Poitnlna platana v gotovini.
LETO V.
LJUBLJANA, 14. MAJA 1927.
STEV. 20.
VlAPOČNlNA ZA JVCOSLA-VllO ČETRTLETNO DIN I5*
CEL0LETN0DIN60/ZA INOZEMSTVO JE-DODATI POjTNiNO/OGLASIPO CENIKV/ POSAMEZNA
Jtevilka po DIN I 50,
POŠT. (EK. Khl I3.I88
OtJUH
t
A
A
/A\
VREDNllTVOINVPRAVA VVClTELUKI-TIlICARNI/ ROKOPISI JENEVRA-XA?0/ANONlMNl-DO-. 'Pl Ji • JE ■ NE • PRIOBČV -k lElO/POjTNlHAPUA-^ XAN A-V-GOTOVINI
TELETOM ŠTEV. 904.
Napredni blok:
Iz naroda, za narod!
Poslednje čase se po naših časopisih tako naprednih, kakor klerikalnih mnogo piše o potrebi ustanovitve naprednega bloka v Sloveniji. Razmišljajo se najrazličnejše kombinacije in sestave tega bloka ter iščejo zanj botri med najvišjimi krogi zemlje. Po' dosedanjem javnem odzivu v poštev prihajajočih grup je o končnem uspehu te dobro premišljene akcije še težko govoriti. Navzlic temu pa smatramo potrebno z naše strani pripomniti k tej novo se snujoči formaciji par načelnih pri-metb.	,	.	.
Snovalci »Naprednega bloka«, ki bi bil v resnici« zmožen se postaviti po robu do najzadnje potankosti izdelanemu klerikalnemu aparatu, mo-raja biti možje širokih pogledov, povsem neosebni in jim mora biti namen njihove akcije daleko višji nad sleherno osebnostjo, ker je sicer spričo sedanjega položaja v naprednih vrstah gotovo, da se akcija ne bo posrečila v veliko zadovoljstvo slovenoborcev. Kajti, da so v naših naprednih vrstah možje, ki so si s svojim delom stekli vse preje, kakor zaupanje naprednih volilcev, to ni potreba posebej omenjati. Njih imena zamore sleherni čuti, čim s6 le malo spusti v razgovor z naprednimi sloji naroda, ki so duševno dovolj močni, da znajo dobro preseliti, kdo je njihov resnični prijatelj in komu je rodoljuhno delo za nar(Wno in napredno stvar — figovo pero, pod katerim krije svojo samoljub-ntfst in egoistično polnjenje lastne denarnice. S temi možmi-je potreba razčistiti račune in jih izrezati kot nadležni in nadvse opasni tur s telesa slovenskega naprednjaštva, ki sicer ne bo nikdar pokazal odloč-pejšega odpora, dokler botio sedeli na njegovem vratu ti zajedalci in parasiti. Namesto teh vsem odurnih in nadležnih konvektiklov pa je potreba pritegniti v napredne vrste °ne mlade, agilne in borbene ele-mente, ki so po duhu in delu borci naprednjaštva in kateri se danes ne marajo spuščati v aktivno borbo baš zavoljo teh prilepljencev. Dokler ne bo izvršena ta operacija in pritegnitev mladih, idealno borbenih sil v napredne vrste, toliko časa je vsako snovanje »Naprednih blokov« zidanje gradov na pesek in lepo zveneče teoretiziranje spremljano po nadaljnjem absolutnem, vladanju klerikalizma v »lepi deželi Slovenski«.
Poleg izvršitve tega predpogoja je potreben za ustanovitev in blagodejno delovanje »Naprednega bloka« še drugi nič manj važen činitelj
—	to je program. Sicer se čuje v današnji dobi, ko sodimo o programih posameznih partij, le kot o rekvizitih spravljenih v partijskih muzejih, to nekoliko anahronistično.
»Napredni blok« ne sme biti po namenu samo produkt volilne matematike nego volje do zajedniškega dela vseh naprednjakov na kulturnem in gospodarskem polju proti absolutizmu legitimne zastopnice slovenskega ljudstva. Izraz te volje pa mora biti točno izdelana »marš-ruta« naprednega bloka pri njegovem delu, ki mora sloneti na resničnem kulturnem in gospodarskem delovanju, ne pa zgolj na pobijanju klerikalnega zmaja. Kajti velika napaka bi bila, če bi se »Napredni blok« udajal iluzijam, da je 90.000 Slovencev glasovalo pri oblastnih volitvah za klerikalce samo za to, ker jih je k temu privedla cerkvena agitacija in lahkoverna zaupljivost. Slovensko ljudstvo, ki voli navzlic vsem grenkim povojnim izkušnjam zastopnike programa SLS misli pri tem na to, da je bilcJ sprejelo baš iz rok le te stranke pred vojno gospodarske institucije in pridobitve, ki so brez dvoma dvignile za ne malo življenski standart našega človeka. SLS je bila ona, ki je pred vojno zgradila Završnico, napeljala celo vrsto vodovodov, izvršila nebroj asanacij in melioracij, dvignila živinorejo, delala na izboljšanju mlekarstva, gradila ceste, zajezevala hudournike, skrbel? za poučne tečaje in končno bila tista, ki je rešila slovenskega kmeta v ne mali meri iz rok zelenaških selskih oštirjev in branjevcev, ki so bili, Bogu pota-ženo, po veliki meri baš stebri podeželskega naprednjaštva. Ta dejstva konstatiramo ne zavoljo pove-ličavanja dela SLS, nego radi načela, da je treba sovražnikovo orožje dobro poznati in se mu postaviti po robu z najmanj enakovrednim, ako še ne boljšim!
Zategadelj bodi glavni način borbe s klerikalizmom boj s pozitivnimi posledicami za narod, ki sodi o delu sicer še tako idealnih mož le po tem, koliko so mu z dejanji, katere more z rdkami otipati in očmi presoditi — koristili. Ena cesta, most ali regulirani potok zaležejo pri našem narodu stokrat več, kakor še toliko' tako dobro uspelih shodov in last et not least še tako izborno organizirano in tehnično visoko stoječe časopisje. Kajti naš narod ne vidi v pozitivnem delu samo manifestacijo egoizma, nego bitno in osnovno funkcijo normalnega življenja. In za-
to je misel eventualnega sodelovanja slovenskih naprednjakov z vlado vredna popolne pohvale, ker je pri obstoječih upravnih in političnih prilikah moči započeti s pozitivnim delom samo z njenim pristankom in vsaj tiho podporo.
Poleg te pozitivne borbe je neob-hodne' potrebna i temeljita revizija 'odnošajev naprednjakov napram narodu, katerega so bili le ti poznali samo v času volitev. Kakor je jedro SLS duhovščina neprestano v ozki zvezi z ljudstvom, tako mora najti i slovensko napred-njaštvo pot do tega naroda in zapustiti posebne sobe, če hoče, da ne bo samo plesniva narodna smetana. Pred leti sg napisali sedanji voditelji demokratske stranke na
svoje prapore globoko geslo:
»Iz naroda za narod!«
V	toku časa pa sg> mnogi med njimi nanj pozabili in se zagrizli v pisarne in kabinete ter jeli voditi iz njih napredno politiko, ki je postala tako kabinetska in tuja našemu rodu ter grudi.
In »ako hoče »Napredni blok« uspeti potem mora že a limine odkloniti ta način kabinetske politike in si nadeti kot vodilno devizo svojega programa globoko in tisočkrat potrjeno devizo »Iz naroda za narod!« ker sicer si bo pisal narod sodbo sam! Slovensko naprednja-štvo pa bo prevzelo vlogo svetopisemskih devic, ki so zamudile svojo uro in kladivo Sasa poide preko njega.	A.	V.
Makedonska organizacija.
(Napisano specielno za orjunaške liste.)
V času treh vojn smo jih videli za hrbtom bolgarske vojske kako sta s svojimi prijatelji organizirala ropanje in moritve nezaščitenega prebivalstva.
V prošlosti je bila ta organizacija slavna! Pod turškim igom se je borila prOti tiraniji in za svobodo makedonskih naselnikov, brez ozira na rase in na verstvo.
Tedanji herojski podvigi Komite-ta so na vseh straneh budili in ustvarjali oduševljenje in so bili vzrok mnogih intervencij, s katerimi se je bile/ narodu v Makedoniji olajšalo stanje in izboljšala usoda.
V istem času vzporedno z nesebičnimi borci-heroji so se našle klike koristolovskih egoistov z zločinskimi nameni, ki šo se vtihotapili v »Oslobodilački Pokret« in postali osvobojevalci »profesionalisti«, a so služili načrtom Ferdinanda Kobnr-škega, od katerega so prejemali materialno in moralno podporo. Ta zločinska klika je izpodkopala ugled pokreta in ga izpremenila v trgovsko podjetje, od katerega imajo največje koristi vodje in njihovi pajdaši.
Veliki heroji Damjan Grujev, Go-ce Delčev in mnogo sto drugih so pomrli in popadali na polju častne, junaške borbe.
Drhal — Koburgovih agentov, ki ni nikdar riskirala svojih »posebno dragocenih življenj«, je ostala nedotaknjena. In baš ta drhal je tista, ki si prisvaja svetla imena čistih in slavnih žrtev, da bi od tega sama imela koristi.
Od turške revolucije v letih 1908. in 1909. sem se opaža v Makedonskem pokretu izprememba in pre-dkret. Direktive so mu pričele prihajati iz palače Ferdinanda Kobur-škega v Sofiji, kako'r tudi vsi fondi Pokreta. Protogerov in Todor Aleksandrov, zla in grozna človeka, sta se odlikovala v politiki ropanja, moritve in poslušnosti v službi uradne politike bolgarskih vlad — v politiki, ki je dala za rezultat tri katastrofe ...
L i sjr E K.
Iz dnevnika Koste Pečanca.
(Konec.)
Proti izdajicam domovine.
