Ml^1
DELO
KULTURNA IN SOCIALNA REVIJA
*
Članki
L. ČERMELJ: Nova pota manjšinske zaščite // DR. M. VLADISAVLJEVIC: Jedan pogled na jugoslovenski ustav II DR. ING. č. NAGODE: Naravne osnove smotrne upravne ureditve naše države
OBZORNIK
Resolucija »Jugoslovenskegu kulturnega kluba« v Beogradu // Boj slovenskega učitelja za narodno Solo v dolii pred narodnim osvobojenjem (J. Janežič) // Dr. M. Krmpotič: Dr. Gregor Žerjav kot socialni politik (B.)
POROČILA
» Hoclološld pregled«, Beograd 1938 (S. B.)
V.	11.-12.
NOVEMBER-BECEMBER 1939
Kulturna in	MI^FI	IN DPI O '*haja
socialna revija	lil w L_ L. l l ' ^	mesečno
Redakcija 11. —12. številke zaključena 4. decembra 1939
NAROČNINA: za celo leto 60 Din, za pol leta 30 Din, za inozemstvo: celoletno 90 Din. Poštnočekovni račun: 16.602
UPRAVA v Ljubljani na Gosposvetski cesti 4/1.
Dopisi za uredništvo: Ljubljana, poštni predal 322.
HNHINIIIIINH
UREDNIŠKI ODBOR: dr. STOJAN BAJIČ, dr. LAVO ČERMELJ, dr. FRAN SPILLER-MUYS in dr. ALOJZ ZALOKAR
Izdajateljstvo in založništvo: Tisk jugoslovanskih naprednih akademskih starešin »NASTA« v Ljubljani, r. z. z o. z. Predstavnik: dr. Alojz Zalokar
Tinka: Narodna tiskarna v Ljubljani (Predstavnik: Fran Jeran.)
Uredništvo je prejelo:
Knjige in brošure:
Dr. Ivan Pintar: Mediko-kirurški zavod v Ljubljani. Njegov nastanek, razmah in konec. Habilitacijska disertacija. Ljubljana, marec 1939, 96 strani. Obsega zgodovino zavoda v letih 1782—1849.
Dr. Ton Smerdel: Lirika Iga Grudna. PreStampano iz »Južnog pregleda«, br. 8—9, Skoplje 1939. Stamparija »Južna Srbija«. Strani 12.
Fran Sturm: Francosko-slovenski slovar. 2. zvezek: Allure — Audi - mutitč, str. 69—164. Ljubljana, 1939. Po vsebini, obsegu in opremi reprezentativna izdaja slovarja; zvezki izhajajo prediodično na četrt leta, naročnina za snopič znaša Din 60. Naročila sprejema francoski institut v Ljubljani.
Časniki in revije:
Arhiv za aociologiju i književnost. Serija 1. Izlazi godišnje u 10 svezaka. Cena kompletnoj seriji u pretplati 40 Din. Beograd Dorda Washingtona 12.
Brazda. Sedmično spisanie za obščestvcna kultura i stopanski vprosi. Godina IV., 1939. Redaktor Hristo Stojkov. Sofija, pl. Sv. Nedelja 11.
Le Cahier des Lettres et des Arts. Pariš 8e.
Cas. revija Leonove družbe v Ljubljani.
Časopis za zgodovino In narodopisje. Maribor.
Dejanj«. Mesečnik za gospodarstvo, kulturo in politiko. Ljubljana.
LAVO ČERMELJ:
NOVA POTA MANJŠINSKE
0 manjšinski zaščiti kot splošnem problemu lahko govorimo šele po svetovni vojni. Na mirovni konferenci v Parizu so prvič nai’ekovali mednarodne določbe za zaščito manjšin. Idejna osnova, ki je pri tem kumovala, je bila sama na sebi zdrava. Zgrajena je bila na načelih, ki jih je rodila francoska revolucija in ki priznavajo dostojanstvo človeške osebnosti in razne osnovne Človeške pravice. Od teh pravic moramo posebej poudarjati pravico posameznika, da »priznava, ljubi in razvija svojo narodnost«.1
Toda na mirovni konferenci v Parizu utemeljena zaščita manjšin je imela hud izviren greh.2 Ni bila namreč izraz proste volje držav, temveč je bila narekovana, in sicer le šibkejšim. Vezala je samo one države, ki so nastale predvsem na ozemlju bivše Avstro-ogrske monarhije in Rusije. Velesile so utemeljile to omejitev s tem, da gre pri zaščiti manjšin za pravne principe, katerih izpolnjevanje je za velike države, ki imajo že staro izkušnjo, samo po sebi umljivo. Praksa je seveda pokazala nasprotno. Zato so že od začetka bile na eni strani države, ki so zahtevale generalizacijo teh obveznosti in princip enakosti za vse države, na drugi strani pa ostale države, ki so se se kategorično upirale taki posplošitvi. Spričo tega je Društvo narodov, ki mu je bila poverjena kontrola nad manjšinsko zaščito, že leta 1922. sprejelo resolucijo, ki je izražala željo, da naj vse države, ki so članice Društva narodov, manjšinam na svojem ozemlju dovolijo pravice, ki so zajamčene v versajskem manjšinskem dogovoru. Bila pa je samo želja in taka je tudi ostala.
Prav zaradi tega izvirnega greha je bila manjšinska zaščita po Društvu narodov že od vsega začetka obsojena na neuspeh. Pravo delovanje pa je ovirala tudi okornost aparata, ki je skoroda onemogočila vsako uspešno rešitev predloženih pritožb. Ta zaščita je poleg tega, kakor sicer tudi vse drugo delovanje D. N., pogrešala primerne avtoritativnosti in sredstev, s katerimi bi se po potrebi lahko tudi izsililo upoštevanje določb manjšinske zaščite. Tako pa so se morali pokoravati samo šibkejši, medtem ko je bila močnejšim dovoljena tudi najhujša kršitev človeških osnovnih pravic.
Kakor je oslabelo D. N., tako je tudi popuščala mednarodno zajamčena manjšinska zaščita. Sedanja oslabelost D. N. pa sploh ne dopušča, da bi vr-
1 Glej »Bulletin«, ki ga izdaja Mednarodna unija društev za Ligo narodov (N. I. — ji. januar — junij 1939)!
2 Prim. L. Čermelj »Smernice manjšinske zaščite« (Misel in delo, III. 1937).
ZAŠČITE
šilo nalogo zaščitnika dogovorov ter razsodnika med državami in manjšinami. Ali bo D. N. zopet lahko prevzelo zaščito in v kakšni obliki, bi bilo danes težko prerokovati. Slišijo se sicer že glasovi o prerojenju in pomlajenju D. N. na širši in trdnejši podlagi, toda težko je presojati, koliko iskrenosti je za temi načrti, in tudi ne vemo, kakšen bo konec sedanje vojne.
S popolno oslabitvijo D. N. je odpadla vsa osnova za izvrševanje manjšinskih dogovorov. Zato so glede manjšinske zaščite preostale samo še kontrola po javnem mnenju, dalje interes držav samih, da rešijo manjšinske probleme, ter želja sosednih držav, da odstranjujejo povode za morebitne medsebojne konflikte.
Važnejši so interesi posameznih držav, da rešuje vsaka država v okviru svojih meja sporna manjšinska vprašanja, zlasti ako jo silijo k temu nepričakovani hrupni mednarodni dogodki in državni preobrati na njenih mejah, kakor smo jih v zadnjem času nemalo doživeli. V takih primerih gre v glavnem za bolj ali manj prostovoljne notranje ukrepe, ki nudijo manjšinam večjo ali manjšo avtonomijo. (Prim. ravnanje Madžarov z Ukrajinci v Pod-karpatski Rusiji, odkar so se pojavili na Karpatih Rusi!) Posebno značilno je ravnanje držav, ki imajo dejansko avtoritarni režim, dasi tega morda ne priznavajo, in v katerih sme delovati le po ena priznana politična stranka.
V	marsikateri taki državi ima narodna manjšina svoj samostojni odsek v takšni edini državni nacionalni stranki. (Tako n. pr. Nemci in Madžari na Romunskem.)
Metoda, po kateri izražajo sosedne države željo, kako naj se odstranijo razlogi in povodi za morebitne spore, ki bi nastali zaradi manjšin, so bilateralni dogovori med takimi državami.3 Države, ki sklepajo kak tak bilateralni (dvostranski) dogovor, že s tem poudarjajo, da smatrajo samo sebe za zainteresirane pri reševanju tega vprašanja in da izključujejo mednarodno vmešavanje in kontrolo. Gotovo je metoda bilateralnih dogovorov V tem ali onem primeru koristno razrešila kak manjšinski problem. (N. pr.: dogovor glede manjšinskih šol med našo državo in Romunijo.) Ali in v koliko pa bi taki bilateralni dogovori lahko nadomestili mednarodno zajamčeno zaščito in mednarodno arbitražo, je še nejasno.
Sistem bilateralnih dogovorov se more namreč koristno uporabljati samo med takima dvema državama, ki imata vsaka svojo manjšino v nasprotni pogodbeni državi. Sistem predpostavlja tudi nekako enakost v številu in pomenu obeh manjšin. Toda celo ob popolni enakosti manjšin soodloča tudi razlika po velikosti in pomembnosti dogovarjajočih se držav. Vselej ima velika država večjo korist nego majhna država. Docela neporaben pa je si-
* O tem predmetu je že poročal prej omenjeni članek v »Misli in delu« III, 1937.	!	i	I	i	.Ili
stem bilateralnih dogovorov pri onih manjšinah, ki nimajo za seboj lastne matične države (kakor n. pr. Lužiški Srbi).
2e pri garancijskem sistemu po D. N. je obstajala nevarnost, da se interesi manjšin žrtvujejo drugim interesom. Jasno je, da je taka nevarnost pri bilateralnih dogovorih še neprimerno večja. Zal so dogodki zadnjega časa pokazali, da je bila ta domneva utemeljena, in so dejstva celo prekosila tudi najbolj pesimistične slutnje. Toda preden si ogledamo te dogodke, si moramo za boljše razumevanje razložiti preobrat, ki je v zadnjih letih nastal v presojanju narodnih manjšin.
Mednarodna manjšinska zaščita, kakršna je bila osnovana v okviru D. N., je slonela na dostojanstvu in na pravicah posameznika. Ščitila je posa meznika, odnosno skupino posameznikov, v razmerju do države Praktično se je ta zaščita izvajala tako, da je bila manjšina v pravem pomenu besede »subjekt« mednarodnega prava. Manjšina je imela pravico, zastopati svoje interese pred mednarodnim forumom in temu predlagati svoje morebitne pritožbe. Ta sistem manjšinske zaščite je razlikoval politično področje od kulturnega. Kulturno področje pa je obsegalo socialno, kulturno, umetniško, duševno in versko življenje posameznika in manjšine kot kolektivnosti.
To naziranje o manjšinah in njenih osnovnih pravicah se je v zadnjih letih marsikje moralo umakniti novim diametralno nasprotnim teorijam.
Tako se je v zadnjih letih razvila teorija o totalitarni državi. Ta nauk smatra v svoji skrajni obliki državo kot najvišji namen eksistence posameznikov. Država obsega vse, njej pripada vse. Vse človeško delovanje in nehanje, tako na materialnem kakor na umetniškem, verskem in duševnem torišču, se podreja državi in se uravnava po njenih interesih. Država odloča kot vrhovna instanca o potrebah ljudstva, država je absolutno priznana in nikomur odgovorna oblast, ki sme voditi, pospeševati ali zavirati delovanja vsakega državljana. Po takem nauku očitno ni več mogoče razlikovati med državo in nacijo, prav na tem principu pa je bil zgrajen sistem manjšinske zaščite.4 Država se docela indentificira z večinskim narodom in obratno.
Zato ne more biti v totalitarni državi govora o manjšinah in o kakih manjšinskih pravicah. Dejansko se v zakonodaji takih držav obstoj manjšin docela ignorira. Politični faktorji to naziranje tudi javno priznavajo in prav-mki ga skušajo celo juridično utemeljiti in opravičiti.5 Manjšinam in tembolj posameznikom odrekajo biti subjekt mednarodnega prava. Priznavajo jim samo svojstvo objekta. Zaradi tega ne more biti manjšinska zaščita nikaka
4 Citirano po gori omenjenem »Bulletinu«.
5 Prim. G. M. Musso »La protezione minoritaria e la sovranita (Esame della 'luestlone nei rapporti italo-jugoslavi). Roma 1936, in referat L. Čermelja o tej ^jigi v spominski knjižici »Jadrana«, Maribor 1939.
juridična, temveč samo neka moralna dolžnost države. Zato sme država, kolikor si ni morda samovoljno s posebnimi mednarodnimi dogovori in sporazumi omejila svoje svobode, ravnati z manjšinami na svojem ozemlju kakor z ostalimi državljani in nobena druga država in nobena mednarodna ustanova se ne sme vmešavati v njene posle.
V	skladu z naukom o totalitarni državi odreka taka država manjšini pravico do obstoja in smatra asimilacijo manjšine ne samo za dopustno, temveč celo kot najboljši način za ohranitev miru, češ da se tako popolnoma zenačijo manjšine z ostalim prebivalstvom ter se ohrani nedotaknjena suverenost države.
Druga teorija, ki je v nekaterih državah radikalno izpremenila nazi-ranje o manjšinah, je nauk o »naddržavni narodnosti«, kakor bi morda lahko prevedli izraz »Ueberstaatliches Volkstum«. Ta teorija in teorija o totalitarni državi sta se najbolj razbohotili pri onem narodu, ki je imel prej največ manjšinskih skupin v drugih državah in ki je zato imel tudi vodilno besedo na kongresih manjšin. Po tem nauku obsega narod (Volk) vse rojake, kjerkoli bivajo, v lastni državi ali zunaj nje, in neglede na njihovo državljansko pripadnost. Ta nauk prikazuje narod glede njegovega kolektiva kot absolutno in najvišjo vrednost, višjo od katere koli druge. Pristaši te teorije smatrajo, da ima država absolutno pravico zastopati ne samo interese lastnih državljanov, temveč tudi interese ostalih rojakov zunaj državnega okvira, četudi so ti dejansko tuji državljani.
Principielno si ta dva nauka nasprotujeta, kajti nauk o totalitarni državi izključuje vmešavanje kake tuje države v njene domače zadeve, nauk o »volkstumu« pa zahteva aktivno poseganje v notranje zadeve drugih držav. Praktično seveda se zdi zadeva povsem drugačna, kajti dejansko zastopa obe teoriji ena in ista država, ki predobro združuje ta nauka s prepričanjem
o	nadrejenosti lastnega naroda nad drugimi narodi ter o svojem posebnem poslanstvu. Zato ščiti taka država na eni strani z vsemi sredstvi svoje rojake v inozemstvu, na drugi strani pa si pridržuje prosto roko za popolno asimilacijo tujih elementov na svojem ozemlju. Na tem dejstvu ne izpremenijo prav ničesar nasprotne trditve raznih državnikov.8
Jasno je, da nauk o »volkstumu« zavrača princip nevtralne in nepristranske arbitraže glede vsega, kar se tiče naroda v tem tako širokem pomenu besede. Kajti po tem nauku je samo narod kompetenten, da odloča
o	potrebah svojih posameznih skupin v tujih državah. Ta narod ima pa tudi pravico intervenirati in po potrebi celo uporabiti silo, ako meni, da so ogroženi interesi njegove manjšine. Da ni ostalo samo pri teoretični razlagi te pravice, so pokazali dogodki zadnjih dveh let.
