LETO v. ŠT. 27 (221)/TRST, GORICA ČETRTEK, 20. JULIJA 2000 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1 124 - 6596 NOVI CENA 1500 LIR/ 0,77 € NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARjA 1996 NA CILJU ■ Poslanska zbornica v Rimu je torej dokončno odobrila zaščitni zakon za slovensko manjšino v Italiji. Razprava je potekala prejšnjo sredo (12. t.m.) in je dala naslednji izid: 220glasov za, 1 04 proti in devet vzdržanih. Za zakon je glasovala celotna vladna večina, proti cel Pol svoboščin, vzdržala pa se je Severna liga. To je rezultat v poslanski zbornici. Za tem mora priti še do razprave in glasovanja v senatu, kar se bo verjetno zgodilo jeseni. Zaključno glasovanje ni sicer prineslo veliko novega. Nastopili so razni prvaki strank, med njimi Fini za AN - Nacionalno zavezništvo. Ta je seveda v patetičnem govoru obsodil zakon kot žalitev za italijansko prebivalstvo na meji... Načelnik skupine Levih demokratov Mussi pa je podčrtal dejstvo, da s tem zakonom Italija le uresničuje svoja ustavna določila. Poslanec Caveri (UV) pa je izrazil veliko zadovoljstvo nad odobritvijo zakona, tudi če je le-ta v/ marsičem pomanjkljiv. Tudi drugi predstavniki večine kot Boato (Zeleni) in predstavniki SKP so zakon podprli. Med temi tudi poslanka Russo Jervoli-no za Ljudsko stranko. Pri vsem tem lahko ugotovimo, da je že uradno politično oz. parlamentarno priznanje slovenske manjšine zelo pozitivno dejanje. Zakon seveda v marsičem za nas ni popoln oz. je pomanjkljiv. Prav gotovo je tu veliko kompromisov med večino in opozicijo. Na vsak način pa lahko gledamo v tem zaščitnem zakonu predvsem neko pravno priznanje osnovnih pravic za vse Slovence v deželi Furlaniji-Julijski krajini, kar bo lahko za nas tudi primerno izhodišče za nadaljnje izboljšave. Zakonsko besedilo bomo sicer kasneje tudi v celoti objavili. Kakšen je pravzaprav pomen zaščitnega zakona za Slovence v Italiji? Prav v prejšnjih dneh se je mudil na obisku v Rimu slovenski predsednik Milan Kučan, ki ga je povabil predsednik italijanske republike Carlo Azeglio Ciampi. Gotovo obisk ni mogel bolje sovpadati s sedanjim političnim trenutkom, saj je do njega prišlo komaj dober dan po izglasovanju zaščitnega zakona v poslanski zbornici. Tako bodo sedaj tudi meddržavni odnosi med Slovenijo in Italijo bolje stekli. Kakšno zaščito pa smo imeli doslej? Slovenci v Italiji smo v dolgih povojnih desetletjih sicer že imeli delno zaščito, zlasti na šolskem področju. Ta pa ni veljala za vse Slovence v deželi, saj je zadevala le Trst in Gorico. Naj spomnimo tu na šolski zakon iz I. 7967 za uradno priznanje slovenskih šol na Goriškem in Tržaškem. Za Tržaško je seveda veljal še Posebni statut Londonskega memoranduma iz leta 7 954. Pri tem je imela glavno zaslugo takratna SDZ v Gorici, ko sta danes že pokojna dr. Avgust Sfiligoj in dr. Anton Kacin dosegla od takratnega šolskega ministra Medicija (DC), da je do tega zakona sploh prišlo. Ta ustanovni šolski zakon je kasneje (I. 7 973) dopolnil znani zakon Belci-Škerk, ki je podrobneje razčlenil šolsko tematiko. Poleg teh državnih zakonov moramo tudi omeniti vrsto zakonskih ukrepov dežele Furlanije-Julijske krajine, ki je zadevne zakone v glavnem vložila Slovenska skupnost in jih s pomočjo večine tudi odobrila. stran 2 80-LETNICA POŽIGA NARODNEGA DOMA V TRSTU POGLED V PRIHODNOST Z VEČJIM UPANJEM ANDREJ BRATUŽ 'RRPPiiSP Major Žmavc je postajal nestrpen. Skoraj štirinajst dni se je ubadal z menoj službeno, uradno, včasih skoraj prijateljsko (...). "Že od nekdaj ne morem trpeti in videti farjev, porco... In naš narod je še tako neumen, da bo s farjem delil zadnjo klobaso, ki mu bo ostala!" - Odgovoril sem tnu: "Jaz pa bom ta konec z vami delil, ne zato, ker ste komunist, ampak ker ste slovenske matere sin! Pri nas na Primorskem smo bili duhovniki združeni z ljudstvom, eno z njim, ko je šlo za narodni obstoj in ohranitev pod fašističnim terorjem." LJUBO MARC, 'ČREPINJE11 IVAN ŽERJAL Počastitev spomina na tragični dogodek je prišla v času, ko se na obzorju vendarle nekaj svetlika. Proslava ob 80-letnici požiga Narodnega doma v Trstu je namreč potekala ravno na dan (13. julija), ki je sledil tistemu, v katerem je italijanska poslanska zbornica sprejela zaščitni zakon za slovensko manjšino v Italiji. In prav ta - lahko rečemo zgodovinski - dogodek je bil v središču pozornosti četrtkove proslave. Namreč zaščitni zakon, ki med drugim predvideva, da se Narodni dom da v uporabo manjšini. Bil je rdeča nit govorov predsednikov SKGZ i n SSO, Rudija Pavšiča in Sergija Pahorja. Zakon, je dejal Pavšič, določa, da so vsi Slovenci v Furlaniji- Julijski krajini - se pravi tisti, ki živijo v tržaški, goriški in videmski pokrajini - enakovredni državljani. Po mnenju [ Sergija Pahorja pa izglasovanje zakona s strani poslanske zbornice omogoča, da slovenska narodna skupnost lahko OB ODOBRITVI V POSLANSKI ZBORNICI ZADOVOLJNI, A NE EVFORIČNI DRAGO STOKA Italijanska poslanska zbornica je 12. julija v večernih urah izglasovala zakon, katerega namen je zaščititi naše narodnostne, kulturne, ekonomske in druge pravice. Zdaj mora zakonskiosnutek še v rimski senat, nakar bo po objavi v Uradnem vestniku postal tudi pravna stvarnost. Pričakujemo, da se bo to zgodilo še to jesen oziroma vsaj v tem letu. Če bo tako, bo to leto ne samo jubilejno, ampak za Slovence v Italiji tudi zgodovinsko (tokrat v polnem pomenu te besede). Tako bodo naše pra- vice prvič celovito zajete v e-notnem zakonskem besedilu. Doslej smo imeli oz. imamo le posamične zakone (npr. šolskega) v našo korist, tokrat pa smo pred celovitim zakonskim telesom, ki zaobjema skoro ves spekter naših vprašanj oziroma pravic. V kakšni meri in na kakšen način se bo to zgodilo, pa je že drugo vprašanje, ki spada v jutrišnji dan našega nenehnega prizadevanja za konkretno uveljavljanje naših narodnostnih pravic. Medtem ko sem nad izglasovanjem zaščitnega zakona v poslanski zbornici seveda zelo zadovoljen, moram pa is- točasno izreči tudi nekaj svojih pomislekov ne toliko glede vsebine zakona (bodoče izvršilne norme mu bodo morale dati konkretno lice in obliko), kakor glede našega skupnega zadržanja do tega zakona. S tem v zvezi bi rad pripomnil tole: 1) Skoro trideset let je mimo, kar je bil vložen prvi zakonski osnutek v rimskem parlamentu. Bilo je namreč v prvih sedemdesetih letih, ko so bili v rimski zbornici vloženi prvi predlogi: peticija Slovenske skupnosti, zakonski osnutki sen. Seme, potem posl. Fortune. --------- STRAN 2 gleda z večjim upanjem v prihodnost. Sedaj bo treba misliti, kako učinkovito izkoristiti zakon (ki pa ga mora sprejeti še senat, op.p.), kako nove pridobitve vključiti v naš vsakdanjik. Misliti pa bo treba tudi na skupno upravljanje Narodnega doma. Smisel proslavljanja 80-letnice njegovega požiga pa po Pavšičevih besedah ni v netenju nove jeze