I avstrijske i bolgarske vojne oblasti so: ravnale z nezaščitenim prebivalstvom v zasužnjeni Srbiji neobičajno zverinsko. Povsod so se dvigala vešala, povsod so obešali, streljali ali potajno ubijali. Ozirali se niso niti na spol niti na leta. Obešali so mladeniče, dekleta in celo deco. Preiskavah' niso, kaj je kdo zakrivil in iskali niso dokazov. Obešali so z namenom ostrašiti prebivalstvo in ga tako prisiliti k pokorščini. Ta tendenca se najbolj jasno izraža v tem, da so razširjali neprijatelji kolikor mogoče daleč, tudi preko granlce porU-ilar o teh svojih zverinstvih. Vsa taka obešanja je neprijatelj posnemal s fotografom, delal iz tega dopisne karte in te razširjal med Prebivalstvo. Srbije, jped svoje voj-nike in jih je hotel celo vtihotapiti Dreka granice med naše borce na solunski fronti. S tem je nameraval
demoralizirati naše na solunski fronti.
Iz tega fakta se jasno vidi, da neprijatelj ni poznal psihologije našega naroda. Ta strašni pritisk je nagnal mnoge od naših ljudi, da so zbežali v gore med odmetnike. Slike terorja, ki so prišle med naše vojnike na solunski fronti, so v njih še bolj podžgale željo* po osveti. Poleg tega je s temi svojimi fotografijami neprijatelj sam zapuščal sledove svojega zverinstva.
Nekega dne so prišle na solunsko fronto fotografije strahovitega zločina, ki ga je izvršil neprijatelj v zasužnjeni domovini. V Kruševcu je bilo obešenih osem popolnoma nedolžnih ljudi.
Ko je Pečanac prišel v Srbijo, mu je usdda sama vrgla v roke povzročitelja tega zločina.
Četrtega decembra 1917.. ko je prispel vojvoda Pečanac v selo Pre-trešnjo, je prejel od; nekega neznanega prijatelja pismo sledeče vsebine: »Od sina popa Luke sem dobil za tebe neko pismo, vojvoda. Ker pa
niso prišli tvoji četniki semkaj, sem to pismo raztrgal v strahu, da ga ne bi našli neprijatelji. Danes se mi je ponudila prilika, da ti izročim poročila Milana, sina popa Luke.
Odborniki občine Blacke, Vilo-men Krstojevič, predsednik in Veljko Milosavljevič, delovodja so imeli 24. prošlega meseca sejo na komandi, kjer so se s švabi dogovarjali kako bodo tebe ujeli v past ali ubili. Zato te jaz in Milan, kakor tudi vsi drudi opozarjamo, da ostaneš kar najbolj oprezen in da ne hokliš okoli brez straže.
V	tO veliko špijonsko družbo so pritegnili tudi Kosto Djordjeviča, Macedonca, ki je bil svoje Čase ko-čijaž v Kuršumliji. Ta stalno poizveduje in išče podatkov o tebi, ter o tem izkuša Seljake.
Milan te prosi, da pošlješ čim preje sem Čorbiča in nekoliko četnikov in nas rešiš teh ljudi, da ne bodo zaradi njih nastradali mnogi, ki so nedolžni.«
Ko je Pečanac prejel to pismo, je takoj odposlal najboljše četnike in jim ukazal, da odidejo in za ceno lastnega življenja privedejo pred
Postali so omraženi pri vseh Balkancih, posebno pa še v Makedoniji. Njun škodljiv vbliv je podprl Ferdinanda, da je objavil bratomorni boj leta 1913. in da je pripravil prevaro
— izdajstvo leta 1915. V tem,nesrečnem letu sta mnogo škodovala Bolgarski in postala službena agfen-ta cesarja Viljema II. ter sta izvršila Že tedaj, ko je bila Bolgarska še nevtralna, atentat na železniški most pri Valandovu, ki je edini vezal borečo se Srbijo z njeno bazo, ki so jo ji pripravili zavezniki v Solunu.
Ko se jima je končno posrečilo, da sta s pomočjo Ferdinanda in' Ra-doslavova pritegnila v vojno na strani Centralnih sil tudi Bolgarsko, so šefi te organizacije, ki ni sledila svoji prošlosti, izvršili nad ujetim in civilnim prebivalstvom najgroznejše zločine, ki so napravili tako veliko sramoto bolgarskemu narodu.
Po vojni so se omraženi in prezirani od vsega bolgarskega naroda zbližali, dogovorili in ujedinili z vsemi, ki nosijo odgovornost za narodovo katastrofo, posebno pa še z ostanki starih germanofilskih strank in z oficirji, ki so ostali naklonjeni Ferdinandu. Postali so prvi heroji pokolja, ki so ga izvršili nad bolgarskim narodom po prevratu 9. junija.
Vse to ne moti teh zločinskih razbojnikov, poklicnih morilcev in ubijalcev, da se ne bi predstavljali 'inozemstvu pod masko mučenikov
— herojev revolucije. Našli so nepričakovane zaveznike v naivnih, h 'korupciji nagitjenih nekalterih . tujih novinarjev, katere so vodili po planinah okoli Sofije in jih prepričevali,
njega te srbske lzdajice. Ker jih Je spremljala sreča, so še istega dopoldne ob desetih srečali v Jankovi Klisuri, Vilomena in Veljka,, ki sta šla v družbi z dobrim Srbinom In narodnim poslancem Jovanom Šel-mičem. Ujeli so vse tri, a so poslednjega po ukazu vojvode Pečanca izpustili.
Oba podleža so privedli pred vojv<xlo. Ko so ju preiskali, so našli pri njih dokumente, ki so ju strahovito obteževali kot izdajice domovine. Pri zasliševanju sta priznala svoje zločine. Priznala sta, da so bili trgovec Jeličič, Voja Bralovič, upravnik pošte v Kruševcu, Miloš Stojanovič, trgovec iz Brusa in Svetozar Kovačevič, delovodja občine Blacko obešeni po njunem pričanju in po njuni krivdi. Pri tem zasliševanju sta izjavila, da jima je žal, da se je Zarija Čori)ič rešil izpod vešal in to baš tedaj, ko mu je bil že nataknjen konopec okrog vratu.
Ko je prišel poslednji trenutek, se je Vilomen pričel kesati svojih nebrojnih zločinov, ki jih je nosil na duši. Veljko se ni kesal, temveč je neprestano jadikoval za svojimi šti-
»da hodijo po zemlji Svete Makedonske Revolucije«.
Privajeni služiti onemu, ki jim več plača, so si po Ferdinandu in Viljemu izbrali za svojega gospodarja komedijanta lz Rima, ki s© v svojih razkošnih palačah pred ogledalom postavlja v pozo Cezarja in Napoleona.
Ti razbojniki so poleg nagrade za zločine, izvršene nad bolgarskimi seljaki in za uboje izvršene po ukazu Cankova, dobili še pravico pijač-kati ne samo bolgarsko prebivalstvo, ampak tudi bolgarske trgovce, ki morajo radi njih deorganizirati razna rentabilna podjetja.
Nazivajo se »Notranja Makedonska Revolucionarna Organizacija«, a so v resnici banda tatov, roparjev irt morilcev.
Žalostno, da jako žalostno je dejstvo, da gotovi dc/bri ljudje, ki jih vzbuja spomin na davno minulo slavo še vedno poslušajo licemerski jok zločinske tolpe, ki oskrunja in zametuje besedo Svoboda!
KOSTA TODOROV, bivši potaomoč-nl minister Bolgarske v Beogradu In blvSl delegat Bolgarske v Društvu narodov.
Ulil Mili
FRANC BAR, Ljubljana.
Nekaj pripomb.
Zagorje ob Savi. Med rudarskim delavstvom je vzbudilo dokaj pokornosti poročilo Tavčarja o ljubljanski skupščini, ki se je menda dosedaj edini spomnil ponižanih in teptanih v revirjih Trboveljske premegokop-ne družbe. V vseh panogah je bil dosedaj nameščenec Jugosloven le neko posebno bitje — druge vrste, saj je za to nešteto dokazov. Povsod na odgovornih mestih in vobče bolje plačanih položajih sede službeno nenadomestljivi tujci, ki so priromali med nas, žive od žuljev nas in nas
V	zahvalo šikanirajo kolikor pač morejo. Zgodil se je slučaj, da je neki mojster delavnic prišel najbržc popolnoma upravičene) tako daleč, da je bil odstranjen. Na njegovo mesto je bil Imenovan Slovenec. In gospodu tujcu, ki bi moral biti ofcčutno kaznovan, so s tem naredili le uslugo. Prišel je v drugo delavnico, kjer ni sicer več nadzornik, ima pa isto plačo in pravice kot vsak podurad-nik. Ako napravi naš človek malenkost, je reduciran, a tulca na takšen način le še nagradijo. Med naSinjj
mmi i i . juiu.i.r r:-r.vgf ::	. i n . u-iluui
rimi otrdci in pri tem ni pomislil koliko nedolžnih otrok je on sam upro-pastil.
Vilomen, ki je imel dva sina na bojišču, je prosil Pečanca, naj jima sporoči kot poslednjo voljo očeta, ja naj ga zatajita in spremenita priimke, Na vsa strašna dejanja ga je po njegovih trditvah navedel Veljko,
Oba sta hotela še govoriti, a jima je smrt zaprla usta za vedno. Njuni trupli ste ostali nezakopani, dokumente pa je shranil vojvoda Pečanac v svojem arhivu,
Kosta Vojinovič In Kosta Pečanac.
Kot smo že nedavno omenili je bila prva organizovana četa mladega pddporučnika Koste Vojinoviča.
V	dpbi, ko je bil vojvoda Peča-* nac prebačen v Srbijo, je izvršil Vo-jinovič s svojo četo že mnogo akcij. Za njegove podvige so vedele okupacijske oblasti in podjarmljeni narod. Ko pa se je čulo o prihodu vojvode Pečanca* se je stavil Vojinovič z vso svojo četo pod njegovo komando. Že v prvi naredbi Centralnega Komiteta spominja vojvoda Pečanac »vojvodo Kosto VojiftoViča« kot komandanta Ibarskega odreda.
rudarji je dovolj zmožnih ljudi, da nadomeste vse »takozvane nenadomestljive strokovnjake«. Dajte jim samo priliko in videti boste, da so tudi naši ljudje zmožni ravno toliko, ako ne več. Domače rudarje se reducira — a tuji priseljenci sede trdno na stolčku. Ako so res taki strokovnjaki, bodo gotovo z odprtimi rokami sprejeti ddma v Nemčiji :n Madžarski.
