9 monografije cpa Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene Filomena Sirovica mmxviii Monografije CPA 9 prevod Izguba vrednosti arheološkega zapisa: Sara Ćorković, Ahac Šinkovec, Matej Školc možnosti in načini ocene lektoriranje avtor Rok Janežič Filomena Sirovica oblikovanje in prelom izdajatelj Nives Zupančič in Andrejka Likar Kofol Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije Poljanska cesta 40, SI-1000 Ljubljana načrti http://www.zvkds.si Darja Čirič, Jure Krajšek, Robert Krempuš, Ana Pleste- in njak, Sašo Poglajen, Filomena Sirovica, Matej Strašek, Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Simona Tomažič Ljubljani Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana fotografije http://www.ff.uni-lj.si/ Srečko Firšt, Aljoša Ozmec, Sašo Poglajen zanj: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete tisk uredniški odbor Birografika Bori d. o. o. Maja Janežič, glavna urednica Barbara Nadbath, odgovorna urednica naklada Špela Karo, članica 100 Tadeja Mulh, članica Nives Zupančič, oblikovalka zbirke in likovna urednica Ljubljana 2018 Vanja Celin, tehnična urednica Prva izdaja urednik Predrag Novaković Znanstvena monografija Vse edicije zbirke Monografije CPA so brezplačne. recenzenta Najdete jih na povezavah: Predrag Novaković http://www.zvkds.si/sl/kategorija-publikacije/e-knjige Jelka Pirkovič https://e-knjige.ff.uni-lj.si/ https://www.dlib.si/ To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Pri- znanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Medna- CIP - Kataložni zapis o publikaciji rodna licenca (CC BY-SA 4.0). Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 902:719 ISSN 2630-2063 SIROVICA, Filomena Izguba vrednosti arheološkega zapisa : možnosti in načini ocene / Filomena Sirovica ; [prevod Sara Ćorković, Ahac Šinkovec, Matej Školc ; načrti Darja Čirič ... [et al.] ; fotografije Srečko Firšt, Aljoša Ozmec, Sašo Poglajen]. - Ljubljana : Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2018. - (Monografije CPA ; 9) ISBN 978-961-6990-43-1 (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije) COBISS.SI-ID 300023296 Vsebina 5 1 Uvod 7 2 Preučevanje vrednosti kulturne dediščine 7 2.1 Družbeno teoretski okvir preučevanja vrednosti kulturne dediščine 11 2.2 Pravni okvir preučevanja vrednosti kulturne dediščine 12 2.2.1 Razvoj dediščinske zakonodaje 15 2.2.2 Problematika selekcije 17 2.3 Ekonomski okvir preučevanja vrednosti kulturne dediščine 18 2.3.1 Pripisovanje ekonomske vrednosti elementom kulturne dediščine 20 2.3.2 Metode merjenja ekonomskih vrednosti kulturne dediščine 23 2.3.3 Pomanjkljivosti ekonomskega vrednotenja kulturne dediščine 27 3 Preučevanje znanstvene vrednosti arheološke dediščine 27 3.1 Znanstveni okvir preučevanja vrednosti arheološke dediščine 29 3.1.1 Razvoj teoretskega preučevanja vrednosti arheološke dediščine 32 3.1.2 Znanstvena vrednost kot informativni potencial 35 4 Vrednotenje arheološke dediščine 35 4.1 Problematika vrednostnih ocen arheološke dediščine 37 4.1.1 Postopek evalvacije: intuitivne in sistematične evalvacije ter deskriptivni in kvantitativni modeli 39 4.1.2 Slovenski model 44 4.2 Pregled kvantitativnih modelov vrednotenja arheološke dediščine 44 4.2.1 Angleški model 46 4.2.2 Nizozemski model 50 4.2.3 Pomen referenčnega okvira za vrednostne ocene 52 4.2.4 Vprašanje upravičenosti vrednostnih ocen 55 4.3 Problem slabo znanih in razumljivih vrst arheološkega zapisa 56 4.3.1 Arheološke ostaline, odkrite z aerofotografijo 56 4.3.2 Urbana območja 57 4.3.3 Arheologije moderne dobe in tehniška dediščina 58 4.3.4 Površinska najdišča arheoloških ostalin 58 4.3.5 Naravni depoziti 59 4.3.6 Kulturne krajine 63 5 Ocena izgube vrednosti poškodovanega arheološkega zapisa 63 5.1 Vrste vplivov na arheološki zapis 65 5.2 Možnosti oblikovanja ocene v okviru slovenskega pravnega sistema 69 5.3 Oblikovanje vrednostne ocene 69 5.3.1 Možnosti aplikacije kriterijev vrednosti, razvitih v dediščinskem kontekstu 70 5.3.2 Družbeni in splošni dediščinski kriteriji vrednosti arheološkega zapisa 73 5.3.3 Kvaliteta in informativni potencial kot indikatorja znanstvene vrednosti 77 5.3.4 Kriteriji znanstvene vrednosti arheološkega zapisa 79 5.3.5 Problematika vzpostavitve referenčnega okvirja 81 5.4 Oblikovanje metode ocene izgube vrednosti poškodovanega arheološkega zapisa 93 6 Empirična analiza metode ocene izgube vrednosti poškodovanega arheološkega zapisa 93 6.1 Celje – Mohorjev atrij: testiranje metode na simulirani situaciji 95 6.1.1 Referenčni okvir najdišča Celje – Mohorjev atrij 99 6.1.2 Analiza rezultatov arheološke raziskave (Celje – Mohorjev atrij) 103 6.1.3 Ocena vrednosti (Celje – Mohorjev atrij) 103 6.1.4 Ocena odstotka uničenosti (Celje – Mohorjev atrij) 107 6.1.5 Ocena izgube vrednosti v simulirani situaciji (Celje – Mohorjev atrij) 108 6.2 Celje – Breg: testiranje metode na poškodovanem arheološkem zapisu 109 6.2.1 Referenčni okvir najdišča Celje – Breg 112 6.2.2 Analiza rezultatov arheološkega dokumentiranja uničenja (Celje – Breg) 116 6.2.3 Ocena vrednosti (Celje – Breg) 116 6.2.4 Ocena odstotka uničenosti (Celje – Breg) 116 6.2.5 Ocena izgube vrednosti poškodovanega arheološkega zapisa (Celje – Breg) 120 6.3 Velika Dobrava – Zglavnice: testiranje metode na poškodovanem arheološkem zapisu 120 6.3.1 Referenčni okvir najdišča Velika Dobrava – Zglavnice 127 6.3.2 Analiza rezultatov arheološkega dokumentiranja uničenja (Velika Dobrava – Zglavnice) 132 6.3.3 Ocena vrednosti (Velika Dobrava – Zglavnice) 132 6.3.4 Ocena odstotka uničenosti (Velika Dobrava – Zglavnice) 133 6.3.5 Ocena izgube vrednosti poškodovanega arheološkega zapisa (Velika Dobrava – Zglavnice) 139 6.4 Analiza rezultatov 145 7 Zaključne misli 149 8 Literatura 149 8.1 Literatura 164 8.2 Drugi viri Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene 1 Uvod Podvrženost arheološkega zapisa degradaciji, poškod- vov, katerih posledice je smiselno vrednotiti. Osre- bam in nepovratnemu propadanju uvršča problem dnji del knjige je v celoti posvečen oblikovanju meto-izgube njegove vrednosti med neizogibne teme arhe- dologije za oceno izgube vrednosti v primerih, ko je ološke vede. Čeprav je ideja izgubljene vrednosti vsaj bil arheološki zapis poškodovan zaradi nenadziranih implicitno, če že ne eksplicitno prisotna v arheološki ali nestrokovnih posegov. Uspešnosti predlagane me-praksi in pri vsakem poskusu arheološke interpre- todologije ni mogoče ustrezno oceniti brez analize tacije, so bile možnosti ocenjevanja izgube vredno- njene uporabnosti v praksi, čemur je bil posvečen sti in načini njenega vrednotenja, le redko predmet zadnji del naše študije, kjer smo dejanskih situacijah obravnave. K temu je vsekakor prispevala tudi izrazita preverjali ustreznost dostopnih podatkov ter načine raznovrstnost možnih dejavnikov, ki preoblikujejo, njihove uporabe. Analiza rezultatov je omogočila degradirajo in uničujejo arheološki zapis, in katerih dovolj veliko količino ustreznih podatkov za natanč- učinke največkrat ni bilo možno obravnavati na enak nejše razumevanje dometa in omejitev predlaganega način. Toda, ocena izgube vrednosti je predpogoj za postopka ter njegove zmožnoste za oblikovanje smi-odločanje, kako ravnati z arheološkimi ostanki, kako slenih in arheološko utemeljenih izjav o povzročeni jih varovati, ohranjati in tudi izločati. Ravno zara- škodi in izgubah. di tega je bil na začetku študije nujen teoretični in Predlog urednikov, da se študija objavi v dveh knji-praktični razmislek o virih za obravnavanje vredno- žnih izdajah, v slovenskem in hrvaškem jeziku, izhaja sti arheološkega zapisa nasploh in o posledicah, ki jih predvsem iz njenega pomena za razvoj znanstvene predstavlja izguba takšnih vrednosti. S tem smo želeli terminologije v obeh jezikih in želje temo čim bolj povečati razumevanje tovrstnih konstruktov in tudi približati strokovnjakom in zainteresirani javnosti v nabor orodij za njihovo analizo in definiranje. obeh državah, kjer so se koncepti vrednotenja, var- Problema izgube ne moremo obravnavati ločeno stva in ohranjanja dediščine razvijali na podobnih od samih vrednosti, ki jih pripisujemo arheološkim osnovah. Knjiga je rahlo spremenjena doktorska di-ostankom. Zaradi tega je vprašanje izgube vrednosti sertacija, ki je z naslovom „Ocena izgube vrednosti in nujno postavljeno v okvir konstruiranja vrednosti v znanstvenega informacijskega potenciala pri uniče-arheološkem, dediščinskem in tudi v splošnem druž- nih arheoloških depozitih“ bila leta 2015 zagovarjana benem kontekstu. Prvi del študije je najprej posvečen na Univerzi v Ljubljani, na Oddelku za arheologijo premisleku o naravi in virih določanja vrednosti kul-Filozofske fakultete. Za pomoč pri nastajanju diser- turne dediščine, čemur sledi analiza vloge znanosti v tacije se zahvaljujem kolegom, družini in prijateljem, tovrstnih konstrukcijah vrednosti. Ker je nujen rezul-predvsem pa prof. dr. Predrag Novakoviću, ki je bil tat vsake konstrukcije vrednosti njihova kategorizaci- ves čas mojega doktorskega študija zelo inspirativen ja, ki je osnovni predpogoj vsakega smiselnega ovre- mentor in je tudi omogočil objavo disertacije v knji- dnotenja, smo posebno poglavje namenili različnim žni obliki. Zahvaljujem se tudi delovnemu mentorju tipom postopkov vrednotenja v dediščinski in arheo-mag. Matjažu Novšaku, ki mi je odstopil podatke o loški praksi, kjer smo analizirali njihove prednosti in arheoloških raziskavah in tako omogočil velik del te-pomanjkljivosti. Pri tem smo posebej preizkušali nji- renskega raziskovalnega dela in tudi nudil pomoč pri hovo uporabnost pri ocenah poškodb arheološkega njihovi analizi in reinterpretaciji. Pri terenskem delu zapisa, kjer smo definirali predvsem tiste vrste vpli-je bila neprecenljiva tudi pomoč arheologov, Dani- 5 Monografije CPA 9 jele Brišnik iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine del moje razprave ne bi dosegel sedanje ravni. Velike (OE Celje) in Jureta Krajška iz Pokrajinskega muzeja zahvale gredo tudi Dinku Tresiću Pavičiću in Andreji v Celju. Posebej se zahvaljujem tudi dr. med. Marija-Kudelić, ki sta bila vedno pripravljena z menoj deli- nu Pašaliću za prispevek pri razvoju zahtevnih ma- ti breme vrednosti arheološke dediščine. Nadvse pa tematičnih postopkov; brez njegove nesebične po- sem hvaležna svoji družini, ki me je vedno podpirala moči, koristnih nasvetov in kreativnih predlogov ta v mojem delu. 6 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene 2 Preučevanje vrednosti kulturne dediščine 2.1 Družbeno teoretski okvir primerjanju objektov na osnovi vrednostnih lestvic, preučevanja vrednosti kulturne je prenos vrednosti na objekte osnova strukturiranja dediščine materialnega sveta (van Wijngaarden 1999, 154). Svet je v tem smislu rezultat družbene konstrukcije, ki je Pojem vrednost predstavlja osnovo vsake razprave o odvisen od klasifikacijskega sistema, pri čemer je ma-kulturni dediščini, pri čemer je vrednostna katego- terialna kultura podvržena nenehnim vrednostnim rija ključni dejavnik pri sprejemanju odločitev o na- spremembam (Pearce 1994a, 2; 1994b, 10). Kljub činu ravnanja z dediščino. Čeprav je večina avtorjev temu, da v znanosti vrednosti in dejstva predstavljajo mnenja, da vrednosti niso inherentne posameznim dve zelo različni in nezdružljivi načeli, je znanost v elementom dediščine, temveč da gre za atribute, osnovi prežeta z vrednostmi in tudi dejstva obrav-pripisane na osnovi družbenih procesov (Tainter, nava kot družbeno konstruirane nosilce vrednostnih Lucas 1983; Lipe 1984; Bender 1992; Tilley 1994; oznak. Znanstvena prepričanja so v tem smislu re-Lowenthal 1996; Groenewoudt, Bloemers 1997; zultat raziskav tistih načel vrednostne presoje, ki so Briuer, Mathers 1996; Mathers, Darvill, Little 2005; zmožna posamezne predpostavke na osnovi zaneslji-Carman 2000a; 2002a; Darvill 2001; Willems 2001; vega zaporedja dokazov in argumentov povezati z Deeben, Groenewoudt 2005; Worthing, Bond 2008), realnostjo (Harris 2010, 143–144, 180). so poskusi analize vrednosti najpogosteje usmerjeni V okviru tovrstnih raziskav je družbena vrednost v reševanje tega vprašanja v praktičnih in tehničnih opredeljena kot celota zaželjenih lastnosti in pozitiv-okvirih dediščinske stroke (Carman 1996a; 2000a; nih pomenov, ki vplivajo na usmeritev družbenega 2002a; Willems 2001). Glede na to, da je vrednost delovanja ter tvorijo ozadje vseh oblik družbenih od-dinamičen in relativen pojem, odvisen od prostora in nosov in vedenja (Darvill 1995, 38; Darvill 2005, 24). časa ter družbenega konteksta, je teoretsko preučeva- Vrednosti običajno razumemo na dva načina. Po eni nje procesa nastajanja vrednosti nujno za pravi uvid strani predstavljajo moralna načela in ideje, ki vodijo v problem vrednotenja elementov kulturne dedišči-naše individualno in kolektivno delovanje ter so od- ne. Ozadje tovrstnih raziskav izhaja iz predpostavke, raz konsenza o družbenih vrednotah, ki je splošno da je varstvo kulturne dediščine odraz civilizacijskih sprejet med posamezniki in skupinami (Mason 2002, tokov oziroma integralni del sodobne družbe, ki je 7). Po drugi strani vrednosti predstavljajo aktualne in določene produkte materialne kulture prepoznala potencialne značilnosti in kvalitete, ki jih pripisuje-kot kulturno dediščino, s čimer se je začel proces mo objektom in vsebujejo potencial kvantitativnega ustvarjanja oziroma proizvodnje dediščine (Avrami, izraza, primernega za njihovo smiselno rangiranje Mason, de la Torre 2000a, 3). (Darvill 2001; Willems 2001; Mason 2002; Moeran Ideja o konstruiranosti vrednostnih konceptov je 2009). Pri tem vrednostni sistemi predstavljajo skupi-osnova prevladujočega teoretskega pristopa v druž- ne norm, ki omogočajo primerjavo med objekti, de- benih in humanističnih vedah ter določa način pre- lovanjem in vedenjem. Ti niso univerzalno določeni, učevanja medčloveških odnosov in odnosov ljudi temveč jih vedno znova preučujemo in usklajujemo, s fizičnim svetom, ki jih obdaja, ter z materialnim njihova odobritev pa je odraz družbenega soglas-svetom, ki ga ustvarjajo (Gibson, Pendlebury 2009, ja glede sprejemljive vrednostne usmeritve (Darvill 1; Moeran 2009, 4). Ker ureditev sveta temelji na 2005, 24). 7 Monografije CPA 9 PREHODNI PREDMETI ODPAD TRAJNI PREDMETI zmanjšanje vrednosti brez vrednosti povečanje vrednosti Slika 1 Thompsonov model cirkulacije predmetov (po Thompson 1979, 10, sl. 2). V kontekstu kulturne dediščine, ki je sestavljena iz predmetov prikazal nasproten kulturni proces, ka-materialnih objektov, vrednosti odražajo potrebo terega posledica je, da so posamezni predmeti ali družbe po kontinuiranem prenosu kulturnih infor-celotni razredi objektov izvzeti iz sfere vsakdanjega macij skozi čas, pri čemer objekti služijo kot posre- življenja in sakralizirani oziroma prestavljeni v sfero dniki pri prenosu določenega tipa informacij (Lipe simbolnih vrednosti (Kopytoff 1986, 73–74). V tem 1984, 5) in imajo drugačno vlogo kot v svojem iz-postopku lahko jasno prepoznamo proces družbene- vornem kontekstu. Družba zanimanje za posamezne ga oblikovanja dediščine kot kategorije. objekte ustvarja na podlagi političnih ali religijskih Znani teoretik arheološke dediščine John Carman trendov in družbenih gibanj, pa tudi znanstvenega di- (Carman 1990; 1996a; 2000a; 2002a; 2010) za prikaz skurza (Avrami, Mason, de la Torre 2000a, 3). Proces nastajanja oziroma družbene proizvodnje dediščine oblikovanja vrednosti, na katerih ta interes temelji, je poleg teorije družbenega življenja predmetov upo-izjemno zapleten, saj izhaja iz kombinacije družbeno rablja tudi Thompsonovo teorijo odpada ( Rubbish oblikovanih nazorov, strokovnih in znanstvenih ugo-Theory; Thompson 1979), ki govori o kroženju pred- tovitev, pa tudi zasebnih, političnih in ekonomskih metov skozi procese izdelave, uporabe in odmetava-interesov (Cooper et al. 1995a, 7; Darvill 1995, 39, nja. Thompson predmete deli na tri kategorije: trajni 42). Pri tem prepoznanje in opredelitev vrednosti po-predmeti, katerih vrednost se s časom povečuje, pre- sameznih objektov kot dediščinskih ponuja motive hodni predmeti, katerih vrednost se s časom zmanj-za njihovo ohranitev ter v končni fazi prispeva k le- šuje, in odpad, kjer gre za odvržene predmete brez gitimaciji celotne dediščinske prakse (Groenewoudt, vrednosti (Thompson 1979, 7). Thompsonov model Bloemers 1997, 132–133). poskuša pojasniti, kako predmeti prehajajo iz ene ka- Ena pomembnejših in v arheologiji močno razširje- tegorije v drugo, pri čemer je oblika njihove eksisten- nih teorij konstruirane vrednosti materialne kulture ce obenem odraz njihove vrednosti. Poudarek je na je teorija družbenega življenja predmetov, ki jo Ajrun kategoriji odpada, ki predstavlja odvržene prehodne Appadurai predstavlja v uvodnem poglavju znane predmete. Čeprav predmeti z redukcijo na odpad knjige The Social Life of Things (Appadurai (ur.) 1986). postanejo kulturno nevidni, jim je z družbeno ma-Appadurai ugotavlja, da vrednosti objektov predsta- nipulacijo lahko ponovno pripisana nova vrednost, vljajo sodbe, ki si jih o njih ustvarjajo subjekti. V skla- ki jih promovira na področje kulturno vidnih, trajnih du s tem preučuje gibanje predmetov skozi različne predmetov (Thompson 1979, 91–92, 126; sl. 1). vrednostne režime, pri čemer rekonstrukcija tega gi- Z vstopom v kategorijo trajnih predmetov je pred- banja predstavlja rekonstrukcijo družbenega življenja met obsojen na neprekinjeno eksistenco in nenehno predmetov in s tem sredstvo za razumevanje njihove-povečevanje vrednosti. Čeprav si lahko predstavlja- ga pomena. V tem smislu so vse vrednosti ustvarjene mo, da kroženje predmetov poteka tudi v drugih na osnovi družbenih dogovorov in izmenjave, pri če-smereh (npr. iz prehodnih v trajne ali celo iz trajnih v mer je politika tisto področje, ki predstavlja povezavo prehodne ali v odpad), nam Thompsonova teorija jamed tem procesom in vrednostmi samimi (Appadu- sno prikazuje fleksibilnost in minljivost vrednostnih rai 1986, 3, 57). Pomemben vidik procesa oblikovanja sistemov ter družbeni značaj trajne vrednosti (Enge-vrednosti v okviru teorije o družbenem življenju pred- ström, Blackler 2005; Meadow 2010; Pye 2010). Ko metov predstavlja tudi delo Igorja Kopytoffa (1986), predmet doseže stopnjo vrednosti, ki je ni več mogo-v katerem je avtor z razlago sistema komodifikacije če meriti, izstopi iz cirkulacije in področja zasebnega 8 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene DEDIŠČINA SELEKCIJA KATEGORIZACIJA EVALVACIJA PREDMET Slika 2 Sistem ustvarjanja koncepta dediščine (po Carman 1996a; 2002a). delovanja. S tem dobi visoko oziroma neprecenljivo Kategorizacija, ki temelji na pripisanih vrednostih, vrednost v novem, vzvišenem, javnem kontekstu in zahteva razvijanje smiselne klasifikacije, ki izhaja iz postane sredstvo dostopa do preteklosti oziroma de-potrebe družbe po ocenjevanju in določanju vredno- diščina (Carman 1990; 1996a; 2000a; 2002a; 2010). sti kot predpogoja za postopke primerjanja in rangi- Na podlagi tega Carman zaključuje, da je dediščina ranja. V kontekstu dediščine neposredno posledico javni fenomen, sestavljen iz predmetov iz vsakdanje-tega procesa predstavlja zahteva po sistematičnem in ga življenja, opredeljenih za vredne, medtem ko je metodološkem preučevanju in definiranju vrednosti upravljanje z dediščino poseben način manipulacije kot razloga za ohranjanje in raziskovanje elementov objektov, pri katerem je materialni fenomen iz pre-dediščine ( sl. 2). S sodobnim razumevanjem vre- teklosti pretvorjen v simbolni fenomen v sedanjosti dnosti kulturne dediščine, ki se je razvilo v zadnjih (Carman 1996a, 29; 2002a, 194; 2010, 74). Dediščina desetletjih, se je na osnovi analize procesa in mesta je v tem smislu tako proces kot produkt, pri čemer sta oblikovanja vrednosti začelo preučevanje širšega po-predmet našega zanimanja postopek izbire predme- mena interakcije med ljudmi in predmeti ter razume- tov, ki predstavljajo obče objekte dediščine s poseb- vanje ocene vrednosti kot konstitutivnega elementa nimi vrednostnimi značilnostmi, in način ravnanja s vrednosti same. V ozadju teh raziskav je osnovna predmeti, ki so tako opredeljeni (Carman 1996a, 30; ideja, da je vrednosti mogoče preučevati le glede 2002a, 187). Najpomembnejši vidik te problematike na širša teoretska vprašanja, ki vključujejo moralne predstavlja dejstvo, da pojem vrednost implicira me-in etične poglede, v skladu s katerimi so oblikovani rila in standarde, na podlagi katerih ocenjujemo ele- načini obravnave objektov, ter psihološki in intelek- mente dediščine, zaradi česar so ti, v nasprotju z dru- tualni okvir, na osnovi katerega vrednosti določamo gimi kategorijami predmetov, neposredno povezani (Schiffer, House 1977; Lynott 1980; Mathers, Darvill, z ustvarjanjem koncepta dediščine (Carman 2002a, Little 2005). 148). Carman dediščino zato definira kot produkt Zato se raziskovanje vrednosti kulturne dediščine procesa kategorizacije, ki omogoča izbiranje, ločeva-sooča s težavami, ki so rezultat raznolikosti narave nje in uvrščanje posameznih predmetov v posebne in izvora vrednosti (družbeni, kulturni, znanstveni, konceptualne okvire. Na tej podlagi je ustvarjena mo-ekonomski, politični in drugi interesi), kontekstual- žnost njihove posebne obravnave in ravnanja z njimi nih dejavnikov, ki jih oblikujejo (družbene sile, eko- (Carman 2002a, viii; glej tudi Howard 1994). Če so nomski oportunizem, kulturni trendi), in dejstva, da vrednosti rezultat iskanja tistega, kar je pomembno se nekatere vrednosti prekrivajo ali si medsebojno in sprejemljivo, je ključni dejavnik v procesu določa-konkurirajo (Mason 2002, 5). Te raziskave dodatno nja vrednosti znanje, utemeljeno na vnaprej določe- otežuje spoznanje, da so vrednosti aktivni dejavniki nih konceptih kategorij, ki omogočajo razumevanje oziroma da ima proces proizvodnje vrednosti povra-stvarnosti na osnovi karakterizacije in klasifikacije. tni učinek na področja, ki ga oblikujejo. Materialna 9 Monografije CPA 9 PODROČJA USTVARJANJA IN PRIPISOVANJA VREDNOSTI DRUŽBA PRAVO IN POLITIKA EKONOMIJA Slika 3 Področja ustvarjanja in pripisovanja vrednosti. kultura je medij, v okviru katerega poteka družbena man (Carman 1996a; 2005a) poskušal prikazati ne-dejavnost in kjer se oblikujejo družbeni odnosi, pri zadovoljivost ekonomije za razumevanje vrednosti čemer ti procesi hkrati spreminjajo materialno kul-kulturne dediščine, ki je z oblikovanjem pravnega turo samo (Hodder 1985). Teoretsko preučevanje varstva povzdignjena iz prehodnosti vsakdana in vrednosti zato ne poskuša ugotoviti zgolj vzrokov promovirana v javno sfero trajnih vrednosti. Iz filo-oblikovanja vrednosti, temveč tudi posledice, ki jih zofske problematike javnega in zasebnega področja, imajo vrednosti za področje, v okviru katerega delu-ki jo je Hannah Arendt predstavila v svoji knjigi Vita jejo. Posledično so raziskave usmerjene v razumeva- activa (1991 [1958]), je razvidno, da sta bili z razvo- nje teh kompleksnih, aktivnih odnosov in vpliva, ki jem družbe, ki ga avtorica datira na začetek novega ga imajo na oblikovanje, razumevanje in upravljanje veka, in njegovim sistematičnim širjenjem na račun dediščine (Mathers, Darvill, Little 2005, 8). Problem javne in zasebne sfere življenja, ki sta bili značilni za predstavljajo tudi same metode vrednotenja, pri kate-antiko in v nekoliko spremenjeni obliki za srednji rih lahko vrednosti ocenjujemo z različnimi tehnika- vek, v javni prostor vpeljani ekonomija in zakono- mi in z različnih perspektiv, rezultat njihove uporabe daja kot osnovni smernici oblikovanja družbenega pa so različni, pogosto nepovezani in neprimerljivi življenja. Družba je za Arendtovo hibridno področje, podatki (Mason 2002, 15). Osnovna problematika kjer zasebni interesi, povezani z zakonskim varstvom tega področja potemtakem izhaja iz načina identifici-in ekonomskim upravljanjem, dobivajo javni pomen ranja, artikuliranja in ugotavljanja vrednosti kulturne (Arendt 1991, 33). Vzporedno s tem javno področje dediščine ter oblikovanja metode njihove ocene, prav preneha predstavljati področje delovanja in postane tako pa tudi smiselnosti, namena in ravni uporabno-področje vedenja, v okviru katerega je vsako ravnanje sti pridobljenih rezultatov. regulirano z zakonskimi normami (Arendt 1991, 41). Tako je razumevanje vrednosti ločeno na področja Če javno področje razumemo kot prostor trajnosti in družbenega, pravno-političnega in ekonomskega nesmrtnosti, predstavljajo vrednosti, promovirane na delovanja (Carman 1991; Schadla-Hall 1999; Ennen to področje, tiste vrednosti, ki jih želimo zaščititi pred 2000; Jameson, Baugher 2007; sl. 3) in posledično naravnim propadanjem (Arendt 1991, 48). To podro-povezano z globljimi družbenimi vprašanji javnega čje je po Arendtovi zaznamovano s kontradiktorno delovanja. idejo skupne lastnine in bogastva, ki predstavlja druž- Čeprav je že Carman poskušal pojasniti načine ra- beno skrb, podvrženo nadzoru politične ekonomije, zumevanja dediščine v okviru javnega in zasebne- ki je bila s formiranjem družbe povzdignjena v javno ga delovanja, imamo lahko delen neuspeh njegovih sfero (Arendt 1991, 28). Če v skladu s tem analizira-domnev za posledico poenostavljenega razumeva- mo značilnosti dediščine, opazimo, da je bilo z obli- nja teh življenjskih sfer. Z vključitvijo ekonomije in kovanjem zakonov o varstvu objektov iz preteklosti, tržnih vrednosti v sfero zasebnih interesov je Car-ki so se po Evropi uveljavili konec 19. stoletja, objek- 10 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene tom, ki jih danes označujemo za dediščino, pripisano so zakoni hkrati družbeno konstituirani element in zakonsko varstvo, s čimer so dobili značaj javnega konstitutivni element družbe, saj pravne kategorije, interesa in vrednosti, ki je vredna ohranjanja. V tem ki so po eni strani odraz časa, po drugi strani do-smislu ima dediščina vse značilnosti novoveške javne ločajo družbene odnose ter delovanje in ravnanje sfere: kot z zakonom določene trajne vrednosti, ki jo (Dommann 2008, 4). Moralna načela in vrednote je treba ohranjati, in kot skupnega bogastva, ki ga je posamezne države so prvenstveno razvidne iz nje-treba upravljati. S tem sta pravni in ekonomski okvir nih zakonov (Trotzig, Klockhoff 2004, 163), skozi razumevanja dediščine postala področje ustvarjanja administrativni in zakonodajni sistem pa se odraža-in razumevanja posebnih skupin vrednosti, značilnih jo tudi v načinu upravljanja s kulturnimi dobrinami za objekte dediščine, ki so z družbenim delovanjem (Cleere 1984; Firth 1995). Zakoni so odraz dejanske-promovirani na področje javnega in skupnih vrednot. ga pravnega statusa kulturnih dobrin in določajo formalne postopke odnosa do njih v administrativnem kontekstu (Moratto, Kelly 1978, 14). Zakon je torej 2.2 Pravni okvir preučevanja vrednosti pomemben dejavnik, saj določa vrednost zavaro- kulturne dediščine vanih objektov, pri čemer ima z zakonom določena vrednost neizbežne posledice za vse dejavnosti, po- Predpogoj za varstvo in ohranjanje kulturne dedišči- vezane z dediščino, torej tudi za arheologijo (Carman ne je družbeno priznanje njene vrednosti, ki temelji 1995, 26; 1996a; 2000b, 305). Zakon o varstvu arhe-na oblikovanju zakonskega in institucionalnega okvi- oloških ostankov zato primarno predstavlja simbol ra upravljanja z dediščino (Firth 1995, 49). Z uza- pomena arheologije (Cooper et al. 1995a, 8; Vollmer- konitvijo vrednosti in oblikovanjem upravljanja se je -Konig 2010, 494) in arheologiji daje javno priznano dediščina ločila od področja zasebne lastnine in kot vrednost (Carman 1995, 20, 27–28). Po drugi stra-javno dobro postala predmet javnega delovanja. S ni pa ima pomembno vlogo tudi arheologija, saj s tem postopkom so bile vrednosti dediščine vključene pripisovanjem pomena in vrednosti posameznemu v politični proces sprejemanja odločitev oziroma na objektu pojasnjuje, kaj je arheološko in kaj ni. Na področje javnega delovanja, ki skrbi za upravljanje z podlagi tega določa področje svojega delovanja in javnimi dobrinami. Promocija v javno domeno pred-opredeljuje objekte raziskav (Carman 2002a, 191). stavlja osnovo zakonodaje, ki določenim objektom Hkrati ta postopek jasno kaže, da sta tako arheološka na osnovi procesov identifikacije, kategorizacije in kot dediščinska praksa področji ustvarjanja vredno-nazadnje selekcije določa vrednost. Iz tega je raz- sti in pomenov, kar od obeh disciplin zahteva globljo vidno, da je dediščina politični in pravni termin, ki analizo vpliva in posledic njunega delovanja (Lafrenz označuje materialne in nematerialne dobrine, ustvar-Samuels 2008, 71). Ob upoštevanju dejstva, da pro- jene kot odgovor na različne politične pritiske in ces proizvodnje vrednosti poteka v okviru različnih družbene trende (Serageldin, Shluger 2001; Darvill institucij ter različnih regulatornih in zakonskih sis-2005; Willems 2010a). temov, lahko razumemo njihov vpliv na ustvarjanje Zakoni načeloma opredeljujejo vse vidike ravnanja z vrednosti in pomena arheoloških ostankov. Glede na dediščino, od konvencionalnih metod raziskav, nači-to, da ima določena stvar arheološko vrednost zato, nov prezentacije, interpretacije, ohranjanja in odstra- ker tako določa zakon, Carman ugotavlja, da mora njevanja do pravic do dostopa in uporabe (Soderland zakon potemtakem do določene mere regulirati tudi 2010, 130). Zakoni tako primarno delujejo kot serija našo percepcijo »arheološkega« (Carman 1995, 28; pravil, na podlagi katerih družbene norme dobiva-glej tudi Smith 2004, 126–127; sl. 4). jo moč prisile, in služijo reševanju sporov znotraj Po drugi strani si arheologija z opredeljevanjem posa-družbe, hkrati pa delujejo kot program za sprejemlji- meznih objektov kot arheoloških prilašča intelektualne vo ravnanje (Carman 1996a, 34). Iz tega izhaja, da pravice do dostopa in nadzora nad njimi (Smith 1993, 11 Monografije CPA 9 IDENTIFIKACIJA KATEGORIZACIJA EVALVACIJA opisovanje in definiranje: pripisovanje določenih kulturno (pravno) ugotavljanje razlik med zakonsko definiranih redefiniranje komponentami vrednosti Slika 4 Prikaz pravnega vpliva na opredelitev kulturne dediščine (po Carman, 1996b, 23–24, sl. 2, 3). 64). Problematika, ki iz tega izhaja, ima vzrok v te- 2.2.1 Razvoj dediščinske zakonodaje žavnem ločevanju preteklosti od struktur in institucij, ki jo predstavljajo, avtorizirajo, promovirajo in kre- Pravni sistem varstva in ohranjanja kulturne de- pijo (Molyneaux 1994, 4). V tem procesu arheološko diščine temelji na postopku uzakonjanja njenih delovanje in arheološki diskurz oblikujejo politične vrednosti. Ta postopek proces upravljanja z de-odločitve, določbe o načinu ravnanja z objekti in diščino definira kot politično aktivnost, na katero navodila za izvajanje raziskav (Huld Sigurðardóttir tradicionalno vplivajo pravna vprašanja in prak-2006, 223). S preučevanjem predstavljenega pro- tični, metodološki problemi dediščinske prakse. cesa v okviru poprocesne teorije lahko arheologijo Izraz dediščina izvira iz pravne terminologije (Pe-razumemo kot tehnologijo (v terminih Foucaultove arce 2000, 59), saj je njegov pojav v mednarodnih teorije upravljivosti; angl. governmentality theory), ki pa pravnih dokumentih ob koncu 60. let 20. stoletja2 ne predstavlja več nevtralnega iskanja znanja, tem- izrazito vplival na njegovo široko uporabo v večjem več teži k sistematičnemu definiranju obravnavanih delu sveta kot termina, ki označuje vredne pred-objektov (Shanks, Tilley 1987a, 49). Glede na to, da mete iz preteklosti (O‘Keefe, Prott 1992; Carman ima način razumevanja preteklosti velike posledice za 2005b). Zgodovino in razvoj dediščinske zakonodaje družbene odnose, arheološka spoznanja na osnovi so preučevali številni avtorji tako na nacionalni kot zakonske in institucionalne regulacije predstavljajo na mednarodni ravni, pri čemer so menili, da rekon-tehnologijo za upravljanje z zahtevami in trditvami, strukcija tega procesa predstavlja temeljni način za utemeljenimi na preteklosti, ter vodijo k regulaci-razumevanje položaja, ki ga ima dediščina v sodobni ji družbenih vrednot in kulturnih pomenov (Smith družbi (Cleere (ur.) 1989; Hunter, Ralston (ur.) 1993; 2007, 161; 2009, 34). 1 Carman 1995; 2002a; Frigo 2004; Stamatoudi 2011). Pregled zgodovine zakonodaje ponuja vpogled v 1 Laurajane Smith, ena najbolj izstopajočih teoretičark spreminjanje koncepta varstva dediščinskih vrednot, diskurza o dediščini, je v okviru postkolonialne teorije na pa tudi v spreminjanje načina pravnega sodelovanja več mestih predstavila daljnosežne implikacije arheolo-v tem postopku, kar nam omogoča neposreden vpo- škega diskurza o dediščini, ki, avtoriziran v zakonodajnih okvirih in mobiliziran z javno politiko, neposredno vpliva gled v prostorsko in časovno odvisnost vrednotenja na izraz družbene in kulturne identitete (Smith 1993; 2004; ostankov iz preteklosti (Soderland 2010, 137). Del 2006; 2007). Smithova ta diskurz, s katerim označuje do-teh raziskav temelji na pregledu sprememb v pravni meno pooblastil, imenuje avtoriziran diskurz o dediščini (angl. Authorised Heritage Discourse, skr. AHD), pri čemer terminologiji, ki veljajo za odraz sprememb v nači-ugotavlja, da so postavke, na katerih je utemeljen, vključe- nu, na katerega pojmujemo svet, ki nas obdaja, ter ne v vse mednarodne dokumente, povezane z varstvom in je odraz pozitivnega in negativnega vrednotenja zno-ohranjanjem dediščine. Smithova poudarja, da avtorizira- ni diskurz daje primat avtoriteti strokovnjakov, ki so edi- ni sposobni razumeti, identificirati in definirati vrednosti preteklosti, obenem pa ga interpretirajo in izvajajo institu-dediščine, s čimer si zagotavljajo trajen in na jasnih prav- cije, ki promovirajo interese teh disciplin (Smith 2004, 73). nih osnovah utemeljen dostop do objektov iz preteklosti 2 Pojem dediščina se v mednarodnem pravu prvič po- (Smith 2006; 2007; glej tudi pogl. 3.1.1). V tem smislu je javi leta 1969 v Evropski konvenciji o varstvu arheološke pravni sistem, ki tvori temelj upravljanja z materialno kul-dediščine (Svet Evrope 1969; Petrič 2000, 6), že leta 1972 turo, pomemben produkt avtoriziranega diskurza, saj ute- pa tudi v UNESCOVI Konvenciji o varstvu svetovne kul- leša spoznanja različnih disciplin, ki preučujejo objekte iz turne in naravne dediščine (UNESCO 1972). 12 standardi- zacija ocenjevanja Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene traj družbe (Mathers, Darvill, Little 2005, 9). Če je v mednarodnih sporazumih, konvencijah in listinah, geneza pravne terminologije eno od temeljnih po-pa tudi v nacionalnih zakonodajnih sistemih in po- dročij, v okviru katerega se oblikujejo definicije litičnih programih, kar spet kaže na nerazdružljivo vrednosti kulturne dediščine, je tudi samo razume-medsebojno odvisnost družbeno-političnih gibanj in vanje vrednosti dediščine retorično in je pripisano znanstvenega diskurza o preteklosti. posameznemu objektu ali delovanju na osnovi di- Danes je splošno sprejeto, da je za varstvo kulturne skurza (Pearce 2000; Rogers 2007; Cooper, M. A. dediščine odgovorna država (Kristiansen 1989, 25), 2008; Kristiansen 2008a). Ta trditev je jasno razvi-državni sistem upravljanja z dediščino pa temelji na dna iz sprememb v pravnih doktrinah, utemeljenih zakonih, predpisih in smernicah, povezanih s po-na definiranju dediščinskih vrednosti, in zahtev po stopki identifikacije, evalvacije in inventarizacije ter ustreznem ravnanju. Problematičnost oblikovanja varstva, upravljanja in ravnanja z različnimi vrstami ene same, univerzalno sprejete definicije vrednosti kulturnih dobrin (McManamon, Hatton 2000, 6). so preučevali številni avtorji, ki so poudarjali razli- Dediščinska zakonodaja se je v Evropi začela razvi- ke med pravnim konceptom kulturne lastnine (angl. jati ob koncu 19. stoletja, medtem ko se je prava za-cultural property, običajno preveden kot kulturna do- vest o vrednosti kulturne dediščine izoblikovala v 20. brina) in širšim konceptom kulturne dediščine, kot stoletju, ki so ga zaznamovali intenzivni tehnološki tudi težave pri prevajanju teh sintagem v mednaro-razvoj, pojav novih materialnih vrednot in nenehna dnih sporazumih (O‘Keefe, Prott 1992; Müller 1998; nevarnost vojne (Princ 1984, 12). V tem obdobju je Willems 2010a; Frigo 2004; Nafziger, Kirkwood kulturna dediščina postopoma prenehala predsta-Paterson, Dundes Renteln 2010; Stamatoudi 2011). vljati sfero nacionalnih interesov in je, še posebej po Kljub temu večina avtorjev soglaša, da se je zakon o drugi svetovni vojni, prerasla v mednarodno vredno-kulturni dediščini razvil iz zakona o kulturni lastni- to. Naslednja velika sprememba v zahodnem svetu ni oziroma dobrini, kar je razvidno iz mednarodnih je nastopila v 60. letih 20. stoletja. Bila je posledica sporazumov, listin in konvencij, v katerih idejo kul-intenzivnega infrastrukturnega razvoja, ki je močno turne lastnine od konca 70. let 20. stoletja vse pogo- spremenil podobo okolja in uničil številne kulturne steje zamenjuje sintagma kulturna dediščina (Boylan dobrine, še posebej arheološka najdišča. V tem ob-2002; Brodie, Walker Tubb (ur.) 2002; Frigo 2004; dobju, ki ga je zaznamovala prevladujoča teoretska Nafziger, Kirkwood Paterson, Dundes Renteln 2010; paradigma o arheologiji kot objektivni znanosti, je v Stamatoudi 2011). Ob tem Kristian Kristiansen po-razvitih angloameriških državah nastala večina še da- udarja, da je bilo v obdobju, zaznamovanem z živim nes veljavnih dediščinskih pravnih sistemov (North spominom na nacionalistične tenzije, ki so povzročile 2006), ki so v arheologijo uvedli nove režime načr-drugo svetovno vojno, termin dediščina nemogoče tovanja in upravljanja skupnega kulturnega bogastva uvrstiti v zakonodajo, saj je bil kompromitiran zara- (Kristiansen 2008a, 8; Waterton, Smith 2009, 18). di nemške nacistične ideologije, ki ga je neposredno Ideje, ki so se razvile v tem obdobju, so podprte z povezovala z idejami kulturnega in etničnega izvora. 3 delovanjem številnih mednarodnih institucij. Na Ideološko ozračje se je spremenilo že v 80. letih 20. podlagi različnih listin in konvencij so v naslednjih stoletja, ko je dediščina postala prevladujoč termin desetletjih pomembno vplivale na diskurz o dediščini (Kristiansen 2008a, 9–10; 2011, 103), ki se uporablja po vsem svetu in se še danes jasno odražajo v zakonskih okvirih večine držav, pa tudi v praksi upravljanja 3 Dobra ilustracija tega je dejstvo, da je bila glavna naci- z dediščino. Že v 80. letih 20. stoletja je dediščina stična organizacija za proučevanje arheološke in kulturne postala eden vodilnih ekonomskih potencialov, is-zgodovine arijske rase imenovana Ahnenerbe ali v pre- vodu »zapuščina« oziroma »dediščina prednikov«. Ker je točasno pa je bila odraz ponovnega poudarjanja va-ta organizacija med drugim izvajala poskuse na ljudeh, ni žnosti zgodovinskega porekla in nacionalnih teženj v težko videti možne konotacije pojma dediščine v obdobju Evropi (Corner, Harvey 1991, 49; Kristiansen 2008a, po drugi svetovni vojni. 13 Monografije CPA 9 9), ki je v srednji in vzhodni Evropi na začetku Musitelli 2002; Pomeroy 2005; Scarre, Scarre (ur.) devetdesetih let privedlo do radikalnih političnih 2006; White, Carman (ur.) 2007; Labadi 2007; Rico sprememb. Širjenje pomena dediščine v tem obdobju 2008; Holtorf 2009; Pietrobruno 2009; Breglia 2006; je bilo neposredno povezano s potrebo po oblikova-Labadi, Long (ur.) 2010) prinesla pomembne spre- nju zgodovinske identitete, ki je izhajala iz okreplje- membe v razumevanju dediščine v skladu z interesi nega občutka odtujenosti, značilnega za moderni in javnosti in, v postkolonialnem kontekstu, v skladu postmoderni način življenja, prav tako pa tudi iz in-s pravicami domorodnega prebivalstva do samoo- tenzivnega razvoja turizma kot generatorja ekonom- dločbe (Chris 1994; McDavid 1999; 2004; Pokotylo, skih dobrin in širjenja kulture storitvenih dejavnosti v Guppy 1999; Skeates 2000; Clark 2002; 2005a; 2010; okviru institucij, povezanih z dediščino (Walsh 1992). Smith 2004; 2006; Smith, Akagawa (ur.) 2009; Smith, V tem obdobju so se pojavili tudi drugačni nazori Waterton 2009a; Smith, Morgan, van der Meer 2003; o dediščini, ki so že v naslednjih desetletjih postali Swidler, Yeatts 2005; Graham, Howard (ur.) 2008; Le-splošno sprejeti. V skladu z novimi trendi dediščina kakis 2008; Kolen 2009; Altschul 2010; Poulios 2010; primarno ne velja več zgolj za objekt raziskav, tem-Ruggles (ur.) 2012). Istočasno je bilo ohranjanje de- več za javno kulturno dobrino, ki prinaša korist se- diščine v okviru paradigme javnih dobrin vključeno danjim in prihodnjim generacijam. Na drugi strani se v področje širših ekoloških vprašanj ter problematike je pojavila jasna težnja po zamenjavi koncepta var-ohranjanja kulturnih in zgodovinskih krajin, katere- stva spomenikov z novim pristopom k upravljanju s ga cilj je s politiko upravljanja zajeti obče interese in kulturnimi dobrinami (Hodder 1992; Willems 1997; dobrobit javnosti (glej pogl. 4.3.6). Čeprav še vedno 2010a; Deeben et al. 1999, 177; Kristiansen 2008b). 4 v razvojni fazi, so bili, zahvaljujoč tej ozaveščenosti, Sočasno se je razvila ostra kritika eksploatacije de-ustvarjeni pravni in organizacijski pogoji za ohranja- diščine v okviru turistične industrije in masovnega nje dediščine, v okviru katerih imata javni interes in potrošništva, ki dediščino reducira zgolj na prosto-dobrobit družbe velik vpliv na način vrednotenja de- časno zabavo (Walsh 1992; Shanks, Tilley 1987a; diščine in proces upravljanja z dediščino ter tvorita Wright 2009). Poleg tega je postajala vse bolj izra-temeljni okvir oblikovanja njene strokovne prakse. zita kritika razumevanja dediščine z vidika ozke za- Za razumevanje vpliva, ki ga imata na arheolo- hodnjaške perspektive (Merryman 1994; Smith 1994; ško dediščino pravo in zakonodaja, je zanimi-2004; 2006; Meskell (ur.) 1998; Meskell, Preucel (ur.) vo preučiti vpliv, ki ga je na spremembo javnega 2004; Waterton 2005; 2010; Waterton, Smith, Camp-mnenja o arheoloških ostankih imela Evropska bel 2006), ki je tako na nacionalni kot na mednarodni konvencija o varstvu arheološke dediščine (Svet ravni5 (Cleere 1995; 1996; 2000; 2001; Skeates 2000; Evrope 1992), ki je bila sprejeta l. 1992 na Malti. 6 4 Z razvojem novih pravnih instrumentov varstva in katerem približno polovico objektov dediščine predsta-ohranjanja se je pojavila potreba po oblikovanju ločenega vljajo elementi evropske in krščanske dediščine, elitistična področja upravljanja z dediščino, ki je bila v Združenih arhitektura ter zgodovinska mesta in obdobja. Svojevr-državah Amerike uspešno uresničena že v poznih 60. le- stno realizacijo te kritike predstavlja sprejetje Konvencije tih 20. stoletja kot Cultural Resource Management (skr. CRM). o varstvu svetovne nematerialne dediščine, ki je stopila v Ker ta termin velja za preobsežnega in neprimernega za veljavo leta 2003 (UNESCO 2003). Čeprav je bil tudi ta prevajanje, je v Evropi običajno definiran kot A rchaeological pristop večkrat kritiziran (Kirshenblatt-Gimblett 2004; Heritage Management (skr. AHM; Schadla-Hall 1999, 148; Smith 2006; Nikočević et al. 2012), se v njem kaže bistven Cleere 1993, 400; Fletcher 2011, 75–77), ki je omejen na napredek pri sprejemanju drugačnih, neevropskih in ne-upravljanje z arheološko dediščino. -zahodnih oblik konceptualizacije dediščine. 5 Kritika UNESCO-ve Konvencije o varstvu svetovne 6 Za informacije o Evropski konvenciji o varstvu arhe-kulturne (in naravne) dediščine (UNESCO 1972) izposta- ološke dediščine glej: http://conventions.coe.int/Treaty/ vlja izrazit evropocentrizem in dominacijo zahodnih po- Commun/QueVoulezVous.asp?NT=143&CM=1&CL gledov o univerzalnih in prirojenih vrednotah, zahodni =ENG. Informacije o zakonskih in organizacijskih vidikih estetiki ter monumentalnosti in materialnosti dediščine, upravljanja z arheološkimi viri v evropskih državah najde-ki se odraža tudi na samem UNESCO-vem seznamu, na mo na Evropski dediščinski mreži (angl. European Heritage 14 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene Večina avtorjev se strinja, da sta podpis te konvencije dovolj veliko vrednost, da so zakonsko zavarovani in in njena implementacija v zakonodajnih sistemih ohranjeni, s tem pa neizbežno tudi do problema od- številnih držav privedla do drastičnih sprememb, nosa do elementov dediščine, ki vzpostavljenih krite-katerih posledica je bila, da je arheologija prenehala rijev ne zadovoljujejo. biti zgolj akademska disciplina ter je bila vključena v proces načrtovanja družbenega in gospodarskega razvoja (O’Keefe 1993; Trotzig 1993; van Marrewijk, 2.2.2 Problematika selekcije Brandt 1997; Deeben et al. 1999; Skeates 2000; Goudswaard 2001; Wainwright 2001; van Dockum, La- Zakon o varstvu kulturne dediščine določa elemen- uwerier 2004; Willems 2007; 2009; Marciniak 2011). te dediščine, ki so vredni ohranjanja, s čimer njihov Rezultat tega procesa je bil jasen trend, ki je težil k dolgoročni obstoj postane javni interes. Zakonska zamenjavi koncepta vzdrževanja in varstva spomeni-definicija kulturne dediščine je torej določena na kov z novim pristopom k upravljanju z arheološkimi akademskih osnovah in v skladu z javnimi, družbe-dobrinami. Ta novi pristop je namesto na reševanju z no-političnimi interesi (Reichstein 1984, 40). Vre-arheološkimi izkopavanji temeljil na ohranjanju kul- dnotenje kulturne dediščine zahteva upoštevanje turne dediščine s preprečevanjem na osnovi zgodnje- osnovnih aksiomov: kulturna dediščina je končen ga načrtovanja postopkov. Utemeljitev tega pristopa in neobnovljiv vir podatkov in predstavlja državno izvira iz njegove usmerjenosti v prihodnost, kar velja zalogo kulturnih dobrin, je predmet javnega interesa za razširitev in adaptacijo tradicionalnih arheoloških in upravljanja, njen obstoj pa je odvisen od zakon-usmeritev (Groenewoudt, Bloemers 1997, 123–124). skih okvirov, pri čemer je podvržena vrednostnim Ob tem se je povečala tudi zavest o potrebi po inte-ocenam (Carman 1996a, 3, 15; 2000a, 5–6; podobno gralni politiki ohranjanja arheoloških najdišč v kon- tudi Holtorf 2001, 286–287; Holtrof, Ortman 2007, tekstu kulturnih in zgodovinskih krajin ter s tem po- 76; Darvill 2005, 28). Carman ugotavlja, da so bili ti treba po integraciji procesa upravljanja z dediščino v aksiomi razviti v arheološki literaturi v 70. in 80. letih procese prostorskega in okoljskega načrtovanja (Wil-20. stoletja in še danes predstavljajo temeljna načela lems 2000, 159). Pristop, ki ga je utemeljila malteška upravljanja z dediščino (Carman 1996a, 3). Meni, da konvencija, je bil razširjen l. 2000 s sprejetjem Evrop-so prav ta načela povzročila ločitev področja upra- ske konvencije o krajini (Svet Evrope 2000), s katero vljanja z dediščino od glavnih arheoloških tokov in je koncept krajine postal temeljni okvir upravljanja s akademske arheologije, saj je bilo s priznanjem njiho-kulturno in naravno dediščino (Willems 2010b, 20). 7 ve nevprašljive resničnosti teoretsko preučevanje in Implementacija teh stališč v prakso seveda ni mogoča kritično preverjanje teh načel onemogočeno (Carman brez državne in zakonske podpore, ki bi prevzela od-1996a, 15). Po drugi strani nas upoštevanje navede- govornost za registracijo in dokumentacijo, varstvo nih postavk spodbuja k iskanju načina, kako ohraniti in konservacijo ter vzpostavila sistem nadzora nad reprezentativne kolekcije dediščinskih objektov ter kvaliteto, zasnovan na vnaprej določenih standardih. katere metode uporabiti za identificiranje in merjenje Na podlagi tega sprejete odločitve imajo lahko dalj-njihove vrednosti. nosežne posledice za ekonomski in družbeni razvoj Vsi ostanki iz preteklosti imajo vrednostni ali na- (Willems 2000, 160), zato nas ta problematika vodi k membnostni potencial v sedanjosti ali prihodnosti, vprašanju selekcije oziroma izbire objektov, ki imajo vendar pa zaradi praktičnih razlogov vseh ni mogoče niti ohraniti niti preučevati na isti ravni (Lipe 1984, Network, fr. Réseau européen du patrimoine), ki jo vodi Svet 2). Kljub temu, da je varstvo arheološke dediščine Evrope (angl. Council of Europe): http://www.coe.int/t/ utemeljeno na aksiomu, da so ostanki iz preteklosti dg4/cultureheritage/heritage/Herein/. 7 Za informacije o Evropski konvenciji o krajini glej: končni in neobnovljivi, so zaradi dejstva, da vsega iz http://www.coe.int/t/dg4/cultureheritage/heritage/Lan- preteklosti ni mogoče ohraniti, podrejeni oceni svo- dscape/default_en.asp 15 Monografije CPA 9 je vrednosti in s tem svoji zmožnosti, da postanejo 96; Tainter, Bagley 2005, 58; glej tudi pogl. 4.2.4). arheološko zanimivi (Carman 2002a, 155). Ker je Zaradi tega odločitve o selekciji neposredno vpli-vsaka ocena vrednosti arbitrarna (Groenewoudt, vajo tako na obseg našega trenutnega znanja kot Bloemers 1997, 131), so se arheologi zaradi zahteve tudi na oblikovanje prihodnjih raziskav in zahtevajo po ohranjanju prisiljeni soočiti z načeli, ki tvorijo neprekinjeno preverjanje, utemeljeno na zavesti o ozadje njihovih raziskav (King, Lyneis 1978, 890). spremenljivosti vrednosti. Praksa ocenjevanja vre-Vrednotenje arheološke dediščine, ki ima za neizbe- dnosti arheoloških najdišč in arheoloških ostankov, žno posledico izbiro določenih primerov in izločitev ki je v procesu selekcije nujna, je tako osrednja ak-drugih, predstavlja uveljavljeno in splošno sprejeto tivnost upravljanja z dediščino (Carman 2002a, 155; realnost, ki pa zahteva utemeljitev opravljene izbire Darvill 2005, 21), s tem pa postaja najpomembnejši (Donaghey 2006, 1). Zato analiza predpostavk, na vidik uporabe evalvacij ravno njihova uporaba pri osnovi katerih so ocene vrednosti določene in na selekciji najdišč, ki jih želimo zakonsko zavarovati katerih je utemeljena selekcija, predstavlja osnovni ali trajno ohraniti (Schofield 2000a, 79). segment arheološkega delovanja na področju upra- Arheološko delovanje na področju vrednostnega vljanja z dediščino (Mathers, Schelberg, Kneebone ocenjevanja in selektivnega ohranjanja je imelo za 2005, 180). Na podlagi tega se je razvila potreba po posledico potrebo po izdelavi primernih strategij eksplicitni utemeljitvi selektivnega ohranjanja de-in oblikovanju jasnih sistemov evalvacije, zasno- diščine, ki temelji na spoznanju, da vsi interesi ne vanih na relevantnih teoretskih osnovah, ki proces morejo biti enako zastopani (Mathers, Darvill, Little selekcije utemeljujejo na znanstvenih in družbenih 2005, 5). Ker je politika ohranjanja nujno selektiv-temeljih (Darvill 1987, 169; 2001, 192). Na podlagi na, proces selekcije po definiciji vključuje presojo tega se je pojavila zahteva po standardizaciji metod o relativni vrednosti kulturne dediščine, s tem pa in meril evalvacije, ki bi bila obenem čim bolj ne-selekcija dobiva značaj politične odločitve, ki določa odvisna od trenutnih znanstvenih spoznanj (Gro-odnos do določenega elementa dediščine in je ute- enewoudt, Bloemers 1997, 134). Strokovnjaki po meljena na rezultatih uporabljene evalvacije. svetu zato poskušajo postopke presoje utemeljiti z Očitno je, da selekcija predstavlja enega od osnov- oblikovanjem vprašanj, ki bi služila identificiranju nih problemov, s katerimi se sooča proces upravlja- in dokumentiranju vrednostnih elementov dedišči- nja z arheološko dediščino. Gre za politični proces ne in ki bi selekcijo uskladila z občimi družbenimi sprejemanja odločitev, določen s cilji in omejitva-interesi (Cleere 1989, 11). Najpomembnejši dejav- mi, ki se nahajajo tako znotraj kot zunaj področja nik pri ustvarjanju reprezentativne zaloge arheolo-znanosti (Walsh 1992, 92; Groenewoudt, Bloemers ških dobrin so tako postala jasna merila, na osnovi 1997, 120; Willems 2001, 86). Glede na to, da selek-katerih so ocene vrednosti utemeljene in ki zago- cija v tem trenutku predstavlja edini optimalni sis- tavljajo jasnost in preverljivost postopka (Carman tem ohranjanja arheološke dediščine, je lahko spre- 2002a, 158). Končni cilj je omogočiti oblikovanje jemanje selektivnih odločitev brez obširnih raziskav vrednostnih ocen in izkazov o vrednosti, ki služijo in jasno določenih meril izjemno nevarno. Ozadje definiranju najbolj informativnega in najbolj značil-teh stališč tvori spoznanje, da ima lahko selekcija nega segmenta arheološkega zapisa. Po zaključku obsežne posledice za naše znanje; medtem ko raz-postopka je izbrane objekte mogoče vključiti v pro- iskave, ki implicirajo uničevanje arheoloških ostan- ces upravljanja, ki mora zagotoviti njihovo varova- kov, povečujejo naše sedanje znanje, pa odločitve nje in dolgoročno ohranjanje, vzdrževanje njihovih o ohranjanju in situ predpostavljajo širjenje znanja vrednosti in nepoškodovan prenos ugotovljenega v nekem nedoločenem trenutku v prihodnosti na vrednostnega potenciala skozi čas ( sl. 5). temelju arheološkega zapisa, izbranega v sedanjosti (Groenewoudt, Bloemers 1997, 139; Clark 2005b, 16 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene načrtovanje, varovanje, projektiranje, dologoročno izvajanje ohranjenje UPRAVLJANJE SELEKCIJA IDENTIFIKACIJA ločevanje, opisovanje, izbiranje in UPRAVL defi J n AN ir JE anj e, zavrnitev razločevanje EVALVACIJA KATEGORIZACIJA standardi- rangiranje, zacija redefiniranje, ocenjevanja ločevanje Slika 5 Model upravljanja s kulturno dediščino, ki temelji na politiki selektivnega ohranjanja. 2.3 Ekonomski okvir preučevanja ekvivalentov za te izrazito neekonomske vrednosti vrednosti kulturne dediščine (Startin 1994, 185). Poleg tega je razumevanje ostan- kov iz preteklosti pogosto izraženo s termini dobri- Medtem ko pravni okvir razumevanja kulturne de- na, vir ali celo kapital, kar po drugi strani kaže na diščine podaja smernice in norme za njeno upravlja- izrazito tendenco po razumevanju njihove vredno- nje, ekonomski okvir predstavlja področje aktivnega sti z vidika neposredne uporabe in s tem ekonom-upravljanja z dediščino in njenimi vrednostmi. Ker ske vrednosti (Carman 2005b, 43–44). Razprava o imata pravno in ekonomsko področje neposredne vrednostih je tako nujno pogojena z ekonomskimi posledice za dediščinsko dejavnost, zahtevata aktivno pogledi, zaradi česar razumevanje vrednosti netržnih sodelovanje strokovnjakov v dediščinskem zakono-dobrin predstavlja vse pomembnejši del ekonomskih dajnem sistemu ter pri oblikovanju učinkovitih nači- raziskav, ki prepoznavajo zmožnost kulturnih feno- nov upravljanja z dediščino in načrtovanju financira- menov, da ustvarjajo ekonomski profit in s tem nepo- nja njenega ohranjanja (Cooper 1995, 67). Rezultat sredno vplivajo na gospodarstvo (Fletcher 2011, 137, teh postopkov je razviden iz razvoja številnih sofi-149). Zaradi tega so razprave, ki se ukvarjajo z eko- sticiranih oblik upravljanja z elementi dediščine, prav nomskim vidikom upravljanja z dediščinoe, pogosto tako pa tudi v pojavljanju jasne in v današnjem času zaznamovane z idejo o ekonomski eksploataciji ma-močno izražene problematike možnosti ekonomske- terijalnih ostankov iz preteklosti v okviru industrije ga vrednotenja kulturnih dobrin. zabave, prostega časa in turizma, pri čemer te pogo- Danes, ko se izraz vrednost pogosto uporablja v sto izpostavljajo strah pred devalvacijo tako samih omejenem ekonomskem smislu, ni presenetljivo, da elementov dediščine kot njihovega raziskovanja zara-so se tudi na področju občih družbenih in kulturnih di zoženega razumevanja dediščine kot ekonomskega vrednosti pojavile težnje po oblikovanju ekonomskih vira (Skeates 2000, 71–72). Ta strah se dodatno krepi 17 Monografije CPA 9 s sodobno, materialistično logiko konstantne rasti namreč služi kot sredstvo prioritizacije upravljavskih proizvodnje in potrošnje, ki izhaja iz ideologije pro-strategij in identifikacije dolgoročnih družbenih ko- fita z vedno novimi zahtevami po učinkovitosti, ki se risti ter obenem predstavlja primeren postopek, ki odražajo tako v komercialnem sektorju kot tudi vseh upošteva tako strokovno mnenje kot interese in vre-ostalih sektorjih (Šola 2001, 8–9). To se jasno kaže v dnote skupnosti (Claesson 2011, 62, 74). uvajanju finančnih evalvacij s strani javnih institucij S pomočjo podrobnejše analize te problematike lahko in neprofitnih organizacij, ki vsako raziskovanje in ugotovimo, da se kategoriji vrednosti, označeni kot delovanje utemeljevati tudi z ekonomsko učinkovito-kulturna in ekonomska, v osnovi ne nanašata na raz- stjo (Cooper, A. 2008; Carnegie, Wolnizer 1996; Car- lični, ločeni skupini vrednosti, temveč predstavljata man, Carnegie, Wolnizer, 1999; Carman 2005b; Scott alternativna načina razumevanja in označevanja iste-2007; Chhabra 2010). Obenem pa odločitve o upra- ga, širokega področja dediščinskih vrednosti (Mason vljanju s kulturno dediščino neposredno vplivajo na 2002, 11), pri čemer ločevanje kulturnih vrednosti od njeno ohranjanje ter preprečevanje in zmanjševanje ekonomskih omogoča identificiranje procesa obliko-njenega propadanja (Frey 1997, 231), s čimer neizo- vanja teh vrednosti (Throsby 2000, 28–29). Izjemno gibno nastajajo novi stroški, ki jih je treba utemeljiti. pomembno je, da se ekonomske vrednosti od kultur-V sodobni družbi, v kateri na dinamičen odnos med nih ne razlikujejo zgolj po metodah in tehnikah, ki ohranjanjem in napredkom gledamo skozi prizmo se uporabljajo v praksi, temveč so utemeljene na epi-ekonomskih odnosov med stroški in prihodki, so stemologiji, ki je neprimerljiva z narativno epistemo-odločitve o ohranjanju, preučevanju, restavraciji, raz- logijo kulturnih vrednosti (Mason 2002, 12), pri če- iskovanju, prezentaciji ali zanemarjanju in uničevanju mer uvajanje ekonomskih dejavnikov v preučevanje neizogibno dobile tudi ekonomsko dimenzijo (Lipe problematike vrednosti omogoča povsem nov uvid 1984, 8), s čimer so neekonomske vrednosti kultur-v razumevanje kulturne dediščine. Kulturne vredno- nih dobrin vstopile na področje ekonomije in tržne sti tradicionalno tvorijo jedro področja upravljanja in manipulacije. Pri tem ne gre zgolj za tržno vrednost ravnanja z dediščino, po drugi strani pa je ekonom-posameznega elementa dediščine, temveč za realnost sko vrednotenje eden izmed najuspešnejših načinov, odnosov med stroški in prihodki, ki jo upravljanje na osnovi katerih družba identificira, ocenjuje in de-z dediščino predstavlja za družbo. Glede na veliko finira relativno vrednost materialnih dobrin (Mason količino finančnih sredstev, običajno potrebnih za 2002, 12). Tako ne gre več za vprašanje, ali lahko ohranjanje, nadzor ali raziskovanje elementov kultur-ekonomija oblikuje ustrezno metodo vrednotenja ne dediščine, je podpora družbe v tem postopku izje- dediščine, temveč kako ekonomske metode evalva- mno pomembna. Poleg tega se stroški dediščine vse cije izkoristiti pri sprejemanju uporabnih in primer-pogosteje zaračunajo posamezniku ali skupini posa- nih ocen vrednosti elementov kulturne dediščine. meznikov, zaradi česar dediščina postaja osebni izda- tek in lahko pridobi negativne konotacije, kot ovira oziroma težava. Proces ocenjevanja vrednosti, ki po- 2.3.1 Pripisovanje ekonomske vrednosti teka v akademskih in znanstvenih okvirih, običajno elementom kulturne dediščine ne upošteva niti finančnih možnosti upravljanja z de-diščino niti politične in družbene motiviranosti za ta Kulturne dobrine lahko postanejo predmet tržne eko-postopek, zaradi česar širše družbeno razumevanje nomije na več načinov: potrošniki so pripravljeni pla-problematike kulturnih vrednosti in razvijanje inte- čati obisk muzeja ali arheološkega najdišča, želijo ku- resa za njihovo ohranjanje predstavljata pomembno piti spominke in knjige, pripravljeni pa so tudi plačati, področje preučevanja dediščine (Fletcher 2011, 135). da bi posedovali določeno kulturno dobrino (Lipe Razumevanje vrednosti kulturnih dobrin v okviru 1984; Darvill 1987; Startin 1994; Worthing, Bond ekonomske evalvacije in družbenih interesov lahko 2008). Obnavljanje zgodovinskih stavb ustvarja tako 18 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene materialni kot nematerialni dobiček, saj prostoru daje Uporabne vrednosti s o utemeljene na potrošnji, tj. spo-vsebino in krepi ugodno počutje v njem, obenem pa sobnosti družbe, da izkorišča elemente dediščine. vpliva tudi na rast cen nepremičnin ter obiskanost Uporabne vrednosti so torej značilne za dobrine in in turistično potrošnjo (Gruen 2001, 169). Dedišči-storitve, s katerimi je mogoče trgovati ali jim določiti na ima pomemben vpliv na gospodarstvo tudi gle- ceno na obstoječih trgih in vključujejo npr. kulturni de na dohodke in oblikovanje novih delovnih mest turizem, vstopnice za muzeje, cene zemljišč, umetni-ter v številnih državah predstavlja eno najmočnejših ška dela, starine in knjige (Mason 2002, 13). Uporaba vej gospodarstva (Snowball 2008, 2; Flatman 2012, ima lahko obliko strokovnega ali znanstvenega razi-293). Nepogrešljiv sestavni del odnosa do kulturne skovanja, pa tudi inspiracije za umetniško ustvarjanje, dediščine so tako danes stroški in prihodki, razvojna lahko je element izobraževanja, turizma, rekreacije ali vprašanja, konkurenca, iskanje dodatnih virov finan-zabave oziroma sredstvo za doseganje materialnega ciranja, samofinanciranje in oblikovanje proizvoda dobička. Ta vrednost temelji na interesih, pri čemer (Šola 2001, 25). njeno osnovo tvori pomen, ki je pripisan kulturni Po neoklasični ekonomski teoriji so ekonomske vre- dediščini in utemeljen na njeni uporabnosti (Darvill dnosti tiste vrednosti, ki so primarno vidne skozi 1995, 41–43; Carman 2002a, 162). Ker so te vre-lečo posameznega potrošnika in njegov izbor ter so dnosti predmet tržne izmenjave, se lahko izražajo v najpogosteje izražene na osnovi cene (Mason 2002, obliki cene in so podvržene ekonomskim analizam, 12; McCain 2006, 150). Ekonomske vrednosti do-ki temeljijo na neoklasični ekonomski teoriji (Mason brin merimo s pripravljenostjo potrošnika za odre- 2002, 13). kanje pri pridobivanju posamezne dobrine, pri čemer Vrednosti neuporabe so ekonomske vrednosti, s kateri-meritve potekajo na osnovi konstrukcije standardnih mi ne trgujemo in ki niso vključene v tržišče, zato jih ekonomskih funkcij ponudbe in povpraševanja, ki je težko izraziti na osnovi cene. Razlog za to so neka-veljajo tako za kulturne kot za katerekoli druge dobri- tere posebne značilnosti in načini uporabe kulturne ne (Throsby 2000, 27). Vendar pa vseh ekonomskih dediščine, ki onemogočajo obstoj trga, na katerem bi vrednosti ne merimo na osnovi tržne cene. Kulturno posamezniki lahko izrazili svoje zahteve ali interese dediščino po definiciji razumemo kot javno dobrino, (Mason 2002, 13; Mourato, Mazzanti 2002, 53). Ven-zato morajo ekonomske vrednosti, ki ji jih želimo dar pa lahko tudi vrednosti neuporabe opredelimo pripisati, odražati kolektivne odločitve, zaradi česar kot ekonomske, in sicer na osnovi povpraševanja, niso zajete v merilih tržnih cen (Mason 2002, 12). koliko so posamezniki pripravljeni plačati, da bi jim Glede na to lahko proces oblikovanja vrednosti opa-bile še naprej dostopne (Mason 2002, 13; Throsby zujemo tako v kontekstu zasebnih kot javnih kultur- 2002, 103), ali na osnovi analize izbora enega izmed nih dobrin, pri čemer je mogoče uporabiti empirično mogočih scenarijev. Ekonomija vrednosti neupora-analizo ekonomske vrednosti (Throsby 2000, 28). be definira kot tiste, ki izhajajo neposredno iz kva- Vrste ekonomskih vrednosti, ki jih lahko pripišemo litet javnih dobrin. Te kvalitete niso konkurenčne, dediščini, so: uporabne vrednosti, ki so tržne vre-kar pomeni, da uporaba dobrine s strani ene osebe dnosti in jih najlažje določamo s ceno, in vrednosti ne izključuje možnosti njene uporabe drugim. Prav neuporabe, ki predstavljajo vrednosti, pripisane ne-tako niso izključujoče: če je dobrina dostopna vsem, konkurenčnim in neizključujočim javnim dobrinam je vsem omogočena tudi njena uporaba (Mason na osnovi značilnosti, ki jih ima običajno kulturna 2002; Mourato, Mazzanti 2002; Throsby 2002; Rizzo, dediščina (Throsby 2002, 103; Claesson 2011, 64; Throsby 2006; Snowball 2008). Vrednosti neuporabe sl. 6). Za ekonomiste so torej uporabne vrednosti v splošnem predstavljajo alternativni način razume-vrednosti, podrejene trgu, ki jim lahko pripišemo vanja družbenih in kulturnih vrednosti. Pojasnimo ceno, medtem ko vrednosti neuporabe predstavljajo jih lahko kot: opcijske vrednosti (angl. option value), ki javne dobrine, ki so izven dosega tržne ekonomije. se nanašajo na ohranjanje možnosti, tj. opcije, da se 19 Monografije CPA 9 dediščina konsumira nekoč v prihodnosti; eksistenč- postal trajen in bi bila s tem prihodnjim generacijam ne vrednosti (angl. existence value), pri katerih je ele- omogočena njena uporaba. ment dediščine cenjen zgolj zaradi svojega obstoja, Treba je omeniti, da opcijske, eksistenčne in zapuščin- čeprav ni v uporabi; in zapuščinske vrednosti (angl. ske vrednosti vsebujejo protislovje, saj kljub temu, da bequest value), ki predstavljajo željo po ohranitvi ele-so nasprotne uporabnim vrednostim, njihova reali- menta dediščine, da bi bil lahko posredovan priho- zacija zahteva redefiniranje teh vrednosti v uporabne dnjim generacijam (Martin 1994; Carman 1996b; vrednosti (Darvill 1995; 2005; Carman 2002a; 2005a; Frey 1997; Mason 2002; Throsby 2002; Claesson 2005b). Vse tri oblike vrednosti neuporabe namreč 2011). predstavljajo odložene uporabne vrednosti, zaradi Opcijske vrednosti predstavljajo področje nerealiziranih česar jih ekonomisti imenujejo tudi pasivne uporab-možnosti, ki temelji na upočasnjenem procesu upo- ne vrednosti. Opcijska vrednost že v svojem bistvu rabe dediščine, preložene na nedoločen časovni tre- vsebuje možnost uporabe v določenem trenutku v nutek v prihodnosti. Ciljno usmeritev tega vredno- prihodnosti, medtem ko sta eksistenčna vrednost in stnega sistema predstavlja fizična ohranitev ostankov zapuščinska vrednost obliki identificirano odloženih iz preteklosti z namenom idejne ohranitve možnosti opcijskih vrednosti. Obstoj odloženih uporabnih (Carman 2002a, 162–163). Zaradi tega imajo ekono-vrednosti ni zgolj odraz etike varstva in ohranjanja misti opcijske vrednosti za integralen in važen del dediščine, temveč vključuje tudi spoznanje, da v da-družbene vrednosti kulturne dediščine, prenesene nem trenutku ni mogoče definirati vseh potencialnih v zahtevo po obstoju opcije, ki so jo posamezniki načinov uporabe (Darvill 2005, 29). Zato Carman pripravljeni plačati (Chhabra 2010, 5). Opcijska vre-poudarja, da se vrednosti neuporabe in uporabne dnost sama po sebi ni izključujoča, saj posamična vrednosti v praksi dopolnjujejo in med seboj niso so-uporaba opcije ne izključuje možnosti, da jo izkori- vražno nastrojene, saj so v osnovi različne oblike is- ščajo drugi, že samo neizkoriščanje opcije pa odpira tih vrednosti, pri katerih je edini pomemben dejavnik prostor drugim, s čimer se njena vrednost dodatno čas (Carman 2002a, 164). S tem lahko vse vrednosti povečuje. s časom postanejo uporabne vrednosti, pomen tega Druga oblika vrednosti neuporabe izhaja iz golega spoznanja pa predstavlja temeljni vidik vseh sistemov obstoja dobrine. Eksistenčne vrednosti temeljijo na fi-vrednostnih ocen: vse namreč izvirajo iz namemb- zični eksistenci dobrine in se odražajo v spoštovanju nosti arheološke dediščine in so odraz neminljivosti do obstoja kulturne dobrine in zavesti o njeni vre-utilitarnega pristopa pri njenem vrednotenju (Car- dnosti (Startin 1994, 185; Chhabra 2010, 6). Eksi- man 2002a, 164; 2005b, 49–50; Coningham, Cooper, stenčna vrednost vključuje tudi psihološko potrebo Pollard 2006, 268). po preteklosti, ki je predpogoj za razvoj individualne ali skupinske identitete (Darvill 1995, 45). Poleg tega se v njej odraža jasna ekonomska povezava s trgom, 2.3.2 Metode merjenja ekonomskih saj vpliva na merila povpraševanja, npr. s povečanjem vrednosti kulturne dediščine vrednosti nepremičnin v starih mestnih jedrih (Carman 2002a, 163; Throsby 2002, 104). Čeprav ekonomisti ne trdijo, da lahko vse vredno- Zadnja pojavna oblika vrednosti neuporabe je zapu- sti merimo na monetarni osnovi, pa verjamejo, da ščinska vrednost, ki predstavlja možnost posredovanja lahko ekonomija kot družbena znanost zagotovi in vrednosti, podedovanih iz preteklosti, prihodnjim mora zagotoviti primerne metode in tehnike za vre-generacijam (Rizzo, Throsby 2006, 996; Chhabra dnostne ocene kulturnih dobrin (Mourato, Mazzan-2010, 6). To omogoča ohranjanje posamezne kul- ti 2002, 58–59). Izrazit napredek na tem področju turne dobrine v sedanjosti, z namenom, da bi njen je bil dosežen v zadnjih petnajstih letih, viden pa obstoj skupaj z vrednostmi, ki jih predstavlja, lahko je v razvoju različnih načinov merjenja netržnega 20 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene SKUPNA EKONOMSKA VREDNOST VRSTE EKONOMSKIH VREDNOST UPORABE VREDNOST NEUPORABE VREDNOSTI PODVRSTE NEPOSREDNA POSREDNA OPCIJSKA EKSISTENČNA ZAPUŠČINSKA EKONOMSKIH VREDNOST VREDNOST VREDNOST VREDNOST VREDNOST VREDNOSTI METODE MERJENJA Standardne Tehnika razkrivanja Tehnike izraženih preferenc: EKONOMSKIH ekonomske analize preferenc ali tržnega VREDNOSTI delovanja trga metoda kontingenčnega vrednotenja, model izbire indiciranja vrednosti Slika 6 Ekonomske vrednosti kulturne dediščine (po Verbič, Slabe Erker 2004; Wilson, Troy, Constanza 2004, 77; Črnjar 2009, 27). povpraševanja po kulturnih dobrinah, utemeljenih na Mazzanti 2002, 55). Po drugi strani so tovrstne ocene teoretskih, metodoloških in empiričnih raziskavah, še vedno tesneje povezane z uporabnimi vrednostmi ki so bile izvedene na področju evalvacije dobrobi-kot z vrednostmi neuporabe, zaradi česar pri eko- ti naravnega okolja (Throsby 2006; Rizzo, Throsby nomskih ocenah vrednosti kulturne dediščine raje 2006; Claesson 2011). Na podlagi teh raziskav je bila uporabljamo tehnike izraženih preferenc (Rizzo, razvita posebna metodologija, namenjena merjenju Throsby 2006, 997; Snowball 2008, 210). monetarnih vrednosti kulturnih dobrin, ki niso pod- Najbolj priljubljena tehnika izraženih preferenc vržene tržnim ocenam, pri čemer je odsotnost trga (angl. stated-preference technique, skr. SPT) je metoda pojasnjena s t. i. tehniko razkrivanja preferenc (angl. kontingenčnega vrednotenja (angl. contingent valuation, revealed-preference technique) in tehniko izraženih pre-skr. CV),8 ki se po vsem svetu uporablja za določa- ferenc ( angl. stated-preference technique; Bruns, Green nje ekonomske izvedljivosti javne politike izboljšanja 2001; Mourato, Mazzanti 2002; Verbič, Slabe Erker kvalitete okolja, vse pogosteje pa tudi za ocenjevanje 2004; Rizzo, Throsby 2006; Chhabra 2010; Snowball ekonomske vrednosti elementov kulturne dedišči-2008; Claesson 2011; sl. 6, 7). ne.9 Pri tem spremembe družbenih koristi merimo Izračun vrednosti s tehniko razkrivanja preferenc ali z oceno pripravljenosti za plačilo ohranjanja (angl. tržnega indiciranja vrednosti (angl. revealed-preference willingness to pay, skr. WTP) oziroma pripravljenosti technique, skr. RPT) temelji na analizi tržnega obna-sprejetja kompenzacije (angl. willingness to accept, skr. šanja (Rizzo, Throsby 2006, 996) na osnovi merjenja, WAC).10 Cilj te metode je izmera skupne vrednosti, koliko so ljudje pripravljeni plačati za uživanje kultur-ki jo posamezniki pripisujejo elementu dediščine, na ne dobrine, npr. bivanje v zgodovinskem jedru me- sta ali turistično potovanje na kulturno destinacijo. 8 Imenovana tudi metoda mogočega vrednotenja. 