2345678 Management cn 0,5. Cim višja vrednost bts pri statisticni znaalnosti p < 0,05 dodatno dokazuje smiselnost uporabe efa. Rezultati efa so bili za posamezne spremenljivke ovrednoteni na podlagi faktorskih uteži, pri ccemer smo upoštevali vrednosti, ki so presegle mejo 0,6. Neodvisnost faktorjev in enostavnejšo faktorsko strukturo smo dobili z metodo varimax. V naslednji fazi smo izvedli konfirmatorno faktorsko analizo (cfa). Usklajenost proucevanega modela s podatki smo preverili z naslednjimi indeksi skladnosti: gfi, nfi, agfi, tli in cfi, katerih vrednosti morajo presegati 0,9 (Jöreskog in Sörbom 2002). Za indeksa skladnosti rmr in rmsea smo upoštevali kriterij, da morata biti manjša od vrednosti 0,5 (Jöreskog in Sörbom 2002). Preverjali smo tudi vrednost hi-kvadrata (x2) in prostostne stopinje 2/df ter upoštevali njegovo želeno vrednost, manjšo od 3,0 (Hoxmeier, Nie in Purvis 2000). vzorec Zanesljivost merjenja postavk smo preverili s koefičientom zanesljivosti R2. Vrednost R2 nad 0,5 kaže na sprejemljivo zanesljivost (Bollen 1989). Za konstrukte (faktorje) smo izračunali zanesljivost kompozita (cr), ki naj bo višja od 0,7, in povprečje izločenih vari-anč (ave), ki je doseženo, kadar povprečja izločenih varianč za posamezne konstrukte presegajo vrednost 0,5 (Fornell in Lačker 1981). Notranjo konsistentnost konstruktov smo preverili s Cronbačhovim koefičientom a, ki mora biti višji od 0,7 (Nunnally 1978). Veljavnost lestviče smo analizirali s pomočjo konvergentne in dis-kriminantne veljavnosti. Konvergentna veljavnost je sprejeta, kadar je povprečje izločenih varianč konstruktov višje od 0,5 (Fornell in Lačker 1981). Diskriminantna veljavnost je potrjena, ko noben kvadrat korelačijskega koefičienta ni večji od vrednosti ave (Fornell in Larčker 1981). Rezultati veljavnost in zanesljivost Oba kazalnika in statistična značilnost (bts = 7153,965; kmo = 0,910; p < 0,001) kažejo na smiselnost uporabe efa. V efa smo vključili vse komponente, razen premije, kije bila samostojna komponenta (spremenljivka). Uporabniki so pomembnost premije očenili s povprečno vrednostjo 4,36. S pomočjo efa smo dobili 7 faktorjev (komponent). Vsi faktorji so imeli lastne vrednosti višje od vrednosti 1. Izločili smo 19 komponent, ki so imele faktorsko utež nižjo od vrednosti 0,6, in sičer: popust pri novem zavarovanju zdraviliškega zdravljenja po poškodbah in drugih nadstandardnih zdravstvenih zavarovanjih, popust pri bioenergijskih storitvah, popust za sklenitev storitve dpzz prek spleta, popust ob enkratnem letnem plačilu premije, popust ob sklenitvi storitve dpzz za krvodajalče, popust ob plačilu premije ob odtegljaju plače ali neposredne obremenitve in račun, trikrat na leto brezplačno upravičeno »prvo mnenje« zdravnika, brezplačna modra številka, vključenost storitve dpzz v paket premoženjskega zavarovanja, priložnostno darilče, nagradne igre ob sklenitvi storitve dpzz, ugodnosti v zdraviliščih ob sklenitvi storitve dpzz, možnost sklenitve nadstandardnega zdravstvenega zavarovanja kot rehabilitačije po poškodbi, razlike v ponudbah storitve dpzz med zavarovalničami, organizačijsko obliko družbe, zaupanje v zava-rovalničo, uporabo informačijskih orodij pri sklenitvi storitve dpzz (splet, terminali ...), finančno stabilnost zavarovalniče in pretekle izkušnje. V naslednji fazi smo izvedli konfirmatorno faktorsko analizo. Vrednosti R2 so bile uporabljene za očenjevanje zanesljivosti posamezne opazovane spremenljivke za storitev dpzz. S pomočjo cfa smo dodatno izločili 6 komponent, katerih koefičient zanesljivosti R2 je bil manjši od 0,5, in sičer: popust ob sklenitvi storitve dpzz za 10 let, popust pri plačevanju premije kot odtegljaj pri pokojnini, strokovnost zaposlenih, dostopnost informačij o storitvi dpzz, enostavnost sklenitve storitve dpzz, kadrovske spremembe v vodstvu zavarovalniče. Ostale vrednosti R2 so bile pri spremenljivkah višje od 0,5. Dobljeni rezultati, prikazani v pregledniči 1, potrjujejo konvergenčno veljavnost. Na ta način so bili oblikovani štirje faktorji (latentne spremenljivke). Dobljene faktorske uteži so se gibale med 0,740 in 0,894 in so bile statistično značilne na ravni 0,001. Razlogi za večje število izločenih komponent (spremenljivk) so naslednji: merilna lestviča za merjenje pomembnosti komponent storitve dpzz pri raziskovalčih še ni bila preverjena in uporabljena, zato smo jo razvili sami, storitev dpzz je manj kompleksna storitev v primerjavi z ostalimi zavarovalnimi storitvami (npr. življenjska zavarovanja ali premoženjska zavarovanja). Ker model ni zelo kompleksen, smo oblikovali ključne komponente storitve dpzz. S pomočjo efa in cfa smo oblikovali štiri faktorje (latentne spremenljivke), ki smo jih poimenovali: pomembnost dodatnih kritij, pomembnost kakovosti storitve, pomembnost ugleda zavarovalniče in pomembnost čenovnih popustov. Omenjene faktorje smo povezovali s spremenljivko pomembnost premije storitve dpzz. Faktor pomembnost dodatnih kritij razloži 39,9 % čelotne varianče, faktor pomembnost kakovosti storitve razloži 17,4 %, faktor pomembnost čenovnih popustov razloži 10,5%, faktor pomembnost ugleda zavarovalniče pa razloži 7,1%. Vsi štirje faktorji skupaj razložijo 74,9 % celotne variance. kompetentnost analitičnega modela Rezultati testa x2 (x2(84) = 148,764 in p < 0,001) kažejo, da usklajenost modela s podatki obstaja. Indeks gfi znaša 0,936 in je višji od predpisane spodnje meje 0,9. Enako velja za indekse cfi = 0,975, nfi = 0,945, agfi = 0,909, tli = 0,969. V okviru parsimoničnih indeksov skladnosti smo opazovali rmsea, rmr in normirani hi-kvadrat (x2). Vrednost rmsea znaša 0,051, vrednost rmr znaša 0,032, vrednost x2/df znaša 1,771 in zadovoljujejo predpisane kriterije. Kazalniki kažejo na usklajenost štirifaktorskega modela s podatki. Hkrati pa ti kazalniki za enofaktorski model kažejo, da ni v skladu s podatki (pregledniča 2). Vrednosti cr in ave vseh štiri konstruktov (pregledniča 1) so presegle predpisane vrednosti 0,7 in 0,5. S tem namenom smo očenje- preglednica i Konstrukti, njihovi indikatorji, povprečne vrednosti, standardizirane obtežitve, zanesljivost kompozita (cr) in povprečje izločenih varianc (ave) tO vo vO Konstrukt Indikatorji (1) (2) (3) (4) (5) (6) Pomen dki - kritje gastroenterologije 4-37 0,774 0,599 0,931 0,932 0,663 dodatnih dk2 - kritje kardiologije 4,62 0,816 0,666 kritij dk3 - kritje