Juan Kruz Igerabide - Patxi Zubizarreta Sedem noči s Paulo Ilustrirala Elena Odriozola Prevedla Ana Fras Malinc Knjiga je izšla s podporo Baskovskega inštituta Etxepare in Evropske komisije. Podpora Evropske komisije ne zadeva vsebine publikacije, ki je izključna odgovornost avtorjev, in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije. Prva noč ~ Paula v bolnišnici ~ ~ Mama ji pove zgodbo ~ Ime ji je Paula in je ljubka kot lastovice, čudovita kot noč in sladka kot zrela robida. A ko je Paula nekega dne nenadoma zbolela, je bila podobna lastovici z zlomljenim krilom, noči brez zvezd in zeleni robidi. Paulina mama je nemudoma prišla domov iz podjetja, kjer je delala. Paulin oče, mornar, pa je takrat na tovorni ladji plul po daljnih morjih. V rešilcu na poti v bolnišnico jo je mama držala za roko in jo tolažila. Ko so prispeli, so ji pregledali kri in opravili druge preiskave, vendar se zdravniki niso mogli zediniti o njeni bolezni. Sumili so, da je okužena z virusom, vendar jim ni uspelo odkriti ničesar določenega. Po krvnih izvidih so videli, da se Pauline bele krvničke borijo za življenje, vendar niso poznali vzroka. »Nič resnega ni videti, vendar bo morala nekaj dni ostati na opazovanju,« so rekli. Ko sta z mamo ostali sami v sobi, jo je znova prijela za roko in ji rekla: »Tvoji bratje in sestre so pri sosedih. Po njih moram. Povej mi, ljubica, boš nocoj lahko ostala sama?« Paula tega ni pričakovala in ji je zmanjkalo besed. Bolj kot njena bolezen jo je bolelo to, da mora ostati sama. Kljub temu je zbrala še tisto malo moči, kar je je premogla, in prikimala. Nato jo je mama poljubila, spustila njeno roko in odšla. Kakor hitro je izginila za vrati, je Pauli začelo iti neznansko na jok in se ni mogla zadržati. Ostala je brez moči, kot lutka, ki so ji odrezali vrvice, na katerih je visela. Čez nekaj časa je nekdo počasi odprl vrata sobe: spet je bila mama. Ker je Paulo našla v solzah, jo je tesno objela in ji stisnila roke. Rekla ji je, naj se pomiri, saj ne bo ostala sama. Poklicala je sosede, ki so se ponudili, da bodo pazili na njene brate in sestre do naslednjega dne. Stvar je bila torej rešena: čez noč bo ostala pri njej in zjutraj bo s prvim metrojem odšla v službo. In tako je Paula svojo prvo noč v bolnišnici preživela z mamo. Preden sta zaspali, ji je mama povedala zgodbo. Srnjaček Nekega dne je srna skotila prečudovitega srnjačka. Ko je mali shodil, je srna postala nemirna, saj so se jima približali volkovi. Srnjačka je skrila za grmovje in stekla proč. Hotela je, da bi jo volkovi zagledali in stekli za njo in tako ne bi našli njenega mladiča. Preteklo je veliko časa, vendar se srna ni vrnila. Srnjaček je prestrašen stopil iz svojega zavetišča in se spustil po hribu ter se pri tem nenehno spotikal. Na nič drugega ni mislil kot na svojo mamo. V daljavi je zagledal luči manjšega naselja in uspelo mu je priti do tja. Ko so psi začutili njegovo navzočnost, so začeli lajati. Zaradi tega se je srnjaček zatekel v bližnjo lopo. Bil je tako utrujen, da je zaspal pod traktorjem, ki je bil tam. Ob zori se je lopi zehajoč približal neki starček. »Ta stari traktor moram malo podmazati,« je zamrmral. Sklonil se je in si zavihal rokave. Sprva živali ni opazil, vendar jo je čez nekaj časa le zagledal. »Glej ga! Srnjaček!« Previdno ga je vzel v naročje in ga nesel v hišo, v kuhinjo. Srnjaček se je zbudil, vendar je bil na smrt prestrašen, in zato se je delal, da spi. »Poglej kakšna krasota!« Njegova žena je pripravljala zajtrk. Malo kasneje so iz zgornjega nadstropja prišli še preostali člani družine in v kuhinji je nastala prava zabava. Vsi so se hoteli dotakniti srnjačka in vsi so ga božali. Ženska se je spomnila, da lahko v eni izmed gumijastih rokavic naredi dve luknji, nato pa so jo napolnili z mlekom in mu ga dali piti. Srnjaček je z družino živel več mesecev, kot da bi bil psiček. Zrasel je in njegove tace so postale močne in gibčne in lahko so zelo hitro tekle. Podnevi je poskakoval okrog hiše. Ponoči pa si je za vsak slučaj poiskal zavetje v hiši. Nekega dne je vsa družina odšla delat na njivo. Srnjaček je ostal doma in čuval vhodna vrata. V tistem so mimo prišli lovci. »Ste slišali, da so v bližini naselja videli oprezati srno?« je rekel eden izmed njih. »Le kaj išče?« »To je pa res čudno!« je rekel drugi. »Ja, prav res. Pravijo tudi, da šepa, kot da bi bila ranjena. Mogoče jo je kdo ustrelil ali pa jo je ugriznil volk.« »Če to drži, mislim, da je ne bo težko uloviti. Gremo, preden nas kdo prehiti.« Ko je srnjaček to slišal, se je z vso hitrostjo pognal v hribe. Ko je nekaj časa tekal sem ter tja, je za nekimi skalami končno našel srno. Bila je njegova mama, ki si je lizala grozljive rane na taci. Takoj sta se prepoznala in takoj sta si polizala glavo in vrat. Potem sta odšla globoko v gozd, daleč od lovcev in volkov. Družina se je vrnila z dela na polju, in ko so videli, da je srnjaček odšel, jih je obšla velika žalost. »Le kaj se je zgodilo?« »A ga je kdo odnesel?« »Je zbežal?« Obšla jih je neizmerna žalost. Saj si niso mogli predstavljati, kaj se je zares zgodilo ... Druga noč ~ Očetov telegram ~ ~ Knjiga: Titanickova zgodba ~ Naslednji dan je Paulina mama odšla zgodaj v službo in Paula je ostala sama. Vendar je imela kasneje veliko obiskov: svoje brate in sestre, več prijateljic, nekega učitelja ... Med vsemi temi ljudmi je dan preživela zelo zadovoljna in skoraj je pozabila, da je v bolnišnici. Pozabila je na jutranji rentgen in druge preiskave. Zdravniki še zmeraj niso odkrili vzroka njene bolezni. A znočilo se je in ponovno je ostala sama. Na nočni omarici je imela šopek, več bonbonier, knjigo in – kar je bilo najpomembnejše – očetov telegram: Moja mala sirena. STOP. Hitro se pozdravi. STOP. Želim si, da bi bila kot lastovice. STOP. A boš za svoj rojstni dan že doma? STOP. Jaz bom poskušal priti. STOP. Rad te imam – mam – mam. STOP. Buenos Aires. STOP. Tistega popoldneva je Paula s pomočjo svojih prijateljic preslikala zemljevid Amerike. Porodila se ji je zamisel, da bi lahko narisala pot, po kateri pluje njen oče do New Yorka. Ko je ostala sama, je dolgo časa opazovala zemljevid. Skušala je uganiti, v katera pristanišča bo priplula očetova ladja, da naloži in razloži tovor. Paula je mami rekla, da ji je vseeno, če bo noč preživela sama, da je ni več strah in da ne bo jokala. Čeprav je imela še malo vročine, se je počutila bolj pri močeh kot sinoči. Mama je ostala z njo do večera. Pogovarjali sta se o očetu, o njegovem potovanju domov in o zemljevidu. Zaupala ji je, da ima tudi ona v sobi na nočni omarici zemljevid, da tudi ona pozorno sledi potem svojega moža in da nestrpno čaka njegovo vrnitev. Preden je Paula zaspala, je odprla knjigo, ki jo je imela na nočni omarici. Pritegnil jo je naslov: Titanick. Napisal jo je neki poštar in očitno je temeljila na resničnih dogodkih. Le nekaj malega je lahko prebrala, saj je bilo že pozno in premagal jo je spanec. Titanick (Prvo poglavje) Delam kot poštar na Manhattnu. Vsako leto ob tem času moram dostaviti zelo zanimivo razglednico – bolj kot razglednica je zanimiv naslov prejemnika: Mary Landford Central Park (ena izmed klopi v parku) New York Posebna je tudi zaradi tega, ker jo vsako leto pošljejo iz drugega mesta: Pariza, Dunaja, Bilbaa ... in ker je med pošiljateljevimi podatki navedeno samo ime: Nick. Vsako leto se z razglednico napotim proti parku. Prejkoslej srečam Mary Landford, žensko v letih, enako staro kot zmeraj in hkrati enako mlado kot zmeraj, kot da zanjo čas ne bi mineval. V zahvalo, ker ji dostavim razglednico, seže z roko v svoj nabito poln voziček od katerega se nikoli ne loči in mi kaj ponudi: čokoladni bonbon, kakšno posebno znamko, cigareto ... Letos se mi je zahvalila na prav poseben način. Tokrat mi je zaupala, od kod prihajajo skrivnostne razglednice. »Že nekaj let skrbiš za dostavo razglednic. Gotovo bi rad vedel, kdo je pošiljatelj Nick.