9 V Združenih državah Amerike je l. 1993 organizacija Najpogosteje uporabljeni metodi tovrstnih ocen sta National Oceanic and Atmospheric Administration (skr. metoda hedonističnih cen (angl. hedonic pricing method) NOAA) organizirala svetovalno srečanje, ki je imelo za in metoda potnih stroškov (angl. travel cost method; Frey cilj oceniti možnosti uporabe CV-metode. Na srečanju so sodelovali tudi nekateri vodilni svetovni ekonomisti, ki so 1997; Verbič, Slabe Erker 2004; Darvill 2005; Rizzo, zaključili, da so CV-študije dovolj zanesljive za uporabo Throsby 2006; Snowball 2008). Vrednost je mogoče v sodnih postopkih ocenjevanja škode, ki obravnavajo izmeriti tudi na osnovi odprave vzdrževanja kulturne gubo neuporabnih oziroma pasivnih uporabnih vrednosti (Arrow et al. 2001). To so potrdile tudi raziskave, izvedene dobrine, ocenjevanja škode in izračuna prihrankov, na osnovi nasvetov in smernic, ki so bile oblikovane na vendar pa tovrstne ocene niso natančne in lahko re-srečanju NOAA (Carson et al. 1996). sno podcenijo prave ekonomske vrednosti (Mourato, 10 Za podroben pregled možnosti in pomanjkljivosti ocen pripravljenosti za plačilo (WTP) oziroma pripravlje-21 Monografije CPA 9 METODE POSTOPEK PREDNOSTI SLABOSTI Ne vključuje oseb, ki iz Lahko odgovori na vprašanje kateregakoli razloga niso netržne vrednosti kulturne uporabniki, vendar so še dediščine za neposredne Naslanja se na sledenje vedno pripravljene plačati, da uporabnike (Snowball 2008, tržnega vedenje in vrednost ohranijo ali podpirajo 79). elementov kulturne dediščine kulturno dediščino (Snowball METODA izločuje iz analize trga, s čimer 2008, 79).Lahko nudi samo HEDONISTIČNIH posredno odkriva preference Vrednosti so določene s odgovore na vprašanja, ki se tičejo obstoječe situacije, in ni CEN potrošnikov (Frey 1997, 234; trgom, rezultate metode pa Darvil 2005, 31; Rizzo, lahko, v primerjavi s sposobna zajeti bodočih Throsby 2006, 996; Claesson tehnikami izjavljenih možnosti (Snowball 2008, 2011, 70; Fletcher 2011, 170). vrednosti, razumemo kot 210).Ocena je še vedno bolj manj podrejene posameznim povezana z uporabnimi kot z naklonjenostim (Snowball neuporabnimi vrednostmi TEHNIKA 2008, 210). (Rizzo, Throsby 2006, 997; RAZKRIVANJA Snowball 2008, 210). Ne vključuje tistih, ki iz PREFERENC Tako kot metoda stroškov kateregakoli razloga niso uživanja lahko odgovori na uporabniki, vendar so še vprašanje netržne vrednosti vedno pripravljeni plačati, da kulturne dediščine za Temelji na predpostavki, da ohranijo ali podpirajo neposredne uporabnike obiskovalci odkrivajo kulturno dediščino (Snowball (Snowball 2008, 79). METODA vrednost skozi čas ali denar, ki 2008, 79).Lahko nudi samo POTNIH so ga pripravljeni zapraviti, da odgovore na vprašanja, ki se tičejo obstoječe situacije in ni STROŠKOV obiščejo določen element Vrednosti, ki jih vključuje, so v kulturne dediščine (Darvil večji meri določene s trgom in sposobna zajeti bodočih 2005, 31; Claesson 2011, 71). potemtakem niso podrejene možnosti (Snowball 2008, posameznim naklonjenostim, 210).Ocena je še vedno bolj ki imajo pomemben vpliv na povezana z uporabnimi kot z tehnike izjavljenih vrednosti neuporabnimi vrednostmi (Snowball 2008, 210). (Rizzo, Throsby 2006, 997; Snowball 2008, 210). Sposobna je zajeti splošne Potrjeno je, da hipotetična Temelji na vprašalnikih, ki od ideje uporabne in tržišča preveč poveličujejo vprašanih zahtevajo, da neuporabne vrednosti ali voljo po plačilu (Snowbal izrazijo vrednost, ki jo njene izgube (Fletcher 2011, 2008, 87) in da obstaja pripisujejo posameznim 174). pomembna razlika v elementom kulturne rezultatih vprašalnikov, ki so dediščine ali njihovemu Temelji na ekstenzivni analizi posameznega elementa usmerjeni v voljo po plačilu, z METODA bodočemu obstoju, in sicer z namenom, da bi preprečili izražanjem stališč o kulturne dediščine ter KONTINGENČNEGA propadanje, in v voljo po hipotetičnih situacijah, ki se omogoča izvajanje primernih sprejemanju kompenzacije v VREDNOTENJA odvijajo na konstruiranih ali vrednostnih ocen za določene isti situaciji (Snowball 2008, simuliranih trgih, stopnje neuporabnih 107). Temelji na hipotetičnih predstavljenih v raziskavi vrednosti (Frey 1997, 240). vprašanjih, ki imajo nujno (Frey 1997, 235; Darvil 2005, Sposobna je proizvesti dovolj hipotetične odgovore, njeni zanesljive ocene za potrebe TEHNIKE 31; Rizzo, Throsby 2006, 996; rezultati pa ne predstavljajo Snowball 2008, 77; Claesson sodnih postopkov v primeru IZRAŽENIH pravega odraza merjene 2011, 70). izgube neuporabnih vrednosti vrednosti (Mourato, Mazzanti PREFERENC (Arrow et al. 1993, 42–45). 2002, 57; Snowball 2008, 24). Oblikovanje takšnih Omogoča natančnejše Temelji na vprašalnikih, ki od vprašalnikov je izrazito opisovanje atributov vprašanih zahtevajo, da kompleksno, pojavljajo se posameznih elementov izrazijo naklonjenost do težave pri izločanju atributov dediščine ter njihovo zasebno različnih kombinacij atributov in sprejemanju odločitev pri in kombinirano vrednotenje posameznih elementov veliko možnostih izbire (Snowball 2008, 210–211). MODEL IZBIRE kulturne dediščine, kar (Snowball 2008, 210). omogoča merjenje vrednosti Od vprašanih zahteva veliko posameznih značilnosti Omogoča predvidevanje informiranost in še vedno ne elementov dediščine ter povpraševanja po elementih more ujeti neotipljivih, njihovo skupno vrednost kulturne dediščine z več simboličnih ali duhovnih (Snowball 2008, 177, 185). različnimi značilnostmi vrednosti (Mason 2002, 22; (Snowball 2008, 179). Mourato, Mazzanti 2002, 64; Snowball 2008, 177–216). Slika 7 Primerjava osnovnih metod merjenja vrednosti neuporabne kulturne dediščine. 22 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene osnovi kombiniranja informacij, pridobljenih z do-metode so namreč utemeljene na posamičnih inte- METODE POSTOPEK PREDNOSTI SLABOSTI bro zasnovanim vprašalnikom, ki zahteva posame- resih, ki so odraz utilitarnega sistema vrednosti. Ta Ne vključuje oseb, ki iz Lahko odgovori na vprašanje kateregakoli razloga niso zne ocene in odločitve na hipotetičnem trgu (Mar- temelji na sposobnosti kulturnih dobrin, da služijo netržne vrednosti kulturne uporabniki, vendar so še dediščine za neposredne vedno pripravljene plačati, da tin 1994; Frey 1997; Knudson 2001; Mason 2002; materialnim ciljem, ter na posamičnih občutkih za-Naslanja se na sledenje uporabnike (Snowball 2008, tržnega vedenje in vrednost ohranijo ali podpirajo 79). Mourato, Mazzanti 2002; Verbič, Slabe Erker 2004; dovoljstva, za katere smo pripravljeni plačati. Takšen elementov kulturne dediščine kulturno dediščino (Snowball 2008, 79).Lahko nudi samo Wilson, Troy, Costanza 2004; Rushton 2004; Darvill pristop povezuje trg s koristmi potrošnikov in posku-METODA izločuje iz analize trga, s čimer HEDONISTIČNIH posredno odkriva preference Vrednosti so določene s odgovore na vprašanja, ki se tičejo obstoječe situacije, in ni 2005; Rizzo, Throsby 2006; Snowball 2008; Claesson ša definirati, kakšne koristi potrošniki iščejo (Bloc-CEN potrošnikov (Frey 1997, 234; trgom, rezultate metode pa Darvil 2005, 31; Rizzo, lahko, v primerjavi s sposobna zajeti bodočih 2011).11 Čeprav se je CV-metoda izkazala za izjemno kley 1995, 97). V resnici posamični odnosi do kultur-Throsby 2006, 996; Claesson tehnikami izjavljenih možnosti (Snowball 2008, vrednosti, razumemo kot 210).Ocena je še vedno bolj uporabno pri merjenju netržnih vrednosti, je njena ne dediščine predstavljajo kompleksno zmes emotiv-2011, 70; Fletcher 2011, 170). manj podrejene posameznim povezana z uporabnimi kot z osnovna pomanjkljivost utemeljenost na hipotetičnih nih in pragmatičnih potreb, zaradi česar o tem, katere naklonjenostim (Snowball neuporabnimi vrednostmi TEHNIKA 2008, 210). (Rizzo, Throsby 2006, 997; vprašanjih, ki imajo za nujno posledico hipotetične dobrine si zaslužijo častni naziv kulturna dediščina, RAZKRIVANJA Snowball 2008, 210). Ne vključuje tistih, ki iz odgovore, zaradi česar njeni rezultati ne predstavljajo ne more odločati potrošniški trg (Juul Jensen 2000, PREFERENC Tako kot metoda stroškov kateregakoli razloga niso uživanja lahko odgovori na vedno pravega odraza merjene vrednosti (Mourato, 40; Serageldin 2000, 53). Glede na to, da dediščin-uporabniki, vendar so še vprašanje netržne vrednosti vedno pripravljeni plačati, da Mazzanti 2002, 57; Snowball 2008, 24). ske vrednote ne morejo biti izražene zgolj kot vsota kulturne dediščine za Temelji na predpostavki, da ohranijo ali podpirajo neposredne uporabnike kulturno dediščino (Snowball Druga metoda izraženih preferenc je model izbire posameznih vrednosti, ekonomisti ugotavljajo, da obiskovalci odkrivajo (Snowball 2008, 79). METODA vrednost skozi čas ali denar, ki 2008, 79).Lahko nudi samo (angl. choice modeling, skr. CM),12 ki temelji na izboru tako uporabne vrednosti kot tudi vrednosti neupo-POTNIH so ga pripravljeni zapraviti, da odgovore na vprašanja, ki se Vrednosti, ki jih vključuje, so v tičejo obstoječe situacije in ni specifičnih atributov posameznega elementa kultur-rabe kulturnih dobrin odražajo značilne nepopolno- STROŠKOV obiščejo določen element kulturne dediščine (Darvil večji meri določene s trgom in sposobna zajeti bodočih ne dediščine ter omogoča merjenje vrednosti nje- sti trga. Dobrine z vrednostmi neuporabe veljajo za 2005, 31; Claesson 2011, 71). potemtakem niso podrejene možnosti (Snowball 2008, posameznim naklonjenostim, 210).Ocena je še vedno bolj govih posameznih značilnosti in vrednosti elementa javne dobrine, s katerimi upravlja državna oblast, ki ki imajo pomemben vpliv na povezana z uporabnimi kot z tehnike izjavljenih vrednosti neuporabnimi vrednostmi dediščine v celoti. Njena prednost pred CV-metodo zagotavlja njihovo vzdrževanje na osnovi javnih fon- (Snowball 2008, 210). (Rizzo, Throsby 2006, 997; je možnost natančnejšega opisovanja atributov posa- dov ali proračunskega financiranja, omogočenega z Snowball 2008, 210). Sposobna je zajeti splošne Potrjeno je, da hipotetična meznega elementa dediščine ter njihovo posamično davčnimi obvezami. Čeprav tovrstne dobrine vsto-Temelji na vprašalnikih, ki od ideje uporabne in tržišča preveč poveličujejo vprašanih zahtevajo, da voljo po plačilu (Snowbal in kombinirano vrednotenje. Po drugi strani od sode- pajo na področje tržne ekonomije, gre pogosto za neuporabne vrednosti ali izrazijo vrednost, ki jo njene izgube (Fletcher 2011, 2008, 87) in da obstaja lujočih zahteva dobro informiranost, prav tako pa z primere, pri katerih je cenovna politika nadzorovana, pripisujejo posameznim 174). pomembna razlika v elementom kulturne rezultatih vprašalnikov, ki so njo še vedno ni mogoče zajeti neotipljivih, simbolnih nekompetitivna in arbitrarna, medtem ko cenovna dediščine ali njihovemu Temelji na ekstenzivni analizi usmerjeni v voljo po plačilu, z bodočemu obstoju, in sicer z posameznega elementa ali duhovnih vrednosti (Mason 2002, 22; Mourato, diskriminacija ni učinkovito uporabljena. Prisotne so METODA namenom, da bi preprečili izražanjem stališč o kulturne dediščine ter KONTINGENČNEGA omogoča izvajanje primernih propadanje, in v voljo po Mazzanti 2002, 64; Snowball 2008, 177–216). tudi številne druge pomanjkljivosti, kot je monopol hipotetičnih situacijah, ki se sprejemanju kompenzacije v VREDNOTENJA odvijajo na konstruiranih ali vrednostnih ocen za določene isti situaciji (Snowball 2008, institucij in oblasti, ki onemogoča konkurenčne cene simuliranih trgih, stopnje neuporabnih vrednosti (Frey 1997, 240). 107). Temelji na hipotetičnih (Mourato, Mazzanti 2002, 53). Tržne nepopolnosti predstavljenih v raziskavi vprašanjih, ki imajo nujno (Frey 1997, 235; Darvil 2005, Sposobna je proizvesti dovolj hipotetične odgovore, njeni 2.3.3 Pomanjkljivosti ekonomskega torej izhajajo iz situacij, v katerih trg ne odraža celo- zanesljive ocene za potrebe TEHNIKE 31; Rizzo, Throsby 2006, 996; rezultati pa ne predstavljajo Snowball 2008, 77; Claesson sodnih postopkov v primeru pravega odraza merjene vrednotenja kulturne dediščine tne koristi, in se praviloma pojavljajo pri vrednotenju IZRAŽENIH 2011, 70). izgube neuporabnih vrednosti vrednosti (Mourato, Mazzanti PREFERENC (Arrow et al. 1993, 42–45). objektov, ki imajo značilnosti javne dobrine (Moura- 2002, 57; Snowball 2008, 24). Oblikovanje takšnih Kljub razvitosti in splošni sprejetosti ekonomskih to, Mazzanti 2002, 53). Omogoča natančnejše Temelji na vprašalnikih, ki od vprašalnikov je izrazito opisovanje atributov metod ocenjevanja vrednosti smo pokazali, da te še Avstralski ekonomist David Throsby je na osnovi vprašanih zahtevajo, da kompleksno, pojavljajo se posameznih elementov izrazijo naklonjenost do težave pri izločanju atributov vedno ne omogočajo natančnega merjenja kulturnih analize teorij ekonomskih vrednosti raziskoval doseg dediščine ter njihovo zasebno različnih kombinacij atributov in sprejemanju odločitev pri in kombinirano vrednotenje veliko možnostih izbire vrednosti (de la Torre, Mason 2002, 4). Ekonomske in omejitve ekonomije ter standardnih tržnih indika-posameznih elementov (Snowball 2008, 210–211). MODEL IZBIRE kulturne dediščine, kar (Snowball 2008, 210). torjev pri preučevanju in izražanju vrednosti kulturne omogoča merjenje vrednosti Od vprašanih zahteva veliko posameznih značilnosti Omogoča predvidevanje informiranost in še vedno ne dediščine (Avrami, Mason, de la Torre 2000b, 15). povpraševanja po elementih more ujeti neotipljivih, nosti sprejetja kompenzacije (WAC) glej Snowball 2008, še elementov dediščine ter njihovo skupno vrednost kulturne dediščine z več simboličnih ali duhovnih posebej poglavji 4 in 5. Povezavo med fizičnim trgom, na katerem so kultur- (Snowball 2008, 177, 185). različnimi značilnostmi vrednosti (Mason 2002, 22; 11 CV-metoda ocene vrednosti kulturnih in naravnih ne vrednosti določene na osnovi ekonomskih meril, (Snowball 2008, 179). Mourato, Mazzanti 2002, 64; dobrin je bila uporabljena pri obravnavi številnih znanih Snowball 2008, 177–216). in trgom idej, ki določa kulturne vrednote, odkriva v primerov svetovne naravne in kulturne dediščine. Primer njene uporabe za Dioklecijanovo palačo glej v Armaly, Pa- zahtevi potrošnikov, da elementi dediščine poseduje- giola, Bertaud 2001. jo kulturno vrednost (Throsby 2000, 29–30). Thros- 12 Imenovana tudi eksperiment izbire (angl. choice expe- by meni, da se ekonomisti motijo v prepričanju, da so riment, skr. CE) ali združena analiza (angl. conjoint analysis). 23 Monografije CPA 9 lahko merila, kot sta cena in pripravljenost za plačilo, Kritika ekonomskega pristopa vrednotenja dedišči-pravi indikator kulturne vrednosti. Ločevanje eko- ne izhaja iz neustreznosti trenutno razvitih sistemov nomske in kulturne vrednosti namreč jasno kaže, da evalvacije, ki so omejeni na utilitarno razumevanje pripisovanje monetarne cene elementom kulturne de-vrednosti, definirano na osnovi posameznih afinitet diščine predstavlja materialistični izraz kulturnih vre- potrošnikov. Zaradi tega je treba sprejeti dejstvo, da dnosti, za oceno katerih so potrebne drugačne vrste vrednosti dediščine ni lahko preoblikovati v ekonom-meritev (Throsby 2000, 30). ske in da imamo takšne ocene še vedno zgolj za pro- Ekonomske raziskave vrednosti so pogosto omeje- ceduralne (Startin 1994, 186). Že sama znanstvena ne z utilitarnostjo, pri čemer problem nastopi, ko se vrednost, ki predstavlja celoto nezamenljivih in ne-utilitarna teorija uporablja kot edina teorija vrednosti nadomestljivih podatkov, je vrednost, ki je v okviru (Snowball 2008, 25). Po tej teoriji je vrednost enaka ekonomije ni mogoče oceniti. Ustvarjalni poskusi, da uporabni vrednosti in je nekaj, kar je mogoče izrabi jo podvrgli ekonomskim merilom, do sedaj niso čunati (Groenewoudt, Bloemers 1997, 130). Zato so prinesli pravih rezultatov. Na srečo obstaja zavest o priporočena merila, ki se uporabljajo pri določanju nujnosti ohranjanja kulturnih dobrin, ki je prisotna vrednosti dediščine, običajno povezana z različnimi kljub možnosti, da so nekatere dobrine z ekonom-vrstami uporabe, pri čemer je ideja koristnosti dedišči- skega vidika brez vrednosti (Groenewoudt, Bloemers ne osnova ekonomskega ocenjevanja njenih elemen- 1997, 130). tov (Carman 2002a, 164). Po drugi strani velja, da so Morda je rešitev tega problema v dejstvu, da vredno-elementi dediščine javna dobrina, ki se nahaja v javni sti kulturne dediščine nastajajo s konverzijo uporab-domeni in ima značilnosti vrednosti neuporabe, iz če- nih vrednosti v simbolne vrednosti neuporabe. V sar sledi, da jih ni mogoče vrednotiti na osnovi posa- tem procesu so objekti na osnovi družbene manipu- meznih preferenc in rezultatov, pridobljenih z njiho- lacije iz vsakdanjega življenja promovirani v območje vo uporabo. Zato je treba pripomniti, da pomemben neprecenljivih, trajnih vrednosti. V skladu s Carma-vidik ekonomskega preučevanja vrednosti neuporabe novo terminologijo lahko rečemo, da pridobijo pose-predstavlja možnost njihove preobrazbe v uporabne ben status in zasedejo mesto na področju simbolnih vrednosti. Čeprav so vrednosti neuporabe, kot jih de-vrednosti ter posledično zahtevajo posebno obrav- finirajo ekonomisti, sicer lahko v vzročnem odnosu z navo. Področje simbolnih vrednosti je izven območja uporabnimi vrednostmi, pa te ne predstavljajo samo cirkulacije prehodnih predmetov in se ne nanaša na odloženih uporabnih vrednosti, temveč tudi drugač- posvetitev enega samega predmeta, temveč celotnega no obliko vrednosti, ki jih z ekonomskimi manipula- sistema kot kategorije, v katero promovirani predmet cijami ni mogoče preoblikovati v uporabne vrednosti, sodi (Carman 2002a, 171–172; 2010, 79–81). Čeprav temveč lahko do tega pride samo pod določenimi zu-lahko ekonomske vrednosti predstavljajo pomemben nanjimi vplivi, tj. kot posledica sprememb družbenega segment v upravljanju in ohranjanju kulturnih do-vrednostnega sistema (Carman 2002a, 171–172). Za- brin, ne morejo biti edino merilo, na osnovi katerega radi tega ekonomska teorija ostaja odvisna bodisi od se odločamo o tem, kaj bo in kaj ne bo ohranjeno ter pripisovanja ekonomske vrednosti posameznemu eles čim in na kakšen način se bo upravljalo (Lipe 1984, mentu dediščine bodisi od analize izbire med različni- 9). Ker so ocene vrednosti nujne in omogočajo izbiro mi scenariji. Posledično se vse pogosteje priznava, da znotraj področja vrednosti, je treba sprejeti dejstvo, dokler so vrednosti določene zgolj na podlagi pripisa-da je definiranje koncepta vrednosti kulturnih dobrin ne cene ali izbrane odločitve in so pod vplivom posa- predvsem teoretsko vprašanje (Groenewoudt, Bloe- meznih afinitet ali procesa sprejemanja odločitev (Car- mers 1997, 130), pogoj pri tem pa je, da morajo tisti, man 2005, 71), ne morejo niti veljati za pravi izraz vre- ki želijo in se trudijo ohraniti kulturno dediščino, na- dnosti kulturne dediščine niti predstavljati primernih tančno pojasniti, kaj je vredno in na kakšen način je metod za njeno merjenje. kriterij vrednosti utemeljen. 24 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene Čeprav je dediščina kompleksno in abstraktno sim-Takšni zaključki izhajajo iz raziskav trenutno znanih bolno področje, v okviru katerega je ekonomski ka- ekonomskih metod ocene netržnih vrednosti, ki v re- pital pogosto brez vrednosti (Carman 2002a, 175), snici niso primerne za določitev njihovega polnega so objekti, ki vsebujejo simbolne vrednosti in služijo pomena. Zavedati se moramo, da ekonomski vidiki ustvarjanju zaloge kulturnega kapitala občih vredno-razumevanja tega problema izhajajo iz ideje končne- stnih značilnosti, nujno podvrženi ekonomskemu ga profita, ki ga lahko ustvari v uporabo ponujen ele-preučevanju, da bi jim lahko bila zagotovljena premer- ment dediščine. Takšno stališče lahko resno ogrozi na oblika upravljanja in dolgotrajen obstoj. Trenutna stvarno interpretacijo, kontekst in pomen dediščine. osredotočenost na vprašanja vzdržnosti, prevzeta iz Kljub temu ni mogoče zanikati realne ekonomske ekonomije okolja, predstavlja pomemben napredek, vrednosti, ki jo vsebuje dediščina v obliki kulturnega pri katerem so lahko ekonomske evalvacije dediščin-kapitala ali korporativnega varčevanja, ki predstavlja skih vrednosti vključene v širši družbeni in ekonom- skupno dobrino, upravljano v korist vseh. Čeprav se ski kontekst ter so lahko trdna osnova za sprejemanje je mogoče strinjati z idejo, da vrednosti dediščine ni-odločitev o kontinuiranem upravljanju in ohranjanju majo finančne podlage, in čeprav zavržemo potrebo dediščine (Knudson 2001; Wilson, Troy, Costanza po vrednotenju posameznega elementa dediščine na 2004; Carman 2005b; Throsby 2006; Claesson 2011; monetarni osnovi, bo upravljanje z dediščino v naši Fletcher 2011). Zato se moramo otresti izraženega družbi zagotovo še dolgo zahtevalo ekonomsko ute-strahu, da bo dediščina v okviru ekonomskih razi- meljitev, zaradi česar ne moremo zanemariti potrebe skav neizbežno razvrednotena ter da bo v primerjavi po aktivnem sodelovanju v ekonomskih raziskavah z drugimi viri dobila sekundarni družbeni pomen. vrednosti elementov kulturne dediščine. 25 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene 3 Preučevanje znanstvene vrednosti arheološke dediščine 3.1 Znanstveni okvir preučevanja kulturne dediščine niso mogli več ostati akademsko vrednosti arheološke dediščine zanemarjeni ( sl. 8). Neizbežna posledica razvitega pristopa je selekcija, zaradi česar je prvič jasno defi- Kot je bilo pokazano, ideja vrednosti kulturne dedi- niran problem izbire objektov, ki imajo dovolj veliko ščine, s tem pa tudi arheoloških ostankov, nastaja v vrednost, da so zakonsko zavarovani in ohranjeni. S družbenih okvirih ter je odvisna od prostora in časa, tem je selekcija postala osnovni problem in osrednja zaradi česar je odraz civilizacijskih tokov oziroma dejavnost procesa upravljanja s kulturno dediščino. družbenih gibanj v sedanjosti. Javni interes za vre- Ta najpomembnejši dejavnik pri ustvarjanju repre- dnostni status kulturne dediščine je definiran v prav- zentativne zaloge kulturnih dobrin je strokovnjake nih okvirih, kar nima za posledico zgolj zakonske re- soočil z zahtevo po oblikovanju primernih strategij in gulacije varstva javnih in občih dobrin, temveč pred- jasnih sistemov evalvacije, zasnovanih na relevantnih stavlja prostor, v katerem se ta postopek oblikuje, znanstvenih in družbenih osnovah (Darvill 1987, utemeljuje in usmerja. Ker spremembe v teoretskih 169; 2001, 192). raziskavah o vrednosti kulturne dediščine vplivajo na V okvirih zahodnjaške in evropske misli, kjer se je ar-razvoj zakonodajnih sistemov, je koncept varstva in heologija razvila v samostojno znanost, je znanstve-konservacije spomenikov v novejšem času zamenjal ni potencial elementov arheološke dediščine vedno sodoben pristop upravljanja s kulturnimi dobrina-predstavljal prioritetni kriterij njihove vrednosti. V mi. Ta pristop ni povzročil le preusmeritve interesov zakonskih okvirih anglofonskih držav je zanj dolo-na prihodnost, temveč je kulturno dediščino uvedel čen celo poseben termin, izražen kot pomen ali va-neposredno v domeno gospodarskih interesov, za- žnost (significance v Združenih državah Amerike in radi česar ekonomski okviri ocenjevanja vrednosti v Avstraliji, oziroma importance v Veliki Britaniji), ki PODROČJA DRUŽBENEGA DELOVANJA ZNANOST IN KULTURA PRAVO IN POLITIKA EKONOMIJA področje področje razvoj smernic in vrednostnih norm aktivnega sprememb upravljanja upravljanja DEDIŠČINA Slika 8 Dediščina kot produkt različnih področij družbene dejavnosti. 27 Monografije CPA 9 tvori izkaz o vrednosti arheoloških ostankov. V teh 2010; Claesson 2011; Fletcher 2011; Scarre, Scarre okvirih pomen in važnost nimata istega pomena kot (ur.) 2006). Reduciranje vrednosti arheoloških ostan-termin vrednost. Medtem ko vrednost izraža kon- kov na kategorijo podatkov je bilo kritizirano tudi senz o družbenih vrednotah, se termina pomen in kot odraz evropocentričnega razumevanja dediščine važnost nanašata na specifične vrednosti, ki izvirajo in procesualnega nasledstva preučevanja arheolo-iz strokovnih in znanstvenih spoznanj (Darvill 2001, škega zapisa z namenom pridobivanja objektivnega, 184, 192; 2005, 22, 37–38). Termin pomen oziroma abstraktnega in od vrednosti oziroma vrednostnih važnost torej predstavlja strokovno oceno kvalitete sodb ločenega znanja (Smith 2004, 108, 123; Hod-in kvantitete arheoloških podatkov oziroma njiho- der 2010, 861). Pravi pomeni arheoloških ostankov vega znanstvenega potenciala (Leone, Potter 1992, kot dela kulturne dediščine, ki se nahaja na javnem 137), zaradi česar je v številnih anglofonskih državah področju in je nedostopen brez javne podpore, lah-prenesen v regulatorno-pravni okvir kot pokazatelj ko izrazimo šele z uporabo širšega pojma vrednost.13 ustreznosti posameznih lokacij, da so zavarovane ali Ta ideja temelji na spoznanju, da arheološki zapis ne ohranjene kot pomembne ali važne na državni rav-pripada arheologom, temveč družbi kot celoti, in da ni. Na področju upravljanja z dediščino ta termin predstavlja simbolno vrednost, ki ne oblikuje zgolj označuje izjemen potencial arheoloških ostankov za preteklosti, ampak tvori tudi identiteto skupnosti v pridobivanje novih spoznanj, zaradi česar na njem sedanjosti. Pomemben dejavnik pri implementaciji temeljita osrednji koncept evalvacije ter zakonska politike ohranjanja je javna podpora, še posebej v utemeljitev varstva in ohranjanja ostankov. Ker je od sporu med arheološkimi ter različnimi političnimi in njega odvisen tudi način oblikovanja politike upra-ekonomskimi interesi. Zaradi tega javna percepcija vljanja z elementi arheološke dediščine, je bilo kmalu arheološkega delovanja predstavlja osnovo uspešne-ugotovljeno, da ima velik vpliv tako na oblikovanje ga upravljanja s kulturno dediščino, saj normalizira današnjih znanstvenih spoznanj kot prihodnjega in upravičuje arheološko prakso ter definira razloge spoznavnega potenciala. Iz tega se je razvila tudi za ohranjanje arheoloških najdišč oziroma njihovo temeljna kritika sodobnega upravljanja z dediščino, raziskovanje pred uničenjem (Carver 1996, 55; De-ki poudarja, da se ta postopek ne nanaša toliko na eben et al. 1999, 191). Zahteva po aktivni vključitvi odkrivanje arheološkega zapisa, temveč na njegovo, javnosti v arheološke raziskave ima izjemen pomen pogosto nezavestno oblikovanje in proizvodnjo (Ta-v javnih projektih kot sredstvo odpiranja predmeta inter, Beagley 2005, 69; glej tudi Young 1994, 197). javnemu mnenju in javni razpravi (Young 1994, 193; To spoznanje je pomembno vplivalo na spremembe Carver 1996, 45). Poleg tega ustvarja širok prostor v preučevanju vrednosti, medtem ko je spoznanje o za delovanje javnih dediščinskih institucij kot tistega dominantnosti znanstvene vrednosti v primerjavi z segmenta državnega ustroja, ki je zadolžen za to, da drugimi, prvenstveno družbenimi vrednostmi povzročilo obsežne razprave. V več razpravah so poskušali pokazati, da vrednost 13 V številnih ne- common law zakonodajnih sistemih, arheoloških ostankov, utemeljena na pomenu ali va-kot npr. v slovenskem, ta terminološka razlika ni jasno žnosti, ne odraža njihove celotne vrednosti, saj pre- izražena, zakonsko varstvo pa je utemeljeno na terminu učevanje vrednosti omejuje na znanstvene in spo- vrednost (glej Zakon o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/2008); termin pomen se sicer uporablja v znavne okvire ter zanemarja vrednosti, ki jih arheo- posameznih sintagmah slovenskega pravnega sistema, npr. loška najdišča lahko imajo za širše segmente družbe spomenik državnega ali lokalnega pomena, pa tudi druž- in različne interesne skupine (Leone, Potter 1992; beni pomen, kar pa le dodatno potrjuje neobstoj prikazane terminološke razlike). Ker termin vrednost omogoča pre-Briuer, Mathers 1996; Clark 2001; 2002; Smith 2001; učevanje širšega pomena elementov arheološke dediščine, 2004; 2006; 2009; Tainter, Bagley 2005; Lafrenz ki obsega tako znanstveni potencial kot obče družbene Samuels 2008; Smith, Brandon (ur.) 2008; Hodder vrednote, bo uporabljen pri oblikovanju modela vrednostne ocene, ki je cilj tega dela. 28 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene interesnim skupinam omogoča dostop do znanstve-začela oblikovati konec 19. stoletja oziroma s spreje- nih raziskav in njihovih rezultatov. tjem prvih zakonov o njenem ohranjanju, ki so se v Posledica tega je, da vrednosti arheološkega najdišča tem času oblikovali po Evropi (Cleere 1989; Walsh ni več mogoče definirati zgolj na podlagi znanstve-1992; Hardesty, Little 2000; Carman 2002a; 2005b; nega potenciala, temveč mora ocena vrednosti zado- Carman, Sørensen 2009; Smith 2004; 2006; Water- voljiti tako družbene kot znanstvene interese. Zato ton, Smith 2009; Waterton 2010; Graham, Howard mora arheologija razviti temeljite in obsežne sisteme (ur.) 2008; Gibson, Pendlebury (ur.) 2009; Ashworth, evalvacije, ki bodo zasnovani na skladnosti arheolo-Graham Tunbridge 2007).15 Z zakonskim varstvom ških interesov in širših družbenih vrednot, kar bo vrednosti arheoloških ostankov je bila ta posebna ka-omogočilo njihovo uspešno uporabo in široko spre- tegorija objektov vpeljana v javno domeno in opre- jemljivost (Darvill 2001, 192). Strokovnjaki že dolgo deljena kot skupna, javna dobrina, ki ji je bil določen poskušajo oblikovati evalvacijski sistem, ki bi upošte-poseben način obravnave. Ta sprememba je bila so- val tako družbeno vrednost kot znanstveno relevan- časna z oblikovanjem arheologije kot samostojne di- tnost arheoloških ostankov, žal pa kulturno in zgo- scipline in širšim pojavom javnih institucij za varstvo, dovinsko pogojeni kriteriji družbenih vrednosti niso skrb, upravljanje in prezentacijo premičnih in nepre-niti jasni niti lahko merljivi, medtem ko znanstvena mičnih arheoloških ostankov. Vse te spremembe so relevantnost ni konstantna (Groenewoudt, Bloemers zagotovile primeren družbeni kontekst, v katerem je 1997, 133). Kljub temu danes številni evalvacijski sis-arheologija lahko profesionalizirala in institucionali- temi vključujejo oceno družbene vrednosti elemen- zirala svoje delovanje (Darvill 2005, 24; Kristiansen tov arheološke dediščine kot enega od pogojev za 2008a, 8). utemeljitev postopka selekcije in oblikovanje okvira Iz analize razumevanja arheološke dediščine v okviru za opredelitev načina njihovega upravljanja. Poleg tradicionalne arheologije je razvidno, da je bilo tako tega se je v zadnjih desetletjih, ko so bile vrednosti teoretsko preučevanje kot tudi praktično ravnanje z ponovno uvrščene v središče postopka evalvacije, dediščino v celoti utemeljeno na t. i. zdravorazum-spet intenziviralo preučevanje okvirov oblikovanja skem pristopu in induktivnem procesu sklepanja, ki vrednosti arheološkega zapisa, ki temelji na naspro-sta bila značilna za obdobje od konca 19. stoletja do tjih, značilnih za dve najbolj izstopajoči smeri teoret- 60. let 20. stoletja. Večina vrednostnih presoj, obli- skega preučevanja arheoloških interpretacij. kovanih v okviru tega pristopa, je bila sprejeta na podlagi nekonsistentnih metodoloških načel in se je opirala na profesionalno oceno, zaradi česar so bile 3.1.1 Razvoj teoretskega preučevanja vrednostne ocene močno odvisne od strokovnosti vrednosti arheološke dediščine ocenjevalca in njegovih osebnih interesov (Young 1994; Schofield, Carman, Belford 2011).16 Teoretska razprava o razvoju vrednostnih značilnosti arheološke dediščine, od začetkov tega procesa do 15 Za pregled razvoja sistema varstva in ohranjanja dedi- ščine ter zakonodaje o dediščini v Sloveniji glej Baš 1954, njegovih rezultatov, je izjemno obsežna. Čeprav lah- Mikl Curk 1981 in Hazler 2009. ko pripisovanje določene oblike vrednosti ostankov 16 Kot izjemo velja omeniti dejavnost Aloisa Riegla, pi-iz preteklosti zasledimo v vseh zgodovinskih obdo- onirja t. i. dunajske umetnostnozgodovinske šole in od l. 1904 glavnega konservatorja II. oddelka Cesarsko-kraljeve bjih in vseh družbah,14 se večina avtorjev strinja, da centralne komisije za preučevanje in ohranjanje umetno-se je arheološka dediščina, kakršno poznamo danes, stnih in zgodovinskih spomenikov Avstro-Ogrske. Riegl je že davnega l. 1903 (v prvem delu knjige Predlog zakonske organizacije varstva spomenikov v Avstriji/Entwurf einer 14 V tem kontekstu so pomembne raziskave Davida C. gesetzlichen Organisation der Denkmalpflege in Öster-Harveyja (npr. 2000, 2001), ki obravnava obsežno zgodo- reich, imenovanem Sodobni kult spomenika: njegova bit vino političnih manipulacij z materialnimi ostanki iz pre- in njegov nastanek/Der moderne Denkmalkultus: sein teklosti. Wesen und seine Entstehung) vrednosti dediščine klasi- 29 Monografije CPA 9 Ob koncu 60. in na začetku 70. let 20. stoletja je pozi- proizvajala nevtralno in od vrednosti neodvisno zna- tivistični pristop v arheologiji, imenovan procesna ali nje, pri čemer je poskušala odkriti naravo spoznanja nova arheologija, postavil nova merila za evalvacijo in raziskati njeno odvisnost od družbenih razmer. arheoloških najdišč. Osnovno izhodišče tega pristo- Prav poprocesna smer je v skladu z novim pristopom pa je temeljilo na raziskovanju arheoloških najdišč na v arheološki teoriji poskušala poudariti obstoj različ- osnovi eksplicitnih in vnaprej določenih raziskoval- nih pristopov k razumevanju arheološke dediščine in nih vprašanj in hipotez o preteklosti. Ker je bil cilj možnost večkratnih interpretacij, ki ne predstavlja-procesne teorije, da arheološka disciplina postane jo objektivnih spoznanj, temveč odkrivajo globoko objektivna in strogo znanstvena, je v procesnem pri-subjektivnost spoznavnega procesa arheologije (Mc- stopu do problematike ocenjevanja arheoloških vre- Guire 2008, 59). Tej kritiki so se pridružile femini- dnosti kategorizacija veljala za nujno in neizbežno. V stična in marksistična teorija ter kritike domorodnega tem okviru je kategorizacija služila definiranju smisla prebivalstva v postkolonialnem svetu, ki so kritizirale objektov, saj je z ustvarjanjem kategorij in uvršča-neustreznost arheoloških raziskav njihove preteklo- njem objektov vanje omogočala definiranje njihove- sti, oblikovanih na podlagi antropocentričnih in evro- ga pomena in njegovo predstavitev drugim (Carman pocentričnih, razrednih in rasnih ter kolonialističnih 2002a, 188). Na podlagi čvrsto oblikovanega, reali-in imperialističnih predsodkov. Namen poprocesne, stičnega in empiričnega pristopa je ideja evalvacije feministične, marksistične in domorodne arheologije postala relativno usmerjen proces merjenja na osnovi je bil pokazati, da je vse znanje politično in da je tudi prikladnih in jasno definiranih lestvic (Cooper et al. proces upravljanja z arheološko dediščino in njenimi 1995b, 231). vrednostmi politični proces, ki se oblikuje v sedanjo- Zapozneli pozitivizem procesne arheologije je bil že sti in izhaja iz kompleksne, ideološko obarvane druž- na začetku 80. let 20. stoletja predmet ostre kritike. bene dinamike.17 Kot posledica tega se je v arheološki teoriji pojavila Čeprav je imel ta novi pristop velik odmev po sve-nova smer, imenovana postprocesualizem oziroma tu in ni spremenil samo stališč arheološke discipline, poprocesna arheologija. Ta je zavračala poenosta-temveč je vplival tudi na spremembe v nacionalnih vljeno razumevanje odnosov, ki materialno kulturo in mednarodnih sistemih razumevanja in vrednote-definirajo kot neposreden in merljiv odraz človeške- nja dediščine, Laurajane Smith meni, da je bil njegov ga vedenja. Poprocesna arheologija je arheološko in- vpliv vendarle omejen in da ni resnično spremenil terpretacijo utemeljevala na elementih postmoderni- področja delovanja discipline. Smithova je v števil- stične misli, v okviru katere je kategorije arheoloških nih raziskavah (Smith 1993, 1994, 2004, 2005, 2006, ostankov obravnavala kot konstruiran koncept, ki 2007) pokazala, da ima dediščina procesne arheolo-je, kljub temu da odraža realnost objektov, arbitrar- gije še vedno izjemno velik in aktualen vpliv na obli- no pripisan arbitrarno določeni kategoriji objektov kovanje pravnih instrumentov ohranjanja dedišči- (Cooper et al. 1995b, 231). Kritika procesne arheo- ne in upravljanja z njo. Na podlagi kritične analize logije je bila torej usmerjena v njene osnovne para- digme o objektivnosti arheološke znanosti, ki naj bi 17 Predstavljeno tematiko obravnavajo številne razprave ter arheološke knjige in članki; na tem mestu je dovolj izpostaviti tiste, ki subjektivnost arheoloških spoznanj ficiral v dve osnovni kategoriji – spominske in trenutne neposredno povezujejo s politiko upravljanja z arheolo-vrednosti – ter različne podkategorije (npr. starost oziro- ško dediščino: Leone, Potter, Shackel 1987; Shanks, Til- ma zgodovinska vrednost, uporabna vrednost, umetniška ley 1987a; 1987b; Tilley 1989; Hodder 1991; 1992; 2010; vrednost itd.). Ta pristop, ki je odraz globoke časovne uko-Shanks 1992; Leone, Potter 1992; Carman 1993; Gather- reninjenosti v okvirih strokovnega in državnega delovanja cole, Lowenthal (ur.) 1994; Hodder et al. (ur.) 1995; Trina področju varstva in ohranjanja kulturne dediščine, je gger 1995; Meskell (ur.) 1998; Gramsch 2000; Funari, Za-postal osnova številnih kasnejših vrednostnih klasifikacij rankin, Stovel (ur.) 2005; Mathers, Darvill, Little (ur.) 2005; (Pirkovič 1993, 11–16; Jokilehto 1999, 215–218; Gibson, McGuire, Navarrete 2005; McGuire 2007; Moore, Whee-Pendlebury 2009, 7; Jurić, Ćorić 2009; glej pogl. 4.1 in 4.2). lan (ur.) 2007; van der Valk 2010a; 2010b; Ireland 2012. 30 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene diskurza je pokazala, da je bil diskurz o dediščini, ki stalno in vsepričujočo potrditev,18 je mogoče položaj se je v 19. stoletju razvil v anglofonskem svetu, v 60. arheologije v tem kulturno-zgodovinskem kontekstu in 70. letih 20. stoletja legitimiziran z razvojem idej o predstaviti na drugačen način. V svetu, v katerem objektivnosti arheološke znanosti in vztrajanjem na družbo opredeljuje zavest o izraziti soodvisnosti profesionalnosti njenih organizacij. Neodvisno od vseh vidikov javnih služb, položaj javnih dobrin in teorije, ki je bila v ozadju teh raziskav, se je ideja o javne lastnine pa ima nekoliko drugačno tradicijo, je pomenu jasno določenih zakonskih okvirov in profe-arheologija javna dejavnost, ki deluje s podporo in v sionalizaciji stroke hitro razširila po zahodnem svetu korist celotne družbe. Kljub številnim spremembam, in omogočila oblikovanje razmeroma uniformnih, ki so jih države na tem prostoru doživele v zadnjih formalnih in tehničnih postopkov varstva in ohra-dvajsetih letih in ki jih zaznamujeta predvsem uvedba njanja arheološke dediščine v številnih nacionalnih svobodne tržne ekonomije in prehod na liberalni, ka-zakonodajnih sistemih. Na ta način utemeljen pro- pitalistični način upravljanja z viri, je v njih še vedno ces definiranja in interpretiranja vrednosti dediščine, prisotno do določene mere drugačno vsebinsko in podprt z delovanjem mednarodnih dediščinskih or-konceptualno razumevanje vrednosti skupne lastni- ganizacij, se je hitro razširil na preostanek sveta in je ne in javnih dobrin kot v državah, v katerih socialna na osnovi vsiljenih vzorov, ki so temeljili na nezave-orientacija državne ureditve ni tako globoko zakore- dni uporabi samoumevne logike znanstvene avtori- ninjena.19 V tem kontekstu je upravljanje z dediščino tete arheologije, omogočil oblikovanje zakonodajnih naloga države, izvajajo pa ga javne ustanove, financi-okvirov v državah, ki niso nujno neposredno izkusile rane iz državnega proračuna oziroma z javnimi viri. enakega razvoja arheološke vede. Smithova meni, da Obenem država iz proračuna popolnoma ali v večji je arheologija na osnovi identificiranja z znanostjo meri financira tudi javno izobraževanje in na ta na-in oblikovanja profesionalne podobe pridobila rele- čin usposablja strokovni kader za upravljanje svojega vantnost pred državo in državnimi institucijami ter kulturnega bogastva. Čeprav to ne pomeni, da temelji oblikovala standardizirano obliko ekspertize, ki ji je zakonodajnega sistema niso bili prevzeti iz zahodne-omogočila aplikacijo tehničnih postopkov na posa- ga sveta in podprti s priznanjem mednarodnih doku- mezne probleme upravljanja z materialno kulturo in mentov, se avtoriteta arheologije vendarle ni obliko-sočasno reševanje konfliktov med interesnimi skupi- vala znotraj discipline same in ni bila na podlagi za- nami (Smith 2004, 36–37). Po Smithovi je neuspeh konov vsiljena preostanku družbe. V takih razmerah poprocesne kritike, dokončno soočenje z nasled-avtoriteta izhaja iz svojevrstnega družbenega spora- stvom procesne teorije, posledica prav tega razloga. zuma o skupnem vlaganju v izobraževanje bodočih Zaradi nezmožnosti, da bi se odrekla privilegijem strokovnjakov ter njihovem kasnejšem delovanju v znanosti in profesionalnosti, ter zaradi grožnje, da bo okviru javnih služb in institucij v korist celotne sku-izgubila avtoriteto in privilegiran dostop do ostankov pnosti. Arheologija je tako še vedno javna služba, ka-iz preteklosti, poprocesni arheologiji ni uspelo do- tere položaj je pogojen in utemeljen z zahtevami, ki končno uresničiti ideje o pluralnosti pomena in s tem omogočiti demokratizacijo preučevanja preteklosti 18 Še posebej z vidika vojnega dogajanja v 90. letih (Smith 2004, 47–49, 55). 20. stoletja. Za podrobnosti o tej temi glej Slapšak 1993; Preučevanje obravnavanih stališč z vidika družbe- Chapman 1994; Kaiser 1995; Novaković 2000; 2007. 19 Ta razlika je posebej izrazita v primerjavi z angloa- no-političnih razmer v jugovzhodni Evropi nam meriškimi koncepti javne in zasebne lastnine. Predstavlje-po drugi strani omogoča tudi drugačno razumeva- ni sistem je v osnovi podoben srednjeevropskemu načinu nje predstavljenih dejstev. Čeprav dobivajo trditve o pojmovanja družbe in države, s tem pa razumevanju javnih dobrin ter na podlagi tega definiranemu značaju dediščine političnem značaju dediščine prav na tem prostoru in namenu znanstvenega delovanja (o protislovju angloameriškega in evropskega koncepta družbe in države ter vplivu, ki ga ima na upravljanje z arheološko dediščino, glej npr. Demoule 2010). 31 Monografije CPA 9 jih določata družba in država. Tako oblikovan polo- Ne glede na nadaljnjo analizo te problematike je oči- žaj arheologije obenem predstavlja najpomembnejšo tno, da spremembe v razumevanju vrednosti arheo-zahtevo: da tako v okviru strokovnih služb kot na po- loške in kulturne dediščine vse intenzivneje vplivajo dročju znanstvenega in akademskega delovanja služi na vse ravni dediščinskega delovanja in so vidne v celotni družbi. Razumevanje informativnega poten-nastanku številnih novih mednarodnih dokumentov, ciala in znanstvene vrednosti arheološkega zapisa ter konvencij in listin, ki vse pogosteje poudarjajo širši znanje in nova spoznanja o preteklosti, ki izhajajo iz pomen družbenih vrednosti dediščine. To je razvi-arheoloških raziskav, so tako temeljni cilj arheološke- dno predvsem iz okrepljenega razumevanja vredno- ga delovanja, na osnovi katerega lahko dobijo obliko sti nematerialne dediščine, pa tudi iz raziskav vre-različnih družbenih vrednosti in na številne načine dnostnega pomena večjih prostorskih enot, v smislu prispevajo k uresničevanju interesov celotne družbe. kulturne krajine ali zgodovinskega okolja, kot kate-Obenem se od arheologov vse bolj zahteva razume- gorije, ki zahteva multidisciplinarno raziskovanje in vanje vrednosti, ki jih družba pripisuje elementom lahko obsega širok spekter vrednot različnih intere-arheološke dediščine, razvijanje zavesti o možnostih snih skupin ( sl. 9). politične zlorabe rezultatov njihovega interpretativ- nega delovanja ter razumevanje pogosto zanikanih pravic manjšin, migrantov, žensk, nižjih slojev in dru- 3.1.2 Znanstvena vrednost kot informativni gih brezpravnih skupin do potrditve identitete in kul- potencial turnega izraza. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali bo ta oblika družbenega značaja arheologije pod pritiski Ostanki iz preteklosti imajo lahko različne vrednosti obče privatizacije, svobodnega trga in divjega kapi-v sedanjosti: znanstveno, izobraževalno, simbolno, tala že v bližnji prihodnosti povsem izginila ali pa bo duhovno, asociativno ali celo estetsko, ne glede na razumevanje pozitivnih vidikov nasledstva iz ne tako njihovo velikost in pomen pa nas brez izjeme vsaj do oddaljene preteklosti prevladalo ter nam pomagalo neke mere tudi informirajo o preteklosti (Lipe 1984). oblikovati posebno vrsto odnosa ne samo do dedišči- Ker arheološka najdišča kot poseben del kulturne de- ne kot kategorije in arheologije kot discipline, temveč diščine le redko vključujejo nadzemne strukture, ki bi tudi do družbenih, političnih in ekonomskih odnosov, označevale njihov položaj v prostoru, najpogosteje s katerimi sta ti nerazdružljivo povezani in od katerih ne moremo direktno prepoznati njihove družbene je odvisno njuno razumevanje in definiranje.20 vrednosti, ki je razvidna pri drugih oblikah kultur- ne dediščine (McManamon 2000: 49). Za najdišča, 20 Podrobnejša analiza teoretičnih osnov arheoloških raziskav v vzhodnoevropskih državah je vključena v prvi del knjige Comparative Archaeologies (Lozny (ur.) 2011; sebnosti v razumevanju vrednosti arheološke dediščine v za Slovenijo in države nekdanje Jugoslavije glej predvsem vzhodni Evropi je bilo že opozorjeno. Jelka Priković na Novaković 2011). Čeprav se avtorji posameznih poglavij primer meni, da v preučevanju vrednosti dediščine obsta-v tej knjigi večinoma omejujejo na splošni prikaz zgodo- jata dva tokova: prvi tok predstavljajo države nemškega vinskega razvoja arheologije ob zgolj načelnem prikazu govornega področja in države pod njihovim vplivom, ki vzhodnoevropske perspektive arheološke teorije (resda ob zagovarjajo enakovrednost vseh vidikov dediščine in ne-priznanju, da nobena interpretacija ni mogoča brez teo- smiselnost vrednostnih klasifikacij; drugi tok, ki je nastal retske osnove; glej tudi Gramsch 2011), poudarjajo spe- pod vplivom anglofonskega, pa tudi frankofonskega di- cifičnost družbenih, političnih in ekonomskih razmer na skurza, zagovarja stališče, da dediščine ni mogoče niti v tem prostoru ter izpostavljajo pomen različnih vplivov iz celoti zavarovati niti ji zagotoviti enake ravni varovanja, nemškega govornega področja na razvoj arheološke misli zaradi česar je klasifikacija vrednosti nujna, saj služi izbiri in teorije (Lozny 2011; Marciniak 2011; Tomášková 2011; prioritetnih primerov (Pirkovič 1993, 113–114; 2012, 24). Bartosiewicz, Mérai, Csippán 2011; glej tudi Novaković Ta pristop se do določene mere sklada z raziskavami ome-2002 in 2012). Tovrstne raziskave odpirajo tudi možnosti njenih vzhodnoevropskih teoretikov, ki razloge za slabo obstoja drugačnega načina razumevanja arheološke dedi-sprejetost teoretskih izhodišč, razvitih v okvirih zahodne ščine od tistega, s katerim se srečujemo v literaturi, nastali oziroma anglofonske arheologije, vidijo v prevladujočem pod vplivom angloameriškega diskurza. Na nekatere po-vplivu nemškega govornega območja. 32 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene OBMOČJE STARI KONCEPTI NOVI KONCEPTI SpomeniKi Krajina DEFINIRANJE KULTURNE DEDIŠČINE Stavbe Urbana območja Najdišča Zgodovinsko okolje/kulturna dediščina DRUŽBENA VLOGA Nacionalna enotnost Upoštevanje kulturne raznolikosti KULTURNE DEDIŠČINE Ustvarjanje prihodkov od obiskovalcev Širše ekonomske in družbene dobrobiti Državna raven Regionalna/lokalna raven ODLOČANJE Avtoritativnost Demokratizacija in participacija Strokovnjaki Voditelji STROKOVNOST Specializirani strokovnjaki Vsestranski strokovnjaki Strokovna znanja Sposobnosti upravljanja Starost Industrijska/povojna dediščina Estetska vrednost Spominska vrednost VREDNOST Nacionalna pomembnost Regionalna/lokalna raznolikost Kulturna enotnost Kulturna raznolikost Ozek razpon vrednosti Širok razpon vrednosti INTERPRETACIJA Pod vodstvom strokovnjakov Pod vodstvom skupnosti Država Lokalne skupnosti ODGOVORNOST Trg/zasebni sektor Dediščinski sektor Varstvo okolja Razglasitev Karakterizacija Spomeniško varstvo Celostno ohranjanje UPRAVLJANJE Osredotočanje na posamezen primer Strateško usmerjeno Tehnične raziskave Filozofske raziskave Slika 9 Spreminjanje trendov na področju upravljanja kulturne dediščine (po Council of Europe 2001, 112). ki so popolnoma prekrita z zemljo in nimajo pre- odnosov in obstoječih naravnih pogojev (Lipe 1984, poznavnih oblik na površini, je znanstvena vrednost 6). Vprašanja, na katera arheološki ostanki lahko primarnega pomena, zato je tudi osnovni razlog vre-dajo odgovore, so način življenja, kronologija in dnosti arheoloških najdišč v večjem delu določen z tehnologije, okolje in njegova izraba ter socialna informacijami o preteklosti, ki jih vsebujejo (Startin vprašanja ekonomije, natalitete, poselitve, demo-1994, 184 – 185; Carver 1996, 46). Znanstvena vre- grafije itd. Zaradi tega ima arheologija pomembno dnost materialnih ostankov iz preteklosti izhaja iz vlogo pri preučevanju razvoja družbe v preteklosti, formalnih raziskav arheologije, zgodovine, zgodovi-pa tudi v sedanjosti (Startin 1994, 185), pri čemer ne umetnosti in arhitekture, zgodovinske geografije je potrebno omeniti, da arheološki ostanki ne po-itd., pri čemer imajo naštete discipline dobro razvite sredujejo pomembnih podatkov samo arheologiji, pristope za raziskovanje in oblikovanje zaključkov temveč tudi drugim znanostim, s čimer omogoča-o preteklosti na osnovi neposrednega preučevanja jo napredek tako družbenih kot tudi prirodoslov-samih materialnih ostankov, njihove prostorske lege nih znanosti (Moratto, Kelly 1978, 5). Ob tem se je in časovnega konteksta ter njihovih medsebojnih potrebno zavedati, da nevidni arheološki ostanki, 33 Monografije CPA 9 ki imajo zgolj znanstveno vrednost, vsebujejo tudi in odvisne od konteksta, zaradi česar potrebujejo ja-potencial, da pridobijo druge vrednosti. sno definiran referenčni okvir, ki omogoča opredeli- Znanstveno vrednost arheoloških najdišč tvorita tev pogojev, na osnovi katerih je vrednost določena obstoječ stratigrafski zapis ter kontekstualna infor- (Moratto, Kelly 1976; 1978; Schiffer, House 1977; mativnost artefaktov in ohranjenih organskih mate- Tainter, Lucas 1983; Briuer, Mathers 1996). rialov. Ker znanstvena vrednost posamezne kulturne Danes tako britanski kot nizozemski arheologi za-dobrine izvira iz njenega potenciala, da odgovori na stopajo mnenje, da znanstveno vrednost arheoloških pomembna raziskovalna vprašanja (Fowler 1982, 26), najdišč lahko definiramo na osnovi kvalitete in po-je bila ta najpogosteje definirana v okviru raziskoval- tencialne informativne vrednosti, saj ta dva kriterija nih ciljev in načrtov za njihovo izvedbo (Moratto, zagotavljata do neke mere smiselne interpretacije, ki Kelly 1978, 7). Tekom 70. let 20. stoletja se je v Ameso pomembne tako za družbo kot za znanost (Carver riki razvila obsežna razprava o vprašanjih znanstvene 1987b; Emery 1993; Groenewoudt, Bloemers 1997; vrednosti in načinih njenega vrednotenja. Razprava Darvill 2005).21 je temeljila na procesualnem pristopu, pri katerem To izhaja iz dejstva, da evalvacija vrednosti na pod-se možnost definiranja znanstvene vrednosti arhe- lagi kvalitete in informativne vrednosti predstavlja oloških ostankov preučuje na osnovi jasno definira- do neke mere konstanten faktor, ki je v veliki meri nih, problemsko usmerjenih raziskovalnih vprašanj neodvisen od trendov, ki vplivajo na znanstveno (angl. research design; Binford 1964; Raab, Klinger perspektivo in družbeno percepcijo arheološke 1977; 1979; Goodyear, Raab, Klinger 1978; Sharrock, dediščine (Groenewoudt, Bloemers 1997). Arhe-Grayson 1979; Barnes, Briggs, Neilsen 1980; Klinger, ološkim najdiščem je potemtakem vedno mogoče Raab 1980; Raab et al. 1980). Glavno pomanjkljivost pripisati znanstveno vrednost na osnovi obstoječetega pristopa je predstavljala spremenljiva usmerje- ga nivoja informativnega potenciala, odvisnega od nost znanstvenih raziskav, ki je pomebno vplivala na kvalitete depozicijskega konteksta. Pri tem je nivo razumevanje vrednosti arheološkega zapisa. Problem kvalitete depozita moč oceniti glede na stopnjo po-kompleksnosti in spremenljivosti znanstvene vredno- datkovne razumljivosti, ki jo predstavljata jasnost sti je poskušal biti razrešen z idejo reprezentativnosti stratigrafskega zapisa ter kontekstualna informativ- (Lipe 1974, Glassow 1977; Raab, Klinger 1979) oz. nost artefaktov in ohranjenih organskih materialov. selekcijo čim večjega števila primerov različnih tipov Če arheološki zapis razumemo kot izvor informacij, najdišč, pri čemer pa je bilo ugotovljeno, da je tudi ta potem znanstvena vrednost predstavlja potencial ideja omejena z istim problemom nezmožnosti pred-arheoloških najdišč, da iz njih pridobimo verodo- videvanja prihodnjih znanstvenih interesov (Startin stojne podatke in izvedemo smiselne interpretacije 1993; Briuer, Mathers 1996; Hardesty, Little 2000; preteklosti (Moratto, Kelly 1978, 5). Pri tem je zna-Mathers, Schelberg, Kneebone 2005; Smith 2005). čaj znanstvene vrednosti dodatno razširjen z njeno Poleg tega je vse širše sprejeto postalo dejstvo, da so vključenostjo v kontekst širših družbenih interesov ocene vrednosti neizbežno utemeljene na primerjavah in občih družbenih vrednot. 21 Martin Carver (1987a, 124) je prvi uvedel merilo kva- litete kot parameter za ocenjevanje znanstvenega potenci- ala arheološkega zapisa, ki je določen z njegovo jasnostjo in berljivostjo kot ravnijo, do katere je omogočeno pridobi- vanje razumljivih in smiselnih podatkov (Emery 1991, 38). 34 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene 4 Vrednotenje arheološke dediščine 4.1 Problematika vrednostnih ocen vredni ohranitve, ter vzpostavitev temeljev za obliko- arheološke dediščine vanje primernega postopanja s tistimi, ki te zahteve ne izpolnjujejo. Zaradi tega ima to področje arheolo- Usoda arheoloških ostankov danes ni več odvisna škega delovanja osrednji pomen in predstavlja odraz zgolj od volje in interesov posameznega arheologa, zavednosti in odgovornosti discipline. temveč predstavlja predmet obsežnejše razprave med Vendar pa je problematika sprejemanja odločitev o več interesnimi skupinami, med katerimi arheologi postopanju z arheološkimi ostanki mnogo bolj zaple-zastopajo le en del zahtev, ki je običajno v nasprotju tena, pri čemer že njihove osnovne značilnosti pogla-s političnimi in ekonomskimi interesi, oblikovanimi bljajo problem njihove vrednostne ocene in selekcije. v skladu z razvojnimi načrti, gospodarskim napred- Posamezna arheološka najdišča se namreč lahko v kom, davčnimi obvezami ter javnim ali privatnim mnogočem razlikujejo, zaradi česar njihove relativne financiranjem. Pri tem vsaka vrednostna izjava naza-vrednosti ni mogoče vedno oceniti na istih osnovah dnje postane opravičilo za porabo javnega denarja ali (Startin 1994, 186). Ne glede na metodo ocenjevanja finančnih vlog v okviru javnih in privatnih razvojnih pri tem pogosto razpolagamo z ne dovolj podrobni-projektov (Young 1994, 198; Grenville, Ritchie 2005, mi in fragmentarnimi podatki, zaradi česar nimamo 213). To je razlog, da so arheološke raziskave in ra-na voljo dovolj informacij, ki so potrebne za obliko- zvojni cilji na področju upravljanja elementov arhe- vanje utemeljene in dobro uravnotežene vrednostne ološke dediščine danes določeni z vprašanji dosega ocene (Hey 2006, 113). Poleg tega pa slabo izvedene in omejitve vrednostnih ocen, pri čemer morajo te ocene ne ogrožajo zgolj arheološkega zapisa in nje-omogočiti jasne in utemeljene izkaze o vrednosti, ki govega znanstvenega potenciala, temveč tudi profe-podpirajo odločitve o selekciji in predpisanih načinih sionalno verodostojnost stroke (Raab, Klinger 1977; upravljanja (Briuer, Mathers 1996, 32). Groenewoudt in Bloemers 1997). Kot glavna ovira Ocena vrednosti omogoča utemeljitev postopka var- pri oblikovanju specifičnih meril ocenjevanja se po- stva in ohranjanja, pri čemer evalvacija v tem kon- gosto omenja pomanjkanje regionalnih arheoloških tekstu predstavlja postopek oblikovanja vrednostnih raziskav, zaradi česar velja, da je zanesljivost kakršne-izkazov, zasnovanih na osnovi argumentov, ki so koli arheološke ocene odvisna od obsega obstoječega izpeljani iz sprejetih meril in strategije ocenjevanja. znanja o regionalnem arheološkem zapisu (Moratto, Evalvacija kot proces merjenja vrednosti dediščine Kelly 1976; Glassow 1977; King, Lyneis 1978; Chi-omogoča določanje relativne vrednosti njenih ele- ppindale, Gibbins 1990). Poleg tega konstantni razvoj mentov in pomaga pri razumevanju njihovih značil- arheološkega spoznavnega procesa širi področje, ki nosti, kar predstavlja osnovni predpogoj za spreje- ga definiramo kot arheološko informativno, zara- manje odločitev o varstvu, ohranjanju in vzdržnem di česar področje raziskav postaja kompleksnejše in upravljanju (Donaghey 2006, 2). Ta postopek temelji zahteva nove merske in evalvacijske parametre (Ro-na osnovni predpostavki, da vseh ostankov iz pre- per 1979; Lynott 1997; Little 2005; Worthing, Bond teklosti ni mogoče ohraniti, zaradi česar evalvacija 2008). Vrednost, pripisana arheološki dediščini, je v dediščine na osnovi koncepta vrednosti predstavlja veliki meri odvisna od sprememb v usmeritvi znan-osrednji del postopka upravljanja dediščine. Cilj eval- stvenih raziskav, spreminja pa se tudi glede na tehno- vacije je opredelitev tistih arheoloških ostankov, ki so loški, metodološki in teoretski razvoj ter raziskovalne 35 Monografije CPA 9 interese in prioritete ocenjevalca, zaradi česar proces zato oblikovani rigorozno ter jasno strukturirani in in učinek evalvacije veljata za zgodovinsko in kultur-standardizirani, da bi bila zmanjšana mera subjektiv- no pogojena (Briuer, Mathers 1996; Glassow 1977, nosti, vključena v proces sprejemanja odločitev, in Lynott 1980; Tainter, Lucas 1983; Schiffer, House omogočeno prepoznavanje njihovih posledic (Startin 1977; Moratto, Kelly 1976; 1978; Groenewoudt, Blo-1994, 194 – 196; Carman 2002a, 189). Čerprav mora emers 1997; Darvill 2005; Scarre, Scarre (ur.) 2006). biti evalvacija eksplicitno osmišljen in objektivno ute-Poleg tega razlike v razumevanju vrednosti predsta- meljen postopek, je njena končna ocena vedno rela- vljajo tudi odraz razlik v razumevanju pomena arheo- tivna in subjektivna, saj je odvisna od interesov, zna- loškega zapisa, zaradi česar imajo te močan vpliv tako nja in veščosti posameznika ali skupine ter njihovega na arheološke raziskave in interpretacijo kot na samo kulturnega konteksta (Worthing, Bond 2008, 117). evalvacijo (Cooper et al. 1995b, 231). Zato ocena ne sme veljati za fiksno in objektivno, Ker je ocena vrednosti močno odvisna od konteksta temveč za rezultat trenutnih spoznanj o večkratnih, in izjemno dinamična, je, če na preučevanje problema spremenljivih in medsebojno odvisnih vrednostnih kompleksnosti in spremenljivosti znanstvene vredno-spremenljivkah (Moeran 2009, 8). sti gledamo z akademskega vidika, nujen zaključek, da Problemoma evalvacije in selekcije kot osnovnima je v osnovi vse vredno, saj lahko postane vredno en-predpogojema za dolgoročno ohranitev kvalitetnega krat v prihodnosti (Schiffer, House 1977, 46). Ozad- vzorca arheološkega zapisa je posvečeno mnogo lite- je tega stališča ne predstavlja ideja o enakovrednosti rature. Pionirsko vlogo na tem področju so odigra-vseh oblik arheološkega materiala, temveč vprašanje le Združene države Amerike, ki so v začetku 70. let sprejemljivosti destrukcije potencialno pomembnih preteklega stoletja na podlagi do takrat razvite zako-delov arheološkega zapisa (Whitelaw 2005, 142). nodaje oblikovale obsežen sistem varstva in ohranja-Nujnost procesa selekcije pa ustvarja potrebo po vre- nja kulturne dediščine (Green, Doershuk 1998, 124; dnostnih evalvacijah, ki arheološke ostanke rangirajo Fletcher 2011, 75), utemeljen na konceptu pomena z namenom identificiranja njihovega najbolj infor- (angl. significance) kot odraza prvenstveno znanstve- mativnega dela. Rezultat tovrstnih ocen predstavlja ne vrednosti dediščine. Ta ideja se je hitro razširila podroben pregled zalog arheoloških dobrin, ki ga je na preostali del sveta in omogočila oblikovanje ver-mogoče uporabljati pri določanju načina postopanja jetno najdoslednejših pristopov na tem področju in kot podlago za oblikovanje smernic v načrtovanju doslej. Gre za standarde in vodila, razvite v Angliji družbenega in gospodarskega razvoja. Iz tega razloga in na Nizozemskem, ki sodita med redke države z je potrebno razviti primerne metode ocenjevanja, ki dosledno predpisano garnituro meril za evalvacijo bodo lahko zadovoljile te zahteve in bodo dovolj pri-in eno izmed najbolj sofisticiranih shem za njihovo lagodljive, da jih bo mogoče aplicirati na novoodkri- aplikacijo (glej pogl. 4.2.1 in 4.2.2). V Angliji je bil te oblike arheološkega zapisa. Pri tem je pomembno na osnovi ideje o reprezentativnih vzorcih oblikovan evalvirati tudi samo metodo ter odkriti pomanjkljivo-Monument Protection Programme-a (skr. MPP), ki sti dosedanjih vrednostnih ocen in definirati podro- ga je osnoval English Heritage, da bi povečal število čja, ki jih te niso vključevale. Že sama možnost defi- zavarovanih arheoloških najdišč ter omogočil nadzor niranja arheologije kot zgodovinsko humanistične oz. in preverjanje kvalitete sprejetih odločitev (Carman prostorske in družbeno-politične discipline pri obli-2002a, 158). Nizozemska praksa vrednotenja arheo- kovanju metode določanja vrednosti zahteva holistič- loške dediščine po drugi strani temelji na dokumentu ni pristop. Poleg tega zahteva tudi utemeljitev prilago- imenovanem Dutch Archaeology Quality Standard dljivega, cikličnega procesa zbiranja podatkov, ki bo (Willems, Brandt 2004), ki določa merila in standarde omogočil oblikovanje optimalnih načinov upravljanja za oceno vrednosti arheoloških ostankov, definirane elementov arheološke dediščine (Groenewoudt, Blo-na osnovi njihove kvalitete in informativnega poten- emers 1997, 120). Postopki ocenjevanja morajo biti ciala. Razprava o upravljanju dediščine se večinoma 36 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene EVALVACIJSKI MODELI INTUITIVNI DESKRIPTIVNI SISTEMATIČNI SISTEMATIČNI KVANTITATIVNI MODEL DESKRIPTIVNI MODEL MODEL Nestandardiziranost Sistematičnost Standardiziranost Nekonsistentnost Konsistentnost Konsistentnost Slika 10 Značilnosti različ- Neprimerljivost Delna primerljivost Primerljivost nih modelov vrednostenja. še vedno ukvarja z dogovori o tovrstnih merilih, če- stopnjo razvitosti ocenjevalnih kriterijev in postopka prav angleška in nizozemska izkušnja ponujata merila njihove uporabe, pri čemer je od njih odvisna učinko-za vrednotenje arheološke dediščine tudi drugod po vitost različno oblikovanih pristopov (Briuer, Mathers Evropi. Njuna pristopa, sicer zasnovana na podlagi 1996, 30). Končni cilj izvedenih evalvacij je omogoči-nacionalnega okvira, se zdita primerna za uporabo ti sprejemanje odločitev in oblikovanje upravljalskih v okviru vsakega kulturnega ali zgodovinskega kon-strategij za postopanje z arheološko dediščino na ni- teksta (Carman 2002a, 200).22 Preden pa preučimo voju načrtovanja, projektiranja in izvajanja (Williams možnosti in doseg teh evalvacijskih modelov, se mo-2010, 557). ramo ozreti na različne pristope k vrednostnim oce- Pri obravnavi obstoječih modelov ocene vrednosti nam ter njihovim prednostim in pomanjkljivostim. ( sl. 10) se običajno soočamo z deskripivnimi evalva- cijami, ki so oblikovane na osnovi strokovne ocene, zasnovane na bolj ali manj eksplicitnih pravilih stroke, 4.1.1 Postopek evalvacije: intuitivne in ki se najpogosteje uporabljajo kot okvirne smernice sistematične evalvacije ter deskriptivni in v postopku evalvacije. Ta tip evalvacije imenujemo kvantitativni modeli tudi intuituvni (po Groenewoudt, Bloemers 1997), saj je močno odvisen od strokovnosti, znanja, veščosti, Različni pristopi v vrednotenju dediščine so povezani izkušenj in interesa ocenjevalca. Vrednostna ocena, s specifičnimi teoretskimi izhodišči, metodami, strate-oblikovana na podlagi okvirnih smernic, ima običajno gijami in postopki. Teoretska podlaga vsakega pristo- obliko deskriptivne izjave, ki je utemeljena na specifič- pa vključuje postopke identifikacije in interpretacije nosti posameznega primera in je neodvisna od drugih vrednostnih kategorij, ki omogočajo razumevanje na-ocen. Ker so na ta način oblikovane vrednostne izjave čina oblikovanja vrednostnih ocen. Na operativnem izdelane na osnovi subjektivne presoje in so omejene oziroma praktičnem nivoju so vprašanja, ki zadeva-na posamične primere, ne omogočajo konsistentne- jo evalvacijo vrednosti kulturnih dobrin, povezana s ga ponavljanja ali medsebojnega primerjanja. Zaradi nestardiziranosti postopka, ki onemogoča primerja-22 Za koncept upravljanja z dediščino, ki je bil razvit v ve, ta metoda ni primerna za izvajanje sistematičnih Združenih državah Amerike, sta značilni izjemna komple-analiz in utemeljenih interpretacij (Lucas 2001, 152). ksnost in problematičnost, ki izhajata iz potreb federalizi- Zaradi tega intuitivni, deskriptivni sistemi ocenjevanja ranega sistema upravljanja, pa tudi iz kulturno-politično pogojenih pomanjkljivosti, značilnih za ameriški način danes ne veljajo za ustrezno metodo oblikovanja vre-pravne regulacije zasebne lastnine in s tem pogojene ome- dnostnih izjav, saj lahko zaradi napak, ki so posledica jitve zakonskega varstva na javna zemljišča. Zaradi tega nezadovoljivih ali neprimerno zbranih vrednostnih njegova uporaba v drugih državah ter v okviru drugih oblik državne in pravne ureditve ni primerna (za podrob- podatkov, neposredno ogrozijo dragocene ostanke ne raziskave glej npr. King, Lyneis 1978; Elia 1993; Ger- iz preteklosti. Ta kritika je ustvarila potrebo po obli- stenblith 1995; Hardesty, Little 2000; Nafziger, Kirkwood kovanju sistematičnih in konsistentnih vrednostnih Paterson, Dundes Renteln 2010; Soderland 2010). 37 Monografije CPA 9 ocen, ki bi bile zasnovane na jasnem metodolškem Obstajajo pa tudi kvantitativni sistemi evalvacije, ki postopku in bi omogočale konsistentno sprejemanje pri vrednotenju arheološke dediščine uporabljajo nu-odločitev, katerih posledice bi bilo mogoče preučeva- merične vrednosti. Osnovo vsakega kvantitativnega ti, meriti in primerjati. pristopa predstavlja načelo, da je katerokoli materi- Na podlagi tega se je v zahodnem, pretežno angle- alno ali nematerialno entiteto, ki vsebuje vrednostni škem govornem prostoru, razvila ideja o oblikovanju potencial, mogoče izraziti v numerični obliki (Heizer, eksplicitnih, dobro utemeljenih in posledično obran-Cook 1956, 229). Možnosti numeričnega ocenjevanja ljivih vrednostnih meril, ki se je v zadnjih desetletjih elementov dediščine se preučujejo že od 70. let 20. razširila po svetu (Carman 2005b, 47), posledica tega stoletja dalje in do danes so nastali številni poskusi pa je, da danes številne države v postopku evalva-kvantitativnega merjenja njihove relativne vredno- cije uporabljajo različne skupine meril. Sprejeta me- sti (Smith, Burke 2007, 228). Kvantitativne anali- rila so lahko eksplicitno določena v okviru pravnih ze vrednosti so zasnovane na uporabi ocenjevalnih dokumentov ali oblikovana kot smernice za delova-sistemov, ki omogočajo kvantifikacijo vrednosti oz. nje različnih dediščinskih institucij in predstavljajo izražanje vrednosti v obliki seštevka točk. Cilj tovr-operativno strategijo za oceno vrednosti dediščine. stnih postopkov je olajšati ocenjevanje in zmanjšati Ker je merila mogoče uporabljati le, če omogočajo subjektivnost v toku evalvacijskega procesa ter na primerjave, na njih utemeljena evalvacija nujno zah-ta način omogočiti oblikovanje prioritet na podro- teva oblikovanje jasno definiranih referenčnih okvi- čju upravljanja dediščine, pri čemer bi moralo biti rov, ki predstavljajo temelj za razumevanje končnih tako pridobljeno oceno mogoče prevesti neposre-ocen. Uporaba iste skupine kriterijev in referenčnega dno v selekcijo. Pripisovanje točk na osnovi vnaprej sistema v postopku evalvacije omogoča primerjavo določenih meril ima za rezultat skupni seštevek, ki med vrednostnimi stopnjami, ki so pripisane različ- omogoča rangiranje vrednosti in oblikovanje izjave nim elementom dediščine (Carman 2002b, 9; 2005b, o vrednosti, ki jo je v tem primeru mogoče imeno-47–48). Tako oblikovana ocena predstavlja smislen vati sistemsko podprta ocena (po Groenewoudt, sistem, katerega rezultate je mogoče učinkovito me-Bloemers 1997). riti in zasledovati ter uporabljati pri rigoroznem in Kvantitativni sistemi zahtevajo kvalitetne informacije konsistentnem sprejemanju odločitev, poleg tega pa in jasno oblikovano metodologijo, ki omogoča sle-omogoča diskusijo in kritiko sprejetih ocen. denje in merjenje končnih rezultatov, za proces oce- Sistemi, ki so utemeljeni na jasno definirani seriji njevanja pa se običajno uporabljajo definirane mejne meril, so osredotočeni na kvalitativne in kvantitativ-vrednosti, ki služijo kot indikatorji stopnje relativne ne značilnosti arheoloških ostankov, ki jih je mogoče vrednosti elementov dediščine (Donaghey 2006, 40, deskriptivno opisovati in vrednotiti. Pri tem postop-65). Mejne vrednosti najpogosteje predstavljajo zgolj ku merila služijo za podlago strokovni presoji, pri okvirne smernice za določitev končne vrednostne čemer strokovnjaki nivo vrednosti določajo po jasno ocene, ki mora biti vedno utemeljena na interpre-določenih pravilih na osnovi obstoječega znanja. taciji in, če je potrebno, tudi kvalitativni analizi pri-Prednost te, še vedno deskriptivne metode ocenje- dobljenih kvantitativnih indikatorjev (Darvill 2001, vanja, je jasno določen postopek, pri katerem oce- 189). Zato se tovrstni modeli danes uporabljajo v na, pridobljena na osnovi vnaprej določenega niza kombinaciji z sofisticiranimi kvalitativnimi in inter-meril, omogoča konsistentno ponavljanje postopka pretativnimi tehnikami (Smith 2008, 7). Postopek je in posledično primerjavo pridobljenih rezultatov. v vsaki fazi procesa točkovanja in določanja vredno-Glede na to imamo sistemsko deskriptivno evalva- sti mogoče sistematično dokumentirati, konsistentno cijo lahko za objektivnejšo od intuitivne, saj je njen prilagajati in ponavljati (Darvill 2001, 189). Prednost postopek konsistentnejši, njeni rezulati pa bolj pri-tega sistema tako predstavlja rigoroznost, transpa- merljivi (Groenewoudt Bloemers 1997, 135). rentnost in konsistentnost postopka, ki omogoča 38 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene revizijo sprejetih odločitev, kajti tako kot pri drugih prav tako pa tudi okvire njunega delovanja, da bi na oblikah ocenjevanja tudi pri tem ni mogoče ustvariti ta način pridobili uvid v doseg in omejitve tovrstnega dolgoročne vrednostne izjave, ki ne bi bila podvržena pristopa pri ocenjevanju vrednosti. Da pa bi razlika procesom spreminjanja vrednostnih usmeritev. Numed predstavljenimi sistemi bila bolj jasna, je potreb- merično oblikovanje vrednostnega izkaza predstavlja no preučiti tudi primer deskriptivnega modela oce-torej zgolj pomoč pri oceni in sprejemanju odloči- njevanja, ki bo predstavljen z analizo značilnosti slo- tev ter zahteva konstantno reevalvacijo rezultatov in venskega sistema vrednotenja arheološke dediščine. ciklično ponavljanje postopka (Donaghey 2006, 40). Uporaba kvantitativne evalvacije pa ima tudi nekoli- ko izrazitih pomanjklivosti. Na prvem mestu je po- 4.1.2 Slovenski model trebno omeniti varljivo stopnjo zanesljivosti, ki jo tako oblikovan postopek sugerira, kljub temu da je Čeprav ima Slovenija izjemno dolgo tradicijo anti-enako odvisen od kvalitete dostopnih podatkov kot kvarske in arheološke dejavnosti, ki ji lahko sledimo drugi modeli evalvacije (Groenewoudt, Bloemers od renesanse dalje (Novaković 2011, 351; glej tudi 1997, 135). Poleg tega daje vtis izrazite objektivno-Slapšak, Novaković 1996), pa začetki organizirane- sti, čeprav ni in ne more biti objektiven. Vsaka ocena ga varstva kulturne dediščine na območju današnje je namreč sprejeta na podlagi številnih subjektivnih Slovenije izvirajo iz sredine 19. stoletja, ko so nastale predpostavk, zaradi česar se je potrebno zavedati, prve avstrijske dediščinske institucije in različni proda kvantitativni postopek ne zagotavlja objektivno- grami varstva in ohranjanja kulturnih spomenikov sti, temveč notranjo konsistentnost med ocenami (Hazler 2009, 321 – 322). Danes ima varstvo kultur- (Bowden 1988, 286). Gre torej predvsem za sred- ne dediščine v Sloveniji ustavni status23, izvaja pa se stvo, ki olajšava primerjanje in nam pomaga, da se na osnovi Zakona o varstvu kulturne dediščine (skr. izognemo nesmiselnim primerjavam (Bowden 1988, ZVKD-1; Uradni list RS, št. 16/2008), ki varstvo de-286; Worthing, Bond 2008, 88). Ob tem je potrebno diščine definira kot javni interes, določen v skladu s omeniti, da trend kvantifikacije sovpada s političnimi kulturnim, vzgojnim, razvojnim, simbolnim in identi-in znanstvenimi trendi uporabe ekonomskih princi- fikacijskim pomenom dediščine za državo, pokrajine pov pri oblikovanju upravljanja različnih vrst virov in občine (Uradni list RS, št. 16/2008, čl. 2). Varstvo (Darvill 2001; Carman 2005b; van der Valk 2010b), obsega pravne, upravne, organizacijske, finančne in kjer so osnove in razlogi ravnanja najbolj prepričlji-druge ukrepe, ki so namenjeni obstoju in obogatitvi vi, kadar jih je mogoče izraziti v numerični obliki. dediščine (Uradni list RS, št. 16/2008, čl. 3). Aktualni Iz istega razloga pa kvantitativno oblikovani modeli zakon, ki je stopil v veljavo l. 2008, vključuje nače-ocene zagotavljajo boljša in bolj prepričljiva sredstva la, ki jih je Slovenija sprejela z ratifikacijo novejših zaščite arheoloških interesov nasproti političnim in mednarodnih konvencij o varstvu kulturne dediščine: ekonomskim pritiskom. Evropske konvencije o varstvu arheološke dediščine Čeprav obstajajo številne manjše študije, ki so po- l. 1999 (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. skušale z uporabo kvantitativnih modelov izmeriti 7/1999), Evropske konvencije o krajini l. 2003 (Ura-vrednost različnih elementov arheološke dedišči- dni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 74/2003) ter ne, so tovrstni sistemi le redko vključeni v državne Okvirne konvencije Sveta Evrope o vrednosti kultur-predpise in regulacije. Anglija in Nizozemska sodita ne dediščine za družbo (Uradni list RS - Mednarodne med redke države, v katerih ta pristop tvori temelj politike upravljanja arheološke dediščine. Ker siste- 23 Po 5. členu Ustave Republike Slovenije (Uradni list ma, razvita v teh dveh državah, predstavljata najbolj RS, št. 33/1991) je ena glavnih nalog države varstvo in razvita kvantitativna modela evalvacije, je potrebno ohranjanje naravne in kulturne dediščine ter zagotovi-podrobneje preučiti načela, na katerih sta utemeljena, tev možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. 39 Monografije CPA 9 usmeritvah (Uradni list RS, št. 102/2010)25 ter različ- Služba za kulturno Center za dediščino konzervatorstvo ni podzakonski in upravni akti: npr. akti o razglasitvi spomenikov, odločbe o arheoloških najdiščih, kultur- OE Celje Služba za Restavratorski razvoj in center novarstveni pogoji in soglasja, inšpekcijske odločbe in informatiko Center za podobno; ti omogočajo formalno varstvo, ohranjanje OE Kranj preventivno Skupne službe arheologijo in upravljanje kulturne dediščine (Pirkovič 2012, 15). OE Ljubljana Raziskovalni inštitut V zvezi z vprašanji arheološke dediščine je pomemb- no izpostaviti novi Pravilnik o arheoloških raziskavah OE Maribor (Uradni list RS, št. 03/2013), ki je stopil v veljavo na OE Nova Gorica začetku l. 2013. 