101 »Delo hvali kiparskega mojstra, g. Ivana Sojč« 1 Arhivski viri, časopisna poročila in umetnostnozgodovinska besedila o kiparju Ivanu Sojču (1879–1951) marjeta c iglenečki* 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 7.046(497.4):929Sojč I. Marjeta Ciglenečki: »Delo hvali kiparskega mojstra, g. Ivana Sojč«. Arhivski viri, časopis- na poročila in umetnostnozgodovinska besedila o kiparju Ivanu Sojču (1879–1951). Ča- sopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 90=55(2019), 3–4, str. 101–132 Avtorica podaja stanje raziskav o enem poslednjih podobarjev, ki so delovali na sloven- skem delu Štajerske. Njegov opus še ni niti evidentiran niti proučen. Prispevek omo- goča vpogled v arhivske vire in številne, čeprav skope časopisne notice. Umetnostni zgodovinarji so o Sojču pisali bolj malo; Avguštin Stegenšek je edini visoko cenil njegov umirjeni realizem nazarenske smeri. V novejšem obdobju se v stroki do podobarstva postopoma oblikuje bolj naklonjen odnos. Ključne besede: Ivan Sojč, podobarstvo, Avguštin Stegenšek, nazarenska umetnost, beuronska umetnost, secesija, cerkvena oprema, nagrobniki 1.01 Original Scientific Article UDC 7.046(497.4):929Sojč I. Marjeta Ciglenečki: “The Work Praises the Sculpture Master, Mr. Ivan Sojč.” Archival Materials, Newspaper Reports, and Art History Texts about the Sculptor Ivan Sojč (1879– 1951). Review for History and Ethnography, Maribor 90=55(2019), 3–4, pp. 101–132 The author presents the state of the research on one of the last statue maker, who were active in the Slovene part of Styria. His opus is still not recorded or researched. The * Dr. Marjeta Ciglenečki, izr. prof. v pokoju, Krempljeva 9, SI–2250 Ptuj, marjeta.cigle- necki@gmail.com 1 Prihova, Slovenski gospodar, 16. 9. 1909, 5. 102 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES treatise gives insight into archival materials and numerous, although sparing, news- paper notices. Art historians did not write about Sojč a lot; Avguštin Stegenšek was the only one who highly valued his calm Nazarene Realism. In the later times, the profession regards statue making with a more positive attitude. Key words: Ivan Sojč, statue making, Avguštin Stegenšek, Nazarene art, Beuronese art, church decoration, tombstones Ivan Sojč je bil eden poslednjih podobarjev, ki so delovali na slovenskem delu Štajerske. O njegovem življenju in delu se je ohranilo precej podatkov, nje- gov opus pa ni proučen. Ker ni imel akademske izobrazbe, se je težko uve- ljavljal v umetnostnih krogih, imel pa je obilo naročil za opremo cerkva in za nagrobnike. Odzival se je tudi na razpise za javne spomenike in izdeloval portrete. Namen pričujočega prispevka je predstaviti stanje raziskav o Sojče- vem obsežnem opusu in opozoriti na nekatere posebnosti in značilnosti, ki so spremljale njegovo delo. Prispevek naj služi kot izhodišče za evidentiranje in poglobljeno proučevanje Sojčevega opusa, 2 hkrati pa naj spodbudi tudi razis- kave o delu drugih, v umetnostni zgodovini skorajda povsem spregledanih podobarjev, ki so ustvarjali vse tja do sredine 20. stoletja, nekateri pa tudi še dlje. Življenje O Sojčevem življenju je izčrpen prispevek za Slovenski biografski leksikon na- pisala umetnostna zgodovinarka in terminologinja Vera Baloh (1921–2003); tako rekoč vsi, ki so po letu 1967 obravnavali njegovo kiparsko delo, so se na- slonili nanj. 3 Tako bomo storili tudi v pričujočem članku in skušali nekatera dejstva dodatno pojasniti. Ivan Sojč se je rodil 10. maja 1879 v Ljubnici pri Vitanju očetu Jakobu in materi Mariji, rojeni Tepej. Starša sta bila kmeta, dečkovo likovno nadarjenost pa sta opazila učitelj A. Hoffbauer 4 ter vitanjski župnik in od leta 1897 državni poslanec Josip Žičkar (1846–1905), ki je v času službovanja v Vitanju (1888– 1900) v kraju ustanovil bralno društvo, posojilnico in delavsko podporno 2 Evidentiranju Sojčevega opusa se je posvetila dr. Simona Kostanjšek Brglez. Glej tudi njen prispevek: »Slava slovenskemu umetniku!« Umetnostna kronika (v tisku). 3 Baloh, Sojč Ivan (1879–1951). Slovenski biografski leksikon, 10, 403–404. Dostopno tudi na: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi591808/ (5. 11. 2019). Balohova je že leta 1964 napisala nekoliko krajše geslo o Ivanu Sojču za Enciklopedijo likovnih umetnosti; gl.: Baloh, Sojč Ivan. Enciklopedija likovnih umjetnosti, 4, 250. Enciklopedija Slovenije nima gesla o Sojču. 4 Več o učitelju, vključno z njegovim osebnim imenom, zaenkrat ni bilo mogoče najti. Marjeta Ciglenečki, »Delo hvali kiparskega mojstra, g. Ivana Sojč« 103 društvo. 5 Pri štirinajstih (1893) je Sojč stopil v uk k celjskemu podobarju An- tonu Krašovicu, 6 ko je Krašovic leta 1895 umrl, pa je vzgojo nadaljeval pri njegovem nasledniku Ignaciju Oblaku (1834–1916), 7 ki je Sojča nato zaposlil kot pomočnika. V Gradcu je obiskoval državno obrtno šolo in zasebno risar- sko šolo Paula Schad-Rosse (1862–1916), secesijskega slikarja nemškega rodu, ki se je leta 1900 naselil v Gradcu in pomembno vplival na razvoj moder- nizma na Štajerskem. 8 Risanja se je učil tudi v Linzu pri prof. Kožanskem, o katerem pa ni bilo mogoče pridobiti podatkov. Balohova nadalje poroča, da je kot pomočnik delal pri podobarju Ivanu Cesarju 9 (1864–1936) v Mozirju in nato še pri Petru Neuböcku (1855–1928) 10 v Gradcu. Nadvse pomembno je bilo njegovo bivanje v Ulmu, kjer ga je zaposlil dvorni kipar Karl Feder- lin (1854–1939). 11 Že v času bivanja v Ulmu je vzbudil pozornost domačih medijev, ki so poročali: »Na monakovskih in drugih nemških razstavah se je njegovo ime že večkrat pohvalno izgovarjalo.« 12 Avguštin Stegenšek, ki je podatke pridobil od samega Sojča, piše, da je v ulmski stolnici »več kipov, ki 5 Rihter, Žičkar Josip (1846–1905). Slovenski biografski leksikon, 15, 967. Dostopno tudi na: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi900890/ (5. 11. 2019). 6 O Antonu Krašovicu Slovenski biografski leksikon ne poroča, omenja se le v povezavi s svojim bolj uspešnim naslednikom Ignacijem Oblakom. 7 Steska, Oblak Ignacij (1834–1916). Slovenski biografski leksikon, 5, Ljubljana 1933, 212. Dostopno tudi na: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi391752/ (3. 11. 2019). 8 Allgemeines Lexikon der bildenden Künstler von der Antike bis zur Gegenwart (ur. Hans Vollmer), 29/30, 539. 9 Ivan Cesar je bil eden najbolj cenjenih podobarjev na Štajerskem. Gl.: Steska, Cesar Ivan (1864–1936). Slovenski biografski leksikon, 1, dostopno tudi na: https://www.slovenska- -biografija.si/oseba/sbi157917/ (20. 11. 2019). O podobarski delavnici Andreja in Ivana Cesarja je diplomsko delo napisal Franci Pečnik, Podobarska delavnica Andreja Cesarja in Ivana Cesarja. Retrospektivna razstava kiparja Cirila Cesarja (roj. 1923 očetu Ivanu Cesarju) v Galeriji Velenje leta 2013 je v uvodu predstavila podobarsko delavnico njegove- ga očeta in starega očeta, v kateri je mladi Ciril Cesar prejel prvo znanje, nato pa suvereno začel študij na Akademiji za upodabljajoče umetnosti v Ljubljani. Gl. razstavni katalog: C. Cesar. Kipar in oblikovalec. Glej še: Maruška Markovčič, Podobarska delavnica An- dreja in Ivana Cesarja v Mozirju od 1853 do 1963, Etnolog, let. 8=59/1, 1998, 131–150. 10 Peter Neuböck je bil eden najbolj zaposlenih podobarjev v Gradcu, delal pa je tudi na da- našnjem slovenskem Štajerskem. V Mariboru je v osemdesetih letih 19. stoletja sodeloval pri regotizaciji stolne cerkve. V nekaterih besedilih se pojavlja napačna trditev, da je Sojč v Gradcu delal v Straubovi delavnici. Gl.: Likovno življenje med vojnama v Mariboru, 103; Nika Vaupotič, Povezovanje in razstavljanje v Mariboru med obema vojnama, 72. 11 Karl Federlin, dvorni kipar v Ulmu, je dobival predvsem cerkvena naročila, zavezan pa je bil historizmu in oprt na tradicijo nemške renesanse. Gl.: Thomas, Federlin Karl. Saur Allgemeines Künstler-Lexikon, 37, 402. 12 Nov slovenski umetnik, Slovenec, 29. 12. 1906, 6. Kratka notica se sicer sklicuje na časnik Edinost, ki je izhajal v Trstu. 104 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES so narejeni po Sojčevih modelih ali pa celo od njega izvršeni.« 13 Očitno si je v Ulmu ustvaril znanstva, ki jih je gojil tudi v naslednjih letih; tako je na primer leta 1929 dal v Geislingenu na Würtenberškem vliti dele oltarja, ki ga je izdelal za župnijsko cerkev v Polzeli. 14 Iz Ulma se je preselil na Dunaj, kjer je delal pri cerkvenem kiparju Ludviku Schadlerju. 15 V Schadlerjevi delavnici je izdelal kamnit križev pot za župnijsko cerkev v Deutsch-Altenburgu ob Donavi in nekaj kipov za veliki oltar v Bad-Hallu. 16 Leta 1908 se je Ivan Sojč poročil z Jožefo/Josipino Jabornik 17 in odprl lastno delavnico v Vitanju, a se je družina že leta 1910 preselila v Maribor. 18 V Mariboru so Sojčevi do 19. junija 1928 stanovali na Cankarjevi 26, kjer so bili najemniki pri Francu Dervušku, in na tem naslovu je imel Sojč tudi delavnico; tako poročajo številni prispevki, ki v 13 Naši cerkveni kiparji, Ljubitelj krščanske umetnosti, I/1, 31–32. Stegenšek je že leta 1909 objavil kratek kiparjev življenjepis, v katerem je natančno popisal, kaj vse je naredil za ulmsko katedralo. Njegova dela so kipi apostola Matije, cesarja Konrada III. in glasbenika Johanna Sebastiana Bacha, po njegovih modelih pa so drugi izdelali podobe apostola Jerneja, würtemberškega vojvode Krištofa, ulmskih županov Bessererja in von Schada iz 16. stoletja, filantropa Franka in pesnika Gerharta. V Federlinovi delavnici je nadalje restavriral sedem velikih reliefov Yörga Syrlina Mlajšega iz leta 1515 za župno cerkev v Ober-Dischingenu. Za neko pokopališče v Schwarzwaldu, ki pa ni imenovano, je mode- liral še nad 2 m visoko figuro Kristusa, ki so ga vlili v bron. Gl.: Stegenšek, Poročila o stari in novi domači cerkveni umetnosti. Voditelj v bogoslovnih vedah, XII, 64. Podobno o Sojčevem delu v Ulmu poroča časnik Tabor, v katerem pisec navaja še, da so kipi visoki čez 2 metra. Gl.: Prva obrtna razstava, Tabor, 18. 9. 1921, 2. V novejši literaturi so številna dela, dotlej pripisana Yörgu Syrlinu ml., obveljala kot dela drugih mojstrov, največkrat se pojavlja ime Niklausa Weckmanna (dejaven je bil med letoma 1481 in 1526). Gl.: Sch- neckenburger-Broschek, Yörg Syrlin, The Dictionary of Art, 30, 200–201. 14 Iz Sojčeve umetniške delavnice, Slovenec, 13. 