Stenografični zapisnik
štirinajste seje
deželnega zbora kranjskega
v Ljubljani
due 16. februyarija 1894.
Nazoči: Prvosednik: deželni glavar Oton Detela. — Zastopnika c. kr. vlade:	deželni predsednik baron
Viktor H e in in c. kr. okrajni komisar vitez Viljem Lasckan. — Vsi članovi razim: ekscelenca knezo-škof dr. Jakob Missia, grof Leo Auersperg in Ivan Mesar. — Zapisnikar: deželni tajnik Jožef Pfeifer.
Dnevni red:
1.	Branje zapisnika XIII. deželno-zborske seje dn6 15. febru-vavija 1894.
2.	Naznanila deželno-zbovskega predsedstva.
3.	Priloga 79. Poročilo deželnega odbora glede reorganizacije deželnih uradov.
4.	Priloga 77. Poročilo finančnega odseka o proračunu deželnega zaklada za leto 1894. (k prilogi 30. in 60.).
5.	Ustno poročilo upravnega odseka o dodatnih naredbah glede nedeljskega posvečevanja (k prilogi 36.).
6.	Ustno poročilo upravnega odseka o zgradbi ceste II rib-Sodražica (k prilogi 76.).
7.	Ustno poročilo upravnega odseka glede uvrstitve 6 hm dolge, v cestnem okraji Ložkem se nahajajoče občinske ceste, ki se začenja v Starem Trgu in drži čez Markovec, Verhniko in Uševek, ki dalje naprej med Podobom in Igovasjo križa deželno cesto iz Loža v Planino, in se blizu studenca pri Igivasi združi z okrajno cesto, držečo na ICozarše in do knez Schönburgove gozdne ceste, med okrajne ceste (k prilogi 75.).
8.	Ustno poročilo upravnega odseka glede projekta o parcijelni popravi Radeško-Dolske okrajne ceste na Bruneku z dotičnim zakonskim načrtom (k prilogi 74.).
9. Ustno poročilo upravnega odseka glede delitve cestnega skladovnega okraja Radeljskega v dva cestna skladovna okraja (k prilogi 73.).
10.	Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji občin Bled, Gorje, Bohinjska Bistrica in Srednja Vas, da se cestni okraj Radoljški razdeli v dva cestna okraja.
Seja se začne ob 10. uri 30 minut dopoldne.
der vierzehnten Sitzung
des Urit ini seifen Landtages
in Laibach
am 16. gjeßruar 1894.
Anwesende: Vorsitzender: Landeshauptmann Otto Detela. — Vertreter der k. k. Regierung: Landespräsident Victor Freiherr v. Hein und k. k. Bezirkscommissär Wilhelm Ritter v. Lasch an. — Sämmtliche Mitglieder, mit Ausnahme von: Se. Excellenz Fürstbischof Dr.Jakob Missia, Leo Graf Auersperg und Johann Mesa r. — Schriftführer : Lnndessecretär Josef Pfeifer.
Tagesordnung:
1.	Lesung des Protokolles der XIII. Landtagssitzung vom 15. Februar 1894.
2.	Mittheilungen des Landtagspräsidiums.
3.	Beilage 79. Bericht des Landesausschusses, betreffend die Reorgan isirung der landschaftlichen Aemter.
4.	Beilage 77. Bericht des Finanzausschusses über den Voranschlag des Landesfondes für das Jahr 1894 (zur Beilage 30 und 60).
5.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses in Angelegenheit der Nachtragsverordnungeu, betreffend die Sonntagsheiligung (zur Beilage 36).
6.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses in Angelegenheit des Straßenbaues Hrib-Soderschitz (zur Beilage 76.)
7.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses, betreffend die Einreihung der 6 km langen, int Straßenbezirke Laas gelegenen, in Weltmarkt beginnenden, über Marko uz, Verhnika und Uschenk führenden Gemeindestraße, welche in ihrem weiteren Zuge zwischen Pudob und Jggcndorf die Laas - Planinaer Landesstraße kreuzt und sich nächst der Quelle bei Jggendorf mit der nach Kosarsche und bis zur Fürst S chönburg'schen Waldstraße führenden Bezirks-straße vereinigt, in die Kategorie der Bezirksstraßen (zur Beilage 75).
8.	Mündlicher Bericht ds Verwaltungsausschusses über das Project, betreffend die partielle Correctur der Ratschach - Johannisthaler Bezirksstraße am Brunncck- Berge sammt dem einschlägigen Gesetzentwürfe (zur Beilage 74).
9.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses, betreffend die Theilung des Straßcnconcurrenzbczirkes Radmannsdorf in zwei Straßenconcurrenzbezirkc (zur Beilage 73).
10.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über die Petition der Gemeinden Veldes, Görjach, Wocheiner-Feistritz und Mitter-dorf um Theilung des Straßenbezirkes Radmannsdorf in zwei Bezirke.
Srgiim der Sitzung um 10 Uhr 30 Minuten vormittags.
330
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung mn 16. Februar 1894.
Deželni glavar:
Potrjujem sklepčnost visoke zbornice ter otvarjam sejo. Gospoda zapisnikarja prosim, da prečita zapisnik zadnje seje.
1.	Branje zapisnika XIII. deželno-zhorske seje dne 15. februvarija 1894.
1.	Lesung des Protokolles der XIII. Laudtagssitznng vom 15. Februar 1894.
Tajnik Pfeifer
(bere zapisnik XIII. seje v slovenskem jeziku — liest das Protokoll der XIII. Sitzung in slovenischer Sprache).
Deželni glavar:
Želi kdo gospodov kak popravek v ravnokar prečitanem zapisniku ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker lie, izrekam, da je zapisnik zadnje seje potrjen.
2.	Naznanila deželno -zborskega predsedstva.
2.	Mittheilungen des Landtagspräsidiums.
Deželni glavar:
Naznanjam, da je gospod poslanec grof Leo Auersperg odsotnost od včerajšnje in današnje seje opravičil vsled bolezni.
3.	Priloga 79. Poročilo deželnega odbora glede reorganizacije deželnih uradov.
3.	Beilage 79. Bericht des Landesausschusses, betreffend die Reorganisirung der landschaftlichen Aemter.
Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.)
Daljna točka dnevnega reda je:
4.	Priloga 77. Poročilo finančnega odseka 0 proračunu deželnega zaklada za leto 1894. (k prilogi 30. in 60.).
4.	Beilage 77. Bericht des Finanzausschusses über den Voranschlag des Landesfondes für das Jahr 1894 (zur Beilage 30 und 60).
Poročevalec Klun:
Visoki zbor! Ker se je redni in spretni poročevalec finančnega odseka zaradi reasumiranja prvotnega sklepa finančnega odseka glede deželne priklade
na neposrednje davke odpovedal poročevalstvu, bil sem v zadnjem trenotku prisiljen prevzeti poročanje. Zato se priporočam Vaši prizanesljivosti, ako bi kake stvari ne mogel tako natančno pojasniti, kakor se sme to od poročevalca po vsej pravici zahtevati. Sinoči šele ste, častiti gospodje tovariši, prejeli tiskano poročilo finančnega odseka; ali omenjati moram, da se številke njegove razu n pokritja popolnoma strinjajo s predlogi manjšine finančnega odseka in s številkami, katere nahajate v prilogi 60., izvzemši troske za pouk, omiko in dobrodelne namene v poglavji VIII., kjer se je vsled poznejših sklepov finančnega odseka, in troške za občila, kjer se je vsled pravokrepnih sklepov visokega deželnega zbora dotična potrebščina povišala za 70.000 goldinarjev, oziroma za 37.000 gld. Ker je imel torej vsakdo gospodov tovarišev priliko, natančno se seznaniti s številkami tega proračuna, prosil bi, da se takoj prestopi v nadrobno razpravo o njem. Ob enem bi si usojal omenjati, da naj se h krati vrši splošna debata, da ne bomo pri nadrobni razpravi vnovič pričeli splošnje obravnave, ker premembe zadevajo samo pokritje, in v tem zopet le nasvet o deželni prikladi na neposrednje davke in o najemu posojila, katero nasvetuje večina finančnega odseka v znesku 250.000 goldinarjev, manjšina pa v znesku 150.000 gld.
Natančnejša pojasnila pridržujem si za končno besedo.
Predlogi finančnega odseka se glase:
Visoki deželni zbor naj sklene:
«I. Skupna potrebščina deželnega zaklada za 1.1894.
v znesku.............................. 1,180.751 gld.
in skupna zaklada v znesku. . . .	115.909 »
torej s primanjkljajem . . 1,064.842 gld. se potrjuje.
II.	V pokritje primanjkljaja v znesku 1,064.842 gld. naj se za 1. 1894 pobira:
1.	) 40% priklada na užitnino od vina, vinskega in sadnega mošta in od mesa v znesku 135.016 gld.;
2.	) nastopne naklade:
a)	od porabljenih likerjev in vseh poslajenih opojnih tekočin brez razločka na stopinje alkoholovine od hektolitra po 6 gld.;
b)	od vseh porabljenih žganih opojnih tekočin po stopinjah lOOdelnega alkoholometra za vsako helcto-litersko stopinjo 18 kr,
v skupnem znesku 195.000 gld.;
3.	) 28% priklada na vso predpisano svoto vseh neposrednjih davkov z vsemi državnimi prikladami vred v znesku 430.263 gld.
III.	Kar preostaja primanjkljaja, pokrije naj se
1.	) z najemom posojila do naj višjega zneska 250.000 gld., bodisi proti zastavi državnih obligacij glavinskega premoženja dežele kranjske ah po kaki drugi kreditni operaciji;
2.	) iz blagajničnih preostankov.
IV.	Deželnemu odboru se naroča, da pridobi sklepom pod št. II. in III. 1.) Najvišje potrjenje.
XIV. seja dne 16. februvarija 1891. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
331
I.	Das Gesammterfordernis des Landesfondes im Jahre 1894 im Betrage von .... 1,180.751 fl. und die Gesammtbedeckung von .	.	.	.	115.909 »
somit mit dem Abgänge von .	.	1,064.842 fl.
wird genehmigt.
IF. Zur erforderlichen Bedeckung des Abganges von 1,064.842 fl. sind einzuheben:
1.	) Ein 40% Zuschlag zur Verzehrungssteuer von Wein, Wein- und Obstmost und Fleisch im Betrage von 135.016 fl.;
2.	) folgende Auflagen:
a) von dein Verbrauche von Ligueuren und versüßten geistigen Flüssigkeiten ohne Unterschied der Grad-hältigkeiten per Hektoliter 6 fl.;
b) von dem Verbrauche aller übrigen gebrannten geistigen Flüssigkeiten nach Graden des lOOtheiligen Alkoholometers vom Hektolitergrad 18 kr. int Gesammtbetrage von 195.000 fl.
3.	) Ein 28% Zuschlag auf die volle Vorschreibung aller directen Steuern sammt Staatszuschläqen im Betrage von 430.263 fl.
III.	Der erübrigende Abgang ist zu bedecken:
1.	) Durch Aufnahme eines Anlehens bis zum Höchstbetrage von 250.000 fl., sei es durch Verpfändung von Staatsobligationen ans dem Stammvermögen des Landes Krain oder durch eine andere Creditoperation;
2.	) durch Heranziehung der Casfabestände.
IV.	Der Landesausschuss wird beauftragt, den Beschlüssen sub II. und III. 1.) die Allerhöchste Genehmigung zu erwirken.
Finančni odsek predlaga k proračunu deželnega zaklada za 1. 1894. sledeče resolucije:
I.	Deželnemu odboru se naroča, da izdela pen-zijski Statut, za deželne uradnike ter ga gotovo predloži deželnemu zboru v prihodnjem zasedanji.
II.	Deželnemu odboru se dalje naroča, da uvede redno in resno kontrolo pri občinskih računih ter v to svrho pred vsem primerno pouči občinske predstojnike.
III.	Z ozirom na ugodni uspeh deželne naklade na žgane opojne tekočine odmeri se za I. 1894. poslujočemu osobju posebna nagrada v znesku 5°/0 od vsega čistega dohodka, kateri po odbitih remanencah presega znesek 100.000 gld. Deželni odbor se pooblašča, da po svoji previdnosti razdeli to svoto med one pri pobiranji deželne naklade poslujoče osobe, katere se odlikujejo po posebni spretnosti in točnosti. Iz istega zneska naj se eventualno tudi primerno nagradi ak-cesist Zvonimir Zor.
IV.	Deželnemu odboru se naroča, da se udeleži zakupne dražbe užitninskega davka na Kranjskem kot ponudnik imenom dežele, in sicer pri vseh zakupnih dražbah, katere se bodo vršile do prihodnjega deželno-zborskega zasedanja.
V.	Deželnemu odboru se naroča, da brez zamude prične potrebne preiskave in poizvedbe glede vpeljave deželne naklade na pivo ter v prihodnjem zasedanji poroča deželnemu zboru, oziroma stavi potrebne predloge.
Končno nasvetuje finančni odsek, da so s posameznimi točkami proračuna vred rešene dotične finančnemu odseku izročene prošnje.»
Deželni glavar:
Gospod poročevalec manjšine finančnega odseka ima besedo.
Poročevalec manjšine Šuklje:
Gospoda moja! Sklicujem se na prilogo 60. in na kratko poročilo manjšine finančnega odseka, katero se je dodalo prilogi 77.; ter prosim, da blagovoli visoka zbornica na podlagi stavljenih nasvetov prestopiti v generalno debato. Vse drugo prihranim si za končno besedo.
Predlogi manjšine finančnega odseka se glase:
Visoki deželni zbor naj sklene:
«I. Skupna potrebščina deželnega zaklada za 1.1894.
v znesku.............................. 1,180.751 gld.
in skupna zaklada v znesku. . . .	115.909 »
torej s primanjkljajem . . 1,064.842 gld.
se potrjuje.
II.	) V pokritje primanjkljaja v znesku 1,064.842 gld. naj se za 1. 1894. pobira:
1.) 40 % priklada na užitnino od vina, vinskega in sadnega mošta in od mesa v znesku 135.016 gld. ;
2) nastopne naklade:
a)	od porabljenih likerjev in vseh poslajenih opojnih tekočin brez razločka na stopinje alkoholovine od hektolitra po 6 gld.;
b)	od vseh porabljenih žganih opojnih tekočin po stopinjah lOOdeinega alkoholometra za vsako hekto-litersko stopinjo 18 kr.,
v skupnem znesku 195.000 gld.;
3.) 32 "/o priklada na vso predpisano svoto vseh neposrednjih davkov z vsemi državnimi prikladami vred v znesku 491.712 gld.
III.	Kar preostane primanjkljaja, pokrije se naj
1.	) po kreditni operaciji do naj višjega zneska 150.000 gld.;
2.	) iz blagajničnih preostankov.
IV.	Deželnemu odboru se naroča, da pridobi sklepom pod štev. II. 1.) in 3.), in III. 1.) Najvišje potrjenje.
I. Das Gesammterfordernis des Landesfvndes im Jahre
1894 im Betrage von...................... 1,180.751 fl.
und die Gesammtbedeckung von ....	115.909 »
somit mit dem Abgänge von ■.	.	1,064.842 fl.
wird genehmigt.
11. Zur erforderlichen Bedeckung des Abganges von 1,064.842 fl. sind einzuheben:
1.	) Ein 40% Zuschlag zur Verzehrungssteuer von Wein, Wein- und Obstmost und Fleisch im Betrage von 135.016 fl.;
2.	) folgende Auflagen:
332
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung NIN 16. Februar 1894.
a)	von dem Verbrauche von Liqueuren und versüssteu geistigen Flüssigkeiten ohne Unterschied der Gradhältigkeiten per Hektoliter 6 sl.;
b)	von dem Verbrauche aller übrigen gebrannten geistigen Flüssigkeiten nach Graden des lOOtheiligen Alkoholometers vom Hektolitergrad 18 kr. im Gesammtbetrage von 195.000 fl.
3.) Ein 32 °/o Zuschlag auf die volle Vorschreibung aller directen Steuern sammt Staatszuschlägen im Betrage von 491.712 fl.
BI. Der erübrigende Abgang ist zu bedecken:
1.	) durch eine Creditoperation im Höchstbetrage von 150.000 fl.;
2.	) durch Heranziehung der Cassabestände.
IV. Der Landesausschuss wird beauftragt, den Beschlüssen sub II. 1.) und 3.), und III. 1.) die Allerhöchste Genehmigung zu erwirken.
Finančni odsek predlaga k proračunu deželnega zaklada za 1. 1894. sledeče resolucije:
I.	Deželnemu odboru se naroča, da izdela penzijski Statut za deželne uradnike ter ga gotovo predloži deželnemu zboru v prihodnjem zasedanji.
II.	Deželnemu odboru se dalje naroča, da uvede redno in resno kontrolo pri občinskih računih ter v to svrho pred vsem primerno pouči občinske predstojnike.
III.	Z ozirom na ugodni uspeh deželne naklade na žgane opojne tekočine odmeri se za 1. 1894. poslujočemu osobju posebna nagrada v znesku 5% od vsega čistega dohodka, kateri po odbitih remanencah presega znesek 100.000 gld. Deželni odbor se pooblašča, da po svoji previdnosti razdeli to svoto med one pri pobiranji deželne naklade poslujoče osobe, katere se odlikujejo po posebni spretnosti in točnosti. Iz istega zneska naj se eventualno tudi primerno nagradi akcesist Zvonimir Zor.
IV.	Deželnemu odboru se naroča, da se udeleži zakupne dražbe užitninskega davka na Kranjskem kot ponudnik imenom dežele, in sicer pri vseh zakupnih dražbah, katere se bodo vršile do prihodnjega deželno-zborskega zasedanja.
Končno nasvetuje finančni odsek, da so s posameznimi točkami proračuna vred rešene dotične finančnemu odseku izročene prošnje.»
Deželni glavar:
Otvarjam splošno debato. V zmislu § 30. opravilnega reda prosim gospode govornike, da se izrečejo ali govore «za» ali «proti» nasvetu finančnega odseka. Po opravilnem redu prične debato govornik, ki je proti nasvetu, in kot tak se je oglasil gospod poslanec Luck-mann, kateremu podelim besedo.
Abgeordneter fudtnmmt:
Hohes Hans! Der Bericht sowohl der Majorität als auch der Minorität des Finanzausschusses macht uns darauf aufmerksam, dass die schönen Tage für unseren Landesfond
zu Ende gehen und dass wir uns wieder der Zeit der Verlegenheit und Sorgen nähern, in der wir früher waren, bevor wir die Grundentlastungsschuld eonvertirt haben. Als wir die Grundentlastungsschuld convertirt und die große Last von nahezu 600.000 fl., welche der Grund-entlastungssond pro Jahr beanspruchte und welche theils durch verzinsliche, theils durch unverzinsliche Staatsvorschüsse gedeckt werden mussten, durch Aufnahme eines Darlehens von vier Millionen bis zum Jahre 1928 pro-longirt haben, konnten wir uns der besten Hoffnung hingeben und versprechen, dass wir den Staatsbeitrag bis inclusive 1895 für Meliorationen im Lande verwenden werden. Wir haben namentlich an die Unterkrainer Bahnen, die Morastentsumpfnng, die Ueberschwemmnngsgefahren in Jnnerkrain, an das neue Landesspital, an Gewerbeschulen n. s. w. gedacht. Nun, meine Herren, wenn Sie diese schönen Vorsätze von damals vergleichen, so werden Sie sagen müssen, dass wir außerdem, dass wir im vorigen Jahre für die Unterkrainer Bahnen 25.000 fl. reservirten, bis jetzt für alles übrige nichts gethan haben. Das erste Werk, welches wir zu thun haben, ist das neue Krankenhaus, welches wir bauen müssen und wenn wir diesen Bau ausführen, was wollen wir wieder thun? Neue Schulden machen! Wir sind nicht in der Lage, die guten Vorsätze, welche wir seinerzeit hatten, als wir die vier Millionen für die . Grundentlastung aufgenommen haben, auszuführen und das Geld für diesen Zweck zu verwenden. Alle anderen großen Sachen, die uns bevorstehen, die zum Theil genannt, zum Theil aber seinerzeit nicht in Aussicht genommen wurden, sondern sich erst jetzt als nothwendige neue Lasten herausgestellt haben, z. B. der Bau des Irrenhauses, werden wir außerdem zu decken haben, überdies wird der Staatsbeitrag int nächsten Jahre entfallen und die Folge wird die sein, dass wir uns wieder in großer, bitterer Verlegenheit befinden werden, wenn wir nicht schon heute vorsichtig vorgehen und gewissermaßen darauf Rücksicht nehmen, dass schon die nächsten Jahre uns außerordentliche Auslagen bringen werden, anderseits aber vom Jahre 1896 ab eine empfindliche Verminderung der Einnahmen zu verzeichnen sein wird, so dass wir bezüglich der Umlagen einen großen Sprung werden machen müssen, um alle diese Erfordernisse zu decken. Der Herr Berichterstatter der Minorität des Finanzausschusses hat treffend das alles auseinandergesetzt und darauf hingewiesen, was geschehen muss, wenn der Staatsbeitrag entfällt. Er hat, was auch ich für das Richtige halte, es für nothwendig erachtet, schon jetzt eine Erhöhung der Umlagen um den verhältnismäßig geringen Betrag von 4 % zu beantragen, während ein Theil des Erfordernisses durch ein Darlehen gedeckt werden sollte. Das war den geehrten Herren der Majorität des Finanzausschusses nicht erwünscht, sie waren gegen diesen Antrag und wollen den ganzen Ausfall durch ein Darlehen decken. Meine Herren! Es ist gut und praktisch, wenn man für die Steuerträger sorgt, dass die Umlagen nicht erhöht werden, man macht ihnen dadurch einen großen Gefallen und auch wir wären sehr froh, wenn das auf die Dauer so bleiben könnte. Aber wenn wir das alles berücksichtigen, was ich schon früher erwähnt habe, so sehen wir, dass es unmöglich ist, diesem Wunsche gerecht zu werden. Sie wollen ein Darlehen aufnehmen, welches Sie sicherlich nicht werden zurückzahlen können, denn wenn Sie die
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung ant 16. Februar 1894.
333
Verhältnisse der nächsten Jahre berücksichtigen, so wird mit vollster Sicherheit behauptet werden können, dass wir nicht in der Lage sein werden, dieses Darlehen zurückzuzahlen, wenn wir nicht die Einnahmen erhöhen. In früheren Jahren, meine Herren, war dieser Fall ja schon wiederholt da, wir haben immer daran gedacht, wie wir die Einnahmen in anderer Weise erhöhen könnten ohne Umlagen zu den directen Steuern, was das Unangenehmste ist, was dem Steuerträger geschehen kann. Schon in den sechziger Jahren hat ein Abgeordneter für den Tschernembler Bezirk die Einführung einer Brantwein- und Biersteuer beantragt, womit er einen doppelten Zweck verfolgt hat; erstens eine Einnahmenerhöhnng und zweitens eine Erleichterung des Absatzes des krainischen Weines. Diese Idee war gut und ist int hohen Landtage auch wiederholt ventilirt worden, nur war sie vielleicht nicht sofort richtig in die gesetzliche Formt gebracht worden, so dass die Brantweinsteuer lange nicht bewilligt wurde und dass es erst 10 oder 15 Jahre gedauert hat, bis es zur factischen Einführung dieser Steuer, der wir einen so großen finanziellen Erfolg zu verdanken haben, gekommen ist. Was jedoch die Biersteuer anbelangt, auf welche der Herr Referent der Majorität des Finanzausschusses hinweist, fo beschäftigte uns diese Frage schon in vier oder fünf Sessionen, und der Landesausschuss hat über den Gegenstand bereits viele Erhebungen gepflogen, über die hier debattirt worden ist, zum Schlüsse aber ist man dazu gekommen, diese Biersteuer nicht einzuführen, was man damit begründet hat, dass das Bier schon von Seite des Staates ungemein hoch besteuert sei und anderseits, dass in unserem Lande wenig Bier consumirt wird. Ich sage, leider wird in unserem Lande wenig Bier consumirt, weil es nur in reicheren und wohlhabenderen Ländern consumirt wird, hierzulande aber am flachen Lande die Wohlhabenheit nicht so groß ist, dass das Bier ein Genussmittel abgeben würde, welches anderem vorzuziehen wäre. Man ist namentlich in den achtziger Jahren von der Einführung einer Biersteuer abgegangen, weil man damals eine speciell für die Stadt Laibach unangenehme Aenderung bezüglich der Einhebung der Umlagen bestimmt hat. In früherer Zeit war die Stadt Laibach von der Landes-Schulumlage ausgenommen, da sie für die Schulen selbst gesorgt hat. Nur für den Landesfond und den Grundentlastungsfond hatten die Steuerträger in der Stadt Laibach die 40% Umlagen zu bezahlen, während die 19 % Umlage für den Normalschulfond dieselben nicht belasteten, was später geändert wurde. Die Nichteinführung der Biersteuer wurde nun damals damit begründet, dass es nicht angehe., nachdem die Stadt Laibach von nun an größere Umlagen zu zahlen haben werde, dieselbe jetzt noch mehr zu besteuern, da durch die Biersteuer die Stadt am meisten getroffen werden würde, während auf dem flachen Lande nur wenig Bier getrunken wird. Man ist also in den achtziger Jahren von dieser Idee abgegangen und hat gesagt, es wäre keine anstrebenswerte Einnahmsquelle, abgesehen davon, dass sie keinen größeren Erfolg verspreche. Die Umlagen waren in früherer Zeit viel größer und ich erinnere nur daran, dass in früherer Zeit 57 % vom Ordinarium eingehoben wurden, diese 57 % vom Ordiuarium entsprechen einer 44% Umlage zu den Gesammtsteuern; in früherer Zeit hat man nämlich die Umlagen nur vom Ordinarium eingehoben, dann aber hat die Staatsverwaltung
verlangt, dass man die Umlage nach der Steuer inclusive der Staatszuschläge bemessen soll und das hat 44% von allen Steuern atisgemacht. Nachdem die Grundsteuern von 845.000 fl. auf 635.000 fl. heruntergesetzt wurden, hat man die gesummten Zuschläge auf 49 % erhöhen müssen, um das Auslangen zu finden, und erst als die Ausnahme bezüglich der Stadt Laibach weggefallen war, ist man mit 47 % ausgekommen und das war die Umlage bis zur Convertirung der Grundentlastungsschuld. Da muss ich doch sagen, wenn man die Vergangenheit sich vor Augen hält, dass der Antrag der Minorität des Finanzausschusses nicht so drückend, aber insofern sehr vorsichtig ist, als man nicht auf einmal einen großen Sprung machen, sondern successive der Zukunft vorbauend mit der Umlagesteigerung vorgehen soll. Ich frage: Was wird in ein Paar Jahren geschehen, wettn wir heute den Antrag der Majorität des Finanzausschusses zum Beschlusse erheben? In ein paar Jahren ist ein bedeutender Sprung nach hinauf unausweichlich und das wäre für die Steuerträger sehr empfindlich. Was das Landesbudget im großen und ganzen anbelangt, so wissen die geehrten Herren, dass es die Neigung hat, zu steigen, und wissen auch, dass nicht vorauszusetzen ist, dass eine Verminderung zu erzielen wäre. Wir haben vor mehreren Jähren die Sachlage günstiger beurtheilt, als wir sie heute leider beurtheilen müssen und ich glaube daher, dass uns nichts anderes übrig bleibt, als für die Anträge der Minorität des Finanzausschusses zu stimmen, wenn wir für-geordnete Finanzen sorgen wollen (poslanec Šuklje: — Abgeordneter Suklje: -Sehr-richtig!»), jedes andere Mittel wäre Leichtsinn, welcher sich in kurzer Zeit empfindlich rächen wird, denn Ihr Vorschlag ist nichts anderes, als eine Verminderung des Landesvermögens. Sie machen eine Schuld, verpfänden Papiere, aber Sie nehmen das Darlehen auf mit dem Bewusstsein, dass es nicht möglich sein wird, die Auslösung der Papiere vorzunehmen, wenn Sie nicht noch größere Schulden machen; eine neue, größere Schuld aber können wir in den nächsten Jahren nicht machen, nachdem wir wissen, dass wir das erst vor ein paar Jahren gethan haben. Es bleibt demnach nichts anderes übrig, als die größte Sparsamkeit einzuführen und die Auslagen zu vermindern, wo nur möglich, außer für entschieden productive Zwecke, von welchen man sagen kann, dass sie factisch die Einnahmen successive erhöhen werden. Für solche Zwecke eine Schuld zu machen, ist recht, aber für einen solchen Zweck, wie wir ihn heute im Landesbudget haben, tticht. Ein solcher Zweck kann kein productiver genannt werden, im Gegentheil, er wird noch größere weitere Auslagen verlangen.
Nun mit Rücksicht auf diese Umstände, kann ich sagen, bleibt uns nichts anderes übrig, als die Anträge der Minorität des Finanzausschusses anzunehmen und die äußerste Sparsamkeit einzuführen und ohne Parteiunterschied zusammenzuhalten, um die wirtschaftlichen Verhältnisse des Landes zu verbessern. Und in dieser Beziehung, meine Herren, handelt es sich darum, die Industrie, die Land- und Forstwirtschaft u. s. w. zu heben und zu sorgen, dass die Steuerträger auch steuerkräftig werden, in dieser Beziehung uns zu vereinigen, wäre vielleicht die schönste Coalition, die wir heute machen könnten. Ich glaube, dieselbe wird früher oder später zur Verwirklichung gelangen und mit der Hoffnung, dass solche zur Verwirklichung gelangen wird, möchte ich schließen und
334
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung mn 16. Februar 1894.
Ihnen empfehlen, die Anträge der Minorität des Finanzausschusses anzunehmen. (Pohvala na desni. — Beifall rechts.)
Deželni glavar:
Gospod poslanec Hribar ima besedo.
Poslanec Hribar:
Visoka zbornica! Že okolnost, da imamo danes pred seboj v razpravi poročilo večine in poročilo manjšine finančnega odseka, dokazuje nam, da so vprašanja, za katere danes gre, jako važnega pomena. Da je prejšnji poročevalec finančnega odseka v finančnem odseku odložil svoje poročilo, ima svoj povod v tem, ker se je vsled mojega predloga reasumoval sklep, kateri je visoka zbornica pred kratkem storila o prilogi 33., to je o poročilu deželnega odbora glede pokritja stav-binskih troskov za novo bolnico v Ljubljani in je potem večina finančnega odseka spremenila svoje nazore glede pokritja letošnjega primanjkljaja pri deželnem zakladu ter se akomodovala predlogom, katere danes zastopa častiti gospod poročevalec večine finančnega odseka kanonik Klun. Jaz sem s prvega početka, ko se je stvar razpravljala v finančnem odseku, sam stal na stališči, da se ne morem strinjati z naklado na pivo, in sicer iz razlogov, kateri so se mi z narodnogospodarskega stališča zdeli važni. Vender se mi pa in-konsekventnosti ne more očitati, zakaj takrat v finančnem odseku sem že naglašal, da bi veliko raje imel, da bi se letos z nobeno naklado niti na direktne davke, niti na pivo, ampak s posojilom pokril primanjkljaj pri deželnem zakladu. Finančni odsek se je potemtakem samo akomodiral mojemu mnenju.
Vprašanje je sedaj, gospoda moja, ali je to mnenje opravičeno ali ne. Jaz pravim, da je z ozirom na faktično stanje deželnega budgeta popolnoma opravičeno. Iz poročila častitega gospoda poročevalca večine finančnega odseka je razvidno, da imamo 752.734 gld. rednih potrebščin. Temu nasproti stoji redno pokritje v znesku 95.909 gld. Ako ta znesek odtegnemo od skupne svote redne potrebščine, vidimo, da znaša nepokrita redna potrebščina 656.825 gld. Če se sedaj vzame tudi v poštev, da nam s prihodnjim letom država poslednjič plača oni pri konverziji zemljiščno-odveznega dolga pogojeni donesek 127.227 gld., videti je potemtakem, da bodemo še leta 1896., ako bi letošnje številke ostale neizpremenjene, imeli samo 784.052 gld. redne potrebščine. Temu nasproti stoji torej pokritje po 28°/0 nakladi na direktne davke, potem naklada na indirektne davke in pa deželna naklada na žgane opojne tekočine v skupnem znesku 760.279 gld., tako da bi nepokritje v ordinariji, ko odpade deželi državni, vsled konverzije zemljiščno - odveznega dolga pogojeni prispevek, samo okroglo 24.000 goldinarjev znašalo. ICer pa je pričakovati in se vidi vsako leto iz izkazov deželnega odbora o uspehih direktnih davkov, da je tendenca pri davkih vedno ta, da naraščajo, zaradi tega sem prepričan, da se bode leta 1894. priklada na direktne davke toliko zvišala, da bodemo redno potrebščino popolnoma mogli pokrili z rednimi dohodki.
Danes se je razdelilo med gospode tovariše poročilo davčnega odseka o deželnih deležih pri pro-jektovani osebni dohodarini. To poročilo je sestavljeno temeljito na podlagi vladnega načrta postave o spremembi dohodarine in gospod poročevalec se postavlja tu na stališče, da utegnejo davki, od katerih bode dežela v bodoče mogla potom naklade pokrivati svoje gospodarjenje, znižati se. Da utemelji to mnenje, pravi na strani 2. svojega poročila, da utegne celo državni zbor predrugačiti v tem zmislu načrt zakona, da se takoj mesto davčnih odpustkov definitivno znižajo stari prinosni davki. Če bi res bilo pričakovati, da bi se državni zbor odločil za to, pritrjujem tudi jaz, da bi se znižali davki in potemtakem tudi deželni prihodki, katere dobivamo od davkov. Ali, gospoda moja! od obečanja državnega zbora, da bode postopal proti vladi in proti volji njenej, pa do uresničenja tega obečanja je še jako velik korak. Vsaj smo v prejšnjih časih videli, da je finančni minister v državnem zboru s katero koli predlogo mogel prodreti. 8 početka so se poslanci dostikrat ad captahdam benevolentiam dectorum ustavljali, potem pa je vselej pro ti vj e izginilo kakor rosa na jutranjem solnci in večina poslancev je glasovala za davčno predlogo, s katero je minister prodreti hotel. Vprašanje je, ali bode finančni minister Plener morebiti drugačnega mnenja nego je bil prednik njegov dr. Steinbach, ko je predložil davčni načrt. Če bi morebiti sam popustil od zahteve, da se imajo realni davki znižati šele potem, ko se pokaže uspeh dohodarine, potem je mogoče, da bi se državni zbor osokolil; ali kolikor poznam finančnega ministra, imam danes prepričanje, da bode plemeniti Plener ravno tako ostal pri Steinbachovem zakonskem načrtu, ko da bi branil lastno svoje duševno dete. Če pa bode tako, potem se bode sklenil zakon o davčni reformi tako , da bodo davki prinašali vsekako veliko več dohodkov , kakor sedaj prinašajo, kajti tendenca vsake davčne retorme je, da se davki pomnože. Država potrebuje za svoje velikanske vojaške potrebe novega vira prihodkov in ta nov vir se jej je zdela davčna reforma. — Vsaj je mogoče, da ima finančni minister voljo, znižati realne davke; ali vedno bode to znižanje realnega davka tako, da bode zaostajalo za večjimi dohodki, katere bode država dobila od nove dohodarine. Jaz torej celo mislim, da, če bi dežela v zameno, da se odpove pravici, naložiti na novo dohodarino deželno priklado, dobila le 20% dohodka od nove dohodarine, da bi škoda ne bila velika, dasi priznavam, da bi utegnilo biti nekaj škode za deželo pri tem. Toliko je pa gotovo, da se bode dohodarina za desetkrat tako povišala, kakor se bode znižal realni davek, zakaj finančnemu ministru bode največ na tem ležeče, da bode napolnil državno bla-gajnico. To kar se tiče dohodarine in utemeljevanja trditve, da utegnemo brez povišanja naklade na direktne davke za nekoliko časa vsaj v rednih potrebščinah izhajati.
Jako velika rubrika pa je izredna naša potrebščina. Izredna potrebščina naša — o tem ne sme nihče biti v dvomu -—■ bode vsekako ostala na tej višini, kakor sedaj, ako ne bode še celo rastla. Pričakovati pa je, da bode rastla, in sicer zaradi tega, ker se je
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
335
vpeljala neka nova akcija glede vodovodov in ker bode treba to akcijo sedaj, ko je vlada pripravljena podpirali jo, podpirati tudi od strani dežele. Gotovo je, da bode to požrlo veliko denarja. Ali vprašam se, kedaj in po koliko bode prišlo na leto na vrsto, da se izplača. Zakon o podpiranji vodovodnih naprav se lahko sklene, in kakor vidite, stanejo vsi ti vodovodi, o katerih so se zakoni sklepali v poslednjem času, res veliko denarja. Sedaj pa nastane deželnemu odboru šele nalog, pogajati se z udeleženci, in, gospoda moja, to bode silno težavna stvar. Pomislite le revščino dotičnih krajev, katerim hočemo preskrbeti vodovode in videli bodete takoj, kako težko bode z interesenti priti do končnega dogovora o donesku, kateri imajo plačati. Tako se utegne izpeljava dotičnega projekta zavleči za 5 do 6 let in potemtakem nikdar na jedno leto ne bode prišlo preveč otežkočenja na deželno blagajnico. Istina je, da bode treba izpeljati še mnogo drugih važnih stvari, vender pa tudi te stvari, ako abstrahujemo od povekšanja blaznice na Studenci, najedenkrat. ne bodo prouzročile tako velikih t.roškov. Gotovo je torej in tega ne tajim, da bode glede vseh teh stvari jedenkrat treba skrbeti za pokritje, zanikavam pa, da bi bilo zaradi tega treba že letos storiti kak morebiti prenagljen sklep in tak prenagljen sklep se mi zdi povišanje deželne naklade na direktne davke za 4 %, kakor je nasvetuje gospod poročevalec manjšine finančnega odseka.
Govorilo se je v finančnem odseku tudi o nakladi na pivo. Meni ta stvar takoj iz početka ni bila všeč; vender pa pri poznavam, da se vprašanje da razmo-travati. Jaz do danes še nisem pri-el do zaključka in še ne vem, ali mi bode mogoče, da bodem v bodočem zasedanji glasoval za naklado na pivo ali za povišanje naklade na direktne davke; vender pa mislim, da je ideja, katero je v' finančnem odseku sprožil častiti gospod poročevalec večine finančnega odseka kanonik Klun, tako velike važnosti, da se mi zdi vsekako potrebno, da se deželni odbor peča temeljito s to stvarjo, da nam bode v prihodnjem zasedanji mogel poročati, koliko da je na leto pričakovali od tega davka.
Častiti gospod predgovornik Luckmann je opozarjal na to, da bi bila z naklado na pivo Ljubljana najbolj zadeta. Do neke meje je to resnično. Ako Ljubljana plačuje 500.000 gold, direktnih davkov, znašala bi deželna naklada, katero misli vpeljati manj-ina finančnega odseka, 20.000 gld. Po mojem prepričanji pa Ljubljana sama konsumuje najmanj 40.000 hektolitrov piva, tako da bi naklada na pivo, ako bi se vpeljala v tisti meri, katero priporoča častiti gospod poročevalec večine finančnega odseka, ako bi se namreč odmerila po 1 gld. od vsakega hektolitra zavžilega piva, znašala na leto 40.000 gld. To je res večja svota nego ona, po kateri bi se zadela Ljubljana, ako bi se deželna naklada povišala za 4 °/0; ali častiti gospod predgovornik Luckmann je pri tem vprašanji pozabil na neko drugo okoliščino. Vsaj ne konsumujejo Ljubljančani sami toliko piva, vsaj prihajajo v Ljubljano tudi mnogi deželani pa tudi tujci in potemtakem je vender mogoče, da se stvar zjednači in da se da naklada na pivo naložiti, ne da bi se prebivalci na kmetih in v mestih preveč nejednakomerno zadeli.
Kar se tiče konzuma pive, je častiti gospod predgovornik trdil, da pride v tem oziru poglavitno v poštev mesto Ljubljansko, ker se v Ljubljani primeroma veliko več piva konzumuje, kakor povsodi drugod po deželi. Opozoriti pa moram gospoda predgovornika na to, da jako veliko piva izdelujejo pivovarne: Mengiška, Seno-žeška, Kranjska in Vrhniška in da se vse to pivo popije skorej izključno samo na kmetih. Mengiško pivo se, kolikor je meni znano, v Ljubljani toči v jedni sami gostilni, isto tako Vrhniško; vse drugo se pa popije na deželi. Gotovo je torej, da se že dandanes precej piva konzumuje na deželi, o čemer se je mogel vsakdo prepričati, kdor je potoval po deželi. Stvar je torej tako važna, da se tudi meni, ki sem protivnik temu, da bi se davek nalagal na velika obrtniška podjetja, ker se s tem res ovira razvoj velike obrtnije, zdi umestno in potrebno, da se stvar temeljito prouči in preudari od strani deželnega odbora.
Gospoda moja! Res je, da bode jedenkrat treba povišati deželno naklado na direktne davke, ali zakaj jo bode treba povišati? Ker se je po mojih mislih takrat, ko se je zvršila konverzija zemljiščno-odveznega dolga, rekel bi, nekoliko prenagljeno sklenilo znižanje tačasne naklade za 8 %• (Poslanec Čuklje: — Abgeordneter Suklje: «Istina, tako je!») Ako bi bili takrat mislili nekoliko pred se, bi se ta sklep, s katerim se je deželni zbor morebiti prikupil davkoplačevalcem, ne bil storil. Ako bi se bila stvar takrat naprej premislila, ostalo bi se bilo pri prvotni meri naklade na direktne davke in bi sedaj deželni zbor ne bil prišel v neprijetni položaj, da zadene na nasprotstvo pri vsem prebivalstvu, če na novo poviša priklade na direktne davke. Gospoda moja! Ce bi se bila, kakor sem dejal, prvotna naklada obdržala, ali za manjši odstotek znižala, potem bi danes ne bilo treba misliti na to, da se zopet zviša. Zdi se tudi meni, da jo bode jedenkrat potrebno zvišati. -— Vender naj deželni odbor med tem proučuje vprašanje, kakih uspehov je pričakovati od naklade na pivo. — Da bi se pa že danes sklenilo povišanje naklade, zdi se mi prenagljeno in jaz mislim, da večina finančnega odseka stoji zares na pravem stališči, ako priporoča, da se letošnji primanjkljaj pokrije s kreditno operacijo.
Reklo se je, da bi utegnilo to škodovati kreditu naše dežele.
Gospoda moja, to se mi zdi — oprostite, da se trivijalno izrazim —- za lase privlečen razlog. Dežela, katera nekoliko svojih obligacij zastavi, da jih zopet odkupi, če tudi napravi 250.000 gld. dolga, izgubila ne bode prav nič od svojega kredita; pač pa bi ga izgubila, ako bi neprimerno zvišala svojo naklado. Višina naklade je odločilna za to, ali je dežela vredna kredita ah ne, kajti po tem bodo oni, ki bodo odločevali o kakem bodočem večjem posojilu, sodili, kaka je zmožnost prebivalstva, znašati denar za amortizacijsko kvoto, ki bode potrebna. Do posojila pa bode moralo priti. Opozarjal sem že takrat, ko sem utemeljeval svoj samostalni predlog glede drugovrstnih železnic, katere bi se imele graditi v naši deželi, da nam bode t.reba najeli si večje posojilo in tudi danes sem še tega prepričanja. Kolikor vem, se bode ta stvar letos natančno proučila in deželni odbor nam bode v prihod-
336
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung mn 16. Februar 1894.
njem zasedanji — v tem oziru se popolnoma zanašam na častitega gospoda referenta deželnega odbora — podal potrebne nasvete. Ali torej ni mogoče, da pride visoka zbornica takrat do sklepa, da se ima napraviti večje posojilo? In tako večje posojilo nam bode po mojih mislih vsekako treba napraviti, potem pa skrbeti, da se investuje v naprave, katere bodo počasi kaj do-našale, in kdor pogleda na zemljevid — in naj bode še tako pesimističen — priznati bode moral, da bi se v naši deželi vender le dala zgraditi jedna ali druga železni čna proga, katera bi se zadostno rento vala in s časom deželni blagajnici celo prinašala lepih dohodkov. Stvar je torej taka, da moramo pred vsem preudarjati na vse mogoče načine, kako bi se dal primanjkljaj pokriti, ne da bi se preveč razburilo prebivalstvo naše dežele.
Toliko, gospoda moja, se mi je zdelo potrebno omeniti v meritornem oziru o stvari, katera je sedaj v razpravi. Ker je pa v tej zbornici prišlo v navado, da se pri razgovoru o proračunu deželnega zaklada spuščamo tudi nekoliko v politično debato in razmo-trivamo proračun z narodnega in političnega stališča, naj mi bode dovoljeno, da se zopet podvržem tisti nalogi, katero sem vsako leto prevzel, odkar sem član te visoke zbornice in navedem nekoliko gravamin, katera nam osvetljujejo, da politično gospodarstvo za nas nikakor ni na tisti dobri stopinji, kakor deželno gospodarstvo z denarji.
Pred vsem se bodem pri tem moral nekoliko ozirati na delovanje političnega šefa naše dežele, kajti on ima tako rekoč v rokah usodo naše kronovine in od njega je veliko odvisno, ali bode dežela naša pro-sperovala in ali se bode ohranila pred političnimi in narodnimi boji, ali pa da morebiti ostane pri starem in se nam bode godilo tako, kakor takrat, ko narod slovenski še ni pravice nahajal pri c. kr. deželni vladi. Da bi mi preblagorodni gospod baron ne pojasnjeval svojega stališča morebiti tako, kakor ga je v seji dne 9. maja 1893 tovarišu in prijatelju dr. Tavčarju, izjavljam že zanaprej, da mi je dobro znano, da njegov dekret nosi tudi uzvišen podpis Njega Veličanstva presvetlega cesarja, seveda kot ustavnega vladarja.
Moram reči, da sem spadal med one, ki so z neko dobrohotnostjo sprejeli gospoda barona Heina prihod v deželo in ki so kot mirni opazovalci sledili uradnim činom njegovim, radovedni na katero stran se bode obrnila energija, katero mu je pripisovala sama pred njim idoča. A kmalu sem se na svojo žalost prepričal, da dobrohotnost tu ni bila na mestu; prepričal, da gospod baron — pa naj ima še toliko dobrih lastnosti •— nima jedne in ta je: pravilno presojanje razmer v deželi in pa pravi zmiselj za vsestranske potrebe njenega prebivalstva. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Istina!») Res, Nemec je in le s težavo mu teče slovenska govorica, dasi se mu mora hvala dajati, ker vsaj kaže voljo, priučiti se je; ne more se torej zahtevati, da bi narod naš ljubil, da bi ga ljubil tako, kakor se ga z ljubeznijo oklepamo mi, katere so dojile slovenske matere. Jed no pa je, kar smemo zahtevati od vsacega, ki bode sedel na predsedniškem kreslu v tej krono vini, to namreč: da
je pravičen in nepristransk. Tega pa, žal, gospod baron doslej ni dokazal.
O tem naj svedoči najbolje prvi čin njegove energije. Gospoda moja! A ko v deželi, v katerej poleg 95°/0 Slovencev stanuje le 5% pravih in umetno narejenih Nemcev, izhaja uradni list v jeziku poslednjih, je to gotovo v nebo kričeča krivica. Ako se v tem listu prinašajo suhoparna in kratka poročila o slovenskih društvih, katera imajo svoj sedež v deželi, obširna, simpatična pa o nemških društvih, pa naj imajo — kakor nemški «Schulverein» — svoj sedež tudi zunaj belo-modro-rudečih meja te kronovine, tedaj je to istotako krivica. Preblagorodnemu gospodu Heinu zdela se je stvar tudi krivična. Sklenil jo je torej popraviti. Pa kako? Dasi je že za njegovega prednika veljalo nekamo čudno matematično pravilo, da je 5 več ko 95; nastopil je vender gospod baron z občudovanja vrednim pogumom dokaz, da po avstro-matematičnem pravilu 95 ni nič, 5 pa več kot 100. Poklical je namreč k sebi urednika uradnega lista, oštel ga je, kakor je to «spodobno» za velike gospode, lcedar govore z ubogo paro, katere življenja sreča ni postavila v nikak činovni razred, in povedal mu je, da bode odslej drugače. «Die ,Laibacher Zeitung^ ist zu einem slovenischen Hetzblatte herabgesunken», sipalo se je iz jeznih ust mogočnega gospoda barona, in na ulico je bil postavljen ubogi urednik s svojo rodbino vred. To pa je bil drugi čin gospod baronove energije.
