\tmf VIGENJC. Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi Ob 50-letnici Kovaškega muzeja Izdali in založili Muzeji radovljiške občine Urednica Verena Štekar-Vidic Sourednica številke Saša Florjančič Lektorica Alenka Božič Prevajalec Wolfgang Zitta, Center za prevajanje IQ d.o.o. Oblikovalka Barbara Bogataj -Kokalj, Birografika BORI d.o.o. Natisnila tiskarna Birografika Bori d.o.o. Naklada 500 izvodov Kropa 2002 ISSN: 1580-6529 Fotografije so iz fotodokumentacije Kovaškega muzeja v Kropi. Slika na naslovnici: Klinarjeva hiša, Kovaški muzej v Kropi, foto: Miran Kambič. Finančna podpora za natis tega glasila: Občina Radovljica tHgenjc____________ Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi Ob 50-letnici Kovaškega muzeja ©Kovaški o-Z^uzej ©%ropa !"f|f ČB H? ji (fraz) STUDIJSKI aODELEK bi /RO%QQJ3°l Leto II, 2002 M “Če ima v Kropi kdo za enkrat več pristavit' že gre v farovžpravit....” 0B 50-LETNICI Hvalisavi da smo, Kroparji? Pa kaj ne bi bili, ko smo “z žeblji, kapljami svojega srca, svoje ime preko gorskih steza in belih cest ponesli tja do daljnih, tujih mest." Da je to res, ne dokazujejo le kovaške umetnine, ki pokonci držijo in krasijo marsikateri dom, temveč tudi številni obiskovalci, ki se lahko v Kropi, tem edinstvenem spomeniku, poučijo in naužijejo njenih stavbarskih, socialnih in gospodarskih značilnosti. In v fužinarski hiši podoživijo delček slovenske etnološke preteklosti in kovaške legende. Res je, da pesem kladiv v dolini pojenjuje, in da v bregove, kjer se - kot se včasih zdi - svet končuje, ne sežejo več odsevi ogenjcev. A jih zato grejejo srca na kraj navezanih ljudi. Kropa živi in živi njen muzej in dokler bo tako, ne bo ugasnil spomin na kroparskega žebljarja, ki je “pretežni del svojega življenja preživel v vigenjcu. Tuje koval od ranega jutra do pozne noči svoje žeblje, jedel žganjce, pil žganjče in ko je bil mlad, se je tudi v vigenjcu ljubil. ” S spoštovanjem do te ljubezni in ljubezni do kulturne zapuščine naj pohvalim in se zahvalim vsem, ki so in še z zanosom prispevajo k ohranjanju in širitvi zgodovinske sledi mojega rojstnega kraja in me navdajajo s ponosom, da sem Kropar. (Vsi citati so iz knjige Kroparske zgodbe. Pripoveduje Joža Bertoncelj, Torneo, Kropa 2001) Dr. Janez Potočnik Minister za evropske zadeve 0B 50-LETNICI Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi, ki nosi izrazito stanovsko ime kroparskega kovaštva Vigenjc, je ob drugi izdaji ponovno znanilec posebnega dogodka, povezanega s kroparsko zgodovino. Tokrat izhaja ob 50-letnici obstoja in poslanstva Kovaškega muzeja v Kropi, torej ob prazniku lastne izvirnosti. Častitljiva obletnica ustanovitve muzeja v zgodovinski Klinarjevi hiši je tudi priložnost za odprtje prenovljenih prostorov v drugem nadstropju, kjer se muzej nahaja; z njimi je ustvarjena nova možnost za razvoj muzeja. Kovaški muzej je jedro kroparske kovaške legende, je srečanje z nekajstoletno zgodovino kroparskega kovaškega življenja. Kovaška tradicija se v Kropi še vedno drži v podjetju UKO Kropa, ki je tudi delni lastnik Klinarjeve hiše. Prav lastništvo muzejske hiše pa za podjetje ne pomeni nobene poslovne ali proizvodnje koristi. Zato upamo, da bo med Občino Radovljica in podjetjem UKO prav kmalu prišlo do uskladitve interesov glede prodaje njegovega lastninskega deleža Klinarjeve hiše večinskemu lastniku, občini. S tem dejanjem bi kroparski kovaški muzej in kroparski turizem dobila spet nove možnosti za razvoj, saj bi se obnovitvena dela hiše z občino in javnim interesom lažje urejala kot zdaj. Kovaški muzej je nasledek lokalnih pobud in ljubiteljskega zbiranja predmetov iz kovaškega življenja v Kropi. Dopolnjen je bil z zbirko Bertoncljevih kovanih mojstrovin. Pobudo Črtomira Zorca in prizadevanja Baša, Petrača, Gašperšiča, Lazarja, Šolarja, Bertonclja in še koga je z odprtjem muzeja pred petdesetimi leti potrdil takratni minister za znanost in kulturo Boris Ziherl. Upravljanje je bilo urejeno v okviru Tehniškega muzeja Slovenije. Zdaj je Kovaški muzej v Kropi občinska last in ga uspešno upravlja zavod Muzeji radovljiške občine pod vodstvom direktorice Verene Štekar-Vidic. Ambicije sedanjega vodstva Muzejev radovljiške občine s Kovaškim muzejem v Kropi so pozitivne in ustvarjalne. To kažejo tudi obnovljeni prostori v drugem nadstropju kroparske muzejske hiše, ki jih je zavod obnovil iz svojih sredstev. Ob “Abrahamovi obletnici” želimo upravljavcem in Kovaškemu muzeju v Kropi uspešen razvoj, saj je prav muzej eden od nosilcev razvoja turistične Krope. Ne brez vpliva je bil Kovaški muzej eden prvih tehniških muzejev v Sloveniji. Ker ima kroparski muzej veliko sporočilno vrednost v prikazu slovenskega kovaštva, bi moral biti njegov pomen vsaj v orisih razširjen tudi muzealsko na celotno slovensko kovaštvo in kovaško zgodovino. Muzej in UKO bi bila z družbeno pomočjo prav tako lahko nosilca kovaške obnove - videza in dejavnosti - stare Krope. Svoje veliko poslanstvo opravlja tudi glasilo Vigenjc, ki ga ureja in zalaga vodstvo Muzejev radovljiške občine. Po vsebini in po obliki je Vigenjc že s prvo številko dokazal privlačnost in začrtal pot po kovaški zgodovini Krope in, upamo, tudi Slovenije. Avtorjem in glasilu želimo uspešno pot. Janko S. Stušek Župan Občine Radovljica Reseda UREDNICE Dne 29. junija 1952 je bil v Kropi praznik. Pred Klinarjevo hišo so se poleg domačinov zbrali pomembni predstavniki slovenskega političnega, kulturnega in znanstvenega življenja, ki so bili navzoči pri izjemnem dejanju ohranjanja slovenske kulturne dediščine ob odprtju Kovaškega muzeja. V letošnjem Vigenjcu mag. Vladimir Vilman, višji kustos Tehniškega muzeja Slovenije, pojasnjuje, kaj je ustanovitev muzeja pomenila v doktrini ohranjanja tehniške dediščine, Saša Florjančič, kustodinja Kovaškega muzeja v Kropi, opisuje, kakšna je bila 50-letna pot muzeja, Verena Štekar-Vidic, muzejska svetovalka in direktorica Muzejev radovljiške občine, piše o načinu dela, možnostih in načrtih Kovaškega muzeja, mag. Tatjana Dolžan Eržen, višja kustodinja Gorenjskega muzeja iz Kranja, o tem, kaj je dobro in kako bi lahko muzej še bolje deloval, Metka Kavčič, zunanja sodelavka Kovaškega muzeja, o obiskovalcih muzeja, Joža Eržen, vodič in oskrbnik Kovaškega muzeja, opisuje, kako v muzeju vzdržujemo tehniško dediščino, dr. Orest Jarh, višji kustos in direktor Tehniškega muzeja Slovenije, piše o zdajšnjem stanju in načrtih varovanja tehniške dediščine v Sloveniji, Vladimir Knific, konservator in vodja Območne enote Kranj Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, o vlogi spomeniškovarstvene službe, Jože Dežman, muzejski svetovalec Gorenjskega muzeja iz Kranja, pa o ljubiteljskem raziskovalnem delu domačina Janeza Šmitka. Temelječ na načelih snovalcev je muzej ostal sebi zvest s tisto mero konservativnosti, ki mu daje žlahtnost in značilnost muzeja v muzeju. V nenehnem stiku s krajem in krajani ni poniknil v samozadostnost ali navideznost svojega dela. Kljub finančni skromnosti, a s pogosto nadpovprečno dobro voljo skrbnikov dosega spoštovanje svojega okolja, tujih in domačih obiskovalcev, pa tudi strokovne javnosti. Verena Štekar-Vidic * «i. * • y 13 fai i-o ■ j' w : ' -K'; - : ' ■ ■ . rs m$ Jm: .ÄT: : ' Mag. Vladimir Vilman "JXOVASKI MUZEJ V !&ROPI, PRVI TEHNIŠKI MUZEJ NA SLOVENSKEM Dne 29. junija 1952 je tedanji minister za znanost in kulturo Boris Ziherl odprl v Kropi Kovaški muzej.1 To je bil prvi, za javnost odprti, urejeni in strokovno zasnovani tehniški muzej na Slovenskem. Sledili sta odprtji gozdarsko - lesnoindustrijskega in lovskega muzeja v okviru Tehniškega muzeja Slovenije v Bistri 25. oktobra 19532 in odprtje Delavskega muzeja na Ravnah na Koroškem 29- novembra 1953 3 Na Jesenicah so tehniški muzej odprli za javnost 30. julija 1954, ob 85-letnici Železarne Jesenice.4 V Idriji so 3. julija 1956 odprli za javnost prvo rudarsko oz. petrografsko zbirko in leta I960 zaključili zbiranje najpomembnejših pogonskih in delovnih strojev na dvorišču gradu Gewerkenegg.5 V tem pionirskem obdobju ustanavljanja tehniških muzejev na Slovenskem so, kot zadnjega, 31. avgusta 1969 odprli železarski muzej v Železnikih.6 Tako je bila ob koncu 60-ih let 20. stoletja prvič izoblikovana in ustanovljena “mreža” tehniških muzejev na Slovenskem, ki je zelo uspešno zavarovala našo najpomembnejšo premično in tudi del pripadajoče nepremične tehniške dediščine. Gonilna sila oz. osrednja osebnost celotnega projekta je bil Franjo Baš, prvi ravnatelj Tehniškega muzeja Slovenije (v nadaljevanju TMS). Rodil se je 1899 v Kamenčah pri Braslovčah. Svojo delovno in strokovno življenjsko pot je zapisal zgodovini, etnologiji, geografiji in muzeologiji. V članku obravnavamo predvsem Baševo delo na področju tehniškega muze-alstva, zato se bomo v prispevku osredotočili na obdobje med leti 1951 in 1963, ko je največ svoje delovne energije in prizadevanj posvetil strokovnemu in organiziranemu ohranjanju te zvrsti slovenske kulturne dediščine. Temeljno muzeološko in varstveno izhodišče prvega ravnatelja TMS je bilo ohranjanje tehniške dediščine v kraju nastanka. Najzgovornejši dokaz te trditve je Baševo izjemno in vztrajno prizadevanje pri sou-stanavljanju krajevnih tehniških muzejev v Kropi, na Ravnah na Koroškem, v Idriji, na Jesenicah in v Železnikih. V nobeni ohranjeni muzejski dokumentaciji ali objavljenem članku ni moč zaslediti dokaza, da bi si Baš prizadeval za prenos eksponata ali skupine eksponatov v Ljubljano oz. Bistro, če niso obstajale vsaj najmanjše možnosti, da bi gradivo ostalo v nastajajočem krajevnem muzeju. Tudi če so se pojavljale resne težave pri njihovem ustanavljanju, je Baš zastavil ves svoj ugled za njihovo odstranitev. Decentralizirano muzealstvo na Slovenskem, tudi ali predvsem na področju tehniške dediščine, je bilo Baševo elementarno prepričanje in vodilo, ki je zaznamovalo njegovo tedanje delovanje. Znano je njegovo neomajno in trdno stališče, da je “vzoren muzej tisti, ki ima v svojih zbir- kah čim manj starin, pa na terenu čim več spomenikov, ki so v dobrem stanju, se pravi tam, kjer so nastali in za kateri kraj so nastali“. 7 Takšno vodilo uvršča Baša med vnete zagovornike ohranjnanja dediščine “in situ”, ki glede zagotavljanja prvobitnosti do zdaj nima boljše alternative. Konkretizacija te njegove usmeritve je bilo njegovo aktivno sodelovanje pri spomeniški zaščiti visoke peči v Železnikih, vigenjca in talilne peči v Kropi ter kamšti v Idriji. Določeno izjemo pri zavzemanju za ohranjanje tehniških spomenikov v kraju nastanka pomenita postavitev žage venecijanke in velike kovačije v Bistri. V teh dveh primerih je Baš zagovarjal stališče, da ju velja predstaviti tudi v osrednjem tehniškem muzeju, zlasti ker njuna premestitev ne bo osiromašila mesta nastanka in ju je mogoče izrabiti v demonstracijske namene.8 Takrat so bili mnogi vodotoki še dokaj na gosto posejani s takšnimi napravami. Pomemben dodatni razlog za premestitev kovačije in žage v Bistro je bila razpoložljiva vodna sila, ki daje TMS posebno vrednost. Izjemno pomembno Baševo konceptualno stališče in prepričanje je bilo tudi to, da je pojmoval nepremično in premično tehniško dediščino kot neločljivo celoto, saj sta bili obe sestavni del vsakega produkcijskega postopka, ki je le tako sploh lahko potekal. V takšnem, celostnem, pojmovanju varovanja tehniške dediščine, je vedno z lahkoto našel skupni jezik s predstavniki zavoda za varstvo kulturnih spomenikov. Vsebinsko prioriteto pri ohranjanju tehniške dediščine v TMS in tudi v drugih slovenskih tehniških muzejih je videl v prikazu zgodovinskega in tehnološkega razvoja rudarstva, metalurgije, kmetijstva, gozdarstva, prometa, elektrifikacije in predelovalne industrije od rokodelstva dalje, torej tistih panog, ki so bile gospodarsko na Slovenskem najpomembnejše. Razen snovne komponente razstave je Baš zelo vrednotil tudi njeno globjo in širšo sporočilno vrednost. Kot ključno podmeno vsake razstave je razumel njeno splošno kulturno poslanstvo, širjenje splošne omike med ljudmi. V nekem neobjavljenem besedilu je zapisal: “Vsak muzej je smotrna, znanstveno dognana razstava, ki je namenjena vsem, strokovnjakom in laikom. Pri današnji specializaciji je laik dejansko vsak izven svojega ožjega delokroga. V sedanji tiskovni proizvodnji je posamezniku tudi fizično nemogoče, da biprebral vse, kar izhaja, tako da ostaja posameznik nujno omejen samo na svojo lastno stroko in mu ostaja tuje vse, kar je izven nje. Posledica tega je, da je strokovnjak tudi vsak dan manj omikan človek. Pogoj omike pa je sodelovanje z njegovo okolico ali razumevanje nje in življenja družbene enote, ki ji pripada. V tej nevarnosti časa, da se s specializacijo strokovnjakovo obzorje omike manjša in zmanjša na kulturno raven strokovnega ceha, je muzejska razstava najbolj ekonomična pot do omike. Če upoštevamo na primer, daje letos pozimi v desetih dneh obiskalo in si ogledalo razstavo novih tvoriv skoro 11 000 ljudi, in se vprašamo, kdaj in v kakem času biprebralo 11 000ljudi tiskana dela aliposlušalo predavanje o dognanjih, ki jih razstava ponazarja, potem je ekonomičnost smotrnih razstav in s tem muzejev utemeljena. Zgodovinski pomen dela prvega ravnatelja TMS velja ocenjevati in vrednotiti najmanj iz dveh zornih kotov. Organizacijsko-tehničnega in raziskovalno-publicističnega. Daleč najpomembnejši zgodovinski pomen dela Franja Baša je aktivno delo pri ustanovitvi TMS pa tudi soudeležba pri nastajanju krajevnih tehniških muzejev na Slovenskem. Konkretna posledica decentralizacije tehniških muzejskih ustanov je bila ohranitev razmeroma velikega obsega tehniške dediščine, razpršene po Sloveniji. Verjetno je bila tako rešena vsa tista tehniška dediščina, ki jo je bilo objektivno možno rešiti pred propadom. Čisto razumljivo je, da so krajevni tehniški muzeji, natančneje njihovi pobudniki, zagotavljali izdatnejšo finančno, prostorsko, organizacijsko in tudi politično podporo pri ohranjanju in varovanju lastne tehniške dediščine. Tako zastavljena “logistika” posameznih muzejev je omogočala celovitejše ohranjanje gradiva ter ustrezno osnovo za intelektualno nadgradnjo, to je raziskovalno poglabljanje v tehniške in tehnološke prvine gradiva in njegovega vpliva na način življenja ljudi. Franju Bašu je bilo že ob snovanju mreže tehniških muzejev v Sloveniji popolnoma jasno, da bo razpršeni model muzejev zagotovil ohranitev bistveno večjega števila eksponatov, kot bi ga centralizacija v glavnem mestu. Ta bi že v fazi snovanja osrednjega tehniškega muzeja v Ljubljani nemudoma in z vso ostrino postavila pred muzejske delavce zahtevo po izdatnem izločanju “manjvrednega” gradiva oz. izbiranju najvrednejših eksponatov zaradi prostorske stiske razstavnih, pa tudi depojskih prostorov. Izločeno gradivo bi bilo tako za muzeje najverjetneje dokončno izgubljeno oz. fizično uničeno. Razumljivo je, da so Bašu pri ustanavljanju krajevnih tehniških muzejev izdatno pomagale številne gospodarske organizacije, republiške in lokalne izobraževalne organizacije, raziskovalne inštitucije, republiške in lokalne oblasti ter vrsta posameznikov, navdušenih za ohranitev zgodovinske tehniške identitete kraja. V bistvu je Baš že tedaj opravljal naloge strokovnega koordinatorja matične muzejske ustanove, za kar je nesporno bil pristojen. Nihče mu te naloge ni izrecno naložil, zadal si jo je sam. Takšen, naravnost izjemen organizacijsko-tehnični, intelektualni in finančni dosežek se mu v času zaostrenih gospodarskih in političnih razmer verjetno ne bi posrečil, če ni bil nesporna strokovna avtoriteta, če ne bi imel neomajne volje do trdega strokovnega dela in nadvse pokončne drže. Vzporedno z ustanavljanjem osrednjega in krajevnih tehniških muzejev je Baš zastavil tudi intenzivno raziskovalno in publicistično dejavnost. V prvih letih delovanja TMS se je raziskovalno delo nanašalo predvsem na pridobivanje tehniške dokumentacije, literature in drugih zgodovinskih virov, vezanih na posame- lo zne tehniške predmete in naprave. Največ takšnega raziskovalnega dela je Baš opravil sam, saj je v prvih letih zelo primanjkovalo ustreznih strokovnjakov na tem področju. Kljub vsesplošnemu pomanjkanju možnosti za solidno raziskovalno delo je Baš vztrajal, daje ravno raziskovalno delo eden od temeljev uspešnega dela tudi v “tehniškem” muzealstvu. Osnovno sporočilo takšne strateške usmeritve je časovno univerzalno. Prva leta delovanja odlikuje TMS za tisti čas izjemna publicistična dejavnost. Tedaj je muzej izdal devet pomembnih publikacij o različnih tehniških napravah na Slovenskem, ki so jih spisali različni uveljavljeni strokovnjaki. Za Baša je bilo objavljanje znanstvenih in strokovnih prispevkov s področja slovenske tehniške dediščine oz. gospodarske zgodovine povsem samoumevna in nujna aktivnost, ki je sestavni del muzeološke dejavnosti nasploh. Izjemno pomembna prvina strokovnega muzeo-loškega dela prvega ravnatelja TMS je bil “humanistični zorni kot“ prikaza tehniške dediščine. Nesporno izstopa njegovo stališče o trdni medsebojni povezanosti in soodvisnosti snovne in duhovne plati našega življenja. Ta opredelitev je razumljiva, saj je bila Baševa temeljna izobrazba humanistična. Trdno je bil prepričan, da so tehnika, določena tehnologija dela in posamezna gospodarska panoga muzeološko najbolj privlačne in razumljive obiskovalcu muzeja takrat, kadar jih raziščeta in predstavita tehnolog in humanist ali ena oseba z obojestransko izobrazbo. Le v takšni navezi so lahko celostno prikazani najpomembnejši pozitivni in tudi negativni elementi tehniškega in družbenega razvoja v času in prostoru. Snovanje in ustanovitev Tehniškega muzeja Slovenije Najpomembnejši zasuk v vrednotenju tehniške dediščine sploh je pomenilo spoznanje, da je tudi ta del kulturne dediščine, in ne samo materialni ostanek določene proizvodnje, ki nima s kulturo nikakršne zveze. Ta status so tehniški predmeti pridobili v pariškem Conservatoire National des Arts et Metiers že leta 1782, v londonskem Science Museum leta 1851, dunajskemu Techniches Museum fur Industrie und Gewerbe leta 1873 in v münchenskem Deutsches Museum leta 1903- Razlogov za razmeroma zapoznelo vrednotenje tehniške dediščine pri nas je več. Najbolj očiten je splošna tehnološka zaostalost avstro-ogrske monarhije v Evropi, pa tudi tehnološka zaostalost dežele Kranjske znotraj Avstro-ogrske. Zaostajanje razmaha industrijske revolucije na Kranjskem za Anglijo je znašalo, odvisno od panoge, od 100 do 150 let, po obsegu pa sta si bili zaradi velikanskih razlik malodane neprimerljivi. Kot drugo pa velja poudariti lastništvo najpomembnejših produkcijskih sredstev na Slovenskem. Ta so bila praviloma v lasti tujcev, slovenska je bila predvsem cenena delovna sila in večina surovin, ki so jih pridobivali in predelovali na slovenskem ozemlju. Takšne gospodarske in tudi politične razmere niso bile naklo- njene ustanovitvi slovenskega tehniškega muzeja niti v času avsto-ogrske monarhije niti v času kraljevine Jugoslavije. Slovenci smo si po letu 1945 izborili določene pomembne elemente lastne državnosti, med katere je sodilo tudi ustanavljanje najpomembnejših vseslovenskih kulturnih ustanov. Ob koncu 40-ih in v začetku 50-ih let 20. stoletja je nastopilo obdobje, ko se je slovenska tehniška inteligenca ter kulturna in širša javnost vedno močneje zavedala izjemnega nacionalnega pomena ohranjanja domače tehniške dediščine. To duhovno vodilo so prevzele osrednja republiška in tudi lokalne oblasti. Industrializacija, elektrifikacija, delavski razred in delavska kultura so bili pomembni stebri socialističnega družbenega reda, v sklopu katerih je tudi tehniška dediščina našla svojo eksistenčno nišo, ki jo je obvarovala pred pozabo in uničenjem. Zlasti tisto, ki je imela nesporen slovenski izvor, kar je razumljivo. Snovanje osrednjega tehniškega muzeja na Slovenskem je Franjo Baš utemeljil že leta 1950 v dnevnem časopisju. Med drugim je zapisal : “Pri mnogih večjih narodih imajo tehniški muzeji bolj ali manj bogato tradicijo celo že iz prejšnjega stoletja. Slovenci pa smo do osvobojenja leta 1945 dejansko le malo sodelovali pri domačih tehniških pridobitvah moderne dobe; tehniško