0	Na primer: Dr. W. Fritz s člankom »Die nichtdeutschen Volksgruppen im Deutschen Reich« v »Nationalsozialistische Monatshefte« (10. Jahrg. Heft 110. Maj 1939).
Po tem daljšem razglabljanju o novem nauku o totalitarni državi in o »volkstumu« bomo lažje razumeli najnovejši način reševanja manjšinskih problemov, namreč problem preseljevanja narodnih manjšin. Preseljevanje narodov ni novo, pozna ga vsa zgodovina od prvih početkov do danes. Toda način in vzroki takega preseljevanja so povsem drugačni kakor pri preseljevanju, ki se pravkar vrši v nekaterih predelih Evrope (v Baltiških državah ter v Južnem Tirolu in Kanalski dolini). Po svojem bistvu je sedanje preseljevanje manjšin še najbolj podobno prostovoljni izselitvi Bolgarov iz Grčije in Grkov iz Bolgarije 1. 1919. in obvezni zamenjavi narodnih manjšin med Grčijo in Turčijo 1. 1923.
Razlago sedanjega preseljevanja si moramo iskati v novem nauku o državi in o »volkstumu«. Država je najvišja instanca, ona odločuje o usodi posameznika, ki se ji mora pokoravati, pa naj je njen državljan in biva na njenem ozemlju, ali pa je samo član istega naroda in biva kjerkoli zunaj države. Interesi posameznika ali posameznih skupin se morajo podrejati interesom kolektivnosti, te korista pa določa vodstvo. Če smatra vodstvo, da je povratek kake njene manjšinske skupine v matično državo v korist države, mora ta skupina biti pripravljena prenesti tudi to najhujšo žrtev. Če so na prejšnja preseljevanja vplivale elementarne nezgode, vprašanje ohranitve posameznikov, čestokrat tudi vprašanje vsakdanjega kruha, je pri sedanjem preseljevanju odločilen interes naroda v gori označenem širokem pomenu besede. Interesi manjšine in posameznikov se podrejajo in po potrebi tudi žrtvujejo političnim državnim interesom.
Problem preseljevanja je silno kompliciran, saj je političen, etniški in gospodarski, tu pa tam tudi verski in rasni problem. Na eni strani zadeva pravice človeške osebnosti, vezi posameznika z rodnim krajem in z matičnim narodom ter njegovo imetje in vse njegovo dosedanje delo, na drugi strani pa zadeva državo pri izvrševanju njenih pravic in pri zaščiti njenih interesov. Ta problem se torej nanaša na ravnovesje med individualnim in socialnim pravom, med prirodnim in političnim pravom.7 Je tedaj v pravem pomenu besede boj med dosedanjim nazorom o človeku in njegovih pravicah ter novim naukom o državi in volkstumu.
Ta spor med obema diametralnima nazoroma se je v nekaterih primerih formalno res tudi upošteval. Odločujoči činitelji so vsaj na zunaj pokazali razumevanje za najbolj prirodno človekovo čustvo, namreč za njegovo ljubezen do rodne grude, in so jo skušali spraviti v sklad z zahtevanimi ukrepi. Tako so n. pr. glede Nemcev v Južnem Tirolu in v Kanalski dolini, ki so po svetovni vojni postali italijanski državljani, prepustili posameznikom, da se sami odločijo, ali hočejo ostati zvesti rodni grudi in se zato odtujiti
7 Prim. »Osservatore Romano« od nov. 1939.
lastnemu narodu in jeziku — ali pa hočejo po svoji globoko ukoreninjeni zavesti dalje ostati člani svojega naroda in se zato za vedno odtrgati od rodne grude. Za nemške državljane pa je povratek v Nemčijo obvezen.
Če goji kak narod ideje, ki so zapopadene v nauku o totalitarni državi in o volkstumu, potem ima vsaj po lastnem prepričanju pravico, da se po tem nauku tudi ravna, zlasti ako meni, da mu to narekujejo interesi celotne narodne skupnosti, pa naj so te politične, gospodarske ali druge narave. Moralno se lahko ti motivi obsojajo.
Nihče pa ne more imeti pravice, da se protivi akciji kake države za preselitev lastne manjšine, zlasti ne, ako se prizadeta manjšina sama prostovoljno odzove pozivu matičnega naroda ali njegovega vodstva. Se najmanj pa ima interes zadržati izseljevanje država, kjer biva taka manjšina, katere matični narod izvaja gori omenjene nauke in ki se sama smatra za sestavni del v navedenem smislu pojmovanega nad-državnega naroda. Država se s tem odkriža neljubih tujih elementov, ki so le stalni povod za notranje in zunanjepolitične zapletljaje.
Vendar iz tega še nikakor ne izhaja potreba, da bi morala država, ki dovoljuje izselitev tuje manjšine s svojega ozemlja, pristati na kako recipročnost ali celo paritetnost po številu.
Kajti pristanek na to, da naj se izselitev tuje manjšine kompenzira z istočasno vselitvijo lastne manjšine iz tuje države, predpostavlja, da stojita obe državi na enakem ideološkem stališču, tako da žrtvujeta državnim političnim ali gospodarskim interesom osebne interese svojih rojakov v inozemstvu.
Toda ne glede na taka ideološka razglabljanja je treba upoštevati še druga dejstva. Razlikovati je treba namreč med manjšinami, ki so se šele v zadnjih stoletjih ali celo desetletjih naselile med tuji narod, kjer tvorijo bolj ali manj raztresene otoke na njegovem ozemlju, pa med krajinskimi narodnimi manjšinami, ki so avtohtone na ozemlju, kjer bivajo in ki živijo ob meji v neposrednem kontaktu s svojim matičnim narodom v lastni državi.
V	prvem primeru gre resnično za povratek v domovino po daljši ali krajši odsotnosti in za opustitev morebitnih imperialističnih teženj, ki so se opirale prav na te raztresene narodne otoke, v drugem primeru pa bi bila to prava izselitev naroda iz ozemlja, kjer so bivali skozi stoletja in stoletja njegovi predniki, in za resignacijo na ozemlje, ki bi po zgodovinskem razvoju in po prirodni pravici moralo ostati narodu, ki na njem biva.
S tega stališča je treba presojati problem preseljevanja narodnih manjšin
JEDAN POGLED NA JUGOSLOVENSKI USTAV
Po svome ustavnom položaju Jugoslavija spada u red liberalno-demo-kratskih država. Ove države odlikuju se principom slobode, koji je ostvaren u raznim vidovima (lična sloboda, sloboda vere i savesti, sloboda nauke, ekonomska sloboda itd.), a takodje i principom demokratske vlade, čija su obeležja politička prava pojedinca i ustanova narodnog pretstavništva. Ovi principi, medjutim, nisu jedina baza jugoslovenske ustavnosti. Jugoslavija je monarhija, što znači da je i monarhiski princip takodje u njoj našao svoju primenu. Prema tome, sa ustavnog gledišta i sa gledišta savremene klasifikacije država, Jugoslavija je jedna liberalno-demokratska monarhija. Njoj nasuprot stoje one države u kojima ne postoje pomenute slobode, niti u demokratskom smislu politička prava pojedinca i celoga naroda (totalitarne
i	uopšte autokratske države).
Prema onome što je rečeno napred, možemo utvrditi da se jugoslovenski ustavni problem svodi na dva bitna pitanja: jedno je pitanje ustavnog liberalizma i drugo pitanje naše monarho-demokratije.1
U slučajevima kad se radi o jednovremenom postojanju demokratskog i monarhiskog principa, postavlja se pre svega pitanje o skladnosti ovih principa i o mogučnosti njihovog jednovremenog važenja. Pomenuti principi pretstavljaju suprotne sisteme vlade, koji se u teoriskoj pretpostavci logično uzajamno osporavaju. Demokratski princip znači vladu naroda, bukvalno shvačeno, i ta vlada postoji onda kad narod neposredno ili preko svoga pretstavništva vrši zakonodavnu vlast u državi; monarhiski princip znači da je vladalac izvor sve vlasti u državi, i taj princip imamo oživotvoren u apso-lutnoj monarhiji. Prema tome, ako je s jedne strane narod taj koji stvara zakone, logično izlazi da vladalac nema nikakve izvorne vlasti, upravo da i njegova vlast potiče od naroda; obrnuto: ako je vladalac izvor vlasti, onda znači da demokratskom principu nema mesta, drugim rečima ukoliko postoje kakva narodna prava, ona počivaju na volji vladaoca. U tome je ta logična kolizija ova dva principa.
Medjutim, mada se teoriski sukobljavaju, ova dva principa bila su u praksi vrlo često jednovremeno primenjena, i to od najstarijih vremena, a pojedini mislioci preporučivali su njihovu kombinaciju, tvrdeči da ona daje jedan od najboljih sistema vlade. Tako je Aristotelo, koji je razli-kovao monarhiski i demokratski ustav, preporučivao da se, u cilju ostvarenja stabilne i umerene vlade, monarhisko načelo kombinuje sa demokratskim. U istom pravcu bili su upravljeni napori Monteskija, koji je u svojoj
’) Ovde apatrahujemo nacionalni problem ili tkz. hrvutsko pitanje, pošto ovo pitanje pretstavlja sasvlm odvojen problem.
teoriji o podeli vlasti izmedju pretstavničkog tela i vladaoca, ustvari ukazivao na potrebu uskladjivanja monarhiskog načela sa demokratskim načelom vlade. To uskladjivanje ova dva načela vrši se odricanjem od onih krajnjih isključujučih težnja, koje idu za poricanjem važnosti protivne straue. Stvarno ovde se radi o priznanju protivne strane kao ravnopravnog činioca u vlasti. Samo priznanje, medjutim, pretstavlja jedan sporazum ili jedan ugovor, po čemu monarho-demokratija počiva na ugovornom odnosu izmedju naroda
i	vladaoca. Taj ugovorni odnos formalno se ogleda u normama ustava koje utvrdjuju, da zakonodavnu vlast (a takodje i ustavotvornu) vrši monarh sa narodnim pretstavništvom.
Jugoslovenski Ustav od 3 septembra 1931 godine doduše je oktroiran, i7. čega bi se dalo izvesti da je monarh ostao iznad Ustava, jer da je sumnjivo govoriti o podredjenosti Krune Ustavu, kad se taj isti Ustav osniva na njenoj volji. Ovim razlozima dodaju se i oni iz članova 29-1 st. 64 i 116, koji svi skupa stavljaju Krunu u jedan specijalan položaj, nalažu joj specijalne duž-nosti (staranje o narodnom jedinstvu i državnoj celini) i daju joj specijalna prava (da odlučuje o zakonskim predlozima u slučaju sukoba domova; da izdaje, u izuzetnim slučajevima, uredbe protivne Ustavu i zakonima). Ali, nama se čini, da svi ti razlozi sami sobom nisu dovoljni da bi se moglo uzeti da Kruna stoji iznad Ustava.
Pre svega, kad je reč o oktroiranom ustavu, treba se potsetiti na prvi takav slučaj u istoriji, na Ustavnu povelju Luja XVIII od 1814 godine (Charte constitutionnelle), koja je u doba Restoracije stare monarhije postala francuskim Ustavom. Ovaj Ustav oktroirao je Luj XVIII po-zivajuči se na »božansko pravo« vladaoca i na shvatanje apsolutizma, da je vladalac izvor sve vlasti, koju po svom nahodjenju može organizovati prema prilikama i vremenu. Ovom shvatanju, medjutim, nikako ne odgovara shvatanje o jugoslovenskom Ustavu, niti se ono nalazi u osnovama naše ustavnosti, dakle ni u oktroiranom Ustavu od 1931.
Treba ima ti u vidu da se jugoslovenska ustavnost u ovom pogledu vezuje za srpsku ustavnost, koja je imala svoje posebne idejne osnove i svoje posebne tradicije. Srpska monarhija, kao što je primetio prof. dr. D j o r d j e Tasič, nije bila zasnovana na božanskom pravu, nego je naprotiv oduvek bila shvatana kao institucija koja ima za zadatak da služi narodu i koja može da se saglasi s principima demokratske vlade. To shvatanje u Srbiji delili su svi pa i oni vladaoci, koji su se našli pobudjenim da rade protivu Ustava. Razloge tome shvatanju treba tražiti u činjenici što je savremena srpska monarhija postala u XIX veku, u doba demokratizacije država i što se vladalačka vlast u Srbiji od njenog postanka u XIX veku osnivala i na na-rodnoj volji. Od obnove srpske države pod Karadjordjem, pa kroz čitav XIX vek, srpski narod više puta bio je pozivan da bira vladaoca. Tako su prvi vodji srpskog naroda, Karadjordje i Miloš, tražili od naroda na skupštinama
priznanje vladalačkog svojstva, a i docnije posle njih, bezmalo svi vladaoci postali su to na osnovu narodnog izbora. Iz ovih razloga srpska monarhija u XIX veku bila je ustvari izborna, a izborno telo činile su velike narodne skupštine. Monarhija je istina u XX veku postala stvarno naslednom sa dinastijom Vožda Karadorda na prestolu. Ali su sami vladaoci pokazivali da zadržavaju taj istoriski naslon na narod, shvačen kao nacija , osta-juči u tom smislu kraljevi »po volji Narodnoj«. Na tim shvata-njima osnivala se srpska monarhija ina njima je ona izgradjivala svoje tradicije. Tako se ona tokom vremena formirala u jednu trajnu i čvrstu instituciju, koja je imala svoje sopstvene zakone i svoj sopstveni razlog po-stojanja. Njeni nepisani zakoni stavljali su se uvek nasuprot pojedinačnim težnjama i pokušajima, koji su išli za tim da pokolebaju osnove na kojima je monarhija počivala, pa je isti slučaj i sa oktroiranim ustavom, koji u Srbiji nikada nije bio shvačen kao izmena osnova monarhije, odnosno kao uzdiza-nje vladaoca iznad ustava. To shvatanje možemo bez izmena primiti i sada, kad je u pitanju naš današnji Ustav.
Iz ovih razloga prilikom tumačenja našeg Ustava, moramo imati u vidu tu opštu bazu jugoslovenske ustavnosti. Zato smatramo da preteruju i oni, koji u navedenim odredbama, kao što su članovi 29, 64 i 116 vide uzdizanje vladaoca iznad Ustava. Ukoliko takva mogučnost logično postoji, ona je samo formalna i teoriska, pa prema tome nesaglasna sa prirodom Ustava. Jer iako oktroiran, Septembarski ustav istakao je kao osnovno načelo spo-razumnu vladu Krune i Narodnog pretstavništva, a to načelo je ne samo formalna, več i s o c i j a 1 n a baza naše ustavnosti.