10. 1929, 7–8; Novo monumentalno delo kiparja Ivana Sojča, Mariborski večernik Jutra, 19. 10. 1928, 3. 15 O Ludviku Schadlerju leksika ne poroča, je pa po dunajskih cerkvah (na primer v cerkvi karmelitskega samostana v Döblingu) precej njegovih del. Ocenili bi jih lahko kot oprta na beuronsko šolo in nazarensko umetnost. Kipar se je zgledoval pri srednjem veku, dotaknila pa se je ga je tudi secesija. Avguštin Stegenšek je Schadlerjevo delo visoko cenil in navedel, da ima »najbolj znani ateljé za cerkveno umetnost« Gl.: Naši cerkveni kiparji. Ljubitelj krščanske umetnosti, I/1, str. 31. 16 Avguštin Stegenšek, Poročila o stari in novi domači cerkveni umetnosti. Voditelj v bogo- slovnih vedah, XII, str. 64. 17 Vera Baloh je ženin dekliški priimek zapisala kot Jakobnig, v domovinski in gospodinjski kartoteki, ki jo hranijo v Pokrajinskem arhivu Maribor, pa je priimek zapisan enkrat kot Jabornik in drugič kot Jaborneg. Z Ivanom Sojčem sta se očitno spoznala že pred letom 1908; njuna prva hči Ernestina se je kot nezakonska rodila 19. 9. 1907 v Ulmu. Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), SI_PAM, domovinska kartoteka MOM0002; SI_PAM, gospodinj- ska kartoteka MOM003. 18 Časnik Tabor poroča, da naj bi Ivan Sojč v Mariboru leta 1911 ustanovil prvo slovensko kiparsko podjetje. Gl.: Prva obrtna razstava. Tabor, 18. 9. 1921, 2. Marjeta Ciglenečki, »Delo hvali kiparskega mojstra, g. Ivana Sojč« 105 dnevnem časopisju poročajo o njegovi kiparski dejavnosti. 19 Poleti 1928 se je družina preselila na Razlagovo 22; novi naslov je zaslediti tudi v časopisnih noticah. 20 Historicistične stavbe na Razlagovi 22 in poslopij na njenem dvo- rišču ni več; leta 1973 jo je zamenjala sodobna poslovna zgradba. Slika 1: Podatki o članih družine Sojč. PAM, gospodinjska kartoteka Zakonca Sojč sta imela pet otrok: Ernestino, rojeno 19. 9. 1907 v Ulmu, ki se je kasneje poročila v Sombor; Ano, rojeno 23. 3. 1909 v Vitanju, ki je bila šivilja in se je poročila z Josipom Glušičem; Hildo, rojeno 4. 9. 1910 v Vitanju, ki je bila trgovka; Josipino, rojeno 21. 3. 1913 v Mariboru; Ivana, rojenega 24. 10. 1914 v Mariboru, ki je bil slikarski pomočnik. Z njimi je v gospodinjstvu živela tudi Darinka, rojena 13. 11. 1925 v Mariboru kot Ernestinina neza- konska hči. 21 Balohova navaja še, da je bil Ivan Sojč predsednik Slovenskega 19 Omenimo zgolj en primer: Kipar Ivan Sojč. Slovenec, 1. 8. 1925, 4. Kratki prispevek poroča o velikem oltarju, ki ga je Sojč izdelal za župinjsko cerkev v Cvjetlinu v hrvaškem Zagorju. 20 Ponovno navedimo zgolj en primer: Iz Sojčeve umetniške delavnice. Slovenec, 13. 10. 1929, 7–8. 21 PAM, SI_PAM, domovinska kartoteka MOM0002; PAM, SI_PAM, gospodinjska karto- teka MOM003. 106 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES obrtnega društva, član mariborske obrtne zbornice in da je pred drugo vojno sodeloval v mestni politiki kot mestni odbornik. O Sojčevi usodi med dru- go vojno in po njej priča skopi zapis mariborskega slikarja Zlatka Zeija: »Po osvoboditvi sta za vedno zapustila krog mariborskih umetnikov dva kiparja, in to profesor Fran Ravnikar in Ivan Sojč, ki sta se vrnila iz izgnanstva bolna in izmučena.« 22 javne predstavitve sojčevih del Sojčeva kiparska kariera je razdeljena na dve poglavji: na zgodnja leta, ki jih je preživel v tujini v svetovljanskem okolju, ter na mariborsko zrelo in pozno dobo. Doživljal je usodo mnogih tudi akademsko izobraženih ustvarjalcev, ki so se po šolanju v tujini vrnili v domače okolje z velikim znanjem in željo ustvarjati skladno s trendi, ki so jih spoznali v velikih evropskih središčih. Domače okolje se je z njihovimi načrti navadno težko soočilo. Sojč sam ni sledil sodobnim likovnim tokovom in blaga različica secesije je bila edina moderna poteza v njegovem opusu, kljub temu pa Sojčeve v tradicijo zazrte likovne odlike niso bile dovolj za pridobivanje kupcev. Za razliko od večine svojih kolegov je doumel skromne tržne razmere na slovenskem Štajerskem in sam skrbel za svojo promocijo, pri čemer je pokazal veliko spretnosti. Dosegel je znaten odziv sočasnih časnikov, zlasti tistih, ki so bili katoliško usmerjeni, njegov atelje pa je bil vedno gostoljubno odprt za radovedne obiskovalce. Slika 2: Člani kluba upodabljajočih umetnikov v Mariboru, 1950. Ivan Sojč sedi drugi z leve. PAM 22 Zei, Upodabljajoča umetnost v Mariboru. Tovariš, 7. 11. 1952, 926. Marjeta Ciglenečki, »Delo hvali kiparskega mojstra, g. Ivana Sojč« 107 Med letoma 1923 in 1926 je bil Ivan Sojč član Umetniškega kluba Grohar, v katerem pa ni prevzel kakšnih posebnih zadolžitev. Kot član kluba je v Mari- boru razstavljal leta 1924, in to dvakrat, avgusta v okviru industrijsko-obrtne razstave in decembra na razstavi grafike in risbe, kjer je postavil na ogled več figuralnih del. 23 Po drugi svetovni vojni se je pridružil drugim mariborskim upodabljajočim umetnikom in skupaj z njimi leta 1949 razstavljal v Maribo- ru in v Slovenj Gradcu. 24 Vtis, da Sojč nekako ni našel pravega mesta med akademsko izobraženimi slikarji in kiparji, je sicer pravilen, vendar so imeli ljubitelji umetnosti veliko priložnosti, da so se sproti seznanjali z njegovim delom. V literaturi se navajata razstavi v letih 1922 in 1931, ki ju je Sojč prire- dil v lastnem ateljeju, drugo skupaj s slikarjem Simonom Frasom (1874–1942). Leta 1922 je postavil na ogled reliefe za obhajilno mizo za cerkev v Št. Janžu na Dravskem polju (danes Starše) in vrsto drugih, tudi posvetnih del, »ki si zaslužijo, da si jih občinstvo ogleda,« kakor beremo v časniku Straža. 25 Raz- stavljal pa je že prej; leta 1921 je bila v Mariboru obrtna razstava, na kateri je sodeloval z več manjšimi kiparskimi deli ter z velikim oltarjem za župno cerkev v Št. Janžu, za katerega je načrte naredil arhitekt Hugon (Ugon) F. von Schell. V časnikih je mogoče prebrati številna povabila, naj si zainteresirani pridejo ogledat katero od novih Sojčevih stvaritev v njegov atelje. Navadno je kipar vabil k ogledu delov cerkvene opreme, preden je izdelke odpeljal v predvidene kraje. In kako so se Mariborčani odzivali na povabila? Očitno ne posebej zavzeto, kakor poroča časnik Tabor: »Poleg tega je priredil doslej že več razstav v svoji delavnici v Cankarjevi ulici, ki pa so bile seveda slabo obiskane.« 26 Morda je bila citirana ocena preostra; drugače je namreč zaznal obisk v Sojčevem ateljeju Franjo Pivka, ko je leta 1931 poročal o razstavi Simo- na Frasa in Ivana Sojča: »Nič reklame, nič plakatov, nič vstopnine in vendar še precej obiskovalcev.« 27 Sojč ob tej priložnosti ni razstavil veliko del; poroče- valec je obžaloval, da ni postavil na ogled modelov in fotografij svojih najbolj občudovanih del. Zaželel si je, da bi Sojč v kakšnem primernejšem prostoru pokazal vsa svoja dela. Čeprav besedilo ne razkriva avtorjevega posebnega poznavanja umetnosti, pa je zanimiva njegova primerjava med razstavo klu- ba Brazda, ki je prav tako potekala decembra 1931, 28 ter Sojčevo in Frasovo predstavitvijo. Za člane Brazde je ugotovil, da svet podajajo v slikah »tako, kot ga oni gledajo in doživljajo. Zato jih ljudje ne razumejo.« Umetniki, kot je 23 Likovno življenje med vojnama v Mariboru, 111–112, 121–122; Vaupotič, Povezovanje in razstavljanje v Mariboru med obema vojnama, 60, 72. 24 Likovno življenje v Mariboru 1945–1955, 94, 102, 106. 25 Razstava novih Sojčevih del. Straža, 15. 11. 1922, 3. 26 Prva obrtna razstava. Tabor, 18. 9. 1921, 2. 27 Pivka, Razstava Sojč-Fras. Mariborski večernik Jutra, 23. 12. 1931, 2. 28 Likovno življenje med obema vojnama, 112. 108 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES Sojč, pa se morajo prilagajati naročnikom; tako je nekoliko nerodno ugotovil in sklenil, da je Sojč ostal na umetniški višini. Sojč je nekajkrat razstavljal tudi v izložbah, kar je bilo v letih, ko še ni bilo pravih likovnih razstavišč, običajno. Tako je decembra 1910 v izložbo Cirilove tiskarne postavil reliefa z upodobitvama sv. Družine in sv. Jožefa. Reliefa je ponujal v nakup, h kateremu je pozival tudi časnik Straža: » V boljših družinah vidimo skoraj vedno po stenah drage tiskane slike iz tujine, tukaj pa se ponuja domače in čisto izvirno delo. To bi bilo krasno božično darilo!« 29 Leta 1923 je v izložbi »tvrdke Karol Preis v Gosposki ulici« razstavil kip mladega dekleta in Matere božje. 30 Januarja 1924 je mariborski Prosvetni kartel Sojča povabil, naj predava o svojem delu. Kipar je v predavalnico prinesel osnutke za Slomškov spomenik ter za Verstovškov in Volčičev nagrobnik pa tudi več fotografij drugih del in številno poslušalstvo uvedel v »skrivni hram svoje umetnosti«. 31 Poročevalec je zapis o uspešnem predavanju zaključil s pozivom: »Tako moremo g. Sojča ponovno priporočati vsem ljubiteljem lepe umetnosti, da se obračajo nanj v vseh slučajih in uverjeni smo, da bodo zadovoljni z njegovim delom nad svo- je lastno pričakovanje. Svojo delavnico ima g. Sojč v Mariboru, Cankarjeva ulica 26, kjer so tudi stalno na vpogled njegova dela.« 32 Še bolj neposredno se bere poziv k naročanju umetnin pri Sojču v prispevku o oltarju sv. Jožefa, v letu 1913 novi pridobitvi v cerkvi Marijinega vnebovzetja v Cirkovcah. Pisec se je navduševal nad reliefom s prizorom smrti sv. Jožefa, ki ga je opisal kot pretresljivega, prispevek pa je zaključil: »Častita duhovščina naj prihodnje naročuje posebno za cerkve le pri g. Sojču in bo zadovoljna, kakor bo tudi še ljudstvo zadovoljno z njegovimi umetnimi izdelki.« 33 Po drugi svetovni vojni se Sojč skoraj ni več pojavljal na javnih priredit- vah. Februarja 1949 se je udeležil razstave v tako imenovani Beli dvorani (Union) v Mariboru. 34 Franjo Baš je razstavo ocenil dokaj kritično, pogrešal je figuraliko, a za Sojča je našel naklonjene besede: »I. Sojč je v kompoziciji v lesu z mojstrsko roko in povsem realistično obdelavo ustvaril lepo baročno kompozicijo.« 35 Tudi Dušan Mevlja je Sojča ocenil pohvalno: »/…/ stari moj- ster Sojč s kompozicijo ‘Ranjeni partizan’. Ojeklenel obraz matere se sklanja nad truplom ranjenega sina. Kompozicija kaže precejšnje kiparsko znanje. Želeli bi, da bi Sojč razstavil več svojih del, da si bomo lažje ustvarili sodbo 29 Za božič je razstavila Cirilova tiskarna. Straža, 14. 12. 1910, 2. 30 Delo domačega umetnika. Tabor, 1. 5. 1923, 2. 31 Sojčev večer priredi Prosvetni kartel v Mariboru. Straža, 7. 