YU ISSN (9296) - LETNIK XXXII, ŠT. 6 - APRIL 1992 - CENA 40
Г remier Peterle, ki ga na predsedniškem stolčku vzdržuje takoimenovani institut konstruktivne nezaupnice, je zadnjič na televizijskem omizju znova utemeljeval, da pri nas niti ni tako hudo, kot bi lahko bilo. Kaj je hudo in kaj ne, je Peterletu znano na drugačen način kot desettisočem brez službe in vsem tistim z nizkimi plačami, ki živijo iz rok v usta. Utemeljevati, da nam gre O.K., ker so se nekateri kazalci obrnili nalahno navzgor, pred tem pa јЦј leta tonili, in govoriti, da pri nas takorekoč ni inflacije, naslednji dan pa podražiti osnovna živila in potrebščine, je cinizem oblastnika, ki izgublja stik z realnim. Seveda to ni samo Peterletov sindrom, je sindrom vlade in je sindrom parlamenta. Pogojuje pa ga globoka zaverovanost, da s svojim nekonstruktivnim prepiranjem delajo dobro narodu, slovenskemu narodu. In draga država naj bi bila nagrada, bistvo te dobrote.
Pisali smo že, da visok politični položaj ni poslanstvo, da je služba. Častna in odgovorna, kot vsako delo (in nedelo). Dejansko politična tekma ne obravnava ljudstva, ampak državo. Skozi njo se uspešni politik loči od manj uspešnega, skozi njeno racionalno delovanje prepoznamo sposobnega. Zlizati ljudstvo z državo je početje nepoučenega, politično premalo zrelega. Še tako je lahko naša, pa bo vedno država. In če že hočete, to je jasno zunanjemu ministru Ruplu, ki se za razliko od premiera upa sklicevati samo nanjo. Ne na ljudstvo, kaj šele na narod. Kdo jo bo dlje potegnil v politiki, pa bo itak kmalu jasno. Tam nekje poleti, ko se bo morda tudi Peterle naveličal konstruktivnih nezaupnic in odstopil. Do takrat pa: ostanite še naprej z nami!
to
DUŠAN SEMOLIČ
MED SINDIKATOM IN POSLANSKIM KLUBOM
ALBANIJA NI SLOVENIJA
PRIZORI IZ ŽIVLJENJA NA EKSISTENČNEM DNU
MARIBOR JE SLOVENIJA
SE NAM OBETAJO STRAŠANSKI BIZNISI?
ZGODOVINA KOT FARSA
ANTIKOMUNIZEM NAMESTO POSTSOCIALIZMA
JANI KOVAČIČ
BITI RADIKALEN V SOCIALNIH ODNOSIH
IZ PISEM UREDNIŠTVU:
Dragi in spoštovani Katedraši!
Iz srca sem hvaležna, da me niste pozabili, da iz prve roke tudi dobim in ne samo to, tudi berem Vašo izredno uspešno, duhovno in intelektualno polno KATEDRO!
Postali ste kulturna prestolnica Slovenije, Ljubljana to že dolgo ni več!!! Mnogim, ki v Ljubljani niso uspeli razpeti svojih kril, ste ponudili verno zavetje. Toliko krat se odpravljam, da bi idela Pandurjeve (obeh zakoncev) prireditve -režijo in scenarij gledaliških del, ki silijo v širni svet. Srečna sem, Rajko Muršič in Bojan Tomažič, Silvo Zapečnik, da se lotevate tem, ki so bile tabu in jih naša kulturna srenja ne obravnava kritično, niti analitično, v kreativnih poudarkih ob duhovni hrani, brez katere je "človek" mrtev, le životari. Imejte se še naprej tako radi v vaši bogati - tudi naši - kulturi.
Prisrčne pozdrave!
Ana Rojnik-Lovrir
Birokrati vseh dežel odidite v .......
Oddelek za notranje zadeve občine Maribor mi je na podlagi večjega števila zakonov in njihovih odstavkov v zvezi z drugimi členi in tretjimi odstavki, ter seveda na podlagi temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po uradni dolžnosti izdal sklep, na podlagi katerega bi moral plačati 0,50 tolarja na občinski žiro račun. S tem sklepom me je pristojni občinski organ kaznoval, ker nisem v pravem času vrnil istemu organu registerskih tablic.
Kot vesten občan sem takoj po prejetju omenjenega sklepa poklical pristojni organ in zahteval pojasnilo, kako naj zahtevno finančno transakcijo izvedem, saj nimam bankovca, še manj pa kovanca za 0,50 tolarjev. Ud občinskega organa je namesto pojasnila odložil slušalko. Sedaj sem na tem, da se iz vestnega in zakonaboječega občana, lastni drugačni volji navkljub, prelevim v kriminalca, saj kazni, ki mi jo je naprtila država, ne morem plačati.
občan
Akademski časopis Katedra
Tyrševa 23
62000 Maribor
Tel : (062) 212-004, 221-675
BBS (062) 222-742
E_MAIL:KATEDRA@UNi - MBACMALYU
žiro račun: 51800-678-81846
II Ustanovitelj in izdajatelj: Študentska §§ zveza Univerze v Mariboru f§ (v pravnem neredu prehodnega obdobja)
Predsednica časopisnega sveta:
|| Dragica Korade
|| Katedra izhaja ob podpori Družbenega dogovora o financiranju mladinske periodike v Sloveniji Uredništvo:
Danilo Vezjak (glavni urednik),
Sašo Dravinec (odgovorni urednik), Albert Mrgole,
II Rajko Muršič, Miro Lenič,
Darinko Kores-Jacks,
Petra Vidali, Janez Štembergar Naslovnica: Dejan Dolšak II Oblikovanje: Didie Šenekar Tisk: D. P. Delo -TČR || Cena izvoda 40,
|| polletna naročnina 200, za pravne osebe 400,
II celoletna naročnina za tujino 30 DEM, oz. enaka vsota v drugi valuti.
Ц Oproščeno temeljnega || prometnega davka po sklepu št. 421-1/70.
RED DISKURZA
TRAG
KOMIČNE
PERSPEKTIVE
j
ezik, s katerim se utrjuje oblast, je izbran. Ima kontrolirano poreklo, svojevrsten okus in številne častilce. Uživalci pripovedujejo o izredno privlačnih pokrajinah, kjer se v izobilju bohotijo pojmi kot blaginja, človekove pravice, demokracija, nizki davki, socialni programi, toleranca, zakonitost ipd. Izvoljenim jih je treba samo izgovarjati, pa si z njihovo čudežno močjo lahko kupujejo zlata srca. Seveda morajo za to ustrezno potlačiti tisti jezik, ki mu v nori želji po nekakšni resnici ni sveto nič, še najmanj oblast.
Gre za to, da "nimamo pravice reči vsega, da ne moremo govoriti o vsem v kakršnihkoli okoliščinah, in da končno kdorkoli ne more govoriti o čemerkoli". In za to, da ima vsaka družba načine, s katerimi obvladuje “težko, strašno materialnost diskurza" (M. Foucault). Tako naša, na primer, že v pedagoškem procesu vtepa mladim v glave teorijo govor-
nih položajev, kar v prostem prevodu pomeni, da se po tej teoriji ne morejo enako pogovarjati s prijatelji in z g. ravnateljem, s hišnikom na isti način kot s teto iz Amerike ali z javnostjo tako kot s samim seboj. Edini tip jezika, za katerega se zdi, da se izmika omenjenim postopkom manipulacije, je jezik umetnosti, še posebej literature v njeni medijski raznovrstnosti od poezije rock’n’rolla preko "odštekanega" žurnalizma do dobrih knjig. Po definiciji je ta jezik ostalim nadrejen, v sebi večpomenski in najbolj svoboden. In na tem mestu se je treba spomniti dejstva, da je na Slovenskem prav jezik književnosti predstavljal moralno oporo civilni družbi; tako intimi-stičnemu uporu zoper socrealizem kot dogodkom okoli leta '68 ter novim družbenim gibanjem v minulem desetletju. Kako je z medsebojnim navdihovanjem literature in civilne družbe na Slovenskem danes, I. aprila I992?
Najnovejša družboslovna misel nas sooča z neprijetno tezo, da so bile revolucije v vzhodni Evropi I989 med drugim tudi revolucije zoper civilno družbo (T. Mastnak). Razen redkih izjem so izigrale mnoge, ki sojih najbolj pripravljali, in na površje pripeljale tiste družbene strukture, ki so v kritičnih obdobjih prakticirale
	; i ■■■■■'$.
	
	1
			
	
	1 л(
Katedra 2
t.i. totalitarizem od spodaj. V Sloveniji je njihov največji idejni domet še dandanes antikomunistični fundamentalizem, ki se za zdaj zavzema npr. bolj za vojaštvo kot za šolstvo. Ne brez razočaranja je mogoče dodati, da tovrstna poslanska večina v svojih najglobjih vizijah najbrž vidi domovino kot nekakšen zapečkarski servis umazanih zahodnih tehnologij z močnim samozaščitnim aparatom, sredi katerega paranoični rasisti izmenično molijo in buljijo v TV. Civilna družba je deloma načeta z odhodom njenih nekdanjih protagonistov v republiške institucije, in kar ni preminilo s vključitvijo v strankarstvo, se pravi, v državna pravila igre, počasi izničuje tržna cenzura. Kaj lahko v obstoječih razmerah jezik literature ponudi obnovi civilne družbe?
Tragikomične perspektive, kajpada -ironijo, satiro, grotesko, parodijo. Doktrina postmoderne, ki omogoča tako es-kapizem v svet, kjer knjige pišejo knjige, kot samo na sebe nanašajoče se avto-poetike, namreč ne odvezuje avtorjev od mimezisa, v katerem gre očitno spet za
delo, naravo in ljubezen. Se razume, da pod Damoklejevim mečem novodobnega nihilizma, cinizma in narcizma. A v večno živo igračkanje z govorico se mo • ra hrabro vriniti tista, s katero se tvega pregon, ne pa utrjuje oblast.
O čem tu teče beseda? Če ste se kdajkoli samozadovoljni s fantazmo, da se vam drugi najprej upira, nato pa vse bolj strastno predaja, potem lažje razumete trenutni odnos med domorodnimi organi reda in materjo Slovenijo. In če ste dovolj domiselni, vam iz takšne zveze politike in seksa ne bo težko izpeljati iskrivega trača, napete zgodbe ali levičarskega eseja, tako kotvam na intelektualni ravni najbrž nikoli ni bilo težko povezati nacionalizma in korporativizma s priročnimi grešniki - v še zmeraj aktualni fašizem z drugimi sredstvi.
Če vas že kdo prime za jezik, pa mu vedno lahko odgovorite s Cankarjem, ki je prikazoval temo samo zato, da bi ljudje zahrepeneli po svetlobi.
Bojan Sedmak
UTRINKI (25)
PRIDEVNIK NA -SKI
Konec marca so se na mariborskih oglasnih stebrih pojavili nenavadni plakati. Z njimi nas niso vabili na nobeno tombolo ali rock koncert. Na sivi podlagi smo si lahko ogledali pet oseb, tri sedijo in dve stojita. Sedeža sta podobna tistim iz avtobusov in moški na prvem šofira, kakor šofirajo v igri otroci - brez volana, zgolj s primerno držo rok. Stoječi osebi se držita za kos oprijemnih palic, običajnih v mestnih avtobusih. Prostor, v katerega so osebe postavljene, je brez oblik. Skupaj s predmeti so videti kot ready made eksponati Marcela Duchampa. Napis na vrhu obljublja razrešitev uganke: Certus evropski sistem vozovnic, izkaže pa se, da je sam uganka.
Vsaj Mariborčani in okoličani so si lahko pojasnili naslednje: avtobusno podjetje, ki v Mariboru skrbi za mestni promet in ki se imenuje Certus, je uvedlo nekakšno spremembo pri vozovnicah. Dosedanje žetone in tlačenje gotovine v avtobusni hranilnik bo nadomestilo nekaj evropskega. Ključna beseda v napisu je torej ta pridevnik na -ski. V Topo-rišičevih štirih.knjigah Slovenski knjižni jezik najdemo o pridevnikih na -ski/-ški naslednjo razlago: ”[Ti pridevniki] so izpeljanke, ki izražajo tako imenovano splošno lastnino ali pripadnost [...], sem pa gredo tudi pridevniki, ki povedo, katere vrste je kak strokovni predmet [...] in sploh, katere vrste je kaj" (2. knjiga, stran 103).
Evropa je kot družbeno-geografski pojem postala del političnega imagina-rija na Slovenskem s političnim geslom naših najnovejših preporoditeljev: Evropa zdaj. Po volitvah je postal pridevnik "evropski" najlažje prepoznani del ideološke govorice. Z njim upravičujejo vsako svoje ravnanje in vsako svojo odločitev (predpis, zakon) oblastniki pa tudi drugi nosilci moči. Premislek in opazovanje sta zmeraj pokazala, da v tisti obljubljeni Evropi, ki se ji želimo pridružiti, nobena zadeva ni tako evropsko homogena, kot nam jo predstavljajo naši politiki, temveč je polna presenetljivih in globokih razlik v prijemih in rešitvah (kar velja za najrazličnejša področja družbenega utripa). V skladu z našim imagina-rijem je torej sivina na plakatu, prostor brez oblik.
Primerjal bom sistem vozovnic, ki so ga uvedli v Mariboru, s sistemom, ki ga uporabljajo v Marburgu/L, mestu, ki je že več kot dve desetletji prijateljsko povezano z Mariborom. Mesto Marburg/L leži v deželi Hessen, ta je sredi Nemčije. Torej gre za primerjavo z “evropskim" sistemom vozovnic: v fizično-geograf-
skem pomenu tega pridevnika. Kajti družbeno-geografski pomen vsebuje naslednjo podmeno: zadostuje, da se v kateremkoli mestu v Evropi seznanimo s sistemom vozovnic, pa se bomo znašli v vseh mestih po Evropi, ko bomo uporabili javno prevozno sredstvo. Tako preprosto pa zaenkrat še ni.
Kdor je bil pri menjavi opuščenih žetonov za magnetno kartico dovolj vztrajen, predvsem pa poučen, se je lahko
NOVAJDOBA
ČASNIK
ZA
SLABE
ČASE
Dobimo se na cesti. Vsako sredo pri vašem prodajalcu časnikov.
dokopal do brošure, v kateri je nov sistem vozovnic natančno opisan. Obsega 16 strani in vsebuje ob obilici praznega papirja tudi nekaj besedila (mimogrede: paginacija je izvedena napačno). V Marburgu/L obsega knjiga z voznim redom 144 strani in še karti s pregledom mestnih in primestnih prog. Predvsem pa vsebuje telefonske številke vseh, ki skrbijo za mestni avtobusni promet, vključno z odgovornim svetnikom pri magistratu (mimogrede: prav ta je zadolžen tudi za stike z Mariborom). V mariborski brošuri ne najdemo niti številke avtobusnih informacij.
Tri vrste vozovnic lahko potnik v Marburgu/L kupi pri šoferju: za eno vožnjo, za šest različnih voženj in tri dni veljavno karto za neomejeno število voženj. V soboto od 14. ure naprej in v nedeljo se lahko s tretjo vrsto karte peljejo tri osebe hkrati. V Mariboru lahko kupi potnik samo vozovnico za eno vožnjo, njena cena pa je višja od izhodiščne cene za eno vožnjo: 50 tolarjev namesto 37. Utemeljitev v brošuri je bleščeča: "Prodaja pri vozniku je namenjena predvsem tistim, ki [...] so prvič v Mariboru" (stran 2). Upam, da bo mariborska turistična zveza primerno nagradila to ravnanje.
Žetone je nadomestila magnetna kartica, na katero nam kontrolnik odtisne več podatkov. Zdaj bi torej bilo izvedljivo, kar ni bilo možno z žetoni: prestopanje v smeri smiselnega napredovanja. V Marburgu/L, ki ima skupaj s približno 17.000 študenti okrog 67.000 prebivalcev, se lahko z eno karto vozimo dve uri in pri tem prestopimo, kolikorkrat je to pač potrebno. Za delovanje sistema zadostuje aparat z vgrajeno uro, ki nam odtisne podatke o avtobusu in času vstopa. Takšni aparati so nameščeni pri vseh vratih. Tako ni zadrege z morebitnim demagnetiziranjem, ki ogroža mariborske vozovnice; predvsem pa vstopanje poteka precej hitreje, ker se potniki ne gnetejo samo pri šoferjevih vratih.
Največjo popularnost pa si je pridobila v Marburgu/L prenosljiva mesečna ekološka karta. Kupi si jo lahko vsakdo v enotah bank in pošte in tudi drugje. Velja mesec dni od nakupa. Njena cena pa ne dosega niti polovice zneska za 50 voženj, ki bi jih plačali vsako posebej: 38,- DEM namesto 80,-. Tudi s to karto se lahko v soboto popoldne in v nedeljo hkrati peljejo tri osebe. V Mariboru se še zmeraj oklepajo koledarskega meseca pri določanju veljavnosti. Osnovna (delavska) vozovnica pa bi morala stati manj kot 800,- tolarjev po navedenem primerjalnem izračunu, njena trenutna cena pa je 1.065,- tolarjev. V brošuri piše na strani 10: "Trdimo - vi pa preverite, da je vožnja z mesečno vozovnico najcenejša."
Max VVeber je v uvodu v svojo znamenito študijo Protestantska etika in duh kapitalizma zapisal, da se (zahodnoevropski kapitalizem razlikuje od drugih oblik kapitalskega gospodarjenja po svoji posebni racionalnosti, ki vsebuje kalkulacijo in obračun (stran 11). V Marburgu/L se je v dobrih dveh mesecih po uvedbi navedenih in drugih oblik vozovnic za 30 % zmanjšal individualni avtomobilski promet po mestu.
Dobrodušno bom predpostavil, da bi lahko bilo pomensko racionalno jedro pri rabi pridevnika "evropski" na Slovenskem prav uveljavljanje kalkulacije in obračuna. Zato čakam na junij, ko bo Certus objavil prve rezultate: za koliko se je zmanjšal individualni avtomobilski promet v Mariboru. Če poročila ne bo, bo potrjen stavek iz brošure: "Nov sistem je tudi evropsko nov" (stran 4).
Igor Kramberger
POJASNILO
Nekaj navedenih propomb je prvi javno izrekel Sašo Papp na Radiu MARŠ.
POPRAVEK
V utrinkih 24 je prišlo do neljube pomote: IZUM je izvedel mednarodno posvetovanje o on-line bazah že v decembru 1991 in ne januarja 1992.
SARAJEVSKI POTRES IN ZGODOVINSKI UM
A.
li je človeška zgodovina res samo zgodovina nasilja v absurdnem plesu 'napredka'? Čeprav je antropologizacija pogledov na zgodovino v zadnjih desetletjih prinesla pomembno razširitev uperjenosti pogleda ne več samo v dvorne spletke in reke krvi, ki so tekle za ceno nekakšnih 'velikih zgodovinskih sprememb', ampak tudi v velike skrivnosti vsakdanjega življenja majhnih ljudi, je ob vsem skupaj vendarle ostalo neprijetno dejstvo, da pomeni človeška komunikacija z drugimi, s sosedi, predvsem argumentacijo sile. Sile, ki z neizprosno rušilnostjo uporablja posameznike kot nosilce krvavih orgij.
Svet "predciviliziranih" ljudstev je bil zmeraj zamejen s svetom drugih, svetom "ne-ljudi", s katerimi je bilo treba zmeraj ravnati neizprosno kruto, saj za tiste “druge" ni nikoli veljalo, da bi jih kazalo obravnavati kot vredne življenjskih norm. Civiliziranost pa je samo potencirana stopnja "barbarstva" - to nam je iz dneva v dan bolj jasno. In žrtvovanje lastnim bogovom je še vedno žrtvovanje sosedov. Gorje premaganim.
Logika gospostva je logika kot vsaka druga, možna pa je samo na podlagi vzajemnega priznavanja gospodovalno-sti in podrejenosti. Suženj si ravno toliko želi dobrega gospodarja kot gospodar zanesljivega sužnja - bolj ko si ljudstvo želi Gospodarja, manj možnosti ima, da ga ne bi dobilo, vsako ustoličenje novih razmerij gospostva pa zahteva ritualne žrtve.
To je temelj krvavega balkanskega plesa. Ker gospostva ene same instance med ljudstvi, kijih pestijo napadi narcizma majhnih razlik, ni bilo mogoče več vzpostaviti, se je Beogradu svet začel nezadržno krčiti.
Zgodbica o krčenju sveta ne bi bila prav nič vznemirljiva, če ne bi bilo srhljivih scen s prerešetanimi ali razkosanimi trupli, preko katerih se je sprehodil vdor zgodovine v vsakdanjost. Pri zgodovini pa pamet odpove - najbolj grešna misel zgodovine je: "Kaj bi pa bilo, če bi...". Tega ne moremo vedeti, ravno zaradi tega pa ne moremo razumeti tudi tistega, kar je - sploh če v tem sodelujemo. Spremembe v resnici pomenijo samo ohranjanje najmočnejših silnic iz preteklosti - preteklost se zmeraj znova vrača, in zmeraj znova v neznosni preobleki; Nietzsche je to dobro vedel. V plesu več-
nega vračanja istega vsaka pamet odpove, srce pa ne pomaga. To nam je pokazala tudi sveža sarajevska izkušnja.
Eskapizem nemočnih src namreč lahko gre tako daleč, da v točki največjega moralnega poguma pade v najgloblje mlakuže duha. Najmočnejše orožje proti orožju je neoboroženost, toda sarajevsko nastavljanje lastnih teles oz. licitiranje lastnih življenj seje v zadnji instanci (ob smrtnem strahu) sprevrglo v povsem deplasirano zaklinjanje vrednotam, ki jih je zgodovina poslala v večna lovišča. Tisti, ki so prijeli za orožje, da se jim svet ne bi skrčil na svojo resnično velikost, so dosegli učinek, ki so ga hoteli, kajti tisti, ki jim je do miru, so videli edino možnost za mir ravno v tem, kar so oboroženi sejalci smrti hoteli doseči - vzpostavitev revitaliziranega gospostva Jugoslavije. Ravno ta najgloblja točka paradoksa, v kateri smo se znašli skupaj z zgodovino, bi nam morala odpreti oči, a nam jih ne more. Kaj naj še sploh pomaga, če sta pamet in srce prekratka?
Vse, kar se je dogajalo v zadnjem času v nam nekoč ljubih krajih, je ostalo radikalno tuje vsakemu možnemu razumevanju. Tudi danes, ko se je to "zgodilo" v olimpijski vasi, nam nič ni jasno, samo sedaj se več niti najmanj ne slepimo. Končno moramo priznati, da ničesar ne razumemo in da nikoli ničesar nismo razumeli, ter da nikoli nihče ne bo ničesar razumel. Zgodbice o egoističnih nacionalnih liderjih in pokvarjenih šovinistih so zgodbe za majhne otroke. Za zelo majhne otroke. Zgodbe o tem, da je mogoče medsosedske spore reševati "na evropski ravni", ravno tako: nikoli v zgodovini se noben tak spor ni rešil po mirni poti. Modrost ni v tem, da bi znali reševati spore, ampak v tem, da jih ne ustvarjamo - toda čar človeškega življenja je ravno v tem, da zmeraj trči na "drugega", na soseda, ki si ga ne izbira po svojih željah, ampak mu je dan po naravi. Sosed, ki je zmeraj že po definiciji dovolj drugačen, da ga ni mogoče razumeti, sprošča strah, neznosnost pogleda v brezno, ki ločuje kulturne svetove, pa je pravzaprav neznosnost nemoči racionalnega odnosa do sveta.
Zgodovina, ki vdira v sedanjost, ni zgodovina verskih ali plemenskih vojn, ampak zgodovina človeškega prekletstva, prekletstva radikalne nemoči pri izogibanju izbruhov koncentriranega fizičnega nasilja, ki je ena od najvztrajnejših človeških kulturnozogodovinskih stalnic, saj nenazadnje izhaja iz telesnega temelja kulture - iz "organskega odpora" do dejstva, da nobena racionalna etika ne more preseči neskončnega brezna večnega vračanja nasilja. Ali ni-čejanskega radikalnega pesimizma zares ni mogoče preseči? Zgodovina balkanskih vojn kaže, da ne, prihodnost sosedstva med sedaj bojujočimi se ljudstvi pa bo pokazala, če se mu da vsaj izogniti. Vsekakor pa čas prevrednotenja vseh vrednot še ni za nami - to, kar se dogaja na Balkanu, je skoncentrirana zgodovina Evrope v 20. stoletju in je samo še en dokaz, da v zgodovini deluje nek um, katerega krvavi destruktivnosti ni mogoče ubežati, medtem ko v siceršnjem vsakdanjem življenju deluje razum, na katerem sloni pragmatična uspešnost "mirnih dob". Vdori "zgodovine" v "vsakdanjost" so realna cena "lahkotne znosnosti bivanja", toda ta ugotovitev še ne pomeni, da smo se kakorkoli približali razumevanju logike krvavega "zgodovinskega uma”.
Rajko Muršič
INTERVJ
Semolič ]e tokrat spregovoril o marčni opozorilni stavki, sindikalnem delovanju ter perspektivah slovenskega gospodarskega razvoja.
katedra: Prva splošna opozorilna stavka je za nami. Ker ima stavka kot najbolj odkrita in skrajna oblika izražanja delavskega nezadovoljstva običajno tudi povsem konkretne cilje, se čudim vašim ocenam o popolnem uspehu marčne stavke, gede na to, da vse zahteve vendarle niso bile izpolnjene...
Semolič: Uspešnost je v mogoče ocenjevati z različnimi merili. Še enkrat moram ponoviti naše osnovne zahteve: ukinitev zakona o zamrznitvi plač, sprejem zakona o kolektivnih pogodbah, dvig zajamčenega osebnega dohodka ter zagotovitev pravne in socialne varnosti delavcev. Vsi ostali cilji, ki nam jih skuša pripisati del spolitizirane slovenske javnosti, so zgolj natolcevanje. Zato neizpolnitve namišljenih ali s strani naših kritikov podtaknjenih zahtev ne moremo jemati kot poraz ZSSS. Seveda pa bi bilo iluzorno pričakovati, da bomo v dveh urah rešili probleme slovenskega delavstva. Kljub vsemu pa je napredek očiten. Zakon o zamrznitvi plač ne velja več, minimalni osebni dohodek se je zvišal, čeprav ne toliko, kot smo zahtevali, na predlog vseh sindikatov je parlament vlado obvezal, da zagotvi sredstva, ki bodo omogočila pravno in socialno varnost delavcev... Pomembno je tudi, da smo 18. marca na manifestati-ven, klasično sindikalističen, a dostojen in organiziran način pokazali, da gre sedaj zares in da je delavstvu dovolj praznih obljub o boljši prihodnosti.
katedra: Večkrat so vam očitali, da je ideja o stavki zrasla v glavah sindikalnih voditeljev, ne pa med samim delavstvom. Ali je šlo res za demostracijo politične moči vodstva ZSSS?
Semolič: Sindikalni voditelji na vseh ravneh smo pod stalnim pritiskom članstva, naj storimo vse za izboljšanje razmer, v katerih živi slovenski delavec. Če se ne bi sami zavedali svojega poslanstva in organizirali splošne opozorilne stavke, bi dobršen del delavstva skušal kar sam na cesti izterjati svoje pravice. To pa bi bilo lahko pogubno, tako za mlado slovensko demokracijo, kot tudi
Ш
DUŠAN SEMOLIČ
VLADA MORA
strukturi. Vedeti pa je treba, da napačne odločitve v podjetju prizadenejo le peščico ljudi v primerjavi s škodo, ki jo lahko delavstvu povzročijo kardinalne napake na ravni državne gospodarske politike. Zato mora oblast pri svojem delu sprejeti sindikate kot resnega partner-
ustvarjalca kapitala na drugi strani. K sreči pri nas ne gre za dilemo soupravljanje da ali ne, pač pa gre za nerešena vprašanja oblike in obsega participacije. Glede na to, da parlament o tem vprašanju še ni razpravljal, pa je težko napovedati, kaj se bo iz predloga izcimilo.
PONUD PAZVOJ
Tl
NI
V predsedstvu ZSSS delajo le trije profesionalci, Dušan Semolič pa je prvi neprofesionalni predsednik v zgodovini teh sindikatov. Profesionalno pa opravljajo svojo nalogo sindikalni zaupniki v večjih podjetjih.
PROGRAM
D,
ušan Semolič, nekdanji izvršni sekretar predsedstva slovenskih komunistov ter sekretar RK SZDL, sicer pa diplomirani pravnik in celo magister, je že dobrifideset mesecev na čelu najmnožičnejše slovenske sindikalne organizacije. Človek, ki je lani zamenjal čistokrvnega "rdečkarja" Miha Ravnika, je danes tudi predsednik poslanskega kluba socialistične stranke ter seveda poslanec v parlamentu, kjer sedi iz oči v oči z najhujšim sindikalističnim tekmecem Francetom Tomšičem.
sindikati v tujini vendarle lažje najdejo skupni jezik, ko gre za enotno zastopanje delavskih interesov. So naše težave pri tem posledica (pre)obrtemenjenosti s preteklostjo, ozkih partikularnih interesov sindikalnih vodstev ali so vzroki drugje?