in sovraštva, ampak v prizadevanju za izgradnjo skupnega doma, za dvig in gojenje vred note življenja. Na pročelje Fabianijeve stavbe, je dejal Pahor, morajo oblasti postaviti obeležje, ki naj brez sramežljivosti opozarja na tragične dogodke izpred 80 let in ob pogledu na katerega se bodo zanamci lahko ponosno spomnili, da smo se tu Slovenci prvič uprli fašizmu, in ne zadnjič. Osemdesetletnica požiga Narodnega doma je, kot že rečeno, prišla v času, ko je bil odobren zakon, ki med drugim predvideva vrnitev Fabianijeve stavbe v uporabo slovenski manjšini. V uporabo, ne pa ponovno v last. Lastnik stavbe, ki so jo zgradili in s svojim denarjem plačali naši predniki, bo dežela Furlanija-Julijska krajina, v Narodnem domu pa bodo imele sedež tudi italijanske organizacije. Morda je to res kompromis, ki je bil v določenem trenutku edino možen. Vendar ne moremo govoriti o izgradnji skupnega doma, skupnega ognjišča, o dvigu vrednot življenja, o novem upanju in načrtih, če eden od sostanovalcev tega skupnega doma ukradenega ni vrnil. In če je res, da se Narodnemu domu nismo nikoli odpovedali, je lahko tudi pričakovati nove zamere in novo jezo, kljub trenutnemu pozitivnemu razpoloženju. ČETRTEK 20. JULIJA 2000 Breda Susič MILOŠEVIČEV TRN V PETI m Ivan Žerjal / pogovor NEVO RADOVIČ Drago Legiša / intervju SILVAN KERŠEVAN m Iva Koršič SLOVO OD POLETNEGA SREDIŠČA pq Jurij Paljk "EVROPI MORAMO DATI DUŠO!" Erika Jazbar / pogovor IRENA ŠPACAPAN IN ANDREJ ČERNIČ 1 Janez Povše PRIMORSKI KNJIŽEVNIKI BLIŽE MANJŠINI Davorin Devetak SEJA KOMISIJE ZA SLOVENCE PO SVETU Milan Gregorič (NE)MEDITERANSKOST SLOVENIJE m Janez Juhant LAMBERT EHRLICH, NARODOV SVETILNIK NOTRANJA POLITIKA V ITALIJI KRIŽI IN TEŽAVE LEVE SREDINE ČETRTEK 20. JULIJA 2000 DRAGO LEGISA Le kakih deset mesecev manjka do rednega konca sedanje legislature, kar pomeni, da se naglo bližamo državnozborskim volitvam, ki bodo potekale po starih volilnih predpisih. Parlament, ki je bil izvoljen leta 1996, teh predpisov ni spremenil in jih tudi do bližnjih volitev gotovo ne bo, četudi so se vse parlamentarne skupine po volitvah pred petimi leti naravnost zaklinjale, da bodo uresničile voljo volivcev, ki so se na referendumu bili izrekli za večinski sistem. Slednji pa naj bi bil zakonsko tako izoblikovan, da v parlamentu ne bi več prihajalo do političnih in strankarskih prekucij ali prevratov. Prav sedanja legi-slatura je v tem pogledu naravnost rekordna, saj je nad 200 poslancev v pičlih štirih letih obrnilo hrbet listam, na katerih so bili izvoljeni, in stopilo med svoje nekdanje politične nasprotnike. Na začetku tega meseca sta bivši ministrski predsednik Prodi in njegov naslednik D'Alema priredila ločena seminarja - prvi je bil v kraju Camaldoli, drugi pa v Frasca-tiju pri Rimu - na katerih so udeleženci razpravljali o glavnih vzrokih, zaradi katerih sta obe njuni levi sredini doživeli zlom. Koalicija, ki jo je vodil Romano Prodi, je leta 1996 na volitvah zmagala ter v pičlih dveh letih dosegla dva zelo pomembna cilja: sanacijo državnih financ in vstop Italije na območje evra, to je evropske enotne val ute. Kmalu zatem pa je znotraj leve sredi ne nastal tak razdor, da je predsednik Prodi odstopil. Ker so t.i. "prenovljeni komunisti" prešli v opozicijo, je Prodi prišel ob večino v parlamentu, tako da bi predsednik republike Scalfaro lahko predčasno razpustil parlament in razpisal nove volitve. Scalfaro pa tega koraka ni naredil, ker so zelo okrnjeni levi sredini priskočili na pomoč bivši predsednik republike Cossiga (dosmrtni senator) in prebežniki - vodil jih je poslanec Mastella, izvoljen na listah opozicije - tako da je nova koalicija imela večino v parlamentu. Dejansko je to naredila samovoljno, saj je volilni zbor bil nakazal drugačno rešitev. Predsednik vlade je postal Massimo D A-lema, ki je že v mladih letih zavzemal odgovorna mesta v KPI, a je italijanske postko-muniste tudi pripeljal v socialdemokratsko internacionalo. Izvedenci za italijanske notranje razmere trdijo, daje za časa Prodijeve leve sredine DAlema v bistvu deloval rušilno. Kot predsednik vlade pa je kmalu prejel dve veliki klofuti, od katerih si ni o-pomogel in se je leva sredina obakrat hudo zamajala na samih svojih temeljih. Prva klofuta je bil zelo slab izid evropskih volitev, še slabši pa je bil izid deželnih volitev letos. D'Alema je moral zato odstopiti, saj se je med drugim osebno angažiral v volilnih kampanjah in izjavljal, da bo odstopil v primeru volilnega poraza. D'Alema je sicer uspešno prestal preizkušnjo ob primeru Kosova, a se glede na druge probleme ni kdovekako izkazal. Njegovi kritiki pri tem omenjajo predvsem zadevo Očalan, seznam Mitrokhin (agenti KGB v Italiji) in pogoste umike pred veti, ki jih je postavljal sindikat CGIL, zadevali pa so pokojninski sistem in t.i. fleksibilnost delovne sile (ni nujno, da delavec ostane vse življenje na istem delovnem mestu). Na čelo levosredinske vladne koalicije se je po D'Ale-mi povzpel Giuliano Amato, po prepričanju socialist in bivši nekdanji ožji sodelavec ter svetovalec Bettina Craxija. Amatu tudi politični nasprotniki priznavajo, da je sposoben mož in odličen poznavalec gospodarskih in finančnih razmer v državi, tako da nekateri ne izključujejo možnosti njegove predsedniške kandidature na bližnjih političnih volitvah. Ima pa mnoge tekmece znotraj leve sre- dine in tudi odločne nasprotnike, zlasti med nekaterimi bivšimi vodilnimi predstavniki PSI, kot sta npr. bivša ministra Martelli in De Michelis. Slednja namreč s pomočjo nekaterih somišljenikov obnavljata 1.1994 razpuščeno socialistično stranko. Ustanovni kongres naj bi bil januarja prihodnje letovMilanu. Nova stranka pa bo iskala stike in sodelovanje z Berlusconijem! Že iz tega, kar smo navedli, lahko sklepamo, da se leva sredina spopada z velikimi težavami, saj bi jo nekateri radi čimbolj oddaljili od sredine in jo trdneje zasidrali na levici, čeprav dejansko nihče ne pove ali ne zna povedati, katere so danes bistvene značilnosti levice. Medtem se italijanski politiki morajo ubadati z zelo resnimi problemi, od teh pa stopata na plan z vso silovitostjo predvsem dva: prostitucija in priseljevanje. Glede na prvo je pristojna ministrica pred dnevi predlagala spremembo zakona, ki je I. 1958 v Italiji odpravil javne hiše, za priseljevanje pa naj bi se Italija nekako ravnala po ameriškem vzorcu, kar pomeni, da bi se redno določala kvota, to je natančno število tujcev, ki se smejo priseliti v Italijo in se tudi redno zaposliti. Tudi ta rešitev pa je še sporna, saj nekateri guvernerji ali predsedniki deželnih vlad na severu države npr. zahtevajo, da vsaka dežela določi kvoto priseljencev, češ da sama najbolje pozna razmere in potrebe na svojem ozemlju. Kar se dogaja znotraj leve sredine, zanima tudi našo manjšino, saj vemo, da so na levosredinskih listah nastopali tudi slovenski kandidati, in sicer tudi kandidati Slovenske skupnosti, ki je sicer načelno za samostojno in od italijanskih strank neodvisno nastopanje, kar pa je na mnogih ravneh dejansko nemogoče oz. brez otipljivih rezultatov, ker je italijanska politika gluha za samostojno izvoljeno manjšinsko predstavništvo. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 533177 F A X 0481 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it 34133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 365473 FAX 040 77541 9 E-MAIL nglasts@tin.it GIAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LECIŠA IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 70.000, INOZEMSTVO 110.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 140.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU ŠE NEGOTOV RAZVOJ DOGODKOV V ČRNI GORI MILOŠEVIČEV TRN V PETI BREDA SUSIC Kot vsi diktatorji tudi Miloševič najde vedno zunanjega sovražnika, na katerega lahko zvrne krivdo za neuspeh lastne politike. V zadnjem tednu se je to zgodilo kar dvakrat. Najprej so to bili predsedniki Hrvaške Mesič, Češke Havel in Slovenije Kučan, ki so po mnenju uradnega Beograda''znani rušitelji lastnih držav in SFRJ Jugoslavije", potem pa še zveza NATO, ki je po mnenju jugoslovanskih oblasti odgovorna za katastrofalne rezultate desetletne vladavine Miloševičeve Socialistične stranke. O revščini, lakoti, socialni nepravičnosti, korupciji, brezposelnosti, sesutju zdravstvenega in izobraževalnega sistema ter o rastočem kriminalu v državi je ob deseti obletnici vladajoče Socialistične stranke pisal beograjski časopis Vreme. Kot rečeno, Miloševič vali krivdo za zaskrbljujoče socialno stanje v državi na "že sedem let trajajočo agresijo zveze NATO". Medtem ko so se politiki v Bruslju pred nedavnim pogovarjali o tem, da sankcije proti Jugoslaviji niso obrodile zaželenega sadu, in so razmišljali o tem, da bi jih ukinili ali omilili, nekateri analitiki ugotavljajo, da pa je verjetno pritisk, ki ga je zveza NATO v minulih dneh izvajala na srbsko vodstvo, pripomogel, da se to ni odločilo za državni udar v Podgorici. Črnogorski mediji so namreč sredi minulega tedna odkrili, da je bila jugoslovanska vojska tik pred tem, da gre s tanki na ulice, njene enote specialcev pa bi morale vdreti v črnogorski parlament in druge državne palače ter aretirati črnogorsko vodstvo. Zvezni premier Bulatovič je bil menda vključen v načrt udara in bi po odstavitvi Dukanoviča prevzel njegovo mesto predsednika republike. Srbija je torej po poročanju podgoriškega tednika/V/o-n/tor do podrobnosti pripravila državni udar, ni pa znano, zakaj do njega nazadnje ni prišlo. Nekateri pripisujejo spremembo načrtov dejstvu, daDukanovič ni razglasil samostojnosti in suverenosti Črne gore, pač pa seje omejil na politične izjave, v katerih je obsodil Miloševičeve ustavne spremembe in napove- dal razpis referenduma o samostojnosti republike. Morda pa je Miloševiča, kot rečeno, zadržala grožnja NATA, da bo v primeru vojaškega posega sprožila protiukrepe. V izjavah za javnost v resnici generalni tajnik Zveze Robertson ni želel govoriti o morebitnih ukrepih proti Srbiji. Izrazil je samo prepričanje, da Miloševič ne bo napadel Črne gore, saj je v preteklosti naredil veliko napak, med katerimi je bila ena največjih upiranje zvezi NATO na Kosovu. Predsedniki Slovenije Kučan, Češke Havel in Hrvaške Mesič so na vrhu v Dubrovniku izrazili upanje, da tokrat mednarodna skupnost ne bo dopustila, da razmere prerastejo v novo nasilje in da bo pravočasno ukrepala. Morda je podpora, ki jo je tudi minuli teden Črni gori izrazila a-meriška zunanja ministrica Allbrightova, edino jamstvo, da mala republika lahko sploh upa na ugodno razrešitev krize. Gotovo pa se ne more o-preti na srbsko opozicijo, ki sicer išče povezave s črnogorskim demokratičnim vodstvom, vendar je na skupnem srečanju v Sv. Stefanu minulo soboto ponovno dokazala, da ne more doseči soglasja niti o najnujnejših vprašanjih, kot je odločitev o udeležbi ali bojkotu prihodnjih parlamentarnih volitev. S 7. STRANI ZADOVOLJNI, A NE... Trideset let (pustimo zaenkrat pri miru ves naš boj takoj po podpisu Londonskega sporazuma) se je torej naš zaščitni zakon "kuhal" v državnem parlamentu. Tako dolge poti ni imel najbrž v zgodovini noben drug zakon v korist kake evropske narodne manjšine, ne v Italiji ne drugje! Koliko naporov in koliko naših delegacij je v teh tridesetih letih romalo v Rim zagovarjat pravico do zaščitnega zakona, nam bodo znali povedati zgodovinarji oz. kronisti. Sam ne bom nikdar pozabil na prvo delegacijo, ki je bila leta 1972 sprejeta pri predsedniku vlade Emiliu Colombu, ki seje z nami pogovarjal kar dobro uro v vladni palači Chigi v Rimu. Mimo že pokojnih članov te prve in potem drugih delegacij pa ne morem in tudi ne smem tudi iz globokega posebnega spoštovanja do njih truda, zavzetosti in vsestranskih prizadevanj; to so bili dr. Avgust Sfiligoj, Boris Race^ Izidor Predan, posl. Albin Skrk, sen. Jelka Gerbčeva... Brez njihovega trdega dela bi danes ta zakon, čeprav še vedno nezadosten in pomanjkljiv, ne postal v poslanski zbornici realnost! 2) Pravkar izglasovani zaščitni zakon ne potrebuje danes nobene evforije, ampak le marljivo delo za njegovo izboljšanje, predvsem ko bo šlo za izglasovanje njegovih izvršilnih norm, npr. za naše šole in njih sindikate, za špe-trsko dvojezično šolo, za Glasbeno matico in center Emil Komel itd. 3) Ta zaščitni zakon tudi ne potrebuje kakega očetovstva, ki bi si ga nekateri naši politiki tako radi prisvojili. Izjava, kot je "vložili smo veliko truda... ter poldrugo leto našega življenja..." (izjava za tisk vidnega tržaškega levega predstavnika), nas ne more prepričati, kaj šele ganiti. Delo, prizadevanje, potrpežljivost, napori, poti so bile storjene s strani nas vseh, od leve do desne, če smem tako reči (razen t.i. Gombačeve skupine, ki je bila iz principa proti temu zakonu), od delavca do intelektualca, od najmanjšega do najstarejšega člana naše narodne skupnosti. To je zgodovinsko dejstvo, zato nikakega prizadevanja po očetovstvu tega zakona, pa naj pride s katerekoli strani! Če je zaščitni zakon postal oziroma še bo postal naša stvarnost, potem je to zasluga nas vseh, vseh Slovencev v Italiji, ki se v vseh povojnih letih zavzemamo in trudimo za pravično ureditev naših odprtih vprašanj. Ta zakon je torej sad dela vseh naših rok, zatorej stran z vsakim paternalizmom, vsiljevanjem očetovstva in političnim prisvajanjem tega, kar je naše, kar je skupno vsem, kar je in mora biti zasluga celotne naše narodne skupnosti v Italiji in rezultat njenega vztrajnega dela in neusahljive volje do življenja in vsestranskega razvoja! NA CILJU •••••••••••••••••• Deželni svetovalci Jože Škerk, Drago Štoka, Bojan Brezigar in Ivo Jevnikar so tu veliko naredili. Ti zakoni pa so zadevali predvsem