jzhaja vsak četrtek
uredništvo in uprava:
34100 Trst, Ulica Valdirivo 36, telefon 630824. Pošt. pred. (ca-®ella postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst, 13978341 Poštnina plačana v gotovini
T E D N I K
NOVI USI
Posamezna številka 1.200 lir
NAROČNINA Letna 50.000 lir. Za inozemstvo: letna naročnina 55.000 lir. — Oglasi po dogovoru. Sped. in abb. post. II gr. 70%
SETTIMANALE
ST. 1830
TRST, ČETRTEK 21. MAJA 1992
LET. XLI.
Ne zamudim
edinstvene
priložnosti!
Tudi v današnji številki naše-8a lista na drugem mestu objavljamo sezname kandidatov Slo-Venske skupnosti za občinske volitve 7. in 8. junija v Trstu. Tokrat so na vrsti kandidati za posamezne rajonske konzulte ali sosvete v tržaški občini. Hkrati nadaljujemo z objavljanjem intervjujev z vidnejšimi kandidati.
Samo kdor je kdaj imel opravka s sestavljanjem kandidatnih list in z vsem, kar je v zvezi s tem °Pravilom, ve, da zahteva pripravljalno delo ogromnega napora; na skorajšnjih pokrajinskih rn občinskih volitvah v Trstu namreč nastopa skupno kakih
150 kandidatinj in kandidatov, kar je vsekakor lepo število; pri Jem je treba izpolniti vse obveze, ki jih predvidevajo volilni predpisi in ki jih ni malo. Gre torej Za delo, ki zahteva maksimalno *ngažiranje vseh strankinih vodilnih struktur in predstavlja za Politično otrganizacijo hudo pre-rzkušnjo.
v Slovenska skupnost je politi-cna organizacija slovenske narodne manjšine v Italiji, o kateri 1® znano, da je številčno šibka, ^ato predstavljajo priprave na ^sake volitve velikansko preizkušnjo, ki jo lahko uspešno predane le, zahvaljujoč se idealizmu tistih njenih članov, ki pove-'rui iz neke notranje nuje posve-cajo sile svojega uma in svojega ®rca manjšinskemu političnemu
., Kot smo zvedeli, so priprav-jalna dela za letošnje volitve la-*e stekla kot v preteklosti ob akšnih priložnostih, ker takore-k°č ni bilo zadrege glede kandi-, atov, saj so vsi — kot poudarjala organizatorji — brez vsakega Obotavljanja in brez pomislekov a*i Slovenski skupnosti na razpolago lastno ime. To je gotovo Uak življenjskosti same politike organizacije in tudi izraz vo-Po uspehu na volitvah, se pra-* volje po izvolitvi primernega evila slovenskih predstavnikov Pokrajinski in občinski svet ter
llllt 0
drago legisa
2. kongres Slovenskih krščanskih demokratov
Velika pozornost domače in tuje javnosti
V soboto, 16. maja, je v Cankarjevem domu v Ljubljani potekal 2. kongres Slovenskih krščanskih demokratov, ki po nedavnem padcu Peterletove vlade in umestitvi Drnovškovega kabineta postajajo osrednja stranka novonastale opozicije (poleg Slovenske ljudske stranke, Narodno-demokratske stranke in Liberalne stranke). Naravno je zatorej, da je kongres vzbudil veliko pozornost domače in tuje javnosti, kar so dokazali tudi pozdravni nagovori. Pozdrav ljubljanskega župana inž. Jožeta Strgarja je bil bolj protokolarne narave, zanimivi pa so bili kratki posegi gostov, med njimi zastopnikov vseh slovenskih strank, novih večinskih in opozicijskih. Priznati je treba, da s strani predstavnikov levih strank ni bilo zaznati odkrito polemičnih tonov, opazna pa je bila odsotnost uradnih zastopnikov Demokratske stranke. Posebno pozornost je vzbudil pozdravni nagovor Marjana Podobnika za Slovensko ljudsko stranko, ki jo je pred kratkim zapustil njen ustanovitelj in donedavni predsednik Ivan Oman ter se pridružil Slovenskim krščanskim demokratom. Pozdrave zamejskih Slovencev sta prinesla Ivo Jevnikar za Slovensko skupnost v Italiji in Andrej VVakounig za Koroško e-notno listo v Avstriji. Deželni svetovalec Bojan Brezigar je kongres pozdravil pismeno.
Veliko zanimanje je seveda vzbujalo glavno poročilo predsednika Slovenskih krščanskih demokratov in donedavnega premiera Lojzeta Peterleta. V prvem delu je razčlenil razvoj stranke
ter njene zasluge za uveljavljanje parlamentarne demokracije v Sloveniji in nastanek samostojne slovenske države. Spomnil je tudi na organizacijsko utrditev stranke, ki je ustanovila občinske odbore, kakor je znano, v vseh 60 slovenskih občinah, krajevnih odborov pa je bilo ustanovljenih več sto, pose-
MARKO VUK
bej še v tistih krajih, kjer bodo sedeži novih občin, ki bodo oblikovane v skladu z zakonom o lokalni samoupravi. Bežno se je nato dotaknil izhodišč programa SKD, ki obsega predvsem naslednje o-sebne in družbene vrednote: poštenost, odgovornost, zanesljivost, delavnost, pravičnost, vzajemnost itd. S tem v zvezi je dobesedno dejal: »Te vrednote in še kaj bomo potrebovali pri moralni, kulturni, gospodarski in politični
obnovi Slovenije. Govorimo o obnovi, ker vemo, da v teh dveh letih ni bilo mogoče urediti vsega in da bo odpravljanje posledic totalitarizma še dolgo trajalo.«
Zelo pomembna je tudi naslednja Peterletova ugotovitev, ki zadeva srž sedanjih političnih razhajanj v Sloveniji, kar je odločilno vplivalo na razpad koalicije Demos: »Demokratični koaliciji, ki je zmagala na volitvah, na gospodarskem področju ni uspelo opraviti dveh temeljnih nalog: lastninjenja in ozdravitve bančnega sistema. Brez pravične razdelitve družbene lastnine ne bo demokracije na gospodarskem področju. Nevarnost levega zasuka je v tem, da formalno samo potrdi "lastninske odnose", kakor jih je vzpostavila enopartijska vladavina. Tu je začel pokati po šivih Demos, pri čemer je govorica o klerikalizmu in podobnem sa-
IIII+’ 0
KAM Z BEGUNCI?
Medtem ko v Bosni in Hercegovini postaja vojna vsak dan bolj divja in krvava, si skuša čedalje več oseb rešiti življenje z begom. Begunci množičnei prihajajo predvsem v Slovenijo, kjer jih je v trenutku, ko pišemo, nekaj več kot 40.000, v najkrajšem času pa naj bi jih pribežalo še vsaj 20.000. Več pa jih tudi Slovenija ne bo mogla sprejeti. Druge države so se doslej temu vprašanju izogibale. Avstrija beguncev ni marala, sredi tedna pa jih je nekaj stotin prišlo z vlakom v naše kraje (na sliki D. Križmančiča vidimo enega takih žalostnih prizorov na železniški postaji na Opčinah), od tu pa so jih poslali v razne kraje severne Italije. Kot pa je že napovedala ministrica za begunce Boniverjeva, bo Italija samo nekaj tisočim dovolila vstop v državo. Pri tem je poudarila, da se morajo za ta problem zavzeti tudi druge države Evropske skupnosti, da se s tem ne bi ukvarjala samo (!) Italija, kot se je zgodilo v času množičnega navala Albancev.
Velika pozornost domače in tuje javnosti
in bolj oddaljenih držav, tako iz Hrvaške, Avstrije, Italije, Nemčije, Nizozemske in Češke. Italijansko KD je zastopal Vinicio Tu-rello, predsednik deželnega sveta Furlanije-Julijske krajine. Iz njegovih posegov smo zaznali simpatije do nastanka samostojne slovenske države, nekateri pa so opozorili tudi na tragedijo na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini z množicami beguncev oz. pregnancev.
Popoldanski del kongresa je imel izrazito delovni značaj, saj so delegati razpravljali in glasovali o novem programu in popravljenem statutu. Izglasovanih je bilo tudi več resolucij in podanih več pobud, tako o ustanovitvi sindikalnega, seniorskega, kmečkega in prosvetnega gibanja; omenjene organizacije naj bi delovale ob oz. v bližini stranke. Sledile so volitve novih organov stranke, predsednika in petih podpredsednikov. Kar zadeva strankina telesa, je vidna pomladitev in izrazitejše vključevanje političnih zastopnikov tudi izven Ljubljane, zabeležiti pa je potrebno tudi prepričljivo potrditev predsednika Lojzeta Peterleta, ki je od 146 delegatov dobil kar 145 glasov. To potrjuje visoko stopnjo enotnosti v stranki in njeno izrazito identiteto, s čimer bo moralo politično življenje v Sloveniji tudi v prihodnje resno računati. Za glavnega tajnika stranke je bil izvoljen Edvard Stanič iz Kanala ob Soči, ki je že doslej bil na čelu strankinega volilnega štaba ter je znan po svojih organizacijskih sposobnostih in izostrenem, a hkrati u-ravnovešenem političnem čutu.
Okcitanci za zaščitni zakon
Okcitanski časopis »Ousitanio vt-vo« prinaša v eni zadnjih številk vd razmišljanj o vprašanju zaščitnega zakona za jezikovne skupnosti v Italiji' ki ga je sicer že odobrila italijanska poslanska zbornica, ni pa še prišel v razpravo v senat. Tako je skupina v Turinu živečih Okcitancev naslovila parlamentarcem odprto pismo, v katerem med drugim zavrača čudne teze skupine intelektualcev, ki so v teni zakonskem osnutku zasledili nevarnost za razbitje državne enotnosti. P°' sebej z očitki, da naj bi priznanje posameznih jezikov etničnih skupnosti privedlo do odločne fragmentacije in skorajšnjega priznanja dialektov.
Pri tem podpisniki odprtega pij' ma poudarjajo nesmiselnost podobnih očitkov, saj pri tem ne gre za nikak atentat na vsedržavno enotnost. Med drugim omenjajo razne države Evropske gospodarske skupnosti, ki ze priznavajo take pravice svojim narodnostnim skupnostim, različnih od večinskega naroda. Za Španijo omenjajo priznanje baskovskemu, katalonskemu, galicijskemu in andaluzijskemu jeziku. Omenjajo nadalje Francijo m Veliko Britanijo z določenimi ukrepi za svoje manjšine. Enako Belgijo in Nemčijo. Posebej še v zvezi z okcitan-sko stvarnostjo omenjajo podelitev Nobelove nagrade slavnemu pesniku Mistralu leta 1905. Poleg tega pa Št spominjajo na listino »Arfe«, ki so jv evropske ustanove sprejele za zaščito etničnih manjšin.
"k "k it
Deželni svetovalec Slovenske skupnosti Bojan Brezigar je v preteklih dneh naslovil na italijanskega ministrskega predsednika Giulia Andreottija telegram, v katerem poziva, naj italijanska vlada čimprej konkretno poseže, da bi bilo že vendar konec p°' kola v Bosni in Hercegovini.
IZ MANJŠINSKEGA
1 RADIO TRST A ~j
■ NEDELJA, 24. maja, ob: 8.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.30 Kmetijski tednik;
9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu; 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji; 10.00 »Pet prijateljev v pasti«; 11.45 Vera in naš čas; 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.25 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Saša Vuga: »Povest o belem zajcu«; 15.30 Krajevne stvarnosti; 17.00 Šport in glasba.
■ PONEDELJEK, 25. maja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.30 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Jugoslavija 1918-1941; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.301. A. Gončarov: »Oblomov«; 12.00 Nikoli ni prepozno za učenje; 12.40 Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.25 Gospodarska problematika;
14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 »Za spretne roke«; 15.30 Strmeče uho;
16.00 Mi in glasba: pianist Massimo Gon;
17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Živeti je naša usoda; 17.40 Mladi val.
