kakše fude (harmoniko). Čisto nikanej. Samo čisti toaletni papir. Prvo na srečo porabskomi Jerneji, drugo financon. Že so preveč čamerni bili, ka ne najdejo tisto, ka jin je tisti gospaud (prva velki tovariš) telefoniro iz Monoštra, pa drugo tö nikanej. Pa v slednjon ipi (hipu) don nika. Blüzi deset kilogramov cina v prtljažniki. Ka pa tau?! "Tau je za žmečavo (obtež), vejte, ka Škoda má vozajek (zadaj) motor pa je zatogavolo naprej (spredaj) trnok leka pa go žmetno ravnati (krmiliti). Te sin je pa mali pa žmeten, tak mi za druge pake tö mesto ostane. Ovak pa tau doma nücan, da za hobi popravlan svoje stenske vöre... " Tau so buma lidgé oblasti nej dali valati pa so začnili pisati zapisnik (jegyzőkönyv). Za vrejdnost so gor spisali pet gezaro parstau forintov. Te je Porabski Jernej pravo, ka ne pišite telko, ka tau je dosta menje vrejdno! Nej so si dali dopovedati. (Če je več, kak pet gezaro, pa ne prijavi, te ga leko poštrafajo. ) Da so ma dali, aj podpiše, vidi, ka tan tak piše, ka je un prej tak pravo, ka je prej s ten cinon Sto švercati, ka bi v Sloveniji audo (prodal), pa bi s ten do dinarov prišo. "Tau sa ge van nej pravo! Zato tau prejk potegnite, vači van ne podpišen! Ovak pa aj van povejn za ilustracijo, ka ge v Sloveniji man takšo žlato, štera si je küpila v Dajčlandi oceu, šteri ne radjavi (nerjaveče jeklo) eške za zvünejšnje žlejpe (žlebove)! Pa če bi ge nüco dinare, bi mi telko dali, kelko bi Sto. Tak, ka meni nej tarbej švercati zavolo dinarov!... " POKOPANJE ZAMÜDO Tau gajdlanje na grajnci je tak dugo trpelo (trajalo), ka je Porabski Jernej zamüdo pokapanje. Namesto toga pa je leko üšo v 60 km dalečnji Somboteu. ka cariniki tan majo svoj center, po svoj štraf (kazen). Tan so ma tö nej vörvali, zato druge mogaučnosti nej emo, liki tau, ka je tisti cin za žmečavo nej vrejden pet gezero forintov. Tan so tau tö nej sprejeli, zato se je Porabski Jernej napauto domau. Pa te drugi den nazaj v Somboteu pa jin je parneso račun, ki ga je daubo v monošrski bauti, ka je tisti cin nikše tri gezaro forintov košto. Te so zdaj kaj nej znali z njin pa so ga domau pistili. Tistoga nekdešnjoga tovariša iz Monoštra niške nej pito, Zaka za norca má finance. Ja pa tau tö nej, ka Zaka nedužno lüstvo preganja? Če san na začetki tak spiso, ka sé je naša parpovejst zgodila na meji staroga, diktatoričnoga, in nauvoga, demokratičnoga sistema, poten se zdaj moren popraviti: če stari tovariši pa nauvi gospaudge fküper eške itak tak grdau leko regérajo z nedužnimi lidami, te eške buma nikše meje nega med starin pa nauvim V staron sistemi so v takšoj priliki Jernejon don ceringo (potne stroške) plačati, Zdaj pa ranč tau nej. (Včasik pa pravica don zmaga. Zmejs so tistoga tovariša prejdnjoga zavolo njegve druge velke falinge dojminili (razrešili), tak ka don več v fabriki Réba ne ragéra un. ) Francek Mukič OBLETNICA 27. oktobra je minilo leto, odkar smo Porabski Slovenci ustanovili svojo lastno organizacijo. Pri ustanovitvi je bilo večkrat izrečeno, da "prvič v svoji zgodovini jemljemo svojo usodo v svoje roke": V upanju, da bomo našli pravo pot, smo začeli z delom. Vedeli smo tudi, da bomo težko nadomestili 40 zamujenih let. Smo pa kljub temu začeli z zmernim optimizmom in smo del našega programa uresničili. Organizirali smo prireditve, navezali stike s slovenskimi organizacijami v Avstriji in Italiji. Finančno smo podpirali naše šole, kulturne domovine in vaške samoupravne organe. Naš največji dosežek v prvem letu pa je časopis Porabje, prek katerega hočemo pridobiti za delo čimveč Slovencev. V prazničnem vzdušju 1. obletnice naše organizacije ne smemo pozabiti, da nas vsak dan čakajo nove naloge. Ob obletnici bi se rad zahvalil vsem tistim, ki so nam pomagali pri tem, da smo lahko dokaj uspešno sklenili prvo leto našega obstoja. Jože Hirnfik, predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Porabje, 