GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
Posamezni izvod 1.30 šil., mesečna naročnina 5 šilingov.
V.b.b.
Hetitih IX.
Celovec, petek, S. oklobev 195%
Štev. ic (esc)
Sporazum o Trstu v interesu miru
V torek je padla že dolgo pričakovana odločitev o Tržaškem ozemlju. Po dolgotrajnih pogajanjih so predstavniki Anglije, ZDA, Jugoslavije in Italije podpisali v Londonu »Spomenico o sporazumu«, ki vsebuje načela rešitve tržaškega vprašanja. Veleposlanika Italije in Jugoslavije v Londonu sta zatem podpisala še dodatno listino, ki se imenuje »Posebni statut« in ureja manjšinska vprašanja. Nato sta izmenjala nekaj pisem v imenu svojih vlad. Vse listine so istočasno objavili v Londonu, Washingtonu, Beogradu in Rimu.
„Spomenica o sporazumu”
ima v glavnem naslednjo vsebino:
1.	Po manjši obmejni korekturi v korist Jugoslaviji na področju Miljskega polotoka preide cona A s Trstom pod civilno upravo Italije, pod civilno upravo Jugoslavije pa vsa cona B ter del ozemlja cone A z okrog 3000 prebivalci. V obeh conah se v teku treh tednov ukinejo vojaške uprave. Velika Britanija in ZDA umakneta v tem času svoje čete iz cone A.
2.	Obmejne korekture izvedejo zastopniki zaveznikov in jugoslovanske vlade v teku treh tednov.
3.	Italija in Jugoslavija bosta uveljavili posebni manjšinski statut, ki bo ščitil obojestranske manjšine.
4.	Italija bo internacionalizirala tržaško pristanišče, kamor bo imela Jugoslavija svoboden dostop.
5.	Nad prebivalstvom se ne bodo izvajali ukrepi preganjanja ali diskriminacije zaradi dosedanje politične aktivnosti v zvezi z reševanjem vprašanja STO.
6.	V roku dveh mesecev uredita Italija in Jugoslavija mali obmejni promet za Trst in področje, na katero meji.
7.	Prejšnji prebivalci STO se lahko v teku enega leta vrnejo z vsemi pravicami. Osebe, ki se ne vrnejo ali ki se bodo v teku enega leta izselile, bodo lahko v teku dveh let brez carine prenesle svoje imetje.
8.	O tem sporazumu bo obveščen Varnostni svet Združenih narodov.
slovansko-italijanski odbor, ki bi nadziral zaščito narodnostnih skupin in reševal pritožbe in vprašanja, ki bi jih postavljali pripadniki narodnostnih manjšin v zvezi z izvajanjem statuta. (Op. ured. — Celotno besedilo statuta bomo objavili v prihodnji številki.)
Sporazum o rešitvi tržaškega spora je v svetu močno odjeknil in ga ocenjujejo kot veliko miroljubno dejanje. V Beogradu poudarjajo, da je rešitev na podlagi razmejitve težka žrtev za Jugoslavijo. Čeprav ne zadovoljuje upravičenih narodnostnih teženj jugoslovanskih narodov, se je jugoslovanska vlada odločila za podpis v globoki želji, da bi prispevala k ustalitvi evropske varnosti in miru na svetu. S tem je omogočila, da je bilo tržaško vprašanje rešeno s sporazumom, ki po svojem duhu in bistvu vendarle priznava jugoslovanske koristi na tem ozemlju. Zlasti podčrtavajo dejstvo, da je Jugoslaviji priznana pravica do vse cone B in da se je s pomaknitvijo mejne črte v korist Jugoslavije zboljšal položaj Kopra. Kot najvažnejši sporazum označujejo statut o narodnostnih manjšinah, od kate-
V uvodni oddaji celovškega radia pod naslovom »Deželna politika iz prvih virov« je minuli torek govoril deželni glavar Wcdenig, ki ga politični nasprotniki že dalj časa zasipajo z raznimi očitki v zvezi s KELAG-afero in deželno personalno politiko ter ga zlasti tudi dolžijo, da je preveč naklonjen Slovencem. Deželni glavar je vse te očitke odločno zavrnil kot neutemeljene.
Naše bralce bo predvsem zanimalo stališče, ki ga je deželni glavar zavzel do onih šovinističnih in lažipatriotičnih krogov, ki se nočejo sprijazniti s politiko mirnega sožitja med obema narodoma na Koroškem in z dobrososedskimi odnošaji
rega izvajanja bo v praksi odvisen razvoj jugoslcvansko-italijanskih odnosov v prihodnosti. Od Italije bo' predvsem odvisno, če bo s svojim ravnanjem do Slovencev razpršila upravičeno nezaupanje ter našla pot za prijateljsko sodelovanje ne le s Slovenci v Italiji, marveč tudi s svobodnimi jugoslovanskimi narodi. Ključ za bodoče dobre sosedske odnose in sodelovanje leži v rokah Italije.
Predcednik italijanske vlade Scelba je pred senatom dejal, da daje sporazum možnost za široko sodelovanje Italije z Jugoslavijo. Slovencem v coni A pa je zagotovil, da se lahko zanesejo, da bo Italija. sporazum dosledno izvajala.
Tržaško prebivalstvo je sprejelo objavo sporazuma, mirno in precej zadržano. Demokratični Tržačani izražajo zadovoljstvo nad pogoji, ki jih ie jugoslovanska diplomacija uspela vključiti v sporazum glede zadržania Italije do prebivalstva in bodočega življenja v coni A. Poudarjajo pa tudi, da bo šele izvajanje sporazuma pokazalo, v koliki meri je Italija pripravljena doseči pomiritev in dobre odnose z Jugoslavijo.
med našo deželo in sosedno Jugoslavijo. Tozadevno je deželni glavar dejal:
»Kar sc tiče očitkov, da sem Slovencem naklonjen, meram izjaviti, da Slovencem nisem t:‘č bolj naklonjen kot pa sodeže-lanom, ki govore nemško. Končno sem deželni glavar za vse ljudstvo in kot tak tudi dolžan, da se zoperstavim vsem poskusom, ki ogrožajo notranji mir v naši deželi. Naša slovenska manjšina ima pravice, ki jih je treba očuvati. To ni noben privilegij, marveč odgovarja naziranju svobodnega sveta o človečanskih pravicah. Nemogoče je biti demokrat samo v stvareh, ki se tičejo večine, nasproti manjšini pa biti nedemokratičen. Mi smo
obmejna dežela, ki meji na dve državi. Razen tega se ena teh držav, namreč Jugoslavija, posebno zanima za slovensko manjšino. Obmejna dežela ima dve možnosti: Ali se odloči za sovražno stališče do sosedov, kar bi pomenilo za Koroško predvsem izgubo narodnostnega miru in s tem tudi gospodarske ovire, ali pa se odloči za dobrososedske odnose. Mi smo se odločili za odnose dobrega sosedstva in sadovi tega sta notranji mir in mirna izgradnja. Dobrososedske odnose do Jugoslavije ne gojim bolj kakor one do Italije. Koroška je posebno s kulturno izmenjavo zelo povezana z obema deželama ne da bi izvirala iz tega za deželo kakršna koli politična ali gospodarska obveznost. Mnenja sem, da se narodi prav s kulturno izmenjavo medseboj bolje spoznavajo in da izpolniujemo Korošci s tem pomembno evropsko nalogo.«
Na očitke, da pospešuje slovenskg organizacije pri nakupu zemljišč, je deželni glavar Wedenig odgovoril:
»K temu je treba reči, da mora o pospeševalnih ukrepih deželne vlade sklepati koroški deželni zbor. Deželni zbor pa še nikdar ni sprejel v svoj proračun kak pospeševalni prispevek za nakup zemljišč po slovenskih organizacijah. Očitek, da ne nastopam proti posestnim nakupom slovenskih zadrug, je smešen. Kajti na temelju ustave ne morem prepovedovati nakupa zemljišč avstrijskim državljanom ali priznanim avstrijskim organizacijam, če jih izvaiajo v okviru zakonov. Vendar moram k temu pripomniti, da ie slovensko zadružništvo dobilo zemljišča in posest, ki jih je pred nedavnim prejelo, na podlagi povračilnega zakona.«
Razumljivo je, da neodgovorni šovinistični hujskači s stališčem deželnega glavarja niso bili zadovoljni in da so v svojem klerikalnem tisku žolčno reagirali z novimi izpadi. Vsa koroška miroljubna demokratična javnost brez razlike jezika in narodnosti pa ie pozdravila njegova odločna in z demokratičnim duhom prežeta izvajanja.
Deželni glavar je odgovoril hujskačem
Obojestransko popuščanje je rodilo uspeh
Vlade ZDA, Velike Britanije in Francije so v deklaracijah izjavile, da ne bodo nudile podpore zahtevam niti Jugoslavije niti Italije po ozemlju pod suverenostjo ali upravo druge. Hkrati so izrazile prepričanje, da bosta obe državi lahko reševali vse še nerešene probleme s prijateljskimi pogajanji v duhu medsebojnega razumevanja.
Pri kompromisni rešitvi tržaškega vprašanja so posebno pomembne in tudi za naše koroške razmere zelo podučne določbe, ki jih vsebuje
„Posebni statut”
o zaščiti pravic narodnostnih manjšin
Ta statut zagotavlja manjšinam osnovne svoboščine brez diskriminacije, njihovo enakopravnost in pravično zastopstvo na upravnih položajih. Statut predvideva kazenske sankcije za podpihovanje nacionalnega sovraštva. Glede zaščite narodnostnega značaja in nemotenega kulturnega razvoja predpisuje statut podrobne določbe glede ureditve šolstva, učnih knjig, šolskih poslopij in učnega osebja. Statut predvideva enakopravnost jezika manjšine pri upravnih in sodnijskib oblasteh, pri javnih dokumentih, službenih obvestilih, javnih razglasih in publikacijah ter ureja, da morajo biti v mestih in krajih s pomembnim odstotkom drugo-rodnega prebivalstva napisi na javnih ustanovah, imena krajev in ulic označeni v obeh jezikih. Vsako spreminjanje meja upravnih enot z namenom, da bi se spremenil narodnostni sestav, je zabranjeno. Statut zagotavlja narodnostnim skupinam tudi enakopraven gospodarski razvoj brez diskriminacij ter pravično razdelitev finančnih sredstev. V statutu je na koncu predviden posebni mešani jugo-
Proti vsakemu pričakovanju se je londonska konferenca devetih držav, katerih zastopniki so razpravljali o vprašanju nemške oborožitve, zadnjo nedeljo končala z uspehom, ki je bil najbolj dvomljiv ravno zadnie ure pred koncem konference. Na enajstih plenarnih sejah, sestanki pododborov in raznih strokovnjakov namreč sploh niso šteti, so zunanji ministri zastopanih držav bili težek boj za dokončno formulacijo sklepov konference, potrebni so bili številni kompromisni predlogi, s katerimi je bi! posebno radodaren belgijski predstavnik Spaak, končno pa je na podlagi obojestranskega popuščanja uspelo, da so v nedeljo popoldne slovesno podpisali zaključni dokument.
Glavna »nasprotnika« na londonski konferenci sta bila francoski predsednik
Mendes-France ter nemški kancler Adenauer, ki sta se do zadnjega borila za vsako posamezno črko sporazuma. Francoskemu nasprotovanju glede zopetne nemške oborožitve in predlaganim omejitvam je stala nasproti nemška odločnost in zahteva po popolni suverenosti in enakopravnosti, zato tudi razni kompromisni predlogi niso imeli zadovoljivega uspeha. Ko je naiprej že izgledalo, da bo na podlagi Snaakovega posredovanja, s katerim so soglašale vse države, le prišlo do sporazuma, pa ie bil spet Mendes-France tisti, ki je odločno' prekrižal prenaglene račune. Šele z drugim Spaakovim posredovalnim predlogom, ki je imel za posledico' nekoliko popuščanja s strani Adenauerja, se je pod pritiskom razmer končno sprijaznil tudi francoski predstavnik in je bil s tem
prebroden najtežji del konference, na katerem bi se le-ta kmalu spet razbila. Morda je na popustljivost Francije odločilno vplivala tudi nevarnost, da v primeru nadaljnjega odlašanja umakne Velika Britanija svoje zagotovilo, da je pripravljena pod gotovimi pogoji vzdrževati omejeno število vojske na evropski celini, kar končno pomeni ugoditev eni izmed glavnih francoskih želja.
Dokument, ki so ga v Londonu podpisali, obsega sklepe in priporočila, nanašajoča se na vprašanja nemške suverenosti, nadalje sklepe v okviru bruseljskega pakta, na priporočila severnoatlantskemu paktu in končno' na način in obseg dela strokovnjakov, ki je predvsem tehničnega značaja in o katerem bodo morali predložiti poročilo zunanjim ministrom, ko se bodo le-ti 20. oktobra znova sestali v Parizu, da dokončno sklepajo o vprašanju nemške oborožitve. Sklepi, ki so jih sprejeli v Londonu, so namreč le splošnega značaja, o podrobnostih zlasti glede kontrole nad oborožitvijo in glede proizvodnje orožja pa se bodo razgovori nadaljevali v posebnih pododborih.
Sklepi londonske konference
Izmed sklepov, ki so jih sprejeli v Londonu, so najvažnejši naslednji:
1.	Zapadna Nemčija postane suverena in dobi pravico, da se oboroži;
2.	devetletna okupacija Nemčije se čimprej zaključi;
3.	Zapadna Nemčija in Italija se vključita v bruseljski pakt, v katerem so zdaj
(Nadaljevanje na 8. strani)
Londonska konferenca med zasedanjem v glasbenem salonu v Lancaster llouse. Od leve zadaj proti desni spredaj delegacije ZDA, Velike Britanije in Belgije z zunanjimi mini-
stri: Dulles (drugi s leve), Eden (šesti z leve), Spaak (z očali). AND
___________________________HBjjgfc*iMfel
Slovenski duhovniki so praznovali
petletnico svoje stanovske organizacije Cirilmetodijskega društva
V Ljubljani se je v ponedeljek prejšnjega tedna sestal glavni odbor Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov Slovenije na slavnostno sejo, na kateri so proslavili 5-letnico obstoja te duhovniške organizacije. Kot gostje so bili navzoči tudi zastopniki stanovskih društev katoliških duhovnikov iz Bosne in Hercegovine, iz Črne gore, Hrvatske in Srbije ter predstavniki nekaterih drugih krščanskih veroizpovedi. Govorniki so zlasti poudarili, da bodo člani CMD tudi v bodoče sodelovali z ljudsko oblastjo, ker so prepričani, da je vse, kar je v dobro družbi, tudi njim v dobro in da je napredek domovine tudi njihov napredek. Sedmim najzaslužnejšim duhovnikom so ob tej priložnosti podelili častno diplomo: za narodno kulturno delo sta bila odlikovana pisatelja France S. Finžgar in Ksaver Meško, za sodelovanje z ljudstvom v času partizanske borbe pa med drugimi bisero-mašnik Janez Rozman in zlatomašnik Josip Milanič.
Dan nato se je pričel v dvorani Slovenske filharmonije III. redni občni zbor Cirilmetodijskega društva. Zbora, ki je trajal dva dni, se je udeležilo nad 200 du-hovnikov-delegatov iz vse Slovenije ter okrog 120 gostov — predstavnikov sorodnih duhovniških organizacij iz drugih republik Jugoslavije. V hrvatski delegaciji, ki je štela 90 duhovnikov, je bil tudi monsignor dr. Rittig iz Zagreba. Zbrane duhovnike je pozdravil tudi predstavnik Socialistične zveze Ivan Regent.
O petletnem delu Cirilmetodijskega društva je podal poročilo dekan teološke fakultete dr. Stanko Canjkar, ki je med drugim razčistil nekatere napačne poglede na društvo, s katerimi so skušali odvračati duhovnike od članstva v društvu ter zlasti obsodil nekatere emigrantske duhovniške organizacije v tujini, ki še vedno rovarijo in skušajo ovirati delo duhovnikov v domovini in sejati razdor.
Po razpravi v treh komisijah so slovenski duhovniki na zboru z resolucijo potrdili dosedanje petletno delo društva in se obvezali, da bodo še vnaprej ostali zvesti Cerkvi in svojim cerkvenim predstavnikom in hkrati tudi zvesti svojemu narodu in svoji domovini. V pozdravnem pismu predsedniku Jugoslavije Titu pa so poudarili, da jih je v dosedanjem delu vodila ljubezen do domovine in do svojega ljudstva in da hočejo tudi v bodoče dokazati svojo pripravljenost v skupnem delu za boljšo bodočnost.