« Nasmehnil sem se ji. Seveda: umiral sem od radovednosti. Tretja noč ~ Drugi telegram ~ ~ Drugo poglavje Titanicka ~ ~ Dedek ji pove zgodbo ~ Tretji dan je bil zelo podoben prejšnjemu. Paula je ponovno dobila veliko obiskov, prav tako pa še en očetov telegram: Princesa moja. STOP. A si bolje? STOP. Želim si, da bi poskakovala kot delfini. STOP. Nenehno mislim nate. STOP. Ljubica. STOP. Rio de Janeiro. STOP. Paula je izvlekla zemljevid in na njem pokazala Rio de Janeiro. Zatem ga je opazovala. In predstavljala si je brezmejno morje, brazilsko obalo in množico, ki je prišla izreči dobrodošlico očetovi ladji. Sicer pa jo je tisti dan nenapovedano obiskal zelo simpatičen starček, družinski prijatelj, ki mu je Paula pravila kar dedek. Ležal je v istem nadstropju kot ona, kjer je okreval po operaciji želodca. Na enem izmed svojih sprehodov po hodniku je srečal Paulino mamo. In tako je izvedel, da je deklica v bolnišnici. Ko je prišel na obisk, je videl, da so tam njene prijateljice in obljubil je, da pride kasneje. Po večerji je Paula ostala sama. Odprla je knjigo Titanick na strani, kjer je ostala prejšnjo noč. In ravno ko je začela brati, je nekdo potrkal. »Oprosti, ker motim.« Izza vrat je pomolil glavo dedek. »A bereš? Bi te motilo, če bi brala na glas? Neizmerno rad poslušam zgodbe. Zelo dobro mi denejo, bolje kot vse tablete, ki mi jih dajo ... Rad bi jih prebiral, vendar moram zelo naprezati oči.« Paula je z velikim veseljem pristala. Prebrala mu je včerajšnje poglavje, nato pa nadaljevala: Titanick (Drugo poglavje) Povedala ti bom, kako sem spoznala Nicka – je nadaljevala svojo pripoved Mary Landford. Pred približno štiridesetimi leti se je na Manhattnu rodil otrok, ki je bil deset mesecev in deset dni v trebuhu svoje matere. Bil je zelo velik in nekateri so pravili: »Boksar bo.« Nick, ki je medtem rasel, kljub temu ni čutil nobene želje po tem, da bi se s kom bojeval. Nerodno mu je bilo, ker je bil tako velik in dneve je preživljal zaprt v hiši. Med drugim tudi zato, ker so se mu nekateri sošolci posmehovali: »Prihaja velikan žalostan,« so govorili. Ali pa: »Glej, nebotičnikov mlajši brat.« Ali pa: »Večji je od Titanika.« Nicku se je vedno bolj upiralo, da bi šel iz hiše in njegovim staršem ga je uspelo pripeljati samo do sem, do Central Parka, daleč od njegovih sošolcev. Spoznala sem ga prav tukaj, za njegov rojstni dan. Starši so ga s pretvezo, naj posadi češnjo, ki so mu jo podarili, uspeli prepričati, da je prišel. V resnici so iskali razlog, da bi šel iz hiše, pa čeprav samo zato, da poskrbi za svoje drevo. Nickov oče, ki je bil pometač, je neke noči v smeteh našel flavto. Prinesel jo je domov, temeljito so jo očistili in ugotovili, da čisto dobro deluje. Nick se je začel takoj učiti igranja. Ker je moral njegov oče podnevi počivati, pa tudi sosedje so se začeli pritoževati, se je Nick odločil, da bo vadil tukaj, v senci češnje, ki je bila iz dneva v dan bolj košata. Od daleč sem ga opazovala, kako je igral. Približala sem se mu in se ponudila, da ga kaj naučim. Nekaj vem o glasbi in fant je rade volje sprejel mojo pomoč. Imel je spretne in mehke prste, nedvomno so bili primernejši za igranje flavte kot za boks; in imel je taka pljuča, ki so bila sposobna pihati in zadržati v sebi zrak kot še nobena, ki sem jih videla. Njegovo srce je bilo tako veliko kot njegovo telo: in ravno to, skupaj z glasbo, sta bili dve stvari, ki sta naju povezali. Odkar je Nick začel igrati flavto, ni bil več tako sramežljiv. Večkrat je šel od doma in prihajal vadit sem v park. Hitro se je naučil stvari, ki sem mu jih pokazala, in zelo je napredoval. Njegova glasba je začarala ljudi, ki so hodili mimo, in veverice, ki so kukale izza vej dreves. Še ptice so ga poslušale kot uročene, še posebej pa kos z oranžnim kljunom, ki je vsakič sedel na njegovo češnjo. Dedek je pozorno poslušal poglavje, ki ga je prebrala Paula. Potem ji je v zahvalo tudi on povedal zgodbo. Gromov sin V mladosti sem se ukvarjal z gradbeništvom. Delal sem kot konj in uspelo mi je privarčevati kar nekaj denarja. Bil sem mojster za temelje hiš. Sodeloval sem pri polaganju temeljev najvišjih nebotičnikov v New Yorku. Nasprotno pa strehe niso bile moje področje. Že na strehi majhne hiše se mi je zvrtelo in obšla me je slabost. Kaj šele, da bi se povzpel na vrh nebotičnika ... Za nič na svetu! Večina ljudi, ki je takrat delala na strehah nebotičnikov, so bili moški indijanskega porekla. Ker so bili navajeni tekanja in skakanja po visokih vrhovih ter spuščanja v globoke jame, Indijanci niso imeli vrtoglavice. Vsi sodelavci so se mi smejali, ker me je bilo strah vzpenjanja na strehe. Niti tega nisem zmogel, da bi se povzpel gor in z nje samo pokukal ... Vsi so se mi smejali, razen Indijanca, ki je bil najbolj spreten in pogumen med vsemi zidarji na višini. Ime mu je bilo Gromov sin. Imel je zelo globok in zveneč glas in njegov krohot je bilo slišati že od daleč. Postala sva zelo dobra prijatelja. Jaz sem bil še zelo mlad. Velikokrat sva se z vlakom odpeljala iz New Yorka v dolino reke Hudson. Tam sva poiskala primerne kraje, kjer me je učil, kako jahati konja brez sedla in streljati z lokom. Ko sem bil na vrsti jaz, sem ga učil igrati ustno harmoniko. Nekega dne smo končali gradnjo Chryslerjevega nebotičnika, ki je bil takrat najvišji v New Yorku. Sodelavci se še nikoli niso tako norčevali iz mene, saj se jim nisem hotel pridružiti, da bi skupaj uživali v razgledu z višine. Tako zelo so se smejali, da se je Gromov sin razjezil in jih je s svojim globokim glasom utišal. Ko se je znočilo in so že vsi odšli, me je kljub vsemu prijel za roko in mi rekel: »Pridi, skupaj greva gor. V temi te ne bo strah.« Jaz tega nisem hotel, vendar me je še naprej držal za roko in me vlekel gor. »Ne glej dol. Zmeraj glej le gor, proti zvezdam.« Ko sva prispela, se nisem mogel nehati tresti. Bila je jasna noč in zvezde so se zelo lepo videle. Leden zrak nama je zarezal v pljuča in nisem vedel, zakaj sem imel naježeno kožo – zaradi strahu ali zaradi mraza. Kljub temu sem se z Gromovim sinom počutil varnega, srečen sem bil kot otrok v maminem naročju. »Poglej: Plejade,« je pokazal Gromov sin. Tako se reče skupini zvezd, ki imajo obliko skodelice. Mojemu prijatelju se ni mudilo dol in vprašal me je, ali si želim slišati indijansko zgodbo o Plejadah. Kot si lahko predstavljaš, Paula, in ker vidiš, kako zelo so mi všeč zgodbe, sem mu pritrdil. Vendar je že pozno, tako da jo bom prihranil za jutri. V zameno pa mi boš prebrala še eno poglavje iz svoje knjige. Prav? Zdaj pa spat. Četrta noč ~ Tretji telegram ~ ~ Tretje poglavje Titanicka ~ ~ Druga dedkova zgodba ~ ~ Medicinska sestra pove zgodbo ~ Četrti dan je med različnimi preiskavami in obiski minil kot bi mignil ... Zdravniki še zmeraj niso ugotovili vzroka bolezni in Paula se še zmeraj ni počutila povsem v redu. Kljub temu je nestrpno pričakovala večer, da bo lahko nadaljevala z branjem in poslušanjem zgodb. Strah prve noči je popolnoma izginil. Mama se je znova ponudila, da ostane pri njej, vendar jo je Paula z nasmeškom poslala domov: morala je paziti na njene brate in sestre in si odpočiti. Že tako je imela dovolj dela z družino in povrhu vsega je morala še v službo. Ponosna nanjo se je mama poslovila. Še preden je odšla, ji je na nočni omarici pustila novi očetov telegram. Paula je vzela zemljevid in na njem označila kraj, ki je bil še bliže domu. Pepelka mojega življenja. STOP. Še zmeraj v bolnišnici? STOP. Želim si, da bi bila kot veverice. STOP. Bomo videli, ali mi uspe priti domov do tvojega rojstnega dne. STOP. Ljuba moja. STOP. Recife. STOP. Končno je napočilo težko pričakovano nočno srečanje. Po večerji je v Paulino sobo prišel dedek. Malo zatem, vendar kasneje kot ponavadi, je vstopila medicinska sestra, da bi ji zmerila temperaturo. Nekaj časa je ostala in poslušala zgodbo, ki jo je glasno brala Paula. Tako zelo ji je bila všeč, da je odšla iz sobe, kar najhitreje končala svoje obveznosti, in se vrnila. Bila je na nočni izmeni in dela ni bilo veliko, tako da je sodelavcu sporočila, kje jo lahko najde, če jo bo potreboval. Ostala je, da bi poslušala Pauline in dedkove zgodbe. Titanick (Tretje poglavje) Nick je bil vedno bolj zaupljiv in je sedaj večkrat šel iz hiše. Kljub temu se je nekega dne znašel v hudih škripcih. Njegovi sošolci so izvedeli, kam ponavadi zahaja, in odšli so ga iskat. Ko je prišel v Central Park, so ga obstopili, in Tom, njihov vodja, mu je vzel flavto ter mu rekel: »Organiziral sem pretep z nekim Leom iz Bronxa. Zate bo to mačji kašelj, mala malica, saj si veliko večji od njega.