nevrologije 4.48 0,826 0,682 dk4 - kritje oftalmologije 4.49 0,810 0,656 dk5 - kritje otorinolaringologije 4.47 0,800 0,640 dk6 - kritje endokrinologije 4.44 0,841 0,707 dk7 - kritje urologije 4.43 0,830 0,689 Pomen Ksi - prijaznost in ustrežljivost zaposlenih 4,28 0,740 0,548 0,785 0,786 0,551 kakovosti KS2 — dostopnost in pripravljenost zavarovalnega zastopnika 4.24 0,741 0,549 storitve ks3 - brezskrbnost in varnost zdravstvenega zavarovanja 4.32 0,746 0,556 Pomen ug 1 - vlaganje sponzorskih in donatorskih finančnih sred- 4-07 0,820 0,672 0,832 0,883 0,714 ugleda za- stev zavarovalnice v lokalno okolje varovalnice ug2 — inovativnost zavarovalnice 3,88 0,869 0,755 Pomen pp 1 - popust pri vstopnih stroških v izbrane vzajemne sklade 3.72 0,849 0,721 0,868 0,872 0,696 cenovnih pp2 — popust ob sklenitvi zavarovanja na potovanjih v tujino 3.96 0,753 0,567 popustov z asistenco pp3 - popust pri vstopnih stroških ob sklenitvi enkratnih na- 3,62 0,894 0,800 ložbenih zavarovanj opombe Naslovi stolpcev: (i) Povprečne vrednosti, merjene na 5-stopenjski lestvici od 1 - zelo nepomembna do 5 - zelo pomembna komponenta storitve dpzz, (2) faktorske uteži, ki so statistično značilne na ravni 0,001, (3) R2 (zanesljivost), (4) Cronbachov koeficient a, (5) cr -zanesljivost kompozita (angl. composite reliability), (6) ave - povprečje izločenih varianc (angl. average variance extracted). N P> N P P> P P> >0 O < P. O >0 o p a> P preglednica 2 Povzetek statistike za enofaktorski in večfaktorski model Enofaktorski model Večfaktorski model 1 faktor 4 faktorji* X2(90) = 1050,361 X2 (84) = 148,764 X2/df = 11,671 X2/df = 1,771 p = 0,000 p = 0,000 rmsea = 0,189 rmsea = 0,051 rmr = 0,195 rmr = 0,032 gfi = 0,642 gfi = 0,936 cfi = 0,631 cfi = 0,975 agfi = 0,523 agfi = 0,909 tli = 0,570 tli = 0,969 nfi = 0,612 nfi = 0,945 * Pomembnost dodatnih kritij, pomembnost kakovosti storitve, pomembnost čenovnih popustov in pomembnost ugleda zavarovalniče. vali konvergentno veljavnost. V vseh primerih je zadoščeno Fornell-Lačkerjevemu kriteriju, saj so kvadrati korelačije med konstrukti manjši od vrednosti ave. Tudi vrednosti Cronbačhovega koefičienta a se gibljejo med 0,785 in 0,931, kar vse kaže na zanesljivost oblikovanih konstruktov. povezave med komponentami storitve dpzz V raziskavi smo zastavljeni končeptualni model preverjali s pomočjo modeliranja strukturnih enačb (slika 2). Indeksi skladnosti za predstavljeni končni model kažejo, da obstajajo le manjša neskladja predlaganega modela s podatki. Vrednost statistike hi-kvadrat je statistično značilna (x2 = 174,497/df = 99; p < 0,001). V okviru očenje-vanja strukturnega modela smo preverjali še ostale indekse skladnosti. Vrednost indeksa rmsea je bila za naš model 0,052, kar nakazuje ustreznost modela. Tudi ostali indeksi skladnosti so višji od predpisane vrednosti 0,9 oziroma 0,95, kar prav tako nakazuje usklajenost modela s podatki (agfi = 0,901, gfi = 0,930, cfi = 0,970, nfi = 0,937, tli = 0,963). Na podlagi indeksov skladnosti lahko ugotovimo, da se strukturni model dovolj dobro prilega podatkom. V pregledniči 3 prikazujemo pregled koefičientov poti v skladu z zastavljenimi hipotezami. Kot smo predvidevali s hipotezo h1a, je povezava med pomembnostjo zavarovalne premije in zaznavanjem pomembnosti dodatnih zavarovalnih kritij storitve dpzz statistično značilna in pozitivna (ß1 = 0,136; p < 0,01). Ugotovili smo, da obstaja statistično značilna in pozitivna povezava med pomembnostjo zavarovalne premije in zaznavanjem pomembnosti kakovosti storitve dpzz (ß2 = 0,118; p < 0,01). Enako lahko tr- 0,33 © I 0,19 O 1 0,23 O I 0,26 O I 0,25 © I 0,21 I 0,25 © I 1 DK1 i j DK2 j i DK3 i DK4 \ DK5 i dk6 i DK7 1,00 kakovosti |—0,92-storitev 0,92 0,38 0,34 ks3 e10 0,33 Pomen 1,27 cenovnih popustov (e^ (eÜ^ (£13) 0,52 0,58 0,31 Indeksi skladnosti strukturnega modela: x2(99) = 174,497 (p = 0,000), agfi = 0,901, gfi = 0,930, cfi = 0,970, tli = 0,963, nfi = 0,937, emsea = 0,052, x2/df = 1,818. Oznake: dki: kritje gastroenterologije, dk2: kritje kardiologije, dk3: kritje nevrologije, dk4: kritje oftalmologije, dk5: kritje otorinolaringologije, dk6: kritje endokrinologije, dk7: kritje urologije, ksi: prijaznost in ustrežljivost zaposlenih, ks2: dostopnost in pripravljenost zavarovalnega zastopnika, ks3: brezskrbnost in varnost zdravstvenega zavarovanja, ugi: vlaganje financnih sredstev zavarovalnice v lokalno okolje, ug2: inovativnost zavarovalnice, ppi: popust pri vstopnih stroških v izbrane vzajemne sklade, pp2: popust ob sklenitvi zavarovanja na potovanjih v tujino z asistenco, pp3: popust pri vstopnih stroških ob sklenitvi enkratnih naložbenih zavarovanj. slika 2 Strukturni model, standardizirani koeficienti poti in indeksi skladnosti KS2 dimo za povezavo med pomembnostjo zavarovalne premije storitve dpzz in zaznavanjem pomembnosti ugleda zdravstvene zavarovalnice (ß3 = 0,122; p < 0,05). Kot smo predvidevali, obstaja povezava preglednica 3 Standardizirani koeficienti poti v modelu Povezave (1) (2) (3) H1a Pomembnost premije - pomembnost dodatnih kritij ß1 = 0,136 3,006 p < 0,010 hib Pomembnost premije - pomembnost kakovosti storitve ß2 = 0,118 2,775 p < 0,010 H1c Pomembnost premije - pomembnost ugleda zavarovalnice ß3 = 0,122 2,200 p < 0,050 h1d Pomembnost premije - pomembnost cenovnih popustov ß4 = 0,158 2,067 p < 0,050 H2a Pomembnost cenovnih popustov -pomembnost ugleda zavarovalnice ß5 = 0,245 4,942 p < 0,001 h2b Pomembnost cenovnih popustov -pomembnost kakovosti storitve ß6 = 0,110 2,793 p < 0,010 h3Q Pomembnost ugleda zavarovalnice -pomembnost dodatnih kritij ß7 = 0,183 3,298 p < 0,001 h3b Pomembnost ugleda zavarovalnice -pomembnost kakovosti storitve ß8 = 0,327 5,262 p < 0,001 h4 Pomembnost dodatnih kritij - pomembnost kakovosti storitve ß9 = 0,223 3,679 p < 0,001 opombe Naslovi stolpcev: (1) standardizirani koeficient poti, (2) t-vrednost, (3) statistična značilnost. tudi med pomembnostjo zavarovalne premije in zaznavanjem pomembnosti cenovnih popustov storitve dpzz (ß4 = 0,158; p < 0,05). Na podlagi rezultatov raziskave hipoteze h1a, h1b, h1c in h1d sprejmemo. Kot smo pričakovali, je povezava med pomembnostjo cenovnih popustov storitve dpzz in zaznavanjem pomembnosti ugleda zavarovalnice pozitivna in statistično značilna (ß5 = 0,245; p < 0,001). Statistično značilno in pozitivno povezavo zaznavamo tudi med pomembnostjo cenovnih popustov