■ TOREK, 26. maja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.30 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 9.35 Potpuri; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Boris Pahor: »Mesto v zalivu«; 12.00 Nepozabne odrske sanje; 12.40 Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.25 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 16.00 Mi in glasba: pianist Massimo Gon; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Dopisnice z najbližnjega vzhoda.
■ SREDA, 27. maja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.30 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Narodnostni trenutek Slovencev; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Boris Pahor: »Mesto v zalivu«; 12.00 Male neznane države; 12.20 Slovenska lahka glasba; 13.00 Opoldanski ra.dijski dnevnik; 13.25 Na goriškem valu; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Na goriškem valu; 15.30 Simboli in še kaj;
17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Glasovi iz Sibirije; 17.40 Mladi val.
■ ČETRTEK, 28. maja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.30 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Dopisnice z najbližjega vzhoda; 8.40 Znani slovenski ansambli; 9.35 Dvajset minut z...; 10.00 Poročila in pregled tiska; 10.10 Stereofonski koncert; 11.30 Boris Pahor: »Mesto v zalivu«; 12.00 Moji prijatelji za boljši svet;
13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.25 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 15.30 Spoznajmo Slovenijo;
16.00 Mi in glasba; 17^00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Četrtkova srečanja: Obtoženci drugega tržaškega procesa.
■ PETEK, 29. maja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.30 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Halo, dober dan! Tu 362875; 9.00 Antologija humorja; 9.30 Halo, dober dan! Tu 362875; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Boris Pahor: »Mesto v zalivu«; 12.00 Šaljivo — resno; 12.20 Slovenska lahka glasba; 12.40 Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 »Barvni ringaraja«; 14.30 Od Milj do Devina; 15.30 O poeziji 80. let; 16.00 Mi in glasba; 17.00 Poročila in kulturna' kronika; 17.10 Kulturni dogodki.
■ SOBOTA, 30. maja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.30 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Kulturni dogodki; 9.30 Zapisi o literatih; 10.00 Poročila in pregled tiska; 10.10 Koncert v Katoliškem domu v Gorici: violinistka Tatjana Lipovšek, pianistka Nataša Lipovšek; 11.30 Boris Pahor: »Mesto v zalivu«; 12.00 Oddaja iz Rezije; 12.45 Glasnik Kanalske doline; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.25 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Nediški zvon; 15.00 Duh časa in čar odra v spominih Jožeta Babiča; 16.00 Mi in glasba; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 18.00 Stanko Vuk: »Kako srečen bi bil, če bi ti razumela te moje besede«.
4llll n
mo izposoja ptičjega strašila za naivne vrabčke.«
Širši pomen 2. kongresa Slovenskih krščanskih demokratov potrjuje med drugim dejstvo, da je na njem prišlo do formalne združitve s Slovensko ljudsko stranko v zdomstvu, ki je tudi v begunstvu skoraj pet desetletij nadaljevala slovensko demokratično in krščansko tradicijo, temelječo na socialnem nauku Cerkve. O tem je bil slovesno podpisan poseben dokument in predstavljen javnosti. Stranko sta na kongresu v Ljubljani zastopala dr. Peter Klopčič iz Kanade in dr. Julij Savelli iz Argentine. Značilni so bili tudi pozdravi predstavnikov sorodnih političnih strank iz sosednjih
Ne zamudimo...
-tllll o
v posamezne rajonske sosvete v Trstu.
Od volitev nas ločita dva dobra tedna. V tem času je prav, da se naši volivci, ki sta jim pri srcu lastna usoda in usoda celotne slovenske narodne manjšine, pridružijo prizadevanjem Slovenske skupnosti in njenih kandidatov, da bi pridobili na svojo stran čimveč glasov. Svarijo naj zlasti pred škodljivim razprševanjem slovenskih glasov in pred podpiranjem list, ki so nam že tuje in ki jim je usojeno biti v prihodnosti še bolj. Izbor kandidatov je letos zelo pester. Izbira ni težavna. Ne zamudimo edinstvene priložnosti!
Evropske manjšinske stranke
Pred kratkim so se sestale v Bruslju članice ALE (Evropske svobodne zveze), ki združuje politične stranke in gibanja manjšin znotraj Evropske gospodarske skupnosti. To so stranke od Irske in Škotske, preko Katalonije in Andaluzije do Sardinije, Korzike in naše dežele s Slovensko skupnostjo. Na dnevnem redu zasedanja je bilo veliko točk, posebej še pregled povolilnega stanja v raznih državah EGS. Posebna točka je pa zadevala vprašanje nacionalizmov znotraj posameznih dežel Evrope.
* * *
Na tržaškem Borznem trgu je v soboto, 16. t.m., potekala mirovna manifestacija, katere številne udeležence je družila želja, da bi s to svojo akcijo prispevali k ukinitvi krvavih in divjih spopadov v Bosni in Hercegovini. Manifestacijo so priredila številna demokratična gibanja ter mirovne organizacije in združenja.
Jezikovne manjšine v Italiji še vedno pričakujejo svoj okvirni zaščitni zakon, kot ga po drugi strani tudi mi Slovenci še čakamo kot narodna manjšina. Znano je, da je lansko pozno jesen italijanska poslanska zbornica odobrila zakon za jezikovne in etnične skupnosti v Italiji. Ta zadeva med drugim Furlane, Sardince, Okcitan-ce, Albance, Grke in Hrvate. Odobriti bi ga moral nato še senat, da bi zakon postal veljaven. Zaradi razpusta parlamenta pa do tega ni prišlo, in novi parlament se bo moral ponovno lotiti te zadeve.
In prav v perspektivi bodočega zakona — posebej na področju šolstva — je Gorska skupnost v pokrajini Cuneo skupno s šolskim okrajem pred kratkim priredila posvet o dvojezičnem pouku. Naj najprej poudarimo, da prav v tej piemontski pokrajini prebiva Okcitanska jezikovna skupnost, ki si želi kulturne avtonomije. Na
njem so sodelovali vseučiliški profe-sorji iz Toulousa v Franciji in iz Šol v Aix-en-Provence. Nato še z videmske univerze in nekateri krajevni šolniki. Posebej so obravnavali dvojezični pouk, tako okcitansko-francoskiv Franciji pa provensalski pouk v vrtcih in osnovnih šolah v Provansi. Nato še izkušnje na področju furlansko-da' lijanskega predšolskega pouka.
V Dolini Aosta se kulturno društvo Sain-Nicolas že dolga leta ukvarja s problematiko in vlogo tamkajšnjega narečja »patois« in izdaja periodično revijo o tem. Pospešuje pisanje m objavljanje pesmi in proze v »patois" (ki je pravzaprav po deželi najbolj razširjena govorica) in prinaša prispevke o folklorni in kulturni dediščini■ tem ohranja kulturno bogastvo in tradicije ter narodno blago velikega dele te valdostanske skupnosti, ki se p°' stavlja nekako med uradno francoske ter italijansko stvarnostjo dežele.
Prof. Josip Pečenko>, kandidat za občino in za pokrajino
Svetovalec naj odgovarja le svoji slovenski vesti
»
«
Prof. Josip Pečenko letos prvič kandidira na listi Slovenske skup- nika republike, katerega prvi člen nosti. Njegovo ime je pod številko 8 na listi za tržaško občino, pod je zagotavljal Slovencem tržaške številko 18 pa za tržaško pokrajino. Po poklicu je pedagog, ravnatelj prednje šole »F. Erjavec« v Rojanu, je dober poznavalec šolskih vprašanj, saj je tudi vsedržavni svetnik za slovensko šolstvo v Rimu, poteg tega pa je od vedno zavzet borec za pravice naše manjšine. V preteklosti se je tudi veliko ukvarjal s politiko, a je slovenstvo vedno postavljal na prvo mesto. Zakaj se je letos odločil, da kandidira na listi Slovenske skupnosti, pa je sam razložil v naslednjem intervjuju...
Zakaj ste se odločili za kandidaturo na listi Ssk?
Najprej bi odgovoril na vpra-Sanje, zakaj sem se sploh odločil *a kandidiranje. Menim, da s svo-llrrvi dolgoletnimi izkušnjami lah-k° nekaj doprinesem k iskanju družitve Slovencev okrog nekega osrednjega zbiralnega jedra. Po me je napotilo, da sem se odločil za kandidaturo po dolgolet-nem premoru. Mislim, da glede ^a to, kar se dogaja v strankah, so bile in so še deležne slovenskih glasov, ni bilo prav velike izbire. PDS, ki ni PDS, ampak De-mokratična zveza za Trst v Evropo; celo eden od kandidatov te stranke je javno izjavil, da ne bo na taki listi kandidiral, čeprav se le nato premislil. K temu gre še Podati, da so občinski svetovalci te stranke glasovali za statut tržaške občine, ki ne priznava Sloven-Cem njihovih narodnih pravic. Ob takih ugotovitvah mi dovolite še Lakšen dvom pri izbiri te stranke? ^ današnji socialistični stranki skorajda ni vredno izgubljati besed.
Vendar ste bili v preteklosti c^an italijanske socialistične stranke...
. Ne samo član, vidni predstav-n*k, član pokrajinskega vodstva, faznih deželnih in pokrajinskih eles te stranke. A takrat so bili na Rodilnih mestih drugačni ljudje: gPih, Teiner, Hreščak, Pinkerle, rečko Colja. Danes veje drugi o er. Danes so časi Agnellija,
^arrtber
Listo
'ja. So časi sodelovanja z
’ za Trst, ki nimajo samo arit-etične vsebine, ampak globoko 'tično sozvočje do slovenske-
ga problema. So časi, ki so sledili Craxijevi prepovedi pozdrava v slovenščini na Trgu Unita. Danes je čas pragmatizma in mešanja politike s poslovnostjo. Je čas, ko politiki brez specifičnih kvalifikacij vodijo banke, finančne družbe in tako dalje. Zadnje dni postaja jasno, kam je taka »politika« pripeljala Italijo.
Kaj bi danes rekli Slovencem, ki kandidirajo na listah italijanskih vsedržavnih strank?
Odvisno od tega, kakšno svobodo dopušča stranka svojim predstavnikom, ko je njihov glas odločilen za obstoj ali padec nekega upravnega telesa. Če je ta svoboda taka, da odgovarja svetovalec, ko gre za problem Slovencev, le svoji slovenski vesti, ne vidim zaprek za delovanje v taki stranki, a če imajo pred vprašanjem uveljavljanja slovenskih pravic prednost vsa druga vprašanja (urbanizacija, kanalizacija, razsvetljava itd...), potem postane vprašanje za človeka, ki naj predstavlja interese slovenske manjšine, moralno vprašanje in se postavlja celo dvom o legitimnosti ohranitve mandata.
Vedno se pritožujemo, da še vedno nismo dosegli naših osnovnih pravic. Se vam ne zdi, da smo za to krivi tudi sami?
Ne bom načel odgovornosti, ki jo imajo sodržavljani italijanske narodnosti, niti ne tiste, ki jo nosi državni aparat zaradi neuresničene obveznosti do slovenske manjšine, ki izvirajo že iz republiške ustave, zašel bi predaleč. Kaj pa mi? Koliko smo sami krivi? Naša krivda je, po mojem mnenju, v naši apatičnosti, ki so jo naši »politiki« (?) še podpirali, če izvzamemo patetične resolucije, proteste, romanja v Rim, (na nekaterih takih romanjih sem sodeloval tudi sam). Zavračali so ukrepe, ki so bili v danem trenutku možni in bi lahko predstavljali prvo razpoko v protislovenskem jezu. Če nimamo avtonomne šolske uprave so krivi teoretiki, ki so proti zakonu zagovarjali ustanovitev enega samega deželnega okraja za slovenske šole. Pokazal bi lahko s prstom osebe in organizacije, ki so za to krive. Naši »Soloni« so zavrnili shemo dekreta predsed-
pokrajine pravico do uporabe materinega jezika v odnosih z upravnimi in sodnimi oblastmi. Povežimo ta člen z razsodbami ustavnega sodišča in bomo doumeli, kako je imel prav Samo Pahor, ko je trdil, da je ta člen važna razpoka v italijanski zakonodaji, ki bi nam odprla pot v nadaljnje posege in zmage. Če že govorimo o Samu Pahorju, menim, da je več dosegel on sam kot vse stranke in organizacije skupaj.