« Nick se je zelo razjezil in se zagnal vanje. Z nikomer se ni hotel prepirati, vendar je na vsak način moral priti do flavte. Sošolci so pobegnili, a blizu vodnjaka jih je vseeno dohitel. Takrat mu je Tom zagrozil, da mu bo flavto vrgel ob zid. »Če se nisi sposoben stepsti z Leom, boš ostal brez flavte, in potem boš trapflavta.« Naenkrat je od nekod priletel kos z oranžnim kljunom. Nekaj časa je krožil nad njimi, nato pa spustil kakec, ki je Toma zadel naravnost v oči. Nick je izkoristil zmedo, da si je ponovno prisvojil flavto, nato pa je zbežal. Drugi so se medtem iz njega norčevali: »Poglejte velikana iz Manhattna! Poglejte! Beži kot strahopetec!« so govorili nekateri. »Prihaja velikan žalostan!« so govorili drugi. »Boš že videl! Potopil se boš kot Titanik!« je rekel Tom. Dedek je tako zatopljeno poslušal Paulo, da sploh ni opazil, kdaj se je poglavje končalo. »Zdaj ste na vrsti vi, striček,« mu je rekla medicinska sestra. »Ah, ja, seveda. Nekoliko sem se zasanjal,« se je opravičil. Pripovedovati je začel zgodbo, ki jo je prejšnji dan prekinil, zgodbo o Plejadah, ki mu jo je povedal Gromov sin na vrhu nebotičnika. Plejade Pred davnimi, davnimi leti, ko sta bila moja dedek in babica še otroka, se je ob mraku zbralo sedem prijateljev iz njunega plemena, da bi sestavili skrivno skupino. Moj dedek se jim ni mogel pridružiti, ker je zbolel. Babice pa niso pustili njeni starši, ker je bila še premajhna. Sedem prijateljev se je spustilo globoko v gozd, ne da bi jih kdorkoli videl. Ko so prispeli do jezera, so na nabrežju prižgali ogenj ter začeli plesati v krogu. Tekali in plesali so brez prestanka, dokler niso postali lačni. In ker niso imeli ničesar za pod zob in se nikomur ni posvetilo, da bi s seboj vzel puščice, s katerimi bi lahko lovili, so se na koncu posedli okrog ognja. Niso vedeli, kaj naj storijo. Najmlajši je imel boben. Da bi pozabili na lakoto, je začel igrati in plesati. Ostali so ga sprva le opazovali, nato pa so se mu le pridružili. Mali je igral vedno hitreje in plesni ritem se je stopnjeval. Najstarejša v skupini je bila neka deklica. Znala je pesem, ki jo je naučila njena babica, in v ritmu bobna jo je zapela ter pri tem še naprej plesala. Pesem je bila magična. Sedem prijateljev je opazilo, da so njihova telesa postajala vse lažja. Bili so zelo zadovoljni in plesali so v začaranem ritmu. Ne da bi opazili, so se začeli dvigati, najprej nad krošnje dreves, nato pa nad gore ... Prebivalci vasi, ki so jih takrat že iskali, so opazili, kako se dvigajo v nebo. Klicali so jih, vendar so otroci še naprej plesali in peli, zato jih niso mogli slišati. Še naprej so se dvigovali in dvigovali, dokler niso prišli do strehe neba. Tam so se začela njihova telesa lesketati in prenehali so plesati, da so lahko postali zvezde: sedem zvezd v zvezdni kopici Plejade. Ko je zrak tako mrzel kot danes, se na nebu lesketa sedem zvezd. Takrat Indijanci iz mojega plemena pravijo: »Poglejte, že spet plešejo otroci, ki so šli v nebo.« Zrak na strehi mesta je bil mrzel. Sedem otrok Plejad je plesalo indijanske plese. Jaz pa sem vstal in se sprehodil po strehi, ne da bi od njih umaknil oči. Občutil nisem ne strahu ne vrtoglavice. Gromov sin me je objel in ponovno sva sedla. Počutil sem se pogumnega kot indijanski bojevnik. Zadnje dedkove besede so odmevale v Paulini sobi. Medicinska sestra je sedela na robu postelje. Vstala je in se sprehodila po sobi. Ne da bi se ustavila, je rekla: »Zdaj sem na vrsti jaz.« Zakaj imajo osli bel gobček? Osel je zelo potrpežljiva žival. Trdo dela, prenaša težka bremena, najbolj pa trpi zaradi otrok, ki ga brcajo, tepejo ter ga ne jahajo posamično, temveč po dva ali po trije, štirje ali celo po pet naenkrat. Kljub temu je tako potrpežljiv, da se pri tem niti malo ne pritožuje. Nekega dne so se angeli, navdušeni nad njegovim obnašanjem, obrnili na stvarnika s temi besedami: »Osel je živi primer potrpežljivosti in poslušnosti. Zasluži si poseben prostor v raju.« Gospod se je z njimi strinjal in angeli so ga pripeljali pred nebeška vrata. Ko so se odprla, je osel zagledal toliko otročadi, ki se je smejala in kričala, da ga je po celem telesu oblila mrzlica ter se mu je naježila koža. Angeli so osla poskušali spraviti v nebesa, sprva s sladkimi besedami, nato pa na silo, vendar zaman. Žival je ostala pribita kot kol. Spričo takšne svojeglavosti so angeli popustili in osla vrnili na njegov travnik na Zemljo. Zadoščalo je že, da je pomolil gobček skozi nebeška vrata, pa mu ga je svetloba, ki je tam božanska, pobarvala v belo. Od tedaj se vsi osli rodijo z belim gobcem. Paula je med celo zgodbo ostala budna, vendar so se ji oči v trenutku, ko je medicinska sestra končala pripoved, zaprle in je zaspala. Dedek in medicinska sestra sta ugasnila luč in po prstih odšla iz sobe. Peta noč ~ Četrti telegram ~ ~ Četrto poglavje Titanicka ~ ~ Tretja dedkova zgodba ~ ~ Druga zgodba medicinske sestre ~ ~ Zdravnica zastavi uganko ~ Peti dan je minil brez večjih sprememb, kot sladkorček, ki se stopi v skodelici toplega mleka. Čez dan je bila Paulina soba takšna kot vse druge, razlikovala se je le po tem, da je imela veliko obiskov. In točno na srečanje je prispel tudi očetov telegram: Moj mali bombonček. STOP. Saj ne boš po novem kar živela v bolnišnici, kajne? STOP. Rad bi videl, da bi bila kot metuljka. STOP. V kratkem deset pomladi. STOP. Rožica moja. STOP. Paramaribo. STOP. Ladja se je vzpenjala po zemljevidu. Približevala se je miljo za miljo. Katero bo naslednje pristanišče? Ponoči je bila Paulina soba drugačna od ostalih. Tisto noč se je po večerji, kmalu zatem ko je prišel dedek, pojavila tudi medicinska sestra v spremstvu zdravnice. Ta je bila močna ženska s strogim pogledom. Ko jo je Paula zagledala, se je je malo ustrašila ter pomislila, da je prišla prepovedat njihova nočna srečanja. Kljub temu zdravnica ni rekla niti mu. Samo s stetoskopom jo je pregledala. Nato ji je potipala grlo in predel tilnika. Nihče ni odprl ust. Zato je morala biti zdravnica tista, ki je prekinila tišino. »No, torej ... kdo je na vrsti, da nadaljuje zgodbo? Medicinska sestra Lee-Chu mi je vse povedala. Tudi jaz rada poslušam zgodbe. Sem na nočni izmeni in ker imam nekaj prostega časa, bi rada ostala.« »Prav,« je rekel dedek. »Ampak potem nam boste morali tudi vi nekaj povedati.« »Veste ...« je podvomila zdravnica, »jaz pripovedujem dolgočasne zgodbe. Ali vam lahko namesto tega zastavim uganko?« »Ja, ja!« je vskočila Paula. »Nora sem na uganke!« Na dedkov znak so se vsi posedli. Vsak je sedel, kamor je lahko. Dedek je vzel stol. Medicinska sestra je sedla na rob postelje in zdravnica na okensko polico. Paula je vzela knjigo in začela brati. Titanick (Četrto poglavje) Ko sem nekega dne brskala po smeteh, sem na časopisni strani zagledala oglas, ki je pritegnil mojo pozornost: »Razpis za tekmovanje mladih glasbenikov. Zmagovalec dobi štipendijo za dokončanje študija«. Povedala sem Nicku. Priznal mi je, da bi bil presrečen, če bi dobil to štipendijo; po eni strani zaradi tega, ker je bila njegova družina revna, in po drugi, ker mu ure glasbe, ki jih je imel v šoli, niso zadoščale. Pomagala sem mu izpolniti prijavnico, on pa je zadevo vzel tako resno, da je prihajal v Central Park pogosteje kot prej. V prisotnosti veveric, kosa z oranžnim kljunom in ljudi je vadil brez prestanka. Če je Nick prej igral raznolika glasbena dela, je sedaj vadil samo tiste partiture, ki so prišle prav za tekmovanje. Jaz sem si požvižgavala njegove melodije, prav tako pa si jih je požvižgaval kos na češnji in uspel se jih je naučiti do potankosti. Nickovi sošolci so ga medtem v šoli še zmeraj nadlegovali. Na vsak način so hoteli doseči, da bi se stepel z Leom iz Bronxa. Nick je bil zaradi njihovih groženj in norčevanja vsak dan bolj živčen. Ko je vadil v parku, je kljub temu pozabil na vse in se sprostil. Tudi jaz nisem bila mirna. Strah me je bilo, da bi mu ti pridaniči pokvarili življenjske sanje. Neke zvezdnate noči sem legla na klop in občudovala Plejade, dokler nisem zaspala. Sanjala sem tekmovanje. V sanjah sem izvedela, da mora Nick veliko vaditi. Poleg tega pa mora paziti, da mu sošolci ne bi preprečili zmage, zato mora: 1) Za vsak slučaj dobiti še eno flavto. 