7. novembra 1991 5 DRAGI MLADI PRIJATELJI, PA VSI SLOVENCI! Že dugo sem se Vam ne oglaso, pa ne mislite, da ne mislim več na Vas. Z veseljom pa žalostjov čtem Vaše novine, veseli sem, da živéjo, žalosten, če mislim, da je malo lüdi čté, da so tak mále, pa če je kaj naópačnoga notri. Tak ste dvakrat v ednoj številki pisali namesto "sombotelski škof" ali püšpek: "'županijski škof"... Zőrjo sem, gda sem tö prečteo: kak je tö mogoče napisati, te pa ne vete vogrski?! (Tak je tüdi piso dopisnik dnevnika Slovenec, ki ne ve vogrski. ) Ka pa ma püšpek — škof opraviti z "vármegye"? Tak živé v ednoj županiji kak vi drügi, z ravnanjom té pa nema nika. Če so vas v osnovnoj šoli ne včili, te bi vas mogli v Srednjoj navčiti — pa tö bi vsaki pörgar (državljan) mogo znati iz novin, če že v cerkev ne hodi, ka (Mati) Cerkev — kak drüžba, občinstvo vernikov — vogrski pomeni: Egyház (tö bi te nikak po-slovenčo: edna hiža?! ), škofija ali püspekija kak tao (del) cele Cerkvi pa: egyházmegye (npr. szombathelyi egyházmegye). Redni püšpek — ali ordinarij — je teda: megyéspüspök (tehát: ennek az egyházmegyének a püspöke), ár jestejo tüdi pomožni (segéd—) püšpeki, samo posvečeni püšpeki, ki so lejko plivánuši ali kaj drügo (felszentelt p. ). Nega óbčinskoga püšpeka, pa tüdi županijskoga ne! Včite sé vogrsko zgodovino, közigazgatás (upravo) itn. V zadnjoj številki pišete: "slovenski manjšinski minister" — takšega nega (ali nejga), zové sé: minister za Slovence po svetu, ar naših rojakov v Ameriki, Avstraliji pa v drugih evropskih držáváj Zvün Vogrskoga pa Avstrije, Italije ne zovemo "manjšina". Slabše (hüje) pa je tö "pereč problem (izogibajte sé tujk, lüdskih reči! ) gornjeseniške cerkve" — tö je žgoče pitanje gorenjeseniške fare, župnije. Ne je istina dale: "Ob nedavnem obisku papeža v Sombotelu se je pokazalo, da je na Madžarskem več slovenskih duhovnikov, ki delujejo v drugih škofijah. " Dodati bi morali: "na Madžarskem. " To sé je samo ništernim "pokazalo" tak kesno, ar podpisani že dúga leta trobim tö v člankaj v Stopinjaj (zato so me v mariborskom Večeri 1983 denuncirali, ka se mešam v "politiko"! ), v Družini pa šče indri, da v vespremskoj pušpekiji žive pa dela plivanuš Števan Sömenek — vidili smo ga tudi na TV Slovenija. Toga so pregnali kak bogoslovca iz Sombotelsko pušpekije, doma je pa iz Slovenske vesi. V Zalaegerszeg! žive dr. Vince Molnar, bivši župnik — opat, negda v Somboteli namestnik püšpeka. Malo je mlajši od mene, pa če se more gibati — jaz bi na njegovom mesti za leto dni odišo na Gorenji Senik lüstvi pomagat. V Vari žive kanonik Jožef Zavec, tudi negda pregnani iz domače škofije — jaz bi tudi na njegovom mesti za leto dni glaso v domačoj fari slovenski božo reč. Gde je pa Kerec, ki je bio v Troušči?! Pa ešče što! Naši komunistični politiki so hodili malo v Porabje pa so se pokojnoga plivanuša Kuhara ogibali kak vrag križa. Zaman smo je opominali: če merje slovenska reč v cerkvi — merje slovenstvo v Porabji Povedali smo tudi zdajšnjim ministrom, da je namestnik za pok. Kühara, v Števanovcih pa trbe nazaj obuditi pa vpelati slovenščino v cerkvi po vseh božih pa državnih zapovedih!! Človek je že tam!! Sombotelski püšpek pa je pravo našemi predsedniki, ka prej bo slovenski pop, gda šteri zraste pa se zošola — hvala lepa, to de nigdar ali za Sto let, gda nede po takšem "ravnanji" več tam Slovencov. Je to nevednost, neznanje ali ka? Povedo sem tudi naši püšpekom v Mariboru pa Ljubljani, kak trbe rešiti pa da se tam dva sosedniva püšpeka morata pogučati, ne mariborski pa sombotelski! Slovenci davamo dühovnike Vogrom v Lendavi, Dobrovniki; od nigda sveta smo je da vali sombotelskoj pušpekiji za Horvate pa Nemce na Gradiščanskom (Burgenland), med zadnjim bojom so premestili na Vogrsko dosta kaplanov, ki so reči ne znali vogrski — mi pa za vse tö ne zaslüžimo