Zaščite delavstvo absolutno nima. Država ga noče zaščititi in tako sama pljuje na osnovni zakon Jugo-slovenski, na Vidovdansko ustavo. In kdo je krivec. Po mnenju tistega, ki ima le še iskrico srca v sebi, gotovo ne rudar, ki sprejema za celodnevno naporno deltf 30—35 Din.
(Dalie prihodnjič.)
J. P.:
Novi vozni red.
Koroško pismo.
Po volitvah.
Za nami so volitve. Držali smo se dobro in pokazali svetu, da smo možje, ki 'smo pripravljeni čuvati vsako ped rodne grude.
Nasedli nismo vabam onih, ki so nas hoteli zavesti kot brezpravno glasovalno rajo v katero nam vse preje, kakor naklonjenih nemških strank. Skrahirala je sramotno celo akcija samega gospoda knezoškofa, ki je skušala na falotski način zbegati 'naše vrste in zanesti razdor med slovenske Korošce. Ljubezen do naroda je premagala vse črne nakane sovražnikov našega rodu in desettisoč src je dejalo, da ne mara po 10. oktobru 1920 ničesar čuti o kakem izdajstvu one skupne domovine, za katero so umirali s smehom na ustnih najboljši slovenski koroški sinovi.
Slovenski Korošci smo in ostanemo eno tako v grenkobi bolesti, kakor v vesefih urah rajanja in zastonj so naklepi onih, ki mislijo, da bomo kdaj zavoljo lepih oči kakega slučajno privandranega krrvopalčni-ka, pljunili na gomilo naših dedov. Strankarstva nismo in ga i v bodoče ne maramo poznati, ker bi z njim skopali svoj lastni grob. To naj si zapomnijo po teh valitvah enkrat za Vselej vsi »prijatelji« slovenskega
koroškega ljudstva to in onstran Karavank. Za nas obstoji in bo obstojala samo ena stranka, obsegajoča vso slovensko Koroško — Slovenska koroška stranka.
Ker smo sedaj volitve opravili, bo potreba pričeti zopet s pozitivnim narodnim delom. Treba bo nadaljevati s predavanji in sestanki po celi Koroški. Posebno važnost je potreba posvetiti naši pisani besedi, tako časopisju, kakor knjigam, ker je treba našemu narodu krepkih vezi z vami onkraj Karavank.
Rojake v svobodi opozarjamo posebej še na ugBdnosti, ki jih jhn nudjjo turistične konvencije z Nemško Avstrijo in ki jim dovoljujejo poset slovenske Koroške. Ako se že napravljate na ture vrh Karavank, spomnite se i nas, ki ječimo v suž-nosti in obiščite nas, da Vam stisnemo bratsko roko in da Vam dokažemo našo zvestobo. Kolikega moralnega pomena so taki poseti vemo mi, ki živimo med našim dobrim ljudstvom, ki vidi, da žive onstran strmih sten Karavank še bratje, ki delajo za veliki dan Vstajenja in Uje-dinjenja vsega Slovenstva pod Krono nade zasužnjenih!
Rob Koroški.
Kriza Ijubljan. gledališča	rešena.
Prinašamo odgovor g. Vladimirja Skrbinška na poslednji članek y »Ofjuni« pod naslovom »Kriza ljubljanskega gledališča rešena«, v katerem še je pisec članka dotaknil i osebe le tega.
»Pod gornjim naslonom si je nek-dd nepodpisani v »Orjuni« z dne 7. maja t. 1. izposodil tudi moje ime, in sicer v odstavku, ki se glasi: »Čuje se, da namerava g. intendant namesto odslovljenih igralcev sprejeti brata g. Skrbinška in brata g. C.
Debevca in na ta način bo kriza ljubljanskega gledališča še popolnejše rešena. Prvi naj bo pridobitev za dramo, drugi pa atrakcija za opero.«
Ker nisem dal niti najmanjšega povoda, da se me vpleta v kake osebne Intrige in ker nikakor ne želim, da se to dogaja tudi v bodoče, se obračam z odkrito besedo na javndst s sledečim pojasnilom:
Jaz resno reflektiram na angažma. — Leta 1923. sem debitiral i uspehom v ljubljanski drami, na kar mi je bil ponujen angažma. V zavesti, da ljubljanska drama, kot naš reprezentančni gledališki oder ne more biti v zadostni meri torišče, ki bi nudilo dovolj mogočnosti razvoja, ki je mlademu igralcu najbolj potreben, sem odšel na druga jugoslo-,venska gledališča, da postanem upo-
raben igralec, a ne balast onemu gledališču, kateremu se posvetim.
—	Delal sem seveda že takrat, kakor se zdi po omenjenem članku strašen greh, ker sem kot Slovenec in Ljubljančan mislil naravno v prvi vrstr na ljubljansko gledališče.
Končno je prišel čas, da se po štirih letih uspešnega igralskega delovanja vračam v Ljubljano, da si ravno tako, kot pri vseh drugih gledališčih, kjer sem (bil dosedaj član, tudi tukaj zasiguram angažma, ker sem po sodbi merodajnih faktorjev uporabna sila, ker imam radi pred leti ponujenega angažmana prednost pred drugimi reflektanti in ker sem Slovenec.
Sicer me je pa g. intendant, ko sem mu razložil svoje želje, teplo pozdravil kot gosta, obenem pa ml odgovoril, da moj angažma v mo-mentani situaciji gledališke krize ni mogoč. Jasno pa je, da bom z vsemi dopustnimi sredstvi delal za dosego svojega angažmana* ki mi, kakor je razvidno iz gori navedenega, po vsej pravici gre.
Prepričan sem, da bo po vsem tem vsakomur jasno, da je bilo milo rečeno, več kot neumestno, da se je v omenjeni članek, ki kaže prozorno svoj pravi namen, vpletlo tudi moje ime.	Vladimir	Skrbinšek.
V	nedeljo stopi v veljavo poletni vozni red, od katerega je pričakovalo občinstvo precejšnjega izboljšanja. A kakor kaže, pri nas nekateri gospodje še vedno mislijo, da so ljudje tu radi železnice in ne obratno, kafti na eni strani se je občinstvu nekaj dalo, zato pa na drugi odvzelo. Na stopnjo zadnje lokalne železnice je n. pr. degradirana ena glavnih transverzalnih prog Ljub-ljana-Karlovac; dočim je še v zimski sezoni imela štiri pare osebnih vlakov in v prošlem poletju celo pet, so zdaj s poletnim voznim redom to število »zvišali« na cele, reci in piši tri pare vlakov, češ, da se ne renti-rajo in to kljub pravočasnim prošnjam občinstva, interesentov in prizadetih občin. A to še ni vse, zveze ostalih prog s to progo so škandalozne —; jutranji vlak odhaja že ob 6. uri, a večina vlakov pride v Ljubljano šele okrog sedme in morajo potniki čakati kar do pol dveh. Opoldanski vlak pa odhaja ob 13'18, a Mariborčan pride ob 13‘48, torej baš pol ure kasneje in motajo potniki čakati vse do 20. ure, enako oni, ki pridejo s popoldanskimi vlaki iz Gorenjske in Rakeka.
A najlepše je z večernim vlakom; odhaja šele ob ■'osmih, (Mariborčan pa privozi ob 21'40, Gorenjec pa ob
21. uri ter morajo potniki čakati tja do prihodnjega ranega jutra. In so gospodje mesto odpadlih vlakov šli in uvedli nov osebni vlak Črnomelj-JCarlovac, mesto, da uvedejo mešanca iz Novega mesta do Karlovca. Izgovor, da se je moralo radi drugih zvez urediti tako, pa tudi ne drži — kajti jutranji vlak dospe v Karlovec ob 11-40, a ima zvezo šele čez eno uro, opoldanski celo šele čez uro in pol, a nočni čez celi dve uri. Ali ni bilo bolje pustiti pri starem, jutranji vlak naj bi odhajal okrog 7. ure, do'-poldanski do Novega mesta po 10. uri, opoldanski okrog 13'40, večerni okrog 19. in nočni po 22. uri, s čimer bi se na obe strani zveze izboljšale in je tudi bolje, če direktni vagon Miinchen-Sušak stoji zvečer v Ljubljani dve uri, kot pa v Karlovcu sredi noči. Hvalevredno pa je, da se je podaljšal popoldanski vlak do Celja, da se je uvedel drugi par brzih vlakov na Gorenjsko, da oba para brzih preie prihajata in kasneje odhajata, in da se je uvedel nov osebni vlak po 17. uri do Kranja. Nepotreben pa je nedeljski vlak ob 812 do Kranja; bolje bi bilo, da dnevno odhaja osebni po 10. uri (zveza iz Zagreba) do Jesenic, in da odhaja opoldanski šele po 12. uri. Končno naj še omenim, da se mizer-na zveza z Notranjsko ni izboljšala!
J. D.
Malo odgovora.
Že je izgledalo, da ostrina medsebojnih odnošajev v učiteljskih vrstah vsaj delno popusti, ko je neki tovariš smatral potrebnim, da iznese v nacionalističnem glasilu članka, ki moreta to razdvojenost le ojačati; kajti javnost bi si 'mogla ustvariti mnenje, da se vse or junaško misleče učiteljstvo grupira v vrstah novo-osnovanega »Edinstva«, med tem ko bi v UJU nacionalno misleči učitelj skoroda ne imel več mesta. Ne glede na dejstvo, da je bilo vsestranskega razglabljanja in prerekanja izdatno preveč in ne upoštevajoč* da bi pričakovali od tovariša Orjunaša malo več nego drzne trditve kruhoborcev na račun deklarašev, je vendarle potrebno. da tudi učitelji-Orjunaši, ki nam je UJU matica našega organiziranega življenja, izpregovorimo svojo jasno in odločno: besedo.