Kaj bi bilo treba storiti, da bi Slovenci končno strnili svoje vrste?
Spremeniti bi morali mentaliteto, ki je do sedaj vladala in sprejeti tisto, po kateri smo prej Slovenci, ker smo se taki rodili, in šele nato socialisti, demokratični levičarji, komunisti prenove, liberalci, katoliki, SSO, SKGZ in tako dalje in tako dalje. To sem ne-
koč dejal tudi Arnaldu Pittoniju. Zavedajmo se: če se ne bomo mi Slovenci borili za naše pravice, nam nihče ne bo pomagal. Zato, čeprav se strinjam z večjim delom uvodnika V. Tavčarja v nedeljskem Primorskem dnevniku in z njegovo široko zasnovano temo o odprtosti, močno pogrešam poglobitev važnosti narodne prej kot strankarske angažiranosti za samobitnost slovenske narodnostne skupnosti. Pazimo, da ne bomo v zazrtosti v »širino« prezrli globino vprašanja, da gre tudi v tej priliki za naš politični in narodnostni obstoj.
Kaj bi želeli priporočiti slovenskim volivcem?
Naj dobro premislijo, preden oddajo svoj glas, naj izberejo prej osebo, kateri bodo zaupali. Naj izberejo osebo, ki jim daje, po njihovi presoji in vesti, največje jamstvo, da se bo do skrajnosti borila za naše pravice po načelu »svetega egoizma«, ki je omogočil grofu Sforzi, da je Italija po prvi svetovni vojni segla preko Postojne.
Pogovor je zapisala Helena Jovanovič
Jezik ni ovira, če obstaja želja po sodelovanju
Konec prejšnjega tedna so se v Trstu mudili člani civilne zaščite iz Ljubljane, ki so bili v gosteh pri tržaški skupini prostovoljcev Nord Est. Gostje so prispeli v petek, 15. maja; v našem mestu so si ogledali Speleo-vivarium, nenavaden »podzemski«muzej, v katerem je vsa flora in favna, ki je značilna za kraške jame (tudi človeške ribice), nato pa so se odpravili v Briščike, kjer so obiskali sedež tamkajšnje jamarske reševalne službe.
Naslednjega dne sta goste pozdravila predstavnik deželnega ravnateljstva za civilno zaščito inž. Švara in vicekonzul Republike Slovenije v Trstu Bogdan Benko. Nato sta se ljubljanska in tržaška skupina odpravili na skupno vajo.
Stiki in sodelovanje med obema skupinama za civilno zaščito so se pričeli že pred dvema letoma. Med tem časom so imeli že več skupnih vaj za preizkušanje svojih sposobnosti tako v Sloveniji kot na Tržaškem. Ta srečanja niso tekmovalnega značaja, prej gre za obiske pri prijateljih. Prostovoljci civilne zaščite iz obeh držav se tako medsebojno izpopolnjujejo, tako da bi lahko po teh skupnih izkušnjah v primeru nesreč delovali skupaj. Kot so sami ugotovili, jezik ni nobena ovira, če obstaja želja po sodelovanju. Na sliki: prostovoljci iz Trsta in Ljubljane s psi, izurjenimi za iskanje oseb pod ruševinami, med skupno vajo (foto M. Magajna)
Pogovor z neodvisnim kandidatom Ssk za občino
Prof. Samo	Pahor	za
Prof. Sama Pahorja, ki je kot neodvisen kandidat sonosilec liste Slovenske skupnosti za tržaški občinski svet, gotovo ni treba posebej predstavljati. Mnenja o njegovi kandidaturi so tudi med Slovenci deljena, saj se nekateri ne strinjajo z njegovim načinom in metodami boja za uveljavitev naših pravic. O njem je bilo rečenega že marsikaj, nekaj pa je le nesporno: slovenski »stvari« je zapisan z dušo in srcem in je v svojih prizadevanjih vedno in povsod dosleden. Z njim smo se pogovorili o njegovi kandidaturi in še marsičem...
seno. Predolgo bi bilo, ko bi se tu lotil navajati dokaze za tako oceno, zdi se mi pa, da lahko štejem 323 preferenčnih glasov, ki sem jih prejel kljub strahoviti gonji proti razprševanju slovenskih glasov, za lepo podporo moji kritiki dotedanje slovenske politike.
Naj omenim, da sem od leta 1970 dalje nabral vrsto uspehov na področju uveljavljanja pravice do rabe slovenskega jezika v odnosih z upravnimi in sodnimi oblastmi (leta 1970 davčni list v slovenščini, leta 1971 poročilo o upravnem prekršku v slovenščini, leta 1972 obrazec za davčno napoved v slovenščini itd.). Ti začetni uspehi so mi vzbudili upanje, da se mi bodo kmalu pridružili številni sonarodnjaki, toda pravega odziva ni bilo. Vztrajal sem in dosegel vrsto drugih dokumentov v slovenskem jeziku, nato pa šel z malenkostnim cestnoprometnim prekrškom na U-stavno sodišče, ki mi je 20.1.1982 dalo povsem prav. Ker se mora parlament pri izdelavi zakonov ravnati po razsodbah Ustavnega sodišča, ima razsodba, ki jamči pravico do rabe slovenskega jezika v odnosih z upravnimi in sodnimi oblastmi, večjo veljavo kot parlamentarna večina. Tudi ta dosežek ni naletel med rojaki ha odziv, ki ga je zaslužil. Iz malodušja nekaj časa nisem sprožil novih pobud, nato pa me je slabšanje položaja naše manjšine prepričalo, da je prav, da obnovim svoje prizadevanje, pa čeprav se je zdelo, da doseženi rezultati in z njimi odprte možnosti nikogar ne zanimajo. Iz drugega nepomembnega cestnoprometnega prekrška je nastal postopek, ki je privedel do druge razsodbe Ustavnega sodišča (5.2.1992), ki utrjuje pravico do rabe slovenskega jezika v odnosih z oblastmi (dvojezičnost) in jo iz tržaške pokrajine širi na celo deželo. V letu 1989 se je to delovanje obogatilo še z delovanjem skupinice zvestih somišljenikov, ki so omogočili vrsto protestnih manifestacij v Trstu, v Gorici, v Kanalski dolini, v Piranu, v Benetkah in v Rimu.
Ponudba kandidature je postavila vprašanje, ali se z mojim nastopom na kandidatni listi ene od strank, ki običajno izvolijo slovenske predstavnike, ne prejudicira nadaljnje delovanje navedene
Vaša kandidatura na listi Ssk, čeprav kot neodvisen, je marsikoga presenetila tudi v naši narodnostni skupnosti. Kaj Vi osebno pričakujete od teh volitev?
Od mladih nog me veseli zgodovina in njej sem se v bistvu posvetil. Profesorski poklic sem izbral, da bi se lahko poklicno u-kvarjal z zgodovino in da bi imel sorazmerno dosti časa za njeno poučevanje. Že med univerzitetnim študijem pa se mi je pripetilo, da so me želeli izvoliti za predstavnika in v akademskem letu 1960-1961 sem bil na univerzi predstavnik slovenskih levičarskih študentov. Potem sem bil kar petnajst let prost predstavniških dolžnosti. V letih od 1976 do 1988 sem bil šestkrat izvoljen kot predstavnik učnega osebja višjih srednjih šol v komisijo za vprašanja, ki zadevajo delovanje šol s slovenskim učnim jezikom pri deželnem šolskem uradu v Trstu, od pomladi leta 1977 pa sem dvanajst let zastopal slovenske šolnike v Vsedržavnem svetu za javno šolstvo pri prosvetnem ministrstvu v Rimu. Med tem časom sem leta 1988 kandidiral za tržaški občinski svet na združeni listi Proletarske demokracije in Tržaškega gibanja. Lista je dobila le 29 glasov manj od količnika, s katerim je bil izvoljen zadnji občinski svetovalec. Ta navidezni poraz gre po mojem mnenju pripisati predvsem zadržanju Primorskega dnevnika, ki me na dan volitev, kolikor se spominjam, sploh ni uvrstil v seznam slovenskih kandidatov. Moja tedanja kandidatura je imela predvsem značaj protesta proti politiki slovenskih politikov, ki sem jo ocenjeval kot hudo zgre-
skupinice. Toda presodil sem, da bi bilo zelo zanimivo: 1. preizkusiti, kaj bi se dalo doseči v tržaškem občinskem svetu z drugačnimi prijemi od tistih, ki so se jih doslej posluževali slovenski predstavniki; 2. preveriti, koliko so slovenski volilci pripravljeni podpreti novo smer v manjšinski politiki in v kolikšni meri me štejejo za glasnika in nosilca te smeri. Zato sem se ob navdušenju zvestih somišljenikov odločil za kandidaturo, od katere pričakujem z možno izvolitvijo povečanje možnosti za nadaljnjo uveljavitev pravice do rabe slovenskega jezika v odnosih z oblastmi.
Kakšna bo, po Vašem, bodočnost slovenske manjšine na teh tleh in kaj lahko mi vsi naredimo za njen razvoj in za izboljšanje našega položaja?
Kot je odlično povedal v prejšnji številki Novega lista Ivan Peterlin, smo v zadnjih letih prisostvovali »drsenju navzdol« glede položaja slovenske manjšine in »zadnja leta bistveno kot slovenska komponenta nazadujemo na vseh ravneh«, in to kljub temu, da dosežki mojega »samosvojega« delovanja od leta 1970 dalje dokazujejo, da je mogoče z zelo skromnimi sredstvi doseči mnogo več, kot smo dosegli. Seveda je treba organizirati množično posluževanje z možnostmi, ki jih tako delovanje odpira. Enako dobro je kolega Peterlin povedal na predstavitveni tiskovni konferenci, da je preveč agresivnosti znotraj naše skupnosti in premalo navzven. Veliko Slovencev se mi je že posmehovalo, češ, kaj pa misliš, da boš dosegel sam, medtem ko sem se sam trudil, da bi k posameznim pobudam pritegnil čimveč rojakov, saj mi je povsem jasno, da je za trajen uspeh potrebna prav množičnost zahteve po določenem ukrepu. Posameznik lahko le prebije led. Tako so na primer slovenski obrazec za davčno napoved (obrazec 740) u-kinili leta 1978, ker je bilo očitno premalo povpraševanja. Od takrat ne delam več davčne napovedi, toda, ker sem sam, me niti ne preganjajo.
Vest, da kandidirate za občinski svet, je razburila predvsem italijanske nacionalistične kroge. So vas morda tudi osebno »napadli«?
Vest o moji kandidaturi ni sprožila nobenega osebnega napada, sicer pa je cela družina že vrsto mesecev pod udarcem grozilnih nočnih telefonskih pozivov ter grozilnih in sramotilnih pisem.
Za kaj se nameravate zavzemati v primeru izvolitve?
V pogodbi s Slovensko skup' nostjo sem postavil na prvo mesto prizadevanje za uveljavitev jezikovnih pravic, kot jih definira 5-člen Posebnega statuta z dne 5-10.1954. Spričo reakcij, ki j ih povzroča vprašanje rabe slovenskega jezika pri nasprotnikih in ključnega položaja tega vprašanja v vseh razpravah o zaščiti slovenske manjšine, sem že desetletja prepričan, da je treba najprej prebiti led na tem področju. Seveda pa to ne pomeni, da bi zanemarjal vsa druga področja od vprašanja jasli do vprašanja ju-sarskih odborov.
Kaj bi želeli povedati svojim volilcem?
Če želijo, da tudi v občinski sejni dvorani preizkusim svoje že preizkušeno učinkovite prijeme/ ki največkrat ne prinesejo takojšnjega rezultata, temveč zahtevajo veliko mero vztrajnosti, naj me zdaj podprejo s preferenčnim glasom (št. 2 ali Samo Pahor, da ne bo zmešnjave z ostalimi kandidati istega priimka) nato pa na) me vsaj od časa do časa podprejo s prisotnostjo v občinski sejni dvorani.