Semolič: Zahodnoevropske države se ponašajo z bogato tradicijo pluralis-
Seveda pa imam kot sindikalist pravico kritizirati vlado, če ne deluje v skladu z interesi delavstva. To pa še ne pomeni, da jo hočem za vsako ceno rušiti, kot so se ob nedavni stavki zbali tisti, ki mladi slovenski demokraciji očitno ne zaupajo v tolikšni meri kot jaz sam in naši sindikati.
katedra: Zanimiva pa je bila ocena Franceta Tomšiča, češ da je bila stavka usmerjena proti vladi, ne pa proti uprav-Ijalcem kapitala, kot je običaj v tujini...
Semolič: Svobodni sindikati so lani organizirali tri četrtine vseh stavk v slovenskih podjetjih in prav vse so bile uperjene proti obstoječi poslovodni
ja za pogajalsko mizo. Evropske izkušnje nam namreč kažejo, da prestrukturiranja gospodarstva ni mogoče izvesti brez upoštevanja socialnih stisk, ki izvirajo iz tega početja. Le s kompromisnimi rešitvami v trikotniku vlada-de-lodajalci-sindikati bomo lahko ublažili neizogibne težave, s katerimi se srečujejo povsod v času korenitih družbenih in gospodarskih sprememb.
katedra: Pred nami je predlog zakona o sodelovanju delavcev pri uprav-
KATEDRA: V Sloveniji je 10OOOO brezposelnih, prav toliko delavcev pa čaka, da jih postavijo pred tovarniška vrata. Kako se vaši sindikati prilagajajo naraščanju števila brezposelnih, oziroma kakšna je vaša strategija preprečevanja odpuščanja delavcev?
Semolič: Zavedamo se, da je nerealno za vsako ceno braniti sleherno delovno mesto. Glede na to, da smo v fazi korenite spremembe strukture gospodarstva, pa bi bilo nujno, da bi imela oblast alterntivo razvoja. Povečevanje
Zveza svobodnih sindikatov Slovenje je s 460000 člani številčno najmočnejša sindikalna organizacija v državi. Čeprav poskušajo nasprotniki ZSSS diskreditirati kot dediča nekdanjih "rdečih sindikatov", velja poudariti, da so se vsi današnji člani vključili v ZSSS individualno (s pristopno izjavo), in to šele po volitvah leta 1990.
za delavce same. Zato smo se v skladu z evropskimi civilizacijskimi in sindikalističnimi standardi odločili za ta korak.
katedra: Verjetno pa se boste strinjali, da so tako vaši kot npr. Tomšičevi sindikati (Neodvisnost - KNSS) pod vplivom določenih političnih strank.
Semolič: Kljub razgibanemu političnemu in strankarskemu življenju v Sloveniji si tega ne bi upal trditi. Prej velja obratno, saj menim, daje marsikatera stranka bolj pod našim vplivom, saj se zaveda moči delavstva, ki stojhi za nami. Sicer pa večina članov ZSSS niti ni vključena v delo političnih strank, ostali pa delujemo v različnih, kar onemogoča vpliv ene ali dveh strank na politično usmeritev sindikatov.
katedra: Ali menite, da je združljivo mesto sindikalističnega liderja z vodenjem poslanskega kluba socialistične stranke?
Semolič: V zahodnoevropskih državah je strankarska pripadnost sindikalnih voditeljev prej pravilo kot izjema, zato je dviganje prahu zaradi moje funkcije v socialistični Stranki povsem neutemeljeno. Moja najpomembnejša naloga je predstavljanje interesov delavstva, pri tem pa je pripadnost eni ali drugi stranki obrobnega pomena.
katedra: Do prepletanja političnega in sindikalističnega delovanja resda prihaja tudi drugod, zdi pa se, da različni
tičnega sindikalnega gibanja. Pri nas smo šele na začetku, zato večkrat prihaja do križanja osebnih, strankarskih in drugih interesov. Kljub temu, da je tekmovalnost v pluralni družbi gonilo razvoja, je za nemoteno funkcioniranje take družbe potrebna velika mera strpnosti.
Priznavanje razlik in izogibanje politično obarvanega omalovaževanja morata postati pravili tudi v našem pluralističnem sindikalnem gibanju. Le tako bomo lahko vsi sindikati po svojih najboljših močeh opravljali najpomembnejšo nalogo, to pa je boj za pravice delavstva.
katedra: Je v razmerah razgretih političnih strasti sploh mogoč medsindi-kalistični pakt o nenapadanju In kakšne bodo posledice za delavce, če do tega ne pride?
Semolič: Kljub temu, da so odnosi med različnimi slovenskimi sindikati v tem trenutku precej skrhani, upanje ostaja. Čeprav se z marsičim ne strinjam, javno nikoli ne napadam ali celo žalim pripadnikov drugih sindikatov in strank.
i 7
I LSSS združuje 17panožnih sindikatov, članarina, ki | predstavlja edini vir financiranja, pa znaša 0,6% bruto osebnega dohodka. 45% s članarino zbranih sredstev | ostane v podjetju, del gre v območne, del v panožne ! sindikalne organizacije, z 10% zbranega denarja pa 1 razpolaga osrednja zveza.
l/s, člani ZSSS imajo možnost koriščenja brezplačne pravne pomoči, sindikati pa nudijo tudi materialno pomoč posameznikom v hudi stiski. Kot zanimivost omenimo še to, da so v Ljubljani nedavno odprli trgovino, v kateri imajo člani ZSSS petodstotni popust...
števila brezposelnih bi bilo namreč usodno tako za delavstvo kot za državo. Žal pa vlada do danes še ni ponudila svojega gospodarskega in socialnega programa. Prav tako je pomembno zagotoviti normalne pogoje za delo t.i. sodišč združenega dela, ki zaradi finančnih in kadrovskih problemov ne morejo reševati delovnih sporov tako, kot bi si zaposleni želeli. Treba se je usmeriti v aktivno politiko zaposlovanja. Perspektiv ne moremo iskati v poviševanju denarne pomoči brezposelnim (ki pa je seveda nujna) in prerazporejanju revščine, pač pa v odpiranju novih delovnih mest. Sindikati menimo, da je to edina prava pot, žal pa pri reševanju tovrstnih problemov nimamo ustreznih mehanizmov v svojih rokah.
katedra: Zdi se, kot da so sindikati v paradoksalnem položaju. Njihova naloga naj bi bila predvsem zaščita delavca, vendar pa je ohranitev podjetij največkrat najpomembnejši cilj. Za visoko ceno, ki jo plačuje delavec, mame?
Semolič: Če podjetje obstaja, delavec še lahko upa, da bo čez mesec ali dva bolje. Če pa gre v stečaj, je obsojen na brezperspektivno čakanje na zavodu za zaposlovanje. In prav zato se sindikati borimo za ohranjanje podjetij in delovnih mest. Ko bo vlada ponudila konkreten predlog reševanja iz krize, bo socialni pakt bližji. Šele, ko bomo imeli jasna zagotovila, da danes zategujemo pas zato, da bo jutri bolje, bomo to z odobravanjem sprejeli in potrpeli.
katedra: Za konec me zanima še, kakšno je vaše stališče do 130 “hlapcev Jernejev", ki jih je vaš sindikat postavil na cesto, hkrati pa ste v dobršni meri ohranili kompromitirano vodstveno strukturo?
Semolič: Glede na to, da se je "afera" zgodila pred mojim prihodom na čelo ZSSS, bi o njej le težko sodil. Po zagotovilih sodelavcev pa je s slovenskim sindikalnim pluralizmom in s tem povezanim upadom članstva v naših sindika-Bojan Tomažič ,ih de| strokovnih služb postal odvečen.
Celoten postopek ukinitve delovnih mest naj bi potekal v skladu s tedaj veljavno zakonodajo. Zavzemam pa se za to, da se problem (če sploh še obstaja) ne zlorablja v politične namene, ampak rešuje po zakoniti, to je pravni poti.
Ijanju podjetij. Kako ga ocenjujete?
Semolič: Naša želja je, da bi soupravljanje uredili po evropskih vzorih, kar pomeni, da sprejeti model ne bi smel temeljiti na konfliktu med delodajalcem in delavci. Primeri iz Nemčije, pa tudi z Japonske in od drugod kažejo, da je osnova soupravljanja iskanje skupnih interesov lastnika ali upravljalca na eni ter
Simon Bizjak
Katedra 4
"Če bi še pred letom kdo rekel, da bo tako hudo, mu ne bi verjela," je pred časom rekla socialna delavka Bogica Kasjak iz MTT. Najhuje je, ko ljudje dobijo čeke za stanovanje, elektriko, ogrevanje in vrtec in računov ne morejo plačati. "Rok za plačilo jih tako tlači, da nekateri pritiskov ne morejo prestati brez zdravniške pomoči. Pri mladih zlasti spodbudi to stanje konflikte s partnerji, doma ali v delovnem okolju."
Tudi ponoči je delala za tekočim trakom, potem pa je z oglasne deske prebrala, da je ne potrebujejo več. Dva otroka ima, sin je v trgovini kradel čokolado. Joče, ko mu pogleda v oči. Naj pocrkajo, naj se kam zavlečejo in zaspijo za večno? čeprav delajo, dobijo premalo za normalno življenje. Ne boste verjeli, kurje bedro razdelijo na dve polovici in si dvakrat skuhajo juho, enkrat na teden kupijo kruh, takoj ga porazdelijo na dnevne deleže. Ni javnih kuhinj. Ker bi bile dolge vrste, ker bi bila sramota za mesto in državo.
Oče za otroka ne plačuje, za otroški dodatek ni znala zaprositi. Mama ji je poslala nekaj hrane. Sram jo je, da ni mogla plačati stanarine. Nekateri se znajdejo, drugi ne. Dosti jih ne ve, kje bi lahko iskali pomoči. Mati samohranilka štirih majhnih otrok je s časopisnim oglasom prosila za denarno pomoč in pomoč v prehrani. "Najlepša hvala vsem, ki pomagajo," je zapisala. Ima štiri otroke, sedem, osem in deset let stare fante in šestletno hčer. Najstarejši in najmlajša živita pri njej, za dva fanta skrbi stara mati. Bila je sedem let poročena, pred štirimi leti sta šla narazen, ker je grozno pil. Otroci so bili dodeljeni njej. Takrat je bila na zelo dobri poti. Delala je kot akviziterka, mesečno je zaslužila toliko, da je lahko z otroki zelo dobro živela. Slabši časi so začeli preganjati tudi akviziterje izpred vrat. Prihranjeni denar je kopnel. Stanarine plačujejo dvesto mark, ker ni dimnika je elektrika velik strošek za ogrevanje. Ima srečo, da otroci radi jedo krompir, testenine in druge cenejše stvari in niso izbirčni, ne dobijo, kar si izmislijo, in ne morejo reči, da nečesa ne bodo jedli. V bližnji restavraciji jim večkrat dajo pet malic za tri plačane.
■ Konzerva in kos kruha
Sam enkrat na dan poje kruh in konzervo. Spati ne more ob misli, ali bodo imeli kaj jesti. Ima devet in šest let stara otroka. Zena dela in slabo zasluži. Deset let je bil zaposlen. Zima je bila težka. Hčerka sprašuje, zakaj sta žalostna. Štiri leta je stara, sin pa dve. Sama zelo malo jesta, da bi imela hrano za otroka, tako jima ju ne morejo vzeti. "Danes še nisem jedel, sinoči pa sva imela za večerjo riževo juho," pove sredi dneva. Riž sta dobila od Caritas.
"Kot otrok sem bil v domu in vem, kako je biti brez staršev. Svojih otrok v zavod ne dam," pravi. Obleke imajo še tiste, ki so jih dobili lani, ko so ljudje pomagali. Najbolj bi potrebovala delo. Kakšna mladost, ko je vojna, ko so starši na čakanju, vedno tečni doma, ko ne dajo denarja. Pri D. si premoga za zimo niso mogli kupiti. Drva so skurili v enem mesecu, nato so zbirali ostanke lesa. Devetindvajset let delovne dobe ima. Nazadnje je delala kot čistilka. Zbolela je in novi lastnik podjetja jo je želel prestaviti na delo na morje. Ker ni hotela iti, so jo odpustili. Doma je že več kot dve leti. Živci so ji popustili. Ima otroka in mater, živijo od moževe plače. Otroški dodatek da na banko, da bo otrok imel, če bi se staršema kaj zgodilo. V stanovanju smrdi, v podboju vrat so našli mišje gnezdo.
Star je 53 let, žena pa šestdeset. Roke ima zgarane. Za tri kile zaseke je pri sosedu popoldne cepil drva. Makarone kuhata in krompir. Kokoši, ki sta jih imela, sta poklala. Včasih polovi kakšno divjad, za hrano, ko je potrebno. Čevlje bi potreboval. Zimski so še vedno na popravilu pri čevljarju. Pri zdravniku bi moral plačati 450 tolarjev participacije, pa jih nima.
VSAJ
TEŽKE
ZIME
JE
KONEC
Kje ima ta država, ki smo ji dolga leta dajali, srce?
Prihodnosti je že zdavnaj izginilo veselje z obraza. Poleg pravih bomb so tempirane socialne. Bomba - takšno življenje! Kot so imeli Angleži UB 40 v svoji krizi, imamo tudi Slovenci polne obrazce za nezaposlene SPN -1, na katere ' je treba vpisati vlogo za uveljavitev socialnovarstvenih pravic. Sistem se je končno menjal. Po socializmu tudi kapitalizem prav nič ne velja.
Devetindvajset let je bil zaposlen, zaradi plavih so ga odpustili. Zdravili so ga na Pohorskem dvoru. Ne ve, kako bo naprej. Pa saj ga sploh ne vprašajo.
I ■ Preživlja ga žena
V podjetje so ga zvabili z večjo plačo, kot jo je imel v prejšnjem podjetju. Pa je podjetje propadlo, dela pa zdaj ne more dobiti več. Se s svojimi delavci nimajo kam, mu odgovorijo. Ima 23 let delovnega staža, zanj in za otroka skrbi žena, ki del plače dobi v bonih. Star je 43 let, v letih, ko naj bi največ ustvarjal. Preživlja ga žena in mu morajo starši priskočiti na pomoč. Ko ni bilo snega, je v gozdu pobiral suhljad za kurjavo. Na borzi dela tudi zanj ni upanja. Govedina je redko na mizi, če je, je za otroke. Prej so redki verjeli, da bi lahko bilo v samostojnosti siromaštvo.
Oblačila bi potrebovali, hrano in denarno pomoč. Dva otroka ima, petnajst mesecev in šest let stara. Še za hčerko iz prvega zakona plačuje preživnino. V kletnem stanovanju mu teče. Otroka sta bolna zaradi vlage, oblačila so plesniva. Pri oknih in vratih piha hladno. Stranišče je zunaj. Voda večkrat vdre iz kanalizacije v stanovanje. Vse dajo za otroka, samo da jima ne bo hudo, kot je staršema. Triindvajset let je bil delavec, potem pa so ga zaradi disciplinskega prekrška odpustili. Za nas starejše ni več dela. Prej so ga ljudje spoštovali, sedaj ga je sram. In živčen je.
Bil je rudar, kasneje je opravljal lažja dela. Več kot trideset let je bil zaposlen, sedaj je invalid. Zaradi disciplinskega prekrška so ga postavili na cesto; pravi, da krivično. Na Zavodu za zaposlovanje imajo že zdravih brez dela preveč. Dva otroka ima. Zaposlena je samo žena.
V Mariboru je stanje bolj kritično kot v drugih slovenskih mestih. Petnajst odstotkov Mariborčanov je upravičenih do socialnih pomoči, do katerih se je mogoče prebiti preko strogih meril. Le nekaj več kot tretjina tistih, ki so prijavljeni na zavodu za zaposlovanje ima pravico do nadomestila. Lilet je še vedno zaprt. Pri njem pa se je vse začelo, postal je simbol vsega tistega, kar se je, seveda ne po krivdi ljudi, ki pripovedujejo te še pred časom neverjetne zgodbe, dogajalo Mariboru. In še vedno ni prepozno za konstruktivno, ne za razkroj in represijo sistema. Čeprav ljudem vse razpada.
Marko Trobentar
ALBANIJA
NEKROLOG
EVROPSKEGA
KOMUNIZMA
N.
I a našem kontinentu bomo težko našli deželo, ki bi bila tako ali še bolj žalostna od Albanije. S svojimi 3,3 milijoni prebivalcev je najmanj razvita v Evropi, saj je njen bruto nacionalni dohodek leta 1989 dosegel samo 3,8 milijarde USD, od tedaj pa stalno pada.
O gospodarskem razvoju ni mogoče govoriti niti približno. Uspeh je že vzdrževanje osnovnih funkcij države.
Država živi svojo usodo - na dolg, od daril in tuje pomoči.
Ljudje so lačni in premraženi. Brez upanja na izboljšanje katastrofalne situacije v dogledni prihodnosti. Dolgoletno uničevanje vseh sfer družbenega življenja je privedlo Albanijo do vsesplošne bede in kaosa. Doslej se v reševanje kriznih situacij in odkritih konfliktov še ni vključevala vojska s težkim orožjem, a mnogo do tega ni manjkalo nikoli. Eksplozija socialnega nezadovoljstva grozi vsak trenutek.
Težko je dojeti, kako globoko - v propadu - se nahaja Albanija. Morda je na-jilustrativnejši primer splošne situacije v državi znano mednarodno letališče Rinas, oddaljeno manj kot 30 km od Tirane. Radarjev ni. Naprave za pregledovanje prtljage delujejo le izjemoma. Okoliški prebivalci ne kradejo le signalizacije, ampak celo luči in reflektorje s
same letališke steze. Med najmodernejše naprave za kontrolo poletov spada stari daljnogled, ki ga je neki uslužbenec albanske letalske družbe kupil na bolšjem trgu v Brindisiju. Pristajanje na tiranskem letališču velja med piloti za dokaz najvišje stopnje strokovnosti - pri pilotiranju si je mogoče pomagati le z lastnimi očmi, pri tem pa paziti še na pse, živino, ljudi in primitivna transportna sredstva, za katere je gladka pristajalna steza nadvse zanimiv kraj.
Za Albanijo značilni bunkerji in številni vojaški objekti slejkoprej ostajajo, najbolj vpadljiva sprememba krajine pa je, da praktično ni več gozdov. Ob cesti med aerodromom in Tirano, ki je enako zanemarjena kot vse druge v državi, ne raste več nobeno drevo. Posekali so skoraj vse gozdove, sadovnjake in parke, v pristanišču Drač so posekali celo tri četrtine nasadov v predsedniški rezidenci. Ob tem se je Albanija še pred nekaj leti hvalila, da predstavlja gozd 42 % njene površine. Če vprašamo Albance, kam je izginil ves njihov gozd, odgovarjajo: "Peč je nenasitna, pozimi pa je hladno." Že v prvem stanovanju, ki ga človek obišče, mu postane jasno, zakaj tolika potrošnja drv. Centralno gretje pozimi ne deluje, torej je temperatura v stanovanju praktično enaka zunanji. V vsakem stanovanju je torej majhna peč (pogosto kar domače izdelave). Premoga ali kurilnega olja ni mogoče kupiti, ostane torej le les (na odpadih ni mogoče najti niti koščka lesa, pa tudi ničesar drugega, kar bi gorelo).
Tudi z življenjskimi potrebščinami, vključno kruhom, ni nič bolje. Ni! Danes je že jasno, da najbrž ne bi prišlo do revolucije lačnih brez diletantizma zadnjega predsednika pred svobodnimi volitvami Yllija Bulija. Čeprav velja sam za dokaj sposobnega, se je obkrožil z nesposobnimi svetovalci. Njegov svetovalec za zunanjo politiko je bil npr. le enkrat v življenju v tujini in ni bil sposoben našteti niti vseh članic Evropske gospodarske skupnosti. Ko je Bufi zvedel za katastrofalno stanje državnih zalog osnovnih živil, so mu njegovi modri svetovalci predlagali, naj podatke sporoči javnosti. Nekaj dni kasneje je to tudi storil in pri tem povedal, da je zalog živeža le še za dva do tri dni, kar je sicer držalo, a ob tem je pozabil, da so v albanska pristanišča dan za dnem prihajale ladje, polne življenjskih potrebščin. Jasno -zavladala je panika in kaos, desetine mrtvih, stotine ranjenih, razpustitev vlade in razpis predčasnih volitev, ki so končno spodnesle socialiste.
Dandanes je situacija s preskrbo najslabša v celotni povojni zgodovini. Vse osnovne potrebščine so na kupone, a količine, ki jih je tako mogoče dobiti, komajda zadoščajo, da ljudje ne pomrejo od lakote - še več, nihče ne garantira, da je hrano za bone sploh mogoče kupiti. V državnih prodajalnah namreč hrane praviloma ni oz. le občasno prodajajo živila iz humanitarne pomoči. Ljudje so torej prisiljeni kupovati na bolšjaku in v privatnih trgovinah, kjer se za drag denar prodaja predvsem tihotapsko blago bolgarskega ali grškega porekla, osnovnih živil in zdravil pa kronično primanjkuje, da o industrijskih izdelkih sploh ne govorimo.
In česa je dovolj? Skoraj ničesar razen ene vrste ameriških, grških in albanskih cigaret, neke žgane pijače in grških limonad v plastenkah - cene pa so za Albance astronomske. Jiri Svitek
KAKŠNO KULTURNO PROMOCIJO POTREBUJE MARIBOR?
CENTRALIZACIJA. ALI REGIONALIZACIJA,
1 Kultura nedvomno potrebuje promocijo, saj je v tržni ekonomiji le | eden od artiklov, ki si morajo iskati svoj prostor na trgu in se čim |f dražje prodati. Na zahodu, kamor se ekonomsko nagiba tudi naša država, za to obstajajo razni promoterji, marketingarji in menedžerji, ki s podrobno analizo trenutnih trendov na posameznih področjih (glasba, likovna umetnost, gledališče, film, literatura) ponujajo svoje kure nesnice in proizvajajo t. i. /i/f-kulturo.
MANAGEMENT
KADROVANJE KOT FUNKCIJA MANEGERJA
A ponavadi je takšna dejavnost že vsebovana v določenih hišah, ki se jim reče dvorane, galerije, gledališča, itd., v katerih vsak lastnik, privatni ali državni, skrbi, da bo preko razstav, koncertov, predstav, projekcij, literarnih večerov, predavanj, itd. prodal, kar ponuja. Od tega je namreč odvisno tudi njihovo preživetje in vmes ni nobene kvalitativne romantike, ampak zgolj kupci oziroma konzumenti in aktualnost blaga, saj je nekaj, kar je danes "in", jutri že "out". Pač zakon pop kulture, katere del so postali tako Vivaldi ali Mozart kot Goethe, Shakespeare, Nadine Gordimer, Gabriel Garcia Marquez ali U2 in Nirvana, Števen Spielberg in Vincent van Gogh.
Skratka kultura konzumentstva 20. stoletja, ki se nikakor ne razlikuje od tistih v minulih stoletjih, le da je je več, in da namesto dvornih ali cerkvenih slikarjev, kiparjev, glasbenikov, itd. obstaja večja disperzija akterjev in brisanje meja ter nekdanjih centrov. Tako je za drugo polovico 80-ih najznačilnejši trend t. i. worldart, ki resnično dokazuje, da umetnost ne pozna meja, in združuje azijske, afriške, evropske in druge kulture. In vse s ciljem odpirati nova tržišča in prosperirati na njih, ko je evro-ame-riško postalo premajhno za željeno obračanje kapitala.
Zato ni nič čudnega, če smo v Sloveniji in Mariboru v zadnjem času priče vse pogostejšim obiskom tujih poslovnežev ali po naše selektorjev, ki enako kot gospodarstveniki iščejo možnosti na svojem vrtičku, in si ogledujejo, kaj je zanimivega za prodajo na drugi strani meje. Nujno morajo biti primerno strokovno podkovani, torej tudi šolani, da vejo, kaj kupujejo, in da bo zanimivo za produkcijo, za katero delajo, ali za festival, ki ga pripravljajo. V nasprotnem primeru bodo propadli, saj ne bodo privabili dovolj gledalcev in dvignili dovolj prahu. Torej daleč od socialističnega pojmovanja dobrotništva in uslugar-stva. Edino zakon kapitala jim narekuje njihove interese, da npr. v mariborsko Dramo pridejo celo iz Mehike.
Kot vidimo, pa njihovega poslanstva ne narekuje država, temveč strogo specializirano področje ali posamezen projekt, npr, gledališki festival, ki so ga v Mariboru predstavljali za enega naj-veCjilt na svetu, a v svetu mu takšnih lastnosti niso tako velikodušno pripisovali. Namerna poslovna diskrepanca? Ne, le zakon trga in borba za dolarski primat.
V Mariboru pa tega še nismo dojeli, čeprav imamo polna usta poslovnosti. Kultura nam pomeni narodno dobrino in ji še nismo sposobni pritakniti zakonitosti, ki jih zahtevamo od gospodarstva. Galerije, kino in koncertne dvorane samevajo, mi pa prirejamo prazne diskusije o “kulturni sivini" in priznavamo, da se je bil samo teater sposoben izviti iz teh klešč. Zakaj? S spretno promocijo. Kvaliteta igra pri tem na žalost minorno vlogo. Če to ne bi veljalo, ne bi obstajali mnogi kvalitetni projekti, ki so propadli in jih od časa do časa, praktično šele čez nekaj let, kakšni zanesenjaki potegnejo iz pozabe. Tujci, ki prisegajo, da
je mariborska Drama nekaj najboljšega v svetu, samo prilivajo vodo na svoj poslovni mlin.
Na drugi strani pa pri nas v duhu starega sistema, namesto da se ozremo okoli sebe, želimo v SkupšCini ustanoviti Center za promocijo kulture in njegovo delovanje obesiti na mestni proračun, čeprav so argumenti za njegovo ustanovitev sila nasprotujoči. Pomisleki, da nek slikar sam ali s svojim agentom najbolje prezentira svoje delo, enako glasbenik (gledališču je v okviru lastne institucije to že uspelo), in ne potrebujemo nikakršnega socialističnega centra za krovno promocijo, so popolnoma na mestu. A najhuje je, da bodo o njegovi ustanovitvi odločili ljudje, ki jim je sodobna kulturna promocija španska vas. Dobro bi pač bilo promovirati. In tukaj se vsi argumenti nehajo.
Najprej moramo vedeti, kaj bomo sploh promovirali (kviz: kdo ve, kaj je v Mariboru ponuditi, če lastne kulture nismo sposobni niti sami konzumirati in na prireditvah opazimo vedno isto maloštevilno publiko), saj je kultura tako širok pojem, ki potrebuje temeljito delo na posameznih področjih, spremljanje trendov v svetu in v samih institucijah, da njenega šmorna nekakšen nadcenter ne bo mogel prebaviti. Potem obvladati vse marketinške zakonitosti kulturnega trga, dokler se ne odločimo, kje bomo neko področje napravili uspešno. Vsaka država ali regija ni sposobna kupiti vsega, kar bi ji Maribor hotel ponuditi (analiza trgov). So zainteresirani V Mariboru to napravili? Zaenkrat imamo samo vzrok (promocija) in namen (Center), vse vmes pa manjka.
Prav zaradi tega smrdi ustanavljanje Centra za promocijo kulture po naftalinu, ki bi naj pregnal molje, a v bistvu je že izdišan in se bodo molji le še bolj zaredili. Hkrati pa bo spet goltal sredstva mariborskih davkoplačevalcev, ki z
njim ustanavaljajo firmo, ki so jo že stokrat plačali. Namreč, zaenkrat še vse mariborske kulturne institucije visijo na proračunu, v njih pa delajo ljudje, katerih delokrog vsebuje tudi poslovni del. Če so ga dosedaj zanemarjali, ker jih je neglede na rezultate plačevala država, bi nujno morali začeti z drugačno prakso. Časi socializma in dvojnega plačevanja za isto stvar so mimo.
Če že nekdo, pa najsi bo Vladimir Rukavina ali kdorkoli drug, misli, da je Center za promocijo kulture Mariboru potreben, ga naj ustanovi kot privatno podjetje iz svojega žepa, ponuja svoje usluge domnevnim strankam in jih primerno zaračunava. Trg bo prinesel argumente za ali proti. Ali pa v ostalih proračunsko podprtih "hramih” odpusti ljudi, ki so se dokazali s svojo dolgoletno nesposobnostjo in spravili mariborsko kulturo tja, kjer se danes prijemamo na glavo. Ne pa enostavno stopiti na občino, si zagovotoviti dovolj širok lobby in zahtevati od njega, da ti pod krinko ne-vem-kakšnih splošnih interesov ustanovi "privatno" firmo, zagotovi delovno mesto in daje denar. In to še mimo kakršnihkoli razpisov, programov in projektov, ki bi omogočali boljše ideje in bolj sposobne ljudi!