Kad kažemo »socijalna baza« ustavnosti, treba naglasiti da se tu misli
jednu značajnu stvar. Nije naime ustavnost jedne države zavisna samo od norama koje su sadržane u pisanom formalnom ustavu. Te su norme svakako značajne, ali ustavni život jedne države ne zavisi toliko od njih koliko od čitavog niza socijalnih činjenica, koje nasuprot formalnom ustavu Prctstavljaju stvarni ustav države. Taj stvarni ustav države sadržan je u prvom redu u društvenim odnosima, u postoječoj vaspostavljenoj ravnoteži društvenih snaga, koja se osniva ne samo na materijalnim, nego i na opštim socialnim, etičkim i političkim principima jedne zajednice. Svaka ljudska zajednica, može se reči, nalazi se jednovremeno u fazi konsolidacije i izgra-djivanja, podrazumevajuči pod prvom učvrščivanje stečenih ustanova, a pod diugom njihovu evoluciju i usavršavanje. I država kao najbitnija savremena ljudska zajednica prolazi takodje kroz označene faze. Jednom utvrdjeni odnosi i prilike u njoj, kao što je slučaj sa liberalno-demokratskim poretkom i sa našom monarho-demokratijom, traju i trajače ne kao ustavni zakon, ncgo kao prirodni zakon koji nije mogučno lako izmeniti, upravo čija izmena prLtpostavlja izvesne totalne radikalne mere, koje je teško zamisliti. Na taj način država i njena ustavnost pretstavljaju jedno stanje, koje ustavna
norma može pokušati da izmeni, ali čija izmena ne za visi samo od onoga što se ustavom htelo, nego što se ustavom može učiniti. Kao socialno stanje država i njena ustavnost znače jednu činjenicu, država sama sobom pret-stavlja jednu ustanovu, koja, po rečima francuskog naučnika O r i u - a (Hauriou), počiva u večoj meri na običaju i na stvarnim odnosima, nego na normi ustava i zakona.
Iz ovoga što smo dosada kazali dali bi se izvesti ovi zaključci. Naša sa-dašnja ustavnost, mada proizlazi iz jednog formalno oktroiranog Ustava, ne može se označiti kao kvazi-ustavnost, jer tome gledištu stoje nasuprot isto-riski temelji sadašnjeg Ustava. Umesto teze o oktroiranoj ustavnosti pre bi se moglo govoriti o premoči Krune, i izvršne vlasti uopšte, u današnjim prilikama, nad zakonodavnim telom, kao pretstavništvom naroda. Kad je več reč
0 premoči izvršne vlasti onda se izlazi na to da liberalno-demokratsko načelo nije u odgovarajučoj meri ostvareno, naročito nije ostvareno demokratsko načelo u onoj meri u kojoj bi se to moglo poželeti. Ali tome svakako nije uzrok samo naš sadašnji Ustav, nego i mnoge druge okolnosti, i unutrašnje
1 spoljašnje prirode. Sve te okolnosti možemo označiti neredovnim, odnosno okolnostima koje su privremeno poremetile naš pravilan ustavni razvoj. I ne želeči da se upuštamo u ispitivanje naročito naših unutrašnjih ustavnih teškoča, jer tome ovde nije mesto, mi čemo pokušati da ispitamo u kojim če se pravcima razvijati buduči ustavni život, imajuči pri tome u vidu samo one opšte i normalne uzroke koji če nesumnjivo uticati na naš buduči ustavni razvitak.
Pored svega što našu ustavnost čini izrazito našom i prema tome specijal-nom, ona je ipak, kao ustavnost koja se osniva na liberalno-demokratskoj bazi, zajednička čitavom nizu država. Posmatrajuči kroz tu zajedničku prizmu, liberalno-demokratski ustav pokazuje u svima državama izvesne zajedničke odlike i zajedničke težnje, koje ni nas nisu mimoišle. U savremena karakterna obeležja liberalno-demokratskog ustava spada svakako u prvom redu pojava obeležena jednim opštim izrazom kao jačanje izvršne vlasti na Stetu zakonodavne vlasti. Ustvari ovde se radi o jednoj pojavi sa mnogo dubljim korenom i sa posledicama koje se jedva mogu sagledati. Uzroci ovom jačanju izvršne vlasti nalaze se koliko u spoljnim opasnostima, toliko svakako u vezi, ali i nezavisno od spoljnih opasnosti, u socijalnoj potrebi ogra-ničenja ličnih sloboda i ličnih prava u interesu celine, čiji su interesi pod liberalno-demokratskim sistemom dovedeni u pitanje. Liberalno-demokratski sistem' ima svojih neospornih mana. Mnoge slobode, naročito ekonomska, razvile su do maksimuma samostalnost individue i njen egoizam, na štetu zajednice i njenih interesa. Demokratski parlamentarizam doveo je do ras-parčavanja narodnih snaga i razvio antagonizam društvenih redova do ne-podnošljive mere. Otuda je u svima liberalno-demokratskim državama jača-
nje izvršne vlasti pračeno smanjenjem sloboda i prava, pojedinca i čitavog naroda, shvačenog u obliku podvojenih društvenih drupa sa suprotnim cilje-vima. Izvršna vlast, bolje reči vlada, javlja se u tim državama kao onaj činilac vlasti koji dejstvuje u interesu celine nasuprot razjedinjenom parlamentu, u kome dolaze do izražaja, u prvom redu i pre svih, klasni i grupni ciljevi.
S	druge strane jačanje izvršne vlasti nosi sobom nove opasnosti. Ono se lako izvrgava u apsolutizam, u stvarnu diktaturu i u nasilje vladajučih, čija vlada obično počinje u ime viših etičkih i političkih ciljeva, a završava se ukidanjem najosnovnijih prava čoveka i čitavog naroda. Sve to svedoči da se savremeni liberalno-demokratski sistem nalazi pred krupnim problemom, koji bi se dao izraziti ovim rečima: sačuvati slobode i narodna prava s jedne strane, i obezbediti jedinstvo nacije i interes celine s druge strane. Da se ovaj cilj postigne ne vide se ipak druge mogučnosti nego ograničenje sloboda, dakle u prvom redu ograničenje liberalnog principa. Razume se, ovo ograničenje sloboda može se primiti samo u onoj meri koja se može označiti kao socijalno pravična. Slobode su uostalom samo društvene, što znači da su dozvoljene samo ukoliko nisu na štetu društvenih interesa.
U čemu če se sve sastojati to ograničenje sloboda nije mogučno predvideti u detaljima. Izvesno je medjutim, da če ograničenje zahvatiti u prvom redu ekonomske slobode, koje su se pokazale kao glavna smetnja normalnog društvenog razvoja. Ekonomski uzroci i privredna nejednakost ljudi uopšte pretstavljaju prvu i najtežu smetnju sredjivanju društvenih prilika. Liberalno demokratski ustav ostvario je samo napola jednakost medju ljudima.. On ih je izjednačio formalno, postavivši princip jednakosti ljudi pred zakonom, ali je ostavio široke mogučnosti za razvijanje stvarne nejednakosti, čak i do onog stepena koji je postojao u starim staleškim i feudalnim državama. Ali ukoliko je onda lakše bilo sačuvati tu nejednakost, jer se osnivala
i	na postoječim zakonima, utoliko je nju teže danas održati, jer su stvarno niži društveni redovi formalno izjednačeni sa višim, naročito u pogledu prava na učešče u vlasti, koje u rukama nižih redova pretstavlja jedno močno oružje u borbi protiv viših redova. I ti niži redovi težiče stalno materijalnom izjednačenju sa višima i njihova težnja biče utoliko opravdana ukoliko je humana i ukoliko je u interesu društvenog mira.
Mogučno je pretpostaviti i ograničavanje drugih individualnih sloboda i drugih prava, kao što su one slobode koje bi se mogle označiti kao štetne po nacionalno jedinstvo i nacionalni mir, pa i one slobode koje bez ograni-Cenja dozvoljavaju političku aktivnost bilo u kom pravcu. Sve te slobode mogu biti i na štetu očuvanja samog demokratskog principa vlade, kao što se to pokazalo u pojedinim državama. Ali to smanjenje sloboda ima i svojih granica preko kojih se ne sme preči, ako se želi sačuvati demokratski sistem. Demokratija pretpostavlja politički sposobnog pojedinca, a da bi pojedinac
to mogao biti treba da je slobodan i kao politički činilac i kao društveni činilac. To je ono što nedostaje onim režimima koji žele da očuvaju demokratski princip ukidajuči svaku slobodu pojedinca. Demokratija pokazuje na taj način izvesnu tesnu vezu sa liberalnim principom, upravo jedan drugi uslovljava: da bi moglo biti demokratije potrebno je izvesne slo-bode, da bi moglo biti slobode, potrebno je da narod takodje odlučuje o zakonima, jer če tako jedino biti sačuvana njegova sloboda. Demokratija tako pretpostavlja jedan niz gradjanskih i političkih sloboda, nužnih za političko formiranje naroda. Slobode koje su nerazdvojne s demokratijom sadržane su u takozvanim političkim pravima pojedinca, pravima na slo-bodnu reč, slobodnu štampu i slobodno političko udruživanje, na bazi demo-kratskog principa. Uz ove slobode idu takodje kao nužne i one slobode koje se sastoje u takozvanim gradjanskim pravimapojedinca: pravo na slobodu kretanja, zaštita od nezakonitog progona vlasti, neprikosnovenost privatnog stana itd., što sve treba da osigura političke slobode i politička prava gradjana.
To bi po našem shvatanju bio idejni okvir u kome če se kretati buduči ustavni razvitak liberalno-demokratskih država. Ali u tom okviru svakako če se kretati i razvitak drugih država, dakle i onih koje se u ovom trenutku nalaze sasvim izvan toga okvira. Nama ne izgleda ni prirodno ni mogučno trajnije održavanje poredaka i sistema koji poriču slobodu čoveka i prava naroda da sam sobom upravlja ili da u izvesnoj dovoljnoj meri učestvuje u javnim poslovima svoje države. Savremeni čovek u tolikoj je meri politički i kulturno evoluirao da je njegovo eliminisanje iz javnog života danas gotovo nemogučno. Ovo tim pre što se usled preterano dinamičnog života kojim živi današnje pokoljenje, brzo reflektuje na pojedinca sve ono što tangira čitavu zajednicu i samog tog pojedinca. Savremena država je, po rečima profesora Slobodana Jovanovima, »država mase«, što znači da je masa prodrla svestrano u državni život u kome sudeluje ispoljavajuči stalnu težnju da sve stvarnije sudeluje u svima onim zbivanjima koja ulaze u okvir javnog života.
NARAVNE OSNOVE SMOTRNE UPRAVNE UREDITVE NAŠE DRŽAVE
Natura non rompe sua legge Leonardo da Vinci
Ta članek je bil dotiskan in je izšel kot rokopis že julija letos. Sredi prehitevajočih se dogodkov je bila medtem v sklopu naše države urejena banovina Hrvatska. V svojih sedanjih mejah je dobila dalekosežne naloge. Z njimi so pre-nešene težke odgovornosti na one, katerih neredko z obrekovanjem zastrto, a vendar pozitivno hotenje in energije so bile žal tako dolgo potisnjene v stran. Dolžnost vseh je, podpreti njih delo, dokler bo samoupravljanje po pokrajinah tisti način državne ureditve, ki upošteva v sami naravi te-«-melječe razlike in skrbi za sintezo, pri tem pa ne vidi svojega poslanstva samo v tem, da goji in pospešuje vse, kar razdvaja in slabi državno celoto.
V svoji letošnji marčni številki ugotavlja »Pfitomnost«, da zastarevajo v deročem plazu sedanjih dni zamisli že v rotacijskem stroju. Izven tega meteža podpisanega in nepodpisanega papirja pa živi narod, sklonjen k svoji zemlji. Zato sem razpravo o notranji upravni razmejitvi naše države utemeljil na zemlji in njenih lastnostih, torej na neizpremenljivih naravnih osnovah, ter jo izročam tudi sedaj v preudarek mislečim med nami. V zadnjih mesecih sem zbiral drobne vesti — ne o govorih ministrovi — pač pa o tistih ponižnih depu-tacijah, ki so kot zastopnice »du Peuple Souverain« skromno prosile za izpremembo upravnih meja, ali pa se zahvaljevale za izvršeno ureditev, iz Dvora, Šida, Iloka, Fojnice, Travnika, Cazina, Štrigove, Osilnice ...
Krajevna podzavestna trenja, ki se bodo nujno razrasla v odpor, se pač začrtavajo povsod tam, kjer politik v svojih enodnevniških domislicah presliši govor zemlje. Ni pa me skrb, če bodo moja opozorila na to, da z upravnim ukrepom narava ne postane neaktualna, naletela na odpor teh in onih »merodajnih«, ker pač:
The consequence is, of no party,
I	shall offend ali parties: — never mindl My words, at least, are more sincere and hearty Than if I saught to sail before the wind.
(Byron)
(Ker nisem pri nobeni stranki član, vse stranke bom razžalil — kaj mi mar!
V besedah bolj iskren bom in srčšn,
Kot če bi veter vsak bil moj krmar.)
V	Evropi je skoro povsod uprava organizirana po treh nadrejenih stopnjah: občina (commune), srez (arrondissement) in pokrajina — oblast — banovina (češkoslovaška dežela, poljsko vojvodstvo, italijanska provincia, francoski dčpartement itd.). V skladu s krajevnimi geografskimi razsežnost-
mi in politično-upravno miselnostjo pa je v raznih državah obseg teh enot dokaj različen, prav tako samouprave, ki jo osrednja oblastva prepuščajo krajevni neposredni upravi prebivalstva.
V Jugoslaviji začenjamo že četrto upravno razdelitev našega državnega ozemlja na večje enote. Iskanje vedno novih oblik kaže morda res na neko politično temperamentnost in psihozo nemirnih časov: mnogo bolj pa je to dokaz nesmotrnosti in nezrelosti dosedanjih rešitev. Na vse dotične odločitve so vplivala predvsem abstraktna državnopravna načela ali druga psihološka imponderabilia, ki so jih izrabljali politični tabori za svoje koristi. Popolnoma v ozadje so bile potisnjene vse naravne stvarnosti. Preko njih pomena za vsakdanje delo in potrebe so prehajali brez spoznanja, da bi vendar one morale biti odločilne za pravilno upravno razdelitev države. S takimi metodami so se vprašanja kočljivo zapletla.
V odmevu slepo prevzetih teoretičnih gesel smo prišli od »centralizma« v razdobju, ko osrednje oblasti niti upravno mehanično — da ne govorim o kakem globljem miselnem in strokovnem poznavanju vprašanj — niso bile sposobne za izvrševanje svojih nalog, do politične histerije, ki propagira »avtarkijo« posameznih jugoslovanskih pokrajin, in sicer v dobi, ko nas more edino tesna povezanost vse skupaj rešiti pred gospodarsko in politično sužnostjo.
Posledice poznamo. Razdelitev na 26 oblasti (1923) je pospeševala na račun »nevarnega« pokrajinskega, ožji krajevni partikularizem. Številne edi-nice, na katere je bilo razdrobljeno ozemlje, so bile preslabe za obsežnejše gospodarske, socialne in kulturne naloge. Načelno naj bi ta politika okrepila osrednjo državno oblast. Le-ta pa je bila nesposobna za vodstvo dela. Izkoriščala je svoj državnopravni položaj bistveno le v one namene, ki so njeni eksekutivi v podobno, a seveda neprimerno popolnejše organizirani Franciji prinesla ljudski vzdevek »La Chicane«. Spremni pojavi so bili specifično naši. Uvedba devetih banovin (1929) je hotela odstraniti nevzdržno stanje. Dovolj pa je znan oni, zopet abstraktni kriterij, po katerem se je izvršila njih razdelitev. Ako so proti njemu kot takemu pritožbe, se jim prav lahko pridruži tudi vsakdo, ki zastopa čisto jugoslovansko unitaristično ideologijo. Praktično je dovedla ta razmejitev do tega, da so bili izrazito enotni geografski bazeni, kot so Livansko in Kosovo polje ter Podrimje, razkosani na dve odnosno celo tri banovine, tako da se trgajo vsaksebi še one, v težkem Dinarskem reliefu redke geografske zveze, ki spajajo posamezne predele države, kakor n. pr. dolina Bosne. Politično so priklopljeni: Obrenovac k Sarajevu, Gruža k Novemu Sadu, Dakovica k Cetinju, dasi z vsem svojim materialnim življenjem gravitirajo k onim področjem, od katerih so sedaj upravno ločeni.