ed-noga duhovnika v Porabje!! Pa kelko redovnikov — profesorov iz Prekmurja je delalo na Vogrskom (dr. Kuhar Floris, Serec, Sreš, Ratnik, Törnar, kelko frančiškanov itd. )! Pa dr. Franc Rogač (Rogács! ) — duga leta "pamet püšpekije", kak so njemi pravili, pomočnik več škofov, nazadnje "pécsi megyéspüspök"M Pisateo več vogrskih knig kak pred njim dr. Franc lvanocy, profesor na sombotelskom bogoslovji, piso v vogrske liste itd. Zdaj pa morem tö dugo pisanje dokončati. Samo ešče nekaj: čakam, da Francek Mukič napiše kaj, v kakšen razmerji je narečje, vsako, posebi pa porabsko, do kniževnoga jezika. Vi pišete, kelko mogoče natenci po izgovori narečja (baug, mrau, eške, pra(h), gnauk itn. ), to je za lüdi znankar razveselivo, ki so inda nika slovenskoga ne čteli. Meni je pa velki vžitek, ka se včin pa dosta novoga zven, samo me moti, ka nega "ekezeta" na á, é, kak v vseh starih prekmurskih knigaj. Pa šče to: g. Talabér je piso ednok, kak velka razlika je med knižnim jezikom pa narečjom, kak se žmetno razmi itn. Jaz pa pravim: vaši dedecke so čteli stare knige pa se včili v šoli iz katekizmuša pa molili od Kuzmiča 1780. dale do zadnjih časov. Tisti jezik je ne bio tak blüzi gučanomi narečji, liki so ga vsi razmi M v celom Prekmurji — Slovenskoj krajini na nigdašnjem Vogrskom — kak kniževni prekmurski jezik. Poskusite pisati malo bole v takšem jeziki, pa te nede tak daleč od slovenskoga kniževnoga jezika pa mlajšom te nede tak tüji, žmeten (npr. namesto: nut-notri, üsla-sla, bij la-bila, keuk-kelko itn. ). Ka pravite na tö?! Francek, pišite od toga! Kak so Torki 1664. obhodili tam pri vas, tö natenci popisuje. L. Kozar v knigi Licenciat Janez, pa to bi bilo lejko povedano v zadnjoj številki. Pa nika ne zamerte, vej me dugo nete poslušali pa čteli (malo bi lejko iz Stopinj pretiskavali, ka smo pisali od Porabja!! ), pa van od srca že lem vso srečo vsemi Porabji, na šteroga mislim z bolečinov v srci, düši pa pameti! Zdravi bojte pa dobro se držte! Če bi jaz mogo zavolo starosti, odišo bi k sombotel-skomi püšpeki pa njemi vse tö povedo, ka so njemi drugi ne povedali, pa ka man malo pravice tö gučati, ar san njagvoga prednika grofa Janoša Mikeša leta 1912, gda je fermao v Bogojini, za reverendo potegno pa njemi odgovora, gda me pito, ka bi rad: cukrot... Zdaj pa že-lem — pravico svojemi narodi!! Povedo bi, da sem od 1930. pozno dr. Gyulo Géfina, ki mi je pomago v püš-pekovom arhivi Kuzmičova pisma prepisuvati pa njegovo zgodovino ("cerkvene županije"?! ha, ha! ) sem dobro pozno... Pa šče dosta drugoga bi njemi povedo, ka g. püšpek ne ve ne od nas ne od svojih lüdi! Vaš VILKO NOVAK v Ljubljani ... DO MADŽARSKE SLOVENSKA NOGOMETNA REPREZENTANCA V ZALAEGERSZEGU Mlada slovenska nogometna reprezentanca je odigrala svojo četrto tekmo 23. oktobra v Zalaegerszegu. Slovenski nogometaši so se pomerili z domačim klubom ZTE, ki igra v prvi nogometni ligi na Madžarskem. Na srečanju je zmagala Slovenija s 4: 0. POSVETOVANJE V VESZPREMU Od 4. do 6. novembra je bilo v Veszpremu posvetovanje o narodnih in etničnih manjšinah na Madžarskem. Organizatorja sta bila Ministrstvo za notranje zadeve in Urad za narodne in etnične manjšine. Namen posvetovanje je bil, da bi predstavniki narodnostnih manjšin seznanili sodelavce ministrstva za notranje zadeve in uradov republiških pooblaščencev s položajem posameznih manjšin, kajti v spremenjenih razmerah ni natančno določeno, katere naloge bi morali opravljati samoupravni organi na narodnostnem območju. TUDI NAJMANJŠA VAS BO DOBILA VODOVOD Tudi najmanjša vas v Porabju, Andovci, bo dobila vodovod. V Andovcih je približno 20 domačij, v katerih živi manj kot. 60 ljudi. Vsaka družina je morala plačati 30 tisoč forintov. drugo bo prispeval samoupravni organ vaši, ki dobi posebno državno podporo. Z delom so začeli v mesecu septembru in ga bodo končali predvidoma do