Da ne bo kot z Matice m, na čelu katerega pluje gospod Razdevšek, in je samo komisija, kije pode\]eva\apriznanja mesta Maribora, videla v njem uspešno organizacijo. Uspešna pa je samo za slepe in za njih same, ki živijo na proračunu in se debelijo od "lastnih" sredstev, ostali pa ne najdemo o turizmu v Mariboru ne duha ne sluha. Še več, postala je glavna cokla pobud, ki niso v njihovem privatnem interesu. Zato: nehajte že s škodljivim SZDL-jevstvom in pustite trgu, kar je tržnega, in cesarju, kar je cesarjevega, Magda Tovornik pa se naj odloči, ali je za centralizacijsko pokroviteljstvo in skrivanje za “širšimi družbenimi (mestnimi) interesi” tistih, ki ne morejo preboleti lepo postlane preteklosti, ali za tržne razmere oziroma "regionalizacijo" enakovrednih partnerjev na trgu. Tudi v kulturi.
Peter Tomaž Dobrila
V sodobnem manegmentu se izmed vseh funkcij managerja kadrovanje največkrat postavlja po pomenu na prvo mesto. Dobri kadri ustvarjajo podjetju profit, slabi pa le strošek. Kadrovanje in usposabljanje ljudi je običajno ena najdražjih, pa tudi ena najkompleksnejših investicij v podjetju. Kadrovanje namreč vsebuje vrsto pasti, in od sposobnosti managerjev je odvisno, ali bo podjetje te pasti uspešno prebrodilo, kajti če jih ne, bo čutilo dolgoročne posledice.
Proces kadrovanja je mogoče razdeliti na tri temeljne funkcije:
1. zagotavljanje posebnih kadrov, kar
vključuje planiranje in predvidevanje potrebnih novih zaposlitev, analizo delovnih mest, specificiranje potrebnih opravil, objavljanje novih delovnih mest ter izbiro med prijavljenimi kandidati:
2. vzdrževanje kadrov, kar vključuje nujne, bolj ali manj rutinske administrativne posle, s katerimi zagotavljamo notranjo in zunanjo f luktuaci-jo kadrov, skrb za varnost, ustrezno delovno okolje in nagrajevanje;
3. razvoj kadrov, ki zajema usposabljanje, izobraževanje in ocenjevanje.
V tem sestavku se bom nekoliko podrobneje lotil prve funkcije. Pri proučevanju kadrovskih potreb je prva naloga managerjev, da natančno specificirajo, koliko in katera opravila so potrebna, da podjetje doseže svoje cilje. V naših podjetjih je to delo ponavadi opravljala od delavskega sveta imenovana komisija, ki je pripravljala podroben pregled del in nalog, ponavadi z vrsto podrobneje specificiranih podnalog, toda brez temeljnih usmeritev, ki bi izhajale iz jasne strategije podjetja, kar bi moral opredeliti ma-nager. Rezultat takšnih postopkov je bila - poenostavljeno rečeno - ekstenziv-nost pri zaposlovanju, katere posledice se še zdaj zelo čutijo v vseh podjetjih v družbeni lasti. Manager je tisti, ki bi moral imeti globalen pregled nad podjetjem in njegovimi potrebami, zato se od njega pričakuje temeljni prispevek k opredelitvi števila in specifikacije potrebnih delovnih mest, kar je v največji meri odvisno od organizacijske filozofije podjetja.
Še zahtevnejša naloga je izbira ustreznih kadrov. Med strokovnjaki za ma-nagement prevladuje mnenje, da je za podjetje najpomembneje imeti nadarjene in visoko usposobljene kadre. Michael J. Kami v knjigi “Trigger Points" trdi, da je od temeljnih prvin za razvoj podjetja najpomembnejša tista, ki omogoča prepoznavanje zaposlenih s potrebnimi sposobnostmi in vizijo bodočih sprememb v podjetju. Managerjem priporoča pripravo seznamov ljudi, od katerih je najbolj odvisen uspeh podjetja. Če je spisek kratek, je treba takoj sprožiti akcijo iskanja takih ljudi. Mnogokrat se
izkaže, da taki ljudje v podjetju-so, vendar so bili zapostavljeni ali celo ignoriram. Vedeti je namreč treba, da je potrebno nadarjene ljudi specifično obravnavati, pri tem pa manager pogosto naleti na odpore v okolju, ki naravno teži k egalitarizmu. Kami meni, da se velja med možnostjo, da bodo v podjetju zadovoljni ključni ljudje, in možnostjo, da bo zadovoljno podjetje v celoti (oz. večina v podjetju), odločiti za prvo.
PeterDmckerv knjigi"Managing for Results" prav tako poudarja pomen dobrih kadrov, ko opozarja, da je ena temeljnih dilem vsakega podjetja pravilna alokacija najboljših ljudi. Meni, da jih je treba angažirati tam, kjer so naloge najzahtevnejše, obenem pa priložnosti največje. Prerazporejanje ljudi je pogosto težavno, toda nujno. Drucker omenja metodo “prisilne izbire": manager sestavi dva spiska; v prvem rangira najpomembnejše naloge v podjetju, v drugem pa najsposobnejše kadre; nato iz obeh spiskov sestavi pare tako, da se najvišje rangirana naloga poveže z najvišje rangiranim na kadrovski listi itd. Tako dobimo učinkovit poslovni program uresničevanja kadrovske politike v podjetju.
Kako zaposliti prave ljudi? Robert Half v knjigi “Half on Hiring" priporoča naslednjo metodo: najprej se vprašamo, ali sploh potrebujemo novo zaposlenega, in če je posel^za katerega ga iščemo, sploh izvedljiv. Ce odgovorimo pozitivno, priporoča za ugotavljanje ustreznosti kandidata 5 kategorij:
1. delovne izkušnje,
2. izobrazbo,
3. inteligentnost,
4. videz in
5. osebnost.
Pri izbiri si delno pomagamo z življenjepisom, ki pa ga je treba brati kot "bilanco stanja podjetja brez njegovih obveznosti". Najpomembnejši pa je seveda intervju z vsakim kandidatom. Pri tem delajo mnogi managerji napako, da vodijo intervjuje v stilu nestrukturirane-ga razgovora, treba pa si je narediti plan:
1. najprej zaželeti dobrodošlico kandidatu,
2. zagotoviti sproščeno klimo s krajšim
splošnim razgovorom,
3. opredeliti namen in želje intervjuja,
4. zastaviti vprašanja, ki nam dajo koli-
kor se le da informacij o kandidatu,
5. predstaviti delovno mesto, za katerega se kandidira,
6. odgovoriti na kandidatova vprašanja in
7. skleniti intervju.
Pri tem je treba v kar največji meri dopustiti kandidatu, da govori - če govori predvsem izpraševalec, lahko kandidat svojo predstavitev prilagodi okoliščinam in skrije svoje dejanske lastnosti. Pomembna je tehnika vprašanj, pri odgovorih pa je treba biti pozoren tako na vsebino, kot tudi na način, kako so bili podani.
Kadrovanje je predvsem funkcija managerjev - kadrovske službe v podjetju so predvsem njihov servis, ki jim omogoča najkreativnejši in najodgovornejši del kadrovanja.
Bojan Praznik
MM1 90,4 in 93,1 MHz 5.40-19-00	™
MM2 102,8 MHz 0.00 - 24.00 Ilichova 33,62000 Maribor
Katedra 6
Boris Strmšek
POSEL
Zaradi vsega prej naštetega ali pa prav zaradi tega slovensko gospodarstvo preživlja težke čase. In z njim vred tudi slovenski živelj, vsaj njegova velika večina. Ta situacija je še zlasti potencirana v mariborski regiji. V nekoč industrijsko zelo razvitem mestu je danes 15.000 brezposelnih, vsaj še enkrat toliko jih je sicer zaposlenih, a so tehnološki (ali bolje sistemski) višek.
Leta 1981 je takratni mariborski izvršni svet ugotovil, da je nujno treba nekaj storiti za oživitev mariborskega gospodarstva. Tako je bil "spočet" prvi "mega projekt", s pomočjo katerega naj bi se (takrat) mariborska industrija rešila kompleksa zapostavljenosti. Tako kot so vsem dobro znani razlogi stagnacije in zaostajanja mariborskega gospodarstva, je tudi znana vizija takrat izdelanega projekta Maribor 2000. Strokovnjaki Visoke ekonomsko komercialne Sole (današji EPF) in Ekonomskega centra Maribor so ob pomoči strokovnjakov iz delovnih organizacij izbrali pet razvojnih jeder, ki naj bi izvedla tehnološki preboj rigidne mariborske industrije. Vendar projekt Maribor 2000 ni bil nikoli realiziran. Razloge je moč najti tudi v sistemskih spremembah, o katerih je e bilo govora na začetku sestavka, a mnogo bolj kot to, da projekt ni nikdar ugledal luči sveta, ampak je končal v nevemčigavih predalih, je nerodno dejstvo, da so se prva sesula ravno podjetja, predvidena za "vlečne konje" mariborskega gospodarstva.
/
GOSPODARSTVO
"MARIBOR
JUTRI"
MESTO, OBSEDENO OD DRAGIH PROJEKTOV
Z-ivimo v, za Slovenijo, prelomnih časih, ko dinamika spreminjanja bivanjskega prostora že kar presega našo sposobnost prilagajanja na vse spremembe. "Zgodila" se nam je demokracija z vsem, kar spada zraven, od prehoda k večstrankarstvu, uvajanja tržnih zakonitosti, pa vse do osamosvojitve in mednarodnega priznanja. Odpirajo se nam nove perspektive, v scenariju prihodnosti pa nam je tudi namenjena pomembna vloga. Toda preživeti je treba vso težavnost prehodnega obdobja.
m Analiza sedanjega stanja
S konstituiranjem prve večstrankarske skupščine mesta Maribor je ponovno prišla v prvi plan zahteva po ozdravitvi gospodarstva regije. Brez velikega pompa je bil sprejet sklep mestne vlade, naj se izdela projekt, v katerem bodo strokovno opredeljene možnosti mariborskega gospodarstva za čim prejšnji izhod iz krize v kateri se nahaja. Projekt 'Maribor jutri", ki ga izvajajo strokovnjaki kalifornijskega inštituta SRI International, je medtem prešel v drugo fazo. V prvi fazi so opravili inventuro pogojev in stanj, v katerih se nahaja mariborsko gospodarstvo, in prišli do sklepa, da imamo danes sedem pomembnejših sektorjev, vsakega z različnim razvojnim potencialom. Ti sektorji so:
• predelava kovin in nekovin
• izdelovanje strojne opreme
• izdelovanje vozil in transportne opreme
• tekstilna industrija
• konfekcijska industrija
• kmetijstvo in prehrambena industrija
• gradbeništvo.
Prve vizije jutrišnjega Maribora pri članih projektnega sveta pa kažejo, da vidijo prihodnost predvsem v razvoju terciarnih in kvartarnih dejavnosti, v izkoriščanju geografske lege in razvoju Maribora kot mednarodnega regijskega centra, v diverzifikaciji in večji agresivnosti gospodarstva. Po dosedanjih ugotovitvah stanfordskih raziskovalcev naj bi gospodarstvo mariborske regije v tem desetletju izvedlo:
• preobrat od težke k lahki industriji
• povečalo storitvene dejavnosti
• postalo trgovski center
• razširilo turizem
OSNOVNI KONCEPT PROJEKTA
Naloga-cilj: biti orepoznan na svetovnem tržišču
Svetovno
Tržišče
Podjetja
Znanjei
Strategija: Učinkovita uporaba vseh resursov Maribora
Zemlja Lokacija
BARVNE - LASERSKE - COLOR - FOTOKOPIJE FOTOKOPIJE VELIKIH FORMATOV... A1 ... A2...
■ Standfordski raziskovalci za mariborski uspeh
Pri "seciranju" projekta "Maribor jutri" je treba vsekakor omeniti tudi blago povedano "čudne igre" okoli izbire izvajalca. Na razpis za izvajalca projekta "Maribor jutri" sta se prijavila s ponudbo dva inštituta, McKenzijev ekonomski inštitut in SRI International. Potem, ko je bil za izvajalca praktično že sprejet prvi, in so njegovi predstavniki že opravili prvi ogled Maribora, se je, na prošnjo mariborke vlade po sofinanciranju izvedbe projekta, oglasila republiška vlada s pozitivnim odgovorom, vendar le pod pogojem, če bo izvajalec SRI International. Mariborska vlada je pristala, saj je bila to zanjo najracionalnejša varianta. Toda zanesljivo je, da je nekdo blizu vrha republiške vlade pobral po-sredovalnino, da je izvajalec projekta prav SRI International. To pa seveda ne pomeni, daje SRI International kak "levi" inštitut, ravno nasprotno. Gre preprosto za to, da je ravnanje mariborske vlade bilo videti kot pubertetniško izbiranje partnerja.
Ker cena projekta že dolgo ni več skrivnost, izvedba projekta bo stala mariborsko in slovensko vlado skupaj približno 850.000.- USD, se nam zastavlja vprašanje, kaj bomo za ta denar dobili. Predvsem pa, kako zagotoviti, da se ne bo s projektom "Maribor jutri" pripetilo isto kot s projektom "Maribor 2000". Dr. Franci Čuš je poudaril, da bodo v tretji fazi projekta precizno definirani posamezni nosilci izvajanja le-tega. Natančno bo določeno, kdo bo zadolžen za kakšno delo, z imenom in priimkom, saj je to izredno pomembna naloga. Tako bo vsa javnost natančno izvedela za to, kdo bo odgovoren za morebitno neuresni-čitev v projektu zastavljenih ciljev. Dejal pa je tudi, da "bodo do tretje faze znani potencialni partnerji za vlaganja in dmge oblike sodelovanja z mariborskim gospodarstvom. Sedaj potekajo intenzivni pogovori, saj je tujcem treba sistematično predstaviti stanje in namere mariborskega gospodarstva, da bi se le-ti odlodli za sodelovanje s to regijo - ne pornoCI Čakanje na slovensko vlado, da bo ustvarila ugodne pogoje, je zapravljanje dragocenega časa, zato smo vzeli iniciativo v lastne roke. Jasno pa je, da bomo s pomoCjo mednarodnih vez, ki jih ima SRI International, veliko lažje privabili tuj kapital, kot Ce bi morali te stvari v tujini sami urejati. Treba je vedeti, da je Maribor zgolj ena od 300 regij vzhodne Evrope, ki se javljajo na Zahodu kot partnerji za gospodarsko sodelovanje."
■ Trg ubija nesposobne
V sklepni ugotovitvi bi želel poudariti, da temeljno vodilo tržnega gospodarstva, da le tisti ekonomski subjekti, ki so se sposobni hitro prilagajati različnim gospodarskim razmeram, preživijo, še vedno velja in bo veljalo vedno bolj. To isto velja tudi za politične subjekte, zato lahko verjamemo sedanji garnituri politikov, da iskreno upajo v uspeh svojih prizadevanj po skorajšnji rešitvi gospodarstva. Konec koncev je ravno od tega v mnogočem odvisno tudi njihovo politično preživetje.
Kar pa se projekta "Maribor jutri" tiče, pričel se je januarja letos, do konca maja pa naj bi bile izvedene analitične in Kapital Tehnologija strateške faze projekta. Izvedbene aktivnosti bodo sledile takoj in se nadaljevale v preostalem delu leta 1992 in še leta 1993. Ali se bo v mariborski sivini, ki jo čaka črna prihodnost, pojavil tudi kak svetel žarek upanja za gospodarski razcvet, bo v mnogočem odvisno prav od rezultatov projekta "Maribor jutri".
'	Miro	Lenič
BIROSTORITVE
tiskarna z a I o ž b a trgovina kopirnica pisarniško ежшжн reklamne storitve
EXPRESS TAJNICA
• razvijalo pomemben sektor malega gospodarstva
• prešlo k večji dodani vrednosti v kmetijstvu in predelavi.
Za dosego teh ciljev pa je potrebno zagotoviti nekatere klujčne dejavnike in institucije. V prvi vrsti podpirajoč makroekonomski sistem in razpoložljiv kapital za prestrukturiranja in nova vlaganja. Predvsem prvo (makroekonomski sistem, kamor sodi tudi pravna regulati-va s tega področja) je ena večjih ovir pri delu raziskovalcev. V razmerah, ko ni jasno, kdaj bo sprejet zakon o lastninjenju in privatizaciji podjetij in kako bo predpisoval to področje, je težko karkoli konkretnega predvidevati, predvsem pa pravna nedefiniranost tega področja zavira pritok tujega kapitala, ki bi sicer izrazil željo po vlaganjih tudi v mariborsko gospodarstvo.
Drugi, nič manj pomembni dejavniki za dosego omenjenih ciljev, pa so: še bolj raznolika, usposobljena in prilagodljiva delovna sila, široka uporaba sodobnih tehnik pri upravljanju in boljši dostop do tehnologij. "Vse to je dosegljivo, in verjemite mi, da bo Cez nekaj let Maribor povsem dmgaCen kot danes. Živimo v fazi transformacije bivšega socialističnega planskotržnega sistema v tržno gospodarstvo, in to vmesno fazo, to prehodno obdobje, je zelo pomembno. Prepričan sem, da bo prišlo do leta 2000 do konsolidacije sistema; gre pa preprosto za to, da ta proces pospešimo, da ta Cas prestavimo za pet let nazaj, v leto 1995," je dejal dr. Franci Čuš, podpredsednik mariborske vlade, sicer pa tudi vodja projekta “Maribor jutri" pri IS SO Maribor. Drugi člani projektnega sveta so še: dr. Erič Hansen, Theo-dore Lyman in Kimberly A. Walesh iz standfordskega inštituta.
Mariborska Pridobitev
Produkcijski faktorji
Naravne danosti
A
Institucije
Klima
ZNAN-
STVE-
N0-
F0BIJA
Ko sej je v začetku stoletja po ozkih in zaprašenih slovenskih ulicah zapeljal prvi avto, je bila to neponovljiva senzacija in višek tehničnega napredka, ki ga je do tedaj na lastne oči videlo provincialno in od boga pozabljeno krajnsko meščanstvo. Ponosni lastnik je bil bajno bogat in nobenih dokazov ni, da bi po naključju opravljal funcijo nimistra za promet in zveze v omenjeni avstroogrski provinci (verjetno ni niti slutil, kako mu je bog naklonjen in sreča mila).
Ljudstvo se je čudilo in bilo hkrati ponosno. V svoji sredini so občudovali izum, ki je kasneje spremenil svet. Takratni časniki so se o dogodku na dolgo in široko razpisali, a vsa medijska vročica tistih dni je bila mačji kašelj v primerjavi z viharjem, ki je prepihal slovenski znanstveni lobby ob novici, da si gospod Tancig beli glavo s superračunalnikom.
V moji deželi je še pred pomladjo nenadoma vse ozelenelo od zavisti. Eni so bili jezni, drugi ogorčeni, le malo pa je bilo takih s kritično distanco, ki so obdržali svoje znanstvene glave trezne in se lotevali debat tolerantno in argumentirano. In prav v tem je največji problem javnih polemik znanstvenikov, ki so danes pač tako "znanstvene", da ljudstvo, željno demokracije, ne more sodelovati navkljub participativnemu modelu demokracije, ki ga bojda uvajamo v družbeni koncept. Lahko je bilo novinarjem, ki so pisali o prvem slovenskem avtomobilu. Vsaj videli so ga lahko vsi in mnogi med njimi so ga za časa življenja že tudi vozili. Pri nas superračunalnika, kot kaže, od blizu še nekaj časa ne bodo videli niti znanstveniki, kaj čele vsi ostali, tudi tisti, ki smo morali o njem pisati, pa imamo probleme z obvladovanjem navadnega PC-ja in se pridružujemo prestrašeni množici tistih, ki v zadnjih dneh ohromijo že ob misli na Michelangela. Superračunalnik ostaja zaenkrat v tistih supersferah, ki so za Slovence še nedosegljive. Od njih nas namreč ločuje sedem milijonov dolarjev, kolikor bi po izračunih pesimistov stal srednje dober superračunalnik. Minister Tancig, ko po tihem še vedno navija za (nekateri zamahujejo z roko, češ, saj je vendar s Štefana - ubožcu je to doslej vedno bolj škodovalo kot koristilo), mi je v pogovoru osebno zatrdil, da bi ga lahko dobili za precej manjšo vsoto. Po njegovem mnenju, ki pa se ga v poplavi drugih večkrat presliSi, bi lahko ustrezen superračunalnik srednjega razreda z bogato periferno opremo kupili že za manj kot 5 milijonov dolarjev. Poleg tega superračunalnikov skorajda nihče na svetu ne kupuje z gotovino. Za take nakupe je običajno obročno odplačevanje, ki pa bi bilo za nas še ugodnejše, saj bi bojda imeli možnost triletnega odplačevanja s četrtletnimi obroki ob običajni 12 odstotni letni obrestni meri.
Vendar, naj mi bo prosim oproščeno. To je bilo le golo navajanje dejstev. V tej stvari sem namreč popolnoma nevtralna in nekompetentna, tako kot še marsikdo, ki pa je kljub temu stegoval jezik.
Erika Repovž
ŠPORT
- »гПВИЛј
V zadnjem času lahko na vaših RTV sprejemnikih velikokrat gledate in poslušate prenose različnih športnih tekmovanj iz slovenskih državnih lig. Ob kakšnem "navijaškem" izgredu pa še slišite glas komentatorja, ki vse to okvalificira kot ‘primitivizem, balkanizem in barbarstvo, ki je prišlo iz Srboslavije" (26.3. - hokejska tekma Olimpija - Jesenice).
Odkar je Slovenija suverena, športne zveze organizirajo tekmovanja in lige, katerih prvaki bodo nastopili v evropskih pokalih. To velja za košarko, rokomet, odbojko in kmalu še za nogomet. Ker smo se z velikim veseljem odrekli tekmovanj v YU ligah, se hkrati otepamo oz. se skušamo rešiti slabih navad iz nekdanje skupne države tako, da vse incidente okarektiriziramo za balkanizem in balkansko krčmo ter si damo poduk, da si kaj takega v razviti Evropi ne moremo privoščiti.
Ni mi jasno, zakaj toliko vlačimo po ustih balkanizem , kot da nimamo kaj pamenejšega početi, in smo ta izraz postavili kot edino merilo za vse, kar je slabo.
Tako je tudi pri navijačih. Navijaška kultura oz. nekultura ni balkanska pon-grutavščina. Na Balkan, kar pomeni tudi v Slovenijo (ko je še bila v Jugoslaviji), je prišlo t. i. moderno navijanje, predvsem mladih oseb, večinoma mladoletnikov, ki hočejo s svojimi nekontroliranimi dejanji pritegniti pozornost javnosti.
Novi tip navijačev se je pojavil v Angliji, kjer smo na sceni videli huligane, ki so s svojimi, kot smo že rekli, nasilnimi in nekontroliranimi dejanji, povzročali pravo histerijo in antihuligansko razpoloženje, ki so ga ustvarjali dežurni nasprotniki nasilja in zvesti spoštovalci reda in zakonov.
Tu je treba omeniti še t.i. mediteranski način navijanja, kjer so prišle do izraza italijanske navijaške skupine, ki jih poznamo pod imenom Ultras. in ki ustvarjajo sceno predvsem z bakljami in
NAVIJAŠKA KULTURA IN NEKULTURA
VAZNA JE PIZDARIJA,
KO J... ŠPORT!
ZAKAJ SE MORAJO VSI INCIDENTI OKVALIFICIRATI KOT PODEDOVANE BALKANSKE NAVADE
\J e ulica ne zadošča, potem so tukaj športni objekti in športne prireditve, kjer se lahko izpraznijo z emocijami napolnjeni akumulatorji mladih ljudi, katerim pravimo navijači oz. privrženci neke športne ekipe.
so fašistično usmerjene (Lazio, Inter). Te navijaške navade so so se pri nas pojavile sredi osemdesetih let, predvsem po tragediji na bruseljskem stadionu Heysel, kjer je življenje izgubilo 39 ljudi. Delije, Grobari, BBB, Torcida, Armada, Horde zla, v Sloveniji pa Green Dragons in v Mariboru Viole, so le preslikava "evropskega" načina navijanja, dodano pa je še nekaj svojega, originalnega, npr. temperament, kar seveda vzbuja pozornost v javnosti. Treba je povedati, da je povprečna starost "navijačev" zelo majhna (16-20 let), kar govori, da so to ljudje, ki so šele vstopili v življenje. Ob tem pa so to marginalci, številni med njimi brez perspektive, ki
hočejo z nasilnim in nemoralnim delovanjem pritegniti pozornost javnosti in medijev, v stilu: "piši, pa naj bo še tako slabo".
Dežurni moralisti so navijaška dejanja v zahodni Evropi prav tako okarak-terizirali kot dejanja margininalnih nasil-niških skupin, ki to počno namenoma , da bi prišli v javnost, in nimajo nobene zveze z razvito evropsko civilizacijo. Pri nas pa so postavili drugačne normative, še posebej od takrat, ko je Slovenija postala suverena, oz. takrat, ko so se pojavljale "secesionistične težnje". Res je, da smo v skupni državi doživeli številne neprijetnosti, imeli slabe izkušnje in doživeli vse tisto, čemur pravimo balkanska krčma, kar pa ne pomeni, da moramo vse popljuvati in številna nekontrolirana dejanja posameznikov in marginalnih skupin takoj žigosati kot balkanizem ter s tem vse prebivalce Balkana ožigosati kot nižjo raso.
Zato naprošam dežurne moraliste in komentatorje na RTV Slovenija, naj mene in drugih povprečnih gledalcv ne gnjavijo s standardnimi in povsem zgrešenimi komentarji, ki nimajo nobene podlage! Hkrati pa jim priporočam, naj navijaško nekulturo imenujejo "evropski marginalizem, ki se je preselil tudi v naše kraje"
Milan Lazarevič
.««* rnmmm m * 1P МШ Ш
91/92
e zgodnje spomladanske dneve, ko se sneg sramežljivo umika toplemu soncu, bomo izkoristili, da si na kratko ogledamo, kaj se je dogajalo v minuli zimi na ledenih strminah po svetu.
Minula sezona v alpskem smučanju je ljubiteljem smučanja postregla z obilico razburljivih in dramatičnih razpletov v vseh disciplinah,tako pri moških, kot pri ženskah. Še posebej zanimivo pa je sezono naredila rivaliteta med t.i. starim valom, pri tem mislim predvsem na takšne šampione, kot so npr. Tomba, Girardelli, Hainzer, Jagge in še kdo pri moških in izkušeni trio Scbneider, Merle, Kronberger v ženski konkurenci, ter na drugi strani prodorni novi val mladih smučarjev, kjer naj omenim predvsem skupnega zmagovalca v svetovnem pokalu, niti ne več tako mladega, vendar pa letos toliko bolj bombastičnega Paula Accolo, pa samo za primer še olimpijskega prvaka v smuku, robustnega mladega Avstrijca Patricka Ortlieba, v ženski konkurenci pa so poleg nesrečne Compagnonije-ve, ki se je poškodovala na olimpijskih igrah prav v veleslalomu, kjer bi ob njeni samozavesti po zmagi v super G-ju prav lahko postala dobitnica še druge zlate kolajne, istopale predvsem še mlada Nemka Seizin-gerjeva, pa Fjeldalvijeva, pa Lee-Gartnerjeva v smuku, ne pozabimo pa tudi na olimpijsko zmagovalko v veleslalomu Švedinjo VVibergovo. Torej, lahko smo bili priča zelo zanimivi sezoni v alpskem smučanju, za tiste prenapete športne domoljube pa, ki se zmrdujejo nad rezultati slovenskih smučarjev, naj povem naslednje:
Vsaka ekipa ima vzpone in padce. Klasičen primer padca rezultatske kvalitete neke ekipe je slovenska moška in ženska ekipa, ki se po ti. zlatem obdobju takrat še jugosloslovanskega, pa vendar vedno le slovenskega smučanja, ne more pobrati na svoje noge. Pa vseeno, ali gre res samo za padec kvalitete, ali pa gre pri športu, kot tudi v politiki, za poteze, ki jih opevano premetenim Slovencem le stežka pripišemo? No ja, pa naj povprečnemu slovenskemu ljubitelju smučanja ostane skrivnost srca, zakaj so prezgodaj prenehali s tekmovalnim smučanjem taki asi, kot sta bila npr. Mateja Svet in Rok Petrovič. Za majhno
ilustracijo pa naj omenim še tipičen vzpon neke ekipe, reprezentanco Norveške, ki sta jo s svojimi izkušnjami in predvsem poštenim delom oplemenitila brata Gartner, po katerih se zdaj cedijo sline tako mladim slovenskim tekmovalcem, kot slovenskim športnim funkcionarjem, tudi tistim, ki so pomagali, da sta taista brata odšla. Vsekakor pa ni nobenega razloga za preplah. Denarja primanjkuje tako ali tako povsod, strkovnjaki in priprave stanejo (npr. s finančnimi težavami se ubadajo tudi tako poslovno uspešne države, kot je Švica), zatorej naj obvelja tista dobra stara ciganska: ‘Kolikor denarja, toliko muzike!" Samo še en kaveljc je pri tej domači smučarski sceni, javnost namreč, ki v vsesplošnem pomanjkanju dobrih rezultatov na vseh področjih zahteva svoje vsaj v t.i. paradnem športu - smučanju. Saj vsi poznamo sistem Podarim-do-bim, ali pa je temu po novem treba reči 'Podarim-popušim*?! No, pa pustimo dolgočasne slovenske smučarske miš-kulance. Oglejmo si raje nekaj statistik oz. seštevkov točk po posameznih disciplinah.
