'Sr 'M 'Sr šštk & tM 1 M F CVETJE z vertov sv. Frančiška. ^ It -i^SS; XXX. tečai V Gorici, 1913. 7. zvezek. Zaupno občevanje z Bogom. P. A. M. XIX. Poglavje. Neomahljivo zaupanje v molitvi je najboljše sredstvo, da se rešimo strahu in dvojeb zaradi svoje stanovitnosti v dobrem. Vse, kar smo dosedaj povedali, nas je moralo prepričati, da smemo po pravici zaupati v dobrotljivost božjo in mirni biti zaradi svoje stanovitnosti v dobrem. Kar hočemo zdaj povedati. nas mora še bolj pomiriti. Govoriti hočemo o tem, koliko r'am koristi popolno zaupanje v Boga. Resnica je, da je Bog toliko bolj pripravljen uslišati našo molitev, koliker menj mi dvojirno o njeni moči. Ako imamo toliko serčnosti, da odložimo vsako maloserčnost in nezaupnost, je nemogoče, da bi se nam ^aj odreklo. To je resnica, o kateri dvojiti nam prepoveduje sv. k*uh; zakaj on sam nam na vse načine to zaterjuje. On pravi: ^Otroci, ozrite se na človeške rodove in vedite, da še nihče ni kil osramočen* kedor je v Gospoda upal.« Sirah 2, 11. Sv. apo-stelj Pavel piše: »Upanje ne osramoti.« Rim. 5, 5. Se sv. serč-nostjo govori kraljevi prerok: »V te, Gospod, zaupam, naj ne bom osramočen vekomaj.« Ps. 70, 1. In zopet pravi: »Izroči Gospodu svojo pot in upaj vanj.« Ps. 36, 5. Zaupanje od strani človeka in uslišanje od strani božje je skoraj neločljivo. Sv. Bernard obrača zato sledeče mesto sv. pisma na zaupanje v Boga: »Vsak kraj, kamer bo vaša noga stopila, bo vaš.« V. Mojz. 11, 24, in pravi: »Vaša noga je vaše upanje; naj gre, ka-ker daleč hoče, vse bo dobilo, ako se le popolnoma Bogu izroči.« Ravno ta svetnik imenuje tiste čudovito z oljem napolnjene verče vdove v Sarepti podobo našega zaupanja ter pravi: »Zaupanje nadomešča pri Tebi, o Gospod, vsmiljenje; olje vsmiljenja vlivaš meni v posodo zaupanja.« Kaker se je namreč olje množilo po številu posod in ni prej nehalo teči, dokler ni bilo nobene posode več, ravno tako je z božjo darežljivostjo do nas; ona se ravna po množini našega zaupanja in neha le tedaj se razlivati čez nas, ako nehamo upati. Kaj naj še povemo, da dokažemo to resnico? Jezus sam je nekedaj zaterjeval sv. Jedruti, da ga zaupanje tako rekoč sili vse molitve uslišati. »Ono terdno zaupanje, ketero kedo v me stavi in veruje, da poznam vse njegove potrebe in mu morem in tudi hočem pomagati, mojemu sercu tako silo stori, da se ne morem zderžati, da bi takemu človeku ne pomagal.« Še bolj določno se je izrazil sv. Mehtiljdi: »Koliker kedo v svoji veri in zaupanju od mene pričakuje, toliko in še neskončno več bo prejel; zakaj nemogoče je, da bi človek ne prejel, v kar je sveto veroval in upal.« To se popolnoma vjema s tem, kar nam sv. evangelij pripoveduje o ljubem Zveličarju. Ako ga je kak bolnik prosil zdravja, je tirjal od njega terdno zaupanje, da ga je na ta način pripravnega storil, prejeti milost, za ketero je prosil. Ali veruješ, tako je navadno vprašal, da morem storiti to, za kar me prosiš? Pojdi v miru, naj se ti zgodi, kaker si verovali Veruj in ozdravljen boš. Celo tako daleč je šel, da je rekel kar splošno: »Kedor veruje, temu je vse mogoče.« Marko 9, 22. Kaj naj še želimo po takem zaterjevanju? Pripomnimo pa, da moramo tukaj razumeti ne ono vero samo, s ketero verujemo, da nam Bog more pomagati v naših stiskah, temuč ono vero, da nam on tudi resnično hoče pomagati. Kaj naj sklepamo iz tega tako jasnega in važnega spričeva-nja? Nič druzega kot to, da si moramo Boga predstavljati kot Gospoda, keteri hoče naša serca z dobrotami pridobiti. K njemu se moramo tedaj zatekati, kaker k očetu ali materi, ali k dobremu prijatelju, brez strahu, da bi bili zapojeni ali nadležni. ker smo terdno prepričani, da nam je pripravljen serčno rad dati vse, kar ga bomo prosili. Kedor se s takim zaupanjem Bogu Približa, ta bo-moč njegove darežljivosti toliko bolj okusil, ko-liker bolj jo zna ceniti. Kako bi pa moglo biti drugače, ker se celo pri ljudeh tako godi, čeravno se njih bogastvo in dobrota ne da primerjati z božjo? Ako n. pr. bogatin ve, da vbožec veruje, da bo precej vslišan, ako mu le potoži svojo stisko, bogatin takemu človeku ne bo odrekel svoje dobrohotnosti, ker tako zelo ceni njegovo darežljivost. To zaupanje je bogatinu v čast in ga tako rekoč sili, vbogemu dobro storiti, da, sram bi ga bilo pokazati se menj darežljivega, kakor se je o njem mislilo. <— Kvišku serca! P. E. B. Brez dvojbe so dandenes resnobni in težki časi za sv. katoliško Cerkev, časi sovražni sv. veri in nevarni večnemu zve-"• bčanju. Dobri in zvesti verniki imajo mnogo raznoverstnih žer-tev. Toda ali nas bo to storilo plašne in maloserčne?! Ne, to nikaker ne! Čim več težav, čim več nasprotovanja, čim več sovražnikov sv. Cerkve, čim bolj besne sovražniki križa, tem bolj bočemo mi ljubiti Kristusa, božjega Sinu, Kristusa križanega, tem bolj odločno in iskreno se hočemo oklepati križa, tem bolj navdušeno hočemo ljubiti svojo zaničevano, stiskano, preganjano, obrekovano mater, sv. katoliško Cerkev! Saj vemo, da je v križu naše odrešenje, v tem znamenju bomo tudi zmagali! Da, iz ljubezni do Boga hočemo zanaprej še bolj odločno, še bolj vstrajno delati in terpeti! Gospod te vreden vse naše ljubezni, da, vreden je neskončne ljubezni! Gdo je kaker Bog?! Bežite protivne moči! Ali ne veste, ba Kristus zmaguje tudi v vojskujoči se in terpeči cerkvi?! Preljubi tretjeredniki, dragi mi bratje in sestre v sv. Frančišku, ne pozabimo, da je letos Konštantinov jubi-lei! Po naročilu sv. očeta Pija X. se obhaja letos po Vsem katoliškem svetu spomin slavne zmage kerščanstva nad Poganstvom pred tisoč šeststo leti. Kaker je naš Gospod Jezus Prnerl na lesu križa, ki je bil tedaj sramotno znamenje, kaker sc ^Posteljni in pervi oznanjevavci evangelija umirali za sv. 'Vero, tako je tudi družba vernikov se svojimi predstojniki vred vsaki čas morala biti pripravljena na terpljenje, na martre, na smert. V obsežnem rimskem cesarstvu, kjer se je razširila mlada cerkev, je tristo let z malimi presledki neprestano divjalo preganjanje. Rimski cesarji so imeli kristjane za sovražnike deržave in ljudstva. Hoteli so jih iztrebiti z ognjem in mečem. Kri je tekla v potokih. Toda prav ta nedolžna kri, ki je nevesto Jezusa križanega obdala z erdečim rožnatim vencem,, prelita kri neštevilnih kristjanov, keteri so z veseljem umirali, da bi Gospodu ohranili zvestobo in pokazali djansko velikodušno ljubezen, ta kri je priklicala posebno pomoč božjo! Cesar Konštantin se je leta 312. po Kristusu bojeval z nasprotnikom Maksencijem. Njegova vojska je štela komaj 40.000 mož. Mak-sencij nasprotno je imel izurjeno armado, bližu 190.000 vojščakov. Konštantin je bil takrat še pogan, vender je kerščanstvo že dobro poznal. V tej veliki nevarnosti, ko mu je šlo za življenje, se je obernil h kerščanskemu .Bogu za pomoč. Svoj der-žavni prapor (labarum) je ozališal se začetnimi čerkami Kristusovega imena, istotako je okrasil ščite svojih vojakov. Zgodovinarji pripovedujejo, da je imel Konštantin čudežno prikazen. Na večernem nebu je videl znamenje križa in napis: »5 tem (znamenjem) zmaguj!