Beločeli deževnik
// Iztok Škomik
Pred leti sem na povabilo avstrijskih ornitologov obiskal avstrijske hribe, da bi se srečal s skrivnostno ptico - dularjem (Charadrius morinellus). Na nadmorski višini približno 2000 metrov pa sem v neposredni bližini vetrnih elektrarn zagledal ptico precej bledih, spranih barv, ki je čemerno čepela ob svojem mladiču. Bil je samec dularja. Z nekoliko razočaranim glasom sem povprašal avstrijskega kolega o veliko bolj barviti samici, pa mi je le-ta zatrdil, da jo je očitno že »popihala« k drugemu. To že kar pregovorno prešuštvo deževnikov je značilno tudi za našega beločelega deževnika (Charadrius alexandrinus).
Beločeli deževnik je najmanjši med deževniki (meri do 16 centimetrov). V Sloveniji je izjemno redek gnezdilec. Na Rdečem seznamu ptic gnezdilk Slovenije je uvrščen v kategorijo prizadetih vrst. Pozimi se umakne v toplejše kraje Sredozemlja, posamezni osebki ali manjše skupine ptic pa prezimujejo tudi pri nas v Sečoveljskih solinah. Selivci se iz prezimovališč vračajo že februarja, nekateri tudi kasneje. Že v času prezimovanja ali pa takoj po vrnitvi na gnezdišče se začnejo oblikovati pari. Najzgodnejši v začetku marca že gnezdijo ob morskem obrežju.
Edino slovensko gnezdišče beločelih deževnikov so Sečo-veljske soline, kjer gnezdi nekaj deset parov. Največkrat naredijo gnezdo na suhih in neporaščenih nasipih ali na dnu presušenega solinskega bazena, vendar vedno na nekoliko privzdignjenem delu. Pogosto gnezdijo v družbi s polojniki (Himantopus himantopus) in malimi čigrami (Sternula albifrons). Na teh območjih skupnega gnezdenja smo zabeležili nestrpnost odraslih polojnikov do beloče-lih deževnikov in fizične napade na deževnikove mladiče. Medvrstna nestrpnost je pri pobrežnikih znana tako v zimskem kot gnezditvenem času, vendar zapisa o podobnih napadih v literaturi ni zaslediti.
Skrbni očka
Pri beločelih deževnikih gnezdo naredi samec. V podlago s kremplji izdolbe kotanjico in jo oblikuje s telesom. Zatem zmeče v bližino gnezda lupine školjk in polžev, včasih tudi drobno kamenje, blatni drobir ali posušene alge ali drugo priložnostno gradivo in to nato med »preizkušanjem« primernosti kotanjice ali med valjenjem polaga v gnezdo. Tovrstno gnezditveno gradivo uporablja za preprečevanje lepljenja jajc z ilovnato podlago. Samec lahko na svojem gnezditvenem območju pripravi več takih gnezd, »izbirčna« samica pa izbere le eno. Vanjo leže večinoma tri (redko štiri) rumenkasto ali sivkasto rjava jajca s črno rjavimi šarami in lisami. Včasih se zgodi, da je v leglu tudi do šest jajc. Praviloma v isto leglo ležeta jajca dve samici, čemur pravimo simultana bigamija. Na območju
14 Svet ptic
PORTRET PTICE
Sečoveljskih solin smo opazili tudi »mešana« legla, kjer smo poleg treh jajc beločelega deževnika našli še jajce male čigre. Nastanek tovrstnih legel pri pobrežnikih ni nič nenavadnega. Mladi deževniki se izvalijo po 24 dneh. Gnezdo zapustijo takoj po izvalitvi (begavec sledilec), saj so takoj že sposobni skrbeti sami zase. A kljub temu jih starši še varujejo in učijo iskati hrano.
Kaj smo ugotovili z obročkanjem
Od leta 2007 v Krajinskem parku Sečoveljske soline belo-čele deževnike lovimo načrtno in jih označujemo z barvnimi obročki s kodo. V obdobju 2007-2012 smo označili 93 ptic, od tega 51 samic, 24 samcev ter 18 mladičev.
