Vsebina zvezka VI.=VII. f Srečko Kosovel. — Srečko Kosovel: Jesensko premišljevanje. — Srečko Kosovel: Rdeči cvet. — Srečko Kosovel: Moje ljubice. — Tone Gaspari: Splavarji. — Joža Gregorič: „Gruda“. — Ivan Albreht: Vsakdanje zgodbe. — R. Stepančič: Na planine. —^Danilo Gorinšek: Kdo ve? — F. S. Stiplošek: Starec. (Slika.) — Ivan Matičič: Životarci. — Gustav Strniša: Na Rožniku. — Jurij Plevnik: Domači koči. — F. Š.: Novi dobi nasproti. — Z našega občnega zbora. — Leopold Paljk: Gospodinjska nadaljevalna šola. — Udeleženke gospodinjskega tečaja v Vačah pri Litiji (Slika.) — Dr. M. Malnerič: O tehniki zborovanja. — K. Kraepelin: S. Brodar: Po gozdu in polju. — RAZGLEDI: Organizacija. — Po svetu. — Presveta. — ŠALA IN ZABAVA. Celoletna naročnina „Grude“ je Din 30.—. Za dijake in vojake Din 20.—. V podrobni prodaji stane „Gruda“ Din 3.—. — Novi naročniki dobe lahko še vse doslej Izšle številke. Uredništvo: Škofja ulica št. 8, pritličje. — Uprava: Ljubljana, Kolodvorska ulica št. 7. Rokopise je pošiljati uredništvu, naročnino, reklamacije, oglase itd samo upravi. Cena oglasov po dogovoru. Rokopisov, ki jih ni naročilo, uredništvo ne vrača. Urejuje: Stanko Tomšič. Odgovorni urednik: Janko Vičič. TRI in ZLATOROG terpentinovo milo varujeta Vaše drago perilo! ■% £ Št. 6-7. Mesečnik za ljudsko prosveto Leto III. i Srečko Kosovel. Nespremenljiva je usoda slovenskih velikih mož. Dokler so med nami, jih ne poznamo; če nam povedo bridko resnico v obraz, jih udarimo s polentarjem; če se v svoji veliki ljubezni nad naipi razjočejo, jih opljuvamo; kar ustvarijo resničnega, lepega in dobrega, „Mi“ preziramo. — „Mi“, prebivalci doline šentflorjanske ... Zadnji dnevi letošnjega maja so nas zopet trdovratno prepričevali, da je vse naše vzdihanje, vse naše zaobljube, ki jih pišemo, beremo in govorimo ob raznih obletnicah Ketteja, Murna, Cankarja in drugih, ko se zaklinjamo ob spominu na naše velike duhove-mučenike, da bomo popravili v življenju storjene krivice vsaj po njihovi smrti s tem, da se bomo ravnali po njihovih besedah, — da je vse to laž, in da ostanemo to, kar smo bili, — slovenski rodoljubi... 27. maja t. 1. je podlegel in dva dni nato so ga položili v toli ljubljeno in opevano kraško zemljo — našega pesnika Srečka Kosovela. Njegov grob je zasulo s cvetlicami priprosto a mehko kmečko ljudstvo našega bednega Krasa, ljudstvo, ki ga je Srečko poznal, ljubil in živel z njim vred isto življenje. Naši rodoljubi pa so zopet ponovili umazano laž, ki jo ponavljajo ob smrti in obletnicah svojih irtev. Kaj je bilo v njihovih srcih, ne vprašajmo! „Življenje je klicalo umetnika, rodilo ga ni. Kajti tudi če bi prišel, bi moral izmučen umreti od gladu in krivice." In — komaj dvaindvajsetletni — Srečko je umrl... S? JUZJj f Srečko Kosovel: Jesensko premišljevanje. Ti si zaprt sam vase in o svoji bolesti molčiš in v sivem mraku premišljaš, kako zaman hrepeniš. Poglej to tiho prirodo, ko pade jesenski mrak, tiha je s svojo usodo; postani njej enak! Postani kakor gozdovi, ki črni v zimi molče in ko se odprejo grobovi, bodi tih kot te modre gore! f Srečko Kosovel: Rdeči cvet. Kakor z vinom strasti nalita tvoja bela polt dehti, kot izza rosnega cvetja gledajo tvoje rujave oči. Drevo v višnjevordečem cvetju, orošeno v solncu večernem blešči in izza tega rosnega cvetja gledajo tvoje rujave oči. Solnce leskeče, kadar zahaja, strast lesketa ti sredi oči, tiha, opojna tema prihaja, za belo ograjo panter preži. f Srečko Kosovel: Moje ljubice. Ah, v Ljubljani so ostale, moje ljubice, in nezveste so postale, moje ljubice. Kdo bi jokal se za vami, moje ljubice? Kmalu boste med ženami, moje ljubice! Prva se je omožila, moje ljubice, druga se je zaročila, moje ljubice ... Kmalu pojdete z vozički, moje ljubice ... vse s poslušnimi možički, moje ljubice. A jaz, novo si izbral bom, moje ljubice, lepo — in se vam smehljal bom, pridne mamice ... Tone Gaspari. SpIaUaPp. (Dalje.) 