26 Evalvacijo in varovanje dediščine v Sloveniji izvaja OE Novo mesto državni Zavod za varstvo kulturne dediščine Slove- OE Piran nije, ki ga sestavljata Služba za kulturno dediščino, razdeljena na sedem območnih enot, in Center za Slika 11 Organigram Zavoda za varstvo kulturne dediščine konservatorstvo, v okviru katerega delujejo Center Slovenije (http://www.zvkds.si/sl). za preventivno arheologijo, Restavratorski center in Raziskovalni inštitut (http://www.zvkds.si/sl; sl. 11). pogodbe, št. 5/2008), UNESCO-ve Konvencije o Naloga te javne službe je identificiranje in dokumen-varovanju podvodne kulturne dediščine (Uradni list tiranje kulturne dediščine z zbiranjem dostopnega RS - Mednarodne pogodbe, št. 1/2008) in Konvenci-gradiva in podatkov, evidentiranje stanja in ogrože- je o varovanju nesnovne kulturne dediščine (Uradni nosti posameznih elementov dediščine ter dokumen-list RS - Mednarodne pogodbe, št. 1/2008) l. 2008.24 tiranje vseh vrst posegov in njihovih rezultatov (Pir-Med temi načeli je kot najpomembnejša potrebno kovič 2012, 19). Informacije o elementih arheološke omeniti celostno in in situ ohranjanje arheološke dediščine se zbirajo v skladu z metodologijo, ki je bila dediščine, holistični koncept ohranjanja dediščine z razvita na področju preventivne arheologije in temelji vidika krajine, pomembnost vključevanja vprašanj o na predhodnih raziskavah, ki obsegajo zbiranje arhi-dediščini v prostorske in razvojne načrte, poudarjanje vskega gradiva in obstoječih zgodovinskih in geo-pomena družbenih vrednosti in priznanje pomena grafskih podatkov. Na podlagi tega se izvajajo različ- nematerialne kulturne dediščine (Pirkovič 2012, 12). ne prostorske oz. GIS analize, ki so po potrebi lahko V skladu z zahtevami novega zakona so bili oblikova- dopolnjene z rezulatati terenskih pregledov in različ- ni številni podzakonski predpisi: npr. Pravilnik o regi- nih metod daljinskega zaznavanja (Pirkovič 2012, 19– stru kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 66/2009); 21). Rezultat tega postopka predstavljajo informacije, Pravilnik o seznamih zvrsti dediščine in varstvenih 25 Po tem pravilniku so zvrsti nepremične dediščine ar- heološka najdišča, stavbe, parki in vrtovi, stavbe s parki ali 24 Slovenija je še vedno ena redkih držav v Evropi in z vrtovi, spominski objekti in kraji, drugi objekti in napra-svetu, ki so ratificirale vse konvencije s področja varstva ve, naselja in njihovi deli ter kulturna krajina (Uradni list kulturne dediščine, čeprav so podobno ravnale tudi dru-RS, št. 102/2010). ge države vzhodne in jugovzhodne Evrope. Jelka Pirkovič 26 Glede na to, da ta pravilnik ne določa postopka vre-meni, da je to posledica dejstva, da te države nimajo stabil- dnotenja arheološke dediščine, temveč se nanaša na pred- nega pravnega sistema varstva in ohranjanja ter ga zato že- pise o izvajanju arheoloških raziskav oziroma načinih pri- lijo oblikovati skladno z najnovejšimi mednarodnimi stan- mernega ravnanja z arheološkimi ostanki, na tem mestu ne dardi, medtem ko države z dobro osnovanimi sistemi težje bomo obravnavali njegove vsebine. Pravilnik bo podrob-pristopajo k novim konvencijam, saj to od njih zahteva neje predstavljen v poglavju 5.2, pri čemer bodo njegovi zapletene postopke pravnega prilagajanja (Pirkovič 2012, predpisi služili kot temelj za oblikovanje izbranega modela 12). Stanje ratificiranosti evropskih konvencij je mogoče ocene, katerega omejitve bodo analizirane v skladu z zah-preveriti na: http://conventions.coe.int/?pg=/Treaty/ tevami o primernem načinu izvajanja arheoloških raziskav MenuInfos_en.asp. ter zbiranja in analiziranja podatkov. 40 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene ki služijo dokumentiranju in inventarizaciji arheolo-VREDNOSTNE STOPNJE VARSTVENI IN ških ostankov. Postopek inventarizacije omogoča, da UPRAVLJALSKI REŽIM se element dediščine vpiše v Register kulturne dedi- ščine27, ki predstavlja neke vrste inventar dediščine. registrirana kulturna v primeru Ta obsega vse dokumentirane elemente dediščine in dediščina potencialnega vpliva predstavlja temelj za oblikovanje nadaljne vredno- stne ocene. Vrednostne ocene se izvajajo na osnovi spomenik lokalnega splošnih vrednostnih meril, ki predstavljajo osnovne pomena vnaprej predpisan smernice delovanja Zavoda za varstvo kulturne de- diščine. Te so avtentičnost, ogroženost, ohranjenost, spomenik državnega redkost in starost (http://www.zvkds.si/sl/zvkds/ pomena vnaprej predpisan nasveti-za-lastnike/kulturna-dediscina/; sl. 14/1). 28 Na podlagi vrednostne ocene so posamezni elemen- Slika 12 Odvisnost varstvenega in upravljavskega režima od ti dediščine lahko dodatno opredeljeni za spomeni-stopnje vrednosti posameznega elementa kulturne dediščine. ke lokalnega ali državnega pomena. V okviru slo- venskega zakonodajnega sistema torej razlikujemo omejevanje lastninskih pravic, potencialno zagota-tri vrednostne stopnje, ki so v tem postopku lahko vljanje javne dostopnosti ipd. (Sbull 2013; 23–24; pripisane posameznemu elementu dediščine: regi-http://www.zvkds.si/sl/zvkds/nasveti-za-lastnike/ strirana (nepremična) kulturna dediščina, spomenik kulturna-dediscina/; sl. 12). Kulturna dediščina je lokalnega pomena in spomenik državnega pomena. pogosto zavarovana na več nivojih: npr. posamič- Glede na pripisano vrednostno stopnjo je določen no ali kot del območja dediščine ali spomeniškega ustrezni varstveni in upravljalski režim. Registirirana območja29 (Benedik Kreitmayer et al. 2007, 29); za-kulturna dediščina je zavarovana zgolj posredno, saj kon posledično določa nadgradnjo varstvenega vpis v register nima neposrednih pravnih posledic, režima za območja dediščine na osnovi dodatnih zaradi česar se varovanje izvaja šele v primeru poten-vrednostnih kriterijev: skupnega zgodovinskega cialnega vpliva. Za kulturne spomenike je po drugi konteksta nepremične dediščine, sorodnih morfo-strani značilen vnaprej predpisan varstveni režim, loških značilnosti in vrednot dediščine v prostoru30 ki lahko vključuje način upravljanja, vzdrževanja in ter topograske enotnosti (Uradni list RS, št. 16/2008, obnavljanja ter ohranjanje originalne namembnosti, čl. 25; sl. 14/2). Cilj tega postopka je opredelitev usmeritev, izhodišč in pogojev za varstvo in ohra-27 V register je vpisana vsa nepremična kulturna dedi- ščina ne glede na vrsto, tip, obseg, lastništvo ali varstveni status (Benedik Kreitmayer et al. 2007, 5). GIS-verzija re-29 Spomeniško območje je zavarovano kot spomenik gistra je dostopna na spletni strani http://rkd.situla.org/. in lahko predstavlja območje naselbinske dediščine, dele 28 Kljub temu, da je Jelka Pirkovič že l. 1987 v članku urbane ali ruralne kulturne krajine, kraje zgodovinskih Vrednotenje kulturne dediščine predlagala uvedbo siste-dogodkov, arheološka najdišča ali zgodovinske parke in matičnega kvantitativnega vrednotenja dediščine na pod- vrtove (Uradni list RS, št. 16/2008, čl. 3). Območja dedi- lagi eksplicitno oblikovanih vrednostnih meril, prava sis- ščine so lahko arheološka, stavbna, naselbinska, vrtnoarhi- tematična ocena v prakso Zavoda za varstvo kulturne de- tekturna, spomeniška in krajinska (MIZKŠ 2013a; 2013b). diščine Slovenije do danes še ni bila uvedena. Ministrstvo 30 Prikaz vrednotenja dediščine v prostoru obsega za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (skr. MIZKŠ) podatke o nepremični dediščini iz registra, arheološka je sicer l. 2012 na svoji spletni strani objavilo Navodilo za najdišča z opredelitvijo njihovih meja in, po potrebi, z določitev in izvedbo izravnalnega ukrepa pri odstranitvi določitvijo načinov za njihovo natančnejšo prostorsko arheoloških ostalin (MIZKŠ 2012), v katerem so podana razmejitev, usmeritve za celostno ohranjanje dediščine, navodila za kvantitativno ocenjevanje izgubljene vrednosti identifikacijo območij dediščine v prostoru z opredelitvijo odstranjenih arheoloških ostankov, ki temeljijo na jasno njihove kulturne vrednosti, omejitvami in predlogi glede določenem nizu meril in uporabi referenčnega sistema. prostorskega razvoja dediščine ter vplive na dediščino in Uporabljajo se za določanje kompenzacijskih zneskov v ostale omejitve zunaj območij dediščine (Uradni list RS, št. sodnih postopkih (za podrobnosti o tem glej pogl. 5.2). 16/2008, čl. 71). 41 Monografije CPA 9 Slika 13 Regionalna razdelitev krajinskih tipov v Sloveniji (Marušič et al. 1998). MERILA VREDNOSTI 1. KULTURNA DEDIŠČINA 2. DEDIŠČINSKA OBMOČJA 3. KULTURNA KRAJINA 4. IZJEMNE KRAJINE avtentičnost skupen zgodovinski kontekst oblikovanost pejsaža morfološke posebnosti ogroženost sorodne morfološke značilnosti znana prostorska slika strukturne posebnosti ohranjenost vrednote dediščine v prostoru poselitveni vzorci simbolne posebnosti redkost topografska enovitost razmerja med poselitvijo in odprtim prostorom pričevalna vrednost starost tradicionalna raba zemljišč vzorci parcelacije značilna vegetacija prostorske dominante in panoramski pogledi oblike terena spominska obeležja grobišča in pokopališča Slika 14 Merila vrednosti, ki se uporabljajo v različnih ostanki struktur postopkih ocenjevanja vre- dnosti slovenske kulturne in značilna topografska imena naravne dediščine. 42 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene nitev območij dediščine v okviru prostorskih aktov, sl. 13). 31 Na podlagi tega je bila v okviru Strategi-ki vplivajo na dediščino in njeno varstvo (Uradni list je varstva krajine v Sloveniji (Ogrin 1996) izvede-RS, št. 16/2008, čl. 75–76). Ti se sprejemajo skladno na študija Izjemne krajine Slovenije (Ogrin et al. s potrebami posameznega primera oz. s pojavom po- 1999), v kateri je bilo registriranih skoraj sto izje- tencialnega vpliva (Pirkovič 2012, 26). mnih slovenskih krajin (Bratina Jurkovič 2008, 17; Glede na to, da postajajo omejitve pri raziskovanju 2011, 264–266; Andlar et al. 2011, 818). Študija je kulturne dediščine in arheoloških ostankov z vidika bila izvedena na osnovi meril za oceno vrednosti posameznega najdišča ali spomenika vse bolj oči-krajine, določenih glede na morfološke, strukturne tne, je bila tudi v slovenski sistem varstva kultur- in simbolne posebnosti, ter oceno pričevalne vre- ne dediščine uvedena kategorija kulturne krajine dnosti (Bartol et al. (ur.) 2004; Hudoklin, Selak, Si-kot primernejšega okvira za preučevanje vrednosti mič 2005; Bratina Jurkovič 2008; 2011; sl. 14/4). L. dediščine. Po 3. členu ZVKD-1 (Uradni list RS, št. 2004 so bile izjemne krajine skupaj s prostorsko iz-16/2008) je kulturna krajina definirana kot nepre- postavljeno kulturno dediščino visoke prepoznavne mična dediščina, ki predstavlja odprt prostor z na- vrednosti na osnovi Strategije prostorskega razvoja ravnimi in ustvarjenimi sestavinami, katerega struk- (Bartol et al. (ur.) 2004) vključene v program upra- turo, razvoj in uporabo pretežno določajo človekovi vljanja nacionalnih območij prepoznavnosti krajine posegi in dejavnost. Varstveni režimi kulturnih kra- (Hudoklin, Selak, Simič 2005, 1; Bratina Jurkovič jin so utemeljeni na vrednotah krajine, ki jih pred- 2008, 19). stavljajo oblikovanost pejsaža, znana prostorska Čeprav je slovenska metoda identifikacije izjemnih slika, poselitveni vzorci, odnos med poselitvijo in krajin utemeljena na obširnih, dobro definiranih in odprtim prostorom, značilna raba zemljišč, parce-artikuliranih merilih (Andlar et al. 2011, 818), se pre- lacija, značilna vegetacija, prostorske dominante in učevanje, varstvo in ohranjanje kulturnih krajin, tako panoramski pogledi, oblikovanost terena, kraji spo-kot v številnih evropskih državah, še vedno sooča s mina, grobišča, ostanki struktur in značilna topo- problemi, ki so predvsem posledica delitve pristoj- grafska imena (Uradni list RS, št. 16/2008, čl. 134; nosti med različnimi državnimi službami (Simonič Bratina Jurkovič, 2008, 22; sl. 14/3). 2012, 136; glej tudi Marić, Gurgurević 2007). Drugi Ker so krajine povezane s širšimi družbenimi inte- problem je nerazvitost metode evalvacije, ki jo izva- resi, so podrejene tudi Zakonu o prostorskem na- ja Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije na črtovanju (Uradni list RS, št. 33/2007), Zakonu o podlagi razmeroma intuitivnega postopka, ki temelji ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/2004) ter na zgolj okvirno določenem nizu vnaprej definira-posredno številnim drugim slovenskim zakonom nih vrednostnih meril, obenem pa mu manjka jasno in podzakonskim predpisom. Da bi bilo ohranjanje opredeljen referenčni okvir. Kljub temu bi lahko krajin v Sloveniji usklajeno s sodobnim pristopom Slovenija z nadaljnjim razvojem sistema vrednostnih k ocenjevanju njihove vrednosti, ki je danes prven-ocen, še posebej na področju kulturnih krajin, dose- stveno utemeljen na Evropski konvenciji o krajini gla velik napredek v postopku varstva in ohranjanja (Svet Evrope 2000), so se že l. 1993 na pobudo arheološke dediščine ter ga v popolnejši meri uskla-Ministrstva za okolje in prostor začele raziskave re- dila s sodobnim razumevanjem vrednosti ostankov gionalnih značilnosti slovenskih krajin, pri katerih so sodelovali številni slovenski krajinski arhitekti 31 Študija je bila izdelana na osnovi kvantitativnega mo- (Breskvar Žaucer, Marušič 2006; Hudoklin 2007). dela ocenjevanja, ki je temeljil na vnaprej definiranem nizu Na osnovi rezultatov študije, ki je bila zaključena meril (Marušič et al. 1998). Na osnovi regionalne razdelitve slovenskih krajin je bil oblikovan tudi predlog tipološke l. 1998, je bila Slovenija razdeljena na primorske, razdelitve registriranih kulturnih krajin, ki je bil predsta-alpske, predalpske in subpanonske krajine ter kra- vljen v Smernicah za celostno ohranjanje dediščinske kul- ške krajine notranje Slovenije (Marušič et al. 1998; turne krajine (Hudoklin, Selak, Simič 2005; glej tudi Mlakar 2007). 43 Monografije CPA 9 iz preteklosti na osnovi njihovih širših prostorskih in Registriranje in dokumentiranje arheoloških ostan- časovnih odnosov v okviru naravnega okolja in nje- kov poteka na dveh ravneh: na državni, kjer to de- govih kulturnih preobrazb, ki so odraz dolgotrajnega javnost izvajata Royal Commission on the Historical procesa razvoja posameznih mest, krajev in regij. Monuments of England (skr. RCHME) in National Monument Record (skr. NMR), ter na lokalni ravni, in sicer v okviru administrativnih regij. Ta predpis je 4.2 Pregled kvantitativnih modelov do nedavnega temeljil na registraciji v Sites and Mo- vrednotenja arheološke dediščine numents Records (skr. SMRs; Haskell (ur.) 1993, 4; Schofield 2000a, 76). Zaradi usklajevanja z novimi 4.2.1 Angleški model predpisi in celovitejšim razumevanjem arheoloških ostankov kot dela zgodovinskega okolja ga je nado- Varstvo arheološke dediščine v Angliji temelji na re- mestil register Historic Environment Record (skr. gistraciji, ki elemente dediščine postavlja pod zaščito HER; Schofield, Carman, Belford 2011, 94). zakona Ancient Monuments and Archaeological Are- Obravnavani sistem se je razvijal od 80. let 20. stole- as Act iz l. 1979 (Darvill, Saunders, Startin 1987, 394; tja, ko je bilo ugotovljeno, da proces popisovanja in Startin 1995, 133). 32 Upravljanje z dediščino so do registracije spomenikov ni v skladu z uveljavljenimi nedavnega izvajali na osnovi predpisov Planning Po-spoznanji o mogočih izvorih arheoloških informacij licy Guidance 15 (skr. PPG15): Planning and Historic ter s spremenljivo percepcijo kategorije nacionalne Environment (DoE 1994) in Planning Policy Guidan-vrednote. Zato je l. 1986 English Heritage (uradno ce 16 (skr. PPG16): Archaeology and Planning (DoE Historic Buildings and Monuments Commission) 1990), ki ju je l. 2010 nadomestil revidirani predpis ustanovil program, imenovan Monuments Protec-Planning Policy Statement No. 5 (skr. PPS5): Plan- tion Programme (skr. MPP; http://www.eng-h.gov. ning for the Historic Environment (DCLG 2010). 33 uk/mpp/mppa.htm; Darvill, Saunders, Startin 1987; Že l. 2012 pa je bil tudi ta zamenjan s predpisom Wainwright 1993; Startin 1995; Schofield 2000b; National Planning Policy Framework (skr. NPPF; Gwyn 2005). Utemeljen je bil na merilih nacional-DCLG 2012). Ta predstavlja ključni del reforme nih vrednot, ki jih je l. 1983 oblikovalo britansko angleškega sistema izvajanja razvojnih načrtov, ki ministrstvo za okolje (Darvill 2005, 33). Merila so poudarja pomen ideje vzdržnega razvoja in varstvo bila večkrat revidirana in l. 1990 končno objavlje-kulturne dediščine obravnava v okviru upravljanja z na kot del predpisa PPG16 (OSP17 2005, 24). Pro-zgodovinskimi okolji (angl. historic environment). gram je arheološki stroki omogočil, da v skladu z zakonskimi določili sproži postopek popisovanja in dokumentiranja različnih razredov zakonsko defini- 32 Zakon je bil do l. 1983 večkrat dopolnjen in velja za precej zastarelega (Fletcher 2011, 121). L. 2007 je bil obja- ranih spomenikov ter na njihovi osnovi opredeli niz vljen dokument, imenovan T he Heritage White Paper – Heri- vnaprej določenih meril za oceno njihove vredno- tage Protection in the 21st Century (DCMS 2007), ki predlaga sti (Saunders 1984; Darvill, Saunders, Startin 1987; sprejetje novega zakona o varstvu dediščine v Angliji in Walesu. Ta zakon do danes še ni bil sprejet (Cooper, M. A. Carman 1996a; 2000a; Schadla-Hall 1999; Darvill 2008; Drury, McPherson 2008; Waterton 2010; Fletcher 2001; 2005; Gwyn 2005). 2011). Delovanje MPP poteka na treh osnovnih področjih: 33 Za razliko od predhodnih predpisov (PPG15 in PPG16), ki so se nanašali zgolj na razvojne načrte območij identifikaciji, evalvaciji in izdelavi strategije varstva z znanimi arheološkimi ostanki (Haskell (ur.) 1993; Go-arheoloških spomenikov (Darvill, Saunders, Star- uld 1998; Schofield 2000b; Wainwright 2001; Davis et al. tin 1987; Schofield 2000a; Darvill 2001; Fletcher 2002; Lawson 2004; Moore 2006), je imel PPS5 večji vpliv na razvojne načrte, saj je narekoval obravnavo različnih 2011; sl. 15). Gre za kontinuiran cikličen proces ar-elementov dediščine v širših prostorskih in zgodovinskih heološkega preučevanja in ocenjevanja, pri katerem okvirih (Fletcher 2011; Schofield, Carman, Belford 2011; vsak ciklus vključuje oblikovanje konsenza, spreje-Cushman, Howe 2012). 44 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene IDENTIFIKACIJA OCENA VREDNOSTI STRATEGIJA VARSTVA POSTOPEK OCENA SISTEMA KLASIFIKACIJA KATEGORIZACIJA DISKRIMINACIJA UPRAVLJANJA  Obdobje (nastanek  Ohranjenost  Stanje in uporaba) Skupinska vrednost  Krhkost  Redkost (povezanost)  Ranljivost  Raznolikost (oblik)  Znanstveni  Vrednost  Obdobje potencial MERILA ohranjanja (reprezentativnost)  Dokumentacija  Skupinska vrednost (grozdenje)  Raznolikost (značajke)  Atraktivnost Slika 15 Angleški model upravljanja s kulturno dediščino (po Darvill, Saunders, Startin 1987). tega na osnovi ustreznega in eksplicitnega procesa razreda, kar je nujen postopek pred naslednjo fazo, odločanja, ki omogoča tudi pridobitev povratnih oceno vrednosti posameznega spomenika (Startin informacij o pridobljenih rezultatih (Startin 1994, 1994, 187). 194–195). Proces profesionalne presoje vrednosti arheoloških Prva in osnovna raven oblikovanja ocene temelji spomenikov poteka v dveh stopnjah: opredelitvi spo-na sistemu spomeniških razredov. Opisi spomeni- meniškega razreda in diskriminaciji spomenikov; te ških razredov (angl. Monument Class Descriptions, omogočajo oblikovanje končne vrednostne ocene skr. MCD) so ključni del angleške metode evalva- (Darvill, Saunders, Startin 1987; Startin 1994; Car- cije, ki je zasnovan na sintezi obstoječega znanja man 1996a; Darvill 2005). o zvrsteh arheoloških spomenikov. V tem trenutku Prva stopnja evalvacije temelji na merilih za karak-obstaja okrog 225 opisov spomeniških razredov, ki terizacijo razreda, s katerimi je določena relativna jih je mogoče širiti in dopolnjevati z znanstvenimi vrednost posameznih spomeniških razredov (Scho-spoznanji, pridobljenimi na osnovi novih raziskav field 2000a, 79). To omogoča, da registrirani spome- (http://www.eng-h.gov.uk/mpp/mcd/index.htm). niki predstavljajo reprezentativni vzorec določenega Sistem je zasnovan tako, da rezultati opravljenih spomeniškega razreda (Carman 2000a, 12). Ta del analiz postanejo primerljivi šele, ko so opisani in presoje vključuje naslednja merila: obdobje nastanka evalvirani vsi arheološki spomeniki, kar omogoča in uporabe posameznega spomeniškega razreda, red-oblikovanje mnenja o relativnem pomenu posa- kost razreda, raznolikost oblik v okviru razreda in re- meznega spomenika glede na njegovo pripadnost prezentativnost kot stopnjo značilnosti spomeniške-posameznemu spomeniškemu razredu (Darvill, ga razreda za določeno obdobje. Merila so izrazito Saunders, Startin 1987, 396; Schofield 2000a, 80). povezana z znanstveno vrednostjo in niso razvrščena Postopek se izvaja na osnovi dveh različnih primer-po zaporedju ali važnosti (Startin 1994, 189). Točku- jalnih lestvic: med posameznimi spomeniki v okvi- jejo se z oceno od 1 do 3, kar omogoča oblikovanje ru spomeniškega razreda ali med razredi samimi uravnotežene in reprezentativne izjave o vrednosti (Startin 1994, 187). Pri tem klasifikacija omogoča posameznega spomenika glede na ugotovljeno vre-razdelitev celotne arheološke dediščine na manjše dnost spomeniškega razreda, ki mu pripada (Darvill, nize podatkov, ki jih je mogoče dokumentirati in Saunders, Startin 1987, 401). preučevati. Z medsebojno primerjavo podatkov v Naslednja raven ocene je diskriminacija spomenikov, okviru spomeniškega razreda se ugotavlja, katera ki vključuje na dokumentaciji utemeljeno evalvacijo najdišča je mogoče definirati kot pripadnike istega vseh primerov spomenikov iz vsakega spomeniškega 45 Monografije CPA 9 razreda (Schofield 2000a, 80). Najpomembnejšo 4.2.2 Nizozemski model točko pri izbiri primerov za dolgoročno ohranitev predstavlja relativna presoja različnih diskrimina- Področje pravnega varstva in ohranjanja arheološke tornih meril v kombinaciji s profesionalno presojo, dediščine se je na Nizozemskem oblikovalo z inten-utemeljeno na analizi njihove distribucije in relativne zivnim sodelovanjem arheologov pri razvoju dedi-ohranjenosti (Schofield 2000a, 80). Ta faza torej služi ščinske zakonodaje. Potem ko je bila v 70. letih 20. identifikaciji spomenikov državnega pomena. Proces stoletja na Nizozemskem prvič preizkušena metoda presoje vključuje naslednja merila: ohranjenost naj-sistematičnega terenskega pregleda, je bila na osnovi dišča, njegov znanstveni potencial, raznolikost nje- arheološko utemeljenih paleografskih rekonstrukcij govih sestavin, atraktivnost najdišča kot oznako šir- izdelana serija arheoloških kart Nizozemske v merilu šega družbenega interesa, arheološko dokumentacijo 1 : 100.000 (Willems 2000, 158). Na podlagi tega so o predhodnih raziskavah, obstoj zgodovinskih virov skupine strokovnjakov z različnih področij izdelale in merila skupinska vrednosti, ki se nanašajo na pro-karte z inventarnimi podatki ter ocenami vrednosti storsko in časovno povezanost s spomeniki iz istega nizozemskih naravnih in kulturnih dobrin (Willems ali drugih razredov. Merila niso razvrščena v določe-2000, 158–159). L. 1989 je bil ustanovljen arheološki nem zaporedju, temveč so enakovredna. Pri tem je informacijski sistem (niz. Archeologisch Informatiesyste-treba poudariti, da jih je sedem od skupno osmih po- em, skr. ARCHIS), nizozemska državna baza podat- vezanih z znanstveno vrednostjo (Startin 1994, 188). kov, povezana z GIS-om, ki je bila zasnovana kot Vsako diskriminatorno merilo se točkuje z oceno od orodje za raziskave in kot baza podatkov za aktivno 1 do 3, ki je utemeljena v opisu posameznega spo-upravljanje z arheološkimi dobrinami (Willems 2000, meniškega razreda (Darvill, Saunders, Startin 1987, 160; Goudswaard 2001, 160; Deeben, Groenewoudt 397, 401; Startin 1994, 192; Darvill 2001, 189). Nato 2005, 289). Z njeno pomočjo je bila l. 1997 izdelana skupni seštevek primerjamo z mejnim pragom, pripi-prva Indikativna karta arheoloških vrednosti (niz. In- sanim posameznemu razredu, na osnovi česar so do- dicatieve Kaart van Archeologische Waarden, skr. IKAW; ločena najdišča državnega pomena, najdišča v bližini sl. 16), na osnovi katere so bila določena arheološko mejne vrednosti in najdišča pod mejno vrednostjo. relevantna območja Nizozemske (Deeben et al. 1997; Čeprav je bil obravnavani model zamišljen za iden- Deeben, Hallewas, Maarleveld 2002; Willems 2000, tifikacijo najdišč državnega pomena ter njihovo 161; Goudswaard 2001, 160, 166; Deeben, Groene-pripravo na registracijo in zakonsko varstvo, vklju- woudt 2005, 294–297). čuje tudi vrednostno oceno vseh odkritih arheolo- Karta prikazuje predvideno stopnjo prisotno- ških najdišč in njihovih delov (Darvill, Saunders, sti arheoloških ostankov na določenem območju, Startin 1987, 402; Startin 1994, 189; Darvill 2001, ki je določena z analizo odnosa med pedološki-189; 2005, 34, 45). Cilj tega postopka je zmanjšati mi in geološkimi tvorbami ter znano distribucijo izgubo arheoloških informacij, zagotoviti primerno arheoloških ostankov (Deeben et al. 1997; 1999, obravnavo in olajšati delovanje zaščitne arheologije 193). Omogoča uvajanje sprememb in izbolj- (Carman 2000a, 12–13). Model tako olajša spreje- šav, pridobljenih na osnovi novih podatkov in manje odločitev o ravnanju z arheološkimi najdišči, spoznanj (van Dockum, Lauwerier 2004, 117). 34 saj pomaga oblikovati zakonske odločbe in omogo- Na osnovi tega je bil l. 2001 na Nizozemskem obli- ča aktivno vključevanje na regionalni in lokalni ravni kovan dokument, imenovan Dutch Archaeology Quality (Bowden 1988, 286; Schofield 2000a, 80). Standard (Willems, Brandt 2004), ki obravnava šest 34 L. 2001 je bila izdelana druga generacija indikativnih kart, ki so vključevale tudi podvodno arheologijo (Deeben, Hallewas, Maarleveld 2002). L. 2007 je bila dodatno razšir- jena z izdelavo tretje generacije kart (Deeben (ur.) 2008). 46 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene Slika 16 Detajl iz Indikativne karte arheoloških vrednosti (IKAW). Različni odtenki kažejo različne stopnje verjetnosti pojava arheoloških ostalin (van Dockum, Lauwerier 2004, 116, sl. 3). glavnih procesov cikličnega upravljanja z arheološko podrobnosti teh dejavnosti, temveč opisujejo posa-dediščino: terensko evalvacijo, fizično varovanje, nad- mezne korake vsakega postopka v skladu z zavestjo, zorni postopek, arheološka izkopavanja, hranjenje da večine arheološkega dela ni lahko standardizirati, materiala in podatkov ter registracijo (van den Dri-pri čemer ga z veliko količino predpisov ne sme- es, Willems 2007, 55; sl. 17). Standardi ne definirajo mo napraviti preveč nefleksibilnega (van den Dries, 47 Monografije CPA 9 INVENTARIZACIJA INTERAKCIJA EVALVACIJA INVENTARIZACIJA INVENT INTERPRETACIJA IN SINTEZA DOKUMENTACIJA SELEKCIJA IN REGISTRACIJA SHRANITEV ZAŠČITA IZKOPAVANJE NADZOR Slika 17 Nizozemski model upravljanja s kulturno dediščino (Willems, Brandt 2004, 11, sl. 2). Willems 2007, 55). Zato v njem niso predpisani stan- Arheološka evalvacija je terensko delo, katerega na- dardi za interpretacijo ali sinteze, ki sodijo na podro- men je zbiranje podatkov o znanih ali pričakovanih čje znanstvenih raziskav, temveč obsega zgolj uvo- vrednostih arheoloških najdišč, na podlagi česar ugo- dne analize in preliminarne interpretacije informa- tavljamo prisotnost ali odsotnost, naravo in značaj, tivnega značaja (van den Dries, Willems 2007, 55). količino, datacijo, integriteto, ohranjenost in relativ- Področje našega zanimanja je sistem arheološke no kvaliteto arheoloških vrednosti (Willems, Brandt evalvacije, ki obsega okvire in postopke ter merila in 2004, 45). Rezultat tega postopka je poročilo o oce-standarde za oceno vrednosti arheoloških najdišč. Ta njeni vrednosti najdišča, ki lahko po potrebi vklju-postopek je zasnovan na indikativnih kartah arheolo- čuje tudi predlog o nadaljnjem ravnanju z najdiščem ških vrednosti, ki Nizozemsko delijo na posamezna (Willems, Brandt 2004, 45). Strategija vrednotenja arheološko relevantna območja (Willems 2000, 161). arheoloških najdišč poteka na treh ravneh, pri čemer Primarni cilj evalvacije je ugotoviti, ali ima arheolo-je pogoj za ohranitev spomenika nadpovprečno iz- ško najdišče nacionalni pomen in ga je posledično polnjevanje meril na vseh treh ravneh. Postopek je treba dolgoročno ohraniti (Groenewoudt, Bloemers zasnovan na merilih vidljivosti in kvalitete. Redko 1997, 137). Vendar pa tudi ta model, tako kot pred prisotna vidljivost arheoloških ostankov, ki nakazu-njim obravnavani angleški model, obenem omogoča je tudi na prisotnost nevidnih ostankov, zadošča, da ugotavljanje vrednosti na regionalni in lokalni ravni območje velja za vredno ohranitve (Groenewoudt, ter definiranje smernic za ustrezno ravnanje z naj-Bloemers 1997, 137). Če arheološki ostanki niso vi- dišči po evalvaciji. Poleg tega olajšuje dejavnost za- dni, je presoja utemeljena na oceni kvalitete, ki se na- ščitne arheologije. V modelu je prepoznan izjemen naša na stopnjo ohranjenosti arheoloških ostankov v pomen merila informativnega potenciala najdišča, ki njihovem originalnem stanju in legi (Groenewoudt, je najpomembnejše merilo tako za evalvacijo kot za Bloemers 1997, 137; sl. 18). selekcijo arheoloških najdišč (Groenewoudt, Bloe- Prva raven ocenjevanja temelji na perceptivni vredno- mers 1997, 146). sti arheološke dediščine, ki se prvenstveno nanaša na 48 MERILA VREDNOSTI 1. KULTURNA DEDIŠČINA 2. DEDIŠČINSKA OBMOČJA 3. KULTURNA KRAJINA 4. IZJEMNE KRAJINE avtentičnost skupen zgodovinski kontekst oblikovanost pejsaža morfološke posebnosti ogroženost sorodne morfološke značilnosti znana prostorska slika strukturne posebnosti ohranjenost vrednote dediščine v prostoru poselitveni vzorci simbolne posebnosti redkost topografska enovitost razmerja med poselitvijo in odprtim prostorom pričevalna vrednost starost tradicionalna raba zemljišč vzorci parcelacije značilna vegetacija prostorske dominante in panoramski pogledi oblike terena spominska obeležja grobišča in pokopališča ostanki struktur značilna topografska imena Tabela 3: Merila vrednosti, ki se Izguba vrednosti arheološk uporabljajo v različnih pos eg topka zapisa: možnosti in načini ocene ov ocenjevanja vrednosti kulturne in naravne dediščine Slovenije. VREDNOSTI MERILA VREDNOSTNA OCENA VISOKA SREDNJA NIZKA Estetska vrednost PERCEPTIVNA KVALITETA Točkovanje se ne uporablja Zgodovinska vrednost Integriteta 3 2 1 FIZIČNA KVALITETA Ohranjenost INVENTARIZACIJA INVENT 3 2 1 Redkost 3 2 1 Raziskovalni potencial 3 2 1 RESNIČNA KVALITETA Skupinska vredn ost 3 2 1 Reprezentativnos t Točkovanje se ne uporabl ja Slika 18 Merila vr Tabela 4: M ednosti in točk erila ovna tabela niz vrednosti in točko o v zemsk na ega modela vr tabela ni ednostne ocene (po W zozemskega illems modela vr , Brandt 2004, 69–70, ednostne ocene (po tab. 4, 5). Willems, Brandt 2004, 69 – 70, tab. 4, 5). njeno zmožnost, da izzove neposredni doživljaj, in ki ga izražamo s prisotnostjo ali odsotnostjo, fizična obsega dve merili: estetsko in zgodovinsko vrednost merila ocenjujemo s točkami od 1 do 3, ki označujejo (Deeben et al. 1999, 183–184; Willems, Brandt 2004, nizko, srednjo ali visoko vrednost, pri čemer za spo-71; Deeben, Groenewoudt 2005, 292). Estetska vre- menike z nadpovprečnim rezultatom veljajo spome- dnost je definirana kot prepoznavnost arheološkega niki, ocenjeni s 5 ali 6 točkami (Groenewoudt, Blo-Slika 17 Nizozemski model upravljanja s kulturno dediščino (Willems, Brandt 2004, 11, sl. 2). najdišča na osnovi nadzemnih struktur in krajinskih emers 1997, 140; Goudswaard 2001, 164; Willems, elementov, ki predstavljajo vidljiv opomnik na pre-Brandt 2004, 70). teklost (Deeben et al. 1999, 183; Willems, Brandt V primeru srednje ali nizke ocene (4 točke ali manj) 2004, 71). Zgodovinska vrednost pa je povezana s presojo o tem, ali je najdišče vredno ohranitve, izva-spominom na preteklost, ki ga arheološka najdišča jamo na osnovi meril resnične kvalitete, ki temeljijo (ne nujno vidna) spodbujajo (Deeben et al. 1999, 183; na uporabi primerjav v različnih prostorskih merilih Willems, Brandt 2004, 72). Prva raven ocenjevanja je (Groenewoudt, Bloemers 1997; Deeben et al. 1999; določena neposredno z družbeno vrednostjo arheo-Willems, Brandt 2004). Merila resnične kvalitete so: loških ostankov, kar temelji na spoznanju o pomenu redkost, raziskovalni potencial, skupinska vrednost javne podpore pri varstvu arheoloških spomenikov. in reprezentativnost (Deeben et al. 1999, 185; Wil-V praksi ga pridobivamo z izpostavljanjem spome- lems, Brandt 2004, 73). Prva tri merila ocenjujemo s nikov z visoko perceptivno vrednostjo kot primerov točkami od 1 do 3. V primeru nadpovprečnega rezul-in simbolnih predstavnikov ostalih najdišč (Groene- tata (7 točk ali več) spomenik velja za vreden ohrani- woudt, Bloemers 1997; Deeben et al. 1999; Willems, tve (Willems, Brandt 2004, 70). Spomenike, ki imajo Brandt 2004). nizko fizično vrednost in nižjo vrednost glede na me- Druga raven ocenjevanja se nanaša na fizično vre- rila resnične kvalitete (manj od 7 točk), presojamo na dnost ter obsega merili integritete in ohranjenosti osnovi merila reprezentativnosti. Reprezentativnost (Deeben et al. 1999, 184; Willems, Brandt 2004, 72). označuje stopnjo značilnosti posameznega spomeni-Integriteto ocenjujemo glede na prisotnost in inte- ka za določeno obdobje ali območje (Willems, Brandt griteto arheoloških struktur, prostorsko integriteto 2004, 73–75). Za razliko od drugih meril iz te skupi-najdišča, stratigrafsko intaktnost, in situ ohranjenost ne se reprezentativnost povečuje s povečevanjem do-premičnih ostankov in njihove prostorske odnose ter stopnih podatkov o primerljivih spomenikih iz istega stabilnost fizičnega okolja in njegovo odvisnost od obdobja in iste regije, njen namen pa je, da onemo-naravnih procesov (Deeben et al. 1999, 184; Willems, goči naključno selekcijo (Willems, Brandt 2004, 75). Brandt 2004, 72). Za razliko od merila perceptivnosti, Po oblikovanju ocene je izdan predlog za selekcijo 49 Monografije CPA 9 da PERCEPCIJA nadpovprečen rezultat FIZIČNA KVALITETA ne nižji rezultat nadpovprečen VREDNO rezultat PRIPOROČILO ZA re RESNIČNA OHRANJANJA SELEKCIJO KVALITETA nižji rezultat da REPREZENTA- TIVNOST ne NI VREDNO OHRANJANJA Slika 19 Nizozemski model vrednostne ocene arheoloških ostankov (Willems, Brandt 2004, 71, sl. 4). spomenikov, vrednih ohranitve (Willems, Brandt arheološkega zapisa, ki je lahko posledica različnih 2004, 70). Za spomenike, ki ne izpolnjujejo meril za dejavnikov. Pri oblikovanju ocene je zato treba upo-ohranitev, ocena vrednosti ponuja osnovo za spre- števati, da se slabše ohranjajo najdišča na intenziv- jetje odločitve o nadaljnjem ravnanju in obravnavi, neje poseljenih in obdelovanih območjih, bolje pa utemeljeni na jasnih arheoloških argumentih ( sl. 19). najdišča na obrobnih območjih, ki običajno slab- še odražajo pretekle človeške aktivnosti. Zato po- stopek pripisovanja točkovnih vrednosti v praksi 4.2.3 Pomen referenčnega okvira za zahteva sistematično analizo in prilagajanje, da bi vrednostne ocene predstavljal ustrezen odraz regionalnih raznoliko- sti in potencialnih razlik v ohranjenosti arheoloških Treba je omeniti, da je za nizozemski in angleški sis- ostankov, ki so odvisne od prostorskih in časovnih tem ocenjevanja na osnovi merskih lestvic značilna pogojev (Startin 1994, 192; Groenewoudt, Bloe-visoka raven konsenza v primerjavi s starejšimi sis- mers 1997, 139). Zaradi tega točkovne vrednosti temi registriranja arheoloških najdišč državnega po- niso splošno uporabne, temveč so odvisne od raz- mena (Startin 1994, 190). Prav tako je očitno, da je ličnih arheoloških značilnosti posamezne regije. 35 državni pomen načeloma pripisan dobro ohranjenim Ob tem je treba poudariti, da nekatera merila, upo-najdiščem (Startin 1994, 192), kar v veliki meri za- gotavlja ohranjanje kvalitetnega niza podatkov za RESNIČNA KVALITETA 35 Na območjih, znanih po slabi ohranjenosti organ- prihodnje raziskave. Poleg tega oba sistema vklju- skega materiala, je treba slabo ohranjene arheološke ostan- čujeta registriranje in dokumentiranje najdišč, ki ne ke oceniti s srednjo oceno, da ne bi prišlo do njihovega avtomatičnega izločanja (Groenewoudt, Bloemers 1997, dosegajo vrednosti državnega pomena. To omogoča 139). Prav tako je paleolitska najdišča nesmiselno obrav-učinkovito upravljanje z vsemi elementi arheološke navati na osnovi istih meril kot npr. srednjeveška (Startin dediščine ne glede na pripisano stopnjo vrednosti. 1994, 186; Groenewoudt, Bloemers 1997, 139). Zaradi tega bi bil v nizozemski praksi pleistocenski skeletni grob Omenjeno je že bilo, da so problemi, s katerimi se brez kostnega materiala, vendar z ohranjenim obrisom po-v praksi soočajo vsi sistemi evalvacije, mnogo bolj kojnika ocenjen z visoko oceno, medtem ko bi bili grobovi zapleteni, saj so odvisni od izrazite raznolikosti iz kasnejših obdobij, kjer so takšni ostanki pričakovani, ocenjeni z nizko oceno (Willems, Brandt 2004, 70). 50 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene rabljena pri predstavljenih ocenah, vključujejo po-oblikovanja vrednostnega izkaza (Schofield 2000a, tencialna nasprotja, ki jih ni lahko razrešiti in so lah- 80). Ker so vrednostne ocene v veliki meri uteme- ko izključujoča. Tako najdišče dobiva točke, če ima ljene na primerjavah, je poleg uporabljenih meril nji-dokumentacijo, če je del skupine ali če ima številne hov najpomembnejši dejavnik referenčni okvir, na atribute, prav tako pa lahko dobi točke zaradi red-podlagi katerega ocenjevanje izvajamo in ki omogoča kosti ali posebnosti posameznih atributov. To po merjenje in smiselno primerjavo rezultatov (Gro-eni strani postavlja vprašanje o možnostih smiselne enewoudt, Bloemers 1997, 131). V angleškem mo-primerjave med najdišči, ki so dobro ohranjena in delu referenčni okvir zagotavlja sistem spomeniških redka ter imajo dobro ohranjene različne atribute, ter razredov, ki omogoča oblikovanje reprezentativnega slabo ohranjenimi najdišči s kvalitetno dokumenta-vzorca v vsakem obstoječem razredu spomenikov. cijo in skupinskimi vrednostmi (Carman 1996a, 13; Nizozemski model po drugi strani uporablja sistem 2000a, 13), po drugi strani pa to omogoča enostav-arheoregij. Gre za geografske enote različnih veli- nejšo obravnavo različnih tipov najdišč in prepreču- kosti, definirane s prostorskimi in časovnimi odnosi je avtomatično izločitev slabše ohranjenih najdišč. 36 med arheologijo in krajino (Groenewoudt in Blo-Merilo redkosti je poleg tega povezano še s posebno, emers 1997, 125; Willems, Brandt 2004, 68). Glede samo zanj značilno problematiko. Koliko je določena na trenutno močno izpostavljen pomen krajine pri stvar redka, je namreč odvisno od geografskega pro-preučevanju tako družbenih kot znanstvenih vre- stora, v katerem izvajamo oceno, in čim manjši je ta dnosti arheološkega zapisa, velja nizozemski sistem spomenikov, vrednih ohranitve (Willems, Brandt prostor, redkejši se zdi objekt ocene (Groenewoudt, evalvacije za do določene mere naprednejšega od an-2004, 70). Za spomenike, ki ne izpolnjujejo meril za Bloemers 1997, 131–132; Deeben, Groenewoudt gleškega. Angleški model, utemeljen na ideji repre-ohranitev, ocena vrednosti ponuja osnovo za spre- 2005, 292; Coningham, Cooper, Pollard 2006, 264– zentativnih vzorcev, ki jo bremeni problem spremen- jetje odločitve o nadaljnjem ravnanju in obravnavi, 266). Ker redkost ne predstavlja konstantne vredno- ljive usmeritve znanstvenih raziskav (kar je razvidno utemeljeni na jasnih arheoloških argumentih ( sl. 19). sti, je treba pri njeni oceni jasno določiti geografski tudi iz nezmožnosti MPP-ja, da v sistem ocenjevanja okvir, na katerega se nanaša ocena relativne pogo-vključi širše prostorske enote), je trenutno v procesu stosti posameznih zvrsti arheološkega zapisa (Gro- prilagajanja in nujne reforme, ki se kaže v razvijanju 4.2.3 Pomen referenčnega okvira za enewoudt, Bloemers 1997, 132). Bolj kot se okvir, novih metod interpretacije krajine ter oblikovanju vrednostne ocene v katerem izvajamo oceno dobrin, povečuje, da bi novih predpisov in sistemov vrednostnih ocen. 37 vključil skupine spomenikov ali spomeniške kom- Kljub temu je angleški model, tako kot nizozemski, Treba je omeniti, da je za nizozemski in angleški sis- plekse, naselja z daljšim časovnim razponom in širšo v postopek vrednostnega ocenjevanja uvedel številne tem ocenjevanja na osnovi merskih lestvic značilna krajino, bolj zahtevna postaja profesionalna presoja. novosti, ki so prvenstveno vidne v sistematični orga-visoka raven konsenza v primerjavi s starejšimi sis- Zato se je treba zavedati, da je ocena vrednosti na nizaciji procesa presoje, možnostih vrednotenja naj-temi registriranja arheoloških najdišč državnega po- osnovi vnaprej določenih meril pretežno odvisna od dišč, ki nimajo državnega pomena, ter možnostih iz-mena (Startin 1994, 190). Prav tako je očitno, da je strokovne presoje, ki je utemeljena na interpretaciji vajanja primerjav med najdišči. To omogoča prezen-državni pomen načeloma pripisan dobro ohranjenim obstoječih podatkov. Njen najpomembnejši vidik je tacijo in analizo rezultatov ter retrospektivno analizo najdiščem (Startin 1994, 192), kar v veliki meri za-zagotavljanje konsistentnosti, ki omogoča sistematič- predhodnih ocen. Poleg tega je na ta način ustvar- gotavlja ohranjanje kvalitetnega niza podatkov za no ponavljanje postopka ter primerjanje in preverja- jen mehanizem za pridobivanje povratnih informa- RESNIČNA KVALITETA prihodnje raziskave. Poleg tega oba sistema vklju- nje rezultatov. cij, ki je ključen za oblikovanje konsenza kot pogo- čujeta registriranje in dokumentiranje najdišč, ki ne Možnost primerjave vrednostnih ocen o arheolo- ja za potrditev uspešnosti kvantitativnih modelov dosegajo vrednosti državnega pomena. To omogoča škem zapisu v kombinaciji s profesionalno presojo, učinkovito upravljanje z vsemi elementi arheološke ki ponuja vpogled v njegovo distribucijo in relativ- 37 Med najbolj opaznimi spremembami velja omeniti dediščine ne glede na pripisano stopnjo vrednosti. no ohranjenost, predstavlja najpomembnejši del sprejetje novega predpisa za vzdržno upravljanje s kulturno dediščino v okviru zgodovinskega okolja (NPPF) ter Omenjeno je že bilo, da so problemi, s katerimi se vzpostavitev HER-a, nove oblike registriranja zgodovin- v praksi soočajo vsi sistemi evalvacije, mnogo bolj 36 Slabo ohranjena gomila, na primer, nima nujno viso- skih krajin, utemeljenega na programu English Heritage, ke vrednosti, vendar se lahko njena vrednost povečuje, če imenovanem Historic Landscape Characterization (skr. zapleteni, saj so odvisni od izrazite raznolikosti je del pomembne nekropole ali krajine (Startin 1994, 196). HLC; glej tudi pogl. 4.3.6). 51 Monografije CPA 9 (Startin 1994, 192) in razvoj novih, dobro definiranih Curtis Schaafsma meni, da rešitev problema, ki ga ta in intelektualno doslednih okvirov bodočih evalvacij postopek prinaša, od arheologov zahteva, da imajo (Carman 2002a, 158). vsa najdišča za važna, dokler se ne dokaže nasprotno (Schaafsma 1989, 48). Takšno idealizirano stališče pa je omejeno zgolj na področje teoretskih raziskav, zato 4.2.4 Vprašanje upravičenosti je treba preučiti, kako se ta problem odraža v pra- vrednostnih ocen ksi. Omenili smo že vpliv, ki ga je malteška konven- cija o varstvu arheološke dediščine iz l. 1992 imela Neizogibno vprašanje pri razpravi o vrednostnih oce- na razvoj danes posebne veje arheologije, običajno nah je problematika vrednostnega rangiranja najdišč, imenovane Cultural Resource Management ali Ar-ki tvori ozadje vsake oblike zakonske regulacije var- chaeological Heritage Management, katere delovanje stva in ohranjanja arheološke dediščine. Ker takšen je utemeljeno na ideji, da sta količina in velikost arhe-pristop ni v skladu z arheološkim načinom razmišlja- oloških dobrin omejeni. Ideja, da se mora arheološko nja, je bil podvržen intenzivnim kritikam. Z arheolo- raziskovanje čim hitreje preusmeriti iz tradicional- škega vidika namreč vsako arheološko najdišče velja nega načina razumevanja arheologije kot znanosti o za potencialno važno, saj lahko posreduje odgovore zbiranju podatkov na podlagi izkopavanj v arheologi-na nekatera raziskovalna vprašanja, zaradi česar je še jo, ki se ukvarja z ohranjanjem in vzdrževanjem arhe-posebej izpostavljen problem, da vrednostne ocene ološke dediščine za prihodnje generacije na podlagi dajejo prednost določenim najdiščem, medtem ko vključevanja v prostorsko in okoljsko načrtovanje in nekatera druga najdišča opredeljujejo kot arheološko politiko, je sprožila intenzivno razpravo. Ta razprava nepomembna (Tainter, Lucas 1983; Briuer, Mathers ni povzročila sprememb zgolj na področju arheolo-1996; Carman 1996a; 2000a). Poleg tega trenutno gije, temveč tudi na področju prava in politike, o če-razviti sistemi ocenjevanja vrednosti niso sposobni mer pričajo novi zakoni in pravni predpisi, ki urejajo razrešiti neskladja glede najdišč, ki so potencialno ravnanje z arheološko dediščino. Konvencija je imela vredna ohranitve, vendar neprimerna za oblikova-največji vpliv v Veliki Britaniji, na Nizozemskem in v nje zakonskega varstva (glej pogl. 4.3), obenem pa skandinavskih državah, na njenih osnovah pa so bili težko usklajujejo znanstvene in pravno-politične cilje oblikovani tudi sistemi vrednotenja arheološke dedi- (Schiffer, House 1977; Leone, Potter 1992). Čeprav ščine drugod po Evropi. Slepo sledenje idejam, po-velja, da je vrednost arheološkega zapisa dinamična danim v konvenciji, pa je v zadnjih letih izzvalo velik in relativna oziroma da je odvisna od konteksta in odpor, in pojavile so se različne kritike, ki zahtevajo se spreminja s časom, je osnovni problem uporabe reevalvacijo sprejetih paradigem. vrednostnih ocen, utemeljenih na vnaprej določenih Nizozemski arheolog Willem Willems tako opaža, da merilih, tudi posledica dejstva, da te odražajo zgolj je v zadnjem desetletju izjemna pozornost posveče-trenutne probleme in ne morejo predvideti priho- na raziskavam, katerih namen je pridobiti podatke za dnjih (Carman 2002a, 156). Ker so vrednostni siste- ohranjanje arheoloških dobrin in situ, čeprav pred- mi družbeni konstrukti, identificiranje in definiranje postavka, da je ohranjanje in situ najboljša možnost, vseh oblik in načinov vrednosti ni mogoče, zaradi ni niti dokazana niti preverjena. Willems poudarja, česar lahko imajo tovrstni poskusi za posledico ne-da glede na onesnaženost okolja, ki je podvrženo giranje relativnega in dinamičnega značaja vrednosti hitrim spremembam ter intenzivnemu kemijskemu arheoloških ostankov (Carman 2002a, 187). razpadu in fizični degradaciji, ni razloga za stališče, Pri ocenjevanju in opredeljevanju vrednosti gre za da je treba arheološke ostanke ohranjati neraziska-potrebo sodobne družbe, ki zahteva sistematično ne (Willems 2009, 97; 2010a, 218–219). 38 Čeprav metodološko preučevanje in sintetiziranje razlogov za ohranjanje in raziskovanje arheološke dediščine. 38 Donald Davidson in Clare Wilson (2006) opozarjata na nezadovoljivo poznavanje reakcij arheoloških ostankov, 52 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene vprašanje naravnega propadanja arheoloških ostan-Laurajane Smith se zdi protislovna tudi sama zah- kov preučujejo že dalj časa (glej npr. Frankel 1993; teva po in situ ohranjanju kot zaželjeni možnosti v Briuer, Mathers 1996; van Marrewijk, Brandt 1997), primerjavi z destruktivnimi raziskavami. Smithova so tovrstne raziskave še vedno v začetni fazi. Zato poudarja, da za idejo ohranjanja in situ ni le želja po Willems meni, da so nove analize in nadzor (angl. dolgoročnem ohranjanju najdišč, temveč tudi želja monitoring) nad spreminjanjem arheoloških ostan-po njihovi ohranitvi za prihodnje raziskave, ki prav kov pod zemljo dobrodošel in nujen razvoj (Willems tako vključujejo možnost destrukcije (Smith 2004, 2009, 97). Poleg tega Willems omenja še en problem, 109). Enako kritizirana je preusmeritev na negoto-do katerega prihaja zaradi dogmatičnega izvajanja in vo, nepredvidljivo in nedoločeno prihodnost, ki služi situ paradigme. Njegova posledica namreč je, da so kot sistem, ki današnjim generacijam onemogoča re- številni arheološki ostanki, npr. zaradi gradnje nad snično arheološko delovanje in aktivno sodelovanje ogroženimi najdišči, postali nedostopni za arheolo-pri interpretiranju preteklosti (Frankel 1993; Hol- ške raziskave, kar je nedvomno v nasprotju z interesi trof 2001; Holtrof, Ortman 2007; Little 2005; Smith arheologije (Willems 2009, 97). 39 2006). Omenjajo se tudi druge negativne posledice in Hkrati so se zaradi visokih ekonomskih stroškov, ki situ paradigme, ki daje prednost znanim vrstam arhe-jih ustvarja ohranjanje in situ, pojavila vprašanja o re- oloških najdišč, ovira arheološke raziskave, jih ome- sničnih koristih tega postopka in realnih možnostih juje na zbiranje manj vrednih sklopov podatkov in njegovega dolgoročnega izvajanja v skladu s trenutni-ne promovira novih spoznanj, s čimer zmanjšuje jav- mi možnostmi interveniranja (Fletcher 2011, 177). V ni interes za preteklost (Biddle 1989; Carver 1989a; ozadju teh razmišljanj ni enostavno vprašanje o stro-1996; Grenville, Ritchie 2005; Burström et al. 2009). 40 ških vsakodnevnega upravljanja, temveč problema- Po drugi strani John Carman opaža, da ima lahko tika realnih ekonomskih možnosti dolgoročnega in razumevanje dediščine kot končnega in neobnovlji-situ ohranjanja, odvisnega od primernih podzemnih pogojev, zaradi katerih je vprašljiva tudi učinkovitost 40 Britanski arheolog Martin Carver (1996) je verjetno trenutno razvitih metod njihovega nadzora in vzdr-najbolj znan nasprotnik pristopa in situ ohranjanja. Ker ni- ževanja (Fletcher 2011, 304–305; van den Berg et al. koli ne bomo mogli predvideti smeri razvoja arheološke-ga interesa, zahteva spremembo pristopa k upravljanju z 2010, 162; Davis et al. 2002). arheološko dediščino. Po njegovem mnenju je cilj arheo- logije pridobivanje novih informacij, medtem ko upravlja- ki jih potencialno povzročata izsuševanje in spreminjanje nje z viri, od katerih je arheologija odvisna, daje prednost plodnosti tal ter njihovih kemijskih in bioloških lastnosti. že znanim vrstam najdišč (Carver 1996, 52). Carver zato Nezadostno poznamo tudi ogroženost arheoloških ostan-meni, da bi moralo biti upravljanje z elementi arheološke kov na nekmetijskih območjih, vplive gnojenja, pesticidov dediščine prvenstveno usmerjeno v raziskovanje tistih de-in delovanja mikrobov ter reakcije arheoloških ostankov lov arheološkega zapisa, ki so trenutno ocenjeni kot važni na spreminjanje teh pogojev tal. in imajo jasen znanstveni potencial, medtem ko bi morali 39 V Yorku, kjer izvajajo dosledno politiko in situ ohra-najdišča, ki jih ne razumemo in katerih vrednosti ne mo- njanja arheoloških ostankov, ki dopušča, da ob gradbenih, remo z gotovostjo oceniti, varovati, ohranjati in prepustiti infrastrukturnih ali drugih zemeljskih delih arheološko prihodnjim generacijam. Očiten problem takšnega stali-odstranijo manj kot 5 % arheoloških depozitov, je bil iz- šča je spoznanje, da so najdišča, ki imajo visok znanstveni veden eden od projektov nadzora nad podpovršinskimi potencial, danes običajno ista kot najdišča, ki so imela tak arheološkimi depoziti (Davis et al. 2002). Projekt, ime-potencial v preteklosti, zato je zelo verjetno, da ga bodo novan Marks & Spencer Deposit Monitoring Project, je imela tudi v prihodnosti. Ob tem že površen vpogled v temeljil na petletnem nadzoru nad arheološkimi depoziti možnosti tehnološkega in metodološkega napredka, ki na osnovi merjenja različnih lastnosti podzemnega okolja smo mu priča, ter razumevanje omejitev celo najbolj stro- (npr. stopnje vlažnosti, ravni in kemijske sestave podze- kovno izvedenih arheoloških izkopavanj pred nas posta- mnih voda, pH-vrednosti tal ipd.), ki veljajo za pomemb- vljata težko odločitev, da ta najdišča zaenkrat prepustimo ne indikatorje ohranjenosti arheoloških ostankov. Rezul- nejasni in negotovi prihodnosti. Po drugi strani je pod tati so pokazali, da se dolgoročno ohranjajo zgolj globoko pritiskom vsakodnevnih ekonomskih in političnih zahtev ležeči depoziti, medtem ko so za depozite do globine 2 težko upravičiti ohranjanje arheološkega zapisa, katerega m značilne zelo dinamične vrednosti, kar je jasen znak vrednosti ne razumemo, zaradi česar je aplikacija Carver-konstantne degradacije. jevega pristopa v praksi še dodatno otežena. 53 Monografije CPA 9 vega vira podatkov močan vpliv na oceno vrednosti na temelji na družbenem dialogu in da preteklost ni njenih elementov, saj tak statistični sistem onemogo-niti dana niti odvzeta predhodnim generacijam, da bi ča razumevanje spreminjanja znanstvenih usmeritev se prenašala dalje, temveč je nekaj, kar aktivno nasta- (Carman 2000a, 13). Carman poudarja, da je vsako ja na podlagi različnih izbirnih procesov (Burström, najdišče, spomenik, relikt ali artefakt edinstven vir, saj Elfström, Johansen 2004, 144). 44 Enako kritiko so za-je, ko je enkrat uničen, izgubljen za vedno. Prav tako stopali številni arheologi, ki so njen izvor pripisovali je neobnovljiv, saj ga za razliko od naravnih dobrin ni razumevanju arheologije kot postopka odkrivanja, mogoče reproducirati, rekolonizirati ali transplantira-opisovanja in interpretiranja, s tem pa je bila zakrita ti (Carman 2000a, 18; po Darvill 1987, 4). Kljub temu vloga arheologov kot tistih, ki vedno znova ustvar-obstajajo trije načini, ki omogočajo, da lahko imamo jajo, oblikujejo in osmišljujejo ostanke iz preteklosti, arheološko dediščino za obnovljivo: depozicija nove-pri čemer jim atribut »arheološki« služi kot oznaka za ga odpadnega materiala, odkrivanje novih arheolo- njihovo vrednost (Carver 1996, 49; Holtorf, Schadla- ških najdišč ter odkrivanje, prepoznavanje in definira- -Hall 2000, 231, 240–241). V tem smislu je arheolo- nje povsem novih vrst arheoloških ostankov (Carman ško izkopavanje del konstruktivnega in ne destruk-1996a, 7; 2000a, 8). 41 Problem izvira iz spoznanja, da tivnega procesa, ki omogoča zbiranje podatkov, na arheološka znanost ni odvisna zgolj od omejenih in osnovi katerih se ustvarja preteklost (Frankel 1993; neobnovljivih, temveč tudi od trenutno neznanih in za antropološko razpravo o izrabi kot produkciji in novonastajajočih virov podatkov. Zato mora biti ra-ne destrukciji glej Gell 1986). Poleg tega sam posto- zumevanje teh procesov vključeno v vsak evalvacijski pek in situ ohranjanja predstavlja sistem selektivnega postopek, ki vrednostnih ocen ne želi omejiti zgolj ustvarjanja preteklosti, ki spreminja pomen izbranih na doseg trenutnih spoznanj (Carman 2000a, 13). 42 mest in vpliva tako na današnja znanstvena spozna-Na ta vprašanja so se odzvali tudi švedski arheolo- nja kot tudi na prihodnji spoznavni potencial (Young gi, in sicer v knjigi Swedish archaeologists on ethics 1994; Tainter, Beagley 2005; Cannavò 2007; Holtorf (Karlsson (ur.) 2004), ki pretirano skrb za ohranjanje 2007; Holtrof, Ortman 2007; Ireland 2012). dediščine pripisujejo prepričanju o vztrajnem zmanj- Rešitve predstavljenih problemov še vedno ni lahko ševanju in neprestani ogroženosti kulturne dediščine, najti, morda tudi zato, ker je njihovo preučevanje še v ki bi brez izvajanja strogih ukrepov vodila v njeno začetni fazi. V tem trenutku se moramo zavedati, da gotovo in popolno izginotje (Burström, Elfström, Jo-so arheološka najdišča zaradi intenzivnega onesna- hansen 2004, 136; glej tudi Holtorf 2001 in Holtorf, ževanja in vpliva naravnih dejavnikov ogrožena ter Ortman 2007). Po njihovem mnenju bi bilo treba te da ne predstavljajo niti zaključene celote možnih vre-domneve preveriti, saj ugotavljajo, da je naša kulturna dnosti niti celotnega znanstvenega potenciala, tem-dediščina trenutno večja kot kdajkoli prej in da še ve- več obstajajo načini, ki omogočajo širjenje in obna- dno vztrajno narašča (Burström, Elfström, Johansen vljanje izvorov arheoloških vrednot. S tem zadani cilj 2004, 136). 43 Ob tem poudarjajo, da kulturna dedišči-postaja prepoznavanje in zasledovanje procesov de- gradacije arheoloških ostankov, razumevanje procesa 41 Na osnovi tega je nastala tudi ideja, da bodo najdišča, obnavljanja podatkov ter vključevanje pridobljenih na katerih danes izvajajo arheološke raziskave, morda že v spoznanj v proces evalvacije arheoloških ostankov. bližnji prihodnosti postala del dediščine in bodo ponov- Na podlagi tega lahko ugotovimo, da je del rešitve no raziskovana z namenom, da bi ugotovili način izvedbe predhodnih raziskav (Lucas 2001, 158). preučevanje razvoja arheološkega spoznavnega pro- 42 Carman kritizira tudi MPP, ki se ukvarja zgolj z zna- nimi objekti ter zakonsko definiranimi in predhodno do- arheoloških virov obenem implicira, da arheološka dedišči- kumentiranimi spomeniki, s čimer je njegovo delovanje na ne more biti del sistema vzdržnega razvoja (Hollowell omejeno na definiranje obstoječih evalvacijskih meril in ni 2006, 83). zmožno razvijati novih (Carman 1996a, 12–13; 2000a, 13). 44 Varšavo pogosto omenjajo kot primer, ki nasprotuje 43 V tem kontekstu ni odveč omeniti pomembne ugo- ideji o neobnovljivosti dediščine (glej npr. Burström et al. tovitve Julie Hollowell, ki meni, da ideja o neobnovljivosti 2009). 54 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene cesa. Ob tem razumevanje neprekinjenega širjenja prekrivanjem različnih najdišč, problematiko urba-področja arheološkega interesa prinaša spoznanje, da nih območij in različnih tipov prostorskih enot ter že s pripisovanjem atributa »arheološki« ostankom iz pomanjkljivostmi strategij pri obravnavi slabo zna-preteklosti pripisujemo vrednostno oznako in poten- nih in razumljivih delov arheološkega zapisa (Startin cialni informativni značaj, zaradi česar je njihova izlo- 1994, 195). V zadnjem času je bil velik del arheo- čitev kot nepomembnih nemogoča. Z oblikovanjem loških raziskav usmerjen na niz pred tem zanemar-ustreznih postopkov evalvacije je omogočena ocena jenih oblik arheološkega zapisa (Darvill 2005, 31), te vrednostne stopnje, ki je temelje za nadaljnje rav-kar ne ponuja zgolj vpogleda v razvoj sposobnosti nanje in upravljanje. Politika ohranjanja arheološke- prepoznavanja, razumevanja in klasificiranja novih ga zapisa in situ bo verjetno še dalj časa sprejemljiv odkritij, temveč tudi opozarja na široke možnosti način ravnanja z arheološkim zapisom, pri katerem sprememb in razvoja prihodnjih oblik znanstvenih pa je nujna dobra utemeljenost arheoloških zahtev, raziskav. Arheološke ostanke je mogoče identifici- še posebej pri njihovi implementaciji v prostorske in rati na osnovi različnih meril in oblik, zaradi česar razvojne načrte. V tem kontekstu razumevanje no-usmerjenost na vnaprej določene kategorije najdišč voodkritih zvrsti podatkov ter uvajanje širših pro- omejuje rezultate selekcije na dobro znane in z gra- storskih enot kot okvirov za raziskave odkriva nove divom bogate dele arheološkega zapisa ter s tem na možnosti in pristope v izvajanju vrednostnih ocen. ozek del preteklosti z omejenim spoznavnim poten-Ker je razumevanje krajine utemeljeno na spremembi cialom. Zato je treba preučiti, kakšen je odnos med kot edini konstanti, lahko ta pristop morda arheologe sistemom ocenjevanja in našim razumevanjem arhe-prepriča, da se sprijaznijo z nujnimi spremembami, oloških ostankov bodisi v obliki posameznega najdi-ter s tem omogoči povezovanje sistema varstva in šča, skupine ostankov, zgodovinskega mesta ali dela ohranjanja s kompleksno problematiko razumevanja krajine (Startin 1994, 184). Ne smemo zanemariti prostora, v katerem je preteklost aktiven del sedanjo-niti važnosti površinskih ali zaradi različnih vzrokov sti in prihodnosti. poškodovanih najdišč, ki so lahko izvor pomembnih podatkov o preteklosti v okviru različnih znanstve- nih raziskav (Moratto, Kelly 1978, 7). Poleg tega je 4.3 Problematika slabo znanih in treba preučiti možnosti ocene še neznanih, atipičnih razumljivih vrst arheološkega zapisa vrst najdišč ter še vedno problematično področje in- dustrijske arheologije oziroma arheologije moderne Razprave o problematiki vrednostnih ocen so še dobe. Kljub temu, da tistega, česar ne razumemo, ni vedno večinoma usmerjene na posamezne elemen-mogoče klasificirati in ni lahko oceniti, je vse, česar te arheološke dediščine, ki običajno predstavljajo ne razumemo, dovolj pomembno, da upraviči pri-znane tipe arheoloških najdišč. Ta pristop je odraz hodnje raziskave (Startin 1994, 196). Preučevanje dosedanjega načina razumevanja arheološke dedišči-navedenih problemov je spodbudilo intenzivnejše ne, ki je imel za posledico poenostavljeno katego- raziskave problematike vrednostnega ocenjevanja rizacijo arheoloških ostankov na raven zvrsti, tipov različnih, nepopolno definiranih področij arheolo-in razredov. Pri tem že sam izraz najdišče označuje škega interesa, ki jih predstavljajo arheološki ostanki, z informacijami nabite prostorske enote v kontinu-odkriti z aerofotografijo, urbana območja, arheolo- iranem kontekstu arheološkega zapisa, ki imajo po- gija moderne dobe in industrijski ostanki, površin- membno, vendar specifično in s tem omejeno infor- ska najdišča arheološkega materiala, naravni depoziti mativno vrednost (Groenewoudt, Bloemers 1997, in kulturne krajine ( sl. 20). 119, op. 2). Vendar pa so oblike pojavljanja arheo- loških ostankov precej bolj kompleksne, zaradi česar se evalvacijska praksa pogosto srečuje s prostorskim 55 Monografije CPA 9 neprikladna evalvacija neklasificirana aerofotografija industrijska arheologija krajina urbana območja prikladna evalvacija ARHEOLOŠKE OSTALINE Slika 20 Prikaz okvirne razdelitve arheoloških ostalin za namene MPP (Stocker 1995, 106, sl. 18.1). 4.3.1 Arheološke ostaline, odkrite z tega pristopa je mogoče izraziti v obliki hierarhično aerofotografijo konstruiranega popisa lastnosti, na osnovi katerega poskušajo odkrite ostanke sistematično definirati. Eksplozija arheoloških podatkov, pridobljenih z ae- Njegov končni cilj je omogočiti izbor najpomemb- rofotografijo, je za seboj pustila množico neklasifi- nejših tipov vrednostnih podatkov, ki omogočajo ciranega arheološkega gradiva, ki ga ne razumemo sprejemanje odločitev glede na predpostavljeno dovolj dobro, da bi nam omogočilo jasne interpre-kvaliteto ter informativni potencial posameznih tacije in podrobnejše vrednostne ocene (Saunders prostorskih struktur in njihovih elementov. 1984, 15; Startin 1994, 194; Schofield 2000a, 88). Arheološke ostanke, odkrite z aerofotografijo, še posebej tiste, ki jih ni mogoče uvrstiti med znane 4.3.2 Urbana območja tipe arheoloških najdišč, je pogosto mogoče identificirati, ne pa tudi eksplicitno interpretirati, saj so Za urbana središča so pogosto značilne okoliščine, dostopni podatki nejasni ali preveč fragmentirani ki otežujejo uporabo standardnih evalvacijskih po- (Schofield 2000a, 88). Identificiranje teh, še ne do- stopkov (Willems, Brandt 2004, 75). Pomembna volj razumljivih sledov v prostoru je predpogoj za zgodovinska mesta je zaznamovalo neprekinjeno oblikovanje vrednostne ocene, pri čemer reševanje naseljevanje skozi daljša časovna obdobja, za katero tega problema običajno temelji na projektih doku-so značilne spremembe v gostoti in težišču poseli- mentiranja in kartiranja tovrstnih najdišč. Cilj tega tve, zaradi česar arheološki ostanki, ki se nahajajo postopka je izboljšati pogoje raziskav in omogo-pod površjem urbanih središč, pogosto predstavlja- čiti podrobnejše analize nerazumljivih vrst najdišč jo najbolj kompleksna arheološka najdišča, obliko-na podlagi primerjav z najdišči s podobnimi mor- vana z zaporednim odlaganjem različnih depozitov fološkimi lastnostmi in preučevanjem njihove dis- (Startin 1994, 196). Za urbana območja so običajno tribucije glede na naravne značilnosti območja, na značilni prostorsko in stratigrafsko povezani depo-katerem se nahajajo (Schofield 2000a, 88). Rezultat ziti, ki so nastali kot rezultat intenzivne človeške 56 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene aktivnosti (Darvill, Saunders, Startin 1987, 401). 4.3.3 Arheologije moderne dobe in tehniška Zato so mesta pogosto pomemben vir informacij dediščina45 o odnosih med človeškim vedenjem in materialno kulturo (Staski 1982, 97). Ker ostankov ni lahko Velik problem vrednostnega ocenjevanja predstavlja-prostorsko in časovno zamejiti in klasificirati, stan- ta področji arheologije moderne dobe in raziskovanja dardni postopki ocenjevanja vrednosti za to komple- industrijskih ostankov, ki zaradi svojih značilnosti ne ksno področje, ki ga pogosto zaznamujejo ne dovolj omogočata uporabe istih meril kot posamični, dobro podrobni in neuravnoteženi podatki, niso primerni dokumentirani tipi najdišč iz starejših obdobij. Vzrok (Stocker 1995, 106; Willems, Brandt 2004, 75). Kljub za to so ne dovolj razumljivi in nepopolni podatki, temu so zgodovinska središča mest v okviru predsta-ki so posledica slabe raziskanosti tega kompleksnega vljenih postopkov evalvacije koherenten konglome- področja (Stocker 1995, 106), pa tudi občutka bliž- rat arheoloških vrednosti, zaradi česar so načeloma nje izkušnje, ki zahteva intenzivnejše emocionalno vedno vredna ohranitve. Vrednostno oceno arheo-vključevanje v njegovo preučevanje (Carman 2002b, loških ostankov v zgodovinskih mestnih središčih 11). Tako kot pri drugih vrstah najdišč je razume-je kljub dodatnim problemom mogoče izvesti na vanje področja raziskav predpogoj vsake vrednostne podlagi vnaprej določenih meril, če je na razpolago ocene (Schofield 2000a, 84; Cossons 2005, ix–x), bol-dovolj relevantnih arheoloških podatkov (Willems, jše razumevanje tega tipa arheoloških ostankov pa je Brandt 2004, 75). Pri tem mora ocena upoštevati tudi mogoče doseči samo z intenzivnim zbiranjem novih podatke o zgodovinskem razvoju, obstoječih stav-podatkov. Ob tem se vse bolj upošteva, da najdišča iz bah in drugih urbanih elementih, njihovih medse- tega obdobja vsebujejo številne strukturalne dokaze o bojnih odnosih in recentnih posegih, ki so posledica družbenem delovanju, odnosih moči in redefiniranju različnih zemeljskih del (Willems, Brandt 2004, 74). razrednega sistema, zaradi česar je enako pomemben Zgodovinskih mest pa ne vrednotimo zgolj zaradi vidik arheoloških raziskav tega obdobja raziskovan-njihove znanstvene vrednosti. Urbanistična uredi- je kulturnega in družbenega konteksta, ki je bilo do tev, mestne ulice, posamezni spomeniki ali skupine nedavnega prepuščeno zgodovinarjem (Gould 1998, spomenikov, ki prispevajo k celoviti podobi mesta 154; Palmer, Neaverson 1998, xiii). Poleg tega je, še (Startin 1994, 196), predstavljajo večstranske vre-posebej na področju industrijske arheologije, opazno dnote za različne družbene skupine. Ker evalvacije pomanjkanje ustrezne in jasno opredeljene termino-arheoloških območij v urbanih središčih ni mogoče logije, ki je osnovni predpogoj za smiselno interpre-ločiti od tega fenomena, je treba nujno vzpostaviti tiranje in vrednotenje (Stocker 1995, 107; Schofield vrednostno razliko med zgodovinskim središčem 2000a, 82). Zato so bili v številnih državah osnovani mesta in nekdanjim ruralnim območjem, ki je ka-različni raziskovalni projekti, katerih cilj je izdelava sneje vključeno v urbani razvoj (Willems, Brandt ustreznih baz podatkov, ki bi omogočale konsistentno 2004, 75). Nazadnje velja omeniti, da so mesta obi-razvrščanje pridobljenih podatkov kot predpogoja za čajno podvržena intenzivnemu razvoju ter so zaradi uspešno oblikovanje metode evalvacije ter sistemov tega pogosto izpostavljena močnim ekonomskim in varstva in upravljanja. Na podlagi tega pridobljeni re-političnim pritiskom (Schofield 2000a, 84; Willems, zultati naj bi vključevali opredelitev ustrezne termino-Brandt 2004, 75). Zato je izjemno pomembno obli- logije, interpretacijo različnih komponent in njihovih kovati jasne in uporabne sisteme ocenjevanja vre- funkcij ter regionalne variacije in indikacije o izvorih dnosti, ki olajšujejo sprejemenje odločitev in izde- vrednosti posameznih najdišč in njihovih sestavnih lavo ustreznih strategij za ravnanje z arheološkimi delov (Schofield 2000a, 82). Po pregledu in evalvaciji ostanki v urbanem kontekstu. pridobljenih podatkov bo mogoče oblikovati ustrezne 45 V slovenskem pravnem sistemu to vrsto ostankov označuje izraz zgodovina znanosti in tehnike. 57 Monografije CPA 9 evalvacijske modele z jasno določenimi merili, ki bodo medsebojnih razlik in njihove relativne gostote v pri-omogočali izdelavo utemeljenih vrednostnih ocen. merjavi z drugimi vrstami najdišč (Schofield 2000a, Šele na podlagi tega bo mogoče vzpostaviti postopke 82; Mathers, Schelberg, Kneebone 2005, 173). Z varstva ali definirati druge primerne oblike ravnanja dokumentiranjem njihove relativne gostote glede na z arheološkimi ostanki, ki so rezultat človeške dejav-kronološko pripadnost in variiranje njihove integri- nosti v bližnji preteklosti (Startin 1995, 139). tete glede na topografijo poskušajo poglobiti razu- mevanje te, zaenkrat slabo poznane teme. Tovrstne raziskave naj bi pomagale pri prihodnjem razume- 4.3.4 Površinska najdišča arheoloških vanju površinskih najdišč kot odraza vzorca izrabe ostalin okolja (Schofield 2000a, 82), pa tudi pri ustvarjanju podlage za oblikovanje sistema ravnanja s to vrsto Pogost rezultat terenskih pregledov je odkritje manj- arheoloških ostankov ter načina nadzora in zmanjše- ših najdišč keramičnih ali kamnitih artefaktov, ki se na vanja ogroženosti njihovega obstoja, ki je v praksi pri površju običajno pojavljajo zaradi sodobnih kmetij-drugih oblikah arheološke dediščine (Wenban-Smith skih dejavnosti. Ker tovrstni ostanki niso zanesljiv in- 1995, 155). dikator o obstoju podpovršinskih arheoloških struk- tur (ki so bodisi povsem uničene, skromne in slabo ohranjene bodisi niso nikoli obstajale), jih država in 4.3.5 Naravni depoziti državne institucije običajno ne uvrščajo med ostanke, primerne za registracijo in ohranjanje (Startin 1993; V okviru pričujoče razprave je treba preučiti tudi pa-Carman 1999c; Klein 2003; Schofield 2000b). Vendar leolitska najdišča, sestavljena iz naravnih pleistocen-pa podatki, pridobljeni z raziskovanjem tega tipa ar- skih depozitov, ki v nekaterih primerih ne vsebujejo heoloških ostankov, posredujejo dragocene informa- človeških artefaktov. Raziskovanje in razumevanje cije o sredstvih preživljanja, poselitvenih vzorcih in paleolitika je v veliki meri odvisno od analiz narav-izrabi okolja (Schofield 2000a, 81; glej tudi Schofield, no oblikovanih depozitov (Wenban-Smith 1995, Humble, 1995), na nekaterih območjih pa so tovr-146), ki lahko pomagajo pri oblikovanju osnovnega stni ostanki celo edini dokaz o življenju v preteklosti. kronološko-stratigrafskega, klimatskega in okoljskega Čeprav so danes površinska najdišča arheološkega okvira paleolitika (na podlagi absolutnega datiranja materiala sprejeta in prepoznana kategorija, so oce-sedimentov, litoloških in geoloških analiz, razisko- ne njihove vrednosti in definiranje načina ravnanja z vanja rastlinskih in živalskih ostankov itd.). V tem njimi v praksi še vedno redkost. Kljub veliki količini okviru lahko artefakti kot dokazi o človeškem ve-literature, posvečeni tej vrsti arheoloških ostankov, denju poglobijo razumevanje sprememb v vedenju posebej površinskim najdiščem kamnitih artefaktov, in kulturnem razvoju v paleolitiku (Wenban-Smith je sistematično preučevanje vrednosti, ki bi omogo-1995, 147). Kljub temu zakonsko varstvo praviloma čilo sprejemanje odločitev o ravnanju s tovrstnimi ščiti le jamska najdišča, medtem ko druga paleolitska najdišči, še vedno v povojih ter čaka na podrobnejše najdišča običajno niso definirana kot »spomenik« ali raziskave njihovih značilnosti in oblikovanje jasnih »najdišče« in so posledično izključena iz formalnega interpretacij (Schofield 2000a, 81). Da bi se izognili varstva, utemeljenega na arheoloških osnovah (Wen-uničenju tovrstnih najdišč kot nepomembnih, skuša- ban-Smith 1995, 150). Francis Wenban-Smith navaja jo arheologi vrednostne kategorije razširiti na osnovi več problemov, ki so povezani s prepoznavanjem in boljšega razumevanja njihovega pomena. V okviru inventariziranjem paleolitskih najdišč. Tako opaža, da različnih projektov poskušajo oblikovati smiselne paleolitska najdišča zaradi svoje starosti pogosto niso interpretacije o njihovi sestavi in vlogi, pri čemer se dostopna in jih pri terenskem pregledu ni mogoče ve-opirajo na dokumentiranje in preučevanje njihovih dno identificirati. Posledica tega ni samo to, da številni 58 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene pomembni depoziti še vedno niso bili odkriti, tem-4.3.6 Kulturne krajine več tudi to, da mnogi od njih niso bili niti prepoznani (Wenban-Smith 1995, 147–148). To ne kaže zgolj na Razvoju dediščinskega koncepta kulturne krajine lah-dejstvo, da vrednost tega tipa najdišč ni znana, tem- ko sledimo od zgodnjih 70. let 20. stoletja, ko je v več tudi da merila za njihovo vrednotenje niso ustre- okviru UNESCOVE Konvencije o varstvu svetovne zno določena. Na podlagi tega zaključuje, da je treba kulturne in naravne dediščine iz l. 1972 prišlo do pr-v vrednostne ocene paleolitskih najdišč vključiti tudi vih raziskav vrednosti območja z značilnostmi narav-kronološki in okoljski potencial naravno oblikovanih ne in kulturne dediščine (Cleere 1995, 63). Vendar depozitov (Wenban-Smith 1995, 149) in jih evalvirati pa se je izraz kulturna krajina kot povsem nov način na podlagi meril, ki vključujejo ozko povezanost med razumevanja arheološkega zapisa oblikoval šele v na-naravnimi in kulturnimi ostanki v arheologiji paleo- slednjem desetletju, ko arheološka najdišča preneha- litika. 