Nesporni kralj v skupnem seštevku točk svetovnega pokala je Švicar Paul Accola, v ženski konkurenci pa se je sezona za Avstrijko Petro Kronnberger končala v pravem trenutku, saj se ji je na zadnjih tekmah v Crans Montani Francozinja Carol Merle približala na samo 50 točk. Merlova je povrh vsega osvojila še zlata globusa v veleslalomu in super G-ju. Zanimivo je, da je Carol že mislila obesiti smuči na klin, pa se je takorekoč pravi čas premislila in se v stilu Girardellija individualno pripravila na sezono, čeprav so lahko takšne priprave dvorezen meč, saj je tekmovalec tako ob ves pregled nad konkurenco oz. praktično do prvih tekem nima primerjave z drugimi. Slalomski seštevek je suvereno dobila Schnaiderjeva, v najhitrejši disciplini pa ni imela konkurence Nemka Seizingerjeva.
Pri moških smo že omenili Paula Accolo, ki je za nameček osvojil še globus v super G-ju, ne gre pa tudi mimo Alberta Tombe, velike popestritve svetovnega smučarskega cirkusa. Tomba je kot že nekaj let poprej ob obilici medijske zabave osvojil kristalna globusa v obeh tehničnih diciplinah, in ne morem se znebiti vtisa, da kar nekako spominja na ledenega Stenmarka, seveda ne karakterno, ampak tragično, glede na to, da brez komibnacijskih točk kljub svoji fe-nomenalnosti vendarle ostaja nesrečni drugi v skupnem seštevku. Pa vendar je to samo še potrdilo tistim, ki zagovarjajo univerzalnost, ki bo tudi kriterij za vse sodelujoče v naslednji sezoni.
Naši, kot smo že rekli, niso blesteli, osvojili so prgišče točk, natančneje 757, kar pa je v primerjavi z Accolo, ki jih je sam nabral 1699, bolj revščina kot kaj drugega. Pohvaliti velja predvsem mlade smučarke, na čelu s svetovno prvakinjo v slalomu Urško Hrovat, pa morda še Natašo Bokal, ki pa ji prav tako kot ostalim iz slovenske reprezentance nekaj ni povsem jasno. 11. mesto v pokalu narodov je namreč manj kot ta ekipa zmore, in kot na dlani je, da je čas, da nekateri spakirajo svoje kufre in prepustijo svoje lepo ogreto mesto drugim, prizadevnejšim in strokov-nejšim kadrom.
Velika obilica poškodb pa je še enkrat potrdila dejstvo, da športniki postajajo moderni gladiatorji, in prav nič čudno ni, da bo tudi naslednja sezona siro-mašnejša za nekaj gledalcem znanih obrazov, ampak prepričan sem, da se boste tudi v naslednji zimi ogreli za kakšnega novega mladega smučarja ali smučarko, za katero boste potem vneto stiskali pesti in grizli nohte.
Mitja Tratnik Katedra 8
|
I
-NAPAČNA STRAN ALP
REFERENDUM O VOLILNEM SISTEMU
ANTI-PIRNAT
MED TUJKO IN LEPO DOMAČO BESEDO
N a referendumu smo se svobodno in demokratično odločili za samostojno in suvereno državo, v kateri živimo. Na referendumu smo se odločili tudi za kakega od krajevnih samoprispevkov - praviloma za stvari, ki so v civiliziranem svetu tako samoumevne, da jih neglede na referendumsko izraženo voljo državljanov samodejno plačuje država. Na referendumu bomo, kot kaže, odločali tudi o volilnem sistemu. Pirnatovi Narodni demokrati so pač zbrali dovolj podpisov (republiških poslancev), da bodo lahko prepustili ljudstvu tisto, o čemer se nikakor ne morejo zediniti njegovi demokratično izvoljeni zastopniki. Ker si očitno ne upajo (ali ne morejo) predlagati povsem večinskega sistema, so se pač odločili za pretežno večinskega. Pravijo, da bodo na skupščinskem glasovanju pristali le na jezikovne popravke. Podpisani, ki se sicer z vsemi štirimi zavzemam za proporcionalni sistem volitev (torej proti večinskemu), bom v tem članku natresel vsaj dva.
Če je mogoče iz raziskav javnega mnenja, povprečne količine prebranih knjig na osebo, priljubljenosti posameznih glasbenikov (oz. glasbenih stilov, če jih sploh lahko tako imenujemo) in podobnih statističnih kazalcev sklepati o kulturi nekega naroda, smo Slovenci v povprečju nekulturni. In če je mogoče iz povpreCne kulturnosti nekaga naroda sklepati o njegovi povpreCni inteligentnosti, smo butasti. In če je mogoče iz povpreCne inteligentnosti in kulturnosti sklepati o politični osveščenosti nekaga naroda, smo neosveščeni, torej (vsaj) še enkrat butasti. A še vedno Slovenci! In prav na to računajo Narodni demokrati (etal.), ko hočejo "ljudstvu”, ki o politiki načeloma nima pojma, prepustiti odločanje o volilnem sistemu (torej načinu izbire tistih, ki naj mu vladajo), o katerem ima načeloma še manj pojma.
Referendumsko odločanje (v našem primeru o volilnem sistemu), ki je že samo po sebi večinsko, in je odločitev na njem, neglede na to, kakšna je, že sama po sebi hkrati (ponavadi nezavedna, a vendar) odločitev za večinski sistem ali vsaj pritrjevanje oz. ne-nasprotovanje večinskemu sistemu, seveda ni izraz volje ljudstva. Ljudstvo na njem nima možnosti povedati, kaj hoče, ampak samo izbirati med dvema opcijama, ki ju je zanj (namesto njega oz. v njegovem imenu) formuliral nekdo drug (in še tretjo, da se referenduma ne udeleži in torej pove, da se ne strinja z nobeno od ponujenih opcij), če se torej odloča med dvema opcijama, od katerih ni nobena njegova, se torej ne odloča za, ampak proti (slabši možnosti) - to pa je tudi bistvo večinskega sistema (če se moraš v drugem krogu večinskih volitev odločati med dvema kandidatoma, od katerih nisi v prvem volil nobenega, se
ne odločaš za po tvojem boljšega, ampak za po tvojem manj slabega). Če pa se nekdo že odloči speljati (beri: izsiliti) pošastno drago referendumsko proceduro, tega najbrž ne stori zaradi tega, da bi njegov predlog na referendumu pogorel. Računa na bolj ali manj zanesljiv uspeh.
Slovenci, ki smo statistično vse bolj butasti in nekulturni, o politiki pa tako ali tako nimamo pojma, smo (prav tako, le empirični dokazi za to so trdnejši) tudi vse bolj ksenofobični.
Malo butaste logike: če smo ksenofobični, sovražimo tujce, in če sovražimo tujce, sovražimo tudi tujke, in če sovražimo tujke, nasprotujemo tujkam. Ker pa je jasno, da vendarle ne moremo nasprotovati vsemu, je (po isti butasti logiki) prav tako jasno, da bolj kot sovražimo tuj(k)e, bolj ljubimo domače (besede).
Beseda večinski je domača. Vsi jo razumemo. Ksenofobični, kot smo, jo tudi ljubimo. Glasujemo zanjo. Na referendumu jo obkrožimo. Smo za. Sploh, če je druga opcija (za nas, ksenofobe) gnusna in nerazumljiva tujka: proporcionalni. (Opomba: če si že privoščim svobodo pisanja o logiki, ki je tujka, pa o ksenofobiji, ki ne le, da je tujka, ampak je tudi osovražena tujka, si privoščim še razkošje - zmotnega? - prepričanja, da ste vsi, ki berete tale zapis, izvzeti iz občestva butastih, nekulturnih, politično nepismenih, ksenofobičnih in kaj vem kakih še "Slovencev", in torej razumete, o čem je govora, čeprav je govora o tem, da "v povprečju" ne razumete, o čem je govora)
Bodimo naivni (tujka)! Delujmo racionalno (tujka)! Zavzemajmo se za demokracijo (tujka, ki si je kljub tujosti priborila domovinsko pravico celo na
BB
sončni strani Alp - vprašajte Aleša Debeljaka, ne ravno butastega Slovenca, ki je preživel kar nekaj časa v obljubljeni demokratični deželi Ameriki, kjer se bojda cedita med in mleko in prevladuje mnenje, da imajo bogati in revni enako pravico do spanja pod mostovi, kar jim menda garantira celo Ustava - če smo nekoliko hudobni in izvajamo iz nje stvari, ki jih “sama po sebi" ni imela namena povedati)!
Demokracija pa je vsaj hipotetična (še ena tujka!) enakopravnost. Če že ponujamo (kaj pa nam preostane drugega, če so nas pimatovci in njihovi zavezniki - namesto “zavezniki" nisem napisal "et al." ali "et consortes”, ker sem tudi sam butast, nekulturen in ksenofobičen Slovenec, ki ne mara tujk - postavili pred dejstvo zadostnega števila vsenarodno-poslanskih podpisov) izrekanje o dveh možnostih, od katerih je samo ena prava, bi bilo prav, če bi obe (torej "za" predlog NDS in "proti" njemu) predstavili enakopravno. Vsak domoljuben in domaCo besedo IjubeC Slovenec bo namreč med tujo in domačo besedo glasoval "za* slednjo! Torej, naj bosta obe tujki ali pa domači besedi.
Pozabavajmo se torej z domačo besedo za tujko proporcionalni: po mojem skromnem mnenju bi jo bilo moč dovolj pravilno in razumljivo prevesti v sorazmerni. Po tem predlogu bi se torej na referendumu (po Verbinčevem Slovarju tujk izraz izvira iz latinskega "prinesti" oz. "sporočiti") odločali med sorazmernim in kombiniranim (recimo, da ga lahko prevedemo kot "združenega" ali "sestavljenega" - v našem primeru iz sorazmernega in večinskega) volilnim sistemom. Ker smo Slovenci bojda butasti, nekulturni (neomikani), predvsem pa apolitični (nedržavniški), nam torej državniško ni najbolj pogodu, in če smo že postavljeni pred dejstvo, da se moramo odločati med dvema državniškima (torej neprijetnima) projektoma (načrtoma ali "naprej-vržencema", recimo), bi bilo najbrž bolje, če bi se odločali med dvema tujkama. Torej se pozabavajmo še z besedo večinski. Eden od ustreznih prevodov bi utegnil biti majoritetni. Preveč komplicirano (zapleteno). Nerazumljivo. Neprijetno zveneče. Zoprno. A primerno (za vse, razen Pirnatovcev, seveda). Ker so tudi slovanske (vendar neslovenske) besede v bistvu tujke, pa občutljivemu in ksenofobičnemu slovenskemu ušesu vseeno bolj domače zvenijo, bi bil najbrž najprimernejši prevod boljševiški. Nanašajoč se na tistega, ki ima vedno oz. ga je veC oz. je veCji oz. množiCnejši.
Ampak prav na to jezikovno poprav-ko Pirnat in njegovi najbrž ne bi pristali. Preveč domača je. Preveč jo poznamo. Vsi! In prav Pirnat in njegovi jo hočejo najbolj izgnati, ne le iz družbenega življenja, ampak celo iz pozitivne (v zelo prostem prevodu pritrjujoče) zavesti butastih, neomikanih in nedržavniških Slovencev, v tisto š priori (o, joj, že spet tujka!) negativno (v nekoliko manj prostem prevodu zanikajočo), grozo in strah zbujajočo "ne-zavest".
OCka Sigi (Freud) sicer ni bil Slovenec, ampak (vsaj) dvakrat osovraženi tujec (Avstrijec, pa še Jud povrhu). Neverjetno, toda resnično je, da je zanj slišal že vsak (skoraj, celo butasti, nekulturni in apolitični slovenski) mladec (obeh spolov), da se vsakomur nekaj svetlika prav o tem nezavednem. 0 tistem, kar nam je vsem nekako domače in znano, pa si vendarle nočemo, ne upamo priznati, da je naše, celo naše temeljno.
Naše temeljno demokratično načelo pa je, da so načela skrajno relativna (odnosna). Če se s to trditvijo (in ostalimi tukaj zapisanini) vsaj približno strinjate, prosim, pojdite na referendum o volilnem sistemu, in glasujte proti! če boste glasovali/a, si bo nekdo od izvoljenih boljševikov slej ko prej izmislil referendum, na katerem bo ljudstvo glasovalo o tem, ali naj vam bo sploh dovoljeno živeti - takrat boste v manjšini, sami s sabo boste, eden proti vsem (ostalim)!
"PROTI GENERALNI STAVKI"
MENJAVA BESED IN PROIZVODNJA SOVRAŠTVA
DEMOSOVE BESEDE 0 LJUBEZNI
N a letaku, s katerim je ljubljanski Demos Ljubljančane (ne pa tudi Ljubljančank) odvračal od stavke, so bili štirje (4) stavki - a tudi: tri (3) slovnične napake, en (1) nepotreben arhaizem in ena (1) nepriporočljiva beseda, štirinajst (14) tujk, med njimi vsaj šest (6) nepotrebnih, štiri (4) slogovne nerodnosti in eno (1) samo podredje, ob katerem pa so pisci žalostno omagali.
»PROTI GENERALNI STAVKI«
Poizkus generalne stavke 18. 3. 1992, ki jo organizira »Svobodni« sindikat Slovenije, še vedno podaljšana roka bivše partije 'in politične policije, ni organizirana zaradi kršenja, ali pridobitve sindikalnih pravic.
STAVKA IMA IZRAZITO POLITIČNO NARAVO IN JE USMERJENA PROTI DEMOKRATIČNIM SILAM.
Stavka je le eden izmed načinov destabilizacije političnega in gospodarskega življenja pri nas.
LJUBLJANČANI NE NASEDAJTE STAVKOVNI PROVOKACIJI.
DEMOS
LJUBLJANA
Darinko Kores - Jacks
Kako je tako besedilo sploh mogoče razumeti? Preprosto: bralka in bralec se potrudita tam, kjer se pisci niso.
Vstavita manjkajočo vejico in odmislita odvečno, uskladita pridevnik z odnosnico, preoblikujeta podredje... Bereta z blagohotno naklonjenostjo, ker verjameta, da so jima pisci hoteli nekaj povedati, in verjameta tudi, da so imeli kaj povedati.
Besedilo prinaša šest (6) trditev, a le ena (1) je nespodbitno resnična. Argumentov sicer ni, je pa zato pet (5) izrecnih podtikanj in dve (2) posredni.
Kako je takemu besedilu mogoče verjeti? Z dobro vero: bralec in bralka verjameta, da so se pisci nanju obrnili, ker jima vsaj nekoliko zaupajo - pa jim zaupata še sama.
A pisci so se obrnili na bralce, na bralke so pozabili. Na bralce so se obrnili s splošnim pozivom, izbrali pa so si le posebnega, ne-splošnega naslovnika. Sebi so skočili v zobe, bralke so prezrli, bralce pa poskusili navleči.
Kako je takim piscem mogoče zaupati? Naslovnik jim zaupa le težko, naslovnica jim sploh ne more. Če pa jim ne zaupamo, jim tudi verjeti ne moremo. A če jim ne verjamemo - potem jih niti razumeti ne bi smeli.
A prav tu je Demosova prevara: razumeti se potrudimo samodejno, torej demosovskim piscem samodejno podarimo vsaj melo verjetja. Ker jim verjamemo, da bi jih razumeli, jim vsaj malo tudi zaupamo. A demosovski pisci to zaupanje, ki ga od nas izsiljujejo, da bi jih lahko razumeli, nadalje izkoriščajo, da bi nam vsilili svoja podtikanja, neutemeljene trditve, poniglave pozive.
Izkoriščajo torej blagohotnost dobro vero, zaupanje bralk in bralcev. S tem pa uničujejo temeljno skupnost, ki omogoča razpravo, strinjanje in nestrinjanje, spopade in sodelovanje - pa tudi odločanje in naposled celo proizvodnjo dobrin: skupnost sporazumevanja.
Demos je namreč še razumeti preveč. Zahtevajo zaupanje, napeljujejo pa k sovraštvu.	Rastko	Močnik
VSAKDO POTREBUJE JE
Boris Strmšek l naroCam katedro 212-004
Najmanj, kar lahko storimo, da bi v prvi fazi z idejo o vladavini filozofov prodrli vsaj do ušes bralca, je, da jo očistimo terminološke patine. Naj nam izraz vladar pomeni politike vseh vrst, od poslancev prek ministrov do državnih in okrajnih uradnikov... Navzlic temu bomo prisiljeni priznati, da pripada v demokraciji kompetenca za politiko prej vsakemu državljanu, kakor pa nekemu določenemu poklicu. Če je kompetenten vsak državljan, potem mora biti kompetenten tudi filozof, in nič več od tega. Toda, boste ugovarjali, ali ne drži, da se prav ta v paleti raznovrstnih poklicev najslabše odreže? Kajti, kaj neki pa počne filozof? Misli! In z vso pravico se boste lahko skupaj z Edgarjem VVallaceom vprašali: "Marni to malce premalo?"
Filozof je najpoprej neprimeren za vladno funkcijo zato, ker ga svet komajda kaj zanima, O enem prvih filozofov, Talesu, denimo poroča Platon, njegov najslovitejši kolega, da je, motreč zvezde, padel v vodnjak, zaradi česar si ga je neka vljudna in duhovita traška dekla takole sposodila, češ: napreza se za znanjem o tem, kar se nahaja na nebu, to , kar mu leži pred nogami, pa ostaja zanj skrivnost (Theaitetos 174a). Na kratko: za filozofa je svet neznanka in vsa njegova življenjska izkušnja zadošča kvečjemu za to, da - kakor je to storil Platon z omenjeno anekdoto - to dejstvo prizna.
Ker so filozofi odmaknjeni od sveta, jim, drugič, za dobro politiko primanjkuje potrebnega poznavanja stvari. Neznani so jim gospodarski problemi in njihovo mednarodno prekletstvo; niso izvedeni ne v vojaški ne v pravni politiki. Pri njih pogrešamo sposobnost realistične presoje dejanskih možnosti. Namesto tega se oklepajo utopičnih upov na večni mir med ljudmi in na skupnost, ki naj bi bila prosta vsakršne oblasti in vlade, ali pa celo na nekako komunistično gospodarsko ureditev, v kateri Oela vsak v skladu z lastnim nagnjenjem in sposobnostmi, želene dobrine pa prejema po svojih potrebah.
Tretjič, boste porekli, filozofi se sploh ne znajdejo z oblastjo. Namesto, da bi delovali, tuhtajo; namesto da bi sprejemali odločitve, iščejo nadaljnje možnosti in nove argumente. Četudi se velja strinjati, da bi prenekateri sicer prenagljeni odločitvi kratek odlog kar prav prišel, gotovo ne boste pripravljeni verjeti, da bi se jo filozofu na oblasti posrečilo preprečiti. Raje boste pomislili na to, da se je s tem pač sam diskvalificiral. Zakaj tistemu, ki meni, da je ideja o filozofih - vladarjih vredna pretresa, nedvomno manjka samokritičnosti in čuta za stvarnost. Drži, da je nekoč davno neki filozof po imenu Mark Avrelij že zasedal rimski cesarski prestol, in da bi se v skrajni sili lahko sklicali tudi na Thomasa Morea in nekatere druge svetovalce kraljev. Toda to so vendar le izjeme, tako redke, kakor tudi v Belo hišo občasno po spletu naključja prinese enkrat lastnika farme kikirikijev, spet drugič pa filmskega igralca. Skozi stoletja je bila politika v rokah vojskovodij: Aleksandra, Cezarja, Napoleona; ali pa diplomatov, kakršna sta bila Metternich ali Bismarck. Dandanes zasedajo mesta v vladah, parlamentih in upravah ekonomisti in predvsem pravniki.
Mar to pomeni, da smo primorani naše vprašanje postaviti na stran, ker ga sploh ni mogoče resno zastaviti? Dajmo najprej priložnost filozofom, vzdržimo se odločitve in raje pomislimo.
■ Filozofi na čelu države?
Domnevo o tem, da bi nam morali vladati filozofi, je Platon zapisal v svojem morebiti najbolj znanem delu Polite-ia (Država), kjer mu gre za raziskavo pogojev pravične države. V kontekstu tega pretresa se mu zapiše morda najbolj znana misel, da bi namreč morali stati na čelu države filozofi. Ta misel tvori samo jedro dialoga in stoji tudi prostorsko natančno v nejgovi sredini. V peti knjigi (473c-d) beremo: "Če v državah filozofi ne bodo postali kralji oziroma se sedanji kralji in oblastniki ne bodo z
vsem srcem in temeljito posvetili filozofiji, tako da bosta politična moč in filozofija na koncu sovpadli,... tedaj ni videti konca zlu, ki pesti države."
Na kakšen način lahko filozof poskrbi za splošno blaginjo skupnosti? In kdo ali kaj sploh je filozof? Najpoprej ga kaže razlikovati od sofista, ki je v prvi vrsti tehnik, morda celo umetnik argumentiranja; svoje učence za plačilo poučuje spretnosti v tem, kako pred ljudsko skupščino ali sodiščem poljubno zadevo preobrniti v lastno korist.
Kaj naj bi pomenilo, da filozof nikakor ni sofist? Platon najde pravi vzor filozofa v Sokratu; ta ne išče argumentov za poljubne smotre, ampak sledi zgolj in samo resnici. Resnica na področju človeškega sožitja pa ni nič drugega kakor pravičnost. Filozof je torej tisti, ki mu je mar za pravičnost.
V stavku o filozofih-vladarjih nam daje Platon na razpolago dve možnosti: ali bodo filozofi postali vladarji, ali pa bodo vladarji postali filozofični. S tem dokazuje, da mu ne gre za osebne interese določene poklicne skupine, nekako v smislu, da naj bodo vladne funkcije monopol docentov filozofije, po možnosti profesorjev etike in politične filozofije. Platon ima v mislih izključno blagor skupnosti.
■ O vladavini častihlepnih
Za blaginjo postavlja Platon najprej negativen pogoj: politike ne bi smeli obvladovati sofisti, ki se zlahka prodajo "golim politikom”, to je ljudem, ki iščejo oblast/moč, ki se s politiko pečajo iz častihlepnosti in z željo, da bi v njej naredili kariero. Kjerprevladujetaktip politikov, so naše republike (v grškem smislu) ne le politeie, ustavne države, ampaktimokraci-je, vladavine častilakomnih.
Od te negativne opredelitve ni več daleč tudi do pozitivnega razumevanja stavka o filozofih-vladarjih: filozof je ta, ki ne le, da obvlada tehniko argumentiranja, temveč se v vsem svojem spoznavanju in argumentiranju pusti voditi edinole ideji resnice oziroma pravičnosti.
Platonovo tezo, naj filozofi postanejo kralji, kaže torej brati stvarno in ne osebno; govori nam, da mora vladati pravičnost. Kakor tudi, da pravičnost vlada povsod tam, kjer političnih razmer ne določajo posamični interesi, ampak ideja pravičnosti. V zvezi z le-to pa meni Platon, da razpolagajo poklicni filozofi z določeno kompetenco - pa čeprav ta nikakor ne pomeni, da imajo izključen monopol nad posvečeno vednostjo o pravičnosti.
Platonovo stališče je aristokratsko. Osebno mi je bližje "demokratično mnenje” kakega Kanta, po katerem že "splošna nravna zavest" razpolaga s povsem zadovoljivo predstavo o pravičnosti. Tako, denimo, ve, da sestoji pravičnost iz nepristranskosti, in da zategadelj prikazujemo Pravico (lustitia) z zavezanimi očmi. Taista "splošna nravna zavest" se nadalje dokumentira tudi v prepovedi samovolje oz. v zapovedi enakosti, v skladu s katero velja enako po kriteriju enakosti obravnava enako, neenako pa po komplementarnem načelu neenako.
m Imperativ pravične države
Ostajam torej zgolj pri tem delu Platonove teze, ki naj tvori mojo prvo (pomožno) tezo: neka država je pravična tedaj, kadar v njej ne vlada posamičen, ampak skupen interes; kadar na oblasti ni osebna korist, ampak skupni blagor. Stavek o filozofih-vladarjih razumem kot domnevo, da velja presojati in odločati nepristransko, drugače rečeno, da mora v državi vladati pravičnost.
Pri Platonu izvira prepričanje, da morajo na čelo držav stopiti filozofi, nedvomno iz njegove osebne praktično-politične izkušnje, iz doživetja žive, neposredne krivice enega najslavnejših pravnih umorov, smrtne obsodbe Sokrata.
Sokrat namreč ni le mož, ki je po tem, ko ga je žena Ksantipa pognala z doma, filozofiral na trgu. To je človek, ki je zagovarjal stališče, da je bolje krivico
OTFRIED HOFFE: OBLAST FILOZOFOM?
0 PRAKTIČNI
(NE)UPORABNOSTI
FILOZOFIJE
Zdi se, da lahko v nadnaslovu zastavljen poziv po temeljitem, stanovsko docela neobremenjenem premisleku, v nas sproži eno samo jasno in enoznačno reakcijo, namreč zavrnitev. Filozofi na oblasti? Filozofi kot vladarji? Nismo tega nekoč že slišali? Kakor da bi se v naših glavah ustavil čas; kaže, da je posmeh, ki spremlja Platonovo zahtevo od dneva njenega nastanka, po nekakšni ironiji usode bolj trdoživ, kakor bo mogla kdajkoli biti ideja sama.
trpeti kakor jo povzročati, in ki je bil to pripravljen izpričati z lastno smrtjo. Iz Platonovega dialoga Kriton lahko namreč razberemo, da so njegovi prijatelji zbrali denar, s katerim naj bi mu omogočili pobeg, Sokrat pa je to možnost zavrnil kot nepravično. Če naj njegove besede z vso dolžno pazljivostjo prenesemo v naš čas: v demokratični pravni državi je nelegitimen vsak upor zoper izvoljeno oblast in njene korektno sprejete odločitve; še posebej velja to tedaj, kadar stoji za njim nek osebni interes, kakršen je v tem primeru rešitev Sokratovega življenja.
Po Platonovem mnenju naj bi v državi vladala pravičnost. Toda čemu neki? Ali ni prej tako, da je politika en sam neizprosen boj za oblast, in da v pravu ne veljajo toliko predstave filozofov o pravičnosti, kolikortu in zdaj veljavne odredbe, zakoni in sodbe sodišč, skratka pozitivno pravo?
Nekateri pravniki in teoretiki države so mnenja, da to povsem zadošča; imenujmo jih pravni pozitivisti, ker zagovarjajo stališče, da lahko zakonodajalec in vlada na nivo veljavnega prava povzdigneta poljubne predpise. Nasproti temu zagovarjam sam naslednjo, tezo: pozitivno pravo brez pravičnosti je enako golemu nasilju.
■ (Ne-)legitimnost državne prisile
Pravo in država izgubita svoj nasilni značaj šele tedaj, ko uvidimo, da je njuna prisila za skupni blagor neizogibna. Samo tam, kjer je tak uvid mogoč, je prisila opravičljiva, njej ustrezna pravna in državna ureditev pa vredna svobodnega pristanka državljanov. Kjer pa temu ni tako, smo pozvani k uporu; klasičen zgled zanj je Antigona, ki podobno kot Sokrat raje pretrpi krivico samovoljne smrtne obsodbe, kakor pa da bi krivico storila, zanemarjujoč svojo sestrsko dolžnost in prepuščajoč nepokopana brata za hrano pticam.