Čeprav je bil namen obročkanja beločelih deževnikov predvsem ugotoviti, ali naši osebki doma tudi prezimijo, pa smo prišli tudi do prvih podatkov o tem, koliko ptic se vrača v svoja gnezditvena območja. Relativno visok odstotek vračajočih se odraslih osebkov v prvem koledarskem letu nas ni presenetil, saj je za odrasle beločele deževnike znana zvestoba gnezdišču. Za prvoletne osebke pa je značilno širjenje v druga območja. Da je res tako, govori tudi podatek o v Sečoveljskih solinah obročkanem mladiču, ki je tri leta kasneje gnezdil v Italiji, 120 kilometrov daleč od mesta obročkanja. Malo vrnjenih prvoletnih beločelih deževnikov torej ne gre enačiti z njihovim preživetjem. Presenetljiv pa je podatek o majhnem številu (5,9 %) v Sečoveljske soline vrnjenih odraslih osebkov v drugem koledarskem letu. Do podobnih rezultatov so prišli tudi drugi avtorji. Ker je za odrasle ptice značilna večja zvestoba svojemu kraju kot za prvoletne in mladostne osebke, je možno, da so ptice poginile. Najdaljša znana življenjska doba gnezdečega beločelega deževnika je bila 15 let.
Samec je sposoben skrbeti za več gnezd in samic hkrati
Zanimiva je tudi ugotovitev o mnogoženstvu (poligini-ji) vrste. Z obročkanjem smo ugotovili, da je imel skoraj
vsak samec gnezda z več samicami hkrati. Opazovali smo tudi samico, ki je s samcem sodelovala pri izbiri in pripravi gnezditvene kotanjice in se obenem parila z drugim samcem, ki se je v neposredni bližini, prav tako s svojo samico, pripravljal na gnezditev. Zastavlja se vprašanje o smiselnosti takega »razuzdanega« početja, saj sta o uspešnosti enostarševskih legel (samica ali samec) razpravljala že raziskovalca Szekely in Cuthill ter ugotovila, da je gnezditveni uspeh le-teh bistveno manjši od tistega, kjer sodelujeta oba spola.
Ločitve deževnikov
Zanimiva je »zgodba« prvoletne samice, ki je bila prvo leto obročkana z aluminijastim obročkom. Leto kasneje je bila s samcem ujeta in barvno obročkana na istem kraju, kjer se je izvalila. Tu je tudi prvič gnezdila. Po propadu legla je v tem letu še enkrat gnezdila na območju slane trate na Fontaniggeah, vendar tokrat z drugim samcem. Ločitve pri deževnikih so namreč pogost pojav že med gnezdi-tveno sezono, še več ločitev pa je zabeleženih v naslednji gnezditveni sezoni. Kar 41.6 % vseh parov, ki so se vrnili na svoja gnezdišča, se je pojavilo z drugim partnerjem.
Podatki obročkanja iz Sečoveljskih solin (2007-2008) kažejo, da se od 10 do 20 % gnezdeče populacije »izgubi« že po dveh letih. Bodoče natančnejše in obsežnejše demografske raziskave beločelih deževnikov na širšem sever-nojadranskem območju bodo zato v prihodnje vsekakor dobrodošle, saj bodo pojasnile marsikatero neznanko. •
1: Samice beločelega deževnika (Charadrius alexandrinus) so po hrbtu in glavi enotne drap barve.
2: Za samce je značilna cimetasto oranžna barva glave.
3: Samec v podlago izdolbe kotanjico in vanjo polaga različno gradivo. Samica v gnezdo leže večinoma tri rumenkasto ali sivkasto rjava jajca s črno rjavimi šarami in lisami.
4: Mladi deževniki gnezdo zapustijo takoj po izvalitvi (begavec sledilec).
5: Že v času prezimovanja ali pa takoj po vrnitvi na gnezdišče se začnejo oblikovati pari.
foto: vse Iztok Škornik
Literatura:
-	Flynn, L., Nol, E., Zharikov, Y. (1999): Nest-site Tenacity and Mate Fidelity of Semipal-mated Plovers. - Journal of Avian Biology 30 (i):47-55.
-	Meininger, P.L. (1988): Interesting recoveries of Dutch-ringed Kentish Plovers Charadrius alexandrinus. - IWSG Bulletin 2:8.
-	Szekely, T., Cuthill, I.C. & Kis, J. (1999): Brood desertion in Kentish Plover: sex differences in remating opportunities. - Behavioral Ecology 10: 191-197.
-	Škornik, i. (2012): Favnistični in ekološki pregled ptic Sečoveljskih solin. SOLINE Pridelava soli d.o.o., Seča.
//letnik 20, številka 02, junij 2014
15