Vprašanja je postavila Helena Jovanovič
Brezigar podpredsednik Evropskega urada za manj razširjene jezike
Na nedavnem zasedanju Evropskega urada za manj razširjene jezike, ki je potekalo v danskem mestu Aberna, je bil deželni svetovalec Slovenske skupnosti Bojan Brezigar izvoljen za podpredsednika tega pomembnega mednarodnega telesa. Predsedniško mesto so zaupali Irki Helen 0'Murchu, poki Brezigarja pa je podpredsednik še Belgijec Rudolf Kem.
Evropski urad za manj razširjene jezike je bil ustanovljen pred desetimi leti na podlagi Listine o pravicah manjšin, ki jo je na predlog italijanskega poslanca Gaetana Arfeja odobril evropski parlament. Urad je v teh letih vedno bolj aktiven in se ukvarja z različnimi področji in vprašanji, ki zadevajo manjšine (šolstvo, založniška dejavnost pravni aspekti, sredstva javnega obveščanja itd.). Njegov glavni sedež je v Dublinu, predstavništvo je še v Bruslju, svoje odbore pa ima v desetih od dvanajstih državah članic Evropske skupnosti. Zadnja leta se Evropski tirad za manj razširjene jezike zanima tudi za jezikovne manjšine drugih držav srednje in vzhodne Evrope. Povemo naj še, da gre za neuraden posvetovalni ot' gan Evropske skupnosti.
Kandidati Slovenske skupnosti za tržaške konzulte
1- ZAHODNI KRAS
1' KRALJ Bogdan
2- LISJAK Henrik (neodvisen)
3- CIANI Bruna
4- KOSMAČ Vladimir 3. PERTOT Marjan
6- SEDMAK Mario 2- STARC Peter
8- TENCE Marko
9- VIDONI Robert
2- VZHODNI KRAS
1- SLOBEC David
2- VREMEC Berta
3- KRIŽMANČIČ Ivan (neodvisen)
4- ŽERJAL Ivan 3- OZBIČ Mitja
6- FORČIČ Edvin
7- JEVNIKAR Magda por. ZUPANČIČ
8- MENIŠ Ema por. ŠKABAR
9- Milič Vinko
30- PAHOR Stojan
31- PETERLIN Anka 22. SUSIČ Breda
23- ŠTEKAR Andrej
3- ROJAN - GRETA - BARKOVLJE
2- FURLAN Aleksander
2. Batagelj Ana por. slobec
3. BRADASSI Darko
2- CALLIN Silvija
3- FABJAN Diomira por. BAJC
6- Lavrenčič Marija
7- Maver Marij
8- Miklavec Eivina por. slokar
9- PERTOT Livij
20. PERTOT Vera por. POLJŠAK 22. PRELLI Helena
22- PRINČIČ Tanja por. MAMOLO
23- VEGLIACH Elda
4- KOLONJA - ŠKORKLJA
2- BEVILACQUA Pepca
2- KOROŠIC Aleksander
3- PAHOR Nadja por. VERRI
4- PRELLI Helena
5- PRINČIČ Tanja por. MAMOLO
6- SELJ Adrijana
7- SLOBEC David
8- VELJAK Elda
9- ŽERJAL Edi
5- NOVO MESTO - NOVA MITNICA
2- SIMČIČ Tomaž CALLIN Silvija
3- JEVNIKAR Marj an
4- Martelanc Tomaž
5- MOČNIK Peter 3. MUŽINA Franc 7' RAVLICA Pavel
8- SOSIČ Lojzka por. ČEVDEK
6- SV. VID - STARO MESTO
J- SLAMA Dina por. PAHOR
■ KOBOL Ivanka
CIBIC Majda por. CERGOL
• FABJAN Diomira por. BAJC
■ GRMEK Maria
• KOROŠIC Aleksander
■ KURET Boris
' ŽERJul Adrijana por. SLAMA
7. STARA MITNICA
1. GAŠPERŠIČ Silva
2. GRMEK Marija
3. LOGAR Ivanka
4. LOZEJ Marija
5. MOČNIK Silvester Anton
6. PISANI Savo
7. TISAL Kornelija por. HAREJ
8. MAGANJA Nadja por. JEVNIKAR
8. SV. IVAN - LONJER - KATINARA
1. KRAPEŽ Edi
2. PETKOVŠEK Marcel
3. ŽERJAL Ivan
4. POŽAR Marta
5. ŠKRINJAR Stanislav
6. BAJC Marjan
7. BIANCUZZI Francesco
8. KRAPEŽ Adrijana
9. KOKOROVEC Giani
9. KJADIN - ROCOL
1. GERDOL Jožko
2. OZBIČ Marija por. PISANI
3. LOZEJ Marija
4. JELUŠIČ Josipina por. ŠTRAJN
5. KRAPEŽ Edi
6. GLAVIČ Karel
7. ŽERJAL Ivan
8. VREMEC Berta
10. SV. JAKOB
1. SLAMA Boris
2. GLAVIČ Karlo
3. GLAVIČ Silvana
4. JELUŠIČ Josipina por. ŠTRAJN
5. KALIN Marija
6. KOBOL Ivanka
7. MILIČ Vinko
8. PAHOR Irena
9. PAHOR Miloš
10. PETAROS Robert
11. PETAROS Tamara
12. RENKO Mira
13. SKOK Viktorija
14. SLAMA Dina
15. STOPAR Igor
16. ŽERJUL Adrijana por. SLAMA
17. ŽERJUL Eva
18. ZOBEC Pavel
11. ŠKEDENJ - ČARBOLA
1. STOPAR Boris
2. BESEDNJAK Marija por. TOROS
3. CANZIANI Vanda por. GAŠPERINI
4. DEBELIŠ Alojz
5. PETAROS Mavricij
6. STOPAR Igor
7. ŠTRAJN Martina
12. SV. ANA - KOLONKOVEC
1. STANČIČ Josip (neodvisen)
2. CIBIC Majda por. CERGOL
3. FABRIS Josip
4. PETAROS Sergij
5. STOPAR Boris
6. STOPER Josip
7. ŠTRAJN Lorenza
8. ŠTRAJN Alojzija por. MOZETIČ
9. ŠTURMAN Dalka
85. poslovni	obraču
in posojilnice	na
Člani Hranilnice in posojilnice na Opčinah so se v izredno velikem številu dne 10. maja zbrali na rednem letnem občnem zboru, da bi pregledali delovanje hranilnice v preteklem letu in določili smernice za prihodnost, pravzaprav za letošnje leto, saj se v takih ustanovah ne more sprejemati dolgoročnih programov, ker se vse v sodobnem svetu nenehno in hitro spreminja, posebno elastična so pravila na denarnem trgu.
Poročilo Upravnega sveta je prebral predsednik Pavel Milič, podroben poslovni obračun pa je zbranim članom prikazal ravnatelj posojilnice Klavdij Braini. Obračun, ki izkazuje 3 milijarde in 257 milijonov poslovnega prebitka, so člani soglasno odobrili. K temu uspehu je prav gotovo pripomoglo tudi odprtje podružnice v samem mestu, ki se hitro in nenehno razvija, saj se je hranilnica z novim okencem približala velikemu številu naših klientov, čeprav nima še vseh potrebnih dovoljenj za nemoteno in razvejano poslovanje. Poročilo Nadzornega odbora je prebral njegov predsednik dr. Stevo Kosmač in zagotovil, da je hranilnica poslovala v skladu z veljavnimi predpisi in na koncu predlagal občnemu zboru odobritev obračuna in porazdelitev dobička.
Pomembno pa je, kot je poudaril predsednik, da je hranilnica zraščena z okoljem, v katerem deluje; člani njenega Upravnega sveta imajo velik posluh za potrebe naših znanstvenih, kulturnih, prosvetnih in dobrodelnih ustanov. V lanskem poslovnem letu je Hranilnica v ta namen podelila v raznih oblikah (podpore, reklama in razni prispevki) kar 473 milijonov lir, torej zelo visoko vsoto; kljub temu pa ni krila vseh potreb naših organizacij in društev, da bi ta lahko nemoteno delovala.
Občni zbor je pozdravil predsednik Bančne sekcije pri Slovenskem deželnem gospodarskem združenju, ki je hkrati tudi predsednik nabrežinske posojilnice, Gvido Zidarič in član upravnega sveta Deželne zveze kmečkih in obrtnih hranilnic in posojilnic Dal Zim
Člani so nato odobrili, kot to predvideva statut, še vrsto predlogov, upravnega sveta o tekočem in hitrem poslovanju in o upravnih zadevah. Na koncu pa so izvolili štiri člane Upravnega sveta, ki jim je v letošnjem letu zapadel triletni mandat. Ponovno so bili potrjeni z izredno veliko večino glasov Karlo Guštin, Silvano Čok, Dragotin Danev in Vladimir Vremec.
(s + r)
ran
hi*h
cifM
CASSA RURALIC K D ARTIGIANA OPICtNA-TRtICRTE______________
HRANILNICA IN POSOJILNICA OPČINE-TRST
BILANCA NA DAN 31. DECEMBRA 1991 PREMOŽENJSKO STANJE
AKTIVA
Blagajna............................
Vrednostni papirji..................
Operacije z bančnimi ustanovami
Posojila strankam...................
Menice na inkaso....................
Razne postavke .....................
Razni dolžniki......................
Anticipativni prepisi...............
Imobilizacije.......................
Soudeležbe in večletni stroški . . Aktivne izločitve...................
1.506 65.869 27.454. 78.499. 4.789. 7.023. 11 2.028. 15.820. 801. 142.
933.755
998.683 .420.851 .038.519 .482.144 .666.613 .464.515 362.192 L755.935
732.683 343.798
Skupna aktiva ........................ 215.030.1
Račun rizikov in obvez.................... 3.628.724.181
Razvidnostni računi...................... 489.592.031.138
Skupaj ............................. 708.250.955.007
PASIVA
Hranilne vloge in tekoči računi
Razne operacije....................
Razni upniki ......................
Pasivni pripisi....................
Vezani skladi .....................
Razni skladi ......................
Skladi knjigovodskih odpisov .
Pasivne izločitve .................
čisti kapital......................
Poslovni dobiček ..................
173.209
2.982
3.027
794.
2.373.
2.880.
4.045.
58.1 22.401 3.257.
686.151
186.070
685.649
.920.040
.437.360
266.292
229.611
076.977
.615.350
096.188
Skupna pashra............... 21^830^1^688
3.628.724.181 489-592.031.138 Skupaj ............................ 708.250.955.007
Računi rizikov in obvez Razvidnostni računi . . .
RAČUN ZGUBE IN DOBIČKA
DOHODKI
Aktivne obresti....................
Obresti pri bančnih ustanovah .
Obresti in dividende...............
Dobiček pri vrednostnih papirjih .
Dobiček pri menjalnici.............
Aktivne provizije..................
Dobiček pri prodaji
razne opreme....................
Uporaba skladov ...................
Izredni dohodki........
Skupni dohodki
12.287.453.619
2.345.175.448
7.020.777.551
21.143.502.699
134.578.924
579.905.944
4.600.000
773.060.425
25.557.279.700
STROŠKI
Pasivne obresti.............
Pasivne obresti pri bančnih
ustanovah Pasivne obresti na
obrestnih bonih........
Stroški za osebje ........
Davki in takse............
Pasivne komisije .........
Splošni upravni stroški Izgube pri terjatvah Knjigovodski odpisi
Višanje skladov ..........
Izredni stroški...........