« In res je Konštantin pri Miljvijskeffl mostu pred mestom Rimom premagal skoro petkrat večjo vojsko Maksencijevo. Ne samo kristjani, tudi pogani so v tem spoznali višjo moč, ki je pomagala vojski cesarja Konštantina. Konštantin je zavladal v širokem rimskem cesarstvu. Postal j? kristjan. Do tedaj vedno preganjani cerkvi je podelil popolno prostost in svobodo ter ji vernil vse pravice, ki ji gredo po naravni in božji postavi. Naslednje leto 313. je izdal tako imenovani milanski razglas ali edikt, v keterem določa enake pravice za vse deržavljane, kristjane kaker pogane, pogani pa morajo kristjanom verniti ugrabljeno imetje, vse krivične postave proti kristjanom so odpravljene. To je zgodovinski dogodek, zmaga kerščanstva nad poganstvom. Po tristoletnem boju zoper cerkev Kristusovo je napočila doba miru! Primerno je tedaj, da se letos spominjamo tega velikega dogodka v zgodovini sv. cerkve. Tudi mi, sinovi in hčere sv. Frančiška, ne smemo izostati ali zaostati pri tem proslavljanju Konstantinovega jubileja. Zakaj? Vzrokov je več. Sv. oče Pii X. so tako ukazali. In mi moramo v posebni meri biti poslušni sv. očetu, spolniti moramo vsako njegovo željo, kaj še le po' Velje! Otroci sv. Frančiška smo. Sv. Frančišek nam je najlepši vzgled v ljubezni do sv. Cerkve, neprekosljiv vzor ljubezni do ^riža! Otroci morajo biti očetu podobni, duhovni otroci duhov-nemu očetu, duh sv. očeta Frančiška nas mora prevzeti: kvišku Serca! Se en globok razlog je: udje smo vojskujoče cerkve. Gospod zveličar je napovedal, da bo sv. cerkev, njegova ne-Vesta, terpela preganjanje, dokler bo ta svet stal, do tistega časa, ko bo izvojevana velika zmaga križa, stanovitna zmaga, Večna zmaga izvoljene cerkve, takrat, ko se prikaže znamenje sinu človekovega na nebu, ko Gospod pride sodit žive in mer-*ve! Do tistega dne pa, ki nam je po božjih sklepih prikrit, Cerkev na zemlji nikoli ne bo uživala dolgo časa popolnega miru, Vojskovati se mora vsa Cerkev, kaker tudi vsak posamezni Vernik, zoper notranje in zunanje sovražnike. O tem spričuje Rodovina sv. katoliške Cerkve. Po Konstantinovi dobi so vstajali novi nasprotniki, ne samo od zunaj, tudi od znotraj so s' razna krivoverstva prizadevala uničiti Cerkev, zidano na skalo sv. Petra. Kako se dandenes zbirajo in gibljejo sovražne ^e*e, o tem ni treba pripovedovati! — Sedanji sv. Oče Pij X. so izrekli nekoč te-le pomenljive besede: »politica mea crux est — moja politika je križ!« V teh besedah je pa tudi za nas sinove in hčere sv. očeta Frančiška lzrečeno navodilo, kako praznovati ta jubilej. Pred vsem se Moramo prenoviti na znotraj in sicer v ljubezni do sv. križa! Premagajmo neredna nagnenja: nagnenje k jezi, nevolji, nepo-lerpežljivosti, krotimo in uničimo v sebi neredno samoljubje, Svoj napuh, svojo sebičnost! Ljubimo križ: terpimo radi iz ljubezni do Jezusa križanega! Ne sodimo drugih, vsak naj sodi !n zaničuje samega sebe zavolj grehov in napak! Krotimo svoj jezik, svoje govorjenje! Malo govoriti po pameti ter iz potrebe, sicer pa molčati in premišljevati besedo božjo, ki smo jo slišati ali brali! Kvišku serca! Gospod naš Bog je vreden, da ljubimo z veliko in močno in nesebično ljubeznijo! Veliki neskončni in večni, naš oče, naš stvarnik, ali nisi ti naj-vjsje dobro, ali nisi ti studenec vsega dobrega, ali nisi ti naj-v’Šje, najpopolniše bitje, sam od sebe, od vekov na veke?! Mi Se veselimo tvoje popolnosti, privoščimo ti vse dobro! Gospod ' ezus, večni edinorojeni sin večnega Očeta, ali nisi ti vreden,, ^a bi te ljubilo sleherno serce in vsaka duša?! Da, vreden si,, da te sleherno pametno bitje ljubi z velikodušno, hvaležno lju— beznijo, vreden si! Učlovečil si se iz ljubezni do stvari, Gospod Jezus, neskončno ponižni Bog! Iz ljubezni do nas, do sv. cer-kve, prebivaš mej nami, v naših tabernakeljnih, do konca sveta! Mi smo tvoji in te hočemo ljubiti na veke, s teboj in za tebe in v tebi delati, moliti in terpeti! Podeli nam svojo milost i*1 svojo' sveto ljubezen, podeli čednost čistosti, pokorščine, P°' nižnosti, pomnoži milost vere, uterdi naše upanje, posveti sere-1 naša, pošlji nam svojega svetega Duha. Sveti Duh tolažnik, al* nisi ti neskončno veličastno in neskončno lepo bitje, Duh ljubezni in resnice, Duh svetosti in pravice, Bog miloserčnosh-usmiljenja in miru?! Sv. Duh, napolni naše duše, ti prevzem* naša serca, da bomo tvoji na veke! — Kvišku serca! Predrag* bratje in sestre v sv. Frančišku, le eno je potrebno: doseči božjo ljubezen v modrosti križa! Naj bo to leto Konštantinovega j11' bileja za nas leto duhovne prenovitve, naj pride božje kraljestvo v naše duše, v naša serca, zato kvišku serca! Premili bratje in sestre v sv. Frančišku, ne zamerite, al<° vas prosim: pustimo vse razpertije, malenkostne prepire, ne-potrebne sodbe, neprimerne besede, pustimo svojo občutljivost pustimo nepotrebne, prehude skerbi za časne reči, ne glejmo n*1 trenotno, na minljivo, ne glejmo na zunanje, nebistvene, postranske reči, marveč dvignimo se h temu, kar je bistven0-stalno, večno! Povzdignimo svoje misli k nebeškim željan*-hrepenimo po tem, kar je zgoraj, iščimo božje kraljestvo milosti, resnice in ljubezni! Le eno je potrebno: ljubiti Boga zavedi Boga samega, ljubiti križ zavolj Jezusa, ljubiti sebe in stvarilc v Bogu, zaradi Boga in po volji božji! Zato pa spolnjujmo zapovedi! — Nikaker vam ne prigovarjam, da bi pomnožili ust**1* j molitve, ne, pomnožujmo le notranje vzdihe, pomnožimo notranjo tiho serčno molitev! Obiskujmo in tolažimo bolnike, darujmo po skrpmnih močeh za misijone; pri sv. maši in pri sY- j obhajilu molimo za. sv. Očeta Pija X., za vse škofe, združen1’; se sv. očetom, za zmago sv. Cerkve; saj pogosto pristopamo ^ j mizi Gospodovi, pri vsakem sv. obhajilu napravimo več dobri*1 namenov, vselej pa leliko darujemo nebeškemu Očetu sv. obhajilo za zmago sv. Cerkve v naših katoliških krajih, za misijone, za razkoljne in krivoverske kristjane, za vse narode, ki sa ' še zunaj sv. katoliške Cerkve. Bodimo velikodušni, pripravljeI1‘ na vse, če treba, tudi z veseljem, s pesnimi v sercu in na ustni11 .pohiteti v smert in martre iz ljubezni do Jezusa križanega, iz; ljubezni do sv. očeta, iz ljubezni do svoje duhovne matere sv. katoliške Cerkve! Kristus je naše življenje in vstajenje, križ je naše upanje, v tem znamenju bomo zmagali! — Krišku serca! 0 božji previdnosti ali kako ljubeznivo ravna Bog z ljudmi, ki se mu dajo voditi. Po spisih P. Kolombijera. (P. B. S.) Na zemlji in v nebesih se nič ne zgodi brez volje in po-Yeba božjega razen greh. Sv. Avguštin pravi: »Nič se ne pri-£°di v našem življenju slučajno, pri vsaki reči je Bog začetek.« Tako govori On sam po preroku Izaiju: »Jaz sem J°spod in ni drugega, ki narejam svetlobo in ^stvarjam temo, delam mir in vstvar jam h u~ In po Mojzesu je rekel že prej: »Jaz u s m e r t i m. i n 0 ž i v i m, udarim in ozdravim, in ni ga, ki bi m o-^ e • rešiti iz moje rok e.« Ana, mati Samuelova, poje v !;v°ii hvalni pesmi: »Gospod usmerti in oživi, vodi 9o in b groba in reši iz njega. Gospod da uboštvo ogastvo, poniža in povzdign e.« Amos vprašu- ’• "Ali je kako hudo, ki ne pride od Gospod a?< n modri Sirah pravi: »Dobro in hudo, življenje in Striert, vboštvo in bogastvo pride od Bog a.« Morebiti si misliš, dragi kristijan, to velja samo o bolezni. n Srnerti, mrazu in vročini in drugih takih dogodkih, ki ne na-stanejo iz lastne moči, ne pa o tem, kar stori človek prosto-0 M n o. Praviš namreč, »ako kedo o meni slabo govori, me Cr°Pa premoženja, me preganja in z menoj hudo ravna; kako J^em tako ravnanje pripisovati Bogu? Njemu, ki noče, da se e a krivica, ampak jo prepoveduje? Torej moram reči, da dela 0 človek prostovoljno ali vsled svoje brezumnosti ali pa vsled °ie hudobije.