Po občnem zboru je sekretariat CMD priredil tiskovno konferenco, na kateri so predstavniki društva obrazložili zbranim novinarjem pomen CMD za slovenske duhovnike ter na občnem zboru sprejete smernice, ki jih bodo uresničevali tudi potom posebnih komisij, med katerimi bo zamejska komisija obravnavala vprašanja duhovnikov v zamejstvu in skrbela za sodelovanje in medsebojne stike. Novinarjem so tudi objasnili, da je glede obstoja in priznanja društva z ordinariati sedaj že urejeno, le Vatikan ga še vedno ni priznal. V CMD je že včlanjenih okrog 500 duhovnikov iz vse Slovenije in tudi
V radio Ravag je nižjeavstrijskim kmetom govoril socialistični deželni poslanec Martin Tatzber. V svojem govoru je med drugim postavil naslednje zahteve za kmečko prebivalstvo.
Hitri razvoj kmetijskega gospodarstva v zadnjih letih je značilen zaradi zelo hitre mehanizacije kmečkih obratov. Kakor je to dejstvo za pozdraviti, ker zvišuje proizvodnjo in olajšuje kmečko delo, predstavlja vendar za malo in srednje kmetijstvo marsikatere nevarnosti. Vele-agrarec, ki razpolaga z zadostnim kapitalom, si lahko nabavi vse mogoče poljedelske stroje, poleg tega pa je deležen še raznih subvencij različnih kmetijskih ustanov. Veliki kmet s stroji lahko lažje in ceneje proizvaja, kakor mali in srednji, ki si strojev ne more nabaviti.
Na nižjem Avstrijskem pripada preko 80% kmetijskih obratov malim in srednjim kmetom. Socialisti, ki se prizadevajo tudi za razmah malih in srednjih kmetij, zahtevajo, naj mehanizacija ne bo nekak privilegij veleagrarcev, temveč da bo
Blizu Korgena na severnem Norveškem so prejšnji teden odkrili spomenik jugoslovanskim ujetnikom, ki so umrli v nemških ujetniških taboriščih v okupirani Norveški, kamor so jih Nemci odvedli v zadnji vojni. Spomenik, ki ga je izdelal norveški umetnik Gunar Janson, je odkril norveški minister za socialno politiko gospa Rakel Severin, ki je dejala, da
večina slov. bogoslovcev je v društvu.
Glede jugoslovanske zakonodaje, ki se tiče vere in cerkve, so na tiskovni konferenci povedali, da so jo slovenski duhovniki z veseljem sprejeli in da je tozadevni zakon zelo poglobil odnose med državo in cerkvijo.
Povezano s proslavo petletnice in občnim zborom je glavni odbor Cirilmetodijskega društva priredil na bogoslovni fakulteti v Ljubljani tudi razstavo, ki je bila odprta ves teden do 3. oktobra in je pokazala dejavnost stanovskega društva slovenskih duhovnikov in njegovih članov.
Za mehanizacijo malega in srednjega kmetijstva
Norvežani odkrili spomenik Jugoslovanom
z ustanovitvijo deželnih, splošno koristnih strojnih postaj imel vsak kmet možnost, okoristiti se z modernimi kmetijskimi stroji, kjer si bo lahko prihranil mnogo napornega in zamudnega dela.
Največjega pomena za kmetijstvo je elektrifikacija. Z izgradnjo elektrarn mora biti doseženo, da bodo tudi najbolj oddaljene vasi in gorske kmetije preskrbljene z električno silo.
Socialisti zahtevajo, da bi se potrebno kmeti iško nadaljevalno šolstvo še naprej izboljševalo. Pot k boljši strokovni in splošni izobrazbi kmečkega prebivalstva je mogoča edino potom obveznih kmetij-sko-gospodarskih nadaljevalnih šol. Poseben pomen za zboljšanje položaja kmečkega prebivalstva pripada vaškim zadružnim hišam, ki v zapadnih deželah v korist podeželja že obstojajo. Nadaljnja zahteva je stremljenje po načrtno vodenem gospodarstvu, v katerem kmetje ne bodo odvisni od onih krogov, ki na stroške proizvajalcev ter potrošnikov delajo veliko dobička.
bo spomin na jugoslovanske borce za svobodo, ki počivajo v daljnji Norveški, krepil vezi med narodi Jugoslavije in Norveške. Jugoslovanski poslanik na Norveškem, ki se je poleg jugoslovanske delegacije Zveze borcev udeležil odkritja spomenika, se je zahvalil Norvežanom za toplo skrb, ki so jo med vojno posvetili Jugoslovanom v nemškem ujetništvu.
Dunaj. — Zvezni minister za socialno oskrbo Maisel se je jugoslovanskemu poslaniku na Dunaju Dragomiru Vučiniču zahvalil za pomoč, ki jo je Jugoslavija v višini 10 milijonov dinarjev dala na razpolago za žrtve poplave, ki je letos spomladi težko prizadela nekatere avstrijske pokrajine. Ob tej priložnosti je minister Maisel poudaril, da »bo Avstrija znala ceniti tO' žrtev Jugoslavije«.
New York. — V New Ycrk je prispel na 18-dnevni obisk pakistanski ministrski predsednik Mohamed Ali, ki ga je povabil predsednik Združenih držav Amerike Eisenhower. V ZDA se bo razgovarjal o »skupnih interesih in bo obnovil osebno in uradno prijateljstvo«.
Tajpeh. — Kuomintanške oblasti so na podlagi vesti, da so kitajska letala odvrgla letake, po katerih da bo prebivalstvo otoka osvobojeno v drugi polovici meseca, izdale posebne ukrepe, da bi preprečili izkrcavanje kitajskih čet. Nacionalistična vlada se zadnje čase sploh mnogo bavi z ukrepi za varstvo otokov, ki so pod njeno upravo.
Sto-letnica instituta za raziskovanje avstrijske zgodovine
V četrtek minulega tedna so praznovali na Dunaju stoletnico instituta za raziskovanje avstrijske zgodovine.
Pri preureditvi filozofske fakultete na dunajski univerzi so pred sto leti ustanovili institut za raziskovanje avstrijske zgodovine. Iz tega zavoda je od tedaj izšlo številno univerzitetnih in srednješolskih profesorjev, arhivarjev, knjižničarjev in muzejskih urednikov. Zavod je postal institut univerze in strokovna šola, pa tudi institut za raziskovanja, katerih objave so vzbudile pri strokovnjakih velik ugled.
Svečanemu aktu proslave so prisostvovali zvezni prezident dr. Korner, člani zvezne vlade, dunajski župan Jonas in številni drugi gostje. Predsednik zavoda, univerzitetni profesor dr. Santifaller, je podal pregled o nalogah in delu instituta od ustanovitve do danes. Zvezni prezident je označil kot nalogo zavoda za bodočnost, da zajame novejšo zgodovino republike. K jubileju je čestital tudi prosvetni minister dr. Kolb. Zastopniki sličnih zavodov v Parizu, Miinchenu in Rimu so tudi prinesli pozdrave, dočim je profesor Meister spregovoril za akademijo znanosti.
LIBERIJA — afriška republika ameriških črncev
Republic of Liberia — dežela osvobojenih črncev iz Amerike, je nastala pred dobrimi 130 leti in velja za edino samostojno državo črncev na svetu. Površina dežele znaša približno 111.000 km2, prebivalstva pa je vsega skupaj komaj dva in pol milijona, od katerih je le kakih 400 belcev, vsi ostali pa so črnci. Uradni jezik je angleščina, ustavo pa ima Liberija po ameriškem vzoru. Predsednika volijo za dobo 8 let. Zbornica je sestavljena iz senata in predstavniške zbornice, toda volilno pravico imajo le lastniki določene površine zemlje. Dežela ima splošno vojaško obveznost in je Amerika opremila liberijsko vojsko z najmodernejšim orožjem.
Država ima bogata ležišča raznih rud, prav tako pa pridela tudi mnogo kavčuka, kakava in riža, ki ga je dovolj za domačo potrošnjo. Liberija izvaža kokosove orehe, slonovo kost ter nekaj zlata, uvaža pa tekstilna vlakna in izdelke, rastlinska hranila in pijače, stroje in vozila.
Zgodovinski podatki Liberije pravijo, da je prva naselbina nastala leta 1822, ko je ameriška fregata »Porpoise« pripeljala prvo skupino črnih sužnjev iz Amerike, ki so jih osvobodili ter izkrcali na afriški obali med angleško kolonijo Sierra Leone in francosko Slonokoščeno obalo. V teh krajih so živela črnska plemena Krus, Gola, Vej in Vedalo. Med domačini in priseljenci je izbruhnila prava vojna, kljub temu, da so bili vsi črnci. Zmagali so ameriški priseljenci, ki jih je bilo iz leta v leto več. Končno so leta 1847 ustanovili po ameriškem vzorcu svobodno republiko—
Liberijo, katere glavno mesto so imenovali Monrovia, in sicer po ameriškem pre-zidentu Monroe, znanem po geslu »Ameriko Amerikancem!«
Po ustanovitvi republike je število prebivalcev stalno naraščalo. Priseljenci so se kmalu začeli počutiti kot »vodilna rasa«, kot »elita« in so črnce plemena Krus prisilili, da so delali zanje ter s tem postali bivši sužnji sedanji lastniki sužnjev. Prvi
predsednik leta 1847 nastale republike je postal mulat Jenkins Roberts, ki je bil izredno odločen organizator in je dežela pod njegovim vodstvom hitro napredovala, dočim je dotok novih priseljencev po končani ameriški vojni leta 1865 skoraj popolnoma prenehal, ker noben ameriški sedaj svobodni črnec ni več hotel New Yorka zamenjati za Monrovio.
Leta 1927 pa se začne tudi za Liberijo »moderna« zgodovina, zgodovina odvisnosti od finančnega kapitala. Liberija je nujno potrebovala denarno pomoč in mi-ster Firestone je čez noč osnoval finančno družbo, ki je v najkrajšem času sklenila z liberijsko vlado donosne »posle«, kar pa je za državo pomenilo zasužnjenje in odvisnost. Podjetni ameriški bankir je — seveda na račun Liberije — zaposlil Številne finančne svetovalce in strokovnjake, Liberija pa je za najeto posojilo smela plačati 22-odstotne obresti. Firestone se kmalu ni več zadovoljeval z obrestmi, ki so mu jih plačevali Liberijci za posojilo, marveč si je »kupil« kar cel milijon akrov liberijske zemlje in so leta 1929 posadili na njegovih plantažah 6 milijonov drevesc kavčukovca »heveja«. S tem se je začelo načrtno izkoriščanje vsega prebivalstva črnske republike, v okviru katerega je postalo tudi mnogoženstvo le ena izmed oblik modernega suženjstva, kajti dogajalo se je, da so razni lastniki plantaž poročili po nekaj ducatov preprostih zamork, ki so jim potem zastonj obdelovale njihova polja. Stanje se je stalno slabšalo, dokler Firestonova banka ni požrla kar 67 odstotkov v državi.
Pozneje se je to žalostno stanje nekoliko izboljšalo. Danes dela na gumijevih plantažah baje le okoli 20.000 Liberijcev.
Liberija je po svoji legi zlasti važna za Ameriko, ker je najbližja ameriškim oporiščem v severni Braziliji, zato so jo vsestransko podjetni Američani znali tudi čim bolj prikleniti nase. 31. marca 1942 sta namreč Amerika in Liberija sklenili pogodbo, po kateri imajo Združene države Amerike za časa vojne pravico, da na liberijskem ozemlju zgradijo, kontrolirajo, upravljajo in branijo svoja letališča. Že od leta 1935 pa so v rokah Američanov liberijske carine in finance, kakor tudi vojska in policija. Do leta 1948 Liberija sploh ni imela pravega pristanišča, šele pred kratkim je bilo izgrajeno monrovin-sko pristanišče, kjer je tudi ameriško podmorniško oporišče. Državna uprava do minule vojne ni preveč skrbela za izgradnjo dežele, kar najbolj potrjuje dejstvo, da je bilo v vseh sto1 letih obstoja zgrajenih samo 40 kilometrov cest. Tudi državnih šol in bolnic do druge svetovne vojne ni bilo, ker so bili državni finančniki precej skopi in so znašali celotni letni državni izdatki celih 125.000 dolarjev.
S strani Amerike, katera si je znala pridobiti odločilen vpliv na liberijsko gospodarstvo, je Liberijcem obljubljala že vse mogoče in nemogoče stvari, nudila jim je tudi razno pomoč (ki si jo je na drugi strani seveda spet v večkratni meri povrnila) in še danes sta v Liberiji dve ameriški misiji kot posvetovalna organa liberijske vlade za javno zdravstvo in gospodarski razvoj. Kljub vsem obljubam in pomoči pa veljajo za Liberijo še danes značilne besede, ki jih je o tej deželi povedal državni tajnik Elih Root že leta 1909, namreč da je »Liberija ameriška kolonija«.
Teden maturantov v Celovcu
Časi veselih in več pijanih kot treznih študentov so minuli. Danes se vedno bolj uveljavlja tip delovnega študenta, ki si z raznimi priložnostnimi deli služi denar za študij. Čeprav je to nedvomno velik napor za študenta, pa so profesorji navadno s takimi študenti bolj zadovoljni kot s sinovi bogatih staršev, kajti stara izkušnja kaže, da se bogati študenti bolj zanimajo za nočne lokale in druge take zabave, študij pa jim je deseta briga.
Na predavanjih je bilo tudi tistim, ki nimajo možnosti za visokošolski študij, nakazanih mnogo možnosti za vstop v razne poklice s samo maturo. Številni maturanti se odločiio za obisk enoletnega tečaja na trgovski akademiji, s katerim jim je omogočen nastop službe v raznih panogah gospodarstva. Tudi v raznih uradih, na sodiščih, v občinski upravi nastavijo letno po nekaj maturantov, zadnje čase pa gre razvoj uradništva sploh za tem, da bodo od slehernega tajnika zahtevali maturo. V drugih deželah, kot so na primer Francija, Belgija in druge, zavze-
Celovško gledališče v novo sezono
Celovško gledališče je pred kratkim spet odprlo svoja vrata. Niti 7.a otvoritev ne polno zasedena dvorana je najboljši dokaz za silno težke pogoje, s katerimi se mora boriti celovško gledališče. Nezainteresiranost občinstva za gledališko umetnost, ki se kaže tudi v stalnem padanju obiskovalcev, je vzrok, da je razmeroma majhni ansambel prisiljen, da ima na repertoarju tedensko novo uprizoritev, če je imelo gledališče lani 32 premier, je to brez dvoma za skromno število umetnikov prevelika zahteva in mora to nujno kvarno vplivati na kvaliteto izvedb. Prav zato pa zasluži delovni zanos celovških gledaliških umetnikov še posebno priznanje, saj morajo gojiti poleg dramatike tudi še glasbena dela, čeprav prednjačijo na žalost na tem področju operete.
Poleg znižanih abonmajev je ravnateljstvo letos poskusilo povečati zanimanje za gledališče in s tem število obiskovalcev z ustanovitvijo tako imenovanega „Theaterringau, katerega člani imajo še posebno znižane vstopnice,
Nov spomenik skladatelju Davorinu Jenku
V Cerkljah pri Kranju bodo predvidoma 17. oktobra odkrili nov spomenik skladatelju Davorinu Jenku, čigar prvotni spomenik je bil med zadnjo1 vojno porušen.
Davorin Jenko, ki je bil rojen leta 1835 v Dvorjah pri Cerkljah, je v času svojega pravnega študija na Dunaju vodil Slovansko pevsko društvo ter zanj uglasbil tudi znano domoljubno koračnico »Naprej zastava Slave«. Pozneje je večidel svojega življenja deloval med Srbi, saj je bil nad trideset let dirigent Narodnega gledališča v Beogradu, ter zanj ustvaril in priredil
nad petdeset odrsko-glasbenih del. Srbska akademija znanosti in umetnosti ga je za njegove zasluge imenovala za svojega člana.
Slovensko glasbeno umetnost je Davorin Jenko obogatil z neminljivimi biseri samospevov in zborovskih pesmi. Mnoge njegove melodije so še po štiridesetih letih po njegovi smrti žive in izredno priljubljene ter so postale takorekoč že narodne pesmi. Njegove najbolj znane kot so: Tiha luna, Lipa, Strunam, Blagor mu in mnoge druge vedno spet zapojejo tudi naši koroški slovenski pevski zbori.