Seveda drži, da je Kreon tiran, medtem ko živimo danes v državah, kjer so človekove pravice - pravica do osebne svobode, do demokratičnega odločanja in v večji ali manjši meri tudi socialne in kulturne pravice - priznane kot temeljne pravice. Ali pa vsaj deklarirane kot državni cilj. Živimo v demokratičnih, deloma tudi socialnih pravnih državah, v katerih so priznani bistveni postulati pravičnosti. V tem kontekstu je vsaka radikalna kritika prava in države, ki govori o golem nasilju, zatiranju in izkoriščanju, zgrešena; smiselno se zastavlja kvečjemu vprašanje državljanske nepokorščine.
■ Demokracija in nevarnosti tiranije večine
Ker živimo v demokraciji, kjer procese političnega odločanja krojijo vsakokratna večinska razmerja, se je mogoče vprašati, ali ni ideja pravičnosti morda izgubila svojega smisla. Posamezni teoretiki demokracije, kot denimo Niklas Luhmann, so mnenja, da je tako. Sam sem prepričan o nasprotnem. Najprej, mislim, imamo pri omenjenem stališču opraviti z napačno zavestjo. Demokratični postopki resda služijo brzdanju oblasti in so tako brez dvoma v prednosti pred nedemokratičnimi; obrzdana oblast je v vsakem primeru boljša od neobrzdane. Vendar pa oblast, najsi bo že obrzdana ali ne, ostane oblast. Iz tega razloga nas liberalni filozofi kot J. S. Mili (v prvem poglavju dela O svobodi) pozivajo, naj se varujemo “tiranije večine" in zlorabe oblasti, pred katero tudi ta ni imuna.
V procesih političnega odločanja zato ne štejejo zgolj dosežene večine, ampak v enaki meri tudi tisti ukrepi, ki so v prvi vrsti namenjeni preprečitvi vsakršne zlorabe oblasti. Mednje sodijo delitev oblasti, federalizem, večstopenj-skost posopkov odločanja in nenazadnje možnost pobud in referendumov.
Kljub temu so možnosti vplivanja in z njimi participacije na oblasti zelo različne; izvori te neenakosti segajo od
različne sposobnosti razpravljanja prek dostopa do medijev, finančnih zmožnosti do strukturno pogojene možnosti organiziranja in zastopanja posameznih interesov.
Kdor se navkljub omenjenim dejstvom sklicuje izključno na demokratičen postopek, zapada neki novi igralni zvrsti, namreč demokratičnemu pozitivizmu. Ta je sicer nedvomno boljši od absolutističnega pozitivizma, vendar pa nič manj ne ogroža samega smisla demokratičnega postopka, ki je v tem, da najdemo pot do pravičnih odločitev: na kocko postavlja svoboden pristanek tistih, ki se po določenih zakonitostih doživljajo kot vplivno šibki. Tako ima na vesti nastajanje novih in novih skupin, ki dojemajo državo kot izvor nasilja.
■ Problemi z realizacijo ideala pravičnosti
Težava s pravičnostjo je v tem, da imamo lahko opravka z dvema stanjema stvari: postulati pravičnosti so, ali premalo priznani, ali pa njihovo dejansko priznanje ni dovolj verodostojno. Iz postulatov pravičnosti lahko namreč le skozi težavne procese presojanja/ocenjevanja izvedemo konkretna določila. Težavnost vsake demokratične politike, ki se s sebi lastnim samodojemanjem loteva vprašanja pravičnosti, izvira iz tega, da ne samo, da niso nedvoumno jasne zakonitosti zadevnega predmeta, ampak da velja enako tudi za njegove družbene mejne pogoje. Zaradi tega je kakršenkoli preprost konsenz o tem, kaj bi bila tukaj in zdaj pi avična izobraževalna ali naravovarstvena politika, ali pa o tem, kakšna bi bila poštena poravnava različnih gospodarskih in socialnopolitičnih interesov, nemogoč.
Na tem področju pripada, mimogrede, filozofiji določena kompetenca, ki pa jo zaznavajo le redki poznavalci. V težavnih procesih presojanja je lahko filozofija v pomoč pri tvorbi preciznih pojmov,
pri razvoju argumentov in nasorotn-h argumentov ter pri pretresu njihove trdnosti. S tem se pomen stavka o filozofih-vladarjih širi. Da naj nam vladajo filozofi, ne pomeni zgolj, naj v naši državi vlada pravičnost. Opozarja nas, naj se v iskanju konkretne pravičnosti nikar ne pustimo voditi vnaprej oblikovanim mnenjem, ampak naj se brez predsodkov podamo na pot isanja jasnih pojmov in trdnih argumentov in se pri tem, če je to smiselno, poslužimo tudi filozofske izvedenosti.
■ Filozofija kot korektiv politike
Filozofija seveda ne priskrbuje oprijemljivih receptov. Svojo tukajšnjemu predmetu priličeno podobo nahaja v “nravstveno- političnih diskurzih", ki se lotevajo opredeljenih problemov iz vsakokratnega življenjskega področja, jemljejo v obzir dotične izkušnje in spoznanja posameznih znanosti ter odmerjajo težo argumentov in protiargumentov. Filozofija je tako svojevrsten varuh politike v starogrškem smislu - politike kot javnega mesta, kjer se v skupno dobro upravlja z zadevami splošnega pomena. Varuh pred sofisti in koristolovci vseh vrst, ki namakajo trnke svoje šastihlep-nosti v motni ribnik vsakodnevne "politike". Če naj bomo še malce zlobno konkretni: kaj nas more bolj nedvoumno prepričati o potrebi po filozofiji od ribarjenja v kalnem, kakršno nam iz parlamenta Suverenije v sliki in besedi dnevno servira naša draga Sl TV?
po tekstu "Soli der Philosoph Kčnig sein" prevedel in priredil Friderik Klampfer
SLOVENIJ,
Zadnji petek januarja 1992, tistega prvega povsem samostojnega meseca Slovenije, smo bili v Murski Soboti in v okviru 'ekoloških forumov’ razpravljali o knjižni zbirki člankov V. Rusa, pretežno iz zadnjih dveh let, in ob njej. Pozno zvečer sem ob vrnitvi domov srečal v garažnem območju našega bloka dva znanca, eden je inženir v eni od večjih mariborskih tovarn, drugi je direktor ene od večjih mariborskih organizacij. Smeh ob pojasnilu, kje sem bil, češ, kaj pa se ukvarjaš s takimi brezveznostmi, se je v meni usedel skupaj z ugotovitvijo iz Murske Sobote, da je to bil sicer vsebinsko odličen in tudi zelo dobro obiskan 'ekološki forum', da pa je bilo sorazmerno malo mladih. "Morda jim ni prav jasno, kaj je pravzaprav v knjigi obravnavano," je bil komentar kolega, ki je bil na vseh ekoloških forumih in več predstavitvah knjige.
Tretja sestavina usedline je dejstvo, da je bilo v Mariboru pri podobni predstavitvi iste knjige bistveno manj udeležencev in bistveno manj razprave (= izraženih razmislekov o njej in ob njej) kot v Murski Soboti. Morda je na to vplivalo, da je bilo v Mariboru istočasno še nekaj drugih prireditev, da je bila knjiga še povsem neznana, saj je prav tisti dan izšla. Morda pa je bilo pomembnejše nekaj drugega: šibka sposobnost in volja dojeti, da navidezno učeni, filozofsko abstraktni naslov skriva povsem konkretno razmišljanje o povsem konkretni sedanjosti naše povsem konkretne Slovenije v našem povsem konkretnem sedanjem času.
Le-ta je po pravno formalnih značilnosti zgodovinsko prelomen, praktično pa takšen bo ali pa ne. To bo odvisno od tega, kako bomo znali graditi dalje na dobrih značilnostih prejšnjega obdobja in zamenjati slabe izmed njih z novimi, sodobnejšimi.
■ Antikomunizem ali paoisuuiaiizerri -dolgoročna perspektiva Slovenije
Slovenija ima (pravno formalno) za seboj obdobje socializma, karkoli že to pomeni, in samoupravljanja, karkoli že to pomeni. Definicij socializma je namreč blizu dvesto, je objavil prof. Černe. Definicij samoupravljanja pa je tudi veliko, na svoje načine ga prakticirajo mnogokje po svetu (mnogi tudi uspešno). Zato raje recimo, da ima Slovenije za seboj obdobje, ko je bila del dveh Jugoslavij, ki skupno tvorita en dvogeneracijski ciklus gospodarskega in kulturnega razvoja, v katerem se je dogajal v Jugoslaviji prehod iz predindustrijske v sodobno družbo. Le-tega je povsod po svetu (kjer se je seveda dogajal v koledarsko različnih, a vsebinsko dosti manj različnih obdobjih) spremljal (bolj ali manj) prosvetljeni absolutizem vladarjev.
Zaradi pomanjkanja, ki se vleče v to obdobje še iz prejšnjega (iz predindustrijskih časov) in (zaradi prednosti akumuliranja in bogatenja ob/lastnikov) za spodnje sloje ljudi še traja, se v tem obdobju še pojavlja veliko solidarnosti. Na območjih, kjer je bila zaradi nje in zaradi varnosti, ki jo nudi pripadnost skupini bolj kot izločenost iz nje, dolgo v navadi prednost kolektivnosti pred samostojnostjo posameznika, je iz takega spleta okoliščin nastala varianta prosvetljenega absolutizma, ki se ji ideološko reče leninski in stalinski komunizem, a formalno pravno socializem. Leta (je) pomeni(l), kot vemo, dejstvo, da so z 'revolucijami' na oblast prišli tisti, ki so mislili, da spodnjim slojem ljudi gre slabo zaradi izkoriščanja, ki ga omogoča privatna lastnina. Hkrati so ocenili, da morajo svoja območja kar se da pospešeno industrializirati,'da bi laže odpadlo mednarodno izkoriščanje v korist razvitejših območij in narodov. Ob takem, z ene strani dobrem in smiselnem namenu, so napravili veliko bistvenih napak, ki so onemogočile, da bi namen zares uresničili. Predvsem so spregle-
OZRI
SE
VASE,
SLOVE
NIJA!
dali namesto sprevideli, da so hkrati z lastnino vrgli stran spodbudo za ustvarjanje in konkuriranje, prostor za razvoj in uveljavljanje posameznika. Zamešali so bogatenje na fevdalni osnovi, ki so ga iz lastnih izkušenj poznali kot bolj ali manj edino, z bogatenjem na osnovi nadpovprečne ustvarjalnosti. Ipd.
Nastalo je, kar je pač nastalo in propadlo. Veliko je bilo tudi ustvarjenega, veliko je bilo škodljivega. Marsikaj izmed
ГОГГПЛ1ПО pravno prodvidcnih/prodpi
sanih značilnosti se ni povsem ukoreninilo, ampak je stara kultura ostala, morda z nekaj videza druge vrste. Ob razpadanju držav zagotavljajo kontinuiteto kulture, pravi V. Rus, in s tem misli na usmeritve vrednot, ki so edina stalnica populacij v Časih ekonomskih in političnih turbulenc. Kako bomo ob osamosvajanju gradili svojo bodočnost dalje, z upoštevanjem in dopolnjevanjem podedovane lastne kulture ali z njenim rušenjem, to je bistvo dileme, ki jo V. Rus izraža z naslovom knjige:
° antikomunizem pomeni nevarnost, da hkrati s formalnimi in ev. dejanskimi značilnostmi komunizma iz slovenske prakse vržemo stran tudi vse tisto, kar se je ohranilo in ustvarilo dobrega,
° postsocializem pa pomeni možnost, da smo bolj selektivni pri rušenju starega, da ne bi bilo treba graditi na ruševinah nečesa, kar pravzaprav zdajle obstaja, a je v nevarnosti, da se najprej razruši in potem ponovno zgradi.
■ Postopna liberalizacija prejšjega
Gre za iskanje poti naprej. Slovenija poskuša vstopiti v Evropo - ne le pravno in politično formalno, ampak tudi gospodarsko in življenjsko stvarno - mnogo močneje kot doslej in mnogo bolj pospešeno. Ostati sama in preživeti ne more, tega v sodobnih časih ne more še kakšno mnogo večje gospodarstvo, saj vsako naleti na dejstvo, da delitev znanja, dela in drugih naravnih in ustvarjenih bogastev omogoča dandanes samo še soodvisnost (z ekonomskih vidikov). Gospodarska in politična moč in njuna naprednost sta v razmerah (ekonomske) soodvisnosti pogoj za pravno in politično neodvisnost.
Vprašanje, ki se zato odpira in je celo problem, ne samo vprašanje, je podobno vedno, kadar nova skupina prevzame oblast:
° kaj od zatečenih institucij in navad rušiti, da bo nastal prostor za novo, ki je (videti) nujno,
0 kaj od vsega tega ohraniti in uporabiti
kot temelj za novo.
Antikomunizem, tako ocenjuje V. Rus na osnovi pronicljive ocene njegovih pojavnih oblik iz zadnjih dveh let, pomeni bolj težnjo, da bi bolj ali manj samo spremnili barvo enoumja v korist tistih oblastnikov, ki jim je (politični) komunizem nekoč odvzel oblast, kot težnjo graditi prostor za toliko osebne svobode in pobude, da bi nastajalo dovolj sposobnosti, da bi Slovenija mogla najti enakopravno pot v sodobno Evropo.
Postsocializem, ki nikakor ne sme 1 pomeniti nadaljevanja ali nadgradnje formalnih in praktičnih značilnosti socializma, kakršnega smo v jugoslovanskem prostoru praktično doživljali pod vplivom leninske in stalinske in prou-dhonovske in krekovske in še kakšne zamisli skupno z vplivi lastne zgodovinske tradicije, daje več upanja. Ko V. Rus govori o postopni liberalizaciji prejšnjega, ne govori o liberalizaciji režima, ampak o dejanskem življenju in njegovi nadaljnji liberalizaciji, sproščanju človeka in njegovih ustvarjalnih sposobnosti. Samoupravljanje je padlo v veliki meri na tem, daje postavilo kolektiv (in s tem njegovo vodstvo) nad posameznika, kar je v socioloških opredelitvah pojmov označeno s komuno. To ni tisti tip kolektivizacije, ki osvobaja, liberalizira. Osvobaja združevanje, v katerem posameznik ne postane podrejen, ampak ostane enakopraven, čemur je bližje zadružništvo neprisilnega tipa. Zato je treba Kreka študirati (zdaj ga zlorabljajo, kot je katolištvo zlorabilo zadružništvo s političnimi nameni).
Postsocializem torej pomeni, da ne ohranjamo socializma iz dosedanje prakse, vendar pa ugotovimo, da je bilo življenje pri nas že doslej dovolj socializirano, da je dajalo možnost, da razvijejo in izrabijo svojo naravno ustvarjalnost kot vir svoje osebne in skupne konkurenčnosti, ljudem iz vseh slojev imovito-sti (trenutna je to zaradi gospodarskih leZa*, Štipendijske politike in usmeritve gospodarske politike, ki pocenjuje luk-sus in draži kruh, mleko ipd., slabše kot je bilo in nesmiselno škodljivo).
Ne gre za socializiranost, ki je šla predaleč, kot na Švedskem in še kje pod imenom 'države blaginje’, pri nas pa pod oznako 'mešanje sociale in socializma’, tako da ni (bilo) več vredno truditi se razvijati in uporabljati lastno ustvarjalnost.
Meja, kje prehaja socializiranost iz ravni in obsega pomoči, ki daje podporo za razvoj vseh virov konkurenčnosti in s tem evropske kakovosti življenja na stvarni podlagi, na raven in obseg pomoči, ki prehaja v komunizem (in jemlje ljudem moč in oblast nad njimi samimi) ali v državo blaginje (ki povzroža, da si ljudje več ne morejo pomagati sami), je stvar politične odločitve. Potuha države blaginje ni nastala iz socializiranja, am-
pak iz njegove politične zlorabe, kot posledica politizacije socialne politike. Iz nje je pač (žal) nastal Volilni golaž', ki so ga ponudile stranke, da bi laže prišle na oblast. Sklep iz Цке izkušnje ne sme biti, da moramo omejiti socialo nasploh, tudi njen smiselni del, ki je brez potuhe za lenuhe, ampak mora biti, da moramo omejiti vpliv politike na njo.
Liberalizacija torej pomeni nadaljnjo izgradnjo smiselnega dela sociale, tako ohraniti slovensko družbo (ne državo, ki je eden od njenih organizacijskih pripomočkov, a ji lahko zrase čez glavo) in razvijati njeno konkurenčnost s tem, da imajo vsi enake možnosti in onemogočene monopole in privilegije. Liberalizacija dosedanje družbe (ne države ali celo režima) vodi torej v družbo enakih možnosti, ne enakih želodcev ali loncev, kar se je dokazalo kot slabo tudi za želodce in lonce. Gre za enakost po ustvarjalnem prispevku. Talenti iz revnejših okolij ne smejo ostati na obrobju. Kaste iz indijske prakse prav tako dajejo premalo učinkovitosti, da bi bile sprejemljive, kot navidezna enakost, kar je bistvo enakosti loncev.
Na liberalizacijo in postsocializem se navezuje tudi več svobode podjetništva, a ne starega, uničevalnega pri-dobitništva, ki je preveč kratkoročno, da bi bilo sprejemljivo (tudi z vidika ekoloških posledic, a ne samo naravne, ampak tudi družbene ekologije). Tekma, konkuriranje, danes ni več v agresivnosti, ampak je pogoj za uspeh inovacija, ki je f air tekma, tekma v razvoju sposobnosti, ne v nasilni prerazdelitvi.
■ Kulturna kontinuiteta v politični diskontinuiteti
Komunizem, kakršnega smo doživeli pri nas in v vzhodni Evropi, žal ni dal nove kulture, ampak le pospešeno industrializacijo in kulturno brezobličnost. Staro kulturo, ki je bila krščanska, so -kot preplašeni, nasilni in trenutno nad-močni zrrvagovaloi - raje zatirali, kot bi z njo konkurirali, kot sta npr. liberalizem in klerikalizem na Slovenskem nekoč. Ker pa je kultura tisto, kar preživi, saj so navade in vrednote ljudi močnejše od formalnosti režimov, je tudi s tega vidika vidna dilema, ali bo Slovenija zdaj zašla v nazaj obrnjeni antikomunizem, ali pa bo našla pot v naprej usmerjeni postsocializem.
Nekaj dilem in njihovih pojavnih oblik (tudi iz razprave v Murski Soboti): ® zakaj se bolj v ospredju pojavljajo škofi kot rektorji univerz (ko gremo v Evropo, ki je dandanes družba znanja, nekoč pa je bila družba verovanja in pasivnosti); taka duhovna kontrola je bila v spominu V. Rusa že iz otroških let iz prve Jugoslavije strahovit pritisk (od katerega se je politični komunizem žal naučil veliko slabega za lastno prakso),
° zakaj se (po podatkih prof. Bajta, Delo,
 v
■ - -■ ‘ .
, , .,
25.01.1992) v sedanji ti. denacionalizaciji pojavlja cerkev kot največji lastnik; zakaj ji je vsa ta ozemeljska in druga lastnina potrebna, če ne kot podlaga za oblast, ki je očitno bolj antikomunizem kot postsocializem; tak pohlep po oblasti in imovini je lahko usoden za družbo in katoliško cerkev, 0 zakaj se denacionalizacija ne omeji tako, da bi zemljo in drugo imetje dobili aktivni lastniki, torej tisti, ki bi ga uporabljali podjetniško, ne srednjeveško rentniško,
’ zakaj se pri denacionalizaciji in repri-vatizaciji ne upošteva podatek, na katerega je opozoril prof. Bajt, daje namreč treba v ekonomiji, ki je bistvo lastnine, videti pasivo in aktivo, po taki sliki pa je zadolženost ob nekdanji nacionalizaciji bila tričetrtinska; nekdanji lastniki bi smeli postati torej lastniki do ene četrtine,
’ če je bila zadolženost tolikšna, kje so dokazi, da bi lastniki, še bolj pa njihovi (nepodjetniški) dediči zmogli ohraniti in razvijati svoje nekdanje podjetje skozi vsa štiri desetletja od tedaj do danes bolje od kolektivov, ki so to dosegli,
° če je to tako, ali ne bi nekdanji lastniki - kandidati za ponovno lastništvo -morali razen na neke rentniške dohodke za čas, ko se niso ukvarjali s 'svojo' lastnino, pomisliti tudi na njeno zasta-revanje in na vse naložbe, ki1 so jih mimo njihovega žepa izvedli drugi, da je 'njihova' lastnina preživela, pa bi jih morali sedaj odplačati,
° DEMOS je napravil več kot je bilo mogoče pričakovati, vendar pa ni dovolj dojel svojega časa, da bi napravil vse; morda je bistveno, da ni dojel razlike med antikomunizmom in postsocializmom; zadnje razprave, npr. o volilnem zakonu in roku volitev, tudi kažejo, da ni dovolj dojel, da demokracija ni v tem, da se plačani politiki v nedogled povsem enostransko prepirajo, ampak v tem, da je možno tisto, kar v enoumju ni možno, in to je bolj celovito razmišljanje, odločanje in delovanje in več prostora za ustvarjalnost in njeno spreminjanje v inventivnost (= nove domisleke, ki bi utegnili biti koristni) in inovativnost (= dokazano koristne novosti), kar je podlaga za konkurenčnost in s tem za sodobno kakovost življenja (pojem 'inovativnost' je iz slovenske ustave sedaj ponovno izginil),
° centralizacija namesto regionalizma (=priznavanja posebnosti območij Slovenije) in integracije (=vsebinskega in delovnega povezovanja) družbe, ne terena, je podobno pogubna, saj je tudi to varianta navidezne demokracije, le-ta pa ustvarjalnost bolj uničuje kot pospešuje, a energijo Slovenije troši za spore o pre/razdelitvi danega imetja namesto za ustvarjanja novega.
■ Sklepne misli
To ni prikaz Rusove knjige, ampak nekega razmišljanja o njej in ob njej, predvsem pa o Sloveniji, ki je na razpotju, s katerega jo bo antikomunizem, kije trenutno zelo močan, odvlekel stran od poti v Evropo. Postsocializem obeta več, vendar za njegovo uveljavitev vernost in napadanje spominov na NOB nista dobra, kaj šele zadostna pogoja. Antikomunizem kot varianta klerikalizma pač, kot kaže njegova zgodovina, ne daje dovolj prostora za neodvisne intelektualce, ki gredo proti dlaki in razkrivajo skrito notranjost (četudi ga imajo v rokah zelo pametni in po svoje pošteni, a vendarle po vrednotah enoumniški ljudje, željni oblasti in njenega monopola; to je žal vsaj tako važno kot dejstvo, da njihovi nauki učijo tudi mnogo dobrih vrednot). Kar nekaj primerov slovenske kadrovske politike iz zadnjih mesecev (žal) potrjuje, da je strah pred antikomunizmom kar upravičen - v imenu bodočnosti Slovenije, ki se ni rešila komunističnega monizma, da bi ga samo prebarvala v novo enoumje.
(Ob knjigi akad. prof. dr. Veljka Ruta
Med antikomunizmom in postsocializ-
m0m)	Matjaž	Mulej
smarie
■ Vprašanje:
Vplivna osebnost, ki je splošno znana, obenem pa priznan strokovnjak na nekem področju, ki je dovolj znano, razumljivo in vse-zadevajoče, javno izjavi nekaj splošno pomembnega s svojega področja. Njegovo (ali njeno, da feministke ne bodo užaljene) izjavo lahko sprejmete (verjamete v njeno resničnost) ali zavrnete (ne verjamete v njeno resničnost), vprašanje, na katero odgovarjate pri tem testu, pa je, zakaj se boste odločili za sprejetje oz. zavrnitev izjave, oz. kaj bo najpomembneje vplivalo na Vašo odločitev.
■ Odgovori:
1.) Ker je izjavo podal znan, ugleden, preudaren in resen človek, ki nasploh ne trobezlja neumnosti, mu verjamem; če mu ne verjamem, pa mu ne verjamem zato, ker se s tem človekom tudi sicer nasploh ne strinjam.
2.) Verjamem mu, ker je izjava s področja, na katerem je priznan strokovnjak; ne verjamem mu, ker se nasploh bolj strinjam z drugimi (drugače usmerjenimi) strokovnjaki z omenjenega področja.
3.) Verjamem, ker se z izjavo strinjam, in to neglede na to, kdo jo je dal (dejstvo, da jo je dal prav znan strokovnjak, moje strinjanje le dodatno potrjuje); ne verjamem, ker se z izjavo ne strinjam, prav tako neglede na to, kdo jo je dal (dejstvo, da obstajajo tudi strokovnjaki, ki so drugačnega mnenja, moje nestrinjanje le dodatno potrjuje).
4.) Verjamem, ker se z izjavo strinjam, a obenem dopuščam možnost, da je napačna ali le delno pravilna, in da se torej oba z govorcem motiva; ne verjamem, ker se z izjavo ne strinjam, a obenem dopuščam možnost, daje delno ali povsem pravilna, in da ima torej govorec prav, sam pa se motim.
5.) Neglede na to, ali izjavi verjamem ali ne, mi gre na živce, da morajo take stvari javno pripovedovati prav "ugled-neži”, "strokovnjaki" in podobni elitneži, za katere me nasploh "boli", ker ne padam na imena, funkcije in titule.
■ Rešitve:
ad 1.) Ste totalitarist, torej osebnost, ki se pusti nekritično voditi nadrejenim avtoritetam, hkrati pa hoče imeti neomejeno avtoriteto nad podrejenimi. Na dušo Vam je pisan enopartijski sistem, ker pa zanj ni realne možnosti, bi pristali tudi na dvopartijskega, ki slej ko prej izide iz večinskega volilnega sistema. V Vašem resničnem interesu je torej, da volite boljševike (ne v pomenu “komunisti", ampak v dobesednem pomenu "večinci", torej pristaši večinskega volilnega sistema), ali pa tisto stranko, za katero predvidevate, da bo dobila največ glasov. (Hvala Vsemogočnemu na višavah, da niste v večinil)
ad 2.) Ste tehno-birokrat, ki nekritično zaupa "stroki", "ugledu" oz. "pomembnosti" in “položaju". Na dušo Vam je pisan kombiniran volilni sistem. Če bo prišlo do njega, je v Vašem resničnem interesu, da ne volite strank, ampak ugledne, znane, strokovne in močne posameznike z različnih list; če bo prevladal proporcionalni sistem, pa je v Vašem interesu, da volite tisto stranko, ki se bo najbolj sklicevala na "nestrankarsko" , oz. "nadstrankarsko" strokovnost. (Hvala Vsemogočnemu na višavah, da niste v absolutni večini!)
ad 3.) Ste kvazi-demokrat; strinjate se s pluralno demokracijo, a samo s tako, v kateri ima "Vaša" (praviloma ve-
OSEBNOSTNI TEST
KATEDRIN VODIČ PO GOSTILNAH
KRAMBERGER
PERNICA
KATEGORIJA 2, OCENA 5-6
Brez skrbi, ne bo govora o lokalu dobrega človeka iz Negove (po neuradnih podatkih njegova gostilna sploh ne funkcionira), ampak o priljubljeni prehranjevalnici Mariborčanov in okoličanov slabih 10 km iz Maribora v smeri proti Pomurju, katere dober imidž je zgrajen predvsem na politiki nizkih cen in razmeroma velikih porcij povsem solidne hrane in vsega, kar spada zraven. Da je njen imidž zares dober, dokazuje nepopisna gneča ob vikendih, ko ljudje včasih dobesedno stojijo v vrsti za proste mize.
H Krambergerju se seveda ne hodi jesta la carte, ampak na enega od štirih običajnih menujev: goveja juha (zares goveja, in ne iz kocke) z vložkom (ponavadi so to rezanci), ki si jo lahko privoščiš v takorekoč neomejenih količinah, glavna jed s prilogo in solato ali prikuho (ocvrt zrezek ali piščanec, sesekljan zrezek s pikantno "cigansko" omako ali kaka pečenka, s praženim ali ocvrtim krompirjem ali rižem in solato, ali koline s krompirjem in kislim zeljem...) in sirova gibanica. Zraven se ponavadi pije povsem solidno, toda poceni domače vino (suho, belo, z geografskim poreklom, brez kakih pretiranih ambicij, vendar zelo pitno), po katerem preverjeno ne boli glava - čisto ali kot špricer.
Postrežba je (kar je spričo navala gostov razumljivo) zelo hitra, a ne prav vzorna - že večkrat se nam je zgodilo, da so nam npr. pozabili prinesti poseben
POJASNILO
V zapis iz mariborske visoke družbe, ki je bil objavljen na tej strani v prejšnji številki, se je zaradi premalo natančnega in vztrajnega navzkrižnega zasliševanja (culpa Katedrae!) prikradlo nekaj drobnih napak, ki jih s tem pojasnilom odpravljamo.
Namreč, omenjenega dne Dragica P„ akterka zgodbe, ni bila okajena, ker ne pije. Prav tako se ni odpeljala z avtomobilom, ker ga nima. Toliko. Sic!
kozarec za mineralno vodo, čeprav smo prosili zanj (ob tistem za vino, seveda).