kulturno in splošno manjšinsko problematiko. Pomen sedanje zaščite je zlasti razširitev zaščitnih norm na vse tri pokrajine (Trst, Gorica, Videm) naše dežele in s tem tudi uradno pri-zanje Slovencev v videmski pokrajini, ki so pod Italijo od leta 1866. Na ta način smo vsi Slovenci v Italiji pravno e-nako zaščiteni. Glavni del poti je sedaj za nami. Jeseni pa bo-s potrebno politično voljo - prišlo še do dokončne odobritve zakona v drugi zakonodajni zbornici. AKTUALNO INTERVJU / SILVAN KERŠEVAN "MOJ BOC, KAKO JE TEŽKO!" Tako je pred dnevi vzkliknil ameriški predsednik Clinton v svoji poletni rezidenci v Camp Davidu, kjer pod njegovim "pokroviteljstvom" potekajo mirovni pogovori med predsednikom izraelske vlade Barakom in palestinskim voditeljem Arafatom. Na pogovorih skušajo doseči sporazum, ki naj bi naredil konec sovražnostim med Palestinci in Izraelci ter uredil odnose med obema narodoma in tudi državama. Medtem ko pišemo, se zdi takšen sporazum še zelo daleč, vendar se glavnemu posredniku Clntonu zelo mudi, ker ga še ta teden čaka pomembno zasedanje v Tokiu, kjer se bodo zbrali predstavniki osmih industrijsko najbolj razvitih držav na svetu. Štiri so točke, za katere, vsaj do trenutka, ko pišemo te vrstice, še niso dosegli sporazuma. Najprej gre za Jeruzalem. V njegovem vzhodnem predelu bi Palestinci radi i-meli prestonico lastne države, medtem ko Izraelci vztrajajo, da je Jeruzalem nedeljivo mesto. Zelo resen problem so palestinski begunci. Gre po palestinskih ocenah za kar tri milijone in 500 tisoč ljudi. Izrael jih nikakor noče na svojem ozemlju, Palestinci pa v zameno zahtevajo štirideset milijard dolarjev odškodnine. Kdo naj jih prispeva? Palestinci bi radi proglasili rojstvo svoje države v času od sredev septembra do konca leta 2000. Če bo do take proglasitve prišlo enostransko, pravijo Izraelci, bomo kratko-malo priključili svoji državi vse kolonizirano palestinsko ozemlje. Palestinci končno zahtevajo, naj se pravično porazdelijo vodni viri, čemur pa Izraelci odločno nasprotujejo, ker hočejo obdržati nadzorstvo nad temi viri, ki so naravnost življenjske važnosti. tudi z morja na naše obale Goriška pokrajina je le malokrat prisotna na italijanskem dnevnem časopisju ali po televiziji in take izjeme se navadno pripetijo za dogodke, nad katerimi nismo najbolj navdušeni. Podobno smo lahko videli prejšnjo nedeljo, ko smo na o-srednjih italijanskih dnevnikih poslušali novico iz Gradeža. Ni šlo za poročanje s sončne plaže ali zabavišča, temveč za novico o prihodu 54 kurdskih priseljencev-pribež-nikov, ki so po desetdnevnem nečloveškem potovanju dospeli do naših krajev. Podobno seje že pripetilo konec maja in v samem mesecu juliju, tako da so izvedenci jasno povedali tudi navadnemu državljanu, da se je tovrstna kupčija z nesrečneži premaknila, vsaj kar se tiče prihoda z morja, iz Apulije na naše obale. Povsem "razumljivo", saj je apulj-ska obala v središču medijske pozornosti že dalj časa, kar pomeni, da se je na njej okrepila tudi prisotnost policije in stražnikov, kar otežkoča prihod priseljencev, katerim ni videti konca. Passeuri so se tako odločili, da se premaknejo na sever, kjer imajo ob manjši prisotnosti stražnikov na razpolago tudi mejo v neposredni bližini. Če ne bo prišlo do vidnejših premikov in odločitev, si lahko v bližnji prihodno-stni pričakujemo ob poročanju o priseljencih, ki prihajajo po kopnem in na katere so nas vsakodnevno privadili in jih lahko mirno vidimo po naših ulicah, tudi nove prihode po naših obalah. (Ej) V ITALIJI 1.270.000 TUJCEV Po zadnjih podatkih osrednjega statističnega zavoda (ISTAT) je v Italiji 1.270.000 tujcev, ki imajo stalno bivališče in so redno zaposleni. Od teh 280.000 ima manj kot 18 let, italijanske državne šole pa redno o-biskuje 85.000 učencev in dijakov. PREDAJMO SE GLASBI, SAJ IMA NEVERJETNO MOČ DRAGO LEGISA Vrsta zaključnih nastopov priča o zelo razvejani dejavnosti vašega centra. Bi za naše bralce lahko povedali kaj več o tem? Pravo podobo o našem delu si bralec lahko ustvari samo, če nas obišče, ko smo v polnem delu in če pride na naše prireditve. Atmosfero lahko zadihaš in emocije se sproščajo, ko si prisoten in vključen v neki dogodek. Sicer bi lahko rekel, daje cilj našega dela približati otrokom glasbeni svet, vzbuditi v njih zanimanje in ljubezen do te umetnosti, sproščati otrokov domišljijski svet in ustvarjalnost. V drugi fazi pa prideta v poštev strokovno izobraževanje in vzgoja kadrov, seveda za učence, ki kažejo nagnjenje do glasbe in sposobnost. V glasbeni šoli se naši malčki učijo poleg glasbe tudi javnega nastopanja. Zakaj je to pomembno? Glasba ni sama sebi namen. Poleg tega, da ti pomeni lahko osebno zatočišče v intimnosti tvojega doma, je imela in ima glasba v naši civilizaciji družbeno vlogo, ki je v zgodovini zadobivala različne oblike in ima tudi danes svojo namembnost. Pomislimo na dvorne veselice, podoknice, lovsko glasbo, poštni rog, versko-obredno glasbo, pa seveda koncertni oder in, zakaj ne, vaške praznike, plesišča in diskoteke. Pouk glasbe pomeni za otroka tudi vajo vavtodisciplini, premagovanju napetosti in strahu, sprostitvi, kontroli emotivnosti, pridobivanju samozavesti. Javno nastopanje je trenutek, ko se sproži mehanizem vseh teh silnic. V tem času potekajo predvpisi v glasbeno šolo. Povejte nam, kakšni so obeti za prihodnje šolsko leto in do kdaj lahko starši vpišejo svoje otroke? Večina letošnjih učencev je potrdila obisk tudi v prihodnjem šolskem letu. Sicer bomo po poletnem premoru spet na razpolago ob koncu avgusta in v začetku septembra. Nekaj vaših učencev je na raznih pokrajinskih, državnih in mednarodnih tekmovanjih doseglo zavidljive uspehe. Kaj te nagrade pomenijo za vašo šolo? Lahko povem, da je na naši šoli nekaj zelo obetavnih učencev in da ima šola tudi zelo dober učni kader, zato seveda uspehi ne izostajajo. Uspešnost naših učencev na državnih izpitih nas potrjuje v našem delu, prav tako nas veselijo lepe uveljavitve naših učencev na tekmovanjih in drugih glasbenih prireditvah. Pred kratkim ste ustanovili Arsatelje, v katerem naj bi prihajalo do soočanja in oplojevanja med različnimi vejami umetnosti in glasbo. Povejte nam kaj več o delovanju,načrtih in poslanstvu Arsateljeja! Arsatelje - Mednarodni center za glasbo in umetnost - je društvo, ki seje formaliziralo lani, delovalo pa je že prej. To je delavnica, v kateri Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice je ob zaključku šolskega leta 1999-2000 priredil vrsto zaključnih nastopov, na katerih so svoje glasbeno znanje pokazali domala vsi učenci te glasbene šole. Ker je bilo teh nastopov izjemno dosti, učencev na tej glasbeni šoli pa je prek dvesto, smo se obrnili na ravnatelja prof. Silvana Kerševana, da bi nam povedal kaj več o delovanju šole in načrtih za prihodnost. se snuje, študira, raziskuje, ustvarja in