2) Partiture se mora naučiti na pamet. 3) S seboj mora imeti kosa. Paula je na tem mestu prekinila branje. Vsi so poskušali uganiti, čemu taka previdnost Mary Landford, vendar tega do naslednje noči ne bodo izvedeli. Nato je dedek dvignil prst, ga začel v ritmu premikati ter nadaljeval zgodbo, ki jo je prekinil na strehi najvišjega nebotičnika New Yorka. Gromov glas in Modro pero Ko je Gromov sin končal zgodbo, sem se med opazovanjem Plejad že pomiril in nisem več občutil ne vrtoglavice ne strahu. Čudovito je bilo opazovati nebo s strehe nebotičnika. Tudi navzdol sem si upal pogledati. Videle so se luči newyorških avenij, ki so bile videti kot na stotine kresničk. S prijateljem ob strani sem se počutil varnega. In tam sva se pogovarjala in govorila do jutra. »Kot že veš, zdaj živim v New Yorku«, je nadaljeval Gromov sin. »A moj oče je bil veliki indijanski bojevnik, ime mu je bilo Gromov glas in še zelo mlad se je poročil z Modrim peresom, mojo mamo. Na poročno noč sta se s konjem vzpela visoko na goro. Tam sta si iz blaga naredila lahek šotor. Sedla sta predenj in objeta gledala zvezde. Nato pa sta šla v šotor ... Zjutraj sta ju zbudila dva belca, oborožena s pištolami. Mladoporočenca sta zvezala in ju mučila. Vzela sta jima vse, kar sta imela, vključno s šotorom. Modro pero ju je prosila, naj ne odneseta poročne odeje, saj ji jo je podarila njena mama, vendar so bile njene prošnje zaman. Vztrajala je, naj ji odejo vrneta, vendar je s tem dosegla samo to, da sta jo z nožem porezala po obrazu in ostala ji je grozljiva brazgotina za vse življenje. Pretekla so leta, dokler ni med Indijanci in belci izbruhnila vojna. Moj oče je dobil marsikatero bitko, vendar je končna zmaga pripadla belcem, Indijance pa so spravili v rezervate. Med vojno je mojemu očetu uspelo zasesti utrdbo modrih uniform. S svojimi možmi je vdrl v utrdbo ter zajel vse njene prebivalce. Bojevnikom je ukazal, naj po hišah in trgovinah poberejo vso hrano in oblačila. Sam je vstopil v hišo nekega prodajalca, kjer je presenečen našel odejo Modrega peresa. Razjarjen je stopil na ulico in v trenutku prepoznal moškega, ki je za zmeraj zaznamoval obraz njegove žene. Bil je plešast in nekoliko polnejše postave, vendar elegantno oblečen. Njegova žena in hči sta stali za njim. »Ali se me spomnite?« je vprašal Gromov glas z glasom, ki je bil vreden njegovega imena. Lastnik prodajalne ga ni prepoznal, zato mu je Gromov glas pomagal osvežiti spomin. Ko so bojevniki slišali besede svojega poglavarja, so družino hoteli pokončati, vendar je Gromov glas temu nasprotoval. »Ta možakar je že mrtev,« jim je rekel. Bojevniki so iz materinega naročja strgali njuno hčer ter jo odpeljali s seboj. Ko se je vojna končala in so Indijanci v vrsti čakali na vstop v rezervat, so vojaki modrih uniform prepoznali belo deklico, ki je zrasla že v pravo gospodično. Predlagali so ji, naj se loči od skupine in rekli, da jo bodo odpeljali k njenim. Kljub temu se je hči prodajalca odločila, da bo ostala z Indijanci v rezervatu.« Besede Gromovega sina so odmevale v mrzli noči. Kmalu se bo zdanilo. Spustila sva se na avenijo in povabil sem ga, naj prespi pri meni. Tistega dne nam ni bilo treba delati in odločila sva se, da bova popoldne odšla iz New Yorka in bova jahala po travnikih. Preden je medicinska sestra začela pripovedovati svojo zgodbo, je nekajkrat zakašljala. Zdravnica je pogledala skozi okno in z nepremičnim pogledom na mestne luči poslušala prijateljičino pripoved. Tigrove črte Pred davnimi časi so v neki mirni vasici na Kitajskem živeli ljudje, katerih življenje ni bilo več brezskrbno. Postajali so zmeraj bolj zaskrbljeni in bali so se za svoja življenja: z gora so namreč prihajali beli tigri, ki so se prehranjevali z njihovimi bivoli in konji. Neko dekle se je domislilo: »Nikar se ne vznemirjajte. Jaz bom prestrašila tigre.« Odšla je v gore in uspelo se ji je spoprijateljiti s tigri, s katerimi je živela do zime. Z mrazom pa so se začele njihove težave, saj jih je zelo zeblo. Dekle je reklo: »Ne skrbite. Pomagala vam bom.« S slamo je pokrila telesa zveri, in ko so se te ogrele, se je dekle eni izmed njih približalo ter prižgalo ogenj. Žival je zarjovela in začela divje tekati. Ostali tigri so okameneli in obstali kot vkopani. V podivjanem teku se je žival zaletavala v druge živali, ki so prav tako začele goreti. Ognjena krogla iz tigrov je tekala sem ter tja ter sproti topila sneg, in ko so se končno ustavili, so bila njihova telesa polna osmojenih črt. Od tedaj belih tigrov ni več. Mladiči teh zveri so se prav tako rodili s črnimi progami in se niso več upali približati ljudem. Zdravnica se je obrnila in se nasmehnila. Nekaj časa je bila tiho. Ni vedela, kako naj začne. Medicinska sestra jo je vzpodbudila in končno je spregovorila: Poveš jo, ne da bi jo zares povedal. Skriješ jo, ne da bi jo v resnici skril. Zamolčiš jo, in hkrati izgovoriš. Pojasniš in obenem zamolčiš. Kaj neki je to? Vsi so se zamislili. Dedek si je mel roke. Eden je rekel to in drugi ono, vendar nihče ni uganil. Zdravnica jim je dala čas do naslednjega srečanja. »Če je ne boste razvozlali, bom vsakomur dala žlico ricinusovega olja.« Zdravničini grožnji so se smejali, vendar Paula ni bila povsem prepričana, ali se je v resnici samo šalila. Ženska je namreč vzbujala strah, ko je namrščila obrvi. Zmožna je bila uresničiti grožnjo ... Paula je ostala sama v sobi. Skušala je rešiti uganko in nekaj časa ni mogla zaspati. Potem se je spomnila zgodb, ki jih je slišala. Predstavljala si je obraz Gromovega sina, obraze njegovih staršev, deklice, ki se ni želela vrniti k svojim, pa tudi belega tigra ... Šesta noč ~ Peti telegram ~ ~ Peto poglavje Titanicka ~ ~ Četrta dedkova zgodba ~ ~ Tretja zgodba medicinske sestre ~ ~ Druga zdravničina uganka ~ ~ Kuhar pove zgodbo ~ Šesti dan je bil malo dolgočasnejši od drugih. Paula je imela manj obiskov in niso ji naredili nobenih preiskav. Razgrnila je zemljevid in si skušala predstavljati, na kateri točki se nahaja njen oče, dokler ni prišla mama, ki ji je prinesla nov telegram: Vila mojih sanj. STOP. Ali se ne misliš pozdraviti? STOP. Želim si, da bi bila kot galebi. STOP. Zmeraj bliže sem. STOP. Rožica. STOP. Maracaibo. STOP. Večkrat ga je prebrala in na zemljevidu naredila križec: Maracaibo. Potem je telegram spravila v predal. Imela je celo zbirko očetovih telegramov. Skoraj ves dan je skušala razrešiti zdravničino uganko. Ker ni več imela povišane temperature, je lahko vstala s postelje. Medtem ko je gledala skozi okno, je našla odgovor, zato se ji je zdelo čakanje na nočno srečanje neskončno. Ampak tisto noč jo je čakalo več presenečenj. Zdravnica je prišla malo kasneje od ostalih, v spremstvu kuharja, ki je bil videti kot Italijan in je prinesel veliko torto. To je bilo darilo za tistega, ki bo rešil uganko. Ko je kuhar izvedel, kaj se kuha v Paulini sobi, je hotel sodelovati pri zabavi in pripravil je torto za prste oblizniti. »Če nihče ne bo rešil uganke, dobite vsi ricinusovo olje! Če jo kdo razvozla, pa odlično čokoladno torto,« je rekel kuhar. Posedli so se, kjer so se lahko, in Paula je srečanje začela z branjem poglavja, ki je govorilo o tekmovanju, v katerem je sodeloval Nick. Titanick (Peto poglavje) Končno je napočil dan tekmovanja. Kot je Nick predvideval, so se tam pojavili tudi njegovi sošolci. Ko so videli, da prihaja z dežnikom, čeprav je sijalo sonce, so prasnili v smeh. »Čisto je zmešan,« so govorili. »Seveda, tako velik je, da mu kri težko pride do možganov.