Podjunski ljudski pevec Lesičjak
Referat za šolo in poklic je s pomočjo deželnega delovnega urada priredil v času od 27. septembra do 2. oktobra tako imenovani »Teden maturantov«, katerega namen je, da mladini, ki prihodnje leto zapušča srednje šole, predoči različne in mnogovrstne možnosti v raznih poklicih.
Vsako leto je večje število mladine, ki je po končani srednji šoli pred odločitvijo, kateri poklic naj si izbere. Pri izbiri poklica je važno, da mladi človek, ki se je osem let učil samostojnega mišljenja, v danem trenutku tudi res sam odloči o svojem poklicu. Veselje in sposobnosti ža kateri koli poklic morajo biti merodajni pri tej odločitvi, ki daje smer celemu življenju. Zato bi bilo nesmiselno, siliti koga v ta ali oni poklic, če zanj nima ne veselja ne sposobnosti, kajti s tem bi mu zagrenili vse življenje. Človek premore največ le v tistem poklicu, za katerega je navdušen, katerega že v mladosti nosi kot svoj ideal v srcu.
V okviru Tedna maturantov so znani visokošolski profesorji v številnih predavanjih podali sliko o možnostih in izgle-dih raznih poklicev. Ministerialni svetnik dr. Tunp je v svojem referatu »Kdo naj gre na visoko šolo?« poudaril, da je danes ogromno število mladine, ki študira in so zato posamezne panoge poklicnega življenja že prenapolnjene. To' pomeni, da se morejo uveljaviti samo najboljši, srednji in slabi pa postanejo žrtev premočne konkurence, zaradi česar naj bi šli na univerzo samo tisti, ki se zavedajo, da imajo sposobnosti in voljo, doseči v svojem poklicu res največ kar je mogoče.
Pri referatih, ki so se vrstili skozi cel teden, so bili zastopani skoraj vsi poklici, ki so povezani z visokošolskim študijem. Vsi referenti pa so enodušno poudarili, da si kot akademik v Avstriji nihče ne more nakopičiti bogastva, marveč mora imeti mladi človek, ki se odloči za pot akademika, mnogo idealizma, da se odreče lahkotnemu življenju. Če tega ni zmožen, je bolje, da ne gre na univerzo, temveč se odloči za katero koli panogo gospodarstva.
Za skoraj vse vrste poklicev je danes nujno potrebno obvladanje tujih jezikov, posebno angleščine, francoščine ali italijanščine in enega izmed slovanskih jezikov, ker je mnogo primerov, da študent po končanem študiju doma ne dobi zaposlitve, marveč mora po svetu s trebuhom za kruhom, kjer pa z znanjem enega samega jezika ne bo prišel daleč.
Mladi slovenski glasbeniki nagrajeni na mednarodnem tekmovanju
V prvi polovici septembra je bilo v Miinchenu tretje mednarodno glasbeno tekmovanje. To je najpomembnejše tovrstno tekmovanje na svetu in se ga smejo udeležiti samo' mladi glasbeniki do trideset let starosti, dočim starejši nimajo pravice nastopa. Mednarodna komisija, ki ocenjuje nastopajoče mlade umetnike, je sestavljena iz najuglednejših glasbenih strokovnjakov.
Tudi letošnjega glasbenega tekmovanja so se udeležili mladi glasbeni umetniki z vsega sveta. Tem večji je zato uspeh, ki so ga dosegli na tekmovanju trije mladi slovenski glasbeniki in sicer mezzosopranistka Cvetka Souček iz Ljubljane, ki je prejela prvo nagrado v petju, ter klarinetist Ernest Arčun in fagotist Božidar Tumpej, ki sta dobila drugi nagradi. Zlasti uspeh mlade slovenske pevke je vzbudil posebno pozornost, saj si je priborila prvo nagrado v tekmi s 60 pevci z vsega sveta. Nagrajenka je prejela po tekmovanju mnogo ponudb za gostovanja v inozemstvu.
„Krvava meja”
Novi jugoslovanski umetniški film
Na Norveškem so zaključili snemanje novega jugoslovanskega umetniškega filma »Krvava pot«, ki nastaja v koprodukciji jugoslovanskih in norveških filmskih delavcev in igralcev. Film pripoveduje o jugoslovanskih pripornikih na Norveškem,kamor so jih odvlekli nacisti v zadnji vojni, prav tako o njihovi težki usodi in o njihovih odnosih z norveškim prebivalstvom, med katerim so našli številne dobre prijatelje.
Dejstvo, da ljudska pesem ni tvorba skupnosti, kot n. pr. običaj, marveč delo posameznika, ki ga šele skupnost potem oblikuje in presnavlja, nas večkrat postavlja pred težko nalogo: ugotoviti izvor pesmi, njenega avtorja, kar je večkrat nemogoče. Zato tudi ugibanja in težko razlikovanje med ljudsko in tako imenovano ponarodelo pesmijo.
Usoda dobre, ljudstvu razumljive pesmi je, da ponarodi. To pesem ljudstvo potem po svoje dalje izoblikuje, jo prilagodi svojemu jeziku in ji da melodijo, ki vsekakor podaljšuje življenjsko dobo pesmi.
Če že govorimo o ljudskem pesništvu v Podjunski dolini, to je o ljudskem pesništvu v ožjem smislu, kjer obravnavamo vsebinsko zaokrožene pesmi v vezani obliki, potem gre danes med znanimi ljudskimi pesniki prvo mesto Francetu Ledru po domače Lesičjaku.
Lesičjak (1833—1908) je pravi ljudski pesnik; preprost človek iz ljudstva, ki je tudi v svoji pesmi živel z ljudstvom, opeval njegovo življenje največkrat z vesele strani, se tu in tam na duhovit način ponorčeval iz posameznika in mimogrede delil dobre nauke temu in onemu.
Daši imamo že precej njegovih pesmi zapisanih po zaslugi dr. J. Kotnika in uglasbenih po prizadevanju L. Kramolca, vendar še nimamo vseh, kar sem ugotovila s primerjanjem gradiva, ki sem ga le-
majo maturanti že danes mnogo bolj pomembno mesto med uradništvom in tudi v drugih prostih poklicih kot je to pri nas v Avstriji.
Za dijake so bili ob tej priložnosti zelo zanimivi tudi ogledi raznih ustanov, kjer so se lahko na lastne oči prepričali o delovnih razmerah v posameznih poklicih. Tako so si med drugim ogledali poslopje deželne vlade, kjer so videli način dela, ki ga opravljajo uradniki deželnega upravnega aparata. Za medicino zainteresirani dijaki so obiskali bakteriološko-seriološki preiskovalni institut in se prepričali o napornem in odgovornem delu zdravnikov in medicinskih asistentk, ki preiskujejo smrtno nevarne žive bacile, povzročitelje raznih kužnih bolezni. Zelo zanimiv je bil tudi obisk v bolnici za nezgode, ki je ena izmed najbolj modernih v Avstriji.
Tako so dobili maturanti vpogled v razne poklice in marsikateremu, ki se doslej ni mogel odločiti, bo odločitev za bodoči poklic mnogo lažja na podlagi tega, kar je slišal in videl v okviru »Tedna maturantov«.
ki skoraj ne presegajo cene kino-vstopnic. To jč brez dvoma razveseljivo, saj bo s tem omogočen tudi številni mladini dostop do gledališča, ki ga je dosedaj v Celovcu obiskovala pretežno le starejša generacija.
Z letošnjimi začetnimi premierami — d’Albertova opera ..Mrtve oči“, Lebarjeva opereta .,Carevič“, Grillparzerjeva drama „Sen življenje“ in Bahrov) „Koncert“ — je skoraj popolnoma novi ansambel pokazal, da je pripravljen tudi za zahtevnejše umetniške naloge. Izvedba teh premier je tudi dokazala, da je novi ansambel navzlic pretežno popolnoma mladim močem tudi dozorel nalogam, ki jih mora vršiti ta najvišja kulturna ustanova v deželi. Če bo posvetil tudi bodočemu repertoarju tako skrb in poskusil dati predvsem resnejši umetnosti — operi in drami — prednost pred plehkimi operetami in brezvsebinskimi šaljivkami, bo brez dvoma rastlo tudi v Celovcu zanimanje za gledališče, ki po svojem bistvu zahteva publiko.
ta 1952 in 1953 nabrala v Podjunski dolini na Koroškem.
Ko sem leta 1952 prvič obiskala Podjunsko dolino, sem se napotila v Globasnico, rojstno vas Lesičjakovo. Na globaš-kem pokopališču sem zaman iskala njegov grob ali skromno spominsko ploščo, s katero bi se morali oddolžiti ljudskemu pevcu-pesniku! Lesičjakova hči, ga. Ko-Šutnikova, ki še živi v Globasnici, me je napotila k najstarejšemu možaku v Malo vas, Lesičjakovemu znancu, ki mi je pripovedoval o Lesičjaku naslednje:
Kar pomnim, je Lesičjak vedno hodil okrog s citrami čez ramo. Videl si ga na vsakem žegnanju. Obhodil je Podjunsko dolino, poznali pa so ga tudi v Rožu in Ziljski dolini. Pravijo, da so bili domači godci hudi nanj, ker mu niso mogli konkurirati. Zgodilo se je, če je prišel Lesič-jak, da so pari s plesišča kar drli k njemu in godci so sedaj lahko godli praznim stenam.
Znano je tudi, da je Lesičjak eno leto molčal za pokoro, ki si jo je naložil svojevoljno, ker je po nesreči ubil kmeta Hodnika. To se je pa zgodilo takole. Ko je bil Lesičjak še mlad, si je hotel postaviti hišo, kmet Hodnik mu je pa to branil in mu ni hotel zato prodati stavbnega lesa. Ko sta šla neko nedeljo k Božjemu grobu nad Čirkovčani na božjo pot, sta se oba napila in začela prepirati. Lesičjak mu je
rekel: »Še ti boš pripeljal menč kamenje, pa kaj ste vi? Vi ste spodjaki, mi smo pa gorjaki.« Nato je jezno odšel iz gostilne. Čez nekaj časa ie odšel za njim še Hodnik in ga dohitel pri prvi hiši, pri Homer-niku. Potegnil je iz žepa nož in navalil na Lesičjaka. Ta je bil pa urnejši in ga je oplazil s kolom, ki ga je izruval iz bližnjega plotu. Posledica je bila, da je Hod-dnik umrl. Ko je potem sodnik Lesičjaka na sodniji vprašal »zakaj si ga ravno po glavi udaril«, mu je odvrnil: »Gospod, ni bilo cajta merit.« Ko je prestal od sodnije določeno kazen, je odšel kot mutec v Nemčijo služit. Pravijo, da leto dni ni spregovoril besede. Ko je bil nekoč v Krappenfeldu in je igrala godba, je začel peti in ljudje se niso mogli načuditi mutcu, ki je spregovoril.
Lesičjak je bil dvakrat poročen. O tem, kako sta se s prvo ženo nekoč skregala, pa je povedal oče nasledno zgodbo: »Bart sta se z ženo s’regoua in žena je zgodaj zutrej vezaua puntelj u’up. Je boru jo: »’Am pa pojš?« Je re’ua: »Beg gram.« Je re’u Lesišjak: »Jas tuj.« Sta pa šua unta s’upaj. Prideta unta eno uro deleč, pa ji prau sam: »Mene pa gritia.« Žena je re’ua: »Mene tuj.« Je re’u ji: »Zad grema.« Pa sta šla nazaj. Ko sta prišla v Globasnico, sta zavila v gostilno in menda se od tistega časa nista več sprla.
Take in podobne krožijo še danes o Lesičjaku med njegovimi rojaki. Z naslednjima dvema, še neobjavljenima pesmima, pa se naj predstavi Lesičjak sam. »Pesem od bala« je naslov prve. Povedal mi jo je Kunčičev oče iz Male vasi. Pesem je danes med ljudstvom že manj znana. Je pa pristno Lesičjakova, kar nam dokazujeta jezik in stil. Verjetno pa jo je zložil pevec za intimnejši krog, čemur bi ustrezala tudi vsebina.
PESEM OD BALA
Moušanou pet al šest,
Pograblon je bil narbol fest,
Janez pa je djau: bomo šli in na bal pogledali, saj h Tofalna nam ni treba jet, usak za en liter bomo dali.
In Čamor jam je kupu mesa, Pograblon se je u mizo uporu in je touste drumle žoru,
In Čamor ga je gledou grdo in djau je Krajgarjou Fronc, ne bo ga nafutrou Gorjdnc.
In potem so mo namešali, skupaj pir in pa šterc, in vse je popiu ta terc.
Jomor je djau: jes bi te za huapca mou, deb za repo in za gnoj nasrou. Pograblon je bilu dougo bolan, ko se je tako nasrau.
V naslednji pesmi »Veseli čas prihaja« pa nam Lesičjak na šaljiv način opisuje klanje prašiča, ki je v zimskem času običajen dogodek v ljudskem kmečkem življenju. Pesem je prav prisrčna in nam sama vsili misel, da jo je ljudski pevec kar stresel iz rokava, ko je opazoval »svečani« dogodek.
Veseli čas prihaja, ko mamca zgodaj vstaja, ma velk trplejenja, velk skrbi, pogačo u peč usaja.
Prašiča smo redili, zaj ga bodemo lovili, okoi voglov i okol plotov, bomo za njim hodili.
Prašič močno zija, pa svoj rep zvija,
Matija ga dobi, nož vanjga zasadi.
Klobase so storjene, materi zročene, pobirštane, pofefrane, a ne še vse pečene.
Sedemo za mizo, pokličemo še Lizo, da bi nam žlice taloua, ker župa je že blizo.
Prašiča smo zaklali, ga na drobno zasekali, stotauženkrat bi bolše blo, da bi ga bli prodali.
Iz skromnega prispevka vidite, da med koroškim ljudstvom še živi spomin na možakarja s citrami na rami, ki je znal zapeti in zaigrati tako po domače — slovensko, da je človeku jokalo in vriskalo srce. Zato je treba ljudskemu izročilu samo prisluhniti in ga pridno zapisovati.
Marija Jagodic

Petek, 8. oktober: Brigita
Sobota, 9>. oktober: Janez Leonard, spoz.
Nedelja, 10. oktober: Frančišek Bor.
Ponedeljek, 11. oktober: Nikazij
Torek, 12. oktober: Maksimilijan, škof
Sreda, 13. oktober: Edvard
Četrtek, 14. oktober: Kalist, Just.
SPOMINSKI DNEVI
8.	10. 1826 Rojen v Podgori pri Kamniku
pesnik, pisatelj in narodni buditelj Luka Svetec — 1864 Rojen v Beogradu pisatelj in dramatik Branislav Nusič.
9.	10. 179'2 Rojen v Kamni gorici na Gorenj-
skem slikar Matej Langus — 1874 Sstanovljena mednarodna poštna zveza — 1912 Začetek balkanske vojne.
10.	10. 1843 Rojen italijanski operni sklada-
telj Giuseppe Verdi — 1861 Rojen norveški polarni raziskovalec Fridtjof Nansen — 1920 „Koroški plebiscit1*, po katerem je Koroška pripadla Avstriji.
11.	10. 1807 Umrl v Celovcu pisatelj-prepo-
roditelj Jurij Japelj — 1851 Rojen v Krnu pri Tolminu na Goriškem zgodovinar Simon Rutar — 1941 Začetek narodne vstaje v Makedoniji.
12.	10. 1492 Krištof Kolumb se je prvič iz-
krcal v Ameriki in odkril novi svet — 1924 Zeppelinov balon „SZ 126“ se je odpravil na prvo pot v Ameriko.
14. 10. 1943 Partizani so prvič razrušili močno zastraženi Štampetov most na progi Ljubljana-Trst.