8. Topli večer je vdihnil veseličnemu razpoloženju še poslednje zapeljivo čuvstvo. Na odru pri godbi so se kresile plamenice, na napetih žicah so žareli veliki cvetovi lampijončkov; mehka trava je šumela pod nogami. Ozadje vrta je gosto napolnjeval mrak, v katerega so že trepetale visoke zvezde in se ogledovale v ribniku onstran bezgove meje. Zvenk kozarcev in steklenic se je čul daleč iz šuma in klicev; odmevi pesmi in vriskov so se lovili po dolini. Vrt je bil poln senc, a ob lučih so razgreti obrazi razodevali vse svoje kupljeno veselje, ki se je še stopnjevalo. Nikjer ni bilo niti trenutnega miru; ves prostor je bil podoben opijanjenemu panju. Tine se je doma šele popoldne preoblekel. Ko je pred mrakom stopil čez ogrado za kozelcem, je opazil spodaj slavje kot vžigajoči se kres. Tedaj je prišel zanj pravi čas. Podnevi bi ga preveč razodeval obraz; čutil je že večkrat, da mu nezaupanje v Marico plahni lica in sreblje trenutno iz njih rdečico in jasnost. Zavedal se je svoje neodločnosti in mehkobe. V tem je bil ves njegov značaj; nemogoče ga je bilo spremeniti. Priden, a brez samostojnosti in brez odločnosti je ostal, kakor je bil že od nekdaj: mehak v srcu, ljubezniv v besedah, mil v očeh. Trd in močen v pesteh za vsako delo; če bi bilo treba udariti po zlobi,% bi omahnila desnica že v zraku. Na zunaj orjak, na znotraj skoraj otrok. Zadrsal se je po strmi poti čez travnike; na zadnji izpodjedi mu je zdrknilo. Obležal je v visoki travi. Tik pod njim je šumelo slavje, da je skoraj razločil ob plamenicah obraze. Muzikantje so se tam spodaj zbirali po prvem daljšem odmoru; Pratkar je nagibal vrček. V šatorih za jestvine in za pijačo so se vrtele razgrete ženske; med njimi je bila najzaljša Marica: rdeča v lica, v kiti nagelj, bluzo globoko odprto v bel podvratek. Njo je poiskal Tine in njo so spremljale njegove oči, dokler ni muzika udarila valček. Na plesišču so se zavrteli pisani pari. In Tine je zagledal geometra, ki je prijel Marico okrog pasu ter jo odvedel proti plesišču, postavljenem desno od bezgovih dišečih grmov. To je Tineta dvignilo. V skokih je bil ob ribniku. Preskočil je plot in zavil ob travnatem bregu, da se vtihotapi skozi ograjo k plesnemu odru. V poltemi je zapazil senco. Ustavil se je in pazno razgledal. Polagoma je prepoznal Kragulja, nepremično zročega na razsvetljene pare. Oprezno se je Tine umaknil. Še nikoli ni bil videl tega čudaka ob takih prilikah v dolini. Tine bi bil odšel na cesto in od tam na vrt, da se niso v tistem hipu med njim in Kraguljem zganile bezgove šibe. Par je hušknil skozi ter nato tesno objet zavil proti Kragulju. Med ribnikom in ograjo je bilo komaj dober meter prostora, a Kragulj se sredi poti ni premaknil; stal je kakor kip. Tik pred Kraguljem se je par oplašil vsled nepričakovanega srečanja. Dekle je pridušeno vzkliknilo. In ta vzklik je Tinetu zadoščal: bila je Marica z geometrom. Kot zamaknjen se je Kragulj »krenil k paru. „Proč!“ je ukazal osorno geometer. Kragulj se je zaničljivo nasmejal. Tedaj je Tine videl, kako je geometer zamahnil. Pljusknila je voda, dekle je zavpila in stekla nazaj skozi ograjo. Na vrtu ni nihče čul tega, ker je šumeče veselje plalo kot burja, in strasti so se vžigale in palile, ne meneč se za najožje obližje. Geometrova senca se je oddaljila urno za sečjo in utonila na veseličnem prostoru. Ko je priskočil Tine, ni bilo na stezi nikogar več. Videl je, da se drži Kragulj brezinega debla. Poprijel je, dokler ni stopil Kragulj ves opljuskan in tresoč se spet na suho. »Tine, ti?“ je kakor izdihnil Kragulj. »Kako si vedel?" »Naneslo je, da sem mislil domov, pa sem slišal," se je zlagal Tine. »Videl si! Videl boš, kam ga bom jaz pahnil, hudiča!" Redko je kaj govoril. Ob tem dogodku je pa kakor privrelo iz njega. »Pomnil bo, kdaj je zamahnil po modrasu s Skalovnika!" Zasukal se je in režoč se z zobmi izginil v temo. Hudo je to Tine privoščil geometru. Zlizal se je koj skozi prvi razrastek v seči; tam se je stisnil ob deblo ter najprvo vse opazoval. Pod kozolcem je spet natakala Marica; geometra ni bilo. Kakor bi bil že dolgo vse tam okrog, je zavil proti muziki. In slučajno ga je prvi ugledal klarinist. S polnimi, pihajočimi lici je dobrosrčno namežiknil Tinetu tja k Marici. Ravno prihajala je s šumečimi vrčki h godbi; mimo Tineta je morala, pa ga ni ogovorila. Nazaj grede, jo je on sam ustavil. Kakor bi se bal odgovora, jo je neodločno vprašal: »Marica, greš?" In namignil je proti plesišču. »Saj vidiš, ne utegnem!" »Samo enkrat se bova obrnila." »Če greš mesto mene raznašat," je zbadljivo zavila. »Po valčku do zjutraj, če češ. — Nekaj bi ti rad povedal." „0, kar tukaj reči, če že mora biti,“ je dekle nalašč prav glasno silila. „Marica!