46 Čeprav so raziskave naravnega okolja danes jo veljati za izolirane skupine arheoloških ostankov in že pomemben del vseh vrst arheoloških raziskav, pa postanejo integralni del okolja, v katerem se nahajajo naravni depoziti še vedno niso temeljni arheološki vir. in s katerim tvorijo edinstveno celoto (d‘Agostino Kljub temu je treba priznati, da imajo naravni depoziti 1984, 86; Thapar 1984, 72; Palmer, Neaverson 1998, velik pomen za razumevanje vseh obdobij človeške 4; Lucas 2001, 128; Novaković 2008, 35). Odraz te preteklosti in vsebujejo važen informativni potenci-spremembe so raziskave, ki se namesto na najdišče al o izrabi okolja, sredstvih preživljanja ter ravneh in in na posamezen objekt osredotočajo na krajino, ki sistemih prilagajanja na naravne pogoje, poleg tega pa je postala ustrezno merilo preučevanja in razume-vključujejo pomembne kronološke podatke in pred- vanja arheoloških ostankov (Willems 2001; Lozny stavljajo osnovni kontekst človeških aktivnosti. Vpo- (ur.) 2006; Smith 2006; Baxter 2010; Bloemers, Kars, gled v problematiko naravnih depozitov kot važnega van der Valk 2010). V študijah o dediščini je koncept dela arheoloških raziskav paleolitika zato nakazuje na krajine postal izjemno pomemben že v 90. letih 20. možnost, da bo ta vrsta podatkov kmalu nepogrešljiv stoletja, s čimer se je pojavila potreba po prehodu arheološki vir tudi za raziskovanje drugih, kasnejših s selektivnega, na najdišče osredotočenega postopka obdobij človeške preteklosti. Glede na to lahko pred-varstva na razvoj strategij ohranjanja in upravljanja videvamo, da bo treba kmalu razviti dobro utemeljene širših prostorskih enot (Donaghey 2006, 78; Nova-metode arheološke evalvacije naravnih depozitov, ki ković 2008, 42). Ugotovitev, da krajina ni zgolj vsota bodo omogočali tako njihovo raziskovanje kot var-svojih fizičnih komponent, temveč vključuje števil- stvo in dolgoročno ohranjanje. ne različne dimenzije (časovno, prostorsko, naravno, kulturno-družbeno, gospodarsko itd.), je imela za posledico spoznanje, da je smiselna opredelitev kra- 46 Wenban-Smith (1995) v svojem prispevku k izbolj- jine odvisna od razumevanja medsebojnih odnosov šanju vrednostnih ocen paleolitskih ostankov predlaga 7 med temi dimenzijami (Garden 2009, 275; Bloemers meril, ki jih je mogoče uporabljati za diskriminacijo pale-2010, 5; Freestone, Marsden, Garnaut 2008, 157). olitske dediščine v okviru MPP-ja, in daje priporočila za njihovo praktično uporabo. Merila vključujejo oceno zna- Kompleksna problematika identificiranja lastnosti čaja geološkega konteksta, njegovo ohranjenost, možnost krajine je danes verjetno najpomembnejše podro-absolutnega datiranja, oceno geoloških kronološko-strati- čje teoretskih in praktičnih analiz politike upravlja- grafskih dokazov ter ohranjenost rastlinskih in živalskih ostankov ter artefaktov (Wenban-Smith 1995, 154). Pre- nja s kulturno dediščino (Gibson, Pendlebury 2009, dlagana merila omogočajo tudi kvantitativno ocenjeva- 1). Ker mnogostranskih lastnosti krajine ni mogoče nje vrednosti, pri čemer naj večji pomen depozita ne bi klasificirati s standardnimi sistemi ocenjevanja vre- predstavljala visoka ocena posameznega merila, temveč prisotnost različnih pozitivno ocenjenih meril na istem dnosti dediščine, se v zadnjih letih intenzivno razvi-najdišču, še posebej pa povezanost vedenjskih in okoljskih jajo sistemi interpretacije in evalvacije krajin. V tem podatkov s časovno opredeljivimi ostanki (Wenban-Smith trenutku obstaja več študij, ki naj bi vrednostnim 1995, 155). 59 Monografije CPA 9 ocenam krajine omogočile širši pristop, pri čemer in utemeljeno oblikovanje znanstvenih interesov na njihov cilj ni zgolj vključitev njenih zgodovinskih podlagi širših družbenih vrednot. Krajina tako poznačilnosti, temveč tudi ekoloških in vizualnih atri- staja tisto področje, v okviru katerega ideje, ki so na- butov, geologije, topografije ter lokalnih ali regio- stale na podlagi različnih kritik dosedanjega sistema nalnih družbenih vrednot (Schofield 2000a, 86). 47 upravljanja z dediščino, končno dobivajo možnost Hkrati je postala ideja kulturne vrednosti vključena uspešne realizacije. v vse širši koncept vzdržne kvalitete okolja, zaradi Odraz povečanega pomena koncepta kulturne kra- česar je bila kulturna dediščina uvedena na podro- jine v okviru upravljanja s kulturno in arheološko čje strateško zasnovanih pristopov k integriranemu dediščino je Evropska konvencija o krajini (angl. Eu-upravljanju z naravnimi in kulturnimi viri (Rosenberg ropean Landscape Convention; Council of Europe 1980, 702; Deeben et al. 1999, Baxter 2010, 245; Ruiz 2000), ki krajino definira na podlagi človeškega izdel Árbol, Orejas 2010, 487). Zaradi tega pristopa je kustva, pri čemer njen značaj pojasnjuje kot rezul-pri aplikaciji koncepta kulturne krajine v postopke tat akcije in interakcije naravnih in človeških dejav-upravljanja s kulturno dediščino nujno vključevanje nikov (Svet Evrope 2000; glej tudi Willems 2001; strokovnjakov z različnih profesionalnih področij v Dukelis, Mendoni (ur.) 2004; Bratina Jurkovič 2008; okviru naravoslovnih, družboslovnih in humanistič- Bloemers et al. (ur.) 2010). Na svetovni ravni je nov nih znanosti, ki so povezana s področjem prostor- način razumevanja identifikacije in varstva krajin vi- skega in razvojnega načrtovanja (Goudswaard 2001; den v pristopu, ki ga je oblikoval UNESCO v okviru McGovern 2006; Buggey, Mitchell 2008; Mason Operativnih smernic za implementacijo Konvencije 2008; van der Valk 2010a). Z vključevanjem različnih o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine interesnih skupin v sprejemanje odločitev o krajini (UNESCO 2012) in ki je odraz okrepljene zavesti nastajajo nove in kreativne rešitve, ki politiko upra-o nerazdružljivosti kulturne in naravne raznolikosti vljanja s kulturnimi krajinami povezujejo z obliko- (Stephenson 2008, 128). Kljub temu, da je predsta- vanjem razvojnih načrtov in programov. Posledično vljeni pristop postal splošno sprejet širom Evrope preučevanje arheološke dediščine v okviru kulturne in sveta, osnovni problem njegove implementacije krajine arheologijo postavlja v središče pomembnih v številnih državah predstavljajo pomanjkljivosti v vprašanj prostorskega in gospodarskega načrtovanja obstoječih pravnih sistemih (Willems 2010a, 216) ter ter s tem v središče problematike razumevanja občih na njih utemeljeni sistemi vrednostne ocene. Glede družbenih interesov. Ta položaj arheologiji omogo-na to, da vrednotenje kulturnih krajin načeloma ni ča izpolnjevanje njenih sodobnih družbenih nalog izvedljivo na podlagi standardnega ocenjevanja vrednosti, še posebej ker zahteva analizo tistih vidikov krajine, ki niso arheološki, je bilo kmalu ugotovljeno, 47 Med najdaljnosežnejšimi študijami te vrste velja omeniti program Historic Landscape Characterization (skr. da se evalvacija arheoloških ostankov na ravni krajine HLC), ki je bil razvit v okviru English Heritage kot orodje bistveno razlikuje od evalvacije posameznih najdišč za vzdržno upravljanje s kulturnimi krajinami. Zasnovan je ali večjih območij z visoko koncentracijo arheoloških na preučevanju današnjih krajin na podlagi identificiranja zgodovinskih procesov in intervencij, ki so vplivale na ra- ostankov (Schofield 2000a, 86). zvoj njihovega današnjega značaja (Fairclough 1999; 2006; Vrednostna evalvacija krajine je določena s pome-2007; Turner 2006; Worthing, Bond 2008). Drugi pomem- nom in vlogo, ki ju pripisujemo njenim delom, in jo ben pristop je koncept kulturne biografije krajine (angl. Cultural Biography of Landscape), ki je bil razvit na Nizozem-je mogoče kombinirati z obstoječimi kulturnimi in skem na podlagi antropološke ideje o kulturni biografiji naravnimi značilnostmi (Groenewoudt, Bloemers predmeta (Appadurai (ur.) 1986). Njegov cilj je preteklost 1997, 125). Pri tem je arheološko gradivo osnovni krajine predstaviti na osnovi prostorskega dokumentiranja funkcionalnih sprememb in sprememb v pomenu, pove- element interpretacije dolgoročnega procesa razvoja zanih z družbenim in gospodarskim razvojem, zgodovin- in sprememb (Schofield 2000a, 95–96), medtem ko je skimi institucijami, svetovnimi nazori in prostorskimi kon- krajina za arheologijo nezamenljiv analitični koncept, cepti (Bloemers et al. (ur.) 2010; Willems 2010a). 60 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene saj omogoča preučevanje medsebojnega odnosa med neklasificiranih najdišč, tako površinskih najdišč ar-različnimi vrstami arheoloških ostalin ter širšega ob- heološkega materiala kot naravnih, pedoloških in močja človeškega delovanja glede na značilnosti ne- geoloških depozitov, vključujoč arheološki značaj posrednega okolja (Hardesty, Little 2000, 33). Na ta krajinskih oblik ter prostorske in kronološke podat-način oblikovan koncept kulturne krajine je podro- ke o prisotnosti živalskih in rastlinskih vrst. Koncept čje, ki vključuje vse predhodno omenjene probleme krajine je tako osnova za smiselno evalvacijo vseh tradicionalnega procesa organizacije ohranjanja in vrst najdišč ter izvennajdiščnih (angl. off-site) in ne-upravljanja dediščine ter omogoča razrešitev proble- najdiščnih (angl. non-site) arheoloških pojavov, pri matike evalvacije slabo znanih in razumljivih najdišč čemer se opira na različno intenziteto distribucije arter oblikovanje jasnih smernic za definiranje načina heoloških struktur in materiala kot dela kontinuirane njihovega varstva in upravljanja. Preučevanje urba-prostorske spremenljivke, katere informativni poten- nih območij nam v tem okviru omogoča raziskova- cial izvira iz medsebojnega odnosa zbranih podat- nje prostorskih in časovnih odnosov grajene krajine, kov (Briuer, Mathers 1996; Carman 1999; Altschul procesa urbanega razvoja ter njegove povezave z 2005). 48 Prav zaradi teh razlogov je oblikovanje no-neposrednim okoljem in obstoječimi naravnimi po- vih evalvacijskih modelov na osnovi širšega koncepta goji (Palmer, Neaverson 1998; Freestone, Marsden, kulturne krajine prednostna naloga politike upravlja-Garnaut 2008). V okviru industrijske arheologije in nja z dediščino povsod po svetu. Holistični programi, arheologije moderne dobe koncept krajine omogoča ki ne predstavljajo zgolj selekcije posameznih zanimi-preučevanje širših prostorskih in družbenih odnosov, vih elementov, temveč obsegajo razširjene raziskave pri čemer vključuje tudi pomembno in do določene krajinskih vrednosti, veljajo za temeljni pristop pri mere zanemarjeno kategorijo linearnih spomenikov oblikovanju integriranega in vzdržnega sistema var- (Stocker 1995; Palmer, Neaverson, 1998; Harde- stva in razvoja te prostorske kategorije, ki je uteme- sty, Little 2000; Clark 2005b; Gwyn 2005). Po dru- ljena tako na razumevanju njenega zgodovinskega gi strani omogoča smiselno preučevanje vrednosti razvoja kot tudi njenega današnjega pomena. 48 Podrobnejšo analizo možnosti uporabe vrednostnih ocen površinskih najdišč kamnitih najdb v okviru krajin- skih raziskav ter možnosti oblikovanja načina njihovega upravljanja je mogoče najti v pomembni študiji Jeffreyja H. Altschula (2005) Significance in American cultural resource management. 61 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene 5 Ocena izgube vrednosti poškodovanega arheološkega zapisa 5.1 Vrste vplivov na arheološki zapis aktivnosti v gozdarstvu, poljedelstvu, izsuševanju in namakanju (Davidson, Wilson 2006, 5–6, App 2–3; Arheološki viri so po svoji definiciji fragmentarni Nafziger, Kirkwood Paterson, Dundes Renteln 2010, in visoko občutljivi na poškodbe, ki so rezultat ne-253). Najbolj razširjen povzročitelj škode na arheo- prekinjenih procesov transformacije, degradacije in loškem zapisu je gospodarski razvoj, ki vključuje vse destrukcije, katerih vzroki so lahko naravni vplivi vrste zemeljskih del, namenjenih konstrukciji in iz-in človeško delovanje, vendar se odvijajo sočasno z gradnji razvojne infrastrukture (Nafziger, Kirkwood naravno degradacijo arheoloških ostankov (Skeates Paterson, Dundes Renteln 2010, 253; sl. 21). 49 2000, 57–61). Potemtakem je vprašanje o realni ali Joachim Reichstein (1984) je grožnje arheološkim potencialni izgubi vrednosti in informativnega po-ostankom delil na akutne in kronične ter definiral tenciala arheološkega zapisa implicitno, če ne celo njihove vzroke. Vzroki akutnih groženj so lahko: eksplicitno prisotno v ozadju arheološke prakse ter gradbena dela, eksploatacija mineralnih surovin, pri vsakem poskusu arheološke interpretacije. Pod-spremembe in napredek v poljedelstvu ter namerna vrženost arheološkega zapisa različnim vplivom, ki destrukcija in poškodba arheoloških ostalin. Kro-zmanjšujejo njegovo vrednost in znanstveni potenci- nične grožnje predstavljajo poljedelstvo, gozdarstvo, al, je velik problem in osnovni razlog, zakaj se je treba erozija, stalni promet, masovni turizem, fizikalne, ke-domisliti načinov, kako oceniti to izgubo. Vendar je mijske in biološke degradacije itd. (Reichstein 1984, največja prepreka predvidevanja škodljivih vplivov in 38). Grožnje arheološkim ostankom imajo lahko zmanjšanja njihovih učinkov slabše in fragmentarno obliko neposrednega in posrednega vpliva ter zača-znanje o posledicah pogosto kompleksnih procesov sni, stalni, povratni in nepovratni, pa tudi vizualni, okoljskih sprememb (Briuer, Mathers 1996, 18; Da-kulturni, ekonomski, družbeni in psihološki učinek vidson, Wilson 2006, 3). Kljub temu bi boljše razu- (ICOMOS 2010, 8). Leslie E. Wildesen poudarja, mevanje škodljivih vplivov moralo omogočiti pred- videvanje možnih negativnih učinkov in tveganj ter 49 English Heritage je leta 1993 izvedla celovito študijo dediščinske sodelavce usposobiti za ustrezno delova-Monuments at Risk Survey (MARS), katere cilj je bil doku- mentirati spremembe na registriranih arheoloških najdi- nje ter učinkovito posredovanje in bolj smiselno obli- ščih in določiti vzroke njihove degradacije. Študija je po- kovanje selekcije za in situ ohranjevanje, utemeljeno kazala, da je najizrazitejša škoda na arheoloških najdiščih na razumnih predpostavkah o procesih degradacije vidna v gozdovih in na kmetijskih površinah, medtem ko je vpliv zmeren v urbanih središčih in na pašnikih (Dar-arheološkega zapisa (glej pogl. 4.2.4). vill, Wainwright 1994, 821; Darvill, Fulton 1998, 225–226; Pogoji in procesi postdepozicijskega ohranjevanja po Jones 2007, 20). William Fletcher (2011, 71) opaža, da ali propadanja variirajo odvisno od vrste arheoloških je znaten primanjkljaj študije MARS to, da ni bila usmerjena v oceno izgube vrednosti oziroma v kvantificiranje ostankov ter vplivov, ki so jim bili podvrženi (David- preostale vrednosti najdišča, vendar poudarja, da tudi sam son, Wilson 2006, 3). Naravne sile, ki poškodujejo koncept izgube vrednosti šele zadnjih nekaj let postaja in-ali uničujejo arheološke ostanke, so lahko dež, veter, tenzivneje obravnavan v arheološki literaturi. Še posebej je treba poudariti posebno pomembnost publikacije Conser-erozija, poplave in vlaga, medtem ko škodljive vplive vation Principles, Policies and Guidance for the sustainable mana-povzroča tudi človeška aktivnost: onesnaženje zraka, gement of the historic environment (Drury, McPherson 2008), vojne, vandalizem in kraja ter vsakodnevne človeške ki je imela pomemben vpliv na uvedbo tega koncepta v vsakdanjo angleško dediščinsko prakso. 63 Monografije CPA 9 Slika 21 Vrste rabe tal in stopnja njihovega vpliva na arheološki zapis (van Dockum, Lauwerier 2004, 118, sl. 4). da lahko grožnje neposredno vplivajo na ostanke, be, zanemarljiva sprememba, minimalna, zmerna, če jih povzročajo aktivnosti, katerih posledice se izrazita in popolna sprememba (ICOMOS 2010, pojavljajo ob istem času na istem mestu, medtem 8). Ko so arheološki ostanki uničeni v celoti, so ko so posredne grožnje posledica fizično oddalje-izgube neizmerne. Teoretično so lahko popolni ali nih aktivnosti ali jih povzročajo aktivnosti, katerih nikakršni, saj v celoti uničeno področje ne vsebuje posledice so vidne kasneje (Wildesen 1982, 54). 50 več nikakršnih podatkov o predhodni situaciji. Kljub Poškodbe lahko destabilizirajo najdišče, izzovejo vsemu lahko situacije, v katerih ni mogoče post festum erozijo in nestabilnost podzemnih razmer ter pospe-oceniti narejene škode, razumemo kot naj hujšo obliko ško- šijo degradacijo; lahko zmotijo stratigrafske odno- de, vendar bo v takih primerih stopnja odgovornosti se in odnos arheološkega zapisa z njegovo okolico, temeljila na pravnem odnosu države do dediščine na poškodujejo enotne depozite ter položaj in fizično splošno in v takih situacijah posebej. stanje premičnega arheološkega materiala (Flatman Toda kaj je z delno uničenimi najdišči? Ta raziska-2012, 174). Vplivi na arheološke ostanke so defini- va je usmerjena na možnost ocene izgube vredno- rani kot spremembe njihovih značilnosti ali lastnosti sti delno uničenega arheološkega zapisa oziroma v primerjavi s predhodnim stanjem, določimo pa jih na situacije, kjer je del zapisa ohranjen ter vsebuje lahko z opazovanjem sprememb fizičnih stanj ter z indikacije o kvaliteti in informativnem potencialu njihovimi merjenji in opisi. Učinki teh vplivov so uničenega dela. Raziskava je omejena na arheolo-predmet profesionalne ocene o spremembah značil- ški zapis, na katerem so škodljive vplive povzročili nosti arheološkega zapisa in o tem, kako se odražajo nenadzorovani ali nestrokovno izvedeni postopki, na njegovo vrednost (Wildesen 1982, 53–54). Wilde-prvotno gradbene ali druge oblike zemeljskih del, sen poudarja, da obstaja razmeroma majhno število ter se ne dotika naravnih procesov ali starejših zgo-tipov možnih vplivov: pokop, odstranitev, premika- dovinskih gradbenih postopkov, katerih rezultati nje ali sprememba; vendar njihov opis vključuje ne so danes razumljeni kot del dediščine. Prav tako je samo predhodno naštete značilnosti, temveč tudi raziskava omejena na primere podpovršinskega, ko-indikacije o vzrokih za spremembo in značilnostih pnega (suhozemnega) arheološkega zapisa, čeprav njenega delovanja, stopnji povzročene spremem-je lahko model skozi dodatne raziskave uporabljen be, njenem obsegu v tridimenzionalnem prostoru tudi v primerih poškodb podvodnih arheoloških in njenem trajanju (Wildesen 1982, 54–55). Vplivi, ostankov ter nadzemnih arheoloških struktur s pod-ki so posledica fizičnih izgub, so običajno trajni in površinskimi ostanki ali brez njih. Obravnavana ne nepovratni, stopnje resnosti učinka ali povzročenih bo niti problematika izgube vrednosti, ki je posle-sprememb pa lahko ocenimo z upoštevanjem, do dica posegov v širših prostorskih enotah oziroma v katere stopnje je vpliv začasen ali stalen ter povraten kulturno krajino ali zgodovinska okolja, saj takšne ali nepovraten. S tem ustvarimo možnost razvrstitve ocene zahtevajo intenzivno multidisciplinarno sode-resnosti vpliva na sledeče stopnje: brez spremem- lovanje, da bi bile sposobne zajeti polnost pomena nekaterih mest ali področij kot temelja razumevanja 50 Za neposredne in posredne grožnje podvodnim ar- vrednostnega položaja arheološkega zapisa. Kljub heološkim ostankom glej Flatman 2012, 174–175. 64 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene temu bodo nekateri primeri poškodb arheološkega 5.2 Možnosti oblikovanja ocene v okviru zapisa obravnavani kot del ugotovljene celote, tako slovenskega pravnega sistema v kontekstu celotnega zapisa kot tudi v okviru njegovega širšega regionalnega pomena. Izgube, ki so nastale s poškodbami ali uničenjem Ocena zajema vrednotenje arheološkega zapisa v elementov arheološke dediščine, je na splošno težko dediščinskem kontekstu ter upošteva možne sto-oceniti, saj je škoda vedno nepopravljiva, potenci- pnje vrednosti, ki jih ima arheološki zapis kot del al izgubljenih podatkov pa ni samo nenadomestljiv, dediščine. Istočasno je ocena oblikovana na mo-temveč ga ne moremo nikoli več z gotovostjo potrdi- žnostih ocene izgube znanstvenega potenciala z ti. Zato je arheološka disciplina nujno razvila stališče obravnavanjem osnovnih indikacij znanstvene vre-o neprecenljivosti arheoloških ostankov. Vendar je dnosti, ki jo sestavljata kvaliteta ostankov in njiho- takšno stališče izrazito nepraktično pri vsakodnevnih va potencialna informativna vrednost. Vrednostni soočenjih s spremembami, ki nastajajo z njihovo ne-elementi arheoloških zapisov se nahajajo v okvirih izbežno degradacijo ali nepovratnimi škodami. Oce-splošnih dediščinskih vrednosti, kjer je problemati- ne izgub so v tem kontekstu neizbežen predpogoj ka znanstvene vrednosti poglobljena z vprašanjem sprejemanja odločitev o pristopu oziroma zaščiti, ohranjenosti fizičnih lastnosti arheološkega zapisa upravljanju ali odpisovanju. Istočasno lahko oceno kot osnovnega podatkovnega materiala za pridobi-povzročene škode uporabimo za oblikovanje zakon- vanje novih spoznanj o človeški preteklosti. Ocena ske reakcije na problem uničevanja ali poškodovanja vrednosti arheološkega zapisa s tem postaja ne-arheoloških ostankov, kjer morajo arheologi izgube posredno odvisna od prostorsko specifične ocene vrednosti prikazati v sklopu prekrškov ali kazenskih informativnega potenciala arheoloških depozitov postopkov, ter pogosto v monetarnih terminih. Cilj in stopnje njihove ustreznosti za znanstveno razi-takih postopkov je vsaj delno popraviti škodo, ki skovanje (Emery 1993, 49). S tem je v središču in- je bila povzročena javnemu interesu, ter oblikovati teresa možnost definiranja znanstveno relevantnih preventivni učinek odvračanja od zakonsko nedo-podatkov, ki so posledica odnosov stratifikacije in voljenih aktivnosti, katerih rezultat je ponavadi ne-prisotnega arheološkega materiala. Ti podatki so ob zakonito prisvajanje materialne koristi z izogibanjem standardnih ocenah vrednosti v okviru dediščin-stroškov arheoloških raziskav in skrajšanjem trajanja skih evalvacij ponavadi nedostopni, če ne izvede- gradbenih del (Slapšak 2004, 7–10; 2005, 5). mo dodatnih invazivnih in neinvazivnih arheoloških V Sloveniji nedovoljene postopke na področju kul-raziskav. Vendar pa se v primerih poškodbe arhe- turne dediščine razumemo kot nespoštovanje stališč ološkega zapisa odpira določen vpogled v njegove oziroma pogojev Zavoda za varstvo kulturne dedišči-fizične lastnosti, ki povzročajo indikacijo izgubljene ne Slovenije, katerega naloga je zaščita javnega inte-znanstvene vrednosti oziroma izgubljene kvalitete resa na področju ohranjanja kulturne dediščine pred in informativnega potenciala. Potemtakem je temelj trenutnimi osebnimi, političnimi, gospodarskimi ali ocene izgube vrednosti delno uničenega arheolo-drugimi interesi (Slapšak 2005, 2). Zato slovenski škega zapisa razumevanje njegove širše dediščinske pravni sistem predvideva različne sankcije in izrav-vrednosti ter vpogled v ohranjene fizične značilno- nalne ukrepe v primerih poškodb arheološke dedišči- sti kot indikatorje izgubljene znanstvene vrednosti ne. Cilj teh postopkov je narejeno škodo nadomestiti in podatke o njegovih regionalnih lastnostih kot z ukrepi, ki so sorazmerni izgubljeni vrednosti dedi-okvira konstrukcije vrednostne klasifikacije. ščine ter obsegajo širok spekter možnih prekrškov ali kazenskih postopkov, ki so v praksi odvisni od stopnje učinka ter potrjene namere in odgovornosti (Uradni list RS, št. 16/2008, čl. 125–129). 65 Monografije CPA 9 onemogoča Slika 22 Rezultat uničenja razumevanje arheološkega zapisa po Strokovnih ARHEOLOŠKI ZAPIS arheološkega arhiva materialnih ostalin iz standardih arheoloških terenskih preteklosti raziskav (Uradni list RS, št. onemogoča ustrezno 03/2013, Priloga 1, pogl. 2.6). snovni konteksti razlago in spoznavanje nesnovni konteksti UNIČENJE poteka in vsebine arheol. stratifikacije najdbe onemogoča nadaljnjo ostanki arhitekture časovno, funkcionalno, ekofakti ekološko in kulturno drugi vzorci interpretacijo Posegi na elementih arheološke dediščine so regulirani S tem uničenje arheološkega zapisa onemogoča ra-s Pravilnikom o arheoloških raziskavah (Uradni list RS, zumevanje dela skupnega arheološkega arhiva mate- št. 03/2013), ki je stopil v veljavo v začetku leta 2013. 51 rialnih ostankov iz preteklosti, s čimer so za vedno Sestavni del pravilnika je 6 prilog, v katerih so prvič izgubljeni podatki o toku in vrsti preteklih člove-predstavljeni Strokovni standardi arheoloških teren- ških aktivnosti ter o naravnih procesih in njihovem skih raziskav. 52 Standardi podatke, ki jih vsebuje arhe- medsebojnem odnosu in pomenu (Uradni list RS, št. ološki zapis, delijo na dve osnovni skupini: 1) podat- 03/2013, Priloga 1, pogl. 2.6; sl. 22). ke o otipljivih in neotipljivih kontekstih, ki so odsev Standardi arheološko dokumentiranje uničenja de-neposrednih ali posrednih sledi človeških aktivnosti, finirajo kot raziskovalni postopek, ki je predpisan v ter (2) najdbe, ostanke arhitekture in naprav, ekofakte primerih uničenja ali poškodbe arheološkega zapisa, in druge vzorce, ki so odkriti ali pridobljeni na naj-katerih vzrok so bili nenadzorovani ali nestrokov- dišču, ter vse iz njih pridobljene podatke (Uradni list ni postopki (Uradni list RS, št. 03/2013, Priloga 1, RS, št. 03/2013, Priloga 1, pogl. 2.6). pogl. 2.4). Cilj postopka je pridobiti podatke o sto- V skladu z definicijami, navedenimi v poglavju 2.6 pnji in obsegu škode, na podlagi katerih je mogoče Strokovnih standardov (Uradni list RS, št. 03/2013), oblikovati oceno izgubljene vrednosti ter vrednostni bo uničenje prve skupine podatkov onemogočilo potencial ohranjenega dela arheološkega zapisa. Sis-ustrezno interpretiranje in razumevanje lastnosti in tem pridobivanja podatkov, potrebnih za evalvacijo, vsebin arheološke stratifikacije, odnosov med enota-zajema arheološko vrednotenje virov oziroma ob- mi stratifikacije ter njihove narave in izvora, strukture stoječih podatkov o arheološkem zapisu ter izvajanje in lastnosti stratigrafskega zaporedja in s tem njego-arheološke raziskave, ki je, glede na situacijo, lahko vega »faziranja«, oziroma kronološkega povezovanja neinvazivna, nizkoinvazivna ali invazivna (Uradni list in funkcionalnega izenačevanja, razumevanje postde-RS, št. 03/2013, Priloga 1, pogl. 2.4). Postopek ar- pozicijskih in transformacijskih procesov itd. Uniče- heološkega dokumentiranja uničenja je utemeljen na nje druge skupine podatkov bo onemogočilo natanč- zahtevah 10. člena Pravilnika o arheoloških raziska- nejšo časovno, funkcionalno, ekološko in kulturno vah (Uradni list RS, št. 03/2013), vendar je definiran interpretacijo arheoloških ostankov in stratifikacije. s Strokovnimi standardi arheoloških terenskih raziskav (Uradni list RS, št. 03/2013, Priloga 1, pogl. 2.4), ki zahtevajo izdelavo dokumentacije, ki se uporablja 51 Metoda ocene izgube vrednosti arheološkega zapisa bo utemeljena v nanjo naslovljenih zahtevah o ustreznih tudi med arheološkimi izkopavanji. Dokumentacija načinih pridobivanja podatkov in na njih oblikovanih re-arheološkega dokumentiranja uničenja potemtakem zultatih arheoloških raziskav. zajema terenski zapisnik ter po potrebi delovni dnev- 52 Ostale priloge so: Zapisnik o konservatorskem nad- zoru, Prvo strokovno poročilo o raziskavi, Končno stro- nik in vso dokumentacijo, ki se nanaša na arhiv najdi- kovno poročilo o raziskavi, Sestava arhiva najdišča in Za- šča (Uradni list RS, št. 03/2013, Priloga 1, pogl. 2.6), pisnik predloga poterenske obdelave arhiva najdišča (Ura- vsebuje pa tudi podatke o poteku del, prostorske dni list RS, št. 03/2013). 66 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene meritve, podatke o pridobljenih najdbah in vzorcih izračun tako imenovane dodatne vrednosti. Osnovno ter opisno, načrtno in fotografsko dokumentacijo o vrednost za potrjevanje izravnalnih meritev predsta-stratigrafskih in drugih opazovanih enotah (Uradni vljajo realni stroški izkopavanja ter stroški poteren-list RS, št. 03/2013, čl. 10). Na osnovi pridobljenih skih del (Uradni list RS, št. 16/2008; MIZKŠ 2012). 54 podatkov se sestavi strokovno poročilo o opravlje- Izračun dodatne vrednosti je utemeljen s primerjavo nem delu in njegovih rezultatih, na osnovi katerih je poškodovanega najdišča z najmanj tremi primerljivi-mogoče izvesti oceno izgubljene vrednosti uničenega mi registriranimi najdišči, ki so torej referenčni okvir dela arheološkega zapisa. 53 ocene. Primerljiva najdišča morajo imeti enako števi- Toda pristop k ugotavljanju izgub v primerih po- lo elementov vrednotenja, ki lahko predstavljajo raz- škodb ali uničenja arheoloških ostankov do nedavne- iskovalno pomembnost, celovitost, ohranjenost, pri- ga ni predvideval možnosti sistematičnega oblikova- merjalno pomembnost, tipičnost, redkost, izjemnost, nja izkazov o stopnji povzročene škode. Take ocene estetsko pomembnost, zgodovinsko pomembnost in so ponavadi izvedli pooblaščeni inšpektorji in arheo-druge parametre ter jih ocenjujemo glede na merila loški strokovnjaki na podlagi profesionalnega mnenja vrednotenja, ki so definirana v Prilogi 1 v Navodilih ter odvisno od posameznega primera, vendar je bila za določitev in izvedbo izravnalnega ukrepa, in sicer ocena utemeljena na potrjenem obsegu škodljivih za vsak element posebej (MIZKŠ 2012). Elemente postopkov ter odvisna od vnaprej predpisanega vre-vrednotenja ocenjujemo z ocenami od 1 do 3 v skla- dnostnega ranga posameznega elementa dediščine in du z ustreznimi merili vrednotenja. Če posamezen njegovega zaščitnega režima. Ker po takem sistemu element vrednotenja ocenjujemo z več merili, je treba oblikovani izkazi o izgubi vrednosti temeljijo na su-izračunati srednjo vrednost, ki je lahko v tem prime- bjektivnem mnenju, ki velja za posamezne primere, je ru decimalno število, enako ali večje od 1 in enako ali imela ocena izgube vrednosti in znanstvenega poten-manjše od 3. ciala arheološkega zapisa, izvedena v skladu z eval- Končni izračun dodatne vrednosti dobimo z enačba- vacijsko prakso Zavoda za varstvo kulturne dedišči- mi, ki so predpisane v Navodilih in se glasijo: ne Slovenije, zelo omejene možnosti sistematičnega Pri čemer je: ponavljanja postopka ter primerjanja in preverjanja PV – povprečna primerjalna vrednost rezultatov. DV – dodatna vrednost Leta 2012 je Ministrstvo za izobraževanje, znanost, nvEV – numerična vrednost elementa vrednotenja kulturo in šport oceno škode reguliralo z Navodili za nEv – število elementov vrednotenja. določitev in izvedbo izravnalnega ukrepa pri odstra- nitvi arheoloških ostalin (MIZKŠ 2012). Navodila PV = (nvEV + nvEV + ... + nvEV) nEv se nanašajo na Pravilnik o metodologiji za ocenjeva- nje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (PV − 1) DV = (Uradni list RS, št. 24/1992), ki sicer služi samo za 1,5 namene postopkov denacionalizacije posameznih Rezultat operacije je lahko enak ali večji od 0 in manj-kulturnih spomenikov ali naravnih znamenitosti, ši ali enak 1,33. Če je rezultat 0, pomeni, da arheolo-vendar uporablja kvantitativni sistem ocene njihove ško najdišče nima lastnosti, ki bi omogočile določe-vrednosti. Ocena izgubljene vrednosti odstranjenih vanje dodatne vrednosti (MIZKŠ 2013, 2). arheoloških ostankov, izvedena na osnovi Navodil, zajema potrjevanje osnovne vrednosti in strokovno vrednotenje arheoloških ostankov, ki je osnova za 54 Stroški se potrjujejo na osnovi prostorskih značilnosti stratigrafskega zapisa, zahtevnosti izkopavanj, obsega 53 Strokovno poročilo je oblikovano v skladu z zahte- poterenskih del, ki predstavljajo 20 do 50 % vrednosti vami iz Priloge 3 in 4 Pravilnika o arheoloških raziskavah terenskih del, ter veljavnega cenika pristojne organizacije (Uradni list RS, št. 03/2013). (Uradni list RS, št. 16/2008; MIZKŠ 2012). 67 Monografije CPA 9 V evalvacijskem postopku je problematika referenč- z izračunom srednje vrednosti glede na različna meri- nega okvira rešena s sistemom primerljivih najdišč, la. S tem lahko postopek neposredno razvrednoti po-kjer je ocena posameznega elementa odvisna od la- membne segmente arheološkega zapisa, saj dovoljuje stnosti najmanj treh primerljivih in registriranih naj- variabilni pristop k osnovnim kriterijem vrednotenja. dišč. Ker takšen postopek ne omogoča oblikovanja Čeprav gre za določen premik v pristopu k oceni sistematične ocene vrednosti v vsakdanji dediščinski izgube vrednosti poškodovanega arheološkega za-praksi, saj evalvacijo utemeljuje na nedefiniranem pisa, ima prikazani postopek še vedno pomembne načinu izbora iz segmentov znanih in kot vrednih že pomanjkljivosti. Zaradi tega bo metoda vrednostne priznanih elementov dediščine, s čimer hkrati omejuje ocene arheološkega zapisa, ki smo jo oblikovali v naši upoštevanje dinamične in nestalne narave dediščinske študiji, predvsem predlog za izpopolnitev takega sis-vrednosti, ga ne moremo v popolnosti razumeti kot tema. V tem smislu je eden temeljnih ciljev postop-primernega za oceno izgube vrednosti uničenega ali ka preučitev širokega spektra eksplicitno utemeljenih poškodovanega arheološkega zapisa. Opazimo lahko vrednostnih kriterijev, ki omogočajo oceno vrednosti še, da je tudi izračun omejen na oceno vrednosti pred arheoloških ostankov na osnovi različnih vrednostnih izvajanjem škodljivih postopkov in ne pove ničesar lastnosti arheološke dediščine, ki so bile predstavljene o izgubi, ki je nastala z odstranjevanjem arheoloških v predhodnih poglavjih. Ker je dodatni namen našega ostankov. Niti v enem od prikazanih segmentov po-dela predlagati metodo ocene tudi izgube znanstvene- stopka namreč niso vključeni parametri, ki se vežejo ga potenciala arheološkega zapisa, bo posebna pozor-na nastalo škodo, temveč je ocena utemeljena glede nost posvečena indikatorjem znanstvene vrednosti na situacijo pred poškodbo. Istočasno so definirani arheoloških zapisov in možnostim njihove ocene v vrednostni kriteriji oblikovani kot določeni elemen-primerih uničenja ali poškodb. ti, katerih vrednost je utemeljena na oceni glede na Čeprav je ocena vrednosti arheološkega zapisa pred definirane meritve. Problematika izračuna povprečne poškodbo pomemben segment postopkov, mora biti vrednosti na osnovi okvirnega oziroma vnaprej nedo-ocena izgube te vrednosti nujno oblikovana posebej, ločenega števila elementov vrednotenja (med 3 in 5) s postopkom, v katerem definiramo izgube, ki so je razrešena z načinom izračuna določene enačbe, ki nastale z odstranitvijo arheoloških ostankov. V tem zahteva, da skupno število delimo s številom upora-smislu se ocena izgube vrednosti arheološkega zapisa bljenih elementov vrednotenja. Čeprav je ta segment odvija na dveh ravneh, od katerih prvo predstavlja postopka namenjen uničevanju potencialnih razlik v ocena vrednosti pred poškodbo, drugo pa definira-končnem rezultatu, nedefiniranje natančnega števila nje izgub, ki so nastale zaradi odstranitev delov ar-elementov vrednotenja omogoča znatne manipulaci- heološkega zapisa. Ker so vrednostne ocene vedno je s končnim rezultatom.55 Dodaten problem je način zasnovane na primerjavah, bo za potrebe predlagane ocenjevanja posameznega elementa vrednotenja na metode oblikovan primeren referenčni okvir, uteme-osnovi okvirnega števila meritev. Za vsak možen ele- ljen na trenutnih spoznanjih o arheološkem zapisu ment vrednotenja je namreč določenih več pojasnje- posamezne regije. Vendar ker je konstrukcija takih valnih meril, med katerimi ocenjevalec izbere tista, ki okvirov poseben postopek, katerega obseg izstopa so primerna za posamezen element vrednotenja. Proiz okvirov našega dela, bo njegova uporaba prven- tislovje v sistemu nastane, ko opazimo, da je lahko stveno ilustrativna in bo služila za prikaz možnosti posamezen element vrednotenja pomemben in s tem takšnih oblik ocene. Kljub temu je treba še enkrat visoko ocenjen glede na samo eno merilo, medtem ko poudariti, da so referenčni okviri temeljni predpogoj lahko elementi, ki kažejo značilnosti različne stopnje za izvedbo ocene in s tem predpogoj njene uporabe pomembnosti glede na več meril, dobijo nižjo oceno v vsakdanji dediščinski praksi. 55 Isti problem nastaja tudi zaradi netočno definiranega števila primerljivih najdišč. 68 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene 5.3 Oblikovanje vrednostne ocene zapisa s kriteriji, ki so temelj razumevanja znanstve- ne vrednosti arheološkega zapisa (Carver 1987b; 5.3.1 Možnosti aplikacije kriterijev Emery 1993; Groenewoudt, Bloemers 1997; Dar- vrednosti, razvitih v dediščinskem vill 2005). Ta osnovni niz podatkov za arheološke kontekstu raziskave ponavadi ni preučevan med izvajanjem standardnih vrednostnih ocen, saj zahteva globlji V predhodnih poglavjih smo preučili, kako kla- vpogled v strukturo in vsebino arheološkega zapi- sifikacija vrednosti in zagotavljanje primerljivosti sa ter s tem podatke, ki so najpogosteje nedosto-predstavljata osnovna predpogoja učinkovite eval- pni brez dodatnih, pogosto invazivnih oblik arhe- vacije. Vrednostne ocene se osredotočajo na ana- ološkega raziskovanja. Vendar pa fizične lastnosti lizo lastnosti arheoloških ostankov, ki jih je mo- arheološkega zapisa omogočajo identifikacijo in goče deskriptivno beležiti oziroma kvantitativno interpretacijo določenega področja človeške aktiv-vrednotiti, in kjer ocena, ki je utemeljena na jasno nosti, torej mora pristop vsebovati tudi skrben pre-definiranem nizu kriterijev, omogoča konsistentno gled dostopnih podatkov o arheološki stratifikaciji izvajanje in ponavljanje postopkov ter primerjater artefaktih in ekofaktih, ki pa ga je treba v drugi vo pridobljenih rezultatov. Sočasno je prikazano, fazi razširiti na njihov potencialni pomen v okviru kako ocene vrednosti danes poskušajo ugotoviti celotnega zapisa. primerno ravnovesje med znanstvenoraziskovalni- V primerih poškodbe je ocena vrednosti arheolo- mi vrednostmi dediščine, običajno determiniranimi škega zapisa prvi segment postopka, ki mora po-z neokrnjenostjo, ohranjenostjo in integriteto, ter globiti razumevanje stopnje izgubljene vrednosti ter njenim širšim družbenim pomenom, ki zajema vi-omogočiti nadaljnje vrednostne in znanstvene ana- zualne, zgodovinske, simbolične, spominske, rekre- lize. Iz prikazanih modelov ocene, razvitih v različ- acijske, ekonomske in druge vrednosti, ki jih lahko nih nacionalnih okvirih, je razvidno, da so bili ne-dediščini pripišejo različne družbene skupine. Zato odvisno od evalvacijskega postopka uporabljeni nizi so za potrebe oblikovanja sistema ocene vrednosti kriterijev, ki so bili utemeljeni na izrazito podobnih arheološkega zapisa kriteriji vrednosti razdeljeni v teoretskih osnovah ter so vsebovali podobne zna-tri osnovne skupine. Prvo predstavljajo kriteriji, ki čilnosti in pojasnjevalne modele. Kot družbene in zajemajo širše družbene vrednosti arheološke dedi-splošne kriterije lahko v tem kontekstu izluščimo ščine, ki prispevajo k različnim družbenim ciljem ter kriterije vizualne, zgodovinske in ekonomske vre-imajo vpliv na delovanje in vedenje ljudi, s čimer dnosti ter redkost, skupno vrednost in reprezenta-lahko okrepijo družbene vezi in razširijo družbeno tivnost, ki predstavljajo širok spekter dediščinskih delovanje, hkrati pa so lahko generator finančnega vrednosti. V dediščinskem kontekstu se kot kriteriji zaslužka (Council of Europe 2009, 17–18). Drugo izrazito znanstvenih vrednosti ponavadi pojavljajo skupino predstavljajo prostorsko in časovno de-raziskovalni potencial, integriteta in ohranjenost. Ti terminirane vrednosti dediščine, ki ne izhajajo iz vrednostni kriteriji bodo za potrebe ocene izgube možnosti njihove uporabe, temveč iz trenutnih spo-znanstvenega potenciala poškodovanega arheolo- znanj o njihovi časovno pogojeni distribuciji (priso- škega zapisa obravnavani glede na njegove fizične tnosti v različnih časovnih obdobjih) in stopnji nji- lastnosti ter preoblikovani tako, da bodo zajeli pol- hove ohranjenosti ter jih na koncu lahko razumemo no stopnjo kvalitete in informativnega potenciala kot splošne dediščinske vrednosti. arheološkega zapisa ( sl. 23). Rezultati tako obliko- Tretjo skupino predstavljajo kriteriji, usmerjeni na vanega postopka bi morali privesti do utemeljene oceno vrednosti fizičnih ostankov arheološkega vrednostne ocene ter omogočati učinkovito spre-zapisa. Ocena je v tem segmentu utemeljena glede mljanje, meritve in primerjave. na kvaliteto in informativni potencial arheološkega 69 Monografije CPA 9 5.3.2 Družbeni in splošni dediščinski VREDNOSTI KRITERIJI kriteriji vrednosti arheološkega zapisa Vizualna vrednost DRUŽBENE VREDNOSTI Zgodovinska vrednost Koncept družbene vrednosti zajema pomen ele- Ekonomska vrednost mentov arheološke dediščine za sočasno družbo Redkost in družbene skupine (Young 1994, 194), vključuje SPLOŠNE VREDNOSTI Skupinska vredno st pa tudi potencial arheoloških ostankov, da vzbudi- Reprezentativnost jo javni interes oziroma da so generator ekonom- Integriteta skega dobička. Definiranje družbenih vrednosti je Kvaliteta torej po eni strani pogojeno z identificiranjem ljudi ZNANSTVENE VREDNOSTI Informativni potencial in skupnosti, ki pripisujejo vrednost določenemu kraju, ter z definiranjem teh vrednosti in njihovih Interpretativni potencial Tabela 5: Izbrana merila vrednosti za namen vrednotenja poškodovanega arheološkega virov (Drury, McPherson 2008, 36). Po drugi strani Slika 23 Izbrana merila vrednosti za namen vrednotenja zapisa. pa je določeno z vprašanjem dobrobiti, ki jih lah- poškodovanega arheološkega zapisa. ko generirajo arheološki ostanki in se nanašajo na njihov prispevek k značaju kraja ter njegovim estet- V skladu s preučenimi modeli ocene vrednosti arhe- skim, izobraževalnim, rekreacijskim, turističnim in ološkega zapisa je zapis glede na posamezen kriterij drugim potencialom, pa tudi z vprašanjem eko-mogoče oceniti z ocenami od 1 do 3, ki ustrezajo nomske vrednosti ter problematike možne in do- oceni nizke, srednje in visoke vrednosti. Pričujoče bičkonosne trajnosti. Med vrednostmi, ki jih lahko poglavje je tako namenjeno preučevanju pomena pridružba in različne družbene skupine pripisujejo ele- kazanih kriterijev in njihove vloge v skupni vredno- mentom arheološke dediščine, lahko torej izluščimo stni oceni. vizualno, zgodovinsko in ekonomsko vrednost kot temeljne družbeno determinirane dediščinske vre- dnosti. Splošne kriterije dediščinske vrednosti, ki so Kriteriji družbenih vrednosti odvisni od prostorsko in časovno vplivanih spremenljivk, lahko določimo kot redkost, skupinsko Vizualna vrednost vrednost in reprezentativnost. Te so skupaj z druž- Vizualna vrednost izhaja iz načinov, s katerimi lju- benimi vrednostmi temeljne vrednosti arheološkega dje izvajajo čutne in intelektualne stimulacije iz po-zapisa v dediščinskem kontekstu. sameznega kraja, kriterij pa se nanaša na sposobnost Arheološki ostanki so pogosto razumljeni kot po- arheoloških ostankov, da imajo vpliv na misli in emo- samezni, jasno omejeni segmenti prostora ter jih cije, tj. na doživetje kraja oziroma prostora (Drury, preučujemo v izolaciji in brez večjega razumeva-McPherson 2008, 30). Ta kriterij je torej usmerjen nja njihovega vsebinskega pomena (Fletcher 2011, na vidljivost, zunanji videz oziroma prepoznavnost 183). Razumevanje regionalnih značilnosti prostora, elementov arheološke dediščine v prostoru ter na njiv katerem se arheološke ostaline nahajajo, omogo- hov odnos do drugih naravnih in kulturnih elemen- ča razumevanje njegovega širšega pomena kot dela tov krajine (Darvill, Saunders, Startin 1987, 397–399; kulturne krajine, odvisno od širine prostorskih zvez Deeben et al. 1999, 183; Willems, Brandt 2004, 71; posameznega kraja ter od časa njegovega nastanka MIZKŠ 2012, Priloga 1). Vizualna vrednost se torej in trajanja. Razumevanje vrednosti je v tem konte-nanaša na sposobnost arheoloških ostankov, da bodo kstu določeno s prostorskimi in časovnimi mejami, doživljeni, in je prvenstveno določena z njihovo vi-ki omogočajo evalvacijo arheološkega zapisa v pri- dljivostjo, ki je odvisna od stanja, oblike in strukture merjavi s časovno determiniranimi arheološkimi la- ter odnosa do krajine, v kateri se nahajajo. Kriterij je stnostmi tako regije kot krajine. še posebej pomemben, saj je njegov učinek vizualna 70 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene reprezentacija sicer nevidnih arheoloških ostankov. Ekonomska vrednost Takšni elementi arheološke dediščine so vidni opo-Ekonomska vrednost označuje lastnost kulturne de- mnik na preteklost ter lahko prispevajo k izobraže- diščine, da jo uporabljamo kot element izobraževanja, valni, rekreacijski in estetski kvaliteti konkretnega ob- turizma, rekreacije ali zabave, s tem pa je lahko po- močja ter k oblikovanju javne podpore zaščiti arheo- tencialni generator neposrednega ali posrednega ma- loške dediščine kot simbolične predstavnice številnih terialnega dobička. Neposredni ekonomski dobiček nevidnih arheoloških ostankov (Startin 1994, Deeben lahko dosežemo s prodajo vstopnic, spominkov in et al. 1994, 184; Willems, Brandt 2004, 72). knjig, medtem ko je posredni dobiček sposobnost de- diščine, da obogati splošno ponudbo določenega kra- Zgodovinska vrednost ja ter ima tako vpliv na širjenje turističnega interesa. Zgodovinska vrednost izhaja iz načina, s katerim V tem primeru je ekonomska vrednost posameznega ljudje, dogajanja in vidiki življenja iz preteklosti prek elementa dediščine odvisna od pravnega statusa in la-določenega kraja postajajo povezani s sedanjostjo. stništva, dostopa za javnost, trenutnega načina upo-Zato zgodovinska vrednost zajema tudi percepci- rabe ter drugih možnih ustreznih načinov uporabe. jo kraja kot zvezo med preteklostjo in sedanjostjo Ekonomska vrednost se lahko poveča, če je posame- (Drury, McPherson 2008, 28). Arheološki zapis ima zen element dediščine v bližini drugih potencialno torej zgodovinsko vrednost, če ga lahko povežemo zanimivih kulturnih in naravnih dediščinskih območij z določenim spominom na preteklost, ki je lahko ter drugih turističnih ali rekreativno zanimivih vsebin. vezan na realna ali imaginarna dogajanja (Young Ekonomska vrednost zajema tudi izvedljivost obnove, 1994, 193; Deeben et al. 1999, 183; Willems, Bran-rekonstrukcije, predstavitve ter možnost dolgoročne dt 2004, 72). Spomini so otipljiva vez s preteklo- trajnosti (Fletcher 2011, 167–168; MIZKŠ 2012, Pri- stjo, ki je ponavadi izjemno pomembna za lokalno loga 1), ocena ekonomske vrednosti pa je pomemben prebivalstvo, včasih pa tudi za širše družbene sku-indikator dolgoročnih družbenih koristi. Analiza eko- pnosti, pri čemer je zgodovinska vrednost pogosto nomskih vrednosti arheološke dediščine torej vklju-predstavljena v obliki spominske ali komemorativ- čuje definiranje stroškov, vezanih na upravljanje in ne dediščine. Lahko je prikazana tudi kot etnograf- trajno in situ ohranjanje, ter možnost neposrednega in ska ali etnozgodovinska zveza z določenim krajem posrednega generiranja materialnega dobička, kar je ali je izpeljana iz vloge, ki jo lahko ima arheološka lahko ponovno izrazito pomemben element v ustvar-dediščina v mitih in legendah oziroma v odnosu z janju javne podpore za njeno ohranitev. živo tradicijo ter kulturno ali religiozno in duhov- no kontinuiteto (MIZKŠ 2012, Priloga 1). Vendar je lahko zgodovinska vrednost izražena tudi v dru- Kriteriji splošnih dediščinskih vrednosti gih vidikih kulturne dediščine, na primer v različnih umetniških delih, kjer je kraj z zgodovinsko vredno- Redkost stjo inspiracija za ponovno interpretacijo prostora Redkost označuje stopnjo, do katere je določen ele- (Drury, McPherson 2008, 29; MIZKŠ 2012, Priloga ment arheološke dediščine edinstven ali izjemen glede 1). Zgodovinska vrednost je najpogosteje del nepo-na njegovo mesto, čas nastanka in fizično ohranje- sredne dediščine lokalne skupnosti, saj je neposre- nost. Redkost torej določamo glede na število znanih dna zveza z dogajanjem, živo tradicijo, idejami in in primerljivih arheoloških ostankov iz istega časov-verovanji ter lahko prispeva k interpretativnemu po- nega obdobja in znotraj iste regije, pa tudi glede na tencialu arheološkega zapisa (Carman 2002a, 187), fizično ohranjenost (Deeben et al. 1999, 185; Willems, lahko pa koristi tudi ustvarjanju javne podpore za-Brandt 2004, 73). Redkost je relativen koncept, ki te- ščiti arheološke dediščine (Deeben et al. 1999, 184; melji na naših trenutnih spoznanjih o številu ohranje-Willems, Brandt 2004, 72). nih primerkov določene vrste arheoloških ostankov 71 Monografije CPA 9 in o njihovih fizičnih lastnostih. Takšne ocene izva- določenega področja (Darvill, Gerrard, Startin 1993, jamo na podlagi dostopnih podatkov in na osnovi 567–573; Deeben et al. 1999, 187; Willems, Brandt pričakovanj, utemeljenih na nedavnih in specifičnih 2004, 74). Če je v bližnjem okolju potrjena visoka raziskavah (Willems, Brandt 2004, 73). Nekatere vrste koncentracija arheoloških ostankov jasen kontekst arheoloških ostankov so predstavljene samo z nekaj kulturne krajine, bo ocena skupinske vrednosti vi-ohranjenimi primerki in izguba enega primerka je, gle- soka, če sta oba konteksta poškodovana ali delno de na ta kriterij, večja od izgube arheoloških ostankov, manjkata, bo ocena srednja, če pa sta konteksta re-ki so predstavljeni z veliko več primerljivimi primeri sno poškodovana ali celo manjkata, bo ta ocena nizka (Darvill 1987, 34; Darvill, Saunders, Startin 1987, 396; (Willems, Brandt 2004, 74). Startin 1994, 189). Redkost torej ocenjujemo kot niz- ko, če je v določeni regiji ohranjeno veliko podobnih Reprezentativnost elementov arheološke dediščine iz istega časovnega Reprezentativnost označuje stopnjo, do katere je do-obdobja in so v primerljivo boljšem stanju, kot visoko ločena vrsta arheoloških ostankov značilna za določe-pa takrat, ko je element dediščine edinstven in ko dru- no časovno obdobje ali geografsko območje (Deeben gih primerljivih primerkov v konkretni regiji ni oziro- et al. 1999, 187; Willems, Brandt 2004, 74). Nekatere ma so zelo redki (Willems, Brandt 2004, 73). vrste arheoloških ostankov so lahko osnovni vir in- formacij o določenem časovnem obdobju ali geograf- Skupinska vrednost skem območju, zato je pri oceni njihove vrednosti po- Skupinska vrednost je dodatna vrednost, ki je lahko membno upoštevati tudi ta kriterij (Wainwright 1989; pripisana posameznemu elementu arheološke dedi-Startin 1994). Reprezentativnost določamo s potrje- ščine, odvisno od prisotnosti širšega arheološkega vanjem prisotnosti značilnosti določenega območja konteksta ali konteksta krajine. V odnosu do arheolo-in/ali obdobja ter z razponom prisotnih komponent. škega konteksta se vrednost posameznega elementa Pogosti in dobro ohranjeni arheološki ostanki lahko dediščine povečuje s povezovanjem s skupino soča-imajo veliko različnih komponent, ki najpogosteje snih arheoloških ostankov (npr. naselje in grobišče) ne bodo enako dobro ohranjene ali vedno prisotne, ali z ostanki iz različnih, običajno soslednih časovnih zaradi česar reprezentativno vrednost posameznega obdobij, če je med njimi mogoče ustvariti neke vr-elementa dediščine ocenjujemo v odnosu do razpo- ste povezanost (Darvill 1987, 34; Darvill, Saunders, na in ohranjenosti prisotnih komponent (Darvill, Startin 1987, 397–398; Wainwright 1989, 165–166; Saunders, Startin 1987, 396–398; Startin 1994, 189; Skeates 2000, 13). V odnosu do konteksta krajine se Skeates 2000, 13). Vrednost se glede na kriterij repre-skupinska vrednost povečuje, če je element dediščine zentativnosti povečuje tudi s povečanjem dostopnih del fizične, geografske in zgodovinsko celovite kraji-informacij o primerljivih arheoloških ostankih iz is- ne (Willems, Brandt 2004, 74). 56 Tako torej skupinsko tega časovnega obdobja in iste regije. Če je določenih vrednost določamo glede na bližnje okolje, temelji arheoloških ostankov veliko in so dobro raziskani, pa na ideji, da arheološki ostanki z večjo skupinsko pomeni, da takšni ostanki ponavadi ne bodo visoko vrednostjo omogočajo izvedbo širših analiz njihovih ocenjeni glede na svoj interpretativni potencial in red-medsebojnih odnosov in celovitejše študije razvoj- kost. Reprezentativnost je tako kriterij vrednosti, ki je nih vidikov ali vzrokov sprememb v načinu uporabe izveden iz težnje po ohranitvi ne samo redkih in različnih vrst arheoloških ostankov, temveč tudi njihove 56 Willems in Brandt (2004, 74) poudarjata, da je v zgo- polne zastopanosti ali gostote (Glassow 1977, 417). dovinskih jedrih urbanih središč arheološki kontekst sko- Takšna ocena reprezentativnosti služi za uravnoteže- raj vedno prisoten, medtem ko je kontekst krajine ponava- di v večjem delu izgubljen. Če pa koncept krajine vključuje nje evalvacije, saj preprečuje dajanje prednosti redkim tudi urbano krajino, bodo arheološki ostanki v urbanem vrstam arheoloških ostankov na račun reprezentativ-kontekstu vedno imeli visoko vrednost glede na kriterij nih in pogostih (Willems, Brandt 2004, 75). skupinske vrednosti. 72 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene arheološke medsebojni arheološki kvaliteta in znanstvena ostaline odnosi zapis vir podatkov informativni vrednost elementov potencial Slika 24 Prikaz procesa določanja znanstvene vrednosti arheološkega zapisa. 5.3.3 Kvaliteta in informativni potencial kot pristojnih dediščinskih institucij, temveč izhajajo iz indikatorja znanstvene vrednosti splošnih arheoloških načel razumevanja znanstvene vrednosti in bolj ali manj utemeljenih predpostavk Arheološke ostaline imajo konkretno fizično kompo- o značilnostih posameznega primera arheološkega nento, iz katere lahko razberemo različne informaci- zapisa. V primerih uničenja dela arheološkega zapi- je o človeških aktivnostih v preteklosti, arheološko sa se namreč odpira določena možnost za vpogled raziskovanje pa je osredotočeno na prostor in okolje, v njegov ohranjeni del, ki ga ponavadi predstavlja-znotraj katerega (in kot del katerega) se je človeška jo vertikalni preseki na robovih uničenja in, odvisno aktivnost odvijala. Vendar obstaja samo manjše šte-od globine destruktivnih posegov, nekateri tlorisno vilo študij, ki so za predmet raziskovanja vzele oceno ohranjeni podatki o stratifikaciji. Takšne horizontal-vrednosti fizičnih lastnosti arheoloških ostalin kot ne ploskve in vertikalni preseki v arheološkem zapisu osnovnega diagnostičnega in interpretativnega ma-ponujajo delen prikaz stratigrafskega zaporedja ter teriala arheoloških raziskovanj (npr. Glassow 1997; omejen vpogled v distribucijo arheoloških artefaktov Wildesen 1982; Carver 1987a; 1987b; Emery 1991; in ekofaktov. 57 Del podatkov je tudi z destruktivnim 1993). Te študije kažejo, da je ocena vrednosti ar-posegom zavržen in dislociran arheološki material, heoloških zapisov mogoča z uporabo kriterijev, ki ki, čeprav ločen od originalnega konteksta, vendarle so vezani na definiranje samih arheoloških ostalin. ponuja določen vpogled v vrsto in količino, pa tudi Vse vrste arheoloških ostalin se namreč nahajajo v kvaliteto premičnega arheološkega materiala. specifičnem sklopu različnih elementov, svojevrstni S tem je dopuščena možnost definiranja znanstveno »organski« vezi, ki jo predstavlja celoten arheološki relevantnih podatkov, ki izhajajo iz stratifikacije in zapis kot primarni vir arheoloških podatkov. Ker je najdenega arheološkega premičnega materiala. Če je vsak potencialni vir arheoloških podatkov podvržen znanstvena vrednost arheološkega zapisa določena s različnim okoliščinam, od katerih je odvisna njegova kvaliteto arheoloških ostankov in z njihovim informa-ohranitev, lahko stopnjo njegove znanstvene vredno- tivnim potencialom, tak pristop nujno zahteva skrben sti ocenimo na podlagi pričakovanega znanstvenega pregled ohranjene arheološke stratifikacije ter priso-dobička. Ta je prikazan s kvaliteto in potencialno in- tnih artefaktov in ekofaktov. Na ta način postajajo formativno vrednostjo arheološkega zapisa, ki mora potemtakem predstavljati temeljne kriterije njegove 57 Phillip A. Emery je v svojih delih (1991; 1993) po-znanstvene vrednosti ( sl. 24; glej pogl. 3.1.2). drobno razložil pomen vertikalnih presekov za oceno Ocene vrednosti, oblikovane v kontekstu dediščin- znanstvene vrednosti arheološkega zapisa v urbanem kontekstu. Presek kot vzorec stratigrafskega zaporedja je skih raziskav, vključujejo spoznanje o posebnem za Emeryja primarni vir podatkov pri evalvaciji urbanih pomenu znanstvenih vrednosti pri vrednotenju ar-depozitov. V primerih poškodb arheološkega zapisa, ki so heoloških ostankov, še posebej kadar so popolnoma nastale zaradi nenadzorovanih ali nestrokovnih postopkov, je presek indikacija o situaciji pred poškodbo in s tem pokopane pod tlemi in s tem pogosto nedostopne postane pomemben segment ocene izgube vrednosti kot za aplikacijo drugih oblik možnih vrednosti. Ker pa pogosto edini v celoti ohranjen arheološki podatek o stra-so pravi empirični podatki najpogosteje nedostopni, tigrafskem zaporedju, ki ne zahteva dodatne intervencije v arheološki zapis. Kljub temu je presek vedno samo vzorec ocene vrednosti arheološke dediščine, ki temeljijo na stratigrafskega zaporedja, ki je indikativen za prostorsko kvaliteti in informativnem potencialu, običajno niso bližnjo okolico, ter ni v popolnosti primeren za predstavi-predmet zakonskih predpisov ali strokovnih smernic tev zaključkov o kvaliteti in informativnem potencialu celotnega zapisa (Emery 1991, 56–58; Harris 1997, 70–71). 73 Monografije CPA 9 arheološke ostanke lahko razumemo kot potencial- no informativne, saj njihovi ugotovljeni medsebojni artefakti ekofakti odnosi in njihova interpretacija omogočajo vpogled (peloda, v posamezno prostorsko in časovno determinirano (organski in semen, anorganski rastlinski in vrsto človeških aktivnosti (Wildesen 1982; Carver material) živalski ostanki, les) 1987a; 1987b; Emery 1993). Osnovne arheološke informacije vključujejo opise stratifikacija posameznih elementov arheološkega zapisa in nji- (depoziti, kemični ostanki tvorbe, hovih vsebinskih odnosov. Iz njih izvedemo sklepe strukture) o formativnih procesih, časovnih obdobjih in fazah, obsegu rabe prostora in različnih vrstah dejavnosti. Takšni sklepi so nato temelj za oblikovanje splošnih teorij in interpretacij o kulturnem, zgodovinskem, Slika 25 Informativna vsebina arheološkega zapisa (po Groenewoudt, Bloemers 1997, 134, sl. 6). tehnološkem, simbolnem, duhovnem razvoju itd. (Hardesty, Little 2000, 70). V skladu s tem lahko podatki, s katerimi razpolaga ocena znanstvenega osnovne arheološke informacije razdelimo na formal-potenciala arheološkega zapisa, primerljivi z nizi po- ne, vsebinske, prostorske in časovne (Glassow 1977, datkov, ki so dostopni iz arheoloških izkopavanj, in 415; glej tudi Emery 1991, 9). To pomeni, da lahko če želimo oblikovati sistem ocene znanstvene vre-fizične atribute arheološke stratifikacije in arheolo- dnosti, je izredno pomembno preučiti, kateri ele- škega materiala preučujemo skozi njihove formalne menti arheološkega zapisa predstavljajo indikacijo o opise in njihove medsebojne kontekstualne odnose, stopnji njegove kvalitete in njegovega informativne-ki zajemajo zveze med premičnim arheološkim mate- ga potenciala. rialom in enotami stratigrafije. Dodatne analize med- Osnovni informativni material, ki je dostopen arhe- sebojnih odnosov pridobljenih podatkov omogočajo ološkemu raziskovanju, sestavljajo arheološka strati- izvedbo sklepov o prostorski in časovni dimenziji fikacija ter ohranjeni organski in anorganski materiali človeških aktivnosti, ki so se odvijale v preteklosti. kulturnega in naravnega porekla ( sl. 25). Arheološke Prikazani niz podatkov lahko razumemo kot infor-ostanke kot vire arheoloških informacij lahko torej mativni potencial arheološkega zapisa, katerega kva-razdelimo na tri dele: stratigrafske enote ter artefak- liteta je določena z njegovim fizičnim stanjem. Ker je te in ekofakte, arheološko raziskovanje pa je testira- vsak potencialni vir arheoloških informacij podvržen nje fizičnih odnosov med temi materialnimi sledovi različnim okoliščinam, od katerih je odvisna njego-preteklih človeških aktivnosti (Djurić 2004, 13) ter z va ohranjenost, je kvaliteta arheološkega zapisa od-njimi povezanimi ostanki naravnega porekla. Vse te visna od ohranjenosti njegovih elementov oziroma indikatorji znanstvene vrednosti informativni potencial kvaliteta formalni kontekstualni prostorski časovni berljivost podatki podatki podatki podatki ohranjenost Slika 26 Indikatorji znanstvene vrednosti arheološkega zapisa. 74 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene komponent ter od stopnje, do katere lahko te podat-Artefakte lahko definiramo kot katerikoli material- ke jasno razberemo ( sl. 26). ni produkt kulturnega delovanja in vedenja, tj. kot Arheološke ostanke, ki predstavljajo osnovne fizične objekte, katerih lastnosti so neposreden rezultat člo-komponente arheološkega zapisa in vire arheoloških veškega delovanja oziroma kažejo pomembno zve-informacij, delimo na stratigrafske enote, artefakte in zo s kulturnim vedenjem (Spaulding 1960, 437–439; ekofakte. Binford 1964, 430). Artefakti so torej kulturni pro- Stratigrafske enote so izolirane homogene tvorbe, ki izvod in s kulturnim vedenjem povezani materiali, predstavljajo materialne in nematerialne vidike stra-katerih formalne lastnosti omogočajo povezavo s tifikacije (Harris 1997). Definirane so na podlagi kulturnimi dejeavnostmi oziroma s človeškimi aktiv-fizičnih lastnosti, ki jih lahko delimo na otipljive in nostmi ali določenimi dogajanji. Lahko posredujejo neotipljive ali na različne vrste depozitov, struktur podatke o izdelavi, uporabi, tehnologiji, časovnem in drugih tvorb, 58 ki poln pomen dobijo na podlagi obdobju itd. Analiza artefaktov potemtakem zajema medsebojnih odnosov. Medsebojno se razlikujejo na preučevanje njihovih značilnosti glede na formalne, osnovi opaznih variacij, ki so posledica vzroka, načina vsebinske, časovne in prostorske vidike, ki skupaj se-in časa njihovega nastanka, materiala, iz katerega so stavljajo njihov informativni potencial, medtem ko izdelane, ter kulturno in naravno povzročenih spreje kvaliteta artefakta odvisna od stopnje, do katere memb, ki so jim bile podvržene (po Binford 1964, lahko te podatke jasno razberemo. 431). Formalne informacije, ki jih vsebuje posame- Ekofakt je termin, ki zajema vse arheološko relevan- zna stratigrafska enota, so vezane na vidne oziroma tne neartefaktne materiale, ki imajo informativni po-materialne značilnosti, ki jih je mogoče opisati in gra- tencial za razumevanje tako človeškega delovanja kot fično dokumentirati. Pomen posamezne stratigrafske naravnega okolja (Binford 1964, 432). Vključujejo enote kot analitične enote arheološke raziskave leži človeške in živalske kosti, arheobotanični in palinolo-v stratigrafskem zaporedju kot odrazu formativnih, ški material, fitolite, ostanke lesa in oglja, sedimente depozicijskih in postdepozicijskih procesov ter rela-itd. Ekofakti vsebujejo dokaze o časovnem obdobju, tivne kronološke sledi dogajanja (Van de Noort et al. okolju, klimi, rastlinskih in živalskih habitatih, prej-2002, 3). Ta skupek podatkov lahko razumemo kot šnjih načinih uporabe prostora itd. Informativni po-informativni potencial stratigrafske enote, katerega tencial ekofaktov se kaže v njihovih formalnih, vse-kvaliteta je odvisna od stopnje, do katere lahko te po- binskih, časovnih in prostorskih vidikih, medtem ko datke jasno razberemo. je njihova kvaliteta spet odvisna od stopnje, do katere Vendar je zanesljivost interpretacije stratigrafskega lahko te podatke jasno razberemo. zaporedja v veliki meri odvisna od analize vsebu- Vendar lahko arheološki zapis v smislu prostorskega jočega in povezanega arheološkega materiala, ki ga odnosa med stratigrafskimi enotami in arheološkim predstavljajo različni artefakti in ekofakti kot kulturni materialom vsebuje izrazite variacije v lastnostih, ki in okoljski diagnostični material ter element fiksiranja jih določajo depozicijski in postdepozicijski proces relativne kronologije, ki je rezultat analize stratigraf-ter funkcionalneh specifike. To pomeni, da so depo- skega zaporedja. Te podatke pridobivamo z različni- zicijski in postdepozicijski procesi kot vzrok variacij mi tehnikami datiranja in analizami, ki jih apliciramo med različnimi vrstami arheološkega zapisa rezultat na specifične komponente oziroma sestavne dele gra-tako kulturnih kot naravnih aktivnosti na določe- diva v arheoloških depozitih (Emery 1991, 13–18). nem prostoru. Istočasno so arheološka najdišča (z informacijami zapolnjene prostorske enote) rezultat kulturnih aktivnosti, ki jih izvajajo družbene skupine 58 Depoziti so ponavadi predstavljeni z različnimi vr- stami slojev in polnil, strukture zajemajo dele različnih znotraj določenih prostorskih meja, in se bodo načekonstrukcij, medtem ko s terminom »tvorbe« označujemo loma razlikovale v odvisnosti od vrst dejavnosti, ki druge arheološke pojave, najpogosteje dvodimenzionalno so bile prisotne na določenem prostoru, ter variacij v ali v negativu ohranjene pokope, odtise in sledove. 75 Monografije CPA 9 ARHEOLOŠKI ZAPIS ENOSTAVNEJŠI SESTAVLJENI ENOPERIODNI ENOPERIODNI VEČPERIODNI VEČPERIODNI NIŽJI DO SREDNJI SREDNJI DO VISOKI INFORMATIVNI INFORMATIVNI POTENCIAL POTENCIAL ZNANSTVENA VREDNOST ODVISNA OD ODVISNA OD KVALITETE KVALITETE Slika 27 Odvisnost znanstvene vrednosti od vrste arheološkega zapisa. njihovem izvajanju (Binford 1964). Tako se arheolo- Dodatna vrednost kompleksnih arheoloških zapisov ška stratifikacija pojavlja v bolj ali manj kompleksnih je ravno tako določena s kvaliteto prisotnih premič- kombinacijah stratigrafskih enot. V tem smislu lahko nih arheoloških najdb in ekofaktov ( sl. 27). različne vrste arheoloških zapisov okvirno delimo na Zato je še enkrat pomembno poudariti, da temelj enostavnejše in sestavljene enoperiodne ali večperio-ocene znanstvenega potenciala arheološkega zapisa dne arheološke zapise. Ker razlike v vrsti arheoloških predstavljajo fizični ostanki: stratifikacije in premične zapisov sugerirajo razlike v njihovi znanstveni vre-arheološke najdbe. V primerih poškodovanja arheo- dnosti, je treba preučiti, kakšna je ta razlika glede na loškega zapisa stratigrafsko zaporedje, ki je ohranje-kriterije kvalitete in informativnega potenciala. no v vertikalnih presekih, načeloma posreduje podat- Enostavnejši enoperiodni ali večperiodni zapisi se pojavljajo ke, potrebne za rekonstrukcijo vrste in intenzivnosti v obliki slabše stratigrafske povezanosti, kjer medse- človekovih aktivnosti, ter njihove časovne okvire bojni odnosi med stratigrafskimi enotami ne kažejo na določenem prostoru. Istočasno analiza prisotnih dovolj velike kompleksnosti, ki bi omogočala podrob-premičnih arheoloških materialov (artefaktov in eko- ne kronološke podatke. Zato velja, da imajo nižjo do faktov) dopolnjuje razumevanje situacije, ki je nastala srednjo stopnjo znanstvene informativnosti in da je pred poškodbo, ter prispeva k rekonstrukciji krono-njihova dodatna vrednost odvisna od kvalitete priso- loških značilnosti stratigrafskega zapisa. tnih premičnih arheoloških najdb in ekofaktov. Če torej načeloma vemo, kaj je potrebno za razume- Sestavljeni enoperiodni ali večperiodni zapisi se pojavljajo vanje kvalitete ohranjenosti stratifikacije, pa ustrezen v obliki izrazitejše stratigrafske povezanosti, kjer so okvir za pravo analizo kvalitete premičnih arheolo-medsebojni odnosi med stratigrafskimi enotami do- ških predmetov za zdaj še ni razvit, saj še vedno ni volj kompleksni, da nam posredujejo podrobne po- širših in sistematičnih raziskav pokazateljev njihove datke o relativnih kronoloških odnosih. Zato imajo srednjo do visoko vrednost znanstvene informativ- nosti, odvisno od njihove kvalitete oziroma ocene pleksnosti (ang. stratigrafic complexity) kot segmente stratigrafske kompleksnosti, s katero se potrjuje ja-ocene znanstvenega potenciala arheološkega zapisa razvil, da bi dopolnil Carverjeve kriterije arheološke kvalitete snost stratigrafskega zaporedja (Emery 1991; 1993). 59 (Carver 1987b), namenjene vrednotenju fizičnih lastnosti arheološkega zapisa v urbanem kontekstu. V tem delu so 59 Emery (1991; 1993) je kriterije stratigrafske poveza- definicije njegovih kriterijev uporabljene za potrjevanje nosti (ang. stratigraphic coherence) in stratigrafske kom- kvalitete stratifikacije (glej pogl. 5.3.4). 76 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene kvalitete. 60 Z razvojem takega tipa raziskovanja bo z relevantnimi spoznanji v prostorsko in časovno mogoče oblikovati zbirko primerljivih nizov podat-določenih mejah. V skladu s tako preučenimi pogoji kov in ustvariti karakterizacijo indikatorjev kvalitete, vrednostne ocene so uvedeni štirje kriteriji znanstve-kar bo omogočilo njihovo pravo vlogo v evalvacijski ne vrednosti arheološkega zapisa: integriteta, kvalite-praksi. ta, informativni potencial in interpretativni potenci- Zato je v evalvacijskem postopku večja teža na kvali- al. Prvi trije kriteriji se nanašajo na oceno vrednosti tativnih lastnostih stratigrafskega zaporedja, ki ležijo fizičnih lastnosti arheološkega zapisa, medtem ko v njegovi jasnosti oziroma v tistem segmentu, ki bo četrti preučuje njegovo sposobnost, da izboljša znan-omogočil celovitejše razumevanje informativnega stvena spoznanja glede na vrednost fizičnih ostan-potenciala, tj. njegovih formalnih, vsebinskih, časov- kov, aktualne raziskovalne cilje in obstoječe praznine nih in prostorskih vidikov. Z aplikacijo kvantitativnih v spoznanjih. parametrov na kvalitativne značilnosti fizičnih kom- V skladu s preučenimi modeli ocene vrednosti je ar- ponent arheološkega zapisa, tj. pripisovanjem nume- heološki zapis glede na posamezni kriterij mogoče rične oziroma merjene vrednosti parametrom evalva- oceniti z ocenami od 1 do 3, ki odgovarjajo oceni cijskega sistema, je enako kot v primeru dediščinskih nizke, srednje in visoke vrednosti. vrednosti mogoče oblikovati trditve o znanstveni vrednosti arheološkega zapisa. Ocena, utemeljena na tako oblikovani analizi, omogoča sistemsko organiza- Integriteta cijo procesa presoje, primerjanje rezultatov z drugimi izvedenimi ocenami ter nadaljnjo in retrospektivno Arheološki zapis je lahko ohranjen v različnih sto-analizo situacij, ki so obstajale pred uničenjem. pnjah celovitosti, kriterij integritete pa določa sto- pnjo, do katere so arheološki ostanki ostali nedota- knjeni in prisotni v svojem izvornem položaju (Glas- 5.3.4 Kriteriji znanstvene vrednosti sow 1977; Darvill 1987; Darvill, Saunders, Startin arheološkega zapisa 1987; Startin 1994; Groenewoudt, Bloemers 1997; Deeben et al. 1999). Vzrok zmanjšanja arheološke- Ocena znanstvene vrednosti arheološkega zapisa, ga zapisa oziroma poškodovanja njegovih delov sta enako kot vsaka vrednostna ocena, temelji na vpra-lahko človeško delovanje, npr. različna raba prostora, šanju primerljivosti. Poleg primerljivosti fizičnih la- ter delovanje različnih naravnih sil. Ker se kriterij na- stnosti zapisa je odvisna od prostorsko in časovno naša na oceno celovitosti arheološkega zapisa, bodo definiranega referenčnega okvira, zasnovanega na njegovo integriteto zmanjšale tudi same invazivne ar-tematskih izhodiščih in vprašanjih znanstvenega razi- heološke raziskave (Wainwright 1989; Startin 1994). skovanja. V tem smislu znanstvena vrednost izhaja iz Kriterij istočasno zajema ugotavljanje stabilnosti fi-kvalitete in informativnega potenciala arheološkega zičnega okolja, kar je še posebej pomembno za pod-zapisa, ki je odvisen od njegovih fizičnih lastnosti ter vodna najdišča, ki so podvržena hitrim spremembam njegovega interpretativnega potenciala, ki je definiran (Willems, Brandt 2004, 72), pa tudi za številna najdišča na kopenskih območjih, ki so pod vplivom in- 60 Mednarodna srečanja z naslovom Preservation of tenzivnejših naravnih procesov. Integriteto torej oce-Archaeological Remains In situ (PARIS), ki so bila od l. 1996 organizirana vsakih pet let, so posebno pozornost njujemo s preučevanjem stabilnosti naravnega okolja usmerjala na predstavljanje in preučevanje metod, primer-in stopnje ogroženosti zaradi človeških aktivnosti, nih za nadziranje stopnje degradacije arheoloških ostan- nato pa z ugotavljanjem prostorske celovitosti arheo- kov v podzemnem okolju (Corfield, Williams 2011), ter s tem veliko prispevala k razvoju metod za nadzor fizičnih loškega zapisa in stopnje stratigrafske neokrnjenosti in kemičnih sprememb na arheoloških ostankih ter k ugo- (Groenewoudt, Bloemers 1997; Deeben et al. 1999; tavljanju njihovih vzrokov, kar je predpogoj za utemeljeno Willems, Brandt 2004). analizo kvalitete premičnih arheoloških materialov. 77 Monografije CPA 9 Kvaliteta potrjevanja prisotnosti diagnostično relevantnih ostankov, iz katerih je mogoče razbrati arheološko Kriterij kvalitete se nanaša na oceno stopnje ohranje- pomembne podatke. nosti fizičnih ostankov arheološkega zapisa v smislu njihove prepoznavnosti oziroma ustreznosti za pri- dobivanje informacij, potrebnih za rekonstrukcijo Informativni potencial aktivnosti, ki so vplivale na nastajanje zapisa. Kriterij kvalitete je tako tesno povezan s kriterijem informa- Fizični ostanki preteklih človeških aktivnosti predsta- tivnega potenciala, saj direktno vpliva na sposobnost vljajo primarni vir podatkov za arheološke raziskave, pridobivanja osnovnih arheoloških podatkov. Kriterij njihova vrednost pa je sorazmerna njihovemu po-implicira oceno kvalitete stratigrafskega zaporedja na tencialu, da prispevajo k razumevanju preteklosti. V temelju načel stratigrafske povezanosti in stratigraf- odsotnosti pisnih virov arheološki ostanki pogosto ske kompleksnosti, oziroma oceno prepoznavnosti predstavljajo edine podatke o človeški preteklosti, stratigrafskega zaporedja v odvisnosti od distribuci-lahko jih pa tudi dopolnjujejo informacije o geolo- je in odnosov med stratigrafskimi enotami (Emery giji, okolju, živalskih in rastlinskih vrstah itn. (Drury, 1991; 1993). 