Kaj je potem sledilo, je vsem še v dobrem, gospodu baronu pa bržkone v slabem spominu. Uradni list, ki bi bil moral biti vsaj nepristransk, ni jel le prezirati v svojih poročilih slovenskih društev in naprav, temveč postal je brez vsacega povoda agresiven. Predaleč bi segalo, ko bi Vam hotel podati čudno dišečo kito cvetja, katero sem si nabral v gredicah našega uradnega lista, ko jih je kropil še z roso svoje duhovitosti in duševne plemenitosti Heinrich Noe, kateremu je novi gospod deželni predsednik izročil uredništvo. Jedna cvetka iz te kite pa je tako karakteristična, da zasluži vsekakor povita biti v venec, kateri gospodu deželnemu predsedniku poklanjam danes v znak priznanja za njegovo dosedanje vladanje v deželi.
Meseca julija vlanskega leta vršila se je v Ljubljani slavnost vseh slovenskih sokolskih društev, katere so z navzočnostjo svojo počastili tudi hrvatski «Sokoli» iz Zagreba. Gospod baron Hein slovenskemu «Sokolstvu» ni nikdar bil naklonjen. To pokazal je že prej jedenkrat na nedvoumen način. Ako je pri tem mislil, da mora razžalili tudi mene, ki sem ponosen na to, da so me za blagor in napredek svojega naroda vneti bratje postavili na čelo «Ljubljanskemu Sokolu», je to čisto njegova stvar. Če ne tiči za tem kaka posebna, nam navadnim državljanom nepojmljiva diplomatična modrost, tedaj je gospod baron bržkone hotel pokazati, kakošen ton želi v tej kronovini vpeljati v občevanji deželnih poslancev z njim. Da sem jaz dovzeten za take nauke, znano je gospodu baronu.
Ono sovraštvo in mržnjo, katero je gojil do slovenskega sokolstva, vcepil je pa gospod baron Hein tudi svojemu uredniku Heinrichu Noetu. In tako se je zgodilo, da je list, ki nosi na čelu cesarskega orla, o
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
337
onej priliki poročal o vsej sokolskej slavnosti tako perfid no, da je to gotovo unicum oficijelnega časniškega poročanja. O udeležencih, med katerimi je bilo toliko akademično izobraženih ljudij, kolikor jih ne zmore deželna vlada z vsemi baronici in grofici, ki se pripravljajo za politično službo v težko izkušenej tej kronovini, med katerimi je bilo tudi takih, ki so pro-movovali sub auspiciis imperatoris, drznil se je ta list pisati, da so bili z večine mladi obrtniki, torej obrtni pomočniki in učenci. Daši se je slavnost vršila vse skozi dostojno, in dasi ni bilo niti najmanjšega nereda, čitalo se je vender v uradnem listu, da so ti mladi obrtniki o ljudskej slavnosti bučali in hrumeli tako, da se je razlegalo dalječ na okoli. Zdaj mi pa recite, gospoda moja! ali ni gospod baron Hein na ta način sijajno dokazal, da kranjski uradni list pod njegovo komando ni več «etn slovenisches Hetzblatt», temveč «etn Hetzblatt auf Slovenen» ? (Poslanec dr. Bavčar- — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Istina!»)
A stvar ima še drugo jako resno lice. Vse sokolske slavnosti se sicer ni udeležil niti jeden obrtnijški učenec, ker tacih sokolska društva sploh ne sprejemajo v svoje člane, niti jeden obrtnijški pomočnik, pač pa kaka desetorica mojstrov obrtnikov, katerih nekateri uživajo vsesplošno zaupanje in spoštovanje 'svojih someščanov. (Poslanec dr. Tavčar — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Dobro!») Gospoda moja! Akademično izobraženi člani slovenskih sokolskih društev se nikakor ne sramujejo občevati in bratiti se s takimi častivrednimi zastopniki obrtnega stanu, ker dobro vedo, da se vrednost človeka nima soditi po tem, ah ima bolje ali manje gladke, bolje ah manje bele roke, temveč po njegovih duševnih vrlinah. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Dobro, dobro!») Drugačnega mnenja je naš uradni list, in ker se iz njega sme soditi na njegovega patrona, menda tudi naš pre-blagorodni gospod deželni predsednik. To pa je jako nevarna stvar. Z grozo opažamo vsi, katerim je do tega, da se ne uniči sedanji ogromni napredek človeštva, da se s pogubnim mrtvilom ne onemogoči vele-častni polet človeškega uma, kako se začenja povsodi širiti socijalizem. Misleči ljudje ne dvomijo ni trenotek, da bi zmaga socialističnih načel pomenila popolno duševno stagnacijo človeštva, ker bi zapretila tekmovanje posamičnikov med seboj in s tem onemogočila uspešni razvoj njihovih individualnih duševnih spo-sobnostij. Vsacega razsodnega državnika dolžnost bi torej morala biti, da deluje proti gibanju, katero preti s strahovito socijalno revolucijo. Na napačnej poti pa je, kdor misli, da se dandanes da tako kakor nekdaj, vse opraviti z aristokratsko ošabnostjo, srednjeveškimi predsodki in s prevzetnim preziranjem obrtnega in delalskega stanu. Ah se res kaže pravo plemištvo — in gospoda moja! v modro kri ne veruje dandanes nikdo več — v takem ravnanji? Ah ne marveč v onem priznanji večno veljavne resnice, da smo vsi ljudje bratje, vsi ustvarjeni iz jednake tvarine in vsi poklicani, da svojim zmožnostim in svojemu socijalnemu položaju primerno gospodujemo na zemlji, katero nam je odkazal stvarnik v bivališče? Le tisti zaslužujejo zares imena državnikov, ki so stare aristokratske tradicije vrgli čez plot;
ki priznavajo, da je pošteni obrtnik ah delavec isto tako človek, kakor kak baron ah grof. (Poslanec dr. Tavčar:
—	Abgeordneter Dr. Tavčar: «Dobro, dobro! To je res!»)
Visoka zbornica! Ne morem sikaj, da ne bi zrcalo, v katerem sem si namenil pokazati Vam delovanje preblagorodnega gospoda deželnega predsednika barona Heina, spustil se še nekoliko niže. Gospoda moja! Ko sem lani v XIII. seji dne 12. maja prosil deželno vlado, naj po svojih političnih organih energično deluje na to, da se odpravijo one zdravju škodljive luže, katere v nekaterih vaseh dajo pitno vodo ljudem in se rabijo tudi za napajališča živini, ter nadomeste z vodnjaki, opozoril nas je gospod baron Hein, da spada ta stvar v samoupravno področje občin. «Hvala Bogu!» mislil sem si, «vsaj jeden deželni predsednik, ki bode vedno in povsodi vedel strogo varovati avtonomne pravice občin». Toda moje navdušenje se je kmalo poleglo. Gospod deželni predsednik prodajati nam je kmalo začel rog za svečo. On, ki je gorel za integriteto občinske avtonomije, ki je šlo za odpravo razmer, ki so v zdravstvenem obziru jako nevarne naravi, segel je s polno dlanjo vladne svoje roke — in ta ni ravno tako nežno majhna, ko telesna desnica njegova — po avtonomiji mestne občine ljubljanske, ko je nameraval nje župan o vsesokolskej slavnosti pozdraviti v Ljubljano došle goste pred mestno hišo. Gospoda moja! Primera med njegovim ravnanjem o obeh teh prilikah je taka, da bi celo staročestitljivi lintvern na ljubljanskem rotovžu debelo pogledal, ko bi mu kdo pripovedoval, da je kaj tacega mogoče.
A pri tem gospod baron ni ostal. Ravno v poslednjem času poroča se, da je c. kr. deželna vlada mestnej občini kamniškej sicer dovolila, izpeljati sklep občinskega odbora glede naprave samo slovenskih uličnih tabel, toda s pridržkom, da to velja le za mesto Kamnik, dočim se imajo v predkrajih Zaprice in Perovo, dasi spadata pod isto občino, napraviti dvojezične napisne table.
V odloku, kateri imam pred seboj, sklicuje se na svojo v deželnem zakoniku za Kranjsko neobjavljeno naredbo z dne 18. oktobra 1892, št. 2032. Prizadeval sem si izvedeti za besedilo te naredbe, katera dopolnjuje §. 9. zakona z dne 29. marcija 1869, drž. zale. št. 67. Dasi je torej vsako skrivanje neumestno, ni se mi vender posrečilo, izvedeti za obseg te naredbe, ker jo c. kr. deželna vlada smatra per nefas za tajno.
Po zakonu z dne 29. marcija 1869 je sicer nedvomno, da imajo politične oblastnije pravico, določati, v katerih deželnih jezikih se naj napravijo napisne table ob vsakem koncu kacega kraja; vender pa bi nas zanimalo izvedeti — in tudi pravico imamo do tega — kako se v svojej celoti glasi deželne vlade naredba z dne 18. oktobra 1892. Kar se špecijelno tiče kamniškega slučaja, pa je deželna vlada s svojo razsodbo gotovo kratila pravice občine kamniške, kajti Zaprice in Perovo sta pred kraj a kamniška in ima torej le mestni zastop pravico določati, v katerem jeziku je v teh predkrajih napravljati napise. (Poslanec Kersnik:
—	Abgeordneter Kersnik: «Ni res!») Če ni res, potem bi se tudi mestnemu zastopu Ljubljanskemu moralo ukazati, da se v predmestjih: v Hradeckega Vasi, v Kurji
338
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung tun 16. Februar 1894.
Vasi itd., ne sme napraviti samo slovenskih napisov. Perovo in Zaprice nista posebni s kamniško občino združeni vasi, temveč predmestji in o takih ima glede napisnih tabel odločevati mestna občina Kamniška. Sicer je pa mogoče, da bodemo slišali preblagorodnega gospoda deželnega predsednika opravičiti to naredbo in potem bode meni mogoče soditi, ali se naredba naslanja na zakon ali ne. Dokler pa tega pojasnila ne dobim, ostajem pri svojem mnenji, da je kamniška občina imela pravico sklepati o tem, da se napravijo v dotičnih dveh predkrajih samo slovenski napisi.
Zato se moramo pa vprašati, kam pridemo z vso avtonomijo, ako se bode novi naš politični chef vedno postavljal na stališče, na kakeršno se je postavil o omenjeni prepovedi, ki jo je dal ljubljanskemu županu in v citovanem odloku županstvu Kamniškemu. Gospoda moja! Najdragocenejša pridobitev ustanovne dobe je samouprava. Malo je je sicer, a če nam vzamete še to trohico, potem ste nas oropali one pridobitve, katera je vogelni kamen ustavnega življenja. Če pa mislite, da bodo narodi v sedanjem Stadiji izomike in prosvetijenosti mirno gledali, kako se jim izpodmika steber, ki drži vse ustanovno poslopje kvišku, tedaj se nevarno motite. Caveant ergo consoles, da ne dožive razvračanja, katero bi bilo usodno ne samo zanje, ampak tudi za državo. Ravno gospod deželni predsednik pa more državi koristiti najbolje s tem, ako se prizadeva, vladati to kronovino strogo ustavno in vsestransko pravično.
Take pravičnosti pa si jaz ne predstavljam tako, di bi se slovenskemu jeziku dalo — kakor se je pre-blagorodni gospod deželni predsednik, ako sem prav poučen, izjavil proti nekemu državnozborskemu poslancu — le toliko veljave, kolikor je neobhodno potrebno. Gospoda moja! Kdo naj odločuje o tem, koliko je je neobhodno potrebno? Ko bi to imeli odločevati poklicani zastopniki slovenskega naroda, potem bi jaz z veseljem pritrdil temu nazoru. A tega naš gospod deželni predsednik gotovo ni mislil. Delal bi mu krivico, ko bi mu take pregrešne misli pripisoval. Odločevati hoče to gotovo sam. Kakošna pa bode ta odločba v tem, ne moremo ni trenotek biti v dvomu, če se spomnimo, kakošne nazore nam je pred nedavnem razvijal glede učenja slovenskega jezika. Vsaj ga je celo častiti gospod poročevalec manj in e, ki med Slovenci ne sluje za najbujšega radikalca, sam moral zavrniti. (Poslanec Šuklje: — Abgeordneter Čuklje: «Tudi ne ambicijoniram tega!») Gospod Šuklje pravi, da tudi ne ambicijonuje tega. No, on ima svoj čut, svojo naravo, da ne more ambicijonovati na kaj tacega, ali vender je moral kljubu vsemu temu zavrniti gospoda vladnega zastopnika. «Svoj materni jezik znajo Slovenci tako že, pišimo jim torej nemški, da se priuče na ta način tudi tega jezika», tako nekako bode se glasila brž ko ne odločba gospoda deželnega predsednika. Ko bi moj svet kaj veljal, tedaj bi jaz gospodu baronu dejal: «Gospod deželni predsednik, nemški znate že tako ali tako; pišite torej dosledno slovenski in priučili se boste na ta način tudi tega jezika».
Toda v tem oziru bila bi vsaka beseda odveč. Preblagorodni gospod chef naše deželne vlade ima že strogo odbrano pot. To nam je pokazal najbolje s tem,
da je v Krško poslal za voditelja tamošnjega c. kr. okrajnega glavarstva moža, ki slovenskega jezika prav nič ne razume, ki je pa za politično službo v tej krono-vini usposobljen že zato, ker je plemiškega rodu. (Poslanec Tavčar: — Abgeordneter Tavčar: «Baron!») Vsaj je za plemiče juriste dandanes na Kranjskem Eldorado isto tako, kakor je zanje od nekdaj Eldorado orientalsko interesantna Bukovina. Kako bode ta mož uradoval, zlasti kako bode ustno občeval s stanovništvom svojega okraja, meni vsaj ni umevno, ako ga nenadoma ne razsvetli sveti duh v podobi gorečega jezika. Jed no pa je gotovo: naklonjenost slovenskega prebivalstva skuša si pridobiti gospod voditelj c. kr. okrajnega glavarstva Krškega. Ker tega ne more s prijaznim in umevnim občevanjem ž njim, zatekel se je k velikodušnosti. Ko se je namreč o banketu, kateri so priredili Krčani njegovemu predniku v slovo, pobiralo — kakor je to med Slovenci lepa navada — tudi za «Družbo sv. Cirila in Metoda», posegel je globoko v žep tudi gospod baron Schönberger in daroval je z občudovanja vredno požrtvovalnostjo v lepi ta namen — cel krajcar avstrijske veljave. (Veselost na levi. — Heiterkeit kinks.)
Deželni glavar:
Prosim, gospoda poslanca moram opomniti, da take stvari ne spadajo v razpravo!
Poslanec Hribar:
Prosim, jaz sam vem, kaj spada v politično debato.
Deželni glavar:
Ali je kdo dal 1 kr. pri banketu ali več, to ne spada sem. Sicer pa je skoro gotovo, da to, kar se o tem pripoveduje, izvira iz kakšne pomote.
Poslanec Hribar:
Pač, kaj tacega je prekarakteristično za politične uradnike, kakeršne imamo v deželi. Sicer pa to, kar sem omenil, dotičnemu političnemu uradniku — kakor nekemu drugemu grofiču ni nič škodovalo, da je Slovane imenoval «Sauvokk» — nič ne bode škodovalo, ampak le še pripomoglo mu bode k avancementu. Prečastiti gospod deželni glavar naj mi torej dovoli, da govorim o stvareh, katere, kakor se mi zdi, prav zelo spadajo v politično debato; če pa misli, da politična debata sploh ni dovoljena, naj mi to naravnost pove. Ako bi kdo drugi kaj tacega bil storil, bila bi to popolnoma privatna stvar; če je pa politični uradnik to storil, to ni privatna stvar, temveč zaničevanje (poslanec dr. Tavčar: —■ Abgeordneter Dr. Tavear: «Zasramovanje!») slovenskega naroda.
Glejte, gospoda moja, tako ravna voditelj okrajnega glavarstva Krškega nasproti slovenskemu prebivalstvu. Nekako jednako ravna pa tudi c. kr. okrajni glavar Kočevski, o katerem moram danes zopet govoriti, zakaj odkar sem zadnjič o njem govoril, izvedel sem zopet neko stvar, katera osvetljuje delovanje tega okrajnega glavarja.
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
339
V vasi Loški Potok so pri poslednjih občinskih volitvah prišli na krmilo Slovenci, kar ni nič nenaravnega, ker je Loški Potok skorej popolnoma slovenska vas. Župan Jožef Košinerl je večkrat prosil gospoda okrajnega glavarja Kočevskega, naj bode tako dober in naj občini dopisuje v slovenskem jeziku, ker župan nemškega jezika ne razume. Navzlic tej prošnji pošiljal mu je okrajni glavar še nadalje nemški pisane dopise, in ker si končno župan ni mogel drugače pomagati, vrnil je okrajnemu glavarju poslednji dopis s prav uljudno prošnjo, naj mu ga pošlje nazaj pisanega v slovenskem jeziku. Na to je dobil od okrajnega glavarja dne 3. februvarija 1. 1894. pod št. 2037 pismo, v katerem se mu nalaga za to, ker se je nižja oblast ustavila višji oblasti, pet goldinarjev disciplinarne kazni in v katerem se med drugim pravi — in to je silno karakteristično — da se je v tamošnji občini zasejal prepir, odkar se je tja priselil nekdo, pred katerim se okrajno glavarstvo čuti dolžno svariti župana.
Gospoda moja, taki pouki se dajejo našim županstvom, ako zahtevajo pravice pri okrajnih glavarstvih. Ali kdo pa je tista oseba — in to je ravno interesantno — katero misli gosp. pl. Thomann v tem svojem uradnem dopisu? To je župnik Anton More v Loškem Potoku, ki je ob jednem tudi član občinskega odbora. — Ali bi, vprašam vas, bilo morebiti kaj napačnega, ko bi bil gospod župnik kot občinski odbornik vplival na to, da se občina poslužuje pristoječih jej pravic? Ali župnik tega še celo storil ni, in vender se okrajni glavar Kočevski drzne, sumničiti ga, da dela nemir in ščuje župana. Toda s tem stvar še ni bila končana. Gospod okrajni glavar Kočevski pl. Tho-marfn zmatral je tudi za svojo dolžnost, nastopati kot policijski uradnik in zato je zatožil gospoda župnika Moreta pri dekanu v Ribnici, naj ga on spokori.
Vprašam Vas, gospoda moja, ali je kaj tacega za c. kr. avstrijskega uradnika, za uradnika države, katera je izrekla ravnopravnost vsem svojim narodom in katera ne zmatra jeden narod za manj veljaven kakor drugi, dostojno? Vsaj je to vender naravnost postopek, ki je komaj v Turčiji mogoč.
In še jeden uzgled za to, kako ravna okrajni glavar Kočevski in s kako energijo postopa nasproti slovenskemu prebivalstvu. Tudi za ta faktura navedel bodem ime, da bode gospod deželni predsednik imel priliko, osvedočiti se o istinitosti mojih trditev. Fran Lipovec iz Trave ni bil doma, ko se je vršila občinska volitev. Bil je odsoten. Volilo se je pa z njegovim pooblastilom, katero je bilo seveda falzifikovano. Pri-šedši domu, izvedel je Lipovec to stvar in šel je k okrajnemu glavarju ter protestoval proti temu, da se je volilo z njegovim falzifikovanim pooblastilom. In kaj je storil gospod okrajni glavar? Mesto da je, kakor bi se bilo spodobilo za c. kr. političnega uradnika, ki ima dolžnost, da brani pravico, nepristransko preiskal to stvar, prosil je lepo tistega Lipovca, naj te stvari ne pravi okolu, naj se stvar rajše lepo na tihem potlači. To je lepa morala pri politični upravi, ako se nezakonitosti na tak način hočejo potlačiti!
Govorilo se je poslednjič tudi o ljudskem štetji v Travi in jaz čutim za svojo dolžnost, da izpregovorim
zopet o tej stvari, ker se je sumničil nek politični uradnik, da je pristaš naše stranke. Vsaj veste, kaj to znači, ako se politični uradnik prišteva narodni stranki. Jaz sem ponosen na svojo narodnost in bodem to svoje stališče vedno odločno zastopal; ali če se o političnem uradniku pravi, da je pristaš naše stranke, se je on s tem tako denunciral, da ni lahko misliti, v kak položaj da pride in kedaj bi mogel priti v višjo službo. Da se pa bodete prepričali, kak pristaš naše stranke je dotični okrajni komisar, moram povedati, kako nepristransko je vodil ljudsko štetje v Travi. V Travi se je štelo takole. Okrajni komisar, ko je prišel štet, vprašal je vsakega: «Nicht wahr, bei euch spricht man gottscheerisch ?» inče je dobil odgovor: «Pri nas govorimo več kranjski», posegel je dotičnemu takoj v besedo in rekel: «Ja, krainerisch auch, aber meist gottscheerisch», in takoj je bil dotiönik zapisan za Nemca. Gospoda moja, tako so se delali Nemci v Travi. Vsaj veste, da je proti delovanju političnega uradnika protestovati za priprostega človeka jako težavna stvar.
Toliko sem hotel omeniti o tej stvari, da bode preblagorodni gospod deželni predsednik imel priliko, te zadeve preiskati. Želim, da bi se to preiskovanje vršilo zares nepristransko — in posebno naglašam besedo nepristransko — da se morda ne bode tudi v tem slučaji zgodilo kaj tacega, kakor se je zgogilo glede neke druge pritožbe, ko je poštni komisar Gora moral biti judex in causa propria.
Visoka zbornica naj ne zameri, da se tako obširno pečam s politično upravo. Vsaj Slovenci na nobenem upravnem polji nimamo toliko pritožeb, ko ravno na tem. Dobra politična uprava lahko deželi jako veliko koristi. Ona mora si pa biti v svesti svoje uzvišene naloge. Ona mora vedeti, da je poleg strogo upravnega posla poglavitna nje naloga pospeševanje duševnega napredka in gmotnega blagostanja državljanov. Če pa na to pozabi in vidi najuzvišenejši svoj smoter v tem, da zvršuje politično vohunstvo — exempli gratia, sklicujem se tu na c. kr. okrajnega glavarja Radeljskega — tedaj je odločno zgrešila to nalogo.
Gospod deželni predsednik utegne za moja očitanja in pritožbe ostati «kühl bis an's Herz hinan». Geld veseliti ga utegnejo, ker mu bodo na merodajnem mestu morebiti v največjo zaslugo pripisovali to, da tako imenovani radikalci niso zadovoljni z njim. Naj si bode! Ako mu indirektno pripomorem do ka-cega odlikovanja ali — kar bi mi še ljubše bilo — do avancementa, veselilo me bode, kakor bode veselilo njega in kakor je gotovo veselilo tudi gospoda c. kr. poštnega komisarja Cora. Zlasti v sedanjej dobi «politične odkritosti in političnega poštenja», ko so se tako imenovane «ekstremne» stranke proglasile tako-rekoč za «vogelfrei», se je težko nadejati, da bi se moje besede vpoštevale po zasluženji. Vsaj se vedno nahajajo ljudje, ki so s svojim zakulisnim delovanjem pripravljeni oslabiti vsako odločnejšo v parlamentu izpregovorjeno besedo. Vlada ima pa ono človeško slabost, da vedno raje verjame priliznjencem, ko poslancem, ki čutijo dolžnost svojo, govoriti jej odkritosrčne, če tudi za njo morebiti neprijetne besede. Špe-cijelno pri nas se o potrebah in zahtevah slovenskega
340
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
naroda konzultujejo možje, ki niti poslanci slovenskega naroda niso; ki torej nimajo nikake pravice govoriti v'njegovem imenu. Kako taki možje, ki se za narod svoj nikdar navduševali niso, ali ki so, ako so se kedaj navduševali, te nepraktične in navzgor neprijetne misli že davno popolnoma zatrli v svojih srcih, poročajo o naših narodnih zahtevah in potrebah, lahko si je misliti. Ministrom pa potem ni zameriti, če po tako za-dobljenih informacijah zares mislijo, da vlada med nami prava babilonska zmešnjava, tako da Slovenci že na dve uri odaljenosti drug drugega ne razumemo.
Gospoda moja! Nehvaležen in nepraktičen posel je dandanes prerokovanje. Vsaj vemo, da so zginili s sveta blažene!, katerim je po božji milosti dano bilo zreti v bodočnost. So pa stvari, na katere moremo po skušnjah iz preteklosti soditi tudi za prihodnost. In jedna tacih v zgodovini neštevilnokrat dokazanih resnic je: da se tako vladanje, ki sloni na fikciji in se ne ozira na resnične potrebe narodov, vselej jako nevarno maščuje. Gospoda moja! Maščevalo se bode tudi pri nas. Dal Bog, da bi se le nad vladnim sistemom in ne nad državo samo!
Visoka zbornica! Ako že za vlade grofa Taaffeja ni bilo odkritosrčnosti v našej notranjej politiki, tem manje je je za vlade Plenerjeve, imenovane koalicijske. Gospoda moja! Kaj je koalicija? Koalicija je zveza za manjine narodov, katerim je krivični volilni red in nasilje pripomoglo do večine, v ta namen, da vladajo večini narodov. Koalicija je poleg tega zveza nazadnjaških življev proti svobodi in napredku. Najboljši dokaz o tem daje nam genesis njena. Vse napake, katerih je ministerstvo Taaffejevo storilo precejšne število, vse krivice, ki so se godile pod njegovo vlado nekaterim narodom države, niso spravile gospode, katera se je kasneje v tako ganljivem soglasji našla v koaliciji, iz ravnotežja. Šele ko se je Taaife odločil k znamenitemu koraku, da osvobodi političnega oskrb-ništva celo vrsto državljanov, da popravi krivico, katera se ves čas ustanovnega življenja godi nekaterim stanovom, uprla se mu je. S tem bila je onemogočena volilna reforma, katero je nameraval grof Taaffe.
Gospoda moja! Jaz nimam uzroka ogrevati se posebno za tega državnika. Vsaj se je mož celo tako daleč spozabil, da je s lcresla ministerskega predsednika zasnoval zaroto proti mojej malenkosti, zastavljajoč ponovno ves svoj tehtni vpliv, da bi me bil zavod, kateremu služim že 24 let v časti in postenji, odpustil iz službe. Posebne plemenitosti mišljenja pač ne razodeva tako prizadevanje, katero meri na materijalno uničenje političnega protivnika. Vender sem tega pozabil v onem trenotku, ko je grof Taaffe stopil pred svet s svojo volilno reformo, in prav iz srca obžalujem, da je bil ta najznamenitejši čin njegovega vladanja povod padcu njegovemu.
Tem manje se morem torej sprijazniti s koalicijo, ki ga je zakrivila in katera si je na prapor svoj napisala volilno reformo, ki ima sedanjo volilno geometrijo prenarediti tako, da bode za večino narodov, zlasti slovanskih, še krivičnejša. Zato pa obžalujem, da v koaličnej družbi nahajam nekatere slovenske poslance in zlasti tudi čestitega gospoda poročevalca večine in
manjšine finančnega odseka. Njihovo sodelovanje po mojem prepričanji slovenskemu narodu ne bode prineslo posebnih koristi; škodovalo pa bode gotovo ugledu slovenske državnozborske delegacije, ker se bode v odločilnih krajih sodilo, da so Slovenci dobiti za vsako vlado.
Gospoda moja! Že o priliki jedne dosedanjih bud-getnih debat dejal sem, da se pri nas smatra za največjo politično modrost, vladati proti Slovanom, dasi so le-ti najtrdnejša zaslomba države. Njim svoje državljanske zvestobe in udanosti niti naglašati ni treba; dokazali so jo na nešteviinih bojiščih. Ko so drugi segali po orožji proti državi in vladarju, ko so snovali zarote in ustaje, ko so v kritičnih časih ostali več ko reservovani, tedaj so Slovani bili oni, ki so se podajali v boj za slavo in moč države. Leta 1848., 1859. in 1864. so jako poučna. A kako se Slovanom godi za to, kakošna jim je nagrada za njihovo zvestobo? Na Češkem, Moravskem in v Sleziji postavlja se vlada proti pravičnim zahtevam češkega naroda s sredstvi, ki so madež v zgodovini moderne upravne umetnosti. V Istri pa zastopnik centralne vlade na vsa usta izjavlja, da odobrava postopanje deželnozborske večine, katera ne dopušča, da bi se govori slovenskih in hrvatskih poslancev, niti njihovi predlogi beležili v stenografični zapisnik. Torej brutalno nasilstvo, sankcijonovano po vladi!
In kako je pri nas, ki, da se poslužim krilate besede, katero je svoje dni izgovoril v državnem zboru čestiti gospod tovariš Klun, z navdušenjem plačujemo davke in brez ugovora dajemo armadi Nj. Veličanstva vojake, ki so v tako mnogih bitvah že dokazali svoje junaštvo? O prilikah v tej kronovini sem že govoril. Da niso sijajne, veste vsi. Kako pa je šele drugod, kjer so bratje naši obsojeni, živeti politično življenje v družbi drugih narodov! Najznosneje so razmere še na Goriškem; a tudi tam nahajajo se c. kr. uradniki, ki smatrajo za nalogo svojo, biti mučitelji naroda slovenskega in angelji varuhi italijanskega življa. Ne samo pri političnih, temveč celo pri sodnih uradih nameščajo se uradniki, ki slovenščine prav nič zmožni niso, tako da se more v mnogih krajih pravosodstvo vršiti s pomočjo tolmačev. Pristranost vladnih organov gre celo tako dalječ, da se slovensko stanovništvo dežele izključuje od važne pravice sodnega porotništ.ovanja. — Jednako godi se Slovencem na Štajarskem, katerih zlasti c. kr. oblasti prav nič ne jemljo v zaščito pred brezobzirnim ravnanjem furoris teutonic! navzetih zastopnikov deželnega odbora in nekaterih mestnih občin. Pa kako jih bodo tudi jemali v zaščito; vsaj po c. kp. pisarnah posedajo istotako možje, ki se prav radi udeležujejo ščuvanja proti slovenskim podložnikom Njegovega Veličanstva.
Kaj naj pa rečem o Slovencih na Koroškem in v Trstu? Brezpravni so tako, kakor so brezpravni ubogi Parije v Indiji. Na vse mogoče načine se zavijajo zakonske določbe, če se Slovenci v teh dveh deželah sklicujejo na-nje, samo da bi ne bilo potreba izpolnjevati jih. Kjer pa se tudi z nasilno interpretacijo ne more zabraniti izpolnitev kake pravične zahteve njihove, vedo c. kr. uradi vso stvar uravnati tako, da jo dovedo
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
341
ad absurdum. Tako so na Koroškem glede narodnih šol iznašli pravi inštančni circulus vitiosus in deželna vlada se pri tem obnaša prav, kakor da hoče norce briti iz miserae contribuentis plebis slovenicae. Da, celo dopisovati političnim oblastvom v slovenskem jeziku prepovedalo se je slovenskim občinam. C. kr. vlada sama dela tu na vse kriplje za ponemčenje slovenskega naroda; v tem vidi ves svoj poklic, vso svojo upravno nalogo. V Trstu pa se dopušča zopet italijanskemu življu, da duši slovensko narodnost na najbrutalnejši način. Da je kaj tacega v interesu države, morejo trditi le politični slepci ali pa ostudni hinavci, ki dobro vedd, kam bode to privelo, pa svojo besedo zastavljajo za tako ravnanje zato, ker sami sočuvstvujejo gotovim prizadevanjem.
Gospoda moja! Ali niso to razmere, ki nas Slovence silijo naravnost v obup? Obup pa je nevarna stvar. Pomislijo naj to oni, ki imajo usodo narodov in usodo države v rokah. Da Avstrija brez zadovolnjih svoj'h slovanskih narodov ne more biti krepka na zunaj, spoznavajo dandanes vsi misleči politiki. Tisti Čači, ko se je mislilo, da se zamore s ponemčenjem nenemških narodov države dati jej značaj narodne države, davno so že za nami in ne vrnejo se nikdar več. Ker so to misel morali opustiti, oklepajo se sedaj nekateri državniki avstrijski načela, da sta za vlado v monarhiji poklicana in usposobljena samo nemški in madjarski narod. Kakošna kratkovidnost!
Gospoda moja! Lani izdal je sloveči angleški potovalen in duhoviti opazovalec Sydney Witheman o našej državi knjigo, katera je izšla tudi v nemškem prevodu pod naslovom «Das Reich der Habsburger». Pisatelj spada med one Angleže, ki imajo svoje predsodke v Slovanih in zato ne govore radi dobro o njih. On je germanofil v polnem pomenu besede; zato pa v tej knjigi kar brez obotavljanja izreka, da bi se njemu zdelo najbolje, ko bi avstrijski Slovani bili že davno izginili s svetovnega pozorišča, tako kakor so izginili braniborski in pomorski Slovani. Ker se to ni zgodilo in ker so ti Slovani — on govori pred vsem v Cehih, katere zmatra nekako za oficijelne predsta-vitelje avstrijskega Slovanstva —• dosegli kulturo, katera ne zaostaja za kulturo njihovega nemškega tekmeca, ker se je pri njih razvilo duševno delovanje tako, da je že davno preseglo duševno delovanje avstrijskih Nemcev, prihaja Sydney Witheman do zaključka, da so Slovani oni element, kateremu gre brezdvojbeno v bodočnosti vodilna uloga v tej državi.
Tako tuji opazovalec naših razmer! Toda mi vodilne uloge ne zahtevamo' zase. Mi zahtevamo le pravičnosti. A mesto kruha dajo nam kamna. Dobri smo jim le, kedar je potreba plačevati davke in dajati vojake. Takrat zahtevajo od nas požrtvovalnosti in patrijotizma. Ko se oglašamo kot ravnopravni državljani, tedaj pa nahajamo gluha ušesa. Za naš narodni razvoj ne stori država, dasi bi to bila njena dolžnost, ničesar; nasprotno, še ovira ga, kjer koli more.
Gospoda moja! Časi so važni; politično ozračje preteče. Vsak čas utegne nastati nevihta, katera bode v vrtinec svoj potegnila tudi našo državo. Naj ne mislijo merodajni krogi, da so za obrambeno moč države
storili že zadosti, ako silijo reserviste oglašali se z «hier», zabranjujoč jim posluževati se svojega maternega jezika. Slcrbe naj raje zato, da bodo zadovoljeni narodi v slučaji nevarnosti zamogli radostno in požrlo val no vzklikniti «tukaj»!
Deželni glavar:
Gospod poslanec dr. Schaffer ima besedo.
Abgeordneter Dr. Schaffer:
Der unmittelbare Herr Vorredner hat im Beginne seiner Auseinandersetzungen conftatirt, dass wir bei der Budgetdebatte im Henrigen Jahre in einer ungewöhnlichen Situation uns befinden. Und in der That ist die Lage eine seltsame, indem meines Erinnerns dies der erste Fall ist, dass wir beim Landesbudget einem doppelten Berichte des Finanzausschusses gegenüberstehen. Die Situation ist auch infoferne eine ungewöhnliche, als darüber keine Meinungsverschiedenheit herrscht, dass wir angesichts des heurigen Budgets — ohne die Verhältnisse eben als bedenkliche bezeichnen zu wollen — doch Ursache haben, dasselbe einer eingehenderen und gründlicheren Prüfung zu unterziehen, als dies in den letzten Jahren der Fall war. Wir sind an dieser Verschlechterung des Budgets alle mehr oder weniger daran betheiligt. Wir können es nicht leugnen und ich habe schon bei einer früheren Budgetdebatte darauf hingewiesen, dass eine gewisse Leichtigkeit in der Bewilligung von Ausgaben diese Lage verschuldet hat; dadurch sind wir zu einem Budget gekommen, welches etwas über unsere Kräfte hinausgewachsen ist. Ich wiederhole: ich halte die heutige finanzielle Lage des Landes für eine weniger günstige, als sie es in den letzten Jahren war, aber es fällt mir dabei durchaus nicht ein, in übermäßigen Pessimismus zu verfallen und von einer verzweifelten oder auch nur bedenklichen Lage zu sprechen, immerhin aber ist sie eine solche, dass eine reifliche Prüfung derselben und weitgehende Vorsicht am Platze ist, und wo es namentlich am Platze ist, rechtzeitig Vorsorge zu treffen, damit auch in Zukunft das Gleichgewicht in unserem Budget gesichert bleibt und Störungen dieses Gleichgewichtes in keiner Weise zu befürchten find.
Die ordentlichen Auslagen in unserem Budget haben sich in den letzten fünf Jahren um nahezu 200.000 fl. gesteigert, eine für die Verhältnisse unseres Landes enorme Steigerung, die zudem, wie der unmittelbare Herr Vorredner bereits hervorgehoben hat, nicht erwarten lässt, dass sie innehalten werde. Ein ziffermäßiges Calcul lässt sich hierüber nicht aufstellen, ich glaube aber, dass wir nicht fehlgehen, wenn wir annehmen, dass die ordentlichen Ausgaben schon im nächsten Jahre vielleicht 760.000 fl. bis 770.000 fl. betragen werden. Das find die ordentlichen Ausgaben; dazu kommen aber noch die außerordentlichen Ausgaben, die in unserem Budget eine so hervorragende Rolle spielen und dasjenige Moment bilden, wo die übertriebene Belastung anfängt, für welche eine besondere Bedeckung erforderlich ist.
Es ist hier von einem Anlehen viel gesprochen worden, dessen Aufnahme sowohl im Berichte der Majorität als auch der Minorität des Finanzausschusses vorgeschlagen
342
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
wird. Bei der Aufnahme von Darlehen muss man sich vor allem den Grundsatz vor Augen halten, dass dieselben in größerem Umfange nur entweder für direct productive Auslagen oder aber für Culturzwecke, welche wenigstens als indirect productiv angesehen werden können, statthaft sind. Für solche productive Zwecke Darlehen aufzunehmen, dazu wird jeder von uns seine Zustimmung ertheilen. Wir perhorresciren aber die Aufnahme von Darlehen für Zwecke, denen, wie schon der erste Herr Vorredner in der heutigen Debatte angedeutet hat, ein direct unproductiver Charakter innewohnt.
Weiters ist noch das Erträgnis aus der Brantwein-steuer, welches in den letzten Jahren von entscheidender Bedeutung war, ins Auge zu fassen. Diese Steuer hat bisher einen fortwährend steigenden Charakter gehabt. Aber schon bei der Budgetdebatte des vorigen oder vorvorigen Jahres habe ich daraus aufmerksam gemacht, dass man sich diesbezüglich nicht einer absoluten Sicherheit hingeben möge. Ich befürchte zwar nicht, dass dieses Erträgnis rapid sinke, wohl aber ist es nicht sicher, dass es immer diesen constant steigenden Charakter behalten wird. Und gerade die Erscheinungen bei der Brantweinauflage im Jahre 1893 zeigen deutlich, dass dies der richtige Standpunkt ist, dass wir auch hier nicht in allzugroßer Sicherheit uns wiegen dürfen und dieser Post nicht ein ewiges Zuwachsen zu-muthen können.
Es fragt sich nun, auf welche Weise soll vorgesorgt werden, um die Bedeckung des Erfordernisses am sichersten, zweckmäßigsten und geeignetsten für die Bevölkerung durchzuführen? Zunächst ist in dieser Beziehung von einer Biersteuer die Rede gewesen. Bei der Bierstener nun steht die Sache so, dass wir heute ganz unklaren Verhältnissen gegenüberstehen; es fehlen uns in dieser Beziehung alle Daten, abgesehen davon, dass diese Steuer für das Jahr 1894 zweifellos nicht mehr eingeführt werden kann. Es scheint aber auch für die Zukunft zweifelhaft, ob es je zu einer Biersteuer kommen wird; denn es herrschen gewichtige Bedenken dagegen, die es wahrscheinlich machen, dass wir uns zur Einführung dieser Biersteuer niemals entschließen werden. Soviel es mir möglich war, in aller Schnelligkeit den erst heute vertheilten Bericht des Finanzausschusses zu überblicken, wird in jenem der Majorität davon gesprochen, dass die Majorität des Finanzausschusses sich für die Einführung der Biersteuer erklärt hat. Das ist meines Wissens nicht der Fall gewesen. Der Antrag auf Einführung der Biersteuer war vielmehr immer, auch nach der zweiten Berathung des Finanzausschusses, in der Minorität. Im Berichte der Majorität des Finanzausschusses wird die Behauptung aufgestellt, dass von demselben die Einführung der Biersteuer ins Auge gefasst wurde. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: «Vsaj tega ni notri!») Ich bitte, hier heißt es: «večini finančnega odseka se zdi deželna naklada na pivo nov vir» u. s. to. Nun, nachdem ich schon den Bericht des Herrn Berichterstatters der Majorität des Finanzausschusses in die Hand genommen habe, so möchte ich noch einige Bemerkungen daran knüpfen, bevor ich weiter gehe. Wie gesagt, ist eine Kritik dieses Berichtes sehr schwierig, weil wir denselben erst kurz vor Beginn der Debatte in die Hand bekommen haben. Der Kern des Berichtes ist der, dass eine Umlagenerhöhung heuer nicht nothwendig sei, denn es sei zu bedenken, dass die ordentlichen
Einnahmen gegenüber den ordentlichen Ausgaben noch immer einen Ueberschuss von 104.000 fl. ergeben, und dass bei einer regelmäßigen Gebarung die Hoffnung vorhanden ist, diese regelmäßigen Einnahmen durch Eröffnung neuer Quellen soweit zu erhöhen, dass auch nach Wegfall des Staatsbeitrages jährlicher 127.227 fl. noch immer für die ordentlichen Ausgaben eine Bedeckung da sein wird. Als eine neue Einnahmsquelle wird die Biersteuer bezeichnet. Aber ich habe schon früher darauf hingewiesen, dass in dieser Beziehung ein Erfolg sehr zweifelhaft ist, und damit hat der Calcul des Herrn Berichterstatters der Majorität des Finanzausschusses in dieser Richtung jeden Boden verloren. Aber noch einen Irrthum kann ich nicht unerwähnt lassen: Man darf die regelmäßigen Einnahmen nicht lediglich den regelmäßigen Ausgaben gegenüberstellen, denn man muss bedenken, dass auch verschiedene extra-ordinäre Ausgaben aus den regelmäßigen Einnahmen bedeckt werden müssen. Das ist immer so gewesen und darum ist der Ueberschuss ein nur fictiver, wenn man lediglich die regelmäßigen Einnahmen und Ausgaben einander gegenüberstellt. Es fragt sich immer in jedem Budget darum, wieviel von den außerordentlichen Ausgaben noch ans den regelmäßigen Einnähmen gedeckt werden soll. Mit Rücksicht auf diese zwei Momente, der falsche Calcul bezüglich der regelmäßigen Einnahmen und Ausgaben und die zweifelhafte Einnahme aus der Biersteuer, scheint mir die ganze Argumentation des Herrn Berichterstatters der Majorität und seiner Anhänger, welche gegen eine 4°/0 Umlagenerhöhung sind, vollständig hinfällig zu sein.
Meine Herren! Es ist auch gesagt worden: Ganz ohne Schuldenmachen geht die Sache nicht ab, es sollen ja auch nach dem Antrage der früheren Majorität und jetzigen Minorität des Finanzausschusses um 150.000 fl. Schulden gemacht werden. Das ist ganz richtig, aber ebenso klar ist es auch, dass man bei einer vorsichtigen Gebarung das Maß der Schulden auf das absolut Nothwendigste reduciren muss, und wenn die Aufnahme eines Darlehens bis zum Höchstbetrage von 150.000 fl. auch in unserem Antrage in Vorschlag gebracht wird, so geschieht dies nur, um deni unbestreitbar richtigen Gesichtspunkte Rechnung zu tragen, dass eine sprungweise Steigerung der Umlagen in einem Jahre nicht empfehlenswert ist. Das ist der Grund, warum wir eine 4% Umlageerhöhung, nebst-dem aber noch die Aufnahme eines Darlehens bis zum Höchstbetrage von 150.000 fl. in Aussicht nehmen. Sie aber wollen um 100.000 fl. mehr aufnehmen, was beiläufig einem Unterschied von 7% in den Umlagen gleichkommt.
Meine Herren! Es ist doch eine merkwürdige Erscheinung, dass in dieser, ich wiederhole es, wichtigsten Angelegenheit, in welcher der Finanzausschuss nach pflichtgemäß reiflicher und eingehender Erwägung endlich zu einer bestimmten Ansicht gekommen ist, plötzlich drei Tage darauf eine solche Frontveränderung platzgegriffen hat in Bezug auf die Art der Bedeckung und die Nothwendigkeit der Erhöhung der Umlage. Ich glaube, ein Wort in dem nach meiner Meinung vortrefflich ausgearbeiteten Berichte des Herrn Minoritäts-, damals noch Majoritäts-Berichterstatters erklärt diese Wandlung, das Wort: es sei eine Umlageerhöhung eine «unpopuläre Maßregel»; daran müssen wir anknüpfen, um diese Meinungsänderung zu
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
343
erklären- Ja, es ist eine unpopuläre Maßregel, und dazu entschließt man sich schwer, namentlich dann, wenn, um es ohne Umschweife zu sagen, die Wahlen vor der Thüre stehen. Der geehrte Herr Abgeordnete für die Stadt Laibach hat gesagt: Es war nicht klug, dass man damals, als die Grundentlastungsschulden-Convertirung durchgeführt wurde, die Umlage um 6°/0 herabgesetzt hat. Das ist der einzige Satz in seinen Ausführungen, dem ich rückhaltslos beistimme. Damals wollte man sich durch die Herabsetzung des Umlageprocentes einen populären Anstrich geben, und jetzt will man die Umlagen nicht erhöhen, weil man sich ebenfalls einen populären Anstrich geben will; beidemale war also der nämliche Standpunkt maßgebend, sowohl damals, als man bei den Umlagen um 6°/0 heruntergegangen ist, als auch jetzt, wo man angesichts der Wahlen die Wählerin guter Stimmung erhalten muss. Mit einem Worte, es handelt sich bei der ganzen Sache darum, eine gute Plattform für die nächsten Wahlen zu schaffen. Ein 4°/0 Zuschlag ist unpopulär, dazu gehört eine gewisse Ueberwindung, eine gewisse Unabhängigkeit des Denkens, aber Schulden machen ist populär und ein gutes Wahlprogramm! Ganz sicher bin ich indes nicht, ob das verfangen wird, denn ich habe von der Einsicht der Bevölkerung einen etwas weitergehenden Begriff und glaube, dass diese Bevölkerung, wenn sie sich etwas genauer umsehen und über die Sache informiren wird, in nicht allzuferner Zeit zu der Ueberzeugung gelangt, dass doch nur diejenigen vorsichtig und auf Wohlfahrt des Landes bedacht waren, die zur rechten Zeit dafür gesorgt haben, dass das Budget in Ordnung erhalten und auch für die Zukunft das Gleichgewicht in demselben gesichert bleibe, abgesehen davon, dass auch praktische Gründe dafür sprechen, schon jetzt die Umlagen zu erhöhen, weil, wie die Herren selbst zugeben, in zwei Jahren eine bedeutende Steigerung der Umlagen eintreten muss, diese Steigerung aber weniger empsindlich wird, wenn man hiebei stufen-, statt sprungweise vorgeht.
Das ist ungefähr dasjenige, was ich in finanzieller Beziehung sagen wollte.