udejstvovanje na Slovenskem je bilo pod vplivom tujega kapitala skoro monopol tujcev ter so se tehniško aktivni Slovenci mogli bolje uveljaviti v tujini. Temu ustreza tudi razvoj slovenskih muzejev, ki so nastali deloma preko razsvetljenstva / Ljubljana /, klasičnega zanimanja za antiko / Celje, Ptuj /, narodnostnega slovensko-nemškega prosvetnega tekmovanja / Maribor/ ali krajevnozgodovinskega domačijskega čuta/Škofja Loka, Brežice/; tradicija sožitja s podeželjem je rodila etnografske zbirke in bogata tvornost likovnih umetnikov Narodno galerijo. Zanimanje za tehnične pridobitve se je porajalo s poudarkom na umetni obrti ter vodilo do zbirk, ki so danes razstavljene v ljubljanskem Mestnem muzeju; toda z mehaničnimi in drugimi tehniškimi pridobitvami nismo našli skupnih točk, ker so bile te v kapitalističnem družbenem redu izven posesti slovenskega ljudstva. Tako bi naj tehniški muzejpodajalprodukcijski razvoj in produkcijske procese v gozdarstvu, poljedelstvu, industriji in v prometu od rokodelstva dalje. Rokodelstvo samo in rokodelska preteklost pa bi se vključila z novimi tehnološkimi oddelki v že obstoječe slovenske muzeje, ki se tako od današnjih predvsem sistematskih razstav in zbirk razširijo s svojim delom tudi na prikazovanje domačih produkcijskih procesov. Slovenski tehniški muzej bi pri tem prvenstveno upošteval tehniške pridobitve Slovenije, tuje pa toliko, v kolikor so potrebne za razumevanje današnje produkcije slovenskih tal. Načelno pa bi tehniški muzej prikazoval celotne produkcijske procese z eksponati, zemljevidi, slikami, risbami in drugimi muzejskimi ponazorili. Za pripravljanje teh pa jepri dejstvu, daje razstava prvo delovno muzejsko sredstvo, nujno potrebno in predpogoj za uspešni razvoj v sestavu tehniškega muzeja tehniška knjižnica in tehniški arhiv. “10 Prve konkretne pobude za ustanovitev Tehniškega muzeja Slovenije je ob osamosvojitvi tehniške fakultete v Ljubljani dal ing. Ciril Rekar, redni profesor na Visoki tehniški šoli v Ljubljani in predstojnik Metalurškega inštituta v Ljubljani. Ministru za znanost in kulturo LRS dr. Jožetu Potrču je leta 1949 predlagal ustanovitev nacionalnega tehniškega muzeja. Naslednje leto je Društvo inženirjev in tehnikov LRS na svoji tretji letni skuščini predlagalo predsedstvu vlade LRS, naj ustanovi v Ljubljani slovenski tehniški muzej in zaščiti najpomembnejše tehniške zgradbe, naprave in stroje v Sloveniji. Minister Potrč je leta 1950 imenoval pripravljalni odbor slovenskega tehniškega muzeja v sestavi dr. Jože Kastelic, Franjo Baš, Edo Turnher, Matija Žumer, Ciril Rekar, dr. Henrik Čopič, Rudolf Berce in Fran Žan. Pozneje so k delu odbora pritegnili Ivana Mohoriča in mu zaupali naloge administrativnega upravnika.11 Pripravljanemu odboru je predsedoval ing. Rekar. Sestajali so se dvakrat mesečno. Naloga odbora je bila dvojna. Lažja glede registracije vseh tehniško pomembnih obratov in naprav na terenu, njihovega zavarovanja na kraju samem in prevozov eksponatov v začasna skladišča. V zelo kratkem času jim je uspelo vzpostaviti gosto mrežo sodelavcev na terenu, ki so izdatno pomagali pri zbiranju in shranjevanju gradiva. Zahtevnejši del naloge pripravljalnega odbora je bila zakonska in organizacijska ustanovitev muzeja. To prizadevanje je dobilo svojo zakonsko potrditevvUredbi o ustanovitvi Tehniškega muzeja Slovenije, ki jo je predlagal minister za znanost in kulturo, podpisal pa tedanji predsednik vlade LRS Miha Marinko. V uradnem listu LRS je izšla leta 1951.12 Na podlagi 8. člena Uredbe o ustanovitvi TMS je Boris Ziherl, predsednik Sveta za prosveto in kulturo pri Ministrstvu za znanost in kulturo LRS, predpisal leta 1951 Pravilnik o ustroju in poslovanju TMS.13 Zanimivo je, da je pravilnik določal, da ima muzej na terenu “mrežo zaupnikov”, katere je izmed tehnikov in zgodovinarjev imenoval muzejski odbor. Njihova pristojnost je bilo zbiranje eksponatov in tehniške dokumentacije. Pereče pomankanje strokovnih delavcev oz. kustosov za tehniško dediščino so tisti čas preprosto odpravili z “zaupniki”, torej z osebami, ki so izkazale veliko osebno zavzetost do ohranjanja tehniške dediščine in so praviloma vrsto let sodelovale v gospodarski proizvodnji svojega kraja. Pomemben datum v zgodovini slovenskega tehniškega muzealstva je 5. junij 1952. Takrat je bil Franjo Baš z odločbo Sveta za prosveto in kulturo LRS uradno imenovan za ravnatelja TMS.14 S tem dnem se je, tudi uradno, začelo vzporedno delo Franja Baša za razvoj osrednjega slovenskega tehniškega muzeja in celotne mreže tehniških muzejev na Slovenskem. V začetku 50-ih let 20. stoletja je bil Franjo Baš nesporno eden najvidnejših slovenskih muzealcev. Po 15-letnem vodenju Pokrajinskega muzeja v Mariboru je ravno z odprtjem nove zbirke tega muzeja leta 1947 dosegel vrh v tedanjem slovenskem muzealstvu. Pokrajinski muzej Maribor je bil tistega leta največji muzej v Sloveniji, ureditev razstavnih zbirk v njem ni v tistem času zaostajala za nobenim muzejem te vrste v bližnji Srednji Evropi.15 Profesor Baš je deloval v Mariboru do leta 1950, ko je postal šef Odseka za muzeje in galerije in spomeniško varstvo pri Ministrstvu za znanost in kulturo LRS v Ljubljani. Istega leta je prevzel tudi mesto honorarnega predavatelja za muzeologijo in spomeniško varstvo na filozofski fakulteti ljubljanske univerze.16 Novoustanovljeni tehniški muzej v Ljubljani praktično ni mogel pridobiti za ravnatelja uglednejšega in bolj izkušenega muzealca. Kovaški muzej v Kropi Prvi pobudnik ustanovitve muzeja v Kropi je bil Črtomir Zorec, profesor Industrijsko-kovinarske šole v Kropi in zaupnik Zavoda za zaščito znanstvenih in kulturnih spomenikov Slovenije. Krajevnemu ljudskemu odboru v Kropi je predlagal ustanovitev “krajevnega kovaškega odnosno tehnološkega muzeja”. Krajevni ljudski odbor je soglašal z Zorčevo pobudo in na svoji seji dne 18. junija 1949 imenoval komisijo za izvedbo pobude v sestavi Valentin Pertač, Janez Lazar, Jože Gašperšič, Jože Šolar in Joža Bertoncelj. Predsednik je bil Petrač, tajnik Gašperšič, glavni zbiratelj in varuh zbirke pa Bertoncelj. Pobudnika je komisija naprošala, naj ji “s svetom in dejanjem stoji ob strani”.17 Prvi informativni sestanek novoustanovljene komisije pa je predsednik Petrač sklical že 29-junija 1949 in nanj povabil tudi direktorja tovarne “Plamen” v Kropi Alojza Kodra.18 Komisija je svoje muzejsko poslanstvo razumela resno, kar je razvidno tudi iz posebnega javnega razglasa z dne 1. julija 1949-V njem so med drugim navedli : „Zbrali in shranjevali bomo izdelke, orodje, material, delovne prostore, načrte, slike, stanovanjsko opremo, hiše, pisma, dokumente, časopise, itd... Rešujemo torej pred kvarom in propadom vse, tudi najskromnejše spominke, od žeblja do hiše, od fotografije do slike na platnu in omotu, od časopisja do knjige. Kdor ima tak predmet, naj ga čuva in prijavi; če ga ne bo hotel odstopiti v muzejsko last, ga bomo prosili, da ga posodi. ‘n9 Vzporedno z nastajanjem kroparskega muzeja je torej potekalo tudi ustanavljanje Tehniškega muzeja Slovenije. Pripravljalni odbor za Slovenski tehniški muzej pri Ministrstvu za znanost in kulturo je vodil profesor Rekar. Ta je 3. janurja 1951 poslal upravi kovaškega muzeja dopis z obširnim vprašalnikom o delovanju muzeja. Dokument z dne 11. februarja 1951 je za zgodovino kovaškega muzeja zelo pomemben, ker navaja, kot sledi: a) krajevni muzej je bil ustanovljen na prizadevanje Črtomira Zorca leta 1949, že mnogo let poprej pa sta zanj zbirala predmete Joža Bertoncelj in Jože Gašperšič; b) zbirka se je nahajala v hiši Slavka Ažmana, Kropa št. 6; c) zbirka je obsegala en sam prostor površine ca. 40m2, konservatorske delavnice ni bilo, administracija je potekala delno v prostorih KLO in delno v prostoru zbirke; č) ob koncu leta 1950 je zbirka štela 90 predmetov; č) upravitelj zbirke je bil Joža Bertoncelj, zbirka načelno ni bila odprta za javnost, ogledali so si jo le nekateri posamezniki, popularizacijske dejav-osti ni bilo. Dopis je imel dve prilogi, računski zaključek za leto 1950 in proračun za leto 1951. Iz prvega je razvidno, da je 27.892 din dotiralo Ministrstvo za znanost in kulturo LRS, 20.000 din pa Zavod za varstvo kulturnih spomenikov LRS, iz drugega pa, da so predvideni skupni stroški muzeja za leto 1951 znašali 65.972 din, od tega 41.872 za popravilo vigenjca Vice.20 Ciril Rekar je poslal upravitelju Kovaškega muzeja Jožetu Gašperšiču 4. januarja 1951 tudi tri vzorce za vodenje podatkovnih baz. Prvi vzorec je bil inventarni list eksponata, drugi je bil namenjen krajevni kartoteki muzejskega okoliša in tretji znamenitim osebnostim kraja. Ker ni bilo denarja za natis posameznih pol, je svetoval kolegom v Kropi, naj preprosto uporabijo različne barvne papirje, da bo ločljivost lažja.21 Razen strokovnih usmeritev je Pripravljalni odbor za slovenski tehniški muzej tudi finančno podpiral kroparski muzejski odbor. V mesecu septembru mu je nakazal 50.000 din, vendar na račun tovarne “Plamen” v Kropi, ker kroparski odbor še ni imel lastne hranilne knjižice. Natančnejša navodila za porabo tega denarja naj bi Kroparji prejeli pozneje. Na dopisu je nekdo zapisal uradni zaznamek, da ima kroparski muzejski odbor svojo hranilno knjižico že od 5. januarja 1950.22 Morda je šlo za določeno nezaupanje ali verjetneje za tedanje računovodske določbe. Nesporno pa je bil za odprtje muzeja za javnost najzaslužnejši Franjo Baš, ki je že tedaj sodil med najbolj uveljavljene slovenske muzealce. V letu 1951 in 1952 se je lotil priprave vsebinske zasnove nove postavitve muzeja. V tistem času je Franjo Baš kupil v Kropi t.i. Grogovo hišo (zdaj Kropa št.18) v kateri je občasno živel. Krajani so jo imenovali Krjavlova bajta, po njej pa Baša kar Krjavel. Pomembna točka Baševega prebivanja v Kropi je bila Šolarjeva gostilna. Tu se je hranil, zelo pogosto pa tudi srečeval z znanci in prijatelji ter drugimi aktivnimi udeleženci ustanavljanja kovaškega muzeja.23 Uprava tedanje tovarne Plamen je muzejskemu odboru odstopila prostor v prvem nadstropju znamenite fužinarske hiše, kjer je bila dotlej kovinarska šola.24 Vodstvo kovaškega muzeja je v pripravah na odprtje muzeja prosilo vodstvo tovarne Plamen za pomoč pri organizaciji kulturnega dogodka, in to tako, da kar najtemeljiteje obnovi in očisti svoja poslopja in njihovo okolico, da da na razpolago svojo menzo z vsem priborom za kosilo 50 -100 gostov, da brezplačno posodi ali odda za čim nižjo ceno svoje avtomobile za prevoz gostov in da omogoči čim cenejšo in pravočasno izdelavo spominskih znakov, s katerimi bodo kriti stroški prireditve.25 Muzejski odbor je določil 29. junij 1952 za dan otvoritve muzeja, na katero so bili povabljeni minister Sveta za prosveto in kulturo Boris Ziherl s soprogo, predsednik Zgodovinskega društva Slovenije dr. Fran Zwitter s soprogo, akademik dr. Milko Kos s soprogo, akademski slikar Božidar Jakac s soprogo, rektor Tehniške visoke šole dr. Alojz Hrovat s soprogo, predsednik Umetnostnozgodovinskega društva Slovenije dr. Franc Stele, predsednik TMS Ciril Rekar s soprogo, ravnatelj TMS Franjo Baš, tajnik TMS Ivan Mohorič, direktor Zavoda za varstvo spomenikov Edo Turnher s soprogo, sekretar Mirko Tušek, upravni referent France Žen in referentka Sveta za prosveto in kulturo Helena Menaše, referent za kovaštvo pri Svetu za industrijo Milko Bremec, ravnatelj Pokrajinskega muzeja v Mariboru Bogo Teply, ravnatelj Etnografskega muzeja dr. Boris Orel, ravnatelj Dolenjskega muzeja Janko Jarc, predstavnica Mestnega muzeja Ptuj Antonija Urbas, ravnatelj Mestnega muzeja Ljubljana dr. Josip Mal, podravnateljica Prirodoslovnega muzeja dr. Ana Bud-nar, predstavnica Narodnega muzeja Darinka Zelinka, predstavnica Narodne galerije Spelea Čopič, predstavnik Moderne galerije Zoran Kržišnik, predstavnik Botaničnega vrta Ivan Lazer, predstavnik muzeja narodne osvoboditve Jože Krall, predstavnik Notranjskega muzeja Leo Vilhar, predstavnik Škofjeloškega muzeja Lovro Planina, predsednik muzejskega odbora z Jesenic Franc Torkar, pesnik Mile Klopčič, pisatelj Ciril Kosmač, univerzitetni profesor Stane Mikuš, predsednik društva tiskarnarjev Maks Hrovatin, državni mojster Stane Cirman, predstavnik državnega zavarovalnega zavoda dr. Lajovic, ravnatelj Študijske knjižnice v Kranju Stanko Bunc, profesor Šole za umetno obrt v Ljubljani Črtomir Zorec in predstavniki časopisov Tovariš, Slovenski poročevalec in Ljubljanski dnevnik.26 Povabljenci so s pisnim povabilom prejeli tudi dnevni potek dogodkov in dodatna navodila, ki naj bi zagotovila kar najboljši odziv: „Kot vstopnica k vsemu sporedu bo veljal spominski znak, ki se dobi za 30 dinarjev. Kosilo bo v menzi v Kropi; treba ga bo naročiti pred 9■ uro. Cena bo zmerna, postrežba domače dobra. Pijače bo na izbiro v Kropi in Kamni gorici. Tudi Jamnik ima domačo gostilno. Za 30 dinarjev po osebi se boste prepeljali iz Podnarta v Kropo ali iz Krope in Kamne gorice v Podnart. Vozovi bodo v Podnartu pri jutranjih vlakih iz Ljubljane in z Jesenic ter pri nedeljskem vlaku iz Ljubljane. Zvečer bodo odpeljali iz Krope in iz Kamne gorice k vlakoma za v Ljubljano in za na Jesenice. Pešci imajo lepo pot iz OtoččezSr. Dobravo (krajevna gostilna) v dolino Lipnice (ca. 60 min. do Krope), iz Kamne gorice pa na postajo Globoko (35 min.) ali v Radovljico (50 min.). ”27 Minister za znanost in kulturo Boris Ziherl je s priložnostnim nagovorom 29. junija 1952 svečano odprl muzej za javnost. Nesporno pa je imel na otvoritvi glavno težo čustveno navdahnjeni govor Cirila Rekarja. Povzemam ga v nekoliko skrajšani obliki: “Dragi Kroparji, prinašam vam pozdrave slovenskega tehniškega muzeja, čestitke za opravljeno in najboljše želje za bodoče delo, za srečo in razvoj Krope in njenega kovaštva. Ko se naš mladi tehniški muzej veseli, da je bil z ustanovitvijo vašega kovaškega muzeja v okviru Slovenskega tehniškega muzeja napravljen zopet korak naprej v njegovem razvoju, vam moram zagotoviti, da si nihče od nas ne misli, da imamo kaj zaslug pri tem, karste vi v zadnjih dveh letih ustvarili in boste danes številnim obiskovalcem Krope in Kamne gorice pokazali. To je vaše delo, vaša podjetnost, zlastipa vaša ljubezen do tega prastarega kraja pod Jelovico. Vaša ljubezen do njegovega prav toliko starega kovaštva je ustvarila ta muzej, obnovila stari vigenjc in njegovo plemenito kovaško tradicijo. Nikoli ne bom pozabil besede okoli usode in bodočnosti Krope in Kroparjev iz vaših ust. Nekdo mi je rekel: “Kropa je bila in bo. Še nikoli se ni Kroparjem dobro godilo, pa smo le ostali. In bomo ostali, pa če bo tudi težko. ’’Mislim, da so to besede vse Krope. So pri nas kraji, kjerje več zemlje za polja in zelnike, za vrtove in vrtičke, kjer sadje boljše rodi. V tistih krajih je ljudem lažje, kot je vam. In vendar pri ljudeh iz tistih krajev redko najdemo tisto zvestobo in ljubezen do svojega doma, kotpri vas. Kolikokrat je že morala Kropa konec vzeti! Kolikokrat je že bilo vzroka, da vzamejo Kroparji culo na ramo in se ogledajo po krajih, kjer je več sonca in kjer se lažje služi denar. Za to nam daje zgodovina železarstva in kovaštva dosti dokazov. Lonec za žgance na ozko odmerjenem prostoru kovaškega ognjišča v vigenjcu, iz katerega je zajemala vsa družina, kije tam tudi prebila večji del svojega življenja, pa je tak pretresljiv in časten dokument, da so lahko nanj ponosni tisti in to skoro vsi Kroparji, ki so v vigenjdh in pri nakovalu zdržali vse do danes. “Vice “ so ohranjene v svoji zgodovinski obliki kot razstavni objekt, ne - one so živ vigenjc, kjer boste, dragi gostje, videli danes življenje in delo kroparskih kovačev takšno, kakršno je bilo bilo pred sto, dvesto ali štiristo leti. S takim primerom se drugi tehniški muzeji na svetu že ne morejo večponašati. V kovaškem muzeju, ki odpira danes svoja vrata javnosti, ni veliko eksponatov. Naj vas ne moti, če to ni muzejska palača z velikimi razstavnimi prostori. To, kar pa je razstavljenega, nam jasno govori o uspehih in tegobah Krope in vse, nekdaj tako znamenite Upniške doline. Še pred 100 leti so v Kropi in v Kamni gorici iz grodljavpresnovkah izdelali železa v palicah, verigah in v nebroj vrst žebljev letno 20.000 centov v vrednosti do 1/4 miliona goldinarjev. Skozi 4 stoletja, verjetno tudi dlje, je šlo to blago predvsem v Italijo. Od te trgovine so imeli fužinarji špehovko, kovači pa žgance. Nesreča je pa krajem prejšnjega stoletja prišla kar vsa obenem. Na Jelovici je zmanjkalo rude, gozdov za oglje ni bilo več, plavži so ugasnili, presnovke tudi, trgovina seje ustavila. Fužinarji so ušli, kovači pa so ostali. In ti kovači so, oči v oči s popolno gospodarsko katastrofo, leta 1895 ustanovili svojo kovaško in železnoobrtno zadrugo, kije štela tekom zadnjih 50 let vedno od 15 0 do 200 članov. Iz svoje srede so volili upravo in jo obnavljali, če ni bila sposobna. Za tiste čase in vse do zadnje vojne je bila kroparska zadruga edinstven primer v kovinarski stroki za kolektivno upravljanje skupne lastnine. Pa ne samo to. Ona je postala tudi dokaz, da to gre, da gre celo zelo dobro in daje to prava pot. To so dokazali kovači iz Krope in Kamne gorice že takrat, ko se je še malo komu sanjalo o skupni ljudski lastnini in skupnemu upravljanju. Brez ljubezni do doma, brez trdne volje in težkega dela ni razvoja in brez razvoja ni obstoja. Kadar bo vsak na svojem ozkem prostoru storil svojo dolžnost in z ljubeznijo ustvarjal še stvari mimo dolžnosti, potem se bo naša zemlja, naša Slovenija in naša država hitro razcvetela in nosila dobrega sadu. To, kar nam danes Kropa kaže, je bilo ustvarjeno preko dolžnosti, je bilo ustvarjeno iz ljubezni do svojega kraja. Da vidimo danes oživljeno kovaško obrt Krope in Kamne gorice, tudi ni bilo storjeno radi dolžnosti, ampak iz ljubezni do svojega kraja, kovaškega ognja in do bodočih rodov. ”28 O poteku kulturnega dogodka dne 29. junija 1952, o “lepi sončni nedelji, ko je bilo vse naselje v zastavah in cela Kropa je bila kot en sam muzej”, je ohranjeno tudi pisno poročilo. Ob 9- uri je tov. Janez Lazar začel svečanost pred spominsko ploščo domačemu slikarju Petru Žmitku, univerzitetni profesor dr. Franc Stele pa je predstavil osebnost umetnika, ki je študiral v Ljubljani, na Dunaju, v Petrogradu in Pragi. Spominsko ploščo je odkril minister za znanost in prosveto LRS tov. Boris Ziherl, v varstvo pa jo je prevzel predsednik KLO Ludvik Šmitek. Enako se je zgodilo tudi pred rojstno hišo slikarja Janeza Potočnika, nakar so si obiskovalci ogledali dela obeh umetnikov v osnovni šoli. Ob 11. uri se je začelo svečano odprtje kovaškega muzeja v stari Klinarjevi hiši, vigenjc Vice pa je obratoval od 12. do 13. ure. Ob koncu so si gostje ogledali razstavo izdelkov Šole za umetno kovaštvo v Kropi, ki je po svoji kakovosti in pestrosti presenetila vse navzoče. Razstavljeni so bili kovani lestenci, svečniki, okenska omrežja, konzole, namizni okraski, stavbno in pohoštveno okovje, laterne, razni emblemi, obešalniki za obleko, cvetlične vaze, šatulje, posode iz barvnih kovin z okrasnimi ornamenti in drugo. Največjo pozornost pa je vzbujal pred razstavnim poslopjem umetniško kovan zmaj, simbol stare in sedanje Krope, ki bo postavljen ob novem kopališču, ki je še v gradnji.29 Pomemben ohranjeni uradni dopis novega direktorja TMS Franja Baša kroparskemu muzeju je bil povsem finančne narave. Iz njega je razvidno, da je TMS v letu 1952 nakazal kovaškemu muzeju 30.000 din za tekoče redno delo.30 Leta 1955 sta člana muzejskega odborajanez Šmi-tek in Filip Legat s podporo TMS začela raziskovati štiri rudarske jame na zahodnem robu kroparskega amfiteatra. Našla sta nekaj jamske opreme, izmerila jame in naredila opise k risbam. Raziskovalno skupino je usmerjal in vodil Franjo Baš. Pregledali so nahajališča rudnih jam, rudnih perišč in oglarsko rudnih poti v jamniškem delu Jelovice ter zapisovali izročilo in druge razpoložljive podatke o oglarjih in rudarjih na Jamniku in v Lajšah. Za kroparski muzej je bilo pomembno tudi leto 1956. Vse do tedaj je muzej nosil uradni naslov “Tehniški muzej Slovenije. Zbirni center Kropa. Kovaški muzej”. Odbor kovaškega muzeja je na svoji seji dne 3. januraja 