9 Andrej Kurnik | Migracija onkraj pravnega diskurza. Politična subjektiviteta migracije in skupki mobilnosti Andrej Kurnik Migracija onkraj pravnega diskurza. Politična subjektiviteta migracije in skupki mobilnosti Abstract Migration Beyond the Legal Discourse. The Political Subjectivity of Migration and Assemblages of Mobility The article deals with the restoration of the European border and migration regime on the Balkan Route after the refugee corridor was closed. The author argues that the criminalization of transit migration is to be understood in the context of the articulation of global hierarchies – as the repression of excessive and unauthorized mobility of subjugated populations and as the hierarchical inclusion of states along migration routes into imperial integrations. While highlighting the problem of state violence on people on the move, the article spotlights the inadequacy of critique that is based on the legal discourse and the human rights discourse. Such critique resuscitates sovereignty-based conceptualizations that eclipse migrant subjectivity. Illegal push- backs of asylum seekers are not an expression of the return of the nation state’s monopoly on human mobility, but points to its important role in the management of migrations that is characteristic for the border and migration regime. Critical border and migration studies use the notion of regime to highlight the heterogeneity of agents who create it and to illustrate the ways in which migration and mobility struggles are constitutive for the regime itself. The article advocates such an approach and uses theories of how the modern wage labor market was constituted upon limited mobility and escape options and how escape and mobility are constitutive for sovereignty. Such an understanding of the subjectivity of migration is proposed as the first strategy to understand migration beyond the discourse of sovereignty and human rights. The second strategy is to understand assemblages of mobility as sites of articulation of postcolonial critique on migrant routes and migration is therefore understood as the power to open and decolonize Europe. Keywords: Balkan Route, migrant subjectivity, assemblages of mobility, postcolo- nial critique 10 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 278 | Mejni režimi Andrej Kurnik is an Assistant Professor at the Faculty of Social Sciences, University of Ljubljana. He is a member of the editorial board of the Journal for the Critique of Science. (andrej.kurnik@fdv.uni-lj.si) Povzetek Članek tematizira restavracijo evropskega mejnega in migracijskega režima na balkanski poti po zaprtju begunskega koridorja. Najprej ugotavlja, da je treba kriminalizacijo tranzitne migracije razumeti v kontekstu artikulacije globalnih hierarhij – kot zatiranje ekscesne in neavtorizirane mobilnosti podrejenih svetovnih populacij in kot hierarhično vključevanje držav na migracijskih poteh v regionalne imperialne integracije. Nato se osredini na problem državnega nasilja nad ljudmi na poti in na neustreznost njegove kritike na podlagi diskurza prava in človekovih pravic, saj takšna kritika znova obuja suverenistična pojmovanja, ki onemogočajo razumevanje migracijske subjektivitete. Praksa nasilnega kolektivnega vračanja prosilcev in prosilk za azil ne izraža vrnitve monopola nacionalne države nad mobilnostjo ljudi, ampak kaže njeno pomembno vlogo v upravljanju migracij na način mejnega in migracijskega režima. Kritične mejne in migracijske študije uporabljajo pojem režima, da bi izpostavile heterogenost akterjev pri njegovem vzpostavljanju in pokazale, kako so migracije in boji za mobilnost konstitutivni za režim. Članek zagovarja tak pristop in ga ilustrira na primeru teorij konstituiranja modernega trga mezdnega dela na način obuzdenja mobilnosti ter bega in teorij njune konstitutivnosti za suverenost. Takšno razumevanje subjektivitete migracije se v članku pojavlja kot prva strategija razumevanja migracije onkraj diskurza suverenosti in človekovih pravic. Druga je razumevanje skupkov mobilnosti kot mest artikulacije postkolonialne kritike na migracijskih poteh, pri čemer je migracija razumljena kot moč odpiranja Evrope in njene dekolonizacije. Ključne besede: balkanska pot, migracijska subjektiviteta, skupki mobilnosti, postkolonialna kritika Andrej Kurnik je docent na Fakulteti za družbene vede UL in član uredništva Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo. (andrej.kurnik@fdv.uni-lj.si) Uvod Čeprav je fenomen balkanske poti iz leta 2015/2016 že solidno dokumentiran (na primer Beznec, Speer in Stojić Mitrović, 2016; Hamer- šak in Pleše, 2017; Lunaček Brumen in Meh, 2016), ostaja njena pojavnost neizčrpen vir za kritične mejne in migracijske študije. Danes je mobilnost na poti skrajno omejena in upočasnjena, mejna represija je strmo dvignila ne samo materialne stroške človeške mobilnosti, ampak tudi stroške v obliki izgube človeških življenj in sistematičnega trpinčenja tisočev, ki se skušajo v teh dneh prebiti do svojih destinacij v severni in zahodni Evropi. Restavracija mejnega in migracijskega režima Evropske unije po zaprtju begunskega koridorja spomladi 2016 prinaša poleg sistematične dehuma- 11 Andrej Kurnik | Migracija onkraj pravnega diskurza. Politična subjektiviteta migracije in skupki mobilnosti nizacije ljudi na poti in državnega nasilja tudi številne dileme, ki zahtevajo premislek in aktualizacijo temeljnih izhodišč in tez kritičnih mejnih in migra- cijskih študij. Te lahko povzamemo v trditvi, da je treba migracijo iztrgati iz diskurza žrtev in tako afirmirati ekspanziven prag svobode, ki obstaja v migracijskih praksah. Osredinjenje na subjektiviteto migracije omogoča, da razumemo, kako so te prakse konstitutivne za artikulacije mejnega in migracijskega režima, in tudi kako ekscesnost mobilnosti, ki jo pogled oblasti tlači v kategorijo nelegitimne in nelegalne migracije, skicira mogoč a(nti)hegemonski politični projekt. Skrajno državno in paradržavno nasilje, ki spremlja restavracijo migracij- skega in mejnega režima Evropske unije – z množičnim nezakonitim vra- čanjem, kriminalizacijo solidarnosti in utaboriščanjem ljudi na poti – botru- je diskurzu urgence. Svojevrstna strategija napetosti na mejah tako vodi v ponovno razširjeno redukcijo migrantske subjektivitete na žrtev – nemo- čen in pasiven subjekt vsemogočne državne suverene oblasti. V pričujočem besedilu na podlagi branja temeljnih potez restavracije mejnega in migra- cijskega