Ob zatonu čistega liberalističnega gospodarstva in v razdobju, ko se naša država gospodarsko organizira in prenavlja, pripada javni roki poleg uprav-
nih poslov tudi odločilna iniciativa in snujoče sodelovanje v gospodarstvu. Upravni aparat je treba tej nalogi ustrezno preurediti. »Departement« s čisto upravnopolitično nalogo, kakor jo je dobil po francoski revoluciji, postaja anahronističen. Potrebno je, da ga pretopimo v »region« — pokrajino, ki jo označuje čim homogenejša struktura, kot funkcionalno enoto, (Legueu. »Nos finances et les menaces de guerre«, Revue Deux Mondes, 1938, 362).
Odkloniti moramo nadaljnja eksperimentiranja, posebno tista, ki iščejo osnove za razmejitev v tem, koliko glasov je zbegano ljudstvo — ponekod le do 30 odst. pismeno — v tem ali onem kraju dalo temu ali onemu politiku. Morda pa je le tudi pri nas prišel čas, ki ga je 1.1871. Emile Olivier označil z besedami: »II n’y a plus qu’ a mettre tous les zouaves civils aux Invalides. La parole ne peut plus etre qu’ aux organisateurs.«
I.
Pot k zdravim in stalnejšim osnovam za primemo notranjo upravno razdelitev naše države vodi edino preko spoznanja, ki ga izraža tako katolik Pesch, kakor tvori tudi praktični temelj vsej organizaciji sodobnega sovjet-skega gospodarstva: Zadnja odločujoča pravzroka dobrobiti ljudstva sta narava in človek. Ozemlje, na katerem živimo, tvori naravno osnovo našemu gospodarskemu in političnemu življenju.
Prav nobene načelne ali svetovnonazorske ovire ne more biti, da bi tudi mi k določevanju osnovnih smernic v politično-upravnem in politično-gospo-darskem organiziranju ne pritegnili edino objektivnih metod, namreč naravoslovnih analiz, ki določajo tako materialne, biološke, kakor tudi posredno kulturne osnove za delo in življenje ljudstva. Ako se naši politiki raznih taborov v delu na tej osnovi niso mogli srečati in sporazumno organizirati raziskav in sodelovanja, kaže to prav primitivno neizobraženost v doktrinah raznih ideologij, katere baje zastopajo, ali pa nagibe, ki v političnem delu ne stremijo za dobrobitjo ljudstva.
Kot posamezniku, ki mu je bila odvzeta možnost raziskav s pomočjo večjega delovnega aparata, mi ni mogoče obravnavati izčrpno vseh komponent naravoslovne in demografske analize. Pri razpravi o smotrni razdelitvi se omejujem torej na glavne kriterije ter dajem s tem svoje misli v javno, vedno koristno in potrebno diskusijo.
Temeljni naravni činitelj, ki odloča o vrsti in uspehu dela prebivalstva naše države, je nje geološka struktura. Osnovna oznaka naše zemlje sta dva nagubana pasova: alpsko-dinarsko-pindski in karpatsko-balkanski, ki oklepata Rodopski kristalinik in Panonsko nižavje. (Slika I. a in b.)
Na sliki I.a so označeni gorski sistemi, meje med posameznimi strukturalnimi pasovi ter glavne razlike njihovega hribinskega materiala po petro-grafski vrsti in starosti. V skici so vrisane dalje za gospodarstvo raznih predelov važne lastnosti tal, kot so koherenca, togost in plastičnost kamenin, soodločujočih pri svojstvih ter izdatnosti razpadlin, ki pokrivajo podlago
E s
PINMJS
o «■; a * $
SiUSSU]®
^
fes * *	*	5:
BBSEIŠS
v , I	C	JC	c
J?, 5* 3 C O Cv
°S? Sli*
s ? ? S g Ž-b a »	« S; e
sob
» « K
Ž 8 Š J
fe
kot t. zv. krušni sloj. O tehnični uporabnosti hribin odloča njih mineraloška sestava in značaj nahajališč. Ob tektonskih črtah ali pa zbrane v značilnih bazenih, podobno kot slojišča premogov, so rude nadaljnji glavni naravni faktor gospodarstva kake dežele.
Na sliki I.b je pregled druge gospodarsko važne skupine zunanjih lastnosti zemeljske površine, v kateri se odraža njena geološka izgradnja. Vrisane so: glavna značilna usmerjenost reliefa z višinskimi odnosi posameznih predelov, bistvene svojstvenosti dolin in drugih depresij, kot važnih predelov gospodarskega udejstvovanja prebivalstva, in slednjič razpored ter zna-
WQ3A
'AUV7M
□□O,
mpjA
umom
SEM.
ON&OUOH&
san!
čaj hidrografske mreže v zvezi z vodopropustnostjo in topografijo površine.
Ako bi danes razpolagali z monografičnimi regionalnimi študijami o vseh zgoraj samo pregledno naštetih činiteljih, ki odločajo o možnosti izrabe naše
zemlje in podzemlja, bi nam točna slika pedoloških svojstev tal, rudarskih rezerv in vseh virov energij bistveno olajšala smotrno organizacijo našega gospodarstva. Kot poskus navajam (Stebut A. J.: Wirtschaftliche Hauptge-biete des Konigreiches S. H. S.), shematično oznako pedoloških območij: čemozjoma, rjave in pustinjske zemlje, kislega pozola in terre rosse s pregledom klimatičnih con (I).
Zaradi nedelavnosti naših sicer neštevilnih znanstvenih institucij moramo uporabljati za obravnavo našega vprašanja v glavnem le analizo sedanjega stanja, dasi nam le dokaj megleno kaže smeri pravilnega dela.
Izraba zemeljske površine in znana ležišča tehnično uporabnih hribin, predvsem rud in kuriv, nam naznačujejo glavne obrise rajonizacije poljedelske (obdelana zemlja in pašniki), gozdarske (gozd s posebnim ozirom na kraški gozd) in rudarske proizvodnje. Na tej delitvi bi morala sloneti tudi pravilna gospodarsko-politična upravna organizacija države. Slika I. je zrisana na podlagi statistik iz 1. 1934. in kaže razprostrtost čistih področij (nad 75 odst.) ter interferenco mešanih (25 odn. 50 odst.) v izrabi površine. Srezi, v katerih je razvito rudarstvo ali pa obsega neaktivne koncesije, so po vrsti rudnega blaga označeni s shematičnimi znaki pri sedežu upravne enote.
Naravni substrat in krajevno razpoložljiva človeška delovna sila sta v stalnem medsebojnem odnosu poudarila brez vsake umetno usmerjajoče organizacije obrise gospodarske rajonizacije tudi v poklicni strukturi prebivalstva.
Naravni življenjski pogoji ljudstva se odražajo v bioloških značilnostih, predvsem v gostoti naseljenosti in v indeksu starostnega tipa podeželja. V skicah II. a in b posnemam karte rezultatov ljudskega štetja iz leta 1931. in izsledke dr. F. Mikiča (Skola narodnog zdravlja v Zagrebu), ki nam dajeta dobre preglede.
Vpliv zemlje kot naravnega činitelja pa se kaže tudi v demografskih podatkih o civilizaciji in kulturnem stanju prebivalstva. Ako omenim izmed njih tukaj n. pr. le versko pripadnost kot najabstraktnejšo manifestacijo ljudskega izživljanja, a obenem kot glavni činitelj rodovne delitve na jugoslovanskem jugu, vidimo na zemljevidu (II), kako se odraža naravni vpliv v zvezi s politično zgodovino. Dve gmoti, pravoslavna in katoliška, se stikata ob nejasni meji prav tako, kakor mejita ob nedoločljivi črti fizikalična Srednja Evropa in Balkan. V pravoslavno gmoto je segal z juga v dobro prehodnem Vardarjevem jarku (Veles—Dojran) po narodnosti turški, muslimanski val (Cvijič, »La question Serbe, Pariš 1909). Ob široko odprtem pregibu Dinarskega višavja v Pindus pronica preko Metohije in Kosova po narodnosti albanski, pretežno muslimanski, deloma tudi katoliški živelj v celino (Dako-vica—Gračanica). Kraški gorski prepad v zaledju jadranske obale, od Kastva do Kotora, razmejuje oni del slovanskega prebivalstva, ki je bil izpostavljen katoliškemu vplivu od morske strani, od zalednega pravoslavno-musli-
manskega celinskega bloka. Na dveh točkah pa je ta pregrada lažje prestopna. V okolišu dalmatinske Zagore, prerevni, da bi imeli obrežni mestni predeli, nosilci katolicizma, interes na njej, je prevladoval pravoslavni begunski val (dalmatinsko Kosovo), ob Neretvi pa je nasprotno obmorski vpliv segel globoko v celino ter se je v najbolje prehodnem pasu ob Rami in Bosni, t. j. po rekah, katerih imeni sta se v zgodovini posplošili na vso deželo, zvezal s katoliškimi področji, ki prodirajo iz Posavja.
vse/l irj. rioctroč/a
—■ piovrm 2w/  	to»yyk
—oUant	O	iml. Tirwnof
© rvfavi prttoo*
t,	o	«r*
1 laii,' C« TUAtTLlfiinojiC
'«•
+i2\>>
Slika III.
Tudi razporeditev pravoslavnega in muslimanskega življa v samem Dinarskem trupu (Lika—Posavina—Sandak) kaže soodločujoči vpliv fizikalne strukture in s tem prometne dostopnosti posameznih predelov za mohame-danizacijo.
Panonski ravninski bazen s svojimi zalivi v dinarski relief je predel interference od severa in zapada prihajajočega katoliškega in v izdatni meri tudi protestantskega življa (Murska Sobota — Vršeč), katerega nosilci so deloma tudi neslovanski doseljenci (Kula), ter pred muslimansko-turško-ar-
navtskim pritiskom bežečega slovanskega pravoslavnega (unijatski 2um-berk) in katoliškega življa (Subotica).
Enako versko homogena kakor pravoslavna moravska Srbija je alpsko-dinarska Slovenija. V njej sta se oba kulturna pritiska, alpsko-nemški in padovsko-italijanski (nemške škofije in oglejski patriarhat) v verskem oziru identificirala. Njun vpliv pa se je širil v smeri Drave in Save.
Na temelju točno proučenih, a tu zaradi ne popolnoma tehničnega značaja razprave, le okvirno naznačenih naravnih kriterijev, katerih odločujoči vpliv potrjujejo tudi biološko demografski podatki ter razlikovanje jugoslovanskega življa na kulturnem področju, delim državno ozemlje na gospodarske in prometne elemente. Slika III. kaže 28 takih enot, ki jih razmejujejo prometne razvodnice in določa vzporedno upoštevanje vsega prepleta naravnih in materialnih vplivov. Vsaka izmed njih je navezana vsaj na eno gospodarsko osnovnico, namreč na dobro prehodno odprto dolino ali ravninski sistem, kjer se osredotočuje najizrazitejša gospodarska delavnost vsega predela. V najznačilnejših okrajih so enote dobro individualizirane, vsaj po večini kriterijev, ki so soodločevali pri njih razmejitvah. Na obrobju pa seveda prehajajo v mejnem pasu k sosedstvu.
II.
Po analitično izvedeni delitvi ozemlja na naravne gospodarsko- prometne elemente nastane vprašanje, po katerih vidikih naj jih združimo v večje upravne edinice (banovine), ki naj bodo obenem tudi gospodarsko-politični gradbeni kompleksi naše države.
Upravna revizija, ki se pripravlja, bo izvršena v znamenju reševanja tako zvanega hrvatskega vprašanja, in to v dobi, ko čujemo večkrat tudi o »srbskem« in »slovenskem« vprašanju. Prav nobenega dvoma ni, da je ta navidezno narodno-politični problem v svojem bistvu izrazito socialno-gospodarskega značaja. Čisti abstraktno-psihološki kriterij razmejevanja bodočih upravnih enot namreč prihaja komaj v poštev.
Historično stališče, ki pomeni v bistvu le ohranitev od zunanjih sil vtisnjene nekdanje upravne razdelitve izpred 1. 1918., odklanjajo tudi oni, za katere se zdi, da ima historični argument veliko važnost. Tako se Slovenci nočejo deliti na Kranjsko in Štajersko ter v severnem delu ne priznavajo mej dežel krone sv. Štefana. Hrvati odklanjajo omejevanje svojega vpliva na Hrvatsko, Slavonijo in Dalmacijo, Srbom pa so historične meje na Donavi Savi in Drini prav tako nesprejemljive, kakor ne priznavajo veljavnosti starih vilajetskih in sandžaških mejnikov.
Rodovna razmejitev med Slovenci in Hrvati v glavnem ni težka.
V	splošnem, sicer proti vsem indicem naravnih faktorjev, konvencionalno sprejemamo kar mejo na Dravi, Sotli in Kolpi. Prehod med Hrvati in Srbi pa je nezaznaven ter obsega tako širok pas, da o kaki mejni črti sploh ne moremo govoriti. To priznavajo tudi oni »znanstveniki«, ki so še pred nekaj desetletji iskali za potrebe skupnega finančnega ministrstva na Dunaju kar poseben bosanski narod.
Kot tretji psihološko-abstraktni kriterij za združevanje posameznih gospodarskih elementov naše države v upravne enote, bi prišla v poštev verska opredeljenost. 2e samo pogled na karto št. II. pa dokazuje, da o tem praktično ne more biti govora.
Življenje gre seveda mimo in tudi preko vsega abstraktno intelektualističnega igranja onega izobraženstva, ki je nesposobno, za pravo delo in ustvarja historične, rasne, verske in jezikovne probleme, da z njih reševanjem opravičuje svoje zajedalsko delo na telesu naroda. Ako je na podlagi čistih abstrakcij nemogoče priti do logične politično-upravne delitve, se moramo vrniti h kriterijem naravnega in materialnega značaja, ki nam bodo tudi tukaj pokazali pravo pot.
Savsko-moravsko-vardarski dolinski pas tvori fizikalno in gospodarsko težiščnico države. Skladno z njo morajo ležati tudi težiščnice onih bodočih enot, ki imajo svoja primarna odnosno drugotna središča v glavnih mestih, ki se nizajo na njej: Ljubljana, Zagreb, Slavonski Brod, Sremska Mitroviča, Beograd, Čuprija, Niš, Vranje, Skoplje, Veles. (Slika III. enote: 13, 14, 15, 16, 22, 25, 26, 27.)
Na severni in zapadni strani so priključeni na to težiščnico s široko odprtimi prehodi deli Panonske nižave, spodnjega Podonavja ter Rodopa (Slika III. enote: 17, 18, 19, 21, 28).
