Razorožiti oborožene I Ko so pred meseci astronavti poleteli proti Luni in tam stopili, prvič v člove ški zgodovini, na tla tujega planeta, se je na zemlji slišalo mnogo glasov, ki so zahtevali, naj bi se velike količine denarja, ki se trošijo ob vsemirskih poizkusih, raje naložile za lajšanje bede in lakote na zemlji. Drugi pa, ki vidijo nekoliko dalje, so priznali potrebo vsemirskih poletov, ker v bodočnosti človeštvo lahko še krepko potrebuje zavzete oboroževalni proračuni, količine denarja, zemlje; rekli pa so, naj se raje znižajo ki jih trošijo vse države zato, da se obo-tožujejo. Problem razorožitve ni le današnji. V vseh etapah človeške zgodovine je orožje po svoje predstavljalo problem. V modemi dobi je že predhodnik Združenih narodov, Društvo narodov, imelo velike preglavice z njim. Po drugi svetovni vojni pa se je vprašanje še povečalo, ko so nastopila jedrna orožja. Doslej ima te vrste orožje pet držav: Združene države, Sovjetska zveza, Anglija, Francija in komunistična' Kitajska. Je pa še več drugih držav, ki bi vsak hip lahko vstopile v tako imenovani Atomski klub, če bi bile le politične in ekonomske okoliščine ugodne. S tem se seveda vprašanje razorožitve zaostri. V sedanjem ravnotežju se bije huda bitka, kdo bo bolj oborožen. Kaj znan je izrek: „če hočeš mir, kopiči orožje.“ A to kopičenje je privedlo človeštvo na rob prepada, v katerega lahko strmoglavi v trenutku, ko bi kak neodgovorni državnik pritisnil na rdeči gumb. Da se to prepreči, se v okviru Združenih narodov v Ženevi sestajajo razo-rožitvene komisije. Na konferencah naj bi predstavniki raznih držav (seveda najprej tistih, ki so najbolj oborožene: ZDA in ZSSR) iskali skupne točke, na podlagi katerih naj bi prišli do pogodb, ki bi zadovoljile vse, in bi dopustile, da bi se spraznila atomska orožarna. Delo teh komisij je počasno, prepočasno. ¡Največkrat se zdi, da se ti diplomati sploh ne zavedajo, v kakšnem stanju se nahaja človeštvo. Nemalokrat je to postopanje bilo deležno ostrih kritik s strani mnogih držav; zadnje čase zlasti s strani nerazvitih držav. Še pred vojno je bila znana šala. Vpraša diplomat svojega prijatelja: „Kaj mi obetaš od Ženevske konference?“ Odgovor se je glasil: „Drugo konferenco.“ Paradoks se stalno ponavlja. Pred kratkim sta obe velesili obljubili, da bosta predstavili skupen predlog o omejitvi jedrnega orožja. Sivet je lažje zadihal, vse je bilo v pričakovanju. A pričakovanje je bilo tudi to pot ogoljufano. Tako opevani predlog se je nanašal le na uporabo jedrnega orožja na morskem dnu. Kritike so padale z vseh strani. Vsi ostali člani komisije so se uprli takemu pojmovanju „razorožitve“. Trenutno namreč ne obstaja nobena možnost, ne praktično ne tehnično, da bi se jedrno orožje uporabljalo pod morsko gladino. Predlog je bil le pesek v oci. Ko se je kritikom pridružila še Anglija, je bila usoda konference zapečatena, še se sicer debatira, še se postavljajo razne teze in pogoji, a od te konference nihče več ničesar ne pričakuje. Pred dnevi je na zasedanju skupščine Združenih narodov govoril tudi argentinski poslanik dr. José Maria Ruda. V svojem izvajanju se je dotaknil tudi tega problema. Ostro je zahteval, naj se spoštuje samostojnost držav, naj se velike države ne vmešavajo v notranje zadeve majhnih držav, in končno še pribil, da Argentina ostro nasprotuje „razorožitvi neoboroženih držav“. V tem je, na žalost, jedro problema, Na razorožitvenih konferencah se > preveč govori o razorožitvi konvencionalnega orožja, o splošni razorožitvi držav, kaj prerado pa se bistveno vprašanje, vprašanje jedrnega orožja, pušča ob strani. Bodo državniki kdaj spoznali strahotno odgovornost, ki jo nosijo za vse človeštvo; se bodo zavedli, kako nevarno igro uprizarjajo; bodo prišli do prepričanja, da oborožitvena tekma z lakoto ubija milijone? Medtem ko svet trepeta, ko ljudje trpijo, ko narodi zaman iščejo izhoda svojim zagatam, se v Ženevi obeta — druga konferenca. PAPEŽ - SRCE CERKVE SINODA VSAKI DVE LETI S ponižno zahvalno molitvijo k sv. Duhu, za navdihnjenja, ki jih je dal 146 