Lani so obnovili notranjščino (predvsem na novo ometali in opremili z novim pohištvom), ki je bila že prej povsem funkcionalna, zdaj pa je le nekoliko lepšega videza - ki pa je še vedno daleč od kake pretirane lepote. Videz notranjščine še posebej kazijo slike, ki visijo na stenah, po našem skromnem mnenju pa bi bilo bolje, če bi jih odstranili - dokler pa visijo, so vsekakor vredne ogleda, kajti tako nagravžnega kiča v javnih lokalih človek zlepa ne vidi. Tudi zunanjščina ne daje bistveno boljšega vtisa, predvsem pa manjka dovolj obsežen parkirni prostor.
Plusi: okusna in obilna domača hrana, vino, funkcionalnost notranje opreme, nizke cene.
Minusi: grozljiva gneča ob konicah, manjše pomanjkljivosti pri strežbi, parkirni prostor, videz prostorov.
Menimo, da lokala ni treba posebej priporočati, ker je že tako (upravičeno!) zelo znan in obiskovan. Čeprav smo opazili več minusov kot plusov, imajo plusi večjo težo oz. so pomembnejši. Torej lahko gostilno Kramberger uvrstimo nekoliko nad povprečje (ocena 6), ocena 5 pa velja (s stališča obiskovalcev, seveda - lastniki jo najbrž dojemajo diametralno nasprotno) predvsem za dneve z gnečo.
NAGRADNA UGANKA
Tokratna nagradna uganka je nekakšna statistična uporabna naloga. Izračunati morate, za koliko % se povišajo ali znižajo življenjski stroški družine, če ta (zgolj hipotetično) porabi za nakup hrane in pijače npr. 10.000,- SLT, za stanarino in komunalije 5.000.-, za elektriko in ogrevanje 5.000.-, za obleko in obutev 7.000.-, za prevoze, telefon in druge komunikacije 10.000.-, za šport, kulturo, zabavo in prosti čas 3.000.-, za potencialni nakup parne lokomotive 20,000.000.- in za vse ostalo 5.000,-SLT, ko se hrana naenkrat podraži za 30%, stanarina in komunalije za 50%, elektrika in ogrevanje za 20%, obleka in obutev za 40%, prevozi, telefon in druge komunikacije za 10%, ostali stroški za 50%, parne lokomotive pa se pocenijo za 5%.
Rešite, izrežite, dopišite svoj naslov, pošljite na našega do 15 dni po izidu časopisa in čakajte na nagrado!
Rešitev prejšnje uganke: Umek (rešitev se ne nanaša na umske sposobnosti ministra za planiranje, ampak zgolj na njegov priimek: umek = mali um).
Sponzor	"Gojzar	je
tovarna obutve
LILET, d.d.,
obrat
ŠPORTNA OBUTEV, d.o.o.
Izkoristite posebno priložnost: na (planinski) čevelj Vas damo tudi na 3 ali več obrokov!
SPOZNAJTE
SVOJE PREPRIČANJE
IN UGOTOVITE, KAKŠEN REŽIM VAM NAJBOLJ USTREZA!
M,
I nenje, ki ga ima vsakdo od nas o sebi in svojih interesih, pogosto ne ustreza našemu resničnemu značaju in interesom. Ker se bližajo volitve, na katerih se bo odločalo o tem, kdo in kako nam bo vladal do naslednjih, bi bilo za vsakega volilca prav, da spozna svoj resnični interes in voli v skladu z njim, ne pa s svojo siceršnjo deklarirano pripadnostjo - namen tega testa je prav pomoč vsakemu bralcu, da spozna svoje resnične interese (to velja še posebej za množico ■neopredeljenih"). Pazljivo preberite vprašnje, odgovorite nanj brez pretiranega razmišljanja, nato preberite odgovore, na koncu pa še rešitev, označeno s številko odgovora, ki najbolj ustreza Vašemu - in razkrilo se vam bo najglobje bistvo Vašega prepričanja!
lika oz. pomembna) stranka vodilno ali vsaj pomembno vlogo, medtem ko Vam gredo majhne, manjšinske in marginalne stranke in gibanja na živce. Na dušo vam je pisan korigiran proporcionalni sistem, ki pravično in v skladu z volilnimi izidi porazdeli moč med "večje stranke", "majhnih" pa ne pripušča k odločanju. V Vašem resničnem interesu je, da volite “svojo" stranko. (Hvala Vsemogočnemu na višavah, da Vas je dovolj in ne preveč!)
ad 4.) Ste demokrat, ki se zavzema za proporcionalno zastopanost vseh, tudi marginalnih in manjšinskih interesov. Na dušo Vam je pisan proporcio-
nalni sistem. V Vašem resničnem interesu je, da volite tisto od (manjših) strank ali gibanj, ki je najbližje Vašim interesnim in nazorskim opredelitvam. (Hvala Vsemogočnemu na višavah, da Vas je vsaj toliko, kot Vas je!)
ad 5.) Ste anarhist. Na dušo Vam ni pisan noben sistem regulative. Ker so možnosti za anarhijo, za katero se intimno zavzemate, žal majhne, je v Vašem resničnem interesu, da volitve bojkotirate. (Hvala Vsemogočnemu na višavah, da sploh ste!)
Sigi Freundlich
INTERAKCIJA IN SEGREGACIJA V VIZUALNEM
SNOVNE IN DUHOVNE PLATI SLIKARSKE REALIZACIJE
JORIS KVVAST
V galeriji Media nox, MKC v Mariboru bo od 11. aprila do 2. maja 1992 razstavljal svoja likovna dela nizozemski umetnik Joris Kwast. Rodil se je v Amsterdamu leta 1966.
Leta 1991 je diplomiral na akademiji likovnih umetnosti v Groningenu. V Slovenijo je prvič prišel leta 1990. Šlo je za izmenjavo študentov likovnih akademij Minerva iz Groningena in ALU Ljubljana.
Od takrat je še večkrat krajša ali daljša časovna obdobja bival v Sloveniji, ki bo morda postala celo njegova druga domovina.
Predstavlja se nam z deli v tehniki olje na platnu in z risbami v tehniki oglje na papirju. V delih lahko zaznamo tako organske oblike kot tudi geometrijske like, tako abstraktne simbole kot konkretne realne elemente. Podobe vznikajo pred našimi očmi ter se nudijo prepoznavanju, da bi v trenutku, ko želimo naš prvotni vtis podkrepiti s pomočjo naših miselno pojavnih vzorcev (konvencionalnosti), ponovno zdrsnile iz znanega sveta. Stopnice, ki jih odkrijemo na risbi, vodijo v prazen prostor, in na drugem koncu risbe se nam nudi druga pot, ki je sama sebi namen. Liki na sliki so (tudi) organski, vendar ne predstavljajo organizma oziroma telesa, katerega sestavni deli imajo bolj ali manj natančno določeno funkcijo v imenu skupnega "višjega" cilja. Gre za združevanje samostojnih, ponekod raznorodnih elementov, katerih individualnost se ne podredi celoti. Zato slike nimajo poudarjenega pomenskega centra. Ta je pogosto pomaknjen proti robu/kotu slike in pogosto ta "center ni edini.
In kaj meni avtor o...:
... Umetnosti nekoč "Umetnost kot nekakšna refleksija fenomenologije realnosti je v nadaljnem razvoju prišla do obdobja zavesti o lastni entiteti. Obdobje modernizma je zelo pomembno, ker je izpostavilo vprašanje umetnosti kot take. In s segmentiranjem problemov so uspeli nekaterim od njih priti do dna (npr. barva, oblika, čas...)."
In danes...
“Za umetnost danes se mi zdi bistvena sinteza, sinteza kot nadaljni korak, kot razvoj, ki so ga načeli predvsem umetniki modernizma. V določenem smislu
G lede na dejstvo, da je heterogenost pojem, ki ga v zapisih o likovni umetnost najpogosteje zaznamuje pejorativen prizvok, je treba poudariti, da ga nameravam uporabiti kot generalno oznako razstave novejših slik Ota Rimeleta v galeriji Ars v Mariboru, pri tem pa ne želim aludirati ne na združevanje elementov raznorodne provenience ne na kompilatorno povzemanje strukturnih vsebinskih, idejnih ali formalnih modelov.
Heterogenost hočem v Rimeletovem opusu dojeti zgolj kot samo dejstvo brez kakršnegakoli valorizacijskega predznaka, ki bi anticipiral bodisi pozitiven bodisi negativen kasnejši odnos do operacionalizacije temeljnih premis umetnikovega podobotvorja. Šele tako je moč s tem izrazom nakazati vso širino Rimele-tovega zanimanja, ki se ne zadovoljuje s posnemanjem že uveljavljenih definicij ali njihovim preformuliranjem v drugače zastavljenih sorazmerjih, temveč ga zaznamuje vsakokratno vnovično vzpostavljanje relevantnih vsebinskih in oblikovnih sestavin razpoložljivega likovnega vo-kabularja. S tem se njegove realizacije izogibajo tako utopiji stilno enotnega kolektivnega nagovora kot tudi zgolj subjektivistični identifikaciji, ki bi jo zaznamovala na posamezne segmente izključno osebnega likovnega nagovora skoncentrirana ter tako ali drugače formulirana avtonomnost likovne artikulacije.
Tako kot slik Ota Rimeleta ni moč obravnavati zgolj s stališča mimetičnega posnemanja realnosti, jih tudi ni moč
J. KWAST, oglje na papirju.
obstaja nekakšna podobnost med sodobnim iskanjem sinteze in sintezo v dobi renesanse. Vendar je z upoštevanjem dosedanjih dognanj ta danes na bistveno drugačnem, višjem nivoju."
... Lastni epistemologiji
"Sledim sodobnim znanstevni dognanjem in jih v svojem ustvarjanju upoštevam. Zelo pomembna se mi zdi 'teorija kaosa’ in fraktalov, ki nas na eni strani opozarja na relativnost vseh definicij in na drugi na 'usodno' povezanost vsega stvarstva, kjer se določeni vzorci ponavljajo skozi vse oblike v neskončnost."
In praksi...
"Sliko gradim ex nihilo. Papir se polni z liki in šele v naslednji fazi v samosvoj svet slike vključujem barve."
... O tebi
"Gledalec naj vstopi v sliko brez predstav/predsodkov in spozna ter doživi ta samosvoj svet likovne umetnosti, ki resda črpa iz spoznanj znanosti in vsebuje podobne zakonitosti kot npr. matematika. Vendar naj nas ta spoznanja ne obremenjujejo v tem smislu, da bi določeno sliko 'predalčkali', želeli posedovati, ampak naj prav z njihovo pomočjo razumemo samosvoje bivanje slike, ki nas lahko potegne vase, v lasten diskurz."
In skrivnosti sfinge...
“Nemogoče je katerokoli umetniško delo razložiti brez ostanka.
Zato simpatiziram s stališčem Zen budista in tistega, 'ki bi želel vedeti' in se mu porajajo vedno nova vprašanja. V neki (Zen) zgodbi menih prepešači dolgo pot, da bi prišel do prebivališča znanega Zen mojstra. Vprašal ga je nekaj, s čimer sl je že dolgo belil glavo. Modrec je na vprašanje odgovoril: 'Mu.' S tem (ne)odgovorom (unquestion the ques-tion) je želel menihu omogočiti neposredno in polno doživetje/dojetje bivanja."
Nadja Čobal
OTO RIMELE
nost, kt ločuje na duhovno in materialno. Nekakšen 'vzrok' je mogoče uvideti v želji po simplifikaciji. Znotraj umetnosti je takšna poenostavitev v dualizem mogoča, včasih potrebna - predvsem je orodje distinkcije, v smislu odkrivanja odnosa interakcijskega preseganja dvojnosti. Vendar likovno delo konstituira celovito izkušnjo, ki izhaja iz enega, tj. enovitosti duha in materije, in doseganje enega. Govoriti o celovitosti pomeni iskanje korelacije med telesom slike in idejo. Stanja odnosa, s katerimi imamo opraviti, je mogoče strniti v interakcijska stanja, ki nastajajo med duhom in materijo."
Na večini umetnikovih slikarskih realizacij je resda opazno prevladovanje aditivnega načina gradnje likovnega polja, kjer lahko hkrati operira z različnimi sredstvi in na več hkratnih nivojih, ki pa jih ne zaznamuje hierarhična klasifikacija, in ki niso zmeraj podrejeni dvodimenzionalnim karakteristikam materialnega nosilca slike. In če pod materialno ne pojmujemo le preproste snovnosti, temveč celoten sklop fizičnega udejanjanja likovnega artefakta, potem bomo lažje sprejeli tudi predstavo o sliki, katere namen ni upodabljanje v tradicionalnem pomenu odpiranja iluzije prizorišča znotraj dvodimenzionalne površine, temveč sliko kot predmetz lastno avtonomnostjo ter s povsem določeno fizično in psihično eksistenco. Ta pa je v vsakem primeru in v prvi vrsti določljiva z imanentno likovnimi parametri, in vsaj za zanj najpomembnejše mora tudi v lastni praksi poiskati individualno solucljo umetnik, ki hoče doseči določeno stopnjo elementarnosti osebnega izraza in se pri tem ne želi odreči subjektivnemu komentarju k diskurzu o tej ali oni varianti prevladujoče estetike.
Mitja Visočnik
označiti kot čisto abstraktno umetnost. Na njih ostajajo dovolj evidentni sledovi transpozicije krajinske ali figuralne zasnove, ki pa je reducirana do te mere, da o samem karakterju slike bolj odloča v medprostorje likovnine vključena simbolna konstrukcija, kot pa bi to mogla njena iluziji predmetnosti ali njeni fikciji podrejena shematizirana forma. Med obema poloma pa ostaja dovolj prostega maneverskega prostora za sproščanje asociativnosti, ki se odteguje eksaktnemu verbalnemu poimenovanju, in ki jo določa vsakokraten preplet subjektivne predstavnosti z "objektivno" oziroma splošno uveljavljeno optiko dojemanja eksistence in statusa likovnega infaktu-ma. Prav iz tega izhaja nujnost osebne izkušnje pri sprejemanju obče veljavnih pomenskih zvez konstitutivnih elementov likovnega jezika, pri čemer se Rime-letove slike ne podrejajo nereflektirane-
mu linearnemu prenosu tujih modelov, hkrati pa ne zahtevajo ponovne in celostne revizije vseh že utrjenih standardov.
Zapisane trditve je moč ne nazadnje podkrepiti in argumentirati tudi s citatom iz uvoda Rimeletovega sestavka Prima materia - enotnost ideje in materije, kjer pravi: "V iskanju izraza, s katerim je mogoče izraziti vseobsežno izhodišče, ki še traja, se je nujno ustaviti pri pojmu 'prima materia’. Pravzaprav me je zanimal vzrok delitve na telo in dušo, tista nuj-
0. RIMELE, konjunkcija v belem, kombinirana tehnmika.
J. KVVAST, oglje na papirju. naročam katedro 212-004 швШ
(£Ш
Glavna naloga "akademikov" seveda ni - podeliti nagrade najboljšim, marveč - prevsem presenetiti, razrešiti suspenz s šokom in na ta način prispevati najmočnejši impulz v srce spektakla. Edino merilo za uspešnost le-tega je njegova memorabilnost. Da se čim dlje sprehaja po spominih, da se čim večkrat ubesedi, da ga ubeseduje čim večja množica ljudi, da se skozi vse to čim bolj približa idealnemu številu ciljne publike (vsi) in optimalni dolžini trajanja (vse leto).
Sarkazem, cinizem, ironija, parodija, travestija... so možna očišča, štartališ-ča, položaji, s katerih se zaženeš v me-tadiskurz o takem spektaklu. Hkrati se zdi, da je to nujen izbor za vsakega posameznika, ki si želi biti viden kot vsaj polit z omako resnosti. Še boljša možnost je seveda prezir, ki pa si ga marsikdo ne sme privoščiti. Metadiskurz, ki da kaj nase, prve (pregroba) in tretje (premehka) možnosti najbrž ne bo izbral. Peta utegne biti prezahtevna, oziroma se ne splača, saj bi bil njen učinek izrazito nesorazmeren v primerjavi z vloženim trudom. Ostaneta cinizem in parodija kot skoraj nujna odziva na slepeče diskurze. In je lepo, kadar je štart tako jasno zarisan. Dovolj. Za najino zgodbo je pomembno leto, da odločitev za katerokoli od petih možnosti pomeni odločitev za retoriko, za retorično branje.
Ni pa to edini možni način branja spektaklov, kiča in sploh vsega instant blišča, čeprav bi bil tak sklep povsem razumljiv. Pri nas je to še vedno edini način, pa še znotraj tega so drže zelo ozko zamejene in malenkostno zdiferen-cirane. Celo televizija, katere funkcija bi po definiciji morala biti tudi (ali predvsem) spektakelska, se ob prenosih (v tem primeru je šlo za neposreden prenos skrajšanega posnetka) tovrstnih prireditev postavi na raven retoričnega branja (res da klišejski zliv parodije in cinizma na televiziji deluje bolj milo in blago, toda zlasti zaradi njene nujne zavezanosti vljudnosti in poljudnosti). S tem se distancira od spektakla (oziroma kar spektakelskosti) in torej od sebe same (o učinkovanju shizofrene televizije na shizofreno občinstvo kdaj drugič ali komu drugemu...). Pri nas torej nimamo televizije (pa naj se ti zdi račun za naročnino še tako zgovoren protidokaz). In ker so televizija ljudje, bi bilo najbrž pametneje do istega sklepa priti po nasprotni poti in ugotoviti, da televizije nimamo zato, ker nimamo televizijcev, pač pa samo proti-televizijske televizijce, ki delajo na proti-televizijski televiziji, bolje rečeno, delajo proti-televizijsko televizijo.
Tale televizijsko protitelevizijski diskurz se je nesramno razvlekel, zato še
GRAMATIKA
OSKARJEV
odelitev oskarjev, inventura hollywoodskega letnega pridelka, je predvsem zgodba, katere bistveni element ali kar smoter mora biti spektakularnost. Vse mora biti podrejno temu, zato je njena narava, narava njene strukture, izrazito teleogenetična.
enkrat: retorično branje ni edini možni način branja spektakla. Ameriške televizije se v glavnem odločajo za pragmatično branje (bolj ali manj trivialno), ki ne samo ameriški širši publiki, pač pa tudi televizijskemu mediju kot takemu najbrž bolj ustreza. Je pa (kot vselej vsaj) še tretji način: gramatično branje. Brati tekst in ostati znotraj teksta. Okušati drobovino in iskati njene funkcije, njeno delovanje znotraj teksta. Slediti prvotnim funkcijam vseh teh elementov znotraj teksta, na ravni njihove denota-cije. Branje, ki bo sledilo, bo najbrž zmes pragmatičnega in gramatičnega...
Takšno branje kliče uvodno prepričanje, da je podelitev oskarjev predvsem zgodba (spektakularna, jasno), in sicer odigrana in neposredno posneta, da je film. Ker je neposredno posneta (pisana), je nujno, da vsi akterji vedo za zaroto (ne vedo pa za njen "predznak", kar jih še dodatno sprovocira k igri), in da tisti, ki pripravljajo spektakel (zlasti režiser prireditve in režisertelevizijskega prenosa z ožjima ekipama) vnaprej vedo, kdo bo dobil oskarja. Ti osnovni pogoji omogočajo teleogenetično strukturiranost pripovedi ne glede na to, da se le-ta šele (sproti) oblikuje.
Ker verjameš, da režiserja z ekipama vesta, kdo so dobitniki zlatih kipov, se lahko hitro preoblečeš v vznemirljivo vlogo detektiva in slediš indicom, povezuješ, sklepaš... (vloga detektiva je še veliko bolj vznemirljiva, ker te zgodbe -v primeru, da gre za neposreden prenos - pred teboj še nihče ni mogel brati). Za ritem, suspenz in intenzivnost pripovedi je seveda bolje, če vsaj nagrajenci ne vedo, da bodo nagrajeni. In verjameš, da ne vedo. In ker seje letos spektakel ponesrečil (in je po neposrečenosti dišalo že od vsega začetka),-se je bilo toliko
l
m
manj boleče odreči dražljajem vida in se prepustiti dražljajem detektivskega uma.
Navadno gre taktika prenosa (pripovedovanja) v smeri zapeljevanja. Tisti film, na katerega skozi prireditev leti največ aluzij, skoraj zanesljivo ne bo pestoval najbolj žlahtnih kipcev (film, režija, glavni vlogi, scenarij). Ker se je ta obrazec v zadnjih letih kar precej ponavljal, je šlo za neke vrste usmerjeno detekcijo. Letošnjo letargično prireditev je "rešila" ravno dekonstrukcija te uležane forme, ki je bila tokrat usmerjena v nasprotno smer. Od samega začetka so kar leteli in v oči bodli indici na račun "jagenjčkov": uvertura z originalno glasbo iz filma, ob kateri privedejo voditelja (tako kot lani) Billyja Crystala s Hannibalovo masko prek obraza, ta nato pristopi k Anthonyju Hopkinsu med občinstvom in mu šepne: "Danes bom imel nekaj današnjih nagrajencev na večerji (for dinner/za večerjo). Bi se mi pridružil?". Hopkins se ni dal zmesti, takoj se je uglasil na Hanni-balov ton in odvrnil: "Z veseljem"; ostali indici so bili lepo razporejeni - režiserje daleč najpogosteje kazal Hopkinsa in Jodie Foster; Ted Tally (oskar za najboljši scenarij po predlogi), kije sprožil plaz nagrajevanja “Jagenjčkov", je z nenavadno samozavestjo in športno kretnjo naznanil, da se je začelo, da bodo tudi njegovi sodelavci (ostali so samo še štirje glavni oskarji) dobili zlate kipce...; in nenazadnje, tudi to, da so v imenu nedavno preminulega Hovvarda Ash-mana (umrl za posledicami Aidsa), kije dobil dva oskarja - za glasbo in najboljšo pesem (skupaj z Alanom Menke-nom), dovolili zahvalni govor njegovemu prijatelju in življenjskemu sopotniku, homoseksualcu Billu Lauchu (kar so hollywoodske zvezdice sprejele s precej mešanimi občutki). Zadeva (v smislu indica) sploh ni tako nedolžna, saj je združenje ameriških homoseksualcev grozilo, da bodo z vsemi sredstvi preprečili prireditev (na koncu je ostalo zgolj pri fetišističnem razbijanju kipcev, oskarjev
- seveda ne zlatih) zaradi izrazito homo-fobične nastrojenosti hollywoodskih filmarjev. Še zlasti je bil na tapeti "The Silence of the Lambs", čeprav najbrž niti njim samim ni bilo jasno, kaj jih je tam zmotilo in takole razhudilo. Obsoditi transvestita, da je homoseksualec, je precej nerodna zadeva, še zlasti če gre za fiktivno osebo, ki se še pošteno braniti ne more.
Ta obrat v strukturi je torej zavedel neprevidne detektive. Vse ostale pa je na podoben način šokirala žirija. Navadno filmi, ki pridejo na spored kar leto pred podelitvijo, nimajo pravih možnosti za uspeh. Enako velja za strogo žanrske filme, še zlasti thrillerje in za vse tiste, ki uhajajo konvenciji občih mest tako formalno kot vsebinsko. Vse to velja za "Jagenjčke", pa so kljub temu pobrali vseh pet glavnih nagrad, in za nameček
- to se je zgodilo šele tretjič v zgodovini oskarjev (in še za nameček - iz samo sedmih nominacij). Še cel kup zanimivih stvari se je dogajalo (tudi na ravni gramatike oskarja), a je za trivie zmanjkalo prostora. Rdeča nit je bil Jack Palance (oskar za stransko vlogo), ki je pri svojih sedemdesetih letih na odru izvajal sklece na eni roki ("samo tako sem uspel prepričati producenta, da sem primeren za to vlogo"). Za ves ta nastop dobi oskarja za najboljšo moško vlogo prireditve, za najboljšo žensko vlogo prireditve pa preljubka Jodie Foster. (Joe Pešci je postrižen še bolj udaren, podoben ima-ge Kevina Costnerja pa daje vtis oskubljene kokoši; med oprsji je najbolj štrlelo tisto Mercedes Ruhl (oskar za stransko vlogo)).
Vlado Škafar
ШГШШЖ
тшт
KO
GREM
V
KINO
/c,
aj pisati?
O ubjekt, ki tukaj govori, mora nekaj priznati: rad gre v kino.
Ko se znajde pred dvorano, počaka, da ugasnejo luči, kajti raje vstopi v črnino, ki jo že prebija svetlobni stožec. Ves mehak, nekako somnambulen, vleže svoje telo v usnje sedeža in sledi migetajočim žarkom nad seboj do beline, platna. Loteva se ga narkolepsija, začenja čutiti hipnotiziranost. ‘Ko preštejem do deset, boš sanjal. Zapeljan, zlepljen boš s podobami na platnu. Lebdel boš v imaginarnem!"
Je slišal glas? Roland in Max...
Kaj gledati?
Kinoteka, privilegiran kraj cinefilske-ga užitka (kjer znajo visoki, udobni fotelji tako ljubeče sprejeti mojo zadnjico in hrbet), nam marca in aprila, ter, kot pravi prijazna direktorica Zorica, tudi maja in junija, nudi ekskluzivni program hrvaške kinoteke. Torej, spet malo prijetnega šepetanja in šumenja s Federi-com, Woodyjem, Dušanom, Istvanom, Claudom in drugimi znanci. Zato pusti Bandinija, ne čakaj na maj, ne zamudi, kar si do sedaj!
Dolgo, vroče poletje prinaša reprize, nato pa - Silvanova naveza iz Budimpešte - jesenska kinotečna sezona z Madžari, z Avstrijci in - voila! - program po izboru uredništva Cahiers du Cinema! Tega so (program CdC namreč) pravkar gledali v Beogradu, kjer so tudi drugače gledali in vidijo marsikaj, česar v Ljubljani ali Mariboru nismo in ne bomo (ah, FEST...). Verjetno veste, da se v Beogradu nahaja po velikosti svojega fonda četrta največja kinoteka na svetu, ki je bila nekoč jugoslovanska (kakšna asociacija?), torej tudi naša. Zaradi česar menda Slovenci nismo potrebovali še ene, t.j. slovenske kinoteke. Pomlad s kinoteko bo tako izgledala tudi kot nostalgični sprehod v leta naših zahajanj na Miklošičevo. Obeti: “Po vzpstavitvi normalnih meddržavniških odnosov med Slovenijo in Srbijo bo zopet normalno steklo tudi sodelovanje med obema kinotekama", pravi Zorica.
V CD-ju so se (po dolgem času) oči zopet lepile na ekran in vpijale podobe in smo bili vsrkani v zgodbe in zasanjani. Podobe in zgodbe so prihajale iz Evrope (predvsem iz Evrope!), tiste bolj komične iz Italije, bolj resne iz Belgije. A hipnotizirati sta nas uspela le Lars in Jaco. Kaj bomo sanjali, kdo nas bo poskušal hipnotizirati aprila, maja, junija...? Jelka obljublja, da nas bosta najprej (aprila) zapeljevala Ken in njegova Тће Шоге, nato pa nas bo maja skozi Virtual reality Wim odpeljal Bis an Ende der Welt. Tam bomo ostali čez poletje in do jeseni namesto na platna strmeli v nebo, kjer se nam bo kot Ariel prikazal finski prijatelj Aki, tako bomo z Leningrad Cowboys go America, tam bomo (I) hi-red a Contract Killer in živeli La v/e de Bohšme. Nato se bomo spustili down by Jim in doživeli Night on Earth.
Temu bo sledil, recimo mu "Alpe-Adria festival", z recentno produkcijo naših sosedov: Avstrijcev, Madžarov, Hrvatov (tudi Italijanov?), kar se bo, kot kaže, lepo ujemalo z že omenjenimi kinotečnimi prog rami taistih držav na Miklošičevi. Z eno nogo že zunaj Cankarja omenimo še festival v Puli, ki se internacionalizira, in katerega program bi naj v celoti videli tudi v dvoranah CD-ja.
Če še ne veste, v Sloveniji imamo dve distribucijski podjetji. To so Ljubljanski kinematografi in pred kakega pol leta ustanovljen Mladina film (saj res, kaj je z Emotion-filmom?). V glavnem nas zalagata s filmi dveh "major’s" t.j. Warner Brosa in Columbie. Včasih smo v Sloveniji imeli eno distribucijsko podjetje, vendar smo gledali filme vseh holly-woodskih "majorjev" in še veliko število drugih, predvsem evropskih producentov. To je bilo v času, ko je v Jugoslaviji vsaka republika imela vsaj eno distribucijsko hišo (Srbija npr. pet), vendar je bila distribucijska enota za vso državo. Kar je odkupila ena uvozna firma, smo lahko videli vsi; stroški so bili nižji, denarja je bilo več (kar je omogočalo na-daljno sklepanje pogodb in nabavo tudi najdražjih in najekskluzivnejših naslovov). Kar se gledanja filmov tiče, v Jugoslaviji torej ni bilo tako slabo. Zato bi bilo zelo v redu, če bi na balkanskih prostranstvih po pretekli in sedanji mori v okviru gospodarskega razmišljali tudi o možnostih sodelovanja na področju distribucije filmskih izdelkov.