Dinarsko gorstvo tvori gradbeno hrbtenico države, nje človeški biološki rezervar, ter hrani glavne surovinske rezerve kot pogoje industrijalizacij-skih možnosti. Geografsko je neenotno tako v predelih južnih in zapadnih pritokov (slika III. enote: 10, 11, 22, 23 in 26) od Ljubljanice do Cme, desnega pritoka Vardarja, kakor v visokem Krasu. (Slika III. enote: 4, 5, 6, 7, 8, 9.) Njegovi posamezni predeli gravitirajo v smeri odtoka njih vodovja na savsko-moravsko-vardarsko os. Kakor je pokrajina fizikalno raztrgana, tako so razsejana njena gospodarska, v splošnem šibka središča. Jadranska obala tvori ozek trak (slika III. enote: 1, 2, 3) v izolirani legi, katerega gospodarski prospeh zavisi od tesne povezanosti z neposrednim zaledjem, ki na drugi strani potrebuje v trgovsko prometnem oziru decentraliziranega dostopa na morje, torej praktično v sisteme pristanišč na zgornjem, srednjem in spodnjem Jadranu.
Načeloma moramo stremeti k zmanjšanju števila banovin in s tem k ojačenju njihovih sil kot organizacijskih osnov.
Po razsežnosti pa morajo biti banovine prilično enako močne, da se onemogočijo težnje po politični hegemoniji preko gospodarsko ekskluzivnega razvoja ene ali dveh izmed njih.
V	ostalem poskušajmo zajeti v skupne upravne meje po gospodarski izrabljivosti površine in podzemlja ter delovne sposobnosti ljudstva čim homogenejše ali vsaj podobne elemente. Važno je to za dosego intenzivne organizacije dela in posredno enakopravnosti pri vodstvu osrednjih političnih poslov.
Sedeži novih banovin naj bodo po možnosti na geopolitično važnih ter kulturno razvitih središčih, tako da tvorijo izrazita prometna žarišča v čim manj izoliranih legah. Izogniti se moramo, četudi včasih boli, rešitvam, kot je bilo nameščenje osrednje uprave na Cetinju. Še v času samostojne Črne Gore so mislili prav iz istih razlogov na premestitev sedeža v Podgorico, ker je bilo Cetinje kot glavno mesto v zgodovini le zasilno pribežališče v skalnatem Krasu za dobe najhujšega turškega pritiska.
Dodelitev relativno zelo velikih upravnih področij posameznim mestom bo nedvomno dovedla zopet do teženj po centralizaciji, četudi v manjšem obsegu. Saj vidimo, da namerava n. pr. Ljubljana, ki vedno poudarja nasproti Beogradu potrebo po samoupravi, trošiti sto milijonske vsote za reševanje estetskih vprašanj (poglobitev proge!) v času, ko bi se s produktivno naložbo tega denarja lahko za cele generacije gospodarsko utrdila naša severna meja. Za čim tesnejšo prilagoditev upravnega aparata gospodarskemu značaju pokrajine naj se torej med okraji in banovino uvede vmesna stopnja, n. pr. županija, ki bo uspešnejše ugotavljala in uveljavljala krajevne koristi. Nje poslovanje bi lahko zadovoljilo mnoge lokalne občutljivosti v skladu s stvarno prednostjo njih organizacije. Imena: Maribor, Bitolj, Novi Sad, Dubrovnik, Banjaluka, Split, Niš, Cetinje povedo, kolikim težavam bi se mogli na ta način izogniti.
Za regulacijo pritiska prebivalcev, izraženega v gostoti in prirastku, je važno notranje preseljevanje. Z manjšo težavo ga oblastvo usmerja na istem upravnem področju. Pravilno je torej, da dodelimo predele, sposobne, za zgostitev prebivalstva, k onim s pregosto naselitvijo.
Glede mejne črte same moramo vedeti, da so večje reke in rečne doline v naši burni zgodovini, polni od zunaj zanetenih vojn in krajevnih bojev, prihajale v poštev kot razdvajajoči, strateški element in torej kot politične meje, dasi so gospodarsko in prometno geografsko izrazito spajajoči činitelji, ki zgoščujejo naselitev in pospešujejo gospodarsko delavnost. Z novo upravno razdelitvijo jim moramo to naravno ulogo vrniti. 2e iz samih tehničnih nalog, ki jih imajo kot prometna pota, energijski viri ter elementi poljedelske racionalizacije, morata oba bregova praviloma spadati pod isto upravo. Zlasti v težkih kraških predelih ne smemo rezati gospodarskih bazenov ter s tem otežkočati njih zdravega razvoja.
Dinarski prepad v zaledju naše obale je bil v dobi, ko prometna mreža še ni bila izgrajena in je bilo zaledje tudi politično razdrobljeno, izpostavljen politični nevarnosti penetracije z zapadne strani Jadrana. Nova upravna delitev mora v zvezi z vsedržavno prometno politiko odstraniti nevarnosti osamljene obmorske lege s tem, da poveže zaledje preko vseh prehodnejših oddelkov dinarskega prepada.
SHmQJWWmALKO/iSK!U WSW
/«i nnr/*	i—iJ
tASKzsmatao)
[g \nž/#/ifsmt-s/t£nSlA iffi SCKŽBMOVM
13
£/ PZSUGS NOVIH MB,
PREDLOG NO^^L UPRAVNE OEunr^
im /
□ smetmu {
Meje banovin naj teko načeloma skladno z razmejitvami gospodarskih enot po sliki III in v podrobnosti skladno s sreskimi razmejitvami. Na gotovih oddelkih pa so potrebne večje poprave, in sicer iz čisto psiholoških ozirov, ker bi drugače trpela politična sprejemljivost predlagane rešitve. Tako je naravna meja med alpsko-kraškim stičnim ozemljem in panonsko-dinar-skimi predeli opuščena in privzeta podedovana umetna mejna črta na Dravi, Sotli in Kolpi. Enako je popravljena razmejitev ob srednji Savi in ob srednji Moravi iz psihološko-političnih ozirov. Vsi trije navedeni primeri pa ne pomenijo pretežkih kršitev naravoslovnega principa (Slika IV).
Na temelju kratko naznačenih načel izvedena upravna delitev daje pet banovin (slika IV) z več k r a -
jevno individualiziranimi predeli. Na podlagi ljudskega štetja iz 1. 1931 bi obsegale (Jugoslavija 13,934.038 preb. na 249.468 km2):
I. Ljubljana:	1,144	tisoč	prebivalcev	na	15'8	tisoč	km®
II. Zagreb:	4,265	„	„	„	72'0	„	„
III. Beograd:	3,731	„	„	„	55’5	„	„
IV. Skoplje:	2,485	„	„	„	54'9	„	„
V. Sarajevo:	2,021	„	„	„	50’4	„	„
Beograd mesto:	288	„	„	„	242	knv
Smotrnost te razdelitve naše države na pet enot ugotovimo lahko s primerjavo priobčenih slik I—IV, kjer vidimo, kako ustreza ta notranja razmejitev vodilnim fizikalnim lastnostim ozemlja, rajonizaciji gospodarstva, grupaciji prebivalstva in radialnim prometnim sistemom okoli glavnih mest. Geometrično potrjuje primernost te razdelitve lega simetral med središči Zagrebom, Beogradom, Skopljem in Sarajevom za vse predele s površinsko hidrografsko mrežo kot glavnim činiteljem gospodarske in prometne organizacije. Odstopi od nje le tam, kjer razmejitev banovin ne sledi mejam naravnih enot. Južno od črte Ljubljana — Sarajevo — Skoplje pa prevladuje kraški relief s svojim posebnim značajem nesoveznih dolinskih sistemov, v katerem tudi ni mogoča izvedba radialnih prometnih sistemov.
Ako preizkusimo načrt upravne razdelitve, do katere smo prišli v glavnem na temelju naravnih kriterijev, z ozirom na verske (rodovne) pripadnosti prebivalstva, vidimo, da je zbranih od celokupnega prebivalstva naše države (13.93 milionov, od tega 6.78 pravoslavnih, 5.21 katolikov in 1.56 muslimanov).
1. Ljubljani:	1,144	miljonov prebivalcev: 0,006 pravosl., 1,107 katolikov in 0,001 musi.
lil. Beogradu:	3,731	2,706 ,	0,750	„ 0,048 „
IV. Skoplju:	2,485	1,715 ,	0,033	„ 0,703 „
V. Sarajevu:	2,021	0,992	0,436	„ 0,605 „
Beogradu mesta:	0,288	0,209	0,056	„ 0,004 „
Mešani predeli so razdeljeni tako, da je v pretežno katoliški enoti Zagreb (II) prav toliko pravoslavnega življa (1,150 milijona duš), kot je v pretežno pravoslavni enoti Beograd (III) in Sarajevu (V) katoliškega (1,186 milijona duš). Ogromna večina slovanskega muslimanskega elementa je zajeta v Sarajevu (V). V »sporni« enoti Sarajevo (V) dalje nima versko nihče take premoči, da bi povsem svobodno gospodaril. Razmerje pravoslavnih proti ostalim je domala 1:1.
Tudi to vprašanje je torej pravično rešeno. Psihološke nevarnosti verske nestrpnosti pa more odstraniti itak samo naš narodni tolerančni edikt: »brat je mio, koje vere bio.
V	predhodnem je bil izveden poizkus naravne in smotrne notranje upravne razdelitve naše države.
Prehajam sedaj na del onih vprašanj, ki bodo nedvomno silno razgibala našo javnost, to je na določitev mere politične in gospodarske samouprave, ki naj jo imajo posamezne enote. Nedvomno bo tu področje intenzivnih bojev za »narodov blagor«. Vsa ta razpravljanja nam pa morejo dati vsaj nekoliko porabne rezultate le, če bomo znali izključiti iz debat pri nas tako bohotno razvijajoče se vzdušje »osebnosti«, »literatov«, »znanstvenikov« in »prohibicionističnih gospodarstvenikov«, ki jih pogosto nazivamo v našem javnem življenju »merodajni činitelji«. Zaradi svoje kakovostne neproduktivnosti ali napačne usmerjenosti uspevajo le, če jim je izročeno v izrabo izolirano območje, kjer odločajo brez resne konkurence v oni osamljenosti, ki je pogoj za njih osebni blesk. Ako pa bomo nasprotno presojali problem naše notranje organizacije s širših in globljih vidikov, bomo morali upoštevati sledeča dejstva.
Volumen naše državne zunanje trgovine je majhen; le s trudom se borimo leto za letom za aktivnost njenega salda.
i. 1926 je bila vrednost izvoza 713"6 mi), zl. Din s saldom -j- 17"0 mil. zl. Din I- 1931	„	„	„	„	4,800-0	„	„	„	+ 0-6	„
1- 1935	„	„	„	„	4,030-0	„	„	„	-f-330'5	„
I.	1937	„	„	„	„	6,272-0	„	„	„	+1,038-6	„
Naš narodni dohodek je bil ocenjen 1. 1926 na 69.6, 1. 1931 na 42.0, 1 1935 na 37.5, 1. 1937 na 44.0 milijard dinarjev.
Kot celota smo torej med najrevnejšimi v Evropi, in pokrajinsko je naša revščina dokaj enakomerno razporejena, dasi se narodni dohodek in življenjski standard razlikujeta in sicer le po pridnosti dela.
Naraščanje našega prebivalstva po pokrajinah ni homogeno, a v celoti izredno hitro. Tako je imela Jugoslavija:
Leta 1921 11,984.911, 1. 1931 13,934.038 in bo 1. 1941 domnevno okoli 16 milijonov prebivalcev.
Možnost ekstenzivne razširitve prehrambene podlage bo kmalu izčrpana; preiti bomo morali k intenzivnemu delu.
Življenjski standard našega ljudstva je izredno nizek (Bičanič, Kako živi naš narod?). Naš poljedelski izvoz sestavljajo prav za prav pristradane množine hranil, ki ljudstvu manjkajo. Prodaja surove rude je obremenitev razvojne možnosti naše industrije v bodočnosti, s prekomernim izsekavanjem gozdov pa ožimo življenjski prostor bodočih generacij. In vsi ti gospodarski grehi komaj zadostujejo za revno prehrano sedanjega rodu. Potrebna je torej temeljita reorganizacija.
Naravni pogoji gospodarskega razvoja so po predelih po državi zelo različni. Rudniška proizvodnja se naravno grupira na virih surovin, obrtna na področju spretnega delavstva. A tudi v poljedelstvu imajo specialne kulture n. pr. bombaž, riž, mak, trta, tobak, buhač, zgodnje sočivje in sadjarstvo točno orisane meje svoje življenjske možnosti. Tudi glede gozdarstva se moramo zavedati, da je naš gozd razprostrt v glavnem na kraški apneni površini; ima torej zaščitni značaj ter pokriva večinoma absolutna gozdna tla. Vse navedene okoliščine nas v gospodarstvu silijo nujno k specializacija. Nje uspevanje pa zavisi od oddajnih možnosti ter zamenjave specialnih produktov za živila.
Demografski podatki kažejo neenakosti v gostoti, naraščanju in izobrazbi naroda. Te razlike nivoja povzročajo napetosti, ki se ob trenotni nasičenosti krajevnega delovnega trga nujno izravnajo s selitvami. Ako nočemo izgubiti svoje krvi v biološko usihajočo tujino, mora naša uprava organizirati notranji pretok po potrebah pokrajin in če to ne zadostuje, v skladu z razmerami v vsej državi.
Vsa naša gospodarska, torej tudi upravna politika stoji pred enim samim problemom, t. j., kako izboljšati življenjske pogoje ljudstva s povečanjem donosnosti njegovega dela, katerega trajno rentabiliteto more organizirati le s tem, da zajame produkcijska in konsumna področja v eno, neločljivo enoto.
Nobena lastnost naravnega substrata, nobena biološka posebnost ali izredno izoblikovana značilnost ter nobena v sedanji strukturi gospodarstva vsebovana lastnost pa ne kaže, da bi bilo potrebno ali vsaj trajno koristno izolacionistično politično gospodarstvo na neki regionalni podlagi. Nasprotno: vsi naravni činitelji kažejo, da je potrebna specifikacija za racionalno proizvodnjo in sodelovanje za stalno oddajo produktov v harmoničnem notranjem procesu, ki ga država sama obvlada.
Jugoslavija mora torej v svoji novi notranji ureditvi ostati nerazdeljiva gospodarska enota. Edino s tem je zagotovljen prospeh rajoniziranega poljedelstva, ustvaritev dovolj močnih industrijskih edinic s cenenimi množinskimi proizvodi in procvit zadružno organizirane obrti.
Med posameznimi predeli je treba izvesti delitev dela. Veliki kompleks vprašanj najboljše lege novih industrij ter novih panog obrtne in poljedelske proizvodnje, pred katerim stojimo, moramo reševati brez pokrajinske ozkosrčnosti, izključno z vidika naravnega substrata produkcije, virov surovin, konsumnih območij, razpoložljive delovne sile, načrtov prometnega organizma ter izrabe energijskih virov.
Tega procesa upravna razdelitev ne sme ovirati, niti ga siliti h kakim umetnim rešitvam ter duplikaturam, zasnovanim na čisto političnih računih. Zavedam se, da je nepopularna, zato pa ni nič manj resnična ugotovitev, da
smo baš Slovenci v tem oziru zgrešeno računali, ker smo precenjevali pomen nematerialnih faktorjev, ki naj bi utrjevali naš gospodarski položaj in prestiž. Sedanja selitev industrije, ki nas relativno slabi, je namreč posledica strukturalne preosnove v socialni izgradnji države in ne moida te ali one davščine. Jug, kateremu moramo dobavljati, premalo poznamo, evolucijam potreb pa neprožni ne sledimo. S premikom težišča prebivalstva (Bilimovič: Centar teritorije i centar stanovništva u Jugoslaviji), sledijo otvarjanju novih virov in iniciativnosti dela tudi podjetja. Razun anket in besed pa nismo ničesar ukrenili, da bi našemu v državi povprečno najbolj izobraženemu delavcu organizirali finančne pogoje dela in strokovnega izobraževanja. Naš mali producent je brez informacij, kako naj usmeri in kako razporedi delo, da bo prilagojen trgu, za katerega edinega more delati.