poustvarja. Soočanje različnih vej umetnosti je danes precej ustaljena praksa. Pogosto slišimo govoriti o interdisciplinarnosti in multimedial-nosti. Mi smo uvedli to obliko prireditev že pred mnogimi leti: glasbenemu programu so se pridružili še poetični teksti, balet, scenska o-prema itd. Delo v Arsateljeju se začenja tam, kjer se konča šolsko delo, je nekako nadaljevanje le-tega. V njem so aktivno udeleženi profesorji in študenti s Centra Komel in drugi glasbeniki, umetniki in strokovnjaki, ki jih to delo zanima. V Arsateljeju želimo obravnavati v prvi vrsti še nepoznane teme in osebnosti iz našega ožjega in srednjeevropskega kulturnega prostora. Doslej so za nami že večeri, posvečeni Emilu Komelu, Štefanu Mauriju, Stanku Jericiju, Pavletu Merkuju, Alojzu Ajdiču, Danieleju Zanettovichu. Arsatelje je prostor, ki daje priložnost mladim glasbenikom, da ohranijo stike z glasbo tudi po diplomi, je gotovo tudi primerna formula, kjer bi lahko zaživel orkester. Idej je dosti in načrtov tudi. Potrebno bi bilo uskladiti delo z drugimi operaterji, ki delujejo na terenu, doseči njihovo naklonjenost in podporo. Vst? to bogato delovanje vaše šole zahteva velikanske napore in veliko dobro organiziranega dela. Gotovo imate pri tem tudi mnogo težav. Kako jih rešujete? Redno delovanje ovirajo različni problemi: nezadostni učni kader, pomanjkanje pomožnega osebja, prostorska stiska, neredno financiranje. Šola ima v najemu nekaj prostorov v Kulturnem centru Lojze Bratuž, ki se lepo predstavijo in nam jih marsikdo zavida, so pa nezadostni, tudi ker je razporeditev prostorov v tem centru nefunkcional- na. Glasbena šola brez svoje dvoranice je kot športno društvo brez telovadnice. Manjkajo prostori za skupinski pouk, za balet, za knjižnico in arhiv. Začasno se poslužujemo dodatnih prostorov v Alojzi-jevišču. Vsa prizadevanja odbora šole, da bi uredil problem v sklopu centra Bratuž, je bil doslej brezuspešen; zato išče rešitve drugod (kaj bo s Placuto?). Verjetno se nekateri ne zavedajo vloge šole v sklopu tega Centra, ki bi brez nje in lastne aktivnosti postal lep spomenik brez duše. Zaščitni zakon, o katerem sklepa rimski parlament, omenja poleg Glasbene matice tudi SCGV Emil Komel. Ste zadovoljni s predvideno ureditvijo lega področja? Vključitev naše šole v 15. člen zaščitnega zakona pomeni veliko priznanje za naše delo. Važnost tega člena pojmujemo predvsem v priznanju slovenščine kot učnega jezika, nihče pa ne ve, v kakšnem | obsegu bo zakon zaščitil glasbeno šolstvo. Če bo zaščitil le manjšino v manjšini, potem bo večji del naše študirajoče mladine ostal nezaščiten. Če pa sta s tem členom obe zamejski glasbeni ustanovi vključeni v proces reforme, ki je v teku in predvideva tudi pokrajinske šole, potem lahko upamo, da bo v bodoče tudi Goriška dobila svojo ustanovo. To so tudi naše želje. Nerealno je pričakovati, da bodo družine z Goriškega pošiljale svoje otroke na šolanje v Trst, kar velja še v večji meri za Beneško Slovenijo in Kanalsko dolino. Kakšno vlogo bo po odobritvi zaščitnega zakona imela zasebna pobuda, ki je bila doslej odločilna? Odvisno je od obsega državne šole in njene kvalitete. Zaščitni zakon prihaja v trenutku, ko je italijan- ski konservatorij v krizi in je beg iz državne šole v privatno zelo velik. Zasebna pobuda je v katerikoli situaciji važna. Ljudje ob meji smo itak vajeni problemov in se bomo morali tudi v novih okoliščinah znajti. Prav gotovo imate tudi v vaši šoli veliko načrtov za prihodnje šolsko leto. Povejte nam vsaj najvažnejše! Prav te dni smo zaključili zelo uspešno glasbeno delavnico za solo-pevce. Prihodnji teden bo v naših prostorih tečaj baročne glasbe pod vodstvom skupine Gallus Consort, istočasno pa bo stekel masterclass violončela, ki ga bo vodil prof. M: Meir iz Izraela. Te dni si skupina naših študentov pod mentorstvom prof. glasbene zgodovine ogleduje goriško semeniško knjižnico in zapuščine glasbene literature. Delovno poletje torej! Že v začetku septembra nas čakata dva koncerta v pokrajinskem muzeju nagoriškem gradu v sklopu niza, ki ga organizira goriška pokrajina. Prihodnje šolsko leto bo gotovo v znamenju sprememb in obletnic, poleg 1000-let-nice Gorice pa še 100-letnica prve glasbene šole v Gorici, to je Kome-lovega Pevskega in glasbenega društva. Še bi lahko našteval. Kot vemo, se tudi v vašo šolo vpisuje čedalje več otrok tako iz narodnostno mešanih zakonov kot tudi iz čisto italijanskih družin. Kako rešujete in zlasti kako mislite v prihodnje reševati to kočljivo vprašanje? Narodostna slika zamejstva seje v zadnjih dvajsetih letih precej spremenila. Potrebovali bi strokovno politično-sociološko analizo, saj se problem postavlja ne samo pri nas, ampak tudi na državni šoli in v drugih organizacijah. Ko bi slovenščina postala učni predmet v italijanskih šolah ob meji, bi problema ne bilo. Za učence na naši šoli, ki slabo poznajo ali sploh ne poznajo našega jezika, poskrbimo za poukos-novne slovenščine. Sicer pa pojmujem jezik ne samo kot sredstvo sporočanja in sporazumevanja, ampak kot ključ za spoznavanje kulture nekega naroda. Na ustanovi, kjer je glavni predmet glasba, pride v poštev še druga abeceda, tista glasbena. Res je, da slovenščina včasih trpi, gotovo pa je, da rastejo v takšnih skupnostih, kot je naša, generacije, ki naravno sprejemajo našo stvarnost. Nam se te družine približajo, ker cenijo naše delo, naše pobude, organiziranost. Mogoče so prav ti mladi garancija za boljše čase. Povejte nam, prosim, zakaj svetujete mladim staršem, naj vpišejo svojega otroka v glasbeno šolo! Z glasbo je človeški um dosegel genialne vzpone. Glasbena dela pričajo o veličini človeka in njegovi ustvarjalni energiji. Ne samo Dante in Prešeren, Michelangelo in Plečnik, tudi Gallus in Mozart sta duhovno oblikovala in obogatila človeško zgodovino. Glasbena govorica je abstraktna, zato toliko bolj razumljiva, saj jo lahko vsak po svoje in drugače doživlja, sprejema in posreduje. Rešiti se le moramo tabujev in seji predati. Neverjetna je njena moč! 3 ČETRTEK 20. JULIJA 2000 KRISTJANI IN DRUŽBA SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA ITURGIČNEM LETU B ' ČETRTEK 20. JULIJA 2000 ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, I NEDELJO ZA NEDELJO 16. NAVADNA NEDELJA "Postavil jim bom pastirje, da jih bodo pasli." (Jer 23’„4) "Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka ... Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti ob meni." (Ps 23, 1. 