Entsprechend der Gepflogenheit anderer Jahre, entwickelte sich bei dieser Gelegenheit auch eine Art politische Debatte, die von dem Herrn Vorredner selbst eingangs seiner Ausführungen als eine Gravanünaldebatte bezeichnet worden ist. Wenn ich mich nun, wie es meine Pflicht ist, als nachfolgender Redner mit den Ausführungen des unmittel-baren Herrn Vorredners beschäftige, so möchte ich vor allem bemerken, dass sich diese Ausführungen in zwei Theile gliedern lassen. Im ersten Theile befasste er sich mit der Person des Herrn Landespräsidenten und den Verhältnissen in Kram, der zweite Theil aber war einem allgemein politischen Ausblicke gewidmet. Was nun die Ausführungen betreffs der geschätzten Person des Herrn Landeschefs anbelangt, so möchte ich ihm, nachdem ich die verschiedenen Anwürfe des Herrn Abgeordneten für Laibach gehört habe, meine aufrichtige Gratulation aussprechen für die Beleuchtung, in der seine Amtswirksamkeit nach diesen Ausführungen sich darstellt. Wenn ich mir vor Augen halte, lute umfänglich, wichtig und bedeutend die Stellung und die Thätigkeit des Landöspräsidenten ist, und dann sehe, dass ein so erfinderischer Kopf, wie es der Herr Abgeordnete für Laibach ist, im Hervorkehren von Fehlern keine anderen Anwürfe vorbringen kann, als die, welche wir heute gehört haben,
dann muss ich ihm zu seiner Verwaltung nur gratuliren. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: -Das würden Sie sonst auch thun!-) Wenn solche Klemigkeiten, Zeitungsnotizen, Geschichten von einem Diner auf dem Lande und ähnliche Bagatellen die größten Vorwürfe gegen den Herrn Landeschef sind, dann kann ich nur sagen, dass ich ihn beneide, dass ein Gegner, wie der Herr Abgeordnete für Laibach, ihm nichts anderes vorzuwerfen vermag. (Klici na desni: — Rufe rechts: -Sehr gut!») Was aber die Energie des Herrn Landespräsidenten betrifft, so sind wir alle mehr oder weniger mit derselben einverstanden; er ist erst kurze Zeit im Laude und hat noch nicht die Gelegenheit gehabt, sie auf vielen Gebieten zu bethätigen; aber in einer Richtung hat er sie bethätigt, dass er sich um die materielle Wohlfahrt des Landes kümmert; diese Energie ist für das Wohl der Bevölkerung von Bedeutung, diese Energie haben wir kennen gelernt und gegen diese wird, glaube ich, niemand etwas einzuwenden haben. (Poslanec Šuklje: — Abgeordneter Suklje: «Istina!») Im übrigen aber fühle ich mich nicht berufen und habe auch keine Lust, diese Vorwürfe des näheren zu behandeln, indem ich glaube, dass der Herr Vertreter der Regierung, insoweit es nothwendig sein sollte, das Wort ergreifen und das selbst thun wird, höchstens möchte ich aus dieser kaleidoskopischen Aufzählung zwei Fälle herausgreifen und daran einige Bemerkungen knüpfen.
Der eine Fall ist die Ortstafelgeschichte von Stein, die als eine ungeheuer wichtige Angelegenheit besprochen wurde. Das ist eine ganz einfache Sache. Bezüglich der Stadt Stein selbst sind die nur slovenischen Aufschriften genehmigt worden. Hier aber handelt es sich, soweit ich über die Angelegenheit informirt bin, um Ortschaftstafeln am Eingänge der Stadt Stein. Es ist eine bekannte Sache, dass nach den Vorschriften über die Volkszählung solche Ortschaftstafeln zweisprachig sein müssen; innerhalb des eigentlichen Gemeindegebietes aber kann die Stadtgemeinde Stein machen, was sie will. Das ist übrigens auch nur eine Bagatelle, abgesehen davon, dass diese Angelegenheit eine, wie es mir scheint, ganz eorreete Erledigung bereits gesunden hat.
Nun hat der Herr Abgeordnete für Laibach weiter davon gesprochen — nur diese Bemerkung sei mir noch gestattet — es sei eine Denunciation, wenn man sagt, ein Beamter gehöre zur slovenischen Partei. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: «Vsaj dobro veste, da je res!») Ist das eine Denunciation, dann ist ebenso gut eine Denunciation das, was er sagt, ein Beamter gehöre zur deutschen oder zur liberalen Partei. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: «Dosedaj se ne!») Ich habe von der Sache ganz andere Ideen. Wenn ich sage, dieser oder jener Beamte gehört zu dieser oder jener Partei, so ist das keine Denunciation, wohl aber, wenn ich sage, dass der Beamte im Amt und Dienst sein Parteiinteresse höher stellt, als die dienstlichen Interessen; das habe ich noch nie gesagt, wiederholt schon aber der Herr Abgeordnete für Laibach. (Poslanec baron Apfaltrern: —• Abgeordneter Baron Apfaltrern: -Sehr richtig!» Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Zum Beispiel wann?») Erst neulich und heute wieder. (Veselost.. —Heiterkeit.) (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Aber er ist überzeugt von der Richtigkeit seiner Bestimmungen!» Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: Navedel sem fakta!»)
344
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung n m 16. Februar 1894.
Der zweite Theil der Ausführungen des Herrn Vorredners gliedert sich wieder in zwei Abtheilungen, die eine ist eine Betrachtung der politischen Situation und eine Kritik der Coalitionsidee, die andere enthält gewisse Streifzüge in die Nachbarländer. Auf dieses letztere Gebiet will ich dem Herrn Vorredner nicht folgen (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: «Kaj je Vam za Slovence!»), denn erstens hat er nichts Neues vorgebracht, was wir nicht schon voriges Jahr und vor zwei Jahren gehört hätten, zweitens aber muss ich erklären, dass die Verhandlung über die Zustände in Steiermark, Istrien n. s. to. nicht in die Competenz dieses hohen Hauses gehört; wohl aber kann ich nicht unterlassen, bezüglich des anderen Theiles seiner Ausführungen einige Bemerkungen vorzubringen , insoweit hiebei von der Coalition die Rede gewesen ist. Meine Herren! Es ist gut, dass dieser Gegenstand hier zur Erörterung gebracht wurde, denn es wäre ein Mangel, wenn man in einer politischen Debatte die jeweilige politische Situation nicht berühren dürfte. Einmal kann auch hier in diesem hohen Hause gesagt werden, was das Wesen der Coalition ist. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Das wird Excellenz Baron Schwegel uns auseinandersetzen !») Ich fasse die Coalition aus als eine Vereinigung der gemäßigten Parteien, oder man kann sie vielleicht noch besser als eine Vereinigung der gemäßigten Elemente aller Parteien bezeichnen, denn die gemäßigten Elemente aller Parteien können sich der Coalition anschließen. Die Coalition ist keine für sich abgeschlossene Sache und ich betrachte sie als eine Vereinigung zur gemeinsamen Abwehr radicaler und extremer Strömungen irgendwelcher Art, mögen sie nationaler, wirtschaftlicher, socialer oder staatsrechtlicher Natur sein. Das ist der entscheidende Charakter der Coalition, und ich glaube, wenn man sich auf den gesammt-staatlichen Standpunkt stellt, ohne dabei den engeren Parteistandpunkt aus dem Auge zu verlieren, kann man einer solchen Coalition als dem einzigen Auswege aus der momentan verworrenen politischen Lage die Anerkennung nicht versagen und hat allen Grund, derselben sich anzuschließen. Die Coalition, wenn sie eingetreten ist, war nichts Zufälliges. Früher ist immer von der Coalition gesprochen worden, sie war in gewissem Sinne eine Lieblingsidee des Grafen Taaffe, aber eine, die er nicht verwirklichen konnte. Die Zustände sind mit der Zeit unerträglich geworden, auf der einen Seite haben sich die Parteien in unnützen Käinpfen zerfleischt, die nur der Regierung zum Vortheile gereichten, das Niveau des Ansehens der Parteien aber herunterdrückten, auf der anderen Seite war die Folge die, dass extreme Bestrebungen immer mehr die Oberhand gewannen. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: -Istschon alles in der «Neuen freien Presse» gestanden!») Dieses Erkenntnis ist nun allgemein geworden, und die natur-nothwendige Folge davon war die, dass die Coalitionsidee endlich eine concrete Gestalt angenommen hat. Nun hat der Herr Vorredner sein Bedauern darüber ausgesprochen, dass einige Abgeordnete dieses hohen Hauses, welche zugleich dem Abgeordnetenhause angehören, speciell die beiden Herren Berichterstatter, Mitglieder der Coalition sind. Ich glaube, meine Herren, wir müssen in dieser Sache Erfahrungen abwarten. Die Coalition ist etwas Neues, sie muss sich erst befestigen, man muss ihr aber auch Zeit lassen, mit Thaten aufzutreten, um sie darnach beurtheilen zu können (Po-
slanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: -Die Thaten sind schon da!»), in einem Jahre werden wir schon mehr Recht zn einem Urtheile haben (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: -Wir können ja warten!»), speciell aber die Herren Abgeordneten von der sogenannten «slo-venischen Delegation», wie sie sich so gerne nennen, die sich innerhalb der Coalition befinden. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Nicht ganz!») Mit geringer Ausnahme. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Es geht so ziemlich in die Hälfte.») Ich gebe auch zu, dass, wie die Verhältnisse im Lande sind, in weiteren Kreisen kein rechtes Interesse und kein Verständnis für die Coalitionsidee vorhanden ist, aber ich bin überzeugt, dass es dazu kommt und kommen muss, und ich würde es nur sehr bedauern, wenn dies nicht der Fall sein sollte, mit Rücksicht auf die Definition, die ich gegeben habe. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: «Ist aber nicht richtig!») In den politischen Parteien, die in Krain bestehen, findet sich eine Anzahl von gemäßigten Elementen vor, welche den Nutzen der Coalition einsehen und geneigt sein dürften zu einer Vereinigung zur gemeinsamen Abwehr gegen die von mir gekennzeichneten Ausschreitungen (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: «Gegen die slo-venischen Bestrebungen!»), und ich spreche am allerwenigsten von meinem partei-politischen Standpunkte, wenn ich sage: ich wünsche, dass der Coalitionsgedanke in Krain Boden fasse. Wir speciell von unserem Standpunkte haben von der Coalition nicht viel zu erwarten, wir stehen aber seit jeher mehr auf dem Standpunkte der gesammtstaatlichen Interessen und sind geneigt, die engeren Parteiinteressen diesen Interessen unterzuordnen. Ich glaube, dass jedoch gerade speciell die slovenische Partei in Krain diejenige ist, die bei der Coalition besonders wenige Opfer zu bringen hat, und wenn es ein Opfer wäre, auf eine Zeitlang gewisse Parteibestrebungen zurückzustellen, so hat dieses Opfer keine Bedeutung. Welche Fragen werden denn zurückgestellt? Nur solche, die ohnehin derzeit nicht realisirt werden können! Ist aber das ein Opfer, wenn ich eine Zeitlang Fragen zurückstelle, die mir zwar am Herzen liegen, aber nicht verwirklichet werden können, dafür aber einen Waffenstillstand eintausche, wo große materielle Fragen gelöst werden und weitgehende Verwirklichung finden können? Das ist meine Anschauung über die Coalition, und diese rechtfertigt meinen Wunsch, mit dem ich in dieser Beziehung schließe, dass die Coalitionsidee auch in Krain Boden fassen und zum Wohle der Bevölkerung Früchte tragen möge!
Wenn ich noch einmal nach diesem kurzen politische» Excurse auf den eigentlichen springenden Punkt der Debatte, auf das finanzielle Moment, zurückkomme, so schließe ich damit, dass ich sage, der hohe Landtag hat die Wahl zwischen einem nicht populären, aber nach meiner besten Ueberzeugung für das Land sehr vortheilhaften und für die Bevölkerung sehr nützlichen Antrage, weil es nichts Vortheilhafteres, Nützlicheres geben kann, als wenn die finanziellen Verhältnisse des Landes geordnet sind, und die Wahl zwischen einem anderen Antrage, der zwar vielleicht einen populären Airstrich hat, der aber, wenn angenommen, in nicht allzuferner Zeit unangenehme Folgen mit sich bringen wird. Ich und meine Gesinnungsgenossen treten mit Beruhigung und mit dem Bewusstsein, die Wohlfahrt des Landes vor Augen zu haben, für den ersteren ein. Sie können über-
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
345
zeugt sein, dass gerade wir vermöge der Zusammensetzung unserer Wählerschaft besonders in der Lage sind, in dieser Frage eine vollkommen unbefangene Stellung einzunehmen und dieselbe unbefangener zu beurtheilen, als andere Mitglieder dieses hohen Hauses, die mehr oder weniger unter dem Einflüsse von Rücksichten stehen, die wir nicht haben, und von diesem unseren Standpunkte stimmen wir mit dem Bewusstsein, dass wir damit das Wohl des Landes fördern und die Zukunft uns Recht geben wird, für die Anträge der Minorität des Finanzausschusses. (Živahna pohvala na desni. — Lebhafter Beifall rechts.)
Deželni glavar:
Gospod poslanec dr. Tavčar ima besedo.
Poslanec dr. Tavčar:
Visoka zbornica! Ne bodem predolgo govoril pri današnji razpravi, ker je že moj prijatelj Ivan Hribar veliko tistega povedal, kar sem tudi jaz imel na srci. Dovolite mi, da izrečem najprej jedno splošno opazko in pri tem bi si želel imeti tisto prepričevalno zgovornost, kojo ima včasih ekscelenca gosp. baron Schwegel, posebno tedaj, kadar ga je kaj razburilo in kedar v ti svoji razburjenosti ustane in se prične togotiti. Želel bi si te zgovornosti in sicer z ozirom na besede, katere je spregovoril neposrednji gospod predgovornik.
Častiti gospod predgovornik — jaz bi ne želel, da bi se pri nas kaj tacega ukoreninilo — očital je vsem tistim, ki zastopajo mnenje večine finančnega odseka, da store to zategadelj, ker se boje za mandate, in le radi tega, ker se boje postati nepopularni, glasujejo proti boljšemu svojemu prepričanju. Ako bi bil kdo iz naše strani proti somišljeniku gospoda predgovornika izustil tako očitanje, prepričan sem, da bi bil takoj vstal ekscelenca gospod baron Schwegel ter proti njemu tako grmel kakor dosedaj še nikdar ne. To očitanje moram odločno zavračati. Pri tem pa ne tajim, da se ne postavljam na stališče, da je stvar, za katero se danes borimo, taka, da se moramo tudi nekoliko ozirati na ljudstvo, ki davke plačuje. Deželni zastop je poklican, vedno ozirati se na želje ljudstva in more vestno, tehtno in temeljito na vse strani presojati vprašanje, ali bi se ne dalo dobiti kaj drugega, kar naj bi stopilo na mesto povišanja deželne priklade. Ako sedaj primerjam nasveta večine in manjšine finančnega odseka, vidim, da jedro celega prepira tiči prav za prav le v tem, da večina odsekova predlaga, naj se stvar letos še ne reši definitivno, temveč naj se prej nekoliko premisli, ali ne bi se dala dobiti boljša pot, katera bi manj razdražila ljudstvo, nego povišanje priklade.
Končno se vender cela stvar suče okrog deželne bolnice, ta pa je •—■ ne pripisujem krivde nikomur — na deželi tako nepriljubljena in nepopularna, da je gotovo umestno, če se ravno glede na bolnico ne poviša deželna priklada. To bi ljudstvo še bolj razburilo, ker se različni in ne povsem neopravičeni ugovori čujejo proti bolnici že sedaj. Zato mislim, da ne grešimo proti vesti in prepričanju, ako sklenemo, da se stvar še odloži za nekoliko časa, pa tudi ne grešimo proti
našim financam, o katerih je gospod predgovornik sam priznal, da niso tako obupne, da bi se bilo bati, da pride dežela v zadrego.
Kar se tiče finančnega stališča, se ne bodem spuščal v daljšo razpravo, ker je deloma stvar pojasnil že tovariš Hribar, deloma pa tudi radi tega ne, ker vsakdo lahko vidi, da je gospod poročevalec manjšine finančnega odseka nekoliko prečrno gledal. Premisliti moramo, da smo postavili v proračun 25 000 gld. za dolenjsko železnico, katerih prej ko ne ne bodemo potrebovali. Dalje moramo premisliti, da smo prenizko proračunih deželno naklado na žgane opojne tekočine, kajti jaz menim, da smemo za leto 1894. vsaj tudi računati na 200.000 gld. Na drugi strani je pa stvar taka, da razlika med nasvetoma večine in manjšine finančnega odseka ni zelo izdatna, vsaj ne tolika, da bi se nam, ki zastopamo stališče odsekove večine, moglo očitati, da se bojimo za mandate. Tista bojazen glede prihodnjega deželnega kredita se je kar najedenkrat čez noč zanesla v naš krog. Nikdar dosedaj o tej bojazni ni bilo govora in ne vem, kje tiče njene korenine. Pa če je že govor o deželnem kreditu, poglejte vender, kak kredit se predlaga in v čem se razlikujeta predloga večine in manjšine finančnega odseka. Ako pride deželni kredit vsled tistih 250.000 gld., ki se imajo najeti, v nevarnost, potem ta nevarnost ne bode manjša, ako se po nasvetu odsekove manjšine naj m e samo posojilo 150.000 gld. To omenjam zaradi tega, da se ta argument popolnoma izloči, kajti če je deželni kredit v nevarnosti, obstoji ta nevarnost isto tako, ako sprejmemo predlog večine finančnega odseka ali pa nasvet manjšine. Razlika je samo ta, da gospod kanonik Klun predlaga, naj se najme posojilo 250.000 gld., gospod poslanec Šuldje pa, da je najeti samo 150.000 gld. Ta razlika pa je pri korporaciji, kakor je naša dežela, nebistvena. Ne pokladam torej posebne važnosti ne na jeden ne na drug predlog, ampak samo temu dajem važnost, da ničesar ne zamudimo, ako danes stvari ne rešimo definitivno. Naj deželni odbor premišlja o tej zadevi, in morda se bode do prihodnjega zasedanja našlo boljše pokritje deželnih potrebščin nego pokritje potom povišanja deželne naklade.
Glavne važnosti torej ne pokladam na finančno stališče, temveč na tisti politični razgovor, ki se je pri proračunskih debatah tudi prejšnja leta razvnemal v tej zbornici. Vidi se mi potrebno, da se tak razgovor vrši ravno v tej zbornici, ker ne poznam drugega kraja, kjer bi se o postopanji naših oblastev smelo prosto soditi, kakor ravno v visoki deželni zbornici. Tukaj je jedino še mogoče spregovoriti prosto besedo in navajati pritožbe, o katerih bi se drugodi ne moglo razpravljati.
Glavna stvar pri današnji politični debati bila je ona, o kateri je govoril častiti gospod predgovornik dr. Schaffer, to je tista parlamentarna koalicija, glede katere je naglašal — prepričan sem, da so besede njegove prišle iz srca — da bi želel, naj bi se ta koalicijska misel razširila in ukoreninila tudi v tej kro-novini. Navdušen je za koalicijo in verjamem mu to, ker on, oziroma stranka njegova, po koaliciji ničesar ne more izgubiti. Pravi, da se koaliciji vsakdo lahko
346
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894,
podvrže. Vi se jej lahko podvržete, vsaj ničesar ne riskirate, drugače je pa stvar pri nas! Tu treba resno premisliti, ali ugaja slovenskemu narodu koalicijska ideja, ki se je tako najedenkrat pojavila. Vsaj ni istina, da se je ta misel, kakor pravi gospod dr. Schaffer, gojila dolgo časa in rodila šele po dolgih mukah. Ako bi bil jaz pred dvema letoma vprašal Njega eksce-lencijo gospoda barona Schwegla, ali je mogoče misliti, da bode on letos grofu Hohenwartu čestital na sedemdesetletnici in poudarjal v dotičnem telegramu -Die große staatsmännische Begabung» Hohenwartovo, ne vem, če bi mi bil takrat potrdil, da je Hohenwart res tako velik državnik. Takrat je bilo nemogoče misliti na koalicijo in iz tega sklepam, da je koalicija nekaj tacega, kar se mora z vso previdnostjo v roko jemati. Reklo se je, da je koalicija združenje zmernih elementov v ta namen, da se prične boj proti tistim elementom, ki so za javnost nevarni, in reklo seje, da je koalicija za državo neobhodno potrebna. Jaz presojam koalicijo pred vsem strogo z slovenskega stališča.
V «Novi Preši» in v argumentih gospoda dr. Schafferja se je seveda naglašalo, kako je Taaffe deloval, da je parlamentarizem prišel ob veljavo in da se je zaradi tega ustvarila koalicija, pri kateri je vsaka stranka prisiljena nekoliko odjenjati glede svojih zahtev. Glede koalicije je treba primerjati slovensko in nemško polje. Ako se ozremo na Nemce, oklenili so se Nemci lahko koalicije, vsaj so že poprej vse imeli, kar so so hoteli, in pod Taaffejem tudi niso nič izgubili. (Poslanec dr. Schaffer: — Abgeordneter Dr. Schaffer: «Sehr viel!») Nad njimi je gospod baron Winkler ravnotako pazno in skrbno čuval, kakor čuva sedaj gospod baron Hein, da ne pade kamenček s strehe, ki bi slučajno padel na nemško glavo. Drugače je vprašanje glede koalicije pri nas. Vi veste, da je nekak princip cele koalicije, da se mora varovati takozvani «deutscher Besitzstand», (Poslanec dr. Schaffer: —- Abgeordneter Dr. Schaffer: «Alle Besitzstände!») Nemci obdrže, kar so že imeli, od nas se pa zahteva, da ne bi spravili v razgovor nikakega vprašanja, katero bi le po strani dišalo po narodnosti. Narodnostno vprašanje za Vas, gospod dr. Schaffer, ni važno, kajti nemštvo je varno povsodi v Avstriji. Pri nas Slovencih je stvar drugačna. Ne govorim o deželi kranjski. Tu imamo toliko lastne moči, da se nam ni bati deželnega predsednika in tudi ne poslancev nemškega veleposestva, ali kaj pa bode s Slovenci na Štajarskem in Koroškem, ako se podvržemo principu, da se mora molčati o narodnostnih vprašanjih in se jih ne sme razpravljati, dokler velja koalicija. Jaz stojim na stališči, da je danes stvar še nejasna, ne vemo še, kaj se bode izcimilo iz koalicije, akoravno je mogoče, da bodemo čez leto dni v nekaterih rečeh morali priznavati, da se s koalicijo da kaj doseči. Zaradi tega ne obsojam tistih naših državnih poslancev, ki so ostali v koaliciji, temveč tolmačim njih stališče tako, da se še niso definitivno odločili, ampak da je to le nekak provizorij, da jim pa bode, ako bodo videli, da koalicija škoduje slovenskemu narodu, čast velevala zapustiti tako koalicijo in koalicijske ministre.
Sedaj pa, častita gospoda! dovolite, da izprego-vorim nekoliko besed o koaliciji, v kolikor ima pomen za deželo Kranjsko, o kateri govoriti sem v prvi vrsti zavezan.
Mogoče je, da koalicija sama po sebi obseza princip, o katerem se da govoriti. Ampak nekaj se mora naglašati, da je posebno na Kranjskem stališče tako, da se brez pomislekov ne bodemo mogli ogreti za koalicijo. Časi, ko je še Turjaški grof hodil po tej zbornici z culico, češ, tu notri je cela slovenska literatura, so res minuli in rad pripoznavam, da se sedaj lahko deluje z zastopniki nemške stranke v tej zbornici. Ampak na drug način je koalicijski princip pri nas nekoliko v senco dejan. Gospod dr. Schaffer je ustal in odkritosrčno izustil svoje prepričanje, ko je napravil gospod deželnemu predsedniku baronu Heinu svoj poklon in mu z emfazo gratuliral na njegovem delovanji. Jaz mislim, da gospod dr. Schaffer sploh nikdar ne more priti v položaj, da ne bi gratuliral gospodu baronu Heinu. Vsaj je priznano, da je bil gospod deželni predsednik koncesija, ne za nas, ampak za nemško stranko v tej kronovini, in zato mislim, da je po vsej pravici gospod dr. Schaffer svojo gratulacijo položil pred prag deželnega predsedstva, in le čudno bi bilo, ako bi tega ne bil storil. Vlada je čutila potrebo, poslati v našo deželo zastopnika, ki je koncesija nemški stranki, to je Taaffe očitno povedal. Iz tega pa sklepam, da je stališče, katero zavzema gospod deželni predsednik baron Hein, tako, da se s koalicijsko mislijo ne da združiti. Ako naj se koalicijska misel pri nas širi in korenine požene, potrebujemo pred vsem zastopnika koalicijske vlade, ne pa vladnega zastopnika, kateri se je kot koncesija nemški združeni levici v deželo poslal. To se ni čitalo samo po listih. Pripoznati se mora iz baron Heinovega delovanja, da je z zavestjo kot nemški proconsul prišel v deželo in se čutil poklicanega, da služi nemškemu elementu, in zanemarja, v stran potiska in ignorira slovensko narodnost. Gospod dr. Schaffer se je pri takih prilikah vedno vsedel na kozmopolitični stol in argumentiral, da se naše pritožbe tičejo le bagatel in malenkosti. Pripoznavam, da so včasih nekatere stvari malenkostne, trdim pa, da mora načelnik vlade v tej kronovini postopati tako, da se ne bode žaljeno čutila večina prebivalstva, in to tudi glede malenkosti ne. — V tem oziru je sledeče zelo značilno. Gre se za privatno stvar. Vender pa se da po tej stvari sklepati na čutila, katera je gospod baron Hein prinesel v deželo. Če prečitate nazaj celo vrsto imen deželnih predsednikov, opazili bodete, da je vsak deželni predsednik, prišedši v našo deželo, se čutil zavezanega, oziroma da je imel toliko takta, da je svojo milost jednako delil med slovensko in nemško stranko. Pri gospodu baronu Heinu pa je po dolgem času videti izjemo. Zdelo se mu je taktno, pristopiti nemškemu kazinskemu društvu, ni pa pristopil k jednakemu slovenskemu čitalniškemu društvu, dasiravno so njegovi predniki vedno bili tudi članovi Čitalnice. Gospodu dr. Schafferju zdelo se bode to seveda malenkostno, vender pa je karakteristično in dokazuje, kako se v stran potiska in nekako zaničuje slovenski živelj, ka-
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
347
teri ima vsaj v tem mestu toliko veljave kakor nemški živelj.
Pa tudi v drugih stvareh moram v marsičem pritrditi temu, kar je govoril gospod tovariš Hribar. (Poslanec Čuklje: — Abgeordneter Suklje: «Pa ne v vsem!») Mogoče, da ne v vsem, kar se pa tiče gospoda deželnega predsednika, v vsem.
Vidi se mu tudi, da je napačno načelo, katero zastopa gospod deželni predsednik baron Hein, da se ima namreč slovenščina pri uradih rabiti le toliko, kolikor je neobhodno potrebno. Ako hoče mirno med nami živeti, dal bi mu svet, naj taka načela zase obdrži in jih ne razobeša na veliki zvonec, kajti drugače se bodemo še večkrat grozili in jezili okrog njega. Kar se tiče postopanja gospoda barona Heina glede uradnega lista «Laibacher Zeitung», ne zdi šemi stvar tako malenkostna, kakor je trdil gospod tovariš dr. Schaffer.
Istina je, da je gospod baron Hein, ko je prišel v našo deželo, odslovil tačasnega redaktorja uradnega lista, češ, da je uradni list «ein slovenisches Hetzblatt». Gital sem take nazore že poprej v «Novi Preši» in torej se nisem čudil, da se je teh nazorov polastil tudi gospod deželni predsednik baron Hein. Nekaj pa je vender jako pomenljivo pri tej stvari, način namreč, kako se je dobil novi redakter. Ne rečem, da sem popolnoma informiran, ali govori se, da je bila stvar tale: Nek Noe, katerega nikdo ni poznal, ki ni bil zmožen slovenščine in je v Opatiji služil južni železnici kot poročevalec za razne časopise, odstavil se je zaradi slabega obnašanja in različnih neumnosti od tega posla. Seznanil se je v tej stiski z nekaterimi gospemi našega plemstva in tožil jim je, da je izgubil svojo službo in da z rodbino ne ve kam. Ali je to res ali ne, ne vem, najedenkrat pa — ne vem, kako je vlada izvedela zanj — prišla je ta izborna nemška moč v Ljubljano in je prevzela uredništvo našega uradnega lista. Kmalu pa je mož zaradi sramotnega vedenja, in ker je bil za svoj posel popolnoma nesposoben, zopet moral odriniti. Pri tej stvari je bilo na vsak način nekaj protekcije, in ker sem proti protekcijam, moral sem to omeniti! Omeniti pa moram tudi, da se mi je videlo postopanje gospoda deželnega predsednika nasproti prejšnjemu redakterju uradnega lista popolnoma neopravičeno. Neopravičeno že iz človeških ozirov, kajti mož, ki je bil tako nespameten, da ni napravil kontrakta z vlado, ko ga je najel bivši deželni predsednik gospod baron Winkler, opravljal je službo urednikovo celih 13 let. Ko pa je prišel v deželo gospod baron Hein, rekel je, da je «Laibacher Zeitung» «ein slovenisches Hetzblatt» in vrgel je urednika z rodbino vred na ulico, tako da bi bil moral beračiti, da se ga ni usmilila mestna občina Ljubljanska in mu dala nekoliko kruha. In vse to zgodilo se je zato, ker se je hotelo skrbeti za obskurnega skribenta Noeta, ki je, ne vem kako, gospodu deželnemu predsedniku padel v oči.
Postopanje gospoda deželnega predsednika pri Sokolski slavnosti je ožigosal že prijatelj Hribar. Gospoda moja, navesti hočem še nekatere stvari, ki so značilne glede tega, kako vodi gospod baron Hein administracijo. Prišel je v deželo z nemškim mišljenjem, prišel
pa tudi s tistimi nazori, kakor so jih imeli njegovi nemški predniki. On misli namreč, da najboljše vlada pri nas s tem, da draži občno mnenje z malenkostim!, katere nimajo drugega namena, nego zbadati z iglo v naše meso. Ko se je preselil v našo deželo, prepovedal je nekemu narodnemu društvu na pustni torek plesanje po polnoči. S tem se je hotel prikupiti tovarišem te (leve — linken) strani, ker je mislil: «Ge hočem izhajati v deželi, moram uničiti radikalce, koketovati z klerikalci in objemati Nemce. Slučaj pa je nanesel, da je gospod deželni predsednik pozabil, da je tisti večer, ko se je imela vršiti plesna veselica narodnega društva, imelo plesno zabavo tudi neko nemško društvo, in zato najbrž je prišla tista nesrečna naredba ministerstva, da se sme brez nevarnosti za katoličanstvo plesati na pustni torek tudi po polnoči.
Med zbodce z iglo prištevam tudi prepoved nekaterih slovenskih pesmi, n. pr. «Hej Slovani» ali «Hej rojaki, opasujmo uma svitle meče». Od nekdaj so se popevale te pesmi, noben človek ni slutil nevarne tendence in zaradi njih tudi nimamo še nobene Omladine. Popevali smo jih za mladih nog in če nič hujšega niso zakrivile, nego da dva taka ponižna radikalca, kot sem jaz in Hribar, tukaj sediva, potem se sme pač reči, da so te pesmi brez vsake nevarnosti za občinstvo in da je prepoved bila samo tisto policijsko umešavanje vlade, katera misli, da mora povsodi vtikati svoj nos in misli, da .kaže nemško mišljenje, če molestuje občinstvo. Ravno to velja glede prepovedi, katero je o Sokolski slavnosti prejel župan mesta Ljubljanskega, da ne sme gostov pozdraviti pred mestno hišo. Mislim, da je bila to samo chikana, kajti povsodi je dovoljeno in prepuščeno kaj tacega županom, kjer se ni bati izgredov; na Dunaji, v Gradci so se vršili taki pozdravi, za Ljubljano pa se pozdrav gostov ni dopustil, ker je gospod baron Hein hotel duška dati svojemu nemškemu mišljenju.
Takih stvari bi mogel še mnogo našteti, ali ker je čas nekoliko potekel in ker mislim, da se bode gospod deželni predsednik baron Hein poprijel koalicije, ne bodem dalje govoril. Upam, da gospoda tovariša dr. Schaffer in Njega ekscelenca baron Schwegel ne bodeta sama ostala, temveč da bodeta presadila na koalicijsko polje tudi gospoda barona Heina. Morda je vender kaj sadu pričakovati, ako čakamo po nasvetu gospoda dr. Schafferja jedno leto; morda obrnilo se bode mej tem tudi vladanje gospoda deželnega predsednika barona Heina na boljše. Na vsak način vidi se mi koalicija nekaj, kar je nevarno, glede na to, da utegne imeti posledico, da se bode pri nas širila narodna mlačnost. Drugo nevarnost pa vidim tudi v tem, da bodo koalicijo porabile naše oblastnije, katere so itak čisto, neskaljenega nemškega duha polne. Kakor hitro bodo videle, da se je na Kranjskem vkoreninila koalicija, izkoriščale jo bodo na svoj način in rekle: Slovenci so koalični, lahko jih preziramo.
Začetek je nekako že storjen, komaj se je začelo govoriti o koaliciji, že so se je polastila oblastva in jo izkoristila. Znano Vam je, gospoda moja! da je pred kratkem bila razpisana služba prvega sodniškega zdravnika pri deželnem sodišči v Ljubljani. Ne recite, da je stvar malenkostna, malenkostna je morebiti
348
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung mit 16. Fetzruar 1894.
osoba dotičnega zdravnika, ki je bil imenovan, ampak nam gre za princip in ta je, da se nam, če že hočemo pristopiti k koaliciji, mora priznati pred vsem to, da mora vsak javni funkcijonar v naši deželi biti vešč obeh deželnih jezikov. Opravičena je ta zahteva tudi in zlasti glede omenjenega slučaja, ker si ne morem misliti, kako bode zdravnik, ki je zmožen samo nemškega jezika, občeval z bolniki, ki večinoma govore samo slovenski, in kako bode prišel do tega, da bode vedel, kje tiči kaka bolezen. Stvar je jasna in predsedstvo deželnega sodišča se je tudi res postavilo na našo stran in zahtevalo pri razpisu dotične službe popolno spanje slovenskega jezika. Zdravnik, ki je bil imenovan, pa slovenščine ni zmožen, kar vem iz lastne skušnje, da je nas zagovornike prosil, naj ga vprašujemo samo nemški, ker slovenskega ne ume. Imenovan pa je bil vender in prezrla se je zahteva, ki je bila v ediktu stavljena, ker je mož nemškega mišljenja in, kakor se govori, zaradi rodbinskih zvez pri kasacijskem dvoru. Nekaj mora na tem resničnega biti, kajti sicer si ne moremo misliti, kako se je mogel ravno ta zdravnik imenovati in kako se je mogel pri tem prezreti v ediktu stavljeni pogoj. Če bode s koalicijo šlo tako naprej, potem se bode kmalu pri vsaki službi reklo, znanje slovenščine se zahteva samo v ediktih v Ljubljanskih časopisih, sicer pa je postranska stvar. Razpisati je bilo treba tudi službo drugega zdravnika pri deželnem sodišči v Ljubljani. Tudi glede te službe drugega sodniškega zdravnika govori se že, kdo jo bode dobil, namreč tisti zdravnik, ki opravlja asistenčno mesto pri vladi. Pri razpisu te službe se je predsedstvo deželnega sodišča pa že spokorilo. V prvem ediktu, ko je šlo za službo prvega sodniškega zdravnika, zahtevalo se je popolno znanje slovenskega jezika, v zadnjem ediktu pa je slovenski jezik zginil kakor kafra v vodi, da ga ni duha ne sluha o njem. Zopet bodo nastavili trdega Nemca, ki niti besedice ne zna slovenski. Bojim se posledic. Ge se je takoj s početkom koalicije začelo tako postopati, kaj bode še le pozneje? Zategadelj se bojim koalicije in pravim, da je pred vsem treba boljših dokazov o koristi koalicije za nas Slovence, nego so se nam dosed a j podali.
V drugem pa mislim, da bode slovenski narod tudi brez koalicije lahko izhajal in boljše izhajal, kajti največja škoda bi bila, a ko bi se pri nas ucepila mlačnost v teh dobah, ko nam poslopje slovenske narodnosti še povsodi gori in je povsodi še treba gasiti in trudaljubivo delati za slovensko narodnost.
Ne zaupam toliko v koalicijo, ampak v žilavost našega slovenskega plemena zaupam, katero je prestalo že marsikaterega deželnega predsednika, naj je ljubil slovenski narod ali ne. Slovenski narod je prestal že hujše čase in ta narod bode ostal, koalicija pa bode prešla, predno kdo misli. (Odobravanje v središči. -— Beifall im Centrum.)
Deželni glavar:
Gospod deželni predsednik ima besedo.
K. k. Kaiidespräsidenk Freiherr v. Hein:
Visoka zbornica! Gospodu poslancu za deželno stolno mesto Ljubljansko se je dopadlo, pri današnji priliki kritikovati politično uradovanje v tej deželi. Meni ni jasno, v kaki zvezi je politično uradovanje z deželnim proračunom; ali se morda nahaja na dnevnem redu dispozicijski zaklad za deželno vlado, kterega bi vlada silno potrebovala, pa ga nima? Jaz bi zato lahko rekel, da ves govor gospoda poslanca za stolno mesto Ljubljansko ni v nobeni zvezi z deželnim proračunom in za to tudi nima nobenega pomena za glasovanje, ker pa nima nobenega pomena za glasovanje, ta govor tudi ni vreden ovržbe. V tem slučaji pa sem prepričan, da bi gospod poslanec ustal in rekel: «Qui tacet, consentire videtur», in v tem smislu je deželni predsednik pripoznal, da so te pritožbe opravičene. Prisiljen sem torej visoko zbornico nadlegovati z nekaterimi zadevami, katere po mojem mnenji prav za prav v govor ne spadajo.
Wenn ich mich an eine Episode aus der Geschichte Englands richtig erinnere, musste sich einmal Earl of Strafford 17 Tage lang vor dem Parlament vertheidigen; dies ist ihm allerdings nur einmal passiert, denn nachher wurde er geköpft. Ich bitte, nicht zu befurchten, dass ich 17 Tage oder 17 Stunden, vielleicht nicht einmal 17 Minuten die Geduld des hohen Hauses in Anspruch nehmen werde, ich bitte aber, mich dann auch nicht zu köpfen. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: -Vorderhand noch nicht!» Poslanec Hribar: —- Abgeordneter Hribar: «Tako strašni tudi mi radikalci nismo!»)
Wenn ich nun auf die vielen Gravamina eingehe, die hier vorgebracht wurden, so gipfeln dieselben in dem Vorwurfe eines Mangels an «dobrohotnost», ein Wort, welches erst gestern hier im Hause mit «aequitas» übersetzt wurde, also Wohlwollen und Unparteilichkeit. Zum Beweise hiefür wurden verschiedene Facta vorgebracht, auf welche ich näher eingehen zu müffeit glaube. Das Hauptthema in dieser Beziehung bildete das Amtsblatt, die «Laibacher Zeitung». Dieses Thema wurde nicht nur von dem Herrn Abgeordneten für Laibach, sondern auch vom Herrn Abgeordneten Dr. Tavčar berührt, und zwar zunächst der Wechsel in der Redaction zur Sprache gebracht. Nun, meine Herren, ich bedanre, dass dergleichen Personalfragen hier in die Oeffentlichkeit gezerrt werden. Es ist immer misslich, derartige Angelegenheiten, welche reine Personalfragen sind, in der Oeffentlichkeit zu besprechen, und ich bedauere dies aufrichtig aus dem Grunde, weil der Betreffende, der durch diese Frage tangirt wird, dabei kaum etwas gewinnen kann. Von der einen Seite wird er als Märtyrer hingestellt, will man aber die Sache darstellen, wie sie thatsächlich ist, so muss man ihm diese Märtyrergloriole nehmen und auf jene Eigenschaften zurückgehen, welche diese Personalveränderung in einem wesentlich anderen Lichte erscheinen lassen. Dann wird ihm diese Gloriole allerdings genommen, der Betreffende aber steht in einem anderen, ungünstigeren Lichte da. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Trinajst let je bil dober!») Nur aus diesem Grunde will ich auf diese Personalfrage nicht näher eingehen, sondern ich will sie nur streifen. Es waren gewichtige Gründe vorhanden, warum
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
349
ein Wechsel eintreten musste, der gewichtigste aber war bei; dass dem Manne jene Eigenschaft mangelte (poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «die der jetzige hat!»), deren seltenem Vorkommen auch die Hereinzerrung dieser Frage in die heutige Verhandlung zu danken ist. (Velik nemir v središču. — Große Unruhe im Centrum.) Auch der unmittelbare Anlass, der zur Entlassung des Redacteurs führte, ist in dem Mangel jener Eigenschaft zu suchen, uni) ich glaube, dass die Mehrheit des hohen Hauses mir darin vollkommen znstimmen wird, wenn ich diesen unmittelbaren Anlass zu der Veränderung nur andeute und sage: Er wurde ein Opfer, welches der Veldeser See verschlungen hat. (Velik nemir v središču. — Große Unruhe im Centrum. Deželni glavar: — Landeshauptmann: «Prosim gospode poslance, da bi imeli toliko naklonjenosti, da mirno poslušajo gospoda deželnega predsednika, ki je preje tudi ves čas mirno poslušal!») Es wurde weiter behauptet, die Anstellung jenes Redacteurs, welcher der Nachfolger jenes Mannes war, sei eine reine Protection gewesen. Ich kann nun versichern, dass dies durchaus nicht der Fall war; int Gegentheil, ich war in der größten Verlegenheit, einen Redacteur zu finden, weil hiezu, wie die Herren selbst einsehen werden, Qnalificationen erforderlich sind, die nur schwer anzutreffen find. Der Kreis derjenigen, die hiebei in Betracht kommen können, ist ein sehr eng begrenzter, umsomehr, als die Kenntnis der slovenischen Sprache unbedingt erforderlich ist, ferner schriftstellerisches Talent, vollständige Objectivität, Takt u. s. w., somit Eigenschaften, die selten vereinigt zu finden sind. Wenn nun ein Missgriff geschehen ist, und ich will nicht leugnen, dass er geschah, so bin ich der erste, der das zugesteht. Daraus aber kann man mir keinen Vorwurf machen, weil ja die betreffende Persönlichkeit, über deren Eigenschaften ich mich täuschte, baldigst beseitigt wurde; denn wenn man etwas selbst wieder gutzumachen trachtet, so verdient man dafür keinen Vorwurf, sondern eher aufrichtige Anerkennung. Dass aber eine Veränderung ursprünglich eintreten musste und dass diese nothwendig und zweckmäßig gewesen ist, davon hat mich die heutige Debatte erst recht überzeugt (poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Wirklich?» poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: «Čujte!»), ja, vollkommen überzeugt, weil ich heute gesehen habe, dass der Mann, der in einer intimen Relation zur Regierung stand, das Vertrauen, welches ich ihm geschenkt habe, geradezu missbraucht hat, indem er nichts eiligeres zu thun hatte, als das, was ich ihm unter vier Angen gesagt habe (poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Slovenisches Hetzblatt!»), weiter zu tragen und es dem Herrn Abgeordneten zur Verfügung zu stellen. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Damals war er schon auf der Gasse mit seinen Kindern!») Das ist ein Beweis, dass er für seine Stelle nicht passte; ein weiterer Beweis aber liegt darin, dass er gleich bei einem Organe Ausnahme gefunden hat, welches in der allerschärfsten Opposition zur Regierung steht. Meine Herren! damit hat sich der Mann erst entpuppt und damit den Beweis selbst erbracht, dass er für einen Redacteur des Amtsblattes nicht die Qualification besaß.
Weiters wurde mir gerade bezüglich der «Laibacher Zeitung» die stiefmütterliche Behandlung gewisser Nach-
richten über Ereignisse localer Natur vorgeworfen. Nun, auf den Standpunkt kann ich mich unmöglich stellen, wie er von anderen Blättern in dieser Beziehung eingenommen wurde, wie es heuer der Fall war. Als ein Ereignis eintrat, welches für das ganze Reich von Bedeutung war, als nämlich der Kriegsminister des Reiches, eine der wichtigsten Personen, von welcher sozusagen das Schicksal der Armee und hiemit auch jenes des Staates abhängt, starb, wurde in einem hiesigen Blatte dieses Ereignis mit fünf Zeilen abgethan, in demselben Blatte aber einem Vereinsausfluge zwei bis drei Spalten gewidmet. Wenn Sie verlangen, dass ich das auch im Amtsblatte zulassen soll, dann muss ich ein solches Verlangen mit aller Bescheidenheit ablehnen; eine solche Wichtigkeit kann ich Vereins-ansflügen nicht beimesfen. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Zakaj se pa v nemških toliko piše?») Nun komme ich zu einem der allerschärfsten Vorwürfe , das ist mein Verhalten gegenüber dem «Sokol». Wenn das wirklich so wäre, tote es geschildert wurde, so würde ich reuig an die Brust klopfen, ich kann aber die Richtigkeit der diesbezüglichen Behauptungen nicht zugeben. Da muss ich zunächst auf eine kleine Vorgeschichte zurückkommen. Wie nämlich das Sokolfest projectirt war, habe ich den Herrn Bürgermeister der Landeshauptstadt — ich weiß nicht, ob er momentan im Saale anwesend ist — zu mir gebeten und ihm gesagt, er möge seinen Einfluss dahin geltend machen, dass alles, was der behördlichen Genehmigung unterliegt, auch entsprechend der behördlichen Genehmigung unterbreitet werde, weil es mir aufrichtig darum zu thun ist, jeden Conflict zu vermeiden, während ich anderseits aber strenge darauf bestehe, dass die gesetzlichen Vorschriften eingehalten werden und nicht bewilligte Sachen sich auch nicht ereignen dürfen. Ich halte diesen Standpunkt für den allein gesetzlichen; mögen die Herren vielleicht anderer Meinung sein, ich erachte es für gesetzlich, dass etwas nicht geschehen darf, sobald es einer Bewilligung unterliegt, diese Bewilligung aber nicht eingeholt wurde. Was ist nun geschehen? Das ganze Programm des Sokolfestes wurde genehmigt, und ich glaube nicht, dass auch nur ein einziger Punkt gestrichen wurde. In diesem Programme kam aber auch allerdings keine Ansprache auf offenem Markte vor. Wäre sie darin aufgenommen worden, so wäre sie vielleicht auch concedirt worden, sobald aber das nicht der Fall war, so war das Fest als einfacher Aufzug zu bewilligen, nicht aber als eine Versammlung, bei welcher gesprochen werden soll. Was ist weiter geschehen? Im letzten Momente, zwischen 8 und 9 Uhr, habe ich am Tage des Festes selbst die Anzeige erhalten, der Bürgermeister werde am Marktplatze den Zug begrüßen. Eine jede solche Ansprache von Seite der Stadtvertretung erfordert natürlich schon aus Artigkeit eine Antwort und so hätte sich also Rede und Gegenrede ergeben (poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Ist auch in Wien vorgekommen!»), was aber unbedingt nach dem Gesetze über das Versammlnngsrecht eine behördliche Bewilligung erfordert hätte. Diese Bewilligung war vom «Sokol» nicht angesucht worden, denn dieser hätte darum ansuchen sollen, nicht der Herr Bürgermeister oder die Gemeinde, und deswegen blieb nichts anderes übrig, als einen öffentlichen Functionär entweder in eine Ungesetzlichkeit hineinrennen zu lassen oder ihn darauf aufmerksam
350
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
zu machen. Ein Mehr ist factisch nicht geschehen, sondern der Bürgermeister wurde nur darauf aufmerksam gemacht, es wurde aber kein Verbot erlassen. Das wissen die Herren selbst sehr gut, welche die Sache in der Hand hatten, und wenn sie heute von einem Verbote sprechen, so vergessen sie, um was es sich damals gehandelt hat; es wurde, wie gesagt, dem Herrn Bürgermeister nur bedeutet, dass das der Standpunkt ist. den die Regierung bezüglich der erforderlichen Bewilligung einnimmt, und dass er sich diesen vor Augen halten möge. Meine Herren, wenn dies eine Verletzung der Autonomie ist, dann sind wir so grundsätzlich verschiedener Anschauung, dass wir zu einer Einigung nicht kommen können! Ebensowenig aber vermag ich daraus ein «sovraštvo do Sokolstva» zu ersehen, wenn dem Vereine alles bewilligt wird, um was er je gebeten hat. Der «Sokol» hat im Laufe des Jahres 1893, ich glaube zwölf öffentliche Aufzüge von der Landesregierung bewilligt bekommen und einen dreizehnten außerhalb Laibachs im Recurswege. Ich glaube, die Objectivität der Landesregierung gegenüber dem «Sokol» ist damit vollständig zutage getreten. Man bewilligt ja gerne dergleichen Sachen, es ist ein unschuldiges Vergnügen und vielleicht ein Schmuck für die Stadt, wenn die jungen Leute in ihrem Costüme durch die Stadt marschiren und etwas Leben in dieselbe bringen; aber eine Verfolgung dieses Vereines können Sie kaum herausconstruiren, wenn zehn oder zwölf Aufzüge demselben bewilligt werden. Wenn alle Vereine von diesem Rechte in dem Umfange Gebrauch machen würden, so hätten wir im Jahre an 1200 öffentliche Aufzüge, und das wäre doch etwas zu viel. (Poslanec dr.Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Also verbieten!-) Nein, nicht verbieten, und eben weil es nicht verboten wird, kann man daraus auch kein «sovraštvo» ableiten. Es wurde aber aus demselben Umstande nicht bloß ein «sovraštvo» gegen den «Sokol», sondern eine Feindschaft, eine Verfolgung der slovenischen Nation abgeleitet. Ja, meine Herren, das ist denn doch allzu kühn, den «Sokol» mit der slovenischen Nation zu identificiren. In der Dichtkunst nennt man einen Tropus, wo ein Theil statt des Ganzen gesetzt wird, eine Synekdoche, und das ist in der Dichtkunst auch eine der schönsten Figuren, aber freilich nur in der Dichtkunst, im Reiche der Phantasie, und in dieses Reich gehört, glaube ich, auch die Beschwerde des Herrn Abgeordneten, welcher sich dieser Synekdoche bedient hat. Wenn es so fortgeht, so wird es noch dazu kommen, dass man nächstens, wenn dieser oder jener Verein, dem ich abgeneigt sein soll, einen Ausflug unternimmt und dann Jupiter Pluvius über die Ausflügler herfüllt, behaupten wird, ich hätte sogar mit diesen Mächten einen Bund geschlossen, um den Verein zu verfolgen. Das geht, glaube ich, denn doch zu weit!