« — Toda zastonj izgovarjaš s tem svojo nevda- nost v voljo božjo; kajti Bog sam je jasno povedal in njegov' besedi, ki je in ostane resnična, moramo verovati, da se namreč na svetu nič ne zgodi brez njegove volje. Tako je govoril D"" vidu: »Glej, vzbudim zoper tebe zlo od tvoj" hiše in vzamem tvoje žene vpričo tebe in dal" tvojemu bližnjem u«. Zdaj pa vprašam, ali je mogel Bog še bolj razločno povedati, kedo je bil vzrok terpljenja, ketero je Absalon napravil3* svojemu očetu? Tudi Judje so omahovali glede te resnice, ko so bili v sužnosti in drugih nadlogah, ketere so prej pripisovali osod' in raznim okolnostim nego pa volji božji; toda prerok jim ie takole odgovoril: »Kedo je rekel, da se kaj zgod' brez volje Gospodove? Ne prihaja li dobro'" hudo iz ust Naj višjega? Krivično smo delal* insizaslužili jezo božjo, zato je n e i z p r O S' 1 j i v.« Ako torej kedo sumniči o našem dobrem imenu, nam ukrade premoženje, nam zažge hišo. nas udari in z nami hudo ravna* priznajmo, da se vse to zgodi vsled volje božje, tepe nas rok" božja. Vprašaš, kako pa more Bog hoteti -taka dejanja, ker S'J vselej združena z grehom? Kako je takih dejanj deležen On, ^ je sama svetost in zato ne more imeti nobene zveze z grehom? Odgovorim ti, da je pri vsem človeškem dejanju, radi ke-. terega se pritožuješ, treba razločevati dve reči. Pervič dej*1' n j e s a m o n a s e b i, drugič neugnanost volje, ki zajd£ od pota zapovedi božjih. Ako torej kak človek s teboj hud11 ravna ali slabo o tebi govori, je razločevati pri tem dvojno, Pel’_' vič zunanje dejanje, to je gibanje roke ali jezika, drug*' namen, ki spremlja to dejanje. Ker je pa gibanje rok® ali jezika samo na sebi brezgrešno, zato more Bog hi** vzrok tega dejanja in je tudi v resnici. Noben človek in noben" stvar namreč nima svojega bitja sama od sebe, tako tudi IU premikanja, ampak od Boga, ki v njem in po njem dela. K"1 se pa hudobije tiče, ona je od človeka in ta e d i n o je greh. !,t pa Bog, ki g a 1 e p r i p u s t i, da ne krajša človeku proste volK Bog se torej vdeležuje naših dejanj v toliko, da jih more' mo doveršiti. Ne gre pa dalje. On nima nobene skupnosti Pr! hudobiji takih dejanj, ki imajo svoj začetek edino v človeku. ti hoče vzeti tvoje dobro ime in tvoje premoženje, ketero ^ zlorabil; toda On se ne vdeleži greha obrekovavca ali tatu, ^eteri ti ono vzame. Zgled ti bo to pojasnil. Sodnik obsodi 'udodelca po pravici k smerti. R a b e 1 j pa je srpertni sovražnik Prav tega hudodelca in izverši sodbo ne le vsled svoje dolžno • st'- ampak iz sovraštva in maščevanja. Rabelj stori torej greh, M sodnik nima nobene vdeležbe pri tem grehu. On še zanj ne Ve> ampak ve samo, da se je zveršila pravica. Tako se tudi Bog vdeležuje hudobije človeka, ki te obrekuje ali okrade. Bog te °če, bi rekel, ponižati in ti vzeti imetje, da te s tem reši tvojih ^'"asti in te pripelje h čednosti. Ta namen, vreden njegove do-r°R, ki bi ga sicer lahko dosegel na tisoč drugih načinov, ni-!r'a ničesar skupnega z grehom človeka, ki mu služi ko orodje. .r’ v resnici: ni greh, ki te poniža in stori vbozega, ampak zguba Cash in imetja. Oreh škoduje edino le obrekovavcu in tatu, ki se ž njim obteži. Tako moramo torej razločevati mej tem, kar s 1 ° r j B o g s pomočjo ljudij, in tem, kar dostavi č lovska volja. Sv. Oregor nam razlaga to resnico z drugo priliko. Zdrav-zapiše bolniku pijavke. Te živalice bi, ke bi mogle, izsesale J°lniku vso kri do zadnje kapljice. Zdravnik pa ima namen od-Vze‘li bolniku preobilo in slabo kri ter ga tako ozdraviti. Zato n'ma namen zdravnikov ničesar skupnega s tem, kar bi storile Rjavke, ke bi se jim pustilo. Na isti način kaker se zdravnik Poslužuje pijavk, se poslužuje Bog ljudi. Bolnik se ne zmeni za pohlepnost teh živalic; nasprotno, °n skuša premagati v sebi gnus do njihove ostudnosti; on va~ 'uie in pospešuje njih delavnost, ker dobro ve, da ne bodo dalje kervi kaker se to zdravniku potrebno zdi za ozdravitev. Tako mora biti tudi nam prav, ako nam drugi hudo pri-Zadevajo se svojimi strastmi, ker jim Bog k temu deli svojo jMe. Oni so nam le v zdravilo, ketero nam daje Bog, čigar do-r°ta, moč in modrost je neskončna. On jim bo dovolil le toliko v 0r'ti, koliker je nam v korist. Da, naš lastni blager naj bi nas e nagibal, da se snidemo ž njimi, ker so nam perst božji. T o je'ia o vsaki stvari; nobena nam ne more ško-°vati, ako nima za to oblasti od Boga. ka nauk so verovali vsi razsvitljeni ljudje. Prelep zgled ga nam daje terpin J o b. On je izgubil vse svoje otroke in vse imetje; z verhunca sreče je padel v globočino bede, pa je govo-ril: »Gospod je dal in Gospod je vzel; kaker ie Gospodu všeč, tako se je zgodilo; Gospodovo ime bodi češčeno!« Vidite, pravi sv. Avguštin, da je *a mož prav dobro razumel veliki nauk naše vere. On ni rekel: Gospod mi je dal moje otroke in moje imetje, hudobni sovražnik mi jih je pa vzel; ampak Gospod mi jih je dal in Gospod n" jih je vzel, kaker je bilo Gospodu všeč, tako se je zgodilo in ne kaker je bilo všeč hudobnemu sovražniku. Ravnotako pomenljiv je zgled egiptovskega Jožeta. Njegovi bratje so ga prodali iz hudobije in vender je on vse to pripisoval božji previdnosti, ker je večkrat rekel: »Gospod me je poslal vEgipet. — Bog me je poslal naprej, d a se ohranite na zemlji. Ne po vašem namena-ampak po božji volji sem bilposlan se m.« Tudi D a v i d je spoznal voljo božjo, ko ga je preklinjal i" zasramoval njegov uporni podložnik Semej. In dvakrat je za' branil svojim zvestim služabnikom, da ga niso kaznovali, ko jim je govoril: »Pustite ga, da preklinja: zakaj Gospod mu je ukazal, naj preklinja Davida.--Pustite ga, da preklinja po povelju Gosp0' dovem.B — In ali ni naš Zveličar, ki je prišel iz nebes-da bi nas podučil z besedo in zgledom, rekel Petru, ki je hote* v svoji gorečnosti, da naj bi ne terpel »Ali naj ne p i j e P keliha, ki mi ga je Oče da 1?« Tako Jezus ni pripisoval hudega ravnanja in bolečin, ki jih je terpel, Judom, ki so ga tožili,, ne Judežu, ki ga je izdal, ne Pilatu, ki ga je obsodil, hlapcem, ki so ga suvali, tudi ne hudobnim duhovom, ki so te nesrečne izpodbadali h tako groznemu zločinstvu, ampak edin11 Bogu. Pa tudi Boga ni imenoval ostrega sodnika, ampak Očeta, proti keteremu je razodeval nežno naklonjenost. Ne pripisujmo torej nigdar svojih izgub, svojih nadlog-svojih bridkosti in poniževanj ne hudobnemu duhu ne ljudem-ampak pravemu začetniku, to je Bogu; ker bi drugače ravnal* podobno psu, ki grize vjezi kamen, ki ga je zadel, ne vidi pa roke-ki ga je zagnala. Ne govori tedaj: ta in ta je kriv nesreče, ki *° terpim, ta in ta me je uničil. Tvoje terpljenje ni delo ljudi, ampak delo Boga; in tega načela se moraš tem terdneje deržaP ker l avna Bog vedno po svoji neskončni modrosti in iz svetega ter vzvišenega namena. (Dalje prih.) BI. Kunigunda, devica 2. reda. Bela IV., ogerski kralj, je imel več otrok; mej njimi časti Sveta Cerkev Kunigundo, Jolento in Margarito ko blažene. Nje-ne tete so bile sveta Elizabeta Ogerska, patrona tretjega reda, Sveta Hedviga, in blažena Anjeza Praška. Kunigunda je že ko °trok dajala znamenja prihodnje svetosti. Ob sredah in petkih samo enkrat na dan jedla, rada je molila in pobožno je bila Pri sveti maši. Po želji svojih starišev se je omožila z Bolesla-y°fti, poljskim vojvodom, ki je bil pozneje poljski kralj. Svojega Zenina je pregovorila, da sta pred škofom naredila obljubo ved-ne?a devištva. Ko poljska kraljica je vestno spolnjevala vse Materine dolžnosti; svojo štiriletno sestro je k sebi vzela in jo Sveto zgojila. Obiskovala je bolnike v bolnišnicah in jim stregla; '2Prosila je od Boga, da so našli saline, kjer še do današnjega ^ne sol kopljejo. Dala je sezidati več samostanov za redovnike 'n redovnice, stopila je v Krakovu v tretji red sv. Frančiška o jo ona bela Za zveličanje svoje duše. Se svojo sestro Jolento, tudi vdovo, šla v samostan redovnic svete Klare. Tam je rekla redovni-cam: »Pozabite, kar sem bila; prišla sem k vam, da bom ko naizadnja drugim stregla.