61 S potrjevanjem gostote in stopnje po-McPherson 2008, 28). S kriterijem informativnega vezanosti stratigrafskih enot, ocena predstavlja odraz potenciala ocenjujemo sposobnost prepoznavanja potenciala arheološkega zapisa za definiranje rela-osnovnih podatkov iz ohranjenih fizičnih ostankov tivnih kronoloških odnosov. Stratifikacija se tako v arheološkega zapisa, oziroma potencial za dobiva-skladu s kriterijem preučuje v terminih prostorskega nje podatkov o njihovih formalnih značilnostih in razporeda stratigrafskih enot, kjer slabša stratigrafska vsebinskih medsebojnih odnosih, ki odražajo zvezo povezanost ob izraziti stratigrafski kompleksnosti med arheološkimi materiali in stratigrafskimi enota-sugerirajo nečitljivost stratigrtafskega zaporedja in s mi. Dodatne analize pridobljenih podatkov morajo tem neizvedljivost ali le delno izvedljivost relativne omogočiti, da pridemo do zaključkov o prostorski in kronologije. Kriterij kvalitete istočasno zaobjema tudi časovni dimenziji človeških aktivnosti, ki so se odvi-oceno kvalitete odnosa med stratifikacijo in ohranje- jale v preteklosti. Formalne informacije, ki jih vsebuje nimi premičnimi arheološkimi materiali ter oceno kvalitete arheoloških materialov samih, 62 s ciljem analizo njihove kvalitete v okviru vrednostnih ocen. Ena takih študij je bila izvedena v Veliki Britaniji. Njen cilj je bil razločiti indikatorje kvalitete tal ter s tem relevantne dejav-61 Stratigrafska povezanost (ang. stratigraphic coheren- nike ohranitve podpovršinskega arheološkega zapisa, ki bi ce) označuje odnose med stratigrafskimi enotami, ki jih bili ustrezni za nadziranje sprememb v tleh kot mediju ar-serijski diagram (t. i. Harissova matrica; Harris, 1997) pri- hiviranja arheoloških ostankov, ter potrditi škodljive vpli- kazuje v neposrednih, neprekinjenih odnosih. Zmanjšuje- ve na arheološke ostanke (Davidson, Wilson 2006, iv, 1). jo jo fizične intervencije, ki prekinjajo njeno kontinuiteto. V skladu s cilji študije so potencialni indikatorji ocenjeni Stratigrafska povezanost je obratno sorazmerna številu na osnovi njihove relevantnosti, interpretativnosti, obču-posameznih zvez v definirani sekvenci, omogoča pa oce- tljivosti, praktičnosti, učinkovitosti ter glede na stroške in no stratigrafske kompleksnosti oziroma obrazcev distri- možnosti integracije rezultatov glede na pomožne indika- bucije stratigrafskih enot (Emery 1993, 51). Stratigrafska torje. Kot relevantna in trenutno praktična indikatorja kva-kompleksnost označuje pogostost kontaktov med stra- litete sta predlagana organska vsebina tal (prvotno oglje) in tigrafskimi enotami, oziroma gostoto stratigrafskih enot pH-vrednost tal. Oboje naj bi predstavljalo determinanto v prostoru. Tako omogoča oceno intenzivnosti odnosov funkcioniranja ekosistemov, pa tudi odraz trajnosti oziromed stratigrafskimi enotami, pri čemer, na primer, izrazito ma stopnje sprememb in potencialne degradacije (David-pojavljanje interfacij kaže na nejasnost stratigrafskega za- son, Wilson 2006, 16). Istočasno so bili številni drugi po- poredja (Emery 1991, 64; 1993, 51). tencialni indikatorji identificirani kot visoko relevantni za 62 Čeprav okvir, znotraj katerega naj bi se izvajala prava ohranjanje informativnega potenciala arheološkega zapisa, analiza kvalitete premičnih arheoloških ostankov, še vedno vendar so bili ocenjeni kot trenutno nepraktični zaradi tehni razvit, bi lahko nove raziskave že v bližnji prihodnosti noloških omejitev ter pomanjkanja osnovnih podatkov o omogočile oblikovanje karakterizacije indikatorjev kvali-tleh in reakcijah ostankov na preučevane spremembe (Da- tete depozitnega konteksta in s tem ustvarile temelje za vidson, Wilson 2006, iv). 78 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene posamezen element arheološkega zapisa, so vezane potrjenih raziskovalnih ciljev (Saunders 1984; Darvill na vidne značilnosti, ki jih je možno opisati in gra-1987; Darvill, Saunders, Startin 1987, Deeben et al. fično dokumentirati, medtem, ko njihovi vsebinski 1999; Skeates 2000; Willems, Brandt 2004; MIZKŠ medsebojni odnosi predstavljajo lastnosti odnosov 2012). Ocena interpretativnega potenciala vključumed stratifikacijo in premičnim arheološkim materia- je nove raziskave primerljivih arheoloških ostankov, lom; maksimalno vrednost kažejo ostanki, ohranjeni nove raziskave v regiji in konkretnem časovnem ob-na mestu primarne depozicije (Carver 1987b, 131). dobju ter relevantnost raziskave kot vir podatkov za Pomen posamezne stratigrafske enote kot analitične dopolnjevanje praznin v tematskem znanju v geo-enote arheološke raziskave je vključen v stratigraf- grafskem in kronološkem kontekstu (Deeben et al. skem zaporedju kot odraz formativnih, depozicijskih 1999, 187; Willems, Brandt 2004, 73; MIZKŠ 2012, in postdepozicijskih procesov ter relativno kronolo-Priloga 1). Prispevek k razumevanju pomembnosti ških sledi dogajanj (Van de Noort et al. 2002, 3). Ta in pomena arheološkega zapisa lahko določajo tudi skupek podatkov lahko smatramo kot informativni rezultati preteklih arheoloških raziskav, ki vrednost potencial stratigrafske enote, kateri mora biti dopol-glede na ta kriterij lahko povečajo tudi, če obstaja no- njen s podatki o formalnih, vsebinskih, prostorskih vejša dokumentacija o preteklih raziskavah (Darvill, in časovnih značilnosti prisotnih artefaktov in eko-Saunders, Startin 1987, 397; Wainwright 1989, 165; faktov. Informativni potencial je tako odvisen od Startin 1994, 189; Skeates 2000, 13). Interpretativni odnosa med stratifikacijo in premičnim arheološkim potencial tako zajema prisotnost značilnosti, ki lah-materialom, oziroma ohranjenosti fizičnih ostankov ko izboljšajo in prispevajo k razumevanju oblik in na mestu primarne depozicije. Istočasno je močno načinov uporabe prostora, obrazcev naseljevanja in odvisen od ocene integritete ter kriterija kvalitete, drugih vidikov človeških aktivnosti na določenem oziroma stopnje, do katere lahko osnovne podatke področju (MIZKŠ 2012, Priloga 1). Načeloma bodo jasno prepoznavamo. Načeloma bodo z visoko oce-arheološki zapisi, ki so ocenjeni kot redki, imeli tudi no informativnega potenciala ocenjeni bolj ali manj visok interpretativni potencial, medtem, ko je v dru-v celoti ohranjeni sestavljeni arheološki zapisi, med- gih primerih, ocena odvisna od potrjenih praznin v tem, ko bo v drugih primerih ocena odvisna od kvali- trenutnih spoznanjih (Willems, Brandt 2004, 73) ter tete posameznih elementov arheološkega zapisa. dostopnih podatkih o sposobnosti posameznega za- pisa, da te praznine zapolni. Interpretativni potencial 5.3.5 Problematika vzpostavitve Fizični ostanki ne morejo zagotoviti popolnega razu- referenčnega okvira mevanja posameznega arheološkega zapisa, njegova znanstvena vrednost je odvisna od širših spoznanj Pri opravljanju vrednostnih ocen je treba imeti v v kontekstu prostora in časa (Drury, McPherson mislih, da so ocene vedno relativne in odvisne od 2008, 35). Zato kriterij interpretativnega potenciala naših trenutnih spoznanj ter da nikoli ne stojijo kot meri sposobnost izvajanja teorij in interpretacij iz neodvisni izpeljani sklepi, temveč so vedno doseženi osnovnih arheoloških podatkov, katere zagotavlja s primerjavo z nekaterimi drugimi relevantnimi po-arheološki zapis, in je določen s stopnjo, do kate- datki. Zato tudi ocena vrednosti arheološkega zapisa re lahko raziskovanje posameznega zapisa generira ni odvisna samo od njegovih specifičnih značilnosti, nova znanja o preteklosti. Vrednost je glede na ta kri-opazovanih izolirano, temveč jo je potrebno podati terij odvisna od potrjene kvalitete in informativnega na temelju večjega števila parametrov v odvisnosti potenciala arheološkega zapisa, temelji pa na anali-od prostorsko in časovno vplivanih okoliščin (Gro- zi praznin v trenutnih spoznanjih in je odvisna od enewoudt, Bloemers 1997, 138). Zaradi tega ocene 79 Monografije CPA 9 zahtevajo sistematično analizo širših arheoloških primerjavo vrednostnih ocen. S tem postaja jasno, značilnosti določenega območja, da bi lahko odra-da večperiodne arheološke zapise ni mogoče v celo- žale regionalne raznolikosti in potencialne razlike ti oceniti na temelju istega referenčnega okvira, saj v ohranjenosti arheoloških ostankov (Startin 1994, tak postopek nujno zahteva ločen pristop za tiste 192). Zato evalvacija, ki temelji na vnaprej definira-dele zapisa, ki jih je mogoče smiselno časovno ločiti. nem nizu kriterijev, zahteva razvit sistem referenc, Tako mora biti na temelju zgodovinsko geografskih ki bo omogočil primerjanje vrednostnih ocen, ki so značilnosti regije, v katero je umeščen posamezni ar-pripisane različnim elementom dediščine (Carman heološki zapis, vsak njegov časovno ločeni segment 2002b, 9; 2005b, 47–48). Možnost primerjave, ka-podvržen individualni vrednostni oceni znotraj po- tere predpogoj je vpogled v distribucijo in relativno sebej določenega referenčnega okvira. Samo tako bo ohranjenost arheoloških podatkov, predstavlja najpo-možna smiselna vrednostna ocena, ki bo temeljila na membnejši segment oblikovanja trditev o vrednosti regionalnem pomenu in bo odvisna od vrste, pro-posameznega arheološkega zapisa (Groenwoudt, storske umestitve in ugotovljenih temporalnih zna-Bloemers 1997, 131; Schofield 2000a, 80). V Angliji čilnosti ter razumevanje pomena arheološkega zapi-in na Nizozemskem je ta vidik rešen z uporabo re- sa, določenega z obsegom vprašanj, na katere lahko ferenčnih okvirov ocene, ki v Angliji predstavljajo prinese odgovore. vnaprej definirane razrede spomenikov, na Nizo- Okvir ocene je tako definiran z značilnostmi posa- zemskem pa sistem regionalnih pokazateljev arheo- meznega zapisa ter je odvisen od odnosa med arhe- loških vrednosti. Ker v večini držav takšni okviri niso ologijo, regijo in časovnim obdobjem. Ker je v tem vzpostavljeni, je to poglavje namenjeno preučevanju pogledu referenčni okvir geografska enota variabilne možnosti uporabe kriterijev vrednostne ocene brez velikosti, ki mora ustrezati konceptom prostora in referenčnih kontekstov, kakršni so npr. razviti v An- časa nekdanjih skupnosti (Groenewoudt, Bloemers gliji in na Nizozemskem. 1997, 125), je vzpostavitev širšega sistema referira- Ocena vrednosti ni možna brez nekega sistema re- nja za različna obdobja znotraj današnjih slovenskih feriranja, zaradi česar mora strategija pristopa do meja izven okvirov tega dela. Smiselne referenčne vsakega posameznega primera arheološkega zapisa okvire za vrednostne ocene je mogoče oblikovati z za katero koli vrsto vrednostne ocene upoštevati ra-uporabo obstoječih virov informacij, ki vključujejo zumevanje lastnosti zapisa, tj. njegovo kategorizaci- znane podatke o prisotnosti, značaju, ohranjenosti, jo, ki je utemeljena na komponentah, ki posamezen kvaliteti in kronoloških determinantah znanih ar-zapis uvrščajo v vnaprej razumljene in definirane heoloških zapisov. S tem je mogoče določiti fizične kategorije ter ga na temelju prostorskih in časovnih meje ocene, znotraj katerih se v skladu s trenutnimi značilnosti postavljajo znotraj arheološko smiselno spoznanji nahajajo ločene in definirane primerljive zamejenega pomenskega področja. Ker ohranjanje značilnosti. Tako je mogoče s preučevanjem zgo-različnih kategorij arheoloških ostankov ni stvar slu- dovine raziskav v regionalnem kontekstu potrditi čajnosti in na ohranjevanje vplivajo mnogi dejavniki, arheološki položaj posameznega zapisa ter glede na kot so topografija, geologija, klima in onesnaževanje trenutna spoznanja o prostoru in času določiti meje, okolja ter različni fizični in biološki faktorji, je lah-znotraj katerih je mogoče izvesti smiselno primer- ko njihova inicialna analiza prav tako zaobjeta v tem javo in s tem utemeljeno oceno. Ta postopek lahko segmentu vrednostne ocene. Takšna kategorizacija izvedemo z analizo znanstvenih in strokovnih del, pomeni ločevanje tipoloških, prostorskih in krono-vključuje pa preučevanje objavljenega, arhiviranega loških lastnosti, ki omogočajo vrednostno oceno ar- in drugega dokumentacijskega gradiva (Novaković heološkega zapisa na podlagi primerjave z drugimi et al. 2007, 63), kar omogoča oceno arheološkega relevantnimi arheološkimi ostanki, kar pomeni, da potenciala regije in s tem vzpostavitev referenčnega le-ta predstavlja nujni del postopkov, saj omogoča okvira pri izdelavi vrednostnih ocen. 80 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene Ker je referenčni okvir ključni del evalvacijskega po-zapisa. Tretja kategorija se delno nanaša na standar- stopka in je zasnovan na sintezi trenutnih spoznanj dne dediščinske ocene znanstvene vrednosti, vendar o arheološkem zapisu na konkretnem časovno do-je razširjena z analizo fizičnih ostankov arheološkega ločenem območju, je pomanjkljivost takega pristopa zapisa kot temeljnih pokazateljev njegove znanstvene ravno odsotnost vnaprej definiranega okvira, ki bi vrednosti oziroma njegove kvalitete in informativne-jamčil, da bodo ocene primerljivih arheoloških za- ga potenciala ( sl. 28). pisov temeljile na istem sistemu referiranja. Zato je Ocena vrednosti je podana v obliki kvantitativne ana-kot predpogoj za uspešnost vrednostnih ocen nujen lize z aplikacijo sistema, ki omogoča izražanje vre-nadaljnji razvoj evalvacijskega postopka v smeri ra- dnosti v obliki seštevka točk. Vsi predlagani kriteriji zvoja celovitega sistema referiranja, ki mora poleg so bili definirani in podrobno prediskutirani ter jih arheološko pridobljenih podatkov vključevati geo-po vzoru preučenih modelov ocenjujemo z uporabo morfološko karakterizacijo krajine ter njene ekolo- treh stopenj intervalne lestvice (1, 2 ali 3 točke za niz- ške in vizualne atribute. Cilj razvoja takega sistema ko, srednjo ali visoko vrednost glede na posamezen je omogočiti globlje razumevanje odnosa med ar-kriterij). heologijo in krajino ter s tem implementirati sistem Toda postopek je do te stopnje omejen na razume-pričakovanih vrednosti v sam evalvacijski postopek vanje vrednosti arheološkega zapisa pred poškod-kot ključni element učinkovitega upravljanja z arheo- bo. Zato je treba preučiti možnosti kvantitativnega loško dediščino. pristopa k oceni vrednosti z metodo ocene izgube vrednosti, kjer je končni cilj oblikovanje jasne trditve o izgubljeni vrednosti poškodovanega arheološkega 5.4 Oblikovanje metode ocene izgube zapisa. V tem smislu je razumevanje odnosa med vrednosti poškodovanega arheološkega pripisano izhodiščno vrednostjo in vplivi sprememb zapisa (npr. poškodb) predpogoj za razumevanje stopnje in dosega škode ter novega vrednostnega statusa ohra- Namen tega poglavja je oblikovati metodo za oceno njenega dela arheološkega zapisa. Oblikovanje meto-izgube vrednosti poškodovanega arheološkega zapisa, de ocene izgube vrednosti je torej odvisno od dveh ki se nanaša na postopek vrednostne ocene, predsta-analiz: prva se nanaša na ugotavljanje vrednosti arhe- vljen v prejšnjih poglavjih. Ker lahko vrednost arhe- ološkega zapisa pred poškodbo, druga pa na oceno oloških ostankov določimo na temelju velikega števila izgube, ki je nastala zaradi nenadzorovanih ali nestro-parametrov glede na njihovo družbeno relevantnost ter kovno izvedenih posegov v arheološki zapis. Zato je splošne značilnosti, fizične lastnosti ter prostorske in pomembno definirati metodološki okvir ocene izgu- časovne okoliščine (Groenewudt, Bloemers 1997, 138), be vrednosti arheološkega zapisa, v katerem je mo-so bili pomemben korak k reševanju te kompleksnosti goče implementirati kriterije, obravnavane v predho-angleški in nizozemski evalvacijski postopki, ki so izho- dnih poglavjih. V tem kontekstu je treba poudariti, da dišče za razvoj naše metode. Model ocene vrednosti ar- ocena izgube vrednosti ne pomeni enostavnega od- heološkega zapisa, razvit na zastavljenih temeljih, zato števanja vrednosti od rezultatov izhodiščne vredno-obsega jasno definirane kriterije vrednotenja, vredno- stne ocene. Nova (popravljena) vrednost je namreč stne stopnje in referenčni okvir, na temelju katerih se odvisna od različnih kriterijev, ki so razvrščeni v tri kasneje izvede izjava o vrednosti arheološkega zapisa posebne skupine, kjer poškodba arheološkega zapisa pred poškodovanjem ali uničenjem. ne vpliva enako na izgubo vrednosti pri vsaki skupi- Kriteriji vrednostne ocene so razdeljeni v tri osnovne ni, kot tudi ne pri vsakem kriteriju. Ocene, ki so bile kategorije, od katerih sta prvi dve neposredno izve-pripisane glede na določene kriterije, so namreč kva- deni iz standardnih dediščinskih ocen ter določeni z litativne oziroma urejenostne spremenljivke (ordinal-družbenimi in splošnimi vrednostmi arheološkega ne variable), utemeljene na kategorizaciji podatkov, 81 Monografije CPA 9 KATEGORIJE KRITERIJI PARAMETRI - vidnost kot sposobnost vplivanja na misli in doživljaj kraja in prostora VIZUALNA VREDNOST - prepoznavnost v prostoru - ohranjenost fizičnih karakteristik, oblik in strukture - odnos do krajine - povezanost z realnimi zgodovinskimi dogajanji ali temami iz lokalne, regionalne, nacionalne ali mednarodne zgodovine DRUŽBENE ZGODOVINSKA - povezanost z ljudmi, dogajanji, dejavnostmi VREDNOST - pripisana kvaliteta, lastnina ali pomen ter zveza z miti in legendami VREDNOSTI lokalne ali regionalne skupnosti - doprinos k interpretaciji in reinterpretaciji prostora - gospodarske možnosti ter sposobnost generiranja direktnega ali indirektnega dobička EKONOMSKA VREDNOST - dostopnost in možnosti upravljanja - sposobnost vključevanja v druge vidike družbenega in ekonomskega življenja kot prispevek izobraževalni, rekreacijski in estetski kvaliteti področja - številno znanih in primerljivih arheoloških ostalin iz istega REDKOST časovnega obdobja v isti regiji - izjemnost na temelju ohranjenosti arheološkega zapisa - izjemnost glede na način in obrazce uporabe prostora ali utemeljena na drugih kulturnih in zgodovinskih značilnostih - prisotnost sinhronega konteksta, ki implicira ohranjenost arheoloških ostankov iz istega časovnega obdobja v neposredni bližini SPLOŠNE SKUPINSKA VREDNOST - prisotnost diahronega konteksta, ki implicira ohranjenost VREDNOSTI arheoloških ostankov iz različnih časovnih obdobij v neposredni bližini - kontekst krajine, ki implicira fizično in/ali zgodovinsko-geografsko celovitost sočasne krajine - pomembne karakteristike določenega območja in/ali časovnega obdobja REPREZENTATIVNOST - število ohranjenih in znanih primerljivih najdb iz istega časovnega obdobja in iste regije, katerih prisotnost je bila ugotovljena in ohranjanje zagotovljeno - stopnja ohranjenosti fizičnih ostankov - stabilnost naravnega okolja INTEGRITETA - stopnja ogroženosti zaradi človeških aktivnosti - prostorska celovitost arheološkega zapisa - stopnja nedotaknjenosti stratifikacije - ocena ohranjenosti fizičnih ostankov arheološkega zapisa - jasnost in razpoznavnost stratigrafskega zaporedja KVALITETA - ocena raznolikosti in količine premičnega arheološkega materiala - prisotnost diagnostično relevantnih premičnih arheoloških ostankov ZNANSTVENE - kvaliteta odnosa stratifikacije in ohranjenih arheoloških ostankov - kapaciteta izpeljevanja podatkov o formalnih značilnostih VREDNOSTI arheoloških ostankov INFORMATIVNI - kapaciteta izpeljevanja podatkov o vsebinskih odnosih med POTENCIAL arheološkimi ostanki - kapaciteta izpljevanja sklepov o prostorski in časovni dimenziji človeških aktivnosti - kapaciteta generiranja novih znanj INTERPRETATIVNI - možnost dopolnjevanja praznin v trenutnih spoznanjih POTENCIAL - primerljivost z novimi raziskavami podobnih vrst arheoloških ostankov - primerljivost z novimi raziskavami regije in časovnega obdobja Slika 28 Kriteriji in parametri vrednostne ocene. 82 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene zaradi česar nimajo pravega oziroma absolutnega nu-verjetnostjo potrjena za celoten zapis na temelju meričnega pomena in ne omogočajo smiselnih ma- poškodovanega dela, sistem ocene izgube ne more tematičnih operacij. Zaradi tega ni možno izolirano enostavno uporabljati tridimenzionalnih prostorskih obravnavanje izgube vrednosti glede na vsakega od podatkov. Po drugi strani mora biti pri oceni izgube danih kriterijev. Tako osnovno vprašanje postanejo vrednosti sestavljenih večperiodnih arheoloških za-informacije, ki se lahko uporabljajo za takšno oceno pisov, ki ločeno obravnava njihove časovno ločljive oziroma sistem, znotraj katerega jih je mogoče upo-dele, preučitev prostorskega dosega poškodbe pose- rabljati. S preučevanjem primernosti informacij, ki bej izvedena za vsak časovno ločljiv del zapisa. jih lahko s tem postopkom pridobimo, postane jasno, V tem smislu realna nezmožnost utemeljene rekon-da je pomemben dejavnik v oceni izgube vrednosti strukcije notranje variabilnosti celotnega arheološke-poškodovanega arheološkega zapisa potrjevanje sto- ga zapisa naredi evalvacijo zgolj na temelju tridimen- pnje uničenosti, cilj pa je izoliranje ustreznih podat- zionalnih podatkov (o prostorskih učinkih škodnega kov, s katerimi lahko izrazimo poškodovani zapis. Ta posega) za neutemeljeno. Takšen pristop bi hkrati pristop zahteva neposreden vpogled v spremembo, lahko privedel do variabilnega pristopa do različno premeščanje ali odstranitev arheoloških ostankov, ki slojevitih delov arheološkega zapisa, neodvisno od so vplivali na integriteto zapisa in s tem na njegovo potencialnih razlik v podatkih, ki jih ta vsebuje. Ker vrednost. je bila razlika v vrednosti med enostavnejšimi in se- Ker je preučevanje vrednostnega potenciala fizičnih stavljenimi arheološkimi zapisi upoštevana že z oce-značilnosti arheološkega zapisa skupaj z njegovimi no vrednosti glede na kriterije kvalitete in informativ-družbenimi in splošnimi vrednostmi zajeto že v te- nega potenciala, je očitno, da samo tridimenzionalni meljni vrednostni oceni, je jasno, da oceni manjka podatki ne morejo biti dovolj za oceno izgube. Zara-preučevanje prostorskega obsega poškodbe. Ker ima di tega so za oceno primernejši podatki o uničenju v arheološki zapis svojo tridimenzionalno pojavnost, dvodimenzionalnem zapisu. Kljub temu ne smemo ki lahko močno variira in ne more biti s popolno zanemariti višine depozicije kot odraza intenzivnosti OCENA VREDNOSTI VREDNOSTI KRITERIJI VISOKA SREDNJA NIZKA Vizualna vrednost 3 2 1 DRUŽBENE VREDNOSTI Zgodovinska vrednost 3 2 1 Ekonomska vrednost 3 2 1 Redkost 3 2 1 SPLOŠNE VREDNOSTI Skupinska vrednost 3 2 1 Reprezentativnost 3 2 1 Integriteta 3 2 1 ZNANSTVENE Kvaliteta 3 2 1 VREDNOSTI Informativni potencial 3 2 1 Interpretativni potencial 3 2 1 30 20 10 SEŠTEVEK TOČK maksimalno število točk srednja vrednost minimalno število točk Slika 29 Točk Tabela 7: ovna tabela vr Točkov ednostne ocene. na tabela vrednostne ocene. 83 ODSTOTEK UNIČENOSTI STOPNJA UNIČENOSTI 1 – 10 % 2 11 – 20 % 3 21 – 30 % 4 31 – 40 % 5 41 – 50 % 6 51 – 60 % 7 61 – 70 % 8 71 – 80 % 9 81 – 90 % 10 Tabela 8: Tabelarni prikaz odnosov odstotka in stopnje uničenosti pri linearni razdelitvi vrednosti. Monografije CPA 9 in vrste aktivnosti na določenem območju. Tako je uničenosti. Osnovno enačbo ocene izgube vrednosti poškodovani del arheološkega zapisa mogoče pri-arheološkega zapisa lahko izrazimo kot: merjati samo s tistimi deli zapisa, za katere je mo- goče z določeno verjetnostjo potrditi, da imajo po- G = Vi × Su dobne značilnosti v tridimenzionalnem prostoru. V tem postopku je ključnega pomena strokovna ocena Pri tem je: vzrokov in poteka stratifikacije, na temelju katere je G – ocenjena izguba vrednosti mogoče definirati prostorske meje primerljivega dela Vi – vrednostni indeks arheološkega zapisa kot temelja za izračun stopnje Su – stopnja uničenosti uničenosti. Izračun stopnje uničenosti je skupaj z vrednostno Izračun stopnje uničenosti (Su) bo odvisen od ugoto-oceno tako pomemben segment ocene izgube vre- vljene stopnje relativne uničenosti (Ru), ki je izpelja- dnosti poškodovanega arheološkega zapisa, pri če- na iz ocenjenega odstotka uničenosti (PPu) in mode- mer je ta podatka treba razumeti kot osnovni spre- la, ki ga uporabljamo. Ocenjeni odstotek uničenosti menljivki za izračun izgube vrednosti. Absolutni re- (PPu) je razmerje med površino poškodovanega dela zultat v postopku ocene vrednosti je odvisen od 10 (Pu) in skupno površino primerljivega arheološkega vstopnih urejenostnih spremenljivk, od katerih ima zapisa (Puk). Če površine ni mogoče z gotovostjo lahko vsaka nizko (1), srednjo (2) ali visoko (3) oce-določiti, jo lahko približno izrazimo kot geometrij- no, pri čemer je interval ocena vrednosti od 10 do 30 sko sredino površine vrisanega in orisanega kroga. ( sl. 29). Izračun odstotka uničenosti (PPu) lahko naredimo Rezultat vrednostne ocene je mogoče pretvoriti v takole: vrednostni indeks (Vi), ki je pokazatelj vrednostnega ranga posameznega arheološkega zapisa, izraženega PPu [%] = 100 × Pu ≈ 100 × √Pr × PR = Puk Puk v razmerju do absolutnega rezultata vrednosti (ASv) π × R × r = 100 × in s številom vstopnih spremenljivk. Ta interval sega Puk od numeričnih vrednosti 1 do 3. Odstotek uničenosti (PPu) lahko sega od 1 do 100 ASv Vi = %. Kjer so poškodbe večje od 90 %, gre za popolno 10 izgubo vrednosti arheološkega zapisa. 63 Interval vrednosti, ki jih dosega vrednostni indeks, Toda različni modeli za izračun stopnje uničenosti, ustreza rangiranju arheološkega zapisa v tri kategori-odvisno od odstotka uničenosti, različno distribu- je, ki se standardno uporabljajo kot vrednostne oce- irajo ocenjeno stopnjo uničenosti. Zato lahko od- ne kulturne dediščine in so običajno definirane kot nos stopnje uničenosti glede na odstotek uničenosti lokalna, regionalna in nacionalna vrednost oziroma močno variira in je odvisen od uporabljenega mo-pomen. Vrednostni indeks torej označuje vrednost, dela izračuna, katerega ustreznost pa mora biti vsaj ki jo je imel zapis pred poškodbo, in je neposredno teoretsko potrjena. Na sliki 30 so izraženi intervali vezan na tri skupine spremenljivk, s pomočjo katerih najprimernejših vrednosti, če stopnjo uničenosti to vrednost izračunavamo. Na ta način vrednostni obravnavamo kot premo linearno proporcionalno s indeks zajema vse podatke o razumljeni vrednosti povečanjem odstotka uničenosti. Stopnja uničenosti arheološkega zapisa in neposredno vpliva na izra-tako konvencionalno dosega vrednosti od 2 do 10 čun izgube vrednosti glede na ugotovljeno stopnjo in predstavlja urejenostno spremenljivko, odvisno od uničenosti. V tem kontekstu je rezultat ocenjevanja arheološkega zapisa, ki je izražen kot vrednostni in- 63 Oceno odstotka uničenosti je treba izraziti kot celo deks, primerno uporabiti kot multiplikator stopnje število, saj je takšen izračun redkokdaj popolnoma natan- čen. 84 OCENA VREDNOSTI VREDNOSTI KRITERIJI VISOKA SREDNJA NIZKA Vizualna vrednost 3 2 1 DRUŽBENE VREDNOSTI Zgodovinska vrednost 3 2 1 Ekonomska vrednost 3 2 1 Redkost 3 2 1 SPLOŠNE VREDNOSTI Skupinska vrednost 3 2 1 Reprezentativnost 3 2 1 Integriteta 3 2 1 ZNANSTVENE Kvaliteta 3 2 1 VREDNOSTI Informativni potencial 3 2 1 Interpretativni potencial 3 2 1 30 20 10 SEŠTEVEK TOČK maksimalno število točk srednja vrednost minimalno število točk Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene Tabela 7: Točkovna tabela vrednostne ocene. uničenosti linearno sorazmeren porastu odstotka ODSTOTEK UNIČENOSTI STOPNJA UNIČENOSTI uničenosti. Če pogledamo grafično izražen razpon 1 – 10 % 2 rezultatov, vidimo, da kaže enak porast stopnje uniče- nosti za enak porast odstotka uničenosti, kjer izguba 11 – 20 % 3 vrednosti za arheološke zapise z istim vrednostnim 21 – 30 % 4 indeksom raste sorazmerno z odstotkom uničenosti ( sl. 31, 32). 31 – 40 % 5 Toda linearna distribucija vrednosti je samo ena od 41 – 50 % 6 nekaj možnih oblik odvisnosti vrednosti od ocenje- nega odstotka uničenosti. Treba je namreč preučiti 51 – 60 % 7 tudi možnosti postopkov, ki so sposobni prikaza- 61 – 70 % 8 ti izrazitejšo izgubo vrednosti s porastom odstotka uničenosti. Cilj takih izračunov je poudariti pomen 71 – 80 % 9 večjih poškodb arheološkega zapisa. Takšen pristop 81 – 90 % 10 je mogoče izraziti s kvadratnim modelom, v katerem Tabela 8: Tabelarni prikaz odnosov odstotka in stopnje uničenosti pri je linearni porast razde odstotka litvi uničenosti s kvadratno funkcijo Slika 30 Tabelarni prikaz razmerja odstotka in stopnje vrednosti. povezan s porastom stopnje uničenosti, kar pome- uničenosti pri linearni razdelitvi vrednosti. ni, da je porast stopnje uničenosti enak kvadratnemu izračuna relativne uničenosti glede na odstotek uni- porastu odstotka uničenosti. čenosti, kjer poškodbe, večje od 90 %, razumemo kot V tem primeru bo relativna stopnja uničenosti izra-popolno izgubo vrednosti arheološkega zapisa. žena s sledečo enačbo: Ker je izračun stopnje uničenosti (Su) odvisen od ugotovljene stopnje relativne uničenosti (Ru), bo li- Ru = PPu2 nearni model relativne uničenosti izražen kot: 1000 Stopnjo uničenosti lahko ponovno izračunamo kot: Ru = PPu 10 Su = ceil (Ru) + 1 Stopnja uničenosti pa kot: Odvisnost ocene izgube vrednosti od odstotka uni- Su = ceil (Ru) + 1 čenja je v kvadratnem modelu videti tako: Ceil označuje postopek zaokroževanja števil glede na G = Vi × (ceil ( PPu2 ) + 1) 1000 zgornjo mejno vrednost in služi za zaokroževanje iz- gube vrednosti na cela števila. 64 Praktično gledano, ta model pri manjšem odstotku Tako lahko izračun izgube vrednosti (G) po linear- poškodbe kaže manjše premike v stopnji poškodbe, nem modelu izvedemo z enačbo: medtem ko s porastom odstotka poškodbe stopnja poškodbe narašča hitreje kot pri linearnem modelu. G = Vi × Su = Vi × (ceil ( PPu) + 1) Izguba vrednosti je po kvadratnem modelu manj ob- 10 čutljiva na manjše in bolj občutljiva na večje poškod- S to enačbo ocenjena izguba vrednosti dosega vredno- be, torej je uporabna značilnost tega modela, da lah- sti od 2 do 30. V linearnem modelu je porast stopnje ko večje poškodbe izrazi kot pomembnejšo izgubo vrednosti ( sl. 33, 34). 64 Funkcija ceil (x) je najmanjše celo število, ki ni manjše od x. Na primer: realna števila med 4 in 5 zaokrožujemo na 5. Tako je ceil (4) = 4 in ceil (4,23655) = 5. 85 Monografije CPA 9 Slika 31 Odvisnost stopnje uničenosti od odstotka uničeno- sti v linearnem modelu. Slika 32 Odvisnost ocene izgube vrednosti od odstotka uničenosti v linearnem modelu. Podoben rezultat daje tudi eksponentni model, kjer PPu G = Vi × (ceil ( PPu × e100 ) + 1) lahko stopnjo uničenosti izrazimo kot: 25 PPu Ru = PPu × e V eksponentnem modelu je porast odstotka uniče- 100 25 nosti z eksponentno funkcijo povezan s porastom stopnje uničenosti, kar pomeni, da njen porast ek- Stopnjo uničenosti lahko ponovno izračunamo s for- sponentno raste s porastom odstotka uničenosti mulo: ( sl. 35, 36). V primerjavi s kvadratnim modelom je razlika v tem, da stopnja uničenosti narašča hitreje Su = ceil (Ru) + 1 tudi pri manjših odstotkih uničenosti, se pa zmanj- šuje pri najvišjih vrednostih. Prednost eksponentne- Odvisnost ocene izgube vrednosti od odstotka uni- ga modela pred kvadratnim je v tem, da je nekoli- čenosti je v eksponentnem modelu videti tako: ko bolj občutljiv na manjše poškodbe arheološkega 86 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene Slika 33 Odvisnost stopnje uničenosti od odstotka uničeno- sti v kvadratnem modelu. Slika 34 Odvisnost ocene izgube vrednosti od odstot- ka uničenosti v kvadratnem modelu. zapisa (kvadratni model ne kaže premikov v izgubi V ta namen je mogoče oceno izgube vrednosti izrazi-do stopnje 31 % uničenosti za zapise z vrednostnim ti tudi s pomočjo korenskega oziroma logaritemskega indeksom 3), medtem ko je trend manjšanja razlik pri modela, kjer je porast odstotka uničenosti povezan s večjih poškodbah minimalen. korensko oziroma logaritemsko funkcijo s porastom Istočasno lahko odnos izgube vrednosti glede na od- stopnje uničenosti. stotek uničenosti preučujemo na način, ki vsako po- V korenskem modelu lahko relativno stopnjo uniče- škodbo obravnava kot pomembno, porast odstotka nosti prikažemo kot: uničenosti pa kaže izrazitejšo občutljivost pri manjših in nižjo pri večjih poškodbah. Rezultati takih mode- Ru = √PPu + 1 lov so še posebej pomembni, saj lahko tudi učinke manjših vplivov na arheološki zapis utemeljeno pri- stopnjo uničenosti pa kot: kažemo kot pomembne. Su = ceil (Ru) 87 Monografije CPA 9 Slika 35 Odvisnost stopnje uničenosti od odstotka uničenosti v eksponentnem modelu. Slika 36 Odvisnost ocene izgube vrednosti od odstotka uni- čenosti v eksponentnem modelu. Odvisnost ocene izgube vrednosti od odstotka uni- Su = ceil (Ru) + 1 čenosti je v korenskem modelu videti tako: Odvisnost ocene izgube vrednosti od odstotka uni- G = Vi × ceil (√PPu + 1) čenja pa je takšna: Podobno občutljivost bo pokazal tudi nekoliko bolj G = Vi × (ceil (5 × ln ( PPu + 1)) + 1) 20 kompleksen logaritemski model, v katerem je izračun relativne stopnje uničenosti izražen z enačbo: Oba modela pri manjših poškodbah kažeta rezultate, ki odražajo večje pomike stopnje uničenosti, medtem PPu Ru = 5 × ln ( 20 + 1) ko s porastom odstotka uničenosti stopnja uničeno- sti narašča počasneje. Če primerjamo rezultate obeh stopnja uničenosti pa z enačbo: modelov, lahko opazimo, da je korenski model sicer 88 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene Slika 37 Odvisnost stopnje uničenosti od odstotka uniče- nosti v korenskem modelu. Slika 38 Odvisnost ocene izgube vrednosti od odstot- ka uničenosti v korenskem modelu. nekoliko bolj občutljiv na manjše poškodbe, vendar Toda tudi izgube ne moremo nujno sorazmerno ka-je ta razlika minimalna ( sl. 37–40). tegorizirati, saj lahko tudi kategorizacija kaže manjšo Vsi modeli stopnjo uničenosti merijo na lestvici od ali večjo občutljivost na višje ali nižje vrednosti. Ka-2 do 10, izguba vrednosti pa sorazmerno narašča z tegorizacijo, občutljivo na večje izgube, lahko izrazi-ocenjeno stopnjo uničenosti, ki jo merimo na lestvici mo z enačbo: od 2 do 30 ( sl. 41). G G Neodvisno od uporabljenega modela lahko doblje- Gk = ceil ( 35 15 × e ) ni rezultat izrazimo v obliki ocene, ki bo rangiranje resnosti škodljivih učinkov omogočila s pomočjo Pri tem je izguba vrednosti ponovno razporejena v enačbe, s katero je izguba vrednosti sorazmerno raz-pet kategorij, vendar je kategorizacija glede na ta mo- vrščena v pet kategorij: del manj občutljiva na nižje in izrazito bolj občutljiva na višje ocenjene izgube vrednosti. G Gk = ceil ( ) 6 89 Monografije CPA 9 Slika 39 Odvisnost stopnje uničenosti od odstotka uniče- nosti v logaritemskem modelu. Slika 40 Odvisnost ocene izgube vrednosti od odstotka uničenosti v logaritemskem modelu. Slika 41 Odvisnost ocene izgube vrednosti od stopnje uničenosti: G = Vi × Su. 90 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene IZGUBA VREDNOSTI linearna eksponentna logaritemska KATEGORIJA IZRAZ kategorizacija kategorizacija kategorizacija 2 – 6 2 – 11 2 – 4,4 1 minimalna izguba 6,1 – 12 11,1 – 18 4,5 – 9,8 2 srednja izguba 12,1 – 18 18,1 – 23,1 9,9 – 16,4 3 pomembna izguba 18,1 – 24 23,2 – 27,4 16,5 – 24,4 4 izrazita izguba 24,1 – 30 27,5 – 30 24,5 – 30 5 popolna izguba Slika Tabel42 Od a 9: visnost ocene izgube vr Odvisnost ocene ednosti od uporab izgube vre ljene kate dnosti od gorizacije. uporabljene kategorizacije. Tretji pristop je kategorizacija, ki izgubo razvršča v V tem smislu smo oblikovali metodo ocene izgube pet kategorij, vendar kaže izrazitejšo občutljivost na vrednosti arheološkega zapisa, sestavljeno iz 5 različ- nižje vrednosti. 65 nih postopkov: Vzpostavitev referenčnega okvira. G Gk = ceil (5 × ln ( 20 + 1) ) 1. Analiza rezultatov arheološkega dokumentiranja uničenja. Rezultat vseh treh postopkov je ocena izgube vre- 2. Ocena vrednosti pred škodljivimi posegi. dnosti, ki je izražena v intervalu vrednosti od 1 do 3. Ocena odstotka uničenosti. 5, kot numerična oznaka končne trditve o izgubljeni 4. Ocena izgube vrednosti. vrednosti poškodovanega arheološkega zapisa. Skupaj bi morale posamezne faze ocene predstavljati S primerjavo rezultatov predlaganih modelov ( sl. 42) primeren niz korakov, ki vodijo k utemeljeni oceni lahko vidimo, da so tako linearne kot logaritemske izgube vrednosti poškodovanega arheološkega zapi-kategorizacije sposobne pokazati občutljivost na niž- sa. Prednosti in pomanjkljivosti takih ocen smo že je ocenjene izgube vrednosti. Po drugi strani je z ek- obravnavali, zato jih na tem mestu ne bomo posebej sponentno kategorizacijo izguba vrednosti, izražena poudarjali. Ker je treba predlagano metodo empi-v intervalu od 2 do celo 11, ocenjena kot minimalna. rično preveriti in dobljene rezultate analizirati glede Da pa ne bi kar samodejno zavrgli tega postopka, na različne uporabljene modele, smo v zadnjem delu bomo vse te postopke testirali v realnih situacijah, da raziskave našo metodo testirali na realnih arheolo-bi pridobili primerljive rezultate ter s tem ustreznejšo ških zapisih, ki so bili različno in v različnem obsegu oceno njihove uporabnosti in uspešnosti. poškodovani z nenadzorovanimi zemeljskimi deli. 65 Izrazitejšo občutljivost na večje ali manjše izgube lahko izrazimo s kvadratno: Gk = ceil ( G2 180); ali korensko enačbo: Gk = ceil (√G − 1). 91 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene 6 Empirična analiza metode ocene izgube vrednosti poškodovanega arheološkega zapisa Pričujoče poglavje je namenjeno prikazu postopka tudi objave rezultatov raziskav in podatke, pridoblje-implementacije in testiranju uspešnosti metode oce- ne v kasnejši poterenski znanstveni obdelavi. ne izgube vrednosti poškodovanega arheološkega V postopek smo vključili tudi analizo ustreznosti po-zapisa, ki smo jo predlagali v prejšnjem poglavju. V datkov za predvidevanje situacij pred poškodbo. Prvi ta namen so bili izbrani trije različni realni arheološki primer je arheološko ustrezno raziskan arheološki zapisi z dovolj variabilnimi lastnostmi, da prikažejo zapis, ki pa smo ga za namen ocene obravnavali kot ustrezno in reprezentativno raven možnih situacij poškodovanega. Na tem primeru smo izvedli primer-v procesu izvajanja postopka ocenjevanja. Na vseh javo s podatki, pridobljenimi z arheološkim izkopa-treh primerih so bile predhodno izvedene dejanske vanjem, da bi tako določili primernost podatkov za arheološke raziskave: v enem primeru arheološko izvedbo ocene izgube vrednosti, če bi bilo to najdi-izkopavanje pred izvedbo gradbenih del, v drugih šče poškodovano. Pri drugih dveh primerih gre za dveh pa arheološko dokumentiranje uničenja zaradi zapise, poškodovane pri nenadzorovanih zemeljskih nenadzorovanih zemeljskih del. Raziskave je izvedlo delih, na katerih je bil izveden postopek arheološkega podjetje Arhej, d. o. o., ocena izgube vrednosti pa je dokumentiranja uničenja, čemur so sledile dodatne bila izvedena na osnovi dokumentacije, izdelane med arheološke raziskave, ki ponazarjajo uporabo po-potekom teh raziskav. Pri tem je pomembno pouda- stopka in njegovo uspešnost v dejanskih situacijah. riti, da rezultati vseh treh raziskav odražajo predvsem Cilj naše empirične raziskave je bil na treh ločenih specifične naloge in namene teh raziskav ter niso študijah ponazoriti način uporabe ocenjevalnega po-povsem primerljivi z nizom podatkov, ki bi bili pri- stopka in pridobiti dovolj veliko količino podatkov za dobljeni izključno za potrebe izdelave ocene izgube konkretnejše razumevanje obsega oziroma dometa in vrednosti v skladu s tu predlagano metodo. Ker pa omejitev predlagane metode. uporabljeni podatki na tem mestu služijo primarno kot ilustracija možnih situacij oziroma kot podlaga za prikaz izvedbe postopka, so določene pomanjkljivo- 6.1 Celje – Mohorjev atrij: testiranje sti teh podatkov nerelevantne za cilje oziroma rezul- metode na simulirani situaciji tate naše raziskave. Vsi trije primeri so v skladu s predlagano metodo Celje – Arheološko najdišče Celje je v Register razdeljeni na 5 osnovnih delov, ki vključujejo študij nepremične kulturne dediščine vpisano pod šte-podatkov za oblikovanje referenčnega okvira, analizo vilko (EŠD) 56 in opisano kot noriški municipij rezultatov dejanskih arheoloških raziskav, vredno-Claudia Celeia, datiran v rimsko dobo (http://rkd. stno oceno na osnovi izbranih kriterijev, oceno od- situla.org/). Razglašeno je za arheološko področje stotka uničenosti ter oceno izgube vrednosti poško- in spomenik lokalnega pomena s stalno zaščito, ki dovanega arheološkega zapisa. Neodvisno od časa je v veljavo stopila 19. julija 1986 (Uradni list SRS, izvedbe posameznih raziskav je bila ocena izdelana 28/1986-1364, 1991; Uradni list RS, št. 1/1992-18). v skladu s trenutnimi spoznanji o celovitem arheolo- Zaščiteno območje zavzema širši prostor današnje- škem zapisu ter njegovem časovnem in prostorskem ga Celja, vključno z Miklavškim hribom, na katerem kontekstu. V procesu izdelave ocene smo upoštevali je bilo eno od značilnih rimskih mest in edini noriški 93 Monografije CPA 9 Slika 43 Zračni posnetek z vrisanimi območji dediščine. Z modro barvo je označena arheološka dediščina, z rdečo piko pa lokacija najdišča Celje – Mohorjev atrij (http://giskd6s.situla.org/giskd/). municipij na področju današnje Slovenije ( sl. 43). Evalvacija znanstvene vrednosti tako pomembnega Zato ga je mogoče primerjati z drugimi rimskimi arhitekturnega kompleksa, kot je forum, mora upo-mesti na slovenskih tleh, z municipijem Neviodu- števati vse vidike stratigrafije in kontekstne inter-num ter s kolonijama Emono in Poetoviono, obe- pretacije premičnih najdb, pridobljenih v preteklih nem pa izpostaviti njegove posebnosti, determini- raziskavah. Samo na ta način je mogoče pristopiti rane z izrazito keltsko dediščino ter zgodovinskimi k sintezi kronološkega, kulturnega in zgodovinske-in prostorskimi dejavniki province Norik. Ker gre ga razvoja tako forumskega prostora kot tudi celo-za arheološki zapis, katerega večji del se nahaja v iz- tnega mesta. Ker ima mesto specifično morfološko razito urbanem kontekstu, je problematika njegove organizacijo, ki je odraz njegove družbene funkcije vrednostne ocene obremenjena z vsemi težavami, (Suić 1976, 12), razumevanje strukture in funkcije ki takšne kontekste spremljajo. Zaradi tega se ga ni foruma omogoča razumevanje gradbenih faz ter ra-mogoče lotiti kot edinstvene celote, ampak je treba sti in razvoja tako foruma kot tudi Celeie nasploh. določiti meje ocene glede na dele, iz katerih je sesta- Vendar pa omejen obseg dosedanjih arheoloških vljen (Willem, Brandt 2004, 75). raziskav omogoča delno in skromno sliko razvoja in Glede na to, da bo postopek izveden na osnovi po- funkcije tega prostora. Da bi lahko razumeli njego-datkov, pridobljenih z arheološkimi raziskavami na vo vrednost, je treba na kratko prikazati dosedanja južnem robu foruma, bo za potrebe tega prikaza spoznanja o razvoju rimskega mesta in zgodovino poseben poudarek na forumu kot središču rimskega njegovega raziskovanja, kar bo omogočilo definira-Celja, da bi tako bolje razumeli njegove vrednosti ter nje časovnih in prostorskih meja ocene v odnosu do možnosti ocene njegove izgube v primerih poško- ustreznega referenčnega okvira. dovanja arheološkega zapisa. 94 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene CELJE - CELEJA 0 500 m Slika 44 Tloris rimske Celeie v današnji urbani mreži (risba J. Krajšek). 6.1.1 Referenčni okvir najdišča Celje – trajajo že stoletja, 66 so se vedno izvajale občasno Mohorjev atrij in omogočile le delen vpogled v prostorsko in ča- sovno pogojene spremembe urbanistične strukture Rezultati dosedanjih raziskav kažejo, da se Celeia mesta ( sl. 44). Enako velja za sam forum, katerega že z vzpostavitvijo province Norik in s pridobitvi-urbanistični in arhitekturni elementi še vedno pu- jo municipalnih pravic sredi 1. stoletja (Šašel Kos ščajo veliko odprtih vprašanj. 1997a; Lazar 2002) začne razvijati v skladu s kon- Že natančna lokacija foruma Celeia je bila nekaj sto- cepti rimskega urbanizma, kjer je center mesta fo- letij stvar debate. Tako je ta tema eno od temeljnih rum kot središče javnega življenja, z glavno vlogo v njegovem profanem in sakralnem življenju (Lazar 66 Zgodovini raziskav oziroma odkritij v antični Celei lahko sledimo do 15. stoletja, pri čemer tudi najzgodnejši 2011a, 27). Čeprav raziskave rimskodobnega Celja zapisi o arheoloških najdbah pričajo o bogatem rimsko-dobnem naselju, kar je pripeljalo do tega, da je lokalno prebivalstvo Celje označevalo za malo Trojo (Kolšek 1967; Stopar 1981; Cvirn 1993; Lazar 1997a; 2001; 2002; 2008). 95 Monografije CPA 9 vprašanj urbane organizacije rimskega mesta (Lazar interpretiran kot tempelj s tridelno celo. Zgrajen je 2001, 30; 2002, 85; 2008, 349; 2011a, 27). 67 Vendar bil verjetno na z marmornimi ploščami tlakovanem pa so arheološke raziskave v zadnjih desetletjih pre-in dvignjenem podiju, visokem več kot 2,5 m, do cej dopolnile spoznanja in končno pokazale, da sre- katerega je verjetno vodilo petnajst stopnic (No- dišče Celeie leži na jugozahodnem delu današnjega však 2002; Krempuš, Novšak, Tomažič 2005; Lazar mesta (Lazar 1997a; 2002; 2008; Krempuš, Novšak, 2008). 69 V templju so bili verjetno monumentalni Tomažič 2005), na prostoru, ki se je še v začetku 19. kipi, katerih manjši deli so bili najdeni v 18. stoletju stoletja imenoval Nasutina ali Na ruševinah (nem. (Lazar 2002, 85; 2008; 2011a, 29–30). V novejših Schuetplatz ali Auf der Schett; Lazar 2008, 352). Na raziskavah na prostoru templja sta bila najdena še tem področju urbani raster in arhitekturni ostanki fragment marmornega prsta nadnaravne velikosti kažejo značilen rimski obrazec, kjer je forum po-in marmorna patera (Novšak 2002). Kljub temu, da stavljen na križišče glavnih mestnih ulic, ob katerih je forumsko svetišče interpretirano kot tempelj Ka-so veliki stanovanjski kompleksi, okrašeni z bogati- pitolske trojice, je takšna interpretacija še vedno le mi mozaiki in freskami (Lazar 2001, 30; 2008, 350; predpostavka, ki zahteva nadaljnje raziskave (Lazar 2011a, 27). V preteklih raziskavah so bili na tem 2008, 357; 2011a, 30). 70 Čas izgradnje templja je po-prostoru odkriti tudi kosi monumentalnih skulptur stavljen v konec 1. stoletja (Novšak 2002; Krempuš, ter različni napisi in reliefni okrasi z raznovrstnimi Novšak, Tomažič 2005), kar se sklada z obdobjem prikazi (Lazar 2001, 31; 2011a, 28), ki predstavljajo ustanovitve province in dodelitvijo municipalnih figurativni program imperialnega kulta, poznane-pravic noriškim mestom (Šašel Kos 1997a; Lazar ga iz mest zahodnega dela Rimskega cesarstva in 2002; 2011a). Konec uporabe foruma je postavljen številnih rimskih mest na jadranski obali (Lazar 2008, v sredino 4. stoletja, kar potrjujejo tudi najdbe baz 385; 2011a, 28). Položaj foruma je posredno potrjen stebrov, deli različnih reliefov in skulptura, vzida-tudi s tremi miljniki, najdenimi in situ na severnem na v temelje mestnih vrat, ki jo skupaj z obzidjem vhodu v mesto, na katerih je bila označena 1 milja pripisujemo času Konstantinove dinastije (Novšak oddaljenosti od mestnega središča (Lazar 2008, 354; 2002). 2011a, 27–28). 68 Trden dokaz o forumu v jugoza- Na osnovi teh podatkov lahko predpostavljamo hodnem delu rimske Celeie so prinesle georadarske usmeritev in dimenzije javnega dela foruma ( area raziskave in arheološka izkopavanja, izvedena leta publica). Lokacija raziskanih ostankov iz jugozaho-2002 na prostoru današnjega Trga celjskih knezov dnega dela mesta blizu mestnega obzidja dovoljuje (Novšak 2002; Krempuš, Novšak, Tomažič 2005; predpostavko, da je bil tempelj na zahodnem delu Krempuš, Mušič, Novšak 2005; Lazar 2011a; sl. 45). foruma ( area sacra) in da je bil obrnjen proti vzho-V teh raziskavah je bil ugotovljen tridelni objekt, dnemu delu javnega, odprtega forumskega prostora, ki je bil, tako kot sakralni, verjetno zgrajen konec 67 Vzrok teh razprav je odkritje štiridesetih votivnih ar 1. stoletja, v času pozne vladavine Flavijcev (Krem-prokuratorskih in konzularnih beneficiarjev, najdenih sredi puš, Mušič, Novšak 2005, 213; Gaspari, Krempuš, 19. stoletja v Stanetovi ulici, oziroma na severovzhodnem delu rimske Celeie. Tako izjemno število posvetnih pred- Novšak 2007, 840). S tem je predpostavljeno, da metov je bilo osnova za predpostavko, da je na tem mestu se je javni del foruma obračal v isti smeri kot sa-ležal rimski forum. Irena Lazar poudarja, da so sočasno kralni (severozahod–jugovzhod) in da je lociran v obstajala tudi drugačna stališča, kot na primer ideja, da se je položaj foruma s časom spreminjal (Lazar 2001, 30; 2008, 350). 69 Takšen dvignjen položaj priča o tem, da zgradba 68 Miljniki so bili najdeni leta 2000 med izkopavanji na predstavlja pomembno točko mesta z izrazitim pomenom, Mariborski cesti. Postavljeni so bili ob severnem vhodu v kar dodatno potrjuje predpostavko, da gre za forumski mesto in nosijo isto oznako oddaljenosti ene rimske mi-tempelj. lje (1481 m) od središča mesta, kar ustreza oddaljenosti 70 Tempelj je lahko bil posvečen tudi cesarskemu kultu, do lokacije rimskega foruma na Prešernovi ulici (Lazar katerega številni elementi so bili najdeni na forumu in v 2008, 350). njegovi neposredni bližini (Lazar 2011a, 30). 96 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene CELJE - FORUM 0 100 m Slika 45 Rekonstrukcija foruma in uličnega omrežja Celeie na katastrskom načrtu sodobnega Celja (risba J. Krajšek, R. Krempuš, F. Sirovica). liniji poteka glavnih mestnih ulic ( cardo in decumanus dobe foruma in arhitekturnega razporeda njegovih maximus). Med javnim in sakralnim prostorom je elementov, odprto pa je tudi vprašanje objektov, verjetno potekala še ena mestna ulica ( cardo), in si-ki so ga obkrožali. Področje odprtega javnega dela cer v smeri severozahod–jugovzhod. Na osnovi foruma in njegova neposredna okolica sta zelo sla-primerjav z drugimi rimskimi mesti, predvsem Za- bo raziskana. Edini do sedaj poznani ostanek so drom in Akvilejo, Irena Lazar predpostavlja, da je še vedno ne povsem jasno interpretirane struktu-bil sakralni prostor od javnega ločen z zidom, na re, locirane na njegovem severovzhodnem vogalu. vrhu katerega je bila morda ograda, okrašena z re- Forum kot osrednji element rimskega mesta je še liefi s prikazi Jupitra Amona, Meduze in Aheloja, ki vedno področje z visokim potencialom za odgovor jih hranijo v celjskem lapidariju (Lazar 2008, 354). na vprašanja organizacije mestnega prostora, načina Georadarska merjenja so pokazala, da javni del fo-njegove konstrukcije in njegovih razvojnih faz. rumskega prostora obsega površino 180 × 360 če- Obenem lahko Celeio, mesto z municipalnimi pra- vljev, kar je približno 53 × 106 m (Krempuš, Mušič, vicami na tleh današnje Slovenije, primerjamo še z Novšak 2005, 212; Lazar 2008, 350). Zelo verjetno zgolj tremi rimskimi mesti, v kontekstu Norika pa je je bil tlakovan z marmornimi ploščami, kakršne so edino v Sloveniji; v tem okviru lahko konstruiramo bile na severovzhodnem robu predvidenega foruma referenčni okvir za izvedbo ocene ( sl. 46). odkrite že med raziskavami v 19. stoletju ter med Forumska površina je urbanistično pravilen, orto-kasnejšimi raziskavami v sekundarni uporabi v nje- gonalno zasnovan kompleks, ki je na področju da- govi neposredni okolici (Lazar 2008, 350). našnje Slovenije primerljiv samo z emonskim foru- Na osnovi dosedanjih raziskav rimske Celeie še ve- mom (Mikl Curk 1977, 11). dno ne moremo z gotovostjo predpostaviti prave po- 97 Monografije CPA 9 46 jev atrij vat 1999, erenčni okvir Slika ednostne ocene Ref vr najdišča Celje – Mohor (po Hor 217, sl. 1). 98 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene CELJE - MOHORJEV ATRIJ C B A 0 100 m Slika 47 Položaj sond na območju Mohorjevega atrija v Celju (arhiv Arhej; risba R. Krempuš, F. Sirovica). Obenem organizacija forumskega prostora Cele- 6.1.2 Analiza rezultatov arheološke ie kaže specifičnosti brez neposrednih analogij v raziskave (Celje – Mohorjev atrij)71 Sloveniji in jo lahko koreliramo s tipi, ki se pojavlja- jo v severni Italiji ( Aquileia) in zahodnih provincah, Leta 2002 je celjska Mohorjeva družba začela s prenovo predvsem v Galiji (npr. Lutetia Parisiorum), Noriku svojega sedeža na Prešernovi ulici 23, kjer se je glede na ( Virunum) in Dalmaciji ( Iader; po Sinobad 2008, dotedanja spoznanja najverjetneje nahajal robni del fo-229–232). Na osnovi dosedanjih spoznanj je tako ruma Celeie (Tomažič, Novšak 2003; Krempuš, Nov-mogoče trditi, da je bil forum Celeie zasnovan po šak, Tomažič 2005). Na tem mestu je podjetje Arhej, severnoitalskih vzorih in da v znatni meri sledi d. o. o., jeseni 2002 in spomladi 2003 izvedlo arheo-osnovnim pravilom rimskega urbanizma, ki jih no- loška izkopavanja (Tomažič, Novšak 2003; Krempuš, voosnovane province prevzemajo od Avgustovega Novšak, Tomažič 2005). Razdeljena so bila v 3 sektor- časa dalje (Plesničar Gec 2006, 18; Lazar 2008, 349). je (A, B in C) ter so obsegala površino okrog 675 m2. Čeprav lahko tako konstruiran kontekst vrednostne Za potrebe naše študije bomo uporabili le podatki za ocene služi samo kot ilustrativen primer referenčne-sektor A, saj gre za najprimernejši skupek podatkov za ga okvira, bi moral predstavljati zadovoljivo osnovo izvedbo vrednostne analize in testiranje metode oce-za izvedbo vrednostne ocene celjskega forumskega ne izgube vrednosti. Iz istega razloga smo opazovani kompleksa. prostor omejili na 400 m2 na obrobnem, jugozahod- nem delu javnega forumskega prostora ( sl. 47). 71 Podatki so večinoma iz dokumentacije, pridobljene v času raziskav, in iz poročila o izvedenih delih (Tomažič, Novšak 2003). 99 Monografije CPA 9 SEKTOR A CELJE - MOHORJEV ATRIJ SEKTOR A VZHODNI PROFIL ZAHODNI PROFIL rimskodobne strukture Legenda: moderne strukture 0 5 m Slika 48 Vzhodni in zahodni profil sektorja A na najdišču Celje – Mohorjev atrij (arhiv Arhej; risba S. Tomažič, D. Čirič, F. Sirovica). Podatki iz arheološke raziskave bodo služili kot osno- izkopavanji tega področja, kažejo, da gre za komple- va za simulacijo situacije poškodovanja arheološkega ksen večperiodni arheološki zapis, ki je izvorno na-zapisa oziroma za to, da bi z njimi preverili, koliko so stajal v rimskem obdobju in bil močno preoblikovan za oceno izgube vrednosti primerni podatki iz prev 18. in 19. stoletju ( sl. 48). 72 sekov. Postopek v tem primeru zahteva upoštevanje Iz podatkov iz presekov je razvidno, da globina ar-podatkov, ohranjenih v presekih, in njihovo primer- heološkega zapisa na tem področju znaša med 2 in javo z rezultati arheološkega izkopavanja. V skladu z 3 metri in da je bil zapis od globine 0,5 do približno zahtevami za izvedbo postopka bodo podatki, upo-1,8 metra precej uničen s kasnejšimi gradbenimi deli, rabljeni za oceno, temeljili na risbah in fotografijah najverjetneje z gradnjo pošte, ki je na tem mestu sta-vzhodnega in zahodnega preseka sektorja A ter na la v 18. in 19. stoletju. Uničenje, za katerega predpo-datacijah arheološkega gradiva, do katerih smo prišli stavljamo, da je do njega prišlo v 19. stoletju, je zelo v času arheoloških raziskav. prizadelo arheološke plasti in dele arhitekture, ki so Rezultati raziskav v sektorjih B in C, ki sta obsega- bili, čeprav poškodovani, izkoriščeni pri gradnji te- la dele odprtega prostora vzhodnega dela foruma, melja novega objekta (Tomažič, Novšak 2003, 3). Na bodo uporabljeni za dodatno preverjanje naših sklepov in rezultatov analize. 72 Z izkopavanji utrjeni arheološki ostanki iz 18. in 19. Sektor A je obsegal robni, jugozahodni del javnega stoletja so deli zrušenih objektov pošte. Na žalost zaradi dela foruma, torej prostor, ki je največja neznanka še vedno nerazvitega sistema arheološkega razumevanja ostankov iz tistega časa na tem mestu ni mogoče določiti v razumevanju arhitekturne strukture foruma in na- ocene njihove vrednosti. Ker večperiodni arheološki zapisi čina njegovega funkcioniranja v različnih obdobjih zahtevajo posebno vrednostno oceno za vsako posame- življenja rimskega mesta. Preseki, ki so nastali med zno obdobje, ta situacija nima neposrednega vpliva na rezultate ocene rimskodobnega arheološkega zapisa. 100 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene CELJE - MOHORJEV ATRIJ Sektor B Sektor A Legenda: rimskodobne strukture moderne strukture 0 20 m kanalizacija Slika 49 Tloris struktur, najdenih v sektorju A (arhiv Arhej; risba R. Krempuš, F. Sirovica). risbah vzhodnega in zahodnega preseka raziskanega Analiza ostalih dokumentiranih delov stratigrafije prostora so poleg struktur iz 19. stoletja, ki ležijo v kaže bistveno različno podobo v dveh nasprotnih smeri sever–jug, vidne še štiri strukture, postavljene v presekih, saj je mogoče v celotnem raziskanem pro-smeri vzhod–zahod. Na podlagi prostorskih odnosov, storu smiselno povezati samo nekaj stratigrafskih dimenzij in načina gradnje je mogoče potrditi, da oba enot. Zahodni presek kaže veliko večjo stratigrafsko profila prikazujeta iste strukture, ki se raztezajo preč- kompleksnost ter pomembnejše pokazatelje ohranje- no glede na raziskano površino. Usmeritev strukture nosti različnih vrst premičnih arheoloških ostankov, SJ 106 odstopa od ostalih, ta struktura pa se od ostalih od katerih je organski material (zlasti oglje) ohranjen razlikuje tudi v tehniki gradnje. V obeh presekih je vi-in situ. Na žalost na risbah dokumentirana stratigrafija dno, da ima veliko bolj plitve temelje in jo je mogoče ne dovoljuje jasne rekonstrukcije relativnih kronolo-povezati z objekti iz 19. stoletja, ki kažejo isto tehniko ških odnosov med strukturami in neposredno ob njih gradnje in podobno globino temeljev. dokumentiranimi plastmi, toda zdi se, da so vse plasti Ostale tri strukture so ohranjene do iste višine in so nastale po času izgradnje zidov, saj se pojavljajo nad zgrajene v podobni tehniki, njihovi temelji so enako ravnijo njihovih temeljev (nad 235,2 m n. v.). Mogoče globoki, strukture pa pravilno razporejene v razmaku je predpostaviti, da je bila hodna površina po izgradnji med 5,5 in 6 metrov. Najsevernejša od teh struktur strukture okoli 2,3 metra pod današnjo površino. (SE 105) je široka okoli 1,5 m, njen temelj pa 1,7 m, Če prikazane podatke primerjamo z rezultati arheolo-medtem ko sta drugi dve (SE 107 in SE 108) širo- ških raziskav, lahko vidimo, da so preseki razmeroma ki okoli 1,2 m in imata temelje, široke okrog 1,3 m. dober odraz situacije, ugotovljene z izkopavanjem Z njima je verjetno povezana tudi vertikalno na njiju ( sl. 49). Po podatkih iz poročila je bilo v sektorju A postavljena struktura SE 111, ki se kaže v zahodnem odkritih nekaj rimskodobnih struktur in segmentov profilu pod strukturo iz 19. stoletja (SJ 109). srednje do dobro ohranjene stratigrafije, ponekod 101 Monografije CPA 9 uničene z gradbenimi deli iz 19. stoletja (Tomažič, Novšak 2003, 4). Od tega je bila posebna pozornost posvečena trem zidovom, ki se v pravilnih razmakih raztezajo v smeri vzhod–zahod in so starejši od vseh grajenih ostankov. Z raziskavami je bila definirana samo ena hodna površina, locirana neposredno nad peščeno geološko podlago, na nadmorski višini okoli 235,2 m. V njenih zgornjih 10 cm je bila ob kosih marmor- ja najdena tudi fibula iz 1. stoletja n. št., nad njo pa ostanki marmorja, ki skupaj s številnimi večjimi kosi dislociranih marmornih plošč, najdenih v raziskavah, Slika 50 Obdelani kamni, najdeni med raziskovanjem z veliko verjetnostjo nakazujejo, da je bila raven hodne (arhiv Arhej; foto A. Ozmec). površine sočasna s prvo fazo foruma ( sl. 50). Ostale struktura (SE 155) sta interpretirani kot ostanek ob-premične najdbe so večinoma datirane v obdobje med jekta, postavljenega ob forumu, ni pa izključeno, da 1. in 3. stoletjem, medtem ko je lahko bil manjši del ti ostanki ne pripadajo forumski arhitekturi (Tomažič, materiala v uporabi še tudi v 4. stoletju (Tomažič, No-Novšak 2003, 8). V raziskavah je bila odkrita tudi ne- však 2003, 7–8). koliko mlajša struktura (SJ 108), ki mogoče kaže na Na drugi strani južnega preseka, na skrajnem južnem kasnejšo fazo foruma z novim zunanjim zidom (SE delu raziskanega prostora, ki pa nažalost ni bil posebej 108), 73 s tem pa morda tudi na nov arhitekturni kon-dokumentiran, je bil odkrit kompleksnejši arheološki cept foruma z dvema vrstama stebrov (Krempuš, zapis, ki sta ga omejevali dve strukturi ter je imel dobro Novšak, Tomažič 2005, 175). 74 Predpostavljamo, da ohranjeno stratigrafijo in z njo povezane premične or-forumski kompleks zatem ni bil več obnovljen in da ganske in anorganske ostanke. Stratigrafsko zaporedje so bili deli njegove arhitekture uporabljeni pri gradnji je skupaj s premičnimi najdbami pokazalo velik znan-poznoantičnega mestnega obzidja (Krempuš, Novšak, stveni potencial za pridobivanje natančnejših podat- Tomažič 2005, 175). Zadnje raziskave so pomembno kov o relativnem in absolutnem časovnem zaporedju. dopolnile dotedanja spoznanja o urbanistični ureditvi V sondah B in C, razen nadaljevanja strukture SE 105, središča rimskega Celja, saj so v celoti potrdile pravo ni grajenih ostankov drugih rimskodobnih struktur lokacijo foruma in posredovale veliko pokazateljev o in verjetno je tu govora o delih odprtega forumskega podobi javnega dela foruma ( sl. 51). prostora. Od najdb iz obeh sond so forumski elementi V primeru uničenja uporabnega dela arheološkega za-morda deli stropa in marmorni blok z reliefom grifo- pisa stratigrafija, ki je bila ohranjena v presekih, verjet- na, ki vleče girlando (Tomažič, Novšak 2003, 8). no ne bi omogočala jasne interpretacije funkcij in kro- Z analizo podatkov, pridobljenih v teh raziskavah, noloških odnosov med ugotovljenimi gradbenimi ele-in njihovo primerjavo s podatki iz starejših raziskav menti. Rekonstrukcija situacije pred uničenjem, ki bi jo ter glede na znana pravila rimskega urbanizma je bil najdeni arheološki zapis nedvomno povezan z os- 73 Podobna situacija je znana iz zadarskega foruma, kjer tanki javnega dela rimskega foruma (Tomažič, Nov- svetišče obkrožata dve vrsti stebrov in zunanji zid, ki je od stebrov oddaljen 5 metrov. šak 2003; Krempuš, Novšak, Tomažič 2005). V tem 74 V kratki objavi rezultatov raziskav (Krempuš, No-kontekstu je zid z masivnim temeljem (SE 105) mo- však, Tomažič 2005) so predstavljene še druge predpo- goče interpretirati kot nosilni zid za portik, vzpored- stavke o spremembah podobe foruma. Avtorji predposta- vljajo, da prvo fazo predstavlja pritlični portik z eksedrama no ležečo strukturo (SE 107) pa kot zunanji zid fo- na zadnjem zidu, ki je bil konec 2. ali v začetku 3. stoletja ruma (Tomažič, Novšak 2003, 6). Na zunanjem zidu zamenjan z dvonadstropno galerijo, ki je bila verjetno po- (SE 107) nadzidana struktura (SE 111) in z njo povezana rušena v prvi polovici 4. stoletja (Krempuš, Novšak, To-mažič 2005, 175). 102 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene CELJE - MOHORJEV ATRIJ CELJE-FORUM 1. faza: raziskane strukture 2. faza: raziskane strukture Legenda: 1. faza: rekonstrukcija 2. faza: rekonstrukcija 0 50 m Slika 51 Idealna rekonstrukcija južnega dela foruma, izvedena na podlagi rezultatov raziskav (arhiv Arhej; risba J. Kraj- šek, R. Krempuš, F. Sirovica). izvedli samo na osnovi vertikalnih presekov, ne more 6.1.3 Ocena vrednosti (Celje – Mohorjev nadomestiti izgubljenih podatkov, predvsem stratigraf-atrij) skih odnosov in kontekstov premičnega arheološkega (Glej tabelarno oceno vrednosti na sl. 52) materiala. Vsekakor pa je na podlagi podatkov, pridobljenih z analizo presekov, mogoče trditi, da je govora o 6.1.4 Ocena odstotka uničenosti (Celje – območju intenzivnejših človeških aktivnosti s poudar- Mohorjev atrij) kom na gradbenih dejavnostih, ki jih lahko povežemo s konstrukcijo južnega roba forumskega kompleksa. 75 Ker je bil samo sakralni del foruma Celeie podvržen Tako lahko predpostavimo, da bi zbrani podatki sicer s intenzivnejšim invazivnim in neinvazivnim arheološkim precejšnjimi omejitvami vendarle omogočili sprejeml-raziskavam, vprašanje načina konstrukcije in orga- jivo rekonstrukcijo situacije, predhodne uničenju, ter s nizacije javnega dela foruma še vedno ostaja v znatni tem ustrezno razumevanje kvalitete in informativnega meri odprto. Glede na dosedanja spoznanja velja, da potenciala, potrebnega za izvedbo ocene izgube vred-je odprti del javnega dela foruma obsegal površino nosti poškodovanega arheološkega zapisa. približno 53 × 106 m in bil tlakovan z marmornimi ploščami. Še vedno pa ostaja neznanka, kako je bil vi- deti prostor, ki ga je obkrožal, ter kakšna je bila njego- va površina. Glede na razmerja do drugih elementov 75 Okvirno datacijo bi v primeru poškodovanja arhe- rimskodobnega mesta lahko predpostavimo, da je bila ološkega zapisa zagotovila dislocirani premični material dolžina javnega dela foruma res 106 metrov, saj je s in material, pridobljen s čiščenjem profila (glej npr. pogl. severozahodne in jugovzhodne strani omejen z dvema 6.2.2). 103 Monografije CPA 9 VREDNOSTI KRITERIJI ANALIZA OCENA Zaradi spremembe urbanega rastra, ki se pojavlja že v srednjem veku, forum Celeie ni prepoznaven v prostoru in ne vsebuje nadzemnih struktur, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na vizualne vrednosti, ki bi lahko direktno vplivale na razvoj posebnega dojemanja VIZUALNA prostora. Kljub temu obstaja možnost, da se njegova VREDNOST lokacija in značaj poudarita na nek drugi, posreden način. 2 Mogoče na simbolni način, ki bi bil viden in prisoten v urbani strukturi današnjega mesta. Sočasno pa forum predstavlja del širšega konteksta rastra rimskega mesta, čigar segmenti predstavljajo vseprisotne in nepogrešljive elemente identitete sodobnega Celja. Zgodovinska vrednost predstavlja pomemben vidik arheološkega zapisa z ohranjenim nizom vrednosti, ki znatno prispevajo k interpretaciji prostora in s tem širijo možnosti razumevanja zveze s preteklostjo in zgodovinskim razvojem mesta. Zavest o njegovi zgodovinski vrednosti je ohranjena celo v starem imenu današnjega Trga celjskih knezov, ki se je nekoč imenoval DRUŽBENE ZGODOVINSKA Nasutina ali Na ruševinah (njem. Schuetplatz ili Auf der VREDNOSTI VREDNOST Schuett). Sočasno je neposredno povezan z dejanskim 3 zgodovinski dogajanjem, čigar razumevanje lahko predstavlja bistven prispevek zgodovinskim ugotovitvam nad-regionalnega pomena. Glede na to, da je zgodovini raziskav antičnega Celja mogoče slediti vse do 15. stoletja, ta tema predstavlja eno od najstarejših področij raziskovanja arheoloških ostankov v današnji Sloveniji in je s tem tudi nepogrešljiv del preučevanja razvoja arheologije kot znanosti. Čeprav ima kot središče rimske Celeie znaten potencial za razvoj širših družbenih in posledično tudi ekonomskih vrednosti, pa nezmožnost neposrednega dostopa do arheoloških zapisov in pomanjkanje vizualnih vrednosti, pogojenih z današnjim izgledom urbanega jedra Celja EKONOMSKA VREDNOST omogoča samo posredno vključevanje antičnih ostankov v druge segmente družbenega in ekonomskega življenja. 2 Sočasno ekonomska vrednost lokacije v središču sodobnega mesta nujno ustvarja gospodarski pritisk na širši prostor foruma, kar lahko dodatno ogrozi potencial arheološkega zapisa za samostojno in trajno ustvarjenje ekonomskih vrednosti. Govora je o izjemnem najdišču z malim številom neposredno primerljivih najdišč (e.g. forumi rimskih mest na slovenskih tleh), ki so redka tudi v kontekstu province Norik. Zato je mogoče trditi, da je govora o zapisu visoke REDKOST vrednosti glede na kriterij redkosti, ki vsebuje ostanke, za 3 katere je mogoče predpostaviti, da bodo ustrezno SPLOŠNE odražali tradicije rimskega sveta skupaj z specifičnimi VREDNOSTI značilnostmi znotraj jasno definiranega prostorskega in časovnega okvira. Kot poseben segment rimskega mesta je postavljen v jasen kontekst sočasnega arheološkega zapisa (antičnega SKUPNA mesta) in zato lahko smatramo, da vsebuje visoko raven VREDNOST sinhronega konteksta. Sočasno je prisoten še diakron 3 kontekst, predstavljen predvsem v srednjeveških pa tudi v kasnejših, novoveških in modernih gradbenih 104 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene kontekst, predstavljen predvsem v srednjeveških pa tudi v kasnejših, novoveških in modernih gradbenih intervencijah, s čimer prispeva k vrednostim zgodovinskega središča mesta. Na širšem območju predstavlja del širšega konteksta sočasne krajine s prepoznavno fizično in zgodovinsko-geografsko integriteto. Čeprav gre za izjemno arheološko najdišče, ki ima ustrezne primerjave šele v nadregionalnem REPREZENTATIVNOST kontekstu, vsebuje tudi niz karakteristik pomembnih in reprezentativnih za obdobje, katero reprezentira, pri 2 čemer dobi dodatno vrednost zaradi dobre ohranjenosti fizičnih ostankov. Ko je govora o arheološkem zapisu, lociranem na področju današnjega središča mesta, je raven ohranjenosti prostorske integritete odvisna od kasnejših gradbenih intervencij, ki so segle v določene dele zapisa. Toda vseeno je možno trditi, da gre za najdišče s pretežno INTEGRITETA ohranjeno prostorsko integriteto, ki ga zaznamuje 3 prisotnost arheoloških ostankov na mestu primarne depozicije. Njegovo okolje je stabilno in ne kaže možnosti hitrih sprememb v bližnji prihodnosti, tako da je raven ohranjenosti integritete odvisna od načina, po katerem bo v prihodnje koncipirano upravljanje s tem področjem. Na podlagi analize stratigrafskega zoporedja je mogoče trditi, da zapis karakterizira ohranjenost raznolikih in številnih vrst arheoloških ostankov, čigar odnosi so jasni in berljivi. Skupaj s tem je ugotovljena tudi precejšnja KVALITETA količina relevantnega diagnostičnega premičnega 3 ZNANSTVENE arheološkega materiala, kot tudi primerna VREDNOSTI stopnjaohranjenosti njihovega konteksta, zaradi česar je moč trditi, da je govora o visokokvalitetnem arheološkem zapisu. Arheološki zapis kaže izjemen potencial za zajemanje podatkov o formalnih lastnostih arheoloških ostankov in njihovih medsebojnih kontekstnih odnosih, kot tudi visok INFORMATIVNI potencial za sklepanje o aktivnostih, ki so povzročile POTENCIAL njegov nastanek. Sočasno je informativni potencial zapisa 3 direktno odvisen od integritete najdišča in lahko variira v odvisnosti od naknadnih intervencij v prostor, čeprav za sedaj ni videti, da so ga te res v znatni meri poškodovale. Vsebuje visok potencial za generiranje novega znanja in jasen interpretativni potencial za dopolnjevanje praznin v INTERPRETATIVNI trenutnih spoznanjih. Odpira možnost povezovanja z POTENCIAL novimi raziskavami širšega prostora rimskega mesta in 3 generiranje novih podatkov tako o obdobju, kot tudi o regiji. SKUPNI SEŠTEVEK = ABSOLUTNA OCENA VREDNOSTI 27 VREDNOSTNI INDEKS (Vi = ASv/10) 2,7 Slika 52 Ocena vrednosti najdišča Celje – Mohorjev atrij. 105 Monografije CPA 9 CELJE - FORUM sektor A zgrajena površina Legenda: primerljivi arheološki zapis 0 100 m rimskodobne strukture Slika 53 Območje primerljivega arheološkega zapisa (arhiv Arhej; risba R. Krempuš, F. Sirovica). ulicama, ki se raztezata v smeri severovzhod - jugoza- nepozidanega dela javnega in sakralnega dela foruma, hod. Na podlagi raziskav v Mohorjevem atriju lahko skupni odstotek uničene površine (PPu) znaša 6 %. predpostavimo, da je bilo vsaj 15 metrov na jugozahod- Pu 400 ni (verjetno pa tudi na severovzhodni strani) odprtega PPu [%] = 100 × Puk = 100 × = 6 % 6327 dela foruma rezerviranih za arhitekturne elemente, kakršni so obkrožali forume drugih rimskih mest, in Tako sakralni kot javni del foruma predstavljata ne da se celotna širina javnega dela foruma giblje okoli 83 samo dva samostojna, ampak tudi fizično ločena dela m. Tako je mogoče oceniti, da je površina javnega dela središča rimskega mesta. Zato je postopek ocene uni-foruma znašala 8798 m2, površina sakralnega dela pa čenosti primerneje izvesti v razmerju do nepozidane 3870 m2. Glede na okvirne ocene, izvedene na osnovi površine javnega dela foruma, ki na podlagi katastr-katastrskih podatkov in zračnih fotografij, 50 % tega skih podatkov in zračnih fotografij znaša 4006 m2. V prostora v kasnejših stoletjih ni bilo podvrženih izra- tem primeru odstotek uničene površine (PPu) znaša zitim gradbenim aktivnostim, zato ima velik potencial 10 %. znanstvene vrednosti rimskodobnega arheološkega Pu 400 zapisa. Obenem je to prostor, za katerega lahko pred- PPu [%] = 100 × Puk = 100 × = 10 % 4006 postavimo, da bo dlje časa ostal dostopen arheološkim raziskovalcem in bo zato imel velik pomen za prido- Vendar pa odstotka uničenega v razmerju do skupne bivanje novih spoznanj o rimskem forumu. Kar se površine javnega dela foruma še vedno ni mogoče tiče ocene pozidanosti, je 6327 m2 tega prostora tre-razumeti kot popolnoma primernega za ugotavljanje nutno nepozidanega in s tem dostopnega za bodoče stopnje uničenosti, saj so prejšnje raziskave, vključ- arheološke raziskave. Če odstotek raziskane površine, no z raziskavo na področju Mohorjevega atrija, po-ki ga za potrebe naše študije upoštevamo kot uničeni kazale znatno variabilnost oblike stratifikacije med del arheološkega zapisa, postavimo v razmerje do osrednjim odprtim delom foruma in njegovimi rob-106 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene nimi deli. Vzrok za to so razlike v namenu in vrsti G = 2,7 × (ceil ( 19) + 1) = 8,1 10 aktivnosti, ki so se odvijale na tem območju ter se odražajo v načinu in višini depozicije. Šele s preučitvijo Z uporabo linearnega modela za izračun izgube vre-primerljivega stratigrafskega zaporedja lahko izračun dnosti arheološkega zapisa ima izračunana izguba bolje upošteva tridimenzionalnost stratifikacije. Da vrednost 8,1, do česar pridemo s pomočjo enačbe: bi bil izračun odstotka uničenosti smiseln, ga moramo izvesti v razmerju do površine, ki jo zavzema juž- Gk = ceil (G) = ceil (8,1) = 2 6 6 ni obrobni del foruma, skupaj z neposredno okolico G 8,1 ( sl. 53). Gre za površino 2842 m2, pri čemer je 2059 Gk = ceil ( G × e35 ) = ceil (8,1 × e35 ) = 1 15 15 m2 nepozidano področje, dostopno za bodoče arhe- G ološke raziskave. Odstotek uničenja v tem primeru Gk = ceil (5 × ln ( + 1)) = 20 znaša 19 %, kar je ustrezen podatek za izračun izgube 8,1 vrednosti poškodovanega arheološkega zapisa. = ceil (5 × ln ( + 1)) = 2 20 Pu 400 PPu [%] = 100 × Puk = 100 × = 19 % Izgubo lahko kategoriziramo na tri načine. Z linearno 2059 in logaritemsko kategorizacijo je izguba uvrščena v 2. kategorijo izgube vrednosti (zmerna izguba), pri ekspo- 6.1.5 Ocena izgube vrednosti v simulirani nentnem modelu pa je izguba uvrščena v 1. kategorijo situaciji (Celje – Mohorjev atrij) (minimalna izguba). Z uporabo kvadratnega modela: PPu2 Izračun izgube vrednosti poškodovanega arheološke- G = Vi × (ceil ( ) + 1) = 1000 ga zapisa je odvisen od modela, ki ga uporabljamo, in razlogov za njegovo uporabo. Če želimo izgubo vre- = 2,7 × (ceil ( 192 ) + 1) = 5,4 1000 dnosti izraziti z linearnim modelom, v katerem sto- pnja uničenja proporcionalno raste z odstotkom uni- izguba dobi vrednost 5,4 in je po enačbi za rangiranje čenosti, se enačba za izračun izgube vrednosti glasi: resnosti učinka: PPu G = Vi × Su = Vi × (ceil ( ) + 1) Gk = ceil (5,4) = 1 10 6 5,4 Rezultat kvantitativne ocene vrednosti arheološkega Gk = ceil (5,4 × e35 ) = 1 15 zapisa za primer Celje – Mohorjev atrij je pred po- škodovanjem znašal 27, vrednostni indeks (Vi) kot Gk = ceil (5 × ln (5,4 + 1)) = 2 20 razmerje absolutnega seštevka vrednosti in števila vrednostnih kriterijev pa 2,7. izguba ponovno uvrščena v 1. ali 2. kategorijo (mi- nimalna ali zmerna izguba). Enak rezultat daje tudi Vi = ASv = 27 = 2,7 eksponentni model: 10 10 PPu Drugi podatek, potreben za izračun izgube vredno- G = Vi × (ceil (PPu × e100 ) + 1) = 25 sti, je odstotek uničenosti, ki je bil na podlagi odnosa 19 uničene površine in skupne površine primerljivega = 2,7 × (ceil (19 × e100) + 1) = 5,4 25 arheološkega zapisa ocenjen na 19 %. Tako lahko iz- 5,4 gubo vrednosti v linearnem modelu izračunamo na Gk = ceil ( 6 ) = 1 sledeči način: 5,4 5,4 Gk = ceil ( 35 15 × e ) = 1 107 Monografije CPA 9 5,4 Gk = ceil (5 × ln ( + 1)) = 2 20 MODEL linearna eksponentna logaritemska kategorizacija kategorizacija kategorizacija Z uporabo modelov, občutljivejših na manjša uniče- linearni 2 1 2 nja, bo ocena izgube vrednosti višja. Pri korenskem kvadratni 1 1 2 modelu: eksponentni 1 1 2 G = Vi × ceil (√PPu+1) = korenski 3 2 3 = 2,7 × ceil (√19+1)= 13,5 logaritemski 3 2 3 13,5 Slika 54 Ocena izgube vrednosti na najdišču Celje – Mo-Gk = ceil ( Tabela 11: Ocena izgube vrednosti na najdišču Celje - Mohorjev atrij. 