Galicija
So ljudje, ki se v svoji strankarski zaslepljenosti ne morejo brzdati. Vsi koroški deželam' vedo, da se deželni glavar Wedenig nesebično trudi za blaginjo dežele, za pomirjenje med obema narodoma in tudi preko meje za dobre sosedske odnose. Taka miroljubna politika nekaterim prenapetežem ne gre v račun. Zato se je moglo primeriti, česar nikakor ne moremo razumeti, nekaj tako nečuvenega tudi pri nedavni seji občinskega odbora v Galiciji. Občinski odbornik Jožef Wolte, lesni trgovec iz Apač, je v poteku debate izbruhnil v neodgovornih izpadih proti deželnemu glavarju Wedeniku. Iz svoje zakladnice sovraštva je zakričal na primer: »Pravim vam, Wedenig naj, če ima kaj zanimanja za Apače, odstopi del od plače, ki jo dobiva od KELAG-a, on je največji kapitalist Koroške«, medtem ko vsakdo na Koroškem ve, da Wedenig kot predsednik nadzornega sveta od KE-LAG-a ne sprejema nobene plače. Občinski odbornik šolski vodja Vouk mu je seveda ugovarjal, nakar mu je Wolte zalučil v obraz: »Ti si ravno tak izdajalec kot Wedenig. Jaz sem bil vojak na fronti in sem si boril za domovino, dočim je We-denig doma tahiniral«. Nadučitelj Vouk mu je nato razložil, da je bil Wedenig v koncetracijskem taborišču, nakar je Volte zakričal: »To ie ta tudi zaslužil. Kaj je »gavnarju« tam tudi manjkalo«.
Zaradi tega nizkotnega obrekovanja se je moral Wolte zagovarjati pred okrajnim sodiščem v Dobrli vesi. Pred sodiščem pa je vztrepetal ter je svoje žaljive izjave preklical in je izjavil, da za te ni imel nobenega povoda. Ker se ie deželni glavar tudi tukaj izkazal velikodušnega ter se ie zadovoljil s častno izjavo, so nadaljnji sod-nijski postopek ukinili.
Žitara vas
Učiteljica na naši šoli Angela Smolnik je bila z začetkom šolskega leta premeščena na glavno šolo v Wolfsberg. Pri nas je kot učna moč delovala dve leti v zadovoljstvo učencev in staršev. Želimo ji tudi na novem službenem mestu mnogo uspeha.
Strašna prometna nesreča se je spet primerila v nedeljo pozno zvečer na naši cesti. Ta nezgoda je zahtevala človeško življenje. Nedaleč od Žitare vasi je motociklist Adolf Veračnik, kateri je vozil na spremnem sedežu Jožefa Wuteja, zadel v isti Stneri iidočega zildaria Matevža Hrena in ga s takšno silo treščil v stran, da je pri padcu zadobil težke notranje poškodbe. Poškodbe so bile tako usodne, da jim je nesrečnež podlegel, še preden je dospel rešilni avto. Tudi motociklist je s svojim so-vozačem strmoglavil in sta oba utrpela težke poškodbe^ da so ju morali prepeljati v postajo za nezgode v Celovec. Tudi ta nesrečni primer kriči med neštetimi drugimi po skrajni previdnosti in obzirnosti na cestah.
1ržr	2£4ui?jV
Težka pot na Strmec
Kot zastopnik Slovenske kmečke zveze v Celovcu ter tudi po potrebi svojega srca sem se udeležil 23. septembra t. 1. zadnje poti našega dragega prijatelja Petriča z njegovega doma na Peščah k večnemu počitku na Strmec. Težka, dvakrat težka je bila moja pot, pot neznanca v tem okolišu. Toda napore mojega telesa in bol moje duše je na tej poti korakoma po vijugastih cestah čez zelene trate in polja in po strmih, kamenitih stezah, ki se porivajo vedno više in više na skalnati hrib Sv. Jurija, odtehtovala čudovita slikovitost dežele. Malokje te zajame lepota naše ožje domovine s tako silo kakor tukaj. Vsa globoka in široka kotanja zgornjega Roža z Dravo ob mogočni steni Karavank, pred teboj na zapadu Baško jezero, ki se predočuje tu v zelenju borovih gozdov v resnici kot tihi, opevani »kinč nebeški« in ne kot mondeno letoviško kopališče Beljačanov, ter naravnost elegična vijugasta lega Vrbskega jezera, ki je na tem mestu brez vsakega svetskega hrušča in trušča in iz katerega samo je za-mogel slišati naš veliki koroški rojak, Prežihov Voranc, zvoniti potopljeni zvon v jezeru ob Vrbi---------.
Toda, kar me je v tem tako slikovitem okolju s prav starodavno hišo in gostilno cerkovnikovo vrh Strmca najbolj presenetilo, je bilo to, da sem na tej prav severni naši meji našel dokaj več slovenskih napisov na grobovih ranjkih kot marsi-
kje onstran Drave. Pa ne da bi bili ti napisi starejšega datuma. Ne. Celo v 1. 1954 si je pustila neka pokojnica napraviti izredno ličen lesen spomenik z napisom in zadnjimi poslovilnimi besedami v — naši govorici, ki je bila sicer daleč od našega knjižnega jezika, ki pa je segala tem bolj v srce, ker je pač bila preprosta, čisto domača. In zdelo se mi je, da čitam ob prebiranju tega okornega dragega besedila Drabosnjakove verze.
Solze ganotja so orosile moje oči, solze globoko občutene bolesti so zameglile moj pogled, ko se je zastopnik izseljencev Groblacher p. d. Hofovc, v tako ganljivih besedah poslovil od ranjkega, kakor še nisem doslej nikdar dojel od katerih naših neposredno prizadetih izseljencev. »— — — in hodili smo takrat, v tistih črnih dneh leta 1942, za lastnim pogrebom, tako se nam je zdelo, prijatelj Petrič —-------!«
Pa tudi meni ni odrekel eden od treh prisotnih svečenikov dovoljenja, da se na grobu dragega Petriča poslovim v imenu Slovenske kmečke zveze v Celovcu in v svojem imenu od dragega rajnkega, ki je vedno tako zvesto in s tako vnemo sledil našim gospodarskim stremljenjem, katerega odslej telesno sicer ne bo* več na naših prireditvah, ki pa bo duhovno z njegovo veliko, blago dušo trajno in vedno med nami.	Vernik
Iz delovanja občinskega odbora v Borovljah
Kakor vse kaže, izpolnjuje socialistični odbor mestne občine Borovlje svoje obljube, ki so jih kandidati zagotavljali pred volitvami svojim volivcem. Iz poročila gradbenega referenta Richterja, ki ga je podal na občinski seji v prvi polovici septembra, je razvidna uresničitev vrste načrtov, ki si jih je kot svojo nalogo v korist prebivalstva zadal občinski odbor.
Izgradnja in asfaltizacija ljubeljske ceste, kar omogoča lažji promet tudi s težjimi tovori in tovornimi vozili, je tako rekoč dogotovljena. Končali so dela vodovodne napeljave v južnem delu Dol. Vsem hišam v okolici so vključili vodno napeljavo ter jih opremili z vodnim števcem. Referent je poročal, da imajo nadalje v načrtu izgradnjo Šolske ulice od Glavnega trga do Dolske ulice, kakor tudi izgradnjo Cerkvenega trga. Septembra
so pričeli tudi z gradnjo zaščitnega obzidja ob ljubeljskem potoku. V šolah v Borovljah, Bajtišah in v Kapli na Dravi so izvedli potrebne poprave in gradbene obnove. Postavili so mestno tehtnico v zmogljivosti 20 ton. Za daljšo bodočnost ima občina v načrtu smotrno izgradnjo celotnega mestnega področja. V gradnji je tudi vodovod iz Čepe.
Veliko zaslugo ima občinski odbor z dogotevitvijo .nove stanovanjske hiše za štiri družine, ki io je župan Lang dne 15. septembra izročil naiemnikom.
Realizacija vseh teh del in načrtov zahteva samoumevno velike vsote, pri čemur pa so izdatki v korist številnim domačim delavcem in obrtnikom. Ker zaslužijo delojemalci in obrtniki denar doma, ga tudi v domačem kraju potrošijo, kar je spet v korist domačemu gospodarstvu.
Slovenji Plajberk
Marsikdo je pri nas pripovedoval, da je ugotavljal sledove, ki so kazali, da lomasti na področju naših gozdov kosmatinec medved. Nekateri so verjeli, drugi pa tudi ne. Nedavno pa so našli v nekem gozdu štiri razmesarjeve ovce. Na sledovih stopinj in drugih znakih so z goto-
vostjo dognali, da je tukaj gospodaril medved. Lovci Voigt’ove gozdarske uprave so na mecesnih našli kaka dva metra visoko odrgnjeno skorjo. Take znake so našli na več krajih, kjer so sklepali, da se mora na področju nahajati odraščen medved.
Pri ostankih raztrganih ovac so na vrat-
V Ravnah se je pričel IX. koroški festival
V Mežiški dolini in ostalih koroških krajih slovenjegraškega okraja je postal vsakoletni »Koroški festival« priljubljena kulturna prireditev.
Letošnji IX. koroški festival, ki se je pričel minulo nedeljo v Ravnah in bo trajal cfo prihodnje nedelje, so Ravenčani povezali s praznovanjem svojega občinskega praznika kot spomin na prvi partizanski miting v Kotljah.
Za uvod v IX. kor6ški festival je v nedeljo nastopila ravenska folklorna skupina. Naslednji dan je predsednik mestne občine pri Domu železarjev na Čečovju, kjer je priredila koncert kovinarska godba, ctvoril kulturni teden. V torek je bil na sporedu koncert slovenjegraškega orkestra, v sredo pa na odru v Titovem domu nastop najboljše dramske skupine iz okraja. Včeraj so svečano odprli Ljudsko univerzo in je ob tej priložnosti govoril profesor Baš o zgodovini Mežiške doline. V teku kulturnega tedna so bile na sporedu tudi razne športne prireditve. Danes se bodo zbrali bivši skojevci na konferenco, jutri pa bo kulturna prireditev Kluba ko-
roških študentov iz Ljubljane.
Posebno slovesen bo glavni festivalni dan prihodnjo nedeljo, ko bodo odprli novo popolno gimnazijo na Ravnah. Razen slavnostnih govorov pred novim gimnazijskim poslopjem je na programu tudi nastop združenih pevskih zborov iz okraja Slovenj Gradec. Prvič bo nastopilo, na festivalu tudi vseh sedem pevskih zborov nižjih gimnazij slovenjegraškega okraja. Oba pevska nastopa bo vodil prof. Luka Kramolc. Na prireditvi bodo sodelovali tudi tamburaši iz Slovenj Gradca, godba ravenskih železarjev, domača folklorna skupina, ravenski višješol-ci z zborno recitacijo ter mešani pevski zbor Kluba koroških študentov iz Ljubljane. Posebnost letošnjega koroškega festivala v Ravnah pa bo gostovanje mariborske Opere, ki bo v nedeljo popoldne udeležencem tega velikega slavja predvajala v parku pri gimnaziii Smetanovo opero »Predana nevesta«, s katero so Mariborčani želi ogromen uspeh na velikem partizanskem taboru na Ostrožnem pri Celju.
Slovensko prosvetno društvo „ZarjaM v Železni Kapli
vabi
na svoj občni zbor, ki bo dne 17. oktobra 1954 ob 11. uri pri Kolarju.
Na dnevnem redu: Pregled dosedanjega dela ter posvetovanje in sklepanje o načrtih za bodočnost, predvsem za delo v zimski sezoni. Poleg tega bo na sporedu petje in recitacije društvenih sodelavcev. Občnega zbora se bo udeležil tudi zastopnik Slovenske prosvetne zveze.
Gre za našo prosveto, gre za živahno in plodonosno prosvetno delo, zato pričakujemo na občni zbor iz trga in okolice mlade in stare prosvetaše.
Iskreno vabljeni!
nih zvončkih ugotovili, da so te živali pripadale posestnikoma Roku Lausekar-ju in Rupertu Serajniku iz Slovenjega Plajberka. Ena ovca, ki je bila že popade-na, se je še rešila na neko nedostopno stezo, kjer je potem končala. Kolikor so mogli lovci po medvedji sledi nadalje ugotoviti, se je medved preko Pilšicovega sedla preselil na jugoslovansko področje, kjer je očitno tudi ostal, ker tostran meje niso več našli novih sledi.
---------- 1
Ugodna tujska sezona ob Vrbskem jezeru
Za Koroško predstavlja tujski promet pomemben gospodarski uspeh. Številno je bila obiskana glavna poletna sezona. Zelo zadovoljivo obiskana pa je bila letos tudi že predsezona in dnevi po glavni poletni sezoni. Celo do srede septembra so bila prenočišča v Vrbi in Porečah zasedena. V Vrbi zaznamujejo letos 40 odstotkov višji obisk, kakor preteklo leto. Spretni tujskoprometni propagandi je pripisati, da so prispeli na Vrbsko jezero, predvsem v Vrbo in Poreče, gostje iz velikega dela Evrope ter se je sprehajala in zabavala ob obali in v vodi pisana mešanica raznih narodov. Posebno številno inozemskih gostov so zaznamovali iz Zahodne Nemčije. V Vrbi je bilo do septembra 19.178 inozemskih letoviščarjev nasproti 14.750 v minulem letu. Prenočišč so porabili inozemci 164.917. Gostov iz avstrijskih dežel so našteli 10.027 nasproti 9.804 v preteklem letu. Tuzemski letoviščarji so porabili 73.579 prenočišč. Ob Vrbskem jezeru je trajal letos povprečen čas bivanja 8,2 dneva, dočim so lani čas bivanja ugotovili le z 6,8 dnevi.
Ravno tako zaznamujejo v novem hotelu »Korotan« v Sekiri, na zelo lepem predelu Vrbskega jezera, že prvo leto zelo zadovoljivo tujskoprometno sezono. Prenočišča so bila zasedena tudi od znatnega odstotka gostov iz inozemstva. Letoviščarji so odhajali zadovoljni in podjetje ima že za prihodnje leto mnogo prijav.
Kotmara vas
Minulo nedeljo je prispel v našo vas avto Rdečega križa, ker so se tudi pri nas javili nekateri prostovoljni darovalci krvi. Šestim ljudem so pod strokovnjaškim vodstvom odvzeli kri, katerim gre prav posebno priznanje, ker so se prostovoljno postavili v službo človekoljubne zadeve in pomoči bližnjemu. Lahko je mogoče, da bodo s tem prispevkom dragocenega daru rešili človeško življenje. Žal samo, da nekateri, ki so se prej hvalili, da bodo tudi darovali kri, niso prišli.
*
Na Trgu sv. Duha v Celovcu že pridno delajo novo avtobusno postajo. Vedno živahnejši avtobusni in tujski promet narekuje izgradnjo odgovarjajoče in smotrno urejene avtobusne postaje.
ZAHVALA
Ob bridki izgubi naše nad vse ljubljene matere
Cecilije Prosekar roj.Nimec
p. d. Boštjanke v Trabesinjah
izrekava zahvalo za številne izraze sožalja in vsem žalnim gostom, ki so pokojni izkazali spoštovanje in ljubezen na njeni zadnji poti. Zahvaljujeva se č. g. župniku za tolažilne besede ob odprtem grobu ter domačemu pevskemu zboru pod vodstvom organista Lojzeta Hribarja za žalostinke na domu in na pokopa-
1 *v V
PSCU.
Fric in Johana Prosekar
Kdo ne uživa jeseni, ko opazuje spreminjanje narave. Vse zaživi v neki posebni mičnosti. Noben umetnik ne bi mogel bolj duhovito izbrati tako najrazličnejših barv kot to opravi narava sama. Listnati gozdovi, prej zeleni, dobijo čisto novo, skoraj praznično lice. V soncu se prelivajo barve v taki pestrosti, da prisilijo slehernega, da poln začudenja obstoji in se zazre v umetnino narave. Zidovi, oviti v bršljan, se spremenijo v pravljično sliko. Bršljan ie postal krvavordeč, kar nekako naznačuje konec življenja, izkrvavitev za to leto.
Posebno užitkapolni so tudi sprehodi po jesenskem gozdu. Odpadlo, suho listje daje s šelestom ob vsakem koraku nek poseben poudarek jesenskemu sprehodu. Topli popoldnevi privabijo vse na prosto. Posebno mladež se trudi, da prav do zadnjega izkoristi širno naravo. Mnogo bolj privlačno je igrati in gibati se v prostosti, kot pa biti utesnjen med štiri stene, kjer za sproščeno igro ni prostora. Otroci in tudi živali to dobro čutijo.