Načet'o narodnega in državnega edinstva nam je, temeljni elj in program našega dela. Ne uveljavljamo tega načela radi (rodnega položaja, temveč zgolj iz lastne iniciative, ker vitfimo v edinstvu, bratski llubavi in vseobči poštenosti najjačie jamstvo sreče, tako našega Jugoslovenskega naroda, kakor drage nam Jugoslavije. Od tega našega principa nas ne odmakne nihče in na tej bazi delujemo.
Ne sprejemajo pa državno političnih vprašanj stanovske in strokovne organizacije. Tudi UJU v členu 2. pravil ni imela izrecno povdar-jenega edinstva, a vsem današnjim protideklarašem je bilo to prav, kajti vsak posameznik je bil prepričan, da je delovanje vseh tovarišev in tovarišic povsem v duhu obojestranskega edinstva. Z objavo deklaracije in razpustom nasprotne organizacije pa je del tovarišev namah začutil
potrebo, da se edinstvo vnese v pravila. Ali ni s tem podan lep poklon indirektnega sumničenja med druge strokovne organizacije? Daleč sem od tega, da bi svojega stanovskega tovariša spravljal v nesrečo; kajti žig denuncijantstva mi je več kot ostuden. Ako so med nami ljudje, ki niso na svojem mestu — tedaj ne bomo zagovarjali napak — sodili pa bodo drugi, ki so v to poklicani. Nezaupljivost pa je osnovna zapreka vsakim prisrčnim, dobrim in tovariškim odnošajem.
In UJU? Razširja svoje delovanje po vsej kraljevini in ima že teritorialno popolnoma jugoslOvenski značaj. Analogno združuje v sebi Slovence, Hrvate in Srbe ter skrbi za napredek, procvit celokupnega jugoslovenskega šolstva. Na kongresih, skupščinah, zborovanjih in sestankih se oživotvarja dejansko misel edinstva. Naši tovariši se spoznavajo, sklepajo vezi, si postajajo prijatelji, se zanimajo za prosvetne razmere v posameznih delih države in kujejo... Ni razlike ali si Srb, Slovenec, Hrvat; musliman ali katolik, pristaš te ali one stranke. Vsi so si edini — da jih tarejo in teže iste brige. Mar to ni najlepši dokaz edinstva. Ne gostobesednega in klepetavega, temveč pravega delavnega edinstva.
Izgovor, da bi bilo samo ljubljansko poverjeništvo na stališču, ki one-mogočuje, da bi bilo vse slovensko učiteljstvo udruženo pri njem, tudi ne drži. Vsakemu članu je zajamčena absolutna svoboda mišljenja in delovanja ; torej se ne more čutiti oviran nihče. Prav izprašuje tovariš Gačnik: »Čemu smo potem Sokoli, Orjunaši, člani SDS?« Ako so vse te organizacije še prema! dokaz uči-
17. novembra 1917 piše vojvoda Pečanac vojvodi Vojinoviču:
Dragi!
Ako ti je mogoče, napadi avstrijsko komoro, ki se bliža Raški ln Izvedi to po možnosti med turškimi in arnavtskimi seli, da bi obrnil nepri-jatelj sum na nje. Kdlikor ti je mogoče v toliki meri me obvesti, kako ti gre in kaj si napravil z organizacijo. Tu pri meni gre popolnoma dobro. Na vseh bojiščih je položaj izredno dober.
Potrebna bi bila kolikor mogoče pogostejša poročila.«
Na to pismo je dobil vojvoda Pečanac Vojinovičev odgovor šele čez mesec dni, in sicer 17. decembra. Ta Vojinovičev odgovor se glasi:
»Dragi!
Prejel sem danes Tvoje pismo z dne 17. novembra t. 1. Postopal bom po Tvojih navodilih. Do sedaj sem Ti poslal dvoje pisem, a še nisem dobil odgovora. Predvčerajšnjim sem poslat UrOša iz Rudina, da bi mi prinesel potrebnih podatkov. Javi mi, ako boš kaj dobil. Mene nepre-
stano iščejo Bolgari ln Avstrijci. Obtožujejo me radi tega, ker jim ta-jinstveno izginevajo patrole. Včeraj in danes sem obsodil na smrt pet moških in eno žensko, ker so me hoteli izdati. Ne verujem, da bi se sedaj še kdo našel, ki bi se drznil izdati nas. Vsi, katere sem ukazal usmrtiti so tudi kot državljani bili na zelo slabem glasu.
Sprejmite -iskreni pozdrav od Vašega
Koste Vojinoviča^Kosovca.«
Vojvoda KOSTA PEČANAC:
ZAKAJ SEM JUGOSLOVEN IN ZA UJEDINJENJE VSEH JUŽNIH SLOVANOV?
Pogreška Vidovdanske skupščine se mora popraviti. To je dolžnost omladine, to mora biti njen cilj, njena sveta dolžnost.
Treba je, da se rodi Mesija, ki bo spravil in ujedinil obe cerkvi v državi, da najde sredino, ki bd dovedla do verskega zbližanja vseh Jugoslovenov. — Kadar boste re-
šeni ti dve nalogi, zasijala bo Jugo-slovenom sreča in lepa boddčnost.
Gospodar Balkana je oni, čigar je dolina Morave in Vardarja. In te sta naši. To vedo tudi Bolgari in upam, da se bodd i oni vsaj ob dvanajsti uri zavedli in uvideli, kje jim je mesto in prava pot. Prepričan sem, da se bodo tudi tam dvignili rodoljubi, da se pozabi preteklost, da prične dihati ena duša in eno telo od Skadra do Triglava in Jadranskega morja... .
V	Rusijo ne dvomim. Veliki Slovanski bratje so vedno z nami. V najtežjih trenutkih so pomagali Srbom in BoJgarom in tako bo tudi v bodočnosti.
OMLADINA!
Nič nam ne koristi Velika Srbija, katero lahko z lenim konjem prepotujem v treh dneh — nič Velika Hr-vatska. Potrebujemo edinstveno državo, ki bo združila in objela vse kraje, kjer biva naš narod, to je — Jugoslavija.
Ako želijo Sofija, Zagreb, Ljubljana, Split, Sarajevo sebi srečo, naj žele istd Beogradu, kakor jo mora
on njim. Šele takrat bodo vsi srečni in zadovoljni.
V	svetem idealu Jugoslovenstva
—	stranke na stran! Nedopustno je, da ga sesajo strankarski polipi ter s tem izgublja moč svetle ideje in razmaha, od česar ravno zavisi bodočnost naraščaja in potomstva.
Po osvobojenju Toplice 1. se je v topličkem okraju naselil narod iz vseh jugoslovenskih pokrajin. Sam sem bil priča, kako so se v početku razna plemena nezaupno gledala med seboj. Dasiravno mešano naseljeni, so se strogo ločili po plemenih; mladenke se niso možile z možmi drugega plemena. Pri zborovanjih so se vedno prepirali, kar je zahtevalo nebroj žrtev. — A ni minulo niti dvajset let, že so bili vsi eno. Tudi
v	balkanski vojni so šli vsi skupaj v boj kot Topličani, brez razlike plemen, ko ni nikdo vprašal, kdo da je Bosanac, Crnogorac, Banačan itd.; vsi so bili samo Topličani.
Njih herojstvo v osvobodilnih in svetovni vojni ter v topliškem vstanku je dostojno zgodovine. Ni bil nazvan njihov polk brez vzroka »Gvoždeni puk«.
teljevega mišljenja, se vidi, da nekaterim ne gre več do pravega edinstva, temveč se nadaljuje kampanja le zato, da se učiteljstvo obdrži v razkolu — v sponah strank.
Smatram kot pogrešno, da so nekateri učitelji nacionalisti zapustili UJU. S tem so se sami izolirali, ker jim ne bo podana možnost, da svojo jugoslovensko ideologijo uveljavljajo v okviru Unije. Ne morejo soodloče-vati pri zgradbi naše organizacije. Kljub idealnemu orjunaškemu mišljenju so šli — in vrgli puško v koruzo.
Abstinenca je slaba taktika in tudi izstopivši bodo prišli do tega spoznanja.
UJU pa bo skrbela i v naprej za dobrobit celokupnega našega stanu ter skušala pHključiti svojemu krogu do zadnjega tovariša naše zemlje. S tem pa bo ustvarila najmočnejšo fronto jugoslovenstva. Sila razmer pa bo tudi današnje zavirače prehitela in brezdvomno je, da bomo prej ali slej imeli organizacijo vsega državnega nameščenstva sploh.
E. V.:
Topliška vstaja in jugoslovensko - bolgarsko bratstvo.
V	nedeljo 8. t. m. so položili v Prokuplju temeljni kamen spomeniku padlim junakom, ki so dali svoja življenja v znameniti topliški vstaji, pred desetimi leti in ki bode priča o brezprimernem junaštvu ter o neizmerni ijubezni srbskih bo*rcev in celokupnega naroda do domovine. Ni dvoma, da bo zgodovina očuvala spomin na herojski podvig vojvode Koste Vojnoviča Kosovca, Jovana Radoviča, Vlahoviča in Milana Dr-ljeviča, katerim se je v septembru leta 1916 pridružil še živeči vojvoda Pečanac.
Kakšno junaško delo so opravili' zgoraj omenjeni vodje vstaje s svojimi četniki, je'jasno dokagano Iz števila žrtev, katerih je bilo preko 20.000. Akoravno ni vstaja rodila onega uspeha, ki je bil cilj drznih borcev, vendar je ta podvig edinstven med v svetovni vojni borečimi se narodi. Persekucije, katere so izvajali koburški opričniki nad vstaši in nezaščitenim prebivalstvom, so bile strahcArite.