1956 ob navzočnosti ravnatelja TMS Franja Baša in na osnovi priporočil konferenc Društva muzealcev in konservatorjev LRS v Radovljici 26. februarja 1955 in v Kranju 28. junija 1955 sprejel sklep, da se muzej preimenuje v “Kovaški muzej v Kropi”. V prvotni muzejski svet je pristojni minister imenoval Kroparje Valentina Petrača, Jožeta Gašperšiča, Joža Bertonclja, Joža Šolarja in Janeza Lazarja ter 5 odbornikov iz Kamne gorice. Slednji se sej niso udeleževali, zato so namesto njih v odbor kooptirali še Franca Hafnerja, Filipa Legata, Janeza Šmitka in Tomaža Berčiča.31 Prva leta po ustanovitvi TMS Že ob ustanovitvi je imel TMS vse bistvene možnosti za uspešno delo in razvoj: ustanovno listino vlade, delež proračunskih sredstev, zasilen razstavni prostor, izjemno bogato “eksponatno zaledje”, večje število posameznikov, strokovnjakov in zanesenjakov, ki so bili pripravljeni delati pri projektu ohranjanja tehniške dediščine, predvsem pa odlično vodstvo. Ob pomoči Društva inženirjev in tehnikov Slovenije je začel TMS pripravljati razvid dosegljivega zgodovinskega tehniškega gradiva. Terensko delo je kmalu pokazalo, da razen Kroparjev po svojih najboljših močeh varujejo svojo tehniško dediščino in načrtujejo krajevne tehniške muzeje tudi krajani Raven na Koroškem, Idrije, Jesenic in Železnikov. Na ta način so v teh krajih že v začetku 50-ih let 20. stoletja nastajali kot zbirni centri TMS, ki so se sčasoma “osamosvojili”. Centralizirano urejanje zadev, tudi v kulturi, je bilo v tedanjih gospodarskih in političnih razmerah čisto samoumeven pojav. Poudariti moramo, da vodstvo TMS ni vztrajalo pri poprejšnji ustanovitvi krajevnih tehniških muzejev in poznejšem odprtju osrednjega muzeja, ampak je do takšne dinamike in smeri nastajanja zbirk prišlo spontano, v odvisnosti od vrste gospodarskih, prostorskih, kadrovskih in finančnih dejavnikov kakega kraja. Najpomembnejša dejavnika nastajanja krajevnih tehniških muzejev sta bila velik interes krajanov za ustanovitev lastnih krajevnih muzejev, pa tudi pomanjkanje ustreznih razstavnih prostorov v Ljubljani. TMS se je ohranjanja tehniške dediščine na terenu lotil tudi na nekoliko samosvoj način. Leta 1953 je natisnil okrožnici, ki ju je razposlal po pošti številnim gospodarskim delovnim organizacijam, krajevnim skupnostim, šolnikom, kulturnim delavcem in lokalnim oblastem. Prva okrožnica je bila namenjena predvsem delovnim organizacijam; z njo jih je TMS naprošal za informacije v zvezi s predmeti in dokumentacijskim gradivom zgodovinske vrednosti, ki bi jih podjetja lahko odstopila muzeju. Podpisana dr. Ciril Rekar in Franjo Baš sta na koncu okrožnice zapisala: “TMS bo mogelponazoriti tehnično preteklost in sedanjost Slovenije samo, če bodo slovenska tehnika, industrija in obrt gledale v njem ogledalo svoje lastne dejavnosti. Pri tem je dejstvo, da skrbijojavna uprava, umetnost ali šport v daleč večji meri za ohranitev lastnega delovanja naši bodoči zgodovini in da za temi panogami daleč zaostaja naša tehnika. Ker pa brez zgodovine slovenske tehnike in posebej industrije slovenske zgodovine ni in je ne bo, prosi TMSzasodelo-vanje s ciljem, da se zavaruje za slovensko zgodovino tudi Vaše delo. ”32 Druga okrožnica se je nanašala na pridobivanje podatkov za pripravo kartoteke slovenskih tehnikov in eksaktnih znanstvenikov. Vprašalnik oz. anketa je imel 13 vprašanj, ki so lahko v celoti osvetlila strokovno ali znanstveno delo posameznika.33 Z muzeološkega stališča je bilo izjemno pomembno leto 1954, kar lahko razberemo tudi iz dnevnega časopisja, ki je poročalo o dejavnosti muzeja v tednu muzejev. 34 Najprej so 3. oktobra 1954 odprli v Dnu nad Kropo odkrito, izkopano in zaščiteno “slovensko peč”. S tem izjemnim odkritjem je Franjo Baš demonstriral imeniten izsledek “industrijske arheologije” kot pomembne nove tehnike odkrivanja in zaščite tehniške dediščine in situ. Do odkritja peči je sicer prišlo po naključju, ob izkopu trase nove ceste iz Krope do Jamnika na Jelovici. Ves nadaljnji postopek odkopa, dokumentiranja in zaščite je Franjo Baš izvedel v skladu z uveljavljenimi in predpisanimi strokovnimi standardi stroke. Pri odkopu in zaščiti je bila pomembna logistična podpora odbornikov Kovaškega muzeja v Kropi, vodstva tovarne Plamen v Kropi in vodstva občinskega ljudskega odbora v Kropi. Viden prispevek k razumevanju odkritega metalurškega tehniškega spomenika je prispeval z objavo tudi Ciril Rekar.35 8. oktobra 1954 so se v Idriji sestali muzealci, ter na konferenci proučili položaj primorskih muzejev. To srečanje je bilo uvod v odprtje znamenite idrijske kamšti, kamnitega objekta z vgrajenim orjaškim lesenim vodnim kolesom, ki je do leta 1948 poganjalo mehanizem za črpanje vode v idrijskem rudniku. Ob tej priložnosti je TMS izdal poseben vodnik izpod peresa Alberta Strune. Na zadnji dan tedna muzejev, 10. oktobra 1954, so v Bistri pri Vrhniki slovesno odprli obnovljeno žago venecijanko na vodno vreteno, simbol večstoletne žagarske dejavnosti kartuzije, ki je bila v samostanskem urbarju izpričana že leta 1659. TMS je torej organiziral delo novih krajevnih tehniških muzejev, varoval tehniške kulturne spomenike po Sloveniji, obnovil Bistro in zbiral muzejske predmete, hkrati pa opozarjal slovensko in svetovno javnost z objavami o slovenskih tehniških pridobitvah v zbirki “Vodniki TMS”. Leta 1955 je muzej izdal imenitno knjigo prof. ing. Alberta Strune Vodni pogoni na Slovenskem, ki so jo tedaj razumeli kot določen prikaz predzgodovine “Litostroja”, takrat novega tehniškega giganta pri nas. Populariziranje občasnih muzejskih razstav je potekalo z izdajo vodnikov, npr. ob razstavi znanstvenih odkritij (Mohorič, 1952), o Bistri (Šušteršič, 1954), o Josefu Resslu (Murko, 1957), o idrijski kamšti (Struna, 1954), o klavžah nad Idrijo (Mazi, 1955) in žebljarskih kovačnicah, vigenjcih (Gašperšič, 1956). Muzej je spodbujal obsežno raziskavo zgodovine in tehnike pridobivanja pohorskega stekla (Minaoik) in natisnil nov vodnik po Bistri in njenih zbirkah. Zaključek Ob 50-letnici obstoja kovaškega muzeja v Kropi, začetnika tehniških muzejev na Slovenskem, velja ponoviti besede Cirila Rekarja zbranim ob odprtju muzeja : “Držite se vašega kladiva in vašega kraja. Tu v tej dolini je vaš dom že tisoč let. Vašipradedi, očetje in matere so na njem viseli in v njem izdržali. Ustvarili so pogoje za novo lepše in boljše življenje, kot so ga sami poznali. To so storili za vas. Vaša čast, dolžnost in hvaležnost vam narekujejo, da greste po tej poti naprej, da varujete, kar je ohranjenega, in razvijate naprej, kar že je. To je tudi potk lastni sreči. Ta kovaški muzej je danes še majhen. On čaka na to, kar boste vi novega ustvarili. V njem zbirajte dokaze o svojem delu, naslednji rodovi bodo spet svoje primaknili. In potem bo enkrat v tej hiši zbrana jasna dokumentacija za uspehe in zmote, za zmage in poraze posameznih rodov. Oblika in predmeti se bodo spreminjali, le način dela in proizvodnje naj se boljša. Vendar pa mislim, da bo še čez nekaj rodov ostal ta muzej kovaški muzej. Če bo tako, bo to vaša največja zmaga in s tem zmaga nas vseh Slovencev. Tovariši in tovarišice, zahvalimo se Kropi za ta dan in želimo ji najlepše bodočnosti z našim starim rudarskim in kovaškim -srečno.”36 Viri in literatura 1. Jože Gašperšič, Nastanek in delo Kovaškega muzeja v Kropi, Kronika 7, Ljubljana 1959, str. 54. 2. Govor Franja Sevnika ob odprtju Gozdarsko -lesnoindustrijskega in lovskega muzeja v Bistri, dokumentacija lesarskega oddelka Tehniškega muzeja Slovenije. 3. Avgust Kuhar, Repač na Ravnah, Koroški fužinar 1-2, 1954, str. 7. 4. Navedbe dokumentalista Gornjesavskega muzeja Toneta Konoblja. 5. Srečko Logar, Otvoritev muzeja, Idrijski razgledi 1,1956/ št.3, str. 153. 6. Niko Žumer, Muzejska zbirka v Železnikih, Loški razgledi 17, 1970, str. 152. 7. Angelos Baš, Ob stoletnici rojstva Franja Baša, Časopis za zgodovino in narodopisje, 1999/ 3, str. 489. 8. Franjo Baš, Ocenjevanje in zaščita tehniških spomenikov, tipkopis, Arhivska mapa Franja Baša, dokumentacija TMS, a.e. 22. 9. Franjo Baš, O problemih gozdarskega, lesnoindustrijskega in lovskega muzeja v okviru TMS, tipkopis, Arhivska mapa Franja Baša, dokumentacija TMS. 10. Franjo Baš, Slovenski tehnični muzej, Ljudska pravica, 12. marec 1950, str. 4. 11. Katarina Kobe Arzenšek, Tehniški muzej Slovenije, Kronika 17, 1969, str. 39. 12. Uradni list LRS, št. 14,1951. 13- Uradni list LRS. št. 34, 1951. 14. Dopis Cirila Rekarja Kovaškemu muzeju Kropa, 28. junij 1952, Arhiv MRO, fond XII - dopisi, a.e. 3. 15. N. d. 7, str. 492. 16. Jože Šorn, In memoriam Franja Baša, Kronika 15, 1967, str. 115. 17. Dopis KLO Črtomirju Zorcu, 21. junij 1949, Arhiv MRO, fond XII - dopisi, a.e.3. 18. Dopis KLO Alojzu Kodru, Arhiv MRO, fond XII -dopisi, a.e.3. 19. Razglas KLO “ Obvestilo in vabilo”, Arhiv MRO, fond XII- dopisi, a.e.3. 20. Dopis Valentina Petrača Pripravljalnemu odboru za slovenski tehniški muzej, Arhiv MRO, fond XII - dopisi a.e.3. 21. Dopis Cirila Rekarja, Arhiv MRO, fond XII -dopisi, a.e.3. 22. Dopis Cirila Rekarja direktorju tovarne Plamen Jožetu Gašperšiču, 25. september 1951, Arhiv MRO, fond XII - dopisi, a.e.3. 23- Navedbe Janeza Šmitka in Majde Lazar Šmitek z dne 1. 2. 2002. 24 Jože Gašperšič, Nastanek in delo kovaškega muzeja v Kropi, Kronika 7, Ljubljana 1959, str. 54 25. Dopis Valentina Petrača tovarni Plamen, 9. junij 1952, Arhiv MRO, fond XII - dopisi, a.e.3. 26. Seznam gostov ob otvoritvi kovaškega muzeja, tipkopis, Arhiv MRO, fond XII - organizacijske zadeve, št. 2. 27. Dodatki k vabilu na kulturno prireditev 29- junija 1952 ob priliki otvoritve Kovaškega muzeja v Kropi, tiskovina, Arhiv MRO, fond XII - organizacijske zadeve, št. 2. 28. Govor Cirila Rekarja dne 29- junija 1952 ob otvoritvi kovaškega muzeja v Kropi, tipkopis, Arhiv MRO, fond XII - organizacijske zadeve, št. 2. 29. Poročilo Matija Sušnika “Železarska Kropa je praznovala svoj veliki dan”, tipkopis, Arhiv MRO, fond XII - organizacijske zadeve, št. 2. 30. Dopis Franja Bašajožetu Gašperšiču, 22. oktober 1952, Arhiv MRO, fond XII - dopisi, a.e. 3. 31. Dopis Občinskemu ljudskemu odboru v Radovljici, 17. januar 1956, Arhiv MRO, fond XII - pisma, a.e.4. 32. Okrožnica TMS, št. 89/53, Arhivska mapa Franja Baša, dokumentacija TMS. 33. N. d., št. 88/53. 34. Bogo Teply, Troje edinstvenih spomenikov Ljudska pravica / kulturni obzornik / št. 252, 20. oktober 1954. 35. Franjo Baš, Ciril Rekar, Slovenska peč, Ljubljana 1954, Vodniki Tehniškega muzeja Slovenije, št. II. 36. N. d. 28. ' ■if ■ K}1?.-. . f V ! 1;;:. ;-U ■/ ! - K- cvvey^ez-. V-ioa-L ffl*vtt£p'j*ti, te-'/ koz—z- Ka-o^Cccl. b/O^czy-cL-Moz—uzij cjzO-v-c^ “’Leu /±i/ &jucJLj'1^0 pwd~ '|WW erd^O^C^-LA^ ./WO-» /u£k&- l^crio'i^ A . ^ A . _ k V* Z' / »Ok ! _ /-uccfut AC/wrOUt" /O^O-V^-vv, 4-e>4^ e-d/ /Oj*cyv-cL. (^e^-cr^is*^ ü/rx&Jy 'iflSVVLuJtjj A^MXAv\Zuk*-_ 'JoA^UXJÌ- r^CO\hu>i jVUAt^-iJhCi&ò er'UkdU-WGJ. M1 iV' •Ć«#' HZ / 'IH / m / /yyu&*oU$ '70- , ywedot cu>-/h*A+ćf /Meid? io. /n*.ówùr /yvu>tU/ /zù-/Hjcry. fati- Aau/a* G 453166 iL 11 K S ti jUoĆĆ/zž**^ zA*oc{^ im. „ thviCA-' T ^**y icSi*£// /) /u***£*~^_ fó^joA. ETNOLOŠKA FOTOTEKA Mkk m-iDoi«' MP. S94 w jfoiJhć- (/t{t'A&UC _ ^ tälAstA-ßtc- ^czAjj. ‘MJL ‘fr&jtsQ /t- //ozuzj,' amAh zjZ. dt*-oAZiL, tAv&>z**A. /vtfJivJ chAt&O Htfti JÒ^c-u/qaJ 4z£ g*tdUz. %4MiUjb t -/sfh'ßMSCC-/’■* ....Av 16*m - ^!T ^v~Vi^c^yCiL r jb?é^ ji^. Jti'V'- _. « %f«ii:ijlxZ ~ 4£,. 'fcJT«, Vpis članov Slovenskega okteta v prvo spominsko knjigo obiskovalcev Kovaškega muzeja, 1954. Tito v Kovaškem muzeju 1968. Kovač Danijel Šolar in obiskovalka v vigenjcu Vice okoli 1970. Upravnik Kovaškega muzeja Justin Ažman obiskovalcem razlaga delovanje fužine. Okoli 1970. Kustodinja Verena Štekar-Vidic govori ob odprtju zbirke Žebljarstvo v Upniški dolini. Marec 1993. IHuzejska IĐejavimost OBISKOVALCI Prikaz kovanja žebljev v vigenjcu Vice. Skupini obiskovalcev razlaga Janez Fajfar, prvi kustos Kovaškega muzeja, kuje Joža Eržen, vodič in oskrbnik muzeja. 1994. Doživetje vigenjca Vice. Fotografijo je po obisku muzeja poslala nemška obiskovalka. OZŽcVAŠKI O^UZEJ 'i&ryiy C fLiffm w _ N? 00102 Muzeji radovljiške občine Linhartov trg 1, Radovljica Davčna Številka: 37713922 KOVA5KI Skupina otrok zavzeto posluša orkestri-on, glasbeno omaro iz konca 19. stoletja. Predstavitev Kovaškega muzeja na slovenskem muzejskem salonu. Na mobilni ješi (kovaškem ognjišču) sta kovala žeblje Joža Eržen in Marjan Dermota (na fotografiji). Narodna galerija v Ljubljani, 1997. e/ŽoVAšKI Q^tUZeJ aCvAtueum Muzeji radovljiške občine, Linhartov trg 1, Ra Davčna Številka: 37713922 V skladu s 26. členom Zakona o davku na dodano vredno Muzeji radovljiške občine lov trg 1. Radovljica št.: 37713922 na ...3.QO........ s 26. členom zakona Idavek ni obračunan PEDAGOŠKO DELO BILI sno vKöw?, &HEM MULEJU videu ano glasbeno 1 OfiAftO/ MAKETO KROPE/ RA6LJQ Zapis otrok iz Otroškega vrtca Kropa po obisku muzeja, 1999- Predstavitev otroške pobarvanke Spoznajmo vigenjc na muzejskem salonu v Narodni galeriji v Ljubljani, 1997. Tema muzejskega sejma je bila Pedagoško delo v muzejih. Delo s šolskimi skupinami v Kovaškem muzeju: učna ura v muzeju in vigenjcu Vice, ogled filmov Metoda in Milke Badjure Kroparski kovači (1954) in Koledniki (1967) v muzejski video-sobi. ji ji Kovaški mu zej Kropa if „ if., if J if 1 if J SPOZNAJMO VIGENJC If 1 " OTROŠKA PO BARV ANKA f f KOVAŠKI MUZEJ V KROPI Ime in priimek: Datum: Je muzej?________________________________________________________________________ Učna pripomočka za osnovnošolske otroke: delovni zvezek Kovaški muzej v Kropi (1996) in otroška pobarvanka Spoznajmo vigenjc (1997). PREDAVANJA, DELAVNICE Predavanje ob odprtju razstave Minerali, dragi in okrasni kamni iz zbirke Boruta Razingerja, 1996. Predavanje etnologa Damjana Ovsca o adventnem času ob predstavitvi adventnih venčkov - izdelkov sedme prednovoletne delavnice za udeleženke iz Krope,1999. Predstavitev izdaje priložnostne poštne znamke z motivom jaslic iz Krope (akademska kiparka Liza Hribarjeva, cerkev Matere Božje v Kropi), 1997. Motiv na znamki je povzet iz fototeke Kovaškega muzeja ob terenski raziskavi jaslic v Kropi in Kamni Gorici, (Verena Štekar-Vidic, fotograf Miran Kambič,1994). Predavanje slavistke in dialektologinje dr. Jožice Škofič. Na osnovi obravnave ledinskih imen v Kropi in okolici je predstavila značilnosti kroparskega govora. Predavanje je spremljala manjša priložnostna razstava A V Karlove gori? Maj 1999. Svečke iz voska, deveta prednovoletna ustvarjalna delavnica za udeleženke iz Krope, 2001. Delavnico so vodile sodelavke iz Čebelarskega muzeja v Radovljici. TISKI - PUBLIKACIJE «ROPARSKA KRi A Cultural and Tourist Guide KROPA m kulturno turistični vodnik Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi Ob 100. obletnici rojstva Joža Bertonclja SLOVENSKA PEC VODNIKI TEHNIŠKEGA MUZEJA SLOVENI VII VIGENJC TISKI - RAZGLEDNICE ROVSVŠKI MUZSJ TISKI - VABILA, ZGIBANKE IN KATALOGI OOCWAOOL POI UUSUANI UU^tgOOJ^teEOeOHE PAVILJONI ORASĆINE 001 PROSLAVA DNEVA DRŽAVNOSTI RAZSTAVA KOVAŠKI IZDELKI JOŽE BERTONCLJA 22. junij -15. Julij 2001 Iz zgodovine osnovne šole v Kropi ùn /cultura ifavlav&tva torek - nedelja 10 -13,15 -18 Vljudno vabljeni na odprtje v soboto, 5. julija, ob 1$. uril 'S. dMm/ra t/ SM v O04 0400000 JtCUMa 3SmaAt S&Uasla eaoctui ta «w a i0&& »*4 - »410. M/00004/0 St9l 0 Sttdm' 4iii Sfiatartela /vred/a e a SS n6mw6w V SS4 0 004l9iM000 Ì0A S4t*00 &0Ui4m 3Ct4area - Jirca trreS* r0oita4m S.'0000000 00 »p4u4t00 ^0/000000/000/4 18. december 1994 - 18. Januar 1995 sreda, sobota, nedelja 10-12, 15-17 Vljudno vabj|enljTa^tvorilev^i«leyo^l8d^enibra ob 17.30 url! JOŽA na tradicionalno kroparako prireditev spuščanja barčic, ki jo Turistično društvo Kropa ob 19. url na -tavelkem* bajerju JOŽE GAŠPERŠIČ 40 LET KOVAŠKEGA MUZEJA V KROPI NOVA RAZSTAVNA ZBIRKA ŽEBUARSTVO V UPNIŠKI DOLINI KOVAŠKI MUZEJ KROPA KOVAŠKI ŠMAREN '97 Ob mednarodnem dnevu muzejev. 18. maj Vas vljudno vabimo na predavanje A T KARLOVC GORI? Dialekiologinja dr. Jožica Škofič m bo ob primeru obravnave ledinskih imen v Kropi in bližnji ol predstavila posebnosti k roparskega govora. <2%oVAŠKI oMjlii <2%RoPA RADI 61 VAM PREDSTAVILI ZBORNIK KROPARSKE DRUŽINE O015. DO ZAČETKA 20. STOLETJA, KI JE IZŠEL POD POKROVITELJSTVOM OBČINE RADOVLJICA KOT PRVI POSKUSNI ZVEZEK GORENJSKEGA BIOGRAFSKEGA LEKSIKONA._______ KOVAŠKI MUZEJ KROPA KOLEDVA 94 skdam acftiii-At/ac priložnostna razstava, bo v petek, 21. muja, ob 19J0h v Bertoncljevi sobi Kovaškega muzeja. naSl kraji In ljudje gjiJvEmjič Vljudno vabimo k otvoritvi stalne etnološke zbirke v Kovaškem muzeju v Krt v petek 11. marca ob 17. uri Po otvoritvi bo v Sindikalnem domu ogled filma Milke in Metoda Badjure KROPARSKI KOVAČI bo predal 3. cktobra 1954 SLOVENSKO PEC JAVNOSTI Vabib na vantavi Ä im na Kulturno prireditev 29. junija 195 Ob priliki otvoritve Kovaškega muieja v Kropi 8L*.fd|ÉlfÉÉS% rt) V> •'» " ' h i>* *35' Sißte. '«)#’“;- : .;$SSt - ■ ■■■’•- . . - ’ < ; ’j , ' Cf@ - ’ 3OT hfK~ Ü %ii< iK^ijnP ;v?.! ■ Ó fit fi >«8 M .< . 'V 'S; »>;5 ' Ci;3®j\it:i'ÄsÄ- , ' ‘ '1 Irj'Ö-VX ; čjifo. % ’■ : ■ ^ n. äit. 3{tofynt£Š>ijS / /-7cr DOMAČI OBISKOVALCI TUJI OBISKOVALCI , dne A J".'.. 1973 Žl9 I TU-2/73 j Iz socialistične republike Število Iz države Število Iz države Število Bosne in Hercegovin« 1 O Avstrije 5 1 Poljske Črne pore li- i S Romunife Hrvaške k 1 0 Bolqarije Sovjetske zveze Makedonije Češkoslovaške b Švedske Slovenije Ù à l Danske I Švice 1 ; Srbije 1 0 s DR Nemčije (vzhod) Velike Britanije Ù fT SKUPAJ 'I i i? ? Finske 1 ZR Nemčije (zahod. ) 3 Z n IZTRŽEK Francije 5 5 Kanade - Iztržek od prodanih vstopnic v novih dinarjih brez par Grčije k Turčije Italije L % 1 ZDA k 3 domačih obiskovalcev X £> s 0 Madžarske i. evrop. držav tulih obiskovalcev h 1 K Nizozemske h 3 1 izvenevrop. držav 1 5 SKUPAJ 1 6 4- Norveške SKUPAJ ■f 4 6 0 *i\OVAŠKI MUZEJ, MUZEJ, VREDEN OGLEDA Tako je leta 1972 v knjigo vtisov zapisala pesnica Neža Maurer in nadaljevala: ’’Muzej na čudovit način prikazuje trdoto življenja v Kropi, kot tudi vztrajnost in voljo tukajšnjih ljudi, da v svojo kotlinico vrnejo nekaj veselja in kulture.” To je le eden od vtisov, ki so zapisani v knjige obiskovalcev, in prav obiskovalci so tisti, ki dajejo muzeju, hiši v kateri se skrivajo predmeti iz preteklosti, srce in dušo. Kovaški muzej je imel že ob ustanovitvi trdno zarisan program, prikazati vlogo Krope in njene okolice s Kamno Gorico in Lipnico v fužinarstvu na Slovenskem in to, seveda, predstaviti obiskovalcem. Prav obiskovalci pa so potrdili upravičenost ustanovitve in obstoja Kovaškega muzeja. V prvem letu obstoja je muzej obiskalo 3960 ljudi, kar za tisti čas ni bilo malo. Od tega je bilo 6IO posameznikov in 69 skupin, 12 dijaških in 57 odraslih. Na splošno so v prvih letih prevladovali domači turisti, državljani naše tedanje skupne države Jugoslavije, med njimi največ Slovenci, sledili pa so jim Hrvatje in Srbi. Med tujci je bilo največ Angležev, Nizozemcev in Zahodnih Nemcev. Število obiskovalcev se je iz leta v leto povečevalo. Časopisa Delo in Ljubljanske novice sta ga v šestdesetih letih 20. stoletja uvrščala skupaj z Muzejem cerkvene umetnosti na Blejskem otoku, Tehniškim muzejem Jesenice, Muzejem talcev v Begunjah, Čebelarskim muzejem v Radovljici, Mestnim muzejem v Škofji Loki, sotesko Vintgar pri Bledu, slapom Savico v Bohinju in Gorenjskim muzejem v Kranju med deset najbolj znanih turističnih zanimivosti na Gorenjskem. Po podatkih iz arhiva Kovaškega muzeja je bilo leta 1966 obiskovalcev 3500, že naslednje leto 8000 in v letu 1969 skoraj 12 000. Pri tem je imel veliko zaslug kroparski muzejski delavec Justin Ažman, ki je znal privabiti ljudi in jim vzbuditi zanimanje za bogato dediščino Krope in njene okolice. Pri tem mu je ob strani stal Franc Hafner, učitelj in nekdanji upravitelj osnovne šole v Kropi. Časopis Delo je 26. 2. 