Ich glaube, dieses Thema abbrechen zu können und wende mich nun zu den Behauptungen des Herrn Abgeordneten bezüglich der Straßenaufschriften in Stein, die wieder einen Stein des Anstoßes gebildet haben. Da hat der Herr Abgeordnete behauptet, es sei die ausschließlich slovenische Bezeichnung der Straßen in Stein untersagt worden. Mir ist davon absolut nichts bekannt; um eine Bezeichnung der Straßen hat es sich in diesem Falle gar nicht gehandelt, wohl aber, so viel ich mich erinnere, um die Bezeichnung der Ortschaften Perovo und Steinbüchel und der Vorstadt Schutt. Die Stadtgemeinde Stein hatte
beschlossen, die Ortschaftstafeln und die Tafel für die Vorstadt Schutt ausschließlich in slovenischer Sprache anzubringen. Die Entscheidung, die von der Landesregierung in dieser Angelegenheit gefällt wurde, war die, dass die Bezeichnung der Vorstadt Schutt in ausschließlich slovenischer Sprache nicht zu beanständen sei, weil nach der neuesten Entscheidung des Verwaltungsgerichtshofes hierüber die Gemeinde selbst verfügen kann, dass aber die Ortschaftstafeln in Perovo und Steinbüchel doppelsprachig herzustellen sind; und wenn diesbezüglich hier etwas anderes behauptet wird, so steht es mit den thatsächlichen Verhältnissen nicht im Einklänge. Es wurde also nur die Anbringung doppelsprachiger Ortschaftstafeln angeordnet. Ich frage, wenn es sich um die Anwendung einer Gesetzesstelle handelt, immer und in erster Linie: was wird denn mit der bezüglichen Gesetzesstelle eigentlich bezweckt? In den Bestimmungen des Gesetzes über die Volkszählung heißt es nun, dass die Sprachen, in welchen die Ortschaftstafeln angebracht werden sollen, die politische Landesbehörde bestimmt. Wenn also die Sprachen erst zu bestimmen sind, so ist schon damit ausgesprochen, dass es nicht bloß eine Sprache, etwa die deutsche oder irgendeine slavische sein soll, sondern dass ein Spielraum dem zweckmäßigen Ermessen der Behörde überlassen ist. Wenn ich nun frage: worin liegt der Zweck der Ortschaftstafeln? so kann kein Zweifel darüber herrschen, dass der Zweck der ist, Orientirungs-tafeln zu schaffen. Die Orientirung wird also damit bezweckt. Auf diese Erfindung aber bin nicht ich gekommen, dass der Zweck der Ortschaftstafeln darin liege, zu constatiren, ob der Ort von dieser oder jener Nationalität bewohnt werde. (Poslanec baron Apfaltrern : — Abgeordneter Freiherr von Apfaltrern: «Sehr gut!») Wäre dieses die Intention des Gesetzgebers gewesen, so hätte er sagen müssen, es sei in jeder Ortschaft eine Tafel anzuschlagen, auf welcher die Nationalität der Bewohner ersichtlich zu machen ist. Der Zweck der Ortschaftstafeln ist es, der Orientirung zu dienen, und diesem Zwecke wird, glaube ich, besser Rechnung getragen, wenn die Ortschaftstafeln zweisprachig, nicht aber bloß einsprachig sind. Das ist meines Erachtens keine Belästigung der Bevölkerung, sondern die einzig richtige administrative Maßregel. (Poslanec dr. Tavčar: •— Abgeordneter Dr. Tavčar: «Ist es in Gottschee auch so?») Auch in Gottschee müssen in sämmtlichen Gemeinden die Tafeln in deutscher und slovenischer Sprache gerade so wie in ben übrigen Gemeinden des Landes hergestellt werden (poslanca dr. Tavčar in Hribar: — Abgeordneten Dr. Tavčar und Hribar: «Dobro, dobro!»), und wenn die Herren mir Mangel an Objectivitüt vorwerfen, dann bitte ich, diesen Beweis erst zu erbringen, ich glaube aber im Gegentheil, den Beweis der vollsten Objectivität erbracht zu haben, dass ich auch in Gottschee bezüglich der Ortschaftstafeln als selbstverständlich die nämlichen Bestimmungen wie für das übrige Land eingehalten ivissen will.
Es wurde weiters hereingezerrt eine Aeußerung, die ich im Privatverkehre mit einem Reichsrathsabgeordneten fallen ließ. (Poslanec dr. Tavčar: —• Abgeordneter Dr. Tavčar: «Die Aeußerung ist richtig!») Sie ist ganz richtig; es war während einer Fahrt auf der Eisenbahn, wo diese Aeußerung fiel, aber ich weiß nicht, ob der geehrte Herr Reichsrathsabgeordnete, dem gegenüber ich diese Aeußerung machte, dem Herrn dafür gerade sehr dankbar ist, dass er
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
351
diese Aeußerung hier in die Debatte gezogen hat. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Das genirt nichts! ») Wohin soll es denn kommen, wenn jedes Privatgespräch (poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: --Politisches Gespräch!»), welches irgendwo geführt wird, zum Gegenstände von Erörterungen hier im hohen Hause gemacht wird? Das muss ja das ganze Privatleben verbittern, da müsste man ja bei jeder Begegnung jedes Wort auf die Wagschale legen: Meine Herren! Mit dergleichen Dingen müssen wir denn doch brechen! Ich habe keinen Anlass, die Aeußerung, die ich gemacht habe, irgendwie zu modificiren oder sie gar zu verleugnen; aber wenn sie schon wiederholt wird, so kann ich auch prätendiren, dass sie richtig wiederholt und der Gegenstand genannt wird, um den cs sich damals gehandelt hat. Wir sprachen damals de lege ferenda, von der Möglichkeit, ein Sprachengesetz zu schaffen, und da waren wir nicht gleicher Meinung. Meine Anschauung gieng dahin, dass es bei der großen Menge von Sprachen, die wir in Oesterreich haben und denen allen Rechnung getragen werden muss, nur möglich sei, das richtige Maß zu finden, wenn man das, was unbedingt nothwendig ist, den verschiedenen Landessprachen concedirt, was aber nicht unbedingt nothwendig ist, müsste einer Sprache vorbehalten werden, welche die Reichssprache oder Staatssprache sein soll; ob dies die deutsche, italienische, cechische oder polnische wäre, bleibt sich im Principe ganz gleich, naturgemäß aber könnte es in Oesterreich wohl keine andere als die deutsche Sprache sein. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Das ist der Standpunkt der deutschen Linken!») Das war der Gegenstand des Gespräches de lege ferenda, nicht aber de lege lata, und diese Aeußerung halte ich noch heute aufrecht. Indessen glaube ich, in die Erörterung dieser Frage nicht weiter eingehen zu sollen, sondern möchte ich mich darauf beschränken, nur einen Hauptgrundsatz aufzustellen. Ich glaube, es wird zugegeben werden, dass in einem Staate mit sprachlich einheitlicher Bevölkerung, der nur von einer einzigen Nation bewohnt wird, die ganze Administration, die Justizpflege und die politische Verwaltung entschieden besser daran ist und leichter vonstatten geht, als in einem Lande, wo man mit fünf bis acht Sprachen zu kämpfen hat; das wird doch zugegeben werden, folglich müssen wir das Sprachenwirrsal, wenn ich so sagen darf, als ein nothwendiges Uebel ansehen, und je kleiner dieses Uebel geinacht wird (poslanec doktor Tavčar: — Abgeordneter Dr.Tavčar:«Durch Unterdrückung der anderen!»), desto mehr können wir uns demjenigen Zustande nähern, der für die Administration am zweckmäßigsten ist. Dieses Uebel aber noch größer zu machen, als es nothwendig ist, halte ich nicht für angezeigt und richtig. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: -Der reinste Standpunkt der vereinigten deutschen Linken!» Deželni glavar: — Landeshauptmann: «Prosim gospoda dr. Tavčarja, da ne sega gospodu govorniku vedno v besedo!» Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Doctor Tavčar: «Zwischenrufe sind immer erlaubt!») Ueber die Grenzen dessen, was als unbedingt nothwendig den Landessprachen zu concediren ist, lässt sich allerdings discutiren, über den erwähnten Grundsatz wohl kaum. Ich erachte vieles für nothwendig, was andere vielleicht nicht für nöthig befinden, und ich könnte hiefür sofort den Beweis erbringen. Aber ich will, wie. gesagt, in die Erörterung
dieser Frage, die nicht hieher gehört, nicht weiter eingehen, und kann nur wiederholen, dass ich bedauere, dass solche Privatäußerungen in die Debatte gezogen werden. (Poslanec dr. Schaffer: — Abgeordneter Dr. Schaffer: «Vollkommen richtig!»)
Bei derselben Gelegenheit wurde auch auf meine Anschauungen, die ich bei der Verhandlung über die Lehrer-Bildungsanstalt geäußert habe, hingewiesen. Ich habe bereits damals erklärt, dass die Auffassung des Herrn Abgeordneten Suklje über meine Ausführungen total unrichtig waren und erbringe den Nachweis für die Richtigkeit dieser meiner Erklärung aus dem stenographischen Protokolle. Der betreffende Sitzungsbericht ist momentan vielleicht im Drucke, jedenfalls aber ist das Stenograinm bereits übertragen, und wenn Sie sich die Mühe nehmen wollen, nachzulesen, so werden Sie aus meinen Worten deutlich entnehmen können, wie ich es gemeint habe, dass für die Weiterausbildung in der slovenischen Muttersprache durch die verschiedensten Bestimmungen gesorgt ist, durch den Unterricht in einzelnen Gegenständen in dieser Sprache und durch die Bestimmung der slovenischen Sprache als Unterrichtsgegeustand selbst. Wenn der Herr Abgeordnete Suklje damals von meinen Ausführungen eine andere Auffassung hatte, so will ich es ihm nicht verargen, er kann es überhört haben; wenn aber trotz der gegentheiligen Constatirung und trotzdem, dass den Herren das stenographische Protokoll zur Verfügung steht, an jener unrichtigen Darstellung des Herrn Abgeordneten Suklje festgehalten wird, so ist das ganz etwas anderes, als wenn man in der ersten Aufregung nicht zugehört oder irgendeinen Zweifel hat. (Poslanec prevzvišenost baron Schwegel: — Abgeordneter Excellenz Baron Schwegel: «Sehr richtig!») Wenn aber das Gegentheil einmal con-statirt ist, dann ist ein solches Vorgehen — mir fehlt der parlamentarische Ausdruck — aber das weiß ich, dass der Ausdruck «loyal» hier entschieden nicht anwendbar ist. (Klici na desni: — Rufe rechts: «Sehr gut!») Ich schreite nun weiter zu jenen Beschwerden, welche außerdem noch vorgebracht wurden, und das sind wieder Personalien. Es ist die Uebertragung der Leitung einer Bezirkshauptmannschaft des Unterlandes an eine Persönlichkeit, welche angeblich kein Wort slovenisch versteht, hervorgehoben worden. Ich stehe in dieser Beziehung vollkommen auf Ihrem Standpunkte; ein öffentlicher Functionär in Kram, welcher mit der Bevölkerung in Berührung kommt, muss slovenisch können, sonst kann er seiner Aufgabe nicht gerecht werden (poslanec dr. Tavčar:— Abgeordneter Dr. Tavčar: «Sehr richtig! Herr Dr. Schaffer, warum schweigen Sie jetzt?»), aber die Herren sind in dieser Sache nicht richtig informirt. Der betreffende Beamte ist der slovenischen Sprache in Wort und Schrift mächtig, sonst könnte er diesen Posten nicht versehen; ich kann das auch aus seiner Vergangenheit con-statiren, denn er hat in Adelsberg anstandslos mit der Bevölkerung verkehrt; er war bereits zur Zeit meineg Amtsvorgängers Baron Winkler durch drei oder vier Monate Amtsleiter in Krainburg; auch da hat er anstandslos mit der Bevölkerung verkehrt. Da weiß ich denn doch nicht, wie der Herr Abgeordnete mit der Behauptung kommen kann, er spreche kein Wort slovenisch. Woher kommt denn die Information des Herrn Abgeordneten? Ich glaube, aus einer Notiz, die einmal in einem hiesigen Blatte erschienen war. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter
352
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
Dr. Tavčar: «Im unseligen «Slovenski Narod!») Ich habe dieses Epitheton nicht gebraucht, constatire aber, dass der Herr Abgeordnete Dr. Tavčar dies thut. (Veselost.. — Heiterkeit.) Woher hat das Blatt diese Information erhalten? Wieder von dem Herrn Nachbar zur Linken, des Herrn Abgeordneten für Laibach, und so geht der circulus vitiosus fort. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Mi smo včasih boljše informirani, kakor Vi, gospod baroni») Druge informacije jaz nimam, konštatujem pa, da je ta uradnik posloval v Postojini in potem kot voditelj okrajnega glavarstva v Kranji. (Poslanec doktor Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Baron Winkler kann auch Fehler gehabt haben!-)
Was die Angelegenheit in Loški Potok betrifft, so handelt es sich um eine Zuschrift der Bezirkshauptmannschaft in deutscher Sprache an das Gemeindeamt vom 4. Februar, wenn ich das richtige Datum bei dem Geräusche nicht überhört habe, also um eine Angelegenheit, die sich erst vor wenigen Tagen zugetragen hat und für welche der Jnstanzen-zug offen ist. Ja, meine Herren! Ist denn der Herr Abgeordnete für Laibach die Recursinstanz für die Verfügungen der Bezirkshauptmannschaft geworden, oder ist es noch die Landesregierung? Das ist eine Frage, die im regelmäßigen Jnstanzenznge auszntragen ist; eine Beschwerde ist diesbezüglich bei der Landesregierung bisher nicht eingelangt. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: «Ist schon eingebracht!») Wenigstens ist sie aber zur Entscheidung ganz gewiss noch nicht gekommen. Und wenn dergleichen Fragen im Lause des Jahres an die Landesregierung herangetreten sind, so kann ich versichern, dass sie immer so entschieden worden find, dass der slovenischen Sprache jene Rücksicht zutheil wurde, die ihr gebürt und die sie unbedingt verdient.
Was die Wahl in Trava anbelangt, so will ich über diese Frage weiter nicht sprechen, constatire aber, dass diese Wahlangelegenheit schon seit dem 29. November 1893 entschieden ist; ein gegen die Wahl eingebrachter Wahlprotest wurde von der Landesregierung zurückgewiesen, weil er nicht bei dem Gemeindevorsteher in Trava, wie es das Gesetz verlangt, sondern bei der Bezirkshauptmannschaft überreicht wurde, gleichzeitig aber wurde die ganze Wahl von der Landesregierung von Amtswegen aufgehoben, weil Jn-correctheiten zutage getreten sind, die es unmöglich erscheinen ließen, aus dem Wahlacte die Absicht der Wähler mit vollständiger Sicherheit zu entnehmen. Diese Geschichte ist also eine abgethane, und ist in einer Weise gelöst worden, wie sie objectiver nicht gelöst werden kann.
Ich werde mit allen diesen Gravamina bald zu Ende sein, eines muss ich aber doch noch hervorheben. Es wurde mir der Vorwurf gemacht, dass ich nicht dafür Sorge trage, dass die slovenische Nation auch «duševno napreduje». Meine Herren! Auf diesen Vorwurf möchte ich auch etwas antworten. Ich habe in erster Linie, ich gestehe es zu, meine Thätigkeit im Lande auf den wirtschaftlichen Fortschritt, auf die wirtschaftliche Kräftigung der Bevölkerung richten zu sollen geglaubt. Nun werden Sie nicht leugnen, dass jeder Fortschritt auf allen Gebieten der Literatur, Kunst und Wissenschaft von gesunden wirtschaftlichen Zuständen abhängig ist, und dass somit derjenige, welcher die wirtschaftlichen Zustände zu heben trachtet, mittelbar und indirect denn doch auch den Fortschritt auf anderen Gebieten zu heben trachtet, soweit er ihn eben zu
heben in der Lage ist, denn nur auf Grund einer gesunden kräftigen Wirtschaftspolitik ist es möglich, anderen höheren Bedürfnissen gerecht zn werden. Eilt die Entwicklung aus anderen Gebieten der wirtschaftlichen voraus, so ist das eine ungesunde Treibhauspflanze, die den ersten Sturm nicht übersteht. Der Herr Abgeordnete für die Stadt Laibach hat weiters noch die politischen Verhältnisse anderer Kron-länder besprochen. An den Ausflügen, welche der Herr Abgeordnete nach Steiermark, Istrien und Kärnten gemacht hat, kann ich mich nicht betheiligen und reflectire ich auch nicht auf derartige Vergnügungszüge.
Es obliegt mir nur noch, auf einige Bemerkungen des Herrn Abgeordneten Dr. Tavčar zu erwidern, welcher sagte, ich sei mit der Absicht in das Land gekommen, das slovenische Volk zn ignorirat, es an die Wand zu drücken. Nun, ich glaube im Vorhergehenden bereits alle jene Vorwürfe, die mir ins Gesicht geschleudert wurden, beleuchtet und widerlegt zu haben, und das Urtheil darüber, ob in diesem Vorgänge ein Andiewanddrücken, ein Jgnoriren, eine Verfolgung der slovenischen Nation gelegen ist, kann ich, glaube ich, mit voller Beruhigung dem hohen Hause Überlassen. Es wurde weiters noch erwähnt, dass eine solche Bedrückung, wie der Herr Abgeordnete sich ausgedrückt hat, auch in einer «prepoved slovenskih pesmi», in einem Verbote slovenischer Lieder zu finden sei. Meines Wissens ist ein einziges Lied verboten worden, das «Hej Slovani»: (poslanecdr.Tavčar: —AbgeordneterDr.Tavčar: «Warum?») Der geehrte Herr Ageordnete fragt, warum? Ich will ihm sehr gerne darauf antworten, da es nicht ohne Interesse ist, zn erfahren, wie das gekommen ist, und da ich glaube, dass die geehrten Herren sich selbst nicht im klaren find darüber, was dieses «Hej Slovani» ist. Sie nennen es ein slavisches Lied. Es ist ein Lied, welches im Jahre 1834 zuerst in Prag nach einer französischen Melodie gesungen wurde; der Text ist cechisch, also slavisch, wie Sie hier sagen, aber Slovenischcs ist an diesem Liede nichts, weder der Text, noch die Musik. Dieses Lied wurde zu einem Hetzliede und im Jahre 1848 geradezu zu einem Revolutionsliede. Ich stehe auf dem Standpunkte, dass ich die Macht der Musik sehr hoch anschlage, es ist eine Macht, welche das in der Cultur am weitesten fortgeschrittene Volk des Alterthums damit charakterisirte, dass es diese Macht in einem seiner größten Sänger persouificirte, von welchem erzählt wird, dass er wilde Thiere durch den Klang seiner Leier herbeigerufen habe und diese sich ruhig und friedlich zu seinen Füßen legten. Ich schätze, wie gesagt, die Musik sehr hoch, sie wirkt veredelnd, erhebend, aber auch verhetzend (poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavear: «Das deutsche Lied!»), und gerade in solchen Liedern, wie das «Hej Slovani», kommt die Macht der Musik in verhetzender Weise zur Geltung. Ich glaube somit nur recht zu handeln, wenn ich bestrebt bin, den Frieden zu erhalten und das Absingen von dergleichen Hetzliedern zu verhindern. Zu einer «Omladiua» sind wir allerdings noch nicht gekommen, aber das ist eben auch das Ende. Charakteristisch ist speciell der Anlass, bei welchem die Absingung dieses Liedes verboten wurde. Und was war das für ein Anlass? Der Gesangverein «Slavec» hat in bekannter Loyalität zur Erinnerung an die Anwesenheit Seiner Majestät des Kaisers im Jahre 1883 einen Festtag mit einem Concerte gefeiert; auf dem Programme befand sich auch ein Punkt:
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung mn 16. Februar 1894.
353
«Venec slovanskih pesmi». Da kommen eine Menge Lieder vor, die mir noch aus meiner Jugend sehr geläufig sind, «Kde domov moj», «Andulko» u. s. to., und zum Schlüsse «Hej Slovani». Ich glaube nun, dass der damalige Anlass nicht dazu geeignet war, das «Hej Slovani» zum besten zu geben. Bei diesem «Venec slovanskih pesmi» stand aber auf dem mir vorgelegten Originale, wie wenn man eine Vorahnung gehabt hätte, was mit dem Liede geschehen könnte, die Anmerkung: «Wenn das «Hej Slovani» nicht gesungen wird, kann man hier leicht in die Volkshymne übergehen». (Poslanec dr. Tavčar: -— Abgeordneter Dr. Tavčar: «So löst sich alles Slavische immer in Loyalität auf!») Ganz richtig, der «Slavee» hat das auch herausgefunden und hat statt des «Hej Slovani» die Volkshymne gesungen; diese wurde mit Jubel und Beifall aufgenommen, wie es hier auch nicht anders möglich war, und der Erfolg war ein größerer, als er mit dem «Hej Slovani» erzielt worden wäre; ich glaube, der Gesangverein «Slavee» wird mir hierin Recht geben.
Es liegt mir ferne, aus die Fragen der großen Politik, auf die Frage der Coalition, die hier in Erörterung gezogen wurde, einzugehen, aber eine Bemerkung kann ich doch nicht ganz übersehen. Die Coalition, das Ministerium, überhaupt die Regierung, welche aus ihr hervorgegangen ist, wurde als etwas ganz Unnatürliches und ich möchte sagen, für das Wohl des Landes und des Reiches Schreckliches hingestellt. Ich bitte nun die Herren, sich ein wenig vorzuhalten, wie die Verhältnisse früher lagen und wie sie jetzt sind. Es war eine Nothwendigkeit für den parlamentarischen Mechanismus, der zum Stillstand gekommen war, dass einmal eine Aenderung eintrat, dann aber war die Constellation, wie sie sich jetzt ergeben hat, eine ganz natürliche. Ich will mich in eine Definition des Wesens der Coalition, wie es der Herr Abgeordnete Dr. Schaffer gethan hat, nicht einlassen, denn jede Definition ist gefährlich; ich möchte daher lieber zu einem Bilde greifen. Unser Staatswesen ist einem hochanstrebenden, ehrwürdigen alten Baume vergleichbar. Da gibt es nun verschiedene Parteien, die es sich zur Aufgabe gestellt haben, an diesem Baume ihre Experimente zu machen, wie er am besten sich entwickeln und gegen Gefahren geschützt werden könnte. Da haben wir vor allem zwei große Parteien; die eine behauptet, der Baum könne nur gedeihen beleuchtet von der Sonne liberaler Institutionen, die andere aber meint, zuviel Sonne sei nicht gut, es müsse auch etwas Schatten vorhanden sein. Da gibt es wieder zwei Anschauungen, die eine geht dahin, der Schatten der Kirche, die andere, der Schatten einer alten Burgruine sei das Richtige, beide große Parteien aber wollen den Baum erhalten. Dann gibt es eine dritte Partei, welche behauptet, der Baum müsse einen schwarzroth-goldenen Anstrich haben, während eine vierte Partei sagt: Die Tricolore Weiß-blau-roth sei das Richtige. Eine weitere Partei meint, es sei eine Ungerechtigkeit, dass die Wurzeln immer tief in der Erde stecken müssen und die blätterreiche Krone oben int Sonnenlicht sich befindet, das müsse anders werden. Endlich findet eine weitere Partei, dieser Baum sei zu alt, er müsse vollständig abgetragen werden, am besten sei es, ihn mit Petroleum zu übergießen und in Brand zu setzen, dann werde aus der Asche schon etivas Neues aufblühen; was? weiß diese Partei wohl selbst nicht, aber sie glaubt es werde besser sein, als das Bisherige.
Allen diesen extremen Anforderungen gegenüber haben sich die zwei großen Parteien, denen es darum zu thun ist, den Baum zu erhalten, zusammengefunden zur gemeinschaftlichen Thätigkeit, welche dahin geht, dass die eine Partei etwas Licht, die andere etwas Schatten gibt, und beide glauben damit den Baum am besten erhalten und zur Entwicklung bringen zu können. Statt der Tricolore aber gibt man dem Baume jene alte Farbe, Schwarz-gelb, die er seit jeher gehabt hat. Das ist die Idee der Coalition, und dass diese unrichtig sei, werden Sie doch nicht behaupten wollen. Es ist nur zu hoffen und zu wünschen, dass jener Zweig an diesem Baume, welcher unser Heimatland Hain repräsentirt, mit diesem Baume auch unter dem Schutze dieser beiden Parteien gedeihen und kräftig sich entwickeln möge. (Pohvala — Beifall.)
Deželni glavar:
Gospod poslanec baron Apfaltrern se je oglasil k besedi.
Abgeordneter Freiherr von Apfaltrern:
Ich beantrage Schluss der Debatte.
Deželni glavar:
Prosim gospode, kateri se strinjajo s predlogom gospoda poslanca barona Apfaltrerna na konec debate, naj izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Besedo ima njega ekscelenca gospod poslanec baron Schwegel.
Abgeordneter Erretten; Freiherr von Schwege!:
Hohes Haus! Es ist eigentlich eine missliche Sache, nach einer bereits vier Stunden lang daueritden Debatte das Wort zu ergreifen, aber ich schließe mich den einleitenden Worten des Herrn Referenten an, welcher für feinen Bericht um Nachsicht gebeten hat; auch ich bitte um Nachsicht für meine Ausführungen, wenn sie vielleicht nicht dasjenige Interesse erregen, welches der Gegenstand, der gegenwärtig in Verhandlung steht, verdient. Ich gehörte zu den Mitgliedern der Minorität des Finanzausschusses, welche den vorliegenden Anträgen der Majorität desselben sich nicht anschließen konnten und bezüglich welcher der Herr Berichterstatter der Minorität seine Ausführungen noch vorbringen wird. Meinerseits möchte ich vor allem die finanzielle Seite der Frage, die uns gegenwärtig beschäftigt, abthun und hiebei, insoweit nicht diese Aufgabe ohnehin dem Herrn Berichterstatter der Minorität zufallen und timt ihm in einer besseren Weise, als ich es zu thun in der Lage wäre, besorgt werden wird, nur auf zwei Punkte in dem Ausschussberichte mich beschränken, die richtigzustellen mir nothwendig erscheint. Den ziffermäßigen Irrthum in den ersten vier Zeilen des Berichtes möchte ich nur als eilten Druckfehler betrachten. Wenn nämlich dort von einer Bedeckung, welche in einem Betrage von 937.637 fl. vorgeschlagen wird, die Rede ist, während nur eine Bedeckung von 876.188 fl. einzubeziehen ist, so beträgt der Abgang,
354
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung mn 16. Februar 1894.
von welchem hier die Rede ist, nicht rund 209.000 fl., sondern rund 304.000 fl. Dieser Druckfehler hat sich dadurch eingeschlichen, dass der Herr Berichterstatter übersehen hatte, dass in dieser Summe auch derjenige Percentsatz enthalten ist, welcher sich aus der Erhöhung der Umlage von 28% auf 32% ergibt, während er thatsächlich nur mit 28% contirt. Das ist nur die Berichtigung eines Druckfehlers, die mir aber insoferne nothwendig erscheint, als derartige Irrthümer an der Spitze eines Berichtes finanziellen Inhaltes nicht stehen bleiben sollen. Außerdem möchte ich noch ein paar andere Fehler sachlicher Natur kurz berühren. Auf den einen hat bereits mein Freund Herr Dr. Schaffer hingewiesn, indem er constatirte, dass bezüglich der Biersteuer, von welcher hier die Rede ist, im Finanzausschüsse nicht jene Uebereinstimmung geherrscht hat, von welcher der Bericht der Majorität des Finanzausschusses spricht, sondern dass gerade das Gegentheil der Fall war. Das ist eine Thatsache, bezüglich welcher ich mich den Ausführungen des Herrn Dr. Schaffer vollständig anschließe, die zweite Thatsache aber betrifft die Berichterstattung über die Reassumirung der Vorlage Nr. 33, bezüglich welcher in einer der letzten Sitzungen hier ein Beschluss gefasst wurde, den der erste Herr Redner pro dahin kennzeichnen zu sollen geglaubt hat, dass die Reassumirung ebenso begründet und dass sie sein Werk war.
Nun, meine Herren, das ist thatsächlich nicht richtig. Richtig ist es, dass wir die Beschlussfassung über diese Vorlage reassumirt haben, aber ebenso richtig ist es auch, dass diese Reassumirung vollständig überflüssig war; denn das, was heute geschieht, steht durchaus in keinem Widersprüche mit den Anträgen auf Grundlage des Berichtes Beilage Nr. 33, und es ist also damals nur einfach übersehen worden, dass es sich bei den Anträgen, die damals von Seite des Finanzausschusses in der Angelegenheit des Krankenhauses gestellt wurden, gar nicht um eine derartige Aufstellung handelte, die eine Reassumirung nothwendig erscheinen ließ. Das glaubte ich constatiren zu müssen, weil, wenn diese Thatsache nicht festgehalten würde, man vielleicht Zweifeln begegnen könnte, ob die Beschlüsse, die damals gefasst wurden, heute noch zu Recht bestehen oder nicht, beziehungsweise ob die Voranschlagsziffer, betreffend die Wohlthätigkeitsanstalten, anzunehmen ist oder nicht. Da wir aber nichts zu reafsumiren hatten, so steht alles fest und wir hätten uns daher die heutige Debatte über diesen Punkt ersparen können. Das sind die formellen Bemerkungen, die ich glaubte vorbringen zu müssen, und ich gehe nun sofort über auf die Discussion der eigentlichen finanziellen Frage, die, was ich besonders betone, uns sehr ernstlich beschäftigen soll. Die Differenz in den Anträgen der Majorität und der Minorität des Finanzausschusses ist eine scheinbar nur geringfügige, es handelt sich nur darum, ob ein 28% oder 32% Zuschlag zu den directen Steuern eingehoben werden soll; aber die eigentliche Differenz liegt in der Grundanschauung, wie weit die Ausgaben durch die eigenen Einnahmen ihre Bedeckung finden sollen. Es ist bereits im vorigen Jahre von dem Herrn Berichterstatter des Finanzausschusses in sehr ausführlicher Weise darauf hingewiesen worden, in welchen Proportionen unsere Ausgaben zunehmen, und wenn man bedenkt, dass im Jahre 1865 das ganze Erfordernis des Landesfondes nur rund 172.000 fl. betragen hat, während wir heute bereits mit
1,180.000 fl. contiren und hiebei nicht einmal jene Auslagen inbegriffen sind, die durch die 10% Umlage für den Normalschnlfond im Betrage von 152.665 fl. bedeckt sind, so sind wir thatsächlich in unserem Ausgabenetat in einer Weise gestiegen, die ernstliche Aufmerksamkeit erheischt. Es ist nicht meine Absicht, unsere Lage pessimistisch schwarz und ungünstig darstellen zu wollen, das würde mir schon mein patriotisches Gefühl verbieten, aber der Ernst der Lage soll von uns erkannt werden, und dieser lässt sich nur dann vollständig begreifen, wenn man die finanzielle Frage in ihrem Entstehen und ihrer Entwicklung verfolgt. Wir haben außer dem Normalschulfonde ein Erfordernis von 1,180.751 fl. zu bedecken. Nun haben Sie gehört, dass auf der einen Seite behauptet wird, unsere ordentlichen Einnahmen seien bedeutend höher als die ordentlichen Ausgaben, wir könnten also über diese Lage unbedenklich hinweggehen und die außerordentlichen Ausgaben dieses Jahres in außerordentlicher Weise bedecken. Ich will auf das, was der erste Herr Redner diesbezüglich angeführt hat, nicht weiter zurückkommen, möchte aber betonen, dass wir meiner Auffassung nach dem Lande und der Bevölkerung gegenüber die moralische Verpflichtung übernommen haben, die Ersparungen, die wir durch die Convertirung der Grundentlastungsschuld erzielt haben, gerade für diejenigen Ausgaben zu verwenden, die heute in Frage stehen; denn gerade die Wohlthätigkeitsanstalten sind von uns ausdrücklich in jenes Budget einbezogen worden, welches wir damals uns aufgestellt haben auf Grundlage der jährlichen Mehreinnahme von 127.227 fl., die uns übrigens nur noch ein paar Jahre zur Verfügung stehen wird, das ist eine moralische Pflicht, aber es ist mehr als das, es ist, glaube ich, eine hochernstliche Pflicht für einen jeden, der den ökonomischen Verhältnissen unseres Landes einige Beachtung schenken will. Glauben Sie denn, meine Herren, wirklich, dass, wenn wir uns der Illusion hingeben, dass die ordentlichen Einnahmen 856.188 fl. und die ordentlichen Auslagen nur 752.734 fl. betragen und dass wir dennoch ein Plus von 103.454 fl. zur Bedeckung der außerordentlichen Ausgaben zur Verfügung haben, diese Zahlen wirklich so ganz unbesorgt als richtig angenommen werden können und dürfen? Ich glaube das nicht, vielmehr bin ich von der Ueberzeugung durchdrungen, dass dies nicht der Fall ist. Ich möchte auch den Beweis dafür erbringen, dass dieser Ueberschuss schon heute durch die ordentlichen Bedürfnisse aufgezehrt wird und dass wir thatsächlich keinen Ueberschuss haben. Es ist freilich richtig, dass, wenn Sie den Bericht des Landesausschusses über den Voranschlag des Landesfondes in die Hand nehinen und nach den Rubriken der ordentlichen und außerordentlichen Einnahmen und Ausgaben ein Urtheil sich bilden, dieses Resultat sich ergeben wird. Wenn man aber die Natur dieser Ziffern prüft, dann wird es sich zeigen, dass einzelne Ausgaben, die als außerordentliche eingetragen sind, mehr als ordentliche Ausgaben sind und dass demnach diese Calculation nicht aufrecht bestehen kann. Zum Beweise für die Richtigkeit dieser Behauptung möchte ich nur auf ein paar Capitel Hinweisen, speciell auf das CapitelIV: «Ausgaben für Landesculturzwecke und für Wasserbauten». Hier beträgt das außerordentliche Erfordernis 28.700 fl. Ist aber das wirklich ein außerordentliches Erfordernis? Halten Sie die Subventionen, die wir für Flussregulirungen, für Wasserversorgung, für Wasserleitun-
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
355
gen, für die Förderung des Weinbaues u. s. to. auswerfen, wirklich für außerordentliche Ausgaben? Wenn Sie das behaupten wollen, so müssten Sie von der Voraussetzung ausgehen, dass diese Posten jetzt nur einmal an uns herantreten und nicht wiederkehren; aber sie kehren nicht bloß wieder, sondern treten uns in immer größerer Höhe entgegen, es sind somit nicht außerordentliche, sondern ordentliche, steigende Bedürfnisse, um die es sich bei diesem Capitel handelt. Und wenn sich bei diesem Capitel der detaillirte Beweis für die Richtigkeit dieser Behauptung erbringen lässt, so gilt das Nämliche und in dem gleichen Umfange von Capitel VIII, welches die Ausgaben für Unterrichts-, Bildungs- und Wohlthätigkeitszwecke betrifft. Glauben Sie, dass die Unterstützungen, die wir in großmüthiger Weise bewilligen — wir zahlen ja jährlich schon über 11.000 ft. — nicht ordentliche Ausgaben sind? Und.glauben Sie, dass wir in Zukllnft uns Schranken auferlegen und der «Glasbena Matica», dem «Dramatično društvo» it. s. to. nichts mehr bewilligen werden? Ich glaube das nicht, vielmehr werden wir, formell zwar außerordentlich, in Wirklichkeit fitter ordentlich, mehr ausgeben als bisher, und diese Posten werden fortwährend steigen. Ganz besonders gilt dies von den Ansgaben für Communieationsmittel, für welche ein außerordentliches Präliminare von 44.417 fl. eingestellt erscheint. Können Sie, meine Herren, nur einen Augenblick ernstlich daran glauben, dass diese Post wirklich nur ein außerordentliches Erfordernis darstellt? Das ist das ordentlichste Erfordernis und dasjenige, welches unser Budget mehr als irgend etwas beeinflusst! Ich behaupte, dass aus diesen außerordentlichen Ausgaben sich ein Betrag von mehr als 100.000 fl. zusammenstellt, der heute schon den ziffermäßig ausgewiesenen Ueberschuss der Einnahmen über die Ausgaben vollständig verschlingt! Es ist also diejenige Behauptung, welche der Herr Berichterstatter der Majorität des Finanzausschusses zur Erhärtung seiner Auffassung vorbringt, dass wir nämlich unbedenklich darauf eingehen können, gewisse Erfordernisse für außerordentliche Ausgaben im Creditwege zu bedecken, und wenn er sagt, dass wir noch auf Jahre hinaus einen Ueberschuss zu gewärtigen haben, unrichtig, und wir werden, wenn wir uns diesem Wahne hingeben, sehr bittere Enttäuschungen auf finanziellem Gebiete erleben.
Nun frage ich mich aber: Warum besteht denn eigentlich eine Differenz zwischen den Anschauungen der Majorität und der Minorität des Finanzausschusses? Beide Parteien im Finanzausschüsse haben das Erfordernis in dem ganz gleichen Betrage anerkannt, beide waren auch vollständig damit einverstanden und der Meinung, dass, weil dieses Bedürfnis begründet ist, dasselbe auch bedeckt werden muss und dass dafür eine entsprechende Bedeckung in den Zuschüssetl des Landes zu finden sei. Ich glaube, dass die Erklärung, die Herr Dr. Schaffer für den Wandel in der Auffassung gegeben hat, eine zutreffende ist, und Sie müssen sich nicht gleich echanffiren, wenn Dinge, die in der Sitzung selbst — es handelt sich um keine Privat-gesprüche — besprochen wurden, von jemanden, der die gegenteilige Ansicht vertritt, zur Erhärtung seiner Behauptung hier vorgebracht werden. Die Bemerkung des Herrn Abgeordneten für Laibach, welcher auf jenen Moment hingewiesen hat, dass wir früher eine außerordentliche Ermäßigung der Umlage eintreten ließen, und welcher dabei
betont hat, dass wir damit unrecht thaten, ist richtig, und wenn er gleichzeitig bedauerte, dass wir das gethan haben, so müsste er daraus den Schluss ziehen, dass wir den nämlichen Fehler nicht wieder begehen dürfen. Wenn heute anerkannt wird, dass dies ein Irrthum war, dass ein solcher Vorgang den Haushalt in Unordnung bringt, dabei aber die Auffassung der Bevölkerung über die Bedeckung der Bedürfnisse, die sie hat und von denen sie verlangt, dass man ihnen Rechnung trage, in Irrthum führt, so ist das ein großes Unrecht, und wir werden nach meiner Ansicht in den Augen eines jeden rechtlich denkenden Menschen nicht als solide Wirtschafter dastehen, vielmehr werdet: wir für eine solche Budgetirung nach Gründen suchen müssen, die vielleicht nicht zutreffend sind und uns nicht zur Ehre gereichen. Warum ich aber die Frage der Budgetirung der außerordentlichen Bedeckung in den Vordergrund stelle, dafür ist nicht der Umstand maßgebend, um zu sagen: heute haben wir keinen Ueberschuss, sondern weil ich daran einen Ausblick in die Zukunft anknüpfen will, wie sich die Dinge unvermeidlich entwickeln werden. Hätten wir heuer nur ein außerordentliches Erfordernis im Betrage von 200.000 bis 300.000 fl., welches wir durch die ordentlichen Einnahmen nicht bedecken könnten, so könnte man, glaube ich, darüber hinweggehen; aber ich bitt vollständig überzeugt, dass dieses außerordentliche Erfordernis im nächsten und in den folgenden Jahren wiederkehren, die Belastung zum Zwecke der Bedeckung dieses Erfordernisses aber die Bevölkerung in einem späteren Augenblicke in einer viel härteren Weise treffen wird, als dies heute der Fall wäre. Denken Sie nur daran, was für Auslagen uns int nächsten Jahre bevorstehen! Das Irrenhaus, ist gesagt worden, muss ausgebaut werden, und das wird wahrscheinlich über 100.000 sl. kosten; dann kommt das Krankenhaus, das uns außerordentlich viel gekostet hat, und wenn diesbezüglich einer der Herren Vorredner den Gedanken gestreift hat, dass das Krankenhaus zuviel kostete, beziehungsweise dass bei Aufstellung der Pläne in vorsichtigerer Weise hätte vorgegangen werden sollen, so theile ich diese Ansicht und habe öfters lebhaft bedauert, dass wir gerade bezüglich dieser Ausgabe von einem Punkte zum anderen gedrängt und in eine finanziell immer ungünstigere Situation gebracht werden. Aber wir sind damit noch nicht zu Ende. Wenn Sie bedenken, dass das Krankenhaus heute noch keine entsprechende Canalisirung hat, wenn Sie weiters gehört haben, dass im Krankenhause die Einführung der elektrischen Beleuchtung in Aussicht genommen ist und hiebei auch noch andere Gebäude einbezogen werden sollen, dann werden die Kosten nicht in den Grenzen sich bewegen, die wir festgestellt haben, sondern sie werden die Summe von vielleicht 50.000 fl. übersteigen. Sie wollen ferner heute dem Landesansschusse den Auftrag geben, bezüglich des Pensionsstatutes einen Entwurf in der nächsten Session vorzulegen. Wir müssen diese Frage genau erwägen, sonst stehen wir der ernsten Gefahr gegenüber, dass eines Tages, wenn diese Angelegenheit nicht richtig geordnet wird, dem Lande daraus außerordentliche Kosten erwachsen könnten. Meine Herren! Das alles wird außerordentliche große Mittel in Anspruch nehmen. Denken Sie weiter nur daran, dass die Einführung der Wasserleitung ins Krankenhaus beschlossen, aber noch nicht budgetirt ist, welche außerordentlich hohen Betrüge unter beut Titel der bereits gefassten Beschlüsse
356
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung mit 16. Februar 1894.
werden gezahlt werden müssen, und wieviele derartige Ansprüche an uns noch herantreten werden, denen wir uns schwerlich werden entziehen können, wenn wir gerecht und billig vorgehen wollen! Diese Ausgaben übersteigen für das nächste Jahr schon jetzt jene Summe, die Sie heute als außerordentliches Erfordernis betrachten, dabei ist aber noch keine Rede von jenen Investitionen, die auch unvermeidlich sind, ich meine die Unterstützungen für den Eisenbahnban, für Localbahnen,' wofür ebenfalls in außerordentlicher Weise wird vorgesorgt werden müssen. Wenn Sie diese Perspective sich vor dingen halten, dann müssen Sie ohneweiters eingestehen, dass wir für längere Zeit es mit Anforderungen sehr ernster Natur zu thun haben, denen gegenüber wir einen anderen Standpunkt einnehmen müssen, als den des Vertnschens und Verhüllens, um ja niemandem wehe zn thun. Der Credit, den Sie beantragen, unterscheidet sich von dem von der Minorität des Finanzausschusses beantragten Credite nur um die Ziffer von 100.000 fl., dies ist aber derjenige Betrag, der nach den Ausführungen des Herrn Berichterstatters der Minorität des Finanzausschusses uns bei den ordentlichen Einnahmen fehlt, und diesen Ausfall können wir, glaube ich, nicht anders als durch ordentliche Einnahmen bedecken. Durch eine 4% Umlageerhöhung wird dieser Ausfall allerdings nicht ganz gedeckt, aber wir haben geglaubt, bei der Erhöhung mit Vorsicht vorgehen zu müssen, und sind daher der Meinung gewesen, 60.000 fl. sei das wenigste, was jedermann beanspruchen kann, der die Creditverhältnisfe des Landes kennt und dessen Leistungsfähigkeit richtig schätzt. Aus diesen Gründen können wir uns der Form der Bedeckung, die Sie beantragen, wodurch die ganze Angelegenheit eigentlich nur vertagt wird, nicht anschließen, weil sie die wahre Situation nur verdeckt und thatsächlich größere Opfer erheischt, als es den Anschein haben mag. Es ist ja nicht nothwendig, dass wir Zinsen für dieses Anlehen aufbringen, wenigstens nicht bis zum Betrage von 60.000 fl. desselben, und es ist auch nicht nothwendig, dass wir zu diesem Zwecke die Wertpapiere, das Vermögen des Landes, versetzen, und dies in einer Weise, dass, wie der erste Herr Redner betont hat, es uns möglicherweise schwerfallen wird, diese Operation wieder ins Gleiche zu bringen. Ich glaube, dass wir einen eisernen Vorrath brauchen, weshalb wir die 800.000 fl. Obligationen, die das Land besitzt, nicht weggeben sollen, denn wer weiß, was noch für Zeiten kommen können. Ist es denn für die Creditwirtschaft des Landes gleichgiltig, ob man heute das Erfordernis durch ordentliche Einnahmen bedeckt, oder zu Maßregeln schreitet, die man in schweren Zeiten zu beklagen haben wird? Und eben, weil ich eine Creditoperation in bescheidenem Maße in anderer Weise für möglich halte, als durch Verpfändung der Obligationen, bin ich dafür, dass wir so wenig als möglich int Wege eines Darlehens aufbringen, und wenn die Minorität des Finanzausschusses in dieser Hinsicht um 100.000 fl. weniger vorschlägt, so gebe ich mich doch der Hoffnung hin, dass aus manchen Cassabeständen das noch Nöthige aufgebracht werden wird, so dass diese Creditoperation das Land nicht nur nicht belasten, sondern auch leicht durchzuführen sein wird, während die von Ihnen ins Auge gefasste Aufbringung eines Betrages von 250.000 fl. durch Verpfändung der Vermögenstitres, die wir besitzen, eine Form darstellt, die ich und niemand,
der die natürliche Entwicklung unseres Budgets berücksichtigt, für billig erachten kann. Aus diesen Gründen halte ich die Anträge der Minorität des Finanzausschusses für gerechtfertigt und kann mich daher den Anträgen der Majorität desselben nicht anschließen.