4a) "Kajti po njem imamo oboji dostop k Očetu v enem Duhu." (Ef 2, 18) "Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja." (Mr 6, 34b) Sv. pismo rado govori v prispodobah. Ena izmed teh je vzeta iz pastirskega življenja. To je bilo vsem Izraelcem, pa tudi vsemu antičnemu svetu zelo domače; saj so bili judje dolgo časa popotni pastirji z drobnico in govedom. Kot najvišji pastir ljudstva pa je bil Bog. Tudi Nova zaveza nadaljuje z zgledi iz pastirskega življenja, kljub temu da seje prvotni način življenja razvijal tudi v druge oblike, npr. v vinogradništvo, ribolov, razne obrti ipd. Vendar Jezus rad govori ljudem s podobami ovc in pastirjev, čeprav so v njegovem času imeli pastirje za najbolj zarobljen del prebivalstva, kakor že pred njimi Egipčani. Toda prav njim angel razodene rojstvo Odrešenika (Lk 2,8-20). Novorojeno Dete v Betlehemu pa rado sprejme počastitev pastirjev. Današnji človek se nerad prepozna v prispodobi neumne ovce, a tudi podoba pastirja mu ne prija, ker Bog že vSZgraja ljudstvo po prerokih, posebno voditelje-pastirje. Bog očita ljudem, zlasti pastirjem, da pasejo sebe, namesto da bi pasli ovce (gl. Avguštin, 46. gov., 1-2); da pogubljajo in razganjajo ovce njegove paše. Božja jeza se vname proti takim pastirjem, ki jih bo "pometel stran11 (Jer 22,22). Ker so zlorabljali oblast, bo Bog sam zopet skrbel za ovce (Jer 22, 2- 3). Tudi grozi s kaznijo za hudobna dejanja (Jer 23,1 -2). Jezus imenuje tistega, ki ne pride v stajo po vratih, tat in ropar On 10,1). Za Jezusa je tat tisti, ki krade Bogu. Bog pa je ljubosumen Bog (2 Mz 20, 5; 34,14). Svari pred lažnimi preroki v ovčjih oblačilih, ki pa so znotraj grabežljivi volkovi (Mt 7, 15). To prispodobo si lahko ogledamo in se ob njej zatopimo v premišljevanje v štandreški župnijski cerkvi. Umetnost Toneta Kralja nam je v veliko pomoč pri tem. Jezus pošilja apostole kakor jagnjeta med volkove (Lk 10,3). A je sam Jagnje, kakor zaklano, zaradi nas in naših grehov. Janezovo Razodetje nam ga prikaže kot vrednega najvišje časti (5,6.9.12). Še mi vzklikamo z nebeščani: ''Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas!" On sam gre iskat izgubljeno ovco, človeka, da nas reši trnja, pogube, smrti (Ezk 34,16; Mt 18,12-14; Lk 15,3-7). Ostane zvest samemu sebi (2 Tim 2,13). Medtem ko so pastirji v dolgi zgodovini človeškega rodu, tako duhovni kakor narodni-državni voditelji, več ali maj odpovedali pri vodenju ljudstva, Bog obljublja novega skrivnostnega pastirja, ki bo vreden tega imena (Jer 23,5-6). Iz NZ vemo, da je to Kristus, ki je podrl steno pregrade, t.j. sovraštvo med vsemi ljudmi, ne le med Izraelci in pogani (Ef 2,14). Dne 14.8.1961 so začeli graditi berlinski zid. Zrušili so ga šele po 28 letih (1989) razdelitve in zato osiromašenja političnega, gospodarskega, univerzitetnega življenja, znanosti in človeškosti, saj so na njem in ob njem prelili veliko krvi ter rojevali sovraštvo. Gotovo se to ni zgodilo brez božje volje: prvo današnje berilo govori celo, da je Bog razkropil ovce po vseh deželah (Jer 23,3). Zmešal je bil tudi jezik v Babiloniji, tako da so se ljudje izselili po vsem svetu; on pa je s tem preprečil človekovo težnjo po enotnosti z versko-političnim imperializmom (1 Mz 11, 1-9; z opombo na str. 36). Božji načrt je skrivnosten, a je načrt življenja. Vzbuja lakoto po Božji besedi (Am 8,11-12). Že v SZ Bog zaupa nekaterim svojim služabnikom vodstvo ljudstva po njegovi volji: Mojzesu, Jozuetu, Sodnikom, Davidu, ki jih imenuje pastirje, pa tudi poganskemu kralju Kiru, saj se ljudje čutijo kot ovce brez pastirja. K Jezusu pa prihajajo od vsepovsod in se mu smilijo. Poučuje jih sam, a tudi po apostolih (Mr 6,30. 33-34); danes po papežu, škofih, duhovnikih in diakonih, a tudi po laikih. Vsi ti so po krstu deležni trojne službe: preroške, duhovniške in kraljevske (Vat. II., M, 15). Tako nas zbira, poučuje, vodi v polnost svojega miru, v vstajenje celega človeka. "Zakaj on je naš Bog, mi ljudstvo njegove paše, čreda njegove roke" (Ps 95, 7). Zaupajmo se njemu, ki je prišel, da bi "dal svoje življenje v odrešenje mnogih" (Mr 10, 45). On vabi tudi nas, naj damo svoje življenje za brate (gl. vseX.L.Dufour, JnEv, 445 ss). DUNAJSKI NADŠKOF KARD. SCHONBORN V DEŽELI "EVROPfMORAMO DATI DUŠO!" JURIJ PALJK Tako je dejal dunajski kardinal Christoph Schonborn, ki seje v torek in sredo, 11. in 12. julija, mudil v naših krajih, kamor je prišel na povabilo goriške nadškofije. Goriški nadškof msgr. Di-no De Antoni je dunajskega nadškofa in kardinala povabil v Gorico in Oglej, da bi tako najvišji predstavnik dunajske krajevne Cerkve vrnil o-bisk goriški Cerkvi, kajti lansko leto je goriška nadškofija priredila romanje po poteh p. Marka iz Aviana in tako poromala tudi na Dunaj, kjer so se romarji srečali tudi s kardinalom Schonbornom. Taje v sredo, 12. t.m., spregovoril časnikarjem tudi na goriški nadškofiji, glavno zanimanje pa je seveda vladalo za njegovo predavanje, ki ga je imel isti dan zvečer v Ogleju, ko je v Rimski dvorani spregovoril na temo: Cerkev, Evropa in svet - o enotnosti človeštva. V Ogleju je uglednega pred-stavnika pozdravil goriški nadškof msgr. Dino De Antoni, prišli pa so tudi tržaški škof msgr. Evgen Ravignani, videmski nadškof msgr. Alfre-do Battisti, koprski škof msgr. Metod Pirih, pomožni koprski škof dr. Jurij Bizjak in vrsta drugih visokih cerkvenih predstavnikov, med njimi tudi vikar za Slovence goriške nadškofije msgr. Oskar Simčič. Dunajski kardinal seje pred številnim občinstvom v O-gleju v tekoči italijanščini najprej na glas vprašal, kaj je danes Evropa. V nadaljevanju se je tudi vprašal, ali današnjemu Avstrijcu, Slovencu ali Furlanu Evropa pomeni domovino ali ne. Obenem se je tudi vprašal, kaj lahko današnja Cerkev sploh ponudi Evropi in kakšna je vloga kristjana v njej. Pravzaprav je kardinal zelo bistro najprej opredelil izrazoslovje in pojasnil, kaj je "Heimat'1, kaj domovina, kaj narod, saj gre za izraze, ki so polni pomenov, a so se v minulem stoletju tudi najbolj zlorabljali. Ko je spregovoril o nemški besedi "Heimat", ki jo je težko prevesti v tuj jezik, saj pomeni rodni kraj, a tudi kraj, na katerega si navezan, ker si v njem več časa prebival - v slovenščini bi lahko skorajda rekli, da gre za "malo domovino" - je kard. Schonborn dejal, da zase lahko reče, da je bila njegova prva "Heimat" rodna Bohemia na Češkem, od koder so morali med vojno zbežati v gorski predel Avstrije, kjer je doživljal drugo "Heimat". Ko pa se je odločil za duhovniški poklic, stopil v red dominikancev in odšel v samostan v Rim, kjer je tudi študiral, je samostan postal njegova tretja "Heimat", medtem ko se sedaj navaja na četrto "malo domovino", na Dunaj. O pomenu besede "Heimat" je nalašč dlje govoril, da bi kasneje lahko povedal, kaj pojmuje pod pojmoma narod in domovina. Da bi svoje besede podkrepil, je citiral prof.Jose-fa Rovana, nemškega J uda, ki se je pred vojno spreobrnil, bil ujet kor aktiven borec proti nacizmu, preživel grozo Dachaua, postal francoski državljan, a je kljub temu trdil, da ima pravico imeti več "malih domovin". Prav Rovan je zapisal, da "je občutek, da imaš svoj dom na več krajih, čudovit, a ne imeti več kraja, I v katerem se počutiš doma, i strašna