konca leta. GASILCI IZ MARTINJA NA SENIKU 27. oktobra so predstavniki gasilskega društva iz Martinja obiskali sorodno društvo na G. Seniku. Srečanje je grenilo, ker je bila meja med Senikom in Martinjem kljub obljubam zaprta. Predstavniki društev so sé dogovorili o nadaljnjem sodelovanju. BOMBE NA MADŽARSKI KRAJ BARCS Konec oktobra je na kraj Barcs, ki je tik ob hrvaški meji, padlo več bomb. Človeških žrtev ni bilo, materialna škoda pa je precejšnja. Porabje, 7. novembra 1991 6 KAK SMO DOŽIVELI TISTE CAJTE... Moren vari najprvin povedati, ne bojte se,, politiko pelati. Sploj pa nej sama od séba, Zakoj te pišan? Čüli ste v radiona, v televiziji, da so se v našon rosagi spominali na dogotke (események-re) z lejta 1956. Naši lüdje so tiste cajte tü doživeli. Kak so v tisti zmetni cajtaj — po bojni — kak Vogrski državljani pa Slovenci živeli? V mojon članki te leko šteli od dva človeka — eden mladi in eden sterejši — šteriva sta vöokraužila vauzo (zapor). Aj ništja ne zvej, Sto sta tejva bila, sa nücala takša menja (imena), stera sa dja vönajšla. Ovak je pa Zgodba istina. Sterejši generaciji nej trbej tomačiti, kak je bilau po bojna. Kak je pa bilau po 1950. leta, tau pa sploj nej. Nega takšoga človeka, steri bi nej trpo od tisti cajtov. Če od toga kaj malo gučimo, naša mladina včasin vcuj vdari:, "Kak je bilau, tak je bilau, nej trbej tau furt spominjati, če je vse tak bilau, kak tau vi gučita. " Če si pa starejši nazaj mislijo, sami sebi že skur ne dajo valati, ka se vse godilo z njimi. Ka je najmenje, nej so meli, ka bi djeli (jedli). Pa so pauvali, trüdili so se. Samo ka so parpauvali, tau je država do slednje drtine vküpzamela pa odpelala. Kak šagau mamo prajti, poda so dojzameli. Ka si parpauvo, skrmo, tau vse. Če si Sto djesti, te si si san sebi mogo vkradniti. Da je pa tau tü nej tak naletja šlau. Če si nej pazo — eden minut — pa si se v vauzo najšo. Steri je tau nej doživo, nigdar nede dau valati, zavolo kakša mala stvari so lüstvo zaprli v vauzo. Edno staro žensko so zatok zaprli v vauzo, ka je drauvna krunča küjala svinjan, pa so go zgrabila Pavar je telko mogo parpauvati, kelko so vö zračunali. Ništja nej gledo, če je povaudan, süča ali toča bila. Če si tisto nej doladau, ka so ti naprej spisali, leko si üšo v vauzo. Navola človeka dosta navči, eštja folišijo tü! Naš Anton — tak mo mojga človeka zvali — naš Anton je emo 5 mlajšov, gazdijo, pauvo je sildja, pa vse ka pavar pauva, maro je držo. Da je pa zima pri- šla, deci je nej mogo zavole krüja dati, mesau je pa ništja nej vido dugo mejsacov na stauli. Premišlava si, ka de on zdaj. Svinja je krmo, dapa če je ednoga doladau, so Prišli po drugoga, tak ka naslédnje njema nikanej ostalo. Mislo si je: "No toma svejta konec! Če de vrag vse taneso, dja sa pa ne dan prejk. " Trno-trno je obečo san sebi — tistoga reda si se nikoma nej smo zavüpati — ka da skrb emo, aj v vauzo ne pride, dapa tau več neda, ka njegva držina lačna mora spat titi. Tistoga reda, steri je mesara svinjo, je mogo meti dovoljenje (engedély) od Urada. Da si svinjo zabadati Sto, si mogo nutzglasiti, pa so te Prišli pa so poglednili. Naš Anton si je tak mislo. "Nemo dja nika nutglaso. Vedli do, ka eštja man edno svinjo, pa mi tau tü vkrajzemajo. Te mo pa pá cejlo zimau skauz prstov gledo. Kusto figo van! " si je brodo. No, dobra, dobra, dapa svinjo zabadati je nej takšo delo, kak povejmo, kokauš zarezati. Kokauš ne cvili, svinja pa cvili, pa te Včasik v vauzo pomora. Anton si je premišlavo, kak tau bauda. Edno svinjo je nikak zatájo, Zdaj go pa mora zmasariti, samo kak? S sausadon sta sploj dobriva bila. Anton je že vedo, ka mora naprajti. Edno tapačo tarbej, pa eden naužic, sausad, pa držina. S tapačov on svinjo v glavau vdari, s sausadon go te zmasarita, maljši pa žena so pa mogli tačas kaulagvrat nastrejgati, če Sto neda k njin. Krv tak nagnauk