1. 1924, 3. 32 Sojčev večer. Straža, 16. 1. 1924, 3. 33 Altar sv. Jožefa v Cirkovcah. Straža, 19. 9. 1913, 5. 34 Likovno življenje v Mariboru, 106. 35 baf., O razstavi mariborskih upodabljajočih umetnikov. Ljudska pravica, 31. 12. 1949, 8. Marjeta Ciglenečki, »Delo hvali kiparskega mojstra, g. Ivana Sojč« 109 o njem.« 36 Proti koncu leta 1949 so se mariborski umetniki v isti dvorani predstavili še enkrat in tudi takrat je bil Sojč med njimi. »Ivan Sojč, znani mariborski kipar, je razstavil dvoje kiparskih del, ki pa datirata iz predvojne dobe njegovega ustvarjanja: dovršen portret ‘Moja hčerka’ in ‘Kompozicija’. Obe plastiki v lesu sta virtuozno, sproščeno kiparsko delo, ki izpričujeta, da Sojč igraje obvlada material,« je ocenil Dušan Mevlja. 37 č asopisna poročila o s ojču Ivan Sojč je bil nadvse zaposlen kipar in o njegovi dejavnosti so časniki po- ročali sproti. 38 Glavnina Sojčevih del je bila namenjena opremi cerkvenih notranjščin, zato je razumljivo, da je njegovo ustvarjalnost najbolj zvesto sprem ljal katoliško usmerjen tisk. Največ notic je najti v Slovencu (1873–1945), vodilnem slovenskem katoliškem časniku. Pogosto je o Sojču poročal tednik Slovenski gospodar (1867–1941), ki je izhajal v Mariboru, namenjen pa je bil zlasti podeželskim bralcem. Redno so o umetniku poročali v mariborskem časniku Straža (1909–1927), ki je v podnaslovu oznanjal, da je neodvisen po- litičen list za slovensko ljudstvo. Manj številni so prispevki v mariborskem časopisu Tabor (1929–1927), ki je kot list Jugoslovanske demokratske stranke predstavljal opozicijo katolicizmu, a je krepil narodno zavest v severovzhodni Sloveniji. Leta 1927 je časnik Tabor kupil konzorcij Jutro in ga preimenoval v Mariborski večernik Jutra. Tudi redkejši zapisi o Sojču v Taboru in Maribor- skem večerniku Jutra so praviloma pohvalni, a jih kljub temu zaznamuje do- ločena stopnja kritičnosti, kar gre pripisati ideološkim razlikam v uredniški politiki navedenih časnikov. Večina časopisnih poročil so skope notice, ki pa vsebujejo veliko podatkov in predstavljajo nepogrešljivi vir za evidentiranje Sojčevega opusa. Med prispevki je tudi nekaj daljših besedil, ki vsebujejo po- drobnejše opise Sojčevih del, medtem ko so kritiški zapisi redki. Sojčevo ime se pojavlja tudi v drugih listih, vendar so to bolj omembe. V cerkvenem listu Bogoljub (1903–1944) na primer so v letih 1928, 1929 in 1936 objavili nekaj reprodukcij Sojčevih del, a brez komentarjev. V nadaljevanju opozarjamo na nekaj izbranih prispevkov v časnikih Slovenec, Slovenski gospodar in Straža. Slovenec je o Sojču poročal v letih 1906, 1925–1931, 1933 in 1934. Prevla- dujejo kratke notice, ki opozarjajo na novosti iz kiparjevega ateljeja. Sodeč 36 M(evlja), Vtisi s Prešernove razstave likovnih umetnikov. Vestnik, 8. 2. 1949, 3. 37 M(evlja), Ob razstavi mariborskih likovnih umetnikov. Vestnik, 7. 12. 1949, 2. 38 Univerzitetna knjižnica Maribor na oddelku za domoznanstvo hrani dragocen listkovni katalog, na katerem najdemo podrobne bibliografske podatke o mariborskih osebnostih. Gre za izpise iz dnevnega časopisja. Pod geslom Sojč Ivan so zabeležene številne enote, ki se nanašajo na zapise v časopisih Slovenski gospodar, Slovenec, Straža in Tabor. 110 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES po izrazju je večina teh prispevkov delo enega avtorja, ki se ni podpisoval, o Sojču pa je poročal z velikim navdušenjem, ki presega objektivnost in ki se niti ne trudi, da bi izdelke, pogosto jih imenuje »umotvore«, predstavil glede na njihovo stilno naravnanost. Dragoceni pa so opisi, ki pomagajo identifici- rati ohranjena dela na terenu. Med prispevki kaže izpostaviti edini nekoliko daljši zapis, ki je tudi podpisan, žal le z inicialko: Dr. J. 39 Prispevek je odziv na odklonilni zapis v časniku Mariborski Večernik Jutra o nagrobnem spo- meniku duhovniku, književniku in govorniku Antonu Medvedu (1862–1925), ki ga je izdelal Ivan Sojč. Kritika v Mariborskem večerniku Jutra 40 kiparju, ki ga ne navaja poimensko, očita, da v reliefnem portretu ni zadel podobnosti z markantnim Medvedovim obrazom. Avtorja M. P. je motilo tudi, da Medve- da ni predstavil kot govornika in uporabil izraz »govorniška sila«, s katero je pokojni vedno znova pritegnil poslušalce. Obregnil se je tudi ob izbiro rjavega kamna, saj bi po njegovem mnenju beli marmor učinkoval bistveno drugače. Dr. J. se je odločno postavil v bran Ivanu Sojču: »Spomenik dr. Medvedov je eno najlepših del Sojčevih in smelo lahko trdimo, da se je Sojč ravno pri tem spomeniku povzpel do posebnih višin umetnosti. Reliefna glava dr. Medveda je umetniška stvaritev, kakršnih nimamo na našem v umetnostnem oziru tako revnem pokopališču. Sojč je v tem reliefu prekosil samega sebe.« 41 Sojč je pokojnega duhovnika, ki je sicer slovel kot »vesela narava in poln tempe- ramenta« in kot »mogočen govornik«, simbolično upodobil kot sejalca božje besede, v reliefnem portretu pa ga je predstavil kot resnega moža. Še nekaj stavkov iz zapisa dr. J. nam pomaga razumeti, kaj so od umetnikov pričako- vali Sojčevi mariborski sodobniki: »Božji poklic umetnika se razodeva ravno v tem, da s svojo genialno potezo razgiba in poživi mrtvo materijo in ji da življenje. Preko fotografične sličnosti in zunanje impresije mora prodreti do ekspresije, do izraza duha. Seveda se potem zgodi, da se zdi kaka poteza ali črta pretirano podčrtana, a po njih umetnik izraža duhovno idejo, duha, no- tranjo bitnost. To je storil tudi Sojč pri Medvedovem spomeniku. Podal nam ni samo njega fotografijo, temveč njega bistvo, duha, Medveda-človeka in 39 Dr. J., Dr. Medvedov spomenik na pokopališču v Mariboru. Slovenec, 8. 11. 1927, 8. 40 M. P., Misli ob nagrobniku Antona Medveda. Mariborski večernik Jutra, 31. 10. 1927, 2. Žal ni bilo mogoče ugotoviti identitete pisca, ki pa je bil očitno dober poznavalec umetno- sti. Med drugim je kot zgled in dober primer spomeniške plastike navedel Bernekerjevo marmorno skulpturo Primoža Trubarja v Ljubljani. 41 Dr. J., Dr. Medvedov spomenik na pokopališču v Mariboru. Slovenec, 8. 11. 1927, 8. Zelo pohvalno se je o nagrobnem spomeniku Antonu Medvedu izrazil tudi nepodpisani avtor krajšega zapisa v Slovenskem gospodarju: »Spomenik je mojstrsko delo in so se o njegovi izpeljavi zelo pohvalno izjavili vsi strokovnjaki, ki so ga videli.« Gl.: Odkritje spomenika †monsig. dr. Antonu Medvedu. Slovenski gospodar, 21. 10. 1926, 2. Marjeta Ciglenečki, »Delo hvali kiparskega mojstra, g. Ivana Sojč« 111 duhovnika. S tem je stopil Sojč na prava umetniška tla. Zunanjega efekta, ki ga predvsem išče kritik, mogoče v toliki meri ni, je pa tem več čiste umetno- sti za notranje doživljanje. Prava umetnost ne ljubi teatralične poze, temveč notranjo globokost.« 42 Tudi Slovenski gospodar je pogosto poročal o stvaritvah Ivana Sojča. Krat- ke prispevke, večinoma notice, najdemo v letnikih 1909–1911, 1913–1915, 1920, 1922, 1926, 1928–1931, 1933–1937, njihovi avtorji pa so nepodpisani dopisniki iz različnih štajerskih krajev. Velik del teh prispevkov Sojčeva dela zgolj omenja ob predstavljanju drugih dogodkov, največkrat so to slovesnosti ob odkritju novih oltarjev, tabernakljev, posamičnih kipov in križevih po- tov; pisci naštevajo prisotne veljake, cerkvene dostojanstvenike, donatorje in druge zaslužne. Nekatere zgodbe so skorajda dramatične. Tako sta za gradnjo podružnične cerkve Srca Jezusovega v Žabljeku v župniji Laporje pri Slovenski Bistrici poskrbela šentpetrski župnik Anton Tkavc in njegova sestra Nežika, ki je bila družabnica in spremljevalka ameriške milijonarke iz Bostona. Ko sta se dami sami odpravili na pot okrog sveta, se je Nežika zaobljubila pozidati cerkev, posvečeno Srcu Jezusovemu, če se srečno vrneta. Oltarni nastavek za cerkev, za katero je načrte naredil mariborski stavbenik Max Czeike (1879– 1945), je izdelal Ivan Sojč. 43 Prispevki v Slovenskem gospodarju redko podrob- neje opisujejo dela, ki so običajno predstavljena, da so lepa, v čast umetniku in podobno. Eden od nekoliko daljših zapisov se nanaša na veliki oltar v Cirkov- cah: »Glavni oltar, krasno umetniško delo g. Sojča iz Vitanja, je že postavljen v naši novi lepi župnijski cerkvi. V lavantinski škofiji je mnogo še dragocenejših oltarjev, lepših menda ne, gotovo pa ni oltarja, ki bi bil tako natančno izdelan kot v Cirkovcah, da ni mogoče grajati ali stvarno kritikovati, pač pa edino le hvaliti umetnika, ki je pokazal, da je s svojimi talenti izvrstno gospodaril po raznih ptujih mestih in deželah.« 44 Zapisi v Slovenskem gospodarju Sojčevemu delu izkazujejo vse priznanje, eden od piscev pa se je ob hvali skliceval tudi na Avguština Stegenška: »Pri tej priliki bi omenili za naše razmere žalostno dejstvo, da vse premalo cenimo naše domače umetnike, med katerimi ni na zadnjem mestu g. kipar Sojč. Da je g. Sojča visoko cenil rajni dr. Stegenšek, je za njega najznačilnejše in najboljše priznanje.« 45 42 Dr. J., Dr. Medvedov spomenik na pokopališču v Mariboru. Slovenec, 8. 11. 1927, 8. 43 Krasna nova podružna cerkev. Slovenski gospodar, 18. 7. 1934, 6. 44 Cirkovce. Slovenski gospodar, 5. 8. 1909, 4. 45 Sv. Peter pri Mariboru. Slovenski gospodar, 19. 10. 1922, 7. 112 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES Slika 3: Relief z upodobitvijo umirajočega Jožefa, detajl z oltarja sv. Jožefa, župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja v Cirkovcah, 1913. Album fotografij iz zapuščine Ivana Sojča, PAM Straža je o Sojču poročala v letih 1910, 1911, 1913, 1914, 1920, 1922, 1924 in 1925. Poročevalci se praviloma niso podpisovali, vendar enkrat srečamo podpis Josta, 46 in enkrat inicialko J., 47 pojavi se tudi inicialka F., 48 pod poto- pisni prispevek o obisku Št. Vida pri Ptuju (danes Videm) pa se je podpisal Popotnik. 49 Prispevki v Straži so praviloma nekoliko daljši in vsebujejo tudi podrobnejše opise del; vtis je, da je bil avtor daljših sestavkov vešč opisovanja umetnin. Eden tovrstnih prispevkov iz leta 1913 je nastal po obisku v kipar- jevem ateljeju. Pouči nas, kaj vse je imel mojster v delu na pomlad 1913, osre- dnji predmet občudovanja pa je bil tabernakelj za cerkev sv. Vida v Št. Vidu pri Ptuju, ki je še čakal na pozlato. 