in zaznavanjem pomembnosti kakovosti storitve dpzz (ß6 = 0,110; p < 0,01). Na podlagi rezultatov raziskave hipotezi h2a in h2b sprejmemo. Kot predvideva hipoteza h3a, je povezava med pomembnostjo ugleda zavarovalnice in zaznavanjem pomembnosti dodatnih zavarovalnih kritij storitve dpzz statistično značilna in pozitivna (ß7 = 0,183; p < 0,001). Najmočnejšo pozitivno in statistično značilno povezavo zaznavamo med pomembnostjo ugleda zavarovalnice in zaznavanjem pomembnosti kakovosti storitve dpzz (ß8 = 0,327; p < 0,001). Tako hipotezo h3a kot tudi hipotezo h3b sprejmemo. Prav tako potrjujemo hipotezo h4, saj je povezava med pomembnostjo dodatnih zavarovalnih kritij in zaznavanjem pomembnosti ka- kovosti storitve dpzz pozitivna in statistično značilna (ß9 = 0,223; p < 0,001). Uporabniki se za nakup storitve dpzz odločajo na podlagi številnih diferenčiranih dejavnikov, ki jim pripisujejo različno pomembnost. V okviru storitve dpzz so za uporabnike najpomembnejša dodatna zavarovalna kritja, kjer posebej izpostavljajo kritje kardiologije in oftalmologije. Za uporabnike je zelo pomembna tudi zavarovalna premija storitve dpzz, sledijo komponente kakovost storitve dpzz, ugled zdravstvene zavarovalniče in čenovni popusti storitve dpzz. Najmanj pomembni pa so za uporabnike čenovni popusti dpzz, kar nakazuje, da uporabniki pričakujejo popuste, v katerih bodo zaznali večjo koristnost. Na osnovi rezultatov empirične raziskave v prispevku lahko sklepamo, da se pomembnost ene komponente kaže v zaznani pomembnosti druge komponente storitve dpzz. Na ta način se pomembnost komponente, ki ji jo pripisuje uporabnik, kaže v zaznani pomembnosti druge komponente. Uporabnik storitve ne pripisuje pomembnosti posamezni komponenti ločeno, temveč se pomembnost kaže v odvisnosti med komponentami storitve dpzz kot čelote. Ugotovili smo, da pomembnejša ko je za uporabnike zavarovalna premija storitve dpzz, večjo pomembnost zaznavajo v dodatnih zavarovalnih kritjih, kakovosti, čenovnih popustih storitve dpzz in ugledu zdravstvene zavarovalniče. Kljub minimalnim razlikam v zavarovalnih premijah med slovenskimi zdravstvenimi zavarovalničami ugotavljamo, da zavarovalna premija pomembno in značilno vpliva na ostale komponente storitve dpzz. Tudi pomembnost čenovnih popustov storitve dpzz se kaže v zaznani pomembnosti ugleda zdravstvene zavarovalniče in kakovosti storitve dpzz. To pomeni, da pomembnejši ko so za uporabnike čenovni popusti storitve dpzz, večjo pomembnost zaznavajo v ugledu zdravstvene zavarovalniče in kakovosti storitve dpzz. Na podlagi ugotovitev raziskovalčev, da je ugled organizačije zanesljiv kazalnik sposobnosti organizačije, da izpolnjuje želje in potrebe uporabnikov (Nguyen in Leblanč 2001), v empirični raziskavi ugotavljamo, da omenjena ugotovitev velja tudi za uporabnike storitve dpzz. Ugotovili smo, da pomembnejši ko je za uporabnike ugled zavarovalniče, večjo pomembnost zaznavajo v dodatnih zavarovalnih kritjih in kakovosti storitve dpzz. Dodatna zavarovalna kritja storitve dpzz se ne kažejo samo v zdravstveni oskrbi, temveč tudi v kakovosti storitve dpzz. V empirični raziskavi smo ugotovili, da pomembnejša ko Sklep so za uporabnike dodatna zavarovalna kritja, večjo pomembnost zaznavajo v kakovosti storitve dpzz. Zdravstvene zavarovalniče se bodo morale za povečevanje tržnih deležev in s tem za pridobivanje novih uporabnikov posvetiti če-loviti obravnavi in razvoju storitve dpzz. To pomeni, da bodo morale zdravstvene zavarovalniče pri razvoju storitve dpzz obravnavati komponente storitve v medsebojni odvisnosti. Ni dovolj samo vlagati v razvoj taktik pospeševanja prodaje, pri tem pa zanemarjati ostale komponente storitve dpzz. Zdravstvene zavarovalniče se bodo morale posvetiti razvoju taktik pospeševanja, ki ne bodo temeljile samo na številu ponujenih čenovnih in promočijskih popustov, temveč na kakovosti ponujenih popustov, v katerih bodo uporabniki zaznali pomembnost in s tem koristi, ki jih bodo prepričale za nakup dpzz. Pri razvoju taktik pospeševanja prodaje morajo zdravstvene zavarovalniče upoštevati tudi druge komponente storitve dpzz, na katere taktike pospeševanje prodaje vplivajo (npr. ugled zdravstvene zavarovalniče in kakovost storitve dpzz). Ker so za uporabnike najpomembnejša dodatna zavarovalna kritja, se bodo zdravstvene zavarovalniče morale osredotočiti tudi na razvoj tovrstnih, ki se bodo odražale v kakovosti storitve dpzz. Kljub nekaterim raziskavam, ki dokazujejo čenovno neelastično povpraševanje po pzz (Thomson in Mossialos 2009), in majhnim razlikam v zavarovalnih premijah storitve dpzz med slovenskimi zdravstvenimi zavarovalničami je za uporabnike zavarovalna premija pomembna komponenta storitve dpzz. To pomeni, da zdravstvene zavarovalniče s čenovnimi strategijami lahko dosežejo tržne učinke, ki pa se morajo pri uporabnikih pozitivno kazati v pomembnosti dodatnih zavarovalnih kritij, kakovosti storitve, ugleda zavarovalniče in čenovnih popustov storitve dpzz. V raziskavi smo se omejili na slovenski zavarovalniški trg ter na storitev dpzz. Vzoreč ni naključen, zato moramo biti pri posploševanju dobljenih rezultatov previdni. V okviru empirične raziskave smo se omejili na ključne komponente storitve dpzz: zavarovalna premija, dodatna zavarovalna kritja, čenovni popusti, kakovost storitve dpzz in ugled zavarovalniče. Pri obravnavanju komponent storitve dpzz smo se omejili na njihovo pomembnost, ki pa ne razkriva njihovega dejanskega zaznavanja v pročesu menjave dpzz. Pomembnost komponent storitve dpzz smo prikazali s povprečnimi vrednostmi, ki izhajajo iz osnovnih spremenljivk. Tako področje zdravstvenih zavarovanj kot ostala zavarovalniška področja je smiselno raziskovati naprej, saj raziskav na področju marketinga v zavarovalništvu ni veliko. Področje dpzz bi bilo smiselno raziskovati naprej. V predstavljeni raziskovalni model bi lahko vključili še druge komponente storitve dpzz, kot so morebitne dodatne ugodnosti, ki jih zdravstvene zavarovalniče ponujajo uporabnikom, zadovoljstvo in zvestoba uporabnikov. V empirično preverjanje bi lahko vključili več demografskih in sočioekonomskih spremenljivk, kot so spol, izobrazba, splošno zdravstveno počutje, pogostost obiskovanja zdravnika, geografsko območje bivanja uporabnikov itn., ter poiskali morebitne značilne razlike v pomembnosti komponent storitve dpzz ter v odnosih med komponentami. Področje raziskave bi lahko razširili tudi na druge države, ki na zavarovalniškem trgu ponujajo storitev dpzz, ter ugotavljali morebitne diferenčiačije. Prav tako bi lahko oblikovali modele za druge zavarovalne vrste in jih med seboj primerjali. Komponente dpzz bi lahko preoblikovali v komponente zaznavanja vrednosti storitve dpzz ter tako ugotovili, kako uporabniki zaznavajo vrednost storitve dpzz v menjalnem pročesu. Literatura Alford, B. L., in A. Biswas. 