6 ) = 3 horjev atrij. 13,5 13,5 Gk = ceil ( 35 ) = 2 tegorizacije izgube, izračunane s kvadratnim in ek- 15 × e sponentnim modelom. Ko gre za izrazito visoko Gk = ceil (5 × ln (13,5 + 1)) = 3 vrednost arheološkega zapisa, za katerega je odstotek 20 uničenosti ocenjen na skoraj 20 %, te ocene ne mo- remo obravnavati kot zmerno škodo. Ostale ocene se izguba dobi vrednost 13,5, po linearni in logaritemski gibljejo med 2. in 3. kategorijo (povprečno bližje 2. kategorizaciji pa je resnost učinka uvrščena v 3. ka- kategoriji), tako po linearni kot tudi po logaritemski tegorijo (znaten učinek), medtem ko bi bil isti učinek kategorizaciji. po eksponentni klasifikaciji uvrščen v 2. kategorijo in označen kot zmerni učinek. Logaritemski model daje enak rezultat: 6.2 Celje –Breg: testiranje metode na poškodovanem arheološkem zapisu na G = Vi × (ceil (5 × ln (PPu + 1)) + 1) = najdišču 20 19 = 2,7 × (ceil (5 × ln ( Na lokaciji Breg v Celju se je junija 2006 začela gra- 20 + 1)) + 1) = 13,5 dnja košarkarskega igrišča na travniku, lociranem 13,5 Gk = ceil ( južno od kapucinskega samostana. Gradbena dela so 6 ) = 3 bila izvedena brez potrebnih dovoljenj, zaradi česar 13,5 13,5 Gk = ceil ( 35 ) = 2 je prišlo do uničenja pomembnega dela arheološkega 15 × e zapisa ( sl. 55). Za oceno povzročene škode na tem Gk = ceil (5 × ln (13,5 + 1)) = 3 prostoru je bilo junija 2007 izvedeno arheološko do- 20 kumentiranje uničenja. Dela je izvedlo podjetje Ar- Tako je izguba z linearno in logaritemsko kategori- hej, d. o. o., postopek pa je vključeval dokumentiranje zacijo ponovno uvrščena v 3. kategorijo in označena pozidane situacije in ohranjenega profila ter sejanje za znatno izgubo, pri eksponentni kategorizaciji pa deponije izkopane zemlje (Plestenjak, Krajšek, Firšt je uvrščena v 2. kategorijo in označena za zmerno 2007, 3), s čimer so bili pridobljeni podatki, primerni izgubo. S primerjanjem dobljenih rezultatov ( sl. 54) za izvedbo ocene izgube vrednosti poškodovanega postane razvidno, da eksponentna kategorizacija iz-arheološkega zapisa. gubo, izračunano s predlaganimi modeli, ocenjuje kot Najdišče Celje – Breg, igrišče pri kapucinih, se naha-razmeroma nizko in da je ta kategorizacija izrazito ja ob severnem pobočju Miklavškega hriba in je del neobčutljiva na raven potencialne škode. Podoben večjega kompleksa arheoloških ostankov, označenih rezultat pravzaprav kažejo tudi vse predlagane ka-kot Celje – Arheološko najdišče Celje, ki je v Registru 108 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene nepremične kulturne dediščine vpisano pod številko 56. Gre za kompleksen večperiodni arheološki zapis, ki je bil za spomenik lokalnega pomena razglašen leta 1986 (Uradni list SRS, 28/1986-1364, 1991; Uradni list RS, št. 1/1992-18). Čeprav je v Registru opisan kot del noriškega municipija Claudia Celeia in datiran v rimsko obdobje (http://rkd.situla.org/), je Breg v arheološki stroki poznan kot del keltskega opiduma, ki se je v pozni železni dobi razvil na severnih tera- sah Miklavškega hriba ( sl. 56). Ker sočasno predsta- vlja najzgodnejši segment rimskodobnega naselja ter Slika 55 Celje – Breg, igrišče pri kapucinih: ugotovljeno stanje (arhiv Arhej; foto S. Firšt). kasnejši južni del rimskega mesta (Kolšek 1959, 230; 1983; Lazar 2002, 87), je preučevanje njegove vre- Pravi pomen lokacija dobi s prihodom Keltov, ki so dnosti oziroma njene izgube mogoče le v odnosu do v začetku 3. stoletja pr. n. št. na severnih terasah hri-specifičnih prostorskih značilnosti za vsako obdobje ba postavili novo naselbino, ki se je hitro razvila v posebej. Za območje južno od kapucinskega samo-značilen opidum z velikim regionalnim vplivom (Bol- stana so rezultati arheološkega dokumentiranja uni- ta, Kolšek 1982, 11; Gaspari et al. 2000, 188; Lazar čenja poleg nekaterih novodobnih arheoloških ostan- 2002, 71). To kažejo tudi srebrove rude, odpad, ki kov pokazali tudi arheološki zapis, ki ga je mogoče nastane pri vlivanju, ter več tisoč srebrnih novcev, neposredno povezati le z zgodnjerimsko naselbino, najdenih v strugi Savinje, ki kažejo ne le to, da je opi-in bo ocena vrednosti in njene izgube v tem primeru dum imel kovnico novcev (Kolšek 1967; 1983; Kos omejena le na to obdobje lokacije Breg. 1982; 1986; 1997; Božič 1987; Šemrov 1996; 2011; Lazar 1997b; 1997c; Gaspari et al. 2000; 2001), tem- več tudi to, da je bil eno najpomembnejših keltskih 6.2.1 Referenčni okvir najdišča Celje – Breg trgovskih središč z močnim vladajočim slojem in razvitim upravnim aparatom (Šašel Kos 1984, 251). Miklavški hrib (poznan tudi kot Miklavžev hrib) se Natančnega obsega latenske naselbine ni mogoče nahaja na jugozahodnem robu Savinjske doline in potrditi, saj je bila v precejšnji meri uničena zaradi južno ob reki Savinji. Zaradi ugodnega položaja ob spreminjanja toka Savinje. Najdbe, odkrite pri arheo-plovni reki in najpomembnejši trgovski poti vzho- loških raziskavah širšega prostora, pričajo o tem, da dnega alpskega prostora (jantarni poti) je bil ta pro- sta bila latensko in zgodnjerimsko naselje verjetno na stor kontinuirano poseljen od prazgodovine dalje že spodnjih terasah hriba in na njegovem vznožju, sku-skoraj 3 tisočletja (Bolta, Kolšek 1982; Kos 1982; paj z območjem današnje rečne struge (Lazar 2001, Šašel Kos 1984; 1997b; Cvirn 1993; Lazar 2001; 10; 2002, 71; Vičič 1997, 43). To predpostavko so Vičič 1997). Prvi sledovi poselitve Miklavškega hriba potrdile tudi raziskave območja bolj proti severu, ob segajo v zgodnjo železno dobo, ko je na njegovem današnjem toku Savinje, kjer so bili poleg latenske zahodnem vrhu nastala naselbina (Kolšek 1975, 280; naselbinske faze najdeni ostanki obrambnega stolpa, Teržan 1990, 54, 353–355; Vičič 1997, 41; Gaspari et ki je bil verjetno del severnega utrjenega zgodnje-al. 2001, 281), sočasna nekropola pa na severni tera- rimskega naselja (Kolšek 1959; 1983; Bolta, Kolšek si, kjer danes stojita kapucinski samostan in zgradba 1982; Horvat 1999; Lazar 2001; 2002). Z raziskava-nekdanjega sindikalnega doma (Teržan 1990, 106– mi sredi 20. stoletja na področju sindikalnega doma, 108, 353–355; Gaspari et al. 2001, 281; Lazar 2002, kapucinskega samostana in nekdanjega Sadnikovega 71; sl. 57). vrta s t. i. Herkulovim templjem je bila začetna faza zgodnjerimske naselbine datirana v čas zgodnje Av- 109 Monografije CPA 9 Slika 56 Zračni posnetek z vrisanimi območji dediščine. S sivo barvo je označena arheološka dediščina, z rdečo piko pa lokacija najdišča Celje – Breg, igrišče pri kapucinih (http://giskd6s.situla.org/giskd/). gustove vladavine (Kolšek 1959; 1980; Bolta, Kolšek širše področje današnjega mesta Celja (Gaspari et al. 1982; Lazar 1997a; Vičič 1997; Gaspari et al. 2001). 2001, 283). Boljše razumevanje življenja v tem obdobju so Številni rimskodobni ostanki so bili odkriti v času omogočile še raziskave na Mariborski cesti, sever-velikega projekta regulacije Savinje sredi 20. stoletja. no od današnjega mestnega središča. Na tem mestu Takrat so bili v strugi Savinje najdeni ostanki rim-je bilo raziskano poznolatensko svetišče, datirano ske ceste, ki je iz Siscie in Nevioduna vodila v mesto v 1. st. pr. n. št. (Gaspari, Krempuš, Novšak 2007, (Kolšek 1959, 232; 1980, 49; Lazar 2001, 15, 20). To 836), kar je odraz ne samo keltskih, temveč tudi naj-kaže tudi, da je reka v prvih stoletjih našega štetja zgodnejših rimskih religijskih praks na tem prostoru tekla vzhodneje od tega prostora in da je bilo vznož- (Lazar 2011a). 76 Najdišče je sočasno z naselbino na je hriba gosto poseljeno (Lazar 2001, 15; 2002, 79). Miklavškem hribu (Gaspari, Krempuš, Novšak 2007, V projektu regulacije so bili na širšem prostoru ob 836), kar skupaj s slučajnimi najdbami, odkritimi v današnji cesti proti Laškemu najdeni tudi ostanki okolici današnjega mestnega središča, priča o tem, da rimske arhitekture, verjetno s konca 1. in iz 2. stole-sta latenska in zgodnjerimska naselbina uporabljali tja, ter številne premične najdbe, ki potrjujejo takšno datacijo (Kolšek 1959, 232–249; 1980, 49). Odkriti arheološki ostanki so predstavljali segmente južnih 76 Svetišče je datirano v zadnja desetletja 1. stoletja pr. n. št. in zdi se, da ga je v določenem trenutku varovalo delov rimskega municipija, katerega središče je bilo t. i. sveto jezero votivnega pomena, obkroženo z leseno na prostoru današnjega mestnega centra. Južni del ograjo. Kasneje je bil neposredno nad jezerom postavljen mesta je bil namenjen stanovanjem, verjetno pa še lesen galsko-rimski tempelj, južno od njega pa nekoliko manjši kamniti tempelj. Kompleks je bil zapuščen konec različnim obrtniškim delavnicam, katerih sledovi so 1. stoletja pr. n. št., ko so bili na tem mestu zgrajeni rim-bili odkriti med številnimi arheološkimi raziskavami ski stanovanjski objekti (Gaspari, Krempuš, Novšak 2007; (Kolšek 1983, 170; Vičič 1997, 43). Utrjeno naselje Lazar 2011a). 110 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene CELJE 12 11 13 9 10 8 7 6 3 5 2 4 1 0 500 m Slika 57 Latenski in rimski ostanki, omenjeni v besedilu: 1. Miklavški hrib – prazgodovinska naselbina; 2. Breg, sindikalni dom – halštatsko grobišče, latenska in rimska naselbina; 3. Sadnikov vrt – Heraklejevo svetišče; 4. Breg – rimska naselbina; 5. Breg – poznorimsko grobišče in ostanek vzhodnega dela obzidja; 6. Najdišče v strugi Savinje; 7. Na okopih – latenska naselbina, zgodnjerimska obrambna kula; 8. Nekdanja Kresija – najdišče velikega noriškega srebrnika; 9. Križišče Stanetove in Levstikove ulice – najdišče zgodnjerimske fibule; 10. Aškerčeva ulica – najdišče zgodnjerimske pasne spone; 11. Približna lokacija latenskega groba; 12. Mariborska cesta – poznolatensko in zgodnjerimsko svetišče; 13. Ipavčeva ulica – okvirno najdišče poznolatenskega sedelnega obroča (po Gaspari et al. 2001, 282–283). 111 Monografije CPA 9 se nadaljuje vse do sredine 3. stoletja, ko pride do terial pa je bil le redko sistematično analiziran (Vičič sprememb, ki so jih verjetno spet povzročile popla-1997, 41). Zato je vsako novo uničenje arheološkega ve in spreminjanje toka Savinje. Čeprav se avtorji ne zapisa na lokaciji Breg velika izguba za razumevanje strinjajo v interpretaciji dogajanj v Celju v 3. stole-preteklosti tega prostora. Obenem je zapis na Bregu tju (Kolšek 1959; 1975; Lazar 1997b; Gaspari et al. zelo pomemben, saj v primerjavi z drugimi arheo-2001; Krempuš, Mušič, Novšak 2005; Šemrov 2011), loškimi ostanki na področju današnjega mesta Celje arheološki ostanki, datirani v obdobje po 3. stoletju, priča o najstarejših sledovih rimske poselitve Celeie pričajo o tem, da je bila urbana struktura Celeie pod-in je eden najzgodnejših dokazov rimske prisotnosti vržena precejšnjim spremembam. 77 Zdi se, da tera- v Noriku (Plestenjak, Krajšek, Firšt 2007, 16). Ker je sasto vznožje Miklavškega hriba preneha biti del ur- razvoj rimske Celeie izhajal iz keltskih naselbinskih bane strukture mesta, saj v notranjosti naselbinskega osnov, je arheološki zapis na Bregu časovno primer-prostora nastane grobišče (Bolta 1957; Kolšek 1959; ljiv le z najzgodnejšimi fazami rimske poselitve Emo-1980; 1983; Lazar 1997b; 2011b; Bausovac, Krajšek, ne in pogojno Poetovija. Primerljiv arheološki zapis Praprotnik 2012). najdemo tudi izven meja današnje Slovenije. Med Ugotovljena slika naselbinske kontinuitete pozidave pokazatelji zgodnje rimske prisotnosti v Noriku tako na lokaciji Breg kaže ta prostor kot izjemno pomem-najdemo utrjene naselbine v Teurniji ( Sankt Peter im ben del celjske preteklosti, pri čemer so o njegovi vi- Holz) in na Štalenski gori ( Madgalensberg; Šašel 1978, soki vrednosti že dlje časa domnevali. Že v Celjski 63; Plestenjak, Krajšek, Firšt 2007, 16; sl. 58). Zaradi kroniki so omenjeni noriški kamniti spomeniki, ki vsega naštetega Breg v regionalnem kontekstu pred-izražajo čaščenje božanstev neznanih prebivalcev stavlja edinstven arheološki zapis, ki vsebuje izjemen predrimskega mesta (Šašel Kos 1997a, 21). Prvi pravi potencial za razumevanje zgodnjih rimskih vplivov in zapisi o arheoloških najdiščih na tem prostoru se po-poselitve južnega Norika ter za razumevanje obdo- javijo v 19. stoletju, ko so bile na Bregu najdene šte- bja začetkov rimske oblasti na tleh današnje Slovenije vilne zakladne najdbe iz poznolatenskega in zgodnje- (Plestenjak, Krajšek, Firšt 2007, 16). rimskega časa (Lazar 2002, 87). Sočasno se pojavljajo zapisi o legendah in pričevanjih lokalnega prebival- stva, ki arheološkim ostankom pripisujejo poseben 6.2.2 Analiza rezultatov arheološkega pomen. 78 Toda šele v 20. stoletju, ko so prišla na pla-dokumentiranja uničenja (Celje – Breg)79 no odkritja pri regulaciji toka reke Savinje, postanejo arheološki ostanki s severnih teras Miklavškega hriba Leta 2006 se je južno od kapucinskega samostana, na pomemben del preteklosti Celja. prostoru, na katerem so bili po dotedanjih spozna- Kljub številnim raziskavam v 20. stoletju pravi po- njih deli keltske in zgodnjerimske naselbine, začela men arheološkega zapisa na tem prostoru še vedno ni gradnja košarkarskega igrišča (Plestenjak, Krajšek, dovolj razjasnjen. Dokumentacija starejših raziskav je Firšt 2007). Dela so bila v celoti izvedena brez po-pogosto le delno ohranjena, zaradi česar ne prikazuje trebnih dovoljenj, zato je bilo po navodilih ZVKDS natančne stratigrafske slike, premični arheološki ma- na poškodovanem arheološkem najdišču izvedeno arheološko dokumentiranje uničenja, in sicer z na- menom, da bi ocenili povzročeno škodo. Arheološka 77 Ne glede na vzroke začetek pomembnih sprememb ter slabljenje vpliva in moči Celeie v tem obdobju potrjuje- dela so bila izvršena junija 2007 ter so vključevala ta upadanje monetarne cirkulacije in zmanjševanje števila dokumentiranje vertikalnih presekov na robovih uni-epigrafskih spomenikov (Šašel Kos 1984, 254). čenega območja in sejanje 211 m3 izkopane zemlje 78 Janko Orožen (1957) je zabeležil legende, ki pričajo o obstoju grobišča in naselja na vznožju Miklavškega hriba. (Plestenjak, Krajšek, Firšt 2007, 3; sl. 59). Prva govori o grobu na Bregu, v katerem gori luč, druga pa o tem, da je na Bregu stala rodna hiša škofa Maksimili- 79 Podatki so iz dokumentacije raziskav in poročila o jana (Orožen 1957, 4–5). izvedenih delih (Plestenjak, Krajšek, Firšt 2007). 112 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene eg, erenčni Ref 58 ednostne ocene vat 1999, Slika okvir vr najdišča Celje – Br igrišče pri kapucinih (po Hor 217, sl. 1). 113 Monografije CPA 9 CELJE - BREG 6 3 5 2 1 4 uničeni arheološki zapis Legenda: 0 200 m znani arheološki ostanki Slika 59 Položaj uničenega dela arheološkega zapisa v primerjavi z znanimi arheološkimi ostanki v neposredni okolici: 1. Breg, igrišče pri kapucinih; 2. Breg, sindikalni dom – halštatsko grobišče, latenska in rimska naselbina; 3. Sadnikov vrt – Heraklejevo svetišče; 4. Breg – rimska naselbina; 5. Breg – poznorimsko grobišče in ostanek vzhodnega dela obzidja; 6. Najdišče v strugi Savinje (po Gaspari et al. 2001, 282–283). Glede na ugotovljeno situacijo so zemeljska dela za- zgrajen nasip in izravnan teren. To je posebej opazno jela dve manjši terasi južno od kapucinskega samo- v zahodnem profilu, kjer so vidni tudi sledovi utrje- stana površine ca. 27 × 20,3 metra. 80 V uničevalnem vanja terase. Situacija je bila interpretirana kot pripra-posegu so bili arheološki ostanki skoraj v celoti od- va za konstrukcijo objekta, od katerega je ohranjen stranjeni, tako da sta lahko bila arheološko doku- vkop za steber in sledovi nekdanje hodne površine. mentirana samo dva preseka, izkopana pod kotom Na osnovi odkritih najdb je bila celotna rimskodobna 45 in 60 °, ki sta bila vsekana v terasi in padata pro-faza datirana v 1. polovico 1. stoletja pr. n. št. (Pleste- ti severovzhodu (Plestenjak, Krajšek, Firšt 2007, 3; njak, Krajšek, Firšt 2007, 6, 14). sl. 60). Analiza stratigrafskega zaporedja, ohranjene- Še nekoliko starejšo rimskodobno fazo predstavlja- ga v presekih, je pokazala, da so pod površinskimi, jo sledovi niveliranja terena in konstrukcija večjega erozijsko akumuliranimi depoziti sledovi novoveških objekta. Za objekt je bil narejen večji vkop v teraso, gradbenih posegov. V vzhodnem delu južnega profi-v njegovi notranjosti pa so vidni deli južnega zidu la so bili jasno vidni gradbeni ostanki objekta z opeč- in del kamnitega tlakovanja. Premično arheološko nim (Plestenjak, Krajšek, Firšt 2007, 4, 14–15). Pred gradivo, ki ga je mogoče povezati s časom konstrukto fazo je bila faza naravnih nanosov, ki je nastala nad cije objekta, je datirano na konec 1. stoletja pr. n. št. ruševino rimskodobnega objekta, pod katero je bil in začetek 1. stoletja n. št. (Plestenjak, Krajšek, Firšt 2007, 7, 14). Verjetno najstarejši sledovi poselitve na 80 Dela so vključevala tudi izgradnjo 2,5 metra široke tem prostoru so vidni v vzhodnem preseku. Govora dovozne poti v smeri sever–jug v dolžini 36 metrov. Ker je o treh manjših slabo ohranjenih vkopih v pedolo-so ta dela prizadela le površinski sloj, območja dovozne ško osnovo. Ker v teh stratigrafskih kontekstih niso poti nismo vključili v oceno izgube vrednosti. 114 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene CELJE - BREG JUŽNI PROFIL POGLED A-B ZAHODNI PROFIL POGLED C-D opeka Legenda: kamen 0 10 m Slika 60 Južni in zahodni profil poškodovanega arheološkega zapisa na najdišču Celje – Breg (arhiv Arhej; risba A. Plestenjak, M. Strašek, F. Sirovica). odkrili premičnih najdb, tudi čas nastanka teh kon- lončarske tradicije. Med finim posodjem, ki pred- tekstov ni potrjen. Kljub temu je mogoče na podla- stavlja kar 9 % vse zbrane rimskodobne keramike, gi celotne situacije predpostaviti, da gre za sledove je izrazito prisoten italski, predvsem padanski uvoz zgodnjerimskih aktivnosti ali za še nekoliko starejšo (Plestenjak, Krajšek, Firšt 2007, 9). Zato je smiselno fazo, morda povezano s poznolatenskim keramičnim predpostaviti, da je govora o stanovanjskem objektu, materialom, ki je bil odkrit pri sejanju zemlje, izko-opremljenem z bogatim inventarjem, ki je bil verje- pane med uničevalnimi gradbenimi deli (Plestenjak, tno del večjega naselbinskega prostora, na katerem Krajšek, Firšt 2007, 12–14; sl. 61). so konec 1. stoletja pr. n. št. in v 1. stoletju n. št. Rezultati raziskav jasno pričajo o tem, da je bil uni- stali stanovanjski objekti. Arheološki ostanki kažejo, čen pomemben del zgodnjerimskega arheološkega zapisa, najdenega na obeh prizadetih terasah. Temu v prid še posebej priča objekt iz poznega avgustejske- ga časa, ki je bil verjetno obnovljen v 1. polovici 1. stoletja. Takšno datacijo sugerira tudi analiza gradiva, pridobljenega s sejanjem izkopane zemlje. Keramični material je v veliki meri mogoče umestiti v 1. stoletje n. št., z jasno kontinuiteto vse od časa latenske po- selitve tega prostora (Plestenjak, Krajšek, Firšt 2007, 12). Poleg tega je na osnovi zbranega keramičnega gradiva predpostavljena lokalna proizvodnja kuhinj- Slika 61 Sejanje deponije, nastale v času gradbenih del za skega in namiznega posodja, ki kaže izrazite keltske izgradnjo košarkarskega igrišča (arhiv Arhej; foto S. Firšt). 115 Monografije CPA 9 da so ta prostor uporabljali do začetka 2. stoletja arheološki zapis, ki ga lahko imamo za stratigrafsko (Plestenjak, Krajšek, Firšt 2007, 12), kar se sklada z primerljivega z uničenim delom, razteza na 2169 m2, rezultati drugih raziskav na širšem področju najdišča tako da v danih okoliščinah ocenjeni odstotek uniče-Celje – Breg. Nadaljnje aktivnosti so bile zaznane šele nosti znaša 25 %. 81 v novem veku, ko prostor ni več v aktivni uporabi. 548 PPu [%] = 100 × = 25 % 2169 6.2.3 Ocena vrednosti (Celje – Breg) (Glej tabelarno oceno vrednosti na sl. 62) 6.2.5 Ocena izgube vrednosti 6.2.4 Ocena odstotka uničenosti (Celje – poškodovanega arheološkega zapisa (Celje Breg) – Breg) Območje današnjega naselja na lokaciji Celje – Breg Rezultat kvantitativne ocene vrednosti arheološkega zavzema površino skoraj 65.000 m2 in obsega raz-zapisa na lokaciji Celje – Breg znaša 25, pri čemer meroma ravno teraso, na kateri se nahaja kapucinski vrednostni indeks (Vi) kot razmerje med absolutnim samostan s pripadajočimi objekti in klančino s stav-rezultatom vrednosti in številom vstopnih spremen- benimi objekti, ki se na dnu terase spušča do reke ljivk znaša 2,5. Uničenost zapisa je ocenjena na 25 %. Savinje. Terasa s samostanom leži na povprečni nad- Če želimo škodo izraziti z linearnim modelom, morski višini 255 m in obsega površino okoli 16.000 25 m2. Ker so na večjem delu terase različni samostanski G = 2,5 × (ceil (10) + 1) = 10 objekti, je območje, ki ima lahko danes arheološko vrednost, omejeno na odprt in travnat prostor juž- dobi izračun izgube vrednosti arheološkega zapisa no od samostana. Gre za površino 3780 m2 na ju- vrednost 10. To izgubo lahko s pomočjo enačbe: govzhodnem delu terase. Na tem območju je sicer nekaj manjših objektov, vendar pa je na večjem delu Gk = ceil (106 ) = 2 površine mogoče pričakovati dobro ohranjen arheo- 10 10 loški zapis. Na tem prostoru je tudi arheološko naj- Gk = ceil ( 35 15 × e ) = 1 dišče, ki je bilo poškodovano pri gradnji igrišča, kjer 10 je bilo na jugovzhodnem vogalu terase poškodovanih Gk = ceil (5 × ln ( + 1)) = 3 20 548 m2 prostora. Da bi ugotovili območje primerljivega arheološkega uvrstimo v 1., 2. ali 3. kategorijo izgube vrednosti ter zapisa, je treba opomniti, da odprt prostor južno od jo izrazimo v razponu od minimalne do pomembne. samostana kaže opazne razlike v reliefnih značilno- Z apliciranjem kvadratnega modela: stih in da severni del tega območja, na katerem so 252 tudi manjši sodobni objekti, kaže postopen, vendar G = 2,5 × (ceil ( ) + 1) = 5 1000 izrazit padec proti severu in severovzhodu. Enaka situacija je znana iz presekov, ki so bili dokumenti- izguba dobi vrednost 5, kar je dobljeno z enačbo za rani po uničenju, kar kaže, da je tudi zgodnjerimski rangiranje resnosti učinka: stratigrafski obrazec nastajal na enakem reliefu. Zato celotnega prostora ni mogoče razumeti kot strati- 81 Stratigrafsko primerljiva površina in odstotek uniče- grafsko primerljivega s področjem uničenega arheo- nosti sta bila izvedena samo okvirno, s primerjavo foto- loškega zapisa, tako da lahko njegovih severnih 1611 grafij z dostopnih topografskih kart. V času arheološkega m2 izvzamemo iz skupne površine ( sl. 63). Tako se dokumentiranja uničenega bi bila takšna ocena zagotovo natančnejša. 116 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene VREDNOSTI KRITERIJI ANALIZA OCENA Na lokaciji niso vidne nadzemne arheološke tvorbe, čeprav konfiguracija terena lahko nakazuje na strukture in vsebino podpovršinskega arheološkega zapisa. Območje, na VIZUALNA katerem se je razvila zgodnjerimska naselbina, predstavlja VREDNOST odraz planskega izbora, jasno povezanega s prisotnim 2 krajinskimi oblikami. Čeprav zapisa ne odlikujejo jasno vidne nadzemne strukture, se lahko smatra, da ima potencial, da postane viden in prisoten segment kulturne vsebine, ki je sposoben vplivati na doživljanje kraja. Gre za pomemben arheološki zapis, ki lahko bistveno prispeva k interpretaciji prostora in razširi možnosti razumevanja in vzpostavljanja povezav s preteklostjo ter zgodovinskim razvojem mesta. Predstavlja tudi teme, znane iz zgodovinskih virov, in je neposredno povezan z resničnimi ZGODOVINSKA zgodovinskimi dogodki, katerih razumevanje lahko VREDNOST predstavlja pomemben prispevek zgodovinskim raziskavam 3 DRUŽBENE nad‐regionalnega pomena. Zapis omogoča tudi povezavo z VREDNOSTI legendami, ki še vedno obstajajo v spominu. Čeprav le občasno raziskovana, ima lokacija Breg vendarle dolgo tradicijo v arheološki znanosti, ki se ji lahko bolj ali manj kontinuirano sledi od začetka 19. stoletja. Nezmožnost neposrednega dostopa arheološkemu najdišču močno zmanjšuje njegov potencial za razvoj izrazitih ekonomskih vrednosti. V tem kontekstu je pomembna njegova lokacija v ne pretirano urbaniziranem delu Celja, v katerem se nahajajo parki, travnate površine in sprehajalne EKONOMSKA poti. Pomembno je tudi, da je najdišče umeščeno blizu VREDNOST drugih znamenitosti Celja, neposredno ob Kapucinskem 2 samostanu, pod cerkvijo sv. Miklavža, ter vzhodno od ostankov Herkulovega templja. Čeprav gre za lokacijo izven urbanega centra, gre za prostor, ki predstavlja znano celjsko izletniško točko in dopušča možnost vključitve najdišča Breg v že obstoječe rekreacijske turistične in kulturne namene. Govora je o izjemnem arheološkem zapisu z majhnim številom neposredno primerljivih arheoloških ostankov. Njegov pomen je posebno poudarjen v okviru preučevanja REDKOST zgodnje romanizacije južnega Norika, v kontekstu katere je 3 mogoče trditi, da je govora o zapisu, na katerem vzorci poselitve in rabe prostora predstavljajo edinstvene značilnosti v okviru definiranega prostora in časa. Arheološki zapis z lokacije Breg predstavlja pomemben segment zgodnjerimskih ostankov odkritih v bližnji okolici. Poleg tega je govora o zapisu, ki je nastajal v kontinuiranem SPLOŠNE SKUPNA razvoju od keltskega opiduma do rimskega mesta in ima VREDNOSTI VREDNOST visoko raven diahronega konteksta. Hkrati s tem tudi sama 3 lokacija na terasastem vznožju Miklavškega hriba uvršča najdišče med pomembne segmente krajine tistega časa, s prepoznavno fizično in zgodovinsko geografsko integriteto. Gre za arheološki zapis, ki je nastal v specifičnih zgodovinskih razmerah, ki jih v regionalnem kontekstu ne moremo neposredno primerjati z drugimi ohranjenimi in REPREZENTATIVNOST poznanimi arheološkimi ostanki. V tem smislu zato ni 1 mogoče trditi, da predstavlja reprezentativno vrsto arheološkega zapisa, ki kaže lastnosti, značilne za obdobje in regijo. 117 Monografije CPA 9 Na podlagi dosedanjih raziskav je mogoče trditi, da ima širše področje lokacije Breg, ki ni bilo podvrženo kasnejšim gradbenim posegom, dobro ohranjeno prostorsko integriteto, saj so rimskodobni arheološki ostanki ohranjeni INTEGRITETA na kraju primarne depozicije. Hkrati pa je njegova okolica 2 stabilna le do določene mere, saj se nahaja na naravnih terasah na vznožju Miklavškega hriba, ki so podvržene erozijskim procesom, ki so bili ugotovljeni tudi tekom drugih arheoloških raziskav. Stratigrafski zapis kaže primeren spekter kompleksnosti z jasno prepoznavnimi stratigrafskimi odnosi. Ohranjena je tudi relativno velika količina raznolikih in številnih vrst KVALITETA premičnih arheoloških ostankov, med katerimi jih je precej 3 diagnostično relevantnih. Primerno je ohranjen tudi kontekst najdb, kar še dodatno kaže, da je govora o ZNANSTVENE arheološkem zapisu visoke kvalitete. VREDNOSTI Arheološki zapis kaže izjemen potencial za pridobivanje podatkov o formalnih lastnostih arheoloških ostankov in INFORMATIVNI kontekstnih odnosov med njimi, kot tudi kapaciteto za POTENCIAL izpeljavo sklepov o aktivnostih, ki so povzročile njegov 3 nastanek. Zapis tako omogoča smiselne interpretacije o prostorskih in časovnih vidikih človeških aktivnosti na tem prostoru v času zgodnje rimske okupacije. Vsebuje visok potencial za generiranje novega znanja o času nastanka in razvoju zgodnjerimskega naselja. Iz tega razloga se lahko smatra, da gre za izjemno pomemben INTERPRETATIVNI arheološki zapis, ki vsebuje jasen interpretativno potencial POTENCIAL s sposobnostjo zapolnjevanja praznin v trenutnih 3 spoznanjih. Obenem pa imajo spoznanja, utemeljena na njegovem raziskovanju, potencial prispevati k raziskavam širšega prostora ter generirati nova spoznanja nadregionalnega pomena. SKUPNI SEŠTEVEK = ABSOLUTNA OCENA VREDNOSTI 25 VREDNOSTN I INDEKS (Vi = ASv/10) 2,5 Tabela Slika 62 12: Oce Ocena vr na vrednosti najdišč ednosti najdišča Celje – Br a eg Celje - Breg, Igriš , igrišče pri kapucinih. če pri kapucinih. MODEL linearna eksponentna logaritemska kategorizacija kategorizacija kategorizacija Gk = ceil ( 5) = 1 Gk = ceil ( 7,5 6 6 ) = 2 linearni 2 1 3 5 5 7,5 Gk = ceil ( 35 ) = 1 Gk = ceil (7,5 35 ) = 1 kvadratni 15 × e 1 1 15 × e 2 5 Gk = ceil (5 × ln ( + 1)) = 2 Gk = ceil (5 × ln (7,5 eksponentni 20 2 1 2 20 + 1)) = 2 in uvrščeno v 1. korenski oziroma 2. kategorijo, kar 3 predstavlja Tu pri 2 eksponentni in log 3 aritemski kategorizaciji iz- minimalen oziroma zmeren učinek. guba ostaja ista, čeprav daje logaritemska višji rezul- Nekoliko drug logari ačen temski rezultat daje 3 eksponentni model: tat in g 2 a umešča v 2. kateg 3 orijo (zmerna izguba). V korenskem modelu Tabela 13: Ocena izgube vrednosti na najdišču Celje - Breg, Igrišče pri kapucinih. 25 G = 2,5 × (ceil ( 25 × e100) + 1) = 7,5 G = 2,5 × ceil (√25 + 1) = 15 25 118 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene CELJE - BREG uničeni arheološki zapis Breg - zgornja terasa Legenda: 0 100 m primerljivi arheološki zapis zgrajena površina Slika 63 Območje primerljivega arheološkega zapisa (arhiv Arhej; risba F. Sirovica). izguba dobi vrednost 15, pri čemer je po apliciranju Gk = ceil (5 × ln (15 20 + 1)) = 3 enačbe za rangiranje resnosti učinka rezultat ostane isti, zato je izguba ponovno umeščena 15 Gk = ceil ( 6 ) = 3 v 2. ali 3. kategorijo in izražena kot zmerna ali po- membna. 15 15 Gk = ceil ( 35 15 × e ) = 2 Če primerjamo rezultate, pridobljene z uporabo raz- ličnih modelov in kategorizacij ( sl. 64), lahko vidimo, Gk = ceil (5 × ln (15 20 + 1)) = 3 da eksponentna kategorizacija ponovno daje nizke ocene izgube vrednosti, ki jih lahko prikažemo kot minimalne ali zmerne. Takšna ocena je pripisana tudi z linearno in logaritemsko kategorizacijo umeščena v izgubi vrednosti, izračunani z uporabo kvadratnega 3. kategorijo izgube vrednosti, kar pomeni pomemb-in eksponentnega modela. Torej račun, ki bi moral no izgubo, z eksponentno pa v 2. kategorijo (zmerna izkazati izrazitejšo občutljivost na večje poškodbe izguba). ali večje izgube vrednosti, v nižjih vrednostih v vseh Z uporabo logaritemskega modela predlaganih kombinacijah ne kaže primerne ravni občutljivosti. G = 2,5 × (ceil (5 × ln (25 20 + 1)) + 1) = 15 Logaritemska kategorizacija izgubo vrednosti na podlagi ostalih modelov umešča v 3. kategorijo, tako Gk = ceil (156 ) = 3 da je izguba izražena kot pomembna, medtem ko z linearno kategorizacijo nekoliko nižjo oceno dobi le 15 15 Gk = ceil ( 35 15 × e ) = 2 119 Na podlagi dosedanjih raziskav je mogoče trditi, da ima širše področje lokacije Breg, ki ni bilo podvrženo kasnejšim gradbenim posegom, dobro ohranjeno prostorsko integriteto, saj so rimskodobni arheološki ostanki ohranjeni INTEGRITETA na kraju primarne depozicije. Hkrati pa je njegova okolica 2 stabilna le do določene mere, saj se nahaja na naravnih terasah na vznožju Miklavškega hriba, ki so podvržene erozijskim procesom, ki so bili ugotovljeni tudi tekom drugih arheoloških raziskav. Stratigrafski zapis kaže primeren spekter kompleksnosti z jasno prepoznavnimi stratigrafskimi odnosi. Ohranjena je tudi relativno velika količina raznolikih in številnih vrst KVALITETA premičnih arheoloških ostankov, med katerimi jih je precej 3 diagnostično relevantnih. Primerno je ohranjen tudi kontekst najdb, kar še dodatno kaže, da je govora o ZNANSTVENE arheološkem zapisu visoke kvalitete. VREDNOSTI Arheološki zapis kaže izjemen potencial za pridobivanje podatkov o formalnih lastnostih arheoloških ostankov in INFORMATIVNI kontekstnih odnosov med njimi, kot tudi kapaciteto za POTENCIAL izpeljavo sklepov o aktivnostih, ki so povzročile njegov 3 nastanek. Zapis tako omogoča smiselne interpretacije o prostorskih in časovnih vidikih človeških aktivnosti na tem prostoru v času zgodnje rimske okupacije. Vsebuje visok potencial za generiranje novega znanja o času nastanka in razvoju zgodnjerimskega naselja. Iz tega razloga se lahko smatra, da gre za izjemno pomemben INTERPRETATIVNI arheološki zapis, ki vsebuje jasen interpretativno potencial POTENCIAL s sposobnostjo zapolnjevanja praznin v trenutnih 3 spoznanjih. Obenem pa imajo spoznanja, utemeljena na njegovem raziskovanju, potencial prispevati k raziskavam širšega prostora ter generirati nova spoznanja nadregionalnega pomena. SKUPNI SEŠTEVEK = ABSOLUTNI SKOR VREDNOSTI 25 VREDNOSNI INDEKS (Vi = ASv/10) 2,5 Monografije CPA 9 Tabela 12: Ocena vrednosti najdišča Celje ‐ Breg, Igrišče pri kapucinih. MODEL linearna eksponentna logaritemska kategorizacija kategorizacija kategorizacija linearni 2 1 3 kvadratni 1 1 2 eksponentni 2 1 2 korenski 3 2 3 logaritemski 3 2 3 Tabela 13: Slika Ocena i z64 gu Ocena izgube vr be vrednosti na ednosti na najdišču Celje – Br najdišču Celje ‐ Breg, Igrišč eg e , pri k Slika apucin i65 h. Velika Dobrava – Zglavnice: ugotovljeno stanje igrišče pri kapucinih. (arhiv Arhej; foto S. Poglajen). izguba vrednosti, izračunana z uporabo linearnega Register nepremične kulturne dediščine pod evidenč- modela. no številko (EŠD) 15753 in zaščitena kot arheolo- ško področje, kjer naj bi bili manjša prazgodovinska naselbina in rimska vila rustika (http://rkd.situla. 6.3 Velika Dobrava – Zglavnice: org/; sl. 66). Ker je bilo v raziskavah ugotovljeno, da testiranje metode na poškodovanem gre za enostavnejši, toda večperiodni arheološki za- arheološkem zapisu pis, je preučevanje njegove vrednosti in posledično njene izgube mogoče le glede na specifične časovne Velika Dobrava leži severovzhodno od Višnje gore, v in prostorske značilnosti vsakega od na tem najdi- širši okolici Stične, v občini Ivančna Gorica. Locirana šču ugotovljenih obdobij. Zaradi tega bo vrednostna je na izravnani planoti, na vzpetini, ki se strmo spu-ocena sestavljena iz dveh ločenih postopkov, pose- šča proti jugu, kjer je nekdaj potekala rimska via pu- bej za rimskodobne in zgodnježeleznodobne ostan- blica Emona–Neviodunum–Siscia, ter proti zahodu, kjer ke. Obenem razmeroma enostaven arheološki zapis teče potok Trstenščica. Spomladi 2000 so na lokaciji tega najdišča nima pokazateljev o njegovi predhodni Zglavnice v Veliki Dobravi začeli strojno odnašati ze-vrednosti, npr. v obliki presekov, s pomočjo katerih mljo, da bi nasipavali kvalitetnejša kmetijska zemlji- bi bilo mogoče bolje predpostaviti kvaliteto in in- šča ( sl. 65). Med deli so bili odkriti delci rimskodobne formativni potencial situacije pred uničenjem. Zato keramike in novec cesarja Vespazijana, o čemer je je oceno izgube vrednosti mogoče izvesti samo na bil obveščen ZVKDS. Iz situacije je bilo videti, da osnovi dodatnih raziskav, kakršne so bile izvedene v je uničenje prizadelo dele rimskodobne nekropole, tem primeru. zaradi česar je bila kot pogoj za nadaljevanje stroj- nih del predpisana arheološka raziskava. Raziskavo, ki je vključevala dokumentiranje uničenja, terenski 6.3.1 Referenčni okvir najdišča Velika pregled bližnje okolice in arheološko izkopavanje, je Dobrava – Zglavnice izvedlo podjetje Arhej, d. o. o. Pri arheološkem iz-kopavanju so bili poleg ostankov rimskega grobišča Velika Dobrava leži v zahodnem delu Dolenjskega odkriti tudi ostanki halštatske gomile (Novšak 2000). podolja, ki se v smeri vzhod–zahod razteza od Krške Glede na vse okoliščine in pogoje je bila v teh razi-kotline do Ljubljanskega barja (Horvat et al. 2007, 6; skavah zbrana primerna količina podatkov za oceno Murgelj 2013, 6). Zaradi enostavne prehodnosti tega izgube vrednosti uničenega arheološkega zapisa. dela Dolenjske je bilo to podolje od nekdaj področje Po ugotovitvi arheološkega potenciala je bila lokacija intenzivnega naseljevanja, kjer se je že v prazgodo-pod imenom Velika Dobrava – Zglavnice vpisana v 120 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene Slika 66 Zračni posnetek z vrisanimi območji dediščine. Z modro barvo je označena arheološka dediščina, z rdečo piko pa lokacija najdišča Velika Dobrava – Zglavnice (http://giskd6s.situla.org/giskd/). vini oblikovala mreža pomembnih prometnih poti. 82 katero so v poselitvi in izrabi krajine najznačilnejše Čeprav se intenzivnejši sledovi poselitve Dolenjskega zelo številne utrjene višinske naselbine z gomilnim podolja kažejo že prej, je to področje, kot tudi celotna grobiščem ob vznožjih (Tecco Hvala 2012, 41). Izra-Dolenjska, največji razvoj doživelo v starejši železni zita posebnost skupine so skupinski skeletni pokopi v dobi, oziroma med 8. in 4. stoletjem pr. n. št. V tem gomilah, ki so bile po dosedanjih dognanjih namenje-obdobju se je znotraj vzhodnega halštatskega kultur- ne članom istih družin, rodov ali klanov, za katere sta nega kompleksa, na področju Posavja, Dolenjske in bila značilna tipična noša in običaj prilaganja orožja v Bele krajine, razvila posebna dolenjska skupina, 83 za grobove (Dular 1993, 101; Gabrovec 1999, 178; Tecco Hvala 2012, 41). Monumentalne grobne konstrukcije so interes raz- 82 Tu je v smeri vzhod–zahod potekala glavna prome- tnica z verjetnim središčem na Cvingerju nad Virom pri iskovalcev vzbujale že na začetku 19. stoletja, prve Stični, od koder so sekundarne prometnice vodile proti se- intenzivne raziskave pa so se pričele šele ob koncu veru in jugu, v Savsko dolino in dolino reke Krke (Dular, 19. in v začetku 20. stoletja (Dular 2003, 14–15). 84 Tecco Hvala 2007, 45; Horvat et al. 2007, 6; Udovč 2011, 7). Glavna prazgodovinska pot se je verjetno v veliki meri Rezultati teh raziskav so zelo pomembno vplivali na prekrivala s kasnejšo rimsko cesto, ki je Emono povezovala splošni razvoj prazgodovinskih raziskovanj na Slo-s Siscijo. Trasa rimske ceste je potrjena s številnimi arhe- venskem (Frey, Gabrovec 1969, 7), same gomile kot ološkimi raziskavami, izvedenimi v sklopu avtocestnih del (A1 Ljubljana–Zagreb) oziroma na bivši hitri cesti (t. i. Ce- temeljna značilnost dolenjske skupine in specifična sti bratstva in enotnosti), ki je bila na številnih mestih po- pogrebna praksa, za katero so značilni zelo razno-stavljena na traso, ki se uporablja že od prazgodovine dalje. 83 Področje dolenjske skupine na severozahodu sega do Ljubljanske kotline, na vzhodu pa do Gorjancev. Severno 84 Zgodnji raziskovalci dolenjskega halštata niso zaobšli mejo predstavljata Posavsko hribovje in reka Sava, na jugu niti rimskodobnih grobišč. Ocenjujemo, da je bilo od kon-pa reka Kolpa (Gabrovec 1973; 1987; Križ 2004a; Dular, ca 19. do začetka 20. stoletja na Dolenjskem izkopanih več Tecco Hvala 2007; Udovč 2009; Murgelj 2013). tisoč rimskih grobov (Knez 1968, 221). 121 Monografije CPA 9 liki pridatki, pa so že več kot stoletje ena bistvenih nalne razprostranjenosti in pripadnosti posameznim značilnosti koncepta srednjeevropskega halštatskega naseljem ter za preučevanje družbenega, političnega obdobja (Gabrovec 1987, 30). in gospodarskega statusa posameznikov in družbene Od konca prve svetovne vojne je bil dolenjski halštat organizacije halštatskih skupnosti ( sl. 67). predmet mnogih raziskovanj, a številna najdišča so Tako je bilo tudi opaženo, da čeprav se gomile po-bila prvič sistematično popisana šele leta 1975, in si- gosto pojavljajo v skupinah (tudi več kot 100), so cer v publikaciji Arheološka najdišča Slovenije (Gabrovec vendarle najpogostejše posamične gomile, postavlje-et al. (ur.) 1975). Na osnovi te arheološke karte se je ne daleč od naselij in glavnih poti (Dular, Tecco Hva-leta 1987 pričel projekt Utrjena prazgodovinska naselja la 2007, 124, sl. 71). Gomile se prav tako precej razli-na Dolenjskem (Dular 1993, 102), katerega rezultati kujejo po velikosti, saj lahko vsebujejo od 10 do več so bili objavljeni dve desetletji kasneje v publikaciji 100 pokopov (Gabrovec 1987, 85; Križ, Stipančić, South-Eastern Slovenia in the Early Iron Age (Dular, Tec- Škedelj Petrič 2009, 109). Večinoma imajo premer co Hvala 2007). 85 Skupaj s predhodnimi raziskavami 10 m in vsebujejo okrog trideset pokopov (Dular, je na področju današnje jugovzhodne Slovenije regi-Tecco Hvala 2007, 124). Grobovi so razporejeni v striranih 339 železnodobnih najdišč, med katerimi je koncentričnih krogih okoli centralnega groba ali pra-290 grobišč. Od tega je 243 grobišč v obliki gomi- znega središča gomile. Takšna specifična struktura le, torej 71 % vseh poznanih železnodobnih najdišč je verjetno odraz organizacije skupnosti, utemeljene (Dular, Tecco Hvala 2007, 37–43). 86 Različna izko-na družinsko-rodbinskih vezeh, znotraj katerih se je pavanja so potekala na 115 grobiščih (Dular, Tecco oblikoval vladajoči družbeni sloj oziroma družinsko-Hvala 2007, 39). -rodovna aristokracija (Knez 1980a; Gabrovec 1987; Če so gomile dolenjskega halštata nedvomno repre- 1999; Dular 1993; Dular, Tecco Hvala 2007; Tecco zentativna arheološka tvorba, značilna za obdobje in Hvala 2012). regijo, ter zato lahko prispevajo k vizualnim in zgo- Organski materiali v pokopih v gomilah, vključno s dovinskim vrednostim področja, bo raven njihove človeškimi kostmi, so pogosto izjemno slabo ohra-vrednosti odvisna od ugotovljene ravni vidljivosti in njeni ali celo popolnoma razpadli, tako da sta smer in ohranjenosti, preučitve neposrednega konteksta in lega pokojnika običajno določeni na podlagi razpo-potenciala, da njihovo raziskovanje prispeva k dopol- reda najdb in pridatkov v grobovih. Za predmete v njevanju praznin v trenutnih spoznanjih. Tu je po- grobovih predpostavljamo, da odražajo spol, starost membno poudariti, da je bilo na področju Dolenjske ter družbeni in ekonomski status pokopane osebe, raziskanih precej halštatskih gomil. Raziskave njiho-ponekod pa tudi etnično pripadnost (Knez 1980a; ve prostorske umestitve, 87 številčnosti, medsebojnih 1980b; Teržan 1980; 1985; 2009; Gabrovec 1999; prostorskih odnosov ter značilnosti in odnosov gro-Dular, Tecco Hvala 2007). Bolje ohranjeni grobovi bov dajejo temeljne podatke za analizo njihove regio- v Stični in Novem mestu kažejo, da so bili pokojniki pokopani v nekakšnem lesenem zaboju, postavlje- nem v grobno jamo, ponekod dodatno obloženo in 85 V tem delu je na podlagi analize naselbinske dinamike regije v zgodnji železni dobi prikazana tudi natančna anali- prekrito z večjim kamenjem ali kamnitimi ploščami za vplivov in pogojev, v katerih se je oblikovala in razvijala (Gabrovec 1987; 1999; Knez 1991; Križ, Stipančić, dolenjska skupina. Ravno zato je to delo dobra osnova za Škedelj Petrič 2009). Kamnita obloga je bila pogosto oblikovanje referenčnega okvira vrednostne ocene arheoloških ostankov dolenjskega halštata. odkrita v centralnem grobu in okrog grobov z večjo 86 Preostalo so grobišča na planem, ki so slabše razuml- količino dragocenih pridatkov, zato predvidevamo, jena, verjetno tudi zaradi težje prepoznavnosti v prostoru da so bili v njih pokopani pripadniki najvišjega sloja (Dular, Tecco Hvala 2007, 123). 87 Čeprav intenzivnejše raziskave vzorcev distribucije (Križ, Stipančić, Škedelj Petrič 2009, 126). Pokojniki gomil niso bile izvedene, je ugotovljeno, da pogosto ležijo so bili pokopani oblečeni in so ležali na hrbtu v izte-na privzdignjenih legah ob glavnih prazgodovinskih ko- gnjenem položaju. Najdeni so bili tudi pokopi s ko- munikacijah (Dular, Tecco Hvala 2007, 123–124). 122 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene Slika 67 Referenčni okvir vrednostne ocene halštatskega arheološkega zapisa na najdišču Velika Dobrava – Zglavnice, pridobljen na podlagi razprostranjenosti gomilnih grobišč dolenjske halštatske skupine (po Dular, Tecco Hvala 2007, 147, sl. 83). njem in celo samostojni pokopi konj, ki so bili lahko lagi je bilo dognano, da je prvemu vidnemu vzponu delno ali v celoti postavljeni v grobno jamo (Gabro-halštatskih skupnosti v 7. stoletju pr. n. št. sledil prvi vec 1987, 86; Dular, Tecco Hvala 2007, 124). izrazitejši upad njihove moči v 1. polovici 6. stoletja, Gomila je nastajala postopno, najprej okoli central- ki naj bi bil posledica skitskih pohodov. Že konec 6. nega groba ali manjše gomile, in se sčasoma z novi- stoletja naj bi se pričeli postopna obnova in vzposta- mi pokopi povečevala, tako da je ena gomila lahko vitev nove ravni »blagostanja« oziroma moči, ki se nastajala tudi nekaj stoletij (Knez 1980a; Gabrovec še posebej pokaže v 5. stoletju z vrhuncem situlske 1987; 1999; Dular, Tecco Hvala 2007; Križ, Stipan-umetnosti (Dular, Tecco Hvala 2007, 252). čić, Škedelj Petrič 2009; Tecco Hvala 2012). Toda že ob koncu 4. in v začetku 3. stoletja pr. n. št. Grobišča in pogrebne prakse so še danes glavni vir prihod Keltov pomembno spremeni kulturno iden-za analize železnodobnih skupnosti (Dular, Tecco titeto Dolenjske in začne se oblikovanje nove, mo-Hvala 2007, 123, 237), medtem ko so elementi noše kronoške kulturne entitete. Pojavijo se očitne spre-skupaj z drugimi najdbami v grobovih še vedno glav- membe v materialni in duhovni kulturi, med drugim ni pokazatelj kronološke razvojne slike dolenjskega tudi v obredih pokopavanja, kjer se kot nova norma halštata (Dular 2003, 99–100). Ravno na njihovi pod-uveljavijo žgani pokopi v nekropolah na prostem, ki 123 Monografije CPA 9 vsebujejo izrazito keltske pridatke in dele noše (Frey, strativno in trgovsko središče celotne regije. Vzho-Gabrovec 1969; Knez 1980a; 1980b; 1986; 1991; Du- dna in južna meja agra Nevioduna še nista z goto- lar, Tecco Hvala 2007; Križ, Stipančić, Škedelj Petrič vostjo potrjeni. Na severu je najverjetneje segal do 2009; Tecco Hvala 2012). 88 Čeprav je vloga velikih agra Celeie oziroma noriške province, na zahodu pa halštatskih naselbin v času prihoda Keltov in neko-do agra Emone oziroma desete italske regije ( Regio liko poznejših rimskih osvajanj še vedno precej ne- X, Venetia et Histria; Horvat 1999, 228). 91 Zahodna jasna, je bila na številnih najdiščih ugotovljena jasna meja agra Nevioduna je potekala zahodno od Stične, kontinuiteta skozi celotno mlajšo železno dobo, ki jo verjetno nekje pri Višnji gori (Horvat 1999, 227), kar prekine prihod Rimljanov (Frey, Gabrovec 1969, 14, rimsko nekropolo iz Velike Dobrave umešča na mej-18, 24; Dular 1993, 101–102). 89 no področje z emonskim agrom oziroma na mejo z V 1. stoletju pr. n. št. se začnejo rimska osvajanja so- X. italsko regijo. sednjih področij in že med letoma 35 in 33 pr. n. št. Nekropola leži nekoliko severneje od rimske ceste so Rimljani zasedli ozemlje južno od reke Save (Ša-Emona–Siscia, ki je vodila skozi Neviodun in je sever- šel 1978; Horvat 1999; Lovenjak 2003; Dular, Tecco no Italijo povezovala z vzhodnimi provincami (Lo-Hvala 2007). Zdi se, da je do dokončne priključitve venjak 1997, 89–90; Križ 2003, 14–15). Trasa te zelo Dolenjske rimski državi prišlo med letoma 14 in 9 pr. pomembne prometne poti se v velikem delu ujema s n. št., ko Dolenjska postane del province Illyricum. Že potekom stare prazgodovinske trgovske poti, ki je v v začetku 1. stoletja n. št. je priključena provinci Pa-smeri vzhod–zahod prečkala Dolenjsko podolje. Gle- noniji, verjetno pod uradnim imenom Spodnji Ilirik de na potrjena in raziskana rimska najdišča na Do-oziroma Illyricum Inferius (Šašel Kos 2010, 218). 90 lenjskem je razvidno, da je bil ta prostor v rimski dobi Čeprav se je sprejemanje rimskih materialnih in du- intenzivno poseljen in da je imel razširjeno mrežo hovnih obrazcev začelo že s prvimi osvajanji Dolenj- prometnic (Svoljšak et al. 2008, 7), z opazno koncen- ske, se je intenzivnejša romanizacija Panonije pričela tracijo rimskodobnih naselbinskih ostankov ob glavni šele za časa Vespazijana in z ustanavljanjem urbanih cesti. Rimskodobni naselbinski vzorec na Dolenjskem naselbin, prvotno umeščenih ob stare trgovske poti kljub temu še vedno ni povsem jasen. Številna odkritja (Šašel Kos 1997a, 25; 2010, 219). Dolenjska je takrat večinoma manjših grobišč in naselbin vsekakor priča-postala del agra Nevioduna, ki mu je Vespazijan v 2. jo o intenzivni naseljenosti, kjer izrazito prevladujejo polovici 1. stoletja podelil status municipija (Horvat domače ruralne naselbine različne velikosti s posa-1999, 219; Križ, Stipančić, Škedelj Petrič 2009, 168; mičnimi večjimi rimskimi vilami ( sl. 68). Bavec 2011, 8), s čimer je to mesto postalo admini- Čeprav lahko potrjene rimskodobne ostanke vidimo tudi kot odraz intenzivnejše romanizacije, so med nji- mi hkrati zelo opazne lokalne značilnosti, kar je še 88 Iz rimskega časa se je ohranilo ime keltskega pleme- na Latobikov, ki je verjetno naseljevalo področje današnje posebej vidno v pogrebnih praksah. Prepoznavanje Dolenjske ter bilo v predrimskem obdobju v konfederaciji teh lokalnih posebnosti je rezultat raziskav številnih s Tavriski (Božič 1987, 861, 877; Horvat 1999, 228). Po nekropol, lociranih ob manjših naselbinah, pa tudi ob njih sta poimenovani tudi mesti Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum (Drnovo) in Preatorium Latobi- večjih rimskih središčih na Dolenjskem. Raziskave so corum (Trebnje; Frey, Gabrovec 1969, 10; Lovenjak 2003, pokazale, da od zgodnjerimskega obdobja do sredine 94–95). 1. stoletja n. št. na dolenjskih grobiščih prevladujejo 89 Rimske naselbine so bile pogosto postavljene ob vznožju halštatskih naselbin, kar se po eni strani povezu- pokopi v enostavnih grobnih jamah, kamor je bil po- je s priročno umestitvijo ob glavne prometnice, po drugi ložen pepel z ožganimi ostanki pokojnikov ter raz-strani pa s preseljevanjem domačega prebivalstva na nižja lični grobni pridatki. Ker je takšna praksa potrjena območja izven velikih in utrjenih lokacij na vzpetinah (Križ 2003, 14). 90 S Trajanovo reorganizacijo ozemlja v začetku 2. sto- 91 Ager Nevioduna se verjetno ujema s področjem, letja je ager Nevioduna pripadel provinci Pannonia Superi- pripisanim keltskim Latobikom (Petru 1971; Dular 1974; or oziroma Zgornji Panoniji (Šašel Kos 2010, 222). Horvat 1999; Vičič, Slapšak 2004). 124 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene etrič edelj P znane pozicije možne pozicije meje provinc Legenda: vat 1999, 217; Križ, Stipančić, Šk 40 km eščak 1985, 13; Hor obišč (po Br odobnih gr vih rimsk ovinc in distribucijo primerlji 0 lede na meje pr Položaj najdišča (velika rdeča pika) g 68 Slika 2009, 169). 125 Monografije CPA 9 tudi na grobiščih, ki imajo kontinuiteto še iz poznega Latobicorum) so pokopi v velikih žarah (Knez 1968, latena, prevladuje mnenje, da gre za nadaljevanje 223; Breščak 1985, 27–36). Posebnost Dolenjske predrimske, keltske tradicije (Breščak 1985; Horvat v zgodnjem rimskem obdobju je tip žar v obliki hiš, 1999; Knez 1968; Gregl 1989). 92 katerih izvor še vedno ni pojasnjen, 94 se pa pojavlja- V sredini 1. stoletja je prišlo do opaznih sprememb v jo predvsem na vzhodnem Dolenjskem. Grobovi, pogrebni praksi, ko se pojavijo povsem nove značil-ki predstavljajo standardne tipe v mestih province nosti, ki zaznamujejo dolenjska grobišča zgodnjega Panonije, na primer grobovi iz opeke, ter pokopi v cesarskega obdobja. Najpogostejša novost je pojav amforah, sarkofagih in kamnitih žarah se pojavljajo grobov, obloženih in ponekod prekritih s kamnitimi občasno, običajno na grobiščih urbaniziranih središč ploščami, ki imajo poslej obliko svojevrstnega kamni- (Knez 1968; 1986; Breščak 1985; Križ 2003). Najpo- tega zaboja ali skrinje. Takšni grobovi so lahko bili gostejši grobni pridatek v grobovih zgodnjega cesar-dodatno pregrajeni z vertikalno postavljeno kamnito skega obdobja na področju Dolenjske je posodje za ploščo, ki je prostor za žaro ločevala od prostora za pitje – običajno veliki lonec in čaša, pogosto skleda, pridatke (Knez 1965; 1968; 1974; 1992; Breščak 1985; ponekod pa tudi vrč (Knez 1992, 88; Horvat 1999, Horvat 1999). Nekoliko redkeje se pojavljajo zidane 229). Redkeje se pojavljajo pridatki, ki jih imamo za grobnice kvadratne oblike, zgrajene iz kamna v su-standardne v rimskih grobovih – oljenke in novci, hozidni tehniki ali vezane z malto (Knez 1968, 227; stekleno posodje in terra sigilata (Knez 1965, 156; 1974, 74–75; Breščak 1985). Takšne grobnice so na 1992, 88–90; Križ 2003, 26). enem od zidov pogosto imele posebej zgrajeno po- Posebnosti rimskodobnih pogrebnih praks na Do- lico za postavljanje pridatkov (Knez 1965, 154; Bre- lenjskem sicer razlagamo z nadaljevanjem in razvo- ščak 1985, 37), redkeje pa tudi za žaro s pepelom po- jem lokalne oziroma regionalne tradicije. Pravi vzroki kojnika (Slabe 1975, 224). Tretja pomembna skupina tega fenomena še vedno niso dovolj pojasnjeni, saj so krožni oziroma ovalni grobovi, grajeni iz kamna. ne zadostuje sklicevanje samo na kontinuiteto iz la-V vzhodnih delih Dolenjske so lahko takšni grobovi tenskega obdobja. Številna znana grobišča so namreč nadgrajeni s kamnito kupolo in imajo pred vhodom t. večinoma nastala v 1. stoletju n. št. in vsebujejo elei. dromos (Knez 1968; Breščak 1985; Hrovat 1999). 93 mente, ki jih ni mogoče neposredno povezati s kelt-Istočasno se sporadično pojavljajo tudi pokopi v sko materialno kulturo, predvsem kulturo Latobikov, večinoma pravokotnih zidanih grobnicah, katerih ki so Dolenjsko poseljevali pred prihodom Rimljanov notranjost je poslikana s freskami (Knez 1968, 228– (Dular 1976, 201). Pomembno je tudi pripomniti, da 229; Breščak 1985, 39). Zelo redki so tudi grobovi so številna raziskana grobišča ozko datirana v čas pod gomilami (t. i. noriško-panonskega tipa) (Knez od 1. do sredine 2. stoletja, kar še vedno ni ustrezno 1968; Breščak 1985; Horvat 1999). Posebej redki pojasnjeno. Lahko so odraz intenzivnejše poselitve, in omejeni le na ožjo okolico Trebnjega ( Praetorium lahko pa tudi večje stopnje smrtnosti. 95 Situacija se je morala v naslednjem obdobju pomembno spremeniti, 92 Po grobi oceni je bilo na tak način opravljenih 40 % vseh registriranih pokopov na manjših rimskih grobiščih na Dolenjskem (Knez 1968), tak način pokopa pa izrazi- 94 Pojav te, za Dolenjsko specifične oblike žare najpo- to prevladuje na nekaterih grobiščih z mešanim ritualom gosteje povezujemo s keltskim plemenom Latobikov (Pe- (Gregl 1989). Dejansko gre za prakso, ki je med najpogo- tru 1963; 1964; 1971; Knez 1980; 1986; 1991; Gregl 2003). stejšimi tudi pri rimskodobnih grobiščih izven Dolenjske Nasprotniki teh interpretacij trdijo, da so žare v obliki hiš (glej na primer: Petru 1972, 11; Kujundžić 1982, 9; Istenič produkt rimskih delavnic ter da ne obstaja nobena jasna 1999, 49). kronološka povezava, ki bi jih povezovala s predrimsko 93 Takšne grobnice so dokumentirane tudi na severo- keltsko keramično produkcijo (Dular 1976, 200; Horvat zahodnem Hrvaškem (Gregl 2000). Domnevamo, da so 1999, 228). namenjene večkratnim pokopom, verjetno članov po- 95 Takšna situacija je potrjena v delih Dolenjske in na membnih in bogatih družin (Breščak 1985; Horvat 1999; obmejnem področju severozahodne Hrvaške, ki sodi v isti Križ 2004b). kulturni krog (Gregl 1989, 38; 1997, 9). 126 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene saj so grobišča, ki jih je mogoče datirati v 3. ali 4. sto-o medsebojnih vplivih in povezavah med emonskim letje, na področju Dolenjske izredno redka. 96 in neviodunskim agrom, je smiselno pričakovati, da Na območju Dolenjske so znane številne rimskodob- bo obmejni prostor področje intenzivnega mešanja ne nekropole, vendar je zelo očitna tudi njihova kon- različnih tradicij ( sl. 69). centracija v vzhodnih delih tega področja. Takšno Zato so lahko rezultati raziskav nekropole na zaho-sliko nekoliko dopolnjujejo raziskave neposredno dni meji neviodunskega agra pomemben prispevek ob rimski cesti Emona–Siscia. Čeprav je bolj ali manj k razumevanju kulturnih vplivov in lahko omogoči-potrjena predpostavka, da je naselbinski vzorec v ve- jo boljše definiranje teritorialnih meja ter družbenih liki meri odvisen od poteka prometnic, raziskave na in političnih odnosov. Čeprav lahko torej grobišče v tem prostoru še vedno dajejo arheološko neprever-Veliki Dobravi razumemo kot nekoliko reprezentativ- jeno in verjetno izkrivljeno sliko o gostoti poselitve no za regijo in obdobje, določene okoliščine vendarle Dolenjske v rimski dobi. Pri tem je treba upoštevati, poudarjajo znanstveni potencial arheološkega zapisa da so arheološki ostanki iz zahodnih delov Dolenj-tega najdišča, vrednost katerega pa je kljub temu odvi- ske še vedno precej slabše raziskani in manj znani. sna od ohranjenosti in kvalitete arheoloških ostankov. V zahodnem delu Dolenjskega podolja oziroma v bližnji okolici Velike Dobrave so bili rimski grobovi odkriti na Mrzlem polju (Jerin 2008, 66–75), vendar 6.3.2 Analiza rezultatov arheološkega so bili preslabo ohranjeni, da bi lahko razločili nji-dokumentiranja uničenja (Velika Dobrava – hove značilnosti. Rimski grobovi so bili registrirani Zglavnice)99 tudi v Grosuplju (Šašel 1975), Boštanju pri Zagradcu (Puš 1975a), Blečjem Vrhu (Puš 1975b), Veliki Loki Velika Dobrava leži na zravnani planoti podolgo- – Devci (Šribar 1959; Puš 1975c), Petrušnji vasi (Ga- vatega hriba, na nadmorski višini okoli 480 m. S te brovec 1975a) ter v Šentvidu pri Stični na lokacijah lokacije se odpira pogled proti jugu v dolino, ki jo Farovški hrib, Škufčeva njiva in t. i. Štajngrob (Ga-je nekdaj prečkala rimska cesta Emona–Neviodunum– brovec 1975b). 97 Na žalost je v večini teh primerov Siscia, danes pa avtocesta Ljubljana–Zagreb (Novšak govora o slučajnih najdbah in grobovih, ki niso bili 2000, 2; 2006, 228). Hkrati so iz tega mesta jasno vi-ustrezno strokovno raziskani oziroma dokumentira- dni okoliški hribi, med katerimi so nekateri lokacije ni. Zato moramo primerljiva rimska grobišča iskati znanih arheoloških najdišč (npr. Vrh nad Višnjo goro tudi v vzhodnem delu Dolenjske. Hkrati je treba pri-in Gradišče Marečja dol; Novšak 2000, 2; 2006, 228). pomniti, da so bili tudi na emonskih grobiščih in ob Najdišče Velika Dobrava se nahaja na mestu Zaglav-cesti Emona–Neviodunum ponekod zabeleženi grobo- nice, na obdelovalnih kmetijskih zemljiščih zahodno vi s podobnimi lastnostmi kot v Veliki Dobravi (glej od naselja Velika Dobrava ( sl. 70). Grobišče leži na npr. v Plesničar Gec 1980). 98 Ker ta situacija priča približno 1 m dvignjenem terenu nad okoliškimi polji. Na tej lokaciji (parcela 37/2, k. o. Višnja gora, v lasti 96 Vzroki njihove slabe zastopanosti niso natančno definirani in so lahko posledica slabe raziskanosti. Kljub temu je sprejeta predpostavka, da je v 3. stoletju prišlo do na. Ob cesti Emona–Neviodunum, okoli 2 km vzhodno od splošnega padca števila prebivalcev, kar pripisujemo mar-vzhodne emonske nekropole, je bil na primer odkrit grob, komanskim vojnam, morda pa celo kugi. Kakorkoli že, zdi obložen s kamnitimi ploščami (Plesničar Gec 1980). Na se, da se to področje po drugi polovici 2. stoletja n. št. področju neviodunskega agra je bil najden kamniti spomeni nikoli »pobralo«, o čemer pričajo redke najdbe rimskih nik z lastnostmi, tipičnimi za severno Italijo. Marjeta Šašel grobov iz tega obdobja (Knez 1980a; 1986; 1991; Gregl Kos (2002) meni, da gre za nagrobni spomenik emonske-1989; 1997; 2000). ga mestnega magistrata, ki je verjetno imel posest na po- 97 Na številnih mestih v zahodnem delu Dolenjskega dročju Acerva (obcestna postaja v bližini Ivančne gorice), podolja so kot spolije v sekundarni uporabi dokumenti-na kateri je bil tudi pokopan. rani tudi rimski nagrobni spomeniki (Plestenjak 2013, 9). 99 Podatki so pretežno pridobljeni iz dokumentacije, 98 Na emonskih grobiščih je bilo odkritih nekaj grobov zbrane v času raziskav, in poročila o izvedenih delih (No-z značilnostmi, ki jih povezujemo z ozemljem Neviodu- však 2000). 127 Monografije CPA 9 - , ga erenč elika lavnice Ref ednostne odobne ega zapisa obov na em (po 69 va – Zg ljen na podlagi ostranjenosti pr vat 1999, 217, Slika ni okvir vr ocene rimsk arheološk na najdišču V Dobra pridob raz rimskih gr Dolenjsk Hor sl. 1). 128 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene VELIKA DOBRAVA - ZGLAVNICE Legenda: raziskana površina 0 200 m Slika 70 Položaj najdišča glede na reliefne značilnosti območja (arhiv Arhej; risba S. Poglajen). Antona Kralja) se je spomladi 2000 začelo odnašanje ga grobišča in 3 grobovi iz starejše železne dobe, ki zemlje, da bi z njo nasipavali lokacije s kvalitetnejšo so bili verjetno del zemljene grobne gomile ( sl. 71). podlago. Med deli so bili najdeni delci rimskodobne Rimski grobovi so bili odkriti pod ornico in vkopani keramike in novec cesarja Vespazijana, o čemer je bil v geološko podlago, medtem ko so bili železnodob-obveščen pristojni konservator. Potem ko je bil opra- ni grobovi izkopani do različnih globin, kar kaže na vljen uradni ogled, je bilo ugotovljeno, da so strojna možnost, da so bili v času uporabe prekriti z nasipom dela poškodovala rimskodobno nekropolo, njihovo gomile, ki je bila verjetno uničena zaradi večstoletne nadaljevanje pa je bilo pogojeno s predhodno arhe-kmetijske rabe tega prostora (Novšak 2000, 2; 2006, ološko raziskavo ohranjenih delov najdišča (Novšak 228–230). 2000, 1; 2006, 228). Skupaj je bilo raziskanih 12 grobov. Najden je bil tudi Dela je izvedlo podjetje Arhej, d. o. o., ki je izvedlo en pokop živali, ki pa je bil interpretiran kot recenten. postopek dokumentiranja nastale situacije, terenski Trije skeletni pokopi (grobovi 11, 12 in 13) so bili pregled bližnje okolice ter arheološko izkopavanje. pripisani starejši železni dobi. Grob 11 je bil skoraj Ugotovljeno je bilo, da so zemeljska dela in dolgo-v celoti uničen pred arheološkimi raziskavami, saj je trajna intenzivna obdelava tal močno poškodovali bil prepoznan le rob njegovega vkopa, ob katerem arheološki zapis, pri čemer je bilo s terenskim pregle-sta bili najdeni dve razbiti keramični posodi. Neko- dom ugotovljeno, da arheološki ostanki ne segajo na liko poseben se zdi grob 12, ki je imel jamo, delno bližnje parcele. Z arheološkim izkopavanjem povr-obloženo s kamenjem, nad njegovim polnilom pa je šine približno 1200 m2 je bilo ugotovljeno, da je po- bil ravno tako večji kamen (Novšak 2000, 3; 2006, škodovan arheološki zapis, ki je enostavnejši, a hkrati 229). Zaradi izrazito nesorazmerno slabe ohranjeno-večperiodni, saj so bili najdeni ostanki rimskodobne- sti skeleta so bile opravljene meritve pH-vrednosti 129 Monografije CPA 9 VELIKA DOBRAVA - ZGLAVNICE halštatski grobovi raziskana površina Legenda: antični grobovi uničen del najdišča 0 30 m recentna jama Slika 71 Tloris raziskane površine z razporedom najdenih grobov (arhiv Arhej; risba S. Poglajen). tal, ki so pokazale, da pedološki pogoji dopuščajo precej prispevali k reševanju nekaterih odprtih vpra-možnost ohranjanja kosti, zato je treba razlog njiho- šanj o zgodnji železni dobi na Dolenjskem. Na naj- ve slabe ohranjenosti iskati drugje, npr. v delovanju dišču je bilo raziskanih tudi 9 žganih rimskodobnih mikroorganizmov ali v kmetijskih praksah, ki so grobov, lociranih jugovzhodno od halštatske gomile. vplivale na kemične lastnosti tal (Novšak 2006, Njihova lokacija kaže na možnost, da je bila halštat-229–230). Na kosteh iz groba 13 je bila opravljena ska gomila v rimski dobi še vedno vidna in da so bili radiokarbonska analiza, ki je pokop okvirno datirala rimski grobovi vkopani ob njen južni rob (Novšak v čas med letoma 543 in 402 pr. n. št. (Novšak 2006, 2000, 4; 2006, 230). Grobovi so bili razporejeni južno 229). Gre torej za grob iz mlajše faze zgodnje železne in zahodno od območja izrazito intenzivne kmetijske dobe, ki sodi v skupino kačastih in certoških fibul. rabe tal, zato je mogoče predpostaviti, da je večji del Uničenost gomile v veliki meri onemogoča nadalj-grobišča popolnoma uničen. Pri odnašanju zemlje in nje analize ohranjenih materialnih ostankov. Kljub predhodnih poljedelskih aktivnostih so bili zelo po-temu je na podlagi pridobljenih podatkov mogoče škodovani grobovi 2, 3 in 8, pri čemer so se ohranili predpostaviti, da so ostanki na najdišču Zaglavnice samo ostanki njihovega vkopa, medtem ko je grob 1 pripadali manjši posamični gomili, ki je bila daleč od utrpel le delne poškodbe. Precej bolje so ohranjeni velikih halštatskih naselbin. Pomembnost raziskanih grobovi 4, 5, 6 in 7, medtem ko v grobu 9 znotraj ostankov je tudi v tem, da je bilo v enem od gro-dobro ohranjene grobne jame razen delno ohranjene bov odkrito dobro ohranjeno človeško okostje, kar recijske čaše niso bili odkriti drugi pridatki (Novšak je med raziskanimi grobovi zgodnje železne dobe na 2000, 3; 2006, 228). Dolenjskem velika redkost. Zato je pomembno po- Med arheološkimi raziskavami uničenja je bilo pre- udariti, da vidne značilnosti jasno pričajo o tem, da poznanih nekaj različnih tipov grobov. Pepel pokoj-gre za ostanke, ki bi lahko s popolnejšimi raziskavami nikov iz grobov 2, 3, 7 in 8 leži na dnu enostavnega 130 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene krožnega ali kvadratnega vkopa. Edini najdeni prida- tek je bila oljenka tipa Loeschche × s kratkim nosom iz groba 7 (Žitko 2013, 39–40, 55). V ostalih grobovih ta tip najdbe ni bil odkrit, kar je lahko posledica ka- snejših poškodb, ki so jih utrpeli vsi trije grobovi. V isti tip lahko uvrstimo tudi grob 6, v katerem je pepel pokojnika položen na dno enostavne krožne jame, ki je bila pokrita s kamnom. Ker gre za edini grob takšne oblike, ki ima ohranjen vrhnji del, ob- staja možnost, da so bili tudi drugi grobovi prekriti s kamnom, posebej zato, ker je bilo na vrhu polnila groba 7 bilo najdenih nekaj manjših kosov kamenja. Prekrivanje grobne jame s kamnom je poznano tudi Slika 72 Najdbe iz groba 5 (arhiv Arhej; foto S. Firšt). iz drugih grobišč zgodnjega cesarskega obdobja na Dolenjskem. Toda, ker so so zgornji deli grobov po- postavljeni na višje ležečo polico, ki je segala do sa- gosto uničeni, dejanska pogostnost te prakse še ve- mega vrha vkopa in bila uničena pri obdelavi tal. dno ni znana. Keramični inventar v grobovih v večjem delu pred- V grobovih 1 in 5 je pepel pokojnikov bil odložen v stavljajo proizvodi delavnic okoliških regionalnih sre-vrču z dvema ročkama, ki je bil skupaj s pridatki po- dišč, zlasti Emone in Nevioduna. Redkeje se pojavlja- stavljen v enostaveni vkop kvadratne oblike ( sl. 72). jo importirani predmeti, ki so zastopani predvsem z Čeprav so vrči z dvema ročkama značilni v grobovih odlomki sigilatnega posodja (Žitko 2013, 58). Od zgodnjega cesarskega obdobja na področju Dolenj-delov noše sta bili v grobovih najdeni dve fibuli in ske, ti običajno predstavljajo le pridatke v grobu, tako ena igla. V treh grobovih so bili najdeni novci, kovani da njihovo uporabo za shranjevanje žganih ostankov med leti 67 in 73, medtem ko je bil v ornici najden še lahko smatramo kot izjemen pojav. Obenem pa je Klavdijev as, kovan med leti 41 in 54 (Novšak 2006, grob 5 edini, v katerem so bili najdeni deli noše – ko-229; Žitko 2013, 50). Na osnovi zbranega materiala, lenčasta fibula, fibula tipa Almgren 68r in ter železna je bil čas uporabe nekropole postavljen med sredino igla (Žitko 2013, 59). 1. in sredino oz. koncem 2. stoletja. Lokalne značilnosti Dolenjske so bile prepoznane v Primerjava grobnih konstrukcij in praks kaže, da se grobu 4. Grob je bil v jami pravokotne oblike in ob-na grobišču v Veliki Dobravi pojavljajo pogrebne zidan s kamenjem v suhozidni tehniki. Ob severnem prakse, tipične za grobišča neviodunskega agra. Obe-zidu grobne konstrukcije je bila postavljena polica, nem pa je moč opaziti tudi nekatere posebnosti, na na kateri so bili pridatki (Novšak 2000, 3; 2006, 228 primer uporaba vrča z dvema ročkama kot žare za – 229). Točnega izgleda groba 9 ni bilo mogoče s pepel pokojnikov100 in specifična konstrukcija groba rekonstruirati, vendar je bilo možno na podlagi ugo-9. Po drugi strani pa je večino keramičnega materiala tovljene situacije sklepati na nekatere posebnosti v mogoče povezati z emonskimi delavnicami, kar ne primerjavi z znanimi tipi rimskodobnih grobov Do-preseneča, z obzirom na bližino tega pomembnega lenjske. Ob severnem robu njegovega vkopa, dimen- regionalnega centra. Ker se grobišče nahaja blizu zij ca. 1 × 1 m, je bil odkrit kamnit zid širine ca. 25 cm, vezan z malto. Ob zidu je bila narejena in ome- 100 Uporaba vrčev za shranjevanje ožganih ostankov tana 25 cm široka polica, ki je bila z manjšimi pregra- pokojnika je v nekaj primerih dokumentirana tudi na po- dami razdeljena na dva dela. Ker je bila na dnu vkopa etovijskih nekropolah (Kujundžić 1982). Gre za vrče z najdena le delno ohranjena retijska čaša (Žitko 2013, enojnim ročajem, ki so 20-krat pogostejša najdba v gro-27), se lahko predpostavi, da so bili ostali predmeti bovih poetovijskih nekropol od vrčev z dvema ročkama (Istenič 1999, 129). 