50 V časniku Straža ne manjka pohvalnih besed o Sojču, prispevki pa se pogosto zaključujejo s pozivom k nakupu ali vsaj k obisku umetnikovega ateljeja, kjer je bilo mogoče videti veliko število kiparskih del in tudi umetnika pri delu. V povojnem časopisju o Sojču skorajda ne najdemo poročil z izjemo kritiških zapisov o dveh razstavah mariborskih umetnikov v letu 1949. 51 Pred nekaj leti pa se je vnela razprava o Sojčevem kipu Predica, ki ga je leta 1937 izdelal po naročilu znanega mariborskega tovarnarja Josipa Hutterja 46 Kipar I. Sojč v Mariboru. Obhajilna miza za Št. Janž na Dravskem polju. Straža, 7. 5. 1924, 2. 47 Dr. Stegenšek ima svoj nagrobni spomenik. Straža, 8. 11. 1920, 3. 48 Kebelj na Pohorju dobi nov oltar. Straža, 22. 12. 1920, 2. 49 Novi tabernakelj v župni cerkvi v Št. Vidu pri Ptuju. Straža, 26. 9. 1913, 5. 50 Iz delavnice domačega umetnika. Straža, 4. 4. 1913, 3. 51 Bibliografija o obeh razstavah je zbrana v: Likovno življenje v Mariboru 1945–1955, 106–107. Marjeta Ciglenečki, »Delo hvali kiparskega mojstra, g. Ivana Sojč« 113 (1889–1963). Bronasti kip je najprej stal na parkovno lepo urejenem dvorišču Hutterjeve tekstilne tovarne v Melju, 52 ki se je po drugi vojni preimenovala v MTT. Kasneje so kip prestavili v avlo poslovne stavbe, od koder pa je izginil, ko se je začel postopek prodaje propadlega podjetja. Slika 4: Model za Predico, 1937. Album fotografij iz zapuščine Ivana Sojča, PAM Iskanja se je lotil mariborski založnik Primož Premzl, ki je izginotje prija- vil. Kip so našli in po napornem dokazovanju lastniških pravic je našel varno mesto v mariborskem Muzeju narodne osvoboditve. 53 Premzl je že pred tem predlagal, da bi okrog 2 m visoko bronasto skulpturo postavili na javno mesto v spomin na nekdaj cvetočo tekstilno industrijo v Mariboru, a ideja ni sprožila potrebnega zanimanja. »Kot umetnina nima neke posebne vrednosti, ima pa simbolno vrednost,« je pojasnil novinarju časnika Delo 54 in se tako pri- družil splošnemu vrednotenju podobarskega realizma. In prav na simbolno vrednost in na ozadje nastanka skulpture je opozorila Jerneja Ferlež v daljšem prispevku za Večer v nedeljo. Podobo tekstilne delavke v narodni noši je pove- zala s fotografijo Elizabete in Eve Hutter, tovarnarjeve žene in hčerke, ki sta se pred fotoaparat postavili v gorenjski narodni noši, kar je bila v takratnih časih priljubljena in simbolična drža med damami višjih slojev. 55 52 Ferlež, Josip Hutter in bivalna kultura Maribora, 24. Ferleževa Predico napačno atribuira drugemu mariborskemu kiparju, Francetu Ravnikarju (1866–1948). 53 Lovrec, Zasegli izginulo predico. Večer, 3. 7. 2015, 18. 54 Rubin, Delavec trdi, da je predico odpeljal tovarnar. Delo, 5. 2. 2014, 14. 55 Ferlež, Pepelka na poti v Zadružno banko. Večer v nedeljo, 17. 7. 2016, 12–13. 114 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES u metnostnozgodovinska literatura Prvi umetnostni zgodovinar, ki je pisal o Ivanu Sojču, je bil Avguštin Stegen- šek (1875–1920). 56 Njegov prvi prispevek o Ivanu Sojču obravnava leseni kip lurške Matere božje v nadnaravni velikosti, ki ga je izdelal za novo kapelo v Brebrovniku v Slovenskih goricah. 57 Stegenšek je pohvalil delo kot izvirno in tehnično dovršeno. »Kip dela čast umetniku,« je zapisal. 58 Sojča je posebej izpostavil v reviji Ljubitelj krščanske umetnosti, ki jo je urejal in ki je izhaja- la le eno leto (1914), natisnjeni pa so bili štirje zvezki. Že prva stran prvega zvezka se začne s fotografijo Sojčevega reliefa z upodobitvijo smrti sv. Jožefa iz cerkve v Cirkovcah, 59 v združenem tretjem in četrtem zvezku pa je objavil še dve fotografiji Sojčevih del: prva predstavlja relief s sv. Trojico iz cerkve v Cirkovcah, 60 druga pa tabernakelj iz cerkve sv. Vida v Vidmu pri Ptuju. 61 V prvem zvezku je objavljen daljši prispevek več avtorjev z naslovom Naši kiparji. Prispevek je razdeljen po pokrajinah; o štajerskih kiparjih je pisal Ste- genšek sam. Izpostavil je Sojča in le na koncu prispevka zapisal nekaj stavkov o Jožefu Ajlecu (1874–1944), ki je delal na Dunaju, v nadaljevanju pa zgolj naštel Ivana Cesarja (1864–1936) iz Mozirja, Leopolda Perka (1848–1918) iz Sv. Trojice v Slovenskih goricah in Antona Pavliča (1848–?) iz Buč. Med naj- pomembnejša Sojčeva dela je uvrstil tabernakelj iz videmske cerkve, ki ga je označil, da je narejen v modernem slogu. Sicer pa je Sojčevo delo ocenil kot poglobljeno: »Pri umetniku ni glavna skrb šola, temveč talent in pridnost; kipar mora od dela do dela napredovati, šele v zreli in pozni moški dobi po- polnoma premaga in oživi snov in jo preustvari po svojem značaju. Odkar se je Sojč vrnil med svoje rojake, se je že zelo poglobil v svojih delih. Upajmo, da bode njegova razvojna črta šla tudi v bodoče vedno navzgor in da bode kedaj v čast Slovencem.« 62 Stegenšku je bila posebej pri srcu cerkev Marijinega vne- bovzetja v Cirkovcah, o kateri je v samozaložbi izdal knjižico. 63 Besedila, ki ga dopolnjuje kar enajst fotografij, ni veliko, napisano pa je poljudno in bolj kot 56 Leta 2007 je izšla tematska številka revije Studia Historica Slovenica, 7/3–4, 2007, s pri- spevki več avtorjev o Avguštinu Stegenšku. O Stegenškovem odnosu do sodobne umetno- sti glej zlasti v prispevku: Ciglenečki, Stegenškovo umetnostnozgodovinsko delo. Studia Historica Slovenica, 624–626. 57 Stegenšek, Poročila o stari in novi domači cerkveni umetnosti. Voditelj v bogoslovnih vedah, 60–64. 58 Stegenšek, Poročila o stari in novi domači cerkveni umetnosti, Voditelj v bogoslovnih vedah, 62. 59 Ljubitelj krščanske umetnosti, I/1, 1914, 1. 60 Ljubitelj krščanske umetnosti, I/3–4, 1914, 89. 61 Ljubitelj krščanske umetnosti, I/3–4, 1914, 220. 62 Ljubitelj krščanske umetnosti, I/1, 1914, 32. 63 Stegenšek, Novi oltar Marijinega vnebovzetja v Cirkovcah. Marjeta Ciglenečki, »Delo hvali kiparskega mojstra, g. Ivana Sojč« 115 v pojasnjevanje likovnih vrednot usmerjeno v spodbujanje verske gorečnosti. Pisatelj je oltar in drugo opremo novo zgrajene cerkve opisal, v zaključku pa vzneseno zaželel, da bi verniki občutili, kako je umetnik »pričaral na tablo nebeško radost«. 64 Oltar je predstavil, da »pripoveduje skrivnostno zvezo med zemljo in nebom«, 65 za tabernakelj pa je sam sestavil napis s kronogramom, v katerem je ovekovečil župnika Antona Ravšla, ki je poskrbel za opremo nove cerkve, in Ivana Sojča, ki je tabernakelj izvršil in pozlatil. 66 Stegenškova knjižica je bila ocenjena v reviji Dom in svet, in sicer se je nepodpisani avtor kratkega prispevka pohvalno izrazil tako o Stegenšku kot o Sojču. 67 Slika 5: Tabernakelj na velikem oltarju v župnijski cerkvi sv. Vida v Vidmu pri Ptuju, 1913. Album fotografij iz zapuščine Ivana Sojča, PAM Avguštin Stegenšek, ki je bil več let (1908–1913) konservator Cesarsko-kra- ljeve centralne komisije za proučevanje in ohranjevanje umetnostnih in zgo- dovinskih spomenikov (skrbel je za okrožja Celje, Konjice, Brežice in Slovenj Gradec), se je enako kot za staro umetnost zanimal tudi za novosti. Revija Lju- bitelj krščanske umetnosti odraža ta njegov odnos. V prvem in drugem zvezku 64 Stegenšek, Novi oltar Marijinega vnebovzetja v Cirkovcah, 14. 65 Stegenšek, Novi oltar Marijinega vnebovzetja v Cirkovcah, 10. 66 Stegenšek, Novi oltar Marijinega vnebovzetja v Cirkovcah, 4. 67 Novi oltar Marijinega vnebovzetja v Cirkovcah. Dom in svet, 1910, 233. 116 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES je urednikova pozornost enakomerno porazdeljena med staro dediščino in novo ustvarjalnostjo, tretji in četrti zvezek pa v celoti poročata o novostih na področju cerkvene arhitekture in notranje opreme verskih objektov. V svojih poročilih in komentarjih je jasno izrazil svoj osebni okus. Sodobne likovne tokove je odklanjal, ploskovitost in shematiziranje sta ga odbijala že pri sred- njeveškem slikarstvu, visoko pa je cenil obrtno spretnost in neoporečnost. »Da se mož štuli za umetnika, ki ne zna niti figure pravilno narisati, je mogo- če le dandanes, ko je umetnost svobodna, ne pa rokodelstvo kakor v srednjem veku,« 68 je zapisal v razpravi o gotskem stenskem slikarstvu in pri tem meril na sodobnost. Vendar se ni zavzemal za posnemanje starih slogov, pač pa za spoštovanje starih vrednot: »Vsak mora na modernem umotvoru spoznati, da je dete rojeno leta 1900 /…/ Spajati torej idealistični vzlet z realizmom in moderno tehniko, to je naloga cerkvenega umetnika,« 69 je zapisal v enem od svojih kritiških poročil. V njegovih priporočilih in pričakovanjih je razumeti, da sta mu bili blizu nazarenska in beuronska umetnost, Ivan Sojč pa je imel, tudi zaradi bogatih izkušenj v velikih podobarskih in kiparskih delavnicah, prav takšne lastnosti. Suvereno je obvladal anatomijo in dobro poznal starej- šo umetnost, znal pa je biti tudi inovativen. Stegenška je pritegnilo, da je bil ne le nadarjen, temveč tudi priden, kakor je imenoval umetnikovo nenehno aktivnost; mojster je bil brez prestanka pri snovanju novih del. Zdelo se je nadvse primerno, da so leta 1920 nad Stegenškov grob na po- kopališču na Pobrežju postavili spomenik, ki ga je izdelal Ivan Sojč. Na reli- efu v zgornjem delu sta upodobljeni dve figuri: Kristus na desni z dvignjeno desnico blagoslavlja moža na levi, ki skozi nekakšen portal stopa proti nje- mu in si z roko odstira ogrinjalo z obraza. V možakarju bi smeli prepoznati pokojnega Avguština Stegenška, vendar poročevalec časnika Straža v opisu spomenika piše o motivu obujenja Lazarja. 70 Ob tem moramo spomniti na nagrobnik s pokopališča na Keblju na Pohorju. Sorodno oblikovan relief na kebeljskem nagrobniku je nedvomno predstavljal Obujenje Lazarja; figura Lazarja je bila ovita v prt, z vrvjo pripet k telesu, Lazar pa je očitno kazal podobo mrliča. 71 Na spomeniku na pobreškem pokopališču je bila leva figura bistveno drugačna, nedvomno je kazala znake življenja in smeli bi podvomiti, 68 Stegenšek, O gotskih freskah pri Sv. Mohorju na Kozjaku. Časopis za zgodovino in naro- dopisje, IV/3–4, 1909, 137, op. 2. 69 Stegenšek, Jahres-Mappe (1900) der Deutschen Gesellschaft für christliche Kunst, Mün- chen. Voditelj v bogoslovnih vedah, IV, 1901, 503. 70 Dr. Stegenšek ima svoj nagrobni spomenik, Straža, 8. 11. 1920, 3. 71 Dobra fotografija spomenika na kebeljskem pokopališču je vlepljena v album fotografij iz Sojčeve zapuščine. PAM, Zbirka albumov, AŠ 19, SO_PAM TE 19/1. Marjeta Ciglenečki, »Delo hvali kiparskega mojstra, g. Ivana Sojč« 117 da predstavlja prav Lazarja. 