Poštnina plačana v gotovini UREDNIŠTVO IN UPRAVA Videm - vìa Vitt. Veneto. 32 Tel. 33-46 - Poštni predal 186 Glavni in odgovorni urednik VOJMIR TEDOLDI Tisk. Missio - Udine - Videm Leto XIV. - N. 1 (272) MATAJUR GLASILO SLOVENCEV V VIDEMSKI POKRAJINI Sped. in abb. post. II0 gruppo NAROČNINA: Za Italijo : polletna 400 lir -letna 700 lir - Za inozemstvo : polletna 700 lir . letna 1200 lir - Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 30.— lir UDINE, 16. JANUARJA 1963 Dne 25. januarja so se vsi Slovenci, posebno pa Slovenci v Italiji in med njimi seveda še posebej mi Slovenci v Furlaniji, spomnili z ginjenostjo in s ponosom stoletnice rojstva velika sina naše zemlje pesnika, pisatelja, glasbenika, znanstvenika in narodnega buditelja Ivana Trinka. Ivan Trinko se je rodil dne 25. januarja 1863 v Trčmunu: njegov oče je bil Anton, mati pa Marija Golob, umrla eden za drugim 1903 oziroma 1904 leta. Trinkov rod izvira iz čepletišč, kjer živi še danes prvotna veja te rodovine. Staremu očetu Ivana Trinka je bilo ime Peter (umrl leta 1861 ) in po njem nosi družina ime «pri Pjer-novih». Ivan je imel še brata Valentina in tri sestre : Marijo, Katarino in Terezijo. Ta zadnja je bila nuna v Brescia pri Milanu, kjer je tudi umrla Mali Ivan je z osmimi leti pričel obiskovati ljudsko šolo v Jelini pod Trčmunom. Učiteljica mu je bila Roza Koren iz špetra S'ove-nov, a seveda ni poučevala, kot ne poučujejo niti danes, v slovenskem jeziku. Za kaplana .je bil takrat v Trčmunu g. Valentin Domeniš iz Tarpeča pri špetru ki je služboval na Trčmunu več kot pol stoletja in je umrl v domači vasi star 95. Ta ponižni dušni pastir je zgodaj cpazil v malem Ivanu veliko dušo in izreden talent. Pregovoril je Trinkovega očeta Tonaca, da je po končanem tretjem letu domače ljudske italijanske šole poslal zelo nadarjenega puobiča v čsdadsko šolo. Ni šlo lahko. V Čedadu so se upirali njegovemu vpisu, vendar ga je njegov učitelj Jožef Droli podprl in sprejel za eno leto. Na čedadski šoli se je Trinko že prvo leto tako izkazal, da je bil odlikovan z zlato medaljo. Kljub odličnemu uspehu v šoli pa Trinko, ki je bil star že 12 let, ni kazal posebnega navdušenja za nadaljnje študije. Hrepenel je po planinah, ki jih je tako težko zapustil, po čredi, po vaških pobalinih, s katerimi se je rad družil, v Čedadu seveda vsega tega ni bilo in zato se je čutil osamljenega. Po drugi strani so se mu smilili tudi starši, ker je vedel, koliko morajo žrtvovati za njegovo vzdrževanje v Čedadu in tudi pri domačih delih so ga pogrešali. Domači kaplan « pre » Valentin, ki je dobro poznal njegove družinske razmere — revščino — in nadarjenost trčmunskega puobiča, se je zanj zavzel in ga usmeril v videmsko semenišče namesto, da bi zbral pot trčmunskih pašnikov. Seveda pa je moral mali Ivan čutiti v sebi tudi božji glas, ki ga je po drugi strani spet vabil na drugo pašo. Klic materinega jezika Tudi v videmskem semenišču, kjer je dovršil pet razredov gimnazije, je prekašal vse ostale učence, bil je vedno prvi, vedno odličnjak. Na liceju se je pa še bolj odlikoval, da je mogel preskočiti 6no šolsko leto in tako kot 19 let-hi stopiti v bogoslovje, kjer je po štirih letih študija teologije bil posvečen za duhovnika in dne 21. jdnija 1886 zapel novo mašo v svoji rojstni vasi. Zanimivo je vedeti kdaj se je Ddnko prvič seznanil s slovensko književnostjo. Sam je večkrat pri- povedoval kako je obstal, ko je na liceju slučajno dobil v roke neko slovensko tiskano knjigo in s tem izvedel, da imajo tudi Slovenci knjige in da se more v jeziku, ki ga je on znal samo govoriti, tudi pisati. Nadarjenega mladeniča je to tako navdušilo, da je sklenil temeljito naučiti se slovenskega jezika pisati in brati. Koliko truda ga je stalo vse to, saj se je učil sam, brez slovnice, brez slovarja in to še na skrivaj in ponoči. Tako je Trinko postal slovenski pesnik in pisatelj. Kot pesnik je nastopi] prvikrat javno v « Ljubljanskem Zvonu » leta 1885, pod psevdonimom « Zamejski », s « Pesmi beneškega S'o venca », leta 1897 pa je izšla zbirka njegovih « Poezij » v Gorici v Gabrščekovi založbi. Te « Poezije », ki jih je domače ljudstvo nadvse rado prebiralo, so vzbudile narodno zavest, posebno med njegovimi stanovnimi sobrati. Poleg svoje zbirke je izdal še več krajših prigodnic in prestavil na itoii-pn^ki iez:k več zgodovinskih, literarnih in drugih knjig, kot n. pr. Rutarjeve « Slovenske naselbine na Furlanskem », Stritarjevega « Mirodolskega » in druge. Trinko fito/oi' in znanstvenik Trinko se ni poglobil samo v filozofskih vedah, v predmet, katerega je poučeval 60 let v