« V samostanu je vestno spolnjevala Syeto vodilo in redovne predpise. Bog je pa pripustil, da je bila prdo obrekovana, kar je ona poterpežljivo prenašala, za obre-K’°vavce je molila. Potem so jo redovnice izvolile za svojo Inednjico. Tudi to težavno in zelo odgovorno službo je vestno °Pravljala. Zadnja leta njenega življenja je Bog več čudežev st°ril na njeno prošnjo. V zadnji bolezni je prav pobožno pre-ela svete zakramente in 24. julija leta 1292. mirno v Gospodu ZasPala. Verni so jo ko svetnico častili in papež Aleksander . je poterdil njeno nepretergano češčenje. Poljaki so jo 1Zvolili za svojo patrono.*) P. A. F. ln iavno nosila obleko tega reda. Po smerti njenega moža s s^ušali prisiliti, da bi še dalje vladala poljsko kraljestvo, ali odločno rekla, da bo svet zapustila in v samostanu sker *) Po L’ Aureola Serafica, 27. Luglio. Svetniki kot socijaljni vzgojitelji. (P. E. P.) Bili so časi — in ni še dolgo tega - ko bi se ti bili smejali ke bi bil terdil, da je v češčenju svetnikov velik neizčerpljN kapitalj socialjne politike. — Časi so se spremenili in dandanašnji so začeli temu celo drugoverci priterjevati. Naši časi ničeser bolj ne potrebujejo, kaker socijalno mislečih in delavnih ljudi. Neobhodno potrebno je nadalje, da se razni stanovi jeden drugemu približajo. Kako se bo pa to zgodilo? Gotovo ne se zabavljanjem in hujskajočim govorjenjem Stan se stanu nikedar ne bo približal, ako se bo le zabavljalo ščuvalo zoper bogatine na eni in zoper prederzne nižje sloje na drugi strani. Kako malo ali celo nič ne pomaga govoriti o človekoljubju in takoimenovani humaniteti, ker je vedno resničen pregovor: »besede mičejo, zgledi vlečejo!« Zlasti v naših, socialno tako razburkanih časih niso toliko potrebne besede, kaker dejanja in sicer dejanja, ki bi postavila most črez prepad, ki zija mej bogatimi in nebogatimi stanovi. Ni pa zadosti, da se tak most postavi, to je, ni zadosti, da spoznamo svoje dolžnosti, mariveč treba je, da tudi prekoračimo ta most, da pomagam0 tudi na drugi strani! Da pa pridejo višji stanovi tako daleč, jim je treba so-cijalnih vzgojiteljev in teh imamo mej svetniki katoliške Cerkve zadosti. Poglejmo za kratek zgled le dva, sv. Frančiška, veliceg3 apostola prostovoljnega vboštva in dejanske ljubezni, in sv-Elizabeto Turingijsko. — Kako se časi spreminjajo! — Ni še tega 50 let, ko je zabavljal duhoviti, a brezbožni D. F. Strauss in se norčeval iz našega sv. očaka, češ, katoliška cerkev je 5 tem, da je Frančiška prištela mej svetnike, razglasila beraštv0 za svetost. Dandanašnji se pa z navdušenjem pečajo se življe' njem sv. Frančiška celo drugoverci in mnogi izmej njih so n3 pisali krasne knjige in razprave o tem svetniku, ker so spoznali kako potreben je zlasti našim časom duh sv. Frančiška. P°' glejmo n. pr. kaj piše protestant Wenck o sv. Frančišku v sv°' jem delu: Unsere religiosen Erzieher. (I. 226.) »Mej vsemi opomini, ki jih daje Frančiškov zgled tudi ^ sedajnosti, je pač najvažniši opomin k dejanski ljubezni. Fr at1' Čiškova največa slava je, da je svojemu bližnjemu edino le pomagati in služiti hotel. Ker je videl v vsih stvareh podobo Najvišjega, zato je bil ves prevzet bratovske, ljubezni do slehernega. Dejanska ljubezen se dandanašnji ne bo kazala kaker v času sv. Frančiška le v radodarnosti do vbogih in postrežbi bolni kov. marveč mnogo bolj v socijaljni skerbi za zaslužek, v skerbi za onemogle, stare in sirote in v tem, da poskerbimo, da se morejo tudi nižji stanovi vdeleževati vsega dobrega in lepega. Duh ljubezni in miru, ki je navdajal sv. Frančiška, pa se širi tudi dandanašnji, na vunanje sicer nekoliko spremenjen, bolj in bolj, in prav v tem duhu sv. Frančiška imamo iskati vzroka, da zbuja zlasti v zadnjih desetletjih osebnost sv. Frančiška toliko zajemanje.« Pa tudi s tem, da se je Frančišek-odpovedal bogastvu in hrepenenju po njem in si izvolil sv. vboštvo, je njegov zgled bravo zdravilo za sedanje čase. Kedaj je bilo hrepenenje po bogastvu tako splošno kaker dandanašnji? To hrepenenje pa ne Preveva le bogatinov, mariveč tudi vboge, da, celo tiste, ki tako radi govore in pišejo zoper kapitalizem. Le poglejmo, kaj Piše švicarski socijaljni demokrat, skušeni Dr. H. Miiller: »Ložje je socialistično govoriti, kaker pa socialistično delovati. zložneje je kapitalizem po ljudskih shodih napadati, kaker Pa zatirati ga v lastnem sercu, v keterem ima globoko svoje korenine.« Koliko nasprotstvo mej hrepenenjem po bogastvu in dejansko ljubeznijo, ketero je gojil sv. Frančišek do vboštva! Poslušajmo tudi glede tega protestanta: »Prostovoljno vboštvo sv. Frančiška je bilo brez dvojbe osebno in socijaljno zdravilo perve verste.... Tudi v naših časih se še mnogo lehko učimo iz njega zlasti, da moramo zatirati trinoštvo, v ketero nas kujejo razne potrebščine. Ako bomo zatirali zahteve teh potrebščin, tedaj bomo nastavili sekiro na korenino malikovanja se zlatom. Frančišek dela še dandanašnji — ne da bi mi to videli — dela v globočini baše socijaljne vesti. Tisočerim brez imetja je odvzel britkost, ketero bi sicer čutili vsled vboštva, tisočerim nadutost, ketere bi se navzeli vsled bogastva. — S tem, da je zagojzdil brezobzirno dobičkaželjnost, ni le osebno, mariveč socijaljno pre-rodivno delal in zbudil sile, ki vplivajo sicer počasno, toda go- tovo na socijaljni razvoj človeštva.