gorščistiti, svinjo pa brž popariti pa v klejti goropraviti. Našoma Antoni sé je posrečilo! Kelko Antonov je bilau — gvüšno, ka nej on san bijo — ne vejmo. Tau gvüšno, kaje naš Anton vujšo vauza, držina je pa nej vcejlak lačna ostanila. Tista lejta so nej samo našoma Antona žmetna bile. Tistoga reda je naprej prišlo, da so lüstvo tavozili. Edan tovornjak (teherautó) je vnoči stano pred iži, klonckajo, da gazda opré, te ma pravijo: "Zdaj je paunauč. Da de 2 vöra, boj (bodi) spatjivani! Tü je ukaz. " Zamajnsko je bilau prauto stati, prauto pükša ne moraš kaj. Zakoj so koga na Hortobágy odpelali, je ništja nej pravo. Tau so pa fejs gučali tistoga reda, ka nisterni naši Slovenci so samo zatok Prišli na tau, ka so SLOVENCI bili. Edno je gvüšno. Nedužno lüstvo je strašno trplenje moglo prestati. Steri so trpeli nevredno pa gnesden živéjo, oni eštje gnesden ne zavüpajo. Tak pravijo: "Steroga je kača vdjejla, tisti se küščere tü boji. " I. Barber (Sé nadaljuje) "Če vse vreda bauda pa opremo klub, te bau sakšo soboto disco, kama pozovemo mladejno, nej samo z Vejrica, litje z drüdja vesi tü. " NAŠE PESMI (11) V JESENSKOJ NAUČI V jesenskoj nauči jaz ne morem spati, kaj ji se mi žalujejo oči, mejsec svejti, jaz pa(j) premišiujem, kaj se z mo jov dragov zdaj godi. Pod sencov, šterov sva müva sedela, vidi/a sva travco zeleno, slišila sva ptičke žvergoiiti, i pastircom lejpo igrat! '. Edno leta, ka(j) sva se lübila, edno leta, ka(j) sva srečniva bila, Bauga rauka naja razlaučila, Baug vej al' sé bova vidla več. (Gorenji Siniki —mkm— VEJRICA JA ZA MLADEJNO Tau leto ja Vejrica krajpréjšla od Števanovec. Od tauga pa malo od vesi sa péjto župana Žolta Talabera. "1988. leta sa prejšo na Véjrico s Kecskeméta. Dučas, ka sa nej emo ran (hišo), sa san béjo toj. Da sa ran gora zuzéjdo, potéjstin ja prejšla za menov družina. Oča je béjo z Véjrico doma; zatau dja tü toj štjen živeti. Rad man lüstvo pa méjslin, ka oni tü namé. Zato méjslin, ka so ma oni djali za župana. Vejrica z dva tala studjéj (stoji). Eden tau so Ritkarovci. Vsevtüjupar 170 lüstva živé toj. Od tauga ja že 70 v penziji. V fabrike odi delav v Monošter 80 % delavcov. Drüdji doma na njivej delajo. Pred 2Ó leti ja bilau toj dvakrat telko lüstva kak Zdaj. Najprvin téjsto štjen, (ho-čem), aj mladéjna ostana doma v vesi. Ka či nej, te ta ves neda dugo goraostala. Tau leto ja prvo, ka ja na Vejrici nej menja lüstva, litji več. Dobro bi bilau, če bi lüstvon slüžbo leko spravili v vesi. Mladéjna aj bi sa toj v vesi leko zabavala (szórakozhatna), nej pa éjndrek (drugje). Če bi sa tau posrečilo, te bi leko stavili proces (folyamatot), steri sa ja že pred 20 leti začno. Zatau smo tak naprajli kulturni dom, če sa mladéjna zabavati štje, te aj njin nej trbej inan téjti. V kulturnom daumi mamo barvno televizijo, satelitsko anteno, magnetofon, video pa en mali bar. + + + + "Kleta ščejo opréjti mejo na Véjrici, tak kak na Gorenjon Seniki, " ja pravo župan. Tau bi dobre bilau! Zatau, ka v vesi tak gučéjo, ka sausadja tak prejk odijo, kak če bi té meje nej bilau. Zaka bi skakati prejk šeča pa si trgali lača, če njin leko opremo mejo! Nej? K. Holec Porabje, 7. novembra 1991 7 OTROŠKI SVET VESELI DAN Želo težko smo čakali 4. oktober. Takrat ni bilo pouka. Z avtobusom smo se peljali v Sakalovce. Do lovske koče smo šli peš. Večji otroci so že bili tam. Eni so prišli peš, drugi s kolesom. Pekli smo slanino in klobase, pili sok in li- zali sladoled. Ko smo imeli poln trebuh, smo se igrali z žogo, tekali in skakali. Bili smo veseli. Čas je hitro minil. Zadovoljni smo šli domov. Anastazija Bajzek, - OŠ Gornji Senik Na izletu v Sakalovcih Narisal: Gabor Bajzek SODELOVANJE V KROŽKIH Na naši šoli je več krožkov: lutkovni, prometni, likovni in računalniški. Vsak sé lahko odloči, kateri mu je všeč. Jaz sem član prometnega in telovadnega krožka. Pri prometnem se