Ich habe geglaubt, die finanzielle Seite der Frage eingehender beleuchten zu sollen, weil ich die finanzielle Lage des Landes nicht so sehr vom Standpunkte der Beschaffung der Geldmittel, sondern aus anderen Rücksichten, die ich jetzt nicht erörtern will, für schwierig erachte und denke, dass in dieser Frage Ordnung geschaffen werden muss. Wir müssen uns darüber klar werden, welches die außerordentlichen Bedürfnisse sind, die wir in der nächsten Zeit zu gewärtigen haben, der Landesausschuss wird hoffentlich bis zur nächsten Session in der Lage sein, uns die nöthigen Vorlagen zu machen, und dann werden wir über die Bedeckung der größeren Mittel, die wir brauchen, Beschlüsse fassen können.
Auch die Frage der Steuerreform ist mit dieser Frage in Verbindung gebracht worden, und ich theile die Ansicht des Herrn, der diese Angelegenheit hier zur Sprache gebracht hat, dass daraus nur Vortheile für das Land erwachsen könnten, nicht vollständig. Es ist ja möglich, dass uns hieraus Vortheile erwachsen, aber ich glaube, dass wir vor allem darauf bedacht sein müssen, uns Garantien dafür zu schaffen, dass die Einnahmsqnellen, über die wir verfügen, nicht versiegen. Dass die außerordentlichen Ausgaben wachsen werden, ist anerkannt, aber auch als Panacee dagegen die Bierauflage vorgebracht worden. Heute steht dieser Gegenstand nicht in Verhandlung, aber ich konnte Ihnen so manche Ausführung über diesen Punkt aus dem Finanzausschüsse in Erinnerung bringen, wo nachgewiesen wurde, dass das Interesse, welches wir der Entwicklung der Bierindustrie entgegenzubringen haben, ein bedeutendes ist und dass wir dieses nicht vollständig beiseite setzen dürfen durch eine Auflage, die möglicherweise die Entwicklung dieser Industrie gänzlich unterbinden kann. Da aber der Finanzausschuss dem Landesausschusse den Auftrag ertheilt hat, über diesen Gegenstand Erhebungen zu pflegen, die auch unbedingt nothwendig sind, um für die Beurtheilung des Bierconsumes eine Grundlage zu schaffen, die wir heute noch vermissen, so glaube ich, auf die Erörterung dieser Frage nicht weiter eingehen zu sollen.
Nach diesen Ausführungen finanzieller Art gestatten Sie mir zu den Ausführungen politischer Natur, die heute hier vorgebracht wurden, überzugehen. Es ist diesbezüglich schon von Seite des Herrn Abgeordneten Dr. Schaffer einerseits und durch die Ausführungen des verehrten Herrn Landespräsidenten anderseits in den meisten Punkten die entsprechende Aufklärung gegeben worden. Ich habe nicht die Absicht, aus den verschiedenen differirenden Anschauungen über die politische Lage, die hier obwalten, Capital für meine Rede zu schlagen, und zwar aus dem einfachen Grunde nicht, weil ich glaube, dass es sich uns nicht darum handeln soll, die Geister zu verbittern, sondern dahin zu wirken, dass in diesem hohen Hause und durch dieses im Lande eine sachliche, versöhnende Ausgleichung, eine solche Coalition gefördert werden soll, die dem Lande wirklich zuträglich sein wird. Aus diesen Motiven bitte ich, meine Bemerkungen ableiten zu wollen. Wenn ich aber auf einige Einwendungen, die von Seite der Herren Vorredner
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
357
vorgebracht wurden, eingehe, so geschieht dies in einer Beziehung wesentlich nur deshalb, weil ich persönlich dazu gewissermaßen provocirt worden bin. Es ist mir in einer eigenthümlichen Weise nicht zum Vorwurfe gemacht, aber in Erinnerung gebracht worden, dass ich anlässlich der Feier des 70. Geburtstages den Grafen Hohenwart beglückwünscht habe und dass die Beglückwünschung durch mich eine Ueberraschnng bedeute. Nun, der Herr Vorredner, der dieser Ueberraschung Ausdruck verliehen hat, möge mir gestatten, dass ich mich über diesen Punkt ganz offen und aufrichtig ausspreche. Ich abstrahire von den Rücksichten, die ich dem Sohne eines Mannes schulde, dem gegenüber ich persönlich die tiefste Verpflichtung empfinde; es find nicht so sehr diese, als vielmehr jene Rücksichten, die ich als Politiker dem Staatsmanne schulde, der in jüngster Zeit durch sein Auftreten für die rettende Idee im Interesse des Staates den Beweis erbracht hat, dass er hoch über alle Parteibestrebungen den Glauben und das Vertrauen an Oesterreich stellt. Diese Ueberzeugung theile ich mit ihm , und zu dieser werde ich jedermann, sei er Freund oder Feind, wenn er für mein Vaterland eintritt, beglückwünschen. Sie werden mich nicht beschuldigen, dass ich ein Parteigänger des Grafen Hohenwart auf politischem Gebiete bin; diese Huldigung, die ich persönlich mit der größten Freude aus den angegebenen Gründen ihm dargebracht habe, hat auch noch ganz andere Ursachen. Der «Slovenski Narod», ein viel gelesenes Blatt, publicirte neulich eine Misstrauensadresse aus Oberkrain gegen den Grafen Hohenwart, und gerade die Lectüre dieses Schriftstückes hat mich wesentlich in meiner Handlungsweise bestimmt. In diesem Schriftstücke wird dem Grafen Hohenwart vorgeworfen und das Misstrauen ausgedrückt, weil er 1.) der deutschen Partei zur Herrschaft verholfen habe, 2.) weil er die Wahlreform des Grafen Taaffe nicht zur Annahme gebracht habe und 3.) weil er für die Interessen des Landes nie eingetreten sei. Das sind die drei Gravamina gegen ihn. Ich wiederhole: Niemand wird behaupten, dass ich ein Parteimann des Grafen Hohenwart bin, aber wer als ehrlicher Politiker diese Frage beurtheilt, wird sich sagen müssen, dass selten noch in einem höheren Grade politische Unwahrheit propagirt und politischer Undank^geübt wurde als hier. (Poslanec Čuklje: — Abgeordneter Suklje: «Islina!») Wäre das erste Gravamen richtig, dass Graf Hohenwart der Linken zur Herrschaft verholfen habe, so würde ich als Parteimann derselben mich freuen; ich bedauere aber, dass es nicht wahr ist. Denn wenn man bedenkt, dass neben sieben Räthen der Krone, die dieser Partei nicht angehören, nur zwei Angehörige dieser Partei find, dann muss man zu der Erkenntnis gelangen, dass die Leute, welche so etwas unterschreiben, von den thatsächlichen Verhältnissen absolut keine Kenntnis besitzen, und gerade die Behauptung, dass eine politische Herrschaft der deutschen Linken durch die Coalition ins Leben gerufen wurde, ist eine Fälschung der politischen Wahrheit, wie sie ärger nicht geübt werden kann. Dass die deutsche Linke in der Erkenntnis der schweren Gefahren sich die Entsagung auferlegt hat, die politischen Aspirationen der Partei zurückzustellen und in Verbindung mit anderen Parteien, die auf politischem Gebiete nicht ihre Anhänger sind, zusammenzuwirken sich entschlossen hat, verdient meiner Ansicht nach Anerkennung, bedeutet aber noch nicht eine politische Macht. Das weitere
Gravamen betrifft die Wahlreform. Ich habe meinen Augen nicht getraut, als ich die Unterschriften las, die sich gegen den Grafen Hohenwart deswegen aussprachen, weil die Wahlreform des Grafen Taaffe nicht angenommen worden ist. Diese Herren, die zu diesem Zwecke ihre Unterschriften hergegeben haben, scheinen keine Ahnung davon gehabt zu haben, was die Wahlreform des Grafen Taaffe bedeutete. Weil aber dieser Gegenstand heute in sehr ausgiebiger Weise hier zur Sprache gebracht worden ist, so sei es mir gestattet, nicht für hier, sondern für auswärts ein paar erläuternde Worte beizufügen. Es ist ja nichts und gar nichts von alledem wahr, was von der Wahlreform des Grafen Taaffe mit Rücksicht auf die Anwendung auf unsere Verhältnisse erzählt wird. Was wollte denn die Wahlreform des Grafen Taaffe? Erstens ein Monstrum, die Aufrechterhaltung von privilegirten Ständen einerseits, anderseits aber eine Art allgemeines Wahlrecht, ein Ding, welches ein politisch denkender Mensch nicht annehmen kann, wenn er nicht die Ueberzeugung gewinnen will, dass eine soche Wahlreform nur die größte Unordnung und Verwirrung schaffen müsste. Es ist nicht denkbar, dass ein solcher Zustand nur ein paar Jahre sich halten könnte, die Folge davon aber, die Umstürzung des Vorherbestandenen, ist dasjenige, was die Herren, die von der Wahlreform sprachen, nie wollten. Wenn Sie die Unterschriften unter der Adresse lesen, so finden Sie zum größten Theile Grundbesitzer, und diese sind für eine Wahlreform eingetreten, wie sie Graf Taaffe vorgeschlagen hat?! Wer den Muth hat zu behaupten, dass diese Herren nur eine Ahnung von dem hatten, um was es sich handelt, den beneide ich, ich habe diesen Muth nicht! Der Gemeindevorsteher oder der Grundbesitzer muss sich sagen, dass er an dem Tage, als diese Wahlreform angenommen wird, sein Wahlrecht so gut wie verliert, dass nicht er, sondern ein anderer Bürgermeister wird u. s. w. Ja, meine Herren! wer diesen Calcul nicht machen kann, der hat sich mit dieser Frage einfach nicht ernstlich beschäftigt, oder wenn er das gethan hat, so zieht er daraus falsche Conclusionen, denn es ist nachgewiesen, dass gerade für die ländliche Bevölkerung die Annahme der von: Grafen Taaffe vorgeschlagenen Wahlreform ein absoluter Ruin wäre, und es ist undenkbar, dass die Bevölkerung von derjenigen Partei, welche die Interessen dieser Kreise vertritt, über diese Frage nicht hätte aufgeklärt werden können, lim aber jedem Missverständnisse von vorneherein zu begegnen, betone ich schon jetzt, dass ich nicht auf dem Standpunkte des verknöcherten Wahlrechtes stehe, wie er mir vielleicht zum Vorwurfe gemacht werden könnte. Ich anerkenne vollständig die Berechtigung einer Ausdehnung des Wahlrechtes, aber hiebei ist nur eines von beiden zulässig. Entweder wird man bei uns eine Ausdehnung des Wahlrechtes auf Grundlage der Interessenvertretung acceptiren, und ich behaupte, dass in einem Staate, wie Oesterreich, die Wahlreform anders nicht durchführbar ist, — dann aber können Sie diese Wahlreform, wie sie vom Grafen Taaffe vorgeschlagen wurde, nicht als befriedigende Lösung dieser Frage betrachten; oder es muss das allgemeine Wahlrecht eingeführt werden. Was hätte aber letzteres für Oesterreich im Gefolge? Da mache ich einen Appell an die Vertreter der conservativen Interessen und bitte Sie zu bedenken, dass das allgemeine Stimmrecht in Oesterreich geradezu das Thor erschließt, durch welches diejenigen
358
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. —- XIV. Sitzung mn 16. Februar 1894.
Gefahren hereincomplimentirt werden, gegen welche sich heute alle Herren ausgesprochen haben. Ich hörte heute von den Gefahren sprechen, welche der socialen Ordnung drohen, man hörte schon in den letzten Tagen, um das Bild zu gebrauchen, den Tritt dieser Bataillone hier in diesem hohen Hause widerhallen, aber dagegen waren Sie alle; wenn Sie aber dagegen sind, dann wollen Sie nicht Maßregeln befürworten, welche diese Gefahr zur absoluten Consequenz haben! Ich glaube, dass sich niemand für die Wahlreform, wie sie Graf Taaffe vorgeschlagen hat, begeistern kann, dass aber ein jeder, der das richtige Verständnis für eine Ausgleichung der socialen Gegensätze besitzt, mit voller Ehrlichkeit bestrebt sein muss, den Ausbau einer Interessenvertretung dadurch zu ermöglichen, dass jene Kreise, welche des Wahlrechtes heute nicht theilhaftig sind, demselben zugeführt werden. Ich werde niemandem die Berechtigung absprechen, für diese Idee zu wirken, werde aber, solange ich für Oesterreich einzustehen in der Lage bin, an der Behauptung festhalten, dass es unmöglich ist, eine andere Wahlreform durchzuführen.
Das dritte Gravamen, welches gegen den Grafen Hohenwart erhoben wurde, geht dahin, dass er für Krain und speciell für die slovenischen Angelegenheiten nichts gethan habe. Meine Herren! Wer erschreckt nicht bei dieser Anklage? Gibt es denn jemanden im Lande oder hier im hohen Hause, der nicht wüsste, dass alles, was seit vierzehn Jahren auf Grundlage der politischen Verhältnisse auf rein nationalem Gebiete erreicht wurde, wesentlich jenen Bemühungen zu danken ist, die Graf Hohenwart unterstützte? (Poslanec Šuklje:— Abgeordneter Suklje: «Tako je!») Das ist eine Thatsache, die niemand bestreiten wird! (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Zakaj ste pa Winklerja tako sovražili?») Ich liebe ja den Grafen Hohenwart deshalb nicht, im Gegentheil behaupte ich, dass er schuld ist, dass wir eine Aera Winkler hatten. Ich war ein Gegner Winklers auf politischem Gebiete, namentlich aber auch auf dem der Verwaltung des Landes. Was ist denn unter ihm auf dem Gebiete der Verwaltung in Krain geschehen? Nichts, wohl ist aber alles vernachlässigt worden, das Land ist in jeder Beziehung heruntergesunken: nach Ihrer Auffassung war aber das die goldene Aera! Dieses Ihr goldenes Zeitalter war aber das Verdienst jenes Mannes, den Sie heute nicht mehr rühmen. Dem Grafen Hohenwart, dem Sie alles zu danken haben, danken Sie in der Weise, dass Sie ihm in seinem Wahlbezirke in Ober-krain eine «nezaupnica» wegen solcher Dinge zustande zu bringen suchten! Gibt es einen Undank, der größer wäre als dieser? (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Vsaj ga bo Suklje branil!») Dieser Politische Undank, diese Verdrehung der Thatsachen bezüglich der Wahlreform hat mich vor allem bestimmt, durch meine Vertrauenskundgebung zu Protestiren gegen diese Undankbarkeit und Ungerechtigkeit gegenüber dem Manne. Ich kann sagen, ich war nie sein Parteigänger, sondern stets sein Gegner und bleibe auch in Zukunft in einem anderen Lager; aber den Staatsmann, der uns von dem unglücklichen Regime Taaffe's befreite, welches das Reich an den Rand des Verderbens gebracht hat, verehre ich. Das ist meine innerste Ueberzeugung und eine andere habe ich nicht zu vertreten.
Hiebei möchte ich an einen anderen Ausspruch anknüpfen, der heute ebenfalls hier gefallen ist und dem ich lebhaft beistimme. Es hat sich nämlich einer der Herren Vorredner mit besonders berechtigter Erbitterung gegen das «politično vohunstvo», gegen die politische Spionage und Verdächtigung ausgesprochen; derselbe hat auch in beredten Worten von edler Vornehmheit in der Behandlung gewisser Dinge «pravo plemstvo», wie er sagte, gesprochen. Gestatten Sie mir nun, diesen Ausgangspunkt als Anknüpfung zur Beantwortung einzelner Fragen, die an mich gestellt wurden, zu benützen. Die politische Spionage und Denunciation, ich verachte sie wie gewiss niemand mehr, ich verachte jede Denunciation und wäre unendlich glücklich, wenn dieses Gefühl der Verachtung allgemein verbreitet wäre, einen tiefen Boden finden und Wurzeln schlagen würde in unserer Mitte, — ein Schutz und Schirm für uns alle. Ich habe, nebenbei bemerkt, Kenntnis von vielen Klagen, die gerade gegen die Ausbreitung der Spionage auf dem Gebiete der Erziehung erhoben werden und die sich gegen die Einimpfung von Grundsätzen richten, die mit der Spionage außerordentlich verwandt sind. Wollen Sie denn diesen Geist schon von der Wiege aus großziehen? Sie hassen ihn, wenn er Sie trifft, aber was thun Sie, wenn er von Ihnen ausgeht? Wie beurtheilen Sie Handlungen, die einzig und allein die Aufgabe haben, auf jede mögliche Weise jene Persönlichkeiten zu verfolgen, deren Anschauungen Ihren politischen Parteianschauungen nicht entsprechen? Es sind die beklagenswertesten Ausschreitungen auf diesem Gebiete bereits wiederholt vorgekommen; ich habe jedoch keine Lust, auf dieselben näher einzugehen, und will es soviel als möglich vermeiden, mit persönlichen Fragen mich zu befassen; das war und bleibt mein Grundsatz, weil ich glaube, dass ein ersprießliches Wirken ohne Achtung der Privatehre einfach unmöglich ist. Nun ist aber, meine Herren, gegen diesen Grundsatz heute viel gesündigt worden; ich beklage es auf das tiefste, und wenn ich dies constatire, so geschieht es nur mit dem Wunsche, dass endlich einmal der Tag komme, wo wir aufhören, mit solchen Mitteln zu kämpfen. Wenn gegen Bezirkshauptleute, gegen öffentliche Functionäre überhaupt, alle möglichen Anschuldigungen (poslanecHribar: — Abgeordneter Hribar: «Die aber wahr sind!») erhoben, der Beweis für die Richtigkeit dieser Anschuldigungen aber nicht erbracht wird, was sagen Sie dazu? Ich erlaube mir nur auf eine von diesen Anschuldigungen hinzuweisen. Es ist ein öffentlicher Fnnctionär in der Sitzung des vereinigten Finanz- und Verwaltungsausschusses beschuldigt worden, dass er mit Gewalt eine Partei zum Abschlüsse eines Vertrages habe zwingen wollen. (Poslanec Žitnik: — Abgeordneter Žitnik: «Imam že priče!») Ich werde keinen Namen nennen, aber diesen einzelnen Fall — er ist ganz merkwürdig — will ich erklären, soweit ich über den Gegenstand informirt bin, wobei ich ausdrücklich betone, dass ich keinerlei Confidenten habe, da ich überhaupt jedwede politische Riecherei und Kriecherei verabscheue. Ich habe zufällig von dem Falle Kenntnis und der verhält sich folgendermaßen: Als es sich um den Abschluss eines Vertrages handelte, wurde der Partei zuerst klar und bündig erklärt, es handle sich um eine freiwillige Abmachung, und gleichzeitig beigefügt, dass jede Partei beliebig ihre Verfügung so oder so treffen könne: «to morte storiti» hieß es, ohne zu betonen, ob «morete»
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung mn 16. Februar 1894.
359
oder «morate». Collega Hribar wundert sich. Ich will aber gleich beifügen, dass mir vor Zeugen erzählt worden ist, dies habe sich thatsächlich so zugetragen, und dass jene Leute, die solche Verleumdungen verbreiteten, schon zur Rede gestellt wurden und erblassend eingestehen mussten, nichts anderes als verleumdet zu haben. So wurde mir erzählt. Von solchen Leuten nehmen Sie doch keine Informationen an, denn Leute, die nicht offen auftreten, gehören nicht in den Verkehr mit anständigen Leuten, am allerwenigsten aber mit Abgeordneten, welche «pravo plemstvo» auf ihre Fahne geschrieben haben. In diesem Falle ist nach den Informationen, die ich erhalten habe, dem Manne großes Unrecht geschehen. Ich könnte auch noch von einem anderen Falle sprechen, müsste aber dabei persönliche Dinge zur Sprache bringen, weshalb es vielleicht besser sein wird, wenn man das in die allgemeine Phrase einschließt, dass jede Behauptung, die vorgebracht wird, so lange als nicht erwiesen angesehen werden muss, als nicht auch die Gegenpartei gehört wurde und überhaupt alle Beweise für die Richtigkeit der vorgebrachten Behauptungen vorliegen. Sie werden also hoffentlich so gerecht sein, anzuerkennen, dass wir bisher nur den Kläger gehört haben, nicht aber auch den Angeklagten, und dass also diesbezüglich jedes Urtheil heute ungerechtfertigt und voreilig wäre. Geschah ein Unrecht, so bin ich der letzte, der nicht dafür eintreten würde, dass kraft des Gesetzes in der strengsten Weise Abhilfe geschaffen werde, aber auf eine einfache Denunciation hin sollte sich kein Abgeordneter verführen lassen, mit solchen Anklagen hervorzutreten. Im öffentlichen Leben schuldigt man nicht so an, namentlich aber sollte es hier nicht vorkommen, wo wir als immune Abgeordnete ein Vorrecht genießen, welches uns höhere Pflichten der Discretion und Achtung der Privatehre auferlegt. Glauben Sie, meine Herren, dass es Ihnen angenehm wäre, wenn Sachen aus jhrein Privatleben (poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Aus dem amtlichen Leben!») in der Weise vorgebracht würden und Sie könnten sich dagegen nicht vertheidigen? Erfährt man solche Sachen, so geht man an die Quelle und in-formirt sich, man schöpfe aber das Material zu Anklagen nicht aus einer Denunciation! Das ist meine Auffassung, von der ich glaube, dass sie von der Mehrheit der Mitglieder dieses hohen Hauses getheilt wird, und wenn ich diese Ausführungen mir hier vorzubringen erlaubt habe, so geschieht es lediglich zu dem Zwecke, um dahin zu wirken, dass wir endlich dieses Gebiet der Verhetzung und Denunciation zu meiden anfangen.
Auf die Frage bezüglich der «Laibacher Zeitung» kann ich nicht weiter eingehen, möchte aber nur so en passant aus den Unterschied der Behandlung dieses Gegenstandes aufmerksam machen, wie er von dieser und wie er von der anderen Seite des hohen Hauses geübt wird. Meine Herren! Sie werden sich vielleicht erinnern, dass es eine Zeit gab, wenn auch nicht unter dem gegenwärtigen Herrn Landespräsidenten, wo die «Laibacher Zeitung» unter einer anderen Redaction gestanden und sich gewissermaßen zur Aufgabe gemacht hatte, Abgeordnete, die nicht der slovenischen Partei angehörten, auf die unanständigste Weise zu verunglimpfen. (Ugovor v središču. — Widerspruch im Centrum.) Ich weiß es: experto crede Ruperto! Diese Erfahrung habe ich gemacht, ich habe es aber unter meiner Würde gehalten, dagegen zu reagirat, weil ich glaube, dass
es unter der Würde eines Abgeordneten ist, mit Notizen von Journalen, wenn sie nicht officiell sind, sich abzugeben. Glauben Sie, dass ich nichts besseres zu thun hätte, als Zeitungsnotizen zu corrigiren auf Grundlage des betreffenden Paragraphes des Pressgesetzes? Da hätte ich jeden Tag sehr viel zu thun! Manche Zeitungen sind, wie ein geistreicher Mann behauptet hat, wirklich nur zu dem Zwecke da, um die öffentliche Meinung zu verwirren, nicht, um sie aufzuklären. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Aber Amtszeitungen nicht!») Amtszeitungen habe ich ausgenommen, soweit sie wirklich amtlich sind ; wenigstens glaube ich nicht, dass von der Regierung ein anderer Standpttnkt eingenommen wird, als der, dass die amtliche Verantwortlichkeit nur so weit reicht, als der amtliche Charakter genau bezeichnet ist; alles übrige ist Geschinackssache der Redaction, welche bei einem Amtsblatte allerdings größere Rücksichten zu üben hätte, was ich ja gerne anerkenne. Wenn ich aber dies angeführt habe, so geschah es nur deshalb, um zu beweisen, dass auch wir Kränkungen erfahren, aber nicht solche Vorwürfe, wie Sie erhoben haben, und nur auf den Unterschied in der Behandlung solcher Fragen habe ich hinweisen wollen.
Meine Herren! Gestatten Sie mir ein freundliches Wort? Es werden bei Anstellungen im Lande gewöhnlich Klagen erhoben, dass, wenn der betreffende Petent aus irgend einem Grunde jemandem nicht zu Gesichte steht, als Grund vorgeführt wird, er besitze nicht die gehörige Sprachkenntnis. Der Herr Landespräsident hat heute den Grundsatz, dem ich vollkommen beipflichte, ausgesprochen, dass jeder öffentliche Functionär, der mit dem Publicum zu verkehren hat, befähigt sein müsse, in beiden Landessprachen mit demselben verkehren zu können. Glauben Sie aber nicht, dass dieser Vorwand der nicht genügenden Sprach-kenntnisse nicht auch oft dazu benützt wird, um damit Nebengeschäfte zu verbinden, unliebsame Concurrenten zu beseitigen, oder um sich selbst um eine Stufe höher zu heben? Leider haben wir eines noch nicht überwunden, und die Schuld daran liegt in den Verhältnissen, dass wir in Krain die sachlichen Fragen über die persönlichen stellen könnten! Wenn es sich um eine Anstellung handelt, so wird heute nicht darnach gefragt, ob der Bewerber, z. B. der Arzt, die entsprechende Befähigung für die Stelle, die er zu bekleiden hat, besitzt, sondern nur darnach, welcher Partei er angehört, sonst aber bleibt es ziemlich gleichgiltig, ob er ein Fachmann ist oder nicht. Das ist eine Thatsache (poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar : «Keine Thatsache!»), die aber erklärlich ist und wofür wir mehr als eine Erfahrung haben. (Poslanec dr. Tavčar: —• Abgeordneter Dr. Taucar: «Den Doctor Bock haben wir ernannt!») In Zeiten politischer Conflicte ist eine andere Auffassung der Dinge eben nicht möglich. Es wäre mir leid, wenn ich genöthigt würde, zahllose andere Fälle vorzubringen, aber ich habe mir zum Principe gemacht, keine Namen zu nennen, nichts Persönliches zu besprechen, und habe diese Frage nur deshalb angeregt, weil ich glaube, dass, wenn wir das Princip anerkennen, dass die Kenntitis beider Landessprachen für jeden öffentlichen Functionär, der mit Parteien zu verkehren hat, eine Nothwendigkeit ist, dieses Princip unbedingt auf das Nothwendigste sich beschränken muss, und wenn die Fähigkeit so oder so nachgewiesen ist, die Anstellung nicht von anderen als
360
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung mn 16. Februar 1894.
rein sachlichen Motiven abhängig gemacht werden soll. Ich werde mich in die Besprechung dieses Gegenstandes nicht weiter einlassen, glaube aber, dass die Erkenntnis der Nothwendigkeit eines solchen Vorganges wesentlich zur Verständigung der Parteien beizutragen geeignet wäre. Ich will auch davon nicht sprechen, was an politischen Anklagen gegen Vorgänge außerhalb des Landes hier vorgebracht wurde, weil darüber schon zu oft hier gesprochen worden ist und ich nicht glaube, dass wir in diesem Punkte eine Verständigung erzielen werden. Ich huldige nicht der Auffassung, dass wir berufen sind, über die Zustände in Triest, Böhmen u. s. w. zu urtheilen, vielmehr bin ich der Anschauung, dass das Dinge sind, die sich unserer Competenz entziehen, nicht bloß in formaler Hinsicht, sondern auch deshalb, weil es uns nicht möglich ist, diese Dinge richtig zu beurtheilen, da wir nicht mitten im actuellen Leben dieser Länder stehen. Wenn aber auf der anderen Seite die Situation so dargestellt wurde, dass es hieß, die Verhältnisse sind so, dass sie uns zur Verzweiflung treiben — es ist dieser Ausdruck gebraucht worden — und dass die Regierung darauf bedacht sein soll, dass die Dinge nicht so auf die Spitze getrieben werden, damit nicht eine Katastrophe die Folge davon sein wird, dann muss ich wohl fragen, ob Sie das ernst nehmen? Der Herr Abgeordnete Doctor Tavčar hat mit viel größerer Aufrichtigkeit und Offenheit gestanden, dass Sie in Kram alles besitzen, was Sie brauchen, und dass Sie nur daraus Bedacht zu nehmen haben, dass Sie von den erworbenen Rechten nichts verlieren, eine Ausdehnung derselben aber wird von ihm nach meiner Auffassung, wenn ich ihn richtig verstanden habe, nicht beansprucht. Es ist dies eine der wenigen Fragen, der ich mich zum Schlüsse noch ganz kurz zuwenden möchte, eine der Voraussetzungen, auf welchen der Coalitionsgedanke beruht. Nur dann kann eine Coalition bei uns zustande kommen, wenn wir anerkennen, dass die Verhältnisse im Lande heute so sind, dass ernstlich die nationale Partei keinerlei Beschwerde zu erheben hat und dass ihr Bestreben nur darauf gerichtet sein soll, vor allem die wohlerworbenen Rechte zn schützen. Diese bestreitet Ihnen niemand, und Sie werden uns nicht den Vorwurf machen können, dass wir auf diesem Gebiete Ihnen entgegentreten. Wenn aber die Aufgabe der Coalition eine ernste ist und ernst genommen wird, dann müssen wir uns fragen: Können wir durch dieselbe sowohl im Lande Erfolge erzielen, als auch etwas dazu beitragen, dass die Schwierigkeiten und Gefahren, in denen der Staat sich bewegt, beseitigt werden? Die großen politischen Fragen, die Oesterreich bewegen, werden von der Coalition nicht gelöst werden, aber ich glaube, dass jedermann damit einverstanden sein muss, dass, wenn wir nicht Verwirrungen einreißen lassen wollen, die unheilvoll wären für den Staat, auf dieser Grundlage eine jede Partei eine gewisse Entsagung sich auferlegen und ihre ganze Thätigkeit dahin richten müsse, dasjenige nachzuholen, was wir im Kampfe der politischen Leidenschaften der letzten Jahre traurigen Angedenkens versäumt haben. Und wenn das für den Staat wichtig ist, so ist es in einem noch viel höheren Grade für das Land. Wir haben int Lande außerordentlich viel nachzutragen, und wer spricht lebhafter dafür, als unser Budget, welches uns mit Ernst an unsere Pflicht mahnt? Was uns noththut, das ist gut regieren und gut verwalten, dazu bedarf es keines Kampfes. Sie werden vielleicht nicht
offen, aber im Herzen mir zustimmen, dass eine Besserung der Verhältnisse im Lande eingetreten ist, und ich wage die Behauptnilg aufzustellen — ich kann die Folgen einer ernsten politischen Verwaltung nicht übersehen — wenigstens die Ansätze zu dieser Besserung sind im Keime vorhanden und sie werden sich entwickeln, wenn wir sie nicht stören. In diesem Sinne glaube ich, meine Herren, dass unsere Aufgabe keine andere sein kann, als von der Regierung zu verlangen, dass sie schütze und schirme, was recht ist und dem Lande und unserem Volke zum Wohle gereicht — dass sie aber auf der andern Seite auch beanspruchen darf, in ihrem Bestreben von uns nicht gestört, vielmehr unterstützt zu werden. Wollen wir, dass die Regierung gut verwalte, dass sie das Versäumte nachtrage, so müssen wir sie unterstützen, und in diesem Sinne kann ein jeder, der der Coalition angehört, mit dem Bewusstsein, damit auch seine Pflicht zu erfüllen, die Regierung in ihren Bemühungen unterstützen. Das ist die Aufgabe eines jeden, der zur Coalition steht, und alle jene Kreise, welche die höheren Aufgaben des Staates im Auge behalten, können sich dieser Coalition anschließen. Meine Herren! Lassen wir den Zank und Hader und suchen wir eine Verständigung auf ernster Grundlage; auf dem Gebiete der Wirtschaft des Landes sind uns tausendfach die Mittel und Wege hiezu gegeben. Warum coaliren wir uns nicht da — nicht im Sinne politischer Abmachungen, die leicht zu Missdeutungen Anlass geben — sondern einzig nur zu dem Zwecke, um dem Lande und dem Volke, das uns hieher gesendet hat, zu dienen? In diesem Sinne werde ich immer für eine Coalition eintreten. (Živahna pohvala na desni. — Lebhafter Beifall rechts.)
Deželni glavar:
Prekinem sejo, katera se bo nadaljevala ob 4. uri popoldne.
(Seja prestane ob 2. uri 48 minut popoldne in se zopet nadaljuje ob 4. uri 20 minut. — Die Sitzung wird um 2 Uhr 48 Minuten Nachmittag unterbrochen und um 4 Uhr 20 Minuten wieder aufgenommen.)
Deželni glavar:
Konštatujem sklepčnost visoke zbornice. Nadaljujemo sejo.
Ker se je sklenil konec debate, moreta govoriti le še dva gospoda poslanca, jeden pro in jeden contra.
Gospoda poslanca dr. Tavčar in Hribar sta oba vpisana «pro», in torej prosim, da se odločita, kdo bode govoril.
Kot govornik «contra» je vpisan gospod poslanec dr. Schaffer.
Prvi bo govoril govornik «za». Gospod poslanec Hribar ima besedo.
Poslanec Hribar:
Visoki deželni zbor! Naj mi bode dovoljeno, da se v svojem govoru držim tistega reda, po katerem seje danes zjutraj obravnavalo. Ker seje zjutraj najprej stopilo v razpravo o fmančnej strani vprašanja glede proračuna deželnega zaklada za tekoče leto, bodem
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung tun 16. Februar 1894.
361
tudi jaz ostal pri tem redu in najprej si dovolil nekoliko opomb na besede Njega ekscelenca gospoda poslanca baron Schwegelna.
On je v svojih izvajanjih pred vsem dejal, da, če sem priznal, da je pravo tisto načelo, katero je on spoznal tudi za pravo, da je namreč takrat, ko se je konvertoval zemljiščno-odvezni dolg, deželni zbor storil veliko napako, če je znižal deželno naklado na direktne davke, da moram tudi glasovati za povišanje sedanje deželne naklade.
Gospoda moja! meni se ne zdi, da je to stališče popolnoma opravičeno. Dejal sem sam v uvodu svojega govora, da priznavam, da bode jedenkrat potreba nastala za deželni zbor, da bode povišal deželno naklado na direktne davke, respektive, da bode moral skrbeti na drug način, kako se ima pokriti primanjkljaj, ki se pokaže pri deželnem gospodarstvu. Izrečno sem naglašal, da prideta tu v poštev dve poti, in ker dandanes še ni dokazano, katera pot je boljša, dejal sem, da za letos, ker neobhodno potrebno ni, da bi se že sedaj povišala naklada na direktne davke, kaže še počakati in videti, kaj bode deželni odbor nam poročal o uspehih, ki bi se dali doseči z naklado na pivo.
Dalje je gospod baron Schvvegel dejal, da je jako neprevidno, kredit dežele sedaj na tak način v nevarnost spravljati stem, da se sklene, najeli posojilo do najvišjega zneska 250.000 gld. Od druge strani, gospoda moja, je bilo že povedano, da je razloček med posojilom v znesku 250.000 gld. in 150.000 gld. za deželo našo tako neznaten, da se ne more nobeden izmed nas pomišljati, ali bi mogel glasovati za ta neznaten povišek. Ako je njega ekscelenca gospod baron Schwegel dejal, da nam je potrebno, da imamo svoje glavinsko premoženje ohranjeno za druge — nevarnejše čase, kakor je rekel — moram samo odgovoriti, da se ta kredit, ki se bode z lombardom na deželno premoženje v obligacijah preskrbel do naj višjega zneska 250.000 gld., ne bode za dolgo potreboval. Mogoče, da bodemo že v prihodnjem letu mogli velik del tega kredita pokriti.
Ako pogledam številke, katere podaje večina finančnega odseka in s katerim se strinja gospod poročevalec manjšine odsekove — (poslanec Šuklje: — Abgeordneter Šuflje: «Vsaj so moje!»), moram izrek gosp. poslanca Šukljeta popraviti. Številke niso njegove, temveč finančnega odseka so, kajti finančni odsek jih je dobro pretehtal in jim pritrdil. Ker je bil on prvotno poročevalec finančnega odseka, ne more se skoro reči, da so to številke njegove, temveč vsega finančnega odseka so. Toliko popravljam prejšnje besede, da rečem, da je finančni odsek s tem postavil v proračun številke, kakor jih imata manjšina in večina finančnega odseka v svojih poročilih. Nekako sem priznal, da nujne potrebe za posojilo v bližnjih časih ne bode, temveč da nam bode mogoče pokriti potrebščino iz tekočih dohodkov. Poglavitni troski, ki se imajo pokriti, so izredni troski za bolnico, in večina finančnega odseka predlaga, da naj se v pokritje teh troskov najame posojilo do naj višjega zneska 250.000 gld s tem, da se eventuvalno glavinsko premoženje dežele Kranjske zastavi; na drugi strani pa predlaga manjšina odsekova, da naj se najame samo posojilo v znesku 150.000 gld. Poglejmo
si, kakšen je račun, če se vzame za podlago poročilo gospoda poročevalca večine finančnega odseka. Večina finančnega odseka predlaga, da se potom kreditne operacije najame posojilo do 250.000 gld. Vsi troški za deželno bolnico znašali bodo, kakor smo slišali, po poročilu tehnika, kateri vodi stavbo, 573.000 gld. Od teh
573.000	gld. prišlo bode na leto 1895 152.000 gld. Ge pa pomislite, da imamo na drugi strani dobiti
184.000	gld. od raznih interesentov, ki imajo prinašati za to stavbo, ostane od 250.000, gld., katere imamo po poročilu večine finančnega odseka najeti kot deželno posojilo, nepokritega samo še 191.000 gld. Vprašam se torej, ali ne bodo deželne finance toliko ugodne, da bi se veliko od tega zneska dalo pokriti iz blagaj-ničnih preostankov, in jaz moram reči, da je moje prepričanje po dosedanjih skušnjah tako, da bodo preostanki blagajnice koncem leta 1894. gotovo znašali najmanj 100.000 gld., tako da bi končno bilo pokritih le 91.000 gld. Da pa tega ne bi bilo mogoče repar-tovati in pokriti iz tekočih dohodkov, se ne bojim; prav zato pa kreditna operacija; pa naj ima Njega ekscelenca gospod poslanec baron Schwegel še tako slabo misel o njej, ne bode na škodo kreditu dežele in tudi ne bode obtežilo rednih dohodkov dežele, ako ostanemo pri dosedanjem načinu pobiranja naklade in je ne povišano, kakor predlaga manjšina finančnega odseka.
Ekscelenca gospod baron Schwegel je trdil tudi, da nam je pred vsem treba skrbeti za to, da pride nekak red v naše izredne izdatke. Gospoda moja! jaz popolnoma soglašam z njim in sem tudi sam opozarjal v svojem govoru na to. Ekscelenca gospod poslanec baron Schwegel sam mi je deloma prav dal; ali tisti red že danes določiti, je težavno, pač pa bi bilo dobro, da vsi, katerim je na tem ležeče, da pride redno gospodarstvo v budget, premišljamo do prihodnjega zasedanja, kako bi se to na najboljši način dalo izpeljati. Pota so različna in ni napačno, ako danes že rečem, da niti večina niti manjšina finančnega odseka ne stojita na najboljšem potu, ki vodi do urejenega budgeta, ampak da utegne jeden ali drugi, če bode v teku leta razmišljal o tej stvari, priti do pravega zaključka, kako da bi se dalo napraviti ravnotežje. Ekscelenca gospod baron Schwegel mi je končno na moje stvarne opazke pritrdil, da glede vprašanja o davkih, katerega sem omenjal v svojem govoru, deloma utegnem prav imeti. Veseli me, da sem iz ust veščaka v narodnogospodarskih stvareh in znamenitega finančnika slišal tako delno priznanje, zakaj to mi najbolj dokazuje, da utegne venderle biti tako, kakor sem jaz dejal, da namreč od reforme davkov ni pričakovati znižanja, temveč zvišanja dotičnih dohodkov.
Toliko se mi je vredno in potrebno zdelo, odgovoriti na one protiopombe, katere je v današnji dopoldanski debati v meritoričnem oziru izustil pre-vzvišeni gospod baron Schwegel. Sedaj pa mi je prestopiti na politični del debate, in tukaj bodem moral — naj se mi ne zameri — preblagorodnemu gospodu deželnemu predsedniku odgovarjati tako, da bodem sledil mislim, katere je bil danes zjutraj izrekel, in da bodem na tiste misli odgovarjal po vrsti, kakor so se izrazile.
362
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Feliruar 1894.
Moram reči, da me je debata, kakor je posegel vanjo preblagorodni gospod deželni predsednik, prav prijetno iznenadila. Izvajanja njegova so bila interesantna in semtertja opoprana z nekim humorjem, kateri je dobro vplival na nas vse. Posebno prijetno me je iznenadilo, da je preblagorodni gospod deželni predsednik, ko je posegel v debato, pričel svoj govor v slovenskem jeziku, in jaz moram tu konštatovati, da je od časa, ko sem prvič imel priliko ga slišati, slovenski govoriti, njegovo znanje slovenskega jezika precej napredovalo. Ako sem zjutraj dejal, da bi želel, da bi se gospod deželni predsednik popolnoma priučil slovenskemu jeziku, tedaj imam že sedaj zagotovilo, da je res prišel v deželo z željo, da se nauči jezika, kateri govori ogromna večina prebivalstva te kro-novine in da se je z vso marljivostjo poprijel tega dela. Ako mi pa nekaj v njegovem govoru ni bilo všeč, moram reči, da mi niso bile všeč tiste čudne primere, katere je rabil o državnem drevesu. Tiste primere so bile tako čudne, v istini ne v življenje rastlinsko segajoče, da moram reči, da bi bil preblagorodni gospod deželni predsednik boljše storil in da bi bil utis govora njegovega večji, ako tistih primer glede državnega drevesa ne bi bil rabil.
Sedaj pa prestopam k meritoričnej strani njegovega odgovora.
Gospod deželni predsednik se je pred vsem začudil, kako je mogoče, da se pri deželnem proračunu začenja politična debata. Pri tem se je skliceval na to, da, ko je pregledaval številke tega proračuna, ni nikake številke našel, katera bi bila podobna dispo-zicijskemu zakladu, ki se v državnem zboru dovoljuje centralni vladi. Naj korigujem preblagorodnega gospoda deželnega predsednika. Tudi jaz sem pregledaval — in ne samo letos, ampak že več let — proračune deželnega zaklada in našel sem, da je v teh proračunih neka številka, katera je na las podobna dispozicijskemu zakladu, kateri se v državnem zboru dovoljuje c. kr. osrednji vladi. — Naj preblagorodni gospod deželni predsednik pogleda v poglavje V. poročila večine finančnega odseka. Našel bode tam «troske za javno varnost» v znesku 26.996 gld. Od teh troskov za javno varnost pripada, kakor je razvidno iz priloge deželnega odbora na strani 8. pod naslovom 1. poglavje V., 15.050 gld. na c. kr. žandarmerijo v deželi. Kaj je to druzega, ko nekak dispozicijski fond politični upravi? (Veselost. — Heiterkeit.) Vsaj vender nihče drugi toliko ne rabi žandarmerije, ko slavna vlada, njej je na razpolaganje žandarmerija, kadar koli one, respektive njej podrejeni organi zahtevajo, da sodeluje. Potemtakem je tudi v formalnem oziru opravičeno, da se v generalni debati o deželnem proračunu spuščamo tudi v politično debato. Pa če bi to tudi ne bilo tako, parlamentarno je vsekako opravičeno in povsodi je v parlamentih priznana navada, da, kadarkoli pride v obravnavo dotični proračun, da se ob jednem v razgovor spravijo tiste važne točke v političnem oziru, katere zastopniki naroda zmatrajo za toliko vredne, da se o njih poda pravo mnenje onim faktorjem, ki imajo odločevati o teh stvareh. Čisto vino natočiti, to je namen deželnega zastopa kranjskega, ako v debati
o proračunu deželnega zaklada posega tudi v politično razpravo; čisto vino natočiti tistemu, kateremu je naloga, to vino pregledati, kemično analizovati in po tej analizi tudi uravnati svoje delovanje. In kaj smo nameravali mi druzega, ko smo govorili o političnih stvareh, kaj sem nameraval jaz in istotako tovariš gospod dr. Tavčar? Ničesar drugega, ko da se gospodu načelniku c. kr. deželne vlade natoči čisto vino o razmerah dežele naše, in da mu damo povod, kakor to narekujeta dolžnost in pravica, vse razmere nepristransko preiskati, pretehtati in storiti, kar je potrebno, da se te razmere, če ne ugajajo opravičenim zahtevam in potrebam prebivalstva, odpravijo.
Prečastiti gospod deželni predsednik je pred vsem odgovarjal meni o nekaterih stvareh, katere so se. mu dozdevale malenkostne. Jaz sem takoj s početka rekel, da se meni ne zde malenkostne, zlasti ona stvar ne, katera se tiče našega uradnega lista. Podkrepil sem to svoje mnenje s številkami prebivalstva dežele naše. Preblagorodni gospod deželni predsednik mislil je — naravnost tega ni izrekel — da se nisem ravnal po nekaterih pravilih, po katerih se ravnati je neob-hodno potrebno, kadar se take stvari spravljajo v javnost, in iz tega razvidim, da je meni hotel dati neko naučilo o tem, kaj zahteva taktnost. Gospoda moja, jaz mislim, da je bil ta pouk popolnoma neumesten. Gospod deželni predsednik je takrat, ko sem navajal neko netaktno ravnanje okrajnega glavarja v Krškem, jezno ustal, skočil izza pulta in se zatekel v naročje ekscelence gospoda poslanca barona Schwegla. Na slavo mu bodi rečeno, pozneje se je pomiril in se vrnil na svoj sedež. (Poslanec ekscelenca baron Schwegel: — Abgeordneter Excellenz Freiherr von Schwegel:	«Pretiranost!») Prosim, dobro sem videl
in zato naj se mi ne zameri, ako vzdržujem svojo trditev. V stenografičnem zapisniku stvar seveda ne bode naslikana, videl sem pa to na lastne oči.
Če sem govoril takrat o netaktnosti, katera je mogla gospoda deželnega predsednika tako razburiti, tedaj mi bodi dovoljeno, da spravim sedaj v razgovor tadi stvar, ki se tiče uradnega lista v deželi Kranjski. Ako se je tukaj govorilo o netaktnosti bivšega urednika Ljubljanskega uradnega lista, vprašam, kakošno spričevalo je dal s tem sedanji chef deželne uprave predniku svojemu, kateri je 13 let trpel tega moža in sprevidel, da je uradni list vodil v takem zmislu, da se ni bilo treba bati netaktnosti? Ali ni to bolje podobno netaktnosti? Tukaj se je govorilo — naj se mi ne zameri, pa sedaj moram že ostati pri osebah — da je dotični urednik bil odpuščen iz službe iz raznih razlogov, katerih se vsi niso navajali, o katerih pa se, ako se hoče med besedami ugibati, lahko spozna, kakošni so bili. Jeden razlog pa se je vender naglašal na vsa usta, ta namreč: da mož ni bil vreden zaupanja, ker je kasneje sprejel službo pri listu, ki je v strogem nasprotstvu z vlado. To je pač čuden argument, ako se reče, da je kdo bil iz službe odpuščen, ker je pozneje sprejel kako drugo službo, in jaz ne vem, kako se ta argument strinja z navadno logiko. Naravno je bilo vender, da je mož, kateri se je tako postavil na ulico, moral
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung mit 16. Februar 1894.
363
skrbeti zase in spolnovati očetovsko dolžnost nasproti rodbini, in gledati, da dobi kako delo, s katerim bi sebe in rodbino svojo častno preživih Ako je torej potem, ko je bil odpuščen od uredništva uradnega lista, prišel v službo «Slovenskega Naroda», mu tega nikdo ne more zameriti; pri «Narodni Tiskarni» pa so izpolnili samo človekoljubno dolžnost, da so mu preskrbeli eksistenco in ga rešili pred popolnim obupom. Vsaj se vender ne bode zahtevalo, da naj bi človek, katerega je gospod deželni predsednik iz politične rankune na ulico postavil, potem vskliknil: «To so bili dober gospod, na ulico so me postavili, da morem uživati boljši zrak». Govorilo se je dalje, da je dotični urednik izgubil svojo službo vsi e d tega, ker je zlorabil zaupanje, katero se je vanj stavilo, in kot podkrepilo te trditve dejalo se je, da je privaten pogovor, kateri je imel z gospodom deželnim predsednikom in o katerem je gospod deželni predsednik sam priznal, da je popolnoma avtentičen, povedal gospodu tovarišu dr. Tavčarju in meni. Gospoda moja, jaz bi rekel, da mož ne bi bil prav ravnal, ko bi bil ta privatni pogovor izdal kaki tretji osebi, dokler je bil še v uredniškej službi. Ali če so moža takorekoč skozi vrata vrgli na ulico, mislim, da ga taki .oziri niso mogli več vezati in da se mu ne sme v pregreho šteti, ako je porabil tisti pogovor v ilustracijo nazorov, ki vladajo sedaj pri deželnem predsedstvu, katero ima voditeljstvo lista «Laibacher Zeitung» v svojih rokah.