131 Monografije CPA 9 meje z emonskim agrom, oziroma na meji z X. italsko možne škode ter tako oblikuje utemeljeno oceno izgu-regijo, rezultati raziskav kažejo, da gre za pomembno be vrednosti poškodovanega arheološkega zapisa. komponento rimskodobnega arheološkega zapisa, Rezultati raziskav kažejo, da sta bili obe nekropoli že ki vsebuje interpretativni potencial za dopolnjevanje pred intenzivnim uničenjem poškodovani s kmetijskimi razumevanje rimske preteklosti tega območja. Hkra-deli, zato je zelo verjetno, da je bil s temi deli odstra- ti pa imajo takšna preučevanja lahko tudi širši regi- njen tudi večji del plašča halštatske gomile. Zato je tudi onalni pomen in s tem tudi potencial za odgovore sklep, da gre za gomilne grobove, samo posreden in na splošna vprašanja, povezana z rimsko organizacijo sprejet na osnovi razlik v ravni vkopa ter prostorskih prostora na področju današnje Slovenije. odnosov med halštatskimi in rimskimi grobovi. V prid temu govorijo tudi rezultati raziskav kronološko dia- gnostičnega materiala, kjer je Neža Žitko ugotovila, 6.3.3 Ocena vrednosti (Velika Dobrava – da so bili najzgodnejši raziskani rimskodobni grobovi Zglavnice) vkopani blizu halštatskih ter da se je nekropola kasneje (Glej tabelarno oceno vrednosti na sl. 73 in 74) širila proti jugovzhodu (Žitko 2013, 57), kar kaže na možnost, da je bila gomila v času nastanka rimskodob- 6.3.4 Ocena odstotka uničenosti (Velika ne nekropole še vedno vidna. Ker na širšem prostoru, Dobrava – Zglavnice) predvsem pa med dobro ohranjenimi rimskodobnimi grobovi ob halštatski gomili, železnodobni ostanki Arheološki zapis na lokaciji Velika Dobrava – Zglavni- niso bili odkriti, lahko predpostavimo, da gomila pr- ce je bil odkrit šele potem, ko je utrpel izrazite poškod- votno ni bila bistveno višja. be. Na podlagi rezultatov manjšega terenskega pregle- Poleg tega nam poznane značilnosti pogrebnih praks da bližnje okolice najdišča je razvidno, da najdišče ver- dovoljujejo predpostavko, da je bil najbogatejši grob jetno ni segalo izven parcele, na kateri je bila izvedena (grob 12), katerega jama je bila obložena s kamenjem, arheološka raziskava. Na takšen sklep napeljujejo tudi centralni grob gomile. Glede na njegovo oddaljenost reliefne značilnosti prostora, kjer so tako halštatski kot od najbolj oddaljenega železnodobnega groba (grob tudi rimskodobni ostanki locirani na manjšem griču, 13) lahko ocenimo, da je minimalni premer gomile 1 m višjem od okolice. Znatno uničenje, ki ga je ar-znašal nekaj več kot 10 m, glede na oddaljenost od pr- heološki zapis utrpel zaradi ekstrakcije zemlje in dol- vega najbližjega rimskodobnega groba pa okoli 11,5 gotrajnega oranja, onemogoča postavljanje temeljnih m. Takšen premer je skladen z ugotovljenimi pov-predpostavk o njegovih prostorskih determinantah. prečnimi dimenzijami manjših halštatskih gomil na Čeprav lahko takšne situacije razumemo tudi kot po-Dolenjskem (Dular, Tecco Hvala 2007, 124). Na pod- polno uničenje, je vendarle mogoče na podlagi indika- lagi teh podatkov lahko trdimo, da gre za gomilo, ki je cij o potencialnem obsegu najdišča in podatkov o raz- obsegala površino približno 104 m2. Ocena uničenja je sežnostih uničenja izvesti podrobnejšo oceno. Izvedba kljub temu težko ugotovljiva samo na podlagi ohranje-postopka ocene oziroma izogibanje avtomatični raz- nih arheoloških ostankov, saj so izkopna dela uničila glasitvi popolnega uničenja je bilo prvotno namenjeno tudi zgornje dele gomile, zaradi česer stopnja njene boljšemu razumevanju izgube, nastale s poškodova-ohranjenosti ni v celoti rezultat predhodnih kmetijskih njem arheološkega zapisa. V teh okvirih je postopek dejavnosti. Zato je bilo za oceno ohranjene površine nujno omejen na oceno največje možne škode, kjer je gomile upoštevano samo območje, na katerem so vi-meje skupne površine pogosto mogoče določiti le na dni ostanki grobov. V tem primeru gre za površino podlagi dimenzij škodljivega posega. Cilj takega po-približno 29 m2 oziroma 28 % skupne površine gomi- stopka je, da na podlagi znanih podatkov in nekaterih le, ocena odstotka uničenosti pa znaša 72 %. izhodiščnih predpostavk omogoči definiranje največje 75 PPu [%] = 100 × 104 = 72 % 132 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene Izrazito uničenje, ki ga je utrpela rimskodobna nekro-6.3.5 Ocena izgube vrednosti pola, v veliki meri onemogoča izračun njene skupne poškodovanega arheološkega zapisa (Velika površine. Poleg tega dosedanje raziskave manjših rim-Dobrava – Zglavnice) skih nekropol na Dolenjskem kažejo, da žgane grobove najpogosteje umeščamo brez jasnega sistema ali reda Absolutna vsota vrednosti halštatskega arheološkega (Knez 1965, 146; Dular 1974, 354).101 Zato tudi na zapisa na lokaciji Velika Dobrava – Zglavnice zna-temelju analogij ni mogoče predpostaviti površine ša 18, vrednostni indeks, potreben za oceno izgube rimskodobnega grobišča. Vendar pa lahko, da bi na-vrednosti, pa 1,8. Ker ocena uničenosti znaša 72 %, tančneje ugotovili stopnjo izgube vrednosti, za oce- z uporabo linearnega modela za izračun izgube vre- no odstotka uničenosti uporabimo meje področja, na dnosti izguba dobi vrednost 16,2 in je lahko glede na katerem so bila izvedena uničevalna zemeljska dela. uporabo enačb za rangiranje resnosti učinka škode Tako ocenjeni odstotek uničenosti temelji na polnem uvrščena v 2. ali 3. kategorijo, kar pomeni zmerno ali obsegu škodljive intervencije oziroma je definiran z pomembno škodo. največjo mogočo stopnjo povzročene škode. S terenskim pregledom je bilo ugotovljeno, da se ne- G = 1,8 × (ceil (72 10) + 1) = 16,2 kropola ne širi na okoliške parcele, zato je mogoče tr- 16,2 diti, da so raziskave zajele zahodni in južni rob nekro- Gk = ceil ( 6 ) = 3 pole, medtem ko druge meje niso znane. Na osnovi 16,2 ugotovljenih odnosov med rimskodobno nekropolo Gk = ceil (16,2 × e 35 ) = 2 15 in halštatsko gomilo lahko vzhodno mejo rimskodob- ne nekropole postavimo na domnevni zahodni rob Gk = ceil (5 × ln (16,2 + 1)) = 3 20 gomile. Z raziskovanji je bil odkrit še južni del nekro- pole, ki se ujema z mejo griča, na katerem je bila ne- Z uporabo kvadratnega modela izguba vrednosti kropola ( sl. 75). Ker ostalih meja ni bilo mogoče potr- znaša 12,6 ter je z linearno in logaritemsko kategori- diti, skupna površina, izračunana na podlagi površine zacijo ponovno uvrščena v 3. kategorijo (pomembna uničenja, obsega približno 1785 m2, uničena površina izguba), pri eksponentni kategorizaciji pa je izguba rimskodobne nekropole pa 1459 m2 oziroma 82 %. uvrščena v 1. kategorijo (minimalna izguba). 1459 722 PPu [%] = 100 × 1785 = 82 % G = 1,8 × (ceil (1000) + 1) = 12,6 Na teh osnovah je za oba arheološka zapisa mogoče Gk = ceil (12,6 6 ) = 3 izvesti utemeljeno oceno izgube vrednosti, ki omogo- 12,6 ča sklepe o izgubi in s tem tudi jasnejše razumevanje Gk = ceil (12,6 35 15 × e ) = 2 nastale škode. Gk = ceil (5 × ln (12,6 20 + 1)) = 3 Isti rezultat daje tudi eksponentni model, pri katerem je izguba vrednosti ponovno 12,6, kar jo z eksponen- tno kategorizacijo uvršča v 1. kategorijo (minimalna izguba), z linearno in logaritemsko kategorizacijo pa gre za izgubo 3. kategorije (pomembna izguba). 72 72 101 Med izjeme sodi grobišče v Globodolu, na katerem G = 1,8 × (ceil ( 100 ) + 1) = 12,6 je vidna razmeroma pravilna razporeditev grobov (Petru 25 × e 1969). 133 Monografije CPA 9 Halštatski arheološki zapis VREDNOSTI KRITERIJI ANALIZA OCENA Arheološki zapis, odkrit na kmetijskem zemljišču zahodno od vasi Velika Dobrava, nima vidnih strukturami oz. tvorb. Po drugi strani pa je še danes viden dvignjen relief, na katerem se nahaja, kar je verjetno smiselno izbrano mesto VIZUALNA za halštatsko gomilo; slednja predstavlja jasno zvezo s VREDNOST krajino in govori o pomembnosti v prostoru. Zaradi 1 izravnavanja, do katerega je prišlo zaradi intenzivne poljedelske izrabe, se ne more pričakovati kakšnih posebnih elementov vizualnih vrednosti, ki bi lahko direktno vplivale na razvoj posebnega doživljanja prostora. Čeprav gre za zapis, ki dopolnjuje razumevanje vzorca organizacije prostora v času zgodnje železne dobe, se ne more smatrati, da ima izrazitejšo zgodovinsko vrednost. Obenem tudi ni mogoče trditi, da mu je lokalna skupnost DRUŽBENE pripisovala kakšno posebno pomembnost položaja in tudi ni VREDNOSTI ZGODOVINSKA povezovala arheoloških ostankov z legendami. Po drugi VREDNOST strani pa njegova neposredna povezanost s širšim 2 zgodovinski dogajanjem v času zgodnje železne dobe, kot najznačilnejšega obdobja v arheološki preteklosti Dolenjske, pušča odpro možnosti njegovega vključevanja v zgodovino regije. S tem je potencial razvoja zgodovinskih vrednosti dodatno povečan za možnost, da v bližnji okolici ne predstavlja osamljenega primera. Nezmožnost direktnega dostopa do arheološega najdišča omogoča samo posredno vključevanje v različne segmente EKONOMSKA družbenega življenja, vendar brez pravega potenciala za VREDNOST razvoj ekonomskih vrednosti. Poleg tega njegova 1 ogroženost zaradi intenzivne poljedelske obdelave onemogoča aktivno in učinkovito upravljanje, kot tudi dolgoročno trajnost. Gre za arheološki zapis z izrazito velikim številom primerljivih ostankov, ki predstavljajo najvidnejšo in REDKOST najpogostejšo sled iz preteklosti na področju Dolenjske. 1 Zarada tega ga ni mogoče smatrati za izjemnega ali edinstvenega. Če odkriti ostanki predstavljajo dele halštatske gomile, potem obstaja verjetnost, da ne gre za osamljen primer, in je mogoče pričakovati, da bodo nove raziskave potrdile SKUPINSKA prisotnost sinhronega konteksta. Rimska nekropola na isti lokaciji ustvarja določen diahroni kontekst, ki odpira 2 SPLOŠNE VREDNOST možnost večanja spoznanj o medsebojnem odnosu VREDNOSTI prazgodovinske in rimskodobne komponente najdišča. Obenem je bila tudi odkrita povezava s fizičnimi značilnostmi sodobne krajine. Halštatski arheološki ostanki na lokaciji Velika Dobrava – Zglavnice odražajo reprezentativno vrsto arheološkega zapisa, ki vsebuje lastnosti karakteristične tako za obdobje, REPREZENTATIVNOST kot tudi za regijo. Gre za najdišče, nastalo v specifičnih zgodovinskih pogojih in je neposredno primerljivo z drugimi 2 znanimi arheološkimi ostalinami. Vseeno pa se zaradi slabe ohranjenosti ne more smatrati, da vsebuje izjemno vrednost glede na kriterij reprezentativnosti. 134 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene Kljub intenzivnim kmetijskim delom, kateri so verjetno zelo močno vplivali na integriteto zapisa, je mogoče zaradi arheoloških ostalin na mestu primarne depozicije INTEGRITETA pričakovati delno ohranjeno prostorsko integriteto. Vendar 2 pa je njegova okolica nestabilna, ker kmetijska dela neposredno ogrožajo nadaljnji obstoj arheološkega zapisa na tem mestu. Stratigrafsko zaporedje kaže na nizko raven kompleksnosti, vendar na dobro kontekstno povezanost z diagnostično relevantnimi in relativno dobro ohranjenimi premičnimi KVALITETA arheološkimi ostanki. Obenem ponekod ugotovljena visoka 3 stopnja ohranjenosti osteološkega materiala, kar je izjemno redko na celem področju Dolenjske, dopušča možnost za izvedbo dodatnih analiz in dopolnitev velikih praznin v trenutnih spoznanjih. Arheološki zapis kaže potencial za zbiranje podatkov o formalnih lastnostih v prisotnih arheoloških ostankih, kot tudi podatkov njihovih kontekstnih medsebojnih odnosov in ZNANSTVENE INFORMATIVNI potencial za sklepe o njihovih prostorskih odnosih. VREDNOSTI POTENCIAL Omejenost informativnega potenciala je posledica slabe 2 povezanosti stratigrafskih enot, kar se sicer lahko dopolni s kontekstno analizo prisotnih artefaktov in ekofaktov, in tako omogoči zbiranje podatkov o kronoloških odnosih. Vsebuje določen potencial za generiranje novega znanja o preteklosti mesta in njegove okolice, ter določen potencial INTERPRETATIVNI za dopolnjevanje praznin v trenutnih spoznanjih. To se POTENCIAL posebej tiče vprašanj o pomembnosti prostorske umestitve 2 posamičnih halštatskih gomil in njihovega odnosa do sočasnih naselbin in komunikacij. SKUPNI SEŠTEVEK = ABSOLUTNA OCENA VREDNOSTI 18 VREDNOSTNI INDEKS (Vi = ASv/10) 1,8 Slika 73 Ocena vrednosti halštatskega arheološkega zapisa na najdišču Velika Dobrava – Zglavnice. Rimskodobni arheološki zapis VREDNOSTI KRITERIJI ANALIZA OCENA Rimskodobna nekropola se nahaja na kme kem zemljišču, zahodno od vasi Velika Dobrava in ne vsebuje vidnih struktur ali tvorb. Njena umes tev na lokacijo, ki je VIZUALNA približno 1 m višja od okoliških polj, verjetno predstavlja VREDNOST rezultat smiselne izbire in s tem odraz povezave s krajino. 1 Sicer se zaradi izravnav terena zaradi intenzivne rabe prostora ne more smatra , da še vedno vsebuje kakšne posebne oblike vizualnih vrednos , ki bi lahko direktno vplivale na razvoj posebnega doživljanja prostora. Čeprav gre za zapis, ki dopolnjuje razumevanje vzorca DRUŽBENE uporabe prostora v rimski dobi, kar lahko prispeva k VREDNOSTI razumevanju prostora in zgodovinskega razvoja regije, se ZGODOVINSKA ne more smatra , da ima izrazitejšo zgodovinsko vrednost. VREDNOST Po drugi strani pa njegova neposredna povezanost s širšim 2 zgodovinskim dogajanjem dopušča možnos vključevanja v zgodovino regije, kjer je potencial razvoja zgodovinskih dodatno razširjen za možnos , da v bližnji okolici ne predstavlja osamljenega primera. Nezmožnost direktnega pristopa k arheološkemu zapisu EKONOMSKA omogoča samo posredno vključevanje v različne segmente VREDNOST družbenega življenja. njegova ogroženost zaradi 1 intenzivnega kmetovanja onemogoča vno in učinkovito 135 upravljanje, kot tudi dolgoročno trajnost. Gre za najdišče, katerega je mogoče z istočasnimi ostanki v regiji in ga ni mogoče za redkega, oziroma izjemnega ali edinstvenega. Vseeno pa REDKOST omejeno število primerljivih arheoloških ostankov na 2 širšem prostoru mejnega področja med X. italsko regijo in provinco Panonijo predstavlja dodatno vrednost po kriterijih redkos Če ostanki predstavljajo samo dele rimskodobne nekropole, obstaja verjetnost, da ne gre za osamljene arheološke ostaline; mogoče je pričakova , da bodo nove raziskave potrdile prisotnost sinhronega konteksta, kakšen SKUPNA je v bližnji okolici že potrjen. Halštatska gomila ga postavlja VREDNOST v določen diahroni kontekst, ki odpira možnost večanja 2 SPLOŠNE spoznanj o medsebojnih odnosih med prazgodovinsko in VREDNOSTI rimskodobno komponento arheološkega zapisa. je odkrita neposredna povezava s fizičnimi značilnostmi krajine. Rimskodobna nekropola na lokaciji Velika Dobrava – Zglavnice samo do določene mere predstavlja reprezenta vno vrsto arheološkega zapisa. Čeprav vsebuje značilnos , ka čne za obdobje in regijo, gre za arheološki zapis, ki je nastal na specifični prostorski legi in REPREZENTATIVNOST se ne more kot v po primerljiv s sočasnimi 2 znanimi arheološkimi zapisi v regiji. Čeprav je ponekod poškodovan, gre še vedno za dobro ohranjen in celovit arheološki zapis, ki je bil prekrit z dovolj debelim površinskim slojem, ki mu lahko zagotovi dolgoročno zaščito. Kljub intenzivnim poljedelskim delom, ki so verjetno močno vplivali na integriteto zapisa, je mogoče pričakov INTEGRITETA ohranjeno prostorsko integriteto, ki jo zaznamujejo 2 arheološki ostanki na mestu primarne depozicije. pa je okolica nestabilna, ker kme jska dela neposredno Rimskodobni arheološki zapis VREDNOSTI KRITERIJI ANALIZA OCENA Rimskodobna nekropola se nahaja na kme kem zemljišču, zahodno od vasi Velika Dobrava in ne vsebuje vidnih struktur ali tvorb. Njena umes tev na lokacijo, ki je VIZUALNA približno 1 m višja od okoliških polj, verjetno predstavlja VREDNOST rezultat smiselne izbire in s tem odraz povezave s krajino. 1 Sicer se zaradi izravnav terena zaradi intenzivne rabe prostora ne more smatra , da še vedno vsebuje kakšne posebne oblike vizualnih vrednos , ki bi lahko direktno vplivale na razvoj posebnega doživljanja prostora. Čeprav gre za zapis, ki dopolnjuje razumevanje vzorca DRUŽBENE uporabe prostora v rimski dobi, kar lahko prispeva k VREDNOSTI razumevanju prostora in zgodovinskega razvoja regije, se ZGODOVINSKA ne more smatra , da ima izrazitejšo zgodovinsko vrednost. VREDNOST Po drugi strani pa njegova neposredna povezanost s širšim 2 zgodovinskim dogajanjem dopušča možnos vključevanja v Monografije CPA 9 zgodovino regije, kjer je potencial razvoja zgodovinskih dodatno razširjen za možnos , da v bližnji okolici ne predstavlja osamljenega primera. Nezmožnost direktnega pristopa k arheološkemu zapisu EKONOMSKA omogoča samo posredno vključevanje v različne segmente VREDNOST družbenega življenja. njegova ogroženost zaradi 1 intenzivnega kmetovanja onemogoča vno in učinkovito upravljanje, kot tudi dolgoročno trajnost. Gre za najdišče, katerega je mogoče z istočasnimi ostanki v regiji in ga ni mogoče za redkega, oziroma izjemnega ali edinstvenega. Vseeno pa REDKOST omejeno število primerljivih arheoloških ostankov na 2 širšem prostoru mejnega področja med X. italsko regijo in provinco Panonijo predstavlja dodatno vrednost po kriterijih redkos Če ostanki predstavljajo samo dele rimskodobne nekropole, obstaja verjetnost, da ne gre za osamljene arheološke ostaline; mogoče je pričakova , da bodo nove raziskave potrdile prisotnost sinhronega konteksta, kakšen SKUPNA je v bližnji okolici že potrjen. Halštatska gomila ga postavlja VREDNOST v določen diahroni kontekst, ki odpira možnost večanja 2 SPLOŠNE spoznanj o medsebojnih odnosih med prazgodovinsko in VREDNOSTI rimskodobno komponento arheološkega zapisa. je odkrita neposredna povezava s fizičnimi značilnostmi krajine. Rimskodobna nekropola na lokaciji Velika Dobrava – Zglavnice samo do določene mere predstavlja reprezenta vno vrsto arheološkega zapisa. Čeprav vsebuje značilnos , ka čne za obdobje in regijo, gre za arheološki zapis, ki je nastal na specifični prostorski legi in REPREZENTATIVNOST se ne more kot v po primerljiv s sočasnimi 2 znanimi arheološkimi zapisi v regiji. Čeprav je ponekod poškodovan, gre še vedno za dobro ohranjen in celovit arheološki zapis, ki je bil prekrit z dovolj debelim površinskim slojem, ki mu lahko zagotovi dolgoročno zaščito. Kljub intenzivnim poljedelskim delom, ki so verjetno močno vplivali na integriteto zapisa, je mogoče pričakov INTEGRITETA ohranjeno prostorsko integriteto, ki jo zaznamujejo 2 arheološki ostanki na mestu primarne depozicije. pa je okolica nestabilna, ker kme jska dela neposredno ogrožajo arheološkega zapisa. Čeprav gre za enostaven arheološki zapis, ki ne kaže kompleksnosti, potrebne za definiranje relativnih kronoloških odnosov, prepoznana kvaliteta premičnega ZNANSTVENE arheološkega materiala venarle dopušča možnost za VREDNOSTI KVALITETA dodatne analize, tudi takšnih, ki bi omogočile boljše 2 razumevanje kronoloških vidikov. K temu še posebej prispeva prisotnost dobro ohranjenega in diagnostično relevantnega materiala na mestu primarne depozicije. Čeprav arheološki zapis kaže potencial za zbiranje podatkov o formalnih lastnostih v prisotnih arheoloških ostankih, kot tudi njihovih kontekstnih medsebojnih odnosih, je zmanjšana sposobnost za izvajanje sklepov predvsem INFORMATIVNI posledica slabih zvez med stratigrafskimi enotami. Ta POTENCIAL lastnost enostavnejših arheoloških zapisov, pridobivanje 2 podatkov omejuje predvsem na prostorske vidike aktivnosti, ki so povzročile nastanek stratigrafskih enot. Vseeno pa in situ ohranjen kvaliteten premični arheološki material lahko omogoči razumevanje njegove kronološke dimenzije. Vsebuje potencial za generiranje novega znanja o 136 preteklosti samega kraja in njegove okolice ter določen potencial za dopolnjevanje praznin v trenutnih spoznanjih. INTERPRETATIVNI To se posebej tiče vprašanj o vzorcu uporabe prostora POTENCIAL izven rimskodobnih naselbin. Prisotna je tudi možnost, da 2 zapis prispeva k boljšemu razumevanju obmejnega prostora neviodunskega in emonskega agra oziroma meje med X. italsko regijo in provinco Panonijo. SKUPNI SEŠTEVEK = ABSOLUTNA OCENA VREDNOSTII 18 VREDNOSTN I INDEKS (Vi = ASv/10 ) 1,8 Tabela 15: Ocena vrednosti rimskodobnega arheološkega zapisa na najdišču Velika Dobrava - Zglavnice. MODEL linearna eksponentna logaritemska kategorizacija kategorizacija kategorizacija linearni 3 2 3 kvadratni 3 2 3 eksponentni 3 2 3 korenski 3 2 3 logaritemski 3 2 3 Tabela 16: Ocena izgube vrednosti za halštatski arheološki zapis na najdišču Velika Dobrava - Zglavnice. ogrožajo arheološkega zapisa. Čeprav gre za enostaven arheološki zapis, ki ne kaže kompleksnosti, potrebne za definiranje relativnih kronoloških odnosov, prepoznana kvaliteta premičnega ZNANSTVENE arheološkega materiala venarle dopušča možnost za VREDNOSTI KVALITETA dodatne analize, tudi takšnih, ki bi omogočile boljše 2 razumevanje kronoloških vidikov. K temu še posebej prispeva prisotnost dobro ohranjenega in diagnostično relevantnega materiala na mestu primarne depozicije. Čeprav arheološki zapis kaže potencial za zbiranje podatkov o formalnih lastnostih v prisotnih arheoloških ostankih, kot tudi njihovih kontekstnih medsebojnih odnosih, je zmanjšana sposobnost za izvajanje sklepov predvsem INFORMATIVNI posledica slabih zvez med stratigrafskimi enotami. Ta POTENCIAL lastnost enostavnejših arheoloških zapisov, pridobivanje 2 podatkov omejuje predvsem na prostorske vidike aktivnosti, ki so povzročile nastanek stratigrafskih enot. Vseeno pa in situ ohranjen kvaliteten premični arheološki Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene material lahko omogoči razumevanje njegove kronološke dimenzije. Vsebuje potencial za generiranje novega znanja o preteklosti samega kraja in njegove okolice ter določen potencial za dopolnjevanje praznin v trenutnih spoznanjih. INTERPRETATIVNI To se posebej tiče vprašanj o vzorcu uporabe prostora POTENCIAL izven rimskodobnih naselbin. Prisotna je tudi možnost, da 2 zapis prispeva k boljšemu razumevanju obmejnega prostora neviodunskega in emonskega agra oziroma meje med X. italsko regijo in provinco Panonijo. SKUPNI SEŠTEVEK = ABSOLUTNA OCENA VREDNOSTII 18 VREDNOSTN I INDEKS (Vi = ASv/10 ) 1,8 Slika 74 Ocena vrednosti rimskodobnega arheološkega zapisa na najdišču Velika Dobrava – Zglavnice. Tabela 15: Ocena vrednosti rimskodobnega arheološkega zapisa na najdišču Velika Dobrava - Zglavnice. 12,6 Gk = ceil ( 6 ) = 3 16,2 35 Gk = ceil (16,2 ) = 2 12,6 12,6 15 × e Gk = ceil ( 35 15 × e ) = 2 Gk = ceil (5 × ln (16,2 MODEL linearna eksponentna logaritemska kategorizacija kategorizacija kategorizacija 20 + 1)) = 3 Gk = ceil (5 × ln (12,6 20 + 1)) = 3 linearni 3 S pr 2 imerjavo dobljenih 3 rezultatov ( sl. 76) vidimo, da Rezultat se pri linearni in logaritemski kategorizaciji ne tudi za zelo poškodovan arheološki zapis eksponen-bo spremenil, spre kvadratni menil pa se ne bo niti 3 pri uporabi tna 2 kategorizacija ne bo 3 dala rezultatov, ki bi jih lahko korenskega in logaritemskega modela, ki imata manj- imeli za primerne ocene za povzročeno škodo. Bolj eksponentni 3 2 3 ši poudarek na večjih količinah poškodb. Z uporabo sprejemljivi so rezultati pri linearni in logaritemski korenskega modela korenski izguba dobi vrednost 3 16,2 ter je z kateg 2 orizaciji, ki dajejo za 3 stopnjo višjo oceno škode. apliciranjem linearne in logaritemske enačbe za rangi- Absolutna vsota vrednosti rimskodobnega arheolo- ranje resnosti uč logari inka šk temski ode izguba pono 3 vno umešče- škega 2 zapisa na lokaciji 3 Velika Dobrava – Zglavnice Tabela na v 3. 16 kate : gOcena orijo in izgube zato vrednosti prikazana kot za halštatski pomembna. arheološki ravno tak ozapis zna šana najdiš 18, ču vrednostVelika ni Dobrava indeks pa 1,8. - Uni- Z Zg e lavnic kspone e. ntno kategorizacijo je izguba uvrščena v 2. čenost je nekoliko višja in je ocenjena na 82 %. Z kategorijo in prikazana kot zmerna. uporabo logaritemskega modela izguba na podlagi teh spremenljivk dobi vrednost 18, po uporabi enač- G = 1,8 × ceil (√72 + 1) = 16,2 be za rangiranje resnosti učinka pa je ta distribuiran v širšem razponu od 2. do 4. kategorije ter prikazan kot Gk = ceil (16,2) = 3 zmeren, pomemben ali izrazit. 6 16,2 82 Gk = ceil (16,2 35 15 × e ) = 2 G = 1,8 × (ceil (10) + 1) = 18 16,2 18 Gk = ceil (5 × ln ( 20 + 1)) = 3 Gk = ceil ( 6 ) = 3 18 18 Z uporabo logaritemskega modela izguba ponovno Gk = ceil ( 35 15 × e ) = 2 dobi vrednost 16,2 in je umeščena v 2. oziroma 3. kategorijo (zmerna oziroma pomembna). Gk = ceil (5 × ln (18 20 + 1)) = 4 G = 1,8 × (ceil ( 5 × ln ( 72 20 + 1)) + 1) = 16,2 Z apliciranjem kvadratnega modela izguba dobi vre- dnost 14,4 in je s kategorizacijo na podlagi predsta- 16,2 Gk = ceil ( 6 ) = 3 137 Monografije CPA 9 VELIKA DOBRAVA - ZGLAVNICE Legenda: raziskana površina ohranjeni del zapisa uničeni del zapisa 0 30 m Slika 75 Prikaz stopnje uničenosti, ki temelji na rekonstrukciji območja primerljivega arheološkega zapisa (arhiv Arhej; risba S. Poglajen, F. Sirovica). vljenih modelov uvrščena v 2. oziroma 3. kategorijo, Z uporabo korenskega modela izguba dobi vrednost kot zmerna ali pomembna. 18, z apliciranjem enačbe za rangiranje resnosti učin- ka se razpon kategorij razteza od 2. do 4., prikaz iz- G = 1,8 × (ceil ( 822 ) + 1) = 14,4 gube vrednosti pa od zmerne do izrazite. 1000 Gk = ceil (14,4 6 ) = 3 G = 1,8 × ceil (√82 + 1) = 18 14,4 Gk = ceil (14,4 × e 35 ) = 2 Gk = ceil (18 15 6 ) = 3 18 Gk = ceil (5 × ln (14,4 35 20 + 1)) = 3 Gk = ceil ( 18 15 × e ) = 2 18 V eksponentnem modelu izguba vrednosti znaša Gk = ceil (5 × ln ( 20 + 1)) = 4 16,2, ampak njegova kategorizacija ostaja ista. Izguba vrednosti je enako kategorizirana, tudi če je 82 G = 1,8 × (ceil ( 82 × e100 ) + 1) = 16,2 izračunana s pomočjo logaritemskega modela: z njim 25 ponovno dobi vrednost 18 in je uvrščena v razpon 16,2 Gk = ceil ( 6 ) = 3 od 2. do 4. kategorije (zmerna, pomembna ali izra- zita). 16,2 16,2 Gk = ceil ( 35 15 × e ) = 2 G = 1,8 × (ceil (5 × ln ( 82 16,2 20 + 1)) + 1) = 18 Gk = ceil (5 × ln ( 20 + 1)) = 3 18 Gk = ceil ( 6 ) = 3 138 ogrožajo arheološkega zapisa. Čeprav gre za enostaven arheološki zapis, ki ne kaže kompleksnosti, potrebne za definiranje relativnih kronoloških odnosov, prepoznana kvaliteta premičnega ZNANSTVENE arheološkega materiala venarle dopušča možnost za VREDNOSTI KVALITETA dodatne analize, tudi takšnih, ki bi omogočile boljše 2 razumevanje kronoloških vidikov. K temu še posebej prispeva prisotnost dobro ohranjenega in diagnostično relevantnega materiala na mestu primarne depozicije. Čeprav arheološki zapis kaže potencial za zbiranje podatkov o formalnih lastnostih v prisotnih arheoloških ostankih, kot tudi njihovih kontekstnih medsebojnih odnosih, je zmanjšana sposobnost za izvajanje sklepov predvsem INFORMATIVNI posledica slabih zvez med stratigrafskimi enotami. Ta POTENCIAL lastnost enostavnejših arheoloških zapisov, pridobivanje 2 podatkov omejuje predvsem na prostorske vidike aktivnosti, ki so povzročile nastanek stratigrafskih enot. Vseeno pa in situ ohranjen kvaliteten premični arheološki material lahko omogoči razumevanje njegove kronološke dimenzije. Vsebuje potencial za generiranje novega znanja o preteklosti samega kraja in njegove okolice ter določen potencial za dopolnjevanje praznin v trenutnih spoznanjih. INTERPRETATIVNI To se posebej tiče vprašanj o vzorcu uporabe prostora POTENCIAL izven rimskodobnih naselbin. Prisotna je tudi možnost, da 2 zapis prispeva k boljšemu razumevanju obmejnega prostora neviodunskega in emonskega agra oziroma meje med X. italsko regijo in provinco Panonijo. SKUPNI SEŠTEVEK = ABSOLUTNI SKOR VREDNOSTI 18 VREDNOSNI INDEKS (Vi = ASv/10) 1,8 Tabela 15: Ocena vrednosti rimskodobnega arheološkega zapisa na najdišču Velika Dobrava ‐ Zglavnice. Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene MODEL linearna eksponentna logaritemska eksponentna logaritemska kategorizacija kategorizacija kategorizacija MODEL linearna kategorizacija kategorizacija kategorizacija linearni 3 2 3 linearni 3 2 4 kvadratni 3 2 3 kvadratni 3 2 3 eksponentni 3 2 3 eksponentni 3 2 3 korenski 3 2 3 korenski 3 2 4 logaritemski 3 2 3 logaritemski 3 2 4 Tabela 16: Ocena iSlika zgube 76 Tabela 17: Ocena izgube vrednosti za rimskodobni arheološki zapis na najdišču Velika Ocena iz vrednosti gube za vrednos halštatski ti za halštatski arh arheološki zapis e n ološ a ki najdišču Velika Dobrava ‐ Slika 77 Ocena izgube vrednosti za rimskodobni arheološki Zglavnice. Dobrava ‐ Zglavnice. zapis na najdišču Velika Dobrava – Zglavnice. zapis na najdišču Velika Dobrava – Zglavnice. 6.4 Analiza rezultatov 18 Gk = ceil ( 18 × e35) = 2 15 Celotno 6. poglavje je bilo namenjeno testiranju me- Gk = ceil (5 × ln ( 18 20 + 1)) = 4 tode ocene izgube vrednosti v resničnih situacijah, da bi tako lahko na koncu analizirali dobljene rezultate in S primerjavo dobljenih rezultatov ( sl. 77) je bilo ugo- ustreznost predstavljenih postopkov. Hkrati s tem sta tovljeno, da tudi v primeru rimskodobnega arheolo- potrebna analiza ustreznosti podatkov, na katerih so škega zapisa, na katerem je uničenje 82 %, ekspo- temeljile ocene, in razmislek o vplivu razlik v komple- nentna kategorizacija še vedno ne kaže večje obču- ksnosti arheoloških zapisov na izvedbo ocene. Apli- tljivosti na dojeto izgubo. Tako tudi v tem primeru kacija metode v treh različnih situacijah je pokazala, ne moremo trditi, da z eksponentno kategorizacijo da čeprav postopek variira odvisno od vrste arheo-dobljen rezultat predstavlja primerno oceno nastale loškega zapisa, so bile glavne razlike ugotovljene šele škode. Obenem ocene eksponentne kategorizacije pri zbiranju podatkov za oceno102 ter nimajo večjega kažejo izrazitejša odstopanja od ocen logaritemske vpliva na izvedbo postopka in pridobivanje rezultatov. kategorizacije. Razlika je tokrat vidna tudi pri rezul- Kot osnovno pomanjkljivost ocene vidimo odso- tatih linearne in logaritemske kategorizacije, zaradi tnost vnaprej znanih referenčnih okvirov, odprtih česar postaja opazno, da logaritemska kategorizaci-za dopolnitve in popravke z novimi podatki in spo- ja, ki kaže izrazito občutljivost na manjše izgube, ne znanji. Ker so referenčni okviri temelj izvedbe vsake bo izraziteje zmanjšala občutljivosti niti takrat, ko so vrednostne ocene, je njihovo vzpostavljanje nujna ocenjene izgube nekoliko večje, če je govora o škodi prioritetna naloga na področju varovanja in upravlja-na arheoloških zapisih nižje do srednje vrednosti. nja s kulturno dediščino. Za potrebe študije so bili Rezultati, dobljeni z apliciranjem predstavljenih po- referenčni okviri vzpostavljeni na osnovi dostopnih stopkov na dejanske arheološke zapise, še vedno ne podatkov o arheologiji regije in obdobja, in sicer morejo v popolnosti prikazati razpona možnih rezul-predvsem zato, da bi prikazali način njihove uporabe tatov in s tem polne stopnje njihove občutljivosti na in njihov pomen pri vrednostnih ocenah. 103 poškodbe arheoloških zapisov pri izvedbi ocene iz- gube vrednosti. Zato je sledeče poglavje namenjeno 102 Podatki, potrebni za oceno vrednosti kompleksnega analizi predstavljenih postopkov in njihovih rezulta-arheološkega zapisa, so ohranjeni v vertikalnih presekih tov, s čimer bi lahko določili najprimernejši model za na robovih poškodovanega območja, tako da jih lahko po potrebi dopolnimo z dodatnimi raziskavami. Ocena eno-izvedbo arheološko utemeljene trditve o izgubi vre- stavnejšega arheološkega zapisa pa je v večini primerov dnosti v primerih poškodovanja arheološkega zapisa. odvisna od izvedbe dodatnih raziskav. 103 V te namene je poleg številnih objav rezultatov raz- iskovanj preučevanih obdobij in regij v veliko pomoč 50. 139 Monografije CPA 9 ODSTOTEK UNIČENOSTI (%) STOPNJA UNIČENOSTI LINEARNI KVADRATNI EKSPONENTNI KORENSKI LOGARITEMSKI MODEL MODEL MODEL MODEL MODEL 2 1 – 10 1 – 31 1 – 20 1 – 3 1 – 4 3 11 – 20 32 – 44 21 – 35 4 – 8 5 – 9 4 21 – 30 45 – 54 36 – 45 9 – 15 10 – 16 5 31 – 40 55 – 63 46 – 56 16 – 24 17 – 24 6 41 – 50 64 – 70 57 – 65 25 – 35 25 – 34 7 51 – 60 71 – 77 66 – 72 36 – 48 35 – 46 8 61 – 70 78 – 83 73 – 79 49 – 63 47 – 61 9 71 – 80 84 – 89 80 – 85 64 – 80 62 – 79 10 81 – 90 90 86 – 90 81 – 90 80 – 90 Tabela 18: Odvisnost stopnje uničenosti od odstotka uničenosti. Slika 78 Odvisnost stopnje uničenosti od odstotka uničenosti. Postopek je vključeval tudi testiranje primernosti raz- določene mere primerljiva z rezultati arheološkega ličnih vrst podatkov za izvedbo ocene. V tem kon Cel-je - izk Breg opavanja. VD Na - Zgl njeni avnice osnovi je VD - mog Zglavni oče ce prepoznati Celje - Mohorjev atrij tekstu je bil arheološk MODEL o raziskan zapis na področjuI grišče raven kvalitete Tuzapisa mul in njegov infor Nekropolmati a vni potenci- Vi=2,7; PPu=19% Vi=2,5; PPu=25% Vi=1,8; PPu=72% Vi=1,8; PPu=82% atrija Mohorlijev ne e arnidružbe model + izbran kot posebna študija al. Čeprav bo v praksi uspešnost rekonstrukcije odvi- primernosti podatk logari ov tems , kaki jih lahko 2dobimo v verti-3 sna od številnih3 dejavnikov, predvsem 4 od dimenzije kategorizacija kalnih presekih l ogana ri robo temski vih arheološko raziskanega uničevalnih posegov oziroma prostorskega razmaka področja za potrebe model + line rek arna 3 3 3 3 kategorizacija onstrukcije situacije pred med vertikalnimi preseki, pa tudi od predhodnega po-odstranitvijo arheološkega zapisa, ter s tem njihove znavanja arheologije na konkretnem prostoru, lahko Tabela 19: Primerjava ocen izgube vrednosti, pridobljenih z uporabo linearno logaritemskega ustreznosti in l ogza ariizv te edbo msko ocene linear izgube ne vrednosti ga modela. v pri- z določenimi zadržki vendarle predpostavimo, da merih poškodovanja z nenadzorovanimi ali nestro- preseki vsebujejo primeren niz podatkov za izvedbo ODSTOTEK UNIČENOSTI za Vi = 3 kovnimi posegi. Ker podatki, ohranjeni v presekih, ocene izgube vrednosti KATEGOR IJ pošk A odovanih arheoloških LIN_LOG LOG_LIN predstavljajo le indikacijo situacije pred uničenjem, zapisov. – 1 – 4 1 ne morejo nadomestiti podatkov, ki bi bili pridobljeni Pomemben segment postopka je tudi ocena odstotka z arheološkim izkopavanjem, predvsem 1 – 20 pa ne morejo 5 uničenosti, – 16 ki je odvisna 2 od razumevanja strukture in nadomestiti kontekstnih podatkov 21 –premičneg 40 a arhe- 17 vsebine – 34 celotnega zapisa 3 ter interpretacije aktivnosti, ološkega materiala in polnega razumev 41 – 70 anja stratigraf- 35 ki – so 61 zapis ustvarile. 4K er ta segment postopka izva- skih odnosov. Kljub temu smo v študiji 71 – 90 tega primera 62 jamo – 90 na osnovi primerlji 5 vega arheološkega zapisa, je prikazali, kako so podatki iz robnih presekov omogo- treba oceno odstotka uničenosti ponavljati z vsako Tabela 20: Primerjava možnih rezultatov linearno logaritemskega in logaritemsko linearnega čili sprejemlji model vo a glrek ed onstrukcijo e na odsto situacije tek uniče , ki nos je ti bila arhe do ol o novo izgubo škega zapi , saj sa z najvi je šji treba m na novo vrednostni definirati m ind tren eksom. utne odnose uničene površine in situacije pred njim. Oce- številka časopisa Arheološki vestnik (1999), v kateri je bil na odstotka uničenosti je prikazana posebej za vsa-objavljen splošni prikaz spoznanj arheološke znanosti za kega od analiziranih zapisov, pri čemer smo posebej področje današnje Slovenije. Takšne publikacije, ki utemeljujejo smernice bodočih raziskav, so trden temelj za poudarili možne probleme v času njenega izvajanja. konstruiranje celostne slike raziskav in prvi korak v vzpo- Okvirno smo prikazali raznovrstne situacije, na kate- stavljanju jasnih referenčnih okvirov za razumevanje vre- re je pri tem postopku mogoče naleteti in jih ustre- dnosti in znanstvenega potenciala arheoloških zapisov. 140 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene zno rešiti, vse z namenom, da bi bil končni rezultat podlagi kvadratnega modela. Zato niti kvadratnega jasno definiran delež poškodovane površine glede na niti eksponentnega modela za izračun izgube, kot tudi površino, za katero je mogoče utemeljeno predposta-ne eksponentne kategorizacije izgube, ne moremo viti, da vsebuje primerljiv arheološki zapis. imeti za primerne za oceno izgube vrednosti. Na podlagi ocenjenega odstotka uničenosti je mo- Ostali modeli veliko bolj primerno razporedijo vre- goče določiti relativno uničenost in zatem stopnjo dnosti v primeru nižjega in višjega poškodovanja, kar uničenosti. Izračun stopnje uničenosti in vrednostni velja tudi za linearno in logaritemsko kategorizacijo indeks, dobljen z vrednostno oceno arheološkega izgube. Če sprejmemo, da so kvadratni in eksponentni zapisa, sta osnovni spremenljivki za izračun izgube model za izračun izgube vrednosti ter eksponentna vrednosti in sta zato ključna za predlagano metodo. kategorizacija izgube neprimerni postopki za izpe-Toda odnos stopnje uničenosti glede na odstotek uni- ljavo utemeljenih trditev o izgubi vrednosti, bi bila čenosti lahko zelo variira in je odvisen od izbranega lahko drugačna kombinacija modelov in kategoriza-modela izračuna. Da bi postopek ocene poenostavili, cij primerna procedura za izračun izgube vrednosti smo na sliki 78 prikazali odvisnost stopnje uničenosti poškodovanega arheološkega zapisa. od ocenjenega odstotka uničenosti, in sicer glede na Korenski in logaritemski model zaznamuje izrazitejša vse predlagane modele. S tem je možna ocena izgube občutljivost na manjše poškodbe arheološkega zapi-vrednosti tudi brez uporabe predstavljenih matema- sa, zato prinašata podobne rezultate, in tudi njihova tičnih postopkov. kategorizacija, neodvisno od uporabljene enačbe, ne Končni segment postopka je vključeval izračun iz- kaže velikih razlik. Zato je dovolj, da rezultate katego- gube vrednosti in njegovo kategorizacijo, kjer smo rizacije izgube, izračunane z uporabo logaritemskega implementirali različne modele za njihov izračun. modela, primerjamo z rezultati kategorizacije izgube, Iz primerjave dobljenih rezultatov vidimo, da imajo ki so bili pridobljeni z linearnim modelom. 104 Treba linearni, korenski in logaritemski model, kombinira-pa je pripomniti, da linearna kategorizacija, ki izgubo ni z linearno in logaritemsko kategorizacijo izgube, vrednosti proporcionalno razvršča v 5 kategorij, kaže podobne rezultate, medtem ko rezultati izgube pri določeno neobčutljivost na manjše poškodbe arheo-kvadratnem in eksponentnem modelu ter pri ekspo- loškega zapisa. nentni kategorizaciji vidno odstopajo od njihovih S preučevanjem možnih rezultatov proporcionalne vrednosti. Vzrok za to je popolna neobčutljivost, ki razdelitve izgube lahko vidimo, da linearna kategoriza-jo eksponentni in kvadratni model kažeta pri dvajset- cija izgubo razume kot minimalno, ko je ta izračunana oziroma tridesetodstotnem poškodovanju arheolo-z linearnim modelom za arheološki zapis z vredno- škega zapisa. Izrazito nizki so tudi rezultati eksponen- stnim indeksom 3 pri 10 % uničenosti. Pri izračunih z tne kategorizacije izgube, ki izgubo v intervalu od 2 uporabo logaritemskega modela dobijo enako oceno do 11 uvršča v 1. kategorijo in jo prikazuje kot mini- že 4 % poškodovanja arheološkega zapisa z istim vre- malno. Vrednost 11 je sicer lahko, odvisno od mode- dnostnim indeksom. Z izračunom izgube pri uporabi la, rezultat izračuna izgube tudi najvišje vrednostno linearnega modela bo z logaritemsko kategorizacijo ocenjenih arheoloških zapisov (Vi = 3), katerih ocena najnižja kategorija izgube pripisana 10 % poškodova-uničenosti odstopa od 8 % glede na korenski do 44 % nim arheološkim zapisom z vrednostnim indeksom glede na kvadratni model. Problematičnost eksponen-2,2, medtem ko bodo v 2. kategorijo uvrščene izgube tne kategorizacije se kaže tudi pri preučevanju izgub, najvišje ocenjenih arheoloških zapisov (Vi = 3) pri ki jih ta uvršča v 2. kategorijo in prikaže kot zmerne. 20-odstotnem poškodovanju. Z izračunom z logari-Gre za vrednosti v intervalu od 11,1 do 18, s tem da lahko vrednost 18 dosežejo visoko ocenjeni arheolo- 104 Kategorizacije izgube vrednosti so izvedene z lo- ški zapisi (Vi = 3) z ocenjeno uničenostjo od 25 % garitemsko enačbo, zato je logaritemski model za izračun na podlagi korenskega in logaritemskega do 70 % na izgube vrednosti izbran kot bolj reprezentativen za primerjavo. 141 Monografije CPA 9 temskim modelom bo to veljalo za že 4-odstotno po- tati torej kažejo, da je linearni model primeren pristop škodovan arheološki zapis z vrednostnim indeksom za izračun izgube, če njegovo oceno kategoriziramo z 2,2, oziroma za 9-odstotno poškodovan arheološki logaritemsko enačbo ali obratno. zapis z vrednostnim indeksom 3. Linearno-logaritamski model: Ko preučimo, kako se logaritemska in linearna kate- Vi × (ceil (PPu gorizacija vedeta na primerih večje poškodovanosti, Gk = ceil (5 × ln ( 10 ) + 1) + 1)) 20 lahko vidimo, da se pri najvišjih vrednostih ne poka- žejo večje razlike med njima in da so izgube, katerih Logaritamsko-linearni model: vrednosti so v intervalu od 24,1 oziroma 24,5 do 30, priVi × (ceil (5 × ln ( PPu kazane kot popolne. Vendar je razlika med njima v tem, Gk = ceil ( 20 + 1)) + 1) ) 6 da bo ocena pri linearni kategorizaciji pripisana na pri- mer arheološkemu zapisu z vrednostnim indeksom 2,7 S primerjavo rezultatov, ki so bili za dejanske pri-pri oceni uničenosti 62 % glede na logaritemski model mere uničenja izvedeni s kombinacijami teh postop-oziroma 71 % glede na linearni model. Logaritemska kov, lahko vidimo, da je prva kombinacija dala bolj kategorizacija enako oceno pripiše arheološkemu zapi-raznovrstne rezultate, medtem ko je druga kombi- su z vrednostnim indeksom 2,8 v enakih situacijah. 105 nacija izgubo v vseh štirih situacijah uvrstila v 3. ka-Sočasno so 4. kategoriji pripisane izgube z vrednostjo tegorijo ( sl. 79). v intervalu od 18,1 do 24 glede na linearno oziroma Če občutljivost na možne situacije primerjamo za od 16,5 do 24,4 glede na logaritemsko kategorizacijo, obe kombinaciji, lahko vidimo, da prva kombinacija vendar tudi tu razlika ni pretirano izražena. Logaritem-tudi najmanjše poškodbe na arheoloških zapisih z ska kategorizacija sicer oceno 4 pripiše arheološkim vrednostnim indeksom 2,3 in več postavlja v 2. kate-zapisom z vrednostnim indeksom 2,1 pri uničenosti gorijo, torej poškodbe na takšnih arheoloških zapisih 47 % glede na logaritemski ter 61 % glede na linearni ne morejo biti ocenjene kot minimalne. Druga kom-model. Linearna kategorizacija enako oceno pripiše binacija pa bo poškodbe do 4 % arheološkega zapisa arheološkemu zapisu z vrednostnim indeksom 2,1 pri z vrednostnim indeksom 3 uvrstila v 1. kategorijo poškodovanju 62 % glede na logaritemski oziroma 71 izgube (minimalna izguba). Pri drugi kombinaciji je % glede na linearni model. najvišja kategorija, v katero so lahko uvrščene po- Primerjalno preučevanje možnih rezultatov kaže, da škodbe na arheoloških zapisih z vrednostnim inde-lahko izključno uporaba enačb, ki so bolj občutljive ksom 1,8, 3. kategorija oziroma pomembna izguba. na nižje vrednosti, pripelje do pretirane ocene prave Tako so celo 80-odstotne poškodbe na arheoloških izgube vrednosti106 in s tem do nevarnosti, da je prava zapisih z vrednostnim indeksom 1,9 uvrščene v 4. izguba ostala nerazumljena. Po drugi strani lahko raba kategorijo in ocenjene kot izrazite. Pri prvi kombi-izključno linearnih enačb pripelje do zmanjševanja iz- naciji so v to kategorijo uvrščeni tudi arheološki za- gube vrednosti, ki ni v skladu z arheološkim načinom pisi z vrednostnim indeksom 1,7 pri 81-odstotnem razumevanja škode na arheoloških zapisih. To enako poškodovanju ( sl. 80). velja v primerih nižje in višje poškodovanosti.107 Rezul- S tem prva kombinacija kaže izrazito občutljivost na večje poškodbe arheoloških zapisov z nižjim vre- 105 Isto oceno bosta obe kategorizaciji pripisali arhe- dnostnim indeksom, pa tudi na manjše poškodbe ar- ološkim zapisom z vrednostnim indeksom 2,5 ob 80 % poškodovanosti glede na logaritemski, oziroma 81 % po- heoloških zapisov z visokim vrednostnim indeksom. škodovanosti glede na linearni model. Druga kombinacija postopkov je nekoliko manj ob- 106 Primer je uvrščanje v 4. kategorijo izgube pri 47-od- čutljiva na manjše poškodbe arheoloških zapisov vi- stotno poškodovanem zapisu z vrednostnim indeksom 2,1. 107 Izguba 10 % na arheološkem zapisu visoke vredno- sokih vrednosti, pri čemer je opazno neobčutljiva na sti (Vi = 3) bo ocenjena kot minimalna, medtem ko bo velike poškodbe arheoloških zapisov z nizkim vre- zapis z vrednostnim indeksom 2,8 šele pri 71 % uničenosti dnostnim indeksom. ocenjen kot popoln. 142 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene Celje – Mohorjev atrij Celje – Breg VD – Zglavnice VD – Zglavnice MODEL igrišče Tumul Nekropola Vi=2,7; PPu=19 % Vi=2,5; PPu=25 % Vi=1,8; PPu=72 % Vi=1,8; PPu=82 % linearni model + logaritemska 2 3 3 4 kategorizacija logaritemski model + linearna 3 3 3 3 kategorizacija Slika 79 Primerjava ocen izgube vrednosti, pridobljenih z uporabo linearno logaritemskega in logaritemsko linearnega modela. z vrednostnim indeksom 2,3 ali več ne morejo biti ODSTOTEK UNIČENOSTI za Vi = 3 KATEGORIJA ocenjene kot minimalne. Nasprotna možnost je, da LIN_LOG LOG_LIN dopustimo možnost minimalnih poškodb na arhe- – 1 – 4 1 oloških zapisih z najvišjim vrednostnim indeksom. 1 – 20 5 – 16 2 Če naj bo model za oceno izgube vrednosti poško- dovanega arheološkega zapisa odraz arheološkega 21 – 40 17 – 34 3 razumevanja vrednosti arheoloških ostankov, drugo 41 – 70 35 – 61 4 možnost težko sprejmemo. Vrednostni indeks ar- 71 – 90 62 – 90 5 heološkega zapisa pred poškodovanjem je namreč zelo pomemben segment ocene pri vrednostnem Tabela 20: Primerjava Slika 80 možnih Primerjava možnih r rezultatov linearn ezultatov linear o logaritem no lo ske gari ga - in logaritemsko linearnega modela glede na temsk odstotek u e n g i a in lo č garitemsk enosti o linearnega modela g arheološkega zapisa lede na odstotek obravnavanju škode na visoko ocenjenih arheolo-z najvišjim vrednostnim indeksom. uničenosti arheološkega zapisa z najvišjim vrednostnim ških zapisih in zato prva kombinacija (logaritemska indeksom. kategorizacija z linearnim modelom) predstavlja bolj sprejemljivo stališče do poškodb arheoloških ostalin, Prva kombinacija (logaritemska kategorizacija z li- za katere vemo, da jim visoko vrednost pripisujeta nearnim modelom izračunane izgube) bolje prikaže tako stroka kot družba. Zato lahko linearni model, izgube vrednosti pri poškodovanih arheoloških za-kombiniran z logaritemsko kategorizacijo izgube, ra- pisih z nižjim vrednostnim indeksom, vprašanje ob- zumemo kot bolj sprejemljiv za izvajanje ocene izgu- čutljivosti na manj poškodovane arheološke zapise be vrednosti poškodovanega arheološkega zapisa. Ta z višjim vrednostnim indeksom pa je treba dodatno lahko, vsaj za potrebe arheološkega preučevanja, pri-raziskati. kaže primerno raven izgube vrednosti pri poškodbah Ta problem se nanaša na to, ali sprejmemo možnost, arheoloških zapisov, povzročenih z nenadzorovanimi da tudi najmanjše poškodbe na arheoloških zapisih ali nestrokovno izvedenimi fizičnimi posegi vanje. 143 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene 7 Zaključne misli Vprašanje vrednosti arheološke dediščine in njene V skladu s tem so v delu bili preučeni različni pri-izgube je zelo kompleksen problem, ki ga ni mogoče stopi k vrednostnim ocenam, kar je služilo za posta-gledati samo s perspektive arheološkega ali širšega vljanje ustrezne smeri same raziskave in kar je bilo znanstvenega diskurza. Ker vire vrednosti najdemo potrebno za oblikovanje sistemske metode ocene na različnih področjih družbenega življenja, pre-izgube vrednosti v primerih poškodbe arheološke- učevanje vrednostnih atributov dediščine zahteva ga zapisa. Metoda temelji na sistemih kvantitativnih najprej analizo področij, na katerih se vrednosti gra-vrednostnih analiz in je razširjena z merjenjem iz- dijo. To je predpogoj za razumevanje sistemov vre- gub s pomočjo matematičnih izračunov, ki omogo- dnotenja arheološke dediščine in metod, ki se danes čajo numerično predstavljanje izgube vrednosti kot uporabljajo za oblikovanje trditev o njeni vrednosti. oznak določenih kategorije, odvisnih od stopnje iz-Zato je bil pomemben del te študije posvečen pre- gube. Končni rezultat je sistematično urejen posto- učevanju izvora vrednosti in zgodovinskega razvoja pek za oceno izgub v primerih poškodb, v katerem vrednostnega dojemanja kulturne dediščine, s tem so bili implementirani kriteriji vrednosti, razviti v pa tudi arheološke dediščine. Tako usmerjeno raz-različnih nacionalnih okvirjih varovanja dediščine. iskovanje je imelo dvojni cilj: ugotoviti pogoje, pod V tem smislu metoda vključuje jasno definirane kri-katerimi so se razvili aktualni pogledi na vrednost terije vrednotenja, vrednostne stopnje in referenčni arheološke dediščine, ter vzpostaviti temelje za obli-okvir, na temelju katerih je možno oblikovati trdi- kovanje smiselnega sistema vrednotenja in evalvacije tve o vrednosti arheološkega zapisa pred samo po-izgube v primerih poškodb arheološke dediščine. škodbo ali uničenjem. V tem kontekstu je posebna Z analizo mehanizmov, ki delujejo v obstoječih sis- pozornost posvečena preučevanju kriterijev vre- temih vrednotenja, so bili izbrani tisti, ki omogoča- dnosti arheoloških zapisov, ocena pa vključuje de- jo oblikovanje refleksivnega postopka upravljanja, finiranje vrednosti zapisa v dediščinskem kontekstu ki je zmožen znotraj ustreznega zakonskega okvira ter preučevanje osnovnih indikatorjev znanstvene delovati s ciljem trajne ohranitve dediščinskih vre-vrednosti v kontekstu kvalitete in potencialne in- dnosti v korist dolgoročnih družbenih in znanstve- formativne vrednosti za znanstveno preučevanje. no-raziskovalnih interesov. Na teh temeljih je bila Na teh temeljih so kriteriji vrednostne ocene raz-oblikovana tudi metoda za izpeljavo trditev o izgubi deljeni v tri osnovne kategorije, od katerih sta prvi vrednosti v primerih poškodb arheološke dediščine dve direktno izpeljani iz standardnih dediščinskih oziroma arheološkega zapisa kot načina celovitega ocen, definirani sta pa z družbenimi in splošnimi strokovnega razumevanja odnosov med različnimi vrednostmi arheološkega zapisa. Tretja kategorija se vrstami materialnih arheoloških ostankov in kon-je delno naslonila na standardne dediščinske ocene tekstov. Smisel zaključnega poglavja je predvsem znanstvene vrednosti, vendar je razširjena z analizo še enkrat preučiti okvir, znotraj katerega je metoda fizičnih ostankov kot temeljnih indikatorjev znan-oblikovana, da bi premislilia stopnja njene usklaje- stvene vrednosti arheološkega zapisa, oziroma nje- nosti s sodobnim razumevanjem vrednosti in tako gove kvalitete in informativnega potenciala. omogočilo polno razumevanje predlaganega po- Čeprav ocena vrednosti arheološkega zapisa pred po- stopka kot predpogoja za njeno smiselno uporabo, škodbo predstavlja pomemben segment postopka, revizijo in nadgradnjo. mora biti ocena izgube te vrednosti nujno oblikovana 145 Monografije CPA 9 ločeno, s postopkom, kjer so bile poškodbe natanč- Predlagana metoda je bila razvita z namenom, da bi no definirane in dokumentirane. Oblikovanje meto- se zavarovala razumljivost, transparentnost in kon- de ocene izgube vrednosti je torej odvisna od dvoj- sistentnost ocene v primerih poškodbe arheoloških ne analize: prva se nanaša na potrjevanje vrednosti zapisov, ter da bi se sočasno zmanjšal vpliv osebnih arheološkega zapisa pred poškodbo, druga pa na prepričanj in stališč, ki najpogosteje izhajajo iz stro-oceno izgube, ki je nastala zaradi nenadzorovanih kovnih interesov ocenjevalca (Fletcher 2011, 326). ali nestrokovno izvedenih postopkov. V tem kontekstu je še enkrat pomembno pouda- S ciljem, da predlagana metoda za oceno izgube riti, da je kljub eksaktnosti določenih postopkov predstavlja odraz vrednostnega ranga, ki ga posa-metoda oblikovana s spoznanjem, da je objektivna meznemu elementu arheološke dediščine pripisuje- ocena nemogoča ter da je vsaka kvantitativna stan- jo in stroka in družba, smo kot pomemben element dardizacija kvalitativnih značilnosti lahko sporna in ocene pri vrednostnem testiranju škode na arheolo-tudi ovrgljiva (Deeben, Groenewoudt 2005, 292). Iz ških zapisih vpeljali vrednostni indeks zapisa pred tega razloga se ocena ne sme smatrati kot fiksno in poškodbo. Naslednji korak je usmerjen na problem objektivno, temveč kot rezultat trenutnih spoznanj izračuna obsega škodljive intervencije. Tu pomem-o številnih, spremenljivih in medsebojno odvisnih ben podatek predstavlja stopnja uničenosti, katero spremenljivkah (Moeran 2009, 8). Vendar problem je skupaj z vrednostnim indeksom potrebno sma-arheološke znanosti, ki ga lahko definiramo kot iz- trati kot osnovno variablo za izračun izgube vre- guba vrednosti poškodovanega arheološkega zapisa, dnosti. Ker je k izračunu stopnje uničenosti možno skozi predlagano metoda omogoča njegovo argu-pristopiti na različne načine, je postopek vključeval mentirano rezreševanje, ki rezultira z utemeljenim preučevanje različnih modelov in njihovih rezulta-prikazom dobljenih rezultatov. Ker se trend pripi- tov pri izračunu obsega nastale škode. Neodvisno sovanja numeričnih vrednosti arheološke dediščine od modela izračuna se implementacija predlagane prekriva s trendi uporabe ekonomskih principov v metode izvaja v petih fazah, ki vključujejo preuče-upravljanju z različnimi vrstami tradicionalno nee- vanje podatkov iz ozadja, ki so potrebni za obliko- konomskih resursov (Darvill 2001; Carman 2005b, vanje referenčnega okvirja, analizo rezultatov arhe- van der Valk 2010b), tako oblikovani modeli ocene ološke raziskave, ki je bila izvedena v sklopu doku- zagotovo omogočajo boljša in bolj prepričljiva sred- mentiranja nastale škode, vrednostno oceno, ki je stva obrambe arheoloških interesov v konfliktu s bila izvedena na temelju ločenih kriterijev, izračun političnimi in ekonomskimi pritiski. V toliko je mo-stopnje uničenosti, ter na koncu, oceno izgube vre- žno trditi, da, četudi predlagana metoda ne posku- dnosti poškodovanega arheološkega zapisa. ša rešiti vseh problemov ocene izgube vrednosti v Testiranje učinkovitosti metode, je bilo opravljeno primerih poškodbe arheološkega zapisa, se jo lahko z empirično analizo, s katerom se je preverjalo njen smatra kot ustrezen postopek evalvacije, ki prepri-domet in omejitve. Testne študije so bile razdeljene čljivo argumentira tako osnove kot tudi razloge za na pet osnovnih delov, za katere je bilo potrjeno, njeno uporabo. Toda, četudi rezultira s sprejemljivo da ponujajo ustrezno in logično serijo korakov, ki oceno škode, se lahko kot njena osnovna pomanj-vodijo k razumevanju vrednosti arheološkega zapisa kljivost označi nezmožnost, da prikaže povsem nov ter njegove izgube v primeru poškodbe. Z analizo vrednosti rang poškodovanega zapisa ter, da izgubo dobljenih rezultatov za različne predlagane modele prikaže v odnosu do kriterijev, ki določajo nov rang. izračuna izgube vrednosti in njene kategorizacije, je Za kaj takega je potrebna nova vrednostna oceno, ki bil izpeljan najprimernejši postopek, katerega rezul-bi bila ponovno izvedena na temelju predlaganega tate je možno smatrati kot smiseln odraz sodobne- sistema kriterijev. Z izvedbo tega postopka je mo- ga razumevanja vrednosti arheološke dediščine in žno dobiti različne rezultate, vključno s takimi, kjer načina njenega prikaza. se tudi v primeru visokih izgub stopnja vrednosti 146 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene po poškodbi ni bistveno spremenila. Vir tega pro-uslužbencev v njihovo izvedbo odpirata široke mo- blema predstavljajo kvalitativne značilnosti arheolo- žnosti za razvoj dobro utemeljenih postopkov za ške in splošno cele kulturne dediščine. Kljub temu upravljanje z arheološko dediščino. Obenem ima da je njene vrednosti možno prikazati s številom, ki lahko širjenje potrebe po takšnih postopkih za po-je bilo izvedeno s kategorizacijo dostopnih podat- sledico prenos izvedbe ocenjevanja na področje kov, takšni postopki nimajo pravega numeričnega komercialne arheologije, kar predstavlja dodatno pomena, temveč vedno predstavljajo samo prikaz, zahtevo po jasno metodološko in teoretsko zasta-ki je izveden za vnaprej definirano intervalno skalo vljeni praksi, ki jo je mogoče učinkovito nadzirati lestvico. Zato ocena izgube vrednosti ne more obli-in nadgrajevati. To je pogosto pomembno v odno- kovati trditev o novonastali vrednosti arheološkega su do nenehnega razvoja arheološkega spoznanja, zapisa, temveč le trditve o učinkih nastalih poškodb, ki bo vedno zahtevalo nove merske in evalvacijske kjer je rezultat utemeljen na razumevanju odnosa parametre (Roper 1979; Lynott 1997; Little 2005; vrednosti in vpliva spremembe. Worthing, Bond 2008), takšna prizadevanja pa lahko Primarni cilj konstruiranja metode je bil ponuditi omogočijo oblikovanje trajnostnih sistemov zaščite konsistentno osnovo za izvedbo tako vrednostnih in upravljanja, utemeljenih na širšem razumevanju ocen kot tudi evalvacije izgub. Nadaljnji razvoj ta-tako zgodovinskega razvoja kot tudi sočasnega po- kih sistemov in aktivnejše vključevanje dediščinskih mena vrednosti arheološke dediščine. 147 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene 8 Literatura 8.1 Literatura BARTOL, B., N. BRATINA JURKOVIČ, A. FATUR, N. FON-BOŠTJANČIČ, E. KOŠAK, A. LAPANJA, F. LE- ALTSCHUL, J. H. 2005, Significance in American cultural NARČIČ, F. PODLESNIK in J. TORBICA (ur.) 2004, resource management: Lost in the past. – V: C. Mathers, Strategija prostorskega razvoja Slovenije. – Ljubljana. T. Darvill in B. J. Little (ur.), Heritage of Value, Archaeology BARTOSIEWICZ, L., D. MéRAI in P. CSIPPÁN 2011, of Renown: Reshaping Archaeological Assessment and Significance, Dig up–Dig in: Practice and Theory in Hungarian Archae-Gainesville, 192–210. ology. – V: L. R. Lozny (ur.), Comparative Archaeologies: A So-ALTSCHUL, J. H. 2010, Archaeological Heritage Values ciological View of the Science of the Past, New York, 273–338. in Cross-Cultural Context. – V: G. S. Smith, P. M. Messen- BAŠ, F. 1954, Organizacija spomeniškega varstva v sloven- ger in H. A. Soderland (ur.), Heritage values in contemporary ski preteklosti. – Varstvo spomenikov V, 13–37. society, Walnut Creek, 75–85. BAUSOVAC, M., J. KRAJŠEK in T. PRAPROTNIK ANDLAR, G., B. ANIČIĆ, P. PEREKOVIĆ, I. RECH- 2012, Nova odkritja na Bregu v Celju, Celje, Maistrova neR Dika in I. HRDALO 2011, Kulturni krajobraz i ulica, Breg, Partizanska cesta (EŠD 56 Celje – Arheolo-legislativa: stanje u Hrvatskoj. – Društvena istraživanja 20/3 ško najdišče Celje). – V: M. Črešnar, B. Djurić in M. Jerala (113), 813–835. (ur.), Arheologija v letu 2011: Dediščina za javnost, Strokovno APPADURAI, A. 1986, Introduction: commodities and srečanje Slovenskega arheološkega društva 29.–30. marec the politics of value. – V: A. Appadurai (ur.), The Social 2012, Ljubljana, 9. Life of Things: Commodities in Cultural Perspective, Cambridge, BAVEC, U. 2011, Dolenje Karteljevo pri Novem mestu. – Arhe-3–63. ologija na avtocestah Slovenije 18, Ljubljana. APPADURAI, A. (ur.) 1986, The Social Life of Things: Com- BAXTER, I. 2010, Global Heritage Tourism: The Value modities in Cultural Perspective. – Cambridge. of Experiencing the Past. – V: G. S. Smith, P. M. Messen- ARENDT, H. 1991 [1958], Vita activa. – Zagreb, August ger in H. A. Soderland (ur.), Heritage values in contemporary Cesarec. society, Walnut Creek, 241–254. ARMALY, M. J., S. P. PAGIOLA in a. BERTAUD 2001, BENDER, B. 1992, Theorising Landscapes and the Pre-Economics of Investing in Heritage: Historic Center of historic Landscapes of Stonehenge. – Man 27, 735–755. Split. – V: I. Serageldin, E. Shluger in J. Martin-Brown BENEDIK KREITMAYER, K., K. KOVAČEC NA- (ur.), Historic Cities and Sacred Sites. – Washington, D.C., GLIČ, Z. KOŽELJ, M. MIKLAVČIČ PINTARIČ, J. PIR-165–179. KOVIČ, F. J. ZAKRAJŠEK in G. ZUPAN 2007, Navodila ARROW, K., R. SOLOW, P. R. PORTNEY, E. E. LEA- za pripravo predloga za vpis v register nepremične kulturne dediščiMER, R. RADNER in H. SCHUMAN 1993, Report of the ne. – Ljubljana. NOAA Panel on Contingent Valuation. – URL: BIDDLE, M. 1989, The Rose reviewed: a comedy (?) of http://www.economia.unimib.it/DATA/modu- errors. – Antiquity 63, 753–760. li/7_6067/materiale/noaa%20report.pdf. (Citirano 20. 5. BINFORD, L. R. 1964, A Consideration of Archaeo-2013). logical Research Design. – American Antiquity 29/4, str. ASHWORTH G. J., B. GRAHAM in J. E. TUNBRIDGE 425–441. 2007, Pluralising Pasts: Heritage, Identity and Place in Multicultu-BLOCKLEY, M. 1995, Archaeologists in the marketpla- ral Societies. – London. ce. – V: M. A. Cooper, A. Firth, J. Carman in D. Wheatley AVRAMI, E., R. MASON in M. DE LA TORRE 2000a, (ur.), Managing Archaeology, London, 97–115. Report on Research. – V: E. Avrami, R. Mason in M. de BLOEMERS, T. J. H. F. 2010, The Cultural Landscape la Torre (ur.), Values and Heritage Conservation, Los Angeles, and Heritage Paradox: Protection and Development of 3–11. the Dutch Archaeological-Historical Landscape and its AVRAMI, E., R. MASON in M. DE LA TORRE 2000b, European Dimension. – V: T. J. H. F. Bloemers, H. Kars, Exploratory Essays: Overview. – V: E. Avrami, R. Mason A. van der Valk in M. Wijnen (ur.), The Cultural Landscape in M. de la Torre (ur.), Values and Heritage Conservation, Los and Heritage Paradox: Protection and Development of the Dutch Angeles, 14–17. Archaeological-Historical Landscape and its European Dimension, BARNES, M. R., A. K. BRIGGS in J. J. NEILSEN 1980, Amsterdam, 3–16. A Response to Raab and Klinger on Archaeological Site BLOEMERS, T. J. H. F., H. KARS in A. Van DeR Valk Significance. – American Antiquity 45/3, 551–553. 2010, What have we learnt? – V: T. J. H. F. Bloemers, H. 149 Monografije CPA 9 Kars, A. van der Valk in M. Wijnen (ur.), The Cultural Lan- Longstreth (ur.), Cultural Landscapes: Balancing Nature and dscape and Heritage Paradox: Protection and Development of the Heritage in Preservation Practice, Minneapolis, London, 164– Dutch Archaeological-Historical Landscape and its European Di-179. mension, Amsterdam, 503–518. BURSTRÖM, M., B. ELFSTRÖM in B. JOHANSEN BLOEMERS, T. J. H. F., H. KARS, A.VAN DER VALK in 2004, Serving the Public: Ethics in heritage management. M. WIJNEN (ur.) 2010, The Cultural Landscape and Heritage – V: H. Karlsson (ur.), Swedish archaeologists on ethics, Lindo-Paradox: Protection and Development of the Dutch Archaeological-me, 135–147. -Historical Landscape and its European Dimension, Amsterdam. BURSTRÖM, M., L. SMITH, A. OMLAND, S. VIN-BOLTA, A. 1957, Rimsko grobišče na Bregu v Celju. – SRYGG, C. HOLTORF in T. BRATTLI 2009, Comments Arheološki Vestnik 8, 317–327. on Terje Brattli: ‘Managing the Archaeological World Cul- BOLTA, A. in V. KOLŠEK 1982, Celjski muzej - Stalna tural Heritage: Consensus or Rhetoric?’ – Norwegian Ar-arheološka razstava Pokrajinskega muzeja v Celju. – Kul- chaeological Review 42/2, 183–203. turni in naravni spomeniki Slovenije 22, Ljubljana. CANNAVò, P. F. 2007 , The Working Landscape: Founding, BORTOLOTTO, C. 2013, Golema cola cola u Gravini: Preservation, and the Politics of Place. – Cambridge, Massa-nematerijalna kulturna baština, kulturno dobro i teritorij chusetts, London. između UNESCO-ova diskursa i lokalne baštinske prakse. CARMAN, J. 1990, Commodities, rubbish and treasure: – V: M. Hameršak, I. Pleše in A.-M. Vukušić (ur.), Proi- valuing archaeological objects. – Archaeological Review from zvodnja baštine: kritičke studije o nematerijalnoj kulturi, Zagreb, Cambridge 9/2, 195–207. 187–201. CARMAN, J. 1991, Beating the bounds: archaeologi- BOYLAN, P. J. 2002, The concept of cultural protection cal heritage management as archaeology, archaeology as in times of armed conflict: from the crusades to the new social science. – Archaeological review from Cambridge 10/2, millennium. – V: N. Brodie in K. Walker Tubb (ur.), Illicit 175–184. Antiquities: The Theft of Culture and the Extinction of Archaeo-CARMAN, J. 1993, The P is silent - as in archaeology. – logy, One World Archaeology 42, London, 43–108. Archaeological Review from Cambridge 12/1, 39–53. BOWDEN, M. 1988, Priority scores for archaeological CARMAN, J. 1995, The importance of things: archaeo-evaluation. – Antiquity 62, 286–288. logy and the law. – V: M. A. Cooper, A. Firth, J. Carman BOŽIČ, D. 1987, Keltska kultura u Jugoslaviji: Zapadna in D. Wheatley (ur.), Managing Archaeology, London, 17–30. grupa. – V: A. Benac (ur.), Praistorija jugoslavenskih zemalja 5, CARMAN, J. 1996a, Valuing Ancient things. – London. Sarajevo, 855–897. CARMAN, J. 1996b, Data for the future or an amenity for BRATINA JURKOVIČ, N. 2008, Evropska konvecija o kra- the present: the values of the historic and natural wetland jini: izvajanje v Sloveniji. – Ljubljana, URL: http://www.mop. environment. – V: M. Cox, V. Straker in D. Taylor (ur.), We- gov.si/ (Citirano 15. 6. 2013). tlands: Archaeology and Nature Conservation, Proceedings of BRATINA JURKOVIČ, N. 2011, Landscape Management the International Conference held at University of Bristol, Methodologies: Synthesis report of thematic studies. – Split, 11–14 Aprill 1994, London, 18–29. URL: http://www.pap-thecoastcentre.org/itl_public. CARMAN, J. 1999, Settling on sites: constraining con- php?public_id = 76&lang = en (Citirano 15. 6. 2013). cepts. – V: J. M. Brück in M. Goodman (ur.), Making Places BREGLIA, L. C. 2006, Monumental Ambivalence: The Politics in the Prehistoric World: Themes in Settlement Archaeology, Lon-of Heritage. – Texas. don, 20–29. BRESKVAR ŽAUCER, L. in J. MARUŠIČ 2006, Ana- CARMAN, J. 2000a, Theorising the practice of archae- liza krajinskih tipov z uporabo umetnih nevronskih mrež ological heritage management. – V: Z. Koblynski (ur.), / Analysis of Landscape Types Using Artificial Neural Arheological Heritage Management, Archaeologia Polona 38: Networks. – Geodetski vestnik 50/2, 224–237. Archaeological heritage management, Warsaw, 5–21. BREŠČAK, D. 1985, Oblike antičnih grobov na Dolenj- CARMAN, J. 2000b, Theorising a Realm of Practice: In- skem. – Dolenjski zbornik, Novo mesto, 33–60. troducing Archaeological Heritage Management as a Re- BRIUER, F. L. in W. MATHERS 1996, Trends and Patterns search Field. – International Journal of Heritage Studies 6/4, in Cultural Resource Significance: An Historical Perspective and 303–308. Annotated Bibliography. – Alexandria. CARMAN, J. 2002a, Archaeology and Heritage: An Introduc- BRODIE, N. in K. WALKER TUBB (ur.) 2002, Illicit An- tion. – London. tiquities: The Theft of Culture and the Extinction of Archaeology. CARMAN, J. 2002b, Paradox in places: twentieth-century – One World Archaeology 42, London. battlefield sites in long-term perspective. – V: J. Schofield, BRUNS, D. in B. H. GREEN 2001, Identifying threate- W. G. Johnson in C. Beck (ur.), Matériel Culture. The Archae- ned, valued landscapes. – V: B. Green in W. Vos (ur.), Thre-ology of Twentieth-century Conflict, London, 9–21. atened Landscapes, London, New York, 119–127. CARMAN, J. 2005a, Against Cultural Property: Archaeology, BUGGEY, S. in N. MITCHELL 2008, Cultural Landsca- Heritage and Ownership. – London. pes: Venues for Community-based Conservation. – V: R. 150 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene CARMAN, J. 2005b, Good citizens and sound economics: CLARK, K. 2005a, The bigger picture: Archaeology and The trajectory of archaeology in Britain from ‘heritage’ to values in long term cultural resource management – V: C. ‘resource’. – V: C. Mathers, T. Darvill in B. J. Little (ur.), Mathers, T. Darvill in B. J. Little (ur.), Heritage of Value, Heritage of Value, Archaeology of Renown: Reshaping Archaeolo-Archaeology of Renown: Reshaping Archaeological Assessment and gical Assessment and Significance, Gainesville, 43–57. Significance, Gainesville, 317–330. CARMAN, J. 2010, Promotion to Heritage: How Museum CLARK, K. 2005b, From Valves to Values: Industrial Ar-Objects are Made. – Encouraging Collections Mobility – A Way chaeology and Heritage Practice. – V: E. C. Casella in J. Forward for Museums in Europe 1/1, 74–85. Symonds (ur.), Industrial Archaeology: Future Directions, New CARMAN, J. in M. l. S. SøRenSen 2009, Heritage Stu-York, 95–119. dies: an outline. – V: M. L. S. Sørensen in J. Carman (ur.), CLARK, K. in G. MaeeR 2008, The cultural value of he-Heritage studies: methods and approaches, London, 11–28. ritage: evidence from the Heritage Lottery Fund. – Cultural CARMAN, J., G. D. CARNEGIE in P. W. WOLNIZER Trends 17/1, 23–56. 1999, Is archaeological valuation an accounting matter? – CLARK, K. 2010, Values in Cultural Resource Manage-Antiquity 73, 143–148. ment. – V: G. S. Smith, P. M. Messenger in H. A. Soder- CARNEGIE, G. D. in P. M. WOLNIZER 1996, Enabling land (ur.), Heritage values in contemporary society, Walnut Cre-accountability in museums. – Museum Management & Cura- ek, 89–100. torship 15/4, 371–386. CLEERE, H. 1984, World Cultural Resource Management: CARSON, R. T., W. M. HANEMANN, R. J. KOPP, J. Problems and Perspectives. – V: H. Cleere (ur.), Approaches A. KROSNICK, R. C. MITCHELL, S. PRESSER, P. A. to the Archaeological Heritage, Cambridge, 125–131. RUUD, V. K. SMITH, M. CONAWAY in K. MARTIN CLEERE, H. (ur.) 1989, Archaeological Heritage Management 1996, Was the NOAA Panel Correct about Contingent Valua-in the Modern World. – One World Archaeology 9, London. tion? – Discussion paper 96–20, Washington, D.C., URL: CLEERE, H. 1989, Introduction: the rationale of archae-http://ageconsearch.umn.edu/bitstream/10503/1/ ological heritage management. – V: H. Cleere (ur.), Archa- dp960020.pdf (Citirano 15. 12. 2013). eological Heritage Management in the Modern World, One World CHHABRA, D. 2010, Sustainable Marketing of Cultural and Archaeology 9, London, 1–19. Heritage Tourism. – London. CLEERE, H. 1993, Managing the archaeological heritage. CARVER, M. O. H. 1987a, The nature of urban depo- – Antiquity 67, 400–402. sits. – V: J. Schofield in R. Leech (ur.), Urban Archaeology in CLEERE, H. 1995, Cultural landscapes as World Herita-Britain, Council for British Archaeology Research Report ge. – Conservation and Management of Archaeological Sites 1, 61, London, 9–26. 63–68. CARVER, M. O. H. 1987b, Underneath English towns: inter- CLEERE, H. 1996, The Concept of ‘Outstanding Univer- preting urban archaeology. – London. sal Value’ in the World Heritage Convention. – Conservation CARVER, M. O. H. 1989, Digging for ideas. – Antiquity and Management of Archaeological Sites 1/4, 227–233. 63, 666–674. CLEERE, H. 2000, The World Heritage Convention in CARVER, M. O. H. 1996, On archaeological value. – An-the Third World. – V: F. McManamon in A. Hatton (ur.), tiquity 70, 45–56. Cultural Resource Management in Contemporary Society: Perspec-CARVER, M. O. H. 2011, The best we can do? - Antiquity tives on Managing and Presenting the Past, London, 99–106. 85, 230–234. CLEERE, H. 2001, The uneasy bedfellows: Universality CHIPPINDALE, C. in D. GIBBINS 1990, Heritage at and cultural heritage. – V: R. Layton, P. G. Stone in J. Tho-sea: proposals for the better protection of British archae- mas (ur.), Destruction and Conservation of Cultural Property, ological sites underwater. – Antiquity 64, 390–400. London, 22–29. CIGLENEČKI, S. (ur.) 1999, Arheološki vestnik 50. – CLEERE, H. 2010, Management Plans for Archaeological Ljubljana. Sites: A World Heritage Template. – Conservation and Mana- CLAESSON, S. 2011, The Value and Valuation of Ma- gement of Archaeological Sites 12/1, 4–12. ritime Cultural Heritage. – International Journal of Cultural CONINGHAM, R., R. COOPER in M. PollaRD Property 18, 61–80. 2006, What value a unicorn’s horn? A study of archaeolo- CLARK, K. 2001, Planning for the past: Heritage services gical uniqueness and value. – V: C. Scarre in G. Scarre (ur.), in local planning authorities in England. – Cultural Trends The ethics of archaeology: philosophical perspectives on archaeological 11/43–44, 61–94. practice, New York, 260–272. CLARK, K. 2002, In small things remembered: significan- COOPER, A. 2008, Accounting for Research: a Critical ce and vulnerability in the management of Robben Island Assessment of English Heritage’s Research Strategy and World Heritage Site. – V: J. Schofield, W. G. Johnson in Agenda 2005–2010. – Public Archaeology 7/1, 31–50. C. Beck (ur.), Matériel Culture. Archaeology of Twentieth-century COOPER, M. A. 1995, The archaeological manager: Conflict, London, 266–280. applying management models to archaeology. – V: M. A. 151 Monografije CPA 9 Cooper, A. Firth, J. Carman in D. Wheatley (ur.), Managing DARVILL, T. in A. K. FULTON 1998, MARS: The Archaeology, London, 67–84. Monuments at Risk Survey of England, 1995: Main Report. – COOPER, M. A. 2008, This is not a Monument: Rhetori- Bournemouth, London. cal Destruction and the Social Context of Cultural Reso- DARVILL, T. in G. WAINWRIGHT 1994, The Mo- urce Management. – Public Archaeology 7/1, 17–30. numents at Risk Survey: an introduction. – Antiquity 68, COOPER, M. A., J. CARMAN, A. FIRTH in D. WHEA-820–824. TLEY 1995a, Introduction: Archaeological management. DARVILL, T. in G. WAINWRIGHT 1995, The Mo- – V: M. Cooper, A. Firth, J. Carman in D. Wheatley (ur.), numents at Risk Survey: an introduction. – Conservation and Managing Archaeology, London, 1–15. Management of Archaeological Sites 1/1, 59–62. COOPER, M. A., J. CARMAN, A. FIRTH in D. WHEA- DARVILL, T., A. SAUNDERS in B. STARTIN 1987, TLEY 1995b, Conclucions: Opening a debate. – V: M. A. A Question of National Importance: Approaches to the Cooper, A. Firth, J. Carman in D. Wheatley (ur.), Managing Evaluation of Ancient Monuments for the Monuments Archaeology, London, 230–235. Protection Programme in England. – Antiquity 61, 393– CORFIELD, M. in J. WILLIAMS 2011, Preservation of 408. Archaeological Remains in Situ (Paris). – e-conservation Ma- DARVILL, T., C. GERRARD in B. STARTIN 1993, Iden- gazine 21, 24–29. tifying and protecting historic landscapes. – Antiquity 67, CORNER, J. in S. HARVEY 1991, Mediating tradition 563–574. and modernity: the heritage/enterprise couplet. – V: J. DAVIDSON, D. A. in C. A WILSON 2006, An assessment Corner, in S. Harvey (ur.), Enterprise and Heritage: Crosscur-of potential soil indicators for the preservation of Cultural Heri-rents of national culture, London, 45–73. tage, University of Stirling Report to English Heritage. – COSSONS, N. 2005, New Directions in Industrial Ar- Stirling. – URL: http://www.sassa.org.uk/images/7/75/ chaeology. – V: E. C. Casella, in J. Symonds (ur.), Industrial UK_Monitoring_Final_Report.pdf (Citirano 3. 8. 2013). Archaeology: Future Directions, New York, IX–X. DAVIS, M., A. HALL, H. KENWARD in J. OXLEY 2002, CUSHMAN, D. in T. HOWE 2012, National-Scale Cul- Preservation of Urban Archaeological Deposits: moni- tural Resource Legislation. – V: M. Rockman in J. Flatman toring and characterisation of archaeological deposits at (ur.), Archaeology in Society: Its Relevance in the Modern World, Marks & Spencer, 44–45 Parliament Street, York. – Inter-New York, Dordrecht, Heidelberg, London, 45–56. net Archaeology 11. – URL: http://dx.doi.org/10.11141/ CVIRN, J. 1993, Celjski muzej skozi čas. – V: J. Cvirn, V. ia.11.3 (Citirano 26. 7. 2013.) Kolšek, M. Moškon, V. Šlibar (ur.), Vodnik po zbirkah Po-DEEBEN, J. H. C. in B. J. GROENEWOUDT 2005, krajinskega muzeja Celje, Celje, 8–15. Handling the unknown: The expanding role of predicti- ČRNJAR, M. 2009, Procjena utjecaja na okoliš s ekonomskog as- ve modeling in archaeological heritage management in the pekta: teorija i praksa. – Specijalistički tečaj za održivi razvoj Netherlands. – V: C. Mathers, T. Darvill in B. J. Little (ur.), - I. godina, URL: http://www.zavod.pgz.hr/docs/zzpu- Heritage of Value, Archaeology of Renown: Reshaping Archaeolo-hr/documents/146/original.pdf (Citirano 12. 8. 