Pot me je vodila po obronku, poraslem z bukovjem in drugim grmičevjem. Polno listja je že bilo po tleh in včasih mi je kar nekam spolzko spodrselo. Skoraj brez misli sem korakal naprej. Nenadoma pa sem postal pozoren. Iz brezmiselnega stanja me je spravil šum, ki je prihajal iz nasprotne smeri. Obstal sem in stopil za debelo bukev. Gledal sem v smer, iz katere je prihajal močan šelest listja. Kmalu sem opazil v listju dva mlada psička, ki sta se razposajeno lovila, premetavala in preko-picavala. Nisem ju hotel motiti. Opazoval sem to živahno igro dveh mladih živalic, ki še nista poznali drugega kot srečo v brezskrbnosti. Očitno jima je zelo ugajalo, ker je listje kar plesalo okoli njiju. Včasih je kateri skočil za listom, ki je zaradi skoka drugega psička dobil toliko moči, da je v loku odletel od razposajenca. Le
Revež in
Nekoč je živel kmet, ki je zapravil vse svoje premoženje. Zato je sklenil, da pojde h kakšnemu bogatinu v službo. Odpravi se torej v svet. Res najde bogataša, ki ga je voljan sprejeti na delo. Ko ga bogataš vpraša, kakšnemu delu je vešč, mu kmet odgovori: »Orati in sejati znam, a tudi drugih kmečkih del se ne ustrašim«. Bogataš ga nato vpraša: »Koliko zahtevaš za svoje delo?«
Kmet mu odgovori: »Dvanajst cekinov na leto in da me hraniš in oblačiš«.
Ker se je zdela ta ponudba bogatinu ugodna, sprejme kmeta v službo.
Drugo jutro zarana vstanejo vsi hlapci
Tudi jeseni je lepo
za trenutek sta prekinila divjo igro in zasopla ležala v listju ter molila dolge jezičke iz gobcev. Ni trajalo dolgo in igra je bila zopet v polnem teku. Skrivala sta se v listju, toda v skoku je drugi odkril prvega in zopet sta se lovila, da je listje kar letelo na vse strani.
Dolgo bi še trajala ta igra. Toda, nenadoma je priletel od nekod velik volčjak, ki je mlada junaka tako preplašil, da sta stisnila repe med zadnje noge in stekla do bližnje domačije, kjer sta bila tudi doma in kjer sta našla varno zatočišče v kotu pasje ute.
Ker je sonce še toplo sijalo, sem nadaljeval svojo pot. Kmalu sem naletel na skupinico otrok. Ravno tako razposajeno
so se igrali kot mlada psička. Lepe kupčke suhega listja so si nagrabili skupaj in se tako premetavali v njem. Nekateri so se postavljali na glavo, drugi zopet so se lovili, vsak pa seveda je tudi skakal v listje. Mnogo smeha in kričanja je bilo slišati.
Mamice, ki so pazile na svoje otroke, pa so sedele ob strani in pletle nogavice, jopice ter drugo za zimo, ki ni več daleč. Mnogokrat se je ta ali ona mamica ozrla na svojega sinčka ali hčerkico, da bi se prepričala, če je vse v redu. Veselilo jih je, da so otroci tako razgibani in zdravi. Le škoda je, da jim bo zima onemogočila tako prosto razgibanost v naravi.
M. A.
Razum je denar
Živel je nekoč mož, ki je vpil: »Imam razum, nimam denarja! Imam razum, nimam denarja!«
Slišal ga je tudi cesar in ga poklical predse ter mu ukazal dati toliko denarja, da bi imel dosti. Poleg tega mu je dal človeka, ki naj nadzira, kaj bo počel z denarjem.
Mož je za ves denar kupil ladjo in mnogo rogoznic. Odpeljal se je čez morje, v kraje, kjer so doma morski konji. Ti so se vsako noč pasli ob morski obali. Da bi se v temi videli, je vsak s seboj iz morja prinesel drag kamen in ga položil poleg sebe, da mu sveti.
Mož je po vsej obali razprostrl rogoznice, tako da so konji položili kamenje na rogoznice. Tedaj je zažgal rogoznice. Konji so se prestrašili, pozabili na kamenje in zbežali v morje. In mož je pobral kamenje.
Nato je zbral pepel od rogoznic in napravil iz njega opeke. V polovico opek je
bogataš
in dekle, le novega hlapca ni od nikoder. Bogataš se razjezi in odide da pogleda, kaj je z hlapcem. Ko potrka na vrata in mu hlapec odpre, vidi gospodar, da je ta šele vstal in da še ni oblečen.
Tedaj mu reče bogataš:	»Kaj, tako
opravljaš svojo službo?«
Hlapec pa mu odgovori: »Gospodar! Že od jutra čakam tu, kakor sva se pogodila!«
»Kako pa sva se pogodila?« vpraša tedaj bogataš.
»Da me hraniš in oblačiš« mu odgovori hlapec, »zato te čakam že vse jutro da me prideš in me oblečeš«.
v vsako vtaknil po en drag kamen, drugo polovico je pustil prazno.
Natovoril je vso opeko na ladjo in se vrnil domov.
Na poti jih dobi nevihta. Ladji je grozilo, da se potopi. Rešili bi se le, če bi zmetali tovor v vodo. Mož nikakor ni dovolil. Šele ko mu je kapitan obljubil, da mu opeko plača, ko pride na suho, je pristal.
Mož je že prej mislil na to možnost.
Zato je bil ukazal zložiti opeko, v kateri je bil dragulj, na dno, navadno opeko pa na vrhu.
Kapitan je začel metati opeko v vodo kar po vrsti. Ko je vrgel pol opeke ladja ni bila več v nevarnosti in je nehal.
Prispeli so domov in mož je šel h kapitanu po denar za vržene opeke.
UGANKE
Iz daljne dežele ti priletim, da kot prijatelj s teboj govorim.
OUISIJ
Spredaj grizem, zadaj pikam, med čebelam rada zmikam.
esO
Naš hlapec črni — menda nor je, po njivi hodi in jo orje; a nima pluga nima brane.
Moder mož je, kdor to ugane.
Bratov nas je brez števila mati dobra porodila; mladi smo zeleni, stari smo rumeni; ko povešamo glave, smrt se bliža nam, gorje!
Hiša okrogla izbic sto ima; vsaka zrnja mnogo drobnega nam da.
eoiaejS EA05fej\;
Sodček moj obroča nima, dvojno vince v sebi ima.
aohjf
Danica Gruden:
VI NOTOK
Jesen je. Sonce medle žarke meče. Klopotec žalostno klepeče.
Oj vinotok, oj vinotok!
Zakaj nam trgatev ne gre od rok? Spomladi je slana padla zarana, poleti je močno razbijala toča, bila jeseni dolga je moča.
Če grozdja ni, še kruha ni.
V naših hišah je polno otrok.
Oj vinotok, oj vinotok!
»Toda, da boš vedel«, je dejal, »to ni bila navadna opeka, v vsaki je bil po en dragi kamen. Če ne verjameš, pojdi pogledat«.
In res ga je peljal ter pred njim razbil nekaj opek, tistih v katerih so bili dragulji.
Kapitan ni imel toliko denarja in sta se dolgo pričkala. Zadeva je prišla pred cesarja, ki je razsodil, da ima mož prav in da mu mora, če ne drugače, kapitan ta denar odslužiti. Tako je bil kapitan vse življenje suženj.
Mož, ki je vpil »razum imam, denarja nimam«, je vrnil cesarju ves denar in še skrinjico draguljev povrhu.
Anton Ingolič:
v šolo ali ne, važno je, kaj bom napravil za našo stvar. Malo nas je še, nekaj delavcev, dijakov in inteligentov ter dva, trije kmetje. Toda mi delamo! Hitlerjevci in njihovi podrepniki že čutijo naše delo, tudi našo pest! Njihovo uniformirano mladino smo že dvakrat zasačili pri vojaških vajah. Pošteno smo jim naravnali rebra.«
Še starcu se je vžgalo v očeh. Oholih Nemcev nikoli ni maral. Tudi je bil ponosen na Marka, vendar mu je bilo hudo ob misli, da bi Marko utegnil imeti zaradi svojega dela neprijetnosti v šoli.
Naslednje jutro — bila je nedelja — je Marko že navsezgodaj vstal in vzel knjigo v roke. Odložil jo je šele proti večeru, ko se je odpravil doli na Koreskino, kjer je sedel Trčko na klopi pred zidanico. Ob njem se je igral njegov najmlajši sin Tonček. Od časa do Časa sta spregovorila kako besedo.
»Trčko, prinašam vam novice od Pe-peka,« je spregovoril Marko, ko je sedel k viničarju.
Trčko se je zganil.
»Kje je?«
»Najprej je služil za hlapca na Bregu,« je povedal Marko, »tam ni bilo kaj prida. Prejšnji mesec pa sem mu našel delo v tovarni. Zdaj mu je bolje. Lepo vas pozdravlja.«
»Zakaj se nič ne oglasi?«
»Pravi, da bo prišel, ko bo lahko vsakemu kaj prinesel. Sicer pa ne utegne, ob nedeljah vzame knjigo v roke. Pameten fant, vsi ga imamo radi.«
Da je bil tudi Pepek med tistimi, ki so pred kratkim rahljali hitlerjevcem kosti, Marko ni povedal.
Oče je bil zadovoljen.
»Pepek ni za Haloze, ni za viničarja,« je dejal čez čas, »ne zna potrpeti.«
»Ali si vi ne želite lepšega življenja?« je vprašal Marko, čudeč se.
Trčko se je prizanesljivo nasmehnil.
»Kdo si ne bi želel boljše?«
»S ponižnostjo in slepo pokornostjo ne boste nič dosegli,« je Marko nadalievai »Čas je, da se tudi vi, viničarji, post ivite za svoje pravice. Saj ste najslabše plačani delavci v državi, saj gospoda ravna 7 vami kot s sužnji.«
»Že, že,« je Trčko pritrjeval, »pa reci kako besedo in boš videl, kako boš zletel iz koče. In kdo bo vzel puntarja?«
»Eden sam seveda ne more nič doseči,« je priznal Marko, »vam vsem manjka odločnosti, poguma. Kdo na svetu še po ljublja roko gospodarju? Kdo se pred
njim še trese, kdo si še ne upa zahtevati plačila, ki mu gre? Samo vi, viničarji, posebno haloški viničarji. Morali boste ustanoviti svoje društvo, svojo zvezo, da se skupno potegnete za svoje pravice.«
»Če bi bili vsi enih misli,« je razumevajoče pritrdil Trčko, »bi res lahko marsikaj dosegli. Gospoda sama si ne more obdelovati vinogradov. Tudi ne more drugod najeti delavcev in jih poslati sčm, saj ne bi znali ravnati s trto. To je res. Toda kako hočeš pridobiti vse viničarje? Poglej,« je Trčko nadaljeval zagrenjen, »tu na Koreskinem smo dvojni, pa se ne moremo. Kako le? Liza dela zdraho in nas tožari pri gospe. Kako bi mogel pridobiti Lizo za stvar nas vseh, ko gleda samo na svoje koristi.«
»Težko je res,« je priznal Marko. »Mnogi so še zaslepljeni in premalo izobraženi; šola, posebno pa cerkev je mno-ro zakrivila, in seveda mestna gospoda. Vendar je treba začeti, treba je poskusiti. Vaš Pepek je že drugačen, kot ste vi. Tudi Lojz se bo napravil. Takih je še več. C* im več jih bo, tem prej bo v Halozah lepše za vas vse.«
Obmolknila sta. Trčko je pregledal Markove besede, Marko pa se je oziral doli po vinogradu in po sosednjih gričih. 1 epota Haloz ga je vselej zabolela, ker se c zavedal, da ti griči niso last Haložanov, rr trveč najrazličnejše gospode, predvsem irmške in nemčurske. Kakor so pohlev-
nim majhnim, skromnim viničarijam gospodovale mogočne, svetle, gosposke zidanice, prav tako so tudi oholi vinogradniki gospodovali ponižnemu, skromnemu haloškemu človeku, ne samo viničarju in kočarju, marveč tudi onim maloštevilnim kmetom in kmetičem, ki so se še držali na svoji zemlji.
»Marko, ti si zadnjič rekel,« se je Trčko oglasil, »da imamo mi viničarji pravico do tehle vinogradov.«
»Seveda jo imate!« je vzkliknil Marko prepričevalno. »Trčko, zapomnite si: vsi ti vinogradi bodo prej ali slej last sedanjih viničarjev in kočarjev.«
»Torej bi se lahko zgodilo, da bi Ko-reskin vinograd bil naš?« je Trčko nejeverno vprašal.
»Seveda!« je pritrdil Marko.
Tedaj je mali Tonček, ki je — kakor njegov oče — ves čas napeto prisluškoval vsemu, kar je povedal Marko, tlesknil z rokami in vprašal: »In naša gospa ne bo več gospa in ji ne bo treba poljubljati roke}«
Marko se je nasmehnil.
»Ne, Koreski ne boš poljubljal rok. Sicer pa ji tudi zdaj ni treba.«
Kmalu potem se je Marko poslovil.
Ves teden je ostal na Vinskem vrhu. Čez dan je presedel v senci pod košato hruško in čital ali pisal, na večer pa stopil doli k Trčku ali Svenšku. Dvakrat je
ZA GOSPODINJO IN DOM
Vsestranska uporaba amoniaka v gospodinjstvu
Vsaka gospodinja si prizadeva, da bi najbolje izkoristila mesečne izdatke. Milo ni cenena potrebščina in vsaka žena skrbi, da ga čim bolj izkoristi in čim manj potroši. Tudi tu si lahko pomagamo z zelo enostavnim sredstvom. Dober in cenen nadomestek za milo je amoniak.
Amoniak uporabljamo v raztopini ene žlice v litru vode. Steklenico z amoniakom moramo označiti kot strup. Škoduje koži in nohtom, zato si moramo po pranju z amoniakom dobro umiti roke v vodi, ki ji dodamo nekoliko kapljic octa ali limone.
Pletene, volnene, flanelaste, bombažne tkanine peremo z amoniakom na sledeči način: Najprej v gosti milnici, ki smo ji dodali amoniak v navedenem razmerju, potem izperemo v vodi z dodatkom limone ali octa zato, da dobe tkanine ponovno lepe in sveže barve.
Poleg tega uporabljamo amoniak še za čiščenje madežev. Ker nevtralizira kisline, očisti vse madeže, povzročene s kislinami, plesnijo ali jodom; očisti tudi mastne madeže. Če je potrebno, lahko količino amo-
JOjmLcl
Hladna jesen prihaja, zato pripravimo tople jesenske plašče in jake. Tukaj dva modela. Plašč je delan zelo enostavno, spredaj in zadaj gladko in z raglan rokavi ter okroglim ovratnikom. Jaka je ravno tako preprosta, toda moderna. Poslu-žite se!
niaka v litru vode tudi povečamo.
Čeprav nimamo v gospodinjstvu mila v izobilju, ostanejo tu in tam majhni koščki. Lahko jih sesečemo na drobno, dodamo dve žlici amoniaka in to zmes uporabimo za pranje kopalnice, ploščic itd.
Končno: tudi v domači lekarni moramo imeti amoniak. Amoniak je dobro sredstvo proti pikom komarjev, čebel in drugih žuželk. Uporabljamo ga tudi pri lažji nezavesti; pijan človek se takoj strezni, če mu damo kozarec vode, v katerem je pet kapljic amoniaka.
Če vam srebrni jedilni pribor počrni, je dovolj da ga sperete v vodi, kjer je raztopljena manjša količina amoniaka in pribor bo dobil zopet prvotni sijaj.
V hladnem amoniaku se zelo dobro čistijo glavniki. Omenili smo, da svilo ne smemo prati v amoniakovi raztopini. V nekaterih slučajih je to sicer dovoljeno. Če imate na svileni obleki masten madež, kanite na tisto mesto malo* amoniaka in pustite, da izhlapi. Potem dajte pod tkanino pivnik in potegnite nekajkrat čez z likalnikom. Pivnik bo maščobo vpil in madež bo izginil.
Kuharski reccjpli
Paradižnikova marmelada brez sladkorja
Sveže paradižnike, ki ne smejo biti premehki, umijemo, predelimo in jih damo v vrelo vodo, kjer jih kuhamo tri do štiri minute. Nato jih damo na cedilo, da se odtečejo, jih pretlačimo in napolnimo v
glaže. Glaže zavežemo in kuhamo 3A ure v sopari. Shranimo na hladnem prostoru. Pri uporabi se marmelada lahko posladka.
Paradižnikova marmelada s sladkorjem Najprej delamo s paradižniki kot zgoraj, vendar ko so pretlačeni, vmešamo še V4 kg sladkorja na 1 kg paradižnikov in
ZDRAVSTVENI KOTIČEK
Kako pomagamo izkrvavelemu?