“ se je fantu zatresel glas. „Marica, ali bi vzela židano ruto?“ Segel je kar ponjo v žep. „Haha! Maram za ruto, ko bom klobuk nosila." Prešerno ga je pogledala. Tine je poskusil vse. „Veš, kaj si mi takrat obljubila?" „Kdaj?“ „Takrat na žegnanju.“ „Jaz tebi?“ „Le spomni se!“ „Ti, ti! Ji si nekaj silil vame. Kaj boš obračal!“ In hotela je stran. Tine jo je zagrabil za roko. „Takrat, ko boš za geometrovim hrbtom njegova, bo prepozno, Marica!" „Aha, ti je na poti! Sem vedela! — Kaj bova v mlin govorila. Kar geometra vprašaj, pa boš zvedel vse.“ „Vse —?“ „Zadosti za vselej.11 „Ko te bo imel pa on zadosti za vselej in ga ne bo več na Pod-vrhu —?“ je čakal odgovora. „Pojdem z njim!“ se je razkošatila. „Tako?“ „Kako pa misliš? — Ali naj grem z beračem?" Fant se je močno razburil in izdal. „Ne pojdeš z njim, ne! Zapomni si! V Skalovniku bo tvoj, pa če vse iskale porujem. Nagelj sem ti že stisnil; iz njega mora teči kri.“ Dekle se ga je ustrašila, ko mu je pogledala v izpremenjeni obraz. V njem se je zbralo vse zlo, ki ga Tine prej ni poznal in ki mu ga je vdela šele ona. Ali tudi v dekletu se je dvignilo. „A, ti si ga! Ponoči kot tat! Prišel bi bil in dejal, in vrgla bi ti ga nazaj. Tak fant! Fej!“ Obrnila se je in izginila za plesiščem. Tine je ostal vkopan, pesti nabrane kot bi hotel udariti. Ali jeza se je spet polegla; ostalo je v srcu le še hudo. Trpko je začutil v prsih, da je zdaj sam, tako sam. Dekle je izgubil, upanje in srečo. Valček je tiho končaval. Pari so se stiskali razgreti in omamljeni. Tine je dvignil glavo, zastri težko trepalnice in vsrkal in napolnil z boljo do vrha vso svojo notranjost. Kam naj gre nocoj s to samoto, ki jo prvič čuti v življenju? Po cesti je krenil in pri prvi krčmi zavil, da se utolaži in pozabi. Ko je začela že padati rosa in so se zvezde utrinjale v belih snopih, je Tine omahujoč stopil iz krčme v zgodnje jutro. 9. Na Modrasovcu je prva zora dvignila Tinetu težke trepalnice. Za njim se je dramil globoki gozd v Skalovniku, last grofa Seitza. Kot bi pogledal v dvorano, so se vrstila orjaška debla in se dvigala do propadne stene, ki se je daleč v ozadju gola vzpenjala nad vrhovi. Ptice so dramile mir, umikajoč se prvemu jutranjemu solnčnemu življenju. Ko so prvi solnčni prameni zarezali v ostro temino smrečja, so kapnile bele solnčnice na zeleno mahovje; razsvetlil se je gozd v sijajnih lučih. Tam, kjer se je oprl Tine na komolec, je ležala skoraj v krogu travnata jasnina, vdelana na skrajnem gornjem koncu s skalami. Vse tam okrog so cvele gozdne rože v velikih, gostih šopih; med njimi so se krog skal in parobkov skrivale jagode in dišale medeno. Koncem jasnine, ob robu Levičnikovega in Seitzovega gozda, se je črnila razdrapana bajta Kraguljeva. Ko so opustili firštovi s Planine lov na volkove, so zanemarili to kočo, in od tedaj se ni nihče več brigal zanjo; prešla je v Kraguljevo last. Tam je domoval gozdni čudak. Tik ob koči proti gozdu je bilo največ kamenja; tam so se greli na parečem se solncu modrasi, edini tovariši Kraguljevi. Nihče ni hodil rad tam, nihče jih ni pobijal, ker je Kragulj dejal, da so vsi ti lepi pisani svitki njegove živalce. Tudi sam ni nikoli udaril; za rep jih je dvigal, kot bi pobral zrezljane palice. In ko se je Tine prebudil, se je začudil, kako in kdaj je prišel tja gori. Četudi težko, je vstal ter se odmaknil niže doli na pot, kjer je sedel. Razmislil je vse; počasi je pojmoval. Zavedel se je tudi prečudnih sanj. Po vrsti jih je oživljal. Nekje sem ležal v kresni noči, polni svetlobe in mehkobe in sladkosti. Ko so ognji pogasnili, sem