usoda." O teh stvareh ' je kard. Schonborn podrob- no govoril, da bi pokazal, kako mora biti vsak človek, ki hoče biti Evropejec, najprej pripadnik nekega naroda, se mora najprej počutiti nekje doma, če hoče zares dejavno potem delati v okviru Evrope. Narod je po Rovanovi definiciji "naravna skupnost istega in identičnega izvora"; zato se je kardinal vprašal,ali so lahko Avstrijci narod, ko pa že vpogled v telefonski imenik pokaže, da gre že na Dunaju za izjemno narodno mešanico ljudi. Za domovino pa je kard. Schonborn dejal, da se ljubezen do nje kaže predvsem takrat, ko je ogrožena. Kakšna pa je vloga Cerkve pri vsem tem? Po kardinalovem mnenju ima Cerkev v sebi moč, da lahko na pozitiven način ovrednoti tako kulturne kot narodne mnogovrstne posebnosti, in to tako, da jih ne postavlja v nasprotje drugim narodom in kulturam, o-mikam, kajti z močjo vere je Cerkev znala tako v svoji liturgiji kot v svojem življenju prevzeti tisto, kar je dragocenega iz različnih kultur, in marsikdaj je tako določene kulture, omike, celo obvarovala pred izginotjem. Pri svojem predavanju se je kardinal opiral na encikliko papeža Pija XII., ki je 20.10. 1939 pisal ravno o tem, kako Cerkev spoštuje in ceni vse narode, ki se lahko v njej v polnosti razvijejo. Hkrati je poudaril dejstvo, da se lahko vsak posameznik in vsak narod v Cerkvi prepozna kot enakovreden član občestva združenih, združenih v Kristusu Odrešeniku. Povedal je tudi, da je trdno prepričan, da sam obstoj človečanskih pravic ni možen, če človeštvo ni ena sama velika družina. Cerkev je kard. Schonborn predstavil kot zakrament, instrument, po katerem dosežemo edinost v različnosti; zato v Cerkvi ni in ne sme biti nobenih rasnih, narodnih o-vir ali razlikovanj, saj smo pred Bogom vsi enaki. Pot sprave je edina možna pot k taki Evropi, v kateri bo vsakdo imel svoj dom, v kateri se bo vsak človek in narod prepoznaval. Pri tem je opozoril, daje naravno to, da ljubimo najprej najbližje ljudi, ker je vesoljna ljubezen skorajda nemogoča. Pri svojem posegu je dunajski kardinal povzel misel francoskega politika D.elorsa, ki je že pred leti dejal: "Ali damo Evropi dušo ali pa je ne bo!" Tudi po mnenju kardinala Schonborna Evropa ne more v svetlo prihodnost, ne da bi se naslanjala na krščanske korenine, saj Evropa ni samo gospodarski izziv. Po predavanju si je kardinal v spremstvu škofov ogledal razstavo o oglejskih patriarhih in kasneje daroval sveto mašo v oglejski baziliki. Med mašo, pri kateri so soma-ševali vsi zbrani škofje in večje število duhovnikov, je pel madžarski pevski zbor Monteverdi iz Budimpešte, bogoslužju pa so prisostvovali tudi predstavniki sestrskih Cerkva, med njimi tudi srbski pravoslavni metropolit Jovan. Med daritvijo je kardinal posebej izpostavil važno vlogo oglejske Cerkve in njen pomen pri združevanju slovanskih, latinskih in germanskih narodov. Maša je potekala v štirih jezikih: latinščini, italijanščini, nemščini in slovenščini. Kardinal Christoph Schonborn je v pridigi pozval vse kristjane, naj se trd no oklenejo vere in naj svojo vero utrjujejo v tradiciji oglejskih korenin, "saj smo v Ogleju, v oglejski Cerkvi vsi doma; tu je vsak jezik doma, Cerkev pa je domovina in mati vseh narodov". SLOVENSKI NOVOMASNI KI 2000 ŽETEV VELIKA, DELAVCEV PREMALO... Kot je že tradicija, je mesec julij na Slovenskem posvečen novim mašam in tudi tokrat je tako, saj je slovenski narod letos dobil 25 novoma-šnikov. Po škofijah so porazdeljeni takole: devet novo-mašnikov pripada ljubljanski nadškofiji, trije mariborski škofiji in štirje koprski. Slovenski frančiškani imajo enega novomašnika, cistercijani, križniki in karmeličani po ene- ga, po dva novomašnika pa salezijanci in jezuiti. Eden od duhovniških poklicev je letos dozorel tudi v izseljenstvu, in sicer v nadškofiji Toronto, kjer je v slovenski župniji Brezmadežne v istem mestu imel novo mašo novoposvečeni duhovnik slovenskega rodu. V domovini so mašniška posvečenja potekala, kot je že običaj, na praznik sv. Petra in Pavla 29. junija letos. Za območje ljubljanske nadškofije in mariborske škofije sta slovesnosti bili v stolnicah v Ljubljani in Mariboru, medtem ko je za koprsko škofijo posvečenje bilo na Sveti gori. Letošnji primorski novoma-šniki so naslednji: Tomaž Ke-te izšturij (nova maša je v domači župniji bila 9. julija), Rafko Klemenčič s Šentviške gore (nova maša 2. julija), Roman Leban iz Tolmina in Iztok Mozetič iz Bilj (oba sta imela novo mašo preteklo nedeljo, 16. julija). Letošnje število slovenskih novomašnikov se seveda ne more primerjati s tistim iz- pred nekaj desetletij, ko jih je bilo tudi 50 in več, še vedno pa je nad povprečjem v marsikateri evropski državi. Tudi štirje primorski novomašniki bodo osvežili duhovniške moči v koprski škofiji, kjer se prav tako srečujejo s pojavom dvigovanja povprečne starosti duhovnikov, katerih bremena pa se z leti zaradi pomanjkanja poklicev še večajo. Zaradi spremenjenih življenjskih razmer in tudi zaradi zmanjševanja števila duhovnikov v tej škofiji načrtujejo temeljito preureditev pastoralnega delovanja. --------- MV MISEL OB ZAKLJUČKU Cl Rl LM ETO DOVE NEDELJE NA VEJNI MOGOČEN HVALOSPEV EDINOSTI skega naroda Brezmadežnemu Srcu Marijinemu. V tisti priložnosti je prišlo tudi do sklepa, da se zgradi tukaj novo svetišče, ki naj bi spominjalo na to posvetitev. Papež Janez XXIII. je delno spremenil ime svetišča, ki se še danes imenuje Tempelj Matere in Kraljice. Slovenski verniki in duhovniki smo bili vsekakor zaskrbljeni in bi hoteli dati svetišču neko določeno širino. Recimo, da bi postalo neko okno v svet, še posebno na Vzhod, ki je takrat ječal pod brezbožnim komunizmom. Zato je komaj obnovljeno Apostol-stvo sv. Cirila in Metoda dalo pobudo za novi oltar svetih bratov Cirila in Metoda. V kratkem so bile odstranjene vse ovire in postavljen oltar, ki stoji zdaj pred vami, po zamisli in rokah našega umetnika Toneta Kralja. Se danes ga vidim, kako je vso zimo, ob odprtih oknih z velikim potrpljenjem delal ter vlagal pisane kamenčke v ta svoj prvi mozaik. Lepo, da se tega odličnega moža danes spomnimo, ker bi ravno te dni imel 7 00 let svojega življenja, ki se je izteklo mnogo poprej, morda prav ob velikem trudu, ki ga je prenašal ob svojem težkem delu v vsaj 40 cerkvah na Primorskem. Seveda smo hoteli imeti več takih oltarjev kot okno na krščanski Vzhod. Ker to ni bilo mogoče, smo se morali zadovoljiti s tem oltarjem. In hvala Bogu, da ga imamo kot kli-carja za ekumensko delo krščanske edinosti in kot opomin, da ima naš narod morda edinstveni poklic, da ustvarja most med Vzhodom in Zahodom in tako gradi novo bodočnost za Cerkev in za svet v tej naši deželi, na prepihu narodov. Hvala vam vsem, ki ste hoteli tudi letos vložiti svoj kamenček v ta novi mozaik edinosti in miru. Kot smo že napisali v prejšnji številki, je bilo v nedeljo, 