« (Forster, Christentum und Klassenkampf.) Ako pa hočemo mej svetniki dobiti zgled mejsebojnega približanja mej posameznimi stanovi, poglejmo sv. Elizabeto, deželno grofinjo Turingijsko. Marisikedo se bo morda, ako prebira njeno življenje, zgražal nad tem, da je pila vodo, v keteri so* se vmivali bolniki in da je celo poljubovala njih rane. Ne boš pa se zgražal, ljubi bravec, ako se vtopiš v duh in mišljenje, ki je svetnico h takemu početju navduševalo. Bil je to boj zoper samoljubje, ki se vpira službi in postrežbi ubogih. Prav ta duh sv. Elizabete je pa resen opomin tistim,, ki se sicer navdušujejo za socijaljno delo, ki pa na tem polja ne morejo storiti niti koraka, ker je razlika mej duhtečimi saloni in slabimi stanovanji v podstrešji ali pa v kleteh tako velika! O ke bi imeli ti ljudje vsaj nekoliko tistega duha, ki je vodil sv. Elizabeto, iz sijajnih vartburških dvoran v koče vbo-štva in nesreče! Za kaj tacega je bilo seveda treba vse druge kaker pozemeljske ljubezni, treba je bilo ljubezni, ki prihaja z: nebes. Brez te ljubezni, je vsako socijaljno delo, le delo samoljubja in samoobožavanja. Vsako še tako človekoljubno delo je in ostane, ako ne sloni na pravi keršanski ljubezni, puhlo in prazno in pusti hladnega njega, ki dela in njega, za kogar dela-Sv. Elizabeta nas pa opominja tudi na nekaj, kar nosimo le pre-pogostokrat na jeziku, ne pa — kljubu svojemu socijaljnemu mišljenju — v sercu: le ta more delavcu, vbožcu in terpinu res pomagati, kedor se tako globoko poniža, da oni, ki dobrote sprejema, tega ponižanja in usmiljenja niti ne zapazi več, ma-riveč zgolj le nebeško ljubezen. S tem torej, da nam priporoča sv. Cerkev češčenje -— ali, kar je isto, posnemanje, takih svetnikov, kaker sta sv. Frančišek in Elizabeta — seveda ne slepo posnemanje, mariveč posnemanje duha in mišljenja, s tem nas ona kliče na pravo socijaljno delo, ne le z besedo, mariveč z dejanjem. —- Mnogo bolj boš torej koristil, ako zmerno živiš, kaker pa, ako zmernost le priporočaš, bolj, ako si v obnašanju do vsacega tudi najpri-prostejšega prijazen, kaker pa, ako o približanju mej posameznimi stanovi le na shodih govoriš, bolj, ako se svojim življenjeu v prostovoljnem vboštvu kažeš ljudstvu, da denar ne dela člo- veka srečnega, kaker pa, ako se zaletavaš v kapitalizem. Skerbi torej, da ne boš le z besedo, mariveč z delom in dejanjem koristil svojemu bližnjemu in vsej človeški družbi! Po polu božje previdnosti. (Dostavek k popisu življenja p. Klara Vaskottija v 27. tečaju.l Ko smo skušali pred tremi leti ob kratkem popisati življe nje in dela morda najznamenitišega mej dosedanjimi prestoj-niki naše frančiškanske redovne okrajine, p. Klara Vaskottija, smo mogli to storiti le po teh virih, ki so se dali pri nas najti. Da se je ohranil kje popis njegovega življenja, ki ga je on sam Pisal, nam ni bilo znano. Te dni pa smo imeli priliko videti tak kratek popis, ki nam zlasti pojasnjuje, kar je v našem spisu najbolj pomankljivo, kako ga je Bog poklical v redovni stan. Upamo, da bo vstreženo tistim našim bravcem, ki jim je ime Va-skotti znano in so brali naš kratki spisek, ako v dopolnjenje Podamo tu po njegovem lastnem opisu, kar je bilo v našem pomanjkljivega. Po opravičevalnem vvodu piše torej pater Klar sam: »Rodil sem se po noči 21. decembra 1799 na Izoli (zdaj Poluotoku) v Istri, kraju z okoli 4000 prebivavci na bregu adrij-skega morja mej Koprom in Piranom, tri ure od Tersta. Moja roditelja sta bila Janez in Marija Vaskotto, oba iz-mej tedaj najpremožniših družin svojega kraja. Družin tega imena je na Izoli mnogo, tako da se morejo ženiti in možiti mej sabo, ne da bi bilo treba dispenz. Moja mati je imela enega samega brata, mlajšega od nje, ki je študiral modroslovje. Njeni stariši, Frančišek in Dominika Vaskotto, pa so potrebovali v hiši moškega, ki bi bil vešč poljskega dela; zato so pregovorili svojo hčer, da bi se omožila v domači hiši. In tako se je zgodilo. Stariši mojega očeta, Amerik in Antonija Vaskotto, pa so radi vstregli želji starišev moje matere, ker so imeli še drugih Pet fantov in so torej lehko dali enega drugam. — In prišel sem Pa svet in prebil otročja leta v veliki obilnosti cartljan od dedov in starišev, stricev in starih stricev; zato pa mi ni bilo mari, "da bi se bil kaj učil. Po prirodi sem bil živ, občutljiv, ognjen, ■20S termast, igračam in spanju vdan; spomin pa sem imel tak, da, ke bi mi ne bilo manjkalo v mladosti pridnosti, bi bil lehko postal učenjak, da bi bilo kaj.« Dalje pripoveduje o svojih učiteljih, ki so bili zaporedoma razni duhovniki. Zlasti hvali Antonija Pesara, naslovnega kanonika čitanovskega, ki je bil v vsakoverstnem znanstvu jako izveden in je mladega Vaskottija zavoljo njegove izredne nadarjenosti posebno rad imel. »Dokler je ta Pesaro živel«, pravi »so imeli mladeniči mojega rojstnega kraja lepo priliko v domovini se učiti vseh naukov noter do modroslovja vključno;, potem so se odpravili tisti, ki so se odločili za duhovniški stan, v seminarij v Koper, drugi, ki so si izbrali pravništvo ali zdravništvo, pa na vseučilišče v Padovo. Ko je Pesaro vmerl, pa so vmerle tudi šole na Izoli.« Po njegovi smerti je študiral Vaskotti zasebno nekoliko pesništva in govorništva, zgodovine, zemljepisja in verstva pod vodstvom nekega drugega duhovnika Janeza Delise, in ob koncu vsakega polletja je delal izpite na gimnaziji v Kopru. Leta 1813 njegovi stariši niso mogli več izhajati se ženo njegovega ujca in so se ločili iz tiste hiše .Brat njegovega starega očeta po materi, kanonik kolegijatne cerkve na Izoli, je šel ž njimi. In tudi stari oče se je ločil od svojega sinu ter se vdru-gič oženil »z neko vdovo, keteri je podaril velik del svojega premoženja, ker je bila mlada in ljubezniva in se ji ni za tnalo zdelo oprijeti se do 70 let starega štora. Tako so iz ene nastale tri družine. Moj stari oče po materi in njegova mlada žena,« tako pripoveduje Vaskotti nadalje, »sta hotela mene k sebi z namenom, da me naredita dediča svojega premoženja. Moji stariši so se vdali njiju željam in jaz sem prestopil v njiju hišo, kjer sem nadalje študiral in izpite delal v Kopru.« »Leta 1816 pa je neka nesreča konec storila mojemu štu-diranju. Gospodje, gospe in mlajši duhovniki izoljski, mej njimi gospod Janez Delise, so bili povabljeni na kosilo k nekemu gospodu Janezu Parentinu v Ronko in so se vernih po noči veseli in glasni. Neki Mavro Drioli, stariši od mene, me je zapeljal, da sem zložil na to neko satiro (zabavljico). Mladič neskušen nisem znal spremeniti pisave. Spoznali so, da sem jaz pisal zabavljico. Moj oče se je razkačil in videvši, da me v hiši mojega starega očeta ne nadzirajo zadosti, me je poklical k sebi, mi: Spovedal študiranje ter mi naložil, da bom nadzoroval polica dela.« »Moje pero ni v stanu popisati, kako me je to ponižalo in D°terlo. Ko se spomnim tistega strašnega dne, mi še zdaj kane S°'Za iz oči Sedem dolgih let sem delal nato pokoro za svoj ^reh v stiskah in britkostih. Jokal sem grenko, da se za mojo . sko izobrazbo zgublja toliko časa. Že se je mislilo, da se aiP ženiti. Ali Bog, keterega pota so čudna, je bil o meni dru-gaži odločil.« n »Ko je vmerl moj stari stric, kanonik, mi je dala moja mati e vem več koliko goljdinarjev, da naj jih nesem gori omenje-eitiu gospodu Janezu Delise, da bi bral nekaj maš za dušo raj-q ^a kanonika, ki je bil zapustil svoje premoženje moji materi. °sPod Delise je bil pred nekaj dnevi spremil mladega Se-sbjana Vaskotta z Izole v samostan na Tersat, kjer je vstopil Serafinski red.*) Pravil mi je o potovanju, o prijetnosti Ter-. a, o mirnem redovnem življenju, o zadovoljnosti mladega ttčiškana in potem mi je dejal: »Skoda, ker si nehal študira-s*oda, |,ce' sarski« župnik v Ribnici, je spisal mej drugimi latinsko knjiži'-0 z naslovom »Sveto romanje h grobu Kristusa zveličarja po sed' mih postajah« in prav mogoče, da je v njegovem času nast-1 stari križev pot pri ribniški podružnici sv. Križa na Jurjevb Kaj natančnišega o tem in sploh o starih križevih potih po nas' krajih bi bilo prav mikavo pozvedeti; pa mi moramo to Pre pustiti drugim, ki imajo priložnost in pripomočke. Za lava'1 tinsko škofijo je doveršil to delo z veliko natančnostjo dr. A^,' Stegenšek v »Voditelju« 1912 in posebni iz njega pretiska11 knjigi. P. V. K- *) V Gorici imenujejo pokopališče: „žegen“ zato mislimo, da tudi tiroljsko ,.