Najprej dvignemo vznožje postelje najmanj za dober pedenj. S tem dosežemo, da iz nog, pa tudi iz trebuha in rok odteče kri v srce, pljuča in možgane. To so namreč tisti važni organi, ki niti malo časa ne morejo živeti brez krvi.
Tudi poskrbimo, da je v sobi dovolj svežega zraka. Izkrvavelega grejemo: dobro ga pokrijemo, k udom in trupu polagamo grelce, kakor gumijaste termofore, v flanelo zavite vroče opeke ali dobro zamašene steklenice z vročo vodo. Z istim namenom mu dajemo toplo pijačo s po nekaj kapljic ruma, konjaka ali zganja. Obenem mu s tem nadomeščamo
■ KRALJICA ZDRAVILNIH VRELCEV pri obolenjih: žolča, jeter, želodca, dihalnih organov, kakor tudi pri stvarjanju peska in kamnov v ledvicah, žolčniku in mehurju, I_________odlična pri gorečicl
izgubljeno tekočino. Čaj, kava, mleko in voda sicer ne odtehtajo krvi, vendar napolnijo prazne žile in s tem omogočijo srcu pravilno delovanje. Na nesrečo izkrvaveli rad bljuva. Zato mu dajemo tekočine po malem in zelo pogosto.
V bolnici nadomestijo izgubljeno kri s pravo, živo krvjo krvodajalca. Tisočem rešijo s tem življenje. Doma je to mogoče le izjemoma. Zato resno preudarimo, če ne bi kljub težkemu stanju kazalo tvegati hiter prevoz v -bolnico. Vsekakor pokličemo zdravnika. Bolnika ne puščamo samega, ker utegne ponovno krvaveti ali pa se pri bljuvanju zadušiti.
Krvavitev iz nosa je po navadi nedolžna, včasih nerodna in le izjemoma nevarna stvar. Nerodna postane, če se ponavlja, ker more povzročiti znatno oslabelost. Treba je k zdravniku.
Krvavečega pomirimo. Dopovemo mu, da je
izkrvavitev nemogoča in da bo toliko prej nehal krvaveti, kolikor manj se bo vznemirjal. Vsekovanje in brisanje, še posebno pa izplakovanje nosa z mrzlo vodo je prepovedano. Sklanjanje nad posodo, v katero curlja kri, ni dobro, ker se s tern poveča naval krvi v -glavo. Krvaveči naj z vzravnanim trupom in glavo mirno sedi in drži pod brado posodo -brez vode, da vidimo, koliko krvi bo izteklo. Na tilnik mu polagamo krpe z mrzlo vodo. S palcem m-u stisnemo obe nosnici. Stiskamo enakomerno četrt ure. Napačno je stiskati dve minuti in popustiti, pa ponovno stiskati itd. Krvaveči tačas mirno -diha skozi -usta. Nekaj časa mu kri še po malem teče v žrelo, nato krvavitev preneha.
Po izdrtju zoba včasih -grdo krvavimo, ure in -dneve. Votlino, v kateri je tičal zob, očistimo s koščkom vate, navite na paličico, da od-
I ŽeleznokapelSki C cirlllthSS I
| Lithion vrelci ]
stranimo koščke strjene krvi. Nato vložimo v votlino svaljek trdo zvite vate, ki mora biti tolikšen, -da ga dve tretjini gleda iz votline. Stisnemo čeljusti, s tem pritisnemo vato ob dno votline, kjer leže krvaveče žilice. Stiskamo vsaj pol ure, nakar vato odstranimo. Če je potrebno, postopek ponovimo. Zapomni si, da ne smeš delati svaljka z neumitimi prsti in z umazano vato!
Krvavitev iz sluhovoda nikdar ne zaustavljamo in ničesar ne tlačimo v sluhovod.
Krvavitev iz želodca navadno pomeni rano na želodcu. Če je krvavitev neznatna, gre s hrano naprej v črevo. Blato je zato bolj ali manj črno. To je prebavljena kri. Čim pa kr-
jih pustimo pod stalnim hitrim mešanjem četrt ure vreti. Nato damo maso v glaže in kuhamo v sopari.
Sladkokisle kumarice Lepe kumarice narežemo v podolgovate kose, osoljene pustimo čez noč stati, naslednic jutro jih sušimo in drugo jutro nato jih kuhamo v mešanici V4 1 vode, V4 1 vinskega kisa in 35 dkg sladkorja tako dolgo, da postanejo glažasti. Ko- shladimo , jih damo v glaže in zavežemo.
Sladkokisle češplje
Lepe češplje očistimo in nekajkrat prebodemo z iglo. Na 2 kg češpelj vzamemo 75 dkg sladkorja. Sladkor pustimo v pol litra dobrem vinskem kisu prevreti, shla-jeno vlijemo preko češpelj. Naslednji dan prekuhamo sok z nekaj cimeta in tremi klinčki, poberemo pene ter mlačnega polijemo zopet čez češplje. Te pustimo ponovno čez noč stati, nato jih kuhamo pet minut v istem soku, napolnimo v steklene posode ali v kamenite lonce ter jih zavežemo s pergamentnim papirjem.
vavitev postane znatna, bolnik bljuva. Izblju-vana kri je temnordeča in vsaj v začetku pomešana z -delci hrane.
Tu -moremo le malo pomagati. Pomirjenje je najvažnejše. Bolnik naj leži vznak z nizkim vzglavjem. Naj ne govori. Vsaj 24 ur ne sme ničesar zaužiti. Po 24 -urah previdno poizkusimo s požirkom mlačnega mleka ali čaja. Vse nadaljnje naj odredi zdravnik. Transport v bolnico pride v poštev le, če je bolnica v bližini in je na razpolago dobro vozilo, sicer je bolje počakati.
Krvavitev iz črevesa. Črno smolasto blato pomeni močno krvavitev nekje v želodcu ali tankem črevesu. Navadno gre za rano na želodcu ali dvanajstniku. Prva pomoč je v ležanju, v 24 urnem popolnem in 48 urnem delnem postu (samo mleko in prepečenec). Zdravnik, najbolje v bolnici, naj ugotovi izvor krvavitve in odredi nadaljnje ukrepe.
Po obilnem uživanju mesa, krvavic, borovnic, črnega vina itd. je blato tudi temne barve. Tu seveda ne pomeni krvavitve.
Sveža, rdeča kri, v sragah prilepljena na površino blata, včasih tudi med in po puščanju blata, kapljajoča iz danke pomeni zlato žilo. Zlata žila je neprijetna pokora, ki daje mnogo posla bolnikom in zdravnikom, -ne sodi pa v prvo pomoč.
Sama kri, še bolj pa z gnojem pomešana, je sumljiva za raka na danki ali debelem čreve- * I
Naprodaj pri:
RUDOLF SIMONITSCH
Waagplatz 2 Borovlje — Ferlach Tel. 389	!
I	in pri vseh ostalih trgovcih	|
su. Če kaj takega opazimo, takoj k zdravniku!
Da je pri griži in močni driski blato večkrat krvavo, je znano. Ne zdravimo krvavitve, marveč grižo in drisko. To pa ni več stvar prve pomoči. Krvavitev iz ledvic, mehurja ali sečne cevi zahteva vselej zdravnika. Vsak rdečkast seč ne pomeni krvavitve. Če smo v dvomih, pustimo seč eno uro stati v ozkem kozarcu. Na dnu se sesede kri. Včasih se na dnu sesede drobni pesek, -ki pa ni krvavordeč, temveč opečnatordeč in ne pomeni nič posebnega.
šel tudi na Sladko goro k Wagnerjevim viničarjem.
»Pa kmalu spet pridi,« ga je povabil Turkuš, ko se je Marko poslovil.
»Bom,« je obljubil Marko, »zdaj grem za nekaj dni v mesto, potem na Pohorje. Imamo važen tečaj. Ko bo grozdje zrelo, pridem!«
»Pridi! In varuj se!«
»Brez skrbi, dedek!«
Tisto popoldne se je Trčkov Tonček spet igral gori na poti pred Koreskino hišo. Odkar je shodil, je bilo to njegovo najljubše mesto. Posebno še, odkar je slišal, da bo mogočna hiša z vinogradom nekoč njihova. Zdelo se mu je, da ima že zdaj pravico sedeti na klopi pred njihovo bodočo hišo in se ozirati po njihovem bodočem vinogradu in sadovnjaku.
Vendar se je nekoliko zmedel, ko se je sredi popoldneva približala hiši Koreska. Nekaj hipov jo je gledal, nato pa povesil oči, a s poti se ni premaknil.
Ko je prišla Koreska do njega, je vzkliknila nejevoljna: »Dečko, saj s poti bi lahko šel. Čigav si?«
Tonček je spregovoril, ne da bi jo pogledal: »Trčkov.«
»Viničarjev? Ali ne veš, da moraš pozdraviti svojo gospo? Poljubiti ji moraš roko,« ie rekla Koreska, se izognila dečku in krenila proti vežnim vratom, ne da bi se še dalje ukvarjala z viničarskim otrokom.
Tonček je dvignil glavo. Pomislil hip, dva in sovražno zaklical proti Koreski, ki je že odklepala vežna vrata: »Ne bom vam poljubil roke, saj ne boste več naša gospa!«
»Was sagst du, Fratz? Kaj si rekel?«
»Vi ne boste več naša gospa!« je ponovil Tonček.
Koreska se je okrenila od vrat in se široko zasmejala. »Zakaj ne bi bila več vaša gospa?«
»Ker vam bomo mi vzeli vinograd, sadovnjak in hišo,« je povedal Tonček počasi in razločno.
Koreska se je zresnila.
»Kdo je to rekel, dečko?«
»Marko!« je Tonček odvrnil kratko.
»Kateri Marko?«
»Turkušev Marko, ki hodi v šolo in vse ve!« je Tonček zmagoslavno odvrnil in se spustil proti hiši.
XIII
Na Marijin praznik je stari Turkuš — kakor že nekaj let — vodil z Vinskega vrha in sosednjih vrhov romarsko procesijo na Ptujsko goro.
Dan se je šele delal, ko je že štorkljal po koči in budil hčer.
»Katra, vstani, Katra,« je zaklical, »skuhaj nama mleka in žgancev, dan bo lep, kakor kaže, vročina silna, glad in žeja nič manjša. S Trčkovimi in Svenškovi-mi sem govoril, prišli bodo kakor navad-
no sčm na vrh, da bomo od tod začeli romanje. Menda bodo prišli tudi drugi. Vstani, da ne bodo čakali.«
Katra se je ozirala po mračni sobi, dopovedala očetu v svojem jeziku, da je še zgodaj, a Turkuš ji ni dal miru, dokler ni vstala in odšla v kuhinjo. Tedaj je stopil iz koče. Prvi svit je prihajal tam nekje od daljnih gričev in se počasi razlival preko vrhov, puščajoč dolinice in kotanje v mraku. Glasu še ni bilo slišati. Toda ko je Turkuš dvakrat, trikrat šel okoli koče in se je na vzhodu začelo močneje svetlikati, so se od tu in tam oglasili posamezni glasovi. Slišalo se je, kako ljudje vstajajo. Turkuš se je pomiril. Za hipe se je že zbal, da letos ne bo romarjev, ko je na Vinskem vrhu vse narobe. Vrnil se je v kočo in si napolnil popotno torbo. Ko se je popolnoma zdanilo, je spet odšel na sep. Zdaj je bilo svetlo tudi v najbolj zapuščeni dolinici in kotanji. Po vrhovih je zaživelo. Turkuš je dolgo gledal svojo gorico, slednjič pa jo ogovoril iz polnega srca: »Danes je tudi tvoj praznik, tudi tvoji drobni grozdki bodo poromali k maši, zato človek ne sme stopiti vate.« Spomnil se je pesmi, ki opeva romanje grozdov k maši; pred letom mu jo je prečkal Marko. Lepa pesem. Kako poje, se je vprašal. V žvrgolenju jutranjih ptic se je prebudil grozdek, pomel si je zaspane oči in se odpravil po slemenih k sveti maši. Od povsod so prišli tovariši-grozdki
in napolnili cerkev. Drug poleg drugega so sedeli na klopeh in se pobožno trkali na prsi. Posebno, ko je mašnik dvignil belo hostijo in pil iz zlatega keliha rumeno vino — Kristusovo kri. Ko je maša minila, so se odpravili v gostilno in veselo trčili s kozarci. Šele v mraku so se vrnili vsak na svoj vrh, da jih ne bi prehitel julijski dež. Blagoslovljeni so rastli in zoreli v veselje vinogradniku in v slavo božjo.
»Aj, le pojdite k maši,« se je starec oglasil, »da vas bo Bog obvaroval nesreče, tudi mi bomo poromali k ptujski Materi božji in molili, da bi očuvala vas in nas.«
Vtem je Katra pripravila obilen zajtrk. Ko sta se najedla, je vzela torbo z mesom, kruhom in zelenko vina, Turkuš pa križ, ki si ga je bil že prejšnji dan prinesel iz ilovške cerkve. Na poti pod kočo se je že zbralo nekaj ljudi.
»Oče Turkuš, ali ne bo pot predolga za vas?« je vprašal Trčko, ki je prišel prvi, z njim je bila žena in vsi otroci razen Tončka, ki ga noge še ne bi mogle nositi tako daleč.
Starec, ki si je za to priliko oblekel najboljšo suknjo, se je nasmejal: »Ali si mislite, da bom tako kmalu zlezel v grob?«
Tega si seveda niso' mislili, zato so mu vsi hkrati zagotavljali, da bo še dolgo živel, samo takšna pot je menda le pretežka zanj.	(Dalje)
NAPREDNIH GOSPODARJEV
UREJUJE SEKRETARIAT SLOVENSKE KMEČKE ZVEZE
Lotimo se zimskega oranja
a)	bolje konserviramo zimsko in vigred-no vlago v zemlji;
b)	zimski mraz razžene pri oranju nastale kepe in stvori godni grudičasti zlog zemlje;
c)	se izognemo oranja spomladi, ko nam vedno primanjkuje časa;
č) smotrno zatiramo semenski plevel.
Poleg tega pa je na težjih zemljah jesensko oranje še potrebno zato, da spravimo z njim v zemljo hlevski gnoj, ki se bo do spomladi razkrojil, da bodo za čas rasti njegove hranilne snovi za rastline že dostopne.
Kako globoko orjemo?
Pri oranju moramo paziti, da se nam ne tvori plaznina (Pflugsohle). Plaznina se najraje tvori na oni zemlji, kjer orjemo vedno enako globoko. Zato bomo v jeseni orali za 1—2 cm glob je. Paziti pa moramo, da ne bomo naenkrat naorali preveč mrtvice na površje. Orno rodovitno plast smemo poglabljati le postopoma. Mrtvica je namreč nerodovitna in se le postopoma oživi z drobnoživkami in obogati na humusu. Z večletnim poglabljanjem orne plasti bomo povečali globino rodovitnosti zemlje in odpravili plaz-nino.
Pri nas še premalo poznamo podrahla-ča, ki je nameščen na plugu. Podrahlač rahla zemljo še 10 in več centimetrov pod plaznino in pripravi tudi to plast za prodor korenin v globino in do hranilnih snovi, ki so bile tekom let izprane iz or-nice.
Poleg globine je tudi bistvene važnosti širina brazde. Tekom poletja orjemo ozke brazde, da se zemlja bolje drobi. V jeseni pa so brazde lahko nekoliko širše, vendar ne smejo biti preširoke, da zemlja v
f>« ferompir v kleli zie bo gnil
Pri izkopu smo ugotovili, da krompir — predvsem rane sorte — v zemlji gnije. Vzrok temu je previsok odstotek vode v gomoljih. Poleg tega je stalno vlažna in zbita zemlja zelo prikladna za razvoj gnilobnih bakterij. Stalne padavine nam onemogočajo, da bi spravili suh krompir v skladišče.
Zato letos ni priporočljivo, da krompir takoj vskladiščimo, ko se je dodobra ohladil in osušil. Letos bo treba krompir pred dokončnim vkletičenjem tudi dobro prebrati. Do 60 cm visoko na suhem prostoru nasut krompir bomo ob deževnem vremenu morali dobro prebrati, da bomo spravili v klet le zdrave in nepoškodovane gomolje, drobni krompir pa bomo takoj pokrmili.