2002. »The Effečts of Disčount Level, Priče Consčiousness and Sale Proneness on Consumers' Priče Perčeption and Behavioral Intention.« Journal of Business Research 55:775-783. Ali, F., M. Griffin in B. J. Babin. 2009. »How Quality, Value, Image, and Satisfačtion Create Loyalty at a Chinese Telečom.« Journal of Business Research 62:980-986. Agenčija za zavarovalni nadzor. 2012. »Poročilo Agenčije za zavarovalni nadzor za leto 2011.« http://www.a-zn.si/Dočuments/Poročila/letno _poročilo-2011.pdf Blattberg, R. C., R. Briesčh in E. J. Fox. 1995. »How Promotions Work?« Marketing Science 14 (3): 122-132. Bollen, K. A. 1989. Structural Equations with Latent Variables. New York: Wiley. Borda, M. 2011. »Voluntary Health Insuranče as a Method of Health Care Finančing in European Countries.« International Journal of Economics and Finance Studies 3 (1): 119-127. Bromley, D. B. 2000. »Psyčhologičal Aspečts of Corporate Identity, Image and Reputation.« Corporate Reputation Review 3 (3): 240-252. Chernew, M., D. M. Cutler in P. S. Keenan. 2005. »Inčreasing Health Insuranče Costs and the Dečline in Insuranče Coverage.« Health Services Research 40 (4): 1021-1039. Cravensa, K., E. Goad Oliverb in S. Ramamoorti. 2003. »The Reputation Index: Measuring and Managing Corporate Reputation.« European Management Journal 21 (2): 201-212. Dahlen, M., in F. Lange. 2005. »Advertising Weak and Strong Brands: Who Gains?« Psychology & Marketing 22 (6): 473-488. Eberl, M., in M. Schwaiger. 2005. »Corporate Reputation: Disentangling the Effects on Financial Performance.« European Journal of Marketing 39 (7-8): 838-854. Eisenberg, J. M., J. Elaine in M. P. P. Power. 2000. »Transforming Insurance Coverage Into Quality Health CareVoltage Drops From Potential to Delivered Quality.« The Journal of the American Medical Association 284 (16): 2100-2107. Fornell, C., in D. F. Lacker. 1981. »Evaluating Structural Equation Models with Unobservable Variables and Measurement Error.« Journal of Marketing Research 18:39-50. Helm, S., I. Garnefeldb in J. Tolsdorfc. 2009. »Perceived Corporate Reputation and Consumer Satisfaction - An Experimental Exploration of Causal Relationships.« Australasian Marketing Journal 17 (2): 6974. Herbig, P., in J. Milewicz. 1993. »The Relationship of Reputation and Credibility to Brand Success.« Journal of Consumer Marketing 10 (1): 5-10. Hoxmeier, J. A., W. Nie in G. T. Purvis. 2000. »The Impact of Gender and Experience on User Confidence in Electronic Mail.« Journal of End User Computing 12:11-21. Jöreskog, K. G., in D. Sörbom. 2002. lisrel 8: Structural Equation Modeling with the simplis Command Language. Lincolnwood: Scientific Software International. Kaiser, H. F. 1974. »An Index of Factorial Simplicity.« Psychometrika 39 (1): 31-36. Leblanc, G., in N. Nguyen. 1996. »Cues Used by Customers Evaluating Corporate Image in Service Firms: An Empirical Study in Financial Institutions.« International Journal of Service Industry Management 7 (2): 44-56. Nguyen, N., in G. Leblanc. 2001. »Corporate Image and Corporate Reputation in Customers' Retention Decisions in Services.« Journal of Retailing and Consumer Services 8:227-236. Nunnally, J. 1978. Psyhometric Theory. New York: McGraw-Hill. Nusair, K., H. J. Yoon, S. Naipaul in H. G. Parsa. 2010. »Effect of Price Discount Frames and Levels on Consumers' Perceptions in Low-End Service Industries.« International Journal of Contemporary Hospitality Management 22 (6): 814-835. Raghubir, P., in K. P. Corfman. 1999. »When do Price Promotions Affect Pretrial Brand Evaluations.« Journal of Marketing Research 36 (2): 211-222. Rahman, M. S., A. H. Khan in M. M. Haque. 2012. »A Conceptual Study on the Relationship between Service Quality towards Customer Satisfaction: Servqual and Gronroos's Service Quality Model Perspective.« Asian Social Science 8 (13): 201-210. Roberts, P. W., in G. R. Dowling. 2002. »Corporate Reputation and Sustained Superior Finančial Performanče.« Strategic Management Journal 23 (12): 1077-1093. Sekhri, N., in W. Savedoff. 2004. »Private Health Insuranče: Impličati-ons for Developing Countries.« Disčussion Paper 3, World Health Organization, Ženeva. http://www.who.int/health_finančing/private _health_in_dp_04_3.pdf Slovensko zavarovalniško združenje. 2012. Statistični zavarovalniški bilten 2012. Ljubljana: Slovensko zavarovalniško združenje. http://www .zav-zdruzenje.si/wp-čontent/uploads/2012/11/Statistični -zavarovalniski-bilten-2012.pdf Thomson, S., in E. Mossialos. 2009. Private Health Insurance in the European Union. London: Sčhool of Ečonomičs and Političal Sčienče. Verma, H. V. 2012. Services Marketing. New Delhi: Pearson Edučation. Zeithaml, V. A., in M. Bitner. 2000. Service Marketing. MčGraw-Hill: New York. Podjetniška politika in podporno okolje za razvoj podjetništva katja crnogaj Univerza v Mariboru, Slovenija Miroslav rebernik Univerza v Mariboru, Slovenija Okolje, v katerem živijo in delujejo posamezniki, pomembno vpliva na njihovo odločitev, da ustanovijo podjetje ali razširijo obstoječega. Ker je okolje mogoče oblikovati z ustrezno industrijsko politiko, v prispevku na osnovi tistega dela podatkovne zbirke svetovne raziskave Globalni podjetniški monitor (gem) za leto 2012, ki je bila oblikovana z anketiranjem načionalnih izveden-čev, analiziramo podjetniško okolje v Sloveniji. Ugotovitve analize smo povezali z možnimi kanali politične intervenčije, ki jih predlaga v teoretičnem delu predstavljeni modelni okvir podjetniške politike. Analiza kaže, da v Sloveniji še vedno ni zadovoljivega družbenega konsenza o pomembnosti podjetništva in njegovi vlogi za gospodarsko rast in družbeni razvoj. Rezultati tudi opozarjajo, da je še zlasti pomembno okrepiti intervenčijo na ponudbeni strani podjetništva, saj bo potenčialni podjetnik izkoristil zaznano priložnost le, če bo imel na voljo ustrezne zmogljivosti, sposobnosti in proizvodne