Skupni stroški
Poslovni dobiček Skupaj
8.849769.962
122.539.967
1.317.312.113 5.236 448 647 360 165 480 167 494 092 3.000.292 548 689 177 666 1.054 477.100 1 424 154 762 78351.175
22.300 183 512
Pomemben kulturni dogodek v Trstu
Monografija o slikarju Franku Vecchietu in novi prostori tiskarne Graphart
Vzdušje na predstavitvi Vecchietove monografije v tiskarni Graphart, ki so jo ob tej priložnosti uradno odprli, je bilo nadvse slavnostno (foto M. Magajna)
Kot smo že poročali v Novem listu, so 13. maja v novih prostorih tiskarne Graphart predstavili obsežno monografijo o znanem zamejskem slikarju, likovnem umetniku Franku Vecchietu. Vendar pa ni šlo za zgolj klasično predstavitev knjige, saj je bilo srečanje ob monografiji Franka Vecchieta tudi lepa priložnost, da so si vsi zbrani lahko ogledali čudovite prostore nove tiskarne, katere lastnika sta oče in sin, Vinicio in David Stupar.
Imenitno okolje, kjer smo si lahko med starimi, novejšimi in najmodernejšimi tiskalnimi stroji lahko ogledali lepo knjigo, ki je bila tiskana prav tam, je ustvarilo čudovito vzdušje, zelo malo ljudi se namreč spozna na tiskarsko umetnost, še manj pa jo je videlo od blizu. Nehote sem se spomnil na Vecchietovega velikega učitelja in enega večjih slovenskih slikarjev, ki je izšel iz futurizma in še na stara leta tako mladostno vplival na svoje učence, na Avgusta Černigoja. Skorajda vsakdo ga je imel na ustih, ko je odpiral izredno lepo oblikovano in še lepše stiskano knjigo, kjer je Laura Safred napisala svojo študijo o Vecchietovem delu in njegovih pogledih na umetnost. In bilo nas je zelo veliko, ko je urednik knjižnih izdaj Založništva tržaškega tiska Marko Kravos začel s predstavljanjem obeh: nove tiskarne in umetnika. Imenitna poteza, izzvenelo je v harmoniji, kot je pač knjiga povezana s tiskarskim strojem, ljudmi, ki ga upravljajo, tistim, ki jo je spisal, o katerem govori.
Sledili so še drugi, ki so povedali nekaj misli o umetniku Vecchietu, ki letos praznuje petdesetletnico življenja, istočasno pa ni nihče pozabil omeniti skorajda že prav legendarnega tiskarja in lastnika nove tiskarne Vinicia, katerega skorajda vsi poznamo, vsaj tisti, ki se ukvarjamo s slovensko tiskano besedo v Trstu.
Prav je tako, saj si težko predstavljamo, da bi bili na kakem drugem
kraju sploh sposobni tiskati tako kakovostno, urednik Marko Kravos pa se je ob tem celo pohvalil, da tako dobro tiskane knjige na slovenskem knjižnem trgu še ni bilo. Seveda gre za to zasluga založništvu in oblikovalcem, ne nazadnje pa prav gotovo Vi-niciu in Davidu s sodelavci.
Monografija o Vecchietu nosi naslov: »V prostoru znakov in predmetov«, kot sem že prej omenil, je glavni esej napisala prof. Laura Safred. Safredova umetnika zelo dobro pozna, saj ga spremlja že vrsto let, zato je tudi njeno pisanje jasno in razumljivo, od vrste drugih likovnih kritikov se razlikuje ravno po tem. V bistvu skuša prof. Safredova zajeti v svoj esej delovanje zadnjih desetih let, ko je Vecchiet poskušal nova pota v umetnosti, jih nekje kronal na nedavni razstavi v Trstu, v studiu Bas-sanese. Gre za dobo, v kateri Vecchiet uporablja skorajda vse izrazne možnosti in vrsto materialov, da bi tako čimbolj izrazil svoj pogled na svet in umetnost, svoje ideje in zamisli, igre. Ni potrebno biti velik likovni kritik, da vidiš, kako se je prav v zrelih letih Franko Vecchiet naslonil na svojega učitelja Černigoja, nadaljeval tam, kjer je ta že dolgo tega nehal, izbral lastno in našel novo pot.
Svoj esej je v knjigo prispeval še Tonko Maroevič, podpredsednik hrvaškega PEN cluba in izvrsten likovni kritik, ki piše o Vecchietovem umetniškem posegu-prireditvi-razsta-vi v Dioklecijanovi palači v Splitu. Spremne misli prispeva tudi Nelida Silič-Nemec, prav na prvi strani pa je »homage« prijatelja Marka Kravosa, kjer ta prav posrečeno zadene bistvo Vecchieta-umetnika, ko pravi: »Franko pa še vedno spušča lesene metulje v zrak.«
Večino zelo dobrih umetniških fotografij je napravil eden najboljših fotografov v Furlaniji Julijski krajini Maurizio Frullani, ostale so prispevali Laura Safred, Janez Bogataj in drugi. Prav ta »likovnost« fotografij pripo-
more, da je knjiga pravo in lepo okno v Vecchietovo umetnost. Temu pa daje roko imenitno oblikovanje knjige Ranka Novaka, ki sicer dela za Studio Znak. Knjiga je nevsakdanje oblikovana, drzno in prijetno hkrati, gotovo ena najboljših, kar sem jih videl zadnja leta, če že ne najboljša, na Slovenskem je gotovo še nisem videl boljše.
Za prevode so poskrbeli Majda Barič, Barbara Lapornik in Jurij Paljk.
Seveda moram tu še povedati, da ne gre samo za eno knjigo, ampak za dve ločeni izdaji: ena je v slovenščini, druga v italijanščini. Pa še ni konec. Lahko se odločite za cenejšo izdajo, ki je samo »gola« knjiga v kartonasti škatli, lahko pa se odločite za imenitno izdajo v ekskluzivnem boksu dveh različnih barv, eden ima italijansko izdajo, drugi slovensko. Luksuzna izdaja (drugega pridevnika ne najdem iz svetega spoštovanja do knjig, ki ga imam!) ima v lični škatli še Vecchietovo grafiko, katero lahko spet zbirate... Mislim, da sem dovolj zgovorno opisal knjižno izdajo leta 1992 na Tržaškem in prepričan sem, da bo to postala tudi na Slovenskem, vsaj kar se likovne umetnosti tiče.
Ob koncu lahko vsem, ki so zaslužni za knjigo, samo čestitamo, kajti izdati tako knjigo je danes velik podvig. Če smo pošteni, pa lahko povemo, da Franku Vecchietu tudi malce zavidamo, saj je zelo malo umetnikov tako srečnih, da za časa življenja učaka tako darilo za petdesetletnico življenja.
Ah ja, saj res: »Vse najboljše Franko in še mnogo uspešnega dela, še kaj lepega nam podari!« Jurij paljk
V DSI o pedagoški reviji»Educa«
»Educa« je pedagoška revija, ki izhaja dvomesečno v Novi Gorici, ukvarja pa se z varstvom, vzgojo in izobraževanjem predšolskih in osnovnošolskih otrok. V Sloveniji je zelo razširjena, saj jo prebirajo na vseh šolah, v zamejstvu pa jo pozna le malokdo. Nekateri so prvič izvedeli zanjo v ponedeljek,
18.	t.m., v Peterlinovi dvorani v Trstu. Večer je priredil Sklad Mitja Čuk z Opčin v sodelovanju z Društvom slovenskih izobražencev iz Trsta.
Serčanja so se udeležili Štefan Krapše, direktor založbe Melior, ki revijo izdaja, ter članici uredniškega odbora Joža Ferjančič in Tatjana Krapše, obe diplomirani pedagoginji. Poslušalcem so povedali nekaj o nastanku in namenu te revije — prva številka je izšla junija lani — ter predvsem poudarili, da gre za specifično strokovno literaturo za vrtce in nižjo osnovnošolsko stopnjo-»Educa« pa ne vsebuje samo didaktičnih, pedagoških in drugih strokovnih tekstov, ampak je njena zasnova širša, saj piše tudi o sociologiji, psihologiji, zakonodaji, arhitekturi in še marsičem-Njen glavni urednik je dr. Ludvik Horvat. Revija je nedvomno koristen učni pripomoček za pedagoge, so še dejali gostje in poudarili, da je zanimanje za »Educo« vse večje, saj je pridobila številen krog usposobljenih sodelavcev-Kar pa uredništvo revije resnično pogreša, so prispevki šolnikov — pedagogov iz zamejstva. Njihovo sodelovanje bi bilo resnično zelo zaželjeno, saj bi bilo to koristno za obojestransko obogatitev.
Jubilejni koncert zbora Milan Pertot«iz Barkovelj
S kvalitetnim celovečernim nastopom, se je v soboto, 16. t.m., predstavi barkovljanski zbor »Milan Pertot«, ki ga vodi Aleksandra Pertot. Zbor, trenutno šteje 25 pevcev, je s tem koncertom proslavil 10-obletnico svojega nastanka in uspešnega delovanja. Za številno občinstvo, zbrano v Evangeh' čanski cerkvi v Trstu, je bil ta koncert nepozabno glasbeno doživetje. Posti?' tek z jubilejnega koncerta.	(foto M. Magajni
Sola je v glavnem prepuščena dobri volji posameznikov
O kritičnem stanju, v katerem Se nahajajo naše slovenske, še posebno osnovne šole, je bilo govora v petek, 15. t.m., na posvetu, il1 ga je v Peterlinovi dvorani v Trstu priredila komisija za šol-stvo, kulturo in šport pri Slovenski skupnosti. Okrogle mize, ki so J1 prireditelji dali naslov »Slovenska osnovna šola: odprta vprašanja in problemi«, so se udeležb ravnateljica Ksenija Dobrila, Predstavnica staršev Nadja Maga-nR Vera Tuta Ban, odbornica Za šolstvo v devinsko-nabrežinski °bčini, profesor Bojan Pavletič in Psiholog Danilo Sedmak, mode-rator pa je bil podtajnik Ssk Peter Močnik.
Številna udeležba šolnikov in nekaterih predstavnikov staršev osnovnošolskih otrok je pokaza-a/ da so problemi občuteni in da obstaja želja po izboljšanju polo-2aja. Bistvena misel, ki je izšla iz tega posveta, je bila, da se da-Oes o problemih šole premalo razpravlja. Potrebovali bi posebno komisijo, katere člani bi bili visoko kvalificirani in ki bi se odgovorno ukvarjali s to problematiko, teko pa so šole v glavnem prepuščene same sebi, vsak ravnatelj
dela, kar more, vsak šolnik prav tako. Problemi pa so preveč temeljnega pomena, da bi jih lahko reševali posamezniki.
V razpravi so poslušalci opozorili še na več žgočih tem. Posegli so številni profesorji in tudi starši. Do izraza so prišla različna stališča. Mnogi so se izrekli za avtonomijo slovenskega šolstva — imeli naj bi svojega šolskega skrbnika. Veliko govora je bilo o učbenikih, ki so zastareli in nekateri tudi neprimerni za sodobne zahteve.
V razpravi je prišla na dan tudi zahteva po kakovostnejšem poučevanju slovenskega jezika. Dvojezičnost je velika obogatitev, a le, če nekdo dobro obvlada oba jezika, česar pa vsaj za našo osnovnošolsko »populacijo« ne moremo trditi. Pravzaprav gre za resen problem in z uvedbo tujega jezika že v osnovne šole se bo stvar še dodatno zapletla, je bilo še rečeno na okrogli mizi. V bodoče se bomo morali torej v prvi vrsti zavzemati za to, da bodo naši osnov-nošolčki dobro znali svoj materin jezik, za dosego tega cilja pa je treba najprej začeti pri učiteljih samih.
V Ukvah predstavili Etnobotaniko Kanalske doline
Ob prisotnosti številne publi-so v petek, 15. maja, predstavi v telovadnici osnovne šole v tekvah obsežno knjigo z naslonom »Etnobotanika Kanalske do-
lini
O
e«, ki jo je napisal Aleksander man. Delo je napisano v italijanščini, njenemu nastanku pa je ptrovala želja, kot je na predstavitvi poudaril sam avtor, da bi v ^n)igi zbrali in torej rešili pozabe u°rnača slovenska imena trav in jtelišč, grmov in dreves ter kultur, d uspevajo v Ukvah, Ovčji vasi, babnicah in Lipalji vasi.