V naprednem kmetijstvu je že udomačena navada, da se vsaki drugi dan prebira krompir, ki so ga prejšnji dan pobrali. Takoj pri prebiranju odberejo tudi semenskega za domače potrebe. Zato odbirajo gomolje v velikosti od 50—65 mm na najdebelejši strani (v premeru). Za seme odbrani kormpir se pripravi že jeseni za spomladansko saditev. Vklečijo ga v gajbicah, kjer ima zrak dostop od vseh strani. Gomolji se vsled tega bolje ohranijo.
Pri nas gajbic za krompir še ne uporabljamo. Ker so neobhodno potrebne za
V jeseni sadnemu drevja ne gnojnice
globino bolje zmrzne in se nasiti vlage. Zorano njivo pustimo v surovi brazdi in jo spomladi, čim je odlezel sneg in se je na površju osušila, povlečemo z njivsko vlečo.
Samo s takim jesenskim obdelovanjem bomo ohranili zemljo godno in čuvali tla pred izpiranjem. Čuvajmo pa se oranja pred večjim dežjem, kajti večji nalivi kvarijo strukturo zemlje, na nagnjenih njivah pa povečajo nevarnost odplavljen ja zemlje. Ko se je zemlja nekoliko usedla, je nevarnost odplavljanja manjša.
Ob deževni jeseni včasih ni mogoče orati, ker se zemlja maže in prijemlje na plužno desko. V takih primerih zemlje ne režemo in obračamo, temveč jo rinemo in mažemo, s tem pa kvarimo njeno god-nost. V Švici, kjer imajo jeseni redno veliko padavin, so našli za jesensko oranje drug izhod. V jeseni, ko zemlja še ni zmrznila in ko pade 10—30 cm snega, se kar prve dni v snegu lotijo oranja. Zemlja se ta čas dobro obrača, ker je od mraza nekoliko otrpla in se ne maže. Tako sem oral leta 1952 še 15. novembra, ko je prejšnii dan padlo okrog 40 cm snega. Upravičeno se boste spraševali, kako je z vlačilnc silo? Traktor se je dobro oprijemlial in vlekel oralo. Če bi pa imeli samo konisko vprego na razpolago, verjetno ne bi mogli orati, ker bi se sneg oprijel kopit, tako da bi konji sigurno odpovedali.
Delo na polju še ne preneha, ko zapade sneg, temveč ravno tedai moramo zamujeno nadoknaditi, tako da bodo preorane vse površine, ki jih spomladi nameravamo posejati z jarinami ali pa posaditi z okopavinami.
Kmet. tehnik Ferdo Hobel
vsako kmetijo, bi bilo zelo prav, da bi jih v zimskem času napravili iz odpadkov tankih desk. Gajbica je vedna naprava in potrebna tudi za shranjevanje sadja in drugih poljskih in vrtnih pridelkov. Običajno jih izdelujejo v dveh velikostih in sicer: 60X45X18 cm in v velikosti 55X 50X20 cm. Za izdelavo gajbic so najbolj prikladne 10—-13 mm debele deske s 6—10 cm širine. Gajbicam napravimo 6—8 cm visoke noge.
Bolj kot običajno pa je letos, ko je krompir podvržen gnitju, potrebno1, da pred vkletičenjem klet temeljito očistimo. Po tleh in ob straneh dejmo na vsak način rešetko iz letvic ali krajnikov, da bomo omogočili krompirju svež zrak z vseh strani. Po kleti pa namestimo zračnike in sicer za vsake 4 m2 po enega. Ko smo vse to napravili, lahko pristopimo k vkletičenju. Na kup potrosimo lesni pepel ali oglje, lahko damo tudi šoto ali pa apneni prah. Vsa ta sredstva upijajo od-višno vlago in sušijo gomolje.
Ne pozabimo na redno zračenje kleti. Z odpiranjem oken ohladimo prostor in reguliramo zračno vlago v kleti. Samo s pravilnim ravnanjem in vestno opravljenim delom bomo to zimo krompir obvarovali pred gnitjem.
V letošnji jeseni je globoko oranje velike važnosti. Tekom celega poletja smo imeli močne nalive, ki so zemljo močno zbili in skvarili njeno strukturo. Hranilne snovi, ki smo jih dali v obliki hlevskega gnoja in umetnih gnojil, so bile tekom poletja zaprane v nižje sloje, tako da obstoja nevarnost, da jih pozna jesenska moča in vigredno talenje snega popolnoma izpereta iz gornjega sloja zemlje. Z globokim jesenskim oranjem pa jih lahko spet spravimo na površje.
Jesensko oranje ni samo potrebno zaradi pravkar omenjenega, temveč je njegov pomen mnogo širši. Z jesenskim oranjem
Pismo kmečki mladini
Tudi zemlja ima usta
V	našem zadnjem pismu smo izrekli ostro kritiko na račun nepremišljenega nakupovanja strojev ali mehanizacije našega kmetovanja. Ob tej priložnosti smo znova poudarili nujnost skrbi za večje pridelke od zemlje in za boljše donose naše živine. Sedaj, ko pri nas iz navade ponehava delo na njivah in travnikih, ni odveč, če se nekoliko ustavimo pri vprašanju, zakaj pridelamo na našem polju večinoma precej manj kakor pridelajo drugod in zakaj dajejo naše krave manj mleka in prašiči poŠasneje doraščajo, kakor to čas in cena zahteva?
Odgovor, da »imamo slabšo zemljo kot drugod«, ni odgovor. Nešteto primerov in poskusov že imamo, ki dokazujejo, da tako pri žitu, krompirju, koruzi in pesi kakor tudi pri lucerni, detelji in na travnikih lahko dosežemo pridelke, ki ne bodo samo poplačali trud in delo, temveč tudi prispevali k obrestovanju strojev in poslopij, kmetije. Če pogledamo vzroke teh poskusov, vidimo, da je bil poglavitni vzrok uspešnega pridelka izdatno gnojenje. Šele v drugi vrsti so povod uspešnega pridelka bili seme, obdelava zemlje in oskrba rastline. Zemlja ima namreč tudi usta in jo je treba hraniti, ako hočemo, da nam bo »delala« — preživljala rastline. Mi potrebujemo dobro hrano, da lahko veliko delamo. Molznost krav zavisi od množine in razmerja beljakovin in škrobnih vrednosti. Količina beljakovin in škrobnih vrednosti v naših poljskih pridelkih pa zavisi navsezadnje od tega, kako1 in koliko gnojimo1.
Naslednji primer nam bo to pokazal:
V	naših boljših primerih pridelamo na hektarju površine 200 q krompirja. S tem odvzamemo zemlji 90 kg dušika, 160 kg kalija in 40 kg fosforne kisline ter 50 kg apna. S pridelkom 24 q pšenice na hektar odvzamemo zemlji 70 kg dušika, 50 kg kalija, 30 kg fosforne kisline in 12 kg apna. Ob tej primerjavi lahko rečemo, da z rastlinami odvzamemo1 zemlji povprečno 80 kg dušika, 110 kg kalija, 40 kg fosforne kisline in 35 kg apna na leto. Ker pa s koreninami in ostanki rastlin (strniš-Če) vrnemo tega le malenkost nazaj v zemljo, bi brez gnojenja naša zemlja vsled »lakote« kmalu shirala in »umrla«. Po računu strokovnjakov se namreč nahaja v četrt metra debeli orni zemlji na hektarju površine povprečno skoraj nič dušika, 6.000 kg kalija, 3.000 kg fosforne kisline in 1 vagon apna.
Iz teh številk vidimo, kako potrebno je gnojenje naši zemlji. Vidimo pa tudi, kako premišljeno in koliko moramo gnojiti. Povprečno na leto moramo — samo da nadoknadimo v zemlji to, kar so ji rastline odvzele — dati na hektar površine 400 kg dušičnih gnojil z 20% dušika, 300 kg kalijevih gnojil z 38—42% kalija in 300 kg fosfornih gnojil s 17% fosforne kisline. Pri tem pa še ne nadoknadimo izgub v zemlji, ki nastanejo vsled izpiranja hranilnih snovi po dežju in ki so nedvomno večje kot vsako drugoletno1 gnojenje z hlevskim gnojem.
Iz tega primera vidimo veliko potrebo rednega gnojenja ali nasičenja vedno delajoče in vedno lačne zemlje, predvsem naše travniške zemlje, ki že leta in leta ni videla gnoja in šele v zadnjih letih trohico »štupe«.
Toliko za danes. Več prihodnjič, ko bo-nto nekoliko govorili o jesenskem gnojenju samem.
ker ga bomo s tem sedaj, ko sadno drevje prekinja svojo rastno dobo, še enkrat pognali v rast, da bo pričelo na vršičkih vejic na novo odganjati. Ob prvem mrazu bodo vršički pomrznili. Poleg tega je v jeseni z gnojnico sadno drevje zelo dovzetno za bolezni, predvsem za raka.
Prav tako ni priporočljivo razvažati gnojnico po sadovnjakih, ker tudi tako indirektno gnojimo sadnemu drevju v nepravilnem času.
£eIo«n;e ozintine bodo slabo ■prezimile
Neugodno vreme je povzročilo, da je letošnje zrnje ozimin močno okuženo z klicami raznih bolezni, predvsem s plesnijo. Zato od setve letošnjega pridelka ne smemo pričakovati bogve kakšnih pridelkov, posebno ne tam, kjer smo sejali domače neoprašeno seme. Pametno bo, če se po1 setvi takega semena že sedaj pripravimo na to, da bomo v primeru po-
trebe lahko posejali ali posadili v propadle posevke ozimin druge rastline.
Kako preprečimo drisko pri krmljenju pesnega listja
Krmljenje samega pesnega listja povzroči drisko1, pri kravah pa s tem )>adec molznosti. Brez nevarnosti driske pa bomo krmili pesno listje, ako ga bomo pomešali z ca. 200 grami otrobi in 150—200 grami preparata »Blattin-D« na žival. V tej mešanici pokrmimo na žival lahko u-di 75 kg pesnega listja na dan.
Slektroparilnik za krompir
Že delj časa so v prometu električni pa-rilniki za krompir. V Avstriji imamo dve firmi, ki izdelujeta take parilnike: »Alfa-Separator« in »AEG-Furnsinn«. Prva ima parilnike za 90, 120 in 220 litrov druga pa za 50, 75, 100, 150 in 200. Njihova cena se vrti med 2000 in 3800 šil.
Električni parniki so sila praktični in — če pomislimo1 na prihranek priprave drv, drv samih in kurjave — niti ne tako dragi.
PRAVNE ZADEVE
V PRIMERIH
Posest in lastnina
m.
Zdaj pride na vrsto tožba Janeza Mleč-nika proti Šimenu Ferčniku zaradi zabra-njene paše, pokliče sodnik in nagovori stranke: »Mlečnik, vi tožite Ferčnika, ker ste že večkrat našli njegovo živino na vašem pašniku, ali je tako?«
»Seveda,« pravi Mlečnik, »kam pa pridem, če se bo tuja živina kar naprej pasla po mojem! Že dvakrat sem zapodil sosedovo kravo, moj pastir pa celo pravi, da pridejo včasih kar tri«.
Sodnik ga vpraša: »Ali si to Ferčniku kdaj koli prepovedal odnosno se pred njim kregal, da to ne gre, in kaj je Ferč-nik k temu dejal?«
»Mojega pastirja je zmerjal, da je on kriv, jaz pa nimam pastirja, da bi pazil na Ferčnikove krave. Zato sem tožil Ferčnika zaradi motenja posesti. Naj krave zakoliči in jim noge poveže, kaj mene briga!«
»Le mirno kri, Mlečnik, tudi to stvar bomo še razvozlali«, miruje sodnik Mleč-nika in vpraša Ferčnika: »Zdaj mi pa vi povejte, če so vaše krave res tako škodoželjne?«
Vmes se Mlečnik še enkrat oglasi: »Veste, gospod sodnik, njegove krave se najraje pasejo blizu meje, ker je tam najboljša trava, hkrati pa se jim dopade seveda tudi na mojem«.
»Ni tako«, ugovarja Ferčnik, »težkoče so pa res, ker je meja proti Mlečniku tako dolga. Tudi moj pastir mi je pravil, da posebno ena krava rada uhaja, če zagleda na oni strani druge krave. Sosedje, ki delajo na bližnjem polju, lahko potrdijo, da moj pastir pridno pazi in odganja kravo od sosednje paše, ko pa začne dirjati ena, se ji pridružita še ostali dve. Sosedje so mi pravili, da kliče moj pastir vsakokrat Mlečnikovega na pomoč, kateri pa se kar smeji in odhiti na drugi konec, da njegove krave silijo celo v mojo pašo. Mlečniku sem že večkrat ponudil, da mu povrnem škodo za tiste grižljaje, ki jih poje ena ali druga krava, predno jo pastir zavrne nazaj. Tudi župana sem že prosil, da mi pomaga stvar urediti v redu«.
Zakaj ne napravite dober in primeren plot?« vpraša sodnik Ferčnika.
»Ravno zaradi tega sem tudi že govoril z županom, pa mi je svetoval, naj napraviva skupaj z Mlečnikom močan plot iz žice, ker sedanji plot, ki je pač navaden kmečki, kravam ne prepreči uhajanja. Toda Mlečnik noče o tem slišati«.
»Je to res, Mlečnik?« se zanima sodnik.
»Meni ni treba, da ženem ravno na to pašo, zato tudi ne potrebujem plota. Če Ferčnik nima dovolj denarja, da plot na svoje stroške tako popravi, da krave tudi brez pastirja ne morejo1 na moje, potem naj jih pa sam na vrvi pase«, se krega Mlečnik. »Njegovih krav ne pustim na moj pašnik, pa če mi škodo tudi desetkrat poplača«.
»Čigava dolžnost pa je, da pašo zagradi?« še vpraša sodnik Mlečnika.
»Meni ni nič mar plotu, jaz tožim za krave«! se repenči Mlečnik.
Ferčnik še dostavi: »Plot je star in ga je menda Mlečnikov prednik postavil. Moj oče so mi sicer večkrat pravili, da je naše zemlje več, toda zaradi ljubega miru nisem nič napravil zaradi tega. Če pa se kaka krava res zmoti, škodo1 rad plačam«.
»Mlečnik, ali naj zaslišim priče, da tudi vaš pastir ni brez krivde«? vpraša sodnik.
Mlečnik pa na to: »Jaz nimam pastirja, da bi sosedu pomagal«.
»V redu in konec razprave«, odloči sodnik in razsodi: Tožbeni zahtevek Mlečnika se zavrne, ker se sodišče ni prepričalo, da je toženi kdaj imel namen motiti tožitelja v mirni posesti paše, marveč so temu krive le druge, neurejene soseske razmere. Natančnejše razloge dobite v pismeni sodbi. Tožiteli Mlečnik mora plačati stroške. Vi, Ferčnik, pa pojdite zdaj v sodnijsko pisarno, kjer vam bom v vašem imenu napisal prošnjo, da se na licu mesta sodno ugotovi še negotova meja in se reši vprašanje plota. Ker sc ie ta ugotovitev izkazala potrebna zaradi neupravičene tožbe Mlečnika, bodo najbrž tudi ti stroški padli na njega, razen, če bi meja kazala na škodo Ferčnika. Mlečnik. vi imate pa zdaj še dovolj časa, da si zadevo premislite in s sosedom v dobrem uredite.«
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
Stran 8
Petek, 8. oktober 1954
Štev. 40 (650)
Zvezni kancler zavrača trditve o priključitvenih tendencah
Zvezni kancler ing. Raab je imel pred kratkim govor po radiu, v katerem se je ponovno zavzel za samostojnost in neodvisnost Avstrije. V svojem govoru je nastopil tudi proti trditvam, ki pravijo, da obstoje v Avstriji tendence za priključitev k Nemčiji. V tej zvezi je zvezni kancler med drugim dejal:
Nad stanjem nesvobode smo vsi ogorčeni. Toda tudi to sedanje stanje ni moglo omajati našega zaupanja v bodočnost naše domovine in zmanjšati naše odločnosti, da bi si ustvarili lepšo in boljšo bodočnost. Postali smo si svesti svoje moči in tudi svoje posebnosti in ničesar nas ne bo privedlo do tega, da bi se odrekli svoji lastni državnosti.