« In smejali so se na vse grlo. V trenutku nepazljivosti so mu izmaknili etui za flavto. Vendar so ostali odprtih ust, ko so ga odprli in videli, da je prazen, še bolj pa jih je presenetilo, ko je Nick potegnil flavto iz dežnika. Ni mu uspelo priskrbeti rezervne flavte, a mu je vseeno uspelo prelisičiti goljufive sošolce. Končno je bil na vrsti Nick. Ko je začel obračati notne liste, so se sošolci zlobno nasmehnili. Čisto vse so mu pomešali in nemogoče jih je bilo spraviti v red. Vendar niso pričakovali, da bo Nick znal melodije na pamet in da jih lahko igra tudi z zaprtimi očmi. Njihovi zlobni nasmeški so od presenečenja zledeneli. Po prvi melodiji je občinstvo mladega izvajalca nagradilo z bučnim aplavzom. Nick si je nato na usta prislonil flavto in začel igrati drugo skladbo. Tom, vodja skupine, je iz žepa potegnil pomarančo, jo razpolovil in jo začel, mlask mlask, gristi ter lizati, medtem ko je gledal Nicka. Prav to je nekaj najbolj groznega za nekoga, ki igra pihalo, saj se mu v ustih nabere veliko sline. In prav to se je zgodilo Nicku, ki ni več mogel igrati. In to je pomenilo takojšnjo izključitev. Pogoltnil je slino in, sprijaznjen z usodo, nehal igrati. Tom in njegovi prijatelji so si od užitka meli roke. Skoraj so že prasnili v smeh, ko so ugotovili, da se glasba še zmeraj sliši, tako čudovita in spevna kot prej. Nick je prav tako opazil, da se glasba nadaljuje in še naprej je premikal prste, čeprav še zmeraj ni mogel pihati. Glasba je prihajala iz Nickovega jopiča, kjer se je skrival kos z oranžnim kljunom. Kos je žvižgal, dokler ni Nick ponovno prišel do sape. Potem sta skupaj končala melodijo. Še preden sta odigrala zadnjo noto, je občinstvo začela bučno ploskati. Medtem ko so vsi vpili, naj zaigra znova, so njegovi sošolci vstali in poklapani odšli. Nekdo iz občinstva je rekel: »Vidi se, da je fant rojen za flavtista.« Nick je na tekmovanju zmagal. Zatem je bilo zmag še veliko in vrata uspeha so se mu odprla. A nikar ne misli, da je pozabil name, ker je postal znan glasbenik, kje pa. Ravno nasprotno, vsako leto mi pošlje razglednico, ki mi jo prineseš ti, ko pa ima koncert v New Yorku, pride v Central Park in mi prinese vstopnico. Najverjetneje si želiš izvedeti tudi to, da je s seboj odnesel kosa z oranžnim kljunom in da ptič do svojega zadnjega dne ni nikoli ostal brez vsakodnevne pesti češenj ... Zgodba o Titanicku, ki jo je Mary Landford povedala poštarju, se je končala. Kljub temu so se v glavah vsem porajala najrazličnejša vprašanja. Zakaj je živela v Central Parku? Zakaj je bilo to treba ženski s takim znanjem, z bogatim prijateljem? Paula se je spraševala prav to, čeprav je knjigo prebrala do konca in je vedela, da o tem ne govori niti zadnje poglavje knjige. Vtem je vstal dedek, vzel svojo palico, z njo trikrat potrkal po tleh in rekel: »Zdaj sem na vrsti jaz. Danes vam bom povedal drugačno zgodbo. Zgodbo o dveh dečkih, ki sta čas preživljala tako, da sta skušala prevarati vse in vsakogar.« Prevarantska fanta Pred nekaj meseci so zaradi različnih goljufij iz Harlema izgnali dva fanta, ki nista počela ničesar in ju niso hoteli videti niti njuni domači. Za nekaj dolarjev sta bila zmožna prelisičiti vsakogar: gostilničarja, prodajalca, žensko, ki je za roko držala otroka in se sprehajala, včasih tudi policaja. Nekoč sta se približala nekemu starčku in mu dejala: »Ali nama lahko pokažete, kako se pride do Manhattna?« Moški je spustil nakupovalno vrečko na tla in jima pokazal pot. Medtem je eden izmed njiju vrečko izpraznil in jo napolnil s kamenjem. Zaradi takšnih in še hujših potegavščin so ju nazadnje izgnali iz Harlema. Preselila sta se na Manhattan in tam nadaljevala isto pot. Takoj ko sta prispela, se je eden izmed njiju oprijel semaforja in začel vpiti, da ga nekaj boli. Kot da bi ga zelo bolelo, si je z eno roko mel lice, jezik pa je potisnil pod ličnico, da bi bilo videti, da ima oteklino. Ljudje so se mu približali. »Kaj se dogaja s tem fantom?« so spraševali. »Videti je strašno.« Nato se je približal drugi mladenič in rekel, naj se odmaknejo, tako da se je njegov prijatelj ulegel na pločnik. Eno roko mu je položil na srce, drugo pa na vneto lice. Večkrat jo je podrgnil, začel peti neko čudno pesem in mladeniča pri semaforju v trenutku ni več bolel zob, izginilo pa je tudi vnetje. Ljudje so ostali brez besed. »Poglejte ga! Zdravilec je!« je rekla neka gospa. »Ta fant ima nadnaravne sposobnosti!« In mladeniča je prosila, naj jo podrgne po trebuhu, ker je imela krče. Zatem so vsi hoteli, naj jim zdravilec polaga roke po telesu: prvi zaradi glavobola, drugi zaradi hrbta, tretji zaradi artroze, četrti zaradi vretenc, peti zaradi angine ... Zdravilec se je lotil zdravljenja kar tam, pri semaforju. In najbolj nenavadno je bilo to, da so se potem vsi bolje počutili. Zadovoljni kot še nikoli so mu napolnili žepe z dolarji. Vendar je točno takrat prišel mimo starček, ki sta mu mladeniča ukradla stvari iz vrečke. V mladih letih je namreč postavljal temelje za manhattanske nebotičnike in občasno se je tja rad tudi vrnil. Ko je zagledal mladeniča, je zavpil: »Kakšno naključje! To sta zlikovca, ki so ju izgnali iz Harlema.« Mladeniča sta pobegnila, kot da bi jima bil za petami hudič. Čez nekaj časa so ljudje ponovno začutili isto bolečino, ki jih je mučila, preden so bili »pozdravljeni«. Eden je tarnal, da ga boli zob, drugi, da ga boli hrbet, tretjega so bolela vretenca ... Nihče ni omenil, kako neumno se počuti, ker so mladima prevarantoma napolnili žepe z dolarji. Paula je sklepala, da je starček, ki so mu ukradli kupljene stvari iz vrečke, tisti, ki je ravnokar povedal zgodbo. Vsi v sobi so mislili enako, razen kuharja, ki je namočil prst v čokolado na torti in si ga nesel v usta. Razmišljal je o tem, kako bi prevarantskima mladeničema z veseljem vrgel kos čokoladne torte v obraz. Medicinska sestra je bila bolj nasmejana kot kadarkoli prej in njene poševne oči so ustvarjale videz razigranosti. Ne da bi si z obraza izbrisala nasmešek, je začela pripovedovati: Štorkljino ogrinjalo Pred davnimi, davnimi leti je živel sodnik, ki si je nabral veliko bogastva in svoje kašče je imel polne žita in ječmena. Napočila je zelo dolga suša. Lačni vaščani so trpeli pomanjkanje, zato so odšli k bogatemu sodniku, da ga zaprosijo za malo zrna. »Pridite spet jutri,« jim je odgovoril. »Prodal vam bom toliko, kolikor potrebujete.« Sodnik je svojim služabnikom naročil, naj znosijo vse žito v najvišje nadstropje hiše. Nadstropje je imelo dva vhoda, do katerih si prišel po dveh nasproti stoječih stopniščih. Tisto noč je sodnik z milom namazal eno izmed stopnišč. Naslednji dan se je sodnik kot zmeraj pojavil lepo oblečen v belo srajco in črno ogrinjalo ter povabil vaščane, naj se vzpnejo po nenamiljenem stopnišču. Vreče žita so si naložili na ramena, on pa jim je rekel, naj se spustijo po drugih stopnicah, da se med seboj ne bi ovirali. Stopnice, po katerih so se spuščali, so bile zelo spolzke, zato so se oboji, vreče in vaščani, zvalili po njih. Sodnik je gledal predstavo in zraven umiral od smeha, zato ga je stvarnik vesolja, besen zaradi tolikšne okrutnosti, spremenil v štorkljo, ki je obdržala njegovo belo srajco in črno ogrinjalo. Kuhar se je začel smejati in vsi so morali počakati, da ga smeh mine. Potem je spregovorila zdravnica: »Ste rešili uganko ali moram iz žepa potegniti stekleničko ricinusovega olja?« »Škoda bi bilo zamuditi to čokoladno torto,« je rekel kuhar. »Uganka!« je vzkliknila Paula. »Odgovor je uganka, zato ker jo poveš, ne da bi jo povedal, jo skriješ, ne da bi jo skril, jo pojasniš, a kljub temu ostane skrita ...« »Seveda!« je vzkliknil dedek in zaploskal. »Zelo dobro!« »Razvozlala si jo ...« je rekla zdravnica. »Zaslužila si si torto. Sedaj bom povedala še eno uganko za jutri. Takole gre:« Podnevi noč naredi. Noč še bolj potemni. Vse to se zgodi, ko treneš z očmi. Kaj neki je to? »Jutri bom prinesel novo torto za tistega, ki bo rešil uganko.