Ni naš namen, da na tem mestu navajamo junaške čine srbskih če-tašev za sovražnikovo fronto in bratsko postopanje naših borcev na-pram bratom Bolgarotn, ki so postali ujetniki Pečančevih vstašev, ki so ž njimi nenavadno blago postopali, o čemer vedo še danes v celem topliškem okraju pripovedovati. Niti ni naš namen opisovati slovesnost 10-letnice vstaje, kar prepuščamo dnevnemu časopisju, opozoriti pa hočemo našo javnost na sledečo plemenito gesto neposrednih udeležencev te borbe.
Prireditveni odbor za proslavo desetletnice je namreč pred par dne-
vi	objavil sledečo spomenico:
»Mi ne obsojamo bolgarskega naroda...
Za vse je odgovorna bolgarska vlada, kot Izdajatelji odredb In povzročitelji pa posamezni oficirji in komitski odbori...
Mi obtožujemo bolgarsko vlado Radoslavova za vse zločine!... Ona je premišljeno izvajala princip ustva-
Topliški primer je jasen dokaz neoprostljive napake, ki jo je napravila Vidovdanska skupščina, ko ni nazvala naše države — Jugoslavija.
V	par desetletjih bi bili eno ime in en narod. In kdor bi prišel, da nam vzame kar je maše Jugoslovensko
—	ta se bo spodtaknil, kakor so se nad malo Srbijo.
Bratje! Zato sem Jugosloven, in kot Jugosloven tudi umrjem. Kličem omladino in vse soborce, da se drže teh idej, ako žele sreče svoji veliki lepi domovini — Jugoslaviji.
Stroji za SpiČenje svinčnikov.
THE REX C0., Ljubljana.
»Ml ne tražlmo hvale, ml ne tra-žlmo nagrade, ali sa osmeškom dajemo svoje živote na oltar otadzblne, s toga ml molimo, mi tražlmo; red, zakon, rad i blagostanje u zemiH* ■ Ijubav, slogu 1 poštovanfe medju bračom. Ko to ruši, ko to ometa, neka zna, da smo proti v njega!
Miloš Radojlovlč.
renja Velike Bolgarije na račun Srbije, a zato Je uporabljala nasilne mere.«
Spomenica konča s sledečimi besedami:
»Pa vendar!... Če smo tudi ponosni in akoravno lahko vedrega čela in dvignjene glave gledamo na minulo prošlost ter kakor smo lahko zadovoljni z doseženimi uspehi, vendar nas je groza, ko pomislimo na vojne strahote po katerih je naša zemlja toliko trpela. Ko dajemo dolžno zahvalo padlim v borbi naše vstaje, za ceno kojih mi danes uživamo zlato svobodo, nam le kot ljudem žal, da se je prelivala človeška kri, žal nam je, ker ni sigurne mogočnosti, da bi se mednarodni spori reševali mirnim potom. Kot Slovani Pa še posebno obžalujemo prelivanje slovanske krvi, in nikoli se n« bomo potolažili ob misli, da se je tolikokrat prelivala bratska kri Srbov in Bolgarov, kakor da bi ne bi’o na balkanskem pohiotoku dovolj prostora za obe slovanski državi...
Naj ostane topliška vstaja 1917. v naši zgodovini kot svetli primer rodoljubja in domoljubja, naj pokaže ce!emu svetu, da Srb ne tripi nobenega tiranstva ali naj tudi pokaže: da je Srb v vojni hraber in neustraš-•jiv, po končani vojni ne gleda več v .svojem * poraženem nasprotniku neprijatelja in da mu proži bratsko roko v pomoč in pomirjenje.
Naj poleti ravno iz te krvave vstaje v Toplici bratski vzklik mira, sloge in ljubezni med narodi in naj vsaj naši potomci žive v miru ter popravijo napake svojih prednikov, ki so bite ovira našemu še širšemu itjedinjenju tudi z ostalimi našimi brati, tako da bi ostal naš Balkan last samo balkanskih narodov in nikogar drugega...«
Odveč bi bilo tej spomenici še kaj dodajati, ker sama vsebina dovolj jasno kaže odkritosrčno željo srbskega mučeniškega dela našega jugoslovenskega naroda, naj se tudi bratje Bolgari priključijo svojim trem bratom, da se uresničijo naše želje in naši skupni interesi na Balkanu.
Dopisi.
Prekmurje. Italijansko-madžar-ska prijateljska pogodba je naše Madžarone razveselila najmanj toliko, kot madžarske fašiste v Pesti. Nagloma so razširili vest. da v tem letu zavzamejo Madžari Prekmurje. V poslednji koči pokrajine se o prihodu Madžarov govori! Vsak dan glasnejši, predrznejši postajajo ti naši »dobri« državljani v zavesti, da »slovenska« popustljivost vse prenese ob času volitev pa še donese. Leglo madžaronstva v Dolnji Lendavi se čuti tako varno, da lahko Pred očmi oblasti vrši neovirano svoj razrovalni posel. Gorje uradniku, ki bi nastopil v obrambo Nacije! Po njem planejo najmanj zastopniki treh strank Poleg naših »šprlcer« malih Politikov! To je žalostno, a vendar resnično in treba je priznati, da gremo rakovo pot le vsled naše mlačne dobrodušnosti. Naši sosedje v Čakovcu se ne morejo načuditi, kako da dopuščamo madžarske prireditve na meji, ki so vedno pogostejše. Na sami meji imamo Hudi v državni službi, ki so vse prej kot zavedni in zanesljivi Jugosloveni. Po vseh vaseh so posejani neredki hujskači, ki čez noč uničijo vse, kar se dobrega napravi v enem letu.
Te dni so odvzeli dvolastniku našemu državljanu na poglavarstvu v Madžarski dvolastniško propust-nico in mu prepovedali nadaljnje prihajanje na njegovo polje, češ, da je zakrivil izseljevanju Madžarov v Kanado, kot uslužbenec ene paro-brodnih družb, ki ima svojo podružnico v Ddlnji Lendavi. Iz tega se zrcali vsa predrznost Madžaronov, ki mirno kršijo medsebojne državne Pogodbe. Ogrski obmejni organi se tudi radi pohvalijo', češ, da dobro vedo, kaj se dnevno dogaja v Prekmurju. Upati smemo, da bo današnja vlada, ki ne računa na teh par sto kroglic, napravila svojo dolžnost in poverila večjo pažnjo obmejni službi.
Zagorje ob Savi. V nedeljo, dne 8. maja se je vršil manever Stre-Ijačkih družin Zagorje, Trbovlje in Mirna na Kumu. Izmed družin, ki spadajo v naš bataljon, se ni odzval Hrastnik, a Litija samo z dvema •možema. Ljubljana je poslala od podsaveza štiri delegate, med njimi br. Valentiča. Z veseljem smo pozdravili delegacijo iz Celja, za kar ^e jim najtopleje zahvaljujemo.
Cel teden pred manevrom se je vršilo redno vežbanje v vseh organizacijah — in tudi druzega dela je bilo preko* glave. V nedeljo zjutraj nam je navdušenje skoro vzelo slabo vreme. Najagilnejši in najpogumnejši strelci niso videli v vremenu nikake zapreke in tako se nas Je zbralo na Kumu pod •milim nebom lepo število.
Naš delavski bataljon je stopil v borbo z Mirno, ki je posedla in branila Kum. Komandant Mirne je bil že dobro pozani brat Bulc, komandant dolenjskega bataljona. Komandant delavskega bataljona je bil br. Vrabič, a njega zamenik in operacijski komandant br. Taufer Slavko. Prednjemu odelenju je komandiral brat Vidic.
Prednje odelenje je odšlo iz Zagorja ob 4. uri zjutraj. Naloga prednjega odelenja je bila pregledati teren, oceniti moč neprijatelja in stopiti končno v borbo z namenom, da niu onemogoči utrjevanja. Ker so se gratje z Mirne nekoliko zakasnili, je r- Vidic zavzel Kum brez borbe in
ScHich+ov°
Prva odlika:
terpentinovo
milo
O
i
Terpentin odpravi lahko in temeljito vsako nesnago, posebno pa madeže, znoj, saje i. t. d.
1. Terpentin v milu.
2. Velik in priročen kos.
3. Prijeten duh.
4. Slike iz pravljic za izrezati.
5. Milo je v zavitku.
6. Svetla barva.
7. Razkuženje perila.
Nai pokret.
nam javil, da Mirne ni in da hoče sam braniti Kum. Kmalu po zavzetju Kuma je prikorakala Mirna in nato skupno s prednjim oddelenjem branila Kum. Prihvatnica bataljona je odšla ob %7. uri iz Zagorja in je brez osi-guranja marširala do Završja. Od Završja smo krenili v nastupnem maršu proti Kumu. Napravili smo natančno dispozicijo nastupnega marša in se tako kretali do oglarske koče pod vrhom Kuma. Vsakdor izmed udeležencev je dobil popolno in jasno sliko. V neprilike nas je spravila silno gosta megla, tako da smo videli le komaj na 20 korakov in nam je s tem silno ovirala kretanje,
Pri oglarski koči smo dobili poročilo od patrol, da so trčile na neprijatelja. V momentu se je bataljon pripravil in razvil za borbo in se kretal kljub najslabšemu terenu in slabemu vremenu neosporljivo dalje. Glavna borba se je razvila kakih 150 m pod vrhom hriba in smo po kratki borbi potisnili neprijatelja na Kum. Cel program smo natančno do pičice izvedli po operacijski zapo-vesti komandanta bataljona. Kum smo posedli točno ob 12. uri, kakor sma imeli naredbo. Popoldne smo imeli do V&14. ure voljno in se je med nami razvila prijetna zabava na prostem — zlasti še, ker smo dobili malo lepše vreme.
Največ so gotovo prestale agilne sestre pri kuhinji, ki so v dežju in vrc£ini na prostem pripravile obed.
Ob %14. uri se je vršila revizija bataljona in zakletev. Kljub slabemu vremenu in izmučenosti se je bataljon dobro izkazal. Po formiranju bataljona se je vršila zakletev, prava četaška. Padla je komanda »kape skini« in nato je bataljon odgovarjal na zakletev, katero je izgovarjal predsednik Zagorja br. Budilna, Po izvršeni zakletvi je brat Budilna nagovoril četnike in jim čestital v imenu organizacije. V imenu Saveza Streljačkih družin Je govoril delegat iz Ljubljane br. Valentič. Br. Zupančič iz Litije je govoril o pomenu Ju.r-jevanja.