1969 zapisal: “Med muzeji na Gorenjskem po obisku krepko prednjači Muzej talcev v Begunjah s 36 000 obiskovalci, med katerimi so le redki tujci, Kovaški muzej pa je po obisku še skromen, vendar zanimanje zanj raste.” Za sedemdeseta leta je v zgodovini Kovaškega muzeja značilno največje povprečje obiskovalcev. Podatki o obisku so lahko dokaj natančni, saj se je od 1970 že vodila statistika po letih, mesecih, glede na domače in tuje obiskovalce ter odrasle in otroke. V letu 1971 so našteli 15 099 turistov, med njimi 8853 domačih, pretežno Slovencev in 6246 tujih. Med slednjimi so prevladovali Angleži, Nizozemci in Zahodni Nemci, obiskovati so ga začeli tudi Francozi, Belgijci, Italijani, nekaj pa je bilo tudi Američanov. Muzej je bil najbolje obiskan od začetka maja do konca avgusta. Maja in junija so prevladovali domači obiskovalci, največ šolske skupine, julija in avgusta pa so prevladovali tujci, predvsem Angleži. Taka podoba obiska s številom okoli 15 000 na leto je bila značilna za vsa sedemdeseta leta. Leto 1978 je bilo rekordno (15 936 obiskovalcev). Zanimivo je, da so bili tistega leta v muzeju turisti z vseh petih celin. Muzej je v tem obdobju vodil upokojeni operni pevec Leopold Dermota, ki je navzoče zlasti navduševal s svojimi doživetimi in bogatimi vodstvi tudi v nemškem jeziku. V vigenjcu Vice je predvsem za lastno veselje koval legendarni kovač Danijel Šolar. Organizirane skupine turistov so večinoma z Bleda, iz Kranjske Gore in Ljubljane pripeljale v Kropo turistične agencije Globtour, General-turist in Kompas, ki so v sodelovanju z muzejem za vodenja v drugih tujih jezikih pripravljale tudi svoje vodiče. V osemdesetih letih je bila slika obiskovalcev podobna. Njihovo število se je le redko približalo številu 14 000, čeprav so turistične agencije v sezoni še vedno prihajale s po najmanj tremi avtobusi tedensko. V rekordnem letu 1983 je muzej videlo 14 270 ljudi. Od tega je bilo 10 511 obiskovalcev domačih, jugoslovanskih. Med njimi je bilo največ Slovencev (9227), 763 jih je bilo s Hrvaškega, 345 iz Srbije, 131 iz BiH, 41 iz Makedonije in 4 iz Črne gore. Med tujci so prednjačili Angleži (1006), sledili so jim Nizozemci (748), Zahodni Nemci (646), Italijani (571), Avstrijci (329), Belgijci (74) idr. V tem desetletju so Kropo “odkrili” tudi turisti iz Turčije, Brazilije, Hongkonga, Kitajske in Finske, pa tudi Alžirci, Indonezijci in Japonci. Turistov iz Vzhodne Evrope je bilo malo. V začetku osemdesetih let je prvič prevzel delo v muzeju v muzejski stroki šolani strokovni delavec - kustos, ki je poleg tega, da se je ukvarjal s predmeti in dokumentacijo pogosto tudi vodil obiskovalce po muzeju. Etnolog Janez Fajfar jih je sprejemal v petih jezikih, Verena Štekar-Vidic v treh. Redno nameščeni vodič in oskrbnik Joža Eržen je proti koncu obdobja začel oživljati dejavnost vigenjca. Devetdeseta leta je zaznamovala vojna ob razpadu Jugoslavije, ki je močno vplivala na turizem v vsej Sloveniji. Leta 1991 je Kovaški muzej naštel 6950 obiskovalcev, od tega 901 tujcev. Nasploh je za to obdobje značilno, da je število obiskovalcev letno preseglo mejo 10 000 šele konec desetletja, število tujcev je bilo redko višje od 2000. Gostov iz nekdanje Jugoslavije skoraj ni bilo. Struktura obiskovalcev se je precej spremenila. Večinoma so bili to slovenski turisti, katerih število pa je počasi dosegalo slovenski obisk prejšnjih obdobij. Prednjačili so šolarji iz vse Slovenije. Kropa in njena zgodovina sta postali sestavni del programov četrtih in petih razredov osnovne šole. Zlasti kustodinja Saša Florjančič se je zato veliko posvečala pedagoškemu delu. Čeprav je bila večina dela vodičev v tem času posvečena šolskim skupinam, pa ni bilo zanemarjeno delo z drugimi obiskovalci. Počasi, a vztrajno so se najprej začeli vračati domači turisti, ki so Kropo odkrili na novo ali pa so vanjo prišli obujat spomine iz šolskih dni. Njim so sledili tuji turisti, med katerimi pa so prevladovali Nemci, Angleži in Italijani. Muzej je začel organizirati še ogled kovanja žebljev v vigenjcu Vice, ogled Badjurovih filmov v kinodvorani in vodenje po trškem jedru. Proti koncu devetdesetih let 20. stoletja je število obiskovalcev spet preseglo mejo 10 000. Začetek tretjega tisočletja je nakazal trend dvigovanja števila zlasti tujih obiskovalcev muzeja. Leta 2001 so jih našteli 3675, skupaj z domačimi pa 12 576. To leto je bilo opravljenih več kot 800 vodstev po razstavi v muzeju in vigenjcu. 18000 16000 14000 > 8 12000 (0 J 10000 o 8000 jo ® 6000 >1o 4000 2000 0 obiskovalci-skupno Slovenci .........tujci — iz drugih republik nekdanje Jugoslavije Graf 2: Obiskovalci Kovaškega muzeja po državni pripadnosti 1971-1980 nekdanje Jugoslavije 12 % Tuji obiskovalci Kovaškega muzeja po državni pripadnosti 1971-1980 2000 1800 1 1600 1 % 1400 -Q 0 1 1200 CD >00 o 1000 JD g 800 >o & 600 o. 400 200 0 ---- obiskovalci iz drugih republik nekdanje Jugoslavije 6 % Tuji obiskovalci Kovaškega muzeja po državni pripadnosti 1981-1990 1400 '03' Graf 4: Obiskovalci Kovaškega muzeja po državni pripadnosti 1991-2000 Tuji obiskovalci Kovaškega muzeja po državni pripadnosti 2001 1600 1400 1200 -i 1000 I 15 800 0 1 600 >to 400 200 0 VIR: Mesečna statistična poročila za obdobje 1971-2001. Dokumentacija Kovaškega muzeja. OPOMBA: Grafični prikazi strukture tujih obiskovalcev za obdobja 1971-1980, 1981-1990 in 1991-2000 upoštevajo skupine tujcev, ki so presegale letno povprečje 50 obiskovalcev. . - . ; P ''H* 1 'i>ih ì i:> ' * ft .'5' $h-‘ - tosi** ig.Ä,. ^ ìolmort-Jito ■ . Oüi ? . ' i '.Wkl ■ m* . : ;.;••• • . . • *. fo^to (ii|uj VÀtirei: jliiq ÈirirttiO U fttit ' • O •Jel-. tK' ^53J)qy< * t <*\ r'H§Pfe;';r..:5. J*>$■ - »IfejJmJ >a; j :?it ä> ■ firn»;. ■ - ira.-.'■■■V:■ I-’’ :P.'-à:*.";y' /a*-""' ■. ■■*■ .';kr! H ;> tiV' a,sr' . ■•<- a - -J \ :J- - ' a; ) : / , .. - . ''"«SV?. a"':,v, s.k.ri:. J-* Ji |Jjjt . J i-segSaiteilDb rJ^ja.V ,j, ... ; a Jr'■ ;,•>> j . , *< « »• »,, «»t if t&» \hO žrM f>’ . \ ■. r, .#* /Jtfij.ì 'j-' .(>%«/'. s CM2 • <» ^ J- W M”» ‘ ' '■ ’< ' . * 4 , 'j * . - jin*.« *Aw , * wi§pr, ra > > ,.(bl ,-•» M . r /• - V; 1 ‘ *•* - I ■ <1# SS ' 1 ’ Ji.;.J- s I S V* ■ ’ .' rr ' s JraJar-;;..;-s... a,-.:.-; -J - ? ‘n~^Xßp40, 'rii :..J • • g ii 1 *' f' h >f»i, »JV '• I J.j , j- ■ s Jilt; J i'Asftv' ; J UjifOf O Bi r :aks,,a n .v "»J-; . sé Jar j. 'j /v.r -, • a; mh mp-‘ J -je, ) i $$$ $$ ' s* #», ?%, f>t lì U’S'.,»' J sji *'*<»5 ■.:■ ' : «• ■ < r. !^C •■■■ ;š i" JsV.J ;. I < : J- *#...i« ' •" iimhi' »uisfrU' dr Orest Jarh Slovenska tehniška dediščina Tehniška dediščina v Sloveniji nekoč in danes Slovenija nikdar v svoji zgodovini ni veljala za industrijsko in tehnološko visoko razvito deželo. Razlogi za to so v glavnem politične narave. Do pred kratkim sploh nismo imeli svoje države, prej pa smo stoletja preživeli na obrobjih večjih in v zadnjem času ne ravno naprednih političnih tvorb. Začetki industrijske revolucije so deželo nekje na robu umirajoče Avstro-Ogrske monarhije večinoma obšli, nekateri prebliski pa so bili bolj posledica srečnih okoliščin, kot pa načrtnega razvoja. Na zgodnji prihod železnice je vplivala predvsem strateško ugodna lega na poti med Dunajem in Trstom, pozneje pa je železnica prinesla tudi hitrejši razvoj telekomunikacij. Hiter razvoj elektrifikacije so predvsem spodbudili ugodni energetski viri (voda in premog), mnoge še zdaj prevladujoče industrijske panoge (živilska, lesnopredelovalna, tekstilna) pa so zrasle iz dolgoletne tradicije, značilne za pretežno kmetijsko usmerjeno deželo. Uresničitev dolgoletnega sna o združitvi vseh južnih Slovanov v eni državi nas je pahnila v še bolj zaostalo druščino. Sreča v nesreči za Slovence je bila, da smo, čeprav ob robu takrat razvitega sveta, izrazito izstopali iz splošne tehnološke nepismenosti stare Jugoslavije. Če so hotele potegniti državo iz brezna, v kakršnem se je rodila, so se morale oblasti nujno opreti na tisto malo zmogljivosti, ki so že bile na voljo. Tako smo Slovenci svojo prednost pred drugimi jugoslovanskimi narodi v desetletjih stare Jugoslavije ohranili in jo celo povečevali. Zgodba se je nadaljevala tudi po 2. svetovni vojni, ko je sorazmerno blag režim omogočal tesne stike z razvitim svetom in hkrati premeteno pridobival tržišča mnogih, predvsem neuvrščenih držav. Padec berlinskega zidu in dolgo želeno smostojnost je Slovenija pričakala kot najbolje pripravljena med vsemi tako imenovanimi tranzicijskimi državami. Mnoge težave, ki nas tarejo odtlej, so povzročile, da se je ta razlika nekoliko zmanjšala, a zaloge je še vedno dovolj. Za večino sedanjih težav ne moremo kriviti gospodarstva, ki se je sorazmerno brez hudih pretresov prilagodilo novim razmeram, ampak poplno politično nezrelost. Namesto da bi svoje prvo desetletje posvetila ustvarjanju ugodnih razmer za življenje in delo že pregovorno pridnega ljudstva, se je država ves čas izključno ukvarjala le sama s seboj, in še to brez pravega uspeha. Vstop v Evropsko skupnost se nezadržno bliža, in če bomo hoteli, da bo čez nekaj generacij še kaj ostalo od Slovenije in slovenstva, bomo morali bistveno bolje poskrbeti za svojo kulturo in dediščino. Tudi tehniško. Burni dogodki v zgodovini so Sloveniji prinesli bogato dediščino tudi na področju znanosti in tehnike. Če že nismo sami dosegli velikih odkritij in izumov, smo uspešno prenašali tuje izsledke v domače okolje in jih prilagajali svojim potrebam. Nekaterim posameznikom se je vendarle posrečilo uveljaviti v razvitem svetu, še več pa se jih je tam šolalo, nato pa so se polni znanja in idej vrnili v domače kraje. Slovenska tehniška dediščina obsega skromne začetke v obliki izdelkov domačih mojstrov, obrtne dejavnosti, industrijsko dediščino in izdelke, pa tudi nekatere dosežke svetovne vrednosti, ki so plod ustvarjalnosti naših rojakov in prednikov. Kljub naši majhnosti je vsebine dovolj, da se nam pred svetom ni treba sramovati. Žal je bila v preteklih letih ena od najproduktivnejših dejavnosti uničevanje dediščine. To še posebej velja za področje tehnike in industrije, kjer so kot po tekočem traku propadale cele tovarne ali celo industrijske panoge. V želji po čim večjem zaslužku je bila izgubljena množica pomnikov slovenske industrije, ki bi jih morali ohraniti. Uničene so celo blagovne znamke, ki so včasih pomenile simbol uspešnosti slovenskega gospodarstva. Od Iskre je ostalo le še ime, Elan je le bleda senca nekdanje slave, Tomos se počasi in stežka vrača, TAM, Litostroj in mnogi drugi pa so le še zgodovina. Muzealci se po svojih močeh sicer trudimo, a vsega, kar je vredno, ne moremo rešiti. Delno je za to kriva brezbrižnost odgovornih, delno pa težke razmere, v katerih delujejo nekateri muzeji. Varovanje tehniške dediščine v Sloveniji ima že kar lepo zgodovino. Pravi začetki pa so povezani predvsem z imenom Franja Baša, o čigar delu piše podrobneje kolega Vladimir Vilman. Ustanovitelj in prvi ravnatelj Tehniškega muzeja Slovenije (TMS) je v petdestih letih pripomogel k ustanovitvi še prene-katerega muzeja širom Slovenije. Njegove ideje o celovitem reševanju tehniške dediščine, zaščiti muzealij in situ so še zdaj aktualne in samo čakajo na uresničitev. Začetni zalet pri varstvu tehniške dediščine, ki je bil predvsem zasluga intelektualne širine Franja Baša, se žal v naslednjih desetletjih ni nadaljeval po njegovih idejah. TMS se je začel ukvarjati predvsem sam s seboj in sčasoma zašel v precej populistično zbirateljsko dejavnost. Izključna usmerjenost v vsebine, ki privlačijo javnost, so kratkoročno sicer obrodile sadove in TMS je bil kar nekaj časa najbolj obiskan muzej v Sloveniji, žal pa je strokovno delo v muzeju povsem zastalo. Ustanovitelju je takrat takšno stanje očitno ustrezalo, saj je za malo denarja dobil kar precej muzike. Ko so tudi drugi muzeji več pozornosti usmerili k obiskovalcem, pa so se stvari spremenile in zdaj se mora Tehniški muzej hudo truditi, da ostaja med bolj obiskanimi slovenskimi muzeji. Resnici na ljubo je treba priznati, da imajo za to precejšnje zasluge bogate naravoslovne zbirke in pa čudovito okolje Bistre, torej stvari, ki s tehniko nimajo veliko skupnega. Dolgoletna zanemarjenost muzejskega strokovnega dela je pustila hude posledice, vidne še danes. Katastrofalna izobrazbena struktura zaposlenih je daleč pod slovenskim povprečjem, številne napake iz preteklosti pa bodo še nekaj časa zaposlovale tistih nekaj strokovnjakov, ki jih zdaj muzej premore. Tudi financiranje muzeja, čeprav se je v zadnjem času precej popravilo, še naprej ostaja daleč pod ravnijo, ki so je deležni drugi muzeji, predvsem nacionalni. Precej mačehovski odnos države do varovanja tehniške dediščine se kaže tudi pri drugih muzejih, ki hranijo pretežno tehniške vsebine. Prav vsi se otepajo s kadrovskimi in finančnimi težavami, nekateri pa pravzaprav sploh ne dosegajo statusa muzeja. Resda je Slovenija majhna država z ogromnimi stroški, a to ne upravičuje dejstva, da država obupno slabo gospodari. Po podatkih iz tiska bodo na primer tedenski stroški vzdrževanja novega vladnega letala znašali več, kot je TMS kadar koli dobil za postavitev kakšne od svojih razstav. Leto ima 52 tednov, v Sloveniji pa je le za manj kot ducat več muzejev. Tehniški muzeji in znanstveni centri V svetu je dandanes stanje prav nasprotno. Tehniška dediščina je v središču pozornosti. Resda so se njene pomembnosti zavedali že mnogo pred nami, prvi takšen muzej v Parizu je bil ustanovljen že v 18. stoletju, nam bolj poznani Deutsches Museum (Nemški muzej) v Miinchnu pa bo prihodnje leto slavil stoletnico obstoja. Tehniški muzeji, vsaj tisti kvalitetnejši, so na vrhu lestvic obiskanosti in tudi med prvimi, ki so uveljavili sodobnejša muzeološka načela. Interaktiv-nost je zdaj najpogosteje izgovorjena beseda v pogovorih med strokovnjaki iz tehniških in znanstvenih muzejev. Precej je k temu pripomogel izjemen napredek tako imenovanih znanstvenih centrov v zadnjem desetletju, ki so dodobra pretresli temelje klasičnih muzejev. Znanstveni centri niso muzeji v pravem pomenu besede, saj nimajo zbirk, temveč le množico delujočih eksperimentov. Ti so narejeni tako, da jih lahko obiskovalec sam preizkusi, če je dovolj spreten, pa tudi pokvari. Ideja znanstvenih centrov izvira iz ZDA. Tam je zdaj že legendarni Frank Openhei-mer (brat Roberta Openheimerja, znanega po tem, da je vodil izdelavo prve jedrske bombe) zgradil prvi takšen center, Exploratorium, v San Franciscu. Osnovno vodilo je bilo, da se lahko obiskovalec vsega dotakne in vse preizkusi, ker naj bi se tako laže naučil tistega, kar pač eksperiment želi povedati. Daj je ta trditev na zelo trhlih temeljih, je moč ugotoviti že ob prvem obisku kakega od večjih znanstvenih centrov. Večina obiskovalcev, med katerimi prevladujejo otroci, se predvsem posveča brezglavemu dirjanju od enega poskusa do drugega, pritiskanju vsemogočih stikal in vrtenju gumbov. O kakšnem poglabljanju v vsebino eksperimentov pa ni ne duha ne sluha. Mnogi sodobni znanstveni centri bolj spominjajo na zabaviščne parke ali Disneylande z rahlim prizvokom naravoslovja in tehnike, resnične znanosti pa ni prav veliko. Seveda pa se moramo v muzejih zavedati, da so nekatere rešitve znanstvenih centrov dobre in koristne tudi za nas. Interaktivnost privlači obiskovalce, vprašanje je le, do kakšne mere in v kakšni obliki jo naj muzeji vklapljajo v svoje zbirke. O interaktivnosti in sodelovanju z znanstvenimi centri se v svetu že veliko govori. Na to temo bo potekala že letošnja letna konferenca mednarodnega odbora za znanstvene in tehniške muzeje (CIMUSET) pri svetovni muzejski organizaciji (ICOM), še temeljitejšo obravnavo pa načrtujemo prihodnje leto, ko bo ta odbor gostoval v Sloveniji. Precej zanimanja za sodelovanje pa kažejo tudi znanstveni centri. Na svetovnem kongresu znanstvenih centrov, ki poteka vsake tri leta in je bil letos v Canberri, je bilo o teh temah precej govora. Na predavanju, na katerem sem predstavil poglede na sodelovanje s strani muzeja, se je razvila burna debata, ki nedvomno dokazuje, da je tema zanimiva. Pozornemu opazovalcu ne more uiti sicer nikjer javno priznano dejstvo, da so znanstveni centri vrh svoje popularnosti že presegli in se zdaj krčevito trudijo vzdrževati visoko raven obiskanosti. Kot eno izmed možnosti vidijo tudi muzeje, ki svojimi zbirkami privlačijo odraslo in zahtevnejšo publiko, kar je v izrazitem nasprotju z znanstvenimi centri, ki svojo pozornost in ponudbo usmerjajo izključno na otroke, ki jih je mnogo laže pritegniti s ceneno in pogosto plehko vsebino. V muzejih se moramo teh razmer zavedati in se nanje pripraviti, da bomo lahko imeli v prihodnje tudi sami od njih kaj koristi. Mreža tehniških zbirk Kot že rečeno, obremenjeni z grehi preteklosti Slovenci na področju varstva tehniške dediščine krepko zaostajamo za razvitim svetom. To je neizpodbitno dejstvo, krivda za takšno stanje pa ni le v slabem delu, pač pa tudi v pomanjkanju denarja. Denar, s katerim razpolagajo slovenski muzeji, je pravi drobiž v primerjavi z vsotami, ki so na voljo našim razvitejšim kolegom. Celoletni proračun Tehniškega muzeja Slovenije je primeljiv s sredstvi, ki jih soliden zahodnoevropski muzej porabi za eno, ne ravno obsežno razstavo. Upoštevajoč razmere, v kakršnih živimo, in denar, s katerim razpolagamo, delamo čudeže in nemalokrat nam to priznavajo tudi tujci. Človek se včasih upravičeno vpraša, zakaj nam zahodnjaki tako pogosto radi solijo pamet z nasveti, kako učinkovito uporabiti denar. Na muzejskem področju bi se lahko kvečjemu oni učili od nas, edini nasvet, ki ga zares potrebujemo, je, kako priti do bajnih vsot denarja, ki so njim na voljo. Druga primerjava, prav tako vredna razmisleka, je primerjava s Tehniškim muzejem v Pragi, ki je po velikosti podoben našemu, zaposlenih pa ima 130 ljudi, torej več kot štirikrat toliko, kot jih je v TMS. Češka res ni zahodna država, očitno pa je v nekatreih podrobnostih daleč pred nami. Kljub vsem križem in težavam pa je bilo v slovenskem muzealstvu v zadnjem obdobju storjeno marsikaj. Da se marsikje dela dobro, dokazujejo tudi številna priznanja in nagrade. Tudi naraščanje števila obiskovalcev kaže na to, da se nekaj spreminja. Področje tehniške dediščine ni izjema, čeprav glede na že povedano napredek ni dovolj hiter. Razveseljivo je predvsem dejstvo, da je med vsemi, ki imamo opravka s tehniško dediščino, prevladalo enotno mnenje, da je prava pot do napredka le tesnejše sodelovanje. Ker nas je premalo, si ne moremo privoščiti, da bi obdelovali vsak svoj vrtiček in ob tem po malem objokovali svojo zlo usodo. Moramo si razdeliti delo in odgovor- nosti, tako da bomo lahko čim učinkoviteje izpolnjevali svoje poslanstvo, to je varovanje tehniške dediščine. Drugače povedano to pomeni, da se morajo drugi muzeji lotiti področij, ki jih TMS kot matična ustanova ne zmore, sami pa imajo z njimi že določene izkušnje, ali pa so značilna za njihovo področje. Takšnih primerov je v Sloveniji kar precej, na prvem srečanju v Bistri so se zbrali predstavniki kar 19 muzejev. To kaže na bogato dediščino, vsestransko zanimanje in željo po sodelovanju. Uresničitev mreže tehniških zbirk torej ni več daleč, potrebno je le še soglasje Ministrstva za kulturo, ki bo moralo nositi finančni del del bremena. V končni fazi bodo morali imeti vsi sestavni deli mreže enak status, kar bo možno le, če bo financer Ministrstvo za kulturo. V večini muzejev obsegajo tehniške zbirke le manjši del in te zbirke bodo tvorile enote mreže. Ob zbirki bo določen tudi strokovni delavec (lahko jih je več), ki bo za zbirko odgovoren in bo o svojem delu poročal matični hiši, denar za njegovo delo pa bo prišel neposredno iz Ministrstva za kulturo. Upoštevajoč dejstvo, da omenjeno ministrstvo že zdaj v precejšnji meri financira dejavnosti lokalnih muzejev, prehod na celovito financiranje mreže ne bi smel pomeniti prehude dodatne obremenitve. Pri drugih “zasebnih” muzejih pa bo potreben poseben dogovor, ki bo natančno opredelil pravice in odgovornosti posameznih partnerjev. V zvezi s Slovenskim železniškim muzejem takšni dogovori že potekajo in upamo, da bodo že kmalu dali konkretne rezultate. Brez posebnega pretiravanja lahko trdimo, da zdaj po različnih muzejih v Sloveniji deluje vsaj ducat sposobnih strokovnjakov, ki bi ob ustrezni organiziranosti in podpori matične ustanove lahko znatno pripomogli k dvigu ravni varstva tehniške dediščine. Središče te mreže bo seveda TMS kot matična ustanova, ostali deli mreže pa bodo nekakšna podaljšana roka TMS, s katero bo mogoče prostorsko in vsebinsko popolnoma obvladovati tehniško dediščino v državi. Enote bodo organizacijsko ostale v okviru svojih muzejev, strokovno pa bodo odgovorne TMS. Tu se bo vodil register tehniške dediščine in priprava strateških in programskih načrtov. S takšnim načrtom bi rešili več problemov naenkrat; poskrbeli bi za področja, ki so sedaj še precej neurejena, učinkoviteje bi uporabili že tako redke in usposobljene kadre, več dediščine bi bilo mogoče ohraniti v prvotnem okolju, kot je želel že F. Baš. Predstavljeni model mreže ni nikakršna novost, nekaj podobnega, a zelo učinkovitega, smo si lahko ogledali v lanskem letu ob obisku generalne konference ICOM v Barceloni. Katalonska mreža tehniških muzejev je čudovit model, iz katerega se lahko učimo in ga skušamo čim bolje prenesti v slovensko okolje. V prid temu modelu govori tudi dejstvo, da je Katalonija po velikosti primerljiva s Slovenijo in ima prav tako zelo bogato tehniško dediščino. Katalonci so svoje načrte uresničili predvsem z denarjem Evropske skupnosti, in ker iskreno upamo, da bo njen denar kmalu na voljo tudi Slovencem, je skupni nastop nujen. Posamezni muzeji, še posebej manjši, ne bodo izpolnjevali razpisnih pogojev in predvsem ne bodo mogli zadostiti birokratkim postopkom bruseljske administacije. Z enotnim programom in dolgoročno vizijo celovitega reševanja slovenske tehniške dediščine bo to mnogo laže izvedljivo. Tudi nova zakonodaja, ki je bila pred kratkim predstavljena javnosti, združevanje podpira, čeravno je v zadnji različici o tem manj govora. Nedvomno pa bodo po sprejemu novega zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo vsi muzeju morali sprejeti nove akte in takrat bo najboljši čas za formalno ustanovitev mreže. Razmere, v katerih delamo varuhi premične tehniške dediščine, nikakor niso rožnate, po drugi strani pa si moramo priznati, da bi lahko bilo še slabše. Sprijazniti se je treba z dejstvom, da je vreča, iz katere črpamo, omejena, in da se v prihodnje najverjetneje ne bo kaj prida odebelila. Čudežev od države ni pričakovati, bogati strici iz Amerike pa se vse redkeje pojavljajo, zato se moramo sprijazniti z dejanskim stanjem in z razpoložljivimi sredstvi postoriti čim več, hkrati pa upati, da se v prihodnje razmere vsaj ne bodo še zaostrovale. BNOVA FASADE NA ^IBROVČOVI oz. Petračevi hiši, !