škofom in njemu osebno med zasedanjem sinode, je papež Pavel VI. v ponedeljek zjutraj zaključil 14 dnevno proučevanje in razpravljanje o problemu kolegialnega vodstva katoliške Cerkve. Na sinodo je naslovil svoj zaključni govor, v katerem je podal glavne zaključke tega vrhunskega škofovskega zborovanja. Izjavil je, da bo dal škofom več odgovornosti v vodstvu Cerkve ne da bi s tem zmanjšal svojo vrhovno avtoriteto. Prav tako je izjavil, da je odobril predlog škofov in bo vsaki dve leti sklical škofovsko sinodo. Prav tako bodo škofje imeli več odgovornosti v vodstvu stalnega tajništva sinode v Vatikanu in b® proučeval tudi njihovo zahtevo, da bi tudi oni mogli predlagati sinodam svoje probleme v proučevanje. Prihodnja sinoda bo zasedala v Vatikanu leta 1971. Redne sinode bodo vsaki dve leti, izredne pa, kadar bodo to zahtevale razmere. Sinodne komisije so pripravile 13 različnih predlogov o načinu sodelovanja škofov v vodstvu Cerkve ter so na zaključnem zasedanju sinode škofje glasovali o vsakem posebej ter o vseh skupaj. Pavel VI. je v zaključnem govoru poudaril, da „ni namen sinod povzročati boj za oblast ali drugačne težave line! potres ' Banjaluka Hud potresni val je minulo nedeljo zajel bosansko področje v Jugoslaviji ter ga je bilo čutiti od Trsta do Beograda. Potresni sunki so se ponovili nato v ponedeljek na vsem področju še z močnejšo silo ter je bila najbolj prizadeta Banjaluka. Potres je imel jakost 9 po Mercallijevi potresni lestvici, se-stoječi iz 12 različnih potresnih jakosti. Po prvih potresnih sunkih v nedeljo je prebivalstvo že zbežalo na ceste in v parke in je večina ljudi preživela noč na ponedeljek na prostem. Temu se je treba zahvaliti, da ponedeljski sunki, ki so porušili velike predele mesta in tudi večino javnih poslopij v Banjaluki, niso zahtevali visokega šte- Cerkvi, temveč olajšati skupne napore papeža in škofov za tesnejše organsko sodelovanje. Naš namen je to uvesti v življenje in bomo to storili, ne da bi se pri tem odpovedali svojim posebnim dolžnostim in odgovornostim, ki jih imamo kot vrhovna avtoriteta Cerkve, in jo vršimo bolj iz dolžnosti kakor vsled pravice do nje. Papež mora biti srce Cerkve, da širi iz nje ljubezen. Biti mora križišče ljubezni,“ je poudaril Pavel VI. Nadalje je izjavil, da je pripravljen sprejeti v proučevanje „logične zahteve posameznih krajevnih Cerkva“, toda „ne sprejema zahteve po neki pluratiteti, ki bi mogla škodovati veri, morali in samim temeljem zakramentov, liturgiji in cerkvenemu pravu.“ Svoj govor je Pavel VI. zaključil z izrazi spoštovanja dc duhovnikov, redovnikov, misijonarjev in Uikov, zvestih članov Cerkve, ter poudaril, da „nočemo opustiti tudi naših še ločenih bratov. Vedno molimo in upamo, da se bo nekega dne — in, o, da ta dan ne bi bil več daleč — tudi z njimi vzpostavila popolna skupnost vere in ljubezni ene Kristusove Cerkve.“ Po končani sinodi so škofje skupno s papežem odšli v baziliko sv. Petra molit h glavnemu oltarju. Pavel VI. je vsakemu škofu izročil kelih v spomin na sinodo. ' Jugoslaviji ruševinah vila žrtev, število mrtvih je itak že dovolj veliko —- prve cenitve navajajo najmanj dvajset smrtnih žrtev — število ranjenih, mnogi tudi težko, pa gre v stotine. Pretrgane so bile z Banjaluko telefonske mreže, uničene električne napeljave, zmanjkalo je pitne vode. Težko so prizadete tudi okoliške vasi, med njimi zlasti Jablanica, Bukovci in Ba-kanci. Na potresno področje so oblasti poslale vojaške oddelke in številno zdravniško osebje, v vojaškem letalu pa je priletel v Banjaluko tudi sedanji predsednik jugoslov. vlade Mitja Ribičič. CSSR spet asveæana * 2ESSR Husak orodje Kremlja Po enotedenskih razgovorih s sovjeti v Kremlju je češkoslovaška delegacija pod vodstvom Husaka podpisala pretekli ponedeljek z Moskvo pogodbo, s katero češkoslovaška utrjuje svoje „ideološke, politične in gospodarske odnose“ z ZSSR. Dokument so sovjeti in čehoslovaki podpisali po zadnji skupni seji, ki je trajala eno uro. Glavne točke dokumenta nameravajo objaviti v javnosti po odhodu češkoslovaške delegacije iz Moskve. češkoslovaško delegacijo, ki je s IZ TEDNA Zahodnonemška socialistična vlada pod predsedstvom Willy Brandta je pretekli teden zvišala vrednost nemške valute za ok. 9,3 odstotke. Doslej je en severnoameriški dolar veljal 4 nemške marke. Kakor je znano, je Anglija znižala vrednost britanskega funta šterlinga leta 1967 za 14,3 odstotke, Francija pa letošnjega avgusta svojega franka za 12,5 odstotka. Zahodnonemška marka je trenutno ena najmočnejših valut na svetu. Arabski gverilci so pretekli teden izvršili več napadov na Libanon, ker se ta državica noče tesno povezati z ostalimi arabskimi državami za boj proti 'Izraelu. Proti gverilcem je morala nastopiti redna libanonska vojska ter se je napetost predvsem med Sirijo in Libanonom močno povečala. Gverilci so vdrli v Libanon iz obmejnih puščavskih predelov iz Sirije. Izrael je podpisom zgornje pogodbe vrnila to državo spet popolnoma v sovjetski tabor, je vodil glavni tajnik češkoslovaške KP Gustav Husak, tvorila pa sta jo tudi državni predsednik general Svoboda ter vladni predsednik černik. Sovjetsko delegacijo pa so sestavljali: glavni tajnik sovjetske KP Brež-njev, predsednik države Podgorny, predsednik vlade Kosygin, član politbiroja Kirilenko, zunanji minister Gromiko, obrambni minister Grečko in sovjetski veleposlanik v Pragi červočenko. ■■■•■■■■•■■■■■■■■■a V T i D C N objavil, da ne bo dovolil, da bi arabski gverilci zrušili sedanjo libanonsko vlado, ki je edina od arabskih vlad, katera nasprotuje uničenju Izraela. Sovjeti so ob nedavnem vesoljskem poskusu s tremi Sojuzi in sedmimi astronavti objavili v tisku risbo bodoče „najnovejše“ sovjetske vesoljske postaje, ter jo kot zvimo zamisel sov jetskih vesoljskih strokovnjakov razposlali svetovnim časnikarskim agencijam v objavo. V Kaliforniji pa je 17 letni Ronald Titus brskal po starih izdajah ameriške poljudno-znanstvene revije Scientific American ter je v številki iz februarja 1962 naletel na prav tako risbo nekega ameriškega tehničnega risarja. Ugotovili so, da so sovjeti kopirali to sedem let staro risbo in jo sedaj objavili kot svojo najmodernejšo zamisel vesoljske postaje. Pod pritiskom socialdemokratov je Camino de grandeza El pasado lunes 27 el presidente de la Nación gral. Juan Carlos Onganía recibió a una nutrida delegación empresarial. Durante la reunión el jefe del estado pronunció un discurso, en el transcurso del cual dijo entre otros conceptos: “Cuando hablamos de cambios en la Argentina no crean que es echar por tierra todo lo que tenemos, y encontrar, a través de fórmulas desconocidas, el verdadero camino de la grandeza argentina. No. Hablar de cambios con buen sentido es, en primer término, reconocer todo lo bueno que tiene la sociedad argentina; una sociedad bastante bien estructurada, bastante coherente, pero a la que le falta modernidad, le falta que sus estructuras estén acomodadas a una modernidad que el mundo está señalando con esta idea de cambio, de cambio irreversible”. El presidente de la Nación terminó diciendo: “En nombre del Gobierno reitero el reconocimiento por este acto que considero inspirado en una actitud espiritual, que estimula y que demuestra que el camino se ve con claridad, y que nadie podrá desviar a la Argentina de este camino de orden, de transformación, de progreso y de grandeza”. Pot do veličine Pretekli ponedeljek, 27. t. m., je predsednik države, general Juan Carlos Ongania sprejel predstavnike podjetnikov. Med sestankom je vodja vlade naslovil nanje daljši nagovor, v katerem je med drugim povedal tudi sledeče: „Kadar govorimo o spremembah v Argentini, ne mislite, da to pomeni podreti vse, kar imamo, in iskati v novih, neznanih formulah, pot argentinske veličine. Nikakor. Govoriti o spremembah pomeni najprej, priznati vse, kar ima dobrega argentinska družba; to je trdno zgrajena družba, notranje povezana, a, ki ji manjka modernosti; potrebuje, da se njene strukture prilagodijo sodobnosti, ki jo kaže svet v ideji spremembe, spremembe, ki se ne bo ustavila.“ Svoja izvajanja pa je predsednik zaključil z besedami: „V imenu vlade vam ponovno izrekam priznanje za vaše delo, ki ga smatram za sad duševnega zadržanja, zadržanja, ki krepi in dokazuje, da vidimo jasno pot; in nihče ne bo mogel Argentine speljati s te poti reda, spremembe, napredka in veličine. Sz življenja in dngajanja v Argentini POLITIKA STABILNOSTI Odkar je pred več kot tremi leti sedanja vlada prevzela oblast v Argentini), je vse svoje sile na ekonomskem in celo socialnem polju posvečala gospodarski stabilnosti. Inflacija, glavna bolezen današnjih ekonomskih sistemov, ki se zlasti rada kaže v nerazvitih državah, je dobila vojno napoved, in boj se je začel. Že prejšnji minister ekonomije, dr. Krieger Vasena, je nakazal črto, po kateri bo edino možno doseči najprej gospodarsko stabilnost, nato razvoj na vseh področjih in po njem tudi socialno blagostanje. Premise, ki jih je on postavil, je obdržal tudi sedanji minister dr. Dagnino Pa-store, in jih upošteval tudi pri določanju višine zadnjih povišic. Nevarnost je namreč bila, da bi se povišica prenesla na cene, kar bi povzročilo začarani krog inflacijskega poleta. V višini sedanjih plač pa so natančno preračunane vse možne silnice, tako da vsaj za enkrat ni nevarnosti, da državno gospodarstvo izgubi svoje, doslej obdržano, a zelo delikatno ravnotežje. Za to pa je bistvene važnosti, da se delavska povišica ne prenese na plače. Sindikalisti so zaradi tega zahtevali, da se ustvari organ, ki ■■■■■•>> švedska vlada pred kratkim podarila severnemu Vietnamu 200 milijonov 'švedskih kron posojila za obnovo. Ta korak je povzročil veliko ogorčenja v Švedski sami, predvsem pa v Norveški, na Danskem ter v ZDA. Sovjetska kozmonavta Beregovoj in Feoktistov sta na potovanju po ZDA ter ju vodi severnoameriški astronavt Borman. Odklonila sta obisk raketne postaje na rtiču Kennedy z izjavo, da onadva ne smeta povabiti ameriških astronavtov na ogled sovjetske raketne postaje za Uralom. Nad 60.090 vojakov je Severni Vietnam in Vietcong zbral v zadnjih tednih na področju severno od Saigona in juž-novietnamska vlada ter Amerikanci pričakujejo sredi novembra novo komunistično ofenzivo. Medtem se nadaljuje umik severnoameriških oddelkov iz Vietnama ter se bo število ameriškega vojaštva v Vietnamu do 15. decembra znižalo na 484.000 mož. Ropert McNamara, predsednik Svetovne banke in bivši severnoameriški obrambni minister, je izjavil, da je danes 20 odstotkov moške delovne sile na svetu brezposelne. „Na stotine milijonov mladih ljudi, ki so že rojeni, bodo prihodnji dve desetletji poplavljali svetovni delovni trp,“ je opozoril McNamara. „Brezposelnost bo vedno bolj naraščala.“ bo to nadziral. To jim je vlada tudi ugodila. A za večjo sigurnost je pretekli ponedeljek zbrala v vladni palači nad 200 predstavnikov podjetnikov ter indu-strijalcev, katerim so zapovrstjo govorili dr. Petracca kot predstavnik podjet-kov, gospodarski minister dr, Dagnino •Pastore ter končno še sam predsednik gen. Ongania. Ob tej priliki se je poudarjalo, da so gospodarstveniki mnogo doprinesli k sedanjemu boljšemu stanju, pozivala pa jih je vlada, naj še vnaprej sodelujejo pri narodni obnovi ter preprečijo povišanje cen. Potrebno je torej, da še to pot v večji meri prenesejo povišiee plač ne da bi jih prenesli na trg. Predsednik Ongania je v svojem govoru nakazal tudi več političnih točk ki pa jih prinašamo v tej številki na posebnem mestu. Ves sestanek je potekel v najlepšem vzdušju pripravljenosti za sodelovanje, kar je pač eden bistvenih pogojev za normalen razvoj nadaljnjega dela. POT K EDINOSTI: NA CILJU? V trenutku, ko to pišemo, in bo naš list že vsak. trenutek v tisku (torek zvečer), se pripravljajo zadnji detalji za sestanek sindikalistov z vladnim predstavnikom g. V. Suarezom, na katerem naj bi se dokončno uredilo vprašanje delavske edinosti. Enotno delavsko gibanje pa je predpogoj (mnogokrat smo to že pouia-rili) za skupno delo vsega naroda na poti k cilju, lastni veličini. Vendar zadnje dni mnogi mislijo, da se bliža nov val socialnih nemirov. Stavka, ki je bila napovedana za 29. in 30. t. m., naj bi se izvedla. A tu je treba paziti na več odtenkov. Stavko ni napovedalo narodno delavsko vodstvo, temveč provincijski ekstremistični sindikati. Središče tega gibanja, ki izhaja iz bivše CGT „Paseo Colon“, je v Cordobi, v Tucumanu in še nekaterih drugih provincah. A niti v teh delavstvo ni edino. Tako so sindikati v Rosariu sklenili, da se stavki ne pridružijo; enako tudi razni gremiji v Cordobi. Vse to kaže, da bosta dneva 29. in 30. precej miriva. V Buenos Airesu, Rosariu in drugih industrijskih središčih se verjetno sploh ne bo poznalo, da kaj ni normalno. Kajti radikalizirano provincijsko delavsko gibanje je ostalo osamljeno. Večina sindikatov (bivši „62“, „participacionisti“ in „neodvisni“) stoji trdno za narodnim vodstvom in bodo oni tisti, ki bodo sestavili višje vodstvo nove „enotne“ CGT. Vodstvo te nove struje bo sestavljalo 25 članov in sicer 10 od dvainšestdesetih, 10 participacionistov in 5 neodvisnih. Ko bo edinost zgrajena, se bo razvoj nadaljeval. Kako, bo povedala bodočnost. Upajmo, da v prid vsem. PROSLAVA NARODNEGA PRAZNIKA 29. OKTOBRA" IN 50-LETNICE SLOVENSKE UNIVERZE Bila je v soboto, 25. t. m. v Slovenski hiši v Buenos Airesu. Začela se je s sv. mašo, ki jo. je ob sedmih zvečer v kapeli daroval za vse Slovence in za svobodo slovenskega naroda direktor Anton Orehar,T kakor je naznanil v mašnem nagovoru. Mnogo udeležencev je pristopilo k sv. obhajilu. Velika dvorana Slovenske hiše je bila za, :proslavo slavnostno pripravljena. Pet čez vso dvorano potegnjenih belo pogrnjenih miz je bilo okrašenih s šopki pomladanskega cvetja in slovenskimi zastavicami. Gostje, slovenski javni delavci in oblikovalci naše emigracije so posedli ob mizah; iz vseh okolišev Buenbs Airesa in tudi iz notranjosti ■ države so prihiteli na slavje. Navzoča sta bila tudi gg. Vinko Žakelj iz Belgijp in dr. Franček Prijatelj iz Nemčije. Po odpetju argentinske in slovenske narodne himne je slavnost pričel predsednik pripravljalnega odbora za proslavo, tajnik Narodnega odbora za •Slovenijo g. Miloš Stare V uvodnih besedah je najprej pozdravil vse navzoče in se jim zahvalil za udeležbo na proslavi narodnega praznika. Poudaril je, da ima današnja nro-slava še poseben pomen v tem, da se spominjamo petdesetletnice rojstva slovenske univerze, katere brez, 29. okto bra' 1918 ne bi bilo. Nato je v nekaj potezah orisal pomen 29. oktobra, ko je leta 1918 slovenski narod za vedno izpričal, da je sposoben sani odločati o svoji usodi in da ga ni mogoče uničiti; Prišla je sicer težka preizkušnja med drugo svetovno vojno. Toda nacizma in fašizma, lči sta hotela uničiti slovenski narod, ni več. Nadomestil pa ju je komunizem, za ka terega je izglodalo, da bo še temeljiteje opravil, uničevalno delo nad slovenskim narodom. Toda danes lahko rečemo: ne bo ga. uničil! ■Poglejte v domovino! Vstaja nov rod, ki komunizem odklanja in drugače vrednoti narodnost, kakor komunistični revolucionarji. V zadnjih tednih smo videli mnogo. lepih slik o kulturnem in prosvetnem delu v zamejstvu na Koroškem. Ado prevladuje v tem delu? Zopet smo videli mladino. V slovenskem Primorju mladi intelektualci v razpravah in na sestankih odkrivajo vztrajno bogastvo slovenskih vrednot. Tudi današnjo slavnostno prireditev je pripravila naša mladina. Slišali boste govornika mladega rodu. Pri takem stanju moremo z velikim upanjem gledati v bodočnost. Že sedaj se lahko veselimo dneva, ko se bodo srečali novi rodovi, ki vstajajo doma, v zamejstvu in izseljenstvu; ko si bo segla v roke slovenska mladina iz Kanade, Severne Amerike, Argentine, domovine in zamejstva; ko bo, četudi po različnih poteh, prišla do skupnega cilja: svobode slovenskega naroda. Spontano odobravanje poslušalcev je nagradilo g. Stareta besede. Nato je stopil na oder mlad slovenski inženir Jernej Dobovšek, ki je bil več let agilen v naših mladinskih organizacijah. Pred par tedni pa se je vrnil iz daljšega študijskega potovanja po Evropi. Govor ing. Jerneja Dobovška Poleg našega narodnega praznika in praznika slovenske zastave -— praznujemo danes obletnico, ki je za naš narod velikega pomena. Praznujemo petdesetletnico ustanovitve ljubljanske univerze. Mi, ki živimo na ameriškem kontinentu, morda vrednosti vseučilišča ne moremo tako dojemati, kakor ga vrednotijo Evropejci. Za evropsko mišljenje je pojmovanje univerze veliko večje kakor je ameriško. Za Evropejca je vseučilišče izraz najvišje stopnje kulture, katero je zmožen vsebovati kak narod. Naš narod je pred 50. leti vstopil s svojo lastno univerzo v skupino visoko kulturnih dežel ter tako dokazoval, da je zmožen izvirnega znanstvenega dela in da je zmožen svoja odkritja in 'dognanja posredovati vsemu človeštvu. Poleg znanstvenega preučevanja našega kulturnega bogastva je bila tudi dana možnost, da so se naši mladi ljudje izobraževali doma, da jim ved in znanosti ni bilo treba iskati v tujini, kjer so se čestokrat znašli v nenaklonjenem okolju. S tem se jim je utrjevala narodna samozaovest ter vera in prepričanje o vrednotah, katere se nahajajo v našem slovenskem človeku in življu. Delo ljubljanske univerze pa Ima kontinuiteto tudi v naši skupnosti. V njenih avlah se je izšolala inteligenca, ki je v veliki meri prevzela vodstvo nase emigracije. Dvajsetletni obstoj naših šolskih tečajev in posredovanje slovenskih kulturnih vrednot mlajši generaciji je plod njihovega nesebičnega dela. Višek svojega dela pa je zadobila, ko je v Bs. Airesu skupno z. Ukrajinci ustanovila podružnico Univerze sv. Klementa, ki ima sedež v Kirnu. Tu imamo Slovenci svoj lastni oddelek. Edinstven primer na svetu, da je narod, ki šteje manj kot dva milijona duš — čutil potrebo po visoki izobrazbi v lastnem jeziku izven domovine! Mladi slovenski izobraženci, ki smo si priborili znanje na tujih univerzah, cenimo to neizmerno delo naših slovenskih intelektualcev in se jim iskreno zahvaljujemo! Po vsem svetu je. veliko slovenskih izobražencev. Ponosni smo lahko na vse, ki imajo visoke položaje in mednarodna priznanja v svoji stroki. Ponosni smo lahko na številne profesorje in sodelavce na svetovno znanih usiverzah. Naši slovenski intelektualci, ratrese-ni po vsem svetu — pa čutijo vezi na domovino, za katero bi radi doprinesli pozitivne misli, ideje, predloge. Sredi-dišče le-teli je v Trstu, odtod se prenašajo v domovino. V Trstu se zamejski izobraženci zberejo enkrat letno na študijskih dneh in si izmenjavajo misli. Zbirajo se iz vseh delov sveta, a tudi iz Slovenije prihajajo. Za poslednje so ti razgovori novi pogledi, nove predstave. Današnja Slovenija in njena mladina, pa danes najbolj potrebuje idej Tii sicer potrebuje ideje, ki ji bodo dale novih moči, nova obzorja, ideje, ki ji bodo dale pogum. Rabi ideje, vedno sveže, ki pa so že pripomogle, da se narodna zavest v domovini stalno dviga in da se ta rast stalno in javno dokazuje. Naloga naših tuk. izobražencev je, da morajo prispevati s temi idejami, ki bodo dokazovale vsem Slovencem — tako doma. kakor po svetu, da emigracija živi ter ni pozabila na domovino. Emigracija mora dokazovati, da ima jasno in enotno predstavo svojega položaja, kakor tudi položaja, ki vlada v domovini. Dokazovati mora — pa četudi je emigracija — da zna gojiti narodni kulturni zaklad in da ima sinove, ki govorijo takšno slovenščino, da je v domovini ne ločijo od one, ki jo tam govorijo! To je težko deio — a ga je naš narod vreden! Doma malo vedo o nas. Toda koma* jim je dana možnost — že se za naše delo živo zanimajo. Njihova vprašanja pa se ne nanašajo samo na naše delo -— temveč zajemajo zelo globoke bistvene probleme. Mladina v Sloveniji ne govori dosti o prejšnji, niti današnji politiki. Težijo pa jo najglobja vprašanja človeka, na katera doma ne najde odgovora. Zato želi in pričakuje jasnost od tistega, ki prihaja od drugod a do katerega pa mora dobiti toliko zaupanja, da se z njim o teli problemih prosto pogovarja. Želi in išče predvsem, osebe, ki s svojim delovanjem izpričujejo, da imajo ta vprašanja že rešena. ¡Našemu narodu doma je treba pomagati in sicer temeljito pomagati. Moramo mu posredovati naše gledanje na življenje in naše gledanje na najvarnejša elementarna Vprašanja. Na ta način bo naše sodelovanje z domovino naj-globje in najtrdneje. Ne gre za politiko, ki jo bo mlajša generacija intelektualcev doma — in samo ona — vodila, ne gre za ekonomsko pomoč. Naše sodelovanje z domovino naj se nanaša na idejno pomoč človeku-bratu 'Slovencu! O tem si moramo trdno in jasno postaviti naša temeljna prepričanja in jih v pravi luči prikazovati ljudem, ki o njih malo ali pa napačno vedo, ljudem, katerim se naša rešitev zdi preveč fantastična, ljudem z racionalnim mišljenjem — a so iskreni, želijo in iščejo odgovor! Slovenski izobraženci v emigraciji imamo veliko poslanstvo: pospešujmo delo v naših organizacijah! Naše šolstvo naj še v naprej pogumno vzgaja tisoče slovenskih otrok! Vcepiti moramo najmlajšim ponos, da so slovenskega pokolenja! Moramo jih najbolje usposobiti za življenje, saj danes pomeni v svetu več kvaliteta, kakor pa število. Našim najmlajšim moramo prikazati lepote in kulturne zaklade naše stare domovine, njeno preteklost, da ji bodo — ko bo potrebno — v neprecenljivo pomoč — a da bodo istočasno tudi dobri državljani v novi domovini. Za nas naj velja: Ideje in zaslomba za domovino, v svetu. kulturno ustvarjanje in vzgajanje mlajših generacij v ponos slovenstva ! Temeljito delo za nas vse! Tako bo ustanovitev ljubljanske univerze dosegla svoje namene in cilje! Govornika je zbrano občinstvo nagradilo z dolgotrajnim aplavzom. Sledil je avdiovizualni prikaz razvoja slovenskih naporov v zgodovinski preteklosti za dosego najvišje znan stvene ustanove, ki se je mogla končno uresničiti pred 50 leti po prizadevanju dr. K. Verstovška in dr. D. Majarona in odločilnih nastopih dr. Antona Korošca. 29. oktober 1918 je bil tisti datum v zgodovini slovenskega naroda, ki je omogočil vse naslednje niegove korake v svobodi na vseh področjih. Spremno besedilo k prikazu, v katerem je bila pokazana dolga pot slovenskega znanstvenega dogajanja pred in po 29. oktobru 1918 ter so se razvrstili na platnu in ob glasbeni spremljavi slov. učeniaki, filozofi ter znanstveniki je napisal univ. prof. dr. T. Debeljak. Njegov sin T. Debeljak ml. je zbral in priredil fotografije k besedilu, katerega je nato na traku priredila mladinska audiovizualna skupina. Ko pravim, da moramo sprejeti „naš čas“ kot usodo, ne mislim, da moramo sprejeti sedanjost tako, kot pač je. To dela ravno človek, ki noče videti v živ-ljenskih dejanj-h resnobe in globine usode, ampak dela iz svojega bivanja drsalko, da smukne čez vse zadeve, da mu ni treba biti ne tol ne ono. Dako ljudje žive v neprestani razpoložljivosti in so zato tako hitri in si brez ovinkov prisvajajo navade, ki jih čas prinaša, pa naj bodo kakršnekoli že. To nam pojasni protislovno dejstvo, da so skoraj vedno tisti, ki najbolj vidno hodijo s časom, ljudje brez časa, brez svojega in brez katerega koli drugega. „Nadeli“ so si povrhu navade časa, njihova notranjost pa je brezčasna* ni niti od danes, niti od včeraj. Gospa iz visoke družbe, ki naredi vse, da ne bo opustila ničesar, kar se danes dela, in da bo nosila, kar se danes nosi* je v svojem srcu osebnost brez datuma, ki bi enako mogla živeti danes ali pa v časih faraonov. Ne; ne gre za to, da sprejmemo „naš čas“ brez pridržkov. Ravno nasprotno, k sak „naš čas“ prinaša s seboj svoje pravilo in svojo nepravilnost, svojih pristnih deset zapovedi in svojo ponaredbo. Zato je potrebno kar naprej kritično razbirati »naš čas“, tako kot prihaja, osvobajali ga ponarejene navlake, odkrivati njegovo bistveno resnico, meriti ga s samim seboj. Kolikor bolj resno bomo vzeli „naš .čas“ toliko bolj strogo bomo zavračali vsako mešetarjenje z njegovimi poneverbami.“ Španski mislec José Ortega y Gasset, „Revés del Almanaque“ v „Espectador“ VIII. Poslovilni večer g. župnika Zaletela Na programu je nato bila slavnostna večerja ki jo je pripravilo osebje Siovenske hiše v sodelovanju s slovenskimi ženami in mladimi dekleti in fanti, ki so stregli pri mizah. Postrežba je bila vzorna in je ves večer potekel v slavnostnem, a obenem domačem, prijateljskem vzdušju. Svilene slovenske zastavice z zlatim trakom in napisom: 1919—1969. Slovenska univerza, ki jih je vestno 'n z vso ljubeznijo pripravila učiteljica 'Katica ¡Kovač, so gostje z veseljem kupovali za spomin na zlati jubilej ljubljanskega vseučilišča. Slovenska svobodna demokratična skupnost v Buenos Airesu in okolišu se je s prireditvijo, ki je izredno dobro uspela, hvaležno poklonila spominu vseh velikih slovenskih kulturnih in znanstvenih ustvarjalcev, kateri so iz 'ljubezni do slovenskega naroda dali svoje znanstvene ustanove, ki jo more imeti napore in znanje za dosego najvišje dozorel narod, za vseučilišče. Slovenski narod je to dosegel pred petdesetimi leti. Šesti prosvetni večer Zedinjene Slovenije je bil v petek, 24. t. m. v gornji dvorani Slovenske hiše. Začel ga je kulturni referent Zedinjene Slovenije, arh. Jure Vombergar, ki je povedal, da je to zadnje predavanje g. Zaletela med nami ob tem obisku, ker naslednji dan že odpotuje v Mendozo. G. Zaletel je nato v predavanju, ki so ga spremljale skiop-tične slike, prikazal najprej misijonsko delo sester Janje in Silve žužek v Ugandi in p. Tomažina Lovra v Zambiji, katere je obiskal v Afriki pred prihodom v Argentino. Je svojevrstno doživetje, ko vidiš Sllovence-poznance pri misijonskem delu, za katerega je treba globoke vere, idealizma in spoznanja veličine božje zapovedi: ljubi svojega bližnjega. Nato je predavatelj prikazal prosvet-ho-kulturno delo koroških Slovencev. Kdor tega ni videl, si ne more predstavljati, da je tako bogato: gledališke igre, pevski nastopi, predavanja, mladinski dnevi itd. Vse to delo se vrši predvsem pod okriljem Krščanske kulturne zveze iz idealizma in ljubezni do slovenstva. Krščansko kulturna zveza ni deležna podpore matične domovine, pa je dejansko edina organizacija, ki sistematično in vztrajno ohranja in goji slovensko prosvetno in kulturno življenje. Levičarska Prosvetna zveza, ki je deležna vse moralne in materialne opore matične domovine, razvija na prosvetnem in kulturnem področju tako neznatno delavnost, da je ni opaziti. Ko nam je g. Zaletel razlagal, kaj je slovenska gimnazija, smo doumeli njen veliki pomen in bili veseli uspehov njenega pevskega zbora, ki ga vodi dr. Cigan. Po končanem predavanju so hvaležni poslušalci nagradili predavatelja z dolgotrajnim odobravanjem. Nato se mu je zahvalil predsednik Zedinjene Slovenije g. Božo Stariha za veliko in pomembno delo s tem, da je imel v nekaj tednih med nami blizu 30 predavanj, s katerimi nas je seznanil z našo lepo Koroško in nam približal njene probleme. Izrazil je željo, da bi nas čim preje zopet prišel obiskat. Nato se je g. župnik Zaletel zahvalil Zedinjeni Sloveniji in njenemu predsedniku za organizacijo predavanj in vsem, ki so mu kakorkoli pri tem pomagali. Posebej se je zahvalil p. Cirilu Petelinu in njegovim sestram, ki so mu dali ves čas bivanja v Argentini gostoljubno streho. Končno je dodal, da je dolžan zahvalo še nekomu, ki mu je omogočil potovanje po svetu, obisk Argentine in vsa ta predavanja. To je celibatu. Ko bi tega ne bilo, bi mu naj-brže vsega tega ne bilo mogoče izvesti. Poslušalci so ob tej ugotovitvi spontano zaploskali in prijetna domačnost večera se je še povečala. Po razgovoru s posameznimi obiskovalci je bil zaključen poslovilni večer g. Zaletela, ki je občudovanja vreden mož. Saj je imel po drugi svetovni vojni na Koroškem, kjer deluje kot dušni pastir, več kot 1000 predavanj za koroške Slovence. To je vsaj eno predavanje tedensko. Poleg tega pa je režiral številne igre, s katerimi je dosegal velike uspehe. Nam pa je že drugič približal lepote Koroške in življenje koroških Slovencev. Njegov drugi obisk sedaj pa je imel poleg tega tudi naravnost blagodejen učinek, ko živimo v dobi nemira in razdvojenosti ne morda samo mi, ampak ves svet, predvsem katoličani. G. župnik Zaletel nam je s svojim zrelim mirom, idealizmom in požrtvovalnostjo pokazal pot: Zaupaj v Boga in delaj za svoj narod, da bo obstal in svobodno živel po božjih postavah. ■■■■■■■■BUB■■*«■»■■■«■■■■■»■! BBBBBBBBBBBBBBaBB-BBSBBBBBBBBaaBBBBBBBMiBBBaBBi Msak® s® Sl®veia