£ t a d t s a g g e n“ pomeniti „m e s t n i ž e g en" t. j. mestno p®* pališče. „Stadtsaggen“ stoji namreč na dotičnem mestu v našem viru, ’ ^Kneller, Geschichte der Kreuzwegandacht,“ str. 83. Jožefa Škrinjarja kerščanski nauk o Kristusovem ierpljenju. (Iz 5. sešitka.) P. H. R. 1. . . . zgodbo Kristusovega terpljenja vam bom razložil . . Judovski višji duhovniki, pismarji in farizejci so že zdravnej želeli Kristusa si s poti spraviti in vmoriti, pa vselej se jim ]e vmeknil, dokler ni prišel čas, ko je za nas terpeti hotel. Ko sc te Pa približal čas od vekomaj namenjen za njegovo terpljenje, Se ie radovoljno v roke dal svojim sovražnikom. Judež Iškarjot, eden njegovih 12 aposteljnov je bil tisti nehvaležni, nezvesti, nesrečni človek, ki ga je bila božja previdnost odločila, da Kristusa sovražnikom izda. Ta zaverženi apostelj je višjim duhovnikom ponudil in obljubil Jezusa izdati iz lakomnosti in oni so niu obljubili 30 srebernikov (okoli 30 goljdinarjev). II. Preden je pa Kristus terpeti začel, je hotel se svojimi nčenci še zadnjo večerjo imeti in ž njimi velikonočno jagnje testi. Pri zadnji večerji je Zakrament sv. Rešnega Telesa postavil in. da bi vedeli, da gre radovoljno v terpljenje, je povedal Svojim aposteljnom, da ga bo eden iz med njih izdal. »Sin človekov gre sicer tje, kaker je od njega pisano, je djal, pa gorje človeku, od keterega bo človekov sin izdan , bolje bi mu bilo, Ja bi tisti človek rojen ne bil. Te besede je Kristus rekel, da bi bite Judeža Iškarjota prestrašile; toda njegovo serce je bilo od lakomnosti že preslepljeno in se ni dalo pretresniti. Kmalu potem se je pobral Judež iz tiste hiše, da bi se pripravil k izdajstvu. Jezus je pa aposteljnom še neketere lepe nauke dal in Potem jim je povedal: Kamer jaz grem, vi ne morete priti. Sv. i>eter se je zavzel nad temi besedami Kristusovimi in mu je re-da je pripravljen zanj tudi svoje življenje dati. In kaker je teJistus rekel: Nocoj se boste vsi nad mano pohujšali, je sv. Iteter še bolj terdil, da je pripravljen ž njim v ječo in smert iti, Ju, akoravno bi se vsi nad tabo pohujšali, je djal, jaz se ne bom Pohujšal. Kristus mu je odgovoril: »Resnično ti povem, da nocoj, Preden bo petelin dvakrat zapel, me boš ti trikrat zatajil.« III. Po zadnji večerji je šel Jezus se svojimi učenci čez potok Cedron na Oljisko goro, kamer je navadno molit hodil. Tam gori je bila pristava Getsemani in zraven pristave je bil vert. V ta vert gre Jezus in ž njim njegovi učenci. To je bilo Judežu dobro znano. Jezus pusti učence priporočivši jim, naj molijo ter se s Petrom, Jakobom in Janezom lučaj daleč od njih odtegne-Tedaj je začel prestrašen in otožen biti, njegovo serce je bilo od grozovite žalosti vse pobito. Takrat je trem aposteljnom. ki so pri njemu bili, rekel: »Moja duša je žalostna, da mi ic vmreti, ostanite tukaj in čujte z menoj.« Potem je malo dalje stopil in na kolena padel in molil: »Moj Oče, ako hočeš odvernt od mene ta kelih terpljenja, vender ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi.« Tukaj se mu je angelj iz nebes prikazal in ga je poterjeval. Ko so ga vnovič smertne težave obšle, je z obrazom na tleh ležeč zopet Boga prosil, da bi ta ura od njega odšla-»Moj Oče! je dejal, če je mogoče, vzemi ta kelih od mene, vse reči so tebi mogoče, vender ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi.« Ravno ta čas mu je po životu pot šel, kaker kervave-kaplje, ki so na zemljo padale. IV. Ko vstane od molitve, gre k svojim učencem, ki jih najde od žalosti spijoče. »Zakaj spite, jim pravi, čujte in molite, da ne padete v skušnjavo.« Potlej se oberne posebej k Petru in pravi: »Simon, spiš? Kaj nisi mogel eno uro z mano čuti? Čujte in molite, da v skušnjavo ne padete. Duh je sicer voljan ali meso je slabo.« Potem je šel Jezus drugič strani in je molil z ravno tistimi besedami: »Moj Oče! je rekel, ako ne more ta kelih od mene iti, ne da bi gd pil, naj se zgodi tvoja volja.« Potlej severne k svojim učencem, jih zopet spijoče najde, ker so bile njih oči polne dremote, pa oni niso vedeli kaj odgovoriti. Zopet jih je Kristus popustil, šel je tretjič molit, prejšnje besede je govoril in ko tretjič k učencem pride, jim z očitanjem reče: »Spite zdaj, in počivajte, zadosti je, ura je prišla. Glejte človekov sin bo izdan grešnikom v roke. Vstanite, pojdimo, glejte,, ta, ki me bo izdal, je blizu.« V. Premislimo zdaj malo, kar je Kristus v vertu Getsemani storil, preden je bil cd sovražnikov vjet. Saj so njegova djanj.a' zgledi, po keterih se moramo tudi mi ravnati. Kristus je v vertn molil, pa kako je molil? Molil je ponižno, ker se je na kolena vergel in z obrazom na zemljo padel. Tako se je on pred svojim nebeškim Očetom globoko ponižal in ga je molil. Uči se, kristjan! od Jezusa moliti, spoznaj, da si nevredna stvar pred Bogom, zato se pred vsegamogočnim Gospodom na kolena verzi, m iz svoje velike revščine k njemu zdihuj in pomoči ga prosi. In bolj ko boš ponižno molil, prej boš vslišan, ker sv. Pismu Piavi: »Bog se prevzetnim vstavlja, ponižnim pa daje svojo milost.« — Kristus je molil v božjo voljo vdan, on ni zahteval, da bi grenki kelih terpljenja in smerti moral od njega vzet biti, ampak le, če je volja božja. Uči se kristjan od Kristusa 2 izročenjem v božjo voljo moliti, keder te revščina stiska, ke-der te nadloge tarejo, keder te bolezen obišče, ali keder te druge nesreče zadenejo. Prosi Boga za rešenje iz teh križev, pa Pusti na njegovo voljo, da naj se to zgodi, kar Bog ve, da je tebi bolj pridno, ne to, kar ti želiš. Po Kristusovo moli: »Moj B°g in moj Oče, reši me iz nadloge, vender ne moja, ampak tvoja volja se zgodi. Saj ti, nebeški Oče, vse bolj veš, kaj je 2a me dobro.« VI. Jezus je stanovitno molil, ker je trikrat svojega Očeta -Prosil, da bi ta ura, ako bi bilo mogoče, od njega odšla. Uči se, kristjan! tudi ti stanovitno moliti. Tvoja stanovitna molitev, bo’ gotovo vslišana, če le kaj tacega ne prosiš, kar je volji božji nasproti. Kristus je previdel, da bodo njegovi aposteljni v veliki skušnjavi od njega odstopili in ga zapustili, keder ga bodo vje-tega, zvezanega in zaničevanega videli; zato jim je rekel: »Čujte m molite, da v skušnjavo ne padete; duh je sicer voljan, ali meso je slabo.