Odhod s Kuma so napravile organizacije same po bližnjicah. Zagorjani in Mirnčani preko St. Jurja, a ostali bratje preko Dobovca.
Maribor. Razmere v kurilnici Maribor ste v »Orjuni« že ponovno obravnavali in dokazovali obupne razmere v njej zaposlenega delavstva. Izgleda pa, da so vsi protesti zaman in da gotovi gospodje ne ma-raje razumeti pasje razmere v katerih živimo,, ker so nam še bolj znižali plače, tako da bodo odslej sprejemali kvalificirani delavci na uro od 5'50—8 Din in nekvalificirani le po 2'50 Din.
Razpoloženje delavstva nastalega spričo tega najnovejšega znižanja plač ni potreba še podrobneje opisovati. Gotovo pa je že danes, da bo imela baš zavoljo tega razpoloženja država trikrat večjo škodo nego bo znašal prištedeni znesek odtrgan gladnim delavskim otrokom izpred ust. Seveda bodo potem krivci zopet s kako »komunistično propagando« okuženi delavci, ne pa odločujoči faktorji, ki so glasovali za to znižanje plač v parlamentu in ki jim je danes edina skrb le to, da li bodo i v nadalje sprejemali v redu svoje mastne poslanske dnevnice, za katerih enodnevni iznos mora delavec v kurilnici 14 dni garati.
Pravil Orjune Pesnica še vedno ni potrdilo pristojno okrajno glavarstvo, ki menda ne more doumeti potrebo orjunaške kule na severni meji naše zemlje, ki je ogrožena po zunanjih in notranjih ruvarjih.
Orjuna Dubrovnik je priredila v nedeljo 8. maja izborno uspelo proslavo 6-letnice svojega obstanka in spominsko svečanost v spomin Zrinjski Frankopana. ‘ Proslave so se udeležile vse čete lastovskega baona in tisoče Dubrovčanov, ki so z napetim zanimanjem sledili govoru glavnega govornika fbr. Bartulo-viča. Govor je bil prežet ljubezni do države in izzvenel v glasen menien-
to vsem notranjim in posebej še zunanjim sovražnikom jugoslovenskega naroda, ki se mu hoče dela, reda in miru. Po končanem govoru je krenila povorka pred komando mesta, kjer je zaigrala orjunaška godba državno himno. Od tu pa sci korakale čete pred privatno stanovanje komandanta mesta g. polkovnika Piletiča, ki je pozdravil zbrane Or-junaše raz balkon in jih pozval, da prežeti ljubezni do kralja, Nacije in zemlje žrtvujejo sleherni hip življenja, akO bodo to zahtevali interesi le teh. Njegov vojaško kratki in odločni govor je dojmil na zbrane mase nad vse globoko!
Kronika.
»Kulturni boj« si žele Slovenčevci, ki pozivajo »Katoličane na okup!« Verujemo, da se slbveno>borski abot-neži žele po popolnem debaclu avtonomističnega programa, kakega preganjanja svete vere in zatiranjih brezpravnih slovenskih katoličanov. Poznavajoči mišljenje ! naprednjakov pa smo trdnp uverjeni, d§t bo ta najnovejši trik ž bobnanjem za' katoliško fronto žalostno propadel. Jugoslovenski narod potrebuje danes pozitivnega in ustvarjajočega dela, po dolgih, letih že itak zapravljenih z ustavnimi boSi. Kdor mu hoče pomoči pri tem konstruktivnem delu, ta bodi pozdravljen. Proklet pa naj bo sleherni, ki bi ga hotel zapeljati v tej uri, ko bije b<*5 za biti ali ne biti v kak kulturni boj, ki mu zamore prizadejati 'smrtni udarec,
Slovenoborci danes v svoji srbo-riti ljubezni do slovenščine popravljajo po svoje uradne naslove raznih kulturnih organizacij in skušajo z vsemi sredstvi zavirati vsak najmanjši poizkus zlivanja Slovencev v jugoslovenstvo. Danes gospodje popravljajo in love pike ter vejice. Leta 1914. pa so dopisovali kot nositeiji slovenstva v deželnem odboru z deželno vlado samo nemško, kakor je tudi govoril z deželnim predsednikom gospod predsednik SLS tiste čase samo nemško.
Vojvoda Stepa Stepanovič misli obiskati tekom meseca avgusta Vojvodino- in tamkaj od vseh pozabljene jugoslovenske dobrovoljce. Pismo, v katerem najavlja sivolasi junak svoj prihod, je sprejel br. oblastni čelnik Dobroslav Jevdjevič.
Fašlstovske organizacije bi radi ustanovili v Jugoslaviji fašisti in se v tej smeri že nekaj giblje. V interesu ljubega miru pa jim že sedaj, kakor že predčasno neštetič resno odsvetujemo sleherni tak poizkus, ker ga bomo zadušili z najradikalnejšimi sredstvi. Fašiste se greste lahko, če hočete v Madžarski in Južno ameriških republikah, v Sloveniji pa ne, dokler bo gibal le samo en sam toliko osovraženi Orjunaš. Istočasno opozarjamd na to fakinsko namero laških privandrancev i pristojne oblasti, da ne bo pozneje zbog kakih neljubih konfliktov nepotrebnega rekriminiranja na orjunašiki račun.
Pozor! Kdor še ni poizkusil SCHICHTOVEGA terpentinovega mila, ne ve kaj je dobro.
Izsehdki. Iz Obelodanjenih statističnih podatkov o izseljevanju iz naše države v letu 1926. je razvidno, da se je izselilo'
15.726
naših državljanov, kar pomenja po izgubi človeškega materiala izgubo
velike bitke. Žalostna nam zemlja naša na kateri dobi sleherni pritepenec kruha, samo pošteni in delavoljni domorodec ne!
Italijanski kralj pride v Trst. Po Trstu se širijo glasovi, da ga bo obiskalo Njegovo veličanstvo kralj Italije 24. maja v spremstvu ene divizije mornarice. Tržačani pripravljajo kralju sprejem, ki bo pokazal vsemu svetu, kako globoko ljubi italijanski Trst kralja njegovih. Osvoboditeljev.
V komunikeju SLS naznanja svetu, da je »kakor doslej v vsakem trenutku solidarna z našimi državnimi interesi!« Jugoslovenski narod jemlje presunjen do dna duše to ve-levdano izjavo na znanje ves presenečen, da se krijejo interesi stranke, kateri predseduje človek, ki je hujskal množico za borbo' proti borcem za to državo z državnimi interesi. Ponižno pa si dovoljuje samo pripomniti, da se prokleto/ motijo gospodje legitimni zastopniki slovenskega naroda, če mislijo, da bi se kaj izpremenilo v tej zemlji, ako bi morda njihova stranka ne korakala spcJ-redno z interesi države. Doba, ko se je moledovalo za solidarnost z državnimi interesi, je minula že davno. Danes je Bogu hvala jugoslovenski narod že sam toliko močan, da bo znal pravočasno korigirati delovanje onih, katerih delo se ne bi krilo z interesi zemlje. Osoblto pa še tedaj, kadar je na dnevnem redu Italija! Izrazov vdanosti in unionskih govorov je potreboval Dunaj leta 1914., Beograd jih v letu 1927., ko stoji narod kot en mož za svojim kraljem in vojsko v pripravljenosti braniti zemljo, prav nič ne potrebuje. In prav posebno pa še ne od one strani, v kateri so možje, kot oni iz ere unionskih govorov za osvobdje-nje Koroške, ki so tudi zagotavljali svojo solidarnost in pripravljenost na največje žrtve, a v trenutku, ko je bilo pc!treba resno nastopiti, ostajali lepo doma.
Naša neizmerna naivnost se je že neštetič maščevala nad nami in tako se je zopet pred nedavnim, ko je jel objavljati ftalijanski novinar Mario Nordlo svoje bombastične članke o Dalmaciji. Mož je bil namreč dalje časa v Dalmaciji, kjer je s svojim pretkanim nastopom toliko zmešal naše merodajne kroge, da so mu popolnoma zaupali in videli v njem pobornika pravega izmirjenja z Italijo, tipa profesorja Salveminija. Jedva je pritisnil v SuŠaku jugoSlo-venski obmejni komisar žig na Nor-dijev potni list, že so jeli izhajati poznani lažnjivi in tendenciozni članki v »Piccolu«, polni klevet in insinuacij proti Jugoslaviji. In sedaj glupo zijajo te članke dni naši evropsko
vzgojeni odlični krogi, ki so sedli na Nordijeve limanice, ki so ga »genti-lissime« poučili o stanju razmer v Italiji. Mario Nardio pa se jim smeji v pest, ker jih je tako lepo speljal na led in jim znova dokazal, da se je čuvati slehernega Italijana, naj si bo že v črni košulji ali pa z mučeni-ško krono preganjani protifašist, ker so in ostanejo vedno vsi v prvi vrsti le samo Italijani.
Karakteristični molk! Med tem, ko so vsi napredni slovenski listi priobčili poziv odbora za postavitev spomenika ‘ustreljenim Jna Suhjem bajerju, pa vrli »Slovenec« k tej akciji še vedno nekam čudno sumljivo molči. Spričo mentalitete dinastijo in državo podpirajoče partije kar ne moremo pojmiti, da li izvira ta molk zavoljo spominov na ono doba, ko je sedelo v Jugoslovanski tiskarni ovaduško tajništvo SLS, ali pa celo zbog tega, ker so gospodje okoli blagega in vse odpuščajočega »Slovenca« nekatera imena pod oklicem morda malce neprijetno poznana?
Gosp. Pavel Debevec se je zglasil v našem uredništvu in z ozirom na v članku »Kriza ljubljanskega gledališča rešena« izraženo domnevo, da misli .vstopiti v operni ansamble decidirano' izjavil, da ne re' flektira na angažma v Ljubljani!
