Povesf po<Hnornic€, Usoda podmornice in njene posadke. V noči od 30. na 31. julija 1916 se je priklatila »Giacinto Pullino«, leta 1913 zgrajena italijanska podmornica v Adrijo, da bi prišla do zaliva pri Reki,1 kjer bi prežala na plen. Podmornica je imela nesrečo, da je zavozila na otok Galiola s tako silo, da ni bilo niti misliti, da bi se rešila. Galiola je neznaten, pust otočec, na katerem je bila hišica s svetilnikom, katerega je oskrboval poseben paznik z ženo. Zjutraj omenjenega dne je zapazil stražar ob skalovju otoka ponesrečeno podmornico. Zadnji del je tičal v vodi, sprednji pa molel 1 m kvišku in celi čoln je bii nagnjen na stran na skale. Italijani so se rešili iz notranjosti in so predvscm uničili na svetilniku telefon in druge pripomočke za javljanje. Nato so razbili po možnsti notranjost podmornice in odnesli seboj skrivne siužbene knjige. Odvezali so na otoku še dva čolna, ki sta bila paanikova last in so odveslali na odprto morje. Po zatonu solnca je opazila signalna postaja na otoku Unie, da je na Galioli nasedla podmornica in je obvestila o tem Polo, od koder so poslali na preiskavo torpedne čolne. Med tem časom se je posrečilo pazniku na Galioli, da se je poslužil signala, ij© sporočil nočn© dogodke in tekom ene ure so že bi.i italijanski begunci o<d avstrij&kega torpednega čolna dohiteni in ujeti. Posadka je obstojala iz dveh oficirjev, enega stražnika ter 16 mož. Že paznik svetilnika je bil opazil, da ni nek tretji oficir, katerega uniforma se je razlikovala od drugih dveh stopil v isti čoln. z drugimi, ampak čisto sam v manjšega. Torpedni čoln je zadel.tudi na tega begunca čisto ločeno od "prvega čolna. Vse te okolščine so bile sumljive in Avstrijci so dvomili, da bi bilo ime jetnika samca pravilno. Jetnik je izpovedal, da se piše Nicolo Sambo iii' ije linijski lajtnant v službi italijansk^ vojne mornarice. Kmalu pa so dokazali, da je dozdevni Nikolo Sambo avstrijski državljan Nazario Sauro. Sauro je bil rodom iz Istre, je bil do izbruha vojne kapitan na parniku, je zbežal po italijansiki vojni napovedi v Italijo, kjer je bil tamošnji mornarici dobrodošel vohun, ki je poznal natančno dalmatinsko obalo. Avstrijci so ga postavili kot vohuna pred vo'jino sodišče, ki ga je obsodilo po dogotrajnem okleva_iju-!i_a srfirt. Na dvorišču rnornariške j^tn_Snice v Poli so ga tudi-obesili. ! I I' Prvi potop podmornicc. Še predno je končal nesrečni ogleduh na vešalih, je doživela italijanska podmornica nadaljnjo usodo. Koj so začeli Avstrijci s pomocjo ladij in čolnov se truditi, da bi prepeljali podmornico x Polo, kjer bi jo bili zopet popravili. Odplavljenje čolna se je posrečilo primeiroma hitro. Avstrijska mornarica je vlekla italijanskega ujetnika med dvema ladjama proti Poli. Eno uro je šla vožnja po sreči. Naenkrat pa se je privezani Italijan izmuznil z verig in se je potopil v globočino 70 m. Na tak zopetni dvig, ki bi bil trajal več tednov, med vojno ni bilo niti misliti. Žal-Si-ia in smešna usoda. Zgpdovina »Giacinte Pollina«, ki se je ponudil Avstrijcem pri otoku Galiola, kakorbi jim ga bil kedo prinesel na krožnikn, pa se jim je hitro izmuznil v globočino, ije spremljana od žalostnein smešne usode. Žalostno je bilo to, da je zalotila italijanska podmornica avstrijsko dvigalno ladjo »Magnct«, na povratku od dviganja italijanskega \ijetnika in jo torpedirala. »Magnet« sicer ni bil toliko poškodovan, da bi se bil potopil, pač pa je ubil torpedo 11 mož posadke in 7 jih je pa ranil. Drugi dan po torpediranju se je javil poveljnik dvigalnih del pri admiralu — Slovencu Hausu in mu je ijiavil smolo s potopom zajete italijanske podmornice in s srečanjem z drugo sovražno (podmoraico. Ko je končal fregatni kapitan svoje poročilo, ga je vprašal admiral: »Kedo je po vašem mnenju kriv celcga neuspelia?« »Gotovo jaz, ekselenca,« se je glasil pdgovor. Haus pa je rekel: »Ne, gospod fregatni kapitan, vi niste krivec, ampak jaz, ker sem baš vas poslal.« Ifalijanski neuspeh. Od popisanih dogodkov jc minulo 15 let. V tej dobi je imel »Giacinto Pullino« dovolj časa, da se je nemoteno odpočil v toliki globočini. V novejšem času je bilo šele čitati o nameravanih, započetih, da celo posrečenih dvigalnih poskusih od strani italijanske mornarice. Italijani so dvignili pogreznjeno podmornico, ne da bi rešili njeno vrednost, ampak, da bi pokazali svoj ugled na zunaj. Dvigalni stroš-ki so daleč presegali vrednost podmornice, ki je zastarela za današnje čase in bila povrh še 15 let n,a dnu 70 m globokega moija. »Giacinto Pullino« bi naj bila posebna muzejska znamenitost. Dvigalna dela so se po dolgem trudu posrečila in podmornica je bila prepeljanaprivezanaob dve drugi ladji v luko Pole. Lepega dne pa so se utrgale verige in nesrečni »Giacmto Pullino« se je zopet potopil, a tokrat le 5 m globoko. Italijani bodo čoln vsekako ponovno dvignili, a »Giacinto Pullino« kaže očividen strah pred vsem, kar je nad vodo, in porabi v-sako priliko, da izgine v- morske globine.