« Čuti, moliti, Boga pomoči prositi, jim je priporočal, ker je meso slabo, ako ravno je duh voljan in serce dobro. Kristjan! uči se iz tega, kaj ti je storiti ,keder si v skušnjavah, k-e je tvoja volja še tako dobra, in tvoj duh še tako voljan, je Vender tvoje meso slabo in k hudemu nagnjeno, zato beži pred slabo priložnostjo; včasih je bežati premagati, in če že le moraš / skušnjave priti, čuj sam nad sabo in prosi Boga pomoči, da 'b> jih premagati mogel. ' (Dalje prih.) Iz Jeruzalema V začetku meseca rožnika, ko to-le pišem, je v ljubi domovini narava v zelenju in bujnem cvetju, tu v Palestini, zlasti okrog Jeruzalema, se je pa že vse posušilo, trava in cvetlice; žito je z njiv večinoma spravljeno, le tupatam se še vidi kje kaj zrele pšenice. Še pred kratkim je bila Oljiska gora, kamer imam razgled iz samostana sv. Odrešenika, lepo zelena, zdaj je pa sivoerjava, le proti verhu je še precej oljik in pinij, prijetno zelenih. Temu je vzrok posebnost podnebja Sv. Dežele. Tukaj se namreč leto deli v dve polovici: v deževno in suho. Štirih letnih časov, kaker so v domovini, ni v jutrovih deželah. V. suhem letnem času, to je od srede aprilja do srede oktobra, je nebo skoraj vedno jasno, torej brez dežja. Od srede oktobra do srede aprilja pa je deževna doba; seveda pa tega ni umeti tako, kaker da bi v teh mesecih vedno deževalo; tudi v tem času jo le malo dni, ko dežuje. Obilen dež v zimskih mesecih je tudi dandanašnji kaker negdaj velik blagoslov božji, pomanjkanje dežja pa kazen, ker sledi potem slaba letina. Pervi dež, kaker ga imenuje sv." pismo, pride v oktobru, zadnji pa v aprilju. Začetek in konec dežja naznanja germenje. kar se drugekrati v Palestini skoraj nikoli ne sliši. Kaker se razveseli arabski kmet v začetku oktobra groma, tako je žalosten, ako ga sliši že v začetku aprilja, posebno kedar je bilo v zimskih mesecih malo dežja. Nekaj posebno veselega za Jeruzalemčane je praznik imenovan Bir Avoub to je vodnjak Jobov, ki se obhaja pri Jobo-vem vodnjaku v dolini Jozafat. Ta praznik se obhaja le tedaj, kedar je bilo v zimskih mesecih zadosti dežja. Saj je zlasti za okolico Jeruzalema največja sreča obilen dež. Brez njega bi vbogi kmet ne mogel nič pridelati, brez njega bi bilo v Jeruzalemu silno, pomanjkanje vode, kar je gotovo jako huda reč. Kot znamenje, da je dal Bog zadosti dežja, služi Jobov vodnjak na južni strani doline Jozafat, kjer se z njo združi dolina Hinnont-Ta vodnjak je globok okrog 30 m in keder dežuje toliko, da priteče voda čez njegov rob je to znamenje, da je bilo zadosti dežja in da bo dobra letina. Tedaj pride na tisoče ljudi v„dolino Jozafat in se pri vodnjaku vesele celi dan. Tudi letos so veselo obhajali ta praznik. Ko je v domovini meseca januarija in februarija najhujša zinta, je tu v Palestini bujna pomlad. Zemlja ozeleni in pokrije jo kmalu brezštevila vsakoverstnih cvetlic. Kako lepa je bila že v teh mesecih saronska ravnina! Večkrat sem se namreč tedaj Peljal po železnici iz Jafe v Jeruzalem in gledal z veseljem le-Poto oživljene narave. Posebno so mi vgajale živo kaker kri erdeče cvetlice, ki so zaljšale podobno erdečkasti preprogi sa-ronsko ravan, in ni jih zmanjkalo noter do Jeruzalema, čeravno ie svet od Ramelj naprej kamenit, podoben našemu'Krasu. Te ljubke' cvetlice se imenujejo anemone, slovensko pa veternice ak tudi zaspanke. Plinij izvaja ime anemona iz gerške besede »anemos« to je veter, ker ta cvetlica ne odpre svoje čaše, preden ne pripihlja veter, in prav zato se imenuje tudi zaspanka. Ni velika ta cvetlica, zraste kako ped visoko, pa jih je po več skupaj. Iz gomoijnate korenike se vzdigne po več posameznih stebel z enim temnozelenim listom. Kelihu podoben cvet je er-deč kaker kri. Cvete v februariju in marciju. Vso pot do Jeruzalema je videti to cvetlico, tudi v okolici Jeruzalema, na Oljili* gori, v Samariji in Galileji. Nobena druga cvetlica ni tako splošna v Palestini kaker ta. Bolj redke so rumene, višnjeve in škerlataste. Živa barva anemone je privela mnogo naravoslov-Cev do mnenja, da je ta cvetlica tista, o keteri je rekel Zveličar v Pridigi na gori: »Poglejte lilije na polju kako rastejo: |te delajo in ne predejo; povem vam pa, da še Salomon v svoji časti ni bil oblečen kaker ena izntej njih.« Mat. VI. 28-29. V bujnem rastlinstvu, ki se vidi spomladi v Sv. Deželi, zavzema pervo mesto anemona in je v resnici najberže ona tista klija, o keteri govori Zveličar. Sicer ima ta zenačba svoje težkoče, vender je gotovo, da teu je gora*) ,kjer je imel Zveličar pridigo o osmerih blagrih ali Zveličanskih čednostih, sama dala priliko vsled obilih anemon in *) Gora blagrov je na zapadni strani genezareškega jezera, kakih 50 Ba'nut od sedanje vasi Tabiga. Proti zapadu od te vasi se vzdiguje več hol-■Oov do 250 m. visokosti nad jezerom. Na verhu enega holma raste drevo krebinta. Do zadnjega časa ste bile še dve drevesi, ki so jih Arabici imeno-Vali blagoslovljeni ali drevesi blagoslova. Zdaj stoji še eno samo drevo, ki 3Pominja na »goro«, o keteri piše sv. Matej, kjer je Jezus veliki množici, obrani iz vse Palestine, govoril one vzvišene nauke, ki jih imenujemo »pri- njih lepote, da je s tistimi besedami na nje opozoril svoje po-slušavce. Dalje je tudi gotovo, da »1 i 1 i j a na p o 1 j u« ni navadna bela lilija, ker se ne najde v Palestini nikjer na polju. Slednjič so premnogi izreki sv. pisma, posebno v Visoki pesmi, ki govore o liliji sami dokaz, da ne veljajo beli liliji, pač pa naši anemoni ali z drugimi besedami, da ti izreki ne zaznamujejo lilije, ampak anemono. P. B. Hala Senčica od Svetega Boga vijolica najsvetejšega zakramenta. (P. V. K.) (Dalje.* *) 33. Kako je dala mala Lenčica neki sestri kratek, pa globok ter čudovito lep nauk in odgovor. Njeno terdno zaupanje na previdnost božjo je bilo jako spo^ mina vredno. Živela je, gibala se in bila, po aposteljnovi besedi (Dj. ap. 17, 28), v »svetem Bogu«. To je bil svet »svetega Boga«, in nič se ni zgodilo, kar bi ne bil on hotel. »Dete«, tako je rekla nekega dne hišna predstojnica, sestra (Dj. ap. 17, 28), v »svetem Bogu«. To je bil svet »svetega Boga«- diga na gori*. Tako kažipot našega P. Barnaba Meistermanna. Ta velezaslužni moj sobrat je bil rojen v Aljzaciji in je že mnogo let lektor arheologije v samostanu sv. Odrešenika. On je spisal poleg več drugih knjig o Sv. Deželi tudi kažipot, ki ga je predstojništvo kustodije določilo ko uredni kažipot Sv. Dežele. Spisan je bil pervotno v francoskem jeziku, pa zdaj je preveden V španski, angleški madjarski in nemški jezik. Nemška izdaja »Durch’s Heilige Land, Fuhrer fur Pilger und Reisende« je ravnokar izešla in se dobiva pri založništvu Mosella v Treviru in pri založništvu Isaria v Monakovem. P. B. *) V zadnjem zvezku je na str. 184. iz spred stoječega spisa neka ver-sta zašla v 26. odstavek te zgodbe in izpodrinila pravo versto, tako da je zveza jako neroduo pretergana. 26. odstavek se ima začeti tako.- »Veliko jutro se je začelo svitati, jutro 6. grudna 1907. Po taki noči brez spanja, brez pO' čitka se je bilo po pravici bati, da bo razburjenost z a tako nežno dete prevelika in da ne bo v stanu presvetega zakramenta prejeti.* — Podčertane besede je izpodrinila ona tuja versta. Povej mu tudi, da Mati Frančiškova potrebuje denarja, da bo mogla poplačati svoje dolgove.« Lenčičin odgovor je bil poln visokega zaupanja na dobroto božjo: »Sveti Bog ve to,« je rekla, »in to je dovolj.« 34. Kako je mala Lenčica na sveti večer pripravila posteljico za svetega Boga. Ljubi sveti božični čas je bil zopet prišel, otročji veseli Praznik. Povsodi, v šoli in samostanu, so oznanjale bodeče Paljme se svojimi erdečimi jagodami (opričje) in bliščeči napisi »vesele božične praznike!« Na sveti večer dopoldne so prinesli Lenčico v kapelo, da bi videla jaslice. Res je imela veliko veselje nad raznimi podobicami in kipec božjega Deteta je se spoštovanjem in ljubeznijo Poljubila. Pa ko se je vernila v svojo izbo, je silno prosila, da bi dobila svoje jaslice. K sreči so našli nekje še en kipec božjega deteta; postavili so ji torej jaslice na mizi poleg njene posteljice* Lenčica je skerbno nadzorovala delo. Velela je pomočnici Postrežnice, naj prinese slamice, »da naredi posteljico za svetega Boga.