videmskem semenišču in tam vzgojil cele rodove slovenskih in furlanskih duhovnikov, ampak je izrabil vse svoje talente in se poglobil tudi v študije matematike in raznih jezikov (popolnoma je obvladal kar 8 jezikov ), met temi ruščino, polščino, grščino in latinščino. Njegova nadarjenost pa je bila tako izredna, da je Trinko postal tudi prirodoslovec, znanstvenik, likovni umetnik, glasbenik, arhitekt, prevajalec in kritik. Trinkova vsestranska osebnost je močno dvignila kulturno raven in ugled videmskega semenišča ; njegova čast je prodrla tudi v svet. Trinko je postal član raznih znanstvenih, literarnih, socialnoekonomskih ustanov in bil najuglednejši član videmske « Akademije znanosti in umetnosti ». Bil je tudi politik, toda le v toliko, da je mogel koristiti svojemu narodu, ki ga je izvolil za svojega zastopnika v deželnem odboru, kjer je vedno branil ekonomske, etnične in jezikovne pravice Slovencev v Furlaniji. Njegova dejavnost je bila torej mnogostranska in njegov ugled je postal visok tudi pri vseh italijanskih znanstvenikih, umetnikih in drugih učenjakih : zbor njegovih častilcev je vedno bolj rastel in se raztegnil tudi v inozemstvo. Vsi krogi so ga želeli pritegniti k sebi, da bi divignili ugled svojih ustanov. Njegova možatost, učenost in še posebno njegova prirojena ponižnost je vsem prijala. Papež Pij X. ga je imenoval za svojega častnega «komornika» ( Cameriere segreto ) ; videmski metropolitanski kapitelj za «častnega kanonika»; skoraj 40 let je bil tudi duhovni vodja in ravnatelj zavoda «Nobile Collegio delle Dimesse» v Vidmu, ki je bil ustanovljen že leta 1576, kjer je še danes internat s srednjimi šolami. O življenju Ivana Trinka, ki je bil zadnji predstavnik Slovencev Furlanije v videmskem deželnem (nadaljuje na 3. strani) Izhaja vsakih 15 dni Stoletnica rojstva IVANA TRINKA ho m o m tržnik imi in gori&kitni brati v avtonomni deželi Furlanija-«!nlijNka Benečija za boljšo hodočnomt naših va*i in dolin Vse kaše, da se bo letošnje leto ravnalo po starem lanskem pripravljanju, po tem kar smo lani pripravili, za kar smo se lani borili. Predvsem bo letos naša provinca in s tem tudi naši Kraji doživela velik historijski dogodek. Letos bomo začeli vpeljavati in na noge postavljati avtonomno dezelo Furlanija-Julijska Benečija in bomo prvič v naši zgodovini nastopali skupno z goriškirni in tržaškimi brati za dosego naših ekonomskih, kulturnih in jezikovnih pravic. Nova avtonomna dežela (o tej bomo prihodnjič obširneje razpravljali) pomeni, da bomo materialno, da bomo finančno bolj avtonomni, da borno imeli v naših krajih več denarja za investicije doma, da bomo doma razpolagali z denarjem, ki ga zberemo s «tassami» in «impostami», da bomo lahko imeli, če bomo pametni, naše deputate v regionalnem parlamentu. Za materialne stvari že vemo, kako se bodo približno urejevale, a važne so tudi duševne stvari. Imeti bomo morali enake pravice in ne bo moglo obveljati, da bi nam delili naše pravice z bolj majhno žlico enakopravnosti, še dosti stvari dobro kaže za letošnje leto, ker so bile dobro pripravljene. Na vlado vplivajo politične sile, ki so za to, da bodo imeli tudi delavci in kmetje več pravic. Za nas furlanske Slovenje kot celoto, kot «Comunità Slovenjev» v Furlaniji, v videmski provinci, je važno, da vplivajo na vlado ni-mar bolj takšne italijanske poli- tične sile, ki niso nacionalistične, ampak tolerantne, takšne, ki se držijo principov, da imajo tudi državljani, ki pripadajo drugim jezikovnim skupnostim, pravico do enakopravnosti. Manj je pri takšnih vladah sovraštva in preganjanja za nas male ljudi in posebno za nas maloštevilne Slovenje. Mi si mnogo obetamo od pravega sodelovanja naprednih in resnično demokratičnih sil. Zato želimo, da bi se tudi pri nas poznali učinki «centrosinistra». Avtonomija, nagnjenje še na bolj srednjo-čemparno stran italijanske politike, pridobitev večje nacionalne in politične zavesti s strani naših ljudi in podpora vseh resnično demokratičnih sil Italije bodo kar dober okvir za boljšo bodočnost naših vasi in dolin. Ob vstopu v rojstno hišo Ivana Trinka nam oko kar nehote obstane na veliki sliki, delo znanega slovenskega slikarja Toneta Kralja, ki predstavlja našega poeta, ko mu je bilo 70 let. Zdi se, da se Trinko s te slike smehlja in nam prihaja naproti, da bi nam _______________________ podal roko. «ena sua casa ---------------- naiaie, appena entrate, vi coipis un grande quadro ad olio, opera pregevole del < lebre pittore sloveno Tone Kralj: è l'immagine di Iv Trinko settantenne. La sua ieratica figura pare si lida e voglia muoversi per venirvi incontro a stri _____________________gervi la mano. VAŽKA OUkODDK V NA&l KkOUOVINI NISMO VEG SAMI Iz Rezjanske doline Tragténa sui rt Otaria «li Lenarila iz I «*je Ne samo Rezjansko dolino, ampak vso našo provinco je zelo pretresla tragična smrt 48 letnega Otavia di Lenarda, ki je zmrznil med potjo, ko se je vračal iz Ra-vence. Na božični večer se je rodil Di Lenardu četrti sin Natalin in ker je bilo vse tiste dni zelo mraz se ni mogel takoj podati na komun, da bi javil rojstvo otroka. Ko je kmalu za tem mraz nekoliko popustil in je zapadlo meter snega, je šel Otavio s smučmi preko gora v Ravenco na komun, da bi ne potekel rok za prijavo. Nazaj grede, onemogel zaradi slabe poti in mraza, se je mož najbrže hotel nekoliko odpočiti, kar je bilo pa zanj usodno. Ker ga pozno ponoči še vedno ni bilo domov, so ga začeli iskati na vsej dolgi poti, našli so ga šele čez dva dni zakopanega pod svežim snegom. Tragična smrt rankega Otavia Di Lenarda nam dokazuje v kako strašno žalostnih okoliščinah se nehaja Učja, posebno pozimi, ko ostane popolnoma odrezana od sveta. Iz Učje do Ravence, kjer je sedež komuna, po kolovozu preko Terske doline, čente in nato po pontebanski cesti do Rezju-te in potem še po dolini Rezije, je strašno dolga pot in je ni mogoče prevoziti z avtobusom tja in nazaj v enem dnevu in zato se morajo ljudje v nujnih slučajih, kot na primer slučaj Di Lenarda, podati preko strmih gora in tvegati življenje. Prav nič nismo razočarani ko slišimo, da ljudje iz Učje vedno bolj zapuščajo za vedno domačo vas in se naseljujejo kjerkoli v tujini, saj jim je povsod lažje živeti kot doma. PADEC NAŠEGA PREBIVALSTVA Naš komun je bil še vse do nedavnega eden tistih komunov Vi-demke province, ki je najbolj dolgo obdržal bilancirano svoje prebivalstvo : rojstev je bilo raje več kot smrti in ljudje so hodili v inozemstvo večina samo na sezonsko delo. Zadnja leta pa se je tudi pri nas anagrafska situacija spremenila, ne glede toliko zaradi naravnega prirastka ali padca, pač pa zaradi permanentne emigracije, ki se stopnjuje iz dneva v dan. Iz statistik vidimo, da je naš komun štel leta 1951 še 3350 re-zidentnih prebivalcev, 1961 leta 2775, decembra lanskega leta pa so jih našteli samo še 2662. V tej številki so všteti kot prisotni tudi stagionalni delavci, ki so na delu od doma 10 do 11 mesecev na leto in tudi dosti takih, ki pridejo domov na obisk k staršem le vsakih par let. Koliko je torej ljudi pri hiši? Zelo malo in še to so stari ljudje in otroci. Samo v lanskem letu se je za stalno izselilo iz komuna 169 oseb; če se bo množično izseljevanje nadaljevalo s takšnim ritmom, koliko jih bo ostalo in kaj bodo počeli? IZ KOMUSKE SEJE Komunski svet je na svoji zadnji seji sklenil, da bo zaprosil «Cassa Depositi e Prestiti» 10 milijonov lir posojila za nadaljnjo napeljavo odtočnih kanalov v O-sojanih. Z deli bi morali pričeti na pomlad. Sklenili so tudi, da bodo razširili šolo v Stolbici, da bo prostora še za otroški vrtec. To delo bo stalo okoli 6 milijonov lir in bodo prosili za državni kon-tribut. Provincialna administracija je dala v apalt gradbenemu podjetju Barbetti iz Vidma sistemacijo provincialne ceste, ki poteka po dolini Rezije. Omenjeno delo bo stalo 88 milijonov lir. Provincialna administracija je dala na dražbo tudi druga cestna dela v Reziji za 178 milijonov lir, a se ni zanje potegnilo nobeno podjetje. Os oj a ne živinorejci v Osojanih in Sv. Juriju so v veliki zadregi, ker so njihove mlekarne še vedno zaprte. Nekateri so začeli izdelovati sir in maslo doma, a tega seveda ne morejo prodati, ali pa ga morajo dati po zelo nizki ceni. Upamo, da bodo pereče vprašanje kmalu rešili. m PpÉ Iz Kanalske Motiv iz Nadiške doline Iz Nadiške SKRAJŠAN TEDENSKI URNIK V ČEDADSKIH BUTIGAH Kot v drugih mestih, tako so tudi pri nas začeli uvajati nekateri javni obrati (esercizi pubblici) skrajšan tedenski urnik zavoj počitka (turni di riposo). Zaenkrat ta urnik še ni obvezen, a s časom ga bodo sprejele vse butige, oštarije in bufeti. To bo no malo nerodno za jugoslovanske kupce, ki so postali stalni klienti nekaterih čedadskih butig in zato se nam zdi potrebno, da bi morali v butigah 'postaviti na vidno mesto table z urniki, da bodo ljudje poučeni kdaj je ta ali drug lokal med ted-(aom zaprt. AVTOMOBILSKE GARE NA STARO GORO Avtomobilske gare na cesti če-dad-Stara gora, ki se lani niso mogle vršit zavoj slabe ceste, so napovedane za letos 12. maja; dne 16. junija pa bodo gare Rallye Li-gnano. Zvedalo se je, da bodo na pomlad začeli z deli na cesti, ki veže Čedad s Cento. Pred dvemi leti so jo asfaltirali tja do Ahtna, sedaj pa jo bo treba uredit še naprej do Nem. Ta cesta, takoime-novana pedemontana, je izredno važnega pomena za turizem in tudi zato, ker se je poslužujejo avtomobilisti iz Avstrije namenjeni v Trst. NENADNA SMRT Zavoj srčne paralize je umrl 50 letni Virgilijo Jerep, mož g. Celestine Medveš, ki ima oštarijo « All’aquila nera ». Jerep, ki se je priselil v Čedad iz Nadiške doline še pred dostimi leti, je zganjal iz oštarije nekega nadležnega pijanca in ker se mu je ta upiral, se je nanj razjezil in subìt potlè se je zgrudil na stolico in umrl. KLENJE’ Dne 17. tega meseca smo imel v naši vasi sagro sv. Antona Pu-ščavnika in je blo zato vse živahno, posebno v oštarijah, kjer so se zbirali emigranti iz vseh okoliških vasi. Ko so si pripovedovali o življenju in delu v tuj ih deželah, so si seveda pridno močili usta z domačim cividinom, ki jih je spravljal vse do pozne ure v dobro voljo, čeglih je bilo od zunaj strašno mraz, saj so ta dan registrirali v štupci kar - 20 gradov. Dolenji D Komunski svet je na svoji zadnji seji sklenil, da bo zaprosil za kontribut statai za gradnjo otroškega vrtca v naši vasi. Sedaj imajo že vse vasi našega komuna moderne šole za ta male, le pri nas se morajo stiskati otroci v slabih in nehigijenskih lokalih, kjer ni niti dvorišča. Naša vas je ena največjih vasi Nadiške doline in zato je tudi dost malih otrok in torej je dobro sistemiran otroški vrtec več kot potreben. MALI OBMEJNI PROMET Ob koncu leta smo potegnili črto in z veseljem konstatiral, da se je mali obmejni promet v naši provinci v letu 1962 znatno povečal z ozirom na pretekla leta. Tud meseca decembra, čeglih je blo po vseh naših krajih zlo mraz, je bilo na obmejnih blokih nimar dosti gibanja. Samo na obmejnem bloku v štupci je bilo preteklega meseca kar 7978 prehodov ; skuoz Most na Nadiži (komun Tipana) 960, skuoz Most Mišček 958, skuoz Polavo pri čepletiščih 821, skuoz Solarje pri Dreki 728, skuoz Učjo pa 174. Skuoz vse prehode v naši deželi je bilo torej vsega skupaj meseca decembra 11612 prehodov. Pretekli ponedeljek je bila pri nas velika panika zaradi potresnega sunka, ki smo ga vsi znatno občutili okoli pol desete ure zvečer. Dosti ljudi se ni upalo prebiti noči v hiši in zato je bilo vso noč, kljub hudemu mrazu, po vsej okolico vse pokonci. Na srečo ni bilo človeških žrtev, več poslopij pa je razpokalo, v rajbeljskem rudniku pa so se zrušile spodnje plasti. Drugo noč se je potresni sunek ponovil, a tudi tokrat brez večje škode. Do potresa je prišlo, po mnenju strokovnjakov, zaradi razstreljevanja min. Rajbelj, kot znano, je podvržen potresom, a tako hudega nismo občutili 24 let. V kratkem pričakujemo, da bo prišla na lice mesta komisija, ki bo ugotovila katere hiše so zaradi potresa utrpele škode in če so nevarne za stanovalce. Stavki rudarjev Italije so se pridružili tudi vsi naši rudarji. Na žalost pa ni bilo tako z uradni-štvom, ki je v administrativni službi pri našem rudniku. Od 60 uradnikov jih je glasovalo samo 5 za stavko. Kot vemo, so vsi rudarji stavkali, da bi jim izboljšali ekonomski položaj in zato se vsi sprašujejo, če se uradnikom res tako dobro godi, da so tako site vrane, da lačnim ne verjamejo. Med športnimi ribiči Kanalske doline se je dvignil val ogorčenja, ker je provincialna posvetovalna komisija (Commissione consultiva provinciale ) sklenila, da se prepove ribolov postrvi za dve leti v gornjem Beiopeškem jezeru. Načelstvo Zveze športnih ribičev (Associazione pescatori sportivi) Kanalske doline je zato po-lalo višjim provincialnim oblastem spomenico, v kateri protestirajo proti temu ukrepu. Med drugim je bilo v spomenici tudi rečeno, da bi ta postopek zelo škodil tu- rizmu, ker je prav ribolov tisti, ki najbolj privlačuje k jezeru domače in tuje turiste in da je večina včlanjenih ribičer srednjega sloja, katerim je edino razvedrilo nedeljski ribolov in ti vsi spoštujejo predpise za ribolov. Prepoved ribolova, je rečeno v spomenici, je torej neljub ukrep in zato ribiči želijo, da bi to zadevo provincialna administracija proučila in jo ugodno rešila. V Zabnice Pretekli teden, ko je tudi pri nas živo srebro padlo globoko pod nič, je zmrnil v hlevu 78 letni revež Tomaž Bole, doma iz Krasa, ki je živel več let v Lipalji vesi. Preživljal se je z milodari, ki so mu jih dajali dobri ljudje Kanalske doline. Pokopali so ga na stroške trbiškega komuna. Iz Idrijske doline Kar vjervat ne moremo, da ni več med nami 18 letnega Jožefa Kodromaca, ki se je za Božič vrnil iz Germanije v domačo vas, da bi praznike preživu v krogu družine. Motocikel, ki ga je kupil glih tiste dni, ga je popeljal v prezgodnji grob. S svojim prijateljem sta odšla prot Sv. Lenartu, a na povratku je motociklist na nekem ovinku v Dolenji Mjersi izgubil kvilibrio in se zaletu v drevo. Medtem ko se njegovemu prijatelju ni nič zgodilo, je ubogi Ko-dromac obležal na licu mesta mrtev, ker mu je počila lobanja. Mladi Jožef Kodromac je šu lani prvikrat na stagionalno delo v Germanij o ves vesel, da je paršii do zaslužka, zaki domača zemlja je preveč uboga, da bi dajala vsej družini kruha. Bil je dober delavec in povsod so ga imel radi, zaki je bil vesel in pošten puob. Ohranil ga bomo v trajnem spominu. F o j d a NIMAR MANJ LJUDI Kot vsako leto, smo še letos pregledali anagrafsko statistiko našega komuna in konstatali, da se je še letos zmanjšalo število prebivalstvo, posebno tistega v gorskih krajih in to predusem zavoj emigracije. Konstatali smo še, da je kar 15% celotnega prebivalstva primorana ne emigracijo, v gorskih krajih pa nad 60%. Naš komun, kot vemo, sestavlja ravninski svet, takoimenovana «Pedemontana», in gorski, kamor pripadajo vasi : čenebole, Pedroža, Vile, Podklap, Podvrata, Grmovšči-ca, Strmica in Podcerkev. V teh Iz Terske Ni dolgo od tega, da smo na pobudo domačega plevana, ki je velik ljubitelj furlanske folklore, ustanovili folklorno skupino s furlanskimi narodnimi nošami. Stroški seveda niso bili majhni, a na pomoč nam je priskočil « Ufficio Zone di Confine » pri predsedstvu vlade, ki je dodelil našemu pleva-nu « per opere pie parrocchiali » precej visoko vsoto denarja. škoda, da ima naša folklorna skupina take narodne noše, to so furlanske, ki nimajo nič skupnega z našo narodno nošo. Kot znano, se narodna noša terskih Slovencev zelo diferencira od furlanske, je tudi bogatejša in torej bolj interesantna. Lahko bi rekli, da je bolj podobna rezjanski kot pa furlanski, ima namreč belo ruto zavezano pod brado, temen živo tek, črno ali temno rjavo krilo, ki je zelo tesno in bogato nabrano v pasu ter bel plisiran predpasnik. O tem bomo pa obširneje pisali v prihodnje. Dne 6. januarja je naša folklorna skupina nastopila v Majanu, v rojstni vasi našega plevana, od koder je doma tudi tisti poslanec, ki je priporočil našega plevana pri « Ufficio Zone di Confine », da so dali denar « per opere pie parrocchiali ». Skupina je žela lep uspeh in si zaslužila diplomo! zadnjih vaseh je življenje zlo težko (emigracija v Vilah na primer je tako velika, da so morali lani zapreti elementarno šolo zavoj nezadostnega numerja šolo obveznih otrok, ki je padlo na 2). Manjši numer emigrantov je na ravninskem in gričevitem svetu, ker je tle polje bolj rodovitno, pri-delalajo vino, ki ga dobro prodajo in nekaj ljudi ima možnost imeti delo v opekarni «Jula» v Čam-peju, v Čedadu in fabrikah periferije Vidma. V letu 1961 je naš komun štel 490 emigrantov, v letu 1962 pa kar 592 ( v tem numerju so izvzeti stagionalni delavci, ki odhajajo na delo februarja meseca in se vračajo decembra). Kljub visokemu procentu emigrantov pa je v preteklem letu numer rojstev na-pram letu 1961 narastel za 14 ; lani se je rodilo kar 59 otrok (26 puobičev in 33 čečic). V preteklem letu je umrlo tudi 65 oseb ( 23 več kot v letu 1961) ; porok pa je bilo 29 ( 3 več kot leta 1961 ) ; v komun je prišlo stat 72 novih ljudi, izselilo pa se jih je za nimar 105. SIRAK ZA BUOJŠI KUP Inšpektorat za kmetijstvo • Ispettorato dell’Agricoltura) bo razdelil med živinorejce našega komuna večjo kvantiteto sirka za buojši kup ( 3950 za q), da si bodo mogli malo pomagat, ker je bilo letos zavoj suše zlo malo sena' Zainteresirani živinorejci naj sU-bit napravijo prošnjo na posebnem stampatu, katerega se dobi na komunu, da bodo pravočasno dobili pomoč. IVAIM TRIIMKO Presentazione della FILOZO'F IN ZNANSTVENIK a odboru, so mnogo študirali in nekateri so tudi pripravili deserta-cije na univerzi. Ivan Trinko, ki je bil — na kar ne smemo pozabiti — vnet podpornik narodno-osvobodilnega gibanja, kateremu je stal vseskozi, Trinko bogoslovec ob strani, je seznanjal tudi Italijane s slovensko in slovansko literaturo in zato ga kritiki radi primerjajo z dalmatinskim pisateljem in politikom Nicolò Tommaseo, ker sta se oba v svoji plemenitosti stalno trudila, da bi se sosedni narodi — italijanski in jugoslovanski — zbližali. V takem duhu je leta 19-39 potom Akademskega založniškega instituta (Istituto delle Edizioni Accademiche) v Vidmu izdal «Politično, literarno in umetniško zgodovino Jugoslavije» (Storia politica letteraria ed artistica della Jugoslavia). Nekaj let popreje pa je napisal in izdal tudi «Grammatica della lingua slovena» (Slovnica slovenskega jezika) za nižje srednje šole, po kateri so segali predvsem se- so do leta 1940 poučevali poleg drugih tujih jezikov tudi slovenščino. V vsakem oziru je bil Trinko velik znanstvenik in kot takega so ga dobro poznali tudi Italijani, zlasti pa Furlani. Ob njegovi zlati maši leta 1936 mu je znani furlanski pesnik Zaneto (Giovanni Schiff) posvetil dolgo in lepo pesem, v kateri opeva njegovo izredno osebnost. Poveličuje ga : «Scrittore ed accademico il nome suo si espande oltre che in Friuli e in Slavia, anche in remote lande». Ob njegovi smrti je beneški dnevnik «II Gazezttino» pisal, da «je s Trinkovim imenom povezano pol stoletja zgodovine in kulture». Posebno mi mu dolgujemo mnogo, saj mu je bila pri vseh svojih časteh, pri vsem svojem snovanju, v vsem svojem žitju in bitju glavna vodilna črta in misel: Furlanska Slovenija! Drago nam je govoriti o njem, kajti veliki Trinko je bil vedno ob naši strani, nas je usmerjal, bodril in Trinko novomašnir meniščniki in dijaki Trgovske akademije «Zanon» (Istituto tecnico commerciale «Zanon»), kjer Trčmun - rojstna vas Ivana Trinka bil trdna opora našemu skromnemu glasilu. Visoka, ravna častitljiva Trin-kova postava, ki se ni upognila niti v SKrajm starosti, nas je spominjala na svetopisemske očake in obenem na dostojanstvene gospodarje naših kmetij, katerih stopinja razodeva, da se zavedajo svoje veljave, ki vedo kaj so domu dali in kaj so od njega prejeli. Njegova beseda je zvenela moško in polno, a poznala je vse odtenke za izražanja vsakovrstnih čustev. Njegovim plemenitim potezam se je poznalo, da jim je notranja zavest dala tisto pristnost in svojskost, ki prebija iz vse njegove umetnosti, bodi pesem, skladba ali slika. Trinkova umetnost je priklila iz njega samega, to se pravi iz najbolj zdravega bistva slovenskega naroda na skrajnem zapadu. STORIA DELLA JUGOSLAVIA Ecco come, in tardissima età, I-van l'rmKO, ha presentato la sua «storia pontica, letteraria ed artistica aeua Jugoslavia» (istituto dene Edizioni Accaoemicne, U-dme, lana ) : «presento ai lettori Italiani questo riassumo aeua stona politica, letteraria ea artistica aeua Jugoslavia, convinto ai jare un'opera buona. Mi aanno incoraggiamento a ciò i jenci rapporti ai amicizia tra inana e ia Jugoslavia, es-senao giusto cne gii amici si conoscano sotto ogni aspetto. La Jugoslavia, aove è stato sempre coltivato con amore l'italiano, conosce oene il tana, pere nè ha sempre largamente attinto a questa antica jonte ai civiltà. Per il tana la cosa e aiversa; essa m massima nel passato non conobbe la vicina se non come una aeue varie nazionalità aeua monarchia austro-ungarica e quindi attraverso le nozioni più o meno colorate che l'Austria stessa le forniva. L'ignoranza delle lingue slave che le im-peai di farsi un concetto degli Slavi desunto dalle loro opere, è la causa precipua per cui gli Italiani ignorano in massima la storia, la cultura e le estremamente sfavorevoli condizioni politiche della Jugoslavia, che impedirono e ritardarono il suo sviluppo. Solo dopo la costituzione della Jugoslavia in uno stato proprio essa attrae l’attenzione, ed abbiamo già parecchi studiosi italidni, che hanno cominciato lodevolmente ad occuparsi della lingua e dei letterati jugoslavi moderni, e vi sono già delle traduzioni di loro opere. Tuttavia siamo ancora lontani da un orientamento complessivo nel campo culturale di questi, spesso mal dipinti e indegnamente calunniati vicini. Valga pertanto- questo modesto tentativo a metterli in una luce migliore, e porti un piccolo contributo per approfondire sempre più le ragioni di amicizia e di mutuo apprezzamento fra le due nazioni». E in questa storia — opera pregevolissima in quanto a stile, conoscenza, obiettività e minuziosa indagine — l’autore comincia con l’affermare che «gli Slavi appartengono alla razza indo-europea», che un loro gruppo «si spinse verso l’ovest ed il nord-ovest penetrando addentro nelle vallate delle Alpi Noriche, e formò gli odierni Sloveni, che conservarono il nome originario», e, infine, che un terzo gruppo «poi occupò la Pannoina e tutta la regione che si estende dai Carpazi all’Adriatico e prese il nome di Serbo-Croati». L’autore, che come si sà, si è sempre, con entusiasmo e costanza ammirevoli, dedicato alle cure della sua terra natale e del suo popolo che tanto gli erano cari, era d’avviso, e lo faceva comprendere con la sua calda parola e con la sua fluida penna, che soltanto con i giusti rapporti tra vicini si possono creare i presupposti di una convivenza pacifica e fruttuosa per tutti. Ed è appunto in questo spirito che Egli ha stilato la sua pregevole opera. In un altro suo importante scrit- to il Trinko affermò «che si deve considerare come certo che i Re-siani fanno parte degli Sloveni, essendo questi soli spinti addentro nelle vallate alpine, fino a raggiungere il Tiralo, e non essendo affatto verisimile una posteriore importazione di elementi serbocroati in Resia. Per conseguenza il dialetto resiano è dialetto sloveno». Riferiamo ciò anche per dimostrare come l’elemento sloveno non si limiti affatto alle sole Valli del Natisone. OPERE DEL TRINKO La produzione letteraria di monsignor Ivan Trinko tocca il centinaio di pubblicazioni che tirannia di spazio ci impedisce di elencare e commentare ; e dovendo perciò limitarci a segnalare le più importanti, rimandiamo i lettori e gli studiosi alla raccolta generale delle sue opere conservata nella Biblioteca Comunale « Vincenzo Joppi » di Udine. Storielle popolari ; Ad Elena montenegrina, Principessa di Napoli; Il pittore Giulio Quaglia ; La battaglia di M. San Martino ; Beneška Slovenija; Boter Petelin j.n njegova zgoba; Oratorio «II Natale del Redentore»; Jacopo Tomadini (commemorazione nel primo centenario della nascita); Maria Teresa Zanutta (Superiore Generale delle Dimesse di Udine - Commemorazione dell’anniversario della morte ) ; Divagazioni cosmologiche intorno alla natura dei corpi ; Eccidio di Aquileia ; La filosofia ed il senso comune ; Giovanni aBttista De Giorgio filosofo friulano; Jacopo Tomadini e la musica sacra nel Friuli ; K poroki prof. dr. Franceta Musoni ja z blagorodno gospodično Emilijo Velisičevo ; Fortunato De Santa Vescovo di Sessa Aurunca (in me-moriam); Naši Paglavci: Vrstice iz našega življenja; Il neo scolasticismo ; Origine degli Sloveni del Friuli; La parlata slava (re-siana) ; Poezije; Prefazione a «Intermezzi della vita» di G. Ellero ; Il problema massimo della filosofia contemporanea ; Propad Ogleja; Saggio di antiche melodie liturgiche sui paesi italo-slavi ; San Pietro al Natisone ; Slovenci Sv. Paulinu • Gli studi del nrof Raou- duin De courtenay sui dialetti slavi del Friuli (lettura all’Accademia di Udine) ; Taras Bulba di N. Gogol (traduzione dal russo); Il Traditore di Jan Klekanda (traduzione); Dalle note di un cacciatore di Turgenjeff (traduzione dal russo); Le Valli dell’Aborna, del Cosizza e dell’Erbezzo ; Prečastitemu gospodu J. Domenisu; Bassifondi, la guerra, postumi di guerra di N.A. Necrasov (traduzione ) ; Dove c’è carità c’è Dio di Leone Tolstoi (traduzione), eccetera, eccetera. Delle migliori composizioni musicali del Trinko — autore anche di un libro di preghiere ( Naše molitve ) — ricordiamo : Ecce panis, Jesus Redemptor, Jesus dulcis memoria, Litanie della Madonna, Miserere, O Salutaris, O Sacrum Convivium, O quantum in cruce, Panis Angelicus, Sacro cuor d’a-mor ferito, Sub Tuum praesidium, gacerdos et Pontifex, Tantum Ergo, Te ergo quaesumus, Adoramus e tante altre, tra cui due «Missus» (Poslan je Angel od Boga) con Lesto sloveno ed i cui manoscritti sono conservati : uno nella parrocchiale chiesa di San Pietro e l’altro in quella di San Leonardo. Pregevoli anche i suoi dipinti ed i suoi disegni purtroppo andati perduti durante l’invasione del 1917 ; è notevole pure, data la profonda conoscenza della flora, il suo apporto nel campo botanico locale. Ed è appunto per que-st’ultima sua conoscenza che moltissimi ricorrevano a lui per consigli e per erbe con le quali curarsi e guarire. E sotto questo a-spetto si era guadagnato la fama di taumaturgo. IVAlf TBIIKO PAGLAVSKI POPOLDAN 1. Mlada gospodinja se trudi okoli ognja, da bi pripravila družini južino, katero jim mora potem še nesti v nekoliko oddaljeno polje, da ne bodo po nepotrebnem s hojo zamujali dela. Trudila se je in jezila; mudilo se je, kajti poldan ni bil daleč, a ogenj ni hotel goreti. Suha drva so bila pošla že zjutraj ; kar je še dobila na dvorišču, je bilo malo in še to na pol sirovo. «Oh, ta nerodnost nerodna naših mož! Kolikokrat sem jim ukazala drva pripraviti in jih znesti domov ! S čim bom kuhala? In če ne bo južina ob uri, bodo še godrnjali!» Tako je tožila in začela že stotič pihati, da bi živeje gorelo ; pa je bila več kadiža nego plamena. «No, naj pa čakajo. Prav jim bo!» šla je na dvorišče iskat, če bi dobila kaj boljšega. «Ah, moj Bog! Vsepolno drv po zaraščenih senožetih, jaz pa ne morem poštenega ognja zanetiti! Čakaj, jim že povem, kar jim gre, zanikrnežem!». Medtem je šummo pripodil domov čredico ovac živahen paglavček, star kakih deset let. «Mama, lačen sem. Ali ste skuhali?» je vprašal, ko je ovce spravil v hlev. «Da, pravo ! Kako bom skuhala, ko ni drv ! Beži, išči tam okoli hleva, če dobiš kaj suhega, da bo kmalu». Deček steče in res, precej prinese naročje dobrega drobiža, ki je zadostovalo za enkrat. Ni trajalo dolgo in skromna južina je bila gotova. «Pavlek! Sne j in potem poj deš v Lesičje po drva. Naberi lepo butaro suhih in hitro prinesi. Ne ustavljaj se po poti. Slišiš? Niti večerje ne bom mogla skuhati, ako se takoj ne vrneš». «Da, mama, naberem; pa že pridem ko pridem, saj veste, da je daleč». «Pazi, bo šiba pela, če te ne bo do štirih. Pomni! Potem boš mora! še v polje, da boš pomagal kaj prinesti». Deček je hlastno snedel svoj del. Gospodinja je pripravila za druge in nesla v polje. «Veš, kaj sem ti ukazala?» je rekla grede, «Bog varuj, če boš zamujal; jih dobiš svoj del... Preden greš, lepo zapri hišna vrata, da ne pride pes. Slišiš!» In se je oddaljila. Dečko pa je šel po vasi iskat tovarišev. Ni mu bilo težko jih dobiti, ker gospodinje novadno le takim naročajo, naj skrbe za drva, kadar imajo odrasli bolj važnega in nujnega posla, štirje so se zbrali, približno istih let. Pripeli so si zadaj za cempin pri pasu svoje kanjce, vrgli raztrgane jope čez ramo in stekli bosopeti po poti, ki je peljala navzdol do Lesičjega. Lesičje je bil velik, skupen vaški gozd, kjer si je lahko vsakdo nabral toliko drv, kolikor jih je potreboval. Dečki so bili živi in poredni. Vse je šlo pred njimi ! Kmalu so stopili s prave poti in jo mahnili čez polje in travnike. Nekje so znali za zrele hruške. Niti govoriti ni trebalo ; samo ob sebi je prišlo, da so jo vdrli na oni kraj in kmalu so že pridno tresli deblo. Opravili pa niso veliko, kajti od nekod je pirohnel gospodar z raklo v roki, da so morali pete odnesti, kar so storili, še predno je mogel katerega zajeti. Nižje doli je bilo v njivah grozdje, ki se je začenjalo komaj mečiti. Takoj so bili na njem; nekaj so v naglici natrgali in odšli vsak s svojim grozdom. šli so še nekaj dalje in prišli na položno senožet, kjer so rasle vitke in krasne breze, stare in močne, a tudi tenke, prožne in vpogljive. Poznali so jih; takoj je splezal vsak na svojo tako visoko, kolikor je vdržala. Ko mlado deblo ni moglo pod težo več stati pokonci, se je začelo počasi vpogibati v lok, dokler ni polagoma položilo paglavca na tla kot kako nalašč napravljeno dvigalo. To je bilo zanje pravo veselje in najbolj priljubljeni šport. Kričali so vmes seveda in se do sita smejali. « Vanček, daj, na onole višjo!» je rekel Miha. «Nočem; predebela je; se ne vpogne.» «Čakaj, grem jaz», reče Jakec. «Boš videl, ali se vpogne ali ne!» Pa predno se je približal, je Pavlek že plezal po nji. Kakor veverica je prišel pod košati vrh, razlenil noge in tedaj se je začela kakor nehote vpogibati, tako da je deček obvisel precej visoko v zraku. Prestrašil se je ne malo. Krepko držeč se z rokami za vpognjeno deblo, je mahal z nogami po zraku in stresal brezo, pa ni šlo ! Začel je kričati in jokati in zvati na pomoč. Drugi pa so se od smeha valjali po travi, kajti nepričakovani prizor se jim je zdel res smešen in zabaven. Toda v resnici je bil Pavle-kov položaj kritičen. Ubogi deček je rjul, ves rdeč, od sile. Najstarejši tovariš Vanček mu je vendar pritekel na pomoč, dasi sta mu ostala dva, posebno Jakec, branila. «Pusti ga, pusti! Naj se malce poniha», reče Miha. «Pusti ga, pusti ga! Bomo videli, ko pade kakor klobasa», je kričal Jakec. A stvar je bila resna. Pavlek se ni mogel več držati. Vanček ga je lovil za noge, da bi ga potegnil z breze, pa ga ni mogel doseči. Pavlek se je drl, Jakec se je le smejal in zabaval; Miha je utihnil ; Vanček je odskakoval in stegoval roke do Pavletovih nog. Res smešen in žalosten prizor. Stran 4 MATAJUR RICORDIAMO IVAN TKI N KO (Zamejski) NEL PRIMO CENTENARIO DELLA NASCITA Ivan Trinko all'età di 90 anni nel paese natale E’ con commozione, ma anche e soprattutto con un certo orgoglio, cne noi oggi ncorcuamo una delle più bene e fulgide figure della nostra terra, e senza uucoio l'uomo più eclettico: mons. Ivan Trinko; e cne tale sia lo stanno a comprovare innanzitutto le vane torme con cui le genti al di qua e al di là del confine lo venerano; e una di queste forme è costituita dai continui pellegrinaggi che i suoi estimatori compiono, quasi per un meditato voto, sulla tcmba-monumento di Lui nel piccolo e quasi assonnato cimitero di Tercimon-te, l’accogliente e grazioso paesino che lo vide nascere e che fa parte del Comune di Savogna. E per recarsi al cimitero il sacrificio non è lieve. Nacque a Tercimonte il 25 gennaio 1863: suo pa- Qlc bi ^n^dlTIct v