UMMucnr ier ^ KTMt <WfTJ c/r inr IWr*4NJI SAOA HUKtiuCtONA toOZt/1
norM’««
KAMU
hkuikt nov PCTA
h)/938
NOUt Tlfi ccki rifi
KM OOBKAJt NO HM VSAADNJl
Slika V.
3 0.S.2 6
S J-ftž-t S-aD-Z. 7 S.IŽ.
...	- -*• fMT’
FS)i MSCutu \*žsttM>nn
/n ivjarmfamia*?
oa ovongvc£(r*A’a-iom)
tam NOZfiA!.NOniM LONS.
— —- OZKCtTiMii lOTrt I i NOttKAtMCT,a*k IHAM1. c-—, ozmrmNS thmi —•» AAJOJMfM/M AhOi
eEi	« 02.il rt* m mr* sjf uimju
IH AAU3AIHA »Ut A MA/ON. S TOČ JA
1CET' m te •*> acčna hvstaniU*
e *VA/r,e (.INTi*
• T7Kovsx) cfurn m -inci HAdAii rte tkani:
< ]StAK\A S.101 CCtOtfMMTl
Vsa politično-gospodarska in socialna zakonodaja države in samoupravnih enot mora biti v harmoniji. Pospeševati moramo lokalno racionalizacijo dela do popolne zasičenosti konsumnih možnosti tuzemstva. V inozemstvu pa nas more uspešno zastopati samo enotno vodena gospodarska politika čim močnejše lastne države.
V	to svrho pa si mora država pridržati usmerjanje proizvodnje v mnogih predmetih naše mednarodne trgovine. Glede podrobnosti si oglejmo le dvoje tehničnih področij naše notranje organizacije.
Pogoj za prost, naraven in zato zdrav razvoj je popolnoma svobodno gibanje blagovnih in osebnih tokov na prometnem omrežju: železnicah, cestah, morski, rečni in zračni plovbi. To dosežemo z enotno gradbeno in tarifno politiko. Mogoča in koristna je sicer dodelitev dela dohodkov po ključu in regionalni obremenitvi prog. Brez pomislekov pa je treba kriti deficite v eksploataciji novih gradenj iz obratnih presežkov ostalega omrežja, ki se upravlja kot funkcionalna enota. Ne gre pa seveda, da bi gradili nerentabilne naprave zaradi njih ozkega vplivnega območja ali nedorasle gospodarske strukture okolja, kakor jih regionalni strokovnjaki po vsej naši državi s podobno vnemo zagovarjajo.
Pokrajinske prometne smeri, Id so izrisane v sliki IV., naj bodo vpletene v enoten, izpopolnjujoč se državni organizem, ki je prilagojen naravnim radialnim, vzdolžnim in prečnim smerem potov malega prometnega upora ter vključen v mednarodno prometno mrežo na sredozemski, srednjeevropski in vzhodnoevropski gospodarski fronti, okrog naše države (slika V.).
Enako nujna je spojitev energijskih virov, ker kažejo les, lignit, rjavi premog ter kraške gorske in ravninske vodne sile po sami naravi pot k elektrifikaciji. Medpokrajinsko izpopolnjevanje v izrazitih pasovih po gospodarski strukturi in virih kaže pravo sodelovanje.
Za smotrno pionirsko gospodarsko delo v revni državi, izpostavljeni zunanjemu pritisku in izrabljanju, je potrebna premišljena in enotna investicijska politika, tako glede posameznika kot glede države in samouprav, ki imajo osredotočene v svojih rokah edine velike domače kapi-tale. Vrhovne instance, v katerih pa morajo biti primemo zastopani vsi interesenti, naj imajo moč in sposobnost, da širše koncepte uveljavijo ne glede na odpor posameznika. Delavski zaslužek in obrestovanje kapitalov naj bi bile one postavke plačilne bilance med banovinami, ki bi izravnavale škode, nastale v nekaterih strokah iz ozirov na skupnost.
Nedvomno bodo pri vsem tem nastopila trenja in razlike v nazorih. Moč argumenta pa naj pri uveljavljanju stališča v dvomih in sporih pokaže, kako sposobnost in s tem pravico ima kdo pri upravljanju skupnih interesov države.
O B Z O
R N I K
Resolucija „Jugoslovenskega kulfur-nega kluba" v Beogradu
»Jugoslovenski kulturni klub« v Beogradu je na zadnjem izrednem občnem zboru 12. novembra 1939 izdal tole resolucijo :
»Smatrajoč, da je nova državna ureditev delo splošno narodnega značaja in da bo imela poleg drugega tudi poseben vpliv ne samo na politično, marveč tudi na naše kulturno in duhovno življenje, je Jugoslovenski kulturni klub proučil ta važni akt in njega posledice ter sporoča po sklepu svoje seje od 9. novembra 1939 svojim članom svoje stališče v naslednji poslanici:
I. V svoji resoluciji od 3. maja 1939, kateri ostanemo v celoti zvesti, je ugotovil Jugoslovenski kulturni klub tudi tole: »Jugoslovanska ideologija ni ni-kaka ovira za upoštevanje plemenskih in pokrajinskih občutljivosti, ki so posledica naših skozi stoletja razdeljenih usod in raznovrstnih vplivov.
To velja seveda samo dotlej, dokler ne škoduje zavesti narodne celote, ker brez take zavesti izgublja vsaka država svojo najmočnejšo podlago, Jugoslavija pa oni značaj nacionalne države, ki je zgodovinsko dejstvo njenega nastanka.
II. Vselej in vedno ostanemo neomajno zvesti sveti resnici — jugoslovanski misli — da so Srbi, Hrvati in Slovenci en narod. Jugoslovenski kulturni klub obžaluje, da se je pri novi državni ureditvi poudarila misel o treh narodih.
III. Prežet z jugoslovansko ljubeznijo, ki obsega enako vse dele našega naroda od Triglava pa do Vardarja ter poln globokega zaupanja v njihove zdrave ustvarjalne moči se bo Jugoslovenski kulturni klub radoval, ako bo sporazum resnično privedel k skupnemu sodelovanju tudi najširše sloje Hrvatov.
Spoznavajoč to dejstvo kot posebno važno za jugoslovanski narod in državo, veruje Jugoslovenski kulturni klub, da bo mogoče doseči splošno želeni rezultat in bogate sadove samo tedaj, ako pridejo široke ljudske mase, zlasti pa njihovi voditelji in predstavniki, drug
k drugemu s popolnim zaupanjem, brej. ozkosrčnosti in predsodkov; zlasti pa tedaj, ako bodo prežeti z zavestjo, da je najvišji interes vseh, da se težnje in prizadevanja posameznih narodnih delov popolnoma podrede interesom državne celote in jugoslovanskega narodnega edinstva.
IV. Jugoslovenski kulturni klub posebno poudarja, da more nova državna politika samo tedaj doseči dobre rezultate, ako omogoči postopno odstranjevanje še obstoječih zaprek kulturnemu in duhovnemu zbliževanju narodnih delov v eno narodno celoto. Jugoslovenski kulturni klub bo vsako delo v tem duhu od srca rad podpiral, enako pa bo nasprotoval vsakemu prizadevanju, ki bi namesto združevanja gojila razceplje-vanje narodnih delov.
V. Jugoslovenski kulturni klub smatra, da je treba hladno in nepristransko presojati razne neljube incidente, ki so se zaradi važne preureditve pojavili v našem javnem življenju iz različnih vzrokov. Te incidente moramo presojati z veliko pomirljivostjo in dobro voljo, ne sme pa ta pomiri j ivost pomeniti ravnodušnosti, ako bi se pokazalo, da takšni pojavi in akcije niso samo posledice prehodne vznemirjenosti in reakcije, ampak da izvirajo iz zlega namena, da se zaneti spor med ljudske mase.
Zgodovina stoletij uči Jugoslovane, da je oblikovanje in krepitev jugoslovanskega narodnega edinstva njihov največji interes, kateremu ostanemo za večne čase zvesti z močnim prepričanjem, da nič ne more te resnice uničiti. <>
Boj slovenskega učitelja za narodno šolo v dobi pred narodnim osvobojenjem
(Dalje.)
Dr. Bleivveis je poudaril sledeče: »Stan učiteljski je važen in težaven, važen ne samo radi tega, da ljudska šola zadostuje terjatvam višjih oblast-nij, ampak ker je učitelj šola, a šola semenišče narodne prosvete. Težaven je pa, gospoda moja, v materialnem
oziru.« Tu govornik poudarja, da je resna skrb deželnega zastopa najti pripomočkov za zboljšanje materialnega položaja v učiteljskem stanu.
Važna v narodnostnem oziru na tem zboru je bila resolucija, ki zahteva za Slovence slovensko učiteljišče. Ta resolucija se glasi:	»Slovenski	ljudski
učitelji moramo imeti, kakor vsi drugi narodi v našem cesarstvu slovensko učiteljsko izobraževališče, v katerem se predajejo vsi po novej šolski postavi predpisani predmeti v slovenskem jeziku. Nemški jezik naj se uči kot ob-ligaten predmet.«
Zastopnik štajerskega dela slovenskih učiteljev je poleg drugih tudi prav značilno spregovoril glede osnovanja slovenskega učiteljišča ter je med drugim izvajal takole: »Pravi se, naj se slavno ministrstvo zaprosi, da dovoli slovensko učiteljsko izobraževališče v Ljubljani; ali, gospoda moja, s tem, ko bi se to tudi dovolilo, zaceljena bi bila samo na eni strani našega naroda velika rana...«
»Treba je pomisliti tudi na slovenske Štajerce, kteri imajo sicer učiteljsko iz-obraževalnico, ali ta ni za nas, ker je nemška. Tudi na Koroškem stanujejo Slovenci, tudi tam je živa potreba za slovensko učiteljsko izobraževalnico. Naj se tedaj v prošnji, ktera se ministrstvu predlaga, odločno pove, da želimo v Ljubljani čisto slovensko iz-obraževalnico za učitelje in učiteljice, pa da naj bi se tudi za štajerske Slovence v Mariboru in za koroške na Koroškem naredila slovenska izobraževal-nica, ki bi bile le kot paralelki izobraževalnih v Ljubljani.«
Na tem zborovanju so mnogo govorili tudi o slovenskih učnih knjigah za ljudske šole ter stavili primerne resolucije. Predvsem so želeli, da naj se iz kroga slovenskih ljudskih učiteljev določi poseben odbor, ki bo odločal glede knjig na slovenskih ljudskih šolah.
Zelo znamenit na tem zborovanju je govor Hrvata profesorja dr. Petra Tomiča, ki je rekel med drugim: »Kandidati, prihodnji narodni slovenski učitelji, uče se nemški za podučevanje slovenskih otrok, a ne slovenski! To je nesmisel, kajti slovenski ljudski učite-
lji ostanejo med slovenskim ljudstvom, ker ne avanzirajc kakor drugi činov-niki ali vojaki. Po tej logiki bi mogel profesor orientalnih jezikov tudi postati slovenski narodni učitelj. Slovenske šole morajo biti slovenske in narodne po božji in človeški pravici in po naravnem zakonu. Da preparandije ah pedagogike, kjer se izobražujejo narodni učitelji za narodne šole morajo biti z jezikom in duhom narodne, to se ve in samo po sebi razume. Največji nemški filozofi in pedagogi pravijo, da drugače ne more biti narodne omike nego v narodnem jeziku. Kar slovenskim učiteljem ne more dati slovenska literatura, more dati jim hrvatska s slovensko vkup, zajedno. Vsak izobražen Slavjan obadva alfabeta — latinski in cirilski — ume čitati in pisati, kakor Nemec svoje. Razloček v literaturi med slovensko in hrvatsko ne sme biti, nego moramo se bližati, da bodemo imeli en literarni jezik na slovanskem jugru.«
Nato predlaga profesor Tomič, naj se sklene, da se naj na vseh slovenskih učiteljskih izobraževališčih predava hrvatsik jezik kot obligaten jezik. Zeli pa tudi, naj bi se učitelji učili tudi ruščine vsaj toliko, da bi razumeli ruske knjige ter bi se lahko tako seznanjali tudi z rusko kulturo. — Tomičevi predlogi so bili sprejeti na skupščini z velikim navdušenjem.
Nadalje je zbor razmotrival tudi o gmotnem stanju tedanjega slovenskega učiteljstva. Ugotovili so, da učiteljeva plača nikakor ne zadošča za stanu primemo življenje. Učiteljske plače je treba vsekakor povišati ter jih odraj-tovati preko davkarij tako, da bo učitelj neodvisen od svoje soseske in da bo svoje prejemke dobival tudi o pravem času.
Leto 1872 se je prav dobro končalo posebno z ozirom na razvoj učiteljske organizacije kakor tudi za prospeh slovenske narodne šole. V ta namen se je preosnovalo šolsko društvo »Sola« iz Idrije v društvo »Narodna šola«, ki naj ima namen skrbeti za razvoj slovenske narodne šole s tem, da podpira šolstvo tudi materialno, predvsem s preskrbo učil. Sedež društva Narodne šo-
!e je postala Ljubljana. Prvi predsednik tega društva je bil dr. Razlag.
Borba za slovensko šolo je dosegala od dne do dne večji razmah, saj pa je bila spričo hudega pritiska oblasti tudi potrebna najskrajnejša obramba.
Toda večina učiteljstva je vztrajala trdno in zvesto na svojem narodnem stališču in njihovo stanovsko glasilo jim je dajalo moralne opore. Toda vpliv nemškega nasilja 1. 1873. je postal že tako močan, da se je pokazal tudi pri uredništvu »Učiteljskega tovariša«. Tedanji urednik Andrej Praprotnik je bil istočasno tudi zastopnik učiteljstva v deželnem šolskem svetu. Ljute boje je imel z nemškimi nasprotniki, ker je v deželnem šolskem svetu moral braniti slovensko šolstvo pred njegovimi tlačitelji ter je moral zagovarjati in braniti pravice slovenske šole tudi v »Učiteljskem tovarišu« Zato je bil Praprotnik svojim nasprotnikom pravi trn v peti. Poizkušali so vse, da bi ga spravili iz deželnega šolskega sveta. Strogo so pazili na pisanje »Učiteljskega tovariša«, ker so na ta način hoteli Praprotnika spraviti pod obtožbo tedanjega poostrenega tiskovnega zakona in mu na ta način izbiti tla v deželnem šolskem svetu. Bil pa je Praprotnik previden, zato je začasno oddal leta 1873 uredništvo »Učiteljskega tovariša« Mateju Močniku. Tako je zamogel Praprotnik še nadalje uspeSno in pogumno braniti pravice in koristi slovenskega šolstva. V deželnem šolskem svetu je deloval polnih 24 let. Ko so se razmere zboljšale, je Praprotnik v letu 1882 zopet prevzel uredniške posle pri »Učiteljskem tovarišu«.
Navzlic temu, da so si nemška ob-lastva z vsemi silami prizadevala, da bi odtujila čim več učiteljev narodu, in da bi onim, ki so odpadli in postali nemškutarji ter polnili vrste renegat-skih nemškutarskih učiteljskih društev, tako zvanih »Zweigvereine«, oskrbela čim več materialnih dobrin, se je vendar dobršen del slovenskega učiteljstva oklepal svoje slovenske stanovske organizacije in vztrajal na začrtani poti.