72 V Straži beremo: »Okoliščinam primerno je spomenik priprost, v modernem slogu, izpeljan po načrtu našega umetnika Sojča, tem lepša in prav mojstrsko delo pa je plošča na njegovem gornjem delu: probujenje Lazarja. Tu je Sojč pokazal kaj ve in zna.« 73 Iz zapisa izvemo tudi nekaj o razmerju med pokojnim umetnostnim zgodovinarjem in kiparjem: pisec Stegenška označuje za Sojčevega prijatelja in dobrotnika. Žal spomenika na pobreškem pokopališču ni več; pred leti so opustili Stegenškov grob, na enega od pionirjev slovenske umetnostne zgodovine pa zdaj opominja zapis na črni kamniti kocki, eni od številnih ob spomeniku mariborske nadškofije v bližini Brandisijeve kapele. Tudi nagrobnika z reliefom Obujenje Lazarja na Keblju ni več. Slika 6: Relief na zgornjem delu nagrobnika za Avguština Stegenška, 1920, pobreško pokopališče v Mariboru (uničeno). Foto Marjeta Ciglenečki Slika 7: Relief s prizorom Obujenja Lazarja v zgornjem delu nagrobnika na pokopališču na Keblju na Pohorju (ni ohranjeno). Album fotografij iz zapuščine Ivana Sojča, PAM 72 Fotografija spomenika je objavljena v: Ciglenečki. Stegenškovo umetnostnozgodovinsko delo. Studia Historica Slovenica, 7/3–4, 2007, 596. Avtorica levo figuro interpretira kot simbolno podobo Avguština Stegenška. 73 Dr. Stegenšek ima svoj nagrobni spomenik, Straža, 8. 11. 1920, 3. 118 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES France Stele, ki je sicer zavzeto spremljal sodobno likovno produkcijo, se za Sojčevo delo ni zanimal. V rubriki Varstvo spomenikov, ki je bila v predvoj- nem obdobju redno poglavje Zbornika za umetnostno zgodovino, se v Steleto- vih poročilih nekajkrat pojavi Sojčevo ime; po Steletovih navodilih je opravil obnovitvena dela na Marijinem stebru v Mariboru 74 in restavriral štiri oltarje iz 17. stoletja v župnijski cerkvi v Vitanju, 75 Stele pa je odobril še njegov načrt za tabernakelj na velikem oltarju v župnijski cerkvi v Gomilskem. 76 Po Stegenškovi smrti med slovenskimi umetnostnimi zgodovinarji ni bilo posebnega zanimanja za Sojčeva dela. Iz obdobja pred drugo svetovno vojno lahko opozorimo na kratek opis velikega oltarja v župnijski cerkvi sv. Marjete v Polzeli v topografiji Marijana Marolta o spomenikih v celjski dekaniji. Zapis se omejuje na skop opis, brez komentarjev. 77 V zajetni monografiji Frana Ši- janca Sodobna slovenska likovna umetnost je najti krajši zapis o podobarjih, ki so »delovali v tradiciji ljudskih delavnic«, »odmaknjeni od modernih tokov«. Šijanec, ki jih je poimensko navedel le pet (Frana Ropreta iz Bleda in Mengša, Franceta in Ivana Pengova iz Ljubljane, Alojzija Progarja iz Celovca in Ivana Sojča iz Maribora), jim je priznaval solidnost, v splošnem pa ga podobarstvo ni pritegnilo. 78 Slika 8: Križani, detajl z velikega oltarja v župnijski cerkvi sv. Marjete v Polzeli, 1929/30. Album fotografij iz zapuščine Ivana Sojča, PAM 74 Varstvo spomenikov. Poroča dr. F. Stele. Zbornik za umetnostno zgodovino, 1921/1–2, 83. 75 Varstvo spomenikov. Poroča konservator dr. F. Stele. Zbornik za umetnostno zgodovino, 1924, 155. 76 Varstvo spomenikov. Poroča dr. F. Stele. Zbornik za umetnostno zgodovino, 1921/1–2, 83. 77 Marolt, Dekanija Celje, II. zvezek, 260. 78 Šijanec, Sodobna slovenska likovna umetnost, 285. Marjeta Ciglenečki, »Delo hvali kiparskega mojstra, g. Ivana Sojč« 119 Nekoliko kasneje se je Sojčevo ime pojavilo v okviru raziskav o začetkih organizirane likovne dejavnosti v Mariboru. Katalog Umetnostne galerije Maribor z naslovom Novejša umetnost v severovzhodni Sloveniji iz leta 1970 79 Sojča še ne omenja. Leta 1980 je Društvo likovnih umetnikov Maribor sku- paj z Razstavnim salonom Rotovž in Umetnostno galerijo Maribor obeležilo šestdesetletnico organizirane likovne dejavnosti v Mariboru, ob razstavi pa je izšel tudi katalog. V uvodnih študijah ne najdemo zapisov o Sojču, je pa z osnovnimi podatki in fotografijo predstavljen v poglavju z biografijami in bibliografijami. 80 Razstava Likovno življenje med vojnama v Mariboru (Umet- nostna galerija Maribor, 1984/85) je po dolgem času Sojčevo delo uvrstila med eksponate. Majhen in nedatiran glinast osnutek za Cankarjev spome- nik je reproduciran v katalogu, kjer Sojčevo ime najdemo tudi v poglavju z dokumentarnim gradivom, v spremni študiji pa je opredeljen kot priljubljen avtor s številnimi cerkvenimi in nagrobnimi naročili, ki ne presega obrtniške spretnosti, ki sicer zmore slediti predpisani ikonografiji, a je »brez sleher- ne domišljije«. 81 Podobno je Sojč zgolj naveden v uvodniku v katalogu, ki je izšel ob razstavi Likovno življenje v Mariboru 1945–1955; priredili so jo v Umetnostni galeriji Maribor leta 1988. Sojč je skupaj s Franom Ravnikarjem predstavljen kot pripadnik starejše generacije, ki ji v obravnavanem desetlet- ju »občutno pešajo moči«. Pač pa je avtorica ob starejšem Sojču omenila še podobarja Janeza Jezovška in nekaj več besedila namenila mlajšemu Antonu Blatniku, ki se je uveljavil kot uspešen restavrator, a je ves čas ustvarjal tudi po lastnem navdihu; 82 tudi Blatnik se je šolal v Cesarjevi delavnici v Mozirju. V katalogu ni nobene reprodukcije Sojčevih del, omenjen pa je v poglavju z dokumentarnimi podatki. V kratkem življenjepisu je sodba o njegovem delu nekoliko milejša, omenjena je njegova »obrtna dovršenost«. 83 Sojčevo ime ponovno srečamo v literaturi, ki obravnava mariborsko po- kopališče na Pobrežju. Izšla sta dva vodnika po pokopališču, oba poljudnega značaja. Prvi iz leta 2009 omenja nagrobnik Antonu Medvedu, a se posveča le znamenitemu govorniku. 84 Drugi iz leta 2017 navaja nagrobnik družine Klančnik (1923) z reliefom, ki predstavlja Marijo z mrtvim Kristusom v na- ročju ter dvema žalujočima ob straneh. Ob kratkem opisu je naveden tudi avtor; 85 nagrobnik družine Klančnik brez dvoma sodi med boljša Sojčeva 79 Novejša umetnost v severovzhodni Sloveniji (katalog). 80 60 let organizirane likovne dejavnosti v Mariboru (razstavni katalog), brez paginacije. 81 Ilich-Klančnik, Likovno življenje med vojnama v Mariboru – prvo desetletje. Likovno življenje med vojnama v Mariboru, 14. 82 Ilich-Klančnik (prispevek je brez naslova). Likovno življenje v Mariboru 1945–1955, 12. 83 Likovno življenje v Mariboru 1945–1955, 94. 84 Radovanovič, Deu, Vodnik po pobreškem pokopališču, 37–38. 85 Sapač, Štuhec, Umetnostnozgodovinski vodnik po pokopališču Pobrežje, 26. 120 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES dela. Predstavljen je tudi nagrobnik filologa in politika, leta 1918 predsednika Narodnega sveta v Mariboru in kasneje enega od ustanoviteljev ljubljanske univerze dr. Karla Verstovška (1871–1923). 86 Dekle v narodni noši in z vencem v roki žaluje pred veduto Maribora; opisu v vodniku manjka atribucija. Leta 1992 so v Pokrajinskem muzeju Maribor pripravili razstavo o Antonu Martinu Slomšku in postavili na ogled večje število Slomškovih portretov, o katerih je spremno študijo napisal Sergej Vrišer. Zgolj navedel je reliefni por- tret, ki ga je Sojč leta 1924 izdelal za Škofijski ordinariat v Mariboru (Sojč je izdelal v tridesetih letih še enega, ki ga hrani mariborski muzej) in spomenik s celopostavno upodobitvijo lavantinskega škofa z Blažetom in Nežico iz leta 1939; spomenik stoji v Slovenski Bistrici. 87 Upodobitve Antona Martina Slom- ška je predstavila tudi Ana Lavrič v knjižici Spomenik škofa Antona Martina Slomška v mariborski stolnici (2013). 88 Avtorica je spomnila, da so leta 1922 v Mariboru začeli razmišljati o postavitvi monumentalnega Slomškovega spo- menika in takrat je Ivan Sojč pripravil osnutek zanj. Slomška je predstavil sedečega v pokrajini, kako opazuje skupino rajajočih otrok. Imenovan je bil odbor za postavitev spomenika, ki je Sojčev osnutek označil za »vreden popol- nega priznanja«. 89 Da bi lažje začeli z zbiranjem denarja, so izdali razglednico s Sojčevim osnutkom, vendar do realizacije spomenika ni prišlo. Leta 1924 je Sojč izdelal škofov portret v reliefu, da so ga vgradili v stavbo mariborske škofije, 90 v tridesetih letih pa še eno različico v oktogonalnem okviru. Leta 1938 je končal celopostavno upodobitev škofa Slomška v družbi z Blažetom in Nežico; spomenik so najprej postavili na pročelje Slomškovega doma v Slovenski Bistrici, nato prenesli pod zvonik cerkve sv. Jerneja, leta 1992 pa na trg med župniščem in cerkvijo. 91 Oseben spomin na kiparja Ivana Sojča je najti v Vrišerjevem avtobiograf- skem delu Maribor v barvah mojega časa. Bere se nekolikanj skopo, a iz njega veje toplina: » Včasih smo zašli tudi na dvorišče kiparja Ivana Sojča in pokuka- li v njegovo delavnico, kjer je bilo polno kipov, predvsem nagrobnih angelov, Kristusovih glav in Marij. Kipar je s kipci okrasil celo stebre pri ograji svojega vrta.« 92 86 Sapač, Štuhec, Umetnostnozgodovinski vodnik po pokopališču Pobrežje, 29. 87 Vrišer, A. M. Slomšek v likovnih delih. Anton Martin Slomšek, 70–75. 88 Lavrič, Spomenik škofa Antona Martina Slomška v mariborski stolnici, 47–48. 89 Lavrič, Spomenik škofa Antona Martina Slomška v mariborski stolnici, 47. 90 Lavrič, Spomenik škofa Antona Martina Slomška v mariborski stolnici, 48, 80. 91 Lavrič, Spomenik škofa Antona Martina Slomška v mariborski stolnici, 47–48. 92 Vrišer, Maribor v barvah mojega časa, 15. Marjeta Ciglenečki, »Delo hvali kiparskega mojstra, g. Ivana Sojč« 121 arhivski viri Arhivsko gradivo o Ivanu Sojču ni sistematično pregledano. Sojčev dosje v arhivu Umetnostne galerije Maribor ni posebej obsežen. V Pokrajinskem ar- hivu Maribor hranijo več dokumentov z osnovnimi podatki o družinskih članih (domovinska in gospodinjska kartoteka), 93 zagotovo pa se veliko po- datkov skriva tudi v župnijskih kronikah in drugih dokumentih, ki pričajo o umetnostnih naročilih. V nadaljnje raziskave je treba vključiti pregled fondov v Nadškofijskem arhivu v Mariboru in po župnijah, kjer hranijo Sojčeva dela. Prav tako doslej še ni bil izkoriščen družinski arhiv v lasti umetnikovih de- dinj. Posebej bi želela izpostaviti album fotografij, 94 ki ga hrani Pokrajinski arhiv Maribor. Njegova provenienca ni znana, v njem pa so zbrane fotografije (101 po številu) z upodobitvami Sojčevih del. Pod fotografijami so zapisana imena krajev, kamor so bili namenjeni; le proti koncu albuma teh zapisov ni več. Očitno je Ivan Sojč sam skrbno vodil evidenco del, v album pa lepil njihove fotografije. vprašanje podobarstva v slovenski umetnostni zgodovini O Stegenškovem odnosu do Sojča smo pisali že zgoraj. Stegenšek, ki si je sam želel postati slikar, 95 pa ga je škof Mihael Napotnik spodbudil k študiju umetnostne zgodovine in ga pri tem tudi podpiral, ni ločeval med podobarji in akademsko izobraženimi slikarji in kiparji. Sledil je zgolj lastnemu razu- mevanju, kakšne umetnine najbolje dopolnjujejo cerkveni prostor; prednost je dajal učinku, ki ga ima likovno delo na versko predanost obiskovalca. Tak- šno Stegenškovo prepričanje se je še posebej izkristaliziralo v obdobju, ko je opustil konservatorsko delo pri dunajski centralni komisiji in ko ga je vedno bolj zaposlovala topografija Jeruzalema. 