učimo znake, kolesarimo in večkrat tekmujemo. Najraje s kolesom premagujem ovire. Naučimo se skoraj vse, toda v praksi je težko! Tudi jaz večkrat pozabim, da moram paziti nase in na druge. Če kolesarim, vidim samo kolo in to, da se je s kolesom lepo voziti. Telovadni krožek! To je tudi zame. Mnogo se gibati, teči, igrati nogomet — to bi počel ves dan! Kristjan Mižer, OŠ Gornji Senik VEŠ-VEM KRUH IN NJEGOVO ČAŠČENJE Kruh je od takrat, ko so ga spoznali, pa vse do danes simbol življenja. Kruh je hrana za telo in dušo in tako torej vzdržuje življenje. Kruh pa pomeni tudi simboliko povezave, neko zvezo, ker je nastal iz mnogih žitnih zrnc. Kadar pa kruh lomimo ali delimo na koščke, tö pomeni različne oblike življenja. Od vseh jedi, kar jih poznamo, je v zvezi s kruhom največ ohranjenih verovanj, šeg in tudi obredov. V poljedelskih predelih je vedno igral izjemno vlogo, saj je predstavljal osnovno hrano, od katere je bilo ves čas odvisno človeško življenje. Kruh je postajal sveta jed tako v simboličnem kot tudi v vsakdanjem realnem življenju. Že poganska ljudstva so v kruhu videla darilo düha (boga) žit. Poznali so tudi obredni kruh, ki so ga pekli v obliki majhnih hlebčkov, v katere so vrisali znamenje križa. Peki so menili, da križ preprečuje, da bi kruh ob peki padel na tla. Gospodinje pa so ga s križem predvsem zavarovale pred hudičem, raznimi zlemi silami, kot so bile čarovnice. Že v predkrščanski dobi je bil kruh povezan z vinom. Kruh naj bi pomenil podobo düha (boga), vino pa duhovni zanos. Vino vsebuje namreč alkohol, ki ima to lastnost, da lahko izpareva, kar je simboliziralo prehod iz ene oblike snovi v drugo, po verovanju "iz zemeljskega v duhovno". V dobi krščanstva je bil kruh simbol božje previdnosti. Pozneje je kruh postal znamenje Kristusa, saj je ta večkrat govoril o kruhu, kar je predstavljalo njegovo telo. Tak kruh je Kristus ob zadnji večerji s svojimi učenci tudi razlomil in razdeli. To je uporabil kot simbol svoje smrti na križu ob tem, ko je žrtvoval svoje telo. Tako sta postala kruh in vino del krščanskega obreda. V zvezi s kruhom pa so ostala mnoga verovanja. Nekaj si jih poglejmo: Kruh vreči vstran ali ga zažgati je bil največji greh. Kruh, ki so ga spekli za božič ali veliko noč, ima po verovanju čudežno moč. Hišo naj bi varoval ognja, živali in družino pa bolezni. Mornarji so kruh jemali s seboj na morje, da bi se izognili brodolomu. V škedenj dan kruh je preganjal mrčes in škodljivce, kot so miši. V Sloveniji je ohranjen običaj, da človeka, ki pride k hiši z dobrim namenom, postrežejo s kruhom, zraven pa ponudijo sol. Takega kruha gost ni smel odkloniti, saj je bil kruh božji dar. Kruha nišo pekli ob določenih dnevih, npr. ne v nedeljo, ker bi bil krvav. Nišo ga pekli v petek, ne takrat, ko je kdo umrl oziroma je bil pri hiši mrlič. Kruh naj bi imel na mizi častno mesto, saj je miza najpomembnejši del pohištva. Nekdaj so želo spoštovali tudi drobtine kruha. Preden so take drobtine vrgli živalim, so jih poljubili. Poznamo rek Dober je kot kruh. To je globok simboličen pomen in je v zvezi s krščanstvom. Kruh je tudi danes vsakdanja hrana. Brez kruha družina ne more biti, zato moramo kruh spoštovati. STRAŠILO Nekega večera sem šel na njivo po peteršilj. Ko sem ga trgal, sem pred seboj zagledal nekaj velikega. Tako sem se ustrašil, da sem tekel domov in ves zadihan dal mami peteršilj. Drugi dan sem pogledal na njivo in videl veliko strašilo. PAPIGA Moja botra ima papigo. Ime ji je Miki. Je želo lepe barve: belo-modro-zelena. V kuhinji na steni ima kletko. Včasih se tudi igra. Igra se pa tako, da ji po tleh mečem žogico, ona pa leti za njo in kriči. Vsakič, ko imam pri botri kosilo ali večerjo, prileti k meni, se mi sede na ramo in potem na mizo. Najraje kljuva kruh in salamo. Ko botra pomiva posodi in posluša radio, leta po kuhinji in strašansko kriči. Ko