■a Kaj sanjati?
|	"Dajte nam filme, dajte nam sanje!"
ž	C ut!!
1
§	Dejan Sluga
Matjaž VJenzeI
лШ4а
I
I
I
I
I
I
I
I
I
1
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
I
L
TANDAR
Gre za komet, podivjana absolventa Oblikovalske državne akademije, ki rada rišeta rakete, v obliki freesbeeja iz inozemstva.
TANDAR'1': Trinajsti znak horoskopa.
O ŽIVLJENJU, O ZVEZDAH
Istega leta, ko so London Bridge Angleži prodali ameriškemu naftnemu mogotcu za milijon funtov, ta pa ga je z oštevilčnenimi deli najprej razstavili, potem pa spet sestavili v Arizoni, se v naselju Tanje Senice pri Radežu rodi TAN. Ni človeka, ki bi bil tako prežet z željo po naprevodejanju, kot je to prav kozorog. Najraje posluša pravljico o Petru Panu iz papirja. Tik pred praznovanjem tretjega rojstnega dne sanja o Lunar Roving Vehicle, DAR pa po televiziji sliši znamenite besede Neila Armstronga: "That’s one small step for a TANDAR, one giant leap for mankind.” DAR bo pet let kasneje sestavil svoj prvi messerschmidt, TAN pa v prvem razredu osnovne šole skrije vse bele krede. Drugič se srečata na podmornici munchenskega tehničnega muzeja. Nekaj prej se jima pridruži Strešna. Skupaj napravijo Stol Prihodnosti, hranilnik, ki ga ni mogoče preplačati, Torto Raketo, Palmo s periskopi, vizitke za ministre, projekt Karton in hotelirstvo, baklje iz snega, Didakta in Formart, Pizzo Novico, na Junior Design pARTIYU avtogram Rambu Amadeusu, Vse iz recikliranega papirja. Ljubijano gledata kot del fresk s prizori iz Wagnerjevih oper. Odpotujeta na Mariborsko, delat prvo pravo televizijo.
O DELU
\ zgodovino slovenskega oblikovanja se bo zagotovo vpisala stvaritev Tandarja, imenovana Pizza Novica. Gre za eno iz serije oblikovanih delikates, ki so postale nujna oblika prehrane in vira informacij enega najzahtevnejših segmentov ljubljanskega družabnega dogajanja. Dva para nadarjenih oblikovalskih rok hkrati zamesita še Torto Raketo za dvajset sladokuscev. Tandar opremi diskoteko Palmo s stvarmi, ki jih najde na vojaškem odpadu in poskrbi tudi za program ob petkih, na razvpitem Junior Design Party, ki se običajno konča ob osmih naslednjega dne. Tisto, kar ste si vedno želeli videti, pa si niste mogli predstavljati, kaj naj bi to bilo, boste našli v urbani džungli tivolskega podzemlja, diskoteki Palma. Za sliko v periskopu pri vhodu se mnogi sprašujejo ali gre za kost, ali kaj drugega. Zgodilo se je že, da je neka obiskovalka ob pogledu v periskop omedlela. Druga skrivnost notranje opreme je naprava, ki deluje podobno kot telefon, le da je namesto v slušalko treba vpiti v steber. Sogovornik stoji ob naslednjem stebru (10 m dalje) in odgovarja. Žetoni pri vratarju! Domiselnost tega telefona je prišla še posebno do izraza minuli petek ob nastopu slovitega Ramba Amadeusa. Le s pomočjo telefona-stebra si lahko prišel do mrzle kokakole. Kar je pomenila Palma za ljubljansko nočno življenje, pomeni revija Didakta za šolstvo, revija Formart pa za oblikovanje. S celostno podobo nastajajoče mariborske TV HIT Žurnal bo tandem Tandar stopil tudi v vaš dom.
O RIBAH
IVa poti iz poslovnega obiska pri mariborski televiziji Hit Žurnal v Ljubljano, Tandar s šoferjem Ninom di Kongom ob polni luni naleti na nenavadno oviro na cesti. Gre za neznane ležeče ribe, ki so povsem prekrivale cesto. Kdor bi karkoli vedel o tem čudnem pojavu, ki sta ga Tandar doživela prejšnji mesec na hitri cesti Hoče Arja vas, naj piše na naš naslov. Pravilne odgovore bomo bogato nagradili.
* Ime "tandar” se prvič pojavi nekje med letom 1593, ko lakota v Uppsali na Švedskem omogoči blazen razvoj doktrine Martina Luthra, začne se vojna med Avstrijo in Turčijo (traja do 1606) in 1736, ko se Rusija in Avstrija združita v borbi proti Turkom. Slišati je, da je “urok stvarjenja" iz filma Excalibur v tesni povezavi z različico besede “tandar”.
Mardena Jelpenjak
JUNIOR
design
FormArt
Ђ+ TER VJU
? Tandar sta nam ob popoldanskem klepetu povedala svoje mnenje o reklamni kampanji za nemške cigarete West.
• • • “Postavimo na police še ostale cigarete, Camel ali Lucky Strike na primer, in videli bomo, kako uspešna je akcija. Najina nekadilska kariera traja že 24 let - Dare 1, Tanja 23 - torej se naju vse skupaj sploh ne tiče.”
? Če bi vidva oblikovala podobo nove države, kakšen imidž bi ji dali in kakšne simbole bi kombinirali.
• • • “Podobo nove države sva imela priliko oblikovati v šoli, pa sva se temu izognila. To je nekaj podobnega kot West. Poskus, kako zadovoljiti ali potegniti za nos široke množice, če prebivalce naše dežele lahko imenujemo široke množice. Najraje oblikujeva za izbrance in to bi rada počela tudi v bodoče. Primer za to je remek-delo meseca januarja, torta za Nataškin rojstni dan.”
? Ali mislita, da je Slovenija dovolj velika, da se lahko s svojim dizajnom uveljavi v Evropi.
• • • “Slovenija nima veze z dizajnom. Dizajn delajo posamezniki."
? Imata strešno mačko Strešno. Ali sta kdaj pomislila, da bi jo redizajnirala.
• • • “Strešna je popolna, čistokrvna, kmečka, šekasta mačka najdenka. Naj se takoj posuši roka tistemu od naju, ki bi si dovolil, samo dotakniti se njene prvobitnosti. Ona je najina največja materialna dobrina.”
? Kakšen je vajin odnos do raket in letalskih modelčkov.
• • • “Dare je v otroštvu sestavljal modelčke avionov in kadar sva žalostna, riševa vesoljske ladje. To je nekakšno hrepenenje, potreba po letenju, če bi vsi ljudje lahko leteli in zagotovo bi, če bi le razvoj šel v pravo smer, bi bil svet večji in manjši obenem. Umetnost, dizajn, moda, so že nekaj časa v retro obdobju. Iz začaranega kroga jih lahko reši samo srečanje z vesoljem. Vesolje kot tako in vesolje kot dimenzija, ki nam je neznana.”
? Ali sta pravočasno oddala davčno napoved.
• • • “Kaj pa je to?”
? Kako sta oblikovala Pizzo Novico.
• • • "Takole.”
c/'Nr.i(
Skrimost letečih tožnim rešene?
ГјЈГ;Г.:£Г Sasmrt
JM.AflffSS.VKT.S obsojeni je
ZMinftemifa NASApriOi doprt-DMjlIT UfOtOvUl*
'4t>
TRAGIČNA
IZPOVED
JULCIH.
9000
JmUt H. f*rm t kalnihitn p ephhnsh
tr*j€ ntpnjt -
znanja it nezadržno '
tete «te» Spektakularen pobeg Man. џ , hmn T 1 1* Maku R. iz najbolj ■'"TV***^ čuvene kaznilnice	-	—**-
пМпмкки* na zadnjo noč pred ТГУ \ Т.Г.-Т. —' -te	i/vfiilvijo	kazni	ta-ZLn e tete
r«D*k. M m pm MM
M Im- tete	>'	.
TZ7Z • • •
? Ali mislita, da računalnik lahko kdaj izpodrine ročno risanje.
• • • “Računalnik nikoli ne more izpodriniti bistva ročnega risanja. Še pred nekaj leti je bil bližnjica, zdaj pa se bomo počasi morali nehati spraševati o njegovi uporabnosti. Ljudje so nekoč risali z ogljem, nato so prišli na grafitne svinčnike, zdaj rišejo z računalniki. Toda tisti, ki to počno dobro, so še vedno ljudje. Računalnik lahko izpodrine ročno risanje, ne more pa izpodriniti naju dveh.”
? Ali verjameta, da je Leonardo da Vinci spal na obroke in ali mislita, da to lahko vpliva na kvaliteto ustvarjanja.
• • • “Zadnjič sva ga srečala, preden sva se s sošolci odpravljala preurediti Palmo. Dal nama je nekaj koristnih na-
svetov glede stenskih poslikav. Kar se pa spanja na obroke tiče, si pa priznajmo, (la je to le fraza. Zelo zelo rada spiva.”
? Prehranjujeta se pretežno s kosmiči. Ali se pri nakupu odločate na podlagi reklame v medijih, oblike embalaže, izkušnje ali česa drugega.
• • • “Zastarela informacija. Kmalu bo minilo eno leto, odkar sva postala kuharska full time general rubin mana-gerja. Najine sanje so se uresničile. Zahvalila bi se staršem. S pošteno kuho do hrane.”
? Ali verjamete, da so AIDS izumili oblikovalci, ker so si obetali blazen promet od prodaje kondomov.
“Morda so bili to propagandisti. V strašnem marketinškem razvoju naše domovine boste morali počasi začeti razlikovati oblikovalce in propagandiste.”
? Dare, ali nam lahko zrecitiraš tvoj najljubši verz.
• • • “Ja sam Balkan boj i smrdim na znoj.
(Rambo Amadeus.)”
? Kje se boljše počutita? V zdizajniranem mestu ali v samorasli naravi.
• • • “Nekega dne bomo najbrž zgradili plastično naravo, gore, vode, sonce, drevesa, samo zato, da bomo vanje lahko metali plastične odpadke in ne bomo ničemur škodovali. Samorasla narava je nekaj najlepšega. Poglejte Strešno, na primer. Ona je poosebljena narava. Zdizajnirano mesto pa ne obstaja in najbrž tudi še dolgo ne bo."
? Ali se vam zdijo reklamne table, ki so jih postavili v nekaterih slovenskih mestih, pridobitev za pejsaž in ugodno počutje.
• • • “Na svoji koži še nisva opazila niti ene dobre lastnosti reklamnih tabel. Zaenkrat naju nagovarjajo h kajenju. Zdi se nama bolje, če bi bila ta sporočila namenjena kulturi, varnosti na cesti, ali če bi na njih pisalo zgolj: Mi se imamo radi kot prašički mladi. Na razvoj naše male domovini-ce gledava zelo idealistično. Zdi se nama nepotrebno posnemati zahod in ponavljati iste stvari ali napake.” Џ
GLASBA-
Razvoj množičnih komunikacij v zadnjem desetletju (torej v sedemdesetih, op. p.) je pripeljal do popolnoma novega stanja na področju medsebojnega vplivanja oz. interakcij med glasbenimi kulturami in subkulturami. Interakcije med različnimi lokalnimi tipi glasbe so obstajale že odkar pomnimo, vendar so v industrijskih državah z razvojem komunikacij v devetnajstem stoletju te interakcije postale intenzivnejše. Ta proces se je v dvajsetem stoletju nadaljeval in zajemal vse več področij na svetu, nato pa v sedemdesetih letih tega stoletja dobesedno eksplodiral.
Te oblike interakcij lahko v grobem razvrstimo v štiri kategorije, vsaka od njih pa predstavlja novo raven vzorcev izmenjave. Prvi vzorec interakcije, ki je tudi najpreprostejši, lahko imenujemo kulturna izmenjava. V tem primeru dve ali več kultur ali subkultur medsebojno učinkujejo in si izmenjujejo posamezne sestavine na bolj ali manj enakovredni ter enakopravni ravni:
l-J	«
Ote
'V
te -m f i m sbs? mm ш* вк вттГ
: *"■' (V- P ste m s A sus: o mm n. * «w»
: Sg^Wii'fKI>e№iti
KULTURA 1
KULTURA 2
Ti procesi so večkrat potekali na osebni ravni. Na primer: potujoči glasbeniki v Evropi so že od srednjega veka razvijali in spreminjali svojo glasbo preko igranja in izmenjavanja izkušenj z glasbeniki v tujih deželah. Ko so recimo skupine turških glasbenikov (kot emigranti) prišle leta 1970 na Švedsko, so nekateri od teh glasbenikov začeli igati s švedskimi jazz in ljudskimi glasbeniki. V zelo kratkem času sta se turška ter švedska ljudska glasba, pa tudi jazz, prepletli oz. zlili v novo vrsto glasbe, ki so jo na Švedskem igrale skupine z imeni Sevda (v turščini "ljubezen"), Orien-tal Express ali Oriental Wind.
Vendar procesi kulturne izmenjave niso potekali le na osebni ("person-to- . person") ravni.
Ilustrativen primer je t.i. glasbeno "krožno potovanje", ki vključuje Afriko in Karibske otoke z Jamajko. Gre za Afričane, ki sojih stoletja nazaj pripeljali kot sužnje v Ameriko, le-ti pa so nato tam razvili afro-ameriške glasbene oblike. V petdesetih in šestdesetih letih tega stoletja se je ta glasba prenašala "nazaj" v Afriko, in to ne neposredno, temveč preko Evrope. Črnski intelektualci s Karibskih otokov in Afrike so se namreč srečevali na univerzah v Angliji ter Franciji in na ta način izmenjavali svoje glasbene izkušnje. Tako sta se v petdesetih letih "afro-karibska" in afriška glasba zlili v novo obliko, ki je - predvsem v Kongu in Zairu - predstavljala osnovo za
ROGER VVALLIS IN KRISTER MALM
✓
OD KULTURNE IZMENJAVE DO TRANSKULTURACIJE
R,
oger Wallis in Krister Malm sta v svojem članku oz. poročilu z naslovom Vzorci spremembe oz. menjave (Patterns of Change) iz 1984. leta izhajala iz analize tendenc v polju tehnologije glasbene industrije. Ob navajanju sprememb in izoblikovanja novih vzorcev medsebojnega vplivanja ter učinkovanja različnih kultur različno tehnološko razvitih držav oz. področij sveta sta v grobem izoblikovala naslednje štiri vzorce oblik medsebojnega vplivanja: kulturne izmenjave (cultural exchange), kulturne dominacije oz. prevlade (cultural dominance), kulturnega imperializma (cultural imperialism) ter transkulturacije (transculturation).
razvoj afriškega etno-popa. Glasbeniki iz Zaira so se selili tudi v Vzhodno Afriko, kjer je prišlo do novih oblik kulturne izmenjave. Zairski zvok je vplival na lokalno tanzanijsko glasbo, iz česar se je razvil t.im. "svvahili jazz". V šestdesetih so se omenjene in še nekatere druge glasbene oblike s pomočjo plošč pojavile v Londonu in Parizu, od tam pa so jih posredovali v Ameriko, kjer so jih z zanimanjem sprejeli mladi črnci, ki so takrat pripadali gibanju za politične pravice črncev in so se zanimali tudi za svoje afriške korenine.
Ti procesi so v sedemdesetih vodili do razvoja novih stilov, ko so recimo mladi na Martiniqueu in Guadeleupeju razvijali t.i. “afro-jazz", na Trinidadu pa "afrO - dadiansko glasbo". Takrat so procesi kulturne izmenjave pretežno potekali preko nosilcev zvoka, torej kaset in plošč.
Naslednji vzorec j e kulturna dominacija. V tem primeru določena kultura, ponavadi tista iz močnejše družbe oz. močnejše družbene skupine v neki skupnosti, pritiska na drugo kulturo v bolj ali manj formalizirani obliki:
KULTURA 1
Ф
KULTURA 2
Za primer vzemimo razvoj afro-ame-riške glasbe, v katerih je bila dominantna kultura belskih lastnikov sužnjev, ki je pritiskala na črnsko kulturo. Kulturna izmenjava na enakopravni ravni tako ni bila mogoča. Kakorkoli, vsiljevanje belske kulture je v različnih delih Amerike prevzemalo različne oblike. Te razlike so vodile do različnih vzorcev izmenjave, kar je pogojevalo različne kulturne oblike, ki so segale od skoraj čiste afriške glasbe z le nekaj drobci evropske kulture, do popolnega zatiranja afriške kulturne dediščine.
Drug primer so misijonarji v Keniji in Tanzaniji, ki so s podporo kolonialne administracije izvajali pritisk na lokalno kulturo. Na misionskih postajah so ustanavljali šole, kjer so domače prebivalstvo poučevali z mešanico evropskih in krščanskih vrednot ter glasbe. Dominacija je - in ponekod še vedno - vsebovala celo prepovedi uporabe tradicionalnih afriških instrumentov.
Kulturna dominacija se lahko odraža oz. izvaja tudi preko radia in ostalih sredstev množičnega komuniciranja. Primer je recimo prevlada severnoindij-ske glasbene umetnosti v programih šri-lanških radijskih postaj. Vendar večina primerov, v katerih množični mediji delujejo kot del vzorcev izmenjave, pripada zadnjima dvema kategorijama.
Prva od njiju in tretja po vrsti je kulturni imperializem. Tukaj se kulturna dominacija stopnjuje s pretakanjem denarja in/ali sredstev od tlačene k dominantni kulturni skupini:
	KULTURA 1
oblike	denar
kulture	viri
KULTURA 2
Primeri za to so recimo prelivanje denarja iz izkoriščane v dominantno kulturo preko založb plošč oz. nosilcev zvoka ali preko denarja od avtorskih pravic po eni strani, ter po drugi strani prelivanje sredstev oz. virov, kot so npr. nadarjeni glasbeniki, skladbe oz. glasbene stvaritve, ter izvirna tradicionalna glasbila, ki jih recimo preselijo v muzeje dominantne kulture.
Tako so npr. v zadnjih petdesetih letih nešteto glasbenih stvaritev iz manjših dežel avtorsko zaščitili v Združenih državah Amerike, kamor se je nato stekal denar od avtorskih pravic. Prav tako se je zaradi boljših pogojev dela veliko nadarjenih ustvarjalcev iz manjših karibskih ali latinsko-ameriških držav selilo v ZDA. Nekateri, recimo Bob Marley, so svojo glasbo avtorsko zaščitili pri ustreznih ameriških agencijah in ne recimo na rodni Jamajki.
Tovrstni procesi pa so izzvali tudi ustrezne nasprotne ukrepe. Tako so recimo švedski glasbeniki, da bi zaščitili svoje materialne interese, zaradi tega začeli izdajati svojo glasbo na nosilcih zvoka, česar prej niso počeli.
Opisani trije vzorci medsebojnega učinkovanja več kultur, ki se ponavadi
kumulativno navezujejo naslednja na predhodno, so okoli 1970. leta dobili še četrto obliko: proces transkulturacije. Ta vzorec menjave je rezultat po celem svetu razpredene mreže transnacionalnih korporacij na področju kulture, razvoja tehnologije ter razpredanja tržišča po vsem svetu, zaradi česar lahko tako posredovano oz. v tem okviru razvijajočo se kulturo opredelimo kot transna-cionalizirano oz. kot transkulturo.
Transnacionalna glasbena kultura je rezultat povezovanja sestavnih delov različnih zvrsti glasbe. To povezovanje je posledica socioekonomskih procesov, kjer se določa najnižji glasbeni skupni imenovalec največjega možnega tržišča
preko sprememb, ki jih povzročajo posamezni prej omenjeni trije vzorci medsebojnega učinkovanja različnih kultur ali pa kombinacija dveh ali vseh treh. Produkcija transkulturne glasbe lahko, kot produkcija katerekoli druge dobrine, vsebuje raziskovanje tržišča, industrijsko proizvodnjo ter lansiranje/posredo-vanje preko množičnih medijev. Tak primer transkulturne glasbe je disco glasba iz sedemdesetih let. Je namreč proizvod, ki ne izvira iz nobene od posebnih etničnih skupin. Drobci, iz katerih je bila sestavljena, so po izvoru sicer pripadali posebnim etničnim skupinam, vendar so izgubili vsebinska obeležja, ki so jih imeli v kontekstu izvirnega kulturnega okolja.
V predhodno opisanih vzorcih medsebojnega učinkovanja različnih kultur so interakcije potekale bilateralno, v transkulturacijskem procesu pa lahko glasba iz okvirjev internacionalne glasbene industrije vstopa v medsebojno učinkovanje z dejansko vsemi ostalimi glasbenimi kulturami in subkulturami na svetu, pač v skladu z vseobsegajočim prodiranjem glasbenih množičnih medijev v zadnjem desetletju:
TRANSKULTURA
r--------j—~— ''ч
KULTURA 1 KULTURA 2 KULTURA 3 KULTURA 4
KULTURA 5
Manjše dežele v tem okvirju delujejo kot obrobna tržišča za internacionalno glasbo in hkrati kot viri te mednarodno izkoriščevalske kulture. V praksi se tako dogaja, da posamezne glasbene kulture povzemajo določene elemente iz transkulturne glasbe, vendar hkrati vse večje število nacionalnih in lokalnih glasbenih kultur prav tako prispeva svoje sestavine tej transkulturni glasbi. Rezultat tega je dvosmerni proces, ki mu bomo rekli transkulturacija. Ta proces se lahko začne, ko se med različnimi deželami
razprede mreža glasbene in elektronske industrije.
Vsi štirje opisani vzorci medsebojnega učinkovanja dveh ali več različnih kultur obstajajo še danes. V kompleksnem sistemu vsi štirje vzorci učinkujejo medsebojno tudi na raznorazne načine.
(Pripravil) Milko Poštrak
Povzetek njunega članka smo prevzeli po zborniku urednikov Simona Fri-tha in Andrevva Goodvvina, On Record, Routledge, London 1990).
Boris Strmšek
PRVE KONCERTNE LASTOVKE
LEATHERFACE, SVVANS N HARD HEADED SOUL
"{ockovska publika v deželi Kranjski in njenih satelitih se očitno stara. Organizatorji koncertov pred vsako fešto trepetajo v strahu pred katastrofalnim obiskom, saj mladež vse manj prisega na kakršenkoli rockovki šunder (pri tem pa v presenetljivih množicah roma na použitje nekakšnih jazzovskih 'zvezd", ki gostujejo pod okriljem festivala jazza v sicer krasnem ambientu Kluba Cankarjevega doma - ne glede na to, da "preverjena" jazzy scena po okusu staroste Rončela ne prinaša ničesar posebej razburljivega).
Največje razočaranje glede obiska so ŠKUC-ROPOTu gotovo pripravili The Swans, saj se je na njihovem prestavljenem koncertu znašlo le kakšnih dvesto poslušalcev. Toda skepsa tistih, ki od The Svvans v tretje niso pričakovali ničesar (novega), je bila neumestna, saj so newyorčani s svojim viskoznim ekstatičnim hrupom še enkrat potrdili, da so na odru ekajkrat udarnejši kot na ploščah. S pronicljivo dinamiko hrupno udarne in premišljeno razvlečene repetitivnosti ter nekakšne lirične ("falš") akustične spevnosti so dosegli veliko več, kot je bilo po zadnjih ploščah od jih pričakovati.
Naslednje stvari, ki jih pripravlja ŠKUC-ROPOT, smo ravno tako že spoznali v živo in ni hudič, da nas ne bi vsaj tako prijetno presenetile kot so nas The Svvans: The Jesus and Магу Chain (3.5.) in Nick Cave (17.5.), veliko možnosti pa je tudi, da se bomo (jeseni) prvič iz oči v oči srečali še z dvema vročima "črnima" atrakcijama: Public Enemy in lee T. Bomo videli.
Sicer pa je koncertno sezono v Ljubljani načela angleška skupina Lea-therface, ki je odprašila svoj ortodoksen nepretenciozen punk (ali hardeore) in še enkrat potrdila, da je s kreativnimi impulzi na Otoku še zmeraj nekaj hudo narobe. Omembe vreden je le njihov izpad ob "bisu", ko so ob fašističnem pozdravu nekega osamljenega skinheada vidno besni “spokali" z odra, rekoč: “TEGA nam ne bo nihče kazalP1. Bravo!
BUBA v spomladanskem delu pripravlja še Victims Family (12.4.), The Cynics (12.5.) in (še enkrat) preverjeno izvrstne Fugazi (10.6.).
Tretja zadeva je nastop nizozemskega dueta Hard Headed Soul, ki je dan pred ljubljanskim nastopom muziciral tudi v Mariboru. Gre za zelo uigran duet basista in bobnarja (pri čemer basist bobnarja pogosto "prehiti"), ki v nekaterih elementih spominja na brata VVright (No Means No). Vsekakor ponujata zelo pronicljivo glasbo, ki ob izdatni ekspresivni moči ter skrbni uporabi dinamike v marsičem presega standardne rockovske (hardkorovske) ritmične nastavke. Organizator (STRIP CORE) je v istem večeru v KUDU France Prešeren predstavil še zelo obetavne metalsko obarvane ljubljanske mlado-rockerje Obscurity in preverjen dinamit v obliki Demolition Group. Še bo vroče!
Rajko
Pod skalpelom
JANI KOVAČIČ: ASFALTNI OTROCI
Corona
Opevanje 'majhnega človeka", rojeni n marginalcev, vsakdanjih 'banalnosti' in sodobnih urbanoslovenskih travm je v svojem bistvu zapisano temeljnemu protislovju: 'majhni ljudje’, ki neopazno preživljajo njim namenjen vek, ne bodo Janijevih pesmi nikoli pripoznali za svoje, saj so te pesmi zaradi specifičnosti (tako glasbenega kot literarnega) stila množicam večinoma nedostopne. Tista ciljna publika, ki ji je poetika Janija Kovačiča blizu, pa sprejema 'asvaltne' oz. urbane teme iz vsakdanjega življenja in 'velikih malih usod' zgolj kot del nekakšne specifične folklore, nekega težko ulovljivega duha v deželi, kjer je težko ostati anonimen, a se vseeno da zlahka zgubiti med stolpnicami in ropotajočim prometom... Tako so edine pesmi, s katerimi Jani Kovačič lahko v resnici 'prodre', ravno tiste, ki so še najmanj značilno avtorske, ampak zavezane mitološkim shemam slovenskega občestva (vino in popivanje v Škofiči, delo v hitu Delam).
Ravno problem te občesprejemljive prodornosti se zastavlja pri njegovem najnovejšem projektu, kasetni izdaji 'Asvaltni otroci'. Po eni strani ostaja Jani Kovačič še vedno izjemno prepričljiv poet življenskih travm 'malega človeka', pahnjenega v 'veliki sveti, po glasbenem izrazu pa je postal na nek specifičen način 'eklektičen', nedostopen. Glasbeno gledano je (najpogosteje) jazzovska (včasih pa tudi pristno rockovska) zvočna spremljava izbrana dovolj skrbno, toda vendarle ne dovolj avtorsko prepričljivo, da bi navduševala. In kljub temu, da vsi komadi brenkajo na nekakšne 'populistično' všečne in sproščene strune, na kaseti ni nobenega izrazitega hita - ugotovimo lahko le to, da je Jani Kovačič avtorsko še vedno 'živ in prepričljiv, čeprav tokrat žal ne ponuja veliko vznemirljivo novega.
Rajko Muršič
TRANSMISIA: MINCING MACHINE
Wide Records
I
""■-'v,;..
katedra Začel si 1977. leta, torej kot sopotnik punka...
Jani: Delal sem se norca iz vsega, vključno s punkom. To so v začetku strašno zamerili...
katedra: Vendar si (bil) prijatelj z vsemi punkerji...
Jani: To ni bil nikoli problem. Delal sem se norca iz poze, v katero je padel punk. Na začetku je bil "preprost": ljudje so si strgali kavbojke, si pripeli knoflco, pa je bilo. Nato so si začeli naročati usnjene jakne za tisoč mark v punk stilu. S tem je bilo konec tistega pristnega punka. Potem je bila to moda.
Prav radikalnost punka je njega samega uničila. Mislim, da mora biti človek radikalen v nekih drugih, socialnih odnosih.
katedra: Tvoje početje večkrat opisujejo predvsem kot karikiranje, satiro, zabavo. Tako lahko tudi razumemo nekatere tvoje najbolj znane pesmi, ki so vsaka na svoj način zbadljive, recimo Žare Lepotec, Škofiča ali Otroci samohranilk. Vendar tudi že te vsebujejo dodatno, "resno" razsežnost, hkrati pa je na vseh tvojih izdajah dosedaj veliko zelo resnih skladb. Recimo Belokranjsko kolo na prvi plošči, pa več pesmi na drugi, itd.