96 France Stele (1886–1972) o podobarstvu ni imel visokega mnenja, ustvarjalnost celotnega 19. stoletja pa je označil za »začetek dekadence in dezorientiranosti«. 97 Takrat je bilo po Sloveniji veliko podobarskih delavnic 93 PAM, SI_PAM domovinska kartoteka MOM0002; PAM, SI_PAM_domovinska kartote- ka MOM0003. 94 PAM, Zbirka albumov, AŠ 19, SO_PAM TE 19/1. 95 Ciglenečki, Stegenškovo umetnostnozgodovinsko delo, Studia Historica Slovenica, 7/3–4, 2007, 597. 96 Ciglenečki, Stegenškovo umetnostnozgodovinsko delo, Studia Historica Slovenica, 7/3–4, 2007, 629– 631. 97 Stele, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih, 100. Monografija je prvič izšla leta 1924, že leta 1923 pa je bilo besedilo objavljeno v reviji Dom in svet. 122 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES z obsežno produkcijo, po Steletovem mnenju pa je njihova kakovost upada- la. Primerjal je razmere v tovrstnih delavnicah za časa baroka, ko je vladala še tesna povezanost med naročnikom, pogosto »visoko izobraženim in tudi umetniško fino čutečim duhovnikom, ki je narekoval teme in jih spravljal v pogosto bistroumno zasnovane sisteme, ter rokodelcem, ki se je zavedal, kako daleč sega njegova naloga.« 98 Opozoril je, da je v 19. stoletju začela odmira- ti cehovska organiziranost, ki je skrbela za kakovost, »dezorganizacija« pa je postopoma zajela tudi naročniške kroge; posledica je bil vsesplošen upad umetnostne ravni. 99 Steletu pa ne bi smeli očitati, da podobarstva ni spremljal, nasprotno. Opazil je, da se je v drugi polovici 19. stoletja kot reakcija na bujni barok uveljavila bolj umirjena smer, »v daljši posledici potomka klasicizma / …/ in pa neke v množici nezavedne težnje po romanskem kiparskem idealu, ki je bil nekaj časa s stavbinskim slogom vred moda za cerkveno umetnost.« 100 Med številnimi podobarji svojega časa je edino Janezu Vurniku ml. (1849– 1911) iz Radovljice priznaval, da njegovi izdelki dosegajo raven umetnine. 101 Steletovo ostro stališče so nekoliko omilili nekateri mlajši raziskovalci. Tako je Emilijan Cevc (1920–2006) v monografiji Slovenska umetnost v okvi- ru poglavja o 19. stoletju kiparskim podobarskim delavnicam odmeril kar nekaj strani. 102 Za Cevca je bilo značilno, da je v produkciji, ki je v likovnem smislu ni visoko vrednotil, iskal emocionalnost in ljudsko iskrenost, s čimer se je približal Stegenšku. »Ustvarjalec baročnega časa se je umaknil obrtniku, ki mu je manjkalo sproščenega poleta. In vendar poznamo še dela, ki so mi- ljejsko vabljiva, iskrena in topla, približana ljudskemu čustvovanju, pa naj so figure še tako okorne.« 103 Razlikoval je med štajersko in kranjsko produkcijo, slednja naj bi bila »nekoliko srečnejša«. 104 »Štajerska, ki je v baroku razvila tako veliko kiparsko kulturo, je v 19. stoletju premogla peščico domačih po- dobarjev, da je morala večkrat klicati na pomoč kranjske mojstre. Tudi graški pritok je usahnil.« 105 Kljub temu je Cevc naštel vse pomembnejše podobarje 19. stoletja in opozoril, da so prvi slovenski akademsko šolani kiparji izšli iz podobarskih delavnic. 106 V opusih Franceta Zajca (1820–1888), Alojzija Progarja (1857–1918) in Alojza Repiča (1866–1941) pa kljub njihovi izobrazbi 98 Stele, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih, 101. 99 Stele, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih, 101–102. 100 Stele, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih, 108. 101 Stele, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih, 108. 102 Cevc, Slovenska umetnost, 155–158. 103 Cevc, Slovenska umetnost, 155. 104 Cevc, Slovenska umetnost, 156. 105 Cevc, Slovenska umetnost, 156. 106 Cevc, Slovenska umetnost, 157. Marjeta Ciglenečki, »Delo hvali kiparskega mojstra, g. Ivana Sojč« 123 ni prepoznal kakšne izstopajoče kakovosti. »Njihova onemoglost je tragična. Iskali so, kar so našli drugi že zdavnaj pred njimi in zato so upirali pogled nazaj, namesto naprej. Toda motili bi se, če bi rekli, da ta in taka umetnost ne kaže naše resničnosti. Prav s svojo trpko nebogljenostjo je del trpke res- ničnosti, pa bolj vredna spoštovanja kot občudovanja.« 107 Cevčeva sklepna misel velja akademsko izobraženim kiparjem, ki niso zmogli prestopiti praga podobarstva in se povzpeti k iskanju novega. Sergej Vrišer (1920–2004) je v svoje preglede baročnega kiparstva vključe- val tudi podobarske delavnice, ki so delovale v 19. stoletju. Če se omejimo na Štajersko, naj opozorimo na poveden naslov zadnjega poglavja v monografiji o baročnem kiparstvu na slovenskem Štajerskem: Postbarok 1800–1860. 108 »Ki- parstvo ima pečat baročnega epigonstva, kar pomeni, da umetnost nekdanjih vodilnih moči sedaj posnemajo povprečni kiparji – podobarji /…/,« je ocenil stanje. 109 Obdobje od 1800 do 1860 je razdelil na dve poglavji, na čas do ok. 1840, ko je prevladoval klasicistični naglas, in na čas po 1840, ko so se ponov- no uveljavile baročne forme. 110 Za to drugo postbaročno fazo je presodil, da se je nadaljevala še v drugi polovici 19. stoletja, a je postopoma bledela. 111 Ob naštevanju več primerov je ocenjeval večjo ali manjšo spretnost posameznih mojstrov in opazil, da so na nove oltarne kuliserije pogosto postavljali stare baročne kipe. Merilo za kakovost mu je predstavljala stopnja usklajenosti z baročnimi pravili snovanja oltarnih kompozicij. Tako je na primer veliki oltar v mariborski Alojzijevi cerkvi iz leta 1860 (delo Jožefa Kainza, Jakoba Gschi- ela in Maksimiljana Tenza; nekaj kipov je še baročnih, delo Krištofa Rudolfa in Jožefa Holzingerja) ovrednotil kot eno najvidnejših postbaročnih del na slovenskem Štajerskem; oltar je primerjal z izdelki druge polovice 18. stoletja in opazil sorodnosti. Pohvalo pa je relativiziral: »Kar opozarja na postbarok, je medla izraznost novih plastik. Postbaročno poreklo pa razkriva tudi or- namentika, ki ima sicer stare oblike, a so te podane preveč sumarično.« 112 Vrišerjena razprava se zaključi s časom sredi 19. stoletja, vendar v zaključnem odstavku omeni tudi Ivana Sojča, in sicer v povezavi z graško delavnico Jako- ba Gschiela, za katero ugotavlja, »da je gojila rokodelsko veščino rezbarjenja, s katero je bil barok vselej neločljivo povezan.« 113 Po tej poti se je spomin na barok, kakor ugotavlja Vrišer, prenesel tudi na »zadnji slovenskoštajerski 107 Cevc, Slovenska umetnost, 158. 108 Vrišer, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, 202–208. 109 Vrišer, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, 202. 110 Vrišer, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, 203. 111 Vrišer, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, 203, 207. 112 Vrišer, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, 207. 113 Vrišer, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, 208. 124 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES rezbarski rod (Ivan Sojč, Franc Rath, Alojz Zoratti, Miloš Hohnjec, Ivan Ce- sar) in se izpoje šele v prvi polovici našega stoletja, ko odmeva dovolj glasno celo v opusih dveh vidnih umetnikov, kiparjev Franca Bernekerja in Ivana Napotnika.« 114 Bistveno bolj odprto se je dediščine podobarstva lotila Sonja Žitko v mo- nografiji o historizmu v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem. 115 Tud i Žit kova v podobarski produkciji 19. stoletja opaža močno baročno tradicijo, ki je po njenem mnenju verjetno zavirala prehod k strogemu historizmu. Opozarja tudi na slikarske vzore, ki so vplivali na kiparje, proti koncu 19. in na za- četku 20. stoletja pa tudi na opazen vpliv secesije in novega klasicizma, z monumentalizmom in beuronstvom vred. 116 Žitkova v svoji študiji ne razli- kuje med deli podobarjev in akademsko šolanih ustvarjalcev, navaja pa tudi serijske plastike, ki so jih izdelovali v velikih (večinoma dunajskih) podjetjih; s slednjimi je opozorila na še eno povsem zanemarjeno poglavje naše likovne preteklosti. Žitkova v besedilu izrecno poudarja, da so morali tudi podobarji poglobljeno proučevati posamezne sloge, med drugim s študijem literature o umetnostni preteklosti, o anatomiji, o tehnikah ipd. ter s kopiranjem slavnih del. 117 Del učne dobe so preživeli v kateri od graških, tirolskih ali dunajskih delavnic, obvezno pa je bilo tudi študijsko potovanje, ki je vključevalo Du- naj. Izobraževanje v večjih podobarskih delavnicah se pravzaprav ni bistveno razlikovalo od študija na akademiji. 118 Izpostavila je vlogo nekaterih dobro izobraženih in za umetnost zavzetih župnikov, 119 ter opozorila na Janeza Flisa (1841–1919), ki je leta 1885 izdal pionirsko knjigo Stavbinski slogi, 120 in na že zgoraj obravnavanega Avguština Stegenška. Prvi je bil idejni vodja ljubljan- skega Društva za krščansko umetnost, drugi pa je bil najvplivnejša osebnost v Spomeniškem svetu za lavantinsko škofijo v Mariboru. Tradicija naročništva v 19. stoletju še ni povsem presahnila, hkrati pa so se vzpostavljali novi načini, kako uravnavati in nadzirati cerkveno umetnostno produkcijo. Spreminjal se je tudi splošni značaj cerkvenega kiparstva. Oltarne kulise so vse pogosteje načrtovali arhitekti, podobarji pa so vse več delali po načrtih arhitektov in 114 Vrišer, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, 208. 115 Žitko, Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem. 116 Žitko, Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem, 14–15. 117 Tudi glede Ivana Sojča najdemo med številnimi časopisnimi poročili zapis, ki opozarja na Sojčeve intelektualne sposobnosti: »To vam je umetnik, ki dela konkurenco sam se- bi. Vsak njegov proizvod prekaša prejšnjega. Je pa tudi zvest boginji lepega in blagega, vtopljen v svoje delo, ki počasi raste, ker mož ne dela samo z rokami, ampak veliko več z glavo.