Okrajni glavar, ali sreskl poglavar? Avstro-ogrska [monarhija je bila razdeljena na dežele in okraje, naša država pa je glasom Vidovdanske ustave razdeljena na oblasti, in sreze. V Avstriji so morali dežele in okraje upoštevati pri vseh vlogah, ne samo uradi, ampak tudi posamezniki. V jiaši državi bi morali upoštevati v smislu ustave razdelitev na oblasti in sreze in naslavljati vloge — ne okrajnemu glavarju, ampak sreskemu poglavarju! Tega pa se ne drže posamezniki, niti uradi, zlasti pa ne ona županstva, kjer je župan pristaš takozvane SLS. Isto-tako se to ne zdi vredno listu, ki ima na vesti Suho-barjanske žrtve! Kljub temu je pa ta dični slovenoborec snel z nekaterih svojih podjetij pravo gadovo kožo in si nadel blago-zveneče jugoslovensko ime — po načelu:	»Namen pospešuje sred-
stva«. Svoje prave nravi pa pri obrambi vatikanske politike ne more skriti! Ali mar Vatikan izpolnjuje Kristusov nauk:	»Pojdite in učite
vse narode«. Ali po mnenju vatikanskih Slovencev mar Bog razume samo latinski jezik?
VSEM, KI SO PRED DESETIMI LETI PODPISALI MAJSKO DEKLARACIJO.
V spomin na desetletnico majske deklaracije je izdala Jugoslovenska Matica okusno, v bakrotisku izdelane diplome v velikosti 35 X 50 cm. Želeti je, da si diplomo nabavi vsakdo, zlasti oni, ki so pred desetimi leti podpisali majsko deklaracijo. Ta diploma jim bo lep spomin na oni veliki zgodovinski dogodek, pri katerem se je nad 200.000 Slovencev s svojimi podpisi izreklo za svobodo domovine. Diploma stane 10 Din s poštnino, ki se računa le pri posameznih naročilih, 15 Din. Naprodaj je v vseh ljubljanskih knjigarnah in papirnicah in pri vseli podružnicah Jugoslovenske Matice v Sloveniji. Naroča se jo tudi pri Jugoslovenski Matici v Ljubljani, Selenburgova ulica 7/II.
Podružnice Jugoslovenske Matice pozivamo, da čim prej naročijo za razprodajo potrebne diplome. Enako prosimo vsa narodna društva in šolska upraviteljstva, da zbirajo
marsikdo se bo potem z grenkobo spominjal svoje malomarnosti na-pram tem nesrečnim konvencijam, ki ga bodo pognale na beraško palico! Spominjal pa se bo morda tudi Orjune, o kateri danes, ko je komunizem strt, marsikak privrednik govori, da je izvršila svojo nalogo1!
sam dovolj močnega, da z; lastno pest, Odpahnil je ] stran in šel sam. Znašli so med dvema stoloma in kaj Niso pomišljali dolgo, preje oni voditelji, sedaj, ker ni drui
Ustanovni občni zbor Streljačke družine Trbovlje se vrši dne 21. maja in je opažati že sedaj veliko zanimanje ;za ta občni zbor.
ke za premog, olje, koks, oglje, cunje, metle in vse drugo, kar je potrebno za varni in ekonomični obrat v delavnici sami.
LJUBLJANA
Bohoričeva ulica it. 24
i
je oajntferaejie »rejen* ter izvrtaje tu tUkiraiika del* od najpripre-atejšega do aajmodernejiega. - Tiska šolske, mladinske, Irpns nvoe in zaaaatTeae knjige. Ilnstrirane knjige v eno- ali večbarvnem tiska — Breinre v milih in tadl največjih nakladah. Časopise, revije, mlad. liste.
Hntt. katalogu, cenikov in reklam, listov. Lastna trnolca šolskih zvezkov.
Šolski zvezki za osnovne in srednje šole Risanke, dnevniki in beležnice.
naročila za diplomo in nam jih javljajo. Kot vzgled požrtvovalnega sodelovanja in razumevanja navajamo §01sko upraviteljstvo v Mokronogu, ki je zbralo 50 naročnikov. Posnemajte !	'	,
Jugoslovenska Matica v Ljubljani.
•i
^tftriBHiniiiiiJrtHiiiiiiiiiinriitfliiiitiinaiiiiniiiHiiniiiimiiuuuiiiiig
S sprejetjem nettmskih konvencij
zelo resno računajo italijanski gospodarski krogi in že pripravljajo material za dobro premišljeno ekonomsko osvojevalno ofenzivo v Jugoslavijo. Orjunaši opozarjamo na tu nadvse opasno nevarnost resno naše trgovce in industrialce, ki imajo dovolj sredstev, da pritisnejo na vlado, ki je jela razmišljati o sprejetju ne-tunskih konvencij. Sedaj je še čas za protiakcijo. Ker gorje tedaj, ko se bodo otvorila vrata laškim gladnim kobilicam, ki bodo v kratkem uničile do temelja vsc> našo privredo in zasužnjile ekonomsko povsem narod. Klici na pomoč bddo prekasni in
pimanje ;za
Genera! Averescu namerava tekom tekočega tedna v Rim, da se osebno zahvali Mussoliniju za ratificiranje besarabskega protokola. Velika je hvaležnost Romunov, dvomimo pa samo, če bo kaj zalegla v trenutku, ko bo bratski ruski narod vprašal, čigava je Besarabija, katero za- obeta ta čas braniti maršal Badoglio z junaki Custoze in Caporeta.
ZRNA.
Zakai ministre navziic vsem obtožbam nikoli ne tirajo pred sodišče?
Zato, ker lahko počenja človek v tej zemlji vse, kar mu je drago, samo če pazi, da mu frak ne zdrkne preko ledij. Če se mu hoče goljufati, lahko goljufa, če se mu hoče krasti, lahko krade, samo da se vozi v ministrskem avtomobilu in da je ugledna ličnost... Za druge pa, ki ne žive odeti v ministrske frake, pa velja ona o muhi v pajčevini, ki se ji če brcne še tako na rahlo zadrgne zanj-ka okoli vratu.
Dnevnice, katere je mislila vlada v soglasju ž zakonitimi predpisi odvzeti poslancem za čas odgodenja skupščinskih sej, bodo gospodom na-rodpfm očetom vendar izplačane. Tako je bilo v. času, ko ni naj.it niti pare za najpotrebnejše izdatke vrženih' V, nenasitne bisage poklicnih politikov Zopet nekaj š težko muko zbranih milijonov državnega denarja in to na nezakoniti osnovi.
Vendar enkrat je priznal premi-jer stranke vesoljnega slovenskega
ljudstva, da v Sloveniji ni mogoč volilni teror s čimer je nehdte i preklical tisočkrat iznešene pravljice njegovih tovarišev o orjunaškem terorju v Sloveniji. Počasi so jeli i gospodje priviligirani predstavniki slovenskega ljudstva govoriti resnico. Pe raznih znamenjih soditi pa so ti znaki izpreobmjenja skoro prepozni, ker so i oni, ki so bili dolgo slepo verovali lepim očem naših sv. Lucije dedkov, jeli izpregledovati in se prepričevati, kje so oni, ki so umirali za to državo in kje oni, ki so* bili poklicni denuncijanti.
Zaprite oderuha. V malih »Jutro-vih« oglasih ponuja neki oderuh prvega reda, ki Ibi zaslužil zapor najtežje vrste, 1000 Din posojila proti
150 Din mesečnih obresti, ali 180%
letnih obresti. Živimo v dobi strašne gospodarske krize. Zelenaštvq te. vrste pa presega vsakp mer O.
Tuinl glasi.
In zopet slovanski tisk. Dne 23.
aprila se je vršila seja direktorija tržaškega fašja pod predsedstvom samega Cobdla. Na tej seji so proučil! tudi vprašanje nepotrebnega in škodljivega tiska (reči slovenskega). ip prenesli določitev na poznejši čas. Začasno so samo proglasili za nepriznane sledeče publikacije: »Co-scienza Itafica«, »I Confini d’ Italia« in »Faro«.
Iz Marezig. Vsem so še v živem spominu grozote, ki so jih o priliki državnozborskih volitev izvršili fašisti v Marenzigah in grozne kazni, ki so jih dobili domačini samo radi tega, ker so skušali braniti svoje imetje in svoje življenje.
Za preteklo nedeljo pa so vsi ti, ki so se priglasili, prejeli poziv, da se morajo zglasiti I. maja v Marezigah, in sicer v črni srajci, da jim izročijo tam izkaznico in da prisežejo. Nekaj jih je spričo tega vabila ostalo doma, drugi, in sicer večina kakih sto ljudi, se je odzvalo vabilu.
Ponovno so poskušali fašisti naskočiti to trdnjavo Slovanstva v Koprski Okolici. Zaman so bila vsa njihova prizadevanja. Le največje moralne propalice so se jim pridružile, da bi pod krinko fašizma uganjale nekaznovano svoje zločine. Vsem na čelu je stal domačin »Cosiovich«, ki
je prešel v njihove vrste, da, si pridobi licenco za gostilno.
Za graditev Pančevskega mostu
nameravajo uporabljati nemški cement, za kar je dobila firma, ki bo gradila most, že pdtrebno uverjenje. Slehernemu šolarčku pa je dobro znano, da jugoslovenski cement da-leko prekaša nemškega in da je baš naš cement prvovrstnega slovesa. Spričo tega pooblastila bo uvoženih v Jugoslavijo 200 vagonov cementa, katero bi prav lahko doma izdelovali. Upoštevamo način dobavljanja materiala na račun reparacij, vendar menimo, da je potreba z njim uvažati oni material, katerega ni v naši zemlji na razpolago in za katerega bi morali šteti v inozemstvu težke pare.