režima EU na balkanski poti zavračam opazno digresijo v javnem diskurzu o migracijah, ki niha med figuro kriminalnega migranta in figuro žrtve ter predlagam poglobitev tez in izhodišč kritičnih migracijskih študij. Viktimizacija migrantov utrjuje pravni diskurz o migracijah, ki zastira po- litično subjektiviteto migracije. Na podlagi t. i. kopernikanskega obrata v migracijskih in mejnih študijah in na podlagi raziskave skupkov mobilnosti na postjugoslovanskem ozemlju nakazujem možnosti, kako zapopasti dra- mo na balkanski poti onkraj diskurza suverenosti in človekovih pravic. Restavracija evropskega mejnega režima na balkanski poti kot artikulacija in naturalizacija globalnih hierarhij Kritične mejne in migracijske študije, ki tematizirajo balkansko migracij- sko pot, poudarjajo, da so dogodki leta 2015 in na začetku leta 2016 pome- nili začasen suspenz migracijskega in mejnega režima EU. Tako imenova- no poletje migracij (Kasparek in Speer, 2015), ki je kulminiralo s pohodom tisočev beguncev iz Budimpešte v smeri Avstrije, je prisililo oblasti, da so začasno suspendirale schengenski sporazum in dublinsko uredbo. Tako je morala nemška kanclerka Angela Merkel zaradi množičnega izvajan- ja pravice do gibanja in pod pritiskom stotisočev vzdolž balkanske poti 12 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 278 | Mejni režimi oznaniti suspenz dublinske uredbe za državljane Sirije. Odločitev, kateri edi- na alternativa bi bila uporaba množične in brutalne sile na evropskih mejah (El-Shaarawi in Razsa, 2019), je še razplamtela mnogotero gibanje, ki s preč- kanjem meja v praksi uveljavlja pravico do svobode gibanja. Vzpostavitve formalnega begunskega koridorja v kritičnih študijah potemtakem ne razu- mejo kot humanitarne geste, ampak kot edino možnost, da oblasti znova vzpostavijo nadzor nad mobilnostjo čez evropske meje (ibid.). Začasna for- malizacija balkanske poti in začasna dekriminalizacija tranzitne migracije je oblastem omogočila uvedbo državnega monopola nad migracijsko potjo in s tem ekspropriacijo nadzora nad pogoji mobilnosti, ki je bila kot posledica bojev za svobodo gibanja čedalje bolj v rokah migrantske multitude. Da bi znova vzpostavile nadzor nad mobilnostjo, so skušale oblasti maksimalno omejiti avtonomijo migracij. To so dosegle na različne načine, med drugim z diskriminiranjem na podlagi nacionalne pripadnosti, s preprečevanjem delovanja od držav neodvisnih solidarnostnih in humanitarnih pobud ter organizacij, s kriminalizacijo solidarnosti in spodbujanjem protimigrantske histerije, kar sta posledici uvajanja izrednih razmer, ki so jih oblasti legitimi- rale z enačenjem beguncev in migrantov z varnostno grožnjo. Formalizaciji koridorja je po podpisu sporazuma med Evropsko unijo in Turčijo marca 2016 sledilo njegovo zaprtje. S tem smo bili priče procesom restavracije mejnega in migracijskega režima Evropske unije, ki znova potiska tranzitno migracijo in s tem balkansko pot v podtalje. Balkanska pot ni nastala leta 2015. Spomnimo se, da je bil eden od začet- kov novodobnega protirasističnega gibanja v Sloveniji odgovor na policijsko nasilje nad tranzitnimi migranti na slovensko-hrvaški meji konec leta 2000 in na začetku leta 2001 (Razsa in Kurnik, 2014). Takrat se je po koncu vojn na območju nekdanje Jugoslavije znova vzpostavila zgodovinska migracij- ska pot, ki povezuje območje Bližnjega vzhoda in onkraj z Evropo. Slovenski pretendenti za status schengenskih čuvajev so se na to odzvali z množičnim zapiranjem tranzitnih migrantov v ad hoc tujske centre in z uporabo tudi smrtonosne sile na meji; to represijo sta spremljali ksenofobna in rasistič- na histerija v obliki formiranja vaških straž in poplava sovražnega govora v javnosti. Balkanska pot tudi ni izključno migracijska, ampak jo povezujejo s celo vrsto podtalnih in kriminalnih aktivnosti, od trgovine z drogo in orož- jem, do trgovine z ljudmi (Krasniqi, 2016). Tako ima podoben status kot dru- ge poti, ki transcendirajo meje med globalnim jugom in severom, kot je na primer zgodovinska komunikacijska pot, ki povezuje Podsaharsko Afriko s Severno Afriko in naprej z Evropo, ali prav tako tradicionalna in zgodovinska pot, ki povezuje Srednjo in Severno Ameriko. Nelegitimnost, kriminalnost in podtalnost teh poti je posledica specifičnih načinov kodiranja in normiranja 13 Andrej Kurnik | Migracija onkraj pravnega diskurza. Politična subjektiviteta migracije in skupki mobilnosti tokov, ki so funkcionalni za reprodukcijo in poglabljanje globalnih hierarhij in neenakosti. Tako je pomenljivo dejstvo, da je pozornost snovalcev politik na področju migracij čedalje bolj usmerjena na poti vzdolž njihovega celot- nega poteka in ne več na fizične meje, ki ločujejo države oziroma imperialne regionalne integracije od njihove zunanjosti (Hess in Kasparek, 2019). Fo- kus na migracijske poti kaže, da je upravljanje človeške mobilnosti integral- ni del režima kroženja in mobilnosti, ki nastaja v procesih rekonfiguriranja in reartikuliranja globalnih odnosov neenakosti. Kriminalizacija tranzitne migracije na način redukcije neavtoriziranih praks mobilnosti na trgovino z ljudmi in kriminalizacije eksistence tranzit- nih migrantov je poglavitna dimenzija restavracije evropskega mejnega re- žima po zaprtju begunskega koridorja. To značilnost restavracije v nadalje- vanju obravnavamo na območju nekdanje Jugoslavije, kjer je povezava med zatiranjem ekscesne mobilnosti in artikulacijo ter naturalizacijo 1 globalnih neenakosti in hierarhij še posebej izrazita. Študije formalizacije balkanske migracijske poti in restavracije evropskega migracijskega in mejnega reži- ma na območju nekdanje Jugoslavije (Beznec in Kurnik, 2019; El-Shaarawi in Razsa, 2019; Kurnik in Razsa, 2019) so pokazale, da lahko razumemo različno vlogo posamičnih držav ob migracijski poti, če upoštevamo njihov različni strukturni položaj v evropskih integracijah oziroma v nastajajočem evropskem imperiju. Relativno human odnos srbskih oblasti do tranzit- nih migrantov je zagotovo deloma rezultat tega, da je Srbija še daleč od polne integracije in da ji geostrateški položaj omogoča, da ji vsaj začasno ni treba prevzeti vloge meje Evropske unije. Hrvaške oblasti so v času ob- stoja formalnega koridorja s svojo politiko »dobro prošli« nekaj časa celo povzročale učinek domin proti severu. Ko je nova desničarska vlada kot prioriteto opredelila vstop v schengensko območje, je začela hrvaška policija izvajati nasilen kolektivni izgon, katerega namen je odvračanje beguncev in migrantov od balkanske poti. Slovenija je v času obstoja humanitarnega koridorja v letih 2015/2016 v nasprotju s Hrvaško povzročala učinek domin v smeri sever–jug. Perifernost in odvisnost Slovenije v evropskih integracijah je jasno ilustriral predsednik republike Pahor v nagovoru parlamentu na izredni seji, ko je dvotretjinska večina spremenila zakon o obrambi, tako da je na meji vojska dobila policijska pooblastila. Dejal je, da mora ne glede na ceno schengenska meja ostati na južni slovenski meji. Različna vloga 1 Kritično družboslovje razume pod pojmom naturalizacije poskuse prikazati družbena razmerja kot objektivna, fiksirana in nespremenljiva. Sama narava je v moderni znanosti razumljena kot objektivna in dana realnost. Glede na to, da se pojem narave spreminja in da pod vplivom na primer ekologije čedalje bolj označuje proliferacijo multiplicitet in razliko, ki se nenehno reproducira, je treba znova premisliti uporabo pojma naturalizacije. V tem besedilu je še uporabljen, četudi je ostalina modernega razumevanja razmerja med naravo in kulturo, ki se mora tudi zaradi ekološke krize umakniti. 14 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 278 | Mejni režimi različnih držav v času obračuna s tranzitno migracijo na način vzpostavitve humanitarnega koridorja in njegovega zaprtja kaže na to, da se artikuliranje globalnih neenakosti in hierarhij skozi zatiranje ekscesne mobilnosti kaže tudi kot hierarhično umeščanje držav ob migracijski poti v evropske in- tegracije in imperij. Tarča restavracije evropskega mejnega režima v smislu artikulacije in naturalizacije globalnih hierarhij niso zgolj populacije global- nega juga, ampak tudi populacije evropskega mejnega ozemlja, ki morajo vedno znova potrjevati svojo evropskost. Evropeizacija meja in odlagališče Bosna in Hercegovina Restavracija evropskega mejnega in migracijskega režima je zdaj še po- sebno dramatična v Bosni in Hercegovini, skozi katero steče balkanska migracijska pot na začetku leta 2018 (Ahmetašević in Mlinarević, 2019). Ko začne hrvaška policija izvajati sistematičen kolektivni izgon beguncev (t. i. push-backs), ki vstopajo na Hrvaško iz Srbije, postane aktualna pot čez Bosno in Hercegovino, saj je njena skrajna severozahodna točka najbližja schengenski slovensko-hrvaški meji. Nefunkcionalnost bosansko-hercegov- ske države, ki je zaradi daytonske ustave v permanentni krizi, na dvoumen način pogojuje situacijo na migracijski poti. Zaradi konstantne blokade delovanja državnih institucij je vzhodna meja Bosne in Hercegovine pre- cej porozna, a taista blokada delovanja države in njena nefunkcionalnost povzročata katastrofalen humanitarni položaj ljudi na poti in čedalje hujše protipravno nasilje nad njimi. Tako na primer policija Unsko-sanskega kan- tona, ki se nahaja na severozahodni meji BiH s Hrvaško, tudi v nasprotju z državno zakonodajo kriminalizira solidarnost z begunci, preprečuje upora- bo javnih prevoznih sredstev in omejuje gibanje migrantov v tranzitu. Če hočemo razumeti, kako se artikulira evropeizacija mejnega in migracijskega režima v evropski soseščini, kot je Bosna in Hercegovina, moramo upoštevati splošne značilnosti evropeizacije oziroma hierarhičnega vključevanja tega območja v evropske integracije. Terenska raziskava balkanske poti v BiH, ki jo je avtor pričujočega besedila izvedel spomladi 2019, je pokazala, da je restavracija evropskega mejnega in migracijskega režima del širšega umeščanja evropske soseščine v evropske integracije (Beznec in Kurnik, 2019; Kurnik in Razsa, 2019) Zato je Evropska unija v kontekstu represije nad neavtorizirano in ekscesno mobilnostjo še kako prisotna, čeprav daje na institucionalni ravni občutek indiferentnosti. Pove- 15 Andrej Kurnik | Migracija onkraj pravnega diskurza. Politična subjektiviteta migracije in skupki mobilnosti dano drugače, EU ne daje eksplicitnih navodil državnim in lokalnim oblas- tem, a kljub temu odločilno določa načine, kako se upravlja neavtorizirana mobilnost. Unija sredstev za blaženje skrajno slabega humanitarnega polo- žaja tranzitnih migrantov, ki so zablokirani v Bosni in Hercegovini zaradi sis- tematičnih in množičnih verižnih kolektivnih izgonov, ki jih izvajata hrvaška in slovenska policija, ne namenja bosansko-hercegovskim oblastem, am- pak Mednarodni organizaciji za migracije (IOM). Ta sprejemne centre na- menoma slabo upravlja, da bi maksimalno otežila življenjske razmere be- guncev in tako poslala sporočilo odvračanja potencialnim novim tranzitnim migrantom. Evropska unija prav tako namenja premalo denarja za soočan- je s humanitarnimi problemi, ki so posledica politike množičnega vračanja beguncev iz njenih držav članic. Nastanek razvpitega taborišča Vučjak pri Bihaću je rezultat premalo sredstev in tudi politike Unije, da ne financira sprejemnih centrov, ki so blizu njenim mejam. Obvozu lokalnih in državnih oblasti in opiranju na IOM botruje kolonialni predsodek, da so balkanske populacije nesposobne samovladanja. Podobno kot je daytonska ustava, ki jo je za BiH napisala tako imenovana mednarodna skupnost, rezultat predsodka, da so ljudstva na Balkanu od nekdaj v nenehnih konfliktih in da je ustava, ki podeljuje oblast etnonacionalnim elitam, edini način, da se izogne vojni. Islamofobija je prav tako pomemben vzvod evropskih centrov moči, da pretvorijo Bosno in Hercegovino v cono zaustavljanja mobilnosti migrantov in njihovega odvračanja. Stigmatiziranje države in njene velike muslimanske skupnosti ni zgolj domena hrvaških in srbskih nacionalistov, temveč tudi evropskih politikov. Izjava visokega predstavnika avstrijskega notranjega ministrstva, da bi morali namesto o balkanski poti govoriti o džamijski poti (glej Radio Slobodna Evropa, 2018), je zagotovo vplivala na večanje distance bošnjaškega prebivalstva do tranzitnih migrantov. Sama islamska skupnost se je distancirala od pomoči beguncem, saj naj njeni ob- jekti ne bi bili ustrezni za takšno pomoč (glej Islamska zajednica u Bosni i Hercegovini, 2018). Vernica, ki sicer še vedno pomaga beguncem, je to stališče pojasnila kot poskus, da bi se izognili temu, da bi bila takšna po- moč napačno razumljena. Resnici na ljubo je treba omeniti, da je zatiranje ekscesne mobilnosti, ki izziva globalne hierarhije, tudi endogeno in avtohto- no. Evropeizacija kot naveza uvedbe kapitalističnega produkcijskega načina in nacionalne forme, kot jo opredeli Asim Mujkić (2019), botruje graditvi nacionalnih skupnosti, vključno z bošnjaško, ki jim notranja kolonizacija in rasizem nista tuja (Bjelić, 2018). Artikulacija evropskega mejnega in migra- cijskega režima v evropski soseščini ni zgolj vsiljena, saj ta prostor še zda- leč ni imun proti evropskim in modernim političnim formam, ki umeščajo teritorije v globalne hierarhije na podlagi lokalnega diskriminiranja in 16 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 278 | Mejni režimi supremacizma. To pa ne pomeni, da v tej soseščini ne obstaja močna sled a(nti)hegemonskih tradicij in diskurzov, ki lahko subvertirajo t. i. evropeiza- cijo na splošno in specifično lokalno artikulacijo evropskega mejnega in migracijskega režima. O tem bomo govorili v tretjem poglavju tega besedila. Nasilno vračanje in lažna alternativa med evropskim in suverenističnim odgovorom Poglavitna metoda restavracije evropskega migracijskega in mejnega re- žima na balkanski migracijski poti je protipravno vračanje oziroma kolek- tivni izgoni. Poročilo slovenske aktivistične pobude Info Kolpa (Info Kolpa, 2019) 2 nazorno pokaže, da slovenska policija od poletja 2018 sistematično zavrača prosilce za azil in jih na podlagi bilateralnega sporazuma o vračanju predaja hrvaški policiji. V statistikah razviden radikalen obrat razmerja med izgnanimi in tistimi, ki zaprosijo za azil, sovpada s skrivnostnim in nikoli popolnoma razkritim navodilom direktorja policije o vračanju migrantov hrvaški policiji v primeru mešanih patrulj. Nasilne kolektivne izgone prosil- cev za azil v Bosno in Hercegovino, ki jih izvaja hrvaška policija, obširno do- kumentirajo aktivistične iniciative, kot so Are You Syrious (Are You Syrious, n. d.), Inicijativa Dobrodošli (Welcome, Croatian Central Refugee Informa- tion Site, n. d.), Border Violence Monitoring (Border Violence Monitoring Network, n. d.), No Name Kitchen (No Name Kitchen, n. d.) itd. Brutalnost hrvaške policije, ki na Hrvaškem prijete prosilce za azil in tudi vrnjene iz Slovenije nasilno prežene čez zeleno mejo z Bosno in Hercegovino, je škan- dalozna. Čeprav o nasilnih push-backih na Balkanski poti poročajo številni mediji in se o tem na primer že govori tudi v evropskem parlamentu, veljata tako Slovenija kot Hrvaška še naprej za vzorni evropski učenki. Tako je Hr- vaška kljub množičnemu kršenju človekovih pravic in mednarodnega prava pred kratkim dobila zeleno luč Evropske komisije za vstop v Schengensko območje, Angela Merkel pa je ob svojem obisku na Hrvaškem tamkaj šnjo policijo pohvalila zaradi dobrega varovanja evropske meje. Pomenljivo protislovje nasilnega vračanja na balkanski poti je, da osrednje evropske države in institucije Evropske unije, ki stojijo na okopih liberalnega konsitu- cionalizma in varovanja človekovih pravic, ne problematizirajo razširjenega nasilništva in protizakonitosti slovenske in hrvaške policije. Iz tega lahko izluščimo, da restavracija evropskega mejnega režima ni mogoča ob hkrat- nem varovanju človekovih pravic. Na balkanski poti se domnevna evropska 2 Poročilo poobljavljamo tudi v tej številki (op. ur.). 17 Andrej Kurnik | Migracija onkraj pravnega diskurza. Politična subjektiviteta migracije in skupki mobilnosti alternativa mejnega nadzora ob spoštovanju človekovih pravic, medna- rodnega prava in pravne države, ki bi naj stala proti suverenistični poziciji absolutne in neomejene pravice države, da nadzira meje, ki jo poosebljata Orbánova Madžarska in evropska populistična desnica s Salvinijem na čelu, izkaže kot čisti blef. Ta blef je treba razkriti zaradi epristemološke in politične blokade, ki jo povzroča perpetuiranje obstoja domnevne alternative med evropskim in suverenističnim pristopom k restavraciji evropskega mejnega režima. Laž- na dialektika med evropsko periferijo ter njenim centrom in institucijami EU ustvarja iluzijo, da obstaja humana dimenzija evropskega mejnega in migracijskega režima in da je meje mogoče upravljati z reproduciranjem in poglabljanjem globalnih hierarhij brez nasilja in ob spoštovanju človeko- vih pravic. Dobrodošle in nujne kritike policijskega nasilja na balkanski poti lahko tako nasedejo na čereh pravnega diskurza in moralnega ogorčenja zaradi nespoštovanja pravne države in neodzivnosti nadzornih institucij. Diskusija o reapropriaciji pogojev mobilnosti, o tem, kako si lahko global- na multituda prilasti pogoje lastne mobilnosti in nemobilnosti, se umakne fetišizmu pravne forme in države. Imaginarij nove političnosti in nastaja- joče globalne subverzivne politične subjektivitete se umika imaginariju neizogibnosti liberalnega konstitucionalizma, ki temelji na dvojnem aksio- mu pravic in predstavništva (Papadopoulus, Stephenson in Tsianos, 2008). Težko se je izogniti občutku, da je epohalen začasen suspenz evropskega mejnega režima, ki so ga v letih 2015 in 2016 povzročili mobilnostni boji globalne multitude na balkanski poti, paradoksalno prinesel vsaj začasen umik izjemnega preboja v samorazumevanju mobilnostnih bojev in migra- cije, katerega protagonisti so bila sama migrantska gibanja. Opozorilo, da niso migranti niti žrtve niti hudobneži in da je treba razumeti, da je njihov protagonizem konstitutiven za režim mobilnosti, je v senci hude represije nad globalnimi vagabundi zbledelo. To preprosto opozorilo je treba znova osvetliti. Zato bomo v nadaljevanju pogledali, kako misliti migracijo onkraj diskurza suverenosti in človekovih pravic. 18 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 278 | Mejni režimi Migracija onkraj diskurza suverenosti in človekovih pravic (prvič). Kopernikanski obrat v kritičnih mejnih in migracijskih študijah V kritičnih mejnih in migracijskih študijah pride pod vplivom refleksij v migrantskih gibanjih in novih epistemoloških in metodoloških zastavitev v kontekstu krize modernega pojmovanja političnega subjekta, ki jih po- gosto enačimo s poststrukturalizmom, do kopernikanskega obrata (Ca- sas-Cortes, Cobarrubias in Pickles, 2015). Imanentizacija pojma oblasti, ki razgradi predpostavke obstoja središčne racionalnosti oblasti, njenega transcendentnega izvora in monopola (nacionalne) države nad artikulacijo oblastnih odnosov, ima pomembne posledice za te študije. Avtorji, ki upo- rabljajo pojem režima, tako poudarjajo, da je treba razumeti artikulacije mejnega in migracijskega režima kot rezultat delovanja številnih akterjev, ki še zdaleč niso zgolj nacionalne države, ampak prej cela pahljača akterjev, od nadnacionalnih instanc, nacionalnih držav, nevladnih organizacij, do sa- mih mobilnostnih praks migrantov. Mejni in migracijski