« »Jaz pa bom spet prinesla stekleničko ricinusovega olja, če je nihče ne bo rešil,« je zelo resno rekla zdravnica. Kuhar je dal Pauli torto, pa tudi nož in vilice. Ona je torto razrezala in jo razdelila med vse navzoče. Bila je odlična. Dedek je poskusil samo majhen košček, saj so mu ravno operirali želodec. Kuhar je s polnimi usti rekel: »Tudi jaz želim nekaj povedati. Spomnil sem se nečesa, kar se je zgodilo pri meni doma«. Vsi so ga z zanimanjem pogledali. Neptun Ko sem poslušal vaše zgodbe, sem opazoval nož in vilice, ki sem ju držal v rokah. Vilice so mi v spomin priklicale trizob Neptuna, mogočnega morskega boga. Že nekaj časa se nisem spomnil nanj, čeprav nas je v nekem obdobju pogosto obiskoval ... Imam hčer, ki je stara toliko kot Paula. Ko je bila majhna (ravno se je naučila pisati), sem ji omenil Neptuna. Moja hči je vedela, da voda iz kadi po ceveh in po rekah pride do morja. In pomislila je: »Če pošljem Neptunu sporočilo po ceveh, ga bo mogoče dobil.« Vzela je kos toaletnega papirja in nanj napisala: »Pozdravljen, Neptun. Želim si biti tvoja prijateljica. Zakaj me ne obiščeš? Spodaj ti bom napisala svoj naslov. K meni lahko prideš po tej in tej reki, zaviješ pri tem in tem mostu in se vzpneš po tej in tej cevi.« Prepognila je sporočilo in ga poslala tako, da je potegnila vodo. Ko si je naslednji dan hči šla umit obraz, je presenečena opazila na bideju darilo. Bila je sponka za lase iz biserovine. Zavita je bila v papir, na katerem je pisalo: »Pozdravljena, punčka, sem Neptun in tudi jaz želim biti tvoj prijatelj. Sprejmi to darilo, ki sem ti ga prinesel iz morskih globočin.« Ker je bila nedelja, z ženo še nisva vstala. Najina hči je nora od veselja vdrla v spalnico, skočila na posteljo ter se z darilom in Neptunovim odgovorom v rokah namestila med naju. Od tistega dne je hčerka pogosto pisala Neptunu in kralj morja ji je zmeraj odgovoril. Tu in tam ji je pustil tudi kakšno darilo: morskega polža, školjko, majhne uhane in podobne reči. Ona je bila seveda nad svojim novim prijateljem navdušena. Vendar je imela težavo: hotela je videti, kako pride iz bideja. Potem ko mu je poslala sporočilo, je tam počakala, da se prikaže, s pogledom, uperjenim v odtočno luknjo. Vendar se Neptun, medtem ko je stražila, ni nikoli prikazal. Njegovo sporočilo je našla po večerji ali pa naslednji dan, ko je vstala in šla v kopalnico. Včasih se je nagnila čez bide in ga začela klicati. Prigovarjala mu je, naj se prikaže, ker bi ga rada videla, in razlagala mu je, kaj se dogaja doma, v šoli, v naselju ... Rekli smo ji, da mogoče Neptun ne želi, da bi ga kdo videl, tako kot zobna miška. Morda bi rad ostal skrit. Ko je nekoliko zrasla, je izvedela, da je zobna miška izmišljena, da gre za igro presenečenj, ki se jo igrajo družine. Nekega dne se je med večerjo zresnila in vprašala: »Če je zobna miška samo izmišljena in del igre, si predstavljam, da je enako z Neptunom.« Vse sem moral priznati, saj sem bil jaz tisti, ki je pisal Neptunova sporočila. Darila je kupovala mama. Razložil sem ji, da sva si izmislila igro, ki jo trajala nekoliko dlje. Gledala naju je, ne da bi trenila z očesom, tako mene kot svojo mamo. Malo naju je bilo sram, da sva jo tako vlekla za nos, in mislila sva, da se bo razjezila. Kljub temu je vstala, se nama približala in naju oba hkrati objela. »Najlepša hvala,« je rekla. »Bila je najlepša pravljica, ki sta mi jo kdaj povedala.« Dedek je zaploskal. Zdravnica in medicinska sestra sta pogledali na uro in v naglici odšli. Ostal je še en kos torte, vendar ga Paula ni več mogla pojesti, tako da ga je v dveh grižljajih pojedel kuhar in z dedkom sta med veselim klepetom odšla iz sobe. Paula je ugasnila luč, pripravljena na sanje o morskem kralju ... Sedma noč ~ Šesti telegram ~ ~ Šesto poglavje Titanicka ~ ~ Peta dedkova zgodba ~ ~ Četrta zgodba medicinske sestre ~ ~ Tretja zdravničina uganka ~ ~ Druga kuharjeva zgodba ~ ~ Zadnji gost pove zadnjo zgodbo ~ Sedmi dan je bil dan dobrih novic. Paulini izvidi so pokazali, da je napadalni virus premagan. Bele krvničke se niso več bojevale, temveč so mirno potovale po arterijah in venah. Skratka: ozdravela je. Še ena noč in lahko bo odšla domov. Njena mama je bila prav tako zelo zadovoljna. Objela je hčerko in ji dala zadnji telegram: Mala moja. STOP. Ali si si v bolnišnici slučajno našla fanta? STOP. Želim si, da bi bila kot gazele. STOP. Upam, da te bom kmalu lahko potegnil za ušesa. STOP. Punčica mojega očesa. STOP. Havana. STOP. Paula je na zemljevidu pokazala otok Kubo in od tam narisala puščico do New Yorka. Bil je že blizu. Kot ponavadi so se po večerji vsi zbrali v Paulini sobi. Kuhar se je pojavil z jabolčno torto, okrašeno s smetano. Bila je zadnja Paulina noč v bolnišnici, ki so jo imeli namen praznovati s še več zgodbami, s torto in z novim srečanjem: Paula je namreč vse povabila na svoj rojstni dan, ki ga bo čez dva dni praznovala doma. Vendar je to noč prišel nov gost: to sem bil jaz, ki sem bil nastanjen v sosednji sobi. V bolnišnici so me zadržali, ker me je doletela ista bolezen kot njo in domov so me poslali isti dan kot njo. Življenjska naključja. Tiste dni je skozi steno prihajal hrup, podoben mrmranju glasov. Zmeraj sem ga slišal pozno, potem ko sem ugasnil televizijo. Več dni mi je vzbujal zanimanje, dokler si nisem nekega popoldneva upal vprašati medicinske sestre, kaj se dogaja v sosednji sobi. Medicinska sestra se je nasmehnila in rekla: »To je Paulina soba, v kateri se ponoči zbere skupina ljudi in vsak pove svojo zgodbo. Če želiš, se lahko nocoj pridružiš tudi ti, pod pogojem, da boš tudi ti nekaj povedal. Ampak nikomur tega ne razkrij. To je skrivnost. Prav?« Vabilo sem brez pomisleka sprejel. Nisem vedel, katero zgodbo bom povedal, vendar se mi bo ena že posvetila. Nisem imel več časa za razmišljanje, saj me je medicinska sestra odpeljala v Paulino sobo, da bi jo spoznal. Po tem, ko naju je predstavila, naju je pustila sama. Nisva veliko govorila. Oba je bilo malo sram. Ona mi je dala knjigo Titanick, jaz pa sem ji dal strip. Medtem ko sem bral zgodbo, sem ugotavljal, da jo že poznam, čeprav ji nisem rekel ničesar. Poleg tega pa je s hodnika že prihajal zvok vozičkov, tako da sem vedel, da že delijo večerjo in vrnil sem se v sobo. Nestrpno sem čakal, da napoči pričakovana ura. Takrat sem odšel iz svoje sobe in potrkal na Paulina vrata. Zaradi vseh navzočih sem vstopil malce zadržan, vendar so me sprejeli z nasmeški in se potrudili, da sem se počutil prijetno. Potem sem doživel večer, ki ga ne bom nikoli pozabil. Začela je Paula, ki je prebrala zadnje poglavje knjige. Titanick (Šesto poglavje) Zgodba Mary Landford me je ganila. Ko jo je končala, se je nepremično zazrla v drevo, in ugotovil sem, da je to češnja, o kateri mi je pripovedovala, edina češnja v Central Parku. Kar nekaj časa je ostala v tišini, jaz pa sem ta trenutek izkoristil in se spomnil vsebine razglednica, ki sem ji jo prinesel. Pozdravljena, Mary, tokrat ti pišem iz Bilbaa, kjer te dni igram. Danes sem se zelo nasmejal, ko sem prebral, kaj pišejo tukajšnji časopisi o meni: pravijo, da sem kot Titanick, ki leti nad glasbenim morjem! Ko bi vedeli, da so mi, ko sem bil majhen, nekateri sošolci nadeli enak vzdevek, vendar je takrat pomenil ravno nasprotno. To je sedaj najina skrivnost. Razglednico ti pošiljam, saj oba v tem času nekaj praznujeva: ti svoj rojstni dan in jaz dan, ko sem zmagal na tistem razburljivem tekmovanju. Upam, da bo razglednica hitro prišla in da te bo tvoj poštar pravočasno našel. Prejmi moje iskrene čestitke in objem, ostani takšna, kot si zmeraj bila: duša kosa z oranžnim kljunom. Nick Medtem ko sem se spominjal, kaj je pisalo na razglednici, me je zamikalo, da bi Mary čestital za rojstni dan, vendar sem se zadržal: ni lepo, če poštar prebira razglednice, ki jih raznaša. Zato sem jo poljubil in se do naslednjega leta poslovil. »Prideš lahko, kadar hočeš. Če boš kdaj potreboval mojo pomoč, bom tukaj,« mi je rekla, ko se je poslovila. Zadovoljen sem odšel, dolgoletna radovednost je bila končno potešena. Vendar je še zmeraj ostalo nekaj, kar me je zelo zanimalo ... Le kakšna je zgodba te skrivnostne ženske, ki se poleg vsega spozna še na glasbo? Zakaj tako živi? Morda mi bo prihodnje leto, ko ji bom odnesel še eno Nickovo razglednico in jo bom našel na klopci v parku, to tudi povedala. Zdaj je bil na vrsti