&ropa št. 13 Izvršni svet Ljudske republike Slovenije je 29- oktobra 1953 sprejel Odločbo o zavarovanju Krope, ki “se zaradi svojih urbanističnih, arhitekturnih, gospodarsko in socialno-zgodovinskih, narodopisnih ter domačijskih značilnosti zavaruje kot kulturni spomenik.” V drugem členu Odločbe je zapisano: “V zavarovanem kraju je brez poprejšnjega dovoljenja občinskega ljudskega odbora Kropa, izdanega v sporazumu z Zavodom za spomeniško varstvo LRS, prepovedana vsaka sprememba krajevnega lica. Za spremembo krajevnega lica se štejejo zlasti zgradba novih poslopij, komunikacij, ograj, škarp, zasajanje novih meja, urejanje hudournikov, prezidave, nadzidave, dozidave ter druge zunanje adaptacije, rušenje zgradb in sprememba notranjosti tistih zgradb, ki jih bo kot posebno pomembne določil Zavod za spomeniško varstvo LRS.” V tretjem členu Odločbe pa je zapisano: “ V zavarovanem kraju so lastniki oziroma upravni organi dolžni vzdrževati nepremičnine na svoje stroške.” (Glej: Uradni list RS št. 44-24.12.1953) To so pravni okviri za varovanje naselja Kropa in stavb v njej. Spomeniškovarstvena zakonodaja se je postopno dopolnjevala tako, da je omogočala čim bolj učinkovito varstvo kulturne dediščine, svoje poti in cilje so imeli tudi ljudje, stanovalci v spomeniško zavarovanih stavbah, ki so ohranjevali ali spreminjali podobo svojih stavb, tudi v Kropi. Neskladje med zakonskim varstvom kulturne dediščine in dejanskimi možnostmi bivanja in življenja v starih stavbah se je pokazalo že kmalu, saj je spomeniški zavod v svojem dopisu Občini Radovljica v letu 1968 zapisal (citiram, arhiv zavoda): “ Kljub gradbeni kontroli, tako občinskih organov kot tudi drugih strokovnih organizacij je opaziti povsod stihijske adaptacije pomembnih sestavin členov arhitekture, ki jih izvajajo verjetno brez kakršnihkoli dovoljenj in povsem samovoljno... Pred očmi nam tako izginjajo neprecenljive vrednosti, ki jih morda danes večina še ne zna pravilno ceniti, kažejo pa zelo slabo spričevalo našega vrednotenja kulturne, torej tudi turistične privlačne pokrajine.... Rešitev vseh teh problemov je verjetno v doslednejši gradbeni politiki občine, v poostrenem nadzoru, v ostrejših sankcijah proti črnograditeljem,... ter v sami preventivi, ki naj bi se izražala v še tesnejšem sodelovanju s pristojno spomeniško službo ...” Nekaj desetletij pozneje lahko ugotavljamo, da je Kropa v veliki meri ohranila zgodovinsko in stavbno podobo ter urbanistično celovitost svoje preteklosti. Stare kroparske hiše ob strpnem in razumnem sodelovanju prebivalcem s stroko omogočajo sodobne življenjske razmere in nove razvojne možnosti. Med starimi kroparskimi, spomeniško varovanimi hišami ima svoje mesto tudi stavba na naslovu Kropa št. 13, t.j. Pibrovčeva hiša ali sedanja Petračeva hiša. Hiša stoji ob osrednjem trgu, a je hkrati umaknjena na vznožje pobočja, ki ga razmejuje stara pešpot proti Jamniku in nekdanja steza ob potoku, zdaj skritem pod asfaltom ulice. Hiša je zidana, nadstropna, z lepo ohranjenimi kamnitimi okenskimi okviri in kamnitimi portali s starimi železnimi polknicami in vrati. Tlorisna zasnova stavbe kaže na njeno postopno širjenje, pa tudi na njeno rast iz nadstropja v nadstropje. Posamezne gradbene faze dokumentirajo letnice na polkrožnih portalih iz zelenega perašiški kamna. Nekdanji glavni vhod iz trga ima na sklepniku letnico 1719. Na sklepniku vhoda v prizidanem, v trg pomaknjenem delu stavbe je letnica 1847. Portal ob poti na Jamnik ima v sklepniku vklesano hišno številko 13- Klesani kamniti portali v notranjosti stavbe so brez letnic. Stavba ima več kot trideset oken, večinoma z baročno oblikovanimi okenskimi okviri iz zelenega perašiškega kamna. Nekaj manjših oken v pritličju je po obliki sodeč starejših, poznogotskih. Posebno zanimiv je podstrešni čelni balkonski zatrep na tržni strani, kjer je so nekoč s škripcem dvigovali in spravljali predmete, drva, les na podstrešje. Stavbna arhitektura, ki je ohranjena v celoti, izpričuje podobo iz sredine 19. stoletja, ko je bila hiša deležna zadnjih velikih prezidav. V letu 1999 je lastnik stavbe začel uradni upravni postopek za obnovo zunanjih ometov stavbe. Odločbo o dovolitvi priglašenih del je dobil v letu 2000. Gradbena dela za obnovo zunanjih ometov so bila začeta in zaključena v prvi polovici leta 2001. Na vzpodbudo in predlog konservatorja zavoda se je lastnik stavbe Kropa št. 13 prijavil na javni razpis Ministrstva za kulturo RS za pridobitev državnih proračunskih sredstev za sofinanciranje programov s področja varstva kulturne dediščine za leto 2001. Ministrstvo za kulturo lastniku ni odobrilo nobenih finančnih sredstev in tako je stavbo v celoti obnovil izključno z lastnim denarjem. Stavba Kropa je vpisana v Zbirni register dediščine Republike Slovenije z evidenčno številko enote 269. Ob postavitvi gradbenih odrov je odgovorni konservator zavoda opravil sondažne raziskave. Ugotovljenih je bilo več plasti beležev. Najstarejša plast je bila apneni belež. Pregledano je bilo tudi stanje ometov. Na podlagi rezultatov so bili napisani konservatorski pogoji in smernice za obnovo fasade. Zaradi dotrajanosti ometov smo se odločili za izvedbo novih apnenih ometov. Pri izvedbi ometov je bil poudarek tudi na ohranjanju njihove tehnološke izvedbe. Zidarski mojstri so omete izvedli po strukturi kamnitega zidu in za glajenje uporabljali kratko leseno ročno zidarsko desko. Nova fasada je bila beljena z apnom. Kamniti okenski okviri in portali ter kovane polknice so bili očiščeni in zaščiteni. V pritličju hiše, na tržni strani, so bili ponovno vzidani kamniti okenski okviri, ki so bili odstranjeni pred nekaj desetletji in so se k sreči ohranili. Za pravilen postopek pri prenovi stavbne dediščine je najprej potreben pozitiven odnos lastnika stavbe, ki se zaveda pomena kulturne dediščine. Nujno je sodelovanje s spomeniškovarstveno službo in dobrimi izvajalci, ki imajo posluh za obnovo. Stavba št. 13 ima zdaj spet podobo, kakršno naj bi imela sredi 19- stoletja: hiša izraža gradbeno trdnost in skladnost ter urejenost, ohranjen je spoštljiv odnos do starejše stavbne dediščine in starejših gradbeno-tehnoloških razvojnih danosti, hkrati pa sama in njeni prebivalci ohranja dostojanstvo, samostojnost, suverenost in sočasno odprtost ter povezanost stavbe s Kropo in svetom. Janez Šmitek je bil rojen 29. avgusta 1916 v Kropi v družini zadružnega uradnika. Po osnovni šoli v Kropi je odšel na gimnazijo v Kranj, ki jo je obiskoval 1928-1936. V letih 1936-39 je študiral na strojnem odseku tehniške fakultete v Ljubljani in nato od 1939 do 1941 v Zagrebu. S še štirimi rojaki je bil zadnja generacija Slovencev, ki je prišla v Zagreb, ker je naslednja že lahko študirala v Ljubljani. 26. junija 1943 je Janez odšel v partizane. Iz Gorenjskega odreda je bil premeščen v 3. bataljon Cankarjeve brigade, nato v 1. bataljon Dolomitskega odreda, iz tega pa v 2. bataljon Vojkove brigade. Nato je deloval kot obveščevalec obveščevalne službe 31. divizije, IX. korpusa in glavnega štaba slovensk partizanske vojske. Ob koncu vojne je bil kapetan 1. razreda, nato je v rezervi napredoval v majorja. Oktobra 1945 je nadaljeval študij v Zagrebu in ga zaključil maja 1947. Tega leta se je poročil z Majdo Lazar, imata hčerko Alenko in sina Petra. Prvo službeno leto je Janez preživel v kroparskem Plamenu, nato je bil eno leto pri Kontrolni komisiji pri predsedstvu vlade. V letih 1949-1952 je bil “na razpoloženju” v Industriji ladijskih strojev na Reki. Tam je skonstruiral serijo dvigal za sidra v štirih velikostih. Z Reke je odšel v Tovarno verig v Lescah in bil vodja konstrukcije. Nato je od leta 1954 do 1971 delal v Plamenu. Njegovo glavno delo so bile konstrukcije, standardizacija, uvajanje strojev, tehnično svetovanje. Ob tem delu se je dodatno izobraževal. Prvo polovico leta 1958 je bil na specializaciji iz študija dela v Franciji. Študiju dela in fiziološkemu oblikovanju dela je nato posvečal precej pozornosti. Ob rednem delu v Plamenu je 1961-1964 predaval na Višji šoli za organizacijo dela v Kranju, v letih 1970-1987 pa je bil honorarni predavatelj na Višji tehniški varnostni šoli v Ljubljani. Pisal je skripte iz fiziologije dela, fiziološkega oblikovanja dela in študija dela. Za Tomos v Kopru in Unior v Zrečah je pripravil analitično oceno delovnih mest. Sam pravi, da se je preizkusil v kakih desetih jezikih, pet pa jih “po malem uporablja”. Iz nemščine, angleščine, italijanščine, francoščine, ruščine je prevajal, in sicer vse dotlej, dokler so mu oči dopuščale, predvsem tehnično dokumentacijo in standarde.1 Zvestoba in raziskovalni duh Biografski podatki govorijo o človeku, ki je doživel dvajseto stoletje v njegovi ekstremni vojni obliki, kot partizan, in o človeku, ki je svojo delovno dobo posvetil tehniki. Vojna, študij in delo so ga zanesli po domovini in po svetu. Čeprav Janezovi delovni rezultati, njegove raziskave, prevodi in predavateljstvo predstavljajo pomembno poslanstvo, pa nas v pričujočem zapisu zanima predvsem njegovo “kroparsko” življenje. Ena raven Janezove zvestobe in darovanja Kropi je vsakdanja vključenost v krajevno življenje. Že pred drugo svetovno vojno se je, kolikor je bil doma, aktivno udeleževal kroparskega življenja. Delal je npr. scene za gledališče. Za uprizoritev Velike puntanje je skonstruiral top. V cev so dali možnar, ki so ga vžgali z razbeljeno železno paličico. V Kropi je bilo zelo razvito fantovsko petje. Peli so zvečer na Plaču, tudi med tednom. Brez popivanja. Šmitek je pel tudi v gimnazijskem zboru, v sedmem in osmem razredu so imeli svoj oktet. Za več kot petindvajsetletno zvestobo kroparskemu pevskemu zboru je bil odlikovan z Galusovo značko. Lepim umetnostim je Janez zapisan tudi z risanjem kroparskih motivov. Narisal jih je okoli 60, prvega že leta 1934. Zaradi sprememb v naselju so bile njegove risbe v veliko pomoč izdelovalcem makete Krope za Kovaški muzej. Nekaj smo jih zasledili v različnih objavah, posebej lično je z njimi opremljen Sprehod po Kropi, ki je izšel v koledarju Prešernove družbe za leto 2000.2 Janez pa se je poskusil celo kot pesnik in v pesmi Kropa je en velik mest nam daje koristen napotek: “V Kropi ne sprašuj kovača, kje se z vozom konj obrača, kje dobe se krive hlače, preje si nabrusi krače.” Velik pomen v Janezovem življenju imata šport in narava. Posebna tradicijska nabiralniška dejavnost v Kropi je “drvarstvo”. Po starih fužinarskih in drvarskih redih so lahko Kroparji po gozdovih nabirali vse, kar je bilo suhega. Na tako pobiranje nisi smel vzeti s sabo ne sekire ne žage. Janez se tej aktivnosti ni odrekel celo življenje in, dokler je mogel, se je vzpenjal na robove Jelovice od Vodic do Race. Med civilizacijsko sodobnejšimi športno naturističnimi dejavnostmi je bil Janez v gimnaziji pomočnik vodje pri skavtih. Opravili so več taborjenj in izletov. V konviktu v Kranju so igrali odbojko. Smučal je pri akademskem športnem klubu. Leta 1937 je zmagal na tekmovanju Ljubljanske zimsko športne podzveze v kombinaciji smuka in slaloma. Z Rudijem Finžgarjem sta leta 1938 izmerila in narisala teren na koncu Jarmovega travnika, ing. Stanko Bloudek je projektiral smučarsko skakalnico, ki je štiri desetletja omogočala gorenjski mladini preizkuse poguma. V drugi Jugoslaviji je bil Janez dolgoletni predsednik TVD Partizan Kropa. Nadgrajevanje te včlenjenosti v kroparsko sodobnost je bilo zanimanje za preteklost. Ukvarjanje z zgodovino železarstva je Janezovo temeljno raziskovalno podjetje. Že leta 1934 so z Adolfom ml. Šerkom v okviru planinstva raziskovali jame na Jelovici. Po ustanovitvi Kovaškega muzeja sta s Filipom Legatom jeseni 1955 raziskovala rudne rove in rudarske rove na Jelovici. Teh so pozneje veliko premerili tudi kranjski jamarji. Zvestoba Kropi je eden od virov Janezove življenjske čilosti in energije. Čeprav mu v šestinosemdesetem letu grozi slepota, še vedno iskrivo razmišlja in hodi po svojih zgodovinskih časih, ki jih tako imenitno pozna. Železarski zgodovini, Kropi in Lipniški dolini sploh, muzeologiji, topografiji, dokumentiranju in drugemu raziskovalnemu delu se je Janez posvetil v širokih tematskih sklopih. Sam duhovito pravi, da je potem, ko se je leta 1971 upokojil, postal mladi raziskovalec. Tisto biofilno potenco, ki jo raziskovalna radovednost pomeni v njegovem življenju, pa še natančneje jedrnato označi z besedami, da neprestano “leta z zabave na zabavo”. Ta enegija se vrača njemu v potrjujočem se veselju do življenja, obenem pa je socialno dobro. Lahko rečemo, da je Šmitek s svojim domoznanskim aktivizmom eden najpomembnejših kroparskih darovalcev in dobrodelnikov. Kroparska kronika NOB Moje domoznansko sodelovanje z Janezom Šmit-kom se je začelo leta 1985, ko je kot prvi Radovljiški zbornik izšla Kroparska kronika NOB. Sam sem bil tiste čase podžupan in sem se od samoupravne socialistične politike v občini počasi poslavljal. Za popotnico pa sem se odločil, da bomo začeli pripravljati občinske zbornike. S tem naj bi Radovljica odpravila svoj kulturni zaostanek na Gorenjskem, saj so druge gorenjske občine tedaj zbornike že imele. V uvodu sem opredelil namene zbornika: ’’Naravno okolje in zgodovinska preteklost sta v življenju občine Radovljica posebno bogastvo. To je dediščina, ki je občanom in občini v ponos, obenem pa pred nas postavlja številne naloge. Prva je, da spoznamo spomenike naravne in kulturne dediščine, zgodovino svojega bivalnega prostora, ustvarjalne dosežke v njem.” Ko pogledamo na bero Radovljiških zbornikov, potem vidimo, da se njihovo poslanstvo uresničuje v duhu zapisanega izhodišča. Prav pa je, da se posvetimo še oceni Kroparske kronike NOB. Glede na tematiko, ki jo obravnava, se nam seveda postavlja vprašanje, ali besedilo prenese pogled z druge strani tranzicijske meje. Mislim, da je Kroparska kronika NOB tudi še zdaj ena temeljnih slovenskih krajevnih študij o letih druge svetovne vojne. Avtor je svoje izhodišče pri pisanju duhovito opredelil med predstavitvijo knjige 15. februarja 1986. Tedaj je dejal, “daje težko pisati zgodovino NOB, ker naj bi o mrtvih pisali samo dobro”. Ni pa pozabil hudomušno dodati, da to še bolj velja za žive, vendar pa da sam ni hotel tako gledati ter da prikrivati in lagati ni maral.3 Janez Šmitek je realen in trezen človek. Njegovo duhovno obzorje je zorelo pod različnimi vplivi. Bral je vse, kar mu je prišlo pod roke. Tako je iz cerkve prinašal brošure, kot so bile Odrešenik sveta, reši Rusijo, Cerkev - komunizem - zlo in podobne. Po drugi strani je bil njegov polbrat Justin Ažman vodilni kroparski komunist in organizator odpora proti okupatorju. Stric Janez Ažman, ki je bil tudi komunist, mu je prinašal različne knjige, predvsem Cankarja. Janez je bil katoliško vzgojen, vezal se je predvsem na krščanski socializem, saj je bila na teh načelih pravzaprav zgrajena tudi Kropa s svojo zadrugo. V konviktu v Kranju je bil vodja Jože Pogačnik, pesnik in po vojni ljubljanski škof. Janez zmore tisto trezno zmerno skepso, ki je kritična do revolucionarnih pretiravanj, pa naj bodo ta motivirana socialno ali versko, naj gre za nacistično ali komunistično nasilje. Orodja sistemske analize, ki odlikuje njegove analize srednjeveških in novoveških družbenih razmer v železarstvu, je koristno uporabil tudi pri razčlenjevanju vojnega dogajanja. Tudi pri opisu dogodkov, o katerih se Slovenci zlepa ne bomo zedinili, kako jih ocenjevati, je zmogel uveljaviti pogum, pa tudi razsodno in obzirno preudarnost, tako da ni prikrival resnice niti se ni postavljal v vlogo razsodnika. Drobni mozaični kamenčki njegovega besedila na debelo podirajo partijsko mitomansko skubljenje preteklosti. V uveljavljanju enega od takšnih tabujev se je npr. izražal kulturni boj proti Cerkvi in veri. O verskem življenju in veri kot človekovi temeljni antropološki potrebi se preposto ni pisalo. V Kroparski kroniki NOB pa izvemo, da so “tudi razne laične verske obrede vodili domačini, največkrat Lovro Rešek in Anka Bertoncelj, nemški župnik Heinrich Boike je prihajal iz Kranja le ob nedeljah in praznikih”, (str. 9) Redkokdaj v komorno in pogosto nekrofilno intonirana besedila o usodnih vojnih dogodkih prodre tako dragocena preživetvena opora, kot je humor. Tudi z njim so si ljudje olajševali grozo časov in se upirali oblastem. V Kropi npr. takole: “4. julija (1941, op. Jože Dežman) je izšla objava o ponemčevanju krajevnih imen. Kropo so preimenovali v Kropp, vse krajevne napise, table in napise trgovin je bilo treba prepleskati in napisati v nemškem jeziku. To je komentiral hudomušni France Zupan -Cender takole: “Zdaj bo pa hudo: ko prideš v Kropo, piše Krop, ko prideš pred pošto, piše Post, na Janovem znamenju pa piše Nah na Jamnik.” Ko je Lenart Zupan - Čačmanov prišel v gostilno k Jarmu, je namesto pozdrava “Heil Hider” zaklical natakarici: “Hajd hiter, še en liter!” (str. 9) V skladu s svojimi dognanji ni ljudi presojal po vlogah, ki so jih marsikdaj morali sprejeti proti svoji volji, ampak po učinkih, ki jih je imelo njihovo delovanje. Tako pove, da je bil gostilničar Franc Šolar od okupacijskih oblasti postavljen za občinskega komisarja, se pravi kroparskega vojnega župana. Bil je “zaveden Slovenec, a je prevzel težko in odgovorno nalogo komisarja v času okupacije. Kot preudaren mož je znal reševati probleme tako, da je obvaroval Kropo pred uničenjem, požigom in preseljevanjem, čeprav so Nemci po vsaki partizanski akciji grozili z represalijami.” (str. 8,9) V zmedenih vojnih časih, ko sta paralelno obstajali nacistična in partizanska država, so tudi ustanove lahko po videzu pomenile eno, po vsebini pa drugo. “Volksbund (Koroška ljudska zveza, nacistična politična organizacija, op. Jože Dežman) v Kropi je imel