Knjiga je izšla v založbi zadru-8e Dom. Kot je bilo rečeno na Podstavitvi, gre za pomemben Vlr informacij tako za strokovnja-
ke kot za vse, ki bi radi kaj več izvedeli o botaniki Kanalske doline.
Na predstavitvi so spregovorili tudi župnik Mario Gariup, ki ima veliko zaslug, da je ta knjiga izšla, saj je vseskozi spodbujal Aleksandra Omana pri delu. »Rojstvo« dela so pozdravili še župan iz Nabor-jeta De Marchi, predsednik Turistične ustanove Cojaniz in odbornik za kmetijstvo Gorske skupnosti za Kanalsko dolino Kravanja. Vsi so se strinjali, da je delo pomembno tako iz kulturnega kot tudi iz turističnega vidika. Sledili so še posegi predsednika založbe Dom Boža Zuanelle, botanika An-tonina Danelutta in msgr. Mariini*- H
SLOVENSKA SKUPNOST prireja okroglo mizo na temo
Problem skupnega političnega nastopanja Slovencev v Italiji
Tte; okrogli mizi sodelujejo: Martin Brecelj, Anamarija Kalc, Samo Pahor, Josip Pečenko in Jelka Gerbec.
Srečanje bo v petek, 22. t.m. ob 20.30 v prostorih kulturnega društva Barkovlje, ul. Cerreto 12.
Vljudno vabljeni!
Kmečko obrtna hranilnica v Doberdobu v novih prostorih
r
r
Udeležba na otvoritveni slovesnosti novih prostorov Kmečko obrtne hranilnice v Doberdobu je bila res številčna	(foto	D.	Bradassi)
Kmečko obrtna hranilnica iz Doberdoba deluje od ponedeljka v novem sedežu nasproti županstva. Slavnostna otvoritev je bila v soboto, 16. t.m., ko je pozno popoldne njen častni predsednik Jožef Gergolet prerezal trak ob vhodu. To je bil višek sobotne prireditve, ki se je pod pekočim soncem začela ob 17. uri prav pred novim poslopjem. Domačini so se kljub vročini začeli zbirati že uro pred začetkom slovesnosti, vidno zadovoljni in ponosni. Že na prvi pogled je bilo jasno, da so na to ustanovo navezani in da je Hranilnica eden izmed simbolov vasi. In kako naj bi bilo drugače, ko so vsi krajani tudi njeni stalni obiskovalci. Hranilnica ima nad 1.000 strank. Podatek dovolj zgovorno dokazuje priljubljenost te bančne ustanove, ki ima stalne stranke tudi v Laškem.
Disciplinirano, v miru in brez prerivanja se je malo pred 17. uro zbrala velika množica ljudi, poleg domačinov tudi številni gostje. Godba na pihala Kras je slovesno odprla praznik. V uradnem delu sta najprej nastopila zbora kulturnega društva Jezero in katoliškega društva Hrast. Sledili so priložnostni govori. Pohvalne besede in priznanje vodstvu Hranilnice in domačinom so izrazili predsednik goriške pokrajine Saccavini, predsednik deželne zveze hranilnic Verzegnassi, doberdobski župan Lavrenčič, deželni odbornik Brancati, predsednik bančne sekcije pri SDGZ Zidarič, predsednik doberdobske Hranilnice Andrej Gergolet, predsednica SSO Marija Ferletič, pokrajinski odbornik Špacapan ter podtajnik v ministrstvu za turizem Rebulla. Napočil je slavnostni trenutek. Doberdobski župnik Ambrož Kodelja je blagoslovil nove prostore, nato je dolgoletni predsednik Hranilnice Jožef Gergolet (vodil je to ustanovo od leta 1950 do leta 1980) pre-
rezal trak. Sledil je ogled novega sedeža. Zlasti med domačini niso manjkali izrazi zadovoljstva in presenečenja nad tako lepimi prostori, pa tudi pohvalne besede na račun vodstva.
Praznik se je zaključil ob poznih večernih urah na športnem igrišču, kjer je bila na voljo bogata zakuska ob zvokih narodnozabavnega ansambla Lojzeta Slaka.
Ob odprtju novega sedeža je Hranilnica predstavila dvojezično knjigo z naslovom »Iz preteklosti v bodočnost«. Sestavila jo je Lučana Budal. Posvečena je zgodovini Doberdoba in zelo nazorno prikazuje tudi današnjo krajevno stvarnost. Grafična izdelava je bogata, krasijo pa jo tudi lepe fotografije domačih avtorjev.
(Dar)
* * *
Sindikat slovenske šole v Gorici sporoča...
Sindikat slovenske šole — tajništvo Gorica obvešča člane, da bo letošnji seminar slovenskega jezika, literature in kulture v Ljubljani v prvi polovici julija. Goriškemu šolskemu sindikatu sta na razpolago dve štipendirani mesti. Profesorji in učitelji, ki se ga nameravajo udeležiti, naj čim-prej oddajo pri odbornikih sindikata prošnjo.
Sindikat tudi sporoča, da bo v zadnjem tednu avgusta jesenski seminar za učitelje in profesorje v Bovcu. Za goriške šolnike je na razpolago deset mest. Prijave sprejemajo odborniki sindikata najkasneje do 10. junija.
Letošnji maturantski izlet bo po Sloveniji. Za goriške maturante je na razpolago 10 mest oziroma dve mesti za posamezno višjo šolo.
Proti koncu šolskega leta bodo letošnji maturantje dobili razne informacije glede možnosti nadaljevanja študija na ljubljanski ali mariborski fakulteti.
Poezija Tonce in Tee Breščak
Zelo zanimivi knjigi dveh sester
Tea Breščak
V Gorici so pred kratkim predstavili dve zelo zanimivi knjigi. Ko napišem pridevnik »zanimivi«, s tem ne mislim na vsakdanje knjige, o katerih vedno rečemo, da so zanimive samo zato, da bi jih kdo bral. Izdati dve knjigi dveh sester, ki sta skorajda vsa plodna leta preživeli daleč od doma, v Milanu, tam pisali slovensko poezijo, je pa že podvig in lepo dejanje.
Gre za sestri Tonco in Teo Breščak. Tonca Breščak je spisala knjigo poezij, kateri so dali naslov: Narava moj najlepši svet, pod imenom Domovina pa je izšla knjiga njene sestre Tee. Obe knjigi sta izšli po smrti obeh neverjetnih žena. Zato je najbolje, da povemo najprej nekaj besed o obeh sestrah in o Breščakovih, ki izhajajo iz Kozjapare pri Dobravljah v Vipavski dolini. Uvode, spremne besede h knjigama, je napisal zelo jasno in bistro profesor Albin Sirk; kar mi je bilo najbolj všeč pri njegovih zapisih, je bila preprostost, ki se imenitno sklada s pesnicama, ljubezen do zemlje in poštenega, človeka vrednega življenja.
Tea Breščak se je rodila leta 1895, umrla pa je v Milanu leta 1973, Tonca Breščak pa se je rodila leta 1889 in umrla prav tako v Milanu leta 1965. Obe sta pokopani pri prekrasni cerkvi svetega Petra v Dobravljah na Vipavskem, kamor sta si tudi vedno želeli oditi, čeprav je bila njuna življenjska pot drugačna. Rojeni sta bili v družini, ki je štela štirinajst otrok, oče je bil kmet, mati šivilja. Živeli so skromno, kot vsi vipavski kmetje v tistem obdobju, to pa še ni pomenilo, da njihov oče ni poznal vrednosti knjige, bil je namreč zelo načitan in je v mladosti tudi sam napisal kako pesem. Tako je odšla Tea v šole v nemški zavod pri Gospe Sveti na Koroškem, kjer pa ni mogla ostati več kot leto dni zaradi pomanjkanja denarja. Sledila je pot v Trst, kjer je delala najprej v trgovini, šla v trgovsko šolo in se poročila z zdravnikom Emanuelom Abbattista, ki je bil izredno dobre narave. Spet nova pot v Milan, kjer je tudi ostala vse življenje, kaj kmalu pa so se ji pridružili še bratje
in sestre: Iva, Miro, Tonca, Robert in nečak Franc Rado Jerkič, slednja sta postala zdravnika v Milanu.
Ta kratek življenjepis je nujen za razumevanje pesmi, ki so vse prežete z velikanskim domotožjem, ljubeznijo do narave in kmečkega življenja, do preprostih reči, ki danes niso »več v modi«, ker sta asfalt in beton požrla še zadnjo sled pristnega kmečkega življenja. Pesmi obeh sestra Breščak so tako pristne, da si jih ni upal dotikati s kritičnim očesom niti prof. Albin Sirk, ki imenitno pravi o Tonci Breščak takole: »Breščakova je samorastnica, ki ni pisala za kritike, temveč iz notranje nuje; zato ne smemo pričakovati, da bi podeželsko dekle obvladalo razne tehnike pesniko-vanja kljub širšemu pridobljenemu kulturnemu obzorju: njene pesmi so izliv čustev. Njihova sporočilnost pa je in bo ostala vedno sodobna; v njenih pesmih čutimo humanost, podoživljanje prave sreče, ki jo človek najde v delu in sožitju z naravo.«
Obe pesnici sta večino svojega življenja preživeli v tujini, a sta ostali Slovenki, kot tudi vsi Breščakovi v Milanu, okrog katerih se je zbiral pravi kulturni krog ljudi. Tea je namreč bila tudi slikarka in to na zavidljivi ravni, ni pa hotela tega kazati v javnosti, čeprav je imela nekaj manjših razstav. Pri Breščakovih v Milanu, pri
Tonca Breščak
Tei bi lahko rekli, so se zbirali taki slikarji kot so: Piero Marussig, Sironi, Manzu, Carra, Salietti, Spacal, Mihelič in vrsta drugih. Tisti, ki vsaj malo vedo o likovni umetnosti, vedo, kaj danes pomenijo ta imena, kakšni velikani likovne umetnosti tega stoletja so to. O tem bi bilo seveda zelo zanimivo vedeti več, kot bi bilo potrebno malce bolje ovrednotiti ti dve ženski Vipavske doline, za kateri skorajda nihče ne ve, razen sorodnikov in prijateljev seveda, širša javnost pa ne.
O knjigah ni bilo še nič pisanega in to je slabo. Zato skušamo vsaj v Novem listu na kratko opozoriti na ti dve veliki osebnosti, ki sta prišli s pesmimi na dan tiho in mirno, kot sta ži-
veli, kot toliko slovenskih žena po svetu, o katerih še nič ne vemo in morda tudi ne bomo zvedeli. Vseeno pa so prav to tisti ljudje, ki najbolje ohranjajo slovenstvo in nam tudi kažejo, kako ga je potrebno in vredno ohranjati.
Knjigi je izdalo Katoliško tiskovno društvo v Gorici, na prodaj pa so v Katoliški knjigarni, prav tako v Gorici.
J.P.
Koncert cerkvenih pesmi vzhodnega obreda
Župnija Presvete Trojice na Kati' nari priredi v petek, 29. maja, ob 20.30, v katinarski cerkvi koncert
skladb, ki so jih v staroslovenskem
cerkvenem jeziku napisali znani skladatelji, predvsem ruski, pa tudi Makedonec Mokratijac in Tržačan Sinico. Besedila pesmi v originalu in povodu bo recitiral Jožko Gerdol. Pel b° Ekumenski zbor pod vodstvom Zorka Hareja. Razlago liturgije sv. Janeza Zlatoustega, iz katere so povzeta besedila večine uvrščenih pesmi, pa bo podal bivši gojenec papeškega ruskega zavoda v Rimu dr. Angel Kosmat■
Načrti in uspehi liceja
Slovenski licej »France Prešeren« iz Trsta gleda v bodočnost s precejšnjim optimizmom in ima v načrtu vrsto zanimivih predlogov in pobud, ki naj bi našo šolo približale Evropi. O tem je bilo govora na tiskovni konferenci, ki so jo priredili na tržaškem znanstvenem liceju v sredo, 13. maja. Posredovali so tudi statistične podatke o angažiranosti, zahtevah, težnjah, željah, zanimanjih naše mladine, ki jih je zbral in uredil prof. Bojan Pavletič. Pri tem delu sta mu pomagala institut SLORI in dr. Klavdij Grbec.