grem k botri, jo že pri vratih pokličem, ona mi pa lepo ozdravi. . Adri Takač, OŠ Gornji Senik Porabje, 7. novembra 1991 Iz neuradnih virov smo zvedeli, da sta konec oktobra leta 1990 predsednika Madžarske in Slovenije prestopila državno mejo pri Gornjem Seniku. Od takrat je minilo 372 dni, rednega mejnega prehoda pa še ni. (Politiki potujejo le ob sobotah in nedeljah?! ) STARŠI RAZMISLIMO DELOVNE IN UČNE NAVADE V ČUSTVENO POZITIVNEM VZDUŠJU Starši postanemo zelo zaskrbljeni, ko zaznamo, da je naš otrok učno neuspešen, ali ko mu v šoli nikakor ne gre kot po domače rečemo. Predvsem smo zelo zaskrbljeni takrat, ko vidimo, da smo otroku omogočili vse, on pa se po našem ne trudi. Ugotovimo, da je otrok ob učenju doma tudi zelo nemiren in ima vmes mnoge opravke. Pri takem otroku strokovnjaki navadno v prvi vrsti razmišljajo o delovnih in s tem tudi učnih navadah. Včasih smo za to krivi prav starši, saj že od rane mladosti želimo namesto otroka narediti vse sami, v začetku se vse učimo z njim, vsako učno snov. Sprva seveda tako gre, ko z otrokom vse delamo tudi za šolo in njemu ni treba kaj dosti razmišljati in se truditi, počasi pa se otrok na tako pomoč navadi, jo zahteva, sam se ne trudi, ni si prisvojil učnih navad, ni navajen na delo in napor. Starši se ne smemo bati za otrokovo naklonjenost, ob tem pa se truditi in namesto njega vse narediti. Tako otroka sicer varujemo pred vsemi mogočimi življenjskimi spodrsljaji, neprijetnostmi ali celo težavami. Če otrok svojo rano mladost preživi brez vseh resnih dolžnosti in nima nobenih obveznosti, ga s tem navajamo na popolno breskrb-nost in s tem zanemarjamo osnovno vzgojno sestavino, navajanje na delovne obveznosti. Starši bi morali vedno misliti na to, da otroka zelo hitro navdušimo za njemu primerno delo. Saj nam po svoje pomaga pri pospravljanju in drugih vsakdanjih opravilih. To mu sčasoma postane dolžnost in skrb. Predvsem pa moramo paziti, da mora otrok vedno lepo pospraviti za seboj. Če otroka na to ne navajamo že v predšolski dobi, ga bomo pozneje zaman prosili, da nam opravi kako delo. Zaman bomo tudi pričakovali, da bo pri šolskem delu vztrajen. Otroku moramo od rane mladosti vcepljati zavest, da vsak družinski član mora nekaj prispevati k družinski skupnosti. Seveda takoj v prvem šolskem letu pa morama otroka s spodbudami navajati k učenju in šolskim obveznostim. Koliko, kdaj in kako naj se otrok uči oziroma se bo učil, je odvisno predvsem od tega, kako ga na to neprisiljeno navadimo. Take navade pa najlaže razvijamo tako, da neke stvari delamo vedno v istem časovnem obdobju oziroma dnevnem ritmu. Važno je, da se po možnosti doma uči ob istem času in v istem prostoru, torej dela naj vedno v enakih razmerah. Če otrok nima mirnega kotička za domače učenje in obveznosti, če ga pri njegovem domačem šolskem delu motijo, ne more biti željenega uspeha. Čas za domače učenje si otrok lahko izbere sam, potem pa se ga mora držati. Domače učenje oziroma čas za tako učenje ne sme biti predolg, kar je seveda odvisno od razreda, ki ga obiskuje. Vse to pa otrok naj dojema in se navaja le prek spodbud in našega zgleda. S pretiranim opozarjanjem oziroma s prigovarjanjem ali celo s prisilo k delu in učenju vnašamo v razvijanje delovnih in učnih navad le zelo močna čustva neugodja ali celo odpora. Torej delovne in učne navade lahko pri otroku razvijamo le v prijetnem čustvenem ozračju v družini, v kateri so dobri medsebojni odnosi, ni odpora do dela in kjer so prisotne medsebojne spod-bude. JK NIKA ZA SMEJ SPAUVAD Štirje dijaki so k spauvadi šli. Prvin so si vtjüp zgučali, ka sé spovejo tiste greje, štere je nej tak naletja vöprajti. Vsi štirje so odli za deklami pa je prišlo do toga, ka se je zgodilo tisto prepovedano delo tü. Tau je pa pred ženitvijo grej. Tak so si zgučali, ka do té grej tak zvali: "igrali smo z goslami. " Da se je