režim potemtakem ni izraz absolutne oblasti nacionalnih držav, ampak nastaja na podlagi ne- nehnega merjenja moči in pogajanja med številnimi akterji, medtem ko so mobilnostni boji in prakse zanj konstitutivni. Na takšni strateški ravni imajo različni akterji različno moč ne samo v kvantitativnem, temveč tudi v kvalita- tivnem pogledu. Ekscesne in neavtorizirane prakse mobilnosti, ki izzivajo in subvertirajo poskuse njenega vpreganja in obuzdanja, so tako izraz druge moči, na podlagi katere si lahko zamislimo a(nti)hegemonski politični pro- jekt. Kritične migracijske in mejne študije zatorej prakticirajo vzpenjajočo se analizo, kot jo je opredelil Foucault (Foucault, 2008), ki omogoča identifi- ciranje obče sheme podrejanja na podlagi razumevanja artikulacije oblast- nih razmerij od spodaj, v kapilarah in na marginah, pa tudi drugo moč ali a(nti)hegemonijo na podlagi uporov, ki so za oblast konstituirajoči. Dekonstruktivističen pristop, ki denaturalizira in deobjektivizira pojma migracije in meja (Hess, 2012), po eni strani omogoča analizo artikulacije migracijskega in mejnega režima v času, ki ga označuje prehod od vladan- ja k vladovanju. Razumevanje pluralnosti akterjev in njihove heterogenosti omogoča adekvatno analizo aktualne dejanskosti artikulacije režima. Po drugi strani pa usmerja pozornost na politično subjektiviteto migracije. Pravni diskurz, ki ga vsiljuje lažna dialektika med evropskim, na spošto- vanju človekovih pravic in pravne države temelječim pristopom, in suvere- nističnim, ki temelji na absolutni pravici državne oblasti nad mobilnostjo, 19 Andrej Kurnik | Migracija onkraj pravnega diskurza. Politična subjektiviteta migracije in skupki mobilnosti blokira raziskavo takšne politične subjektivitete. Če se ponovno obrnemo na Foucaulta (Foucault, 2010) in njegovo zavračanje pravnega diskurza ter represivne hipoteze delovanja oblasti, potem nam ni težko razumeti, zakaj je deplasirano razumeti migracijo in mobilnost kot odklon od kanona se- dentarnosti in kaj pomeni razumeti mobilnost kot eno osrednjih sodobnih družbenih praks, na podlagi katere se artikulira oblast. Tako kot moderna oblast ne zatira seksualnosti, ampak proizvaja resnico o njej, jo artikulira od znotraj in usmerja v skladu z zaželenimi funkcijami, tako oblast v času integ- riranega globalnega kapitalizma mobilnosti ne zatira, temveč jo spodbuja, artikulira od znotraj, usmerja, obuzdi in tako vzpostavlja odnose izkoriščan- ja, hierarhiziranja in diskriminacije. Ko spremljamo restavracijo evropskega mejnega in migracijskega režima na balkanski poti, ne smemo pozabiti, da je Evropska unija politična entiteta, ki spodbuja kroženje, in da je prosto kroženje kapitala, blaga, storitev in delovne sile njeno temeljno načelo. Tr- ditev, da zdajšnja oblast ne zatira mobilnosti in migracije, ne pomeni, da ni represije; represija nad ekscesno in neavtorizirano mobilnostjo je v funkciji obuzdenja mobilnosti in artikuliranja globalnih odnosov neenakosti in gos- postva na njeni podlagi. Globaliziran svet je svet normalizirane mobilnosti. Mobilnost ni eksces, temveč norma. Osvobodilna je, če je ekscesna, če izzi- va režim distribucije moči, pripisovanja pomenov in kategorizacije. Imanentizacijo oblasti oziroma predpostavko, da kapitalistična oblast ni suverena, ampak imanentna, je v kontekstu proučevanja migracij med prvimi operacionaliziral Yann Moulier Boutang (1998), ki je napisal zgodo- vino kapitalističnega trga mezdnega dela iz perspektive mobilnosti, bega in aparatov njunega obuzdenja. Pri tem ne pokaže zgolj, da je kapitalistič- ni trg dela segmentiran, da je »svobodno« mezdno delo zgolj vrh ledene gore, pod katerim se nahajajo različne oblike odvisnega dela, ampak tudi, da obuzdenje mobilnosti in bega na način vključitve in izključitve iz pred- stavništva ter pravic nevtralizira njun politični potencial. Zaustavljanje bega najemnih delavcev (ang. indentured servants) iz plantažnega režima izkoriš- čanja se je v devetnajstem in na začetku dvajsetega stoletja izrazilo tako, da so institucije delavskega gibanja (sindikati) razen redkih izjem, kot so bili IWW, opustile ukinitev mezdnega dela kot cilj svojega delovanja in so po- stale utrdbe, ki branijo ekskluzivnost mezdnega dela in privilegiran dostop do njega za predstavljane in subjekte pravic. Danes, ko imajo vlogo zgo- dovinskih najemnih delavcev mednarodni migranti, ki si skušajo prilastiti pogoje mobilnosti in bega vzdolž globalnih migracijskih poti, se obuzdenje mobilnosti znova dogaja v obliki aksioma predstavništva in pravic. In tudi tokrat ni težko opaziti, da zaustavljanje in blokiranje ekscesne mobilnos- ti na mejah med globalnim jugom in severom pripomore k stratifikaciji in 20 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 278 | Mejni režimi segmentaciji trga dela in posledično k nevtralizaciji političnega potenciala bega in mobilnosti. O tem lepo priča supremacistična histerija predstavlja- nih in subjektov pravic. In ni odveč poudariti, da pomeni zatiranje eksces- ne mobilnosti na migracijski poti zatiranje ekscesne mobilnosti kjerkoli na kontinuumu segmentiranega trga dela. Raziskave tranzitnih migracij kot poti bega (Papadopoulus, Stephenson in Tsianos, 2008) so perspektivo središčnosti bega oziroma ekscesne mo- bilnosti v artikulacijah moderne kapitalistične oblasti še razširile in radikali- zirale. Beg začnejo razumevati kot konstitutiven za suverenost, natančneje za artikulacijo transnacionalne in postliberalne suverenosti. Ta se izvije iz logike utemeljitve, državne zamejenosti, substancialnosti in transcendent- ne legitimacije oblasti in temelji na arbitrarnosti načinov vzpostavljanja meja, ki se vzpostavljajo povsod, kjer je treba organizirati družbeni prostor in politično vladovanje z namenom nadzora in vpreganja mobilnosti. Tak- šno suverenost izvajajo državne in nedržavne institucije, ki se ravnajo po ad hoc normativnih načelih, vzpostavljenih v conah izjeme, kjer se deaktivirajo človekove pravice (ibid.). Takšne cone izjeme so konfliktne cone, v katerih prakse reapropriacije pogojev mobilnosti subvertirajo poskuse normalizi- ranja mobilnosti skozi identifikacijo, kategorizacijo (ibid.) in prečiščevanje tokov. 3 Stanje izjeme na migracijskih poteh je tako prizorišče dehumaniza- cije od zgoraj, katere namen je uveljaviti kontrolo nad mobilnostjo s cil- jem hierarhiziranja in upravljanja populacij, in desubjektivizacije od spo- daj, miriade praks dezidentifikacije, postajanja, izumljanja novih prehodnih biografij, kar so prakse evakuacije forme subjekta in subjekta suverenosti (ibid.). Če gledamo na balkansko migracijsko pot skozi optiko prava in torej optiko zakonske utemeljitve ter aksioma predstavništva in pravic, spregledamo nastajajočo politično subjektiviteto migracije, ki nastaja v prostoru med izvorom in destinacijo, kjer se razblinjajo za subjekt suverenosti značilne identifikacije in kategorizacije oziroma kjer postanejo dezidentifikacija, ne- vidnost in neopaznost poglavitne strategije ekscesne mobilnosti. V škanda- lu migracijskih poti z dehumanizacijo, brezsramnim rasizmom, nasiljem in državnimi umori lahko beremo še kaj drugega kot zgolj objokovanja vreden neobstoj pravne države. Beremo lahko celo več, kot je stanje izjeme, ki je konstitutivno za suverenost in tudi vladavino prava; beremo lahko subjek- tiviteto politike neopaznosti, ki nastaja onkraj horizonta liberalne ustave in ki daje namige za skiciranje a(nti)hegemonskega političnega projekta v času erozije modernih političnih oblik. Urgenca na migracijskih poteh, kot je 3 O problemu neprečiščenih tokov je na primer govorila nekdanja notranja ministrica Republike Slovenije Vesna Györkös Žnidar. 21 Andrej Kurnik | Migracija onkraj pravnega diskurza. Politična subjektiviteta migracije in skupki mobilnosti balkanska, zagotovo otežuje branje subjektivitete globalnih vagabundov, saj kar kliče po humanitarnih sentimentih in moraliziranju, ki zastirajo dej- stvo, da boj za reapropriacijo pogojev mobilnosti ljudi na poti piše zgodo- vino sodobnih antikapitalističnih in antikolonialnih bojev in da se vpisujejo v bogato zgodovino bojev proti njuni kvintesenci, suvereni oblasti. Migracija onkraj diskurza suverenosti in človekovih pravic (drugič). Migracijske poti kot skupki mobilnosti Mobilnostni boji na migracijskih poteh in konkretno na balkanski poti so epistemološki izziv. Na prvi pogled se morda zdi, da državno in paradržav- no nasilje na mejah potrjuje suverenistično hipotezo, po kateri se vrača su- verenost nacionalnih držav in država znova izvaja monopol nad normami in silo na njej pripadajočem teritoriju. Takšno hipotezo razveljavi natančnejši pogled na empirično realnost na balkanski poti. Državno nasilje, kot je na primer nezakonito vračanje, ki ga izvajata slovenska in hrvaška policija, sicer drastično povečuje stroške neavtorizirane mobilnosti in njeno tveganost, a vendarle meje ostajajo porozne, nekakšne »asimetrične membrane«, ki »proizvajajo nove hierarhije ljudi, tako da kategorizirajo in procesirajo ne- kontrolirane mobilnosti kot različne migrantske kategorije« (Hess, 2018). Mejno nasilje torej ni v funkciji restavracije sedentarnosti nacionalne drža- ve, ampak v funkciji stratificiranja in segmentiranja družbenega prostora, »multiplikacije dela«, kot bi dejala Mezzadra in Neilson (2018), na podlagi vzpostavljanja režima mobilnosti. Migracija zahteva imanentizacijo političnih kategorij oziroma odpiranje sintetičnih političnih kategorij in vnašanje antagonizma v njih. Zahteva, da se esencialistična ontologija umakne relacijski. Mignolo in De Castro vsak na svoj način pokažeta, da je sintetičnost kategorij pravzaprav posledica kolonialnosti oblasti. Njena kritika odpravi univerzalno mesto in vzpostavi hibridna mesta izjavljanja (Mignolo, 2012) oziroma odpravi primerjanje in prevajanje kot objektivizirajočo triangulacijo (suverena, državna znanost) in uvede primerjanje in prevajanje kot implikacijo in vzajemno transformacijo (znanost mnogoterosti) (De Castro, 2009). Migracija kot ekscesna mobilnost se izmika suverenosti in njenim operacijam identifikacije in kategorizacije in je praktična antikolonialna kritika. Kot takšna tvori skupke mobilnosti in na njihovi podlagi lahko beremo vzajemno artikulacijo med mobilnostnimi 22 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 278 | Mejni režimi boji in lokalnimi a(nti)hegemonskimi (antimodernimi in antikolonialnimi) diskurzi in tradicijami. Takšni skupki mobilnosti so potemtakem hibridna mesta izjavljanja vzajemnega prevajanja in kontaminacije, ki omogoča arti- kulacijo postkolonialne kritike vzdolž migracijskih poti, na evropskih mejnih teritorijih, kot je Balkan oziroma postjugoslovansko območje. Balkansko pot, ki je bila v letih 2015 in 2016 prizorišče začasnega sus- penza evropskega mejnega in migracijskega režima in je danes eno osred- njih prizorišč njegove restavracije, lahko razumemo kot delovišče odpiranja Evrope (Kurnik, 2015). Skupki mobilnosti, ki se tvorijo na njej in vzdolž nje, imajo potencial, da animirajo procese dekolonizacije evropskih mejnih te- ritorijev in Evrope: tako, da artikulirajo kritiko kolonialnosti oblasti, ki se jasno izrisuje v procesih eksternalizacije evropskega mejnega in migracij- skega režima in da pokažejo na zgodovinsko in latentno prisotnost drugega (alternega) razumevanja politične skupnosti na podlagi razlik in heteroge- nosti, razumevanja, ki je alternativa modernemu, zahodnemu, evropske- mu, tistemu, kar je zakoličeno v konceptu suverenosti in v nacionalni formi. Začetna raziskava, ki smo jo opravili na balkanski poti in nazadnje v Bosni in Hercegovini, je pokazala možnost naracije balkanske poti, ki bi kombinirala afirmacijo migrantske subjektivitete in afirmacijo lokalnih a(nti)hegemon- skih epistemologij in bi torej združila dostojanstvo ljudi na poti in epistemo- loško dostojanstvo teritorija, ki ima bogato zgodovino alternativnih zastavi- tev vključujočih oblik biti v skupnem na podlagi različnosti in heterogenosti. V kontekstu restavracije evropskega mejnega in migracijskega režima na balkanski poti dobiva Bosna in Hercegovina vlogo odlagališča ljudi na poti. Tukaj Evropska unija drastično upočasnjuje gibanje ljudi, ki prihajajo z oze- mlja EU (Grčija, Bolgarija) in skušajo priti na druga ozemlja EU (ciljne države na severu in zahodu). Funkcija tega odlagališča, katerega simbol je razvpiti Vučjak, je normalizacija ekscesne mobilnosti ljudi na poti, pri čemer so na delu skrajno brutalni, na rasizmu in sovraštvu do revnih temelječi meha- nizmi selekcije. Nasilno in nezakonito kolektivno vračanje, t. i. push-backs, ciljajo na tiste, ki si ne morejo privoščiti tihotapskih storitev in se morajo zato podati na dolgotrajno pešpot čez Hrvaško in Slovenijo, ki sta skraj- no sovražen teritorij, na katerem se je treba skrivati pred lokalnim prebi- valstvom in pred policijo. Bosanskega odlagališča ne moremo razumeti brez upoštevanja neokolonialnosti razmerij med Evropsko unijo in njeno soseščino. Bosna in Hercegovina je protektorat mednarodne skupnosti na čelu z EU, njena postdaytonska ustava je vsiljena s strani dominantnih sil v mednarodni skupnosti in temelji na kolonialnem imaginariju drugega, ki je razumljen kot agresivna plemena, ki lahko sobivajo le, če so pod skrbnim paternalističnim očesom civiliziranih sil in če se vzpostavi ravnotežje med 23 Andrej Kurnik | Migracija onkraj pravnega diskurza. Politična subjektiviteta migracije in skupki mobilnosti eskluzivnimi in vzajemno sovražnimi etnonacionalnimi skupnostmi. Legiti- macija nacionalistične agresije na multikulturno in pluralno Bosno in Her- cegovino v obliki vsiljenega sistema delitve oblasti med etnonacionalnimi oligarhijami, ki povzroča popolno ohromelost javne oblasti, je substrat, ki danes omogoča nastanek evropskega odlagališča beguncev na balkanski poti. Vloga Bosne in Hercegovine v restavraciji mejnega in migracijskega režima EU kaže na kolonialnost t. i. evropeizacije. Nacionalistične vojne v devetdesetih letih in neokolonialna intervencija dominantnih svetovnih sil so na območju nekdanje Jugoslavije zasenčile bogato zgodovino alternativ- nih, antimodernih in s tem antikolonialnih in antievropocentričnih koncep- tualizacij biti v skupnem na podlagi kulturne in družbene heterogenosti, ki kaže na postkolonialen pogoj na tem področju, in vsilile evropsko nacional- no formo kot ekskluzivno matrico razumevanja državnosti in konstituiranja politične skupnosti. Evropsko odlagališče ljudi na poti v Bosni in Hercego- vini nastaja v kontekstu agresivne nacionalizacije etničnih in religioznih pri- padnosti s spremljajočim državnim rasizmom (Foucault, 2016; Bjelić, 2018), ki pripomore k splošni dehumanizaciji ljudi na poti in ustvarja klimo rasis- tičnega in ksenofobnega sovraštva. Neokolonialnost v odnosu med centrom in periferijo ter kolonialnost t. i. evropeizacije prostora nekdanje Jugoslavije in še posebej Bosne in Herce- govine je danes ozadje drame nastajanja evropskega odlagališča za ljudi na balkanski poti. Če nas ne zavede cinizem evropskih centrov moči, če torej v množičnem razčlovečenju ljudi na poti v Bosni in Hercegovini ne vidimo še enega znamenja njene nedoraslosti evropskim standardom, potem je treba kritiko situacije na balkanski poti zastaviti kot afirmacijo bojev za svo- bodo gibanja in lokalnih a(nti)hegemonskih tradicij in diskurzov, ki sotvorijo skupke mobilnosti. Terenska aktivistična raziskava v Bosni in Hercegovini je pokazala, da obstaja zanimiva vzajemna artikulacija med mobilnostnimi boji in »bosansko paradigmo« (Mujkić, 2019), ki jo izraža krilatica »mirna Bosna«. Ko smo raziskovali ozadje solidarnosti z ljudmi na poti, smo ugo- tovili, da je solidarnostni aktivizem izraz novega vala politizacije, ki je odgo- vor na etnonacionalističen ekskluzivizem (od bebolucije leta 2013, velikih protestov leta 2014 in solidarnostnih pobud v času velikih poplav istega leta) in je hkrati zgodovinsko zakoreninjen v a(nti)hegemonskih diskurzih in tradicijah, katerih genealogijo lahko sledimo od davnega obstoja bo- sanske cerkve, rezerviranosti bosanskega človeka do velikih hegemonskih projektov v obliki imperijev in nacionalno državnih projektov, komunistične ideje bosansko-hercegovske državnosti in narodnoosvobodilnih odborov do samoupravljanja, neuvrščenosti in nazadnje do begunstva, ki je tudi izraz bega iz prevladujoče etnonacionalne matrike. Bosanska paradigma 24 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 278 | Mejni režimi vsebuje razumevanje, da so vse homogenizirajoče oblike vsiljene in da so vse konstelacije oblasti minljive in izpostavljene propadu. Takšen odnos, ki se je razvil skozi turbulentno zgodovino zasedb in menjavanja različnih im- perialnih gospodarjev, je Bosno preoblikoval v »corpus separatum evropske moderne« (ibid.). Bosna je tako »telo, ki ni uniformno, homogeno, ampak je narejeno iz razlik v nenehnem procesu razlikovanja. Integralistično oko bi lahko to interpretiralo kot begajočo dezintegracijo, čeprav je pravzaprav kvalitativno nov vidik integracije.« (ibid.) Evropeizacija Bosne in Hercegovine zastira takšne a(nti)hegemonske diskurze. Imperceptibilna politika migrantov (Papadopoulus, Stephenson in Tsianos, 2008) jih znova dela vidne in tako kliče k postkolonialni kritiki geopolitične regije, iz katere je bila do zdaj izključena. Lokalitetam vzdolž balkanske poti, kot je Bosna in Hercegovina, so najprej z nacionalistično agresijo in nato z vsiljeno neokolonialno ustavo odrekli politično samo- odločbo in s tem tudi epistemološko samoodločbo. Takšna nezmožnost geopolitičnih teritorijev, da se mislijo iz sebe, obstaja vzdolž celotnega postjugoslovanskega dela balkanske poti, pri čemer je Bosna in Hercego- vina paradigmatska. Zato je zanimivo opazovati, kako boji za mobilnost, s tem ko tvorijo skupke mobilnosti s subalternimi lokalnimi tradicijami in a(nti)hegemonskimi diskurzi, pripomorejo k potencialu za epistemološko in politično emancipacijo. Da bi znova zagnali radikalno kritiko evropskih mejnih in migracijskih politik in artikulirali potencial mobilnostnih bojev za radikalno družbeno spremembo, potrebujemo novo diskurzivno stra- tegijo, onkraj izčrpavajoče navidezne alternative med postnacionalnim od- govorom Evropske unije in nacionalno suverenističnim odgovorom na t. i. migracijsko krizo. Takšna strategija bi lahko bila delo na novi naraciji bal- kanske poti na podlagi skupkov mobilnosti kot hibridnih mest izjavljanja, ki kažejo potencial migracije, da odpre Evropo. Literatura Ahmetašević, Nidžara in Gorana Mlinarević (2019): People on the Move in Bosnia and Herzegovina in 2018: Stuck in the Corridors to the EU. Sarajevo: Heinrich Böll Stiftung BiH/North Macedonia/Albania. Are You Syrious? Dostopno na: https://medium.com/@AreYouSyrious (10. september 2019). Bachir Diagne, Souleymane in Jean-Loup Amselle (2018): En quête d’Afrique(s). Paris: Albin Michel. 