šele zapazil, da sem ob razvalinah. In opolnoči se je vzpela ob zidovju in se zvila ob kamenju dolga zelena kača; imela je dekliško gornje telo in velike žalostne oči. Iz njih so polzele solze; nekje v globini so se stekale. Ko je pala zadnja solza, je zacingljala, kot bi zadela na zlato. Kača me je žalostno, žalostno pogledala in izginila. Plezal sem po prepadu, krvav po rokah in nogah, dokler nisem stopil ob zlato reko. Vse, kar sem videl, vse zlato, samo zlato. Planil sem na kolena, da bi pobiral, — tedaj me je zbodlo v oči--------------- Ravno je hotel tolmačiti te lepe in hude sanje, ko se je do-teknila roka njegove rame. Za njim je stal Kragulj. „Ti si Pritiskov!" je mrko poudaril. „Pritiskov?“ „0n je možak! Ti si menda fant njegovih misli." „Že spet stara pesem o gospodi, si je mislil Tine in odgovoril brezmiselno: „Saj me poznaš! Z gospodo nimam nič.“ „Pa bomo imeli posla ž njo. Vsi trije. Ti imaš že.“ Tine ga je pogledal. „Yem vse: geometer ti je dekle oblizal. V Tineta je vsilil Kragulj ono, česar se je fant vedno branil. „Hudič naj ga —“ a zbal se je dalje. „Aaa!? — Meni hoče bajto odmeriti in podreti. Tebi je odmeril, meni ne bo!“ Zarežal je z belimi zobmi. „Tam med modrasi mu bom postlal.“ „Daj ga! Pomagal bom!“ je Tine vstal. „Kaj boš pomagal! Zavoljo tiste podvrške podlasice bi še ž njimi potegnil." „Grdo me poznaš, Kragulj. Za Marico mi ni več!“ Ostro je napel Kragulj oči v fanta. „Lažeš!“ »Nikoli!“ „Boš z menoj? — Roko!" Fant je segel. Kragulj je čutil v svoji dlani njegovo neodločnost „Danes merijo, mislim, tu pri mojem. — Popoldne ga moram sam. Če nocoj ne bo šlo, boš jutri še ti poprijel. Velja?" Še vedno ga je držal Kragulj v roki. Tinetu se je takrat geometer zasmilil. Ali misel, da se ga za vselej iznebi, ga je užgala. Ni pretehtal posledic; obljubil je. Dolg klic se je razlegel po gozdu. Poklicali so tesači. „Pojdi in molči!" Kragulj se je obrnil. Tine se je zamišljen premaknil v hladno šumo. Udarci plan-kač so se vedno bolj bližali. Skozi debla se je že zažarila topla poseka. Odtam sta mu dva kričala, naj se gane. Nekje više je zvonila drvarska žaga. Prišedši v poseko, je zagnal suknjič, zavihal rokave, in kakor bi se nič ne zgodilo, na zunaj miren, je prijel floserco. Podsekal je s trdimi zamahi mogočno smreko tako, da je padec usmeril po praznini! „Ala!“ Na nasprotni strani debla je zarezala žaga; Tine in Brkač sta jo molče povlekla. Ko se je skrila v deblu, sta zabila klin, in žaga je spet laže stekla. Trepet je šel po vejah; vrh je še gledal ponosno v solnce. Končno je tudi vrh spreletelo. Zagozda se je vklinila že do polovice ploskve; žaga je neprestano drsala in pela enakomerno. Tedaj se je orjaško drevo celo zatreslo. Zapokalo je v zaseki. Trije so s koli in cepini pritisnili: zahreščal je trgajoči se les in počil, da je odjeknilo. Drevo se je nagnilo. Kot bi šla nevihta čez poseko, je zavalovil šum po zraku. V naslednjem trenutku je že butnilo in udiralo med skale, kakor bi zagrmel plaz. Ves gozd je zatrepetal in nato prisluhnil. Nekje zgoraj je spet tenko zazvonila žaga. Veličastna je bila smrt gozdnega orjaka. žvižganje se je zbudilo na skriti poti in se bližalo. Iz sence je stopil geometer. Kakor brezbrižno je začel Tine klestiti veje. Geometer se je ustavil baš pred njim. „Je bil kaj hud?“ je pogledal posekano smreko. „Saj smo vajeni," in Tine in Brkač sta klestila kar dalje. Trije so ob strani poseke tesali. Više nad temi je venomer zvonila drvarska žaga. Solnce je že peklo. „Ali ni Dragarjevega tukaj?" Tine se je stresel. „Jaz sem!" „Z menoj pojdeš tjale do Modrasovca!" Geometer je to velel. „Kaj pa bi?" „Boš že videl! — Mejo boš pokazal." Tine je odvrgel sekiro, pogledal Brkača in šel. 2e takoj, ko sta utonila v gozdu, je geometer odločno načel. »Kdo je podiral v Levičnikovem tu spodaj prejšnji mesec?" „Mi.