Jani: Na podlagi pesmi Belokranjsko kolo je Plesni teater Celje kasneje naredil predstavo. Na svoji drugi plošči Ljudje sem imel celo stran podobnih "resnejših" pesmi. Ena stran plošče je bila polna “rock" pesmi, druga 'folk" - to so bile priredbe narodnih oz. pesmi v ljudskem duhu. Tretja stran je bila "jazzy", zadnja pa je bila "eksperimentalna”. Na njej je bila recimo tudi "radijska igra" Kje si mala, kje si?, ki smo jo takrat posneli.
iCZ)G0DBE
'    ' ■
JANI KOVAČIČ
ZGODBE 0 ASFALTU
j
ani Kovačič je pri založbi Corona pravkar izdal novo kaseto z naslovom Asfaltni otroci. Kaseta hkrati predstavlja labodji spev odlične zasedbe Je’benl, s katero je delal zadnjih sedem let. Jani Kovačič bo nadaljeval s samostojnimi nastopi, v načrtu pa že ima tudi nov projekt: s klasičnim kitaristom Žarkom Ignjatovičem ter s flavtistko Alenko Goršič bodo uglasbili Tolovajske balade Francoisa Villona...
Plošča Uudje je izhodišče za projekt Neonski angeli.
katedra: Zakaj ta plošča do sedaj še ni izšla, čeprav je bila posneta že leta 1988? In kaj je Fabrika 13?
Jani: S pesmimi za ploščo Neonski angeli smo se ukvarjali dve leti. To je najbolj zanimiva stvar, kar sem jih kdaj
naredili. Je napol eksperimentalna, nekateri pravijo, da je to celo filmska glasba. To je edina stvar, ki smo jo delali v miru, v njo je bilo vloženega več kot leto in pol dela. Iskali smo založnika, vendar ni bilo zanimanja. V načrtu smo imeli CD ploščo, in to preprosto zato, ker je ta glasba taka. Fabrika 13 je založila sredstva za "master". To sva napravila z Ne-venom Smolčičem, s katerim sem naredil prvi dve plošči, sodelovala pa sva tudi pri drugih projektih. Vse skupaj sva delala bolj iz veselja. Neven je imel veselje s tehničnimi obdelavami in z efekti, izkoriščal pa je tudi sintetične zvoke, razne modulacije itd. V glavnem, projekt je zelo zahteven, čeprav uporablja obrazce popularne glasbe, a kljub temu ne deluje dovolj poslušljivo za naše založbe. Neonski angeli vsebujejo skladbe, ki so se nabirale deset let, to so skladbe, ki so zelo dobre, vendar do sedaj ni bilo priložnosti, da bi jih izdal. Gre pravzaprav za neke vrste moderni samospev, izhajajoč iz poezije in poetičnosti, ki jo običajno - razen mogoče na plošči Ljudje - pri meni radi spregledajo. Pri
Jani Kovačič
АШ (Mi
'Flajš mašina' bi po domače prevedli tale naslov plošče benda Transmisia. Fašlrano meso najdemo tudi na samem ovitku, prav tako pa ta izraz slikovito opisuje glasbo samo.
Transmisija je trio iz Reke, ki obstaja z manjšimi pavzami od leta 1987 naprej. Do leta 90/91 so bolj ali manj uspešno nastopali po domačih festivalih (Yurm, Gitanada) in lokalnih odrih, večjo pozornost pa so si prislužili z nastopi po Italiji, kjer so igrali kot predskupina Christian Death Na začetku leta '91 so pri zagrebški založbi Blind Dog Records izdali single Skinney Goose, konec leta pa se jim je uspelo prehniti do založbe Wide Records iz italijanske Pise, kjer so jim izdali LP Mincing Machine.
Transmisija igrajo ostro 'noise' glasbo, ob kateri se je težko znebiti termina Electronic Body Musič, čeprav ne greza EBM. Morda je največja sorodnost z EBM v sami agresivnosti in pa tekstih, ki zelo neposredni in na trenutke perverzno obsceni. (Nekaj naslovov za pokušino: Face of Motherfucker, Homose-xual Party, ln-joy myAss...) Sicer pa je večina tekstov dokaj kritična do politike in državnega nadzora, kljub temu pa se Transmisija na srečo ne ukvarjajo z vojno na Hrvaškem. Teksti so vpeti v enostavne ostre melodije, kjer instrumentalno prevladujejo na trenutke 'al-binijevska' kitara in drveča tolkala, preko ka-terih so posneli občasno večplasten vokal.
Očitno dovolj zanimivo, da so se pri Wide Records odločili investirati nekaj denarja v hrvaško noise sceno. Ploščo lahko (ne ravno poceni) dobite tudi vi na naslovu:
WIDE RECORDS,
P.O. В0Х 309,
PISA 56100, Italija
Matjaž
mojih vinilnih izdelkih gre ponavadi za pripoved, za zgodbo, ki je dovolj konkretna, ali pa se poigravam z določeno temo. Temu je najbližje pesem Sistem čudovitih trupel s kasete Asfaltni otroci.
katedra: Tvoja stilska izhodišča, torej mešanica različnih glasbenih oblik, od rocka do jazza ali ljudske glasbe, na ta ali oni način spominjajo na početje nekaterih drugih slovenskih samostojnih ustvarjalcev. Recimo tudi na Svetlano Makarovič, del početja Zorana Predina in Vlada Kreslina, Iztoka Mlakarja itd. Je tu kakšna zveza?
Jani: Skupino Lačni Franz imam zelo rad. To je ena naših redkih skupin, ki stalno dela in se to pozna. Zoran ima par pesmi, ki jih ni nihče opazil, meni pa so zelo pri srcu.
Kar se tiče razlik, Zoran je zelo poetičen, vsaj za rockerja, Moj stil je aforističen ali pa razgaljujoče jasen.
katedra: Aforističen stil mogoče, vendar temu ne bi rekel jasnost. Na koncu koncev je na kaseti Asfaltni otroci v besedilih veliko prispodob...
Jani: To že, čeprav je bolje, da razpredanje o tem prepustimo ocenjevalcem in poslušalcem.
Z Vladom Kreslinom pa se poznava še iz študentskih let, ko še nihče od naju ni igral...
katedra: Vlado Kreslin je že pred prihodom v Ljubljano igral v posameznih skupinah doma v Prekmurju...
Jani: Ja, vendar v Ljubljani takrat tega nihče ni vedel.
On je zelo pristen, neposreden človek. Je res ustvarjen za žive nastope.
Vendar se mi zdi, da je za vse nas najbolj odločilen Marko Brecelj. Njegov način petja, njegov pristop.
katedra: Kaj pa Iztok Mlakar? Imata kakšne stike?
Jani: Iztok Mlakarje gotovo največji profesionalec med nami. Ima izdelan in načrtovan nastop. Pozna se mu, da je igralec.
Njegov nastop ima trdno dramaturško zgradbo. Pesmi so izraz "čustvenega Primorca". Všeč mi je.
katedra:	Pesem Pocestnice,
prešuštnice na kaseti Asfaltni otroci je prispeval Bojan Sedmak.
Jani: Bojan je na nek način tisti “manjkajoči člen" med Markom Brecljem, mano, Zoranom Predinom in Vladom Kreslinom. Nato pa je prišel še Iztok Mlakar...
Bojan se ni nikdar odločil. Začel je skupaj z Zoranom Predinom, a se je Zoran bolje znašel.
katedra: Tu so še Lauženki...
Jani: Meni so bili zelo všeč. Poznam njihove pesmi, vendar sem jih le enkrat videl na nastopu. Njih sem takrat v neki anketi v Stopu navedel kot svojo najljubšo skupino...
katedra: Kako si prišel do pesmi Pocestnice, prešuštnice?
Jani: Z Vasjom Eignerjem sva velika prijatelja, skupaj sva hodila na faks. On je en od velikih “prosvetljiteljev" štajerskega konca. On me je seznanil z Bojanom. Slišim, da se Bojan Sedmak sedaj pripravlja na nastope, fejst.
katedra: Ali imajo zgodbe, kot so recimo Asfaltni otroci a// Angelci Angelci, resnično osnovo?
Jani: Bolj ali manj. Ni bila sicer Angelca, vendar je bil čas Božiča in so angelci prav primerni. Pri Asfaltnih otro-cih pa gre za mlade iz okolice, z našega dvorišča, z ulice v mestu. Večina pesmi nastane tako, na podlagi resničnih dogodkov, ne pa recimo kot pri Andreju Trobentarju, ki je odličen in najbolj karakterističen predstavnik t.im. "toka zavesti" pri nas.
KATEDRA: In tVOje Sporočilo je.... ? Jani: Treba se je veselit vsake take stvari, kot je ta naša kaseta Asfaltni otroci, in da bo vsem, ki sva jih omenila in ki jih nisva, uspevalo še naprej pisat dobre pesmi. Tako bo kaj za poslušat, o čem pisat in z veseljem bomo šli ven na nastope. Torej, vidimo se, do takrat pa se slišimo!
Milko Poštrak
PRED KONCERTNIM DOGODKOM SEZONE
NAKED
CITY
PRIHAJA:
< JOHN ZORN, FRED FRITH, JOEY BARON, I WAYNE HORVITZ, BILL FRISELL IN I YAMATSUKA EYE: 24.4. V CANKARJEVEM DOMU
V Katedri smo o Johnu Zornu in o zasedbi Naked City pisali že nekajkrat -prvič pred dvema letoma, ko so se Naked City prvič predstavili v Evropi in prišli tudi do Gradca, kjer so nam priredili prvovrstno predstavo sodobnega hibridnega zlitja tako različnih glasbenih tokov kot sta jazz in hardcore, med tema dvema skrajnima poloma pa so se na samosvoj virtuozen način lotevali celotne zgodovine (ne samo) popularne glasbe.
Virtuozna je skupina kot celota, kar je gotovo en od redkih primerov v zgodovini jazza ali popularne glasbe nasploh. Ne gre namreč za to, da bi bili vsi posamezniki briljantni instrumentalisti (kar sicer tudi so), ampak za to, da je Naked City kompaktna celota, v kateri glasbeniki izvajajo tudi to, kar je bila sicer navada pri zvočnem kolažiranju v konkretni glasbi na magnetofonskih trakovih: v trenutku zmorejo spremeniti tako tempo, ritem, tonaliteto kot temo -brez vmesnih pavz. Naked City je gotovo edina skupina, ki zmore v borih štiridesetih sekundah premenjati preko trideset glasbenih stilov: iz countryja v reggae, iz rock'n'rolla v sambo, ali iz valčka v blues.
Virtuoznost skupine kot celote pa seveda še ni vse, kar je omembe vredno. Morda je še bolj intrigantna ideja povezovanja filmske glasbe (predvsem Mor-riconejevih viž - najdejo pa se še teme iz Jamesa Bonda in nekaterih drugih filmov), jazzovskih standardov (predvsem Theioniousa Monka ali Ornettea Colemana itd.), rockovskih idiomov (predvsem tistih najradikalnejših tipa Napalm Death) in obrazcev iz najrazličnejsših zvrsti popularne glasbe. Ob naštetem ni treba posebej dodajati še dejstva, da tega, kar počno Naked City, ni mogoče strpati v noben predalček. Po koncertni izkušnji sodeč so Naked City še najmočnejši v nekakšni radikalni obliki nekaj sekund ali nekaj deset sekund trajajočih hardkorovskih zvočnih eksplozij, za jazzovsko publiko, ki sicer obožuje Johna Zorna kot najpomembnejšega jazzovskega glasbenika v osemdesetih letih, pa dodajo še nekaj svojevrstnega (malodane pop) jazziranja.
John Zorn je začel s povsem svobodnimi improvizacijami ter neusmiljenim piskanjem v alt saksofon že konec sedemdesetih (družno z Eugeneom Chatbourneom, ki bo predvidoma obiskal naše kraje kakšna dva tedna po Johnu Zornu), najpomembnejše stvari pa je počel v začetku osemdesetih, ko se je lotil principa kolektivne dirigirane improvizacije, temelječe na paravilih iz teorije igre. To obdobje je zaključil s ključno ploščo srede osemdesetih, Co-bro, ki pa ji je sledila še ena paradigmatska zadeva: The Big Gundom s priredbami skladb Ennia Morriconeja. Tretji kreativni preboj skladatelja in alt saksofonista Johna Zorna predstavlja ravno skupina Naked City s svojo kontrastno sodobno jazzovsko-hardkorovsko godbo (vedno bolj jasno je, da jazz lahko o(b)staja samo še kot herezija), v kateri je angažiral vedno nasmejanega bobnarja Јоеуа Barona (sicer člana spremljevalne skupine Tima Bernea - drugega ključnega njujorškega jazzovskega glasbenika iz osemdesetih let, ki naj bi po nekaterih informacijah tokrat nastopil skupaj z zasedbo Naked City(!)), klavia-turista Waynea Horvitza, ki je svoje
mojstrsko zvočno podlaganje prikazal že v skupini Curlevv, sicer pa vodi zasedbo The President, basista - sicer znanega kitarista - Freda Fritha, ki je gotovo en od najpomembnejših glasbenikov v okviru avantgardnega rocka in je požel zasluženo slavo šele v zadnjih dveh letih (po filmu Step Across The Border), ter enega najboljših njujorških jazzovskih kitaristov Billa Frisella, ki lahko s svojo mehko kitaro sodeluje pri jazziranju Joea Lovana, Tima Bernea ali se loteva hardkorovskega "šusa“ pri Naked City; piko na i pa s svojim tuljenjem v mikrofon pristavi še japonski pevec Yamatsuke Eye, ki sodeluje predvsem v kratkih in silovitih zvočnih hardkorovskih impulzih.
Skratka: Naked City je edina skupina, ki v tem trenutku radikalizira rockov-sko-hardkorovski izraz do skrajnih točk, obenem pa zna igrati tudi povsem milozvočne in razburljive jazzovske pasaže, tako da je s svojo sicer značilno ne-wyorško kreativno eklektično glasbo dostopna prav vsakomur - tudi zato, ker njihov nastop prinaša tudi prave salve smeha.	Rajko	Muršič
Л
Pod skalpelom
JIM CERT
V MARIBORU, V TOREK, 14. APRILA
J
ROBERT MATT: DONDESTAN
Rough Trade
robert wyatt dondesfan
im Čert prinaša avtentičen izraz češkega pivskega okolja in je enostavno neponovljiva pojava, je nekakšen urbani ljudski godec v pravem pomenu besede, poleg tega pa njegove godbe hvalabogu nikakor ni mogoče vtakniti v noben predal - in še več: njegovi spevi nas navdušijo že ob prvem srečanju, privlačnost njegove godbe, ki je brez patetike kar življenje samo.
Eno od najprijetnejših presenečenj s sodobne češke novoglasbene scene je gotovo hripav harmonikarski veseljak Jim Čert, ki smo ga v Katedri že predstavili, ko smo dobili v poslušanje njegovo prvo ploščo z naslovom Svetlu vštric. Našo pozornost je pritegnila izjemna izrazna moč tega pevca (in, sodeč po vzdušju med koncertom, ki je posnet na omenjeni plošči, tudi pivca), ki bi ji v siceršnjih marginalnih variantah popularne glasbe težko našli primerjavo ali vzor. Po "barskem" vzdušju je morda stvar primerljiva s tem, kar počne Tom Waits, toda Jima Čerta krasi predvsem specifična češka oz. "bohemska" muzi-kaličnost, ki se giblje med sarkastičnim
krohotom in liričnimi pasažami, podprtimi z všečnimi in strahotno učinkovitimi melodijami. Kar se lirike tiče, je treba omeniti, da je Čert pravi veseljak z anti-prohibicionističnimi nagnjenji, pogosto pa uporablja tudi nekatere tekste največjega pravljičarja zadnjega obdobja, J.R.R. Tolkiena.
O samem protagonistu še zmeraj nimamo veliko podatkov - na Češkem ga poznajo kotpesnika in mojstrskega harmonikarja. Ze leta se pojavlja v toplem okolju praških pivnic in nima nobenega rivala, brez problemov pa lahko napolni tudi večje dvorane.
Pri vsem skupaj nas pravzaprav najbolj privlači ravno neverjetna preproščina Čertove godbe, ki se sicer med samim nastopom giblje med liričnimi izpovedmi, gromkim krohotom, harmonikarsko kakofonijo in nekakšno bardovsko karizmo - vse skupaj pa Čert podaja izjemno neposredno, dostopno in duhovito, tako da lahko z veseljem napovemo krasen (ne samo) koncertni dogodek, slovensko turnejo Jima Čerta, ki jo bo začel prav v Mariboru, vtorek, 14. aprila na Malem odru SNG-ja - vsekakor stvar, vredna ogleda!
Rajko
Velika Britanija je gotovo edina država v Evropi, v kateri kolikor toliko trezen človek ne more postati kaj drugega kot levičar. Čepravvtem zgodovinskem trenutku kolapsa realsocializma kakršnokoli levičarsko angažiranje izgleda kot htelektualni samomor, je treba vzeti na znanje dejstvo, da se je večina najprodornejših glasbenih praks v celotni zgodovini angleškega moka navezovala na bolj ali manj izrazit levičarski angažma -nelepripunku, ampak celo pri takšnih skupinah kot so Pink Fk>yd.
Robert Wyatty'e en od najbolj odkritih levičarjev na angleški glasbeni sceni, vendar za razliko od kakšnega Billyja Bragga ne igra glasbe, namenjene nekakšnemu imaginarnemu delavskemu razredu ali množicam nasploh. Nasprotno, že s prvimi bobnarskimi prispevki pri znameniti avandgardni rock zasedbi Sott Machine se je že ob koncu šestdesetih let usmeril v samo konico inovativnega rockovskega delovanja. Po tragikomični nesreči, zaradi katere je ostal rta invalidskem vozičku, tako da ni več mogel bobnati, se je proslavil kot izvrsten pevec - s svojim sugestivnim vokalom gotovo eden od najprepričljivejših. Zvočno spremljavo, ki sloni predvsem na uporabi klaviatur, zmeraj uporablja v funkciji izgradnje pesmi kot neločljivega spoja besede in zvoka, pri čemer v skoraj dveh desetletjih solističnega delovanja ni izdal praktično nobene slabe plošče -pravzaprav v njegovem opusu ni niti nobene slabe pesmi.
Tudi na plošči Dondettan lahko občudujemo izvrstno petje levo- angažiranih pesmi, odeto v zvočne blazine orgelskih akordov in minimalno dodanih tolkal - po zvočni plati se je Robert Wyatt znova vmilna svoja izhodišča, ki jih je začrtat že pred skoraj dvema desetletjema s ploščo Rock Boltom umirjen zvočni izraz s prefinjeno izgradnjo notranjih napetosti v komaj opaznih premenah - izjemno umirjene pesmi letu in tam zaidejo v kakšen krešendo ali v jazzovski ■svving". Revolucionarnost brez kakršnegakoli"bombaštva" - pravi pljunek v obraz duhu časa!
Rajko
Plošča meseca SWANS:
LOVE OF LIFE
Young God Records
Dobro nam znana newyorška zasedba The Swani sedaj, po krajšem obdobju pri veliki založbi MCA, spet snema za manjšo, neodvisno in zato očitno bolj brezkompromisno in neomejujočo založbo "Young God', ki ponovno izdaja tudi njihove zgodnje, v zadnjem času težje dosegljive plošče, pa tudi ostale sorodne izdelke, recimo plošče dua Skin, torej “stranskega" projekta obeh (sedanjih) osrednjih osebnosti skupine, Michaela Gire in Jar-boe
Če ponovne prodornosti skupine na lanski plošči, "White UghtFrom The Mouth Oflnfinity", še nismo opazili, saj smo jo - po inerciji - odpravili kot "zgolj še en nov izdelek sicer korektnih ustvarjalcev, nas je izredna sihvitost nove plošče Love 01 Lile prepričala že po površnih prvih poslušanjih. Obe plošči sta tesno povezani, čeprav drži, da “konceptualni kar megalomanski predhodni izdelek po celovitosti in dorečenosti zaostaja za ploščo Love 01 Ufe.
Tematsko ta plošča sicer ne prinaša veliko prelomno novega, predstavlja pač predvsem navdahnjeno nadaljevanje ustvarjalne linije, začrtane že na prejšnjih izdelkih obeh zasedb, Swant in Skin. Po dnjgi strani pa je v glasbi - ob nekaterih ne zgolj "tehničnih" novostih, kot so trakovi, razni šumi itd. -slišati vse več odmevov razvpitih someščanov in “podobnomišljeniko/' iz šestdesetih ter osemdesetih, Velvel Underground in Sonic Youlh Ne zgolj zaradi prvih pa Swans - bolj kot kdajkoli prej - lovijo tudi duha šestdesetih. Poslušajte pesem "Her, kije očitno posvečena Janis Joplin...
Amerika.
Milko Poštrak
ZNANCI V NEZNANIH KRAJIH
FOTO
TWIN DESIGN
MINOLTA - CANON, DELNO UPORABLJANI, EKSKLUZIVNE CENE - GARANTIRANO NAJNIŽJE, ZAGOTOVLJENA GARANCIJA IN SERVIS, PRIDETE - VIDRE - ODPELJETE
KOROŠKA 61, MARIBOR TEL., FAX. - (062) 25-924
HandelsgeseHschaft m.b.H.
GEORG - LORA -St 15 9170 F E R L A C H TEL / FAX: (9943 42) 274 936
PRECIZNA MEHANIKA d.o.o.
SERVIS BIROTEHNIKE,
Gregorčičeva 24, Maribor, tel. (062) 23-686
SALON BIROOPREME
Gregorčičeva 7, Maribor, tel. (062) 26-992 Poleg servisa in prodaje biroopreme in računalnikov vam nudimo ves pripadajoč potroini material
POSEBEJ OPOZARJAMO na celoten asortiman priznane avstrijske firme
m	fl	H	ITI	B
[ tJItJKLruniK				
bi zamenjali, ker je komunikacija med ministri postala zanemarljiva, medtem ko so bili neodvisni poslanci prisiljeni v takratno solo akcijo, ker se niso mogli z nikomer dogovoriti, kako bi zadevo izpeljali skupaj. Isti model se je ponovil nekaj kasneje: čeprav se obe skupini, Drnovškova in Bavčarjeva, v mučnih in duhamornih vsakodnevnih sestajanjih po mračnih in zaprtih kabinetih nista mogli dogovoriti o ničemer, naj bi prav z nesposobnostjo medsebojne komunikacije zamenjali vlado, znotraj katere se menda ni mogoče nič več dogovoriti. Tako naj bi eno politično neusposobljenost zamenjali z drugo, nič bolj politično ali obetavno navezavo strank.
Volitve čimprej niso bile končni cilj, pač pa odrešeniška poteza, ki naj strankam podeli preživetje, ne da bi se te naučile, kako ravnati politično. Po naivnem pričakovanju naj bi stranke v naglici oblikovanih koalicij šeie volitve ustrojile in usposobile za politično delovanje. Podobno kot v Hitchcockovem filmu - tam je iz na videz drobnega in nepomembnega zapleta nastala zgodovina, tu naj bi iz zgodovinskega dogodka izpeljali drobno in vsakdanje urejeno življenje. Neznanci iz Demosa so nekoč že zmagali z mobilizacijskim geslom boja zoper Jugoslavijo in komunizem; tokrat naj bi ga nadomestili z geslom "volitve čimprej", ki si ga Demos ni izmislil kot sa-moukinitev, ampak kot edino možnost preživetja za politično življenje neusposobljenih strank. Ker te niso sposobne politično preživeti, so bile prisiljene iz življenja napraviti politiko.
Tako je Demos volitve in zamenjavo vlade najprej predstavil kot nacionalni interes, potem pa je konflikt, ki ga je razsul - nesposobnost političnega delovanja - prenesel iz sfere nedoumljivih
oblastniških bojev na družbeno raven. S to malo vojno je Demos ljudstvu obenem napravil najslabšo uslugo, ki si jo neka politika lahko privošči. Ce smo pred dvema letoma verjeli, da se bo družabno življenje nekoč vendarle uspelo rešiti utesnjujoče determiniranosti s politiko, je šele prva demokratično izvoljena oblast uspela s političnimi gesli preusmeriti normalni razvoj družbenega življenja. Največ, kar bi demokratična politika lahko napravila za to življenje je, da bi se iz njega umaknila. Namesto tega se zdi, da so tako domala vsi Demosovi ljudje kot opozicijski vodje preveč goreče povzeli tisti prizor iz Batmana, ko je Jack Nichol-son "v kadi sanjal, da ga čakajo še velika dejanja".
Znanci iz njim tujega političnega sveta so svoje sanje prodali naprej, dokler ni vsa slovenska politika nasedla na njihovo finto o čimprejšnjih volitvah. Danes nihče ne more napovedati, kdaj naj bi te zares tudi dobili. Imamo t.i. politično koordinacijo, v kateri stranke nikakor ne morejo doseči takšne večinske odločitve za tak ali drugačen volilni sistem, za katerega bi v parlamentu glasovali dve tretjini poslancev. Volilne zakonodaje, ki bi volitve legalizirala, ni mogoče pripraviti, ker vodje potihem vedo, da volitve zanje niso tista prava rešitev, ki bi ustrezala naravi njihovih strank, po drugi strani pa je parlament tako ali tako razdeljen med dva politična bloka, od katerih lahko eden v vsakem hipu prepreči kakršnekoli namene drugega. Imamo vlado, ki ne vlada; ne le zato, ker v parlamentu nima več večine, pač pa tudi zato, ker stranke glede na bodoči položaj, ki si ga obetajo, pogojujejo svoje glasove za njene predloge. Vlada se seveda ne ukvarja z izdelavo volilnih zakonov, za kar jo je zadolžila skupščinska ustavna komisija, saj bi s tem ustvarjala podlago za lasten padec, medtem ko je razmerje političnih siltako porazdeljeno, da nihče ne more po vzoru nekdanjega Demosa odločati sam, čeprav lahko vsak ravna v nasprotju z voljo drugih. Mesijanska ideologija, ki venomer potrebuje mobilizacijo ljudstva, resda še ni politika; res pa je tudi, da so volitve edino sredstvo, s katerim lahko ljudstvo poskrbi, da dobi politično oblast.
Dejan Pušenjak
V Možu, ki je preveč vedel, je Hitchcock v enem samem stavku povzel bistvo političnega. Ker nihče od obeh glavnih junakov ni nikoli slišal ne za Ferdinanda, ne za Sarajevo, je bii filmski predstavnik zunanjega ministrstva prisiljen sam odgovoriti na vprašanje, ki jima ga je zastavil: ali vesta, kako je prišlo do svetovne vojne? Tako, da je neznanec ustrelil neznanca v neznanem mestu.
Dvoje se v tem prizoru zdi še posebej privlačno. Najprej je tu razveseljivo priznanje, da običajno družino prav malo briga, kateri nepredvidljivi politični dogodki lahko privedejo do katastrofe, temu pa sledi izpeljava, daje njihovo ravnanje nadvse ustrezno in opravičljivo. Glede na dejstvo, da eno od neštetih streljanj neznancev v neznanem kraju lahko privede celo do svetovne vojne, je politično dogajanje tako malo smiselno in obvladljivo, da ni nobene potrebe, da bi se ljudje množično ukvarjali prav z njim.
Na prvi pogled je slovenska politična scena preprosta in urejena. Kot kolektivno novoletno darilo je Slovenija dobila samorazpust vladajoče koalicije, ko je ta ugotovila, da zaradi odpovedi sodelovanja manjše Demokratske stranke v parlamentu nima več večine. Stranke koalicije so se tako v Dolskem dogovorile, da bodo poskušale izpeljati "volitve čimprej”. Ker je Demos razpadel predvsem zato, ker so bile možnosti za znotraj- in medstrankarsko dogovarjanje nične, so se nekdanji partnerji kot edine rešitve oprijeli čarobne formule o "volitvah čimprej", ki bi vsem ponudile možnost za teoretično idealen izhod, vendar konflikta, zaradi katerega je razpadel Demos, ne bi odpravile: volitve kot najbolj demokratičen politični instrument naj bi šele prisilile strankarske partnerje, da se začnejo obnašati politično, torej se dogovarjajo, iščejo kompromise in preračunavajo svoje možnosti in koristi. Ker se strankam nekdanje vladajoče koalicije nikoli doslej ni bilo potrebno obnašati pretirano politično, je bila odločitev za volitve ena najhujših oblik prisile, na katero so, kot kaže, pristale kot po pomoti. Kot je pokazalo nekajmesečno pogajanje opozicijskih strank o zamenjavi Lojzeta Peterleta, tudi njim ne gre najbolje. Že prvo glasovanje za Marka VoljCa je Peterletu ponudilo čudovit argument v obliki paradoksa. Predsednika vlade naj