Tudi ni bilo slučajno, da so ravno v letu 1873 pripadli vsi slovenski kandi-
dati pri oddaji učiteljskih mest na vadnici po nasvetu, ki ga je dal za ta mesta deželni šolski svet. O tem piše »Učiteljski tovariš« takole:	»Vnanji
nemški časopisi teh dni po »telegramih« iz Ljubljane oklicujejo kot važno novico, da so v seji deželnega šolske-* ga sveta 9. t. m. (januarja) pri nasvetu za odajo učiteljskih služeb na c. kr. vadnici in pri nasvetu za okrajnega šolskega nadzornika za ICerško Slovenci popolnoma propadli (»die Slovenen unterlagen vollstaendig«). Na več vprašanj z dežele odgovorimo to-le: Nam se to nikakor ne zdi čudno in nepričakovano; čudili bi se bili le, ko bi se bilo v teh okolščinah kako drugače vkrenilo. Kar se tiče oddaje učiteljskih služeb, je bila že tako govorica po mestu in že tudi drugod, da jih dobe ti in ti in nihče drugi...«
Torej pritisk je bil, kot je razvidno iz tega odgovora učiteljskega vodstva, tako močan, da nihče ni mogel pričakovati, da bi bili v središču Slovencev, to je na ljubljanski vadnici nameščeni slovenski učitelji. Vendar pa' tudi v tej brezupni dobi slovensko učiteljstvo ni utihnilo.
Oglašali so se in vzpodbujali rodoljubni učitelji k nadaljnjemu delu v varstvo slovenske šole in slovenskih pravic. Tako so prihajale vzpodbudne besede tudi iz našega Korotana; dopis iz Borovelj se glasi: »V Borovljah so nedavno imeli nekateri učitelji in šolski možje zbor, pri katerem se je med drugim tudi o tem posvetovalo, naj bi se v slovenskih šolah že pervo leto pričelo s pomočjo nemškega abecednika podučevat. Ne vemo, ali bi bolj strmeli nad to pedagogično nespametjo, ali pa obžalovali slovenske otročiče, katerim bi se na ta način zabranjeval vsa-kojaki duševni napredek. Ali je glavni namen ljudskih šol na slovenskej zemlji drugačen kakor na nemškej? Nimajo naše šole ravno tisti namen kakor šole drugih narodov, namreč mladino tako zrediti in podučiti, da bode s pridobljenimi nauki sebi in svojim bližnjim na srečo in korist? kako pa hočete s ptujim jezikom to doseči? Ali ste pri tem posvetovanji res imeli pred očmi duševno razvijanje mladine, ste
li ozir jemali na dotične šolske postave, ki vsakemu narodu priznavajo otroško odgojo v maternem jeziku? Mislili smo, da smo se popolnoma iznebili tistih starih šol, v katerih so se slovenski otroci z nemškimi pripomočki, kakor Škorci v tičniku, z velikim trudom in te Trpinčenjem naučili blebetati nekaj nemških besedi, katere so potem, kakor hitro so imeli šolo za seboj, zopet pozabili. Vidimo pa, da hočejo naši novi pedagogi kreniti na staro pot, ki so jo že stari učitelji za krivo in škodljivo spoznali in zavergli. Iz omenjenega posvetovanja je razvidno, da učitelje, ki so ta nasvet stavili, ni vodilo druzega kakor strast po ponemčevanju in morda želja dopasti takim gospodom, ki svojo pedagogično nevednost hočejo s tem zakrivati, da venomer vpijejo: nur deutsch! nur deutsch! H koncu pa ne moremo zamolčati tudi tega, da več v šolstvu izvedenih mož, katere sicer ne moremo šteti med naše prijatelje, začenjajo gnusiti se nad tem počenjanjem z ljudsko šolo.«
Tako je bilo vidno, da se je absolutizem, ki se je uvedel z nemškim centralizmom, v novembru leta 1871 z vlado Auersperg-Lasserjevega kabineta še poglobil. Nasilja nad Slovenci so se nadaljevala in prišlo je leta 1877 tako daleč, da si je »Tagblatt« upal namigovati, »dass es nicht im Interesse des Einzelnen liegt«, da bi volili po slovensko. Žal pa je temu pritisku klonil marsikateri Slovenec in tudi učitelj, da bi si s tem ohranil vsaj svojo že itak borno eksistenco. Kako žalostne razmere so nastopile za slovensko šolo to leto, se vidi, da je deželni šolski svet na Koroškem leta 1877 učiteljem v slovenskem delu dežele ostro ukazal, da morajo učiti nemško, ker jim drugače ne bodo plače povišali.
Šele leta 1870 (ob nastopu Taaffeje-ve vlade) se je začelo buditi pri Slovencih novo upanje, da bodo prišli glede uporabe slovenskega jezika v šolah in uradnijah na boljše. Da bi se Dunaj prikupil Cehom, je bil imenovan za ministra-krajana dr. Alois Pra-žak. Sedaj je nastopil fcas, da so Slovenci zopet obnovili svoje zahteve glede slovenskega šolstva, ki so jih v državnem
zboru obnavljali od leta 1880 pa tja do leta 1882, a so samo delno uspeli S tem, da so bili dovoljeni slovenski oddelki na treh kranjskih gimnazijah. Glede učiteljišča pa je bilo takole: Pravica, ki jo je ljubljansko učiteljišče pridobilo leta 1871 s tem, da je smelo slovensko poučevati zgodovino, geografijo in ustavno pravo, je bila ukinjena z ministrskim dekretom od
11.	IX. 1872, ko se je za vse predmete, razen telovadbe, verouka in kmetijstva, uvedla zopet nemščina.
Leta 1880 je bila sprejeta v budžet-nem odseku dr. Vošnjakova resolucija, da naj se uvede na pripravnici v Ljubljani in Mariboru slovenščina kot učni jezik. Uspeli so pa Slovenci v teh zahtevah toliko, da se je res po dolgem oklevanju z ukazom naučnega ministra (št. 2178) od 1. aprila leta 1881 uvedla slovenščina na ljubljansko učiteljišče za naslednje predmete: verouk, slovenščino, matematiko, ter geometrično risanje, za prirodoslovje, sa-djerejo, ženska ročna dela in metodiko teh predmetov.
Tako se polagoma pričenjajo boljši časi za slovensko šolstvo. Res so vse te pridobitve bile le drobtinice z mize bogatinove ubogemu slovenskemu narodu, ki je moral moledovati za najmanjšo koncesijo, so pa vendar ti mali uspehi jačali slovensko odpornost tako, da si je slovenski jezik, čeprav počasi, pa vendar z uspehom utiral pot v javno življenje. Leta 1883 je deželni šolski svet dovolil slovenščino kot učni jezik za ljubljanske ljudske šole. Vendar so pa morali Slovenci bojevati neprestan boj za svoje pravice v državnem zboru ter so doživeli v tem boju marsikatero razočaranje.
V	tem in takem ozračju je slovensko učiteljstvo delalo za zgraditev svoje učiteljske zveze.
Slovensko učiteljsko društvo, ki je imelo svoj uspeli prvi občni zbor leta 1872, ni moglo ustvariti tistega, kar je bilo za učiteljsko organizacijo neob-hodno potrebno. To pa iz dveh razlogov. Združiti so hoteli slovensko učiteljstvo v enem slovenskem učiteljskem društvu. Niso pa pri tem računali, da je slovensko učiteljstvo na Štajerskem
že organizirano v slovenskih učiteljskih društvih. Zato je ta združitev imela pomen predvsem za kranjsko učiteljstvo, ker je s tem dobilo njihovo delo poleg stanovskega tudi narodno obeležje.
Največja škoda pri tem pa je bila, da so bila slovenska učiteljska društva organizirana v nemškem učiteljskem »Bundu«. Ker so postajali nemški učitelji vedno bolj nemško-nacio-nalni, so slovenska društva pričela izstopati iz »Bunda«. Prvo je izstopilo Ptujsko učiteljsko društvo 1. 1885. Tu vidimo, da so ptujski slovenski učitelji imeli važno vlogo kakor pri ustanovitvi prvih slovenskih učiteljskih društev leta 1868, tako tudi pri ustanovitvi Zaveze. Leta 1887 je izstopilo Ljutomersko učiteljsko društvo, istočasno sta pa prekinila zveze z »Bun-dom« tudi Maribor in Celje. Tako vidimo, da so »Bundu« obrnila hrbet največja štajerska slovenska učiteljska društva.
Sedaj je nastopila doba, da se vsa ta slovenska društva povežejo v slovensko vez, to je v »Zavezo slovenskih učiteljskih društev«.
Ta predlog je sprožil v Celju pri svojem poročilu »O zvezi slovenskih učiteljskih društev« Fran Kocbek, pod-učitelj v Žalcu. Sklenilo se je, da se sestavi poseben odbor, ki naj izpelje to važno zadevo. V ta odbor so bili izvoljeni: Anton Brezovnik, učitelj v Vojniku in predsedniku učiteljskega društva v Celju; Armin Gradišnik, poduči-telj v Hrastniku, in Franc Kocbek, podučitelj v Žalcu. Tovariš Brezovnik je kot predsednik sestavil posebno okrožnico glede ustanovitve »Zaveze, in so jo poslali vsem slovenskim učiteljskim društvom. Tako se je pričela agitacija za ustanovitev »Zaveze«, ki sta jo podpirala tudi stanovska glasila »Popotnik« in »Učiteljski tovariš«. Hotelo se je sklicati ustanovno zborovanje že leta 1888 sredi meseca septembra, a razne ovire so zavlekle akcijo do naslednjega leta, ko je bila končno Zaveza ustanovljena 22. aprila 1889 leta v Ljubljani.
Nemške oblasti so gledale na to ustanovitev prav pisano, ker so v tem vi-
dele panslavistično propagando. Tudi je vladni komisar zabranil za delega-cijskem zboru, ki mu je predsedoval učitelj Armin Gradišnik, vsako kritiziranje obstoječega stanja.
Tako je slovensko učiteljstvo pred petdesetimi leti ustanovilo svojo »Zavezo«, ki je združevala slovensko učiteljstvo v trdem boju za napredek slovenske šole in učiteljskega stanu do csvobojenja, ko se je strnilo v skupnem Jugoslovanskem učiteljskem udruženju svobodne Jugoslavije.
Jelo Janežič
Dr. Gregor Žerjav kot socialni politik
V	»Socialnem arhivu«, ki ga izdaja Osrednja uprava za posredovanje dela v Beogradu, je napisal za desetletnico smrti dr. Gregorja Žerjava dr. M. Krm-potič spominski članek o velikem pokojniku kot socialnem politiku. Iz njega posnemamo nekatere misli.
Dr. Žerjav je bil že pred vojno znani ter priznani, priljubljeni in osovraženi vodja narodno-radikalne jugoslovanske omladine. Pod njegovim vodstvom so nastala iredentistična dijaška društva v vseh vseučiliških središčih bivše monarhije, ter se cepila v ferialna društva in širila povsod novo vero v bodočnost in lastno moč. Ta pokret je šel preko meje monarhije in se vezal z organizacijami drugih Slovanov. Vendar je gibanje ostalo vedno v mejah realistične politike in ni izgubilo nikdar čvrstih tal pod nogami. Ni zahtevalo navdušenja zaradi navdušenja, marveč da navdušenje izpremeni v dejansko delo. Za delo so se pripravljali omladinci z dosledno strogostjo. Ta mladina ni bila brezbrižna in lahkoživa. Njo so zamenjali trezni in sistematični delavci, resni, često preresni. Fiziognomija te slovenske generacije je bila filozofska, asketska, socialna in racionalistična. Vse se je vršilo po jasno določenem načrtu. Začetnik tega gibanja je bil predvsem dr. Žerjav in je že takrat odkrival v sebi neko demonsko silo, ki pridobiva in plaši. Vojaško sodišče, internacija, legalno in ilegalno delo, to je pot dr. Žerjava skozi svetovno vojno.
Skozi težke izkušnje se prebije dr. Žerjav 1. 1918 kot zrel in konstruktiven politik, kot ena izmed najbolj izobraženih osebnosti v vsej kraljevini, v prve vrste jugoslovanske politike.
Narodno-radikalna Žerjavova omla-dina je bila nosilec narodne socialne misli. Ta socialnost se je izražala v širokem nacionalnem programu, ki je obsegal vso družbo in ki se je takoj ločil od marksistične miselnosti, ne da bi odbil njeno zdravo jedro. Ta pokret je včasih malo prekritičen za mlade ljudi. V njem je prihajal do izraza tisti racionalistični in nekako voditeljski duh mladega Žerjava. On je bil za demokracijo, toda nasproten dezorganiza-ciji. Spoznal je, da se majhni narodi Jugoslavije ne utegnejo organsko razviti do skladne demokracije po angleškem zgledu. Ni narodov brez meščanstva, brez gospodarske samostojnosti, brez kapitala. V majhno, nerazvito okolje je vrgel gesla gospodarske svobode, lastnega kapitala, velikih gospodarskih organizacij. Na tem področju je doživel prvo razočaranje, ki je bilo pa le spodbuda za popolnejše in temeljitejše nadaljnje delo.
Ko je v začetku leta 1922 postal dr. Žerjav prvič minister, je prevzel resor socialne politike kot naslednik dr. Kukovca. Ministrstvo socialne politike je bilo takrat najboljše organizirano ministrstvo v Jugoslaviji. Ni bilo ministrstvo, ki bi uživalo kakšen poseben ugled v izmučenem in ugodnem okolju.
V	tem ministrstvu ni bilo mesta za t. zv. gospodo. Tu je bil potreben delavec, ki se ni sramoval niti najnavadnejšega dela, ki je bil pripravljen delati v nemogočih pisarnah, brez kurjave in razsvetljave ter higijene in ki je veroval v socialni preporod v času, ko se je socialna politika v Jugoslaviji zdela kot utopija. Izza prvega idealističnega vzpona sta se pojavila zastoj in resignacija. Preveč se je hotelo: veliki so bili načrti, a le skromne moči. Narod je bil nezadovoljen, invalidi so demonstrirali, ko so dobili najboljši invalidski zakon, delavci so iskali rešitve v komunizmu, uradnik brez stanovanja in tako rekoč brez plače, načelniki v ministrstvih so živeli od suhega kruha in nosili zakrpa-
ne obleke. Pojavil se je dvom v življenjsko sposobnost našega naroda, v možnost jugoslovanske socialne politike. Delavec prevratnik, podjetnik reakcionaren in brez srca. Bolni dr. Gregor Žerjav šteje dneve življenja in zdravja, da bi jih čim koristneje uporabil, in z žalostjo govori mlajšim in zdravim: »Lahko je vam čakati, vi boste živeli dvajset, trideset, štirideset let, jaz moram pa vse opraviti v enem ali dveh.« Kmalu potem, ko je prevzel dr. Žerjav to ministrstvo, je bil objavljen v »Službenih novinah« ukaz, da bo dr. Žerjav za nekaj časa odsoten radi bolezni, kasneje ponovno, a 16. decembra istega leta je bil razrešen dolžnosti ministra za socialno politiko. Niti šest mesecev ni mogel dr. Žerjav posvetiti socialni politiki in tudi ta čas samo majhen del strokovnim socialnim vprašanjem. In vendar — koliko opravljenega dela! Ministrstvo je prerojeno, tempo dela poln zanosa. Izseljeniško vprašanje, invalidsko vprašanje, stanovanjsko vprašanje, begunci, prehrana pasivnih krajev — za vse najde pravno formulacijo in praktično rešitev. Sam poln iniciative sprejema vsako koristno pobudo. Kakor so stari mojstri slike svojih učencev, tako zna on izpopolniti načrte, ki se mu predlagajo. Nikogar ne odbija, vedno ima čas za referente, od najnižjega do najvišjega, brez predsodkov, vedno prevzet s čutom dolžnosti in odgovornosti. Vsako stvar pozna in takoj prodre v nje jedro. Zato se ni bal podtikanj in je lahko pisal nekemu visokemu funkcionarju po več letih pismo, objavljeno kasneje v časnikih: da je prevzel vodstvo ministrstva, ker je vedel, da ima za to potrebno sposobnost in da prevzema za vsak svoj akt popolno odgovornost. Sicer ponosna in redka, toda upravičena zavest.