Ravnateljica prof. Nada Pertot je najprej prisotnim predstavila tiste dijake, ki so dobili nagrado ali priznanje na športnem ali kulturnem področju. V svojem posegu je predvsem dejala, da »se vedno sprašujemo, če je naša šola dobra ali slaba, boljša ali slabša od italijanske ali od slovenske v Italiji. Vedno moramo kaj dokazovati. Spremembe in izboljšanja pričakujemo samo od reforme višje srednje šole. Naša šola je odraz naše stvarnosti. Zanjo je značilno čakanje na zaščitni zakon, na reformo, na izjavljanje o pravicah in poudarjanje krivic. Manj je v nas poguma, aktivnosti in tudi želje po razčiščevanju in poglabljanju problemov. V naši javnosti se vedno poudarja, da so potrebni novi programi, reforma višje srednje šole in novi učbeniki. Mimo naše skupnosti pa gre dejstvo, da nam zakon št. 419 izleta 1974 daje različne možnosti za spreminjanje vsebine višje srednje šole. Na to pot sprememb (iz italijanščine prevzeti izraz je eksperimentiranje) so že uspešno stopili italijanski zavodi in tudi naši: Slomšek, Stefan, Zois.« Ravnateljica Pertotova je poleg tega opozorila na vrsto sprememb, kijih načrtuje licej »F. Prešeren«. Govora je bilo tudi o jezikovni usmeritvi šole in eden od predlogov je bil ta, da bi uvedli ruščino, v načrtu so pa še druge spremembe, med temi razširjen program iz prirodopisa, uvedba informatike, poučevanje tujega jezika vseh pet let na klasičnem liceju (prej samo dve leti).
Profesor Pavletič in dr. Grbec pa sta prisotne opozorila na najpomemb-
nejše podatke, ki so izšli iz raziskavi med dijaki zadnjih dveh razredov liceja »F. Prešeren«. Povemo naj, da ]e na znanstvenem liceju trenutno 27j dijakov, na klasičnem pa 39. Iz njihovih odgovorov je razvidno, da # več kot polovica aktivno ukvarja 5 športom, manj pa s kulturo. Velik11 večina zahaja v gledališče, za koncer-te se zanima precej nizek odstotek dijakov. Politično dogajanje spremlja nad 70 odstotkov dijakov in ti tore] redno prebirajo časopise. Najbolj zaupajo, kot kaže, pisanju Repubblich kar pa zadeva krajevne italijanske Časopise se jim še najmanj verodostojen zdi Piccolo.
Na tiskovni konferenci je prišel d» izraza tudi problem, ki ga ima licej »F-Prešeren« s telovadnico, ki ni, kot je poudaril prof. Pavletič, primerna za noben šport. Ravnateljica Nada Pertot pa je zaključila z mislijo, da si šola kljub demografskemu padcu »upa upati v prihodnost predvsem zaradi priliva slovenskih dijakov z druge strani meje«.
* * *
Predstavitev Detelove knjige na Dunaju
V na novo ustanovljenem slovenskem kulturnem centru na Dunaju v študentskem domu in penzionu Korotan v 8. okraju, Albert' gasse 48, bodo v torek, 26. maja ob
19.	uri, predstavili novo knjigo Le' va Detele, ki je pod naslovom »P°' slednja gora« nedavno izšla v Ljubljani. Na prireditvi, ki bo p°' vezana s koncertom, bo odlomke V knjige prebral tudi avtor.
Na 21. mednarodnem pisatelj' skem srečanju v Brezah na KorO' škem pa bo 29. maja Lev Detel3 predaval o položaju kulture 113 Vzhodu in Zahodu po zlomu totalitarizmov. Pod naslovom »Preobrat v kontekstu zastarelih življenjski!1 načinov ali morda nemogoči p°s kus, da bi zedinili separatiste vsek dežel Vzhoda in Zahoda« bo Dete' la nastopil v okviru širšega medr>a rodnega simpozija na temo »Beg 31 sooblikovanje«.
Naša društva
KD »Kraški dom« z Repentabra
Odkritje slike Albina Bubniča v novem Kulturnem domu marca 1980
Dvajset let truda in dvajset let uela mnogih občanov repentabor-jjke občine je zahtevalo domače Kulturno društvo »Kraški dom«, ^ je uradno nastalo v letu 1970.
Kulturno in prosvetno delovaje v repentaborski občini pa se ni ^acelo s »Kraškim domom«. Zgodovinski podatki o tem so sicer skopi, vemo pa, da je bilo leta 1896 ustanovljeno v teh krajih Pevsko in bralno društvo »Dom«,
je uspešno delovalo do prve Svetovne vojne. Takoj po koncu y°jne pa so se vaščani zopet združi pod okriljem pevskega in i-zobraževalnega društva »Dom«. Okrog leta 1910 je bila v Repnu Ustanovljena tudi Marijina dru-zba, takoj po vojni pa je zaživelo tudi Katoliško izobraževalno dru-stvo na Repentabru. V letih 20 so poleg tega delovala še: Konzum-n° društvo, Obrtnijsko gospodarsko društvo in Godba na pihala. Vsa ta dejavnost je živela do nakopa fašizma, ki je nasilno ukinil delovanje vseh slovenskih usta-n°v in društev. Do konca druge svetovne vojne je bila slovenšči-na v ilegali.
Že avgusta leta 1945 so domačini ustanovili Prosvetno društvo »Novi Dom«. Z njim je dejansko sodelovala vsa vas, saj je stelo nad 200 članov. Delovanje je do zelo pestro: ponovno je začel Peti mladinski zbor, spet je zadala godba na pihala, in vse bi Pilo v najlepšem redu, če ne bi tri ata kasneje Kominform potegnil 'deološko mejo med našimi ljud-Domače društvo je tako spet Za nekaj časa umolknilo. Ponov-Uo se je oglasilo čez kaki dve leti.
Ker za daljši zgodovinski pregled v tem zapisu ni prostora, Poidimo na sodobnejši čas, le-
1970, ko je bilo ustanovljeno Kulturno društvo »Kraški dom«.
Eden izmed pobudnikov za njegov nastanek je domačin Milko Križman, ki je bil obenem tudi prvi predsednik in je krmilo te organizacije držal celih deset let. Povedal nam je, da je KD od samega začetka organiziralo več srečanj, kulturnih in zabavnih prireditev, Prešernove proslave, nekaj let tudi Cankarjeve proslave in praznovanje ob Dnevu žena, za najmlajše Miklavževanje in pustovanje, pa tudi razstave, koncerte in gostovanja gledaliških skupin. Odborniki »Kraškega doma« so tudi več let vzdrževali stike s sorodnim društvom iz Tržiča na Gorenjskem in v sklopu tega sodelovanja je prišlo tudi do zanimivih kulturnih izmenjav. Pomemben je bil obisk pri članih nekega kulturnega društva iz Toskane, ki so pred nekaj leti tudi obiskali naše kraje. Člani »Kraškega doma« so jim razkazali svojo vas ter tudi Trst in okolico. Italijanski gostje v našem mestu predvsem niso mogli razumeti, čemu tolikšna zaprtost in mržnja do Slovencev.
Treba je povedati, da domače KD sodeluje pri vseh pomembnih prireditvah v vasi. Ena od teh je gotovo Kraška ohcet, ki pa nikakor ni edina.
Odborniki društva predvsem obžalujejo dejstvo, da je moški pevski zbor (imenoval se je po znanem glasbeniku iz Goriških brd Srečku Kumarju) prekinil svoje delovanje. V »najbolj aktivnih letih« je imel vrsto nastopov, gostoval pa je tudi po Sloveniji, v Avstriji in Italiji. Pevcev pa je bilo v zadnjih letih, žal, premalo, da bi bilo mogoče s to dejavnostjo nadaljevati.
KD »Kraški dom« na srečo nima težav s sedežem, kot mnoga druga društva. Na razpolago ima
poslopje bivše občinske kopalnice, ki je danes postal dom, poimenovan po časnikarju Albinu Bubniču — hiša je bila prav pred kratkim obnovljena — poleg tega pa je bila pred kakim letom prenovljena tudi stara osnovna šola, kjer je prostora za večje prireditve.
Pri vsem tem ne smemo pozabiti športne dejavnosti društva. Nekoč so trenirali nogomet, v zimskem času je bila telovadba za doraščajočo mladino, trenutno pa je edina športna panoga, ki se je ohranila, balinarstvo. Odborniki so to sekcijo društva organizirali za starejše občane. Danes obstajata v okviru te sekcije dve sku-
«n q V Ukvah predstavili...
na Qualizze, ki je med drugim poudaril, da sedanja družba teži k ponovnemu vzpostavljanju ravnotežja med naravo in človekom. Stvaren odnos do narave pa se izraža z jezikom, s poimenovanjem narave. Ta imena odražajo določeno kulturo, odnos slovenskih ljudi do sveta. Prav to kulturo, ki oblikuje našo identiteo, pa moramo ščititi.
pini: moška in ženska. Balinarji imajo na razpolago prijetno kočo, ki so jo zgradili v glavnem domačini z lastnimi rokami.
Največji problem društva je sedaj pomanjkanje mladih, je ob koncu dejal Milko Križman. »Pri njih ne opažam prevelikega zanimanja za kulturo, za naše društvo«. Prav zaradi tega, je še poudaril, se društvo trenutno nahaja v krizi. Pred nedavnim je prišlo do zamenjave predsednika društva; to funkcijo je prevzel Bogdan Ravbar. V odboru samem pa je na srečo le nekaj mladih, kar daje upati v boljšo prihodnost.
(hj)
NOVI LIST
Izdajatelj: Zadruga z o.z. »NOVI UST« -Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157.
Uredništvo: Martin Brecelj, Bojan Brezigar, Ivo Jevnikar, Helena Jovanovič, Drago Legiša (glavni in odgovorni urednik), Miro Oppelt, Saša Rudolf, Marko Tavčar in Egidij Vršaj.
Fotostavek in tisk: Tiskarna Graphart, Trst, tel. 040/772151.
krij Paljk Sožitje je res
Zadnje čase se je veliko govorilo o sožitju med narodi, posebno K to prišlo do izraza v času papeževega obiska v Trstu, ko so fašisti m njim podobne nacionalistične tržaške sodrge hotele preprečiti slo-Vensko besedo na Velikem trgu.
V slovarju slovenskega knjižnega jezika pa najdete pod besedo >s°žitje« tole definicijo: »skupno življenje, skupno bivanje: odločiti se Za sožitje s kom; oblike sožitja ljudi; itd«. Kot drugo definicijo pa pri-aša slovenski največji in tudi edini slovar te besede: »skladni medvojni odnosi: doseči sožitje med narodi; skrbeti za dobro sožitje v ružini; zagotoviti kulturno sožitje stanovalcev; itd«.
Nikakršnega namena nimam peti slave slovarjem, ki jih imam .'jašno rad in so po moje poleg moderne poezije, katalogov knjig raz-. V založb, programov in obljub italijanskih politikov pred volitvami b telefonskih imenikov vašega kraja, najbolj zanimivo in zabavno ^anje. Ustavil sem se pri besedi sožitje, ker sem namreč prepričan, en Se Vsaka velika sprememba začne najprej pri posamezniku. Zelo °stavno naj povem: sožitje se začne v družini in šele pozneje pri Sedih, potem pridejo na vrsto šele drugi. In povem vam, da sem
se prav zlobno nasmehnil, ko sem videl, da so naši vrli jezikoslovci, akademiki in sploh spoštovani možje in žene, ki so se za naš slovar trudili čez dvajset let, dali prav te primere za rabo besede sožitje. Navedel sem jih prej.