Delegat dr. Savnik je odpotoval na svolje novo mesto v Beograd. Zanimivo je, da ni njegovega odhoda zabeležil nobeden naših listov. Z napetostjo pričakujemo poslovanja novega g. delegata Rupnika, ki menda ne bo< stopal po potih svojega toliko napadanega prednika.__________________
ZAUPAJMO, BRATJE! Kladiva so težka, a naklo je težje in nad vsem, kar bo, stoji Mojster, ki jemlje slabim kovačem orodje iz rok. Sklenjeno je, da bomo na koncu mi Kovali... in dokovaii svojo stvar na vekomaj!..'.
Renegatstvo.
(Primorska pisma.)
Že parkrat je »Orjuna« pisala o tej stvari in zdi se mi, da je tej točki posvečena največja pozornost in jo je imeti vedno pred očmi. Brezdvom-no je renegatstvo prizadelo težke udarce naroda, saj so bili ravno re-negati oni elementi, ki SO' odprli vrata italijanski asimilaciji, bili so torej most, preko katerega je prišla 2000-letna kultura z juga v naše kraje in med naše ljudstvo. Kakor so bili v začetku krvavo potrebni, tako so postali pozneje piškavo nepotrebni, kajti makaronstvujoči se je čutil
da začne na poturice se torej sedaj? so bili
voditelji, sedaj, ker ni drugega izhoda, morajo biti pa hlapci Rima, sužnji rimskega diktatorja-nasilne-ža! Padli so na kolena in zažgali kadilo pred tiranom, mu darovali svdje gnile duše in njih usta so molila:
Ne zavrzi nas o gospod Benito!
Ako naj se spodtaknem danes pri idrijskih renegatih, bi jih moral razdeliti v več vrst, v javno pasivne, javno aktivne in v tajne.
Med javno pasivne renegate bi štel takozvano »inteligenco«, kori-tarje in koristolovce. V čem obstoja ta inteligenca? To so trgovci in gostilničarji, ki s svojo hinavščino na vse strani gmotno podpirajo asimilacijo. Vse to se seveda vrši tajno, da ljudstvo ne opazi! Potom Circola se vrši zbliževanje in potom vina pobratimstvo! Lahko se baha Snoj, saj ima za^t£|vo, ki so mu jo kupili taki gospodje in sešile idrijske gospodične.
Nič ni čudnega, da ljudstvo ne
mara take inteligence, ki dela v njegovo pogubo, samo da polni svoje žepe. Zato jih ljudstvo tudi odklanja!
In vino veritas! In ko so rešili narod v vinski atmosferi in ko je navdušenje doseglo vrhunec, tedaj se spomnijo — tutti fascisti! Značilen je sledeči dogodek, ki sem ga doživel v Idriji z bivšim poslanskim kandidatom. Mož je bil v organizaciji, ki je v jeseni prešla v fašistov-ske roke. Kljub temu, da jim je zlezel pod peto, so ga izbacnili in tedaj je prišel k meni ter dejal: Hudo mi je, ker ne bom mogel več na noben banket!
Drugi dan je prišel zopet k meni radi dopisa v časopisu o nerednem poslovanju pošte, češ, da žali gosp. podprefekta. Letel je k njemu, a ker ga ni bilo doma, je pustil na dcAnu le tega pismeno izjavo, da ni on pisec dotičnega članka in da prosi oproščenja.
Ti dogodki vzorno kažejo delo naše inteligence. Med druge bi prišteval one, ki se kažejo tudi v javnosti črni in kot taki tudi delajo. Predvsem bi tukaj omenil najdrznejše eksponente kakor so Eržen — bivši vodja nevtralnih delavcev, Jazbar. rudar, glasovi ti pusto’ovec, propadla duša, bivši Sokol, mizarski mojster Gruden Jožef in Ljubljančan Jazbinšek Joža, najpreje Sokol, pozneje komunist in sedaj snopar itd. Poleg njih je še cela druhal, ki ima neomejeno pravico! Med tretje prištevam one skrite izdajice, ki so plačane, da vohunijo in izdajajo. To so razni bivši nemčurji in dunajski hlapci, razni Friceti, Pavlihe, bivši policaji in tudi marsikatera gospodična in drugi.
Inž. ROGLIC STANISLAV:
Vzdrževanje strojnega parka železnice.
Izhodišče za to razpravo napravim s tem, da ugotovim število 350 lokomotiv, ki so potrebne za izvrševanje sedaj trajajočega prometa na progah dir. drž. žel, v Ljubljani. Te lokomotive so razdeljene: 150 v ki*-rilnici Maribor, 100 v kurilnici Ljubljana glavni kolodvor fn 100 v kurilnici Ljubljana gorenjski kolodvor.
V eni mojih prejšnjih razprav sem že omenil, da se mora na vsaki službujoči lokomotivi izvrševati razne revizije in popravila. Največja in najobsežnejša so ona, ki se jih ima izvršiti na vsakih 4 do 6 let, kar se v železničarski terminologiji zaznamuje kot glavna revizija. Pri tej reviziji se mora pregledati vse, od najmanjšega do največjega in od najmanj do najbolj važnega dela lokomotive. Vse kar se najde slabega, ki ne odgovarja več varnosti in ekonomiji nadaljnjega petletnega obra-r tovanja, se mora primerno popraviti ali pa obnoviti. Takih revizij odnosno popravil se mora izvršiti za goraj omenjeni park 70 na leto. V denarju izraženo stori to okoli 20 milijonov dinarjev. Posamezne revizije in popravila so pa različna v ceni. Obračuni se gibljejo med 50 in 300 tisoč dinarji. Višina odvisi od veličine stroja in od obsega revizije in popravila samega. Tako n. pr. ne stane glavna revizija z manjšim obsegom popravila na stroju, ki pre-peljava vlake na progi Ljubljana-Vrhnika ali pa PoljčanedČonjice, morda niti 50.000 dinarjev, med tem ko stane glavna revizija in najobsežnejše Obnove in popravila na stroju, ki prepeljava brzovlake iz Ljubljane v Maribor ali pa na stroju, ki prepeljava težke tovorne vlake na progi Ljubljana-Rakek ali Ljubljana-Jesenice, morda še kaj več kot 300 tisoč dinarjev. Pretežna večina vseh 350 strojev pa je po svoji veličini bližja najtežjim, vsled česar je skupni znesek 20 milijonov lahko vsakomur razumljiv. Pri večjih popravilih
na velikih strojih se troši največ denarja za nabavo materijala in aparatov, za tem pridejo mezdni trdški in nazadnje režijski in upravni Pri manjših popravilih najmanjših strojev je pa razmerje nasprotno. V prvem slučaju je razmerje med stroški približno sledeči materijah mezde: režija in poprava == 2:1 :1.
Obsežnejše popravilo večjega stroja vsebuje približno sledeče postavke materijala: 200 novih vodo-grevnih cevi za kotel, 3 tone bakra za peč, 2 tone pločevine za popravo stoječega in ležečega kotla, 200 kg bele kovine za ležišča, 600 kg železa v kolesnih obročih. TO bi bile glavne postavke za materijah so pa poleg teh še druge, kot n. pr. obnove pamjh valjev, betov, zavore, za-vornjaki, odbijači, vlačilci, drogov-je, napajalni in drugi aparati in priprave.
Za izvršilo omenjenega popravila se potrebuje od 10 do 15 tisoč delavnih ur delavstva, ki dela proti plačilu v mezdah in akordu. Mezda in akord skupaj vzeta pride povprečna delovna ura na 7 do 10 dinarjev in tem primerna vsota za vse popravilo 70 do 150 tisoč dinarjev.
Režija in uprava ene delavnice kakoršna izvršuje glavne revizije s pripadajočimi popravili, recimo one v Mariboru, je precej obsežna in komplicirana. V obzir je treba jemati: 1. osobje z mesečno in letno plačo (inženirji, tehniki, pisarji, administrativni, računsko in skladiščno osobje, služinčad in enako); 2. amortizacija in obrestovanje v zemljišču, stavbah, pomožnih strojih in drugih napravah in pripravah naloženega kapitala ter vzdrževanje in izpopolnjevanje vsega tega: 3. izdatke
v
DrOETKER-
jevim
backinom
Najboljše in preizkušene recepte pošilja na željo brezplačno in poštnine prosto
Dr. OETKER, d. z o. z.
MARIBOR.
Vse do sedaj povedano daje približno in površno sliko o vzdrževanju strojnega parka ljubljanske direkcije, kar se tiče samo glavnih petletnih revizij in popravil. Nič manj važne in potrebne so pa revizije in popravila manjšega obsega, ki se morajo izvrševati v teku petih let v posameznih manjših in večjih kurilnicah.
Te revizije in popravila, katere se izvršuje v posameznih kurilnicah so razdeljene na sledeči način: J-glavna poprava, ki se ima izvršiti na tri leta ali pa po prepotovanju 80 do 100.000 kilometrov; 2. letna revizija in poprava, ki je vezana na čas; 3. polletna revizija in poprava, ki je ravno tako vezana na čas, dalje imamo 3 in 1 mesečne preglede, ki nimajo običajno nikakih popravil ter nazadnje tekoča popravila, ki so po*-trebna od časa do časa, da s« vzdrži stroje v takem stanju, ki omogoča varni in brezhibni promet istih na progah.
(Dalje.)
Narod, ki se zaveda svojih koristi, ne pozna tolerance, ne pravice, ne zakonov: z zvijačo in še prel z brezobzirnostjo doseže, kar mu je drago, a drugi dobe rešpekt pred njim: narod, ki se sklicuje ob vsaki priložnosi na sveta prava in na različne paragrafe ter spravlja naložene niu klofute Ponižno v žep, tak narod ne doseže nikoli ničesar in je drugim po pravici v zasmeh.
Ivan Cankar.
»Če me prijateft cjavl, mu ne bom šele dokazoval neopravičenosti in pregrešnosti njegovega početja.«
I. Cankar.
Postizava se najsigurnije upotrebom originalne
ff
FRANCUSKE VINOVICE.
GRADBENO PODJETJE
ING. DUKIČ IN DRUG
Za konzorcij lista »Orjuna« odgovarja Drelče Verbič,	Tisk	Učiteljske	tiskarne;	zanjo	odgovarja	France	Štrukelj.
Odgovorni urednik:	S	p	a	n.