svojo pisarno v prazni hiši pri Magušarju. Od leta 1943 do konca vojne je bila tu nekakšna klubska soba OF (Osvobodilna fronta, politična organizacija partizanskega gibanja, op. Jože Dežman), kjer so poslušali zavezniška radijska poročila, ker privatniki niso smeli imeti radijskih aparatov.” (str. 10) Uporništvo Slovencev med drugo svetovno vojno je bilo raznovrstno. Tradicije kontrabantarjev, ravbšicev, skrivačev in še marsikoga so se postopoma strnjevale pod okriljem partizanskega gibanja. Do takega primera povezovanja zoperstavljanja okupacijskim oblastem in posledično podpore partizanskemu gibanju je prišlo, ko so se “tudi v Kropi razširile govorice, da bodo Nemci pobrali zaloge hrane. Sicer Kroparji nikoli niso imeli večjih zalog, ker pač niso imeli svojih pridelkov, vendar so si v pričakovanju vojne le nakupili nekaj masti in sladkorja. Nekaj takih zalog so prenesli v gozdove; primerna skrivališča so bile rudarske jame na Jelovici, zlasti jama nad Perčevim lazom in jama v Plankariji. Jeseni 1941 so te zaloge oddali partizanom Cankarjevega bataljona.” (str. 10/11) Vsi ti dogodki ilustrirajo ves široki razpon posegov vojne v življenje v miru. Nad njimi pa se začne vojna pripoved, ki izriše največjo kroparsko kalvarijo. Kropa je eden najbolj partizanskih krajev in kot taka fenomen, ki zasluži podrobno predstavitev. Vendar podoba tega monumentalnega partizanstva v Kroparski kroniki NOB ni črno-bela. Grajena je na silovitih valovanjih, grozovitih silah, ki so pritiskale na ljudi z vseh strani, jih mlele in izničevale. Partizanska Kropa je združevalna oznaka za končno dejstvo, da je bila velika večina Kroparjev ali borcev partizanskih enot ali aktivnih sodelavcev partizanskega gibanja, obenem pa je bila Kropa s svojo okolico pomembno ozemlje s številnimi partizanskimi ustanovami. Večinsko opredelitev Kroparjev za partizansko gibanje ilustrirajo številna dejstva, npr. da je bilo “iz predvojne osemčlanske telovadne vrste Fantovskega odseka v Kropi šest partizanov, dva od njih sta padla”, (str. 12) Vendar opredeljevanje za eno ali drugo stran v Kroparski kroniki NOB ni opisano kot romantično revolucionarno opredeljevanje, zaneseno prostovoljstvo. Ne, za drugačno spoštovanje bremena zgodovine gre. Potekal je dramatičen lov na vsakega človeka. In trdi okviri vojne niso poznali milosti. Mnogi primeri v besedilu nam povedo, da življenje res “ni bilo dosti vredno”, ne za nacistične ne za komunistične oblasti. Eni in drugi so ljudi zelo hitro obsojali na smrt. J. G. se je julija 1941 umaknil na Jelovico, vendar se ni vključil v partizanske enote. “Ker pa partizani na svojem terenu niso mogli trpeti tako neopredeljenih ilegalcev, so ga že jeseni 1941 likvidirali.” L. P. je poleti 1941 prišel med partizane, vendar “je včasih kaj “organiziral” na svojo roko. Zato so L. v pozni jeseni likvidirali.” Ob teh dveh primerih, ki nazorno kažeta, s kako trdo roko so partizani ukrepali proti tistim, ki se jim niso podredili, Janez Šmitek izpove svojo zavezanost resnici, pa naj si bo srečanje s predniki še tako travmatično: “Sicer je težko z mirno roko zapisati taka dejstva, mogoče bi bilo treba poiskati lepše fraze. Vendar treba se je zavedati, da so bili to trdi, kruti, surovi časi, ko človeško življenje ni bilo dosti vredno.” (str. 16) Podobna usoda je doletela spomladi 1943 lovca in pisatelja V. K. iz Kamne Gorice.” (str. 14) Nič manj skrajni niso bili ukrepi nacistične oblasti: “V oktobru 1941 so se tudi v Kropi začele aretacije. 14. oktobra so Nemci predjarmovo gostilno aretirali C. Š.. Izdala sta ga brata R., ki sta od partizanov pobegnila in se udinjala gestapu. Istega dne so pri Brezovici prijeli J. Z. - K. Oba sta bila zaprta v Begunjah J. je bil ustreljen 1. marca 1942 v Dragi, C. pa je umrl 25. junija 1942 v taborišču Mauthausen. Po njunem zaslišanju in mučenju so 17. oktobra aretirali L. J., J. A. in F. L, Vsi trije so šli težko pot skozi Begunje v Dachau.” (str. 14) Osebna trpljenja so se združevala v družinska. Gregor Resman kot prvi kroparski partizan in sploh usoda družine Resman sodi v kroparski viktimološki vrh: “Gregor Resman (1918-1943): Boltova družina, prava proletarska žebljarska družina, je gotovo največ žrtvovala za svobodo. Pet otrok - štirje sinovi in hčer -so bili partizani: Jože (1914), žebljar, je bil ustreljen 11. aprila 1942 kot talec v Begunjah, Janko (1916), žebljar, je padel 16. marca 1944 na Javorovici pod Gorjanci, Gregor (1918), žebljar, je padel 25. februarja 1943 pri Mohorju.” (str. 16) Posebej značilno za Kropo je bila t.i. kastelska vstaja leta 1942 (20/21), še bolj dramatično kolektivno zgodbo pa je izpisala moška generacija, rojena v letih 1916-1926, ki so jo okupatorji leta 1943 klicali v nemško vojsko. “Iz matične knjige kroparske župnije je razvidno, da je bilo med leti 1916 in 1926 rojenih v Kropi 225 otrok ali povprečno 20 letno. Zaradi težkih socialnih razmer pred prvo svetovno vojno in še nekaj let po njej je bila otroška umrljivost skoraj 40 %; k temu je prišlo še močno izseljevanje prebivalstva, tako da je ostalo v začetku druge svetovne vojne za nabor iz 11 letnikov samo 70 fantov. Od teh 70 jih je šlo v partizane 52 (še 8 jih je prišlo iz nemške vojske), v nemško vojsko jih je šlo 12, od teh jih je 8 prešlo k partizanom. Padlo jih je skupno 28, od teh 25 v partizanih, 2 v nemški vojski in 1 kot civilna žrtev bombnega napada.” (str. 27) Prav tako kot ni uspela mobilizacija v nemško vojsko, ni uspela domobranska mobilizacija, za katero so zbrali v raciji v Kropi 17. novembra 1943 okoli 20 moških, vendar so se ti uprli vstopu v domobranstvo, (str. 40) Kropa je bila vseskozi partizanom lahko dosegljiva, zato je razumljivo, da so mobilizirali vse, kar je bilo za mobilizacijo na razpolago. Tako so bile mobilizacije s 25. na 26. junij 1943 - mobiliziranih 40 mož (str. 29), 25. septembra 1944 so mobilizirali letnike 1902-1912: 21 mož. (str. 38), tudi mobilizacija 12. ja- nuarja 1945 je bila za starejše letnike: 21 mož. (str. 39) Skupaj je bilo iz Krope 142 partizanov in sicer 129 moških ter 13 žensk. (str. 89) V Kropo je seglo tudi nekaj bojnega delovanja. Pri tem sta bila 13- julija 1942 in 13. aprila 1943 uničena nemška propagandna avtomobila. Padla sta dva orožnika, nakar je bilo 19. aprila ustreljenih pri mostu v Lipnici deset talcev, (str. 19,25) Odmeven je bil napad na Plamen v noči od 28. na 29. avgust 1942. (21-23) Dramatična dogodka sta bila ranitev operativnega oficirja Prešernove brigade Borisa Šobra, njegovo skrivanje in zdravljenje (str. 35) in zajetje arhitekta Hansa Moebusa v Kropi ter pogajanja za njegovo zamenjavo (str. 36). Vlogo Krope v partizanskem gibanju nazorno kaže topografija 20 lokacij bivališč, delavnic, skladišč, kijih je 12 ustanov partizanskega gibanja (tehniki Meta in Jelovica, kurirski postaji G12 in D, gospodarska komisija s skladišči, čevljarsko in krojaško delavnico, vodstva političnih organizacij, varnostno-obveščevalne službe in Komande mesta Kranj) postavilo okoli Krope. (str. 84, 85) Med zanimovo besedno tvornost partizanskega gibanja sodi dajanje prtiklnov; partizanske postojanke okoli Krope so se imenovale npr. Svoboda, Farovž, Kosovina, Mačkovina ... (str. 48) Je pa bila tudi Kropa na določen način partizansko oporišče. Npr. leta 1944 so zlasti kranjski trgovci in tovarnarji začeli oskrbovati partizane z različnim blagom. Pripeljali so ga s tovornjaki v Kropo, od tu so ga nosili ali vozili naprej. V Kropi so bila “skladišča okrajne gospodarske komisije Kranj pri zadružni žagi pod hlodi in pod peskom, v karavlah, pri spodnji žagi v skladišču ter v Kropi v kleteh in bivših trgovinah (Jerala, Magušar, bivši konzum)”. (str.51) Šmitek se v natančnem opisovanju in treznem presojanju medvojnega dogajanja v Kropi postavi tudi proti krivičnemu vrednotenju kroparske vloge v partizanskem gibanju. Ko temeljito prikaže bojne poti kroparskih partizanov, dokaže Vinku Hafnerju krivičnost njegove ocene Kroparjev: “Iz poglavij o Prešernovi in Cankarjevi brigadi pa je razvidno, da so bili Kroparji pretežno partizanski borci v brigadah in, da zanje ne velja tista satirična ost, s katero je nekatere opisal Vinko Hafner v knjigi “Srečno pot, fanta” kot zabunkane terence.” (43) V seštevku vseh žrtev vojne se nato strne tragični obračun druge svetovne vojne za Kropo. Od 58 mrtvih jih je bilo 37 partizanov, 3 so bili žrtve nacističnih koncentracijskih taborišč, 5 so jih nacistične oblasti ustrelile kot talce, 4 so bile civilne žrtve vojne (okupatorjevo nasilje, bombandiranje), 2 sta padla v nemški vojski, 7 so jih usmrtili partizani (str. 16, 84). 58 žrtev od okoli 600 prebivalcev je 9,7 odstotka ali skoraj desetina prebivalstva. To uvršča Kropo med kraje z največjim številom žrtev na strani partizanskega gibanja. Ti izrezi iz Kroparske kronike NOB potrjujejo na začetku tega poglavja zapisano oceno, da je kronika čtivo, ki ohranja vso svojo sporočilno in vrednostno veljavo tudi v časih, ki so se od njenega nastanka temeljito spremenili. Tudi Linhartova plaketa, s katero je bil avtor nagrajen za svoje delo, ohranja ves blišč. Zato jo velja v kroparski bibliografiji postaviti na častno mesto, skupaj s temeljnimi deli o železarski in družbeni zgodovini Krope. Šmitek je bil tudi avtor zbirke o narodnoosvobodilnem gibanju v Kropi, ki je bila v osemdesetih letih postavljena kot stalna zbirka Kovaškega muzeja v Kropi. Železarstvo in medievalistika Kroparsko železarstvo in družbeno življenje Krope je pritegnilo več avtorjev, med njimi posebej izstopata Alfons Müllner in Jože Gašperšič. S svojimi prispevki je pomembne teme na novo ali dodatno preučil tudi Janez Šmitek. Njegovi prispevki segajo časovno in teritorialno v tolikšno širino, da temeljito predstavijo dejstva obravnavanih pojavov in njihov primerjalni pomen. Poleg železarske zgodovine predstavlja na podlagi obravnave urbarjev tudi srednjeveško zgodovino in razmere v Lipniški dolini.4 Še vedno pa ima na zalogi kako zanimivo obravnavo - taka je npr. analiza Iz stare fužinske knjige. Bohinj-Kropa, 1787, ki jo objavljamo v prilogi tega članka. Šmitek svoja prizadevanja povezuje z željo, da bi Kropa ohranila imenitnost in izročila. Vrsta njegovih pobud ni naletela na razumevanje. Posebno pozornost pri tem posveča kroparskemu zadružništvu.5 Zanj je bila Kropa zadruga in zadruga Kropa. Zadruga je bila ustanova, ki je izšla iz krize železarstva. Kmalu pa je postala družbeni poskus, ki je pritegnil najvišje slovenske vrhove, ki so zagovarjali krščansko-socialno različico pomiritve razrednega boja. Prva zadružna pravila je leta 1894 sestavil dr. Viktor Supan, druga pa leta 1899 dr. Ivan Šušteršič. V štiridesetih letih je pri dopolnjevanju zadružnih pravil sodeloval dr. Anton Gosar. Močno podporo zadrugi je v začetku 20. stoletja dajala Zadružna zveza in njen predsednik dr. Janez Evangelist Krek. Ob Krekovi smrti je bila ustanovljena Krekova štipendija v višini 10.000 kron. Leta 1934 je zadruga vzpostavila stik z Mednarodnim uradom dela v Ženevi in Mednarodno zadružno zvezo v Londonu. Vsi ti dosežki so bili izničeni z nasilnim posegom oblasti po drugi svetovni vojni.6 V perspektivi nadaljnjih raziskovanj bo pomembno primerjati razvoj kroparskega zadružništva s krščanskosocialnimi zadružnimi poskusi drugod po Sloveniji. Konkretna primerjava predvojne in povojne usode tega zadružništva je mogoča v bližnjem Tržiču in Železnikih. Take analize vnašajo dodatno dinamiko v slovensko spraševanje o možnih poteh do socialno-pravičnejše družbene ureditve, obenem pa potrjujejo tezo, da je bil socializem ob nacionalizmu eden od skupnih imenovalcev slovenskih političnih strank pred drugo svetovno vojno. Če vidimo v zgodovinskem razvoju kroparsko zadrugo kot politično podpiran, pa tudi kot politično zatiran projekt, velja posebej poudariti, da Janez Šmitek opozarja tudi na zadružno potencialno prihodnost. S Filipom Legatom iz Krope in Valentinom Šparovcem iz Kamne Gorice so leta 1992 vložili denacionalizacijski zahtevek po 5. členu zakona o denacionalizaciji. Po večletnem poskušanju so obupali. Šmitek januarja 2001 takole utemeljuje denacionalizacijskih zahtevek: “Žebljarska zadruga v Kropi je bila ustanovljena 16. novembra 1894, mišljena je bila kot gospodarska zveza kovaških podjetnikov, v nekaj letih pa se je razvila v edinstveno delavsko zadrugo industrijskega tipa. Ustanovni delež je bil 100 goldinarjev, toliko je veljalo kovaško ognjišče - pet žebljarskih delovnih mest. Da so omogočili pristop delavcem, so uvedli opravilne deleže, v katere so vlagali del zaslužka. Za povečanje poslovne moči so ob 40-letnici zadruge na občnem zboru 1935 sklenili povečanje zadružnih deležev na 30.000 din za moške in 15.000 din za ženske, vlagali so približno desetino zaslužka. Zadružni deleži so bili individualna lastnina članov, ostala lastnina je bila skupinska, zadružna last. Ob nacionalizaciji 1947 so člani dobili izplačane svoje zadružne deleže, skupaj 280 članov v znesku 6,1 mil. din. Izplačilni listki so ohranjeni v arhivu Kovaškega muzeja. Listkov je 270, med njimi je nekaj vrnjenih hranilnih vlog. 50 delavcev Plamena je padlo v vojni. Od 220 članov jih je 150 iz Krope, 50 iz Kamne Gorice, 20 iz okoliških vasi. Leta 2000 je bilo živih še 40. Iz ohranjenih zadružnih zaključnih računov zadnjih let poslovanja je razvidno, da so znašali vplačani zadružni deleži okoli 1/5 bilančne vsote. Ob izplačilu 6,1 mil.din sklepamo, da je bila knjižna vrednost podjetja 30,5 mil.din, torej brez deležev 24,4 mil.din. Revalorizacijski faktor med dinarji 1947 in SIT 2001 ocenimo na 1:10, tako odpade 244 mil. SIT : 220 = 1,1 mil. SIT za člana. Če upoštevamo še nakazane certifikate (0,4 mil. SIT), odpade denacionalizacijski zahtevek na enega člana zadruge 700.000 SIT, torej za 220 članov 154 mil. SIT. Primer: Vrednost obrata UKO leta 1995 je bila 115 mil. SIT.” Šmitek je predvideval, da bi bil projekt možen, če bi združili neizplačane plače, odškodninski denacionalizacijski zahtevek in sredstva, ki so bila namenjena za sanacijo železarn. Poleg tega bi bilo potrebna racionalizacija, verjetno bi polovica delavcev lahko rešila Plamen. Ker za svoje zamisli niso dobili podpore, so predlagatelji svoj denacionalizacijski zahtevek umaknili. Tradicija kroparskega zadružništva ne zajema samo Plamena. Zadružni tvorbi sta bili tudi Konzumno društvo ter Posojilnica in hranilnica. Klinarjeva hiša, sedanji muzej, je bila kupljena kot zadružni dom s konzumnim skladiščem v pritličju. V drugi Jugoslaviji lahko kot zadružno obliko navedemo Stanovanjsko zadrugo. K tem zadružnim oblikam, ki so tako ali drugače prispevale k skupnemu bogastvu Krope, lahko prištejemo še občinsko in sindikalno lastnino. Šmitek poudarja, da je Kropa doživela serijo izgub pravic in lastnin: Kroparji so prišli ob Jelovico, Macolovo hišo, Sindikalni dom v Kropi in počitniški dom v Pacugu. Posebej pa Šmitek opozarja na vse nakopičeno znanje in delovne izkušnje, ki so mnoge ugasnile s propadom Plamena. Opozarjanje na nekdanje skupno premoženje ter pravice in odkrivanje možnosti za zadružno ali drugačno združevanje sil na krajevni ravni je morebiti obet za prihodnost, ki bi lahko temeljila na minulih komunalnih, sindikalnih in zadružnih podvigih. Sam sem ob lanskih uspešnih kovaških dnevih Joža Bertonclja predlagal, ustanovitev zadruge kovačev in umetnikov, ki naj bi skrbela za zbiranje kakovostnih idej; te ideje naj bi Kropariji dale možnost za preboj na avtorsko umetniško raven. Da pa bi umetno kovanje ohranili kot enega identitetnih in produkcijskih elementov Krope, je nujno tudi vzgojiti nove generacije kovačev. Tega se zaveda tudi Janez Šmitek. Zato je že leta 1990 za UKO Kropa napisal učbenik Osnove tehnologije umetnega kovaštva. V njem je uvodoma poudaril tisto prihodnostno združevanje znanja kovačev in umetnikov, kije osnova za morebitni nadaljnji razvoj: “Za dober umetno kovani izdelek je potrebno dvoje: dober osnutek ali načrt in dobra izdelava. Zato morata tako načrtovalec kot izdelovalec dobro obvladati kovaško tehniko - kaj in kako je mogoče izdelati iz kovine... V starih časih je bil načrtovalec tudi izdelovalec; mojstri umetnega kovaštva so bili kompletni mojstri svoje stroke. Pri sodobni organizaciji dela prihaja vse bolj do delitve dela med načrtovalci in izvajalci, pri tem pa ni poskrbljeno za strokovno vzgojo načrtovalcev v umetnem kovaštvu. To je tudi vzrok, da danes le malo arhitektov (pa tudi oblikovalcev, likovnih umetnikov..., op. Jože Dežman) pozna kovaško tehnologijo in da umetno kovane izdelke prav malo uporabljajo pri načrtovanju in oblikovanju človekovega bivalnega in delovnega okolja. Samo strokovno usposobljen načrtovalec bo znal poiskati novih poti in možnosti razvoja tudi na področju umetnega kovaštva. Skozi stoletja so v umetnem kovaštvu razvijali delovna sredstva, ki so omogočala izvajanje zahtevnih tehnoloških nalog oblikovanja kovin..., pri pravem umetnem kovaštvu v oblikovanju novih artiklov in pri razvijanju novih umetniških del še vedno odloča temeljito obvladovanje osnovnega kovaškega orodja.”7 Kroparske družine od 15. do začetka 20. stoletja Konec februarja leta 1998 je bila v Kropi predstavitev prvega poskusnega zvezka Gorenjskega biografskega leksikona z naslovom Kroparske družine od 15. do začetka 20.stoletja. Temeljno delo za osrednji prispevek z enakim naslovom je opravil Janez Šmitek, del gradiva pa sta zbrala že Franc Kanduč in Jože Gašperšič. Njihove prispevke je v enotno celoto priredila Saša Šlegel iz Kovaškega muzeja v Kropi, ki je uredila tudi register z več kot tristo znanimi kropar-skimi priimki. Z Janezom Šmitkom sta izbrala tudi več kot štirideset najznačilnejših fotografij, ki z različnih zornih kotov osvetljujejo imenitne Kroparje. Čeprav je napisano, da je “povest Krope ubogo življenje, otepanje z bedo in revščino, mučno in trdo delo izpred zore v noč, kakor da si priklenjen na galejo”, pa nam izbor več kot 130 najimenitnejših predstavnikov posameznih kroparskih rodov kaže vso imenitnost, ki je izšla iz garanja in varčevanja. V okviru za bodoči Kroparski biografski leksikon so duhovniki, fužinski sodniki, kovaški podjetniki, umetniki, znanstveniki ... Enaindvajset posameznikov in eno rodbino (Rabiči) najdemo v Slovenskem biografskem leksikonu, okrog 12 pa jih je že v Enciklopediji Slovenije. O veljavi Krope govori tudi prispevek dr. Aleksa Lea Vesta, ki opisuje poroko Kroparice Frančiške Potočnik v stražiško plemiško družino Vest. Nadaljnje raziskave bodo pokazale, da bi lahko v slovenski biografski cvetober prišel še kak Kropar, še veliko več pa bo takih, ki so se uveljavili v dvajsetem stoletju in izhajajo iz družin, ki so se v Kropi pojavile po letu 1920. Tudi geslo Gorenjskega biografskega leksikona Po ljudeh dol in po ljudeh gor je kroparsko po izboru Janeza Šmitka:.8 Šmitek je v svojem prerezu Rodoslovje in krajevna zgodovina opozoril na pomen biografike z izhodiščem,“da človek ne umrje, dokler ne umre spomin nanj”. Nanizal je kroparske demografsko-rodoslovne rekorde in posebnosti: “Višek je dosegla Kropa 1831 -1395 prebivalcev, okoli tristo manj kot Kranj, največji padec leta 1801 -155 mrličev. Leta 1748 največ porok - 26 parov. ... V volilnem imeniku 1992 je vpisanih 186 družinskih imen, od teh četrtina (46) izhaja iz drugih jugoslovanskih republik. V 19- stoletju je bilo od 1000 ženinov in nevest sto Zupanov in sto Šolarjev, ki še v zadnjem času prevladujejo; v omenjenem volilnem imeniku je od 765 volivcev 27 Zupanov in 21 Šolarjev. Sicer pa je bil najmočnejši dotok v Kropo “od zad” - iz Selške doline 42 družinskih imen, “po cesti” s severa pa 36.” Mnogi podatki kažejo, kako so se Kroparji dvigovali v družbene elite. Npr. od 1837 do 1913 je Kropa dala 19 novomašnikov. Kot rod z najbolj razpeto zgodovino Šmitek označi Potočnike:’Če bi se kdo kdaj polotil literarne obdelave kroparskega železarstva, bi si verjetno izbral rod Potočnikov; zgodovina tega rodu vsebuje namreč toliko življenjskih motivov, skladnosti in kontrastov, da nas nehote spominja na velika literarna dela in vsiljuje naslov: “Bogastvo in revščina”, “Vzpon in propad”.’9 Mag. Jože Hudales je nazorno predstavil, kako imenitno izhodišče za nadaljnje raziskave so zbrani podatki. Za ilustracijo se je lotil računanja števila otrok in starosti moških ob poroki. Ti podatki pokažejo, “da je Kropa vse do začetka 20. stoletja spadala med slovenska območja z izrazito visokim povprečnim številom otrok.” Povprečno število otrok v skoraj sto analiziranih družinah je bilo 9,3, njihovi očetje pa so bili ob poroki stari povprečno 25 let in pol. Ko je Hudales razdrobil podatke po stoletjih, se je pokazalo, da se je od 17. stoletja do začetka 20. stoletja starost moških ob poroki povečevala z nekaj več kot 25 na več kot 26 let, povprečno število otrok v eni družini pa je padalo z več kot enajst na več kot 7 otrok.10 To samo kaže, kako zanimiva bo še Kropa za nadaljnje historično-demografske, družinske in druge družboslovne raziskave. Živa leta Omenili smo že, da ima Janez Šmitek v svojem šestinosemdesetem letu velike težave z očmi. Želimo mu, da bi mu nadaljnje zdravljenje pomagalo in da bi lahko s svojo telesno, razumsko, duševno in duhovno čilostjo še naprej ohranil svoje življenjske dragocenosti. Brez njih bi tako bogate in visoke starosti prav gotovo ne užil. Če smo omenili nekatere glavne postaje na njegovi domoznanski poti, to še ne pomeni, da nam nima kaj povedati in pokazati. Med njegovimi zbirateljskimi dejavnostmi sta filatelija in numizmatika, zbral je tudi vrsto muzejskih eksponatov, se ukvarjal z rudami in kamninami. Še vedno pozorno spremlja kroparsko življenje in si o njem ustvarja svoje mnenje. Viri in literatura 1. Jože Dežman, “Kaj bom hodil v Ameriko, ko pa še Krope ne poznam”, Janez Šmitek, mladi raziskovalec, Odprte strani, Gorenjski glas, 22.marca 1996. Iz tega prispevka črpam še nekatere biografske podatke, navedene v nadaljevanju prispevka. Druge sem zbral na obiskih pri portretirancu v februarju letošnjega leta. Janez Šmitek, Kroparska kronika NOB, Radovljica 1985, str. 74, 83. 