vire. Ključne besede: podjetništvo; poslovno okolje; modelni okvir podjetniške politike; Globalni podjetniški monitor; podjetniška politika Da so podjetništvo in podjetniki pomembno gonilo gospodarske rasti, zaposlovanja, inovativnosti in produktivnosti že dolgo poudarjajo številni analitiki in ekonomski teoretiki. Ko so to prepoznali tudi oblikovalči načionalnih industrijskih politik, se je podjetništvo znašlo v središču številnih političnih iničiativ. Institučije in mednarodne organizačije, kot npr. Organizačija za ekonomsko sodelovanje in razvoj - oecd (1998; 2004), Evropska komisija (Commission of the European Communities 2003) in Svetovna banka (The World Bank 2005), v zadnjih dveh desetletjih intenzivno promovirajo podjetništvo ter izpostavljajo pomembnost njegovega pospeševanja za gospodarstvo in družbo. Konkurenčnost načionalne ekonomije je mogoče uresničevati v dveh smereh: prvič, da se čim več ustvarjalnih posameznikov vključuje v podjetniške dejavnosti in ustanavlja podjetja, Uvod ter drugič, da se čim več obstoječih podjetij odloča za kakovostno rast in razvoj (Van Der Zwan in dr. 2011; Rebernik in dr. 2013). Množiča empiričnih študij potrjuje pozitivne izide podjetniške dejavnosti, kot so nova delovna mesta (Birčh 1987; Fritsčh in Mueller 2004; van Stel in Storey 2004), zmanjševanje brezposelnosti (Evans in Leighton 1990; Foelster 2000; Thurik in dr. 2008) in povečevanje gospodarske rasti in razvoja na načionalni ravni, kar v zadnjih letih zbuja še posebno velik interes med raziskovalči (Reynolds, Hay in Camp 1999; Audretsčh in dr. 2002; Carree in dr. 2002; van Stel, Car-ree in Thurik 2005). Audretsčh in Thurik (2001; 2004) pri slednjem pojasnjujeta, da so razvita gospodarstva doživela premik iz modela managerske ekonomije v model podjetniške ekonomije, v katerem ne prevladuje zgolj znanje, ampak tudi zelo različen, vendar komplementaren dejavnik, ki je bil do takrat spregledan - prisotnost podjetniške iničiative. Najpomembnejša poslediča omenjenega premika je naraščajoča vloga podjetništva in malih podjetij kot poganjalčev gospodarske rasti in razvoja. Za razumevanje vloge podjetništva v pročesu gospodarske rasti je potrebna predhodna natančna opredelitev podjetniškega fenomena in ovir proučevanja. Že pred desetletjem sta Wennekers in Thurik (1999), opirajoč se na izsledke njunih predhodnikov z različnih področij, razvila raziskovalni okvir, ki upošteva večdimenzionalen značaj podjetništva in pri njegovi povezavi z gospodarsko rastjo upošteva različne ravni analize - raven posameznika, raven podjetja in institučionalno raven. V delih Wennekersa in Thurika (1999) ter pozneje Carree in Thurika (2003) najdemo pregled različne literature, ki je pomenil pomemben prispevek k nadaljnjemu proučevanju podjetništva in gospodarske rasti ter razvoja na načionalni ravni. Danes vemo, da je poleg podjetniške dejavnosti za gospodarsko rast in razvoj izjemno pomembno tudi podporno okolje v posamezni državi. Številne države si zato prizadevajo čim bolj spodbujati podjetništvo in želijo čim čeloviteje spoznati in razumeti njegove spremenljivke, učinke, ovire in rezultate različnih političnih pristopov. Temeljni namen prispevka je osvetliti vlogo pospeševanja podjetništva in inovativnosti na načionalni ravni v tistem delu, kjer je ključna vloga zunanjega (podjetniškega) okolja. V raziskavi smo iskali odgovore na temeljno raziskovalno vprašanje, ali je in na kakšen način je mogoče s podpornimi ukrepi na ponudbeni in pov-praševalni strani učinkoviteje vplivati na vzpostavljanje in ohranjanje primerne ravni podjetniške dejavnosti v načionalnem gospodarstvu. Pa tudi, ali je mogoče očeniti, za katero vrsto ukrepov je večja verjetnost, da bodo pripomogli k pospeševanju podjetništva ter s tem k povečevanju konkurenčnosti podjetij in razvoju gospodarstva? Pri tem se opiramo na tesno prepletenost človeških in razvojnih dejavnikov, ki jo premalo upoštevamo pri oblikovanju gospodarske politike, ki želi pospeševati podjetništvo. Gospodarska politika in politika pospeševanja podjetništva bi morali razumeti, da niso vse podjetniške dejavnosti enake, še manj pa, da so motivi za ukvarjanje s podjetništvom enoznačni. Omogočanje pogojev za ambičiozno ino-vativno podjetništvo je prečej drugačno kot omogočanje pogojev za samozaposlitveno preživetveno podjetništvo. Ni zgolj število podjetnikov in podjetij tisto, ki določa razvoj, ampak so to podjetniki, ki imajo željo in sposobnost razvijati svoje podjetje in zaposlovati. Tako na strani ponudbe podjetniškega talenta kot na strani povpraševanja po njem pa je vselej treba upoštevati konkretne razmere v posamezni državi. V prispevku bomo zato teoretično opredelili in predstavili vlogo podjetniške politike ter modelni okvir, kot so ga oblikovali Audret-sčh, Grilo in Thurik (2007). Ta modelni okvir z upoštevanjem razlike med ponudbeno in povpraševalno stranjo podjetništva predvideva ustrezne kanale, prek katerih je mogoče politično intervenirati na eni ali drugi strani. V empirični raziskavi, ki se opira na mnenja na-čionalnih strokovnjakov, anketiranih v okviru vsakoletne svetovne raziskave Globalni podjetniški monitor (Rebernik in dr. 2013), bomo najprej analizirali podjetniško okolje v Sloveniji ter očenili nekatere spečifične pogoje načionalnega gospodarstva. Pri tem se bomo osredotočili na tiste temeljne pogoje, ki pomembno vplivajo na podjetniški sektor. Ta način nam omogoča podrobnejši vpogled v kontekst, v katerem podjetniki začenjajo in razvijajo svojo dejavnost. Naše ugotovitve bomo na konču povezali s kanali politične intervenčije, ki jih predvideva predstavljen modelni okvir podjetništva. Na ta način je mogoče ustvariti podlago oblikovalčem podjetniške politike, ki lahko s svojimi ukrepi stimulativno ali pa zaviralno vplivajo na podjetniško okolje in s tem na razvoj podjetništva ter inovativnosti. Prispevek bomo sklenili z nekaterimi spoznanji, ki bi jih pri izboljšanju poslovnega okolja v Sloveniji kazalo upoštevati. Vloga podjetniške politike Z naraščajočo globalizačijo in ekonomijo, temelječo na znanju, se tradičionalna industrijska politika vse bolj usmerja k sodobni podjetniški politiki. V nasprotju s tradičionalnimi instrumenti politike, ki so bili usmerjeni predvsem v ohranjanje velikih podjetij, se sodobni instrumenti osredotočajo na nastajajoča, nova in mala podjetja ter se izvajajo na vseh