“ »Kdo vse?" „Onile, ki so zgoraj, in Pritisk." „Bavno prav!" Geometer se je ustavil in poudaril. »Zaradi Pritiska moram s teboj govoriti. Zato sem te poklical." »Zaradi Pritiska?" Fantu je postalo lažje. »Ti si njemu blizu. Ker si pa dober delavec, bi bilo škoda, ko bi te zavedel." »Pritisk, mene? Kako?" „On dosti govori, ki ni prav." „Meni se ne zdi." „Celo hujska," je kakor zapretil geometer. »Govori že veliko, to je res. Pa ne misli tako!" Pomaknila sta se počasi dalje do roba gozda. »Kar je govoril o grofu, je kaznjivo. Tudi o meni je trobil stvari, ki so izvite: da sem podkupljen, da sem spridil neko dekle —" Tine se je postavil: „Ni res, prvo! Vsaj jaz ga nisem čul.“ „Imam priče! — In ti držiš z njim.“ Takrat je Tine pomislil, da bi ga z levico stisnil in vrgel gori vejevje, ali pa bi ga zalučal na Modrasovec. Ponosno je odvrnil: „Tisto o dekletu je pa res!“ »Kaj?“ „No, da ste jo speljali." Hudo mu je zajedlo v srce. „Ha! Ni mi toliko zanjo kot za pajka. Naj prede drugim.“ Fant se je zravnal in odločil: „Sama mi je dejala.“ „Aha! Kaj pa?“ se je geometer smeje zanimal. „Da naj vas vprašam, da bom zvedel vse!“ Sram je postalo fanta, ker se je tako ponižal. Geometer je zmajal. „Naj bo! — Hodil sem z njo, ker v začetku druge ni bilo. Od danes dalje je ne bom več ogovarjal." A Tine ni odnehal. „Zakaj ste jo vso premotili? — Bila je moja!“ Geometer je tedaj videl bol in odkritosrčnost nepokvarjenega, fanta. Žal mu je bilo zanj. Stopil je prav k njemu. „Poslušaj me! Pritiska se ogibaj! Ne hodi več ž njim, da se tudi tebe ne prime kaj. Dopovej to onimi e tam zgoraj: naj ne rovarijo. — Za dekle mi ni več. Tvoja*je spet. Pojdi in ji povej, da si govoril z menoj!“ Tine je pogledal naravnost v oči. „Kaj ste dekletu vse naredili?" „Nič še do zdaj!“ ,,Res?“ „Moja beseda!" Tine ni več dvomil. Tako je zaupal geometru, da bi mu najrajši stisnil roko. „In ti,“ je končal geometer, preden se je spustil po stezi, „molči o tem, a posvari vse pred Pritiskom! Roš?“ „Bom, gospod geometer!“ Ko je bil Tine sam, se je šele zavedel razgovora s Kraguljem. Sprva je hotel kar za geometrom, da bi ga opozoril. Pa se je vseeno premagal: „Kaj mi mar! Jaz sem zdaj poravnal z njim! Kragulj ima svoje račune!" In ni pomislil na dano besedo. Lahkega čuvstva se je vrnil in klestil in premišljal, kako bi začel zaradi Pritiska. (Dalje prihodnjič.) Joža Gregorič: „Gpuda". Bilo je med počitnicami. Popoldan smo pasli v „Rebri“ nad našim selom. Jaz isem vedno rad pasel, zlasti še v „Rebri“; tudi sedaj se ne sramujem tega idiličnega dela, čeravno sem že šesto-šolec. Kdo tudi ne bi z veseljem in radostjo v srcu čuval par kravic, ki se verno pasejo okoli njega, zraven pa se oziral v dolino pod seboj, kako ljudje delajo, kako se pomika solnce vedno niže, po hrvatski strani pa zopet navzgor, ko prekorači Kolpo! Nekaj tako krasnega in nepozabnega so taki popoldnevi v „Rebri“ — meni vsaj —, da mi ne bodo nikoli zginili iz spomina. O, ljubljena „Re-ber“, ki sem te stokrat in stokrat prelazil za našo Pero pa Rumo in ki sem te nerad zapustil prezgodaj, bodi mi v tem solnčnem dnevu najsrčnejše pozdravljena!... Pri živini smo torej sedeli in se zabavali po pastirsko, zraven peli in vriskali. Ker nisem mogel ves popoldan kar tako zabiti, sem vzel večkrat s seboj kako knjigo iz svoje borne knjižnice. Danes sem imel nekaj številk „Grude“. Moji tovarišici sta takoj zapazili, da moram nekaj imeti s seboj in rade volje sem jima pokazal „Grudo“. Pa smo začeli takoj od kraja: najprej sta si ogledali naslovno stran. Priznali sta, da jima ugaja. V ospredju stojita kosec pa žanjica, v ozadju travniki in polja, bolj zadaj še vas in na gričku cerkvica, na kraju pa zapirajo pot očem visoke planine. Lepo je znal opremiti „glasilo kmetskih fantov in deklet" naš poznani umetnik Gaspari in naj mu bo to moje in mojih tovarišic priznanje v malo počaščenje. Lojzi — moji mlajši tovarišici — je najbolj ugajala žanjica, ki ima v naročju klasje in nazaj zavezan robec. Tudi Kati, ki je mojih let, se je dekle dopadlo; ali kosca se kar ni mogla nagledati in ga prehvaliti. Samo malo neroden „osovnik“ ima in preveč na strani, pa tiste hlače, ki se spredaj tako čudno zapenjajo — pri nas jih namreč nikjer ne vidite — so se ji zdele malo „špasne“. Ker pa je junak po postavi, mu to vse odpusti. Tiu moram pa povedati, da je Kata precej zastavna in moška. Ko smo tako pohvalili naslovno stran, sem jo obrnil in takoj sta se zagledali v vinjeto, tudi Gasparijevo, kako se peljejo svatje na vozu, fantje in dekleta pa še muzikanta imajo! Mislim, da je bila to 7.