« Gl., Kebelj na Pohorju dobi nov oltar, Straža, 22. 12. 1920, 2. 118 Žitko, Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem, 18. 119 Žitko, Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem, 22. 120 Flis, Stavbinski slogi. Marjeta Ciglenečki, »Delo hvali kiparskega mojstra, g. Ivana Sojč« 125 akademsko šolanih kiparjev. Sonja Žitko je opazila, da se je na začetku 20. stoletja nezadržno napovedoval propad podobarskih delavnic, podobarji pa so vse bolj krčili področje svojega dela. Med nalogami, ki so še dolgo ostale v njihovi domeni, so bili nagrobniki; Žitkova ob tem navede tudi Sojčevo ime. 121 V Sojčevem opusu je Žitkovo pritegnil zlasti tabernakelj v župnijski cerkvi sv. Vida v Vidmu pri Ptuju; zabeležila je oznako »v modernem slogu«, kakor je delo opredelil Avguštin Stegenšek. Stegenška je predstavila, da se je še posebej trudil za Sojčevo umetniško pot, saj je o njem pisal, in ga, kakor je ocenila, verjetno tudi strokovno usmerjal. Videmski tabernakelj je ovrednotila, da je bolj secesijsko kot neohistoristično delo: »Stilizacija, somernost, ploskovitost in poudarjen mistični značaj presegajo poznogotski citat, ki se kaže v ume- telno izrezljanih angelskih figurah – morda v spominu na tedaj aktualnega poznosrednjeveškega ulmskega rezbarja Jorga Syrlina starejšega.« 122 Splošna naravnanost umetnostnozgodovinskih raziskav doslej (če izvza- memo objave Sonje Žitko) ni bila naklonjena podobarstvu, a obetati si smemo, da se bo stroka vse bolj zanimala tudi za to široko ustvarjalno polje. Za zaklju- ček pa bi vendarle morali presoditi stilno naravnanost Sojčevega opusa in se opredeliti do njegove kakovosti. Ponovno se kaže vrniti k zapisu Vere Baloh, ki je bila v leksikalnem geslu dokaj precizna: »Izdelki so tehnično dovršeni, umetnostno vezani na okus naročnika; po njegovi želji se je Sojč naslanjal na tradicionalne zgodovinske sloge in nazarenske vzore, lastna ubranost ga je približala secesijskemu likovnemu izrazu. Njegovo delo je značilno na po- znem prehodu naše podobarske tradicije v nove umetnostne oblike; literarno vsebino in klasicistično pojmovani lik povezuje s slikovitostjo, ki temelji v čustveno obarvanem realističnem razpoloženju. Secesija mu je narekovala, zlasti pri večjih kompozicijskih sestavih, dekorativno občutene celote in po- rabo rastlinske ornamentike, ki sega včasih tudi po baročnih predlogah, ter zmerno razgibane figure.« 123 Zapis Vere Baloh je doslej edina sežeta, celovita in objektivna ocena Sojčevega opusa. Nadaljnje raziskave bodo njene ugoto- vitve nedvomno dopolnile, vsebinsko pa jih najbrž ne bodo bistveno spreme- nile. V tako obsežnem opusu je veliko raznolikega gradiva, ki kakovostno ni uravnoteženo, a kaže že na tem mestu namigniti na nekatere viške. Zgodili so se, ko se je kipar dovolj sproščeno predal secesijskemu naglasu; izstopajoč primer je tabernakelj na velikem oltarju v cerkvi sv. Vida v Vidmu pri Ptuju. 121 Žitko, Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem, 27, 89. 122 Žitko, Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem, 146–147. Spomnimo, da je Sojč v času bivanja v Ulmu restavriral reliefe iz začetka 16. stoletja, takrat pripisane Yörgu Syrlinu ml. 123 Baloh, Sojč, Ivan (1879–1951), Slovenski biografski leksikon, 10, 404. 126 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES Slika 9: Nagrobnik Leopolda Krajnca, Malečnik, 1933. Album fotografij iz zapuščine Ivana Sojča, PAM Slika 10: Nagrobnik družine Domicelj, trideseta leta 20. stoletja, pobreško pokopališče v Mariboru. Album fotografij iz zapuščine Ivana Sojča, PAM Glede motivov pa izstopa Sojčeva navezanost na monumentalno figuro Kristusa, ki jo je z nekoliko reduciranimi in elegantnimi linijami izpeljal v naravni ali nadnaravni velikosti; največkrat jo srečamo na nagrobnikih, na primer na nagrobniku Leopolda Krajnca (1933) na Malečniku ali na propa- dajočem nagrobniku družine Domicelj iz približno enakega obdobja na po- breškem pokopališču v Mariboru. 124 viri in literatura a rhivski viri PAM, SI_PAM, domovinska kartoteka MOM0002. PAM, SI_PAM, gospodinjska kartoteka MOM003. 124 Prispevek je nastal v okviru programa Slovenska umetnostna identiteta v evropskem okvi- ru (P6-0061 B), ki poteka na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU in ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. Marjeta Ciglenečki, »Delo hvali kiparskega mojstra, g. Ivana Sojč« 127 PAM, SI_PAM_1693_011_002_00011. PAM, Zbirka albumov, AŠ 19, SO_PAM TE 19/1. Umetnostna galerija Maribor, dosje Sojč Ivan. č asopisni viri Delo Miha Rubin, Delavec trdi, da je predico odpeljal tovarnar. Delo, št. 30, 5. 2. 2014, str. 14. Dom in svet Novi oltar Marijinega vnebovzetja v Cirkovcah, delo Ivana Sojča. Dom in svet, 1910, leto 23, št. 5, str. 233. Ljudska pravica baf., O razstavi mariborskih upodabljajočih umetnikov. Ljudska pravica, leto XVI, št. 294, 31. 12. 1949, str. 8. Mariborski večernik Jutra M. P., Misli ob nagrobniku Antona Medveda. Mariborski večernik Jutra, I, št. 50, 31. 10. 1927, str. 2. Novo monumentalno delo kiparja Ivana Sojča, Mariborski večernik Jutra, leto III, št. 239, 19. 10. 1928, str. 3. Franjo Pivka, Razstava Sojč-Fras, Mariborski večernik Jutra, leto V, št. 290, 23, 12. 1931, str. 2. Slovenec Nov slovenski umetnik. Slovenec, leto XXXIV, št. 297, 29. 12. 1906, str. 6. Kipar Ivan Sojč, Slovenec, leto LIII, št. 171, 1. 8. 1925, str. 4. Dr. J., Dr. Medvedov spomenik na pokopališču v Mariboru. Slovenec, leto LV, št. 253, 8. 11. 1927, str. 8. Iz Sojčeve umetniške delavnice, Slovenec, leto LVII, št. 234, 13. 10. 1929, str. 7–8. Slovenski gospodar Cirkovce. Slovenski gospodar, leto XLIII, št. 31, 5. 8. 1909, str. 4. Prihova, Slovenski gospodar, leto XLIII, št. 37, 16. 9. 1909, str. 5. Sv. Peter pri Mariboru. Slovenski gospodar, leto LVI, št. 42, 19. 10. 1922, str. 7. Odkritje spomenika †monsig. dr. Antonu Medvedu. Slovenski gospodar, leto LX, 21. 10. 1926, št. 42, str. 2. Krasna nova podružna cerkev. Slovenski gospodar, leto LXVIII, št. 29, 18. 7. 1934, str. 6. Straža Za božič je razstavila Cirilova tiskarna. Straža, leto II, št. 143, 14. 12. 1910, str. 2. 128 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES Iz delavnice domačega umetnika. Straža, leto V, št. 37, 4. 4. 1913, str. 3. Altar sv. Jožefa v Cirkovcah. Straža, leto V, št. 107, 19. 9. 1913, str. 5. Novi tabernakelj v župni cerkvi v Št. Vidu pri Ptuju. Straža, leto V, št. 110, 26. 9. 1913, str. 5. Dr. Stegenšek ima svoj nagrobni spomenik. Straža, leto XII, št. 124, 8. 11. 1920, str. 3. Kebelj na Pohorju dobi nov oltar, Straža, leto XII, št. 141, 22. 12. 1920, str. 2. Razstava novih Sojčevih del. Straža, leto XIV, št. 131, 15, 11. 1922, str. 3. Sojčev večer priredi Prosvetni kartel v Mariboru. Straža, leto XVI, št. 3, 7. 1. 1924, str. 3. Kipar I. Sojč v Mariboru. Obhajilna miza za Št. Janž na Dravskem polju. Straža, leto XVI, št. 53, 7. 5. 1924, str. 2. Sojčev večer. Straža, leto XVI, št. 7, 16. 1. 1924, str. 3. Tabor Prva obrtna razstava, Tabor, leto II, št. 210, 18. 9. 1921, str. 2. Delo domačega umetnika, Tabor, leto IV, št. 98, 1. 5. 1923, str. 2. Tovariš Zlatko Zei, Upodabljajoča umetnost v Mariboru. Tovariš, št. 45, 7. 11. 1952, str. 926. Večer Vesna Lovrec, Zasegli izginulo predico. Večer, št. 152, 3. 7. 2015, str. 18. Večer v nedeljo Jerneja Ferlež, Pepelka na poti v Zadružno banko. Večer v nedeljo, št. 120, 17. 7. 2016, str. 12–13. Vestnik D(ušan) M(evlja), Vtisi s Prešernove razstave likovnih umetnikov. Vestnik, leto V, št. 32, 8. 2. 1949, str. 3. D(ušan) M(evlja), Ob razstavi mariborskih likovnih umetnikov. Vestnik, leto V, št. 286, 7. 12. 1949, str. 2. literatura Allgemeines Lexikon der bildenden Künstler von der Antike bis zur Gegenwart (ur. Hans Vollmer), 29/30, Leipzig 1999 2 . Vera Baloh, Sojč Ivan. Enciklopedija likovnih umjetnosti, 4, Zagreb 1964, str. 250. Vera Baloh, Sojč Ivan (1879–1951). Slovenski biografski leksikon, 10, Ljubljana 1967, str. 403–404. C. Cesar. Kipar in oblikovalec (razstavni katalog). Galerija Velenje, Velenje 2013. Marjeta Ciglenečki, »Delo hvali kiparskega mojstra, g. Ivana Sojč« 129 Emilijan Cevc, Slovenska umetnost. Ljubljana 1966. Marjeta Ciglenečki, Stegenškovo umetnostnozgodovinsko delo. Studia Historica Slove- nica, 7/3–4, 2007, str. 591–635. Jerneja Ferlež, Josip Hutter in bivalna kultura Maribora. Maribor 2008. Janez Flis, Stavbinski slogi: zlasti krščanski, njih razvoj in kratka zgodovina, Ljubljana 1885. Breda Ilich-Klančnik, Likovno življenje med vojnama v Mariboru – prvo desetletje. Li- kovno življenje med vojnama v Mariboru (razstavni katalog), Umetnostna galerija Ma- ribor 1984, str. 9–16. Breda Ilich-Klančnik (prispevek je brez naslova). Likovno življenje v Mariboru 1945–1955 (razstavni katalog). Umetnostna galerija Maribor 1988, str. 9–13. Simona Kostanjšek Brglez, »Slava slovenskemu umetniku!« Mariborski kipar in pozlatar Ivan Sojč. Umetnostna kronika, 65, 2019 (v tisku). Ana Lavrič, Spomenik škofa Antona Martina Slomška v mariborski stolnici (zbirka Umet- nine v žepu, 8), Ljubljana 2013. Likovno življenje med vojnama v Mariboru (razstavni katalog). Umetnostna galerija Ma- ribor, Maribor 1984. Likovno življenje v Mariboru 1945–1955 (razstavni katalog), Umetnostna galerija Maribor 1988. Ljubitelj krščanske umetnosti, I/1, 1914. Ljubitelj krščanske umetnosti, I/3–4, 1914. Maruška Markovčič, Podobarska delavnica Andreja in Ivana Cesarja v Mozirju od 1853 do 1963, Etnolog, let. 8=59, št. 1, 1998, str. 131–150. Marijan Marolt, Dekanija Celje, II. zvezek. Cerkvene umetnine izven celjske župnije. Ma- ribor 1932. Novejša umetnost v severovzhodni Sloveniji (katalog). Umetnostna galerija Maribor, Ma- ribor 1970. Franci Pečnik, Podobarska delavnica Andreja Cesarja in Ivana Cesarja (tipkopis diplom- skega dela). Ljubljana 2007. Sašo Radovanovič, Senka Deu, Vodnik po pobreškem pokopališču. Maribor 2009. Jakob Rihter, Žičkar Josip (1846–1905). Slovenski biografski leksikon, 15, Ljubljana 1991, str. 967. Eva Sapač, Mojca Štuhec, Umetnostnozgodovinski vodnik po pokopališču Pobrežje. Ma- ribor 2017. Anja Schneckenburger-Broschek, Yörg Syrlin. The Dictionary of Art, 30, New York 1996, str. 200–201. Avguštin Stegenšek, Jahres-Mappe (1900) der Deutschen Gesellschaft für christliche Kunst, München. Voditelj v bogoslovnih vedah, IV, 1901, str. 503. Avguštin Stegenšek, Poročila o stari in novi domači cerkveni umetnosti. Voditelj v bogo- slovnih vedah, XII, 1909, str. 60–64. 