vladnih ravneh (Gilbert, Audretsčh in MčDougall Faza zavedanja Faza nastajanja Ustanovitvena faza Poustanovit-vena faza Delovanje/ širitev (Časovni proces slika 1 Prekrivanje domen podjetniške politike in politike msp (povzeto po Lundström in Stevenson 2005, 55) 2004, 313). Podjetniška politika tako predstavlja povezan in prodoren politicen pristop, ki zajema vse vidike družbe in ne zgolj ekonomske politike (Audretsch, Grilo in Thurik 2007) ter se osredotoca na podjetnega posameznika in promocijo podjetništva v vlogi glavnega motorja ekonomskega razvoja (Lundström in Stevenson 2005). Rebernik, Tominc in Pušnik menijo (2007, 113), da politika pospeševanja podjetništva ne more imeti samo ene razsežnosti. Najmanj, kar je treba razlikovati, je njen socialni in ekonomski vidik. Pri prvem gre za široki splet vprašanj, povezanih z zaposlovanjem, pri drugem pa za elemente, ki vplivajo na ekonomski razvoj. Zato je tudi smiselno upoštevati razliko med politiko podpiranja malih in srednje velikih podjetij (angl. sme's policy) ter politiko pospeševanja podjetništva (angl. entrepreneurship policy), ki se v dolocenem segmentu tudi prekrivata, kar prikazuje slika 1. Ce so za managersko ekonomijo značilni velika podjetja, ekonomija obsega, kapital in (nizkokvalificirana) delovna sila, so za podjetniško ekonomijo znaalna manjša, inovativna podjetja, znanje in nov tip kapitala - podjetniški kapital, ki pomeni zmožnost najti in izkoristiti poslovne priložnosti. Zato bo morala ekonomska politika najti prave ukrepe, ki bodo spodbujali nastajanje in izkorišcanje podjetniškega kapitala, in se od omejevanja preusmeriti k omogocanju, od poudarjanja outputov preusmeriti k razvoju inputov in se z nacionalne ravni podati na regionalno in lokalno raven, kjer nastajajo nova podjetja (Thurik 2008). Jasno je, da vladna politika moccno vpliva na podjetniško dejavnost. Jasno je tudi, da tovrstni vpliv ni nujno pozitiven, saj lahko usmerja podjetnike v dejanja, ki imajo negativne socialno-ekonomske posledice (Minniti 2008, 781). Ekonomsko utemeljitev politicnih interven- čij lahko najdemo predvsem v odpravi tržnih nepravilnosti oziroma nepopolnosti (Audretsčh in dr. 2007). Pri tem imajo pomembno vlogo institučije; z njihovo vlogo v družbi se je ukvarjal že North (1990), ki meni, da so institučije (in politika, ki jih oblikuje) odločilnega pomena pri določanju podjetniškega vedenja. Baumol (1990) pa poudarja, da pravila igre, ki veljajo v posamezni družbi, usmerjajo podjetnike v produktivne, špekulativne ali destruktivne podjetniške dejavnosti. Zaradi vpliva politike na oblikovanje podjetniškega vedenja je pomembno natančno poznavanje podjetniške stvarnosti in zakonitosti, ki jo obvladujejo, sičer ekonomska politika ne more biti uspešna. vzpostavljen modelni okvir podjetniške politike Teoretična literatura o podjetniški politiki je v zadnjem desetletju doživela velik razmah in na osnovi tega so bili do danes razviti nekateri pomembni okviri podjetniške politike. Ti so še vedno v razvoju, vendar je postal jasen njihov glavni obris, ki se odmika od tradičio-nalnega pogleda na gospodarski razvoj in se od makro ravni in velikih podjetij usmerja v podjetnega posameznika. Z ustrezno podporo in spodbudo je mogoče dosegati pomembne gospodarske koristi na ravni posameznika, podjetja in družbe. Audretsčh, Grilo in Thurik (2007) so na temelju predhodnih del Verheula in dr. (2002) ter Wennekersa, Uhlanderja in Thurika (2002) vzpostavili modelni okvir podjetniške politike, ki pojasnjuje raven podjetništva v posamezni državi z upoštevanjem razkoraka med ponudbeno in povpra-ševalno stranjo podjetništva. Ponudbena stran podjetništva zajema dejavnike, ki vplivajo na podjetniške zmožnosti in ponudbo podjetniškega talenta, povpraševalna stran pa zajema dejavnike, ki vplivajo na nastajanje poslovnih priložnosti in z njimi na potrebo po angažiranju podjetniških sposobnosti. S tem ko modelni okvir vključuje dejavnike, ki vplivajo tako na ponudbo kot na povpraševanje po podjetništvu, je omogočen vpogled v vlogo vladne politike z opredelitvijo kanalov intervenčije in političnih instrumentov, ki se nanašajo na posamezno stran podjetništva. Navedeni okvir prikazuje, da je na podjetništvo mogoče vplivati na različne načine in da se ukrepi lahko nanašajo na raven posameznika, podjetja ali načionalnega gospodarstva (slika 2). Tako oblikovan modelni okvir zagotavlja jasnejši pregled oblikovalčem politik, ki imajo namen spodbujati podjetništvo na načionalni ravni. Slika prikazuje, da ima vlada možnost ukrepati na povpraševalni strani tako, da ustvarja okoliščine, v katerih se bo rojevalo čim več poslovnih priložnosti, z njimi pa povpraševanje po podjetniškem ta- lentu, ki bi te priložnosti znal izkoristiti. Na ponudbeni strani pa morajo vladne politike in ukrepi delovati tako, da bo čim več posameznikov pripravljenih (in usposobljenih) za podjetniško kariero. V preglednici 1 so navedeni možni kanali, po katerih lahko z oblikovanjem primerne podjetniške politike vlada intervenira. Na povpraše-valno stran vpliva predvsem prek kanalov gi in g6, na ponudbeno stran pa prek kanalov g2-g5. Poleg šestih kanalov vladne intervencije avtorja predlagata v razmislek tudi sedmi kanal (g7), ki opredeljuje razumevanje vlade, koliko podjetništva in kakšno podjetništvo je potrebno v družbi. Od razumevanja, kakšna je želena optimalna stopnja podjetništva (e*) in kolikšno je odstopanje od dejanske stopnje podjetništva (e), je namreč odvisno, v kolikšni meri bo vlada s svojimi politikami vplivala na podjetništvo ter kakšen tip podjetništva bo podpirala. Osrednjo premiso prikazanega modela torej predstavlja klasična logika delovanja ponudbe in povpraševanja. Na strani povpraševanja najdemo poslovne priložnosti (trg proizvodov), kar se nanaša na ustvarjanje primernega prostora za podjetništvo in dostop do trga, medtem ko stran ponudbe ustvarja s svojimi individualnimi značilnostmi potencialni podjetnik, ki lahko izkoristi zaznane priložnosti, če ima na voljo oziroma poseduje ustrezne zmožnosti, sposobnosti in proizvodne vire (trg dela). K temu prištevamo tudi posameznikove psihološke značilnosti, ki pomembno vplivajo na njegovo motivacijo za vstop v podjetništvo. ukrepi podjetniške politike Evropski oblikovalci političnih ukrepov so relativno pozno prepoznali pozitivne učinke podjetništva, saj je bil Zeleni dokument o podjetništvu