25 Andrej Kurnik | Migracija onkraj pravnega diskurza. Politična subjektiviteta migracije in skupki mobilnosti Balibar, Étienne (2004): We the People of Europe? Reflections on Transnational Citizenship. Princeton: Princeton University Press. Beznec, Barbara, Marc Speer in Marta Stojić Mitrović (2016): Governing the Balkan Route: Macedonia, Serbia and the European Border Regime. Beograd: 5. Research Paper Series of Rosa Luxemburg Stiftung Southeast Europe. Beznec, Barbara in Andrej Kurnik (2019): Old Routes, New Perspectives. A Postcolonial reading of the Balkan Route. Rokopis. Bjelić, Dušan I. (2018): Toward a Genealogy of the Balkan Discourses on Race. International Journal of Postcolonial Studies 20(6): 2–24. Border Violence Monitoring Network. Dostopno na: https://www.borderviolence.eu/ (10. september 2019). Boutang, Yann Moulier (1998): De l’esclavage au salariat. Économie historique du salariat bridé. Paris: PUF. Casas-Cortes, Maribel, Sebastian Cobarrubias in John Pickles (2015): Riding Routes and Itinerant Borders: Autonomy of Migration and Border Externalization. Antipode 47(4): 894–914. De Castro, Eduardo Viveiros (2009): Métaphysiques cannibales. Paris: PUF. El-Shaarawi, Nadia in Maple Razsa (2019): Movements Upon Movements: Refugee and Activist Struggles to Open the Balkan Route to Europe. History and Anthropology 30(1): 91–112. Foucault, Michel (2008): Vednost – oblast – subjekt. Ljubljana: Krtina. Foucault, Michel (2010): Zgodovina seksualnosti. Volja do znanja. Ljubljana: ŠKUC, Lambda. Foucault, Michel (2016): »Družbo je treba braniti.« Predavanja na Collége de France (1975–1976). Ljubljana: Studia Humanitatis. Hameršak, Marijana in Iva Pleše (2017): Zarobljeni u kretanju: o hrvatskoj dionici balkanskog koridora. V Kamp, koridor, granica, E. Bužinkić in M. Hameršak (ur.), 9–39. Zagreb: Institut za etnologiju i folkloristiku. Heller, Charles, Nicholas de Genova, Maurice Stierl, Martina Tazzioli + Huub van Baar (2015): Crisis. Dostopno na: http://nearfuturesonline.org/europecrisis- new-keywords-of-crisis-in-and-of-europe-part-2/ (10. september 2019). Hess, Sabine (2011): Caught in Mobility: An Ethnographic Analysis of the Context of Knowledge Production on Migration in Southeast Europe. V Crossing and Controlling Borders Immigration Policies and their Impact on Migrants’ Journeys, M. Baumann, A. Lorenz in K. Rosenow (ur.), 229–248. Opladen & Farmington Hills: Budrich UniPress. 26 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 278 | Mejni režimi Hess, Sabine (2012): De-naturalizing Transit Migration. Theory and Methods of an Ethnographic Regime Analysis. Population, Space and Place 18: 428–440. Hess, Sabine (2016): “Citizens on the Road”: Migration, Border and Reconstruction of Citizenship in Europe. Zeitschrift für Volkskunde 112(1): 3–18. Hess, Sabine (2018): Border as Conflict Zone. Critical Approaches on the Border and Migration Nexus. V Migration: Changing Concepts, Critical Approaches, D. Bachmann-Medick in J. Kugele (ur.), 83–97. Berlin/Boston: De Gruyter. Hess, Sabine in Bernd Kasparek (2017): De- and Restabilising Schengen. The European Border Regime After the Summer of Migration. Cuadernos Europeos de Deusto (56): 47–77. Hess, Sabine in Bernd Kasparek (2019): Historicising the Balkan Route: Governing Migration Through Mobility. Rokopis. Hadžimušić, Aida (2018): Migranti vraćeni natrag u Sarajevo – ljuti i razočarani. N1, 10. november. Dostopno na: http://ba.n1info.com/Vijesti/a296431/ Migranti-vraceni-natrag-u-Sarajevo-ljuti-i-razocarani.html (10. september 2019). Info Kolpa (2019): Poročilo o nezakonitih izgonih na slovensko-hrvaški meji. Dostopno na: https://push-forward.org/sites/default/files/2019-08/ scaled_Poro%C4%8Dilo_o_nezakonitih_kolektivnih_izgonih_na_slovensko_ hrva%C5%A1ki_meji%281%29.pdf (1. september 2019). Islamska zajednica u Bosni i Hercegovini (2018): Apelujemo na državne organe da aktiviraju akcione planove za zbrinjavanje izbjeglica. Dostopno na: http:// www.islamskazajednica.ba/vijesti/mina-vijesti/26321-apelujemo-na- drzavne-organe-da-aktiviraju-akcione-planove-za-zbrinjavanje-izbjeglica (10. september 2019). Kasparek, Bernd in Marc Speer (2015): Of Hope. Hungary and the Long Summer of Migration. Border Monitoring, 9. september. Dostopno na: https:// bordermonitoring.eu/ungarn/2015/09/of-hope-en/ (1. september 2019). Krasniqi, Kole (2016): Organized Crime in the Balkans. European Scientific Journal 12(19): 204–220. Kurnik, Andrej (2015): Hvala, ker odpirate Evropo. Časopis za kritiko znanosti 262: 225–240. Kurnik, Andrej in Maple Razsa (2019): Reappropriating the Balkan Route: Mobility Struggles and Joint-Agency in Bosnia and Herzegovina. Rokopis. Lunaček Brumen, Sarah in Ela Meh (2016): »Vzpon in padec« koridorja. Nekaj refleksij o spremembah na migracijski poti od poletja 2015. Časopis za kritiko znanosti 264: 21–45. Mezzadra, Sandro in Brett Neilson (2018): Meja kot metoda ali pomnoževanja dela. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 27 Andrej Kurnik | Migracija onkraj pravnega diskurza. Politična subjektiviteta migracije in skupki mobilnosti Mignolo, Walter D. (2012): Local Histories/Global Designs. Coloniality, Subaltern Knowledges, and Border Thinking. Princeton: Princeton University Press. Mujkić, Asim (2019): Bosanska paradigma i njezina dez-integracija. Rokopis. No Name Kitchen. Dostopno na: https://www.nonamekitchen.org/en/ (10. september 2019). Papadopoulus, Dimitris, Niamh Stephenson in Vassilis Tsianos (2008): Escape Routes. Control and Subversion in the Twenty-first Century. London: Pluto Press. Papadopoulus, Dimitris in Vassilis Tsianos (2013): After Citizenship: Autonomy of Migration, Organisational Ontology and Mobile Commons. Citizens Studies 17(2): 178–196. Pistotnik, Sara, Uršula Lipovec Čebron in Nina Kozinc (2016): Ta prostor je postal naš, skupen prostor. To je zame cilj Fronte. Časopis za kritiko znanosti 264: 99–118. Radio Slobodna Evropa (2018): Austrijski ministar: Nova »džamijska ruta« za migrante ka EU. Radio Slobodna Evropa, 1. junij. Dostopno na: https://www. slobodnaevropa.org/a/29265324.html (10. september 2019). Razsa, Maple in Andrej Kurnik (2014): Occupy Slovenia: How Migrant Workers Contributed to New Forms of Direct Democracy. V Border Politics: Social Movements, Collective Identities, and Globalization, N. A. Naples in J. B. Mendez (ur.), 206–229. New York: New York University Press. UNHCR Macedonia (2015): The Former Yugoslav Republic of Macedonia as a Country of Asylum: Observations on the Situation of Asylum-Seekers and Refugees in the Former Yugoslav Republic of Macedonia. Dostopno na: https://goo.gl/ MzMY5h (1. september 2019). Welcome, Croatian Central Refugee Information Site. Dostopno na: https://welcome. cms.hr/index.php/en/ (10. september 2019). Župarić-Iljić, Drago in Marko Valenta (2019): Opportunistic Humanitarianism and Securitization Discomfort Along the Balkan Corridor: The Croatian Experience. V Refugee Protection and Civil Society in Europe, M. Feischmidt, L. Pries, Ludger in C. Cantat (ur.), 129–160. Palgrawe Macmillan.