130 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES Avguštin Stegenšek, Novi oltar Marijinega vnebovzetja v Cirkovcah. Delo Ivana Sojča. Maribor 1909. Avguštin Stegenšek, O gotskih freskah pri Sv. Mohorju na Kozjaku. Časopis za zgodovino in narodopisje, IV/3–4, 1909, str. 129–139. France Stele, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih, Ljubljana 1966 2 . Viktor Steska, Cesar Ivan (1864–1936), Slovenski biografski leksikon, 1, Ljubljana 1925. Viktor Steska, Oblak Ignacij (1834–1916), Slovenski biografski leksikon, 5, Ljubljana 1933, str. 212. 60 let organizirane likovne dejavnosti v Mariboru (razstavni katalog). Maribor 1980. Fran Šijanec, Sodobna slovenska likovna umetnost. Maribor 1961. David E. L. Thomas, Federlin Karl, Saur Allgemeines Künstler-Lexikon. Die Bildenden Künstler aller Zeiten und Völker, 37, München-Leipzig 2003, str. 402. Varstvo spomenikov. Poroča dr. F. Stele. Zbornik za umetnostno zgodovino, 1921, leto I, št. 1–2, str. 83. Varstvo spomenikov. Poroča konservator dr. F. Stele. Zbornik za umetnostno zgodovino, 1924, leto IV, str. 155. Nika Vaupotič, Povezovanje in razstavljanje v Mariboru med obema vojnama. Umetniški klub Grohar (tipkopis magistrske naloge). Maribor 2017. Sergej Vrišer, A. M. Slomšek v likovnih delih. Anton Martin Slomšek (razstavni katalog), Pokrajinski muzej Maribor, Maribor 1992, str. 67–75. Sergej Vrišer, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1992. Sergej Vrišer, Maribor v barvah mojega časa, Maribor 2002. Sonja Žitko, Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1989. “t he w ork Prai Se S the Sc ULPt Ure m a Ster, m r. i van Soj Č.” a rchiva L materia LS, n ew SPa Per r e Port S, and a rt h iStory t ext S abo Ut the Sc ULPtor i van Soj Č (1879–1951) Summary Ivan Sojč (1879–1951) was one of the last statue makers, who were active in the Slovene part of Styria. His opus is still not recorded or researched. He did not have an academic education and therefore he had a hard time establishing his name in art circles, but he had a lot of commissions for decorating churches and tombstones. Sojč also participated in tenders for public monuments and he realized portraits. The treatise brings insight into the state of research of Sojč’s extensive opus and points out some characteristics of his work. Ivan Sojč was born in Ljubnica near Vitanje in 1879 and when he was fourteen years old, he started studying by the statue maker Anton Krašovic. After Krašovic’s death in 1895, he continued his education with Ignacij Oblak. He participated a state trades and a pri- vate painting school in Graz. He worked as an assistant by the statue maker Ivan Cesar in Mozirje and later by Peter Neuböck in Graz. Employments by the court sculptor Karl Federlin in Ulm and the Vienna church sculptor Ludvik Schadler influenced his artistic Marjeta Ciglenečki, »Delo hvali kiparskega mojstra, g. Ivana Sojč« 131 expression. In 1908, he married Jožefa Jabornik and opened his private workshop in Vi- tanje. The family moved to Maribor in 1910. In the period between both wars, he constantly had guests in his atelier and presented his new works and had two exhibitions with the Art Club Grohar (Umetniški klub Grohar) in 1924. In February and December 1949, he participated in exhibitions of artists from Mari- bor and afterwards he did not appear in public anymore. His works were later presented in two retrospective exhibitions about the art life in Maribor, which began in 1920, and the exhibitions were organised by the Art Gallery Maribor (in 1984 and 1988). Sojč’s commissions were mostly for decorating churches and therefore his work was mo- nitored more or less by catholic newspapers, especially by Slovenec, Slovenski gospodar and Straža. In most cases, these were short notices, very few descriptions and almost no reviews. These sparing records are nevertheless valuable, for they are of great help with identifying his works in the field. Among available archival materials, the album from Sojč’s legacy with 101 photography of his works stands out. The album is preserved in the Regional Archives Maribor. Art historians did not write about Sojč a lot. He was highly valued by Avguštin Stegenšek, who saw Sojč’s calm Nazarene Realism as the most appro- priate style for decorating churches. He wrote about Sojč in Ljubitelj krščanske umetnosti (Admirer of Christian art) (1914), and in 1909 he wrote a special booklet about Sojč’s altar of Assumption of Mary in Cirkovce. The Slovene art history has until recently had a more or less negative attitude towards statue making. It has been analysed in retrospective works by France Stele, Emilijan Cevc, and Sergej Vrišer, where statue makers were strictly divided from academic sculptors. Andreja Žigon was the first one to give up such division while evalu ating the 19 th -century art production. Vera Baloh has until now been the only one to evaluate Sojč’s opus as a headword in the Slovenski biografski leksikon (Slovene Biographical Lexicon). She evaluated him as a techni- cally sophisticated and artistically bound to the wishes of his buyers. Sojč based his works on the tradition of historic styles, mostly Baroque and Nazarene patterns, and art nouveau in larger compositions. His extensive opus includes a lot of different materials, which are not all of the same quality. He designed his best works when he felt comfortable using art nouveau, and among his motives, his attachment to the monumental figure of Christ is the most distinct one; he produced the figure of Christ with somewhat reduced and elegant lines in full-scale or supernatural size. „d ie w erke L oben den b iLdha Uermei Ster, h errn ivan Soj Č.“ a rchivq Ue LLen, Zeit Un GSberichte U nd k Un Sthi Stori Sche t exte über den b iLdha Uer i van Soj Č (1879–1951) Zusammenfassung Ivan Sojč (1879–1951) war einer der letzten Bildschnitzer, die in dem slowenischen Teil der Steiermark tätig waren. Sein Opus ist weder erfasst noch erforscht. Da er keine akademi- sche Ausbildung abschloss, hatte er es schwer, sich in den Künstlerkreisen zu etablieren, er hatte jedoch viele Bestellungen für das Einrichten der Kirchen und Grabsteine. Er nahm an Ausschreibungen für öffentliche Denkmäler teil und fertigte Portraits an. Der vorliegende Artikel versucht, den Stand der Erforschung vom Sojčs umfangreichen Opus vorzustellen und auf einige Merkmale seiner Werke hinzuweisen. 132 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2019/3–4 • RAzpRAVE – S tUdIES Ivan Sojč wurde im Jahre 1879 in Ljubnica bei Vitanje/Lubnitzen bei Weitenstein geboren und ging mit vierzehn Jahren in die Lehre beim Bildschnitzer Anton Krašovic nach Celje/ Cilli. Nach seinem Tod im Jahre 1895 fuhr er mit seiner Ausbildung bei Ignacij Oblak fort. In Graz besuchte er die staatliche Handwerkerschule und private Zeichenschule. Als Assistent arbeitete er beim Bildschnitzer Ivan Cesar in Mozirje/ Praßberg und später bei Peter Neuböck in Graz. Seinen künstlerischen Ausdruck prägten die Beschäftigungen bei dem Hofbildhauer Karl Federlin in Ulm und bei dem Wiener Kirchenbildhauer Ludvik Schadler. Im Jahr 1908 heiratete er Jožefa Jabornik und eröffnete seine eigene Werkstätte in Vitanje/Weitenstein, 1910 siedelte die Familie nach Maribor/Marburg um. In den Jahren zwischen den beiden Kriegen lud er oft Gäste in sein Atelier ein und stellte seine neuen Werke zur Schau, mit dem Kunstklub Grohar stellte er im Jahr 1924 zweimal aus. Im Februar und Dezember 1949 nahm er an zwei Ausstellungen der Mariborer/Mar- burger bildenden Künstler teil; danach zeige er sich in der Öffentlichkeit nicht mehr. In späterer Zeit wurden seine Werke bei zwei Retrospektivausstellungen über das künstleri- sche Leben in Maribor/Marburg, dessen Anfänge in das Jahr 1920 zurück gehen, gezeigt. Beide Ausstellungen wurden von der Kunstgalerie Maribor/Marburg in 1984 und 1988 vorbereitet. Sojčs Bestellungen waren überwiegend kirchlicher Natur und deswegen wurde ihre Ent- stehung vor allem von den katholisch orientieren Zeitungen, vor allem von Slovenec, Slo- venski gospodar und Straža verfolgt. Mehr oder weniger kann man in diesem Sinne von kurzen Notizen reden, umfangreichere Beschreibungen gibt es nicht viele, Kritiken fast keine. Trotz allem sind diese kargen Notizen sehr kostbar, denn sie sind große Hilfe bei der Identifizierung seiner Werke. Unter den zugänglichen Archivmaterialien ragt aus Sojčs Nachlass ein Album mit 101 Fotografien seiner Werke heraus; das Album wird im Landesarchiv Maribor/Marburg aufbewahrt. Kunsthistoriker schrieben über Ivan Sojč sehr wenig. Avguštin Stegenšek schätzte ihn sehr, da er in seinem bedächtigen Realismus nazarenischer Richtung den bestgeeigneten Stil für die kirchliche Einrichtung sah. Über Sojč schrieb er in Liebhaber der katholischen Kunst (Ljubitelj krščanske umetnosti) (1914), über seinen Altar in der Mariä-Himmelfahrt-Kirche in Cirkovci/Zirkowetz schrieb er im Jahr 1909 eine Broschüre. Sonst hielt die slowenische Kunstgeschichtsschreibung bis vor Kurzem nicht viel von der Bildschnitzerei. Sie wurde in den Studien von France Stele, Emilijan Cevc und Sergej Vrišer behandelt, wobei die Bildschnitzerei strikt von den akade- mischen Bildhauern getrennt wurde. Andreja Žigon war die erste, die bei der Beurteilung der künstlerischen Produktion des 19. Jahrhunderts auf diese Trennung verzichtete. Vera Baloh ist die einzige, die bis jetzt Sojčs Opus für das Slowenische biographische Lexikon bewertete. Sie beurteilte ihn als technisch vollkommen und künstlerisch an die Wünsche der Besteller gebunden. Sojč war der Tradition der historischen Stile treu, vor allem dem Barock und den nazarenischen Vorbilder, bei größeren Kompositionen auch der Sezession. In so umfangreichem Opus gibt es verschiedene Werke, die aber qualitäts- mäßig nicht ausgeglichen sind. Seine besten Werke schuf er im entspannten Sezessionsstil, bei den Motiven tritt Sojčs Vorliebe für die monumentale Figur Christi, den er mit etwas reduzierten und eleganten Linien in Lebens- oder Übergröße schuf, hervor.