prvi, drugi dijak spovedavo, gospoda eštje je nej bilau čüdno, da je čüjo te grej: "igro sé z goslami: " Da se je že štrti dijak tü tak spovedavo, te so gospaud gor prišli na folišijo. Staupijo s spovedarnice pa pravijo: "No, cejla goslarska banda, es nazaj! " V MESARNICI Maloga Emesta je mama poslala v mesarnico po mesau, po djetra, po plüča. Ernest si je zamerko, ka vse mora küpiti. Da v mesarnico pride, veseli se, ka tam nega ednoga küpca nej. Tau "Deset lejta ja bilau tau-ma, ka van ta štjen prajti, " začna parpovejdati pokojni Imrec. "Do paunauči sva bila gora z ženov, zatau ka sva guščica löjpala. Dala že sa nej mogo gora ostati pa pravin ženi: "Pojva spat, zranja tü bau den. " Kak sa v postalo préjšo, tak sa zaspo tü. Ne vejn, ka kak dougo sa spau, da sa na téjsto parbidéjn, ka ma žena je pa on nej gledo, če mesar ma ali nej kakšno blago. Poklono sé je pa pita: "Gospaud mesar, mate svinsko mesau? " "Mesar pravi: "Nejmam" Ernest tadale pita: "Mate djetra? " Mesar pravi: "Nejmam" Ernest dobro zna, da je njegva mati eštje plüče tü zapovejda parnesti. Zatok pa pita mesara: "Gospaud mesar, mate svinske plüče? " Mesar pravi: "Nejmam" Ernest čemeren grate pa etak pravi mesari: "Te ma pa pišita v rit! " Mesar se je pa zdaj strašno razčemerijo pa pravi: "Ti čundraš, ti boš mena takše gučo? " V čemeraj zgrabi naužic, pa začne za Erneston leteti. Ernest je mali pojbič, dobre flajsne noge ma, leti kak ftič. Mesar pa z naužicon za njin. Mesar je ranč te prišo na paut, da je semafor ridečo kazo. Ranč nika ne gleda, leti prejk ridečoga. Etak ga zgrabi policaj pa ga pita: "Gospaud, ka vi delate? Ne vejte, ka da semafor ridečo kaže, te je navarno prejk pauti lejtati? Zakoj tak nauro lejčate? " "Zakoj, zakoj? Ne vidite tistoga čundraša? Vejte, ka mi je on pravo? Pravo mi je, aj ga v rit pišan! " Policaj pa pravi: "Pa zatok mata takšo Silo? " I. Barber Sobota, 19. 10. 1991 ob 7. 05. Na mejnem prehodu Martinje—Gornji Senik je vse pripravljeno, da se dvignejo zapornice. Po stisku rok madžarskih in slovenskih obmejnih organov slovenski policisti in predsednik vaškega odbora Martinje Alojz Kozar dvignejo slovensko zastavo. se NIKA ZA STRAJ trausi. Nejsa vedo, ka ja ž njau. Mislo sa, ka naura gratala. Kumar (komaj) dobéj luft pa cejlo tejlo je mokro od šfica. "Toj ja bejla! " "Sto ja béjo toj? " go péjtan. "Sto, sto! Pa Snjava! " "Aj, samo sa ti senjalo, " pravin dja. "Nej éjstina, " pravi óna. "Kumar, ka si zaspau, sa cöjla, ka šumača nika na trnaca. Potéjstin pa pomalak začna proti dvera stapati. Te sa dja že cöjla, kak luft djamlé. Dunjo san si do šinjeka (vrata) gora potéjgni-la. Mejsac je ranč ta svejto, dé so dvera. Klüka sa pumalak začna djibati. Fejst san sa parstrašila. Kréjčati štjen, dapa glas vö z lampa (iz ust) mi nej préjšo. Postéjstin sa stejla tabé strauso. Rauka pa nauga sa mi ja nej djenila. Taša sa bejla kak eden mrtvac. Dvera sa pa pomalak začnajo odpéjrati. Ne vejn, ka kak tau leko, da sa ja dja zaprla. "Potéjstin véjdin, ka edna visika žena, kaulak dva mejtra, stupi nutra v ižo. V čejsto bejlon ja bejla. Taši gvant ja mejla, kak popi majo. Pa štja vacalejk (ruto) tü mejla. Pomalak začna stapati k mena. Dunjo san si brž na glavau potegnila. Ona pa préjma dunjo pa vlačé dola z mena. Brž sa préjmila dunjo pa z. cejlo močtjauv sa go držala. Na vejn kak dougo sa béjla etak. Te sa préjšla k seba, da si sa k mena obrno. Te sa ta začnila trausi, " ja prajla. "Kak leko etašo nauro sa koma senja, " pravijo Imrec, pa si šapko na glavau deja dejajo pa dejo za kravi, stera so že v sausadno ku-karcej. K. Holec PORABJE ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77 Cena: posamezna številka 10 forintov oz. SLT celoletna naročnina 240 forintov oz. SLT Tisk: SOLIDARNOST, Arhitekta Novaka 4 69000 Murska Sobota, Slovenija Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo.