..Blagor lačnim in žejnim pravice.. Nižji človek v nas ima potrebo po jedi in pijači. Življenjsko moč, ki jo porabimo za rast in delo, je treba nadomestiti; ta potreba se javlja v lakoti in žeji. Ali pa je človek zadovoljen, če zadovolji tem potrebam? Ali nimamo drugih potreb kot utolažiti glad, pogasiti žejo in si oskrbeti obleko? Pač; saj tako radi sežemo po časopisju, ki ga pismonoša prinese! In vsakogar, ki bi ne imel drugih potreb kot jed in pijačo, po pravici imenujemo be-daka. — Človek kot najvišje ustvar-;. jeno bitje čuti v sebi poleg telesne ■ hrane tudi potrebo po duhovni hrani, i ln če te danes vprašam, če pač hočeš biti cel mož, mi boš to brez obotavljanja pritrdil. Pa ti tudi povem, da ima vsakdo spoštovanje do takega moža. Pa kateri je ta? Misli si moža, na katerega besedo se lahko zaneseš, ki ima sam pred seboj tako spoštovanje, da nikoli ne prelomi dane besede, ki se iz svojega čistega, moralnega ponosa nikoli ne udeležuje umazanih pogovorov, ki iz poštene zvestobe svoje žene ali neveste, pa tudi druge ženske s poželjive strasti niti ne pogleda, ki brez klečeplaštva proti svojim predstojnikom in brez nizkotnih misli tiho in zvesto vrši svojo dolžnost, ki vedno, kadar je treba, pomaga svojemu bližnjemu in je pripravljen deliti ž njim zadnji kos kruha, ki v vsakem, tudi najnižjem svojem tovarišu, spozna človeka in ga spoštuje, ki se tudi tuje sivanke ne dotakne, ker si je svest, da je to tuja lastnina, ker mu je poštenje najvišje. Kaj ne, vesel si takega moža, s spoštovanjem ga gledaš? Ali pa nimaš tudi veselja, da bi mu sam postal vsaj nekoliko podoben? Poštenjak, cel mož, pravičen mož? Pa praviš morebiti: 0, s tvojo pravičnostjo nas nikar ne trapi! V modernem delavskem življenju potrebujemo delavcev z železno trdoto in vztrajnostjo, s tvojimi mehkimi pra-vičneži pa bi ne vedli kaj začeti. Toda le počasi, prijatelj! Zdi se mi, da imaš o pravičnosti čisto svoje pojme. Morda si naletel kdaj na take, katerih pravičnost ni bila drugačna kot sladka čuvstvenost. Seveda s takimi ni nič; a to tudi ni krščanska pravičnost in take pravičnosti se je Gospod na vso moč branil. Ali veš, kdo je za večnim vzorom krščanske pravičnosti, našim Gospodom, prvi in najbližji? Sv. Jožef. Od njega pravi sv. pismo, da je bil pravičen, to se pravi: cel mož. Pa si mislim tistih par besed, ki jih sv. pismo pove o njem, obdelanih v veliko in lepo sliko njegove moške osebnosti. Predstavljam si veliko in viteško spoštovanje, ki ga ima od Boga mu v varstvo dane žene in otroka, vso veliko moč moške samoob-vlade. Vidim ga na begu v Egipt, ko se mora kot mož in varuh male karavane pretolči skozi marsikatere ovire, ki jih stavijo beduinci in drugi. Vidim ga, kako pogumno išče v Egipti; dela, da zasluži kruha za svojo družino. Pa ga zopet vidim, kako se s svojo družino vrača v domovino, ne morebiti z hrzovlakcm, ampak morebiti s kakšno' karavano temnopoltih trgovcev. In zopet pri povratlni v Na-zaret, ko najde morebiti mali dom že napoi razpai, ko mora tako rekoč na stara leta iznova iskati odjemalcev za svojo obrt in si nanovo ustavaljati eksistenco. In po vsem tem ostane njegov življenjski pogum močan in neupogljiv, njegova moralna moč močna, da hodi pogumno pot dolžnosti, ko bi se bili mnogi pod takimi udarci zgru-dfli. Pa te vprašam: ali bi ti hotel biti tak-le močan, neustrašen, odločen poštenjak? Ali bi ne postal potem neodvisen cd vseh vnanjih vplivov? Kako vesel bi bil svojega dela, kako zadovoljen v svojem poklicu! Ali bi ne bilo potem vse življenje drugačno, lepše, četudi ne udobnejše? In ob koncu svojega življenja bi mogel z sadovoljnostjo gledati nazaj na delo svojega življenja. Pa meniš: saj tak mož niti ne morem postati. Kristus pa pravi, da moraš imeti lakoto in žejo po pravici. Ne samo medlo občudovanje, ne samo tisto polovičarsko »sad bi rad, pa ne morem«, ampak veliko hrepenenje, kakor po jedi in pijači, krepko hotenje kakor je ono za vsakdanji kruh. Moč, postati pravičen, pa imaš! Res ie, kakor pravi sv. pismo: Tudi pravični pade sedemkrat na dan, pa zopet vstane. — Nihče ne pade z nebes kot pravičen in popoln človek. Truditi se mora za pravičnost, doma v družini, zunaj pri delu in povsod. Bog pa prihaja s svojo pomočjo naproti povsod tam, kjer vidi dobro voljo; ve, da si slab in zato ti pomaga. Pri vsem delu in boju nas mora navdajati hrepenenje, lakota in žeja po pravičnosti, po dvigu naše moralne moči, po oplemenitenju vseh naših zmožnosti, po podobnosti z Bogom. Potem najdemo nasičenje pri večnih studencih pravičnosti. Potrebni pripomočki o sad arstvu. ii. Pod tem naslovom smo začeli pri-občevati vrsto člankov, ki se nam zde jako važni. Baš zaradi pomanjkanja pripomočkov izostane marsikatero neogibno potrebno delo, ali pa ga opravimo površno in brez pravega uspeha. V prvem tozadevnem spisu v 16. štev. .Gospodarja« je bil govor o pripo- močkih pri napravi sadjevca. Ker so ti pripomočki pri nas še tako zelo pomanjkljivi in nekateri še celo popolnoma neznani, opozarjamo še enkrat na dotična izvajanja in povdarjamo, da brez naštetih priprav nihče ne more izhajati, če mu je kaj na tem, da bi naredil dobro in stanovitno pijačo. Ker se nam bliža doba spravljanja zimskega namiznega sadja, bomo danes na kratko obravnavali vse tiste najpotrebnejše priprave, ki so pri tem najlepšem sadjarskem poslu neogibno potrebne. Vrednost sadja je jako zavisna od načina, kako pridelek spravljamo z drevja in kako z njim ravnamo, dokler ne pride v roke konzumentu. Še \ tako lepo in žlahtno sadje bo mahoma izgubilo najmanj polovico svoje vrednosti, ako ga otresemo in malomarno prenašamo ali prevažamo. Nasprotno pa pridobi mnogo na vrednosti sicer navadno sadje, ako ga oberemo, pravilno razberemo po debelosti plodov in sploh tako ravnamo z njim, da pride brez vsake najmanjše poškodbe v j roke kupcu in konzumentu. Pri spravljanju sadja je najvažnejši pripomoček razno posodje za obiranje in prevažanje sadja. Za obiranje nam služijo vsakovrstne košarice z močnim locnjem, ki držijo po kakih 10 do 15 kg sadja. Večje niso pripravne, ker jih je na drevesu ali na lestvi težko prekladati in je nevarno Večjo težo spuščati po vrvi z drevesa, ali pa nositi na tla. Nujno potrebno pa je, da je vsaka taka posoda, ki v njo obiramo namizno sadje, znotraj podložena s kako mehko tvarino (slabo pre-divo, mehka lesna volna, suh mah itd.) in obšita z vrečevino ali platnom. Tako podlogo in obšiv si lahko vsakdo naredi doma brez stroškov in brez posebnega truda. Kjer še dandanes obirajo namizna jabolka in hruške v neobšito posodo, je to gola malomarnost in neodpustljiva starokopitnost, ali pa kljubovalna trma; v očeh tujega, naprednega opazovalca pa skrajno nazadnjaštvo. Vsaka posoda za obiranje, s katero gremo na drevo ali n? lestvo, mora imeti tudi na locnju močan železen kavelj, da jo varno obešamo po vejah in pa močno, dovolj dolgo vrv, da po njej spuščamo polno posodo na tla. Taka uredba je posebno potrebna za obiranje visokih in obširnih dreves, odkoder obiravec vendar ne bo hodil z vsako polno posodo na tla. Za prenašanje ali prevažanje sadja na dom ali v sadno shrambo so potrebne pa večje posode, ki jih naložimo na voz (veliki štirioglati pleteni koši, naramni koši, jerbasi, zaboji itd.). Tudi te posode bi morale biti na debelo podložene in obšite, ker v veliki posodi se sadje ob kraju še laže stisne nego v majhni. Tirolci imajo v te svrhe enotno, jako porabno posodje iz belih vrhovih šibic in vse znotraj trpežno podloženo in obšito. Podloga in obšiv segata čez rob na zunanjo stran posode. Za obiranje imajo tudi posebne vrečam podobne posode, ki jih obesijo čez ramo. Spredaj je odprtina, skozi katero odlagajo sad za sadom. Taka posoda je pa umestna le bolj za obiranje od tal in pri majhnem drevju, ker jo mora obiravec, ko je polna, nesti sam z drevja. Poleg posodja so posebno važne za hitro in varno obiranje sadja pripravne lestve. Po starem načinu obirajo sadje tako, da plezajo od veje do veje in skušajo od znotraj drevesa doseči sadje tudi na zunanji strani. Novodobni način obiranja pa je drugačen. Tu pristavljamo nalašč v to svrho prirejene lestve od zunaj okrog drevesnega vrha ali krone in z lestve obiramo od zunaj proti notranjosti. Dober sadiar ne more biti brez takih lestev, ako noče, da se mu ne pokvari najlepše sadje, ki je baš na koncu vej in ki ga od znotraj krone ne more doseči. Tudi lestve naredi domač tesar ali mizar poceni. Tako orodje trpi deset in desetletja, ako je opravljeno na suhem, kadar ga ne rabimo. Pri spravljanju lepih namiznih jabolk in hrušek potrebujemo včasih. posebno pri visokem drevju, primeren obirač. To pripravo uporabljamo le za take plodove, ki jih sicer na noben način ni mogoče dobiti k rokam in bi jih morali drugače stresti z drevja. Preprost obirač — vrečica z železnim obodom, v katerem so naperjeni železni klini in ki ima tulec za drog — se naredi prav poceni tudi doma. Kar je železnega, naredi kovač ali ključavničar, vrečico pa gospodinja. Za drog se vzame 2—3 metre dolga, lahka, pa dosti močna lesena palica. Najlepše se prevaža občutljivo, namizno sadje, zloženo v velike posode, na vozovih na vzmeti. Kjer je pa sadna shramba blizu sadovnjaka, je najboljše, da sadje znosimo izpod drevja na dom v podloženih koših ali jer-basih. H. Letošnja iitna letina in še kal Na severni polovici zemeljske krogle je glavna žetev krušnih žit pri kraju. Pridelek je v splošnem nižji od lanskega. V Jugoslaviji so pridelali približno dva milijona kvintalov pšenice manj kot lani, v Italiji pa računajo, da bo znašal pridelek pšenice 6 do 8 milijonov kvintalov manj kot lansko leto. Pridelek v Franciji je za 20% manjši od lanskega. Mnogo nižji pridelek krušnega žita imajo tudi v Ameriki, in sicer toliko v Zedinjenih državah kakor tudi v Kanadi, v državah, ki izvažata največ pšenice. Kljub manjšemu pridelku pa se cene niso dvignile, ker so zaloge lanske pšenice tako visoke, da krijejo svetovni primanjkljaj letošnjega leta in da bo ostalo še precej neporabljene letošnje pšenice, ko bo žetev prihodnjega leta, to je 1931. leta, že pod streho. V vseh državah skušajo zagotoviti krušnemu žitu stalno ceno, ki naj bi bila vsaj tako visoka, da bi se pridelovanje izplačalo. Vsaka država si skuša pomagati po svoje, Italija n. pr. z visoko carino ha uvoženo žito. V zadnjem času se mnogo govori o tako imenovanem balkanskem žitnem bloku, katerega bi tvorile Jugoslavija, Romunija, Orgska in Bolgarija, ki izvažajo letno precejšnje količine krušnih žit. V glavnem gre za to, da si te države pri ponujanju žita ne bi delale medsebojne konkurence in da bi, če le mogoče, prodajo enotno organizirale. Iz dosedanjih pogajanj sklepajo, da bo ta žitni blok tudi sklenjen. Prvi korak je bil napravljen, ko sta se Jugoslavija in Romunija dogovorili, da bosta enotno postopali pri vsej prodaji kmetijskih pridelkov. Kot je znano, se vrše med Jugoslavijo in Romunijo pogajanja za popolno carinsko zvezo, to se pravi, da ne bi bilo med obema državama nobene carinske meje in da bi bile v obeh državah enotne carinske postavke tako pri izvozu kot pri uvozu. Tozadevni politični sporazum je menda že sklenjen, sedaj imajo besedo še strokovnjaki, ki morajo izdelati enotne postavke. Važnost apna za rodovitnost zemlje. Rastlina rabi za svojo prehrano 13 raznih prvin ali prvotnih snovi, med katerimi so posebno važne dušik, fosfor, kali in apno. Razen njih mora rastlina imeti tudi še železo, žveplo, ma-gnezijo, kremik in še druge, če naj dobro uspeva. Največja njena potreba je pa po prvih štirih hranilih, ki jih damo zemlji v obliki raznih gnojil. Prav dobro so poznana dušična, fosforna in kalijeva gnojila, manj pa in še mnogo premalo cenijo naši kmetovalci pomen apna za razvoj rastlinstva. Zato je umestno, da tu na kratko opišemo delovanje apna v zemlji Apno deluje v zemlji kot hranilo rastlin, vpliva pa obenem tudi na fizikalne, kemične in kemično-biološke, odnosno bakterijolcške lastnosti jemlje. 2e samo to kratko pojasnilo nam pre-dočuje izredno važnost te prvine za naše rastlinstvo. Ni mu torej samo hrana, ampak še mnogo pomembnejši je njegovo posredno delovanje za zboljšanje lastnosti zemlje. Apno kot hranilo je rastlini potrebno že v začetku njenega razvoja in ga mora dobivati iz zemlje, kajti v semenu je le malo apna. In ravno za prvo potrebo mora ji biti blizu in v lahko topni obliki, da ga nemoteno izkoristi. Največ apna potrebujejo me-tuljčnice in stročnice in med njimi posebno grah, repica, detelja. Najmanj željne so ga žitne rastline. Ostale rastline so v splošnem zanj hvaležne. Fizikalni vpliv apna na zemljo je zelo važen,- Predvsem v težkih zemljah ugodno vpliva. Taka tla so posebno bogata na koloidih, ki delujejo v zemlji kakor lepilo. Ti vežejo zemeljske delce skupaj v trde kepe, skozi katere ne more prodreti niti voda niti zrak. to nikakor ne more ugodno vplivati na razvoj rastlinstva, kajti v taki zemlji dobivajo korenine le malo hrane. Proti tem ko-loidom najboljše učinkuje apno, ki zrahlja težko zemljo, da postane bolj zračna in rodovitna. Vlaga se v njej boljše razdeli in rastlinska hrana lažje pripravlja, Na lahkih zemljah je vpliv apna manjši, vendar je tu večkrat ravno nasproten, ker veže zemljo. Kemični vpliv apna na zemljo je tudi precejšnjega pomena. Najvažnejši je vsekakor razkisanje zemlje, ki se pojavlja v nevtraliziranju humusovih kislin in napravljanje zemlje nevtralne ali slabo lužnate, kar prija našim kulturnim rastlinam. Tako razkisanje zemlje je posebno potrebno na barskih in močvirnih tleh petem ko smo jih osušili. Le s primernim dodatkom apna jih napravimo rodovitne. Večkrat postajajo tudi rudninska tla bolj in bolj kisla, če jim dež izpira apno. Tedaj jim ga moramo nadomestiti z apnenjem. Dalje preprečuje apno tvorbo raznih topljivih okisov (na pr. železov okis), ki so za ■ rastline pravi strupi. Z rahljanjem zemlje in fizikalnim zboljšanjem orao-gočuje apno bolje prezračevanje in pospešuje s tem okisanje škodljivih tvarin. Apno vpija fosforno kislino in jo ohrani da je dež ne izpere v spodnje plasti, kjer bi bila za rastline izgubljena. Obenem jo obvaruj pred spojitvijo s železom in glino v netppljive snovi, medtem ko je dvokalciumfosfat v vodi topljiv. Razkrajevanje kalijevih spojin v zemlji se vrši v veliki meri pod vplivom apna. To je pa koristno samo tedaj, fe je zemlja bogata na kalijevih snoveh, nasprotno je apno škodljivo v zemljah, ii so revne na kaliju. Večkrat deluje apno škodljivo pri pojenju z umetnimi dušičnatimi gnojili. Zemlja vsebuje apno navadno v obliki apnenca. Če pride na pr. žve-pleaokisli amonijak ž njim v zvezo, se združi in nastane ogljikovokisli amonijak, ki je hlapljiv in' zgine v zrak. S tem nastane zguba dušika. Isto se pojavlja tudi pri gnojenjiu s hlevskim gnojem. Da preprečimo to zgubo, moramo hlevski gnoj in ravno tako žvepleno-kisli amonijak takoj, ko ga raztrosimo, podorati. Nasprotno pa je delovanje z-eplenokislega amonijaka brez apna nemogoče posebno na kislih zemljah. Kemično-biološke lastnosti zemlje se z apnom zboljšajo, ka