dedek. Dvakrat je zakašljal, da si je očistil grlo in povedal naslov svoje zgodbe: Duh Daleč od nebotičnikov v središču New Yorka, ko se oddaljimo od Manhattna, pridemo do naselij, sestavljenih iz dolgih vrst hišic. V enem izmed teh naselij živi nekdo, ki ga imam zelo rad. Ime mu je Chuck. Nasproti njegove hiše je majhen trg, kjer se zbirajo otroci iz naselja in on zelo uživa, medtem ko jih opazuje. Ponoči pa se pred Chuckovo hišo zbira druga vrsta ljudi, in ne bi ravno mogli reči, da Chuck uživa, medtem ko jih opazuje. Gre za skupino mladih, ki z glasbo, navito do konca, povzročajo veliko hrupa in mu ne pustijo spati. Ob tem na vrt njegove hiše mečejo steklenice in ogorke, in ko je Chuck nekoč kosil travo, je tam našel celo injekcije. To pa še ni vse, prepiri so nenehni in četrt pogosto obiskujejo policijski avtomobili s prižganimi lučmi in sirenami. Kljub temu Chuck zadnje čase ponovno uživa v miru svojega doma. Že nekaj mesecev ni občutil takega miru in vzrok za to niso bile policijske intervencije, temveč nekaj povsem drugega ... Neke noči se je mladeničem prikazal duh. Pojave v temi in zvoka verig, ki jih je povzročala, na začetku niso vzeli preveč resno. Duh se jim je zmeraj bolj približeval in eden izmed njih si je drznil potegniti za rjuho in mu jo sneti. Zagledali so moško postavo, ki je bila bleda kot smrt in je imela iste obrazne poteze kot Chuck. Ko so ga videli, so se vsi začeli smejati. »Poglejte, kdo je bil duh! Mislil je, da bomo nasedli!« so se krohotali. V tistem trenutku so se odprla vrata Chuckove hiše. Mladeniči so okameneli. Bil je pravi duh, Chukov dvojnik! Dokler niso slišali njegovega vpitja, se niso odzvali, nato pa so se vsi prestrašeni pognali v beg. Od takrat naprej v toplih nočeh otroci lahko ostanejo zunaj dlje kot po navadi. Kasneje pa se ulica sprazni in umiri, zmoti jo samo let kakšnega netopirja. Zdaj jih Chuck lahko opazuje, ne da bi ga bilo strah. Meni pa se ni več treba preoblačiti v duha in si obraza mazati z moko, da bi pomagal Chucku, svojemu bratu dvojčku. Ponavadi ga obiščem na skrivaj, saj ne želi, da bi me kdo prepoznal, če bi slučajno ponovno potreboval mojo uslugo ... Ko je dedek končal zgodbo, smo se vsi nasmejali. Zamišljal sem si, da je pod svojimi belimi lasmi hranil pergament, ki se ni nikoli razvil do konca in tako nas je vsakič presenetil z novo zgodbo. Kdo bi si pa mislil: dedek, preoblečen v duha! Nato smo vsi pogledali medicinsko sestro. Preden je začela pripovedovati, si je na svoji beli halji večkrat odprla in zaprla gumb. Netopirji Ker ste omenili netopirje, vam bom povedala zgodbo o njih. Vse skupaj se je začelo z vojno med ptiči in sesalci: če povem drugače – med tistimi, ki hodijo po vseh štirih, in onimi, ki letajo. Netopir je mislil, da bodo sesalci z lahkoto zmagali, zato se jim je pridružil. Kljub temu je bila prva bitka zelo težka, celo tako težka, da ni bilo ne zmagovalca ne poraženca. Drugi bitki se je pridružil orel iz daljnih dežel. Vse ptice so se zbrale, nabrusile kljune in kremplje ter se spustile v napad. Na zemlji so jih pričakale različne živali: bik, volk, merjasec in leopard. Zvok, ki ga je povzročal orel, ko je zakrilil s perutmi, je plašil sovražnika. Tudi druga bitka je bila grozljiva. Vendar je bila tokrat ptičja zmaga jasna in prepričljiva. Ko so jih sesalci napadli, se se ptice dvignile in poletele v strmem letu proti njim ter s kljuni in kremplji napadle najobčutljivejša mesta svojih sovražnikov. Sesalci so se s sklonjenimi glavami in z repi med nogami hoteli pobotati s pticami. Te so na to pristale, vendar so postavile dva pogoja: da jim izročijo štirinožne sesalce, ki so v bitki umrli, da se bodo z njimi nahranile; drugi pogoj pa je bil, da jim izročijo strahopetnega netopirja in mu sodijo zaradi izdaje. Ptičje sodišče se je sestalo in mu izreklo naslednjo kazen: 1. Oskubi naj se mu perje, da bo vedno gol. 2. Podnevi mu je prepovedano leteti. Od takrat naprej so netopirji goli in letajo tako, kot bodo leteli do konca dni. Pogledal sem Paulo in zazdelo se mi je, da ji je zgodba nekoliko naježila kožo. Vendar je zdravnica že prevzela besedo: »Kaj je z včerajšnjo uganko? Bo kdo povedal odgovor ali začnem deliti ricinusovo olje?« »Poleg tega si mora nekdo prislužiti to torto,« je vskočil kuhar. Vse je prehitel dedek: »Očesna veka! Veka je! Podnevi naredi noč, noč še bolj potemni in vse to, kot bi trenil z očmi. A je tako?« »Je, ja! Jasno,« je rekel kuhar. »Izvoli torto.« »Zelo dobro!« je zdravnica čestitala dedku. »Ampak zdaj imam še eno uganko:« To je zaklad, ki ga imaš brez iskanja. Če si brez njega, ga iščeš brez kraja. Ne da se kupiti, a velja nekaj denarja. Kaj neki je to? Dedek se je s torto v rokah zamislil. Kuhar ni več mogel čakati, zato je vzel nož in jo v hipu razrezal. Čeprav si jo je prislužil dedek, se je ubožček moral zadovoljiti z nekaj koščki jabolka. In medtem ko smo jo preostali hlastno jedli, nam je kuhar povedal svojo zgodbo. Revščina Pred davnimi časi je na obrobju New Yorka živel ubogi starec, ki so mu pravili Revščina. Imel je staro kočo, ki je bila stara toliko kot on. Zraven vrat je rasel čudovit pomarančevec, ki mu je dajal slastne sadeže. Žal je tam mimo vodila pot v mesto in veliko popotnikov se je ustavilo in starcu ukradlo pomarančo. Nekega dne se je pri koči ustavila vila, ki se je vračala iz Bostona. Preizkusiti je hotela dobroto gospoda Revščine, zato se je spremenila v starko zanikrnega videza in ga prosila za nekaj hrane. »Nič drugega nimam kot to drevo. Poješ lahko, kolikor želiš,« je bil njegov odgovor. V zahvalo za velikodušnost ga je vila vprašala, kaj si želi v zameno. »Dovolj so mi pomaranče z mojega drevesa,« je odgovoril Revščina, »vendar mi jih mnogi, ki hodijo tod mimo, ukradejo in ostanem brez vsega. Ko bi me vsaj vprašali, ali lahko ... Zato si želim, da bi vsakdo, ki jih hoče ukrasti, ostal prilepljen na drevo in ne bi mogel dol, dokler mu ne bi dovolil.« »Naj bo tako,« je rekla vila, ko se je poslavljala. Naslednji dan je mimo pripeljala kočija s konji, v kateri je potoval bogataš s svojo hčerjo. »Poglej, oče. Kako čudovite zlate pomaranče! Rada bi eno poskusila,« se ji je zahotelo. Bogataš je vozniku naročil, naj eno vzame in ta ga je ubogal. Ko je želel splezati z drevesa, je ugotovil, da tega ne more storiti. Bogataš mu je ukazal, naj se vrne, vendar je bilo to nemogoče. »Gospod, to drevo je začarano. Ostal sem prilepljen na veje.« Bogataš mu je šel pomagat, vendar je tudi on ostal prilepljen. Revščina je vse opazoval skozi vratno špranjo in se smejal, hu hu hu, čisto tiho. Ko so se naučili lekcijo, jih je v zameno za nekaj denarja spustil. Drugi dan je na starčeva vrata potrkala Smrt. »Prišla je tvoja ura. Pripravi se.« »Čemu taka naglica?« jo je vprašal Revščina. Smrt je postala nestrpna in mu ukazala, naj pri priči stopi iz koče. »Preden grem s teboj, bi rad pojedel še eno pomarančo,« jo je ponižno prosil. »Mi jo utrgaš?« Smrt je splezala na drevo in niti ona ni mogla dol. Kako je preklinjala in zaklinjala! Vendar s tem ni dosegla ničesar, zato ga je na koncu prosila: »Revščina, prijatelj, spusti me dol.« »Niti v sanjah. Če to naredim, me boš vzela s seboj.« »Prav. Zmagal si. Prisežem, da ne bom prišla pote, dokler me ne pokličeš.« Revščina je pristal in ker še zmeraj ni poklical smrti – in je niti nima namena poklicati – še vedno obstaja rek, ki pravi: »Dokler bo svet svet, bo na njem živela revščina.« Kuharjeva zgodba se nas je vseh dotaknila. Jaz sem jedel zadnji kos torte, ko sem opazil, da so se vsi pogledi usmerili vame. Zardel sem in zaletelo se mi je. Zdravnica me je z roko udarila po hrbtu in ponovno sem zadihal. Nisem se počutil sposobnega, da bi govoril pred vsemi temi ljudmi, vendar je bil dovolj Paulin pogled, da sem se opogumil. Zgodba Mary Landford »Jaz poznam Mary Landford,« sem nenadoma rekel in vsi so me osuplo pogledali. »Zgodba iz knjige Titanick je resnična. Je prijateljica mojega botra, vendar bo bolje, da zgodbo povem od začetka.