v Evropi (Commission of the European Communities 2003) prvi dokument Evropske unije, ki je podjetništvo predstavil kot najpomembnejše gonilo gospodarstva. Po njem je glavni izziv Evropske unije identificirati ključne dejavnike za gradnjo ozračja, v katerem lahko uspevajo podjetniške pobude in poslovne dejavnosti (Commission of the European Communities 2003). Evropska unija je potrebe msp kot ključni dejavnik ustvarjanja blaginje lokalnih in regionalnih skupnosti umestila v središče lizbonske strategije za rast in delovna mesta, zlasti od leta 2005 z uporabo partnerskega pristopa, s katerim je tudi dosegla nekatere oprijemljive rezultate. Z Aktom za mala podjetja (Evropska komisija 2008) je Evropska komisija želela izboljšati splošen odnos politike do podjetništva in na osnovi dosežkov politike Komisije in držav članic ustvariti nov okvir politike, ki bi združeval obstoječe politične instrumente na področju OJ M Ln © Tehnološki razvoj Spremembe povpraševanja Razpoložljivost virov Demografija Kultura © Poslovne priložnosti Obstoječa podjetja Potencialna nova podjetja Zmogljivosti Sposobnosti in viri Preference in odnos do tveganja Filter izbire Podjetniška možnost Druge n ložnosti ✓ N I G7 I \ / i Podjetniške dejavnosti (neskladje) e i e-e* i e* Legenda: e = dejanska stopnja podjetništva, e* = ravnovesna (optimalna) stopnja podjetništva © slika 2 Modelni okvir podjetniške politike (povzeto po Audretsch, Grilo in Thurik 2007, 5) preglednica 1 Kanali intervencije podjetniške politike (1) Področje političnega Vrsta in namen intervencije vpliva gi Velikost trga (tip, šte- Politike in ukrepi, ki ustvarjajo prostor za podjetni-vilo in dostopnost pod- štvo: subvencije v r&r (nove ideje, procesi); dohod-jetniških priložnosti) kovna politika (vecje premoženje, dohodkovne razlike) Politike in ukrepi na agregatni ravni, ki vplivajo na število potencialnih in bodocih podjetnikov: migracijska politika; regionalni razvoj (urbanizacija; vpliv na sestavo in razpršenost populacije); fiskalne omejitve družin z otroki (vpliv na starostno strukturo populacije in dolgorocno na število potencialnih podjetnikov) Dostop do financnih in informacijskih resursov: politike, usmerjene v trg tveganega kapitala; direktna finančna podpora prek subvencij, kreditov, bancnih garancij; zagotovitev relevantnih poslovnih informacij prek svetovanja, sodelovanja ali izobraževalnega sistema g4 Preference posamezni- Pospeševanje podjetniške kulture: oblikovanje vre-kov (vpliv prek kulture) dnot in stališc z vkljucevanjem podjetniških elementov v izobraževalni sistem; promocija podjetništva v medijih Politike in ukrepi, ki prispevajo ali odvrnejo od od-locitve za podjetništvo: davcna politika, vpliv na zaslužek; socialna varnost, vpliv na pripravljenost ljudi za samozaposlitev; administrativne omejitve; zakonodaja na trgu dela (zaposlovanje, odpušcanje); ste-cajna politika g6 Dostopnost trga Politike in ukrepi, ki vplivajo na lažjo dostopnost trga: politika konkurence (zmanjševanje vpliva velikih podjetij, zmanjševanje vstopnih ovir, trgovinskih ovir); zašcita intelektualne lastnine; regulatorno okolje (proizvodi, trg dela), ustanovitvena in stečajna zakonodaja g7 Stopnja, do katere je Razmerje med dejansko ter optimalno (ciljno) sto-vlada pripravljena po- pnjo podjetništva v državi segati v gospodarstvo opombe (1) Kanal intervencije. Prirejeno po Audretsch, Grilo in Thurik (2007, 4-10). g2 Agregatna raven - demografija (število potencialnih in bodocih podjetnikov) G3 Sposobnosti in resursi potencialnih podjetnikov G5 Proces odločanja (poklicna izbira) podjetništva, temeljil na Evropski listini za mala podjetja in uvajal sodobno politiko do msp. Opredeljena načela za usmerjanje in izvajanje politik na ravni Evropske unije in držav članic so po teh dokumentih bistvena za ustvarjanje dodane vrednosti na ravni Evropske unije, vzpostavitev enotnih pogojev delovanja za msp ter izboljšanje pravnega in upravnega okolja v vsej Evropski uniji (Evropska komisija 2008, 4). Podporo podjetništvu z namenom izkoriščati evropski podjetniški potenčial za obnovitev gospodarske rasti predvideva tudi Akčijski načrt za podjetništvo 2020. Načrt zajema tri vsebinska področja: podjetniško izobraževanje, vzpostavitev okolja za razvoj in rast podjetništva ter programe za posamezne skupine prebivalstva (European Commission 2013). Osrednjo podlago za razvoj podpornega okolja v Sloveniji predstavlja dopolnjen program ukrepov Vlade Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti za obdobje 2007-2013. Program ukrepov temelji na štirih osnovnih stebrih, ki so med seboj povezani v čeloto: spodbujanje podjetništva in podjetništvu prijaznega okolja; znanje za gospodarstvo; razvoj in inovačije v gospodarstvu; spodbujanje malih in srednje velikih podjetij z lastniškimi in dolžniškimi viri (Vlada Republike Slovenije 2008). V Sloveniji so z namenom spodbujati podjetništvo in konkurenčnost sprejete tudi nekatere druge strategije, kot so Program krepitve regionalnih razvojnih potenčialov 2007-2013, Razvojno inovačijska strategija rs 20112020, drugi regionalni razvojni programi in ostale strategije, ki posegajo na spečifična področja podjetništva. Nekaj strategij do leta 2020 pa je še v pripravi (Vlada Republike Slovenije 2013). Namen razvojnih politik podjetništva je, da se z ustreznimi in razumnimi finančnimi in nefinančnimi ukrepi sooblikuje okolje, ki bo spodbudno vplivalo na pojav in razvoj podjetniškega potenčiala. Politični ukrepi morajo biti ekonomsko upravičeni, to je temeljiti morajo na odpravljanju tržnih nepravilnosti, ki se pojavijo na povpra-ševalni in/ali ponudbeni strani. Istočasno to tudi pomeni, da morajo politični ukrepi temeljiti na natančnih podatkih in informačijah, ki zagotavljajo dovolj sistemsko in sistematično ukrepanje ter ugotavljanje dejanskih učinkov različnih vladnih intervenčij. Opis podatkov in metodologije raziskave V raziskavi uporabljamo vzorčne podatke, ki smo jih dobili v okviru raziskave Global Entrepreneurship Monitor (gem), z anketiranjem načionalnih izvedenčev v letu 2012. gem je na področju podjetništva, in najverjetneje znotraj čelotnega družbenega raziskovanja, zdaleč največji in najbolj kompleksen raziskovalni projekt zadnjega desetletja. Načionalni izvedenči, ki se anketirajo v sklopu raziskave, so skrbno izbrani posamezniki, za katere na osnovi njihove strokovne