9. t.m., v Marijinem svetišču na Vejni vsakoletno tradicionalno Cirilmetodovo slavje, ki je potekalo v znamenju jubilejnega svetega leta 2000 in številnih duhovniških in redovniških jubilejev. Ob koncu slavja je dr. Angel Kosmač, vodja Apostolstva sv. Cirila in Metoda v Trstu, ki pripravlja vsakoletno slovesnost na Vejni, imel priložnostni govor, ki ga objavljamo. Mislim, da je bilo vse to, kar smo danes doživeli na tem kraju, en sam mogočen hvalospev edinosti. .Edinosti med kristjani: v smislu te Cirilmetodove nedelje in Cirilmetodove misli, za katero smo danes tukaj. Pa tudi v smislu edinosti med nami: slovenskimi rojaki na Primorskem. Na naši in vaši strani meje, dragi rojaki z Goriškega. V Svetem pismu beremo: Kako lepo in prijetno je, če bratje bivajo skupaj. In mi smo bili skupaj, pa čeprav eno samo uro ali kaj več. Tudi to je lahko dragocen kamen vgradnji naše edinosti. Zato smo hvaležni zlasti no-vomašniku, pevskemu zboru in celotni njegovi župniji. Predvsem župniku, že nekaj let zlatomašniku, ki je danes med nami. Če ste morda vsaj nekateri prvič v teh naših krajih, bi želeli nekaj preproste razlage... To je dežela Lepe Vide, ki je, kot pravi pesem, "pri morju stala in se jokala...". Torej dežela, mehka in objokovana, preizkušena kot lepa Vida, pa tudi krepka in junaška, kakor so naše kraške skale, ki nas obdajajo. Nedaleč od tukaj je naš Šti-van, kjer je bil ob izlivu Timave nekoč velik benediktinski samostan, kamor so romali pred tisoč in več leti naši ljudje in tam pustili zapisana tudi svoja imena: prva slovenska pisana imena, ki se še danes hranijo, vendar v Čedadu, kot Štivanski rokopis. Bolj naprej je Oglej, ki ga vsi poznamo, od koder so prihajali k nam prvi misijonarji... Bolj proti severu je naš Repen tabor, na prijaznem griču s cerkvijo Matere Božje in mogočnim taborom proti turškim vpadom. Vse okrog nas so tudi razni gradovi: devinski grad, Mo-hovo, Socerb in drugi sedeži nekdanjih graščakov, katerim so naši ljudje dolga stoletja tlačanih. Na koncu pa postali puntarji, podobno kotgoriški in tolminski. Pred nami, ob morju, stoji Trst, naše cerkveno in upravno središče. Pa tudi kraj, ki že stoletja pije našo kri in mnogi naši ljudje se v njem u-tapljajo. Končno vse naokrog so naši kraji in ljudje, naše prijazne vasice in vasi, cerkve in cerkvice. Kraj našega truda in trpljenja. Pa tudi naše molitve, naše nekdanje vernosti. Pa tudi današnje vernosti, čeprav bolj skromne, ki kljubuje viharjem že 72 ali 13 stoletij, ki se divje zaganjajo v te naše kraške skale. Vse to nam govori, da smo tukaj in hočemo živeti še naprej kot ljudje, kot narod, kot kristjani. Kot so živeli naši predniki pod grofi in graščaki, pod Turki in cesarjem. Pa so vzdržali. Hvala tudi vam, goriški gostje in prijatelji, da ste nas danes tudi vi okrepili in potrdili v tej zavesti, ko ste z nami skupaj peli in molili. Če pa hočete vedeti še kaj več o tej cerkvi in svetišču, naj vam povem, da je to božja pot, ki ni izšla iz kakega čudeža ali izrednega dogodka. Naš dolgoletni in sedaj že davno pokojni škof se je svoj-čas med vojno zaobljubil, da bi se tu postavilo svetišče, če bo Trst rešen velike škode. S to svojo zaobljubo je seznanil italijanske škofe, ko je kip fatimske Gospe romal od škofije do škofije in se je tako pripravljala posvetitev italijan- OB RIMSKI MANIFESTACIJI ODMEV NA "GAY PRIDE11 MARTIN MARUSSI V zadnjih tednih je bilo v italijanskem tisku veliko govora o napovedanem "Gay Pride", to je shodu, ki so ga pripravili homoseksualci v Rimu v soboto, 8 julija. Dogodek je dobil v prejšnjem mesecu tudi politični pomen, ker je italijanski predsednik vlade Amato izjavil, da bi bil ta shod neumesten, in je zato predlagal manifastacijo, ki naj bi bila na enem samem kraju. Dodal pa je, da manifestacije vsekakor ni mogoče prepovedati, saj 'nam ustava narekuje jasne meje". Amatovo mnenje je podprla tudi Italijanska škofovska konferenca. Njen generalni tajnik Ennio Antonelli je Amatove besede označil za uravnovešene in razsodne. Za njim pa je rimski župan Ru-telli preklical pokroviteljstvo nad prireditvijo s strani rimske občine, kar je povzročilo pravi plaz ogorčenj; medtem ko se je politična desnica upirala shodu, gaje levica branila. Razlogov za neumestnost je bilo več, vendar primarni je bil, da potekajo letos v Rimu številne jubilejne svečanosti, ki se ne ujemajo s shodom. Prireditelji shoda so tudi zakasnili začetni datum, ki je bil napovedan za 29. junij, god sv. Petra in Pavla. Na ta način so organizatorji jasno pokazali, da nimajo namena vzburjati in dražiti Vatikana, temveč le opozoriti nase in na svoj nerešeni položaj znotraj italijanske države. Poglejmood blizu stališče, ki ga ima Cerkev do tega problema. Znameniti nemški teolog Dietrich Bonhoffer je nekoč izjavil, da "nič človeškega ni tujega teologu". Torej nobeno področje človeštva ni nedovzetno razmišljanju in preučevanju teologa. Teolog ima torej nalogo, da preverja in se sprašuje o vsem tem, kar je človeškega. Ne more biti dru- gače, saj je naš Gospod Jezus Kristus postal človek, da bi lahko bil za nas Bog. Področje človeškosti, o katerem se v cerkvenih krogih nerado govori na glas, je področje homoseksualnosti. Treba je pa povedati, da kljub temu Cerkev zelo skrbi za o-sebe, ki se v vsakdanjem življenju srečujejo s tem problemom, in jim skuša pomagati. Leta 1986 je Kongregacija za nauk vere izdala pismo z naslovom Pastoralna skrb za istospolno usmerjene osebe, v katerem je zelo izčrpno in razločno razjasnila svoje stališče in nakazala napotke ter skrbi, s katerimi skuša stati ob strani tem osebam. Iz študija spolne morale vemo, da so vzroki homoseksualnosti ali istospolnosti lahko različni. Večina teh ima psihoanalitično razlago: podoba v zgodnjem otroštvu avtoritarne matere, pomanj-! kanje moške podobe v otro-! štvu, izkušnje začenjanja s ho-| moseksalno aktivnostjo. Dej-| stvo je, da izvor homoseksu- I alnosti ni genetske ali hor- monske narave, ampak psihične. Sveto pismo pozna od vsega začetka homoseksualnost, čeprav v različni obliki kot jo poznamo danes. Npr. v Gen. 19, 11 -28 je prikazana v obliki zakona čistosti in zakona gostoljubnosti, podobno v Levitiku 18,22 in 20, 13 avtor izključuje iz izbranega ljudstva vse, ki imajo homoseksualno obnašanje. Tudi sv. Pavel v pismih (1 Kor 6,9; Rim 1,18-32; 1 Tim 1,10) ohranja isto mnenje. V vseh teh primerih gre za obsodbo, kersevteh dejanjih in dogodkih vidi pomanjkanje Boga in njegovega delovanja. Najbolj pomembno je, da vsakega človeka sprejmemo takega, kakršen je. Bog ve, kaj dela, in bo že znal pomagati tem osebam, če si bomo mi prizadevali za njihovo pravilno vključitev v družbo in za njihovo celostno in dostojno rast. V encikliki Persona Humana pravi Cerkev, da je človeška oseba skrivnost. In v tej skrivnosti moramo odkrivati Boga. SVETNIK TEDNA 25. JULIJ SILVESTER ČUK | JA|