Nevin Birsa
56
Nevin Birsa
IN BILA JE RESNICA
SRCE MENIHA
Zaspal si z roko na hladnem čelu
preteklosti: brenčale so
stekleničke, v potokih in jedrcih
so izzivale svetlobo, in spal
si z mrežo ljubezni,
z majhnimi tigri v kotičkih oči,
bežal si čez planote ognja,
z lastno daljavo v drugi daljavi,
z obrežjem nespečnosti, z drugo
roko v roki, z gnevom prijateljstva
in oklestki modrine, hodili smo,
počivali v vežah, nosili v
svojem naročju otroke usode,
in majhen trepet,
v žicah in vrvicah,
je bil kot spočetje
amfor in jabolk, v katere si
grizel občasno, in zmerom.
HITIM V PRAPOR ZELENJA
Hitim v prapor
zelenja, hitim, da bi dosegel jedro
sanjskih oblakov
v trpeči, oblastni zarji noči:
prosim vse zvezde, vse trave,
vse rudnike molka
in mleko porodnic, naj
zbežijo iz mojega obzorja v tuje
57
IN BILA JE RESNICA
prostosti, se spremenijo v živali
z gorečimi kožuhi in v lucidno
trepetanje rož, o katerih sanjajo
velikani in se solzijo pritlikavci. -
prosim vse bogove,
prosim katakombe in zaprte oči sonca,
potopljene v neizmernih globinah,
naj darujejo svoje otroke
bleščavici obzorja, ki se pne kot most
od mojih sklenjenih rok
do zenita
noči.
V ZELENJU SEM ISKAL POT
Kolikokrat sem že zapustil to dolino,
a zmerom znova
sem se vrnil vanjo,
slep in gluh v zelenju sem iskal
pot, ki je mrgolela,
iskala, plavala
v mrestu svetlobe:
v niansah sem poklekal
pred oltar videnja,
v ropotarnico mest, gum, avtomobilov.
z zlim betonom,
ki predira moje dlani, moja srca;
dolga je bila pot,
ki se je scejala vame,
ma zemlji, v kaplji, v bezanju
sem iskal resnico, in videl sem,
da je laž hobotnica,
ki jo trem, dan za dnem, večer za večerom...
Dolina peronospornih mrakov, škropivo se dotika angelov, in komaj se obrnem proti soncu, že me objame, razpršena globina, vonj mojih prsi.
Nevin Birsa                                                                                                        58
KOT VRTOGLAVI PLANET
Kocka je padla: lubje
se sprošča v
sveži, rjoveči veter:
to je popotnica v prihodnost,
v kazalec čmrlja, ose
ali v prah, v vezalke, trume, kalčke,
to je kot vrtoglavi planet,
to je samovšečna plazma zvezd:
(mesto umira v svetlobi, v bilki, v možganih).
BILA JE RESNICA
Kajti: bila je resnica,
ovdovela kot hrastovi kolobarji,
med prsti se je stekal
modri valj, kajti: glen
motnih voda, nemirni paglavci,
katerih repi so spali v blatu
luž,
so ostajali ime moje matere
in kovaškega kladiva,
(o sanje na nakovalu prihodnosti!),
oropan v zelenem jutru
sem slišal božji glas žganja,
vina, mladosti, razigranosti,
prešernega tkanja, ljubljenja, in
na listu jasmina, ki je padel
v čašo neba, sem napisal glorijo:
miloščina,
pavji rep teka od oblaka do oblaka,
neskončna valovanja se zapredajo
v lapuh in volčjo jagodo,
polno odrevenelega šepeta, silhuet
in klicev na pokošenem travniku neba.
59
IN BILA JE RESNICA
NA OBREŽJU
Na obrežju,
padali so vozli morja, pene,
čolni srha, ki so se sprehodili vzdolž čeri,
mleko globin in alg, slana pošiljka
vetrov: hodil sem skozi zastave in svetove,
čeri vsebujejo davnino valov, galebi
so krožili v mojih žilah,
globine so nosile težo planjav,
in na produ solin
se je iskrila vsa slina in mogočnost
voda.
DIM, KI NESLIŠNO KIPI
Dim, ki neslišno kipi med
zvezde, je ura, ki tiktaka,
zaverovana v svoj obod:
številke hitijo v enakomernem ritmu
čez polja in reke, in
mojster, minevajoč kot svetloba,
bo hlipal med steklom,
bo jokal kot množica ob
vznožju gora.
Obrnil bom jadro: pokrajina bo pokleknila v večer, in strgana koža bo pljuskala kot globine zenic in kot mati, ki spi v grobu tišine: tedaj pridejo perutnice, pozabljene v šumenju in cvetenju pavk, in dan se skrči v prst kovinskega vzhoda.
Nevin Birsa
60
IN BILA JE RESNICA
In bila je resnica,
gošča sveč in neizmernega, tako
bisernega sveta, polnega mavric,
zemlje, brokata zvezd: neslišno
so padale megle
skozi mojo kri, skozi kri angelov,
prihajali so rodovi globin,
gradovi vetra so se rušili ob
dotiku mesečine,
irhasti naboj je tlel v žerjavici
razrezanega ekvinokcija:
(naprej moramo, naprej, kajti hudourniki begajo v diamantnem prstanu s tisoč očesi!).