Neumoren delavec in neizprosen glede dela nasproti samemu sebi ni nikdat nikogar silil k delu. In vendar se ni niti v Pokrajinski vladi, niti v ministrstvih nikdar delalo s takšno voljo in navdušenjem, kakor za njegovega časa. Do enajste in dvanajste ure ponoči so delali uradniki v svojih pisarnah ter prihajali k njemu poročat. Vsakogar je takoj sprejel, za vsak predlog je
imel razumevanje, vsakomur je pomagal s svojim znanjem in s svojimi izrednimi sposobnostmi energije in razuma. Ni se bal za svoj ugled, če je sprejel nasproten predlog svojega uradništva. Rad je imel ljudi, ki so znali utemeljiti nasprotno mnenje; sprejel ga je proti svojemu lastnemu. Ne glede na strankarsko pripadnost so bili uradniki z njim in pripravljeni na vsako žrtev za njega. Enako razgledan v pravnih, socialnih, gospodarskih, finančnih in tehničnih vprašanjih je aktivno sodeloval pri pripravi vseh načrtov zakonov in uredb ter jih je znal dopolniti s svojimi ostroumnimi pripombami. Da se že takrat ni uresničila njegova zamisel ustanovitve težke industrije v Zenici, ni njegova krivda. Delo z Žerjavom je bila visoka šola za vse njegove sodelavce in s tem se pojasnjuje tista magična privlačna sila, s katero je vplival na svojo okolico v ministrstvu.
Za način njegovega dela naj navedemo samo en primer. Državne borze dela so obstajale v vzhodnih krajih samo na papirju, dočim so bile najboljše v Sloveniji, kjer so imele potrebni aparat in predpisan način uprave. Ko je bilo to stanje predočeno dr. Žerjavu, je odredil, naj se na vsa prazna nižja uradniška mesta postavijo pripravniki, da se iz Ljubljane pozove inštruktor in da se na temelju uspeha dela s temi uradniki izberejo najboljši za bodoče šefe borz dela. Izmed dvanajstih uradnikov, ki so bili za to določeni — nihče ni pripadal njegovi stranki — je bilo postavljenih pet. Oni so bili prvi strokovno sposobni kader uradnikov v vzhodnih krajih naše države. Vendar vsa usposobljenost ni mogla preprečiti, da ne bi bili odpuščeni po Žerjavovem odhodu in nadomeščeni z nestrokovnjaki.
Ustanove za posredovanje dela se naj zahvalijo dr. Žerjavu za obstoj. On je znal neresnim kričačem postaviti nasproti resno delo, ne oziraje se na ugovore in kritike. Držal se je reka: »Pustite pse, naj lajajo; to pomeni, da jahamo.« Za ustanovo posredovanja dela je najvažnejša Žerjavova zahteva, sprejeta v finančnem zakonu za
leto 1922/23, da se »za nabiranje potrebnih sredstev za podpiranje brezposelnih delavcev, gradnjo delavskih zavetišč in plačilo potnih stroškov delavcev, ki potujejo zaradi iskanja dela, more določiti doklada do 3%o na vse službodavce in delavce, ki spadajo pod določbe zakona o zavarovanju delavcev, in ki se plačuje skupno in na isti način, kakor prispevek za zavarovanje delavcev v bolezni«, S tem je bil ustvarjen finančni temelj za posredovanje dela. Dne 31. julija 1922 je bila objavljena v Službenih novinah na-redba, s katero se je to pooblastilo izvršilo. S tem dnem se je začelo resnično delo na brezposelnem zavarovanju delavcev. Vsi dotedanji poizkusi so bili brez finančnega temelja in zato obsojeni na neuspeh. Proti temu zakonskemu pooblastilu so zakričale ne toliko poslodavske, temveč delavske organizacije in preplavile ministrstvo z morjem telegrafskih protestov. Nekoč tako, kot danes.
Dr. Žerjavu so mnogi očitali, da je politično nestrpen in preveč borben. V uradnih odnosih ni poznal stranke. Delal je z ljudmi, ne s strankarji in je ta svoj nazor vedno poudarjal. Ko je potreboval pomočnika za organizacijo prehrane, je izbral za svojega sodelavca Jovana, dasi je bil izrazit član katoliške stranke. Prav tako ni imel plemenskih predsodkov, dasi je iz dna duše ljubil svojo slovensko domovino. Njegovo obzorje zaradi tega ni bilo utesnjeno. Njegovo srce in njegov razum so obsegali vso Jugoslavijo in Srbi, Hrvati ter Slovenci so bili za njega eno. Cenil jih je samo po njihovih odlikah, z vsemi je sodeloval, pri vseh je imel prijatelje; vedno je smatral, da ni in ne more biti minister samo enega plemena, marveč samo minister Jugoslavije. V trenutkih najostrejših plemenskih sporov je ohranil neskaljen pogled na medsebojne odnose v naši kraljevini. On je že leta 1922 smatral hrvatsko vprašanje za prvenstveno gospodarsko in se trudil po svojih močeh, ugoditi utemeljenim gospodarskim zahtevam Zagreba. V njegovi zapuščini je telegram, s katerim je pozval predsednika zagrebške
občine ing. Hajncla, naj pride v Beograd zaradi ureditve finančnih vprašanj mesta Zagreba. Zagrebški predsednik je bil takrat bolan in je opravičil svoj izostanek. Nasprotnik vsakega pritiska, ki ni bil spričo kaotičnih razmer leta 1922 nujno potreben, je stremel za tem, da ustvari Jugoslavijo z delom in sodelovanjem, ne z nasiljem. Ob volitvah 1924 se je uprl premeščanju in odpuščanju uradnikov, ki so bili nasprotnega nazora, in kot zastopnik ministra pravde se je pobrigal ne samo za pomilostitev svojih političnih prijateljev, obsojenih za politične de-
likte, marveč tudi svojih nasprotnikov, da zadosti pravičnosti.
Dr. Žerjav je zaslužen tudi za našo prestolnico. Leta 1920 je prvi načel vprašanje delavskega prenočišča v Beogradu in preskrbel zanj tudi potrebno glavnico 20,000.000 dinarjev. Vendar je tedanja občinska uprava odklonila, da bi o tem razpravljala. Šele 10 let kasneje je bila uresničena njegova zamisel z velikimi težkočami in nezaupanjem. Delavska zavetišča v vsej državi so demantirala tedanji pesimizem.	B.
P O R O Č I L A
..Sociološki pregled", Beograd 1939
»Društvo za sociologiju i društvene nauke« (prej »Društvo za pravnu filo-zofiju in sociologiju«) je izdalo zbornik razprav svojih članov in sotrudnikov. Prva knjiga, ki je izšla pod naslovom »Sociološki pregled«, ima namen, razčistiti razmerje med sociologijo in bližnjimi vedami, tako nasproti filozofiji (prof. Tasič), biologiji (Milojevič), živi naravi (Stankovič), psihologiji (Vučo in Popovič), zgodovini (Popovič in Djordjevič), etnologiji (Zivkovič), statistiki (Panjevac), ekonomiji (Draškovič), politični ekonomiji (Todorovič), finančni vedi (Dukanac), pravu (Djordjevič in Markovič), nasproti akciji (Tasič) ter v dodatku o gospodarstvu in pravu (Nedelj kovič).
Drugi del te nove obsežne publikacije je posvečen opisu sedanjega stanja sociologije, in sicer v Združenih državah SA (Avramovič), v Franciji (Vučo), v Rumuniji (Panpu), pri Hrvatih (Esih) in pri Srbih (Tasič). Nadaljnje študije o sociologiji pri Hrvatih in Slovencih so obljubljene za bodoče knjige. — Tretji del je posvečen sredstvom in pouku
sociologije, in sicer x*azpravljajo o priročnikih in kolektivnih publikacijah Djordjevič, o kolektivnih raziskovanjih Jankovič, o belgijski sociologiji in o publikacijah Solvejevega sociološkega instituta prof. Tasič ter Jankovič, o socialnih znanostih na ameriških univerzah ter na visoki šoli za gospodarstvo in politične znanosti londonske univerze Mirkovič, o socioloških kongresih 1. 1937 v Parizu prof. Tasič. Ob sklepu je pridejan še kratek pregled učbenikov sociologije s kratko oceno. Znaten del knjige obsegajo poročila o knjigah.
Na čelo publikacije je postavil uredniški odbor razpravo prof. Slobodana Jovanoviča o knezu Milošu in kmetskem vprašanju, kar je zaslužena počastitev avtorjevega znanstvenega pomena.
S to mnogostransko in razgledano publikacijo je krog okoli beograjskega sociološkega društva prepričevalno dokazal svoje visoke kakovosti, načrtno usmerjenost svojega dela in skladno ustaljenost svojih osnovnih nazorov.
S. B.
XX. (Dvadeseti) vek. Književnost, nauka, umetnost, društvo. Beograd. Ekonomist. Mjesečnik za savremena ekonomska i socijalna pitanja. Zagreb. Europaische Stimmen. Politik, Wirtschaft, Kultur. Pariš Hrvatski narod. Tednik. Zagreb.
Gajret. Glasnik kulturno prosvjetnog društva. Sarajevo.
Hrvatska smotra. Nacionalni, socijalni i književni mjesečnik. Zagreb.
Istra. Glasilo Saveza Jugosl. organizacije iz Julijske Krajine.
Izvestja na blgarskoto družestvo za socialen napredk. Sofija.
Letopis Matice Srpske. Novi Sad.
Ljubljanski Zvon. Slovenska revija. Ljubljana.
Matica rada. Časopis za naučnu organizaciju rada. Beograd.
Mlada kultura. Časopis za književnost i kultura. Izdaje odbor kulturnih študentskih udruženja na universitetu u Beogradu. Cara Lazara ulica 11/1.
Mladost. List srednješkolske mladeži. Jug. prof. društvo, sekcija Zagreb.
Mrtva straža. Časopis o narodnih vprašanjih. Ljubljana.
Narodna starina. Časopis za historiju i etnografiju južnih Slovjena. 35. zvezek, 152 strani, 36 din za naročnike. Zagreb 6, pošt. pretinac 14.
Naš rod. Mladinski list JUU. Ljubljana.
Naš val. Tednik za radio, gledališče in film. Ljubljana.
Naša stvarnost. Beograd.
Njiva. Izdaja jo Del. kult. društvo »Ljudski oder« v Buenos Airesu UT.
La Nouvelle Revue Francaise. Pariš 7e.
Nova revija. Vjeri i nauči. Makarska.
Planinski vestnik. Ljubljana.
Popotnik. Časopis za sodobno pedagogiko. Ljubljana.
La porta Orientale. Rivista mensile di studi Giuliani e Dalmati. Trieste (Trst). Pregled. Časopis za politički i kulturni život. Sarajevo.
Prirodoslovne razprave. Prirodoslovno društvo, Ljubljana.
Proteus. Poljudnoznanstven list. Ljubljana.
Psyhologie. Časopis pro teoretickou a užitou psichologii. Brno.
Radnlčka zaitita. Socialno politička revija. Zagreb. Službeni glasnik SUZOR-a. Revue internationale du Travail. Publlcation mensuelle. Bureau intemational du Travail. Genove. Suisse.
Slavia. Časopis pro slovanskou filologii. Praha.
Slavjanski vestL Mesečen organ na slavjanskoto družestvo v Blgaria. Sofija. Slovenski jezik. Glasilo Slavističnega društva v Ljubljani.
Slovenski I'st. Tednik južnoameriških Slovencev. Buenos Aires.
Slovenski pravnik. Ljubljana.
Socialni arhiv. Središnja uprava za posredovanje rada. Beograd.
Sodobnost. Književna revija. Ljubljana.
Sokolska volja. Tednik. Ljubljana.
Srpski književni glasnik. Beograd.
StatUtički godišnjak kr. Jugoslavije. Beograd.
Tehnika In gospodarstvo. Izd. Soc.*ekon. institut. Ljubljana.
Tehniški nameščenec. Trbovlje.
Trud i pravo. Mesečno spisanje. God I. Sofija, Ul. Denkoglou No 2. Turizem. Revija za propagando turizma banovine Hrvatske, Slovenije in ostalih krajev. Izhaja dvomesečno. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Knafljeva ul. 5. in na Sušaku, Strossmayerjeva ul. 6. Naročnina letno 100 din.
Umetnost. Mesečnik za umetniško kulturo. Ljubljana.
Umetnost i kritika. Mesečnik za sva kulturna pitanja. Beograd. Pretplata 50 Din. Beograd, poštanski fah 991.
Vesnik društva Fružka gora. Mesečnik Novi Sad.
Vidici. Polumesečni časopis. Beograd.
Zdravniiki vestnik. Strokovno glasilo. Ljubljana.
Zora. Časopis za družabno kulturo in izobrazbo. Izhaja dvomesečno. Izdajatelj društvo »Cankar« v Sarajevu.
2enski vestnik. Mesečnik. Ljubljana.
Život i rad. Socialno-književni časopis. Beograd.
Mestna hranilnica ljubljanska
Je
največji nlovennki pupilaraov&rni zavod.
Dovoljuje posojilu na menice in vknjiibe.
Za vso vloge In obveee
jamfli
MESTNA OBČINA LJUBLJANSKA
» V I! G OS fiJI 1JI «	na jveč ja	domača delniška
Zftvarova,na družba
■ a v a r u j • : n iivl jenje, proti polam, vlomaki tatvini in neagodain, dalje tranaport. Mefclo, avtomobile in livino.
Laatne palače in agradbe v Ljubljani. Beogradu, Zagrebu, Otijtku in Pacrovgradu. Rtroiltljtlvi * Ljubljani, Beogradu, Zagrebu, Oaijeku, Novem Sadu, Petro*gradu.
Sarajevu in Splitu.
Podruinic« in eltapoziture v neh vel jih krajih driave.
P o j a a n iI a daje
RAVNATELJSTVO JLA DRAVSKO BANOVINO V LJUBLJANI,
Aleksandrova c. ll, ln vic njegove podružnice in krajevna autopetva.
NA IR O ID MA I
TII§IKA\IR'NA\ I
V LIUBLJANI. KNAFLJEVA 5 ■
IZVRŽIJIE RAZI.IČNK MODERNE	| TF-I.RFON ŽT 31-?3 - 3» 26
TISKOVINE OKUSNI), SOLI D- I PO$TM ČKKoVM RaCUN NO IN PO ZMERNIH CENAH Hr" V LIUBLJANI STl V. 10.SH
Odgovorni urednik: dr. Fr*n Spiller-Muys