Sprememba, ki se je izvršila v mišljenju Avstrijcev, se kaže prav v tem, da danes verujejo v politično in gospodarsko spo-
sobnost življenja svoje domovine. Zato tudi pretežna večina avstrijskega ljudstva hoče, da obstoji Avstrija kot samostojna država ter odklanja vsakršno politiko, ki bi hotela osporavati to samostojnost. Ideja priključitve, ki izvira iz dobe vele-nemške miselnosti, nima odmeva niti v političnem niti v gospodarskem mišljenju avstrijskega ljudstva. Zato> so bili tudi zaman propagandistični poskusi, ko so v zvezi z neuspelo berlinsko konferenco skušali dokazati, da obstoji v Avstriji gibanje za priključitev.
Avstrijska vlada je vedno poudarjala, da si moramo priboriti spoštovanje in simpatije v svetu, ker nobena sila ne more narodu, ki ga ceni in spoštuje ves svet, trajno odrekati njegovo pravico. To je spoznal sleherni Avstrijec in se po tem ravnal.
Sklepi londonske konference
(Nadaljevanje s 1. strani)
Velika Britanija, Francija, Belgija, Nizozemska in Luksemburška;
4.	Zapadna Nemčija se priključi Atlantskemu paktu, katerega vrhovni poveljnik bo nadzoroval gibanje, razporeditev in integracijo zapadno-nemške vojske hkrati z vojskami 14 držav, včlanjenih v paktu;
5.	določena sta bila minimalni in maksimalni obseg nove nemške vojske ter nadzorstvo nad proizvodnjo orožja v Zapad-ni Evropi.
Nekatera mnenja o sporazumu
O sklepih londonske konference so po zaključku podali nekateri predstavniki
posebne izjave, v katerih izražajo svoje mnenje o poteku razgovorov. Tako je na primer britanski zunanji minister Eden poudaril: Moram reči, da sem iskreno prepričan, da smo napravili stvaritev, koristno za prihodnost Evrope. Ameriški zunanji minister Dulles je izrekel posebno priznanje britanskemu zunanjemu ministru kot sklicatelju koference ter pri tem izjavil: Napore, ki ste jih žrtvovali v tem svojstvu ter prispevek, ki ga je dala vaša vlada, so bili po mojem prepričanju neogibni in imajo zgodovinski pomen. Prepričan sem, da bo ta konferenca znana_v zgodovini kot ena izmed največjih konferenc vseh časov.
V ospredju so mnenja ZDA in SZ
Splošna razprava v Glavni skupščini Organizacije združenih narodov je pokazala, da je ob dobri volji zlasti na strani velikih sil brez nadaljnjega mogoče na miren način obravnavati in reševati najrazličnejša tudi več ali manj zamotana vprašanja mednarodne politike. Letošnje zasedanje, ki že od vsega početka poteka v nekoliko bolj mirnem vzdušju kot druga dosedanja zasedanja OZN, lahko zaznamuje že precejšnje uspehe, posebno še zaradi tega, ker v prvi vrsti Združene države Amerike in Sovjetska zveza naravnost tekmujejo v tem, kako bi svoje predloge formulirale tako, da bi bili vsaj v glavnem sprejemljivi tudi za nasprotno stran.
Nedvomno doslej najvažnejša koraka v tej smeri sta ameriški predlog o ustanovitvi mednarodne agencije za mirnodobno izkoriščanje atomske energije ter sovjetski predlog o razorožitvi, ki je v mnogočem podoben svoječasnemu tozadevnemu predlogu zapadnih sil. Novi sovjetski predlog bi lahko imenovali pristanek na francosko-angleški predlog o razorožitvi, s katerim sta Francija in Velika Britanija skušali zgraditi most med prvotnima tozadevnima predlogoma Amerike in Sovjetske zveze, ki sta bila zaradi obojestranskih skrajnosti brezizgledna.
Oba predloga, tako ameriški kot tudi sovjetski, sta v krogih OZN in v svetovni javnosti sploh vzbudila mnogo zanimanja. Posebno sovjetska ponudba, da bi razpravljali o razorožitvi, je bila spreje-
Proslave ob 20-letnici „Ljudske pravice”
V Lendavi, Veliki Polani in drugih krajih v Prekmurju so ves prejšnji teden slovesno obhajali dvajsetletnico »Ljudske pravice«, ki je na pobudo KPS pred dvema desetletjema prvič izšla v Lendavi pod uredništvom prekmurskega rojaka, slovenskega pisatelja Miška Kranjca. Na zaključni proslavi v Lendavi se je minulo nedeljo zbralo nad 20.000 ljudi, katerim je govoril predsednik ljudske skupščine LR Slovenije Miha Marinko.
ta kot zelo važen dogodek, ker je prav vprašanje razorožitve doslej oviralo rešitev številnih drugih mednarodnih problemov. Vsekakor pa se lahko trdi, da dosedanji potek zasedanja OZN daje nova upanja za nadaljnje izboljšanje medsebojnih stikov in je vprašanje samo še to, v koliko so res iskreni koraki zbližanja na obeh straneh.
Stroge kazni za alkoholizirane voznike
in stroge kazni za alkoholizirane pešce
Na Dunaju in tudi na ostalem avstrijskem področju se je zadnje tedne spet primerila vrsta težkih prometnih nesreč. V številnih primerih so nesreče povzročili pijani šoferji.
Policijski prezident Holaubek je k temu izjavil, da je pod vplivom alkohola povzročene prometne nesreče treba posebno obsojati. Zaradi tega je nujno, da je v takih primerih poseg policije posebno trd. Samoumevno je, je izjavil policijski prezident, da morajo alkoholizirani šoferji poleg sodnijskega zasledovanja računati z najstrožjimi policijskimi kaznimi. Načelno bodo vsakemu vozniku, ki bi se v alkoholiziranem stanju samo pripravljal, da bi spravil svoje motorno vozilo v pogon, odvzeli dovoljenje za vožnjo. S tem ukrepom bodo zabranili, da bi imel voznik možnost povzročiti prometno nezgodo, nedolžne ljudi pa bodo obvarovali pred nesrečo z vsemi strahotnimi posledicami. V alkoholiziranem stanju zasačeni voznik se mora čimprej podvreči preiskavi, katere rezultat bo merilo za dobo odtegnitve dovoljenja za vožnjo.
Alkoholizirani šofer mora že prvič, ko mu odtegnejo dovoljenje za vožnjo, čeprav se še ni primerila nobena nesreča, računati z odtegnitvijo najmanj za dobo od štirih do šestih tednov. Septembra so zaradi pijanosti več kot sto osebam odvzeli dovoljenje za vožnjo. Med temi šoferji se je nahajala tudi ena ženska, sploh pa so bili med temi ljudmi tudi taki, ki bi morali zaradi svoje starosti ali položaja imeti več uvidevnosti ter večjo mero čuta odgovornosti.
Policijski prezident je tudi izjavil, da je potrebno misliti tudi na pešce, ki kažejo na prometnih cestah pogosto nerazumljivo brezskrbnost ter nosijo v nemalo pri-
Zimski vozni red le neznatno spremenjen
Generalna direkcija avstrijskih zveznih železnic je sporočila, da je vstopil v nedeljo, dne 3. oktobra 1954 v veljavo zimski vozni red zveznih železnic, ki bo veljaven do 21. maja 1955. Spremembe novega voznega reda so le neznatne ter je ostalo skoraj tako, kakor je bilo v poletju. V avstrijskem prometu so v novem redu vzpostavljene na lokalni progi južne železnice ugodnejše zveze z vpeljavo motornih vlakov. Pospešen bo tudi ekspres Avstrija-Italija med Trbižem in Dunajem s skrajšanjem obstanka v Beljaku ter bo prispel na Dunaj, južni kolodvor, 20 minut hitreje kakor prej.
merih krivdo pri prometnih nezgodah. Način, da so pešce doslej samo opozarjali na prometne, prestopke, je pokazal malo uspeha. Tudi pešci, ki ne bodo upoštevali najnavadnejših prometnih pravil in s tem ogrožali n.e samo sebe temveč tudi druge, lahko pričakujejo občutnejše denarne kazni. To velja brez izjeme prav tako tudi za nedisciplinirane kolesarje, ki z nedopustnim načinom vožnje vedno tudi zakriv-ljajo prometne nesreče.
Zvišanje podpor za otroke od 1. januarja 1955
Posvetovanja o uzakonjenju višjih podpor za otroke družinam, ki imajo več otrok ter o pritegnitvi samostojnih pridobitnikov, so v glavnem zaključena. Osnutek zakona naj bi v začetku novembra predložili državnemu zboru ter računajo, da bo zakon s 1. 1. 1955 stopil v veljavo. Zvišane podpore so predvidene za družine s tremi otroci. Za tretjega otroka naj bi podpora namesto dosedanjih 105 šilingov znašala 150 šilingov. Za vsakega nadaljnjega otroka pa naj bi se podpora progresivno stopnjevala. Tudi samostojni obrtniki in kmetje bodo v bodoče prejemali podporo za otroke, in sicer od drugega otroka naprej. Za drugega otroka bo znašala podpora 105 šilingov, za tretjega pa 150 šilingov. V glavnem so se sporazumeli tudi o kritju teh povečanih izdatkov.
Cene na celovškem tržnem dnevu 30. 9. 1954
V kilogramih: krompir 1 šil., glavnata solata 3.50 do 4 šil., endivija 2 do 3 šil., cvetača 2 do 4 šil., kumarce za vlaganje 4 šil., štran-klji 3 do 5 šil., špinača 3 do 4 šil., jedilne buče 1 do 1.50 šil., čebula 2.50 do 3 šil., hren 10 šil., kurja krma 2.80 do 3 šil., fižol 7 šil., jabolka 1.50 do 3 šil., hruške 2 do 5 šilingov. Jajca komad 1.30 šilinga.
Cirkus Rebernigg v Celovcu
Največji avstrijski cirkus — »Rebernigg« — gostuje od danes naprej na vele-sejmskem prostoru v Celovcu. Predstave z novim programom so dnevno ob 20. uri, v sredo, soboto in nedeljo pa tudi ob 15. uri.
Izbiro sadnih drevesc imam na razpolago po zmernih cenah. Drevesnica ing. Marko Polce r, Spodnje Vi-nare pošta Št. Vid v Podjuni (St. Veit im Jauntal).
RADIO PRCC-RAM
RADIO LJUBLJANA
Dnevne oddaje razen ob sobotah in nedeljah: 5.00 Dobro jutro, dragi poslušalci! —
6.30	Radijski koledar in prireditve dneva —
7.00	Pregled tiska — 7.30 Za gospodinje —
8.30	Za pionirje — 12.20 Za naše kmetovalce
—	13.15 Zabavna glasba — 15.30 Želeli ste —
poslušajte (razen ob sredah) — 16.00 Utrinki iz literature — 16.15 Promenadni koncert — 17.10 V plesnem ritmu —	19.00 Zabavna
glasba — 19.30 Radijski dnevnik — 23.00 do
24.00	na valu 327,1 m Oddaja za tujino.
Poročila dnevno:	5.05, 6.00, 8.00,	13.00,
15.00, 17.00, 22.00.
Sobota, 9. oktober:
11.15	Za pionirje — 12.10 Pohorski fantje pojo in igrajo — 13.00 Okno v svet — 15.15 Lahka glasba — 15.40 Slovenske narodne pesmi — 16.10 Utrinki iz literature — 18.00 Jezikovni pogovori — 18.15 Pesmi za naše male
—	20.00 Javni veseli večer.
Nedelja, 10. oktober:
8.15	Domače pesmi — 9.00 Otroška predstava — 10.00 Družinski pogovori — 13.00 Pol ure za našo vas 13.30 Želeli ste — poslušajte — 16.00 Neznani talenti — 17.30 Radijska igra — 18.30 Promenadni koncert —
20.15	Večerni spored opernih melodij — 21.00 Kulturna kronika.
Ponedeljek, 11. oktober:
11.15	Šolska ura za nižjo stopnjo — 13.00 Nove knjige — 14.00 Glasbeni leksikon —
15.15	Lahka glasba — 15.30 Šolska ura za višjo stopnjo — 16.10 Utrinki iz literature —
18.30	Zdravstveni nasveti — 20.15 Simfonični koncert Radia Ljubljana.
Torek, 12. oktober:
11.15	Cicibanom — dober dan —	12.10
20 minut z Veselimi godci —13.00 Zanimivosti iz znanosti — 14.00 Za mlade pevce in godce — 15.45 Stare slovenske vojaške pesmi
—	18.00 Kulturni pregled — 18.30 Športni
tednik — 20.15 Filmske melodije — 20.30 Radijska igra.
Sreda, 13. oktober:
11.15	Šolska ura za višjo stopnjo — 11.45
V pesmi in plesu po Koroški in Beli Krajini
—	13.00 Jezikovni pogovori — 15.30 Šolska ura za nižjo stopnjo — 18.00 Ljudje med seboj — 18.15 Glasbeni mozaik — 20.00 Gorenjski slavček, opera.
Četrtek, 14. oktober:
11.15	Za pionirje — 12.10 Igra godba na pihala — 13.00 Ljudsko-prosvetni obzornik —
14.00	Zanimivosti iz tehnike — 18.00 Okno v svet — 18.30 Modni kotiček — 20.15 četrtkov večer domačih pesmi.
Petek, 15. oktober:
11.15	Cicibanom — dober dan — 14.00 Za pionirje — 18.00 Družinski pogovori — 18.45 15 minut z Avgustom Stankom — 21.00 Oddaja o morju in pomorščakih.
RADIO CELOVEC
Dnevne oddaje razen ob sobotah in nedeljah^.00 Glasbeni pozdrav — 9.00 Pozdrav nate—10.00 Roman za ženo — 10.15 Šolska oddaja— 10.45 Mali koncert — 11.00 Šolska oddaja — 11.45 Za podeželsko ljudstvo —
12.00	Opoldanski koncert — 13.55 Slovenska oddaja — 14.25 Specialno za Vas — 15.00 Šolska oddaja — 17.30 Popoldanski koncert.
Poročila dnevno: 5.49, 6.45, 7-45, 12.30, 16.45, 19.45, 22.00 00.00.
Sobota, 9. oktober:
9.00	Marijanska akademija — 14.20 Kulturna oddaja kor. dež. vlade — 14.35 Pozdrav nate — 15.35 Domovinski zvoki — 19.40 Šport iz vsega sveta — 20.00 Vedra oddaja
—	20.15 Globoka narava — 21.00 Sestanek v Salzburgu.
Nedelja, 10. oktober:
7.00	„Domovina ti si kakor zdravje" —
8.00	Kmečka oddaja — 9.00 Vesela glasba —
11.30	Vedra oddaja — 13.45 Iz domovine —
14.30	Otroška ura —	15.00 Pozdrav nate —
17. 00 Glasba — 18.30 Šport — 19.15 Veselje na glasbi — 20.00 Globoko iz srca.
Ponedeljek, 11. oktober:
13.55	Slovenska oddaja — 15.30 Glasba —
15.45	Koroški knjižni kotiček — 17.10 Iz filma in operete — 18.45 Slovenska oddaja —
20.00	Leteči mikrofon — 20.50 Šlagerji —
22.15	Športniki pred mikrofonom.
Torek, 12. oktober:
13.55	Slovenska oddaja — 15.30 Zabavni koncert — 17.30 Popoldanski koncert —
18.45	Četrt ure delavske zbornice — 19.15 Velika šansa — 20.00 Orkestralni koncert.
Sreda, 13. oktober:
13.55	Slovenska oddaja — 15.45 Otroška ura — 18.45 Slovenska oddaja — 20.00 Leteči mikrofon — 20.05 Vedra oddaja — 20.15 Na ja in ne — 20.45 Šlagerji od včeraj in danes — 21.15 Kratka slušna igra.
Četrtek, 14. oktober:
13.55	Slovenska oddaja — 16.00 Scene iz Beethovnovega „Fidelio“ — 18.30 Tukaj govori UNESČO — 18.45 Kmečka oddaja —
19.30	Philips revija — 20.00 Pri nas doma —
20.45	Od solnograških slavnostnih iger.
Petek, 15. oktober:
13.55	Slovenska oddaja — 15.45 Otroška ura — 16.00 Pevska ura — 17.25 Teden deželne pohtike — 18.45 Slovenska oddaja —
20.00	Leteči mikrofon — 20-05 Radijski oder: „Rojstni dan“.
Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Franc Petek. Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasometergasse 10. Telefon 56-24. Za vsebino odgovarja: Rado Janežič. — Tiska. Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov Klagenfurt, 2, PostschlieBfach 17.