-9. številka predlanskega letnika. „Ijej, kaj je pa to! Kakšne so te črke! Ali so lepe! Kata moja, ko bi si te vdelali na platno, glej kakšna deklica je notri, ki spit Ijej — meni!“ Tako je gostolela Lojzika. Katica je bila istih misli. Najbolj pa so jima ugajale sličice, ki so izpolnjevale črke. In že prihodnjo nedeljo so se zbrale pri nas, jaz pa sem moral kopirati črke; vsaka je hotela, da bo prva dobila črke za svoje ime. Lojzika ni vedela, ali bi se podpisala Lojzika, ali Alojzija; nazadnje se je odločila za drugo, ker sta v L in R (z R-om se začenja njeno rodbinsko ime) samo moška. Kati se je ravno zlagalo K z M-om (z M-om se začenja njeno rodbinsko ime); deklica v M-u ji ni ravno preveč ugajala, bolj fant s čepom v K. Tudi moja sestra si je izbrala črki zase. Da nismo v „Rebri“ utegnili čitati povesti, si bo lahko vsak sam že mislil. Pač pa smo si takoj ogledali pesmi, najprej najlepše seveda. Ko smo tako brskali in iskali, se je Lojzi najlepša zdela Glaserjeva „Narodna“: „Trgal, utrgal bom deteljo..." Jaz sem imel vedno s seboj beležnico, v katero sem si sproti zapisoval narodne izraze in druge vredne stvari, ki sem jih slučajno ujel z ušesi. Take beležnice so včasih podobne nizu biserov in imajo tudi ceno biserov — zame vsaj. Danes sem jo tudi rabil. Takoj sem moral prepisati pesemco v dveh izvodih — enega za Lojzo, enega za Kato —. Takoj drugi dan so jo že znale napamet in tudi napev so ji zložile, ki ni bil ravno preslab! Kata si je izbrala Koritnikovo „Vaško idilo". Tudi to sem moral prepisati v dveh izvodih! Ko sem čez nekaj dni kosil pod vasjo, mi je z Rebri zadonela tudi ta in vesel sem bil svojega uspeha. Saj sem bil lahko! Pri našem veselem kramljanju nas je zmotil Untan Japa, ki je prignal na pašo šele za nami. To je bil surovež in trdosrčnež, zraven pa še revež, ki ga je usoda zanesla s Primorskega k nam. Veselje je imel samo do tobaka in do polnega želodca; za kaj lepega, kakor je petje, ni imel nobenega smisla. Pripomnim še to, da ni bil nihče rad sam v njegovi družbi. Ta se je približal od zadaj, iztrgal meni „Grudo“ iz rok in se diabolsko zakrohotal. Ko vidi na ovoju fanta pa dekle, se v nas neumno zareži; „So že gotovo kake bedastoče notri, ker se že od zunaj vidi. Saj vem, da vam ni za pametno stvar, samo neumnosti jim prinašaš, ti mestni lenuh," je zarenčal proti meni. Ali ker ni znal brati, nam je vendar zopet vrnil „Grudo“ in odšel proč. Mi mu nismo zamerili, ker smo ga bili že vajeni. Mirno smo nadaljevali svojo zabavo, kakor se ne bi bilo ničesar zgodilo. Solnce je medtem prekoračilo Kolpo, se povzpelo nad „Šprajcarski vrt" in polagoma zašlo. Mi pa smo obrnili živino proti domu in v prihajajoči mrak so se razlegli prvi poskusi Kate in Lojze. „Trgal, utrgal bom deteljo, Štiri peresa imela bo. Štiri peresa, Anica, to bode sreča najina * Taka je torej misel in kritika o „Grudi“ priproste in naravne kmečke mladine. Mislim, da odkritosrčen človek hvali samo to, kar mu res ugaja. Če pa kdo hvali to, česar ne pozna, mora biti tem bolje. Vsebina „Grude“ dopada in razveseli mlada kmetska srca in jim da novega veselja in ljubezni do lastne grude. Če je torej zadela „Gruda“ ob pravo struno, ker je izvabila pravi glas — mislim namreč, da je pisana v prvi vrsti kmečkim fantom in dekletom, kakor ima že v programu — je s tem gotovo zadela svoj cilj, do katerega pa se inora vedno spopolnjevati... ivan Albreht: Usakdanje zgodbe. (Dalje.) Brana pove, kar ve zanimivega. Izmed vas najbrže nihče ni poznal Trklinove Tončke. To je bila mladenka, kakršnih je malo pod solncem. Kakor mleko in kri, vam pravim, pa vitka ko jelka. Bila je revnega stanu, dninarska hči. Trklina zimski čas večinoma ni bilo doma. Hodil je gozdarit na Koroško. Samo na poletje, ob času najhujšega dela je prihajal domov in prinašal s seboj