Preblagorodni gospod deželni predsednik je v svojem govoru, o katerem je obljubil, da ne bode trajal več kakor 17 minut, kateri je pa trajal 47 minut, tudi dejal, da izhaja v Ljubljani nek list, kateri je v svojih predalih poročal s petimi vrsticami o smrti domobranskega ministra, ki pa uporablja dva ali tri predale, kadar gre za to, da se popiše izlet kakega narodnega društva. Ne morem si drugega misliti, ko, da je gospod deželni predsednik imel pred očmi sokolsko društvo, ker je danes tudi sicer še o njem govoril. Ako je «Slovenski Narod» s tem zakrivil kako pregreho, mislim, da je jednako pregreho zakrivila tudi «Laibacher Zeitung» pod voditeljstvom preblagorodnega gospoda deželnega predsednika, zakaj v tem času, ko je on tukaj, prinašal je uradni list prav kratka poročila o važnih dogodkih, kateri so se vršili na Du-naji, nasprotno pa je priobčil jako obširno poročilo o neki grofovski soareji, katera se je vršila v Ljubljani. Primera ta se popolnoma sklada z onim, kar je navedel preblagorodni gospod deželni predsednik o nekem slovenskem listu, samo da ta list ni bil oficijelen list.
Prestopil je potem gospod deželni predsednik k sokolski slavnosti, katera se je lansko leto vršila v Ljubljani, in ker sem mu bil jaz očital, da je takrat kršil avtonomijo mestne občine ljubljanske, dejal je z lepim, prijetnim in nekako humorističnim tonom, da stvar ni bila taka, kakor si jo jaz predstavljam. Pred vsem je povedal gospod deželni predsednik, da v prvotnem programu, katero je sokolsko društvo bilo vladi predložilo, ni bilo povedano, da se ima vršiti pozdrav gostov na javnem trgu; še le pozneje da je županstvo prosilo, naj se dovoli pozdrav; da je pa
deželni vladi, oziroma načelniku deželne vlade, bilo na tem, da se popolnoma in natančno izpolnijo vse zakonske določbe, in da je zaradi tega — ne prepovedal, temveč samo — nasvetoval, naj se pozdrav župana opusti, opozoreč županstvo «auf die gesetzlichen Folgen». Vprašam Vas, ali je to kaj drugega, in ali se more ta opomnja drugače zmatrati, kakor za prepoved? Nam radikalcem seveda ne, pač pa drugim je dana govorica za to, da zamolčijo in zakrijejo mnogokrat to, kar bi lahko jasno povedali, in te pravice se je poslužila tudi visoka vlada s tem, da je izrekla na tak način ono prepoved, da je župan ljubljanski moral vedeti, da je to prepoved in ne samo prijateljski svet. Gospod deželni predsednik je sicer rekel, da bi tu bila neumestna tista «equitas», katero treba uporabljati v političnem življenji. Če se je deželni vladi zdela ta equitas neumestna, ona s tem res ni kršila po postavi odkazanih jej pravic, pač pa smem reči, da ni ravnala tako, kakor bi bila lahko ravnala, da da bi bila v tem slučaji pridobila veliko večino ljubljanskega prebivalstva zase. Končno me pa jako veseli, da je chef politične uprave naravnost izjavil, da proti ljubljanskemu in slovenskemu sokolstvu sploh nima nikakeršne mržnje; — veseli zaradi tega, ker sem iz raznih slučajev moral sklepati, da temu ni tako. Zato se nadejem, da bode sokolsko društvo, pa tudi druga slovenska društva, katera vsa imajo isti osnovni smoter, v prihodnje pri gospodu deželnem predsedniku zares našla tisto blagohotnost, katero po vsej pravici zaslužijo. Naglašati moram, kar je priznaval tudi gospod poslanec ekscelenca baron Schwegel, da nahajate pri nas v slovenskem narodu tak patrijotizem, da niti misliti ni, da bi jedno ali drugo slovensko društvo bilo drugega mnenja, kakor onega, katero je vsakemu avstrijskemu državljanu v srce zapisano. Za to pa smejo slovenska narodna društva pričakovati, da se jim ne stavljajo zapreke, temveč — ako se jih že noče podpirati — da se vsaj dobrohotno gleda, kako zvršujejo društvene svoje namene.
Preblagorodni gospod deželni predsednik je končno v nekem dobrem napadu svojega humorja, kateri je zjutraj semtertje še dosti srečno uporabljal, dejal, da, če bi najedenkrat pri izletu kakega društva začelo deževati, bi se gotovo našel ta ali oni poslanec, ki bi rekel, da je on, namreč gospod deželni predsednik, v zvezi z višjimi močmi in da je on zakrivil dež. O suši, ko naši bogaboječi slovenski kmetje napravljajo procesije in hodijo v cerkve, dežja prosit, bi jaz prav želel, da bi imel deželni predsednik moč, napravljati dež; ali, gospoda moja, te moči gospod deželni predsednik nima, akoravno — priznavam — da mu je dana velika oblast v deželi. Fizičnega vremena torej ne more izpreminjati, pač pa ima moč, vplivati na politično vreme, in na to je meril moj govor. Zato pa bi mu hotel na srce polagati, da takrat, kadar bode delal politično vreme, upošteva, kaj želi večina prebivalstva naše dežele in skrbi, kako bi se dalo zadovoljiti tem željam na tak način, seveda, da bi celotna — država namreč — ne trpela škode. On lahko uporabi svoj vpliv v to, da na višjih mestih poučuje, kakošno je prebivalstvo dežele naše in kako
364
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung ant 16. Februar 1894.
udan je državi slovenski narod, ki v ogromni večini stanuje v deželi kranjski. Ako to stori in dokaže na visokih mestih, da je najlepša in najvzvišenejša naloga države, da pripomore opravičenim zahtevam svojih narodov in torej tudi slovenskega do veljave, potem je s tem storil tako veliko, da bode ves slovenski narod in država sama hvaležna, da je prišel na čelo politične uprave v tej kronovini.
Gospod deželni predsednik je omenjal tudi zadevo glede napisov na uličnih tablah v Kamniku. V tem oziru me ni prav razumel. Pred saboj imam odlok, kateri je poslal v Kamnik. Priznal sem, da ima politična uprava popolno pravico, da sme določevati, v katerem jeziku naj se napravijo table na vhodu in izhodu v kakem kraji. Ako je on dejal, da sem jaz rekel, da je politična uprava prepovedala samo slovenske napise na ulicah kamniških, me je napačno razumel, ker sem jaz sam priznal, da se je mestni občini kamniški dovolilo, napraviti samo slovenske napise na uličnih tablah. Vprašanje je pa to, ali je Zaprice in Perovo smatrati za posebne kraje in ravnati v zmislu § 9. zakona z dne 23. marca 1. 1869., ali pa jih je smatrati kot predkraje. V tem oziru sem jaz drugega mnenja, kakor tovariš Kersnik; toda dam se poučiti. Če je stvar taka, kakor jo je razlagal šef politične uprave Kranjske, potem je deželna vlada popolnoma v pravici, in jaz samo z veseljem jemljem na znanje — zasluga seveda ne gre sedanjemu političnemu chefu, temveč predniku njegovemu — da je deželna vlada tudi na Kočevskem ukazala, da se imajo dotični napisi napraviti v obeh deželnih jezikih. Ako je stvar taka, nimam ničesar proti temu, da se je jednako postopalo tudi v Kamniku ker moram priznavati, da je bilo to pravično. Zjutraj s svojo opazko nisem hotel druzega, ko da se mi iz poklicanih ust potrdi, da je stvar taka, da odgovarja obstoječim zakonom.
Preblagorodni gospod deželni predsednik je nadalje, dasiravno z mirnimi in stvari odgovarjajočimi besedami, protestoval proti temu, da bi se privatni pogovori nosili v to zbornico. Ta protest silno lepo kontrastuje od izjav, katere smo v lanskem zasedanji čuli iz njegovih ust, ko je nastopil vprvič kot chef politične deželne uprave ter z nekako prenagljenostjo spuščal se v debate, katere so se vršile v tej zbornici. Kar se pa tiče privatnih pogovorov, potrebno je razločevati, ali se vrše taki pogovori med osebami, katere nimajo vpliva na javnost, ali pa med osebami, ki morejo v tem oziru kaj vplivati. In če se ozrete na dani slučaj, vidite, da se je dotični pogovor vršil med dvema osebama, kateri moreta na usodo slovenskega naroda v tej kronovini jako vplivati. Bila sta to namreč slovenski državni poslanec, čegar avtoriteto priznava velika večina Slovencev, in politični chef dežele, v kateri v ogromnej večini prebiva narod slovenski. Sedaj Vas pa vprašam, gospoda moja! ako se je pogovor vršil med takima osebama, ali nista obe osebi bili opravičeni, vsebino njegovo prijaviti svojim somišljenikom? Ako je jedna dotičnih oseb to storila in v razjasnenje programa, kateri si je odbral gospod deželni predsednik, pogovor prijavila zastopnikom slovenskega naroda, s
tem nikakor ni grešila, temveč le ravnala, kakor je bilo umestno in dobro.
Pri tej priliki je pa gospod deželni predsednik posegel na neko drugo, silno važno vprašanje, in s tem vprašanjem moram se baviti nekoliko obširneje. Nanašal se je na tiste besede, katere je izustil v debati glede učenja slovenskega jezika na ljubljanski pripravnici in dejal je, da se njegove besede napačno tolmačijo. Gospoda moja! sklicujem se na vse gospode tovariše, ki so bili navzoči pri dotični debati, in prosim Vas, da pogledate tudi stenograflčni zapisnik in videli bodete, da se tiste besede, katere je prvotno izrekel gospod deželni predsednik, tako glase, kakor so se od naše strani tolmačile, in da je gospod deželni predsednik res rekel, da slovenskim učencem ni treba tako intenzivnega pouka v slovenskem jeziku, ker znajo slovenski že od doma. Šele potem je ustal gospod poslanec ekscelenca baron Schwegel, katerega po pravici ali ne — smatram kot oficijelnega zagovornika preblagorodnega gospoda deželnega predsednika . . . ekscelenca gospod baron Schwegel sicer protestuje, ampak zgodovina zbornice spričuje, da je vselej, kadar gospod deželni predsednik ni zadel na pravo struno — ne zamerite tega izraza — ustal gospod baron Schwegel ter skušal popraviti besede, katere'je izrekel gospod deželni predsednik. — Tako je tudi pri tej priliki ustal Njega ekscelenca in besede gospoda deželnega predsednika, katere smo vsi jasno razumeli in katere je gospod poslanec Šuklje istotako razumel kakor jaz, ker je reagoval nanje in jih odločno zavračal, zavijal tako dolgo, da so v njegovih ustih dobile čisto drug ko prvotni pomen. Le vsled tega je mogel gospod deželni predsednik vprašati, kako da sem jaz mogel besede njegove drugače razumeti, ko gospod baron Schwegel.
Gospod deželni predsednik nam je tukaj gövoril o nekem jako važnem vprašanji, o «Staatssprache» namreč. Razlagal nam je teorijo, katera je že davno ovržena po onih, ki se pečajo z umetnostjo državne uprave. Razlagal nam je neko misel, namreč, da se mora v državi, ako hoče uprava biti dobra in na vse strani odgovarjajoča, izključiti mnogojezičnost. Govoril je o italijanskem, češkem in poljskem, na konci tudi o nemškem jeziku in rekel je, da se mora jeden teh jezikov — vse jedno kateri — odbrali kot splošni državni jezik. Mislim, da obširnega odgovora na te besede ni treba, kajti odgovor gospodu deželnemu predsedniku dajejo avstrijske razmere same. Kdor misli, da je «deutsche Staatssprache» neobhodno potrebna, moti se silno, pa naj bode to tudi deželni predsednik. Tista «deutsche Staatssprache» je prišla že davno med staro šaro. Marsikdo še govori dandanes o njej; nima pa moči, da bi jo izvlekel izmed stare šare. Poglejte, kako veljavo ima na Primorskem italijanščina — in vseh Italijanov v Avstriji je samo 600.000. Poglejte veljavo poljskega jezika. Vsaj nobenemu človeku ne pride na um, da bi zahteval, naj se notranj uraduje v Galiciji drugače kakor v poljskem jeziku. Vprašam Vas pa, ali politična uprava kaj trpi pod temi razmerami? Jaz trdim, da ne, in mislim, da bi bile razmere v Galiciji in v Istri gotovo slabše, če bi se kot «Rettungsanker» vpeljala
XIV. seja dnč 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
365
tista «deutsche Staatssprache». Ker se to ni zgodilo, so razmere znosne, in gola m puhla fraza je, kar se čila v nemških listih, da je potreben jednotni državni jezik. Ne jednotnega jezika, temveč jednotne zadovoljnosti je treba, potem pa pustite uradnih jezikov, kolikor je narodov in videli bodete, da bode država boljše vladana, kakor z jednotnim jezikom.
Od leve strani me opozarjajo, da govorim skorej jedno uro. Zdi se mi, da je to res, in zato bodem skušal na kratko povedati še vse ono, kar imam povedati v odgovor gospodu deželnemu predsedniku in ekscelenci gospodu baronu Schvveglu.
Gospodu deželnemu predsedniku moram odgovoriti le še nekaj. Ne zamerite, pa človeku naraste materijal kar sproti. Gospod deželni predsednik je prišel v svojem govoru tudi na občino Loški Potok. Občina Loški Potok ima, kakor sem rekel, neko pritožbo, in gospod deželni predsednik je dejal, da se mu čudno zdi, da ima ta občina mene za višjo instanco, pri kateri se pritožuje. Naj se to preblagorodnemu gospodu deželnemu predsedniku ne zdi čudno. Vsaj sedimo v tej zbornici zastopniki slovenskega naroda, in vsakdo, ki pripada slovenskemu narodu, ima pravico, pritožiti se jednemu ali drugemu poslancu, ako mu politična oblast dela kako krivico. Če pa on misli, da se je občina samo meni pritožila, in se čudi, da ni nastopila pravne poti, je slabo informovan. Jaz pa sem bolje informovan in vem, da je že podana pritožba na vlado. Ako ta pritožba še ni prišla v roke gospodu deželnemu predsedniku, leži še pri okrajnem glavarstvu v Kočevji. Upam pa, da pride kmalu do deželne vlade. Moja želja je, da visoka deželna vlada in zlasti njen načelnik natančno presodi in preišče stvar in potem pravično sodi onim, ki so se pritožili. Gospod deželni predsednik nam je dal zagotovilo, da smemo pravičnost od njega pričakovati, in jaz zato z dobrohotnostjo pozdravljam to njegovo obljubo. Ako bode gospod deželni predsednik v konkretnih slučajih pokazal, da izpolnjuje svojo obljubo, potem bodem jaz prvi, ki bodem hvalo dal njegovi energiji. Pravico pa ima vsakdo izmed nas, zahtevati, da se pokaže ta energija takrat, kadar je braniti pravice slovenskega naroda, katere morebiti nekateri okrajni glavarji, ki nimajo pravega zmisla za razmere na Kranjskem, kršijo, kjer in kolikor morejo.
Gospod deželni predsednik mi je dalje ugovarjal, da je moja zahteva, naj bi c. kr. vlada podpirala tudi narodni razvoj naš, predaleč segajoča. Ne in nikdar ne! V državah, kjer nahajate samo jedno narodnost, skrbe državne uprave, da se dotični narod dobro razvije in duševno napreduje; v Avstriji pa, kjer je toliko jezikov, je tembolj dolžnost države, da ne postopa jednostransko in ne neguje samo jedne narodnosti. Treba je res tudi v narodnogospodarskem oziru skrbeti za napredek vsakega naroda in v tem pogledu ne zanikavam, da ima preblagorodni gospod deželni predsednik resno voljo; ali poleg tega ne sme pozabiti, da ima vsak narod pravico, tudi duševno se razvijati in da je dolžnost vlade, skrbeti, da se mu to omogoči.
Toliko sem imel povedati na odgovor preblago-rodnega gospoda deželnega predsednika. Ako kratko še omenim, da je govoril tudi o «Slavčevem» koncertu in našel, kako strašno nevarna je stara in znana himna «Hej Slovani», povedal je s tem meni novico. Jaz sem jo pel v prvi svoji mladosti in če ta pesem — kakor je rekel tovariš gospod dr. Tavčar •— ni zakrivila nič hujšega, nego da sediva tukaj tako ponižna dva radikalca, potem se Avstrija nima ničesar bati. Ali gospod deželni predsednik je glede te pesmi našel neko drugo nevarno tendenco, našel je, da ima ščuvalni namen. Kako bi se neštevilna množica ljudi, ki so peli to pesem, čudila, ako bi to čula, in jaz sam moram le občudovati, da avstrijska državna uprava, ki je vender dokaj policijska, toliko časa ni mogla najti v tej pesmi tiste strašno nevarne tendence, dokler ni nastopila koalicijska vlada. To je jedna izmed cvetek, ki je vzrastla na zeljniku koalicije, in jaz ne vem, ali bi ne bilo pametneje, pustiti ljudstvo v dobri misli, da ta pesem ne obsega nič nevarnega. Da pa društva, katera v Avstriji popevajo to pesem, niso nevarna, pokazalo je pevsko društvo «Slavec» najbolje, ker je, kakor pravi gospod deželni predsednik, samo ponudilo se, da poje mesto te pesmi, ako bi se vlada spodtikala nad njo, cesarsko himno. Toliko v odgovor na besede prečastitega gospoda deželnega predsednika. Jaz mislim, da sem se, kolikor mogoče, stvarno držal debate, katera se je vršila od njegove strani, in kakor jaz njemu ne morem očitati, da je bil preagresiven ali prestrog v svojih izpeljavah, tudi on meni ne more kaj tacega očitati, temveč da bode priznal, da sem popolnoma stvarno govoril.
Sedaj pa mi dovolite nekoliko besed v odgovor na besede ekscelence gospoda poslanca barona Schwegla. Gospod baron Schwegel nam je v začetku svojega govora, ko se je spominjal grofa Taaffeja, katerega je koalicija pometla s površja političnega življenja, dejal, da je grofa Taaffeja ministerstvo bilo tako, da je bilo v škodo državi in da je volilna reforma njegova mon-8trum. Gospoda moja, kdor to veruje, naj bode izve-ličan. Jaz za svojo osobo ne želim tega izveličanja. Prepričan sem, da je bil grof Taaffe dober državnik in da gre njemu zasluga, da se je Avstrija rešila iz deficita, kateri jej je zapustilo prejšnje ministerstvo. (Poslanec Luckmann odkimava.) To je faktura, gospod poslanec Luckmann! ki se ne da zanikati. — Kar se tiče vladanja grofa Taaffeja, o katerem se je tako slabo govorilo, moram se jaz, dasiravno nimam uzroka, ogrevati se za Taaffeja, vender odločno zanj potegniti, kajti ako že ne bi bil ničesar dosegel, dosegel je vender to, da so sedaj v Avstriji konsolidovane finančne razmere. Tega ne more nikdo zanikavati, in jaz mislim, da je o tem prepričan častiti gospod tovariš ekscelenca baron Schwegel sam, kajti bili so časi, ko je on snubil slovensko narodno stranko, iščoč pri njej mandata, da bi bil tako s strijcem Taaffejem stopil v tesnejšo zvezo. Tista snubitev se je razbila — rečem naravnost — na škodo slovenski narodnej stranki, kajti tacega sotrud-nika, kakor je ekscelenca gospod baron Schwegel, bi naša stranka bila rada sprejela v svojo sredo. Če pa je on — zviti politični lisjak — kaj tacega nameraval,
366
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
je gotovo, da ministerstvo Taaffejevo vender ni moglo tako strašno slabo biti. Ugovarjajte, kolikor hočete — za Taaffeja niso bile dobre politične razmere; pač pa je zapustil ugodne in konsolidovane razmere v finančnem oziru. V tem oziru ni imela Avstrija še nikdar mini-sterskega predsednika, kateri bi bil tako modro vladal. Ako bode take uspehe dosegel tudi Vaš Plener, Vaša koalicija — če sreča da — kar pa upam, da ne bode — da bode toliko časa obstala, kakor ministerstvo Taaffejevo, potem bodem tudi Vam in Plenerju dajal hvalo. Ali po tisti Manchesterpolitiki, katero je nekdanje mi-nislerst.vo liberalne večine tiralo, kaj tacega ni pričakovati od sedanje koalicije, v kateri prevladuje nemška levica.
Govorilo se je zlasti, da je minister Taaffe s tem, da je hotel uvesti volilno reformo, nameraval nekaj, kar bi bilo Avstrijo preobrnilo. Mislim, da gospod poslanec ekscelenca baron Schwegel sam tega ne verjame. Take izreke on večkrat rabi, kadar se mu zdi potrebno olepšati svojo stranko. Če je on trdil, da je minister Taaffe, kateri je toliko časa udano služil cesarju in voljo njegovo izpolnoval kakor malokdo, z volilno reformo nameraval Bog ve kako nesrečo in revolucijo za Avstrijo, je to tako popolnoma neopravičeno in popolnoma neutemeljeno, kakor le kaj, kar se je kedaj govorilo v tej zbornici. Govorilo se je, da je grofa Taaffeja volilna reforma pol tič, pol miš, da je na jedni strani oprta na staro tradicijonalno volilno geometrijo, da bi se obdržale interesne skupine, na drugi strani pa dodaje širjim slojem prebivalstva direktno volilno pravico. Tudi jaz se ne naudušujem za Taaffejevo volilno reformo, ali prvi korak je bil ž njo storjen. Naudušujem se pa za volilno reformo, katera bi vsem slojem prebivalstva dajala jednako volilno pravico. Ako je gospod poslanec baron Schwegel posnel iz mojega govora protislovje, češ, da sem govoril za splošno volilno pravico, ob jednem pa svaril pred socijalizmom, moti se jako. Na socijalizem opozarjal sem pri tisti priliki, ko sem dokazoval, da je naš uradni list strahovito grešil, ko je psoval obrtnike. S takim ravnanjem se pospešuje socijalizem, ne pa z ravnanjem, katero priznava obrtnikom in delalcem jednake pravice, kakor drugim stanovom. Če se je pa govorilo, da je splošna volilna pravica taka strašna nevarnost za socijalni red, naj mi ekscelenca gospod baron Schwegel dovoli, da izpodbijem njegovo trditev z znamenitim izrekom kan-celarja Bismarcka. Ko se je v nemškem državnem zboru govorilo o splošni volilni pravici, uzdignil se je Bismarck proti nasprotnikom njenim in izustil je sledeče jako značilne besede. Prečastiti gospod deželni glavar naj mi dovoli, da jih preči tam (bere — liest): «Direktno in splošno volilno pravico smatram za večje poroštvo konservativnega pravca, kakor katerikoli umetno sestavljeni volilni zakon za doseženje nenaravnih večin. Skušnja uči, da ravno mase pošteneje skrbe za ohranitev reda v državi, ko voditelji družbenih vrst, katere reklamujejo zase na podlagi cenzusa volilni privilegij. Po dolgoletnih skušnjah prišel sem do prepričanja, da je umetni zistem indirektnih razrednih volitev mnogo nevarnejši, ker se postavlja med naj višjo moč in zdravi ljudski element ter zabranjuje
vsakeršno dotiko teh dveh elementov. Moje trdno prepričanje je, da so ravno indirektni, od cenza odvisni volilni redi najnevarnejše orožje revolucije».
Jaz mislim, da bode vsaj ta avtoriteta zadostovala ekscelenci gospodu tovarišu baronu Schweglu, da nekoliko spremeni svoje nazore glede direktne volilne pravice. Ako pa tega ne bode storil, mu jaz mnenja velikega državnika ne morem usiliti, ker more končno sam imeti mnenje, kakeršno si je konštruvoval.
Gospod poslanec ekscelenca baron Schwegel je čutil tudi potrebo, spomniti se nezaupnice, katero so volici radeljskega okraja poslali grofu Hohenwartu. Razkomadil je nezaupnico na tri dele in v prvem delu našel, da so ti volici jako nehvaležni že zato, ker je Hohenwart preprečil volilno reformo, ki bi jih bila oškodovala v njihovih pravicah. Gospoda moja, v tem oziru so moji nazori pač drugačni. Gorenjski kmet, pa naj bode tudi večji posestnik, je le Slovenec, poleg tega, da mu je prirojeno, da je tudi dober Avstrijan. Gorenjski posestnik dobro ve, da bi bila tista volilna reforma, katero je pokopal grof Hohenwart, pripomogla do splošne volilne pravice slovenskim sobratom, da bi torej neoškodila zastopstva njegovega o osrednjem parlamentu. To je najboljši dokaz, da je v Slovencih bratovstvo, ki se razteza na premožne in ubožne sinove slovenskega rodu, jako živo, in le lepo je, če posestnik, kateri ima lepo premoženje, na korist so-rojaka delavca podpiše tako izjavo.
Govorilo se je dalje, da je grof Hohenwart silno veliko storil za nas Slovence in da se imamo za vse, kar smo dosegli tekom poslednjih 14 let, zahvaliti je-dino le grofu Hohenwartu. Gospoda moja! Če je to res, potem ne vem, kakošen vpliv je imel ta veliki državnik v osrednjem parlamentu.
Če pogledam te naše pridobitve, ne vem, ali bi res moral hvalo dajati državniku, o katerem se je mislilo, da zamore gore prestavljati, za tisto trohico, katero smo Slovenci dosegli in o kateri ekscelenca gospod tovariš baron Schwegel misli, da se moramo ž njo zadovoljiti. Predobro mnenje imam o njem, nego da bi mogel misliti, da je popolnoma zatrl tisti sladki čut, kateri ga je navdajal, ko je leta 1848. in 1849. pisal v časnikih znamenite članke o slovanske) ideji. Zdi se mi, da čutilom svojim silo nadevlje, ako govori tukaj, da je slovenski narod že vse dosegel, kar je mogel zahtevati. Mi nismo dosegli vseh pravic, temveč le mrvica se nam je dala, in torej je opravičeno, če trdimo, da je bila dolžnost grofa Hohen-warta, da bi se bil bolj potegnil za te pravice naše, katere nam dati je dolžnost vlade.
Dalje je rekel gospod poslanec ekscelenca baron Schwegel — in to je bila piece de resistance njegovega govora —• da vlečemo v visoko zbornico privatne zadeve, katere ne spadajo sem. Jaz sem govoril samo o političnih uradnikih in navajal sem samo stvari, katere so dotični uradniki zakrivili v uradnem poslovanji. Če pa je res, da bi se kaj tacega ne smelo govoriti v tej zbornici, potem vprašam, kako bi prišla vlada v položaj, da bi izvedela za pritožbe glede delovanja političnih uradnikov. Res se mi utegne reči, da ni daleč do vlade, češ: «Tam lahko poveš, o čemer se
XIV. seja dne 16. februvarija 1891. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
367
hočeš pritožiti». Ali skušnje imamo, da se je že mnogokrat hotela odstraniti kaka napaka mirnim, privatnim potom, da se pa vkljub temu ni dosegel cilj, dokler se napake in zlorabe javne moči niso naznanile v zbornici. Zato se mi je zdelo, da je najboljše, ako spravim dotične pritožbe tukaj v razgovor. Ekscelenca gospod baron Schwegel je, kar se tiče te stvari, govoril o nekem denuncijanstvu. Jaz moram s svoje strani in od strani tistih gospodov tovarišev, ki z menoj čutijo — vsaj jih ni veliko — z vso odločnostjo odklanjati tako očitanje. Jaz nisem hotel nikogar denun-cirati, in ako bi se hotelo vedeti, kdo denuncira, bi se moralo najprej definirat i, kaj pomeni beseda denuncijacfja. Denuncira, če kdo kaj pove, česar dokazati ne more in ve, da je neresnično; jaz pa sem navajal fakta in imena, in če kaj tacega povem, kar morem dokazati, da je res, to ni denuncijacija.
Ekscelenca gospod poslanec baron Schwegel je čutil potrebo v sebi, da je vrgel kamen za baronom Winklerjem. Svoje dni, kosem jaztukajvzbornicinaglašal, da mi delovanje gospoda barona Winklerja ni povsem všeč, ker je premalo energičen, ustal je vselej gospod baron Schwegel in čutil je potrebo zagovarjati ga. Gospoda moja! kako se časi spreminjajo! Takrat je barona Winklerja zagovarjal, danes pa meče za njim kamenje. Ako sem jaz takrat kritikoval delovanje gospoda barona Winklerja, storil sem to samo zato, ker sem vedel, da je srce njegovo dobro in vneto za napredek slovenskega naroda in naše krono vine; da je ■ pa imel v političnih službah ljudi, kateri so ga ovirali, da ni mogel Ioliko storiti, kakor bi bil rad storil. Rad bi bil bivšemu gospodu deželnemu predsedniku vcepil nekoliko več energije in zato sem kritikoval njegovo delovanje. Ne more se pa o njem reči, da je kaj iz lastne krivde zanemaril, in če je bilo kaj krivde, pripisati je bila le tistim uradnikom, o katerih je govoril ekscelenca gospod poslanec baron Schwegel, da so nemškega mišljenja, uradnikom, ki so za hrbtom barona Winklerja denuncirali ga pri ministerstvu in skrbeli, da ni mogel tako delovati, kakor bi bil rad.
Sedaj pa k neki drugi zadevi. Ekscelenca gospod baron Schwegel je navajal, da je slišal iz ust jednega tukajšnjih gospodov poslancev besede, o katerih misli, da so neresnične in da dotična stvar ni dokazana. Že takrat se mu je nasproti zaklicalo, naj nekoliko počaka, in sedaj mu morem povedati, daje tisto, kar je on pripovedoval o obravnavi, ki se je vršila pri okrajnem glavarstvu v Kranj i med posestniki in zastopnikom barona Borna, prav iz trte izvito. Ekscelenca ima to navado, da, kjer si ne more pomagati z dokazi, zavije stvar tako, da bi se zdelo, da ima prav. On pozna jezik slovenski tako dobro, kakor jaz, in zato ve, da se to dokazati ne more. Če premislite stvar, spoznali bodete, da je gospod poslanec, ki je v neki zaupni seji govoril o dotičnih zlo porabah, popolnoma prav imel. Ekscelenca gospod baron Schwegel pravi, da okrajni glavar ni rekel «Vi morate» ampak «Vi morete». Vprašam Vas pa, kako more naš kmet razumeti razloček med «morete» in «morate», ki eksistuje samo v pismenem jeziku in katerega še marsikak izobražen človek ne pozna vselej. Okrajni
glavar je morda res rekel «Vi morete», ali kmet ga je razumel «morate» in je res storil, kar se je od njega zahtevalo. Vsako olepšanje bi bilo popolnoma neumestno in gotovo je, da ima gospod poslanec, ki je stvar spravil v razgovor, popolnoma prav. Sicer pa ima dokaze v rokah, katere bode — z desetimi pričami podprte — podal vladi.
Pri kraji sem sedaj. Materijal mi je tako na-rastel, da nisem mogel krajše odgovoriti. Pa' sedaj sem vender končal in napraviti hočem le še kratko opazko glede lista «Laibacher Zeitung». Kolikor poznam list, vem, da pod baronom Winklerjem nikdar ni bilo pritožbe čuti glede njegovega uredovanja. Če je list sedaj boljše urejevan, kakor se je reklo, da je bil urejevan takoj po znanej spremembi v uredništvu, dajem le čast preblagorodnemu gospodu deželnemu predsedniku in izrekam željo, naj se mu nikdar več ne posreči taka izbera, kakor se mu je posrečila jedenkrat, ko je odstranil prvega urednika, katerega je prevzel od prednika svojega barona Winklerja.
Toliko sem hotel povedati v odgovor na tisto, kar se je dopoldne govorilo, in jaz prosim, da po vsem tem, kar sem navajal začetkom govora, visoka zbornica sprejme predloge večine finančnega odseka.
Deželni glavar:
Obžalovati moram, da je gospod poslanec Hribar v svojem sicer mirnem in stvarnem govoru rabil besede, da je gospod deželni predsednik iz politične rankune postopal nasproti uredniku «Laibacher Zeitung».
Prepričan sem, da gospod govornik ni imel namena, gospoda deželnega predsednika žaliti, pa vender moram omenjene besede označiti kot nedopustljive in jih zavračati.
Poslanec Hribar:
Izjavljam, da slabega namena res nisem imel, ko sem govoril tiste besede; temveč hotel sem le označiti čudno postopanje političnega uradnika.
Deželni glavar:
Gospod poslanec Schaffer ima besedo.
Abgeordneter Dr. Schaffer:
Nachdem die Generaldebatte über den Voranschlag des Landesfondes bereits nahezu sieben Stunden lang dauert, wird mir, glaube ich, das hohe Haus dankbar sein, wenn ich in meinen Ausführungen mich nicht auf den Standpunkt des unmittelbaren Herrn Vorredners stelle und es nicht für nothwendig erachte, auf eine jede von seinen Bemerkungen zurückzukommen, die möglicherweise der Erwiderung wert schiene, sondern in umgekehrter Reihenfolge als sie bisher eingehalten wurde, zunächst mit den politischen Erörterungen, die er zum besten gegeben hat, und auch mit diesen nur stichprobenweise mich befasse. Was die Frage anbelangt, in welchem Umfange und in welcher Weise persönliche Fragen hier besprochen werden sollen, so lasse ich mich diesbezüglich in keine weiteren Erörterungen
368
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung um 16. Februar 1894.
etn, er ist einmal in dieser Beziehung ganz anderer Ansicht als meine Wenigkeit, und Se. Excellenz Baron Schwegel, der Vormittag über diesen Punkt gesprochen hat, und wir werden ihn zu unserer Ansicht nicht bekehren, obwohl ich aufrichtig gestehen muss, dass es mir leid thut, dass der Herr Abgeordnete für Laibach, dessen Begabung und Fleiß ich gerne anerkenne, parlamentarische Lorbeeren nicht auf einem anderen Gebiete sucht, als auf dem Gebiete persönlicher und häufig kleinlicher Anklagen, die, wenn auch nicht beabsichtigt, leicht einen gehässigen Anstrich bekommen. Dantit wären die persönlichen Fragen int allgemeinen erledigt und ich erlaube mir nur noch eine kurze Bemerkung bezüglich der Privatgesprüche gewisser Persönlichkeiten. Der Herr Abgeordnete für Laibach hat eine Theorie aufgestellt, die, tote ich glaube, wohl nicht von vielen Mitgliedern dieses hohen Hauses gebilligt wird und die außer der Neuheit kaum etwas für sich hat, die Theorie nämlich, dass Personen, die öffentliche Stellen bekleiden, Privatgespräche gar nicht führen können, sondern dass alles, was von diesen Personen gesprochen wird, einen öffentlichen Charakter annimmt und man solche Aeußerungen bei jeder beliebigen Gelegenheit zum Gegenstaitde allgemeiner Erörterungen machen könne. Gegen diese Auffassung muss ich auf das entschiedenste Verwahrung einlegen, indem ich behaupte, dass diese Personen sogar in einem erhöhten Maße darauf Anspruch haben, dass man ihre Privatgespräche discret behandle.
Bezüglich der Bedenklichkeit der Taaffe sichen Wahl-reform werde ich mich in keine weitläufige Erörterung einlassen, sondern bitte nur zu bedenken, dass die Anschauungen, die Vormittag Se. Excellenz Baron Schwegel diesbezüglich vertreten hat, von Staatsmännern der verschiedensten Parteien und, ohne dem Herrn Abgeordneten für Laibach nahetreten zu wollen, von unzweifelhaft überlegenen Geistern des Parlamentes getheilt worden find, und da muss ich mir schon die Bemerkung erlauben, dass dieses merkwürdige Zusammentreffen der Anschauungen über diese ganze Maßregel für mich entscheidender ist, als die Ansicht des Herrn Vorredners; und wenn er zur Erhärtung seiner Ansicht sogar eine Aeußerung Bismarcks angeführt hat, so lässt sich ein soches Citat recht gut vorlesen, ist aber für uns durchaus von keiner maßgebenden Bedeutung. Ich bitte nur zu bedenken, dass die Verhältnisse in Deutschland mit den eigenthümlichen und total verschiedenen Verhältnissen in Oesterreich gar nicht zu vergleichen sind, denn wenn dort möglicherweise etwas gut ist, so folgt daraus noch nicht, dass es auch bei uns Anwendung finden könne. Ich bitte ferner zu bedenken, unter welchen Umständen in Deutschland das allgemeine Wahlrecht eingeführt wurde. Bismarck hat es nach dem großen Kriege eingeführt, gewissermaßen als ein heroisches Mittel, mit welchem er Deutschland einigen wollte, ein Mittel, welches aber selbst von den deutschen Patrioten als ein gewagtes anerkannt worden ist. Das war der Ursprung des allgemeinen Wahlrechtes in Deutschland; einen Vergleich mit Oesterreich aber halte ich für gänzlich ausgeschlossen. Bevor ich zu einigen Bemerkungen finanzieller Natur übergehe, sei es mir aber gestattet, noch einen Punkt kurz zu streifen. Es ist mit einer außerordentlichen Emphase von dem Redactionswechsel bei der «Laibacher Zeitung» gesprochen worden. Wenn wir auf einen ähnlichen Standunkt, wie der Herr Vor-
redner, uns stellen wollten, so könnte ich auch mit einem Exempel dienen, welches noch viel schlagender wäre. Ich bitte, sich nur zu erinnern, wie unter deut Vorgänger des jetzigen Herrn Landespräsidenten ein anderer Redacteur der «Laibacher Zeitung», der gewiss einen Vergleich aushält mit dem, von welchem heute so viel gesprochen wurde, entfernt worden ist; allein ich halte derartige Angelegenheiten für minderwertig, weshalb ich das nur so en passant, bemerke.
Wenn ich am Schlüsse der langen Auseinandersetzungen titich nochmals der Besprechung der finanziellen Frage zuwende, der ich angesichts der gegenwärtigen Sachlage entschieden gegenüber der Besprechung politischer Fragen den Vorrang einräume, so lassen sich die entscheidenden Gesichtspunkte in zwei zusammenfasseit, und diese bestehen, tut Gegensatze zu der Anschauung der Majorität des Finanzausschusses, meiner Ansicht nach betritt, erstens dass dieser Ueberschnss in den ordentlichen Ausgaben nur ein fictiver ist, und zweitens darin, dass man nach budget-politischen Grundsätzen die ordentlichen Einnahmen und Attsgaben tticht einfach einander gegenüberstellen darf, sondern dabei immer bedenken muss, dass auch von den außerordentlichen Ausgaben ein größerer oder kleinerer Theil durch die ordentlichen Einnahmen gedeckt sein muss. Im übrigen möchte ich in finanzieller Richtung nur noch eilte einzige Bemerkung zu machen mir erlauben und constatiren, dass der Zuschlag, den wir beantragen, auch in einer anderen Hinsicht sehr zweckmäßig ist. Ich habe schon gestern oder vorgestern erwähnt, dass wir geneigt sind, und dies mit Recht, auf die Sparsamkeit zu verweisen; wenn aber concrete Gelegenheiten zur Sparsamkeit kommen, dann will wieder niemand etwas davon wissen, und dann ist umgekehrt die Majorität des hohen Hauses stets geneigt, Ausgaben ins Endlose zu votiren. Ich glaube, dass eine mäßige Steigerung der Umlagen geradezu das beste Mittel wäre, diese bisher nur theoretische Sparsamkeit praktisch zu gestalten. Solange ich nur Schulden mache, komme ich nicht recht zum Gefühle, dass ich zuviel ausgebe; wenn ich aber Schulden mache, gleichzeitig aber infolge einer mäßigen Steigerung der Umlage auch das Gefühl und die Klarheit erlange, dass ich, wenn ich noch mehr ausgebe, auch noch mehr Lasten tragen muss, von diesem Momente an werden wir die Sparsamkeit nicht nur theoretisch im Munde führen, sondern sie auch praktisch üben. Von diesem Gesichtspunkte aus empfehle ich dem hohen Hause nochmals, auf die Anträge der Minorität des Finanzausschusses einzugehen. (Pohvala na desni. — Beifall rechts.)
Deželni glavar:
Ker ni noben govornik več zaznamovan, ima sedaj besedo gospod poročevalec manjšine finančnega odseka, poslanec Suklje.
Poročevalec manjšine Šuklje:
Gospoda moja! Pozicija moja ni lahka. Leta in leta že zaupala mi je visoka zbornica najvažnejši svoj referat, poročilo o deželnem zakladu. Tudi letos namenjena mi je bila tista čast. Napravil sem svoje poročilo, finančni odsek ga je potrdil, in priloga 60. bila
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
369
je pred več nego 14. dnevi razdeljena, toda, gospoda moja, hipoma se je predrugačila scenerija. Parlamentarnim patologom prepuščam, naj razsodijo, od kodi se je v našo zbornico zaplodel tisti «bacc-illus reas-sumptionis.» (Klici: — Rufe: «Ste tudi reasumirali!») Jaz prej vem, zakaj glasujem, torej ne treba, da bi reasuutiral, ali faktura je, da je Finančni odsek naenkrat, eno najznamenitejših pozicij deželnega zaklada predrugačil, in hipoma je deželni proračun dobil vse drugačno lice. Z ozirom na teorijo budgetiranja in na tiste skušnje, ki sem si jih pridobil tekom svoje enajstletne parlamentarne prakse, sem si moral reči: Tak način pokritja, kakor ga predlaga sedanja večina finančnega odseka, pač za nekoliko časa pomaga ter Vas reši iz zadrege, ali ravno tako jasno mi je, da tak način gospodarstva v svojih posledicah kvarno vpliva na deželne interese! Zato sem odložil mesto poročevalčevo in objavil svoj votum kot minoritetni Votum. Izrekam zahvalo tistim štirim gospodom tovarišem, ki so v finančnem odseku blagovolili pridružiti se mojim nazorom ter izbrati me za poročevalca manjšine finančne komisije.
Kje pa tiči glavna kontroverza, glavna diskrepanca mej nami? Za to gre, gospoda moja, ali je treba že letos povišati odstotje deželne priklade na cesarske davke, ah pa še lahko pri starih nizkih odstotkih ostanemo. Hočem nekoliko natančneje pojasniti to stvar. Mislim, da storim s tem gospodu poročevalcu večine finančnega odseka posebno uslugo, kajti naposled glavna naloga njegova je, baviti se s poročevalcem manjšine. V prvi vrsti se bode moral na me, na moje razloge ozirati in mene pobijati in zato mu bode gotovo ugajalo, ako tiste pozicije posebno naglašam, o katerih sodim, da so načelne važnosti.
Pričenjam z nekim načelom, o katerem sva različnega mnenja moja malenkost in gospod poročevalec večine finančnega odseka. To je sicer načelo, ki je dandanes rešeno v finančni vedi. Kar Vas je juristov tukaj v tej visoki zbornici, vsi ste se svoje dni tako učili na visoki šoli, in če danes stopi največja pravniška luč «Slovenčeve» stranke— sam gospod dr. Papež (veselost -— Heiterkeit), ali kdo drug, ne vem koga še imate — pred izpraševalno komisijo za tretji državni izpit, navzlic najboljši volji ne bode mogel in smel pridružiti se doth nirn nazorom g. poročevalca odsekove večine. On ne bode smel reči z g. kanonikom Klunom: «Da le pokrijemo redno potrebščino s pri klado, ostalo pokritje si lehko preskrbim s posojili». Ne, gospoda moja! Njegov odgovor se bode moral glasiti t.ako-le: «Kar je potrebščine pri javnem gospodarstvu, mora se, v kolikor ne zadostujejo dohodki iz lastnega premoženja, pokriti po davkih in le investicijski trošiti, torej tisti, ki imajo namen, da se sami iz sebe reproducirajo, le tisti smejo pokriti se po posojilih». To načelo naj mi pred vsem ovrže gospod poročevalec večine finančnega odseka, in jaz mu bodem hvaležen, hvaležna pa mu bode tudi finančna veda, kajti nekaj tehtnega in po vsem novega se bode naučila od njega.
Gospoda! še neko drugo stvar! V svojem poročilu v prilogi 66. sem se skliceval na to, da pokritje po davkih, po prikladah ni več v nobenem pravem razmerji
proti rastoči redni potrebščini. Leta 1890. smo imeli
565.000	gld. redne potrebščine in danes je imamo
752.000	gld., in jutri bržkone bodemo še nekoliko pritisnili, tako da bode znašala redna potrebščina vsega skupaj 755.000 gld. Diferenca v redni potrebščini primerjajo leto 1890. z letom 1894. znaša torej 190.000 gld., in jaz torej vprašam, kako je mogoče, da hočete u ztraj ati pri istem odstotku, pri isti 28 % nakladi na direktne davke?
Poglejmo si stvar nekoliko bližje! Vzemimo v roko več proračunov. Računajmo s prelim in arji zadnjih let. in tukaj bi jaz dal gospodu poročevalcu večine finančnega odseka nek dober svet. Ne sme mi tega zameriti, vender sodim, da sem ravno po parlamentarnem poslu, ki sem ga imel toliko let, nekoliko več se bavil s proračuni in zlasti tudi z računskimi zaključki. Ti so pač največje važnosti, ali pred vsem za pro računanje p o-sameznih detailiranih pozicij. Po računskem zaključku bodete spoznali, ali je nastavek približno pravilen ali ne. Pri končnem računu pa, kakor ga sedaj imamo, nima računski sklep nič opraviti, tu odločuje le proračun. Nečem Vas utruditi, ne bodem veliko govoril, kajti to bi bila krvoločnost po taki obsežni dolgotrajni debati, torej izberem si le zadnja tri leta in pogledam, koliko je znašala proračunjena redna potrebščina leta 1892., 1893. in 1894. Poleg redne preliminarne s vote treba gledati na tri momente, 1. na skupno potrebščino, 2. na efektivni znesek 28 °/0 priklade na cesarske davke in 3. na končni saldo. Oglejmo si torej stvar nekoliko bližje. Leta 1892. preleminirali smo skupno potrebščino z 838.000 gld. okroglo, 28 °/o priklada na direktne davke bila je račun j ena z 430.000 gld. in končni saldo je bil presežek 5759 gld. Leta 1893. pa je bila proračunjena skupna potrebščina 837.000 gld., 441.000 gld. je vrgla po našem računu tista 28 % priklada na cesarske davke in zopet je končni aktivni saldo bil presežek 6465 gld.; in letos, gospoda moja? Vzemite prilogo 77. v roke in uverili se bodete po računu, kateri je bil v finančnem odseku enoglasno sprejet, da znaša skupna potrebščina 1,180.751 gld., da 28°/0 priklada na direktne davke ne vrže več 441.000 gld., ampak le še 430.000 gld. torej za celih 11.000 gld. manj, in tudi da ne končamo s presežkom, temveč da imamo nepokriti primanj kij e j v k o 1 o s a 1 n e m znesku 304.563 gld.! Gospoda, vprašam Vas, ali ne razumete neizprosne logike teh številk, da hočete vedno še ustrajati pri odstotku deželne priklade, ki v nobenem razmerji ni več z našo potrebščino. (Odobravanje na desni in med somišljeniki na levi. — Beifall rechts und unter den Gesinnungsgenossen links.)