Slovenci smo namreč specialisti za dobre sosedske odnose, o družinskih zadevah pa raje molčimo, za naprej pa se že ve, kako gre. Pravijo, da je Bog vprašal Slovenca, česa si najbolj želi, lahko si pa nekaj zaželi samo enkrat in to željo mu je bil Bog pripravljen tudi izpolniti. Janez je takoj zatrobil: »Da bi sosedu koza crknila!« Kaj je Bog potem storil, mi niso nikdar povedali.
O sožitju, dobrih odnosih, se večkrat pogovarjam z ljudmi, tudi tistimi, ki jih srečam samo enkrat v vlaku. Take zgodbe prihajajo na dan, da se včasih smejem, včasih bi najraje jokal, večkrat pa se mi tudi ježijo lasje na glavi.
Glavni urednik našega lista mi je vsaj nekajkrat povedal tole zgodbo, ki se mu je pripetila v Novi Gorici na parkirišču za Trgovsko hišo, katero skorajda vsi poznate, Goričani pa gotovo, ker so tja vedno hodili kupovat meso, na tisoč metrih je namreč pet mesnic, preverite, če ni res! Njegov avto ima tržaško registrsko tablico, kot imajo vsi zamejski Slovenci samo italijanske, jasno! Ker ima velik avto, je v tesno parkirišče med dve stoenki težko zapeljal, imel pa je odprto okno, tako je lahko slišal lastnika ene od stoenk, ki ga je gledal nekaj metrov
Četrta številka Škrata
Pred nedavnim je na Opčinah izšla najnovejša letošnja, po vrsti 4., številka revije Škrat. Glavna urednica je Jelka Cvelbar, revijo pa izdaja Sklad Mitja Čuk, ustanova, ki se ukvarja s prizadetimi otroki.
Tudi najnovejši Škrat ima predvsem vzgojno vsebino, nekaj je križank in ugank za najmlajše, nekaj koristnih nasvetov in raznih zanimivih novic in novičk. Omembe vreden je predvsem uvodni članek uredništva, v katerem piše o pomanjkljivostih vzgoje v današnjem času. Učitelji menijo, da je to stvar staršev, starši pa
so preveč obremenjeni s svojimi in otrokovimi obveznostmi, da bi temu posvečali veliko pozornosti. »Vsak trenutek, ki ga zamudiš, je vzgojni problem,« med drugim opozarja u-redništvo Škrata in poziva starše, vzgojitelje in sploh vse, ki se z otroki ukvarjajo, naj svoje probleme, pomisleke, predloge in kritike v zvezi z vzgojnimi vprašanji, posredujejo oblikovalcem vsebine Škrata. Kdor bi želel kaj povedati, lahko piše na Sklad Mitja Cuk, Narodna ulica 126, ki odgovarja na telefonsko številko 040/212289.
LEVSTIKOVA HOTELA V ITALIJI
PALAČE HOTEL je v samem središču Gorice, približno en km od državne meje. Ponaša se z odlično restavracijo, dnevnim barom, dvema dvoranama za 120 obiskovalcev in lastnim zaprtim parkiriščem.
V udobnih sobah je skupno 150 postelj. V sobah so kopalnica, sušilec za lase, mini bar, telefon in radijski ter televizijski sprejemnik.
Za dobro počutje in informiranost gostov skrbi slovensko osebje.
3VP
ttoe
Naslov: PALAČE HOTEL, Corso Cavour 63, 34170 GORIZIA GORICA, tel. 0481/82166, fax 0481/31658
Na novo odprti HOTEL EMONA, II. kat. je v zgodovinskem središču Rima
Vse sobe imajo lastno kopalnico, radijski in televizijski sprejemnik, telefon in mini bar.
Tudi tukaj boste v družbi rojakov, ki bodo pripomogli k vašim lepšim počitnicam.
Pokličite nas na telefon: 06/7027827 ali 7027911; fax 06/7027878 Naslov: HOTEL EMONA, Via Statilia 26, 00185 ROMA V obeh hotelih imajo slovenski gostje popust! Pričakujemo vas.
Nekaj besed o peteršilju
Peteršilj je gotovo rastlina, ki jo vsi dobro poznajo, saj skoraj ni jedi, da je ne bi ta zel oplemenitila. Glede na vrsto, ki jo sejemo, traja celoten ciklus te zelenjave od 70 do 110 dni, nekatere sorte pa lahko, brez preraščanj in razraščanj v semenske kobulnice, vzdržijo tudi 240 in več dni.
Peteršilj je sorazmerno odporna rastlina, ni občutljiva za mraz, čeprav ljubi milejše zime, še posebej je občutljiva za večkratne pozebe ali slane. Najlepše uspeva pri 15. do 18. stopinjah Celzija, čeprav že pri 7. stopinjah požene vršičke. Prav zato je potrebno, da gredo pokrijemo, saj nam bo to zagotovilo, da bomo vse leto imeli dovolj te dišavnice. Peteršilj ljubi vodo in vlažna tla. Kar zadeva prst peteršilj dobro uspeva v zemlji, ki je bogata z organskimi snovmi in ki je bila skrbno pripravljena, je pa tudi res, da je peteršilj zelo prilagodljiva rastlina, tako da zadovoljivo rase tudi v težji zemlji. Čeprav smo rekli, da ljubi vlago, ne prenese stoječe vode. Najlepše uspeva v zemlji s PH med 6 in 7, čeprav dovolj dobro prenese tudi zmerno kisla ali zmerno lužnata tla.
Primerno je, če peteršilj sejemo na površine, na katerih je uspevala kaka druga kultura, ki je bila dobro gnojena. Ni pa pametno, da ga sejemo v grede, kjer smo gojili korenje, šelin (zeleno) ali koromač. Primerno je, da torej skrbimo za kolobarjenje in na te grede ne sejemo peteršilja, oziroma omenjenih zelenjav vsaj v naslednjih 3-4 letih.
Ko pripravimo gredo, jo pog' nojimo s 3/4 kg zrelega hlevskega gnoja na kvadratni meter. Gno) zdrobimo in ga dobro razporedimo po vsej gredici. V primeru, da bi uporabili umetna gnojila-svetujejo rabo kakih 40-50 gr/m' kompleksnega gnojila v katerem naj prevladuje kalij, raba dušičnih gnojil ni priporočljiva, saj ni važno, da v domačih vrtovih pridelamo velike količine peteršilja-Edino če je zemlja zelo izčrpana in je očitno pomanjkanje dušika, je pametno pognojiti v trikratnih nekajtedenskih presledkih z dušičnimi gnojili.
Poznamo — široko gledano — dve sorti peteršilja. Družina se deli na gladkoliste in grbančaste sorte. Določene razlike so tudi v aromi, a gre za stvar osebnega okusa in torej o tem ne razpravljamo.
Najpogosteje sejemo pri nas gladkolisti peteršilj, navadnega ali italskega velikana. Kar se tiče arome je navadni ali domači peteršilj zelo priporočljiv. V povprečju doseže od 15 do 20 centimetrov h1 je precej odporen proti pozebam-Italski velikan — ki sicer pozna tudi nekaj selekcij, pa zrase tudi do 30 cm visoko in ima temno zelene liste.
Še eno priporočilo. Peteršilj lahko sejemo tudi v cvetlične lončke, tako da bomo lahko vsak čas imeli svežega, tudi če nimam0 vrta. V cvetlični lonec damo hU' mozno prst, ki jo rabimo za presajanje rož in okrasnih rastlin tef sejemo kvalitetno prebrano seme-
M.T'
stran. »Samo odrsaj, samo rukni, pa boš videl, kakšno ti dam bo gobcu, preklet Italijan hudičev!« Temu je še sledila kletvica na račun Boga, uvožena direktno iz Srbije. Naš list je ne prenese. Moj šef takih odgovorov tudi ne, a mi je zatrdil, da je molčal in šel po častnike v bližnji kiosk.
Nečak Marko, ki hodi v šolo, enajst jih ima, mi je povedal, da v šoli radi zafrkavajo Mehote. Če ne veste, kdo so to, naj vam povem, da jim v Sloveniji pravimo tudi padalci z juga, južnaki, južna brača, Mujoti, Hasoti in še kaj bi se našlo.
Pod hišo imam market, kamor večkrat grem in vsakič pozdravim fanta s prefinjeno žalostnim obrazom arabskega trgovca šestnajstih let. Ko sem še kadil vsak dan, sem kupoval pri njem vžigalnike za tisoč lir in me je lastnik bližnje trafike zato grdo gledal. Tu jim pravijo »vucumpra«, še kaj dosti slabšega, jaz sem mu pa enkrat samo trdo svetoval, naj ne hodi več odtakat svoje odvečne telesne vode v bližino mojega stopnišča. Od takrat se pozdravljava vsak dan, najbrž tudi zato, ker se ga je nek barist usmilil, in tako lahko hodi sedaj v njegov bar na stranišče, ne da bi moral zato vedno nekaj piti. Ševeda boste sedaj kot pravi Slovenci takoj rekli: »Jaz pa moram ob takih priložnostih vedno spiti vsaj kavo!«
Imam sosede, ki so pod menoj, hiša je stara, stereo se sliši, posebno zvečer, nabavil sem slušalke, ni se ga slišalo več, kazalo je, da bo šlo vse v redu. On pa je še vedno vpil na ženo, jo včasih bunkal tako, da sem navijal stereo na ves glas, mu dajal gor samo težki rock, samo zato da bi že enkrat nehal. Sel sem k njemu, mu grozil s karabinjerji, se mi je hudobno smejal, da so že bili pri njem. Potem sem zvedel, da ga martra srce in sem poklical fanta, ki je kardiolog. Ta mu je pomagal, poslal pa ga je še k kolegu, ki se bavi s psihiatrijo, v enem mesecu je bil problem rešen, vsaj upam tako. Sedaj se pozdravljava, živiva v sožitju.
Letos smo se na dan Velike noči zbrali skorajda vsi, kar nas je še živih naše velike družine, pri sestri, ki živi v Šempetru. Bil je lep da° in niti ne vem, kdo je po kosilu imel genialno idejo, da smo se vsj strpali v avtomobile in jo mahnili v moderni indijanski vrsti proti Sveti gori. Sveta gora je namreč za Vipavce to, kar je San Gennaro za Nea-peljčane. To, da je bil tisti dan izredno lep, pa so videli tudi drug1' in tako nas je šlo na Sveto goro v avtomobilih nekaj tisoč, ne pretira' vam. In na vrhu se je zgodilo. Gneča je bila taka, da nismo mogli fle naprej in ne nazaj. Ne vem, zakaj je nekdo začel vpiti na nas, češ/ da smo mi krivi za ves direndaj. Mojemu tastu, ki je furlanske narod' nosti, je vpil nek uglajen gospod v italijanščini pod Marijinem sveti' ščem, v katerega je gotovo maloprej vstopil, take stvari, da me je bil° sram. Vsi smo izstopili, hoteli rešiti zadevo, a so se še naprej drli tasta, češ naj umakne avto, ni ga pa mogel, ker bi lahko šel samo ČeZ rob cestišča. Zadeva se je rešila tako, da sva z očetom nekaj časa ure' jala promet, jaz malo više, on niže. Preklinjanja ni bilo konec, ko Pa ga je bilo, se je uglajeni gospod iz Gorice lepo usedel v svoj imenih1! avto in rekel ženi in otrokom v lepi zamejski slovenščini, kaj si mi5*! o mojem tastu. Tast je to seveda slišal. Bil je čisto zraven. Besed, ^ jih je gospod iz Gorice povedal, ne moremo napisati, o furlanske^ prascu tudi ne bom govoril, ker je to moj tast in bi se lahko užali*-Uglajeni gospod se je odpeljal, jaz sem ostal in moj tast tudi. PoteU1 smo šli v cerkev k Materi božji, le pravega sožitja ni bilo, v občestv0 združenih na zemlji pa že itak težko verjamem v vsaki cerkvi, v kate' ro vstopim.
Sožitje je res lepa beseda, samo o tej besedi bi lahko pisali roma ne, dolge romane, vseh vrst, drame, snemali filme in si pripovedova li podobne zadeve. Vendar je to samo podlistek in zato mora biti kra tek.
Kot je kratka beseda sožitje.