svoje prihranke. Trklinka se je pehala in trudila, kakor je vedela in znala. Bila je pridna in pametna ženska in ne smem reči, da bi bili Trklinovi ravno trpeli pomanjkanje, najsi je tudi bilo otrok ko lešnikov. Tončka je bila najstarejša. No, ker je bila lepa in tudi čvrsta, so jo imeli povsod in vsi radi, fantje pa že celo. Zagledal se je bil vanjo tudi Strnadov Janez. Saj veste, kaj to pomeni! Strnadovi imajo skoro tri grunte, fant si izbere pa dninarsko hčer... Dokler sta bila sama, je bilo prav lepo. Janez je bil še mlad in je znal govoriti, da je bilo veselje. Tončka je bila kar omamljena, kadar ga je poslušala. Vse lepote in dobrote tega sveta je pričaral prednjo, da ga je res morala imeti rada. Večer za večerom je bodil v vas, ukal in pel, dokler ji ni vzel, kar je mogel. Sicer je takrat Tončka res jokala, bila pa je kmalu tudi vesela, ker ji je Janez povedal, da je nikoli ne zapusti... Polagoma so jeli ljudje malo šušljati. Ta je rekel nekaj, oni je malo preokrenil, tretji je vedel še več, dokler niso začeli dražiti starega Strnada, češ, da bo dobil tako revo za snaho. Stari se nekaj časa ni dosti menil za govorice, nazadnje ga je pa le prijelo. „Fant,“ je dejal nekoč, ko sta orala, „ali veš, kaj ljudje govore?" Janezu je bilo nerodno. To mu še nikoli ni bilo prišlo na misel, da bi o svoji ljubezni govoril z očetom. Zato je bil naenkrat ves zmeden in je molčal. „Fant,“ je ponovil oče, „kje pa imaš danes besedo, kaj?“ „Kaj pa je?“ je nejevoljno odvrnil Janez, kakor da ga vse skupaj nič ne briga. Potem je oče na kratko povedal, kaj mu je vse že prišlo na ušesa ter pripomnil, da Janeza ne mara več za svojega, ako je vse to res. Fant je molčal. Odtlej sploh nikdar nista več govorila o tem. Kakor sinu, pa je povedal oče tudi drugim ljudem, ki so mu venomer hodili pravit že davno ne več svežo novico o Janezovi ljubezni. Tako je naposled morala izvedeti tudi Tončka, kaj misli oče Strnad. Preplašena je tedaj vprašala Janeza, kako je. V trdni veri je pričakovala iz njegovih ust rešilne besede, Janez pa je mrko odvrnil: „Saj veš, da ne morem drugače. Ločiti se bo treba —“ Dekle se je zvilo v joku. „Ali veš, kaj pričakujem?*1 Tedaj se je Janez zdrznil. Na to še ni bil nikoli mislil. Od strani je pogledal dekle in takoj spoznal, da govori resnico. „Ne morem pomagati. Kar je, to je! Skrbel bom že zate, moja žena pa ne moreš biti.“ Tončki se je podiral cel svet lepih sanj. Kakor izgubljena je blodila okrog. Ogibala se je ljudi in tudi Janeza, celo lastne matere se je bala. Vsa minula sreča se je sedaj prelila v njej v zavest silne, žgoče sramote, ki je bila tem hujša, ker se je Tončka kljub svoji potrtosti zavedala, da te sramote ni zakrivila sama, ampak še nekdo drugi, ki ga pa sedaj to nič ne boli. Kakor je preje z radostjo mislila na bitje, ki bo zajokalo v svet in s svojim krikom zagotovilo njeno srečo, tako se je zdaj do blaznosti bala trenotka, ko se bo to zgodilo. Kam naj se skrije z malim črvičkom, ako se lastni oče noče zmeniti zanj?! Kaj je potem ljubezen, ld je Janez govoril o njej?... Prostrana polja, razsežni travniki in senožeti, temni gozdovi, vrtovi in zanosita poslopja, ki hranijo blagostanje pod svojimi krovi... Ah, vsega tega Tončka nima in ne bo imela nikoli. Ona ima samo svoje mlado, ubogo telo in koprneče, toplo srce. Oboje je darovala Janezu, ker ga je ljubila, on pa je oboje pahnil od sebe, ker noče imeti živega spomina na tiste trenotke. On ljubi travnike, polja in gozdove, ljubi bahavo razsežnost očetovih kmetij, Tončke pa nikoli. Kako naj tedaj obstane reva s svojim malim, ki bo zdajzdaj zaželel na svet?!... Napočil je čas, ko so ljudje sejali ozimino. Tončka se je skrivala, kakor je vedela in znala. Po gmajnah je blodila in le skrivaj se je priplazila na tak kraj, da je mogla videti Janeza. Oj, ona ga je ljubila iskreno, ne zaradi polj in travnikov, ampak zaradi njega samega in zaradi svetosti, ki jo je prejela ž njim, zaradi opojne skrivnosti materinstva, ki se je prelila vanjo z njegovo ljubeznijo... V Rebri, kjer so imeli Strnadovi lepe njive, so tisto