« Mary Landford je bila v času vietnamske vojne mlado lepo dekle. V tistih časih je sodelovala s folk skupino, ki je igrala na številnih protivojnih prireditvah. In ravno moj boter je bil bobnar v tisti skupini. Vlada je na vsak način hotela tedanja gibanja zatreti, vendar je bilo zmeraj več mladih, ki niso hoteli v vojno. Poleg tega so fantje, ki so se vračali iz Vietnama – veliko izmed njih je bilo invalidov in ranjenih – pripovedovali o grozotah, ki so se tam dogajale. Nekateri mladi so pobegnili od doma in se poskrili, kjer so se mogli. Druge so zaprli v ječo, veliko pa jih je bilo prisiljenih prijeti za orožje. Mary Landford je vneto sodelovala na protestnih koncertih. Na enem izmed njih je spoznala Angela iz Iowe. Tako so ga imenovali, ker je pel z angelskim glasom in z njim očaral srca publike. Mary se je vanj zaljubila, tako kot se morje zaljubi v obalo. Angel iz Iowe se je v dekle prav tako zaljubil: v njene čebelje oči, v njene majhne prsi, v njen lunin nasmešek ... V Central Parku se je odvijal eden izmed najpomembnejših festivalov tistega časa. Pred več kot sto tisoč mladimi so nastopili slavni pevci, kot sta Bob Dylan in Joan Baez. Mary Landford in Angel iz Iowe sta skupaj zapela ljubezensko pesem, ki so ju jo naučili Indijanci. Vsi so se naučili refren in v temi noči so jo znova in znova ponavljali, s tisočimi prižganimi svečami in vžigalicami. Vtis je bil, kot da se bo stopilo nebo, kot da se bodo stopila človeška srca in da bo tista pesem končala vse vojne. Vendar se človeška srca niso stopila. Naslednji dan je policija aretirala Angela iz Iowe, Mary Landford in celo folk skupino (med njimi tudi mojega botra). Fante so nemudoma poslali v Vietnam, dekleta pa so pošiljali iz enega zapora v drugega, ne da bi jim sodili. Čez nekaj mesecev se je vojna končala. Od cele skupine se je vrnil samo moj boter. Iz Vietnama je prinesel kaseto, ki jo je posnel Angel iz Iowe, ko je brez premora pel indijansko ljubezensko pesem, iz ozadja pa je bilo slišati šviganje krogel in odmeve strelov ... Mary Landford je prišla iz zapora. Prav nič ni bila podobna mlademu dekletu, ki je šlo v zapor. Ko je izvedela, da je Angel iz Iowe umrl, je njena volja samo še bolj usahnila. Od takrat naprej živi potepuško življenje s svojim vozičkom in ne zapusti prizorišča, kjer se je zgodil tisti veliki festival. Občasno jo tam obišče moj boter in jaz grem z njim. Na klopcah blizu edine češnje v parku je ni težko najti. Kuhar je obstal s pol kosa torte v rokah. Ni ga mogel pojesti do konca. Po licih so mu polzele debele solze, ki so zdrsnile po njegovih dolgih brkih. Zdravnica si je obrisala nos. Paula in medicinska sestra sta svojo ganjenost skrivali tako, da sta gledali proti oknu. Napočil je trenutek slovesa, saj sva s Paulo naslednji dan zapuščala bolnišnico. Dedek jo bo – morda dan kasneje – prav tako zapustil. Paula nas je spomnila, da smo čez dva dni vabljeni na njeno rojstnodnevno zabavo in vsi smo obljubili, da bomo prišli. Rojstnodnevna zabava Tako kot smo obljubili, smo tudi res prišli na Paulino rojstnodnevno zabavo, tudi dedek, ki si je nadel cilinder. Še iz svoje mladosti je poznal nekaj čarovniških trikov in nam jih pokazal. Medicinska sestra je bila oblečena v svilen kitajski kimono, ki so ji ga zavidali vsi prisotni. Paulina mama se ga je dotikala in pri tem ponavljala, kako mehek je. Zdravnica je bila zelo elegantna, z mini krilom in čevlji s peto. Kuhar, ki je prinesel svoj kuharski klobuk z namenom, da si ga nadene na zabavi, ji je rekel, da je zelo lepa. Jaz sem se deloma skrival, dokler me Paula ni prijela za roko in mi razkazala svoje hiše, ki je bila polna morskih okraskov. Preden smo začeli malicati, je zdravnica iz žepa potegnila stekleničko ricinusovega olja in nas spomnila na nerešeno uganko. »Zdravje,« sem rekel. Vsi so me pogledali in spet sem zardel. »Tako je!« je rekla zdravnica. »Zdravje je zaklad, ki ga imaš, ne da bi ga šel iskat. Ko ga izgubiš, ga vneto iščeš. Ne moreš ga kupiti, pa vendar včasih veliko stane. Zdravje je zaklad, ki ste ga dobili nazaj ti, Paula in dedek.« Kuhar si je pogladil brke, odprl paket in mi podaril jagodno torto, ki je dišala po pomladi. Odložil sem jo zraven Pauline rojstnodnevne torte in zabava se je začela. Dedek nas je razveselil s čarovniškimi zvijačami in orglicami, kuhar nam je povedal nekaj zelo dobrih šal in medicinska sestra nekaj kitajskih zgodb. Paula ni in ni hotela upihniti svečk na torti. Spraševal sem se, zakaj odlaša, potem pa je na vratih pozvonilo. Paula, za njo pa njeni bratje in sestre, so stekli proti njim, da bi jih odprli, in ogromen moški, ki je bil oblečen v mornarja, jih je objel in Paulo kar po zraku odnesel v dnevno sobo. Bil je njen oče. Zdaj je lahko upihnila svečke. Po zabavi me je Paula povabila, naj prespim pri njej. Ponoči sva v njeni sobi klepetala do poznih ur. Med pogovorom mi je zaupala dve želji, za kateri si je želela, da se uresničita. »Zdaj mi manjkata samo še dve stvari: da grem na Titanickov koncert in da obiščem Mary Landford.« »Za koncert bo treba počakati, da se Titanick vrne v New York, Mary Landford pa lahko obiščeva kadarkoli,« sem ji rekel, zadovoljen, da ji pri izpolnitvi želja lahko pomagam. Izmučena od vsega, kar je doživela tega popoldneva, je Paula zaspala na postelji. Podobna je bila Trnjulčici, ki čaka na prinčev poljub, tako da sem ji ga dal. Imel je okus po zrelih robidah. Pokril sem jo z odejo, ji namestil vzglavnik, ugasnil luč in šel spat v posteljo zraven njene. Čez nekaj dni sem Pauli nesel rokopis te zgodbe, saj mi je obljubila, da jo bo natipkala na računalnik. Na koncu sem dodal še uganko: Ljubka je kot lastovica, čudovita kot zvezdna noč in slajša od črne robide. Kdo neki je to? Epilog Ponavadi pri nastajanju knjig za otroke tesno sodelujeta pisec in ilustrator. Pri tej knjigi pa sta sodelovala dva pisatelja: Patxi Zubizarreta in Juan Kruz Igerabide, Juan Kruz Igerabide in Patxi Zubizarreta. Skupaj sta ustvarila zgodbo ali bolje rečeno zgodbo o zgodbah; zamisel, ki sta jo želela uresničiti že nekaj časa. Čeprav zgodba ni ravno dolga, sta se ji morala zelo posvetiti: ustvariti sta morala glavno pripoved in izbrati primerne zgodbe, ki sta jih potem vključila v osrednjo linijo, tako kot krojač, ki skuša vsak del svoje obleke sešiti do popolnosti. Ta zgodba vsebuje veliko zgodb, nekatere izmed njih sta ustvarila avtorja, spet druge so priredbe ljudskih zgodb z vsega sveta: iz Afrike, Amerike, Evrope ... In vse so pazljivo predelane, da ti bodo všeč, da boš ob njih užival/a, da ti ne bo dolgčas in tudi, da se boš pozdravil/a: tisti, ki uživamo v branju, vemo, da imajo zgodbe čudežno moč. In kot je to običajno pri knjigah za otroke, sta pisca tesno sodelovala z ilustratorko Eleno Odriozolo. Zato, da boš ti, bralec oziroma bralka, lahko gledal/a, se dotaknil/a in prebral/a to čudovito knjigo. Ana Fras se je po končani gimnaziji na Ptuju vpisala na študij Slovenskega in Španskega jezika na Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Med študijem je postala članica španske gledališke skupine Hipercloridria, ki je bila najverjetneje eden izmed krivcev za njeno veliko ljubezen do španskega jezika, ki še zmeraj traja. Po končanem študiju jo je srce odneslo na jug, natančneje v Granado, kjer je našla svoj kotiček pod soncem. In tako sedaj že skoraj deset let poučuje slovenščino kot tuji jezik na Univerzi v Granadi. Vmes kaj prevede, pleše, vrtnari, spreminja svet in se trudi, da bi ga kar najbolje spoznala - saj veste, ne pride daleč, kdor gre kar naravnost … Patxi Zubizarreta - Juan Kruz Igerabide Sedem noči s Paulo Ilustracije: Elena Odriozola Naslov izvirnika: Siete noches con Paula Slovenski prevod besedila z dovoljenjem založbe Edebé. Vse pravice pridržane. © Patxi Zubizarreta y Juan Kruz Igerabide, 2002 Za slovensko izdajo 2017 Založba Malinc Vse pravice pridržane Prevedla: Ana Fras Prevod ugank: Barbara Pregelj Uredila: Barbara Pregelj Izdala in založila: Založba Malinc, Medvode, 2017 Za založbo: Aleš Cigale Oblikoval in tehnično uredil: Aleš Cigale Lektorirala: Andreja Kalc 1. elektronska izdaja www.biblos.si Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=291117312 ISBN 978-961-6886-41-3 (epub)