Jaz sem si pogledal program odsekove večine — (poslanec dr. Vošnjak: — Abgeordneter Dr. Bošnjak: «Kaj pa je z izrednimi troški?») — bodem govoril tudi o izrednih troskih, le lepo počasi (veselost Heiterkeit) — ogledal sem si torej finančni program odsekove večine, in reči moram, uprav hrepenel sem, dobiti v tem programu kako misel. Verjemite mi, meni ne gre za šalo, vsaj davek narod boli in težko mi je delo, ko sem prišel o računu do tega, da treba uže letos povišati deželno priklado; ali oprostite, program odsekove večine me živo opominja na priprosti
370
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
program nemških buršov v «Fliegende Blätter», na program, kateri se glasi: «Pivo in dolgovi». (Veselost. — Heiterkeit.) Tudi tu gre za pivo in za dolgove. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Vsaj manjšina dela tudi dolgove!») Meni se vidi, da je tovariša dr. Tavčarja to nekoliko zbodlo, naj se pomiri, pridem še do tega. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Le počasi, vsaj čakamo!») Torej naprej o dolgu, ker dolg je gotov, in potem o pivu, kajti tista naklada o pivu še plava po zraku! Dolg torej, gospoda moja! Ta stvar ima svojo posebno zgodovino v finančnem odseku. Večina finančnega odseka je vedela, da ga mora napraviti, pa ni takoj znala izmisliti si primerni način tacega kredita. Najprej se je reklo, napravimo fundi ran dolg, in ko se je od strani manjšine čula opozicija: Ja za božjo voljo, ne oškodovajte deželnega kredita z malenkostno kreditno operacijo, so opustili to misel. En trenotek je bil gospod tovariš Hribar, zastopnik mesta ljubljanskega, drugo misel zastopal. Priporočal je namreč plavajoč dolg, kakor bi jaz imenoval «Schwebende Schuld», obrestovati ga je hotel po 4 ali 41ji %, pozneje pa je opustil ta projekt, in prav je imel, kajti k varnejšega nasveta ni, nego priporočati mali deželici, da se obremeni s plavajočim dolgom. Kaj je to za državo, kažejo italijanske finance, in pri državi je vender to čisto drugačno nego pri deželi. Ta predlog se je torej pozneje umaknil in torej mi ni treba dalje o tej stvari govoriti. Končno si je večina izmislila, naj bi se dobilo potom kreditne operacije posojilo 250.000 gld., in lo je tbto, o čemer je prej tovariš dr. Tavčar mislil, da je identično z našim nasvetom, in da je razločka le «um lumpige 100.000 ft.» Toda, gospoda moja! on je nekaj bistvenega pri tem prezrl. Mi smo ob jednem tudi skrbeli vsaj deloma za pokritje s tem, da hočemo zvišati deželno priklado na cesarske davke za 4"/,, kar vrže 61.000 gld. in poleg tega otsane še zmiraj tisti pomenljivi razloček v višini dolga 100.000 gld. več ali manj pri nefundiranem dolgu, pri tako malem gospodarstvu, kakor ga ima dežela kranjska pač ni malenkost!
Ali sedaj moram se obračati proti kvarnemu meglenemu optimizmu, ki se razodeva o poročilu večine finančnega odseka, in ki ga je, rožnato kakor vselej, izražal v debati tudi tovariš gospod Hribar. Vi pravite črno na belem, kadar bode bolnica gotova, smo pri kraji s temi troški, in tista izredna potrebščina, katero je tovariš gospod dr. Vošnjak omenil, zgine in zopet bodemo na dobrem. Žal mi je, da moram odklanjati ta optimizem. Gospoda moja, napravite si račun le za prihodnje leto. Kake bodo deželne finance v prihodnjem letu, in sicer pred vsem pri izredni potrebščini? Gospoda moja, danes je iz-pregovoril gospod tovariš iz velikega posestva ekscelenca baron Schwegel besedo, ki bi jo jaz odobraval pač le «cum grano salis». Ne bi segal tako daleč, da bi rekel' cela potrebščina je ordinarij. Ne, gospoda moja. To je preveč rečeno. Od tistih 124.000 gld., ki jih deželni odbor preračunava kot skupno izredno potrebščino, spada 30.000 gld. na radeški most. To vsak ve, da je to res ekstraordinarium, in takih st v arij
je še dosti v našem preliminarni; vender pa kakih
60.000	gld. je najmanj postavljenih v izredno potrebščino, o katerih se da absolutno trditi, da bodemo vedno morali računati s takimi krediti. Kaj pa pride še zraven! Za bolnico bodete tudi drugo leto morali kaj dati. Če teh 125.000 gld. postavite nasproti onim prispevkom 108.000 gld., ki pridejo drugo leto v izplačilo, imate še vedno lepo številko 17.000 gld. Priznavam, da se to da predplačiloma, ali priti mora v proračun prihodnjega leta, in kar se tiče refun-diranja teh 17.000 gld., se dandanes še reči ne more pri mestu ljubljanskem, kedaj se nam povrne ta znesek. Torej 17.000 gld. za bolnico. Potem, gospoda moja, — tudi jaz govorim le o takih svotah, ki so že dovoljene ali po sklepih deželnega zbora ali po zakonu — srebalo bode za deželno razstavo 15000 gld., za vodovod črnomeljski prvi stavbni obrok v znesku 14.290 gld. za vodovod ambruški 15.000 gld., poletu za uravnavo vipavskih voda najmanj 15 000 goldinarjev, in še ne vem, če bo tovariš gospod Lavrenčič zadovoljen, končno za nakup glavinskih delnic železniške proge Kranj-Tržič 50.000 gld. Jaz sem mislil že letos postaviti ta znesek v proračun, drugo leto pa gotovo pride notri (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Kamniške pridejo nazaj!») Jih bodemo še letos krvavo potrebovali, gospod doktor! Dalje bode nekoliko treba za razširjenje blaznice, kajti razmere, kakor sta jih opisavala tovariša gospod vitez dr. tileiweiss in ekscelenca baron Schwegel in kakor smo jih culi popisati zlasti iz ust vladnega zastopnika gospoda barona Heina, take razmere so po vsem nemogoče in jaz ne kontiram prepesimistično, ako pravim, da bode treba računati za prihodnje leto s 60 000 gld. za blaznične namene. Če seštejete te svote, gospoda moja, imate uže 230 do 250.000 gld. izredne potrebščine, pa še niste pri kraji, še Vas čaka cela kopa cest, za podpore za vodovode se bodo oglašali, in kolikor poznam akte deželnega stavbnega urada, lahko računam, da bode vsega skupaj znašala izredna potrebščina 280.000 gld. Sedaj pa vzemite svinčnik v roke in računajte, koliko bo znašala redna potrebščina Tovariš gospod dr. Schaffer se kruto vara, ako misli, da bode znašala le 770.000 gld., večja bode, večja vsi e d reorganizacije deželnih uradov, večja vsled dolga, ki ga bodemo letos morali najeti in ki ga bodemo morali obrestovati, večja bode zaradi večjih režijskih troškov v novi bolnici, večja pri šolstvu, ako konti-rate, da šolski trosek redno vsako leto narašča za 8000 gld. Skupna redna potrebščina bode torej znašala gotovo nad 800.000 gld., in sedaj pa vzemite še
280.000	gld. izredne potrebščine, pa se zopet sučete okolu 1,100.000 gld. in ste zopet tam, kjer stojimo letos! Nasproti tej potrebščini pa znaša pokritje le okolo 865.000 gld., torej imeli bodemo tudi 1. 1895. deficit 230.000 do 240.000 gld. Ja, če hočete letos vse z dolgovi pokriti, kam bodete pa drugo leto in prihodnja leta hodili na kredo? (Živahno odobravanje med somišljeniki. — Lebhafter Beifall unter den Gesinnungsgenossen.) Ali hočete zadnjo deželno obligacijo nesti v zastavnico? Dvignem torej glas svoj v interesu razsodnega gospodarstva, ako priporočam
XIV. seja dne 16. febmvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
371
uže za tekoče leto zmerno zvišanje deželne naklade. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Kredo pa moramo vender le v roke vzeti!»)
Toda, gospoda moja, finančnega odseka večina vam ne priporoča samo posojilo, temveč uljudno Vas vabi tudi na pivo. (Veselost. — Heiterkeit.) Imam proti temu povabilu načelne pomisleke, in težko bode jih razveljevati. Na eno stran bi apeliral na nek posebni čut, o katerem upam, da je še živ v tej zbornici. Gospoda moja, je en ozir, ki je v prvi vrsti merodajen v parlamentarnem življenji. Jaz obžalujem, pa žalostna istina je, da na Kranjskem mogočno gospoduje in napreduje prazna fraza in oprostite, gospodje tovariši iz te (leve — linken) strani, morda nikjer tako ne gospoduje kakor pri Vas. (Ugovor na levi. — Widerspruch links.) Hočem torej dokazati to svojo trditev. Poznam med drugimi poslanca, ki se odlikuje po dveh karakterističnih lastnostih, prvič, da je velik v napačnih citatih — nabiram jih in imam že prav lepe eksem-plare v svoji zbirki — in drugič, da nisem še čul govora iz njegovih ust, v kojem se ne bi našel podoben stavek kakor: «Jaz kot 'kmet, kot ekonom, kot zastopnik interesov kmetskega stanu, ki je steber socijalnemu in državnemu življenju itd.» Ta gospod misli, da ima monopol za obrambo kmetskih interesov, ravno tako se pa čuje od teh gospodov z neko zmagonosno samo-svestjo govoriti o socijalnem vprašanji. Gospoda moja, bojim se tega oblaka, ki zatemnuje obzorje naše, in priznavam, katoliška cerkev, ki je največja duševna potenca tega sveta, ima imenitno in važno vlogo nasproti temu socijalnemu vprašanju. Ge mi kaj imponuje na velikanski prikazni Leona XIII., ki ga je prištevati prvim veleumom človeštva, je to energija, s katero se je Sveti Oče socijalnega pitanja polotil. Toda pri nas, gospoda moja, se ta stvar rudno razmotriva in mlad kaplanček, ki morda še nikdar ni bil v nobeni tovarni, postopa Vam včasih tako, kakor da bi res že imel v žepu recept za rešitev socijalnega vprašanja. Sedaj pa vprašam, mari mislite, da bode blagodejno vplivalo na socijalna nasprotstva, ako Vi v deželnem gospodarstvu nakladate polovico bremena na rame Uroke mase, kateri potom deželne priklade podražite nedolžni užitek, kakor je pivo, ki je nek antidot proti žganju?!
Gospoda moja, že sedaj je dežela Kranjska daleč pred drugimi deželami, kar se tiče indirektnih davkov. Vzemite deželne naklade drugih dežel in prepričajte se, kako je tam razmerje med prikladami na direktne in na indirektne davke. Na Češkem znaša priklada na direktni davek 11,300.000 gld., na indirektne davke
—	krajcarja ne; lam nimajo nobenih priklad na indirektne davke. Na Nižje-avstrijskem znaša priklada na direktne davke 6,800.000 gld., na indirektne zopet
—	krajcarja ne. Na Moravskem znaša priklada na direklne davke 4,300.000 gld. in zopet ne krajcarja na indirektne davke. Na Štajerskem, katera dežela se nam tolikokrat navaja kot vzgled, kjer imajo priklado na pivo in žganje, tam znaša priklada na direklne davke 2,400 000 gld. in na indirektne davke le 543.000 gld, in na Tirolskem imate 543.000 gld. na direktne in le 118.000 gld. na indirektne davke. Sedaj si pa
oglejte Koroško, katero ima približno toliko direktnega davka kakor Kranjska — na Kranjskem znaša namreč po letošnjem davčnem predpisu ves direktni davek
1.586.000	gld., na Koroškem pa 1,551.000 gld., torej za
35.000	gld. manj, in veste kako je na Koroškem? Tam nimate 28 °/0 priklade na direktne davke v pokritje skupne potrebščine, temveč Vi imate tam 60 °/0 priklado na direktne davke — če se ne motim celo
610.0	po izkazu za zadnje leto — namreč 45 % v pokritje potrebščine pri deželnem zakladu in 16 °/o priklado za zemljiško odvezo. Po proračunu za leto 1892. imate na Koro.-kem pri deželnem zakladu pokritja pri nakladi na direktne davke 682.500 gld. in po indirektnih davkih le 107.000 gld. Ja, gospoda moja, na Kranjskem imamo sedaj naklade na indirektne davke že 330.000 gld. proti 430.000 gld. priklade na direktne davke, in če bi šlo tako naprej — in vsaj bode šlo, vem da govorim badavo — če bo šlo po recept n tovariša gospoda kanonika Kluna, bode pri nas na Kranjskem kmalu več indirektnega kakor direktnega davka. (Odobravanje med somišljenik’. — Beifall unter den Gesinnungsgenossen). Ge je taka gospodarska politika dandanes opravičena in primerna v očigled socijalni agitaciji, je to uganjka za me (odobravanje med somišljeniki — Beifall unter den Gesinnungsgenossen), kajti s takim postopanjem potiskamo kruto orožje v pest socijalistični propagandi, ki utegne kmalu tudi pojaviti se na Kranjskem. (Poslanec ekscelenca baron Schwegel: — Abgeordneter Excellenz Freiherr von Schwegel: «Sehr richtig!»)
Naposled bi človek res vprašal, vsaj ti oziri so uvaževanja vredni, kako je mogoče, da se toliko nadarjenih mož iz narodno napredne stranke, ki sede v središči te zbornice, podvržejo takemu nasvetu?! Danes je že skušal tovariš gospod dr. Schaffer rešiti to uganjko in pomagal mu je tovariš ekselenca gospod baron Schwegel. Dovolite torej, da tudi jaz, ki sem enkrat enfant terrible narodne stranke (veselost. — Heiterkeit) povem svoje mnenje. Gospoda predgovornika se nista preveč zmotila. Stvar je precej taka. «Slovenčeva» stranka hoče izkoristiti zvišanje deželne priklade v volilne namene (ugovor na levi — Widerspruch links) in stranka «Slovenskega Naroda» se teh manevrov boji. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: «Čisto nič!» Poslanec Pakiž: — Abgeordneter Pakiž: «Nikoli v štirih dobah, kar sem poslanec, še nisem agitiral!»). Brez Vas in Vaše agitacije, gospod Pakiž, bi deželni zbor naposled tudi še lahko obstal. — Sklicujem se v tem oziru zlasti na znani članek v «Slovenci», iz katerega se dä bojni načrt te stranke precej jasno posneti. Vsaj je jasno, volilci bodo nekako nevoljni, če zvišamo deželno priklado in «Slovenčevi» stranki bode torej ugajalo, ako se postavi pred volilce ter pravi: «Mi smo preprečili, da se vam ni povišala priklada na davke» in nekaj glasov več se bode dalo dobiti s takim argumentom. Če pride potem ta stranka do nadvlade v visoki zbornici, sodim, da se jej bode že posrečilo umakniti se iz vsake zagate. Z matematično gotovostjo se sicer lahko pove: Vi bodete prisiljeni — ne počasi — temveč skokoma dvigniti odstotek deželne naklade, ali takrat se bode reklo iz
372
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung mn 16. Februar 1894.
poročevalčevega odra in bržkone bode tam zopet, sedel gospod kanonik Klun, ki bode hladnodušno razpravljal, da to ni krivda njegove stranke, temveč žalostna zapuščina iz prejšnih časov, iz one dobe, ko so slovenski naprednjaki še tukaj imeli odločilno besedo. Ta vojni stratagem je priprost in ne imponuje mi po konceptu, preveč ste prozorni, ker ste premalo globoki!
In sedaj bi jaz, ko sem toliko kritikoval nasvete večine finančnega odseka, povedal tudi nekoliko pozitivnega. Napaka je bila, da smo po konvertovanji zemljiščnoodveznega dolga z deželno priklado padli za 6°/0 in slabo je bilo to gospodarstvo. Mene tudi zadeva ta krivda, kakor vsakega izmed Vas. Ko sem jaz kasneje referat o deželnem zakladu bil prevzel, se to ni dalo z lepa več predrugačiti. Napaka je bila že storjena, in če se pomisli, kaka je bila situacija, potem je ta napaka še bolj usodna. Tisti letni državni prispevek 127.000 gld. nameravali smo rabiti za investicije, pa kaj smo storili? Mesto investirati ta denar, znižali smo deželno priklado za letnih 90.000 gld. — toliko je znašalo tistih 6% —- in le 35.000 gld. nam je ostalo na razpolago. Vzemite upravni svet kake delniške družbe, a ko bi ta tako postopal, da bi delil dividende, mesto da bi skrbel za potrebne investicije — ali veste kam drži ta pot? (Poslanec ekscelenca baron Schvvegel:	— Abgeordneter Excellenz Freiherr von
Schwegel: «Eingesperrt werden sie!» Poslanec Kersnik: — Abgeordneter Kersnik: «Na Žabjek!») Da, na Žabjek ali pa na Grad. Je tako, gospoda moja! Torej, gospoda moja! mi moramo misliti o pravem času, da pridemo na bolj razumno gospodarstvo, in jaz bi nasvetoval, v prvi vrsti počasi zvišati deželno naklado, počasi, pravim, sukcesivno, kajti pomislite leta 1896. odpade tisti državni prispevek letnih 127.000 gld., potrebščina deželna pa raste. Potem pa, gospoda moja, najeti treba večje posojilo za deželne investicije, pri tem strogo premišljati, kake investicije bi bilo zvršiti ter jih razdeliti na več let. Misliti je na to, da se bodo deloma refundirali troški vsled povišanja davčne možnosti onih pokrajin, kamor se bo denar investiral.
S tem sem z finančno oceno pri kraji in prepuščam gospodu poročevalcu večine finančnega odseka, da ovrže in pobija moje argumente.
Gospoda moja, sedaj pa še nekoliko besed o politiki. Skušal sem kot poročevalec odsekove manjšine zvršiti svojo dolžnost v polni meri in začel sem torej zapisavati si razne trditve in argumente, katere sem čul tekom današnje debate, toda naposled sem omagal. Le na par glavnih reči bi Vas opozoril, kajti reči moram, da se ne strinjam s preblagorodnim gospodom deželnim predsednikom, ki je dejal, da politike ne treba pri debati o deželnem proračunu in da tudi povoda nimamo, baviti se z državno upravo. In merito ima prav tovariš Hribar, ako je ugovarjal temu nazoru, samo s takimi argumenti ne sme priti, kakor da bi bili troški za javno varnost, žandarmerijski troški, nek dispozicijski zaklad za državo. (Veselost na desni. — Heiterkeit links.) Je vender nekoliko raz-očka. Če Vi, kar se je včasih že zgodilo, v državnem
zboru vladi ne dovolite dispozicijskega zaklada, radi tega ne pogine, mirno se dalje vlada, nič se ne bode poznalo — ako pa troške za žandarmerijo izpustite ali prečrtate, niti za poslanca Hribarja ne bi hotel biti porok, da bi tako miren ostal ter da mu stvar vender ne bi delala nobene preglavice.
Govorilo se je dosti o gospodu deželnem predsedniku. Ne bom se spuščal v nadrobno preiskavanja dotičnega delaila, meni ta detail večinoma ni znan, sodim pa, da je deloma vsaj zajet iz naših listov, in naša domača žurnalistika mi ne imponuje preveč, predostikrat se čitajo preklici v domačih listih. (Živahna veselost, — Lebhafte Heiterkeit.) Samo eno opazko bi si dovolil. Gospoda deželnega predsednika smo spoznali — in to se ne bode tolmačilo kot laskanje poslanca nevredno — iz odsekovih obravnav kot moža, ki se zanima zlasti za gospodarska vprašanja v naši deželi. Vidite, gospod deželni predsednik, vsaj se da vladati s kranjskim Slovencem, ali kranjski Slovenec je samosvoj, kakor zemlja njegova. Od Vas bode odvisno, mehak je kakor vosek v spretnih rokah in ježevito uporen v nerodnih. Troje reči potrebuje, da izhajate ž njim. Jed na je, energične roke — te mu treba! Ne pozabimo narodnega izreka, ki govori cele folijante, prislovice naše: «Dobrota sirota»; energičnega vodstva mu treba; poleg tega mora se ž njim postopati pravično, in tretjič tako, da vidi naš človek, da je oni, ki je nad njim, v istini mu naklonjen, da ima srce zanj in za duševne in ma-terijelne interese njegove. Oglejte si pri naših vojakih, pri naših Janezih — oprostite domači izraz — častnika, ki strogo gleda na to, da vsak stori dolžnost, ki pa je pravičen in naklonjen vojakom; za tacega častnika gre naš vojak brez vsakega pomisleka v nevarnost, in smrt ga ne loči od njega! Isto velja tudi o političnem uradniku. Mi smo dosedaj videli pri gospodu deželnem predsedniku zlasti energijo, lastnost torej, ki je prepotrebna političnemu šefu, jaz ga torej naprosim in poživljam, naj povsodi in zmirom na Kranjskem dokaže tudi pravičnost svojo in naklonjenost nasproti deželi in narodu našemu v gmotnem in duševnem oziru, in prepričan naj bode, da mu bode lahko vladati zvesti rod kranjskih Slovencev. (Poslanec ekscelenca baron Schwegel: — Abgeordneter Freiherr von Schwegel: «Bravo! bravo!»)
Grem dalje. Nisem se mislil baviti z volilnim vprašanjem, ker se mi vidi, da tako velikega problema ne gre razpravljati tako mimogrede, en passant, ali govorilo se je dosti o volilni reformi, o najvažnejšem problemu, kar jih imamo dandanes na dnevnem redu. Da označim svoje stališče, reči moram, da se ne strinjam v tem oziru niti z tovarišem ekscelenco gospodom baronom Schwegelnom, pa tudi ne s tovarišem, zastopnikom mesta Ljubljanskega. Ekscelenca gospod baron Schwegel je tako definiral stališče svoje, da je dejal, ali splošno volilno pravico ali pa interesne za-stope — jedno ali drugo —- in rekel je, da bi splošna volilna pravica duri odprla navalu socijalnih mas. Tovariš gospod Hribar zopet se temu nasproti brez ovinkov poslavlja na stališče splošne volilne pravice «suffrage universel». Ali, gospoda moja, to stališče
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
373
ima za nato državo veliko nevarnost, in te ne de-mentuje in ne odstrani z nobenim citatom, tudi z Bismarckovim ne. Je še vprašanje, ali bi bil Bismarck po zadnjih nemških volitvah tako govoril! (Veselost. -— Heiterkeit.) Pri nas v Avslriji so pa razmere drugačne. Dovolite, da skušam jasno povedati svoje mnenje. Kultura je naposled zavisna pred vsem od srednjega stanu. Delavci ne tvorijo kulture; kar je napredkov, izvira večinoma iz srednjega stanu in to je stvar, ki mora tudi pri narodnem zastopu nekako razodevati se. Na Nemškem, Francoskem, v Švici, tam, koder imajo splošno volilno pravico, tam je srednji stan čisto drugačen faktor kakor pri nas. Vzemite krepki nemški srednji stan in videli bodete, to je druga potenca, in na Francoskem bodete našli na milijone malih kapilalistov, ker je ves veliki dolg domiciliran v deželi, vsak boljši delavec skorej ima svojo rento. Tam je splošna volilna pravica torej mnogo manj nevarna, kar so zadnje volitve posebno pokazale. V Avstriji pa imate razprostrane dežele brez srednjega stanu. V Galiciji ni pravega meščanstva, njegov Surrogat, tisti poljski žid, ne more nadomestiti srednjega stanu. Zato pa bi bila splošna volilna pravica v naši državi prava nevarnost!
Druga napaka, o kateri sodim, da jo je napravil tovariš Hribar, je tembolj čudna, ker se on strinja v tem oziru z najbolj doktrinarnim liberalcem stare šole. Tista stara liberalna doktrina je zmatrala celo človeštvo le kot kopo posameznih pojedincev, le individuum je bil od važen za tisto šolo; temu nasproti pa, gospoda moja, je uvaževati, da je človeštvo zlasti v kulturnih državah umeten organizem, ki se je genetičnim potom razvijal, organizem, ki se nekako raz-članuje, «gegliederter Organismus». Zaradi tega sodim, da bi tudi to moralo razodevati se v zistemi volilnega prava naše države. Kakor hitro se pa postavite na stališče, naj se uvede brez vsake kautele splošna volilna pravica, potem se pregrešite tudi proti temu drugemu oziru. Dovolite mi, gospoda moja, sedaj par «sobnih opazek, ki sem jih dolžan dvema možema, katerima sem — nikakor se ne sramujem, tega povedati — enemu in drugemu do zadnjih dni bil pristaš. Te opazke obračajo se proti ekscelenci gospodu baronu Schwegelnu. On je govoril v hudih izrazih proti grofu Taaffeju in v ravno tako hudih besedah proti bivšemu deželnemu predsedniku našemu. O grofu Taaffeju izustil je, da je Avstrijo spravil «an den Rand des Verderbens». Poglejte vender državni budget z leta 1879., primerjajte ga z budgetom leta 1894. (odobravanje v središči — Beifall im Centrum) in uvažujte prikazen, da morda dandanes v Evropi ni države, ki bi imela tako urejene finance, kakor jih ima naša Avstrija! Ge je bila Taaffejeva politika res tako slaba, potem ne razumem, kako smo prišli do tako ugodnega finančnega položaja.
In še nekaj druzega. Ekscelenca gospod baron Schwegel je sam dokazal istinost, moje trditve. Veste kaj je najvažnejša posledica politične zisteme Taaffe-jeve? Da je sedaj bilo mogoče misliti na koalicijo. Pred desetimi, štirinajstimi leti naj bi kdo iz Hohenwartovega kluba stopil pred sedanjo levico
in nasvetoval: «Dajmo se sporazumeti», kak odgovor bi mu bil donel na uho! Situacija se je izdatno spremenila. In tudi to je znamenje, da Taaffe ni vladal na škodo. Avstriji.
In kar se tiče gospoda barona Winkierja, veže me dolžnost osobne hvaležnosti, in jaz mislim, cela narodna stranka se mi v tem pridružuje, da branim spomin moža, ki je veliko delal za deželo našo in vedno imel najboljši namen, služiti domovinskim interesom. Prej sem govoril o treh lastnostih, katere mora pred vsem imeti šef deželne uprave v tej kro-novini. Da je bil Winkler pravičen do skrajnosti, posebno tudi nemški stranki nasproti (poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: «Še preveč!») smo dostikrat čutili, in da je bil naklonjen deželi naši, to istotako vemo; ena lastnost je bila premalo razvita v njegovem značaji, to je že tovariš Hribar povedal, in jaz bi to rad še nekoliko bolj drastično naglašal, in sicer v Hribarjevem parlamentarnem jargonu. Winkler se je premalo «osokolil», kajti da bi bil imel nekoliko več sokolskih krempljev in jih pokazal na vse strani, bolje bi bilo. Toda to moramo vsi reči, mož je vse svoje duševne sile zastavil, da je zvesto služil cesarju in domovini. To mislim, da sem bil dolžan povedati in naglašati v obrambo njegovega spomina. (Živahno odobravanje na levi in v središči. — Lebhafter Beifall links und im Centrum.)
In sedaj, gospoda moja! se je imenovalo še neko tretje ime, ime onega državnika, ki ga jaz spoštujem pred vsemi in čegar parlamentarnemu vodstvu se jaz rad udam, grofa Hohenwart a namreč. Malo je politikov v Avstriji, še manj pa državnikov. Da je pa grof Hohenwart zares državnik v pravem pomenu besede, vidite, če greste v državni zbor na Dunaji, kadar Hohenwart govori, in prepričali se bodete, kako hitro se spraznijo kuloarji in buffet in kako se gnječijo poslanci od vseh strani okrog njega, da nobene besede ne izgube iz njegovih ust. Ta mož obhajal je ta teden sedemdesetletnico svojo, in kako vezilo je prejel iz jednega dela svojega volilnega okraja? Gospoda moja, živo obžalujem dot.ično izjavo, vender sem tega mnenja, da ta čin, ki ni na čast deželi naši, ne bode imel in ne more imeti nobenih posledic. Premalo se je podpisalo pravih volilcev, in še ti so bili zapeljani. Prepričan sem, da jim je že danes žal in da jih je sram onega koraka. (Poslanec Luckmann: — Abgeordneter Luckmann: «Res je!») Ali neka druga stvar je pri tem, in tu se zopet sklicujem na to, da sem enfant terrible narodne stranke in temu pristaja odkritost. Vsaj veste, katera je glavna napaka pri nas. Pred vsem boleha javno mnenje na tem. da je veliko preveč neodkritosti med nami. Odkodi je prišla tista nezaupnica? Iz najbolj klerikalnega okraja cele dežele, kjer se še nikoli ni pripetilo, da bi bil kdo izvoljen proti volji duhovščine. Kako je rešiti to uganjko? Gospod poročevalec večine finančnega odseka, če bi hotel reagirati na to vprašanje, vender ne bode rekel, da v tem duhovni niso nič vedeli, po noči je prišel hudič in je luliko zasejal med pšenico. (Živahna veselost. — Lebhafte Heiterkeit.) Vsaj duhovščina naša tako silno vpliva na zasebno življenje, da bi skoro rekel, če kdo na posten dan zaužije košček mesa, takoj
374
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
se to izve v farovži, in takoj porekö, glejte, meso je jedel na kvaterno sredo! Ja, ali je potem verjetno, da duhovščina v istini ničesar vedla ni za to agitacijo, ki je mesece in mesece trajala, da duhovščina v kraji samem ni znala za to stvar?! Vi gospodje, ki ste generalni štab te stranke, Vi ste vse dobro poznali, in jaz vprašam, kaj ste storili, v koliko ste uporabili svoj vpliv, da bi zatrli tisto agitacijo, kako je pisal «Slovenec», kako ste poučevali maso, da bi bili odvrnili to narodno sramoto? Vi, ki bi bili lahko z mazincem zatrli celo stvar! In napdsled, kaj se Hohenwartu očita? Pred vsem to, da je on ustvaritelj koalicije, ki je strmoglavila Taaffeja. Ja, gospoda, čuda se gode, sedaj se po Taaffeju solze pretakajo v krogih, kjer ste prej vedno slišali, da je grof Taaffe največja poguba za nas, le proč v opozicijo, le strmoglavite ga! To so logični skoki, ki se pripete pri nas. (Poslanec dr. Tavčar:
—	Abgeordneter Dr. Tavčar: «Sedaj je prišlo še nekaj slabšega za njim!»)
Taaffe je padel torej, in koalicija je stopila na njegovo mesto. Za svojo osebo sem čisto nedolžen pri njeni osnovi. Ali rečem in prosim, da me ovržele, ne poznam drugega pota, po katerem bi bilo mogoče priti iz neznosne situvacije, kamor smo bili zabredli. Dovolite pa, da govorim še par besed iz višjega stališča, potem sem pri kraji. Res je z jedne strani to, da se sedanjim momentannim potrebam zadostuje s to obliko, toda ali ne tiči še nekaj bolj znamenitega v ozadji ? Tovariš gospod Hribar je dobro naglašal tisto silno nevarnost, ki nam preti od socijalistične propagande. Če bi bil kdo rekel še pred tremi ali štirimi leti, da se bodo godili taki atentati, kakor se dandanes pripele vsak teden skorej, smejal bi se mu bil vsakdo, in če je Giskra leta 1869. rekel:	«Die sociale Frage hört in
Bodenbach auf», rad bi vedel, kaj bi on danes dejal. Da, socijaini problem se diskutuje dandanes in za ideje se unemajo široke mase, o katerih smo še pred 10 leti sodili. da se bavi žnjim k večjemu le tu in tam kak učen samotar. Ta nevarnost je evidentna, in mi, ki resno razmotrivamo take prikazni, in vidimo, kaj se godi po širnem svetu, mi vsi bi morali pristopni biti jedni misli. Pustimo, gospoda moja, kar se da, stare naše prepire, in postavimo se po konci nasproti novim in nevarnim nazorom. Danes — imam slabo navado, da vmes kako zinem — je gospod poslanec Hribar me citiral, da nisem na sumu, biti prehud naroden radikalec, in jaz sem mu radostno pritrjeval. Ali vzemite me z napakami, kakor sem, ene reči pa mi nihče odreči in zanikali ne sme, da ljubim svoj narod in zemljo, kjer sem rojen, kakor kdorkoli izmed Vas, in Bog čuvaj, da bi iz mojega rodu postal kedo narodni renegat. Navzlic temu pa poudarjam, tako se mi vidi, da se bode v sedanjem času narodno vpra-an e nekoliko v stran potisnilo ter da se socijalno vprašanje pojavlja čedalje močnejše. Pri nas morda še ne ali kmalu, morda v 20 do 25 letih
—	o številkah se ne more govoriti — gotovo pa bolj urno nego danes mislimo, razdeljeni bodemo le v dva tabora, eni, ki imajo kaj ter hočejo braniti svoje imetje in braniti staro našo kulturo, in drugi, ki nič nimajo, pa s pohlepno roko segajo po vsem. Jaz mislim, kar je zmernih in resnih elementov, bavimo se s tem vpra-
šanjem in glejmo, da omiko branimo proti sovražnim navalom, v primeri s katerimi so bili navali krutih srednjeveških barbarov prava igrača. (Poslanec Hribar:
—	Abgeordneter Hribar: «To je res!») Tudi to je stvar, ki je moralno dosti pripomogla, da je prišlo do koalicije in ki bode vplivala, da se bode koalicija vzdrževala.
In sedaj le še par besed. Kar se mene tiče, nihče me ne more imeti na sumu, da se načeloma protivim koaliciji. Moje stališče je tisto, kakor tovariša gospoda dr. Tavčarja. On pravi, počakajmo, da vidimo, kaj bodemo od koalicije dobili, kak sad bode rodila, želim pa, da bi rodila po volj ni sad. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: «Pa ga ne bode!») Vederemo! Jaz stojim danes še na stališči besed, katere sem pred več kakor 10 leti dne 6. oktobra 1. 1883. izustil v tisti pomenjljivi seji, ko se je rešilo vprašanje volitve dveh poslancev iz veleposestva. Silen hrup je bil, vikali so tovariši in galerija, ki danes pazno posluša (veselost
—	Heiterkeit) in takrat, sem dejal: «Mi vsi v tej slavni zbornici smo strankarji, ali vender če v mirnih trenutkih, kedar strankam strast ne moti jasnega pogleda, si ogledamo razmere v naši domovini, videli bodemo, da politični razkol, da strastni prepir, ki med nami že razsaja 25 let, je le v k var našemu narodu in našej deželi».
Gospoda, tega načela sem se držal, odkar sem v tej zbornici in na tem stališču stojim tudi danes. Vem, da koalicija ni popularna, pa jaz jo zagovarjam, ker sem uverjen, da mora poslanec imeti toliko poguma, postaviti se včasih tudi na nepopularno stališče (odobravanje na desni — Beifall rechts), ali da se utrdi koalicija, je veliko zavisno od nemške stranke in od vlade. Poživljam častile gospode tovariše z nem-ke strani, s katerimi smo našli v socijalnem občevanji prijeten modus vivendi, naj uporabljajo svoj vpliv na svoje somišljenike (odobravanje — Beifall), naj se kažejo odjenljivi nasproti pravičnim terjatvam naroda našega na Kranjskem in uporabljajo svoj vp'iv tudi v sosednih deželah, naj tudi naši nemški sosedje postanejo pravični nasproti narodu slovenskemu, in če se bode vlada ravnala po istem receptu, če nam bode dala one pravice, katere smemo zahtevati iz naravnega in iz zakonitega stališča, potem bodite uverjeni, da se bode čez leto dni, ko se bode vnovič vršila proračunska debata, vsaj v političnem oziru pokazala ugodnejša bilanca, nego danes, in da se bode v koaliciji povoljnejše sodilo nego danes. Pri kraji sem, toplo priporočam visoki zbornici nasvete manjšine finančnega odseka. (Živahno in trajno odobravanje na desni in med somišljeniki na levi. — Lebhafter und andauernder Beifall rechts und unter den Gesinnungsgenossen links.)
Deželni glavar:
Sedaj ima besedo proročevalec večine finančnega odseka, gospod poslanec Klun.
Poročevalec Klun:
Visoka zbornica! Ni prijetno po tako dolgi razpravi v pozni večerni uri govoriti, ko so vsi gospodje poslanci že utrnjeni, in prav rad bi se odpovedal
XIV. seja dne 16. februvarija 1894.
besedi, zlasti ker so se stvari, katere je bilo treba pojasniti, večinoma že pojasnovale od gospodov predgovornikov, ki zastopajo z. menoj vred nazore večine finančnega odseka. Ali nekaterih stvari moram vender še omenjati in ne zamerite mi, ako pri tem govorim nekoliko obširneje, ker tega nisem jaz kriv, ampak gospodje govorniki, ki so mi podali toliko gradiva.
Vsakoletna razprava o proračunu deželnega zaklada je velike važnosti, ker daje poslancem priliko k raznim političnim opazkam in pikantnim govorom. Te pravice so se gospodje poslanci tudi letos od prvega do zadnjega govornika poslužili v obilni meri. Naj torej tudi jaz nekoliko spregovorim najprej s politične strani.
Veliko se je govorilo o deželnem predsedniku in o njemu podrejenih organih, gospodih okrajnih glavarjih. Teh mi ni treba zagovarjati. Gospod deželni predsednik je sam sebe spretno zagovarjal in se krepko potegnil tudi za politične uradnike, kakor je to njegova dolžnost.
Gospod poslanec Hribar je gospoda deželnega predsednika v mnogih rečeh grajal in se je izražal, da mu to in ono ni všeč; ali jaz bi opozarjal, da nikdar nobeden, zlasti če je šele prišel v deželo, ta njenih razmer in njenega prebivalstva še ne pozna, pri najboljši volji ne more vsem ustreči. V tem oziru imamo vzgled pri predniku gospoda deželnega predsednika, pri gospodu baronu Winklerju. Ko je prišel v deželo, ga je nemška stranka napadala in proglašala za narodnega strankarja, nasproti se mu je pa od navadno napredne stranke očitalo, da preveč streže Nemcem. Ko je pa gospod baron Winkler odšel iz dežele, se mu je vsestransko priznavalo, kar smo mi že prej po zasluženji pri njem hvalili, ker so to sedaj po zasluženji priznavali tudi oni, ki so ga poprej grajali in napadali. Ravnotako se je godilo tudi bivšemu ministerskemu predsedniku grofu Taaffeju, o katerem bi se mi niti sanjalo ne bilo, da ga bodo nekateri gospodje pozneje hvalili. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: «Prej nič tako pametnega ni storil, kakor nazadnje!») Sicer pa tudi v političnem življenji velja pregovor: «De mortuis nil nisi bene»; ali gospod poslanec ekscelenca baron Schwegel se tega načela ni držal, ker se je zaganjal v enega in drugega, pa ne po pravici in tudi ne v zmislu naroda slovenskega; ker, kdor o tolikanj zasluženem možu, kakor je za našo deželo gospod baron Winkler, tako govori, kakor je govoril gospod baron Schwegel, si ne sme prisvajati pravice, kakor da bi bil govoril v imenu naroda slovenskega. Pri vsih činih je treba gledati na dobro voljo, katera se gospodu baronu Winklerju nikdar ne more odrekati.
Tudi sedanji naš gospod deželni predsednik je pri raznih prilikah, zlasti v zadnjem času pokazal, da ima voljo, priti nekaterim napakam v okom, kar mu po moji misli moramo vsi priznavati; ob enem pa si uso-jamo trditi, da mu je treba le stroge objektivnosti na vsako stran, da bode potem tudi on lahko izhajal z našo deželo.
Prezvišeni gospod baron Schwegel je poudarjal, da človek ne sme biti osoben, in je zavračal pritožbe in napade na nekatere politične uradnike. Gotovo tudi
- XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.	375
jaz ne odobravam, da se osobe spravljajo v debato, ali neumno mi je, kako se je mogel ekscelenca poslanec baron Schwegel v istem hipu, ko je grajal druge in jim lepe nauke o dostojnosti dajal, tako spozabiti in zoper lastne besede tolikanj grešiti! Sicer pa lahko iz sku-nje omenjam, da se je v državnam zboru velikokrat ravno od stranke, katerej se prišteva gospod baron Schwegel, govorilo jako osebno o ministerskem predsedniku in drugih uradnih osebah dolj do zadnjega sluge, pa nikdar nisem videl, da bi se bil pri taki priliki tako srdito, kakor danes oglasil gospod baron Schwegel; ostal je pri miru (poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: «Gujte!») in — qui facet, consents re videtur.
Glede politične strani naj omenjam le še par besed o koaliciji. Jaz se nikakor ne strinjam z mislijo, katero je naglašal tovariš gospod dr. Schaffer, in z definicijo, ki jo nam je podal o koaliciji; pa tudi nazoru gospoda poslanca Hribarja ne morem pritrditi, češ, da je to zveza narodnih manjšin in nazadnjaških elementov. Hribar je hotel s tem menda slovenskim poslancem očitati, da so v zvezi z nemškimi konservativci. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: «Liberalci!») Jaz sem tako umel in bi bil odločno protestoval zoper to, ker smo vsi slovenski državni poslanci spoznali, da je za nas najboljše, če se zvežemo z nemškimi konservativci, kateri odločno zahtevajo, da mora vlada zvrševati pravico in ustrezati tudi pravičnim narodnim zahtevam, torej tudi zahtevam naroda slovenskega. Najbolje mi je ugajalo, kar je gospod poslanec dr. Tavčar rekel o koaliciji, katera je prav za prav le začasna, provizorična zveza. Stališče naše v koaliciji je tako, da hočemo počakati, ali bode vlada, pred no jo obsodimo, ustregla našim pravičnim zahtevam ali ne; šele potem hočemo storili končni korak. Sicer se pa popolnoma strinjam s predgovornikom gospodom dr. Tavčarjem. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: «Samo ne čakajte predolgo!»)
Mislim, da mi ni treba še dalje razpravljati teh stvari, zato preidem sedaj k proračunu samemu.
Razprava o deželnem proračunu se meni ne zdi tolikanj važna samo zaradi političnih vprašanj, ampak veliko bolj tudi zaradi tega, ker nam podaje pregled deželnega gospodarstva. Deželno gospodarstvo pa mora biti po mojih mislih tako urejeno, da se ne pokriva potrebščina samo iz priklade na direktne davke, ampak da se iščejo tudi drugi viri v pokritje redne in izredne potrebščine, ne da bi dežela trpela v produkcijskem ali konsumcijskem oziru. V zadnjem oziru imamo pri nas dobro urejene finance, ker se naši dohodki ne sestavljajo samo iz priklade na direktni davek, ampak ker dežela naklada davek tudi na vino, na vinski in sadni mošt, dalje imamo užitninsko naklado na meso in deželno naklado na žganje. Kadar torej nastane vprašanje, kje in kako bi bilo najti novih sredstev, ozirati se je na ravnokar omenjeno načelo. Ako bi se hotela naša deželna potrebščina pokrivati samo s priklado na direktne davke, bi bila to neopravičena in nepravična razdelitev deželnih bremen na tiste, ki bi težko nosili taka bremena; ozirati se moramo torej tudi na to, da
376
XIV. seja dnä 16. februvarija 1894. — XIV. jS'ttjung am 16. Februar 1894.
se naklada kolikor mogoče razprostre in breme ne naklada samo njim, ki ga že zdaj težko nosijo. Če pogledamo kmeta, vidimo, koliko državnih, deželnih in občinskih priklati in bremen ga teži in kako malo uživa od svojega posestva dohodkov. Ravno tako žalostno je to gledč hišnega posestnika in malega obrtnika, tako da bi bilo neopravičeno, ako bi se od teh davkoplačevalcev zahtevala še večja bremena. Minister sam je v svojem poročilu o preosnovi personalnega davka rekel, da sta zemlji-čni in hišnorazredni davek najhujša in da bode treba s tistimi dohodki, katere je pričakovali od personalnega davka, znižati ta dva davka, in ravnotako gospod poročevalec manjšine finančnega odseka v svojem poročilu priznava, da je neprimerno, pri sedanji osnovi davčne zisteme, zajemati sredstva iz pri klade na direktne davke, s čemer se davki spremene v nekako realno breme in dobe značaj hipotek. Iz teh besed bi bilo sklepati, da bode gospod poročevalec manjšine finančnega odseka predlagal, naj se priklada na direktne davke še bolj zniža; toda navzlic temu je on predlagal, da naj se še poviša za 4 %. Ker se pa po mojem mnenji ne more in ne sme še bolj obdačiti že tako hudo obdačeni zemljiški in hišni posestnik, treba je drugodi iskati poravnave in potrebnih sredstev.
To je mogoče na dvojen način, ali z odvalitvijo dotičnega zneska na prihodnje rodove ali pa z doklado na užitmnski davek.
Glede deželnega dolga so gospodje predgovorniki že poudarjali, katerega načela se je treba držati, da se namreč najine posojilo le v tem slučaji, ako gre za investicijske namene, ki se sami obrestujejo, ali pa v slučajih, kadar gre za večje stroške, katere je nemogoče naenkrat pokriti, ki se dajo pa polagoma poravnati; nikakor pa se s pravili razumnega gospodarstva ne ujema, ako se primanjkljaj pri redni potrebščini pokriva s kakimi dolgovi. V tem slučaji je treba seči po zvi.-anji deželne priklade ali pa poiskati kak nov vir, iz katerega bi bilo mogoče dobiti novih dohodkov.
Poglejmo, kako je v tem oziru pri nas. Gospod poročevalec manjšine finančnega odseka sicer v svojem poročilu pravi in gospod tovariš Luckmann mu v tem pritrjuje: «da že sedaj deželne priklade niso več v pravem razmerji z redno potrebščino, ter da za leto 1896. bode deželni zastop primoran, skokoma jih dvigniti»; ali dokaz zato trditev nam je dolžan ostal, ker dokazi, kijih je navedel, niso zadostni. Redna potrebščina znaša, kakor je gospod tovariš Hribar omenjal, 752.734 gld., redni dohodki pa 856.179 gld.; torej imamo presežka 103.445 gld. Ako torej svoto redne potrebščine pokrijemo z rednimi dohodki, nam še preostaje nad 100.000 gld., katere moremo porabiti za izredne troške Poleg tega je treba pomisliti, da so dejanski dohodki vedno višji, nego jih proračunjamo. Iz računskega zaključka, ki smo ga letos potrdili, je razvidno, da so bili redni dohodki mimo proračuna višji za 111.552 gld. Ako teh 111.000 gld. prištejemo onim 100.000 gld., nam prav za prav ostaja nad 200.000 gld. za izredne potrebe. Če pogledamo priklade in naklade, vidimo, da so več nesle mimo proračuna za 41.544 gld. Redna potrebščina je torej še zmirom
taka, da moremo ž njo pokrivati velik del izrednih potrebščin. Gospod poslanec ekscelenca baron Schwegel je omenjal nekega zneska, o katerem pravi, da je prav za prav redna potrebščina; pa ravno pri tem znesku je bil nesrečen. Če bi bil vzel kak drug naslov, bi bil morebiti lažje dokazal svojo trditev. Govoril je o troskih za občila pri IX. poglavji na strani 12. deželno-odborove priloge 30. in dejal, da je znesek 44.417 gld., ki je tam vstavljen med izredno potrebščino, prav za prav redni t.rošek. Ali ravno ta trosek je tak, da se ne bo več ponavljal, kajti v teh 44.417 gld. je zapopa-denih 3417 gld. za zgradbo deželne ceste čez Bogen-šperk, ki pa je že dodelana in za katero ne bode ničesar več plačati, potem 3000 gld. za korekturo neke ceste v Mokronoškem okraji, in 33.000 gld. za Savski most pri Radečah. Ti troski se ne bodo ponavljali. Sicer pa je treba opozarjati na to, da je glavni del letošnjčga primanjkljaja provzročen po novi bolnici. Opozarjam Vas, kako sem ravno jaz pri tej točki svaril, da naj se deželnemu zakladu ne naklada toliko breme, ali ravno gospodje s tiste (desne —• rechten) strani, ki se najbolj spodtikate nad predlogi večine finančnega odseka, zavračali ste me in se niste zmenili za moje besede. V letošnjem proračunu najdemo teh troskov v znesku 280.000 gld., katere mora dežela plačati; ali ti izdatki se morajo na stran zapisati, ker se drugo leto ne bodo več ponavljali. Razun tega je še veliko drugih takih zneskov, ki odpadejo drugo leto, pa tudi takih, ki sploh niso žrtve, ampak so od dežele samo izposojeni. Tako tudi od zneska 280.000 gld. za zgradbo nove bolnice odpade tisti delež, katerega bomo v ta namen dobili od drugih strani, namreč 80.000 gld. od Gorupa, 40.000 gld. od hranilnice in 36.000 gld. od mesta Ljubljanskega. Ako seštejemo vse te zneske, imamo 310.000 gld, kateri nikakor ne bi spadali v la proračun, in če izločimo teh 310000 gld. iz potrebščine, potem letos nimamo nobenega primanjkljaja, ampak še presežek 6000 gld.