leto posejali ozimino. Na zgornjem koncu njive je bila košata, bohotna živa meja, ki je delila njivo od gmajne. Tja se je skrila Tončka, ko so Strnadovi orali. Ves čas je gledala Janeza. Na večer, ko so Strnadovi odšli, so jo zmagale bolečine. Splazila se je na njivo, se zvila in zajokala in samo noč je pozdravila novorojeno bitje. Oj, kako čudovito moč je imela Tončka v tej boleči samoti. Vse je poskrbela otroku, zavila ga je in pokrila, kar je mogla, mu je dala, da se mu ne bi zgodilo kaj zlega. Potem je, skoro čisto razgaljena in brez zavesti obležala kraj njega. Ko so zjutraj Strnadovi prišli sejat in branat, se jim je nudil strašen prizor. S hripavim glasom je iz kupa cunj kričalo malo dete, poleg njega pa je v klopčič zvita in brez življenja s priprtimi očmi molčala nesrečna mati, lepa Trklinova Tončka... Srp pove zgodbo, ki je morda vsakdanja. Vidite ljubi moji, z menoj je bilo takole. Ob žetvi, ko je vse veselo, so se šalili, katera izmed žanjic bo prva. Oglasila se je mlada gospodinja, da „izžanje“ vsako, pa naj bo še tako urna. Morda se kdo izmed vas še spominja tiste stare Grudnovke, ki je umrla pred par leti. Bila je brez leve roke, kakor veste, sicer pa kljub svojim devetdesetim letom še vedno čvrsta in vedra. Ona je bila tedaj tisti čas, ko se je to zgodilo, mlada gospodinja, vesela kot nobena, pridna pa za tri. Z menoj je žela in komaj je vezač sledil, tako je hitela pripravljati snope. Res je izžela vsako, na katero se je namenila, tako da so bile že vse žanjice spehane in kljub smehu nejevoljne. Edina, ki še ni bila premagana, je bila velika dekla Lena. Ta se je krepko upirala čvrsti Grudnovki. Tekma je trajala že dobre pol ure, vendar sta čvrsti žanjici še vedno želi vštric, da ni bilo mogoče reči, katera je urnejša in spretnejša. Nenadome se tedaj zgane pšenica, nekaj ostro sikne in mlada Grudnovka zakriči in se nagne na stran ter pade z levico z vso močjo na ostrino srpa, mimo nje pa v srditih vijugah šine velik modras. Vse žanjice preplašene obstanejo, gospodar hiti k gospodinji, ki je naenkrat vsa v krvi. Tudi modras jo je pičil... Tekme je bilo konec, mlada Grudnovka pa je dobila tako močno zastrupljenje, da je morala žrtvovati roko, ako je hotela ohraniti življenje. Taka so pota človeškega življenja in taka so tudi pota naše usode. Mene so tedaj s trudom zavrgli, kakor da sem jaz zakrivil nesrečo, toda verjemite mi, da se še danes, po tolikih letih, ko mi je od vseh mojih nekdanjih vrlin ostal takorekoč samo še spomin, čutim čisto nedolžnega... Kosa pripoveduje, kaj je doživela. Prvi moj lastnik je bil Gromov Andrej in mirne vesti lahko trdim, da sem mu dobro služila. Leto za letom je kosil z menoj in najsi je včasih zadel ob kak kamen, da je kar zapelo v meni, sem le opravljala svoj posel po svojih najboljših močeh. Andrejev mejaš je bil Tonetov Lukež, priden in premožen gruntar. Redil je do trideset glav živine, medtem ko je Andrej premogel samo dve kravici. Lukeževi travniki so bili seveda lepi, bolje gnojeni in kakor gosposki v primeri z Andrejevim. Zato je Andreja premagala skušnjava, da je segel za eno ali dve redi na tujo last. Pa je bil Lukež na straži ko lovski pes. Nikjer ga nisi videl, a komaj si stopil na njegov svet, je že stal kot živa vest pred teboj. »Andrej, ali se nisi zmotil?" se je zasmejal, ko je bil Gromov baš sredi druge redi na Tonetovem svetu. , O, ali si ti? Dobro reže, dobro. Samo da bi ne bilo dežja,“ je odgovoril Andrej po svoje. Lukež se je še vedno smejal: „Moče ne bo, moče, malo grmenja bi pa skoraj ne škodovalo, kaj?“ In pokazal je s svojo koso na prekoračeno mejo. „Ali boš ti tudi začel s košnjo?" se je še vedno odmikal Andrej. Zdaj je bil Lukež že resnejši: „Ne imej me za norca, saj sva vendar soseda! Ali ne vidiš mejnikov?" Andrej je debelo pogledal: „Joj, saj res! Hotel sem bil že davi stopiti k tebi, da bi te opozoril. Veš, tukaj svet precej visi, pa pozimi sneg vedno premakne mejnike s tvojega na moj svet. Ce ne bi sproti popravljal, bi bilo v par letih vse tvoje, kar premorem." Lukež je namršil obrvi. (Dalje prih} tmr