2. Janez Šmitek: Okoli Krope, v: Prešernov koledar 2000, Ljubljana 1999, str. 146. 3- Jože Dežman, Kroparska kronika NOB Janeza Šmitka, Gorenjski glas, 21. februar 1986. 4. Janez Šmitek, Fužinska in občinska uprava. Kropa v 19. stoletju Snovanja, 18.4.1978, str. 42-45. Isti, Kovaški muzej v Kropi, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 68, 1980, 30 str. Isti, Fužinsko tovorništvo (Mitnica v Bači), Loški razgledi 1989, letnik 36, str. 23-31. Isti, Upniški grad, Radovljiški zbornik 1992, Radovljica 1992, str. 23-29. Isti, Upniška dolina v 16. stoletju, Kroparski zbornik. Ob 100-letnici Plamena, Kropa-Radovljica 1995, str. 114-127. 5. Janez Šmitek, Sto let Plamena 1894-1994, Kroparski zbornik. Ob 100-letnici Plamena, Kropa-Radovljica 1995, str. 89-105. 6. Nada Holynski, Kako je bila ukinjena kovinarska zadruga v Kropi, Kroparski zbornik. Ob 100-letnici Plamena, Kropa-Radovljica 1995, str. 106-113. 7. Janez Šmitek, Osnove tehnologije umetnega kovaštva, Kropa 1990, rokopis. 8. Gorenjski biografski leksikon, Gorenjski glas, 3.marca 1998 9 • Janez Šmitek, Rodoslovje in krajevna zgodovina, Kroparske družine od 15. do začetka 20. stoletja, Gorenjski biografski leksikon, poskusni zvezek I, Kranj 1998, str. 2, 3, 56. 10. Jože Hudales, Pripomba h kroparskemu rodoslovju, Kroparske družine od 15. do začetka 20. stoletja, Gorenjski biografski leksikon, poskusni zvezek I, Kranj 1998, str. 4. Janez Šmitek: IZ STARE FUŽINSKE KNJIGE. BOHINJ-KROPA, 1787 Knjiga je skladišče misli. Te misli oživijo, če v njih iščeš in dobiš odgovore na vprašanja iz svojih razmišljanj ali vzbudijo nove misli in nova vprašanja, raziskovalec starih dokumentov je kot zasebni detektiv, ne razčlenjuje samo vsebine, porodijo se tudi misli o okoliščinah v zvezi z dokumentom. Na podstrešju Pogrošarjeve hiše (Kropa 77) so dobili staro rokopisno knjigo z naslovom “Feistritz 1787”. Kaj vsebuje, od kod je prišla k Pogrošarju? Bežen pogled pokaže, da je to obračunska fužinska knjiga Bohinjske Bistrice za leto 1787; lastnik fužine je bil takrat Žiga Zois, uporavitelj Ignac Potočnik, fužinski pisar N. Plasge. Knjiga spada v Zoisov arhiv, ki sta ga že dobro analizirala zgodovinarja A. Müllner (Geschichte des Eisens) in I. Mohorič (Gorenjsko železarstvo). Kako pa je knjiga prišla v Kropo? Za očetom Michelangelom (+1777) je leta 1774 prevzel bohinjsko fužino Žiga Zois (1747-1819), upravitelji so bili Jožef Böhm (+1785), Ignac Potočnik (do 1788), nato Andrej Koller. Ignac Jakob Potočnik (1756-1816) je bil 10. otrok kroparskega fužinarja Gregorja Potočnika (1706-1776), oz. 5. otrok iz njegovega drugega zakona z Ano Marijo Toman. Iz tega rodu so trije prišli v Slovenski biografski leksikon: Slikar Janez Krstnik Potočnik (173 5-1808), pravnik Jožef pl. (1753-1808) in Ignacov nečak gradbenik Franc (1811-1892). Vsaj še trije Potočniki pa kot fužinski sodniki ali ravnatelji Zgornje fužine spadajo v krajevni leksikon. Ignac je bil torej fužinarskega rodu, vendar se ni čutil usposobljenega za izvajanje velikih Zoisovih načrtov rekonstrukcije bistriške fužine. Poslovanje te fužine v letu 1787 je registrirano v omenjeni obračunski knjigi. 4. maja 1788 je zaprosil za razrešitev, a še sodeloval v pripravah za sestavo novega rudarskega reda za Bohinj. V začetku decembra istega leta ga je nasledil upravnik Andrej Koller. V dobi službovanja v Bohinju sta se Ignacu rodila v Kropi hčerka Marija Frančiška (1786) in sin Janez Nepomuk (1787-1851). Kako je Ignac hodil “na šiht”, na “vikend” ali na “letni dopust” med Bohinjem in Kropo, ali čez Rovtarico ali skozi Štenge (cesto so še gradili), lahko samo ugibamo. Vsekakor pa je za vzorec ali za spomin ohranil obračunsko knjigo iz leta 1787. Od Potočnikove hiše (Kropa 32) do Pogrošarja (Kropa 77) ni bilo daleč. V obračunski knjigi dobimo za prvim vpisom denarnega prejemka ob koncu decembra 1786 (298 gld 12 krc) z nevajeno roko pripis. “1859 - Anot Alois lublanski shkof je u mrov ta 7 dan Febervarja”. Proti koncu knjige so na prazni strani vpisani prebivalci Pogrošarjeve hiše z letnicami 1835 do 1864, podatki se skladajo z rodovnikom Urbana Jelenca (gl. glasilo Plamen 1978). Na strani, kjer je vpisan sprejem starega železa za plavž, je lastnoročni podpis Karla Pibrovca (1862), zadnjega ravnatelja kroparske Zgornje fužine. Za tehničnega zgodovinarja, posebej za metalurga, je zanimiv povzetek poslovanja bistriške fužine po obračunski knjigi za leto 1787. Plavž je takrat še obratoval po metodi volka, izdelal je 212 volkov v skupni teži 3170 centov ali 15 centov na volka (1 cent je 56 kg). Pri plavžu sta bila zaposlena dva mojstra (Marka in Matevž Zarnik) in basovc (Martin Slamnik); mojstra sta imela akord 24 krc od volka in 3 krc od centa železa, dodatek za popravilo peči, basovc je dobival 16 krc na dan (263 dni); pri izvlačenju volka so poklicali še 8 kovačev; vsi skupaj so zaslužili 342 gld. Pri fužinskem kladivu (Balloschammer) so delali: mojster (Pavel Šoberle), dnevni kurjač (Anton Ravnik), nočni kurjač (Anton Žmitek) in vodar (Wassergeber - Ignac Iskra). Obdelali so 342 škarfov (škarf =220 funtov) ali 3062 ct surovega železa, 14 ct grodlja, 15 et rene in 55 ct pobirovne, izdelali so 1521 mešelov iz teh 9126 palic balosa (1080 ct), iz teh 1066 ct kotličev, skupni kalo je bil 34%. Mojster je delal po akordu 8 pf/ct (2krc = 3pf), enako kurjača, vodar pa 4 pf od škarfa in 5 pf od mašela, pri izvlačenju volka po 3 krc; skupaj so zaslužili 724 gld. V cajnarici (Zainhammer) je bil zaposlen cajnar Jernej Iskra, prekoval je 2080 ct balosa, ozdelal 2036 ct cajnov in 4 ct škarta (refudi), kalo samo 2%; pri 1375 ct cajnov za žeblje je imel akord 8 krc/ct, pri 660 ct cajnov na žico 10 krc/ct, zraven še dodatek za vezanje butaric in pripravo orodja, skupaj zaslužek 344 gld. O žebljarstvu v knjigi ne dobimo dobrega pregleda. Spisek 25 žebljarjev (od teh 8 žensk) se ponovi pri delitvi žita in zaslužka, povprečni letni zaslužek je bil 80 gld, največ je zaslužil Matevž Bakovec 231 gld. Od 1375 ct cajnov za žeblje zajema poročilo samo 570 žebljev (380 barigel), poslanih v Ljubljano in sicer 117 barigel terni, 84 canalli, 50 brescianelli, 48 ceseni, 34 da settanta, 30 da tre, 5 da basto, 3 ottanta in 9 barigel vzorcev. Mogoče so ostale količine šle po tovorniški poti direktno na jadransko tržišče. Iz drugih letnih poročil o poslovanju je razvidno, da je Stara fužina predelala tretjino svojega železa v žeblje, Bistrica pa samo petino. Gorenjsko železarstvo je takrat doživljalo velike spremembe z Jožefinskimi reformami (1781), bohinjsko rudarstvo pa tudi z novim Zoisovim rudarskim redom (1788). Zois je prevzel in uredil vsa rudokopna dovoljenja in določil enotno ceno 12 krc za cent čiste, prane in prebrane rude. Leta 1787 so predelali 7859 ct rude in 328 dodatkov (Škarja, rena, pobirovna), skupaj 8187 ct in iz njih dobili 3170 ct volka, kar pokaže razmeroma viško izplen - 39%. V obračunski knjigi je registriranih 26 ekip rudarjev in kopačev (po 2 do 7), skupaj 86 delavcev, zaslužili so 4581 gld. Kot dobavitelji (liferanti) so v seznamu delitve žita navedeni vozniki in tovorniki rude, oglja in izdelkov, skupaj 175 oseb ali blizu polovica vseh pogodbenih fužinskih delavcev. Izračunana cena rude je bila 16 krc/ct pri jami in 20,5 krc/ct pri fužini. Oglarstvo v Zoisovem rudarskem redu ni bilo zajeto, čeprav so v gozdovih že takrat vladale kritične razmere, ki so udarile na dan šele 80 let pozneje, ko je fužinske gozdove prevzela Kranjska industrijska družba. Za leto 1787 je v seznamu navedenih 75 oglarjev, ki so po pogodbi dobavili fužini 54 907 žirgelnov oglja in sicer 12 651 ž. bukovega in 42 256 ž. smrekovega (1 žirgel = 6 kub. čevljev = ca. 180 litrov ali 50 kg). V plavžu so porabili 13 736 oglja, večino bukovega, pri balosu 15 894, v cajnarici 1883, v žičarni 480 in v vigenjcu 7021 žirgelnov, več kot 10% ga je šlo v kalo. V plavžu je bila poraba 4,34 ž/ct volka, po uvedbi novega plavža za surovo železo (med leti 1790 in 1800) je bila poraba oglja 3,2 do 3,8 ž./ct železa. Bukovo oglje so rabili samo v plavžu, v drugih obratih smrekovo, cena je bila enotna 10 krc/ž., dostavljeno k fužini. Vozili so ga s kripami (1 kripa = 6 žirgelnov). Če je dala ena oglarska kopa iz 50m3 drv 5 ton oglja, je bilo za bistriško fužino potrebnih na leto okoli 550 kop. Za podobno analizo poslovanja kroparske Zgornje in Spodnje fužine ni na razpolago podatkov. Osnovna razlika med fužinami v Bohinju in v Kropi je bila v sistemu lastništva: v Bohinju sta bili fužini last Zoisov, v Kropi je bilo skupinsko lastništvo v obliki 48 fužinskih deležev - 1 delež ali fužinski dan je pomenil pravico do enodnevnega izkoriščanja plavža in fužinskega kladiva. Če bi delo potekalo neprekinjeno, bi ena fužinska vrsta trajala dva meseca, dejansko pa so se na leto zvrstile tri vrste, posamezni fužinarji so imeli po enega ali več deležev. V zgodovinskih virih dobimo občasne spiske fužinarjev, npr. leta 1780 je bilo v Spodnji fužini 21 in leta 1800 pri Zgornji fužini enako 21 deležnikov. Sicer se pa vsi lastniki niso dejansko ukvarjali z železarstvom, nekateri so dajali svoj fužinski dan v najem. Močnejši fužinarji Spodnje fužine so bili takrat Bodlaji, Grošlji, Potočniki in Rabiči (po 6 deležev), Valandi (4) in Gašperini (3 deleži). Pri Zgornji fužini (1800) so bili premožnejši Pesjaki (8), Rabiči (7), Potočniki (6), Grošlji, Pogačniki in Pibrovci (po 3 deleže). Deleži so z dedovanjem in prodajo prehajali iz roda v rod, na ta način so nekatere fužinarske družine držale svojo gospodarsko moč, nobeni pa ni uspelo pridobiti večine. Skupinsko lastništvo fužinskih naprav je veljalo samo za primarno fazo železarstva - pri plavžu in kladivu, deloma v sekundarni fazi - samo ena od sedmih cajnaric je bila skupna, ostalih šest cajnaric in vsi vigenjci je bilo v individualni lasti. Za vzdrževanje in obnavljanje fužinskih naprav je imela vsaka skupnost fužinsko blagajno, v katero so fužinarji plačevali znesek od proizvedenega železa oz. naklado, določeno za nazaj od vsake fužinske vrste. Fužinsko naselje (Kropo) je upravljal fužinski sodnik po določbah Karlovega rudarskega reda (=fužinskega) reda iz leta 1575, imel je tudi pravico zemljiškega knjiženja (cum facultate intabulandi) služnostnih pravic do rudišč in gozdov, kar je potrjeval ob svojem obisku višji rudarski sodnik. Podatke o proizvodnji obeh kroparskih fužin proti koncu 18. stoletja dobimo iz dokumentov rudarskega reda, vendar so fužinarji v svojih poročilih prijavljali raje malo manj, ker so volka cenili na 18 namesto na 20 centov, letna proizvodnja žebljev je bila okoli 2500 centov. Zaradi pomanjkanja rude so morali vedno več železa kupovati, največ pri jeseniških fužinarjih. Med leti 1801 in 1808 so predelali letno okoli 7000 ct železa, od tega polovico kupljenega. Leta 1815 so oba plavža predelali od volka na grodelj, a proizvodnja se ni povečala. Jožefinske gospodarske reforme (1781) so močno posegle tudi v Kropo, najbolj z ukinitvijo rudarskega in fužinskega sodstva. Fužinska uprava se je ločila od krajevne uprave, fužine so dobile svoje ravnatelje. Zadnji kroparski fužinski sodnik je bil Peter Rabič, kot prvi krajevni sodnik (Ortsrichter) je leta 1785 vpisan Ignac Kapus pl. Pilchen-stein, v dobi francoske okupacije je bil kroparski župan Ignac Potočnik, nekdanji upravitelj Zoisove fužine. Po Potočnikovem odhodu iz Bohinja je upravitelj Koller še vzdrževal zveze s Kropo, ob uvajanju izboljšav z novim plavžem in presnovko je klical iz Krope kot strokovnjaka Lovrenca Šoberla. Ni znano, ali je bil to tisti L.Š., ki je v bohinjski obračunski knjigi vpisan kot mehar (Balgmacher). Ukinitev fužinskega sodstva se ni toliko odražala pri obeh bohinjskih fužinah, kjer se vloga fužinskega sodnika Mateja Šlibarja komaj omenja. Francoska okupacija je s svojimi davki finančno močno obremenila Žigo Zoisa; zaradi zastoja v gospodarstvu se je stanje toliko poslabšalo, da je začel razmišljati o prodaji bohinjskih fužin (1812). Kot možna kupca je ocenil kroparskega fužinarja Luko Bodlaja in kamnogoriškega Janeza Tomana. Janez Toman - Krevša (1769-1836) je bil najbogatejši fužinar v Kamni Gorici, saj je imel leta 1780 17 od 84 fužinskih deležev, vsi člani Tomanovega rodu pa celo 37 od 48. Za Bodlaja ni razvidno, ali je bil to Luka st. (1734-1813) ali že Luka ml. (1764-1822), imeli pa so nekaj fužinskih dnevov pri Zgornji in Spodnji fužini, trgovino z železom v Kranju in skladišče v Trstu. Po smrti Luke ml. je hišo (Kropa 24) kupil Franc Šuler - Šmela (1793-1849). Zois je razmišljal tudi o združevanju bohinjskih in Upniških fužin, a zaradi nesoglasja med Bodlajem in Tomanom zamisel ni oživela (Mül. 368-371, Moh. 139-140). Po krizi, ki je med francosko okupacijo zajela gorenjsko železarstvo, so si fužine proti sredini 19. stoletja še nekako opomogle, nato pa se je začel propad. Za kamnogoriško in kroparsko Spodnjo fužino prenehajo podatki o proizvodnji plavžev leta 1872, Zgornja fužina je prenehala obratovati leta 1880. Bistriška fužina, ki je prišla leta 1869 v sestav Kranjske industrijske družbe, po požaru leta 1890 ni bila več obnovljena. -1WßMi ■ Vfi ■ ; -srt'x -vj-*3 •ri ' .. - Sor y < t'J • '•ttf w) . limate- A ■ sfyiüm- r;:ri ; 1 :■ ■ ■ * .-t i -, >Mmt> V i ' ‘ . m$i fi 8, n- ■ h ;"H-" . • ■> C#r-;:u-: . , « Ctf .'.at')' ' «W “I 'r 1 . t i ,n #* .»s? -f)|. Ì rp - « A'1 i* I M. « >A 't M *# >/• V.s t '#S» ■ ' OC;' • , «I :• ■ " " s.qo'Uf)o/iki3( J,ff art;.! ! frifljpGft jß«T ; 'öM-rrt'; ■ ."•p'Uta ■ ■ 1 ■■ ■ f utir *■', - . ;■ -U/td'id ■ ' ' ■ ' .''t,, * i ‘ V, . V;: ' t ' l » >, &.Ì M ■ rt . 'M .« Sillixteif- ' .ISi tisti siki UiM ;Mf ' rtrtVUnJi UiiSihl« ;ji vaflji ’ f* ' '; »up a' woea«jt«:?'j ■i . X :: '■ra- vrrftt.» -X-' • «Is >?,>: ‘ : airsr'r.rt ?r* il i- ■-■ irti 80 i • •.'< * / \0ifSftMk*Vth X v: %r>;d rtslioàeia '■ *tm»A ■ W'>- V." . , S: : ■•.'*•:■•• l*»>r rt :‘V' r ivP'- ■ ■ > n;'-. ■ : -diari ; -> t r-r-i -:•?■. ,«'‘l$dÄn c’'.•. : ! ‘frojt Sij; .v:-: Sé <-• - • . .•r-t^^6!4£à^1SlMÉ^'?f-*i|j4t(jte| «fcfiftfvsiu* Hr'lf art i-- irt' tifi***»«» rif| • .-'d ' • ■ rtr:Wi .■ ‘ÌS-i ■ mf; ■■ rt d jób rrtv. ìtft i ' *r:y ■i«8 rtlrt- » :■.■*.<■ f?>?' -s.-ltiì r: ■ iSfi.i, ' : -.X-- .« i« .., ?. aifce >’ \ %% »> é } ■ . *r*r»l . - f ■ " ^r» , •<*' ' , ». ,>i ri- rJ’ >fe;:Ìs&T; :-r. ft;; -'yì>-:i s^rvixfr':.» -; '/ v-lg'ižOf.! / ‘ > ! ' ' Ä 1 . <* . ■ >y< ■> ir... đ ' i »•* > *|f -i* U> ;. - t* ' * ki8 . S « « i f.éi X f i v* f £ it • .< fcj . -3 li* "i\ ff • k '..-''''.i n pìàfibif ft* ?rj ;| K| -r» -rri: i, ; i-v - iiv» r.: l'Crt ' < \ ' >* ■ •!< '■'"-'iV- V ‘ iOWfìV- -."itilirt . . '•OH. -. ,rt ;-i',. rtiis-r- v K',-;1!' ■: 1 Isiéfe-iiiifty ■tr-ifijM-a« o y . qiàir^StrkiA' t i i d. ■.-irt : :;s.< f " ■' al! . » V'rì; r if t« -rr •yyùì <«r'H *■ >’ *ns.i.f d *t. > a «crìQ ?i/Kt»«1« >^>4p, 1 OVZETKI 3 USAM M EN FASSUNGEN Mag. sc. Vladimir Vilman Schmiedemuseum in Kropa, erstes technisches Museum in Slowenien Das Schmiedemuseum in Kropa war das erste, fachlich gestaltete technische Museum in Slowenien, das am 29. Juni 1952 eröffnet wurde. Zur ursprünglichen Organisation der technischen Museen Sloweniens gehörten bis zum Ende der sechziger Jahre des vorigen Jahrhunderts noch das Forst-, Holz- und Jagdmuseum im Rahmen des Technischen Museums Sloweniens in Bistra bei Ljubljana, das Arbeitsmuseum in Ravne na Koroškem, das Eisenhüttenmuseum in Jesenice, das Stadtmuseum in Idrija und das Eisenmuseum in Železniki. Die Triebkraft und zentrale Persönlichkeit des gesamten Projekts war der damals schon anerkannte und namhafte Museumsfachmann Franjo Baš, der sich um die Erhaltung eines möglichst großen Umfangs des beweglichen und unbeweglichen technischen Erbes an dem Ort seines Entstehens bemühte. Der erste Initiator der Gründung des Schmiedemuseums in Kropa war Črtomir Zorec, Professor an der Fachschule für Metallbearbeitung in Kropa und Vertrauensmann des Amtes für Denkmalschutz Sloweniens. Der örtliche Volksausschuss in Kropa ernannte 1949 auf Initiative von Zorec eine Kommission zur Gründung des Museums, der Valentin Petrač, Janez Lazar, Jože Šolar, Jože Gašperšič und Joža Bertoncelj angehörten. Die beiden letzteren hatten vorher schon jahrelang eifrig etwa 90 hervorragende Exponate gesammelt. In der Enstehungszeit des Museums bot die Fabrik Plamen Kropa reichliche Unterstützung. Diese stellte dem Museumsausschuss im ersten Stock des Klinar-Hauses, wo bis dahin die Schule für Metallbearbeitung untergebracht war, einen Raum zur Verfügung. Die erste Ausstellung im Museum gestaltete Franjo Baš. Franjo Baš war 1954 auch bei der Ausgrabung des Slowenischen Schmelzofens in Dno bei Kropa aktiv beteiligt. Zusammen mit Professor Ciril Rekar gab er auch eine Publikation über diesen bedeutenden technisch-archäologischen Fund heraus. Bis 1956 bestand das Schmiedemuseum in Kropa aus organisatorischen, fachlichen und finanziellen Gründen im Rahmen des 1951 gegründeten Technischen Museums Sloweniens als Sammelzentrum, woraufhin es sich verselbständigte. Saša Florjančič 50 Jahre Schmiedemuseum Das Schmiedemuseum in Kropa entstand aus einer lokalen Eigeninitiative. Mit dem planvollen Sammeln von Gegenständen und Archivalien für eine museale Präsentation der Eisengewinnung von Kropa und Kamna Gorica begann bereits 1938 die Metallgenossenschaft Plamen in Kropa. Die Vorbereitungen für die Gründung eines Museums wurden seit 1949 von einem fünfköpfigen Initiativausschuss geleitet und verliefen parallel zur Gründung des Technischen Museums Sloweniens. Unter den Ausschussmitgliedern befanden sich Ciril Rekar, der Vorsitzende des Vörbereitungsausschusses des Technischen Museums Sloweniens, Franjo Baš, der Vorsteher der Abteilung für Museen, Galerien und Denkmalpflege beim slowenischen Ministerium für Wissenschaft und Kultur, und Črtomir Zorec, Professor an der Schule für Schmiedekunst in Kropa, der auch der Initiator der Aktion war. Drei Jahre nach der Einsetzung des Ausschusses, am 29. Juni 1952, wurde im ersten Stock des Hauses des ehemaligen Schmelzereibesitzers Valentin Klinar das Schmiedemuseum von Boris Ziherl, dem slowenischen Minister für Wissenschaft und Kultur, eröffnet. Dem Museum standen zunächst 4 Räume zur Verfügung, später kam noch das zweite Stockwerk hinzu. Das Museum hieß bis 1955 Technisches Museum Sloweniens, Sammelzentrum Kropa, und wurde bis 1961 von Jože Gašperšič geleitet, dem pensionierten Direktor der Metallgenossenschaft in Kropa. In diesen Jahren war die Tätigkeit des Museums weit verzweigt und vielfältig: 1953 und 1954 wurde der Slowenische Schmelzofen aus dem 14. Jahrhundert entdeckt, renoviert und als technisches Denkmal geschützt, 1954 wurde das gesamte Archiv der Metallgenossenschaft Kropa übernommen und inventarisiert, zum 60-jährigen Jubiläum der Fabrik Plamen fand die viel beachtete Ausstellung „Nagel und Schraube“ statt, und eine besondere Forschungsgruppe untersuchte auf der Jelovica-Hochebene die Spuren der Eisengewinnung. Mit der Auflösung der Gemeinde Kropa als Museumsgründerin verlor das Schmiedemuseum die rechtliche Grundlage für seine Tätigkeit. Nach einer vorübergehenden Verselbständigung und großen finanziellen Schwierigkeiten aufgrund der ungeregelten Situation schloss es sich 1957 dem Regionalmuseum in Radovljica an, das aber bald darauf aufgelöst wurde. Erfolglos versuchte es noch einen neuen Mitbegründer in den Unternehmen Plamen und UKO Kropa zu gewinnen, bis es 1963 zusammen mit dem Imkereimuseum in Radovljica und dem Geiselmuseum in Begunje na Gorenjskem zur Anstalt Museen der Gemeinde Radovljica vereinigt wurde. In deren Rahmen besteht das Schmiedemuseum noch heute. Bis zum Ende der siebziger Jahre des vorigen Jahrhunderts verlief die Arbeit der gemeinsamen Anstalt aus Mangel an Fachpersonal nach den Anweisungen der Direktorin und externer, für die einzelnen Gebiete zuständiger Fachleute. 