To je, mislim, dovelj jasno in dokazuje, da ni nobenega pravega uzroka za to, da bi se morala letos povišati deželna priklada na direktne davke. Pa če bi jo tudi res morali povišati čez par let, kadar zgubimo državni donesek 127.000 gld., ne bo treba napraviti tako velikanskega skoka, kakor trdi gospod poročevalec manjšine finančnega odseka. Letos pa je nam na vsak način ni treba povišati in menda tudi drugo leto ravno tako ne, ker bomo dobili povrnenih nekaj zneskov, s katerimi bomo lahko izhajali, če bode pa treba leta 1896. povišati deželno naklado za 8%, tudi ta skok ne bi bil tako velik, da bi se mogli gospodje poslanci nad njim spodtikati, ker se do tj e ljudstvu prihranujejo 4 %, za katere naj bi se po predlogu odsekove manjšine že zdaj povišala deželna priklada.
Iskati smo morali torej drug način, kako pokriti, deželni primanjkljaj, in finančnemu odseku se je zdelo primerno, vpeljali naklado na pivo. Ker pa letos ni bilo mogoče dobiti podatkov, iz katerih bi se razvidelo, koliko piva se popije v deželi in koliko dohodkov bi bilo pričakovati od nove naklade, se za letos ni moglo storiti drugega, nego visokemu zboru nasvetovati neko
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
377
resolucijo, v kateri se naroča deželnemu odboru, da naj gledč te naklade brez zamude zvrši potrebne poizvedbe in visokemu zboru v prihodnjem zasedanji predloži uspeh teh poizvedeb.
Da bi pa mogli pokriti letošnji primankljaj, smo morali seči k posojilu, in sicer k posojilu v znesku do 250.000 gld. Gospod poslanec Šuklje nam je pravil o nemških burših, o pivu in dolgovih. Dobro pivo bodemo radi prevzeli, dolgove pa pustimo gospodu Šukljetu. Tudi on namreč priporoča, da se za letos naj m e posojilo 150.000 gld., za drugo leto pa še ne vem, koliko bi ga bilo treba; ali priporočal je, napraviti dolg več milijonov gld., da se uredijo deželne finance. Ne vem, ali bode tega treba pač pa bode treba skrajno štediti, in v tem smislu se strinjam s tovarišem gospodom dr. Schafferjem.
Gospod poslanec Šuklje je tudi omenjal, da je le nekaka špekulacija, ako nečemo že letos seči po zvišanji deželne priklade, ker se hočemo na ta način pripraviti za prihodnje deželeno-zborske volitve. Mene ta misel ni vodila, še na misel mi niso prišle prihodnje volitve. Naj torej povem, zakaj smo sklenili tak dolg napraviti, bodisi proti zastavi obligacij ali potom kreditne operacije. Lahko bi smeli dolg napraviti, ki bi se raztezal na več let, ker je naša bolnica, ako-ravno ni investicija, vender zavod, od katerega bode tudi poznejši rod imel dobiček, le največje breme zadeva ravno sedanji rod; in prav zato, ker bode tudi poznejši rod deležen te dobrote, bi smeli nanj odvaliti en del tega bremena; pa finančni odsek se vender ni odločil za to sredstvo, ampak samo za dolg, ki se bode morebiti pokril že v par letih z drugimi do-dohodki, zlasti ako se nam posreči, redne dohodke pomnožiti z naklado na pivo.
Glede te naklade se nam je seveda mnogo ugovarjalo, in takih ugovorov nahajamo tudi v poročilu manjšine finančnega odseka. Pivo, pravi omenjeno poročilo, je pri nas v Avstriji hujše obdačeno, kakor sploh v kaki državi, in poročilo v prilogi 60. ima dotične zneske tudi naštete. Če pa primerjate to užit-nino z drugimi užitninami, vidite, da ni ravno tako velika. Državni davek od hektolitra pive znaša 16'7 kr., ali pri 10% stopinji 167 gld. To obdačenje piva v primeri z obdačenjem vina ni ravno visoko, in vender vemo, da je vino važnejše za našo deželo, kakor pivo. Tudi pravijo, da vlada ne bi dovolila naklade na pivo. Ne vem, iz katerih podatkov to sklepajo, to pa vem, da imajo v nekaterih deželah izdatne naklade na pivo. Edino, kar bi smela zahtevati vlada glede naklade na pivo, bi bilo, da bi ne smela nakladati pri uvažanji, ampak zgolj pri porabi in da ne sme presegati nekega zneska, katerega določa finančna direkcija v Pragi z P70 gld. od hektolitra. Na Štajerskem imajo naklado po 1 gld. na hektoliter že več let. Na Češkem ima naklade na pivo 1117 občin, in sicer 394 če.-kih in 723 nemških občin. Navadno znašajo te naklade po 1 gld. od hektolitra; nekatere občine pa so segale po naj višjem znesku T70 gld., in te so: Asch, Budejevice, Tabor, Krumlov, Henrikov grad in Trebou. Le te občinske naklade so bile uzrok, da dežela češka ni vpeljala deželne naklade na pivo,
ker se je bala, da bi občinam vzela preveč dohodkov in da ne bi mogle pokrivati svojih potrebščin, ker imajo nekatere med njimi že velike naklade na direktne davke. Dalje je pa tudi to pomisliti, da veže vlado nekaka dolžnost, pomagati nam pri iskanji novih virov za deželne dohodke. Vlada nam dostikrat v marsikaterem oziru zaukazuje, da moramo to ali to napraviti, ona zahteva, da moramo blaznico razširiti, predpisuje, kako morajo biti urejene dobrodelne naprave i. t. d.; ako nam pa vlada naklada toliko bremena, mora biti tudi moralično zavezana, da nam pomaga, da nosimo dotična bremena kolikor mogoče lahko.
Nek drug ugovor se glasi, da bi se pivarst.vo uničilo, ki se je komaj začelo pri nas razcvitati in ki potrebuje še varstva. Pravi se, da bi se po deželni nakladi na pivo zmanjšal konzum in da bi se ob-dačila pijača, ki je živilo in zlasti za manjše ljudi jako potrebno. Gotovo je, da se bodo pivovarna rji upirali nakladi na pivo in krčmarji tudi, ali več uzroka bi imeli pivci, na katere se navadno take naklade z vračajo. Sicer je pa znano, da imajo pivovarnarji preveč dobička in ravno tako se krčmarji ne morejo pritoževati, zlasti ker nove troške z vračajo na kon-sumente. Pa tudi tega se ni bati, da bi naklada slabo vplivala na konzum piva. Na Štajerskem imajo deželno naklado že dalj časa, pa pivovarne dobro napredujejo in konzum je večji kakor pri nas; ravno to velja glede čeških mest. Deželni odbor češki pravi v svojem poročilu, da se po tej nakladi konzument.om in producentom ne godi nobena škoda.
Posebno napačno je pa sklicevanje na pivo, češ, da je to živilo. Celo škodljiva pijača je (klici: — Rufe: «Oho!»), katera zasluži prej omejitev kakor razširjatev. Ravno te dni je v časnikih trdil nek zdravnik, da naj bi se pivo ne priporočalo kot živilo. Dotično mnenje strokovnjaka je tako zanimivo, da si ga usojam prečkati. Glasi se (bere — liest):
«Bier als Nahrungsmittel in größerer Menge zu empfehlen, dürfte besonders angesichts der neuesten Untersuchungen von Strümpell doch bedenklich sein. Nach der Ansicht dieser Autorität überschätzt man den Nährwert des Bieres ungemein; vergleiche man beispielsweise den Nährwert von Bier mit dem des Brodes und ziehe den Preis in Betracht, so ergebe sich, dass man um die gleiche Sunnne so viel Brod erhalte, dass dessen Nährstoffe die des Bieres um das Achtfache überträfen; das Bier sei überhaupt das theuerste Nahrungs- und Genussmittel. Man begegnet oft der Ansicht, dass Bier, weil es weniger Alkohol enthält wie Schnaps, auch weniger schädlich sei. Diese Meinung ist aber irrig, denn in großen Quantitäten Bier wirkt nicht nur der darin enthaltene Alkohol so nachtheilig, sondern in gleicher Weise die dem Körper in dem Biere zugeführte große Wassermenge und große Quantität von Kohlehydraten und Eiweiß. Letztere erhöhen das specifische Gewicht des Blutes und damit die Thätigkeit des Herzens. Ueberlastung des Herzens hat Hypertrophie desselben zur Folge; die Nieren zeigen Epithel-Degeneration, Nierenschrumpfung, auch acute Nephritis. Zu große Mengen von Nährstoffen dem Körper aufoctroyirt, stören das Gleichgewicht des Stoffwechsels; Gicht, Diabetes mellitus, Fettsucht stellen sich ein.»
378
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
To je mnenje, katero sem pred tremi dnevi našel v časnikih. Sicer pa vem, da so se nekateri gospodje deželni nakladi na žganje tudi upirali, ali nazadnje so se s to idejo sprijaznili in sedaj vrže ta naklada deželi vsako leto jako lep dohodek, s katerim pokriva del svojih troškov, in če najrevnejši ljudje toliko prinašajo deželi z žganjepitjem, potem se to nekoliko poravna, ako pri nakladi na pivo donašajo tudi premožnejši ljudje svoj obolus. Pivo namreč ni pijača za revne ljudi, ampak je luxus za take, ki imajo že več dohodkov.
Da Vam še nekaj v spomin pokličem, spominjam Vas, kak hrup je bil, ko je država zadnjič cene smodk in tobaka povišala; veliko ljudi je nehalo kaditi, ali le za nekoliko časa, potem pa so zopet začeli pušiti, in država ima lep dohodek od tega povišanja.
Poročilo manjšine finančnega odseka tudi pravi, da se razsodno gospodarstvo ne more polotiti takega sredstva, kakor je naklada na pivo, ker bi to škodovalo ne samo pivovarnarjem, ampak celi deželi, katera «razpolaga z naravnimi pogoji za razvito pivovarsko industrijo». Ali dosedanje skušnje tega ne potrdijo. Pogoji za pivovarstvo v naši deželi niso ugodni. Poskusilo se je z hmelarstvom, s sejanjem pivarskega ječmena, ali nobeno se pri nas ni obneslo, in ljudje morajo skrbeti, da sejejo take stvari, ki so potrebne za vsakdanji živež.
Slišali smo, kako je gospod poročevalec manjšine finančnega odseka napadel enega naših tovarišev, češ, da je zastopnik kmetskega stanu. Gotovo hočemo varovati kmetski stan s tem, da nečemo povišati deželne priklade na direktne davke, ali ravno tako hočemo varovati tudi hišnega gospodarja in obrtnika, zakaj, priklada ne zadene samo kmeta, temveč tudi hišnega gospodarja in obrtnika in morebiti, da te še v višji meri, kakor je izračunil gospod poslanec Hribar.
Nečem obširneje govoriti, ker je ura pozna, ali iz tega, kar sem navedel, je videti, da so predlogi večine finančnega odseka dobro premišljeni in utemeljeni, in da nimajo kvarnih nasledkov, kakor so pravili razni gospodje govorniki.
Naj h koncu omenjam le še nekega dogodka. Ko je sloveči naš pesnik Anastazij Grün spisal svoje prvence, poslal jih je bil založniku Kampeju v Hamburg. Ta jih je hotel dati prijatelju, nekemu profesorju, da bi ocenil došle manuskripte, in mu povedal, ali je vredno, natisniti jih ali ne. Ali Kampe je bil na spis mladega pesnika pozabil, dokler ga ta sam čez nekaj mesecev ni opomnil, da naj mu vrne rokopis. Kampe je dal torej šele zdaj rokopis profesorju, ki se je še isti večer vsedel in začel brati dotične pesmi. Bilo je že pozno čez polnoč, ko je končal, a hitel je takoj h Kampeju in ga z velikim hrupom zbudi iz spanja. Ko Kampe pogleda skozi okno vprašaje, kaj da je, mu pravi prijatelj: «Kampe, Kampe, ti si bil velik osel, da nisi že davno natisnil tega dela». Nečem obračati teh besed na naš deželni zbor (živahna veselost — lebhafte Heiterkeit), kjer je zbrana elita našega slovenskega ljudstva, to pa rečem, velika škoda je za deželo, da naklade na pivo že davno nismo vpeljali.
Prosim častite gospode poslance, da izvolijo pritrdili nasvetom večine finančnega odseka.
Deželni glavar:
Gospod poslanec Žitnik oglasil se je k besedi v stvarni popravek.
Poslanec Žitnik:
Visoka zbornica! Obžalujem sedaj, da se nisem oglasil v splošni debati in da sem tako zamudil priliko, govoriti obširneje o stvari, ki mi je na srcu. Hvaležen sem torej ekscelenciji gospodu baronu Schwegelnu, ki me je v današnjem govoru indirektno pozval, da branim svojo čast in verodostojnost poštenih ljudi j, ki so se pritoževali proti, rekel bi, čudnemu postopanju političnega oblastva.
Pred kratkim se je namreč v skupnem finančnem in upravnem odseku vršilo zaupno posvetovanje o predlogu gospoda tovariša Poušeta glede gorenjskih pašnikov, in pri tej priliki sem omenjal, da sem cul od mnogih oseb in čital pritožbe, kako neki gospod okrajni glavar na Gorenjskem moralno vpliva na živinorejce, oziroma upravičence do paše, in ne samo moralno vpliva, temveč tudi s silo vojakov preti, ako ne ustrežejo nekemu bogatinu, ki odkupuje planine in pašne pravice. Ta moja tedanja opazka je med gospodi tovariši vzbudila senzacijo, stvar se je nekaterim zdela celč neverjetna. Tedaj je gospod deželni predsednik sam izjavil, da bode storil svojo dolžnost, ako se pokaže, da je resnica, kar sem navajal. Ker pa oni dan še nisem imel zagotovila, da bodo priče za slučaj preiskave hotele brez strahu pričati, umaknil sem svoje besede, odločil se, da stvari ne spravim v razgovor v javni seji ter se pridružil poročilu, kakor je bilo sestavljeno. O tem so priča vsi gospodje člani finančnega in upravnega odseka. Narava moja je mehka in ne morem črniti ali žaliti nikogar, ki meni ni ničesar storil. Če pa zdaj le govorim o tem, kriv je temu prevzvišeni gospod baron Schwegel. On je namreč dejal, daje neki poslanec črnil na tem mestu nekega okrajnega glavarja, ki se tukaj ne more zagovarjati; dostavil je, da je tisti gospod okrajni glavar njemu rekel v obraz, da kmetje že obžalujejo besede, katere so o njem pisali in da so mu storili krivico.
Dotični gospod okrajni glavar je bil pred dvema dnevoma pri meni, kako je tako hitro mogel zvedeti, da dotični kmetje, ki stanujejo v raznih vaseh, že danes obžalujejo, kar so mi pisali?
Navesti hočem samo dva slučaja. Prvi se je vršil dne 23. maja leta 1892. v Radoljci. Pozvani so bili nekateri posestniki iz okraja, da naj prodajo svojo planino baronu Hornu za gotovo svoto. Pri dotični obravnavi so se posestniki branili do zadnjega, ker niso hoteli prodati ne svoje planine, ne svojih pašnih pravic na graščinskem svetu. Pri tej obravnavi so bili navzoči gospod vladni svetnik Schaschel, gospod Mallner kot pooblaščenec barona Borna in gospod okrajni glavar iz Kranja. Kaj je imel ta gospod opraviti pri obravnavi, ne vem, a glavna stvar je, kaj je govoril. Mimogrede
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung ant 16. Februar 1894.
379
omenim, da se je obravnava vršila nemški in je tolmačil gospod Mallner, d asi je zastopal jedno stranko.
Z dovoljenjem gospoda predsednika si dovoljujem prečit ati nekoliko odstavkov (bere — liest):
«S primernim nagovorom se je pričela obravnava o odškodovanji. Ker pa gospod okrajni glavar jako slabo govori slovenski, govoril sem jaz (dopisnik) nemški v imenu vseh. Ko se nam je svota odškodnine naznanila in je nismo hoteli sprejeti, stopi gospod okrajni glavar k meni ter reče: ««Veste, jaz sem že pred dvajsetimi leti zvrševal enake regulacije na Štajerskem, a cena ni bila niti senca proti tej, katera se vam sedaj ponuja. In pomisliti morate, da lepe štajerske planine niso take, kakor vaše skale» >. Jaz sem mu odgovoril: ««Gospod glavar, naša planina je lepa, ki ima dosti vode, tako da se ji težko enaka dobi»».
Ker pa je gospod glavar vedno poveličeval štajerske planine, dostavim mu: ,Kaj nam koristijo lepe štajerske planine, mi smo tukaj in govorimo le za našo planino Medvode,. —- Gospod glavar pa pravi: «Aber doch, aber doch».
Ko se nam ponudi jako sramotna cena, naravnost zavrnem, da gospod Born, če tudi bogat, nima toliko denarja, da bi mogel kupiti našo planino, in sicer zato ne, ker je po nobeni ceni ne prodamo. Ker hočem urad zapustiti, stopi gospod glavar k meni, ter me potaplja po rami rekoč: «Vi razumete to stvar, a drugi ne. Torej je vaša dolžnost, da jih podučite in potrdite vi, drugi bodo za vami storili». Jaz mu odvrnem: «Kaj hočem ljudi podučevati; oni potrebujejo vedeti dve reči: da je planina njihova in da je po nobeni ceni ne prodajo, in tudi jaz tega ne storim.»
Ker je med tem jeden naših zaklical:	»Jaz
planino prodam», začne me gospod glavar še bolj navdušeno nagovarjati, da naj planino prodam, češ, da bomo veliko denarja dobili. Jaz pa odgovarjam: «Zakaj hoče baron ravno našo planino imeti?» Gospod glavar odgovori, da zaradi lova, ker ima gospod baron Born toliko veselja do tega. «Potrdite še vi in stvar je končana. Pa nikar ne mislite, da morda držim z baronom». Jaz mu odgovorim: «Tega vam ne očitam, toda če bo vlada lovu prednost dajala pred užitkom planin, bode kmetski stan slabo stal. Denar nam bode kmalu pošel, a planine ne bomo imeli ter mogli polovico manj živine rediti; zato je nikakor ne prodamo».
Ko nas gospod okrajni glavar nikakor ne more pregovoriti, reče preteč: «Čakajte vi, jaz bom baronu sam ta svet dal, da vam, kateri ga nočete prodati, drugikrat polovico manj da, kakor se vam danes ponuja».
Jaz mu odgovorim: «Gospod, tega ne smete storiti, ker se za zastopnika vlade ne spodobi, ljudij v tem oziru nagovarjati».
Gospod glavar odvrne: «Pa vender bom storil, kajti planino boste pa vender morali prodati». — V tem hipu se vzdigne gospod Mallner ter grozi: «Da, planino boste morali prodati, ako ne, vas bomo šele živino past učili».
Dalje piše dopisnik, da so konečno po dolgem prigovarjanju planino prodali, in sicer se jim je last-
nina plačala po nizki ceni, odškodnina za pašniško pravico pa visoko zaračunala, «da bi ne bilo treba toliko pristojbine plačati», kakor se je izrazil gospod Mallner.»
Sedaj Vas vprašam, gospoda slavna, ali ni to moralni pritisek na okorne kmete, ki si ne znajo pomagati? Vsak razsoden človek mi mora pritrditi.
Drugi dogodek se je vršil v Tržiču. Posestniki iz tržiške okolice so vedno pasli na koroški planini. Jezerška pot vodi skozi živalski vrt, ki ga je ogradil baron Born. Bila je to od pamtiveka javna pot, toda gospoda barona oskrbnik gospod Mallner je to pot zaprl ter napravil lesi na kranjski in koroški strani. Rod za rodom se spominja, da so kmetje brež ovire po tej poti živino gonili na koroško planino.
Toda naenkrat se je to zabranilo; postavili so na kranjski strani pri Primožiču žandarmarijsko stražo. S katerim dovoljenjem, tega ne vem, ali gotovo se to ni zgodilo brez vednosti gospoda okrajnega glavarja Kranjskega, kateri je meni sam priznal, da je to javna pot in da je bil nalagan.
Tudi pri tej obravnavi v Tržiču je bil navzoč gospod okrajni glavar iz Kranja. Kmetje so prišli k njemu pomoči iskat zaradi paše. V pismu pravijo: (bere — liest):
«Zakaj ima za tolmača gospoda Mallnerja, ker mi ne znamo nemškega jezika? Gospod glavar nam je velel, da naj od gospoda Mallnerja vzamemo listke, s katerimi bode dovoljeno, živino goniti skozi živalski vrt. A vsi smo ugovarjali, da ne vzamemo listkov, ker s tem bi priznali, da je to grajsinska pot in ne javna. Toda gospod okrajni glavar nas ni hotel poslušati, ampak pretil nam je z žandarmarijsko stražo, in ko bi ta ne zadostovala, dobi regiment vojakov iz Ljubljane.»
Gospod okrajni glavar je sicer meni zatrjeval, da je kmetom rekel: ««Vi «morete» in ne «morate» prodati svojo planino»», toda naš kmet tega razločka med «morete» in «morate» ne pozna, temveč razume nemški «müssen», ker sami pišejo, da jim je velel. In da se naši ljudje pred gospodi okrajnimi glavarji tresejo, je umevno, saj sem se ga še jaz ustrašil, ko je prihrumel k meni v sobo.
Jaz bi tega ne bil omenjal, ko bi ne bil prisiljen, braniti sebe ter čast in korist poštenih kmetov, posebno ker je blagorodni gospod deželni predsednik, ki kaže dobro srce za ljudstvo, obljubil, to zadevo preiskati.
Omenjam le še besed, ki so se čitale lansko leto v javnem listu: «Herr Baron, ich stehe Ihnen gut, dass Sie in zwei Jahren alle Weideplätze, welche noch nicht eingefriedet sind, besitzen.» In trdi se, da je gospod okrajni glavar govoril te besede.
S tem, mislim, da sem dokazal prejšnje svoje trditve.
Deželni glavar:
Njega ekscelencija, gospod poslanec baron Schwegel se je oglasil k besedi v osobni in stvarni popravek.
Abgeordneter Erretten? Freiherr v. Schwege!:
Ich bitte ums Wort zu einer persönlichen und fac-üschen Berichtigung.
380	XIV. seja dne 16. februvarija 1894.
Gegenüber den Ausführungen, die wir soeben gehört Haben, constatire ich nur thatsächlich, dass ich meinerseits keine Personen genannt habe und dass ich dieses Material, welches hier vorgebracht wurde, meiner Auffassung nach nur als Beitrag für die Beurtheilung dieser Frage seitens jener Kreise betrachten kann, die berufen sein werden, darüber zu entscheiden. Vielleicht bedurften auch die Angelegenheiten privatrechtlicher Natur, die vorgebracht wurden, einer thatsächlichen Berichtigung, indes will ich mich darauf nicht einlassen. Was aber der eigentliche Grund war, warum ich mir das Wort erbeten habe, sind zwei Bemerkungen, die ich mir ganz kurz im Anschlüsse an die Ausführungen, die ich in dieser Debatte vorzubringen die Ehre hatte, erlauben muss. Ich möchte vor allem, um ja jedes Missverständnis zu vermeiden, constatiren, dass ich für meine Person, was die Ehrenhaftigkeit des Grafen Taaffe oder des Barons Winkler anbelangt, auch nicht den leisesten Anstoß oder Anlass jemandem gegeben habe, vorauszusetzen, dass ich dieselben nicht vollständig achte und hochschätze. Dies bemerke ich, um jedem Missverständnisse bezüglich des persönlichen Charakters dieser Männer zu begegnen.
Die thatsächliche Berichtigung aber, die ich vorzubringen habe, ist folgende: Der Herr Abgeordnete Hribar hat, ich glaube wiederholt, der Ueberraschung Ausdruck gegeben, dass heute während seiner Rede der Herr Laudespräsident in einer gewissen Bestürzung hier herab gekommen sei und mir etwas mitgetheilt habe. Das ungefähr war vielleicht nicht der Wortlaut, aber der Inhalt seiner Bemerkungen. Zur Beruhigung des Herrn Abgeordneten für Laibach erlaube ich mir nur, thatsächlich zu constatiren, dass der Herr Landespräsident thatsächlich hier, herab gekommen ist, um mich zu fragen, was unmittelbar vorher der Herr Abgeordnete für Laibach gesagt hat, weil er, mit einem andern Gegenstände beschäftigt, eine wahrscheinlich hochinteressante Bemerkung überhört hätte. Das und nichts anderes war der große Grund dieser höchst aufregenden Scene. Das ist eine thatsächliche Berichtigung, die dem Herrn Abgeordneten für Laibach sicherlich zum Vergnügen gereichen wird, und ich führe sie nur ixempli graua an mit dem Bemerken, dass nach diesem Beispiele auch andere Behauptungen, die von ihm vorgebracht wurden, richtiggestellt werden könnten, wozu ich aber angesichts der Kürze der Zeit weder den Muth noch die Erlaubnis habe.
Deželni glavar:
Otvarjam specijalno razpravo.
Abgeordneter Excellenz Freiherr v. Schwegel:
Es muss doch abgestimmt werden, auf Grund welches Berichtes in die Specialdebatte eingegangen werden soll.
Deželni glavar:
Prosim, po mojem mnenji ni treba glasovati, na kateri podlagi naj se vrSi specijalna debata, ker sta nasveta večine in manjšine finančnega odseka glede potrebščine popolnoma enaka, in razlika zadeva le pokritje.
Ako je pa visoka zbornica druzega mnenja, prosim, naj se stavi konkretni predlog.
— XIV. Sitzung n m 16. Februar 1894.
Poročevalec večine Klun:
Menim, da ne gre za to, katerega mnenja je visoka zbornica, temveč merodajen je naš opravilni red, in po opravilnem redu se ne glasuje, ali naj se prestopi v specijalno debato ali ne, in naj se prestopi v specijalno debato na podlagi predloga odsekove večine ali manjšine. Tako glasovanje bi se le moralo vršiti po opravilnem redu državnega zbora, pa ta analogija pri nas ne velja.
Abgeordneter Dr. Schaffer:
Im vorigen Jahre war die Sache gewiss viel einfacher, weil nur ein Antrag vorlag, und trotzdem finden die Herren im stenographischen Protokolle pro 1892 auf Seite 124 die Sache derart erlediget, dass der Berichterstatter das Eingehen in die Specialdebatte beantragt, worauf der Herr Landeshauptmann sagt: «Ich bitte die Herren, welche dem Antrage zustimmen wollen, sich zu erheben»; und dann heißt es: «Obvelja. — Angenommen.»
Poročevalec večine Klun:
Jaz nisem stavil predloga, da naj se preide v specijalno debato, ampak izrekel le prošnjo.
Poročevalec manjšine Šuklje:
Najprej se ima glasovati o tem, ali se prestopi v specijalno debato, in kakor hitro je to konštatirano, vrši se specijalna debata in pri glasovanji o dotični točki pokritja, kjer nahajate razliko med predlogom večine in manjšine finančnega odseka, se bo pokazalo, katerega mnenja je visoka zbornica.
Deželni glavar:
Prosim gospode, ki so za to, da se prestopi v nadrobno razpravo, naj izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Prosim gospoda poročevalca, da prične razpravo.
Poročevalec večine Klun:
Predno preidemo v nadrobno razpravo, prosim častite gospode tovariše, da popravijo na prvi strani priloge 77. v drugem odstavku napačne številke. Glasiti se ima ta odstavek:	«Po nasvetu finančnega odseka
pa znaša skupna potrebščina 1,180.751 gld., skupno pokritje 876 188 gld., in končni primanjkljaj 304.564 gld.» Ko je šlo poročilo v tisk, ostale so stare številke iz priloge 60. To pomoto, prosim torej, popraviti.
V nadrobni razpravi bom bral samo končne številke.
A. Potrebščina.
I.	«Troski deželnega zbora» znašajo 14.024 gld.
(Obvelja. ■— Angenommen.)
II.	«Administrativni troški». Tukaj je treba formalno skleniti, da se miloščina uradniški siroti Hermann Tomann poviša od 37 gld. 50 kr. na 100 gld.
(Obvelja. — Angenommen.)
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
381
Vsa potrebščina pri poglavji II. torej znaša 55.244 gld.
(Obvelja. — Angenommen.)
III.	«Troški za deželno posestvo» znašajo 7.375 gld.
(Obvelja. —• Angenommen.)
IV.	«Troski za deželno-kulturne namene in za vodne zgradbe» znašajo 54.200 gld.
Deželni glavar:
Njega ekscelencija gospod poslanec baron Schwegel ima besedo.
Abgeordneter Erretten; Freiherr ti. Schwegel:
Zu diesem Capitel erlaube ich mir eine Resolution zu beantragen. Es handelt sich einfach darum, den Landesausschuss zu beauftragen, zur Einführung des Zuckerrübenbaues in Unterkrain nach Möglichkeit alle Vorkehrungen zu treffen, beziehungsweise die Unterstützung des Landesausschusses in dieser Frage wird erbeten, damit derselbe auf die Gemeinden oder auf die einzelnen Grundbesitzer einwirkt, um den Zuckerrübenbau einzuführen, dessen Einführung die allergrößte Wohlthat für ganze Gegenden wäre. Ich glaube, dass es überflüssig wäre, diesen Standpunkt näher zu begründen, und ich beschränke mich daher angesichts der vorgeschrittenen Zeit einfach darauf, die Resolution, deren Annahme ich mir zu empfehlen erlaube, vorzulesen, wobei ich nur bemerke, dass mit diesem Antrage keinerlei Ausgaben, sondern nur die moralische Einwirkung und Unterstützung mit den gegebenen Mitteln, sei es direct, sei es durch die Landwirtschaftsgesellschaft oder die Ackerbauschule in Stauden beabsichtigt wird. Die Resolution würde lauten:
Der hohe Landtag wolle beschließen:
«Der Landesausschuss wird aufgefordert, allfällige, auf die Einführung des Zuckerrübenbaues in Unterkrain gerichtete Bestrebungen, insoweit dies in seinem Wirkungskreise gelegen ist, nach Möglichkeit zu fördern und sich auch bei der hohen Regierung dafür zu verwenden, dass auch von derselben diesen Bestrebungen die thunlichste Unterstützung zutheil werde».
Ich erlaube mir, diese Resolution dem hohen Hause zur Annahme zu empfehlen.
Deželni glavar:
Prosim gospode, ki podpirajo resolucijo gospoda poslanca ekscelencije baron Schwegelna, naj izvolijo ustati.
(Se podpira. — Wird unterstützt.)
Resolucija je zadostno podprta in je torej v razpravi.
Želi še kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne, morda gospod poročevalec?
Poročevalec večine Klun:
Tukaj je treba formalnega sklepa z ozirom na to, da se je povišal letni donesek c. kr. kmetijski
družbi od 1050 gld. na 1200 gld. in da se je dovolila kranjsko-primorskemu gozdarskemu društvu podpora 100 gld.
(Obvelja. — Angenommen.)
Skupna potrebščina torej znaša 54.200 gld.
(Obvelja. — Angenommen.)
V.	«Troški za javno varnost» znašajo 26.996 gld.
(Obvelja. — Angenommen.)
VI.	«Trožki za zdravstvo» znašajo 10.232 gld.
(Obvelja. — Angenommen.)
VIL «Dobrodelne naprave.» Tukaj je tudi treba formalni sklep storiti, ki se po nasvetu finančnega odseka glasi:
Visoki deželni zbor naj skene:
«Dem Elisabethkinderspitale in Laibach wird für die Jahre 1894, 1895 und 1896 eine jährliche Subvention von je 300 fl. aus dem Landesfonde bewilliget».
(Obvelja brez debate. — Wird ohne Debatte angenommen.)
Skupna potrebščina pri VII. poglavji znaša 519.160 gld.
(Obvelja. — Angenommen.)
VIII. «Troški za pouk, omiko in dobrodelne namene.» Tukaj je zopet treba nekega sklepa. Finančni odsek priporoča namreč sledeči nasvet:
Visoki deželni zbor naj sklene:
«Dem Musealvereine wird die erbetene Subvention von 400 fl. pro 1894 bewilliget und wird der Landesausschuss beauftragt, dem Vereine als Wunsch des Landtages nahe zu legen, bezüglich der Publication der «Mittheilungen» und «Izvestja» eine Konformität in der Weise zu bewerkstelligen, dass die deutschen Publicationen ebenso wie die slovenischen periodisch von zwei zu zwei Monaten eingerichtet werden und dass für dieselben ebenso wie für die slovenischen allein ein Abonnement ä 2 fl. eröffnet werde, während die Mitglieder des Vereines alle gleichmäßig 3 fl. jährlich zu zahlen haben würden.»
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
Gospod poslanec ekscelenca baron Schwegel ima besedo.
Abgeordneter Ercellen; Freiherr ti. Schwegel:
Bezüglich des letztgehörten Antrages erachte ich mich für verpflichtet, dem hohen Hause zur Kenntnis zu bringen, dass in der letzten Generalversammlung des Musealvereines diese Angelegenheit zur Sprache gebracht und hiebei betont wurde, dass es mit Schwierigkeiten verbunden wäre, diese Aenderung bezüglich der deutschen Publicationen im laufenden Jahre eintreten zu lassen, weil größere naturwissenschaftliche Publicationen im Zuge sind, welche eine Theilung des Stoffes nicht wünschenswert erscheinen lassen. Ich glaube, dass dieser Umstand der Erfüllung des Wunsches
382
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
des hohen Landtages, welcher alle Beachtung verdient, in diesem Jahre entgegenstehe, dass aber der Musealverein, sobald das Hindernis wegfällt, von selbst alle nöthigen Verfügungen treffen wird, um diesem Wunsche zu entsprechen.
Deželni glavar:
Želi še kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne, ima besedo gospod poročevalec.
Poročevalec večine Klun:
Nimam nič omeniti.
Deželni glavar:
Bodemo glasovali, in prosim gospode, kateri pritrde predlogu finančnega odseka, naj izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Prosim gospoda poročevalca da nadaljuje.
Poročevalec večine Klun:
Posameznih društev, za katere se dovoljujejo podpore, mi menda ni treba naštevati, ker so itak navedena v prilogi 77.
Skupni znesek teh «Podpor» znaša 11.200 gld. Skupna potrebščina znaša pri VIII. poglavji 223.036 gld.
Prosim, da se potrdi ta znesek.
(Obvelja. — Angenommen.)
IX. «Proški za občila» znašajo 173.817 gld.
Deželni glavar:
Gospod poslanec Hribar se je oglasil k besedi.
Poslanec Hribar:
Visokemu deželnemu zboru bode znano, da se je v poslednjem zasedanji govorilo o cesti, katera naj bi se napravila iz Vodic v Kamniškem okraji do Spodnjega Bernika v Kranjskem okraji. Takrat še ni bilo določeno, koliko bodo prispevali interesenti. V poslednjem času dogovorila sta se občinska zastopa Cerkljanski in Vodiški, da vsak prevzame jeden del naprave te ceste in poleg tega sta se dogovorila Kamniški in Kranjski cestni okraj in oba sta izrekla pripravljenost, da bodeta z gotovimi zneski prispevala k zgradbi te ceste. Kolikor sem izvedel, je Kamniški cestni odbor v poslednjem času svoje mnenje spremenil in brž ko ne bode treba ta cestni odbor prisiliti k dotičnemu prispevku, kateri bode neobhodno potreben. Prečastiti gospod deželni glavar mi je povedal, da on od občine Vodiške in od Kamniškega cestnega odbora nima nobenega poročila. Stvar je važna, in cesta bi bila posebnega pomena za promet tamošnjih krajev, odkar je pri Smledniku zgrajen Savski most. Ker danes definitivnega predloga ni mogoče staviti in mora biti deželnemu odboru prepuščeno, da se dogovori glede doneskov,
usojam si v sporazumljenji s prečastitim gospodom deželnim glavarjem, kateri je referent v cestnih zadevah, predlagati sledečo resolucijo:
Visoki deželni zbor naj sklene:
«Deželni odbor se pooblašča, da iz kredita, ki mu je na razpolaganje pri poglavji IX. (troški za občila), dovoli za napravo ceste iz Vodic v Kamniškem okraji do Spodnjega Brnika v Kranjskem okraji prispevek do naj višjega zneska 2000 gld.»
Deželni glavar:
Prosim gospode, kateri podpirajo resolucijo gospoda poslanca Hribarja, naj izvolijo ustali.
(Se podpira. — Wird unterstützt.)
Resolucija je zadostno podprta in je torej v debati.
Želi še kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne, ima besedo gospod poročevalec.
Poročevalec večine Klun:
Nimam ničesar omeniti.
Deželni glavar:
Prosim glasovati o predlogu finančnega odseka, da se potrdi poglavje potrebščine rubrike IX., in prosim gospode, kateri pritrdijo temu predlogu, naj izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Sprejeto.
Prosim gospoda poročevalca, da nadaljuje.
Poročevalec večine Klun:
X «Troški za priprego in vojaške namene» znašajo 10.550 gld.
(Obvelja. — Angenommen.)
XI.	«Primanjkljaj deželnega posojilnega zaklada» znaša 81.117 gld.
(Obvelja. — Angenommen.)
XII.	«Razni troški» znašajo 5000 gld.
(Obvelja. — Angenommen.)
Skupna potrebščina v rednem in izrednem znesku znaša torej 1,180.751 gld.
(Obvelja. — Angenommen.)
B. Pokritje.
I.	«Prihodki iz deželnega posestva» znašajo 56.082 goldinarjev.
(Obvelja. — Angenommen.)
II.	«Prihodki iz javnih naslovov» 3559 gld.
(Obvelja. — Angenommen.)
III.	«Razni prihodki» 56.258 gld.
(Obvelja. — Angenommen.)
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
383
Skupno pokritje znaša torej 115.909 gld. Ako primerjamo ž njim skupno potrebščino s 1,180.751 gld., kaže se primanjkljaj s 1,064.842 gld.
(Obvelja. —- Angenommen.)
Finančni odsek je dalje pretresal vprašanje podaljšanja uže dovoljenih, a ne še porabljenih kreditov. V tem oziru priporoča, da je smatrati vsak neporabljen kredit, zapadlim, kakor hitro se izrecno ni podaljšal tekom nastopnega deželnozborskega zasedanja.
Iz tega stališča nasvetuje, da je za 1. 1894. podaljšati sledeče kredite:
«1.)	Za cesto Ribnico-Loški Potok	15000 gld.	
2.)	»	» Lipa-Podpeč ....	1000	»
3.)	»	» pri Selih		3500	»
4.)	»	» pri Vrhniki ....	3000	»
5)	» obrambo mostu Ljubljanice		
	pri Gor. Kašlji		1000	»
6)	» kameniti most črez Reko	6000	»
7.)	» kočevski vodovod ....	6000	»
8)	» kopališče v deželni blaznici .	1500	»»
(Obvelja. — Angenommen.)
Končno nasvetuje finančni odsek:
Visoki deželni zbor naj sklene:
«I. Skupna potrebščina deželnega zaklada za leto
1894. v znesku.............. 1,180.751	gld.
in skupna zaklada v znesku .	.	.	115.909	»
torej s primanjkljajem...... 1,064.842	gld.
se potrjuje.
I.	Das Gesammterfordernis des Landesfondes im Jahre
1894 im Betrage von......... 1,180.751	fl.
und die Gesammtbedecknng	von . .	.	115.909	»
somit mit dem Abgänge von ....	1,064.842 fl.
wird genehmigt.»
(Obvelja brez debate. — Wird ohne Debatte angenommen.)
«II. V pokritje primanjkljaja v znesku 1,064.842 gld. naj se za 1. 1894. pobira:
I.	) 40o/g priklada na užilnino od vina, vinskega in sadnega mošta in od mesa v znesku 135.016 gld.;
II.	Zur erforderlichen Bedeckung des Abganges von 1,064.842 fl. sind pro 1894 einzuheben:
1.) Ein 40% Zuschlag zur Verzehrungssteuer von Wein, Wein- und Obstmost und Fleisch im Betrage von 135.016 ft.;»
(Obvelja brez debate. — Wird ohne Debatte angenommen.)
«2.) nastopne naklade:
a)	od porabljenih likerjev in vseh poslajenih opojnih tekočin brez razločka na stopinje alkoholovine od hektolitra po 6 gld.;
b)	od vseh porabljenih žganih opojnih tekočin po stopinjah lOOdelnega alkoholometra za vsako hekto-litersko stopinjo 18 kr., v skupnem znesku 195.000 gld.;
2.	) folgende Auflagen:
a) von dem Verbrauche von Liquenren und versüßten geistigen Flüssigkeiten ohne Unterschied der Gradhältigkeiten per Hektoliter 6 fl.;
^ b) von dem Verbrauche aller übrigen gebrannten geistigen Flüssigkeiten nach Graden des lOOtheiligen Alkoholometers vom Hektolitergrad 18 kr., im Gesammtbetraqe von 195.000 fl.»
(Obvelja brez debate. — Wird ohne Debatte angenommen.)
Deželni glavar:
Sedaj pride razlika med nasvetom večine in manjšine finančnega odseka. Ker je nasvet manjšine spreminjajoč predlog, pride prvi na glasovanje.
Prosim gospoda poročevalca, da prečita predlog manjšine.
Poročevalec večine Klun:
(bere predlog II., 3., manjšine finančnega odseka iz priloge 77 — liest den Minoritätsantrag II, 3, des Finanzausschusses aus der Beilage 77.)
Deželni glavar:
Wir werden zuerst über den Antrag der Minorität des Finanzausschusses abstimmen.
Gospodje, ki potrjujejo predlog manjšine finančnega odseka, izvolijo ustati:
(Se odkloni. — Wird abgelehnt.)
Predlog je padel, torej pride na glasovanje predlog večine finančnega odseka.
Prosim gospoda poročevalca, da ga prečita.
Poročevalec večine Klun:
Predlog se glasi:
«3.) 28 % priklada na vso predpisano svoto vseh neposrednjih davkov z vsemi državnimi prikladami vred v znesku 430.263 gld.
3.	) Ein 28°/o Zuschlag auf die volle Vorschreibung aller directen Steuern sammt Staatsznschläqen im Betrage von 430.263 fl.»
(Obvelja brez debate. — Wird ohne Debatte an-genommen.)
-III. Kar preostaja primanjkljaja, pokrije naj se:
1. ) z najemom posojila do naj višjega zneska 250 000 gld., bodisi proti zastavi državnih obligacij glavinskega premoženja dežele Kranjske ali po kaki drugi kreditni operaciji;
2.	) iz blagajničnih preostankov.
III.	Der erübrigende Abgang ist zu bedecken:
1.	) durch Aufnahme eines Anlehens bis zum Höchstbetrage von 250.000 fl., sei es durch Verpfändung von Staatsobligationen aus dem Stammvermögen des Landes Kram oder durch eine andere Creditoperntiou;
2.	) durch Heranziehung der Cassabestände».
(Obvelja brez debate. — Wird ohne Debatte angenommen.)
384
XIV. seja dne 16. februvarija 1894. — XIV. Sitzung am 16. Februar 1894.
«IV. Deželnemu odboru se naroča, da pridobi sklepom pod št. II. in III., 1.) Naj višje potrjenje.
IV. Der Landesausschuss wird beauftragt, den Beschlüssen sub II. und III. 1.) die Allerhöchste Genehmigung zu erwirken».
Tukaj mi je treba opozoriti, da so se pod št. II izpustili številki «1.) in 3)», ker je treba po zakonu Najvišjega potrjenja tudi za deželno naklado na žgane opojne pijače.
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ker ne, prosim gospode, ki pri trde predlogu, kakor ga slavij a gospod poročevalec, naj izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet.
Prosim gospoda poročevalca, da nadaljuje.
Poročevalec Klun:
Finančni odsek predlaga k proračunu deželnega zaklada za 1. 1894. sledeče resolucije:
«I. Deželnemu odboru se naroča, da izdela pen-zijski Statut za deželne uradnike ter ga gotovo predloži deželnemu zboru v prihodnjem zasedanji.»
(Obvelja brez debate. — Wird ohne Debatte angenommen.)
«II. Deželnemu odboru se dalje naroča, da uvede redno in resno kontrolo pri občinskih računih ter v to zvrho pred vsem primerno pouči občinske predstojnike».
(Obvelja brez debate. •—■ Wird ohne Debatte angenommen.)
«III. Z ozirom na' ugodni uspeh deželne naklade na žgane opojne tekočine odmeri se za 1. 1894. poslujočemu osobju posebna nagrada v znesku 5 % od vsega čistega dohodka, kateri po odbitih remanencah presega znesek 100.000 gld. Deželni odbor se pooblašča, da po svoji previdnosti razdeli to svoto med one pri pobiranji deželne naklade poslujoče osobe, katere se odlikujejo po posebni spretnosti in točnosti. Iz istega zneska naj se eventualno tudi primerno nagradi akcesist. Zvonimir Zor.»
(Obvelja brez debate. — Wird ohne Debatte angenommen.)
«IV. Deželnemu odboru se naroča, da se udeleži zakupne dražbe užitninskega davka na Kranjskem kot ponudnik imenom dežele, in sicer pri vseh zakupnih dražbah, katere se bodo vršile do prihodnjega deželno-zborskega zasedanja.»
(Obvelja brez debate. — Wird ohne Debatte angenommen.)
«V. Deželnemu odboru se naroča, da brez zamude prične potrebne preiskave in poizvedbe glede vpeljave deželne naklade na pivo t.er v prihodnjem zasedanji
poroča deželnemu zboru, oziroma stavi potrebne predloge.»
(Obvelja brez debate. — Wird ohne Debatte angenommen.)
«Končno nasvetuje finančni odsek, da so s posameznimi točkami proračuna vred rešene dotične finančnemu odseku izročene prošnje.»
(Obvelja brez debate. — Wird ohne Debatte angenommen.)
Deželni glavar:
Sedaj pridejo na glasovanje še resoluciji gospodov poslancev ekscelenci)e barona Schwegelna in gospoda Hribarja.
Prva se glasi:
«Der Landesausschuss wird ausgefordert, allfällige auf die Einführung des Zuckerrübenbaues in Unterkam gerichtete Besserungen, insoweit dies in seinem Wirkungskreise gelegen ist, nach Möglichkeit zu fördern und sich auch bei der h. Regierung dafür zu verwenden, dass auch von derselben diesen Besserungen die thunlichste Unterstützung zu Theil werde.»
Prosim gospode, kateri pritrde tej resoluciji, naj izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Sprejeta.
Druga resolucija se glasi:
«Deželni odbor se pooblašča, da iz kredita, ki mu je na razpolaganje pri poglavji IX. (troski za občila) dovoli za napravo ceste iz Vodic v Kamniškem okraji do Spodnjega Brnika v Kranjskem okraji prispevek do naj višjega zneska 2000 gld.»
Prosim gospode, kateri pritrde tej resoluciji, naj izvolijo ustati.
(Obvelja. -— Angenommen.)
Tudi ta resolucija je sprejeta.
Poročevalec Klun:
Predlagam tretje branje.
Deželni glavar:
Prosim gospode, kateri pritrdijo ravnokar v drugem branji sprejetim sklepom tudi v tretjem branji, naj izvolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Sprejeto. Torej je rešena 4. točka dnevnega reda.
Seje ne bomo mogli nadaljevati, ker je ura pozna in sta gospoda stenografa vže utrujena.
Naznanjam, da bode jutri ob 1/210. uri seja upravnega odseka in ob 9. uri seja finančnega odseka.
Seja visoke zbornice bode jutri 17. t. m. ob Vali. uri dopoldne.
Na dnevni red pridejo sledeče točke:
(Dnevni red, glej prihodnja seja. — Tagesordnung siehe nächste Sitzung.)
Sklepam sejo.
Konec seje ob 8. uri 30 minut zvečer. — Schluss der Sitzung um 8 Uhr 30 Minuten abends.
Založil kranjski deželni odbor. — Tiskala Kleinmayr & Bamberg v Ljubljani.