2014). gical Assessment and Significance, Gainesville, 289–300. D‘AGOSTINO, B. 1984, Italy. – V: H. Cleere (ur.), Approa- DEEBEN, J. H. C., D. P. HALLEWAS in TH. J. MAAR- ches to the Archaeological Heritage, Cambridge, 73–81. LEVELD, 2002, Predictive modelling in Archaeological DARVILL, T. 1987, Ancient Monuments in the Countryside: Heritage Management of the Netherlands: the Indicative An Archaeological Management Review. – English Heritage ar-Map of Archaeological Values (2nd Generation). – Berichten chaeological Report 5, London. van de Rijksdienst voor het Oudheidkundig Bodemonderzoek 45, DARVILL, T. 1995, Value systems in archaeology. – V: 9–56. M. A. Cooper, A. Firth, J. Carman in D. Wheatley (ur.), DEEBEN, J. H. C. (ur.) 2008, De Indicatieve Kaart van Ar-Managing Archaeology, London, 38–48. cheologische Waarden, derde generatie, Rijksdienst voor Archeologie. DARVILL, T. 2001, Value Systems in Archaeology and – Amersfort. Heritage management. – Archäologisches Nachrichtenblatt DEEBEN, J. H. C., D. P. HALLEWAS, J. KOLEN in R. 6/2, 183–194. WIEMER 1997, Beyond the Cristal Ball: Predictive Mo- DARVILL, T. 2005, ‘Sorted for ease and whiz?’: Appro- delling as a Tool in Archaeological Heritage Management aching value and importance in archaeological resource and Occupation History. – V: W. J. H. Willems, H. Kars in management. – V: C. Mathers, T. Darvill in B. J. Little (ur.), D. P. Hallewas (ur.), Archaeological Heritage Management in the Heritage of Value, Archaeology of Renown: Reshaping Archaeolo-Netherlands: Fifty Years State Service for Archaeological Investiga-gical Assessment and Significance, Gainesville, 21–42. tions, Amersfoort, 76–118. DARVILL, T. 2007, Research frameworks for World He- DEEBEN, J. H. C., B. J. GROENEWOUDT, D. P. HAL- ritage Sites and the conceptualization of archaeological LEWAS, in W. J. H. WILLEMS 1999, Proposals for a knowledge. – World Archaeology 39/3, 436–457. practical system of significance evaluation in archaeologi- cal heritage management. – European Journal of Archaeology 2/2, 177–199. 152 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene DE LA TORRE, M. in R. MaSon 2002, Introduction. city centres: two Dutch cities experienced. – International – V: M. de la Torre (ur.), Assessing the Values of Cultural Journal of Heritage Studies 6/4, 331–350. Heritage, Los Angeles, 3–4. FAIRCLOUGH, G. 1999, Protecting time and space: DEMOULE, J-P. 2010, The crisis - economic, ideological, understanding historic landscape for conservation in En-and archaeological. – V: N. Schlanger in K. Aitchison (ur.), gland. – V: P. J. Ucko in R. Layton (ur.), The Archaeology and Archaeology and the global economic crisis: Multiple impacts, possi-Anthropology of Landscape: Shaping your landscape, London, ble solutions, Tervuren, 13–17. 121–136. DJURIĆ, B. 2004, Terra Gentis Humanae Memoria. – V: FAIRCLOUGH, G. 2006, A New Landscape for Cultural B. Djurić in D. Prešeren (ur.), The earth beneath your feet: ar-Heritage Management: Characterisation as a Management chaeology on the motorways in Slovenia, The European heritage Tool. – V: L. R. Lozny (ur.), Landscapes Under Pressure: The-days series, Ljubljana, 31–35. ory and Practice of Cultural Heritage Research and Preservation, DOMMANN, M. 2008, Lost in tradition? Reconsidering New York, 55–74. the history of folklore and its legal protection since 1800. FAIRCLOUGH, G. 2007, Razumevanje in uporaba raz- – V: C. B. Graber in M. Burri-Nenova (ur.), I ntellectual Pro- novrstnosti krajine: angleške izkušnje / Understanding perty and Traditional Cultural Expressions in a Digital Enviro-and using the diversity of landscape: english experiences. – nment, Cheltenham, Northampton, 3–16. V: B. Mlakar in N. Bratina Jurkovič (ur.), Mednarodna konfe- DONAGHEY, S. E. 2006, Valuing our Place: a critical explo- renca: Krajina in družba, 4. srečanje delavnic za izvajanje Evropske ration of frameworks for assessing the significance of New Zealand konvencije o krajini, Ljubljana, 11.–13. maj 2006, Ljubljana, ’s historic heritage. – Neobjavljena doktorska disertacija. Mas-64–75. sey University, New Zeland, Auckland. FIRTH, A. 1995, Ghosts in the Machine. – V: M. A. Co- DRURY, P. in A. MCPHERSON 2008, Conservation Princi- oper, A. Firth, J. Carman in D. Wheatley (ur.), Managing ples: Policies and Guidance for the Sustainable Management of the Archaeology, London, 49–65. Historic Environment. – London. FLATMAN, J. 2012, What the Walrus and the Carpenter DUKELIS, P. N. in L. G. MENDONI (ur.) 2004, Perception Did Not Talk About: Maritime Archaeology and the Near and Evaluation of Cultural Landscapes, Proceedings of an Inter-Future of Energy. – V: M. Rockman in J. Flatman (ur.), national Symposium Zakynthos, December 1997. – Μελετηματα Archaeology in Society: Its Relevance in the Modern World, New 38, Paris. York, Dordrecht, Heidelberg, London, 167–192. DULAR, A. 1976, Rimski grobovi iz Rosalnic, Štrekljevca FLETCHER, W. 2011, Valuing archaeology; exploring the rea-in Otoka pri Podzemlju. – Arheološki vestnik 27, 191–223. lity of the heritage management of England’s wetlands. – Neob-DULAR, J. 1974, Rimski grobovi z Borštka v Metliki.– Ar-javljena doktorska disertacija. University of Exeter, United heološki vestnik 25, 353–370. Kingdom, Exeter. DULAR, J. 1993 , Začetki železnodobne poselitve v osre-FOWLER, D. D. 1982, Cultural Resources Management. – dnji Sloveniji. – Arheološki vestnik 44, 101–112. V: M. B. Schiffer (ur.), Advances in Archaeological Method and DULAR, J. 2003, Halštatske nekropole Dolenjske / Die hall-Theory 5, New York, London, 1–50. stattzeitlichen Nekropolen in Dolenjsko. – Opera Instituti ar-FREESTONE, R., S. MARSDEN in C. GARNAUT chaeologici Sloveniae 6, Ljubljana. 2008, A Methodology for Assessing the Heritage of Plan- DULAR, J. in S. TECCO HVALA 2007, South-Eastern Slo- ned Urban Environments: An Australian Study of Natio- venia in the Early Iron Age: settlement, economy, society / Jugovzho-nal Heritage Values. – International Journal of Heritage Studies dna Slovenija v starejši železni dobi: poselitev, gospodarstvo, družba. 14/2, 156–175. – Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 12, Ljubljana. FREY, B. S. 1997, Evaluating Cultural Property: The Eco- elia, R. J. 1993, US Cultural Resource Management and nomic Approach. – International Journal of Cultural Property the ICAHM Charter. – Antiquity 67,426–438. 6/2, 231–246. EMERY, P. A. 1991, Standardizing evaluation of urban strati- FREY, O. H. in S. GABROVEC 1969, K latenski poselitvi fication: Defining quantifiable attributes of data potential. – Ne-Dolenjske: Prvi rezultati izkopavanj na stiškem naselju / objavljeno magistarsko delo. University of York, Depart- Zur latenezeitliche Besiedlung Unterkrains: Erste Ergeb- ment of Archaeology, York. nisse der Ausgrabungen im Ringwall von Stična. – Arheo- EMERY, P. A. 1993, Interface density and stratigraphic loški vestnik 20, 7–26. primacy: Quantitative analyses for urban evaluation. – V: FRIGO, M. 2004, Cultural property v. cultural heritage: J. Barber (ur.), Interpreting Stratigraphy: Conference Proceedings, A „battle of concepts“ in international law? - International 25th November 1992, Edinburgh, 49–54. Review of the Red Cross 86/854, 367–378. ENGESTRÖM, Y. in F. BLACKLER 2005, On the life of FUNARI, P. P., A. ZARANKIN in E. STOVEL (ur.) the object. – Organization 12/3, 307–330. 2005, Global Archaeological Theory: Contextual Voices and Con-ENNEN, E. 2000, The meaning of heritage according to temporary Thoughts. – New York. connoisseurs, rejecters and take-it-or-leavers in historic GABROVEC, S. 1973, Začetek halštatskega obdobja v Sloveniji. – Arheološki vestnik 24, 338–385. 153 Monografije CPA 9 GABROVEC, S. 1975a, Šentvid pri Stični: Petrušnja vas. – Cultural Resource Management. – American Antiquity V: S. Gabrovec, S. Jesse, P. Petru, J. Šašel in F. Truhlar (ur.), 43/2, 159–173. Arheološka najdišča Slovenije. – Ljubljana, 199. GOUDSWAARD, B. 2001, The archaeological manage- GABROVEC, S. 1975b, Šentvid pri Stični: Šentvid pri ment of major infrastructure Projects: The Betuwe rou-Stični. – V: S. Gabrovec, S. Jesse, J. Petru, J. Šašel in F. te railway project. – Archaeologisches Nachrichtenblatt 6/2, Truhlar (ur.), Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana, 200. 152–182. GABROVEC, S. 1987, Jugoistočnoalpska regija sa za- GOULD, S. 1998, Planning, development and Social Ar- padnom Panonijom (Uvod, Dolenjska grupa, Svetolu- chaeology. – V: S. Tarlow in S. West (ur.), The Familiar Past? cijska grupa, Notranjska grupa, Ljubljanska grupa). – V: Archaeologies of Later Historical Britain, London, 140–154. A. Benac (ur.), Praistorija jugoslavenskih zemalja 5, Sarajevo, GRAHAM, B. in P. HOWARD (ur.) 2008, The Ashgate Re-25–182. search Companion to Heritage and Identity. – Hampshire. GABROVEC, S. 1999, 50 Jahre Archäologie der älteren GRAMSCH, A. 2000, ‘Reflexiveness’ in archaeology, na-Eisenzeit in Slowenien / 50 let arheologije starejše železne tionalism, and Europeanism. – Archaeological Dialogues 7/ 1, dobe v Sloveniji. – Arheološki vestnik 50, str. 145–188. 4–19. GABROVEC, S., S. JESSE, P. PETRU, J. ŠAŠEL in F. GRAMSCH, A. 2011, Theory in Central European Ar-TRUHLAR (ur.) 1975, Arheološka najdišča Slovenije. – chaeology: dead or alive? – V: J. Bintliff in M. Pearce (ur.), Ljubljana. The Death of Archaeological Theory. – Oxford, 48–71. GARDEN, M-C. E. 2009, The heritagescape: looking at GREEN, W. in J. F. DOERSHUK 1998, Cultural Resour-heritage sites. – V: M. L. S. Sørensen in J. Carman (ur.), ce Management and American Archaeology. – Journal of Heritage studies: methods and approaches, London 270–291. Archaeological Research 6/2, 121–167. GASPARI, A., R. KREMPUŠ in M. NOVŠAK 2007, Pre- GREGL, Z. 1989, Rimskodobna nekropola Zagreb - Stenjevec liminary report on the discovery of a late Celtic sanctuary (katalog izložbe). – Zagreb. and two Gallo-Roman tempels in Celje. – V: P. Barral (ur.), GREGL , Z. 1997, Rimske nekropole sjeverne Hrvatske / The L’âge du fer dans l’arc jurassien et ses marges. Dépots, lieux sacrés Roman cemeteries of northern Croatia. – Zagreb. et territorialité à l’âge du fer 2, Actes de XXIXe colloque internatio-GREGL , Z. 2000, Antičke kružne grobnice s dromosom nal de l’AFEAF, Bienne, 5–8 mai 2005, Besançon, 835–840. u Hrvatskoj. – Opuscula archaeologica 23–24, 165–169. GASPARI, A., M. GUŠTIN, I. LAZAR in B. ŽBONA GREGL , Z. 2003, Gornja Vas na Žumberku: Grob 36. – TRKMAN 2000, Late Roman tool finds from Celje, Opuscula archaeologica 27, 469–479. Gradišče at Zbelovska gora and Sv. Pavel above Vrtovin GRENVILLE, J. in I. RITCHIE 2005, Archaeological (Slovenia). – V: M. Feugère in M. Guštin (ur.), Iron, Blac-deposits and value. – V: C. Mathers, T. Darvill in B. J. ksmiths and Tools. Ancient European Crafts. – Monographies Little (ur.), Heritage of Value, Archaeology of Renown: Resha-instrumentum 12, Montagnac, 187–203. ping Archaeological Assessment and Significance. – Gainesville, GASPARI, A., R. KREMPUŠ, M. ERIČ, S. BOKA in A. 211–226. ŠEMROV 2001, Arheološko najdišče v strugi Savinje v GROENEWOUDT, B. J. in T. J. H. F. BLOEMERS 1997, Celju. – Arheološki vestnik 52, 281–302. Dealing with Significance: Concepts, Strategies and Prio- GATHERCOLE, P. in D. LOWENTHAL (ur.) 1994, The rities for Archaeological Heritage Management in the Ne-Politics of the Past. – London, New York. therlands. – V: W. J. H. Willems, H. Kars, in D. P. Hallewas GELL, A. 1986, Newcomers to the world of goods: the (ur.), Archaeological Heritage Management in the Netherlands: Muria Gonds. – V: A. Appadurai (ur.), The Social Life of Fifty Years State Service for Archaeological Investigations, Amers-Things: Commodities in Cultural Perspective, Cambridge, 110– foort, 119–172. 138. GRUEN, J. P. 2001, Everyday Attractions: Tourism and GERSTENBLITH, P. 1995, Identity and Cultural Proper- the Generation of Instant Heritage in Nineteenth-Centu- ty: The Protection of Cultural Property in the United Sta- ry San Francisco. – V: N. Alsayyad (ur.), Consuming Traditi- tes. – Boston University Law Review 75, 559–688. on, Manufacturing Heritage: Globoal Norms and Urban Forms in GIBSON, L. in J. PENDLEBURY 2009, Introduction: the Age of Tourism, London, New York, 152–190. Valuing Historic Environments. – V: L. Gibson in J. Pen- GWYN, D. 2005, Publishing and Priority in Industrial Ar- dlebury (ur.), Valuing Historic Environments, Farnham, 1–16. chaeology. – V: E. C. Casella in J. Symonds (ur.), Industrial GIBSON, L. in J. PENDLEBURY (ur.) 2009, Valuing His-Archaeology: Future Directions. – New York, 121–134. toric Environments. – Farnham. HARDESTY, D. L. in B. J. LITTLE 2000, Assessing Archa- GLASSOW, M. 1977, Issues in Evaluating the Significance eological Significance: A Guide for Archaeologists and Historians. of Archaeological Resources. – American Antiquity 42/3, – Walnut Creek. 413–420. HARRIS, e. C. 1997, Principles of archaeological stratigraphy GOODYEAR, A. C., L. M. RAAB in T. C. KLINGER, (2. izd.). – London. 1978, The Status of Archaeological Research Design in 154 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene HARRIS, S. 2010, The Moral Landscape: How Science Can Case of Zoos and Archaeological Sites. – International Jour-Determine Human Values. – New York, London, Toronto, nal of Heritage Studies 14/1, 74–90. Sydney. HORVAT, J. 1999 , Roman Provincial Archaeology in Slo- HARVEY, D. C. 2000, Continuity, authority and the pla- venia Following the Year 1965 : Settlement and Small Fin- ce of heritage in the Medieval world; a study of identi- ds . – Arheološki vestnik 50, 215–257. ty in west Cornwall. – Journal of Historical Geography 26/1, HORVAT, M., J. LAMUT, J. MEDVED, M. CULIBERG, 47–59. B. DJURIĆ in B. VIČIČ 2007, Sela pri Dobu. – Arheologija HARVEY, D. C. 2001, Heritage Pasts and Heritage Pre- na avtocestah Slovenije 2, Ljubljana. sents: Temporality, Meaning and the Scope of Heritage HOWARD, P. 1994, Heritage: Management, Interpretation, Studies. – International Journal of Heritage Studies 7/4, 319– Identity. – New York. 338. HUDOKLIN, J. 2007, Predstavitev projekta Regionalna HASKELL, T. (ur.) 1993, Caring for our built heritage: Conser-razdelitev krajinskih tipov Slovenije in Izjemne krajine vation in Practice. – London. Slovenije / Presentation of the regional distribution of HAZLER, V. 2009, Poveznice među konzervatorstvom i Landscape types in Slovenia project, and the Outstanding muzeologijom: Pregled poveznica i postignuća u Republici landscapes of Slovenia project. – V: B. Mlakar in N. Brati-Sloveniji. – Etnološka istraživanja 14, 321–362. na Jurkovič (ur.), Mednarodna konferenca: Krajina in družba, 4. HEIZER, R. F. in S. F. Cook 1956, Some Aspects of srečanje delavnic za izvajanje Evropske konvencije o krajini, Lju-the Quantitative Approach in Archaeology. – Southwestern bljana, 11. – 13. maj 2006, Ljubljana, 53–63. Journal of Anthropology 12/3, 229–248. HUDOKLIN, J., I. SELAK in S. SIMIČ 2005, Smernice za HEY, G. 2006, Scale and Archaeological Evaluations: celostno ohranjene dediščinske kulturne krajine (spremembe zakono-What are We Looking For? – V: G. Lock in B. L. Molyne- daje, povezovanje s kmetijstvom). – Novo mesto. aux (ur.), Confronting Scale in Archaeology: Issues of Theory and HULD SIGURðARDóTTIR, K. 2006, Challenges in Practice, New York, 113–128. Conserving Archaeological Collections. – V: N. Agnew in HODDER, I. 1985, Postprocessual Archaeology. – V: M. J. Bridgland (ur.), Of the Past, for the Future: Integrating Archa-B. Schiffer (ur.), Advances in Archaeological Method and Theory eology and Conservation, Proceedings of the conservation theme at 8, Orlando, San Diego, New York, London, 1–26. the 5th World Archeological Congress, Washington, D.C., 22–26 HODDER, I. 1991, Interpretive Archaeology and Its June 2003, Los Angeles, 220–223. Role. – American Antiquity 56/1, 7–18. HUNTER, J. in I. RALSTON (ur.) 1994, Archaeological Re- HODDER, I. 1992, Theory and Practice in Archaeology. – source Management in the UK: An Introduction (2nd edition). London. – Stroud. HODDER, I. 2010, Cultural Heritage Rights: From IRELAND, T. 2012, Excavating Globalisation from the Ownership and Descent to Justice and Well-being. – Ruins of Colonialism: Archaeological heritage manage-Anthropological Quarterly 83/4, 861–882. ment responses to cultural change. – V: E. Negussie (ur.), HODDER, I., M. SHANKS, A. ALEXANDRI, U. BU- Changing World, Changing Views of Heritage: The Impact of CHLI, J. CARMAN, J. LAST in G. luCaS (ur.) 1995, In-Global Change on Cultural Heritage, Proceedings of the ICOMOS terpreting Archaeology: Finding Meaning in the Past. – London. Scientific Symposium 2010, Paris, 18–29. HOLLOWELL, J. 2006, Moral arguments on subsistence ISTENIČ, J. 1999, Poetovio, zahodna grobišča 1: grobne celote digging. – V: C. Scarre in G. Scarre (ur.), The ethics of ar-iz Deželnega muzeja Joanneuma v Gradcu / Poetovio, the western chaeology: philosophical perspectives on archaeological practice, New cemeteries 1: grave-groups in the Landesrnuseum Joanneum, Graz. York, 69–93. – Katalogi in monografije 32, Ljubljana. HOLTORF, C. 2001, Is the past a non-renewable resour- JAMESON JR., J. H. in S. BAUGHER 2007, Public In- ce? – V: R. Layton, P. G. Stone in J. Thomas (ur.), Destruc- terpretation, Outreach, and Partnering: An Introduction. tion and Conservation of Cultural Property, London 286–297. – V: Jr., J. H Jameson in S. Baugher (ur.), 2007, Past Meets HOLTORF, C. 2007, What Does Not Move Any Hearts – Present: Archaeologists Partnering with Museum Curators, Teachers Why Should It Be Saved?: The Denkmalpflegediskussion and Community Groups, New York, 3–17. in Germany. – International Journal of Cultural Property 14/1, JERIN, B. 2008, Mrzlo polje: Sektor D. – V: D. Svoljšak, J. 33–55. Istenič, T. Nabergoj, H. Bras Kernel, B. Jerin, M. Daszki- HOLTORF, C. 2009, Comments on Terje Brattli: „Ma- ewicz, G. Schneider, M. Horvat, L. Bartosiewicz, M. Erič, naging the archaeological world cultural heritage: Con- B. Mušič, B. Djurić, T. Verbič, P. Cattaneo in M. Laudato, sensus or rhetoric?“ - Norwegian Archaeological Review 42/1, Mrzlo Polje pri Ivančni Gorici. – Arheologija na avtocestah 196–200. Slovenije 5, Ljubljana, 60–75. HOLTORF, C. in T. SCHADLA-HALL 2000, Age as ar- JOKILEHTO, J. 1999, History of Architectural Conservation. tefact. – European Journal of Archaeology 2 / 2, 229–248. – Oxford. HOLTORF, C. in O. ORTMAN 2008, Endangerment and Conservation Ethos in Natural and Cultural Heritage: The 155 Monografije CPA 9 JONES, K. L. 2007, Caring for archaeological sites: Practical KOLEN, J. 2009, The ‘anthropologization’ of archaeolo-guidelines for protecting and managing archaeological sites in New gical heritage. – Archaeological Dialogues 16/2, 209–225. Zealand. – Wellington. KOLŠEK, V. 1959, Nekaj prispevkov k topografiji rimske JUUL JENSEN, U. 2000, Cultural Heritage, Liberal Edu- Celeje. – Celjski zbornik 1959, 230–257. cation, and Human Flourishing. – V: E. Avrami, R. Mason, KOLŠEK, V. 1967, Celeia – Kamniti spomeniki. – Kulturni in in M. de la Torre (ur.), Values and Heritage Conservation, Los naravni spomeniki Slovenije 7, Ljubljana. Angeles, 38–43. KOLŠEK, V. 1975, Celje. – V: S. Gabrovec, S. Jesse, P. JURIĆ, Z. in F. ĆORIĆ 2009, Kulturno promicanje Dal- Petru, J. Šašel in F. Truhlar (ur.), Arheološka najdišča Slovenije, macije: Prijedlozi konzervatora Maxa Dvořáka i Josepha W. Ljubljana, 279–282. Kubitscheka 1909. godine / Cultural Promotion of Dal- KOLŠEK, V. 1980, Celje. – V: Petru P. (ur.), Rešena arheolo- matia: The 1909 Proposals by Conservators Max Dvořák ška dediščina Ljubljane (katalog razstave). – Ljubljana, 49–51. and Joseph W. Kubitschek. – Prostor 17/2, 227–243. KOLŠEK, V. 1983 Municipium Claudium Celeia . – Celjski KAISER, T. 1995, Archaeology and ideology in souteast zbornik 1982/83, 165–173. Europe. – V: P. I. Kohl in C. Fawcet (ur.), Nationalism, Poli-KOPYTOFF, I. 1986, The cultural biography of things: tics, and the Practice of Archaeology, Cambridge, 99–119. commoditization as process. – V: A. Appadurai (ur.), The KARLSSON, H. (ur.) 2004, Swedish archaeologists on ethics. Social Life of Things: Commodities in Cultural Perspective, Cam- – Lindome. bridge, 64–91. KING, T. F. in M. M. LYNEIS 1978, Preservation: A KOS, P. 1982, Celjski muzej III - Numizmatična razstava. – Developing Focus of American Archaeology. – American Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 112, Ljubljana. Anthropologist (New Series), 80/4, 873–893. KOS, P. 1986, Keltski novci v Sloveniji / Monete celtiche in Slo-KIRSHENBLATT-GIMBLETT, B. 2004, Intangible he- venia. – Koper, Trieste. ritage as metacultural production. – Museum International KOS, P. 1997, Leksikon antične numizmatike: S poudarkom na 56/1–2, 52–65. prostoru jugovzhodnih Alp in Balkana. – Ljubljana. KLEIN, T. 2003, Archaeology and the Evaluation of KREMPUŠ, R., M. NOVŠAK in S. TOMAŽIČ 2005, Significance. – V: T. H. Klein in L. Sebastian (ur.), Natio-Nova spoznanja o urbanistični zasnovi rimske Celeje. – nal Forum on Assessing Historic Significance for Transportation Mohorjev koledar 2005, 173–177. Programs, Transportation Research Circular E-C055, May 23– KREMPUŠ, R., B. MUŠIČ in M. NOVŠAK 2005, Celeia 25, 1999, Washington, D.C., 27–33. (Noricum): Topographische Erkenntnisse 1992–2002. – KLINGER, T. C. in L. M. RAAB 1980, Archaeological V: L. Borhy in P. Zsidi (ur.), Die norisch-pannonischen Städte Significance and the National Register: A Response to und das römische Heer im Lichte der neuesten archäologischen For-Barnes, Briggs and Neilsen. – American Antiquity 45/3, schungen, Aquincum Nostrum II. 3, II. Internationale Konferenz 554–557. über norisch-pannonische Städte, Budapest-Aquincum 11–14. Sep-KNEZ, T. 1965, Rimski grobovi v Straži. – Arheološki ve- tember 2002. – Budapest, 201–216. stnik 15–16, 145–164. KRISTIANSEN, K. 1989, Perspectives on the Archaeo- KNEZ, T. 1968, Oblike antičnih grobov na Dolenjskem. logical Heritage: History and Future. – V: H. Cleere (ur.), – Arheološki vestnik 19, 221–238. Archaeological Heritage Management in the Modern World, One kneZ , T. 1974, Antična nekropola v Novem mestu. – World Archaeology 9, London, 23–29. Kronika 22/2, 73–76. KRISTIANSEN, K. 2008a, Do we need the ‘archaeology KNEZ, T. 1980a, Novo mesto kot arheološko najdišče: ra- of Europe’? – Archaeological Dialogues 15/1, 5–25. ziskovanja – dognanja – problemi. – Kronika 28/2, 82–92. KRISTIANSEN, K. 2008b, The dialectic between global KNEZ, T. 1980b, Novo mesto v zadnjem tisočletju pred and local perspectives in archaeological theory, heritage n. št. – V: P. Petru in T. Knez (ur.), Zbornik posvečen Stanetu and publications. – Archaeological Dialogues 15/1, 56–69. Gabrovcu ob Šesdesetletnici, Situla 20–21, Ljubljana, 145–151. KRISTIANSEN, K. 2011, A Social History of Danish Ar- KNEZ, T. 1986, Novo mesto pod Kelti in Rimljani. – Kro- chaeology (Reprint with New Epilogue). – V: L. R. Lozny, nika 34/1–2, 1–7. (ur.), Comparative Archaeologies: A Sociological View of the Sci-KNEZ, T. 1991, Novo mesto v arheoloških obdobjih ob ence of the Past, New York, 79–107. stoletnici raziskovanj / Novo mesto in Archaeological KRIŽ, B. 2003, Draga pri Beli Cerkvi - antična nekropola: stole-Ages: A hundred Years of the Excavations. – Zgodovinski tja ob cesti. (katalog razstave) / Draga near Bela Cerkev - Roman časopis 45/1, 17–24. cemetery: centuries by the road-side. (exibition catalogue). – Novo KNEZ, T. 1992, Novo mesto II: keltsko-rimsko grobišče = mesto. Novo mesto II: keltisch-römisches Gräberfeld. – Carniola Archae-KRIŽ, B. 2004a, Prazgodovinsko steklo Dolenjske. – V: I. ologica 2, Novo mesto. Lazar (ur.), Drobci antičnega stekla. / Fragments of ancient glass, KNUDSON, R. 2001, Cultural Resource Management in Koper, 11–17. Context. – Archives and Museum Informatics 13, 359–381. 156 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene KRIŽ, B. 2004b, Draga near Bela Cerkev. – V: D. Prešeren LEONE, M., P. B. POTTER in P. A. SHACKEL 1987, (ur.), The earth beneath your feet: archaeology on the motorways in Toward a critical archaeology. – Current Anthropology 51/1, Slovenia, The European heritage days series, Ljubljana, 128–129. 137–145. KRIŽ, B., P. STIPANČIĆ in A. ŠKEDELJ PETRIČ 2009, LEONE, M. in P. B. POTTER 1992, Legitimation and the Arheološka podoba Dolenjske: Katalog stalne arheološke razstave classification of archaeological sites. – American Antiquity Dolenjskega muzeja Novo mesto / The archaeological image of Do-57, 137–145. lenjska: Catalogue of the permanent archaeological exhibition at the LIPE, W. D. 1974, A conservation model for American Dolenjski muzej Novo mesto. – Novo mesto. archaeology. – The Kiva 39/1–2, 213–243. KUJUNDŽIĆ, Z. 1982, Poetovijske nekropole. – Katalogi in LIPE, W. D. 1984, Value and Meaning in cultural Resour-monografije 20, Ljubljana. ces. – V: H. Cleere (ur.), Approaches to the Archaeological He-LABADI, S. 2007, Representations of the nation and cul- ritage, Cambridge, 1–11. tural diversity in discourses on World Heritage. – Journal of LITTLE, B. J. 2005, The U.S. National Register of Histo-Social Archaeology 7, 147–170. ric Places and the shaping of archaeological significance. LABADI, S. in C. LONG (ur.) 2010, Heritage and globali- – V: C. Mathers, T. Darvill in B. J. Little (ur.), Heritage of sation. – London, New York. Value, Archaeology of Renown: Reshaping Archaeological Asses-LAFRENZ SAMUELS, K. 2008 Value and Significance in sment and Significance, Gainesville, 114–124. archaeology. – Archaeological Dialogues 15/1, 71–97. LOVENJAK , M. 1997, Štirje novi miljniki s ceste Emona-LAWSON, A. J. 2004, Perception and Evaluation of His- Neviodunum . – Arheološki vestnik 48, 89–96. toric Landscapes: The Contribution of Rescue Archaeo- LOVENJAK , M. 2003, Municipium Flavium Latobico- logy in Britain. – V: P. N. Dukelis in L. G. Mendoni (ur.), rum Neviodunum. – V: M. Šašel Kos in P. Scherrer (ur.), Perception and Evaluation of Cultural Landscapes, Proceedings The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia: Pannonia I of an International Symposium Zakynthos, December 1997, /Die autonomen Stadte in Noricum und Pannonien: Pannonia I, Μελετηματα 38. – Paris, 17–25. Situla 41, Ljubljana, 93–105. LAZAR, I. 1997a, Arheološke najdbe na območju Narod- LOWENTHAL, D. 1996, The Heritage Crusade and the Spoils nega doma. – Celjski zbornik 1997, 159–172. of History. – London. LAZAR, I. 1997b, Poznorimske najdbe iz Celja. – Arheolo- LOZNY L. R. (ur.) 2006, Landscapes Under Pressure: Theory ški vestnik 48, 325–331. and Practice of Cultural Heritage Research and Preservation. – LAZAR, I. 1997c, Obrti rimske Celeje. – Kronika 45, 1–7. New York. LAZAR, I. 2001, Celeia: Arheološka podoba mesta. /An ar- LOZNY, L. R. 2011, Polish Archaeology in Retrospective. chaeological image of the town. – Celje. – V: L. R. Lozny (ur.), Comparative Archaeologies: A Sociolo- LAZAR, I. 2002, Celeia. – V: M. Šašel Kos in P. Scherrer gical View of the Science of the Past. – New York, 195–220. (ur.), The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia: Nori- LOZNY, L. R. (ur.) 2011, Comparative Archaeologies: A Socio- cum. / Die autonomen Stadte in Noricum und Pannonien: Nori- logical View of the Science of the Past. – New York. cum, Situla 40, Ljubljana, 71–101. LUCAS, G. 2001, Critical Approaches to Fieldwork: Contempo- LAZAR, I. 2008, Celejski forum in njegov okras. – Anna- rary and Historical Archaeological Practice. – London. les, Series Historia et Sociologia 18/2, 349–360. LYNOTT, M. J. 1980, The dynamics of significance: an LAZAR, I. 2011a, The World of Gods and Religious Life example from central Texas. – American Antiquity 45/1, in Roman Celeia. – V: I. Lazar (ur.), Religion in public and 117–120. private sphere: acta of the 4th International Colloquium The Au-LYNOTT, M. J. 1997, Ethical Principles and Archaeologi- tonomous Towns of Noricum and Pannonia, 22.–25. september cal Practice: Development of an Ethics Policy. – American 2008, Celje. – Koper, 25–39. Antiquity 62/4, 589–599. LAZAR, I. 2011b, The inhabitants of Roman C eleia - an MARCINIAK, A. 2011, Contemporary Polish Archaeo-insight into intercultural contacts and impacts through logy in Global Context. – V: L. R. Lozny (ur.), Comparative centuries. – V: M. Novotná, W. Jobst, M. Dufková in K. Archaeologies: A Sociological View of the Science of the Past. – Kuzmová (ur.), Acta of the conference The Phenomena of Cul- New York, 179–194. tural Borders and Border Cultures Across the Passage of Time: MARIĆ, M. in O. GRGUREVIĆ 2007, Krajobraz–suvre-From the Bronze Age to Late Antiquity, Anodos 10/2010, 375th mena europska kretanja, slovenski model i iskustva, stanje anniversary of the Trnava University, 22nd–24th October 2010. – u Hrvatskoj. – Prostor 15/2, 272–281. Trnava, 175–185. MARTIN, F. 1994, Determining the size of museum sub- LEKAKIS, S. 2008, Going Local in a Global World: Loca- sidies. – Journal of Cultural Economics 18, 255–70. ting the Public and Evaluating the Synchronic Context in MARUŠIČ, J., B. BARTOL, S. DEŠNIK, J. HABJAN, J. Archaeological Resource Management. – Conservation and HLADNIK, J. HUDOKLIN, M. JUG, A. KOLŠEK, N. Management of Archaeological Sites 10/4, 308–319. KRAVANJA, S. PIANO, M. PODBOJ, M. PREM, M. SIMIČ, E. TAVČAR in I. ZAKOTNIK 1998, Regionalna 157 Monografije CPA 9 razdelitev krajinskih tipov v Sloveniji: Metodološke osnove. – Lju-Society: Perspectives on Managing and Presenting the Past, Lon-bljana. don, 40–54. MASON, R. 2002, Assessing Values in Conservation Plan- MCMANAMON, F. P. in A. HATTON, 2000, Introdu- ning: Methodological Issues and Choices. – V: M. de la ction: considering cultural resource management in mo-Torre (ur.), Assessing the Values of Cultural Heritage, Los An-dern society. – V: F. McManamon in A. Hatton (ur.), Cul- geles, 5–30. tural Resource Management in Contemporary Society: Perspectives MASON, R. 2008, Management for Cultural Landscape on Managing and Presenting the Past, London, 1–19. Preservation: Insights from Australia. – V: R. Longstreth MEADOW, M. 2010. Relocation and revaluation in uni- (ur.), Cultural Landscapes: Balancing Nature and Heritage in Pre-versity museums, or, Rubbish Theory revisited. – University servation Practice, Minneapolis, London, 180–196. Museums and Collections Journal 3, 3–9. MATHERS, C., T. DARVILL in B. J. LITTLE 2005, In- MERRYMAN, J. H. 1994, The Nation and the Object. – troduction: Archaeological value in a world context. – V: International Journal of Cultural Property 3/1, 61–76. C. Mathers, T. Darvill in B. J. Little (ur.), Heritage of Value, MESKELL, L. (ur.) 1998, Archaeology under Fire: Nationa-Archaeology of Renown: Reshaping Archaeological Assessment and lism, Politics, and Heritage in the Eastern Mediterranean and Mid-Significance, Gainesville, 1–18. dle East. – London. MATHERS, C., T. DARVILL in B. J. LITTLE (ur.) 2005, MESKELL, L. in R. W. PREUCEL (ur.) 2004, A Compa-Heritage of Value, Archaeology of Renown: Reshaping Archaeolonion to Social Archaeology. – Malden. gical Assessment and Significance. – Gainesville. MIKL CURK, I. 1977, Rimska mesta v Sloveniji − nekaj MATHERS, C., J. SCHELBERG in R. KNEEBONE arheoloških in spomeniško varstvenih paralel. – V: B. Vi-2005, ‘Drawing distinctions’: Toward a scalar model of kić-Belančić (ur.), Antički gradovi i naselja u južnoj Panoniji i value and significance. – V: C. Mathers, T. Darvill in B. graničnim područjima, Referati i korefererati održani na simpoziju-J. Little (ur.), Heritage of Value, Archaeology of Renown: Re-mu oktobra 1975. godine u Varaždinu, Materijali 13, Beograd, shaping Archaeological Assessment and Significance, Gainesville, 9–12. 159–191. MIKL CURK, I. 1981, Arheološko konservatorstvo na MCCAIN, R. 2006, Defining Cultural and Artistic Goods. naših tleh v 19. stoletju. – Varstvo spomenikov 23, 111–114. – V: V. Ginsburgh in D. Throsby (ur.), Handbook of the Eco- MLAKAR, B. 2007, Kulturna krajina kot kulturne dedišči- nomics of Art and Culture 1, Amsterdam, 144–167. na / The cultural landscape as cultural heritage. – V: B. MCDAVID, C. 1999, From real space to cyberspace: con- Mlakar in N. Bratina Jurkovič (ur.), Mednarodna konferen-temporary conversations about the archaeology of slavery ca: Krajina in družba, 4. srečanje delavnic za izvajanje Evropske and tenancy. – Internet Archaeology 6, Special Theme: Digital konvencije o krajini, Ljubljana, 11.–13. maj 2006, Ljubljana, Publication. – URL: http://intarch.ac.uk/journal/issue6/ 220–233. mcdavid_toc.html. (Citirano 12. 4. 2013.) MOERAN, B. 2009, Notes for a Theory of Values. – Cre- MCDAVID C., 2004, Towards a more democratic archa- ative Encounters Working Paper 37. – URL: http://ope- eology? The internet and public archaeological practice. – narchive.cbs.dk/cbsweb/handle/10398/7971 (Citirano V: N. Merriman (ur.), Public Archaeology, London, 159–187. 29. 3. 2013.). MCGOVERN, T. H. 2006, Place, Problem, and People: MOLYNEAUX, B. L. 1994, Introduction: the represented Issues in Interdisciplinary Cooperation. – V: L. R. Lozny past. – V: P. Stone in Molyneaux (ur.), The presented past: (ur.), Landscapes Under Pressure: Theory and Practice of Cultural Heritage, museums and education, One World Archaeology 25, Heritage Research and Preservation, New York, 5–14. London, 1–13. MCGUIRE, R. H. 2007, Foreword: Politics Is a Dirty MOORE, T. 2006, Following the Digger: The Impact of Word, but Then Archaeology Is a Dirty Business. – V: Developer-Funded Archaeology on Academic and Public Y. Hamilakis in Ph. Duke (ur.), Archaeology and Capitalism, Perceptions of Cultural Landscapes. – Cultural Landscapes One world archaeology 54, Walnut Creek, 9–11. in the 21st century, Forum UNESCO University and Heri- MCGUIRE, R. H. 2008, Archaeology as Political Action. – tage 10th International Seminar, International Centre for Berkeley, Los Angeles, London. Cultural Heritage Studies, Newcastle, UK. – URL: http:// MCGUIRE, R. H. in R. NAVARRETE, 2005, Between conferences.ncl.ac.uk/unescolandscapes/files/MOORE-Motorcycles and Rifles: Anglo-American and Latin Ameri- tom.pdf (Citirano 12. 3. 2013.) can Radical Archaeologies. – V: P. P. Funari, A. Zarankin in MOORE, N. in Y. WHEELAN (ur.) 2007, Heritage-Memory E. Stovel (ur.), 2005, Global Archaeological Theory: Contextual and the Politics of Identity: New Perspectives on the Cultural Land-Voices and Contemporary Thoughts, New York, 309–336. scape. – Hampshire. MCMANAMON, F. P. 2000, The protection of archaeo- MORATTO, M. J. in R. E. KELLY 1976, Significance in logical resources in the United States: reconciling preser- Archaeology. – The Kiva 42/2, 193–202. vation with contemporary society. – V: F. McManamon in MORATTO, M. J. in R. E. KELLY 1978, Optimizing Stra-A. Hatton (ur.), Cultural Resource Management in Contemporary tegies for Evaluating Archaeological Significance. – V: M. 158 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene B. Schiffer (ur.), Advances in Archaeological Method and Theory NOVAKOVIĆ, P., D. GROSMAN, R. MASARYK in M. 1, New York, San Francisco, London, 1–30. NOVŠAK 2007, Minimalni standardi izkopavalne dokumenta- MOURATO, S. in M. MAZZANTI, 2002, Economic Va- cije: pregled stanja in predlogi standardov. – Ljubljana. luation of Cultural Heritage: Evidence and Prospects. – V: NOVŠAK, M. 2000, Poročilo o rezultatih arheoloških raziskav de la Torre, M. (ur.), Assessing the Values of Cultural Heritage, na najdišču Velika Dobrava. – Velika Dobrava (neobjavljeno Los Angeles, 53–76. poročilo). MüLLER, M. M. 1998, Cultural heritage protection: legi- NOVŠAK, M. 2002, Trg celjskih knezov: prostorska ureditev timacy, property, and functionalism. – International Journal trga in obnova komunalnih vodov. – Celje (neobjavljeno po-of Cultural Property 7/2, 395–409. ročilo). MURGELJ, I. 2013, Podsmreka pri Višnji Gori. – Arheologi- NOVŠAK, M. 2006, Velika Dobrava. – Varstvo spomenikov ja na avtocestah Slovenije 42, Ljubljana. 39–41, 228–230. MUSITELLI, J. 2002, World Heritage, between Univer- OGRIN, D. 1996, Strategija varstva krajine v Sloveniji. – Lju-salism and Globalization. – International Journal of Cultural bljana. Property 11/2, 323–336. OGRIN, D., J. MARUŠIČ, B. BARTOL, S. DEŠNIK, J. NAFZIGER, J. A. R., R. KIRKWOOD PATERSON in HABJAN, J. HUDOKLIN, A. KOLŠEK, M. NOVAK, A. DUNDES RENTELN 2010, Cultural Law: International, M. SIMIČ, E. TAVČAR in T. SIMONIČ 1999, Izjemne Comparative, and Indigenous, Cambridge. krajine Slovenije. – Ljubljana. NIKOČEVIĆ, L., LJ. GAVRILOVIĆ, M. HROVATIN, O‘KEEFE, P. J. 1993, The European Convention on the D. A. JELINČIĆ, J. KALE, D. L. RATKOVIĆ, A. MO-Protection of the Archaeological Heritage. – Antiquity 67, UNTCASTLE, P. SIMONIČ in T. ZEBEC 2012, Raspra-406–413. va: Kultura ili baština? – Etnološka tribina 35/42, 7–56. O‘KEEFE, P. J. in L. V. PROTT 1992, ‘Cultural heritage’ NORTH, M. A. 2006, Protecting the past for the public good: or ‘cultural property’? - International Journal of Cultural Pro-archaeology and Australian heritage law. – Neobjavljena dok-perty 2/1, 307–320. torska disertacija. University of Sydney, Department of PALMER, M. in P. neaVeRSon 1998, Industrial Archae-Archaeology, Sydney. ology: Principles and practice. – London. NOVAKOVIĆ, P. 2002, Archaeology in Five States. – A PEARCE, S. M. 1994a, Introduction. – V: S. M. Pearce Peculiarity or Just Another Story at the Crossroads of (ur.), Interpreting Objects and Collections, London, 1–6. ‘Mitteleuropa’ and the Balkans: A Case Study of Slovene PEARCE, S. M. 1994b, Museum objects. – V: S. M. Pearce Archaeology. – V: P. F. Biehl, A. Gramsch in A. Marciniak (ur.), Interpreting Objects and Collections. – London, 9–11. (ur.), Archäologien Europas: Geschichte, Methoden und Theorien PEARCE, S. M. 2000, The Making of Cultural Heritage. – / Archaeologies of Europe: history, methods and theories, Tübin-V: E. Avrami, R. Mason in M. de la Torre (ur.), Values and ger Archäologische Taschenbucher 3, Tübingen, 323–352. Heritage Conservation. – Los Angeles, 26–31. NOVAKOVIĆ, P. 2007, Use of past, ancestors and histo- PETRIČ, M. 2000, Mednarodno pravno varstvo kulturne dedišči- rical myths in the Yugoslav wars in 1990s. – V: S. Magna- ne. – Vestnik 17, Ljubljana. ni in C. Marcaccini (ur.), Le identité difficili: archeologia potere PETRU, P. 1963, Okras antičnih žar v obliki hiš. – Arheolo-propaganda nei Balcani, Portolano Adriatico 3/3, Firenze, ški vestnik 13–14, 497–512. 47–64. PETRU, P. 1964, Vprašanje izvira predalčne stene. – Slo- NOVAKOVIĆ, P. 2008, Arheologija prostora i arheologija venski etnograf 16/17, 277–288. krajolika. – V: B. Olujić (ur.), Povijest u kršu: zbornik rado-PETRU, S. 1969, Rimski grobovi iz Globodola / Römi- va projekta „Naselja i komunikacije u kontekstu veza jadranskog sche Gräber in Globodol. – Razprave 1. razreda SAZU 6, priobalja i unutrašnjosti“, Zagreb. 83–106. NOVAKOVIĆ, P. 2000, O nacionalizmu v arheološki PETRU, P. 1971, Hišaste žare Latobikov / Hausurnen der La-teoriji in praksi. – Časopis za kritiko znanosti 28/200–201, tobiker. – Situla 11, Ljubljana. 79–109. PETRU, S. 1972, Emonske nekropole. – Katalogi in mono- NOVAKOVIĆ, P. 2011, Archaeology in the New Coun- grafije 7. – Ljubljana, Narodni muzej Slovenije. tries of Southeastern Europe: A Historical Perspective. – PIETROBRUNO, S. 2009, Cultural Research and Intangi-V: L. R. Lozny, (ur.), Comparative Archaeologies: A Sociological ble Heritage. – Culture Unbound 1, 227–247. View of the Science of the Past, New York, 339–462. PIRKOVIČ, J. 1987, Vrednotenje kulturne dediščine. – NOVAKOVIĆ, P. 2012, The ‘German School’ and its in- Varstvo spomenikov 29, 29–39. fluence on the national archaeologies of the Western Bal- PIRKOVIČ, J. 1993, Osnovni pojmi in zasnova spomeniškega kans. – V: B. Migotti, P. Mason, B. Nadbath in T. Mulh varstva v Sloveniji. – Vestnik 11, Ljubljana. (ur.), Scripta in honorem Bojan Djurić. – Monografije Centra PIRKOVIČ, J. 2012, Arheološko konservatorstvo in varstvo ne-za preventivno arheologijo 1, Ljubljana, 51–71. premične kulturne dediščine, Učbenik za predmet Arheologija za javnosti. – Ljubljana, Oddelek za areheologijo. – URL: http://arheologija.ff.uni-lj.si/sites/arheologija.ff.uni-lj. 159 Monografije CPA 9 si/files/Dokumenti/Studij/gradiva/arheologijazajavnost. RIZZO, U. in D. THROSBY, 2006, Cultural Heritage: pdf (Citirano 1. 7. 2013.) Economic Analysis and Public Policy. – V: V. Ginsburgh PLESNIČAR GEC, L. 1980, Rimski grob z Dolenjske ce- in D. Throsby, (ur.), Handbook of the Economics of Art and ste. – V: P. Petru in T. Knez (ur.), Zbornik posvečen Stanetu Culture 1, Amterdam, 980–1016. Gabrovcu ob šesdesetletnici, Situla 20–21, Ljubljana, 459–465. ROGERS, R. A. 2007, Overcoming the Preservation Para- PLESNIČAR GEC, L. 2006, Emonski forum / Emona Fo- digm: Toward a Dialogic Approach to Rock Art and Cul- rum. – Piran. ture. – American Indian Rock Art 33, 53–66. PLESTENJAK, A. 2013, Uvod. – V: A. Plestenjak (ur.), ROPER, D. 1979, The Method and Theory of Site Cat-Ivančna Gorica: Arheološke raziskave v letih 2008 in 2009, Lju-chment Analysis: A Review. – V: M. B. Schiffer (ur.), Ad- bljana, 7–9. vances in Archaeological Method and Theory 2, New York, San PLESTENJAK A., J. KRAJŠEK in S. FIRŠT 2007, Poroči-Francisco, London, 119–140. lo o izvedbi dokumentiranja nenadzorovanega uničenja na lokaciji ROSENBERG, R. H. 1980 , Federal Protection for Archa-Celje, Breg – igrišče pri Kapucinih, poročilo za Mestnu občinu Celje. eological Resources. – Arizona Law Review 22, 701–735. – Celje (neobjavljeno poročilo). RUGGLES, D. F. (ur.), 2012, On Location: Heritage, Cities POKOTYLO, D. in n. GUPPY 1999, Public opinion and and Sites, New York, Dordrecht, Heidelberg, London. archaeological heritage: views from outside the profession. RUIZ DEL ÁRBOL, M. in A. OREJAS, 2010, Protection – American Antiquity 64/3, 400–416. and management of Spanish archaeological-historical lan- POMEROY, M. C. 2005, Assessing the cultural significan- dscapes. Possibilities and perspectives for the application ce of World Heritage Sites: A case study from Avebury, of a protective and developmental approach. – V: T. J. H. Wiltshire, England. – V: C. Mathers, T. Darvill in B. J. Little F. Bloemers, H. Kars, A. van der Valk in M. Wijnen (ur.), (ur.), Heritage of Value, Archaeology of Renown: Reshaping Ar-The Cultural Landscape and Heritage Paradox: Protection and De-chaeological Assessment and Significance, Gainesville, 301–316. velopment of the Dutch Archaeological-Historical Landscape and POULIOS, I. 2010, Moving Beyond a Values-Based its European Dimension, Amsterdam, 477–491. Approach to Heritage Conservation. – Conservation and RUSHTON, M. 2004, Contingent Valuation and the Pu-Management of Archaeological Sites 12/2, 170–185. blic Interest in Privately Owned Cultural Property. – The PRINC, M. 1984, Czechoslovakia. – V: H. Cleere (ur.), Journal of Arts Management, Law, and Society 34/3, 222–234. Approaches to the Archaeological Heritage, Cambridge, 12–20. SAUNDERS, A. 1984, Integrated Conservation. – V: In- PUŠ, I. 1975a, Grosuplje (Malo Mlačevo): Grad Boštanj terchange of Experience Concerning the Care of Archaeological pri Zagradcu. – V: S. Gabrovec, S. Jesse, P. Petru, J. Šašel in Remains, Seminar in Stockholm, Sweden, 7–9 November 1983, F. Truhlar (ur.), Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana, 179. Stockholm, 15–18. PUŠ, I. 1975b, Višnja gora: Blečji Vrh. – V: S. Gabrovec, S. SBULL, N. 2013, Omejitve lastinske pravice v razmerju do var-Jesse, P. Petru, J. Šašel in F. Truhlar (ur.), Arheološka najdišča stvenega režima nepremičnih kulturnih spomenikov. – Neobjavlje-Slovenije, Ljubljana, 205. no diplomsko delo. Univerza v Mariboru, Pravna fakulte- PUŠ, I. 1975c, Višnja gora: Velika Loka. – V: S. Gabrovec, ta, Maribor. S. Jesse, P. Petru, J. Šašel in F. Truhlar (ur.), Arheološka naj-SCARRE, C. in G. SCARRE (ur.) 2006, The ethics of archa- dišča Slovenije, Ljubljana, 205. eology: philosophical perspectives on archaeological practice. – New PYE, G. 2010, Introduction: Trash as Cultural Category. York. – V: G. Pye (ur.), Trash Culture: Objects and Obsolescence in SCHAAFSMA, C. F. 1989, Significant Until Proven Cultural Perspective, Bern, 1–14. Otherwise: Problems Versus Representative Samples. – RAAB, L. M. in T. C. KLINGER 1977, A Critical Appra- V: H. Cleere (ur.), Archaeological Heritage Management in the isal of ‘Significance’ in Contract Archaeology. – American Modern World, One World Archaeology 9, London, 38–51. Antiquity 42/4, 629–634. SCHADLA-HALL, T. 1999, Editorial: public archaeology. RAAB, L. M. in T. C. KLINGER 1979, A Reply to Shar- – European Journal of Archaeology 2/ 2, str. 147–158. rock and Grayson on Archaeological Significance. – Ame- SCHIFFER, M. B. in HOUSE, J. H. 1977, Cultural Reso- rican Antiquity 44/2, 328–329. urce Management and Archaeological Research: The Ca- RAAB, L. M., T. C. KLINGER, M. B. SCHIFFER in a. che Project. – Current Anthropology 18/1, 43–68. C. GOODYEAR 1980, Clients, Contracts, and Profits: SCHOFIELD, J. 2000a, Now we know: the role of rese-Conflicts in Public Archaeology. – American Anthropologist arch in archaeological conservation practices in England. 82, 539–551. – V: F. McManamon in A. Hatton (ur.), Cultural Resource REICHSTEIN, J. 1984., Federal Republic of Germany. – Management in Contemporary Society: Perspectives on Managing V: H. Cleere (ur.), Approaches to the Archaeological Heritage, and Presenting the Past, London, 76–92. Cambridge, 37–47. SCHOFIELD, J. 2000b, Managing Lithic Scatters: Archaeolo- RICO, T. 2008, Negative Heritage: The Place of Conflict gical guidance for planning authorities and developers. – London. in World Heritage. – Conservation and Management of Archa- eological Sites 10/4, 344–352. 160 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene SCHOFIELD, J. in J. HUMBLE 1995, Order out of cha-SMITH, L. 1995, Cultural heritage management and fe- os: making sense of surface stone age finds. – Conservation minist expression in Australian archaeology. – Norwegian Bulletin 25, 9–11. Archaeological Review 28/1, 55–63. SCHOFIELD, J., J. CARMAN in P. BELFORD 2011, SMITH, L. 2000, „Doing Archaeology“: cultural heritage Archaeological Practice in Great Britain: A Heritage Handbook, management and its role in identifying the link between New York, Dordrecht, Heidelberg, London. archaeological practice and theory. – International Journal of SCOTT, C. 2007, Measuring Social Value. – V: R. Sandell Heritage Studies 6/4, 309–316. in R. R. Janes (ur.), Museum Management and Marketing, Lon-SMITH L. 2001, Archaeology and the Governance of Ma- don, New York, 181–194. terial Culture: A Case Study from South-Eastern Australia. SERAGELDIN, I. in M. SHLUGER 2001, Introduction. – Norwegian Archaeological Review 34/2, 97–105. – V: I. Serageldin, E. Shluger in J. Martin-Brown (ur.), His-SMITH, L. 2004, Archaeological Theory and the Politics of Cul-toric Cities and Sacred Sites: Cultural Roots for Urban Futures, ture Heritage. – London, New York. Washington, D.C., xi–xix. SMITH, L. 2005, Archaeological significance and the go- SERAGELDIN, M. 2000, Preserving the Historic Urban vernance of identity in cultural heritage management. – V: Fabric in a Context of Fast-Paced Change. – V: E. Avrami, C. Mathers, T. Darvill in B. J. Little (ur.), Heritage of Value, R. Mason in M. de la Torre (ur.), Values and Heritage Conser-Archaeology of Renown: Reshaping Archaeological Assessment and vation, Los Angeles, 51–58. Significance, Gainesville, 77–88. SHANKS, M. 1992, Experiencing the Past: On the Character of SMITH, L. 2006, The Uses of Heritage. – London, New Archaeology. – London, New York. York. SHANKS, M. in C. TILLEY, 1987a, Re-constructing Archae- SMITH, L. 2007, Empty Gestures? Heritage and the Po- ology: Theory and Practice. – Cambridge. litics of Recognition. – V: H. Silverman in D. F. Ruggles SHANKS, M. in C. TILLEY, 1987b, Social Theory and Ar- (ur.), Cultural Heritage and Human Right, New York, 159– chaeology. – Cambridge. 171. SHARROCK, F. W. in D. K. GRAYSON 1979, ‘Signifi- SMITH, L. 2009, Deference and Humility: The Social Va- cance’ in Contract Archaeology. – American Antiquity 44/2, lues of the Country House. – V: L. Gibson in J. Pendle-327–328. bury (ur.), Valuing Historic Environments, Farnham, 33–50. SIMONIČ, P. 2012, Heritage, Development and Nature: SMITH, L. in N. AKAGAWA (ur.) 2009, Intangible Heritage. The Purpose of Anthropology of Protected Areas. – Stu- – London, New York. dia ethnologica Croatica 24, 131–146. SMITH, L. in e. WATERTON 2009a, The envy of the SINOBAD, M. 2008, Kapitolijski hramovi u Hrvatskoj. – world?: intangible heritage in England. – V: L. Smith in Opuscula Archaeologica 31/1, 221–264. N. Akagawa (ur.), Intangible Heritage, London, New York, SKEATES, R. 2000, Debating Archaeological Heritage. – Lon-289–302. don. SMITH, L. in E. WATERTON 2009b, Introduction: He- SLABE, M. 1975, Antični grob iz Šahovca pri Dobrniču. ritage and Archaeology. – V: L. Smith in E. Waterton (ur.), – Arheološki vestnik 26, 242–249. Taking Archaeology out of Heritage, Newcastle upon Tyne, SLAPŠAK, B. 1993, Archaeology and the contemporary 1–7. myths of the past. – Journal of European Archaeology 1/2, SMITH, L., A. MORGAN in a. Van DeR MeeR 2003, 191–195. Community-driven Research in Cultural Heritage Manage- SLAPŠAK, B. 2004, Dopolnilo izvedeniškega mnenja Ad I K ment: the Waanyi Women‘s History Project. – International 554/98. – Ljubljana (neobjavljeno). Journal of Heritage Studies 9/1, 65–80. SLAPŠAK, B. 2005, Izvedeniško mnenje v kazensko preiskovalni SMITH, N. L. 2008, Fundamental Issues in Evaluation. – zadevi opr. št. Kpr 24/2003. – Nova Gorica (neobjavljeno). V: N. L. Smith in P. R. Brandon (ur.), Fundamental Issues in SLAPŠAK, B. in P. NOVAKOVIĆ 1996, Is there national Evaluation, New York, 1–24. archaeology without nationalism? Archaeological tradition SMITH, N. L. in P. R. BRANDON (ur.) 2008, Fundamental in Slovenia. – V: M. Díaz-Andreu in T. Champion (ur.), Issues in Evaluation. – New York. Nationalism and archaeology in Europe, London, 256–293. SNOWBALL, J. D. 2008, Measuring the Value of Culture: SMITH, C. in H. BURKE 2007, Digging It Up Down Under: Methods and Examples in Cultural Economics. – Berlin, Hei-A Practical Guide to Doing Archaeology in Australia. – New delberg. York. SODERLAND, H. A. 2010, Values and the Evolving SMITH, L. 1993, Towards a theoretical framework for ar- Concept of Heritage: The First Century of Archaeolo- chaeological heritage management. – Archaeological Review gy and Law in the United States (1906–2006). – V: G. S. from Cambridge 12/1, 55–75. Smith, P. M. Messenger in H. A. Soderland (ur.), Heritage SMITH, L. 1994, Heritage Management as Postprocessual values in contemporary society, Walnut Creek, 129–143. Archaeology? – Antiquity 68, 300–309. SPAULDING, A. C. 1960, The Dimensions of Archaeo- logy. – V: G. E. Dole in R. L. Carneiro (ur.), Essays in the 161 Monografije CPA 9 Science of Culture: In Honor of Leslie A. White, New York, ŠAŠEL KOS, M. 2002 , Secular authority as reflected in fu-437–456. nerary monuments - some Norican and Pannonian exam- STAMATOUDI, I. A. 2011, Cultural Property, Law and Re- ples. – Histria antiqua 8, 131–138. stitution: A Commentary to International Conventions and Euro- ŠAŠEL KOS, M. 2010, The Early Urbanization of Nori- pean Union Law. – Cheltenham, Northampton. cum and Pannonia. – V: L. Zerbini (ur.), Roma e le provincie STARTIN, B. 1993, Preservation and the academically del Danubio, atti del I Convegno internazionale Ferrara, Cento, viable sample. – Antiquity 67, 421–426. 15–17 Ottobre 2009, Soveria Mannelli, 209–230. STARTIN, B. 1994, Assessment of Field Remains. – V: J. ŠEMROV, A. 1996, Slovenia: Conage and History. – Ljubl-Hunter in I. Ralston (ur.), Archaeological Resource Management jana. in the UK: An Introduction (2. izd.), Stroud, 184–196. ŠEMROV, A. 2011, Numizmatične najdbe iz Celja in Savinje v luči STARTIN, B. 1995, The Monuments Protection Program-novih dognanj. – Neobjavljeno magistarsko delo. Univerza na me: protecting what, how, and for whom? – V: M. A. Co-Primorskem, Fakulteta za humanistične študije, Koper. oper, A. Firth, J. Carman in D. Wheatley (ur.), Managing ŠOLA, T. 2001, Marketig u muzejima, ili o vrlini i kako je ob-Archaeology, London, 133–141. znaniti. – Zagreb. STASKI, E. 1982, Advances in Urban Archaeology. – V: ŠRIBAR, V. 1959, Rimski žgani grob iz Velike Loke pri M. B. Schiffer (ur.), Advances in Archaeological Method and Žalni. – Arheološki vestnik 9–10, 234–236. Theory 5, New York, London, 97–149. TAINTER, J. A. in G. J. LUCAS 1983, Epistemology STEPHENSON, J. 2008, The Cultural Values Model: An of the Significance Concept. – American Antiquity 48/4, integrated approach to values in landscapes. – Landscape 707–719. and Urban Planning 84, 127–139. TAINTER, J. A. in B. BAGLEY 2005, Shaping and Su- STOPAR , i. 1981, Geneza celjskega mestnega jedra. – ppressing the Archaeological Record: Significance in Ame-Celjski zbornik 1977–1981, 293–322. rican Cultural Resource Management. – V: C. Mathers, T. STOCKER, D. 1995. Industrial archaeology and the Mo- Darvill in B. J. Little (ur.), Heritage of Value, Archaeology of numents Protection Programme in England. – V: M. Pal-Renown: Reshaping Archaeological Assessment and Significance, mer in P. Neaverson (ur.), Managing the Industrial Heritage: its Gainesville, 58–73. identification, recording and management, Leicester Archaeology TECCO HVALA, S. 2012, Magdalenska gora: Družbena Monographs 2, Leicester, 105–113. struktura in grobni rituali železnodobne skupnosti / Magdalenska SUIĆ, M. 1976, Antički grad na istočnom Jadranu. – Zagreb. gora: Social structure and burial rites of the Iron Age community. – SVOLJŠAK, D., J. ISTENIČ, T. NABERGOJ, H. BRAS Opera Instituti Archaeologici Sloveniae 26, Ljubljana. KERNEL, B. JERIN, M. DASZKIEWICZ, G. SCHNE- TERŽAN, B. 1980, Posodje v grobovih halštatskih velja- IDER, M. HORVAT, L. BARTOSIEWICZ, M. ERIČ, B. kov na Dolenjskem / Vessels-sets in the Graves of Hall-MUŠIČ, B. DJURIĆ, T. VERBIČ, P. CATTANEO in M. statt Chieftains in the Dolenjska Area. – V: P. Petru in T. LAUDATO 2008, Mrzlo Polje pri Ivančni Gorici. – Arheolo- Knez (ur.), Zbornik posvečen Stanetu Gabrovcu ob Šesdesetletnici, gija na avtocestah Slovenije 5, Ljubljana. Situla 20–21, Ljubljana, 343–352. SWIDLER, N. in M. YEATTS 2005, Traditional cultural TERŽAN, B. 1985, Poskus rekonstrukcije halštatske druž- properties and the national preservation program in the bene strukture v dolenjskem kulturnem krogu / Ein Re-United States. – V: C. Mathers, T. Darvill in B. J. Little (ur.), konstruktionsversuch der Gesellschaftstruktur im Dolenj-Heritage of Value, Archaeology of Renown: Reshaping Archaeolo-sko-Kreis der Hallstattzeit. – Arheološki vestnik 36, 77–105. gical Assessment and Significance, Gainesville, 276–286. TERŽAN, B. 1990, Starejša železna doba na Slovenskem Šta- ŠAŠEL, J. 1975, Grosuplje: Grosuplje. – V: S. Gabrovec, S. jerskem / The Early Iron Age in Slovenian Styria. – Katalogi in Jesse, P. Petru, J. Šašel in F. Truhlar (ur.), Arheološka najdišča monografije 25, Ljubljana. Slovenije, Ljubljana, 178–179. Teržan, B. 2009, Japodska nevesta iz okolice Novega me- ŠAŠEL KOS, M. 1984, Prerez čez zgodovino celejanskih sta / A Iapodian bride from the vicinity of Novo mesto. – prebivalcev v luči onomastičnih in prozopografskih Vjesnik Arheološkog muzeja u Zagrebu (3. serija) 42, 213–230. podatkov. – Živa antika 34, 252–255. THAPAR, B. K. 1984, India. – V: H. Cleere (ur.), Approa- ŠAŠEL KOS, M. 1997a, The End of the Norican Kin- ches to the Archaeological Heritage, Cambridge, 63–72. gdom and the Formation of the Provinces of Noricum THOMPSON, M. 1979, Rubbish Theory: The Creation and and Pannonia. – V: B. Djurić in I. Lazar (ur.), Akten des IV. Destruction of Value. – Oxford. internationalen Kolloquiums über Probleme des provinzialrömischen THROSBY, D. 2000, Economic and Cultural Value in the Kunstschaffens, Celje 8. – 12. Mai 1995, Situla 36, Ljubljana, Work of Creative Artists. – V: E. Avrami, R. Mason in 21–42. M. de la Torre (ur.), Values and Heritage Conservation, Los ŠAŠEL KOS, M. 1997b, Pošta v antiki. – V: A. Hozjan Angeles, 26–31. (ur.), Pošta na slovenskih tleh, Maribor, 18–43. THROSBY, D. 2002, Cultural Capital and Sustainability Concepts in the Economics of Cultural Heritage. – V: M. 162 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene de la Torre (ur.), Assessing the Values of Cultural Heritage, Los Landscape and Heritage Paradox: Protection and Development of Angeles, 101–117. the Dutch Archaeological-Historical Landscape and its European THROSBY, D. 2006, Introduction and Overview. – V: V. Dimension, Amsterdam, 365–386. Ginsburgh in D. Throsby (ur.), Handbook of the Economics VAN DOCKUM, S. G. in R. C. G. M. LAUWERIER of Art and Culture 1, Amsterdam, 3–22. 2004, Archaeology in Netherlands 2002: The National TILLEY, C. 1989, Excavation as theatre. – Antiquity 63, Archaeological Review and Outlook. – European Journal of 275–280. Archaeology 7/2, 109–124. TILLEY, C. 1994, A Phenomenology of Landscape. – London. VAN MARREWIJK, D. in R. BRANDT 1997, Dreaming TOMÁŠKOVÁ, S. 2011, Archaeology in a Middle Coun- of Malta. – V: W. J. H. Willems, H. Kars in D. P. Hallewas try. – V: L. R. Lozny (ur.), Comparative Archaeologies: A So- (ur.), Archaeological Heritage Management in the Netherlands: ciological View of the Science of the Past, New York, 221–242. Fifty Years State Service for Archaeological Investigations, Amers-TOMAŽIČ, S. in M. NOVŠAK 2003, Poročilo o zaščitnih foort, 58–75. arheoloških izkopavanjih pred izgradnjo atrija Mohorjeve družbe. VAN WIJNGAARDEN, G. J. 1999, Archaeological – Celje (neobjavljeno poročilo). Approach to the Concept of Value: Mycenaean Pottery at TRIGGER, B. G. 1995, Romanticism, nationalism, and Ugarit (Syria). – Archaeological Dialogues 1, 2–23. archaeology. – V: P. I. Kohl in C. Fawcet (ur.), Nationalism, VERBIČ, M. in R. SLABE ERKER, 2004, Smernice za eko-Politics, and the Practice of Archaeology, Cambridge, 263–279. nomsko vrednotenje naravne in kulturne dediščine. – Ljubljana. TROTZIG, G. 1993, The new European Convention on VIČIČ, B. 1997, Rimske najdbe izpod Miklavškega hriba the protection of the archaeological heritage. – Antiquity pri Celju. / Römische Funde am Fuße des Miklavški hrib 67, 414–415. bei Celje. – Arheološki Vestnik 48, 41–51. TROTZIG, G. in M. KLOCKHOFF 2004, Ethics in Ar- VIČIČ, B. in B. SLAPŠAK 2004, Roman Settlement and chaeological Preservation. – V: H. Karlsson (ur.), Swedish cemetery. – V: D. Prešeren (ur.), The earth beneath your feet: archaeologists on ethics, Lindome, 163–175. archaeology on the motorways in Slovenia, The European heritage TURNER, S. 2006, Historic Landscape Characterisation: days series, Ljubljana, 77–80. A landscape archaeology for research, management and VOLLMER-KONIG, M. 2010, Knowledge and legal acti-planning. – Landscape Research 31/4, 385–398. on: a plea for conservation. Comment on ‘Protection and UDOVČ, K. 2009, Mačkovec pri Novem mestu. – Arheologija management of Spanish archaeological-historical landsca-na avtocestah Slovenije 8, Ljubljana. pes. Possibilities and perspectives for the application of UDOVČ, K. 2011, Trebanjsko Bukovje. – Arheologija na av-a protective and developmental approach’ by Maria Ruiz tocestah Slovenije 19, Ljubljana. del Arbol & Almudena Orejas. – V: T. J. H. F. Bloemers, VAN DEN BERG, M., H. HUISMAN, H. KARS, H. H. Kars, A. van der Valk in M. Wijnen (ur.), The Cultural VAN HAASTER in J. KOOL 2010, Assessing in situ Landscape and Heritage Paradox: Protection and Development of preservation of archaeological wetland sites by chemical the Dutch Archaeological-Historical Landscape and its European analysis of botanical remains and micromorphology. – V: Dimension, Amsterdam, 493–500. T. J. H. F. Bloemers, H. Kars, A. van der Valk in M. Wijnen WAINWRIGHT, G. J. 1989, The Management of the En- (ur.), The Cultural Landscape and Heritage Paradox: Protection glish Landscape. – V: H. Cleere (ur.), Archaeological Heritage and Development of the Dutch Archaeological-Historical Landsca-Management in the Modern World, One World Archaeology 9, pe and its European Dimension, Amsterdam, 161–176. London, 164–170. VAN DEN DRIES, M. in W. J. H. WILLEMS 2007, Qua- WAINWRIGHT, G. J. 1993, The management of change: lity assurance in archaeology, the Dutch perspective. – V: archaeology and planning – Antiquity 67, 416–421. M. van den Dries in W. J. H. Willems (ur.), Quality Manage- WAINWRIGHT, G. J. 2001, Pathways to understanding: ment in Archaeology, Oxford, 50–65. Research frameworks and the historic environment. – V: VAN DE NOORT, R., W. FLETCHER, G. THOMAS, I. A. Taylor in C. S. Brigg (ur.), Towards Research Agenda for CARSTAIRS in D. PATRICK 2002, Monuments at Risk in Wales: proceedings of the IFA Wales/Cymru conference, Aberyst-England’s Wetlands, Report for English Heritage, Exeter. wyth 2001, British Archaeological Reports 343, Oxford, VAN DER VALK, A. 2010a, Planning the past. Lessons 5–9. to be learned from „Protecting and Developing the Dutch WALSH, K. 1992, The Representation of the Past: Museums Archaeological-Historical Landscape“ (PDL/BBO). – V: and Heritage in the Post-modern world. – London. T. J. H. F. Bloemers, H. Kars, A. van der Valk in M. Wijnen WATERTON, E. 2005, Whose Sense of Place? Reconci- (ur.), The Cultural Landscape and Heritage Paradox: Protection ling Archaeological Perspectives with Community Values: and Development of the Dutch Archaeological-Historical Landsca-Cultural Landscapes in England. – International Journal of pe and its European Dimension, Amsterdam, 21–52. Heritage Studies 11/4, 309–325. VAN DER VALK, A. 2010b Introduction: sharing kno- WATERTON, E. 2010, Politics, Policy and the Discourses of wledge - stories, maps and design. – V: T. J. H. F. Bloemers, Heritage in Britain. – London. H. Kars, A. van der Valk in M. Wijnen (ur.), The Cultural 163 Monografije CPA 9 WATERTON, E. in L. SMITH 2008, Heritage protection – V: P. M. Messenger in G. S. Smith (ur.), Cultural He-for the 21st century. – Cultural Trends 17/3, 197–203. ritage Management: A Global Perspective, Gainesville, 212–229. WATERTON, E. in L. SMITH 2009, There Is No Such WILLEMS W. J. H. 2010b, Introduction to „Protecting and Thing As Heritage. – V: E. Waterton in L. Smith (ur.), Developing the Dutch Archaeological-Historical Landsca-Taking Archaeology out of Heritage, Newcastle upon Tyne, pe“. – V: T. J. H. F. Bloemers, H. Kars, van der A. Valk in 10–27. M. Wijnen (ur.), The Cultural Landscape and Heritage Paradox: WATERTON, E. in l. SMITH 2010, The recognition and Protection and Development of the Dutch Archaeological-Historical misrecognition of community heritage. – International Jour-Landscape and its European Dimension, Amsterdam, 19–20. nal of Heritage Studies 16/1–2, 4–15. WILLEMS, W. J. H. in R. W. BRANDT 2004, Dutch Ar- WATERTON, E., L. SMITH in G. CAMPBELL 2006, chaeology Quality Standard. – Den Haag. The Utility of Discourse Analysis to Heritage Studies: The WILSON, M. A., A. TROY in R. COSTANZA, 2004, Burra Charter and Social Inclusion. – International Journal The economic geography of ecosystem goods and servi-of Heritage Studies 12/4, 339–355. ces: Revealing the monetary value of landscapes through WENBAN-SMITH, F. 1995, Square pegs in round holes: transfer methods and Geopgraphic Information Systems. problems of managing the Palaeolithic heritage. – V: M. A. – V: M. Dieterich in J. van der Straaten (ur.), Cultural Lan-Cooper, A. Firth, J. Carman in D. Wheatley (ur.), Managing dscapes and Land Use, New York, Boston, Dordrecht, Lon-Archaeology, London, 142–157. don, Moscow, 69–94. WHITE, R. H. in J. CARMAN (ur.) 2007, World Heritage: WORTHING, D. in S. BOND 2008, Managing Built Herita-global challenges, local solutions, P roceedings of a conference at the ge: The Role of Cultural Significance. – Oxford. Ironbridge Institute, May 2006, British Archaeological Reports YOUNG, L. 1994, Significance, connoisseurship and fa-S1968, Oxford. cilitation: new techniques for assessing museum acquisi- WHITELAW, G. 2005, Plastic value: Archaeological signi- tions. – Museum Management and Curatorship 13, 191–199. ficance in South Africa. – V: C. Mathers, T. Darvill in B. ŽITKO, N. 2013, Velika Dobrava: obravnava rimskega grobiš- J. Little (ur.), Heritage of Value, Archaeology of Renown: Res- ča. – Neobjavljeno diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, haping Archaeological Assessment and Significance, Gainesville, Filozofska fakulteta, Ljubljana. 137–156. WILDESEN, L. E. 1982, The Study of Imapcts on Ar- chaeological Sites. – V: M. B. Schiffer (ur.), Advances in Archaeological Method and Theory 5, New York, London, 51–96. 8.2 Drugi viri WILLEMS, W. J. H. 1997, Archaeological Heritage Mana- gement in the Netherlands: Past, Present and Future. – V: Council of Europe, European Heritage Network. – URL: W. J. H. Willems, H. Kars in D. P. Hallewas (ur.), Archaeo-http://www.european-heritage.coe.int/sdx/herein/ (Citi- logical Heritage Management in the Netherlands: Fifty Years State rano 16. 6. 2013). Service for Archaeological Investigations, Amersfoort, 3–34. Council of Europe, Treaty Office, Conventions in the Co-WILLEMS, W. J. H. 2000, Management of the Archaeolo- uncil of Europe Treaty Series. – URL: http://conventions. gical Heritage in the Netherlands. – V: Z. Kobyliński (ur.), coe.int/?pg = /Treaty/MenuInfos_en.asp (Citirano 10. 6. Arheological Heritage Management, Archaeologia Polona 38, 2013). Warsaw, 153–168. Council of Europe, Treaty Office, European Convention on WILLEMS, W. J. H. 2001, Archaeological heritage mana- the Protection of the Archaeological Heritage. – URL: http:// gement and research. – V: Z. Kobyliński, (ur.), Quo vadis conventions.coe.int/Treaty/Commun/QueVoulezVous. archaeologia? Whither European archaeology in the 21st century? asp?NT = 143&CM = 1&CL = ENG (Citirano 26. 6. Proceedings of the European Science Foundation Exploratory Wor-2013). kshop, Madralin near Warsaw, 12 - 13 October 2001, Warsaw, Council of Europe, Treaty Office, European Landscape Con-83–91. vention - URL: http://conventions.coe.int/Treaty/Com- WILLEMS W. J. H. 2007, The Work of Making Malta: the mun/QueVoulezVous.asp?NT = 176&CM = 8&CL = council of Europe‘s Archaeology and Planning Commit- ENG (Citirano 16. 6. 2013). tee 1988–1996. – European Journal of Archaeology 10/1, Council of Europe 1992, European Convention on the Protec-57–71. tion of the Archaeological Heritage ( Revised ). – URL: http:// WILLEMS W. J. H. 2009, Archaeological Resource Mana- conventions.coe.int/Treaty/en/Treaties/Html/143.htm gement and Academic Archaeology in Europe: Some Ob- (Citirano 5. 5. 2013), servations. – V: A. L. D‘Agata in S. Alaura (ur.), Quale futuro Council of Europe 2000, European Landscape Convention. per l‘archeologia, Workshop Internazionale, Roma, 4–5 Dicembre – URL: http://conventions.coe.int/Treaty/en/Treaties/ 2008, Roma, 89–99. Html/176.htm (Citirano 16. 6. 2013). WILLEMS W. J. H. 2010a, Laws, Language, and Learning: Council of Europe 2001, Forward Planning: The Function of Managing Archaeological Heritage Resources in Europe. Cultural Heritage in a Changing Europe. – Strasbourg, Coun-164 Izguba vrednosti arheološkega zapisa: možnosti in načini ocene cil of Europe Publishing. – URL: http://www.coe.int/t/ http://www.mizs.gov.si/si/delovna_podrocja/direkto- dg4/cultureheritage/heritage/resources/Publications/ rat_za_kulturno_dediscino/varstvo_nepremicne_kultur- ECC-PAT(2001)161_EN.pdf. (Citirano 3. 7. 2013). ne_dediscine/varstvo_dediscine_v_prostoru/vkljuce- Council of Europe 2009, Heritage and Beyond. – Strasbourg, vanje_varstva_kulturne_dediscine_v_postopek_pripra-Council of Europe Publishing. -URL: https://book.coe. ve_in_sprejema_obcinskega_prostorskega_nacrta_opn/ int/usd/en/cultural-heritage/4257-heritage-and-beyond. (Citirano 1. 8. 2013). html (Citirano 3. 3. 2014). MCD - Monument Class Descriptions. – URL: http:// DCLG - Department for Communities and Local Gover- www.eng-h.gov.uk/mpp/mcd/index.htm (Citirano nment 2010, Planning Policy Statement No. 5 (PPS5): Planning 26.7.2013). for the Historic Environment. – Norwich, TSO. – URL: http:// MPP - Monument Protection Programme. – URL: http:// www.museumoflondon.org.uk/files/8513/7243/1833/ www.eng-h.gov.uk/mpp/mppa.htm (Citirano 26.7.2013). planningpolicystatement5.pdf. (Citirano 20. 5. 2013). OSP17 Operational Selection Policy 2005, The Preservati- DCLG - Department for Communities and Local Go- on of the Built Environment 1970–1999. – Richmond, The vernment 2012, National Planning Policy Framework. – URL: National Archives. – URL: http://www.nationalarchives. www.communities.gov.uk (Citirano 20. 7. 2013). gov.uk/documents/information-management/osp17.pdf DCMS - Department for Culture, media and Sport 2007, (Citirano 20. 7. 2013.) The Heritage White Paper - Heritage Protection in the 21st Cen-RKD - Register kulturne dediščine. – URL: http://rkd. tury. – Norwich, TSO. – URL: https://www.gov.uk/go- situla.org/ (Citirano 15. 6. 2013; 12. 3. 2014). vernment/uploads/system/uploads/attachment_data/ Svet Evrope 1969, Evropska konvencija o varstvu arheološke file/78116/hrp_whitepaper_doc1.pdf. (Citirano 20. 5. dediščine. – URL: http://www.svetevrope.si/sl/dokumen-2013). ti_in_publikacije/konvencije/066/ (Citirano 14. 8. 2013). DoE - Department of Environment 1990, Planning Poli- Svet Evrope 1992, Evropska konvencija o varstvu arheološke cy Guidance 16 (PPG16): Archaeology and Planning. – URL: dediščine. – URL: http://www.svetevrope.si/sl/dokumen-http://webarchive.nationalarchives.gov.uk/ + /http:/ ti_in_publikacije/konvencije/066/ (Citirano 14. 8. 2013). www.communities.gov.uk/publications/planningandbuil- Svet Evrope 2000, Evropska konvencije o krajini. – URL: ding/ppg16 (Citirano 20. 5. 2013). http://www.svetevrope.si/sl/dokumenti_in_publikacije/ DoE - Department of Environment 1994, Planning Poli- konvencije/176/ (Citirano 14. 8. 2013). cy Guidance 15 (PPG15): Plannig and Historic EnvironmetI.– UNESCO 1972, Convention Concerning the Protection of the URL: http://webarchive.nationalarchives.gov.uk/ + / World Cultural and Natural Heritage. – URL: http://whc. http:/www.communities.gov.uk/publications/plannin- unesco.org/en/conventiontext/ (Citirano 10. 8. 2013). gandbuilding/ppg15 (Citirano 20. 5. 2013). UNESCO 2003, Convention for the Safeguarding of the Intan- ICOMOS 2010, Guidance on Heritage Impact Assessments for gible Cultural Heritage. – URL: http://icom.museum/file-Cultural World Heritage Properties. – Paris, ICOMOS. – URL: admin/user_upload/pdf/ICOM_News/2004-4/ENG/ http://openarchive.icomos.org/266/ (Citirano 2. 2. 2014). p15_2004-4.pdf. (Citirano 10. 8. 2013). MIZKŠ - Ministrstvo za izobraževanje , znanost, kulturo in UNESCO 2012, Operational Guidelines for the Implementation šport 2012, Navodilo za določitev in izvedbo izravnalnega ukrepa of the World Heritage Convention. – URL: http://whc.unesco. pri odstranitvi arheoloških ostalin. – URL: org/en/guidelines/ (Citirano 15. 6. 2013). http://www.mk.gov.si/si/storitve/postopki/varstvo_kul- Uradni list RS, št. 33/1991, Ustava republike Slovenije. turne_dediscine/izravnalni_ukrep_pri_odstranitvi_arheo- Uradni list RS, št. 1/1992, Odlok o razglasitvi kulturnih in loskih_ostalin/ (Citirano 5. 8. 2013). zgodovinskih spomenikov na območju občine Celje. MIZKŠ - Ministrstvo za izobraževanje , znanost, kulturo Uradni list RS, št. 24/1992, Pravilnik o metodologiji za ocenje-in šport, Direktorat za kulturno dediščino 2013a, Splošne vanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti. smernice za načrtovanje državnih prostorskih načrtov za področje Uradni list RS, št. 96/2004, Zakon o ohranjanju narave. varstva nepremične kulturne dediščine. – URL: Uradni list RS, št. 16/2008, Zakon o varstvu kulturne dediščine http://www.mizs.gov.si/si/delovna_podrocja/direkto- (ZVKD-1). rat_za_kulturno_dediscino/varstvo_nepremicne_kultur- Uradni list RS, št. 33/2007, Zakon o prostorskem načrtovanju. ne_dediscine/varstvo_dediscine_v_prostoru/vkljuceva- Uradni list RS, št. 66/2009, Pravilnik o registru kulturne de-nje_varstva_kulturne_dediscine_v_postopek_priprave_ diščine. in_sprejema_drzavnega_prostorskega_nacrta_dpn/ Uradni list RS, št. 102/2010, Pravilnik o seznamih zvrsti dedi- (Citirano 1. 8. 2013). ščine in varstvenih usmeritvah. MIZKŠ - Ministrstvo za izobraževanje , znanost, kulturo Uradni list RS, št. 03/2013, Pravilnik o arheoloških raziska-in šport, Direktorat za kulturno dediščino 2013b, Splošne vah. smernice za načrtovanje občinskega prostorskega načrta za področje Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 7/1999, Zakon varstva nepremične kulturne dediščine. – URL: o ratifikaciji Evropske konvencije o varstvu arheološke dediščine (spremenjene). 165 Monografije CPA 9 Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 74/2003, Zakon Uradni list SRS, št. 28/1986 - Odlok o razglasitvi kulturnih in o ratifikaciji Konvencije o europskim krajobrazima. zgodovinskih spomenikov na območju občine Celje. Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 1/2008, Zakon ZVKDS - Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. o ratifikaciji Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine. – URL: http://www.zvkds.si/sl (Citirano 18. 6. 2013). Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 1/2008, Zakon ZVkDS - Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, o ratifikaciji Konvencije o varovanju podvodne kulturne dediščine. Merila za vrednotenje kulturne dediščine. – URL: Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 1/2008, Zakon http://www.zvkds.si/sl/zvkds/nasveti-za-lastnike/kulo ratifikaciji Konvencije o varovanju nesnovne kulturne dediščine. turna-dediscina/ (Citirano 15. 6. 2013). Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 5/2008, Zakon o ratifikaciji Okvirne konvencije Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo. 166