« Ali deklica pride nazaj, ne da bi bila kaj našla; »Tam doli na dvorišču je je dovolj,« pravi Lenčica, in deklica ie morala še enkrat iti iskat. Naposled se je slamica našla, in Lenčica je s pomočjo potrežnice pripravljala »posteljico za svetega Boga«. Sama je cepila bilke, da bi ne bilo kakih terdih bunčic v »posteljici svetega Boga«. Zato je položila Jezuščeka v jaslice, v ročici deržečega majhino vejico opričja. 35. Kako je mala Lenčica na sveti večer mej polnočnico prejela Dete Jezuščka. Na sveti večer je skušala Lenčica zgodaj zaspati. Ali ve-bko pred polnočjo je bila že zopet zbujena. Takoj se je začela Pripravljati za sveto obhajilo. Ko je mašni zvon klical h pol-n°čnici, so jo nesli zopet dolu pred aljtar božji. 2e je bila minila perva sveta maša; pričela se je druga. To ie bil prizor molitve in ljubezni: belo oblečene sestre in otročiči, Pokriti z mehkimi, belimi naličji, in nad vsem slovesna tihota, ie oznanjala mir božji-. In ondi na svojem navadnem prostoru pred Najsvetejšim ie bila drobna stvarčica, mala, Lenčica. Njen bledi, vpadli obrazek ie Pač kazal, da je to njena zadnja božična noč na zemlji. Ali bliščala se je od svete ljubezni. Saj je smela svojega »svetega Boga« prejeti, prav to noč, ko je prišel dolu h nam, da bi prebival mej svojimi otroci____Zdaj je bila njena glavičica sklonje- na v molitvi; zdaj je vzdignila svoje oči ter zamišljeno sledila gibanju in opravljanju božjega služabnika. »Gloria in exeelsis Deo........! — tako je donela vesela pesem nebeških zborov, ki so pozdravljali dolgo pričakovanega Odrešenika sveta. Pri darovanju so ljubi mali pretergali globoko, slovesno tihoto z veselo božično pesmijo: »Adeste fideles...« »Pridite,-verni, radostni molimo našega Gospoda,« tako so peli v svetem prazničnem veselju. Nato zopet slovesna tihota. Le sem ter tja je slišati besede božje službe od aljtarja, ki ima kmalu biti za jaslice nebeškemu detetu. »Sanctus, sanctus, sanctus...!« — »Svet, svet, svet, Go-spod!« — vzdihljej nemirno bijočih sere, tiho šeptan pozdrav prihajajočemu kralju kraljev. Nato zopet globoka, slovesna tihota ... razen na pol zader-žanega ihtenja, ki je pričalo o solznih očeh in vtripajočih persih- Zdaj povzdigovanje, tinkljanje zvončka, vklanjanje glav, šeptana molitev pozdrava temu, ki je prišel nad nje. njih prija-tel, njih zveličar in njih Bog. Drugi spev se oglasi: »Ergo, qui natus«, »Tebi. ki si bil rojen nocoj, Tebi, o Jezus, bodi čast in slava!« »Agnus Dei, qui tollis peccata mundi...« O nedolžno Jagnje božje, rojeno na ta svet, da si moglo živeti naše življenje ter umreti svoje grenjke smerti ko žertev za naše grehe, usmili se nas, daj nam svoj sveti mir! »Domine, non sum dignus ...« — »Gospod, nisem vreden ...«, in vsaka glava se je pripognila v ponižni molitvi. Zdaj se mu bližajo njegovi zvesti, ki poznajo njegov gla~ ter sledijo njegovemu ljubeznivemu klicu. Na zadnje — vrata tabernaklja so široko odperta in Jezus--Dete betlehemsko, ki je bilo v rokah mašnikovih zopet rojeno-pride k mali Lenčici, da ji da svoj božični dar. svoje rešnje telo-samega sebe vsega. Zdaj se zasveti Lenčičin obraz, ravno kar še tako bled ih upaden, njene oči zažare v čudovitem, nenavadnem blesku. Nepremično so vperte na tabernakelj, kaker bi hotele posvetih noter ter predreti skrivnosti ondi skritega božjega življenja. Če je bil sploh kedaj kedo zamaknjen, zaterjevala je po-5neie sestra Marija od svetega Pija, ki je takrat poleg nje kle-»tedaj je bila mala Lenčica gotovo.« Kako je mala Lenčica v sveti božični noči dala prižgati sve~ čice za Dete Jezusa. Ko je bil duhovnik aljtar zapustil, so nesli Lenčico nazaj v njeno posteljico. Ali to noč ni mogla počivati. Poklicala je Sv°jo postrežnico ter ji rekla: »Deftes je rostni dan svetega Boji^’ to je dan ko je prišel na to zemljo, da bi nas odrešil ' majnika v bolnišnici vsmiljenih bratov v Gorici); 1 j u b I i a 11 L^e: Neža Pirnat, Uršula Podkošek, Elizabeta Vašelj, Ana: kko, Ana Košir, Marija Grum, Katarina Bogataj, Marija Stri-.p Terezija Slapar, Marija Sajovic, Marija Mertl, Ana Cugelj, erezija Zupan, Helena Gregorka, Marijana Man, Marija Grenek; kamniške: Ana Čebulj, Marija (Klara) Černe, Ka-r°lina (Marija) Schmalz, Marija (Terezija) German, vse iz Kam-IJjka, Jožefa (Elizab.) Podjed iz Tunjic, Katarina (Neža) Marko, ^ “Tija (Klara) Gašperc, Helena (Klara) Robas, Marija (Fran-,a' Rozman, vse iz Cerkelj, Marija (Angela) Kepec iz Ihana, polonija (Mihelina) Kreč, Katarina (Elizabeta) Šušteršič, Ma-Uana (Terezija) Hribar, vse tri iz Mengša, Neža (Marija) Zor-iz Velesela, Marija (Elizabeta) Petrič t v Irliski Bistrici; v°pendske: Ana (Jedrt) Letnar, Barbara (Marija) Pod-I erzenec, Jernej (Štefan) Peterca; ternovske pri Ilirski 'strici; Helena Frank iz Prema. Nadalje se priporočajo v molitev neka žena v Scharnhor-u Pri Dortmundu na Nemškem na čast presv. Sercu Jezuso-l^mu za ljubo zdravje; S. M. S. K. iz družbe hčer božjega zve-earja v čast presv. Srca Jezusovega, da bi jim sovražniki ne psii škodovati; neka tretjerednica, ogerska Slovenka, v bol-snici v Pečuku, za zdravje dušno in telesno in potem, če Bog a zdravje, za primerno dobro službo. Zahvalo za vslišano molifev ^Panjajo na dalje: L. H. za rešitev iz neke nadloge; Marija . 'Pcinta Vider Bogu Sv. Duhu, presvetemu Sercu Jezusove- s * Mariji, sv. Jožefu, sv. Antonu itd., da je dobila zaželeno C|teljsko mesto v Šiški. Za kitajski misijon ^ na(talje poslali v Kamnik: Marko Kostanjevec iz Ljubija ‘ ® K; neimenovana oseba: 40 v; N. N.: 20 K. Rimsko ■ Frančiškanski koledar za lelo 1913. Mesec julij ali mali serpan. 1. torek: mej ormino sv. Petra in Pavla, ap. 2. sreda : obiskovanje bi. dev. Marije. V. O. 3. četertek: sv. Julijana Falkone-rijeka, d. 4. petek: mej osmino sv. Petra in Pavla, ap. 5. sobota : sv. Cirilj in Metod, škofa. 17. čttertek: sv. Aleš, sp. 18. petek: bi. Simon Lipniški, sp- j' r.; sv. Simforoza in njeni s' novi, m. 19. sobota: bi. Janez Dukeijski SP' 1. r. 6. nedelja, 8. po bink.: osmina sv. Petra in Pavla, ap. 7. pondeljek: sv. Lovrenec Brindi-ški, sp. 1. r. kapuc. P. O. 8. torek: sv. Elizabeta Portugaljska, vd. 3. r. P. O. 9. sreda: sv. Nikolaj in tovariši gor-kum. m. P. O. 10. četerlek : sv. sedem bratov, m. 11. petek :sv. Veronika Juliani, d. 2. r. P. O. 12. sobota: sv. Mohor in Fortunat, m. 20. nedelja, 10. po bink.: sv. n jeronlm Emilijan, §p.; sv. jeta, d. m. 21. pondeljek: osmina sv. Bonav«11 ture. 22. torek: sv. Marija Magdalena, sp0 kornica. 23. sreda: sv. Apolinarij, šk. m- 24. četertek: sv. Frančišek Solani sp. 1. r. P. O.; sv. Kristina, d.111 25. petek: sv. Jakob, ap.; sv. stof, m. 26. sobota : sv. Ana. ✓ • 13. nedelja, 9. po bink.: sv. Ana-klet, pap. m. 14. pondeljek: sv. Bonaventnra, šk. c. uč. P. O. 15. torek : bi. Angelina Maršanska, vd. 3. r. P. O. 16. sreda: Mati božja Karmeljska. 27. nedelja, 11. po bink.: posve£ nje vseh cerkev treh redov sV' Frančiška. 28. pondeljek: sv. Nazarij in dru= m.; bi. Nevolon, sp. 3. r. 29. torek: sv. Marta, d.; sv. FeP*13 14 15 16 pap. in drugi, m. 30. SJeda : sv. Kamilj, sp. 31. četertek: sv. Ignacij, sp. erkva6 Opomba: P. O. pomeni popolnoma odpustek za vse verne v cei treh redov sv. Frančiška. P. O. pomeni popolnoma odpustek samo za ude I., 2. in 3. reda sv. ^ čiška. ed*' V. O. pomeni vesoljno odvezo s pop. odpustkom za ude 1 ,2. in 3. rea Nihil obstat. P. Constantinus Luser, — Nihil obstat. P. Guido Rant, dr. the°*' Imprimatur. P. Angelus Mlejnik, M n. Prov.