1972 wurde die Sammlung mit der schwerpunktmäßigen Darstellung der Nagelschmiede erneuert und 1975 mit den schmiedeeisernen Gegenständen von Joža Bertoncelj ergänzt. 1981 wurde die Sammlung im zweiten Stockwerk mit einer Darstellung des Zweiten Weltkriegs in Kropa und Umgebung und der Lebensweise des Hammerschmieds in Kropa erweitert. Im selben Jahr stellte das Museums erstmals einen Kustos ein und begann mit der Dokumentation der Gegenstände und Archivalien nach musealen Grundsätzen. 1993 rundete die Sammlung „Nagelerzeugung im Lipnicatal“ das heutige Erscheinungsbild des Schmiedemuseums ab. Die achtziger Jahre waren von vielen gelegentlichen Veranstaltungen für die Ortsbewohner, von einer abwechslungsreichen Ausstellungstätigkeit und nach 1993 auch von der Herausgabe von Fachpublikationen geprägt. In den kommenden Jahren wird die Sammlung noch durch eine Darstellung von Kropa und seiner Umgebung im 20. Jahrhundert erweitert werden. Verena Štekar-Vidic Arbeit und Planung des Schmiedemuseums Das Schmiedemuseum in Kropa ist das älteste von 5 Museen, die in der Anstalt Museen der Gemeinde Radovljica vereinigt sind. Die Grundregel der gemeinsamen Anstalt ist die Erhaltung der Identität der Museen, die fachliche Arbeit ist autonom und erfolgt an jedem Standort für sich. Die Tätigkeit der Anstalt wird von Seiten ihrer Gründer, der Gemeinde Radovljica und des slowenischen Kulturministeriums, finanziert. Ein besonderer Wert des Schmiedemuseums ist dessen Einbettung in ein denkmalgeschütztes historisches Umfeld, das an sich auch schon eine museale Sammlung darstellt. Trotz der flächenmäßigen Kleinheit und der scheinbaren Begrenztheit des behandelten Gebiets ist es aufgrund des spezifischen und für den slowenischen Raum charakteristischen Inhalts von großer Bedeutung. Das seit 1952 bestehende Museum wurde bis Anfang der achtziger Jahre des vorigen Jahrhunderts von Amateuren geleitet. Nach der Anstellung des ersten Kustos wurde die Arbeit nach museologischen Grundsätzten organsiert. Der Kustos des Schmiedemuseums übt eine vielseitige Tätigkeit aus und ist meist überlastet. Da das Museum viele Besucher zählt, übernimmt der Kustos neben einem angestellten Führer und einem freien Mitarbeiter noch immer viele Führungen selbst. Im Vorjahr wurden insgesamt 840 Führungen verzeichnet. Bei der Bewertung der Arbeitsergebnisse ist deshalb auch diese Tatsache zu berücksichtigen, da sich die Tätigkeit spezialisierter Kustoden und die komplexe Tätigkeit anderer Kustoden nicht mit den gleichen Kriterien vergleichen lassen. Im Schmiedemuseum ist auch die Tätigkeit des Museumstechnikers wichtig, der neben der Wartung der zum Museum gehörenden technischen Anlagen auch Führungen übernimmt und für die immer häufigeren Gruppen in der Nagelschmiede Vice Nägel schmiedet. Sowohl Kustos als Führer bzw. Museumstechniker sind mit ihren geplanten Projekten und ihrer alltäglichen Arbeit bemüht, die Verbindung des Museums mit dem Ort zu erhalten. Im Vorjahr wurde mit der Renovierung der Museumsräume im zweiten Stock begonnen. In den kommenden Jahren wird nämlich die Sammlung durch eine Darstellung der Entwicklung des industriellen Genossenschaftswesens erweitert werden, das im 20. Jahrhundert so typisch für Kropa war. Parallel dazu wird auch das Leben der Bewohner von Kropa im vergangenen Jahrhundert gezeigt werden. Heuer hat das Museum zu diesem Zweck die Räume mit vorwiegend eigenen Geldmitteln entsprechend hergerichtet und ein Büro für den Kustos zur Verfügung gestellt. Offen bleibt nur noch das Problem der Depoträume, das aber erst gelöst sein wird, wenn das Klinar-Haus dem Museum zur Gänze zur Verfügung stehen wird. Derzeit teilen sich das Haus außer dem Museum drei weitere Eigentümer. Mag. sc. Tatjana Dolžan Eržen Reiches Erbe von Kropa Das Erbe von Kropa entstand in vielen Jahrhunderten, als die Bewohner von Kropa in der Einsamkeit der Wälder für den Kaiser Eisen schmolzen und zu Nägeln und anderen Erzeugnissen verarbeiteten. Sie hinterließen den alten Ortskern von Kropa mit den großen und schönen Wohnhäusern, den Slowenischen Schmelzofen, die untere Schmelzerei und die Erinnerung an die obere Schmelzerei und an zahlreiche Hammerwerke, von denen heute nur mehr die Nagelschmiede Vice erhalten ist, aber auch an zahlreiche Gerinne, Kohlenmeiler, Erzgruben, Wege, Sitten und Gebräuche. Als die beiden Schmelzöfen am Ende des 19. Jahrhunderts erloschen, begann all das zu verfallen. 1894 wurde die Schmiede- und Nagelindustriegenossenschaft gegründet, die auf dem Erbe der Eisengewinnung und des Schmiedehandwerks von Kropa aufbauend ein neues Erbe schuf. Zunächst die Nagel-, und spätere Schraubenfabrik, die als erfolgreicher Industriebetrieb zwei Weltkriege überdauerte, ein 100-jährigesJubiläum feierte und bald danach stillgelegt wurde. In den Jahren 1936-1951 bestand im Rahmen der Genossenschaft eine Fachschule für Metallbearbeitung. Aus dieser Schule ging eine Generation von Kunstschmieden, Graveuren und Ziseleurinnen hervor, die die Arbeit der genossenschaftlichen Werkstatt der Kunstschmiede im Unternehmen UKO fortsetzte, die noch immer in Betrieb ist. Diese Generation mit Jože Gašperšič an der Spitze, dem ehemaligen Direktor der Genossenschaft, gründete auch das Schmiedemuseum und bewahrte ein großes Erbe des alten Kropa. Das Schmiedemuseum ist heute die einzige Institution, in der die Bewohner von Kropa den wertvollen Kontakt zu ihren Wurzeln pflegen können. Auf eineinhalb Stockwerken präsentiert es das Erbe der Eisengewinnung und des Schmiedehandwerks von Kropa und bereitet eine neue Dokumentation über Kropa im 20. Jahrhundert vor. Die zahlreichen Besucher beleben Kropa und verbreiten sein Renommee in der Welt. Jedoch müsste der Auftrag des Schmiedemuseums in erster Linie an den Bedürfnissen der Einheimischen orientiert sein, da es deren Erbe darstellt, auf dem allein sie ihre Zukunft aufbauen können. Die Bewohner von Kropa könnten nur zusammen mit dem Museum eine Sanierung des alten Ortskerns planen und eruieren, wozu das reiche Erbe von Kropa dienen soll, und dieses zur Schaffung neuer Werte in ihrem Leben nützen. Die Fachleute sollen den Weg weisen und die Möglichkeiten aufzeigen und die Einheimischen sollen die geeignete Richtung auswählen und festlegen, finanzielle Mittel suchen und Tausende von Stunden freiwillig investieren, mit denen sie echten Kontakt zu ihren Wurzeln pflegen und ein neues, lebendiges Kropa schaffen, wo es sich gut lebt und das man gern besucht und erlebt. Metka Kavčič Sehenswertes Schmiedemuseum Gerade die Besucher bestätigten die Richtigkeit der Gründung und des Fortbestandes des Schmiedemuseums. Schon 1952, im ersten Jahr des Bestehens, wurden 3960 Besucher gezählt, was für jene Zeit keine geringe Zahl bedeutete. Den überwiegenden Teil der Besucher bildeten in den ersten Jahren einheimische Touristen - Staatsbürger des damaligen gemeinsamen Staates Jugoslawien, von denen die meisten Slowenen waren, gefolgt von Kroaten und Serben. Unter den Ausländern überwogen Engländer, Niederländer und Westdeutsche. Die Besucherzahl stieg von Jahr zu Jahr, da die slowenischen Medien das Schmiedemuseum unter die 10 bekanntesten Sehenswürdigkeiten der Landschaft Gorenjska reihten. Die meisten Besucher wurden in den siebziger Jahren des vorigen Jahrhunderts verzeichnet, jährlich über 14 000. Die Angaben über den Besuch sind ziemlich genau, da seit 1970 in allen in der Anstalt Museen der Gemeinde Radovljica vereinigten Sammlungen eine amtliche Besucherstatistik eingeführt wurde. Einen Rekordbesuch registrierte das Schmiedemuseum 1978, als 15 936 Besucher gezählt wurden, davon 11 027 einheimische, überwiegend Slowenen, und 4903 ausländische. Unter den letzteren überwogen Niederländer, Westdeutsche und Engländer, aber auch Italiener, Österreicher und Belgier begannen das Museum kennenzulernen, auch einige Amerikaner und Finnen wie auch Besucher aus Osteuropa, vor allem aus der damaligen Sowjetunion und Ungarn. Die meisten Touristen kamen in Gruppen nach Kropa, die von den Reisebüros in Bled und Kranjska Gora organisiert wurden. In den achtziger Jahren wurden jährlich etwas mehr als 12 000 Besucher registriert, davon war ein Drittel Ausländer. Unter diesen überwogen Engländer, Westdeutsche, Niederländer, Italiener und Österreicher, gefolgt von Franzosen, Belgiern, Amerikanern und Schweizern. In diesem Zeitraum wurde Kropa auch von einzelnen Touristen aus der Türkei, aus Brasilien, Honkong, China, aber auch aus Algerien, Indonesien und Japan „entdeckt“. Aus Osteuropa gab es in dieser Zeit wenig Touristen. Die neunziger Jahre waren von den Kriegsereignissen im zerfallenden Jugoslawien geprägt. 1991 verzeichnete das Schmiedemuseum nur 6956 Besucher, davon 907 Ausländer. Die Besucherzahl stieg erst am Ende der neunziger Jahre über 10 000 an, wobei sich auch die Struktur der Besucher ziemlich veränderte. Die Mehrheit bildeten einheimische Besucher, überwiegend Schüler aus ganz Slowenien. Bis 1995, als Kropa wieder kroatische Touristen zu besuchen begannen, gab es fast keine Gäste aus dem ehemaligen Jugoslawien. Die übrigen ausländischen Besucher machten weniger als zwei Zehntel aus, die meisten davon waren Italiener, Deutsche, Engländer und Österreicher, den Rest bildeten Niederländer, Franzosen und Amerikaner. Diese kamen als individuell Reisende nach Kropa, organisierte Gruppen ausländischer Besucher gab es wenig. Eine Ausnahme bilden Touristen aus Israel, die das Schmiedemuseum in den vergangenen zwei Jahren in organisierter Form besuchen. Im Vorjahr registrierte das Museum 12 576 Besucher, davon 8901 Slowenen und 3675 Ausländer. Von den ausländischen Besuchern waren 4 Zehntel Israelis (1449), gefolgt von Deutschen, Engländern, Italienern, Österreichern, Franzosen, Niederländern und Amerikanern. Joža Eržen Erhaltung des technischen Erbes Die Renovierung der Nagelschmiede Vice, dieses einzigartigen Denkmals der manuellen Nagelerzeugung, die den Besuchern des Schmiedemuseums noch immer offen steht und wo das Schmieden von Nägeln mit dem Hammer besichtigt werden kann, verlief schrittweise. Zuerst kamen Dachstuhl, Mauern und Wände an die Reihe, dann noch Essen, Blasebälge und Rohre. Auch alles, was sonst noch zur Nagelschmiede gehört wie Gerinne und Wasserrad. Am wichtigsten ist, dass die Nagelschmiede lebt, dass das Feuer in der Esse brennt und dass für die Besucher geschmiedet wird. Zunehmend schwieriger gestaltet sich die Renovierung des Slowenischen Schmelzofens, die größere finanzielle und technische Eingriffe erfordert. Dr. OrestJarh Sloweniens technisches Erbe Slowenien ist ein kleines Land mit einer bewegten Geschichte und einem dementsprechend reichen technischen Erbe, für das jedoch in der Vergangenheit nicht genug Aufmerksamkeit bekundet wurde. Die höher entwickelten Länder waren sich der Bedeutung des technischen Erbes bereits viel früher bewusst, und heute stellen die verschiedenartigen technischen Denkmäler einen wichtigen Baustein im Mosaik des kulturellen Angebots dar. In Slowenien begannen sich die Dinge erst vor kurzem zum Guten zu wenden. Die Museen allgemein und die technischen Museen insbesondere führten ein Schattendasein und fanden nur langsam und unter Schwierigkeiten Anschluss an die modernen Trends. Das viel größere Augenmerk, das das Kulturministerium in der letzten Zeit auf die Museen richtet, ist mehr als willkommen, bürdet jedoch den Museen zugleich eine beträchtliche Verantwortung auf, diese Aufmerksamkeit durch Taten zu rechtfertigen. Zweifellos wird man noch lange nicht mit den finanziellen Mitteln rechnen können, die manchen Museen im Westen zur Verfügung stehen, trotzdem verfügen die Fachkräfte der slowenischen Museen über genug Wissen und Fähigkeiten, für das eigene Erbe in korrekter Weise zu sorgen. Es ist noch viel Arbeit nötig, vor allem muss die internationale Zusammenarbeit verstärkt und die Effizienz erhöht werden, aber das Ziel ist klar und zweifelsohne erreichbar. Vladimir Knific Renovierung der Fassade des Pibrovec-bzw. Petrač-Hauses, Kropa Nr. 13 Kropa steht seit 29. Oktober 1953 aufgrund seiner urbanistischen, architektonischen, wirtschafts-und sozialgeschichtlichen, volkskundlichen und heimatlichen Markmale unter Denkmalschutz. Die Eigentümer sind verpflichtet, für ihren unbeweglichen Besitz zu sorgen. In Kropa hat sich das historische und bauliche Erscheinungsbild und die urbanistische Geschlossenheit seiner Vergangenheit in hohem Maße erhalten. Die alten Häuser ermöglichen bei verständnisvoller und vernünftiger Zusammenarbeit mit den Fachleuten moderne Lebensbedingungen und neue Entwicklungschancen. Die vorkommenden unkontrollierten Renovierungen können gerade durch eine engere Zusammenarbeit mit dem zuständigen Denkmalamt, durch eine konsequente Baupolitik der Gemeinde und eine verschärfte Kontrolle gelöst werden. Ein gutes Beispiel einer erfolgreichen Renovierung ist das Haus Kropa Nr. 13, das der Eigentümer im Vorjahr ganz auf eigene Kosten renovierte. Die Architektur ist zur Gänze erhalten und zeigt das aus der Mitte des 19. Jahrhunderts stammende Gebäude nach den letzten großen Umbauten. Das Haus bringt bauliche Festigkeit, Harmonie und Gepflegtheit und ein respektvolles Verhältnis zum Bauerbe und zu den älteren bautechnologischen Gegebenheiten zum Ausdruck und bewahrt zugleich Würde, Eigenständigkeit, Souveränität sowie Offenheit und Verbundenheit des Gebäudes und seiner Bewohner mit Kropa und der Welt. Jože Dežman Ingenieur Janez Šmitek aus Kropa Janez Šmitek (geb. am 29- August 1916 in Kropa) nahm nach dem Gymnasium in Kranj das Studium des Maschinenbaus in Zagreb auf, das vom Zweiten Weltkrieg unterbrochen wurde und das er 1947 abschloss. Nach Beschäftigungen in Lesce und Rijeka war er von 1954 bis 1971 in der Metallgenossenschaft Plamen in Kropa tätig (Konstruktion, Standardisierung, Einführung von Maschinen, technische Beratung). Zusätzlich bildete er sich in Frankreich aus und unterrichtete an der Fachhochschule für Betriebsorganisation in Kranj (1961-1964) und an der Fachhochschule für technische Sicherheit in Ljubljana (1970-1987). Er verfasste Skripten aus Arbeitsphysiologie und physiologischer Arbeitsgestaltung und das Lehrbuch Grundlagen der Technologie der Schmiedekunst. Er übersetzte aus dem Deutschen, Englischen, Italienischen, Französischen und Russischen. Šmitek widmete sich heimatkundlichen Studien. Seine Beiträge sind sowohl zeitlich als räumlich so umfassend, dass sie die Fakten der behandelten Erscheinungen und deren vergleichende Bedeutung eingehend präsentieren. Außer der Geschichte der Eisengewinnung durch die Behandlung von Urbarien stellt er auch die Geschichte des Mittelalters und die Verhältnisse im Lipnicatal dar. 1985 veröffentlichte er als erster in der Radov-ljica-Jahresschrift eine Übersicht über die Ereignisse in Kropa und Umgebung während des Zweiten Weltkriegs (Šmitek, der in den Jahren 1943-45 selbst Partisan war, gestaltete auch eine Ausstellung über dieses Thema im Schmiedemuseum). Die Chronik des nationalen Befreiungskampfes in Kropa ist eine der wichtigsten lokalen Studien Sloweniens über die Zeit des Zweiten Weltkriegs, die einschneidende Veränderungen zur Folge hatte. Seine Darstellung dieses monumentalen Partisanentums zeichnet jedoch kein schwarz-weißes Bild, sondern baut auf den gewaltigen, grauenhaften Zwängen auf, denen die Menschen von allen Seiten ausgesetzt waren, die sie ins Unglück stürzten und zerstörten. Šmitek schildert jedoch die Entscheidung für die eine oder andere Seite in der Chronik nicht als romantisch-revolutionäre Haltung, als schwärmerische Freiwilligkeit. Vielmehr geht es um eine andersartige Respektierung der Last der Geschichte - um die dramatische Jagd auf jeden Menschen, in der die harten Gesetze des Krieges keine Gnade kannten. Janez Šmitek leistete eine wichtige Arbeit bei der Erforschung der in Kropa vom 15. bis 19 .Jahrhundert lebenden Familien, die im ersten Probeband des Biografischen Lexikons von Gorenjska dargestellt sind. Zu den topografischen Untersuchungen gehört seine Mitwirkung bei den Vermessungen der Bergwerke und beim Zeichnen von Häusern in Kropa. ifi.1 , ' ■ >r ' . ia . - ■ !.. ■ . . • ifjv ■ fi-.-i' ■■ ■ i ' . •if-mu r-' mnn s iS isb -, . a ':.J' ■ i>iw . ■ - ; ,j ó I / * ' ’ "Mšf1 ' * ’ ff" - . & ' ÙJ Vi : *> •
  • JV ,i/ *! 1 »1 - j -šli' sÄfeä - ***.*. 4b t*' ‘•.•a • (&} ^ ' .: , • ; '!r . *i'i: '• >!s ■ ? a f* ■a *> » . <, a: ':.. a .• ■ ' ‘ .'<•* f • ! : * • •.: 5 - '* . v&1" ' * j f » ■ 'M af? i ■ ste-Vii!,v‘c (gp •••; * itti äh AHMtfàd'. ■ ij- 1 » ' a : Va 5 ia' " ’ : 5 ;h . --3 ;ii, 1 ■ .. ■ ' un. ' : .■ .v ■■ i '. :. a- lab • •- l-'Tf r :Ò'• r - a • -a. . 1.5.5 5 -a-, - i .;; . : ' aaaias.. kr- -- :irc; tsbagiids-v---1-^! li ■ .«.i - 1 * ■-* -. i.afk?-' -V-.-lteiait ■ V..;i i 'Mia : m-* sÉé cfèw rsiìtp avi 'hr1, & m ai -fcgiS; a ^3? ; tir» wk ■■ ftéfe ■ ni * artwii in a Ifcgfc... ;-. t»te« 5 ì'MWnv ìgtì&ia'i;. .«Ató*ks s ÄK is.-> »W» «lÉfO-fJ " i ». : ■ ruisi 1- ; ■: ÄJ . »ffiS.n ,-h;.,.,V (19iÌ3(h; iid^Uiu.ini-:'<.,i'ižl3 .HÌ'4|.£r ‘ : - ! ' * .■ 1 ! , ■ ' < n < ' l v »n ìWnr t*:-) a- .;1;Wfifiy 3fe-'jjaiil;5 ■■•■• rii.: ; '' , ;3fc’ÌiV.. ‘ '■'ì*5.ii;;: - '5 , '• ',?j£’à T'5 Ä'i.i - - "■; libivi- ■ h ' ';i ; '.■ ' i a -J ì|a; : I ■ « ;;Ji 1 fa i ' #■■! ' vqn -% '5.V. ì'i ... 5. b 5 55' .'■ ' ' r ilfe -"-ib b'b’i- ; iigflis 5*. ■■ ; Vfcb'b ;.• >;V( aji.ita»; -3t?<( .iistoakifì's i'isfsaöl flgfb''il3S.6 - jXazalo Ob 50-letnici, dr. Janez Potočnik........................................5 Ob 50-letnici, Janko S. Stušek.............................................6 Beseda urednice, Verena Štekar-Vidic.......................................7 Kovaški muzej v Kropi, prvi tehniški muzej na Slovenskem, mag. Vladimir Vilman .. 9 50 let Kovaškega muzeja, Saša Florjančič.................................19 Slikovna priloga..........................................................41 Kaj in kako delamo, kaj načrtujemo v Kovaškem muzeju, Verena Štekar-Vidic.... 71 Bogata kroparska dediščina, mag. Tatjana DolžanEržen.....................75 Kovaški muzej, muzej, vreden ogleda, Metka Kavčič........................83 Ohranjanje tehniške kulturne dediščine, Joža Eržen.......................89 Slovenska tehniška dediščina, dr. OrestJarh...............................95 Obnova fasade na Pibrovčovi oz. Petračevi hiši, Kropa št. 13, Vladimir Knific 99 Kroparski vedež inženir Janez Žmitek, Jože Dežman........................101 Povzetki / Zusammenfassungen.............................................Ill ©Muzeji Radovljiške Občine