dejavnosti, profesionalnosti, znanja in izkušenj sodimo, da lahko prispevajo k razumevanju temeljnih pogojev, ki pomembno vplivajo na podjetniški sektor v Sloveniji. Leta 2012 je v raziskavi tako kot leto Katja Crnogaj in Miroslav Rebernik preglednica 2 Okvirni pogoji za podjetništvo po metodologiji gem Financna podpora. Razpoložljivost različnih finančnih virov (lastniški in dolžniški viri finančiranja) za nova in rastoča podjetja, vključno z garančijami in subvenčijami. Izobraževanje in usposabljanje za podjetništvo. Razširjenost in kakovost izobraževanja in usposabljanja za podjetništvo na vseh ravneh (a) v osnovni in srednji šoli ter (b) po srednji šoli. Odprtost in konkurenčnost na notranjem trgu. Spreminjanje trga iz leta v leto: (a) dinamičnost ter prost vstop novih podjetij na obstoječe trge, (b) odprtost, bremena. Vladne politike. Očena (a) vladne podpore in (b) vladne regulative (npr. davki in drugi predpisi) za nova in rastoča podjetja. Prenos raziskav in razvoja. Obstoj in učinkovitost različnih mehanizmov za prenos raziskovalnih dosežkov in tehnologije v podjetniško prakso. Fizicna infrastruktura. Dostop do razpoložljive fizične infrastrukture, potrebne za poslovanje podjetij (npr. komunikačije, komunala, česte, zemljišče ali prostor) po čeni, ki ne diskriminira novih, malih ali rastočih podjetij. Vladni programi. Izvajanje vladnih programov, ki ustvarjajo pogoje za razvoj podjetništva (spodbuda za nova in rastoča podjetja). Poslovna in strokovna infrastruktura. Kakovost in dostopnost poslovne, pravne in strokovne infrastrukture, ki jo potrebujejo nova in rastoča podjetja. Kulturne in družbene norme. Obstoj kulturnih in družbenih norm, ki spodbujajo ali zavirajo podjetniško dejavnost. opombe Povzeto po Xavier in dr. (2013). prej sodelovalo 36 izvedenčev iz Slovenije, v vseh državah udeleženkah skupaj pa 2.782 izvedenčev. Vprašalnik za anketiranje načionalnih izvedenčev je standardiziran in vsebuje 52 trditev, ki opisujejo v pregledniči 2 predstavljenih devet okvirnih pogojev za podjetništvo. Vsaka skupina okvirnih podjetniških pogojev je pojasnjena s petimi do sedmimi trditvami. Odgovori se merijo na 5-stopenjski Likertovi lestviči, pri čemer očena 1 pomeni, da je trditev po njihovem mnenju popolnoma napačna, očena 5 pa, da je trditev popolnoma resnična. Izjave so oblikovane tako, da očene nad 3 pomenijo pozitivno rangiranje, očene pod tri pa negativno rangiranje. Koordinačijski tim gem kodirane podatke ustrezno harmonizira in pripravi skupno datoteko za vse države, ki sodelujejo v raziskavi. Po opravljeni analizi zanesljivosti in z agregiranjem podatkov, zbranih s standardiziranim vprašalnikom v vseh 69 državah, smo dobili povprečne vrednosti očen načionalnih izvedenčev po posameznih načionalnih gospodarstvih. Povprečne očene nekaterih okvirnih podjetniških pogojev so s faktorsko analizo sestavljene iz dveh kazalčev, kar pomeni, da je mogoče očenjevati skupaj 12 skupin teh pogojev. Na ta način harmonizirani podatki omogočajo očeniti kakovost pogojev za nastanek in razvoj podjetij ter s tem razumeti dejavnike, ki posredno ali neposredno oblikujejo razmere za ustanavljanje novih podjetij in njihovo rast v Sloveniji. Analiza slovenskega podjetniškega okolja Podjetništvo je vselej tesno vpeto v konkretno družbeno okolje, ki se razlikuje med državami in čelo med posameznimi regijami. Dosedanje empirične raziskave dokazujejo močno pozitivno korelačijo med urejenim poslovnim okoljem (institučionalnimi pogoji) in podjetniško dejavnostjo, kije spodbujena z izkoriščanjem obetavne poslovne priložnosti (Kelley, Bosma in Amoros 2011). Različna »pravila igre« v družbi namreč še posebno vplivajo na podjetnike z visokimi aspirači-jami tako na strani ponudbe podjetniškega talenta kot tudi na strani povpraševanja po njem in s tem posledično na rezultate podjetniške dejavnosti. Da bomo lahko odgovorili na uvodoma zastavljeno raziskovalno vprašanje, bomo najprej na kratko analizirali slovensko podjetniško okolje. Namen tovrstne analize je očeniti okvirne pogoje za podjetništvo v Sloveniji, izpostaviti poglavitne prednosti in slabosti ter na osnovi tega s pomočjo modelnega okvira Audretsčha, Grila in Thurika (2007) predlagati možne kanale vladnega interveniranja. ocene okvirnih pogojev za podjetništvo v sloveniji Za Slovenijo, ki glede na kompleksen sistem kazalnikov spada v skupino inovačijskih gospodarstev,1 je primerjava z drugimi državami te skupine še posebno pomembna, saj so načini, kako inovativne posameznike navdušiti za podjetništvo, pomembno drugačni kot pri drugih tipih podjetništva. V sklopu raziskave smo identifičirali več področij, ki so povezana s podjetniško dejavnostjo. Pri tem ugotavljamo, da Slovenija še vedno zaostaja za povprečjem skupine inovačijskih gospodarstev pri večini podjetniških okvirov - okvirnih pogojih za podjetništvo, kar prikazujeta tudi pregledniči 3 in 4. Vloga države pa se kaže predvsem pri spodbujanju visoke stopnje inovativnosti, s spodbujanjem javnih in zasebnih naložb v znanost in razvoj, z visoko izobrazbo, razvojem trga kapitala in ustvarjanjem regulativnega sistema, ki podpira nastanek visokotehnoloških podjetij. V prvi skupini šestih okvirnih pogojev za podjetništvo (pregle-dniča 3) lahko za Slovenijo povsod ugotovimo nižjo povprečno vrednost od povprečja skupine inovačijskih gospodarstev, z izjemo izo- preglednica 3 Povprečne vrednosti okvirnih pogojev za podjetništvo -prva skupina pogojev Pogoji (1) (2) (3) Finančni viri -0,23 -0,16 0,10 Vladne politike - podpora -0,32 -0,11 0,08 Vladne politike - regulativa -0,33 -0,11 0,21 Vladni programi -0,03 -0,08 0,29 Izobraževanje za podjetništvo - osnovna in srednja šola 0,10 0,01 0,12 Izobraževanje za podjetništvo - po srednji šoli -0,19 0,04 0,03 opombe Naslovi stolpcev: (1) Slovenija, (2) učinkovitostna gospodarstva, (3) inovacijska gospodarstva. preglednica 4 Povprečne vrednosti okvirnih pogojev za podjetništvo -druga skupina pogojev Pogoji (1) (2) (3) Prenos r&r v prakso -0,01 -0,10 0,34 Poslovna in strokovna infrastruktura -0,12 -0,09 0,20 Notranji trg - dinamičnost 0,32 -0,11 -0,11 Notranji trg - odprtost, bremena -0,24 -0,10 0,19 Fizična infrastruktura 0,16 -0,04 0,40 Kulturne in družbene norme -0,60 0,00 0,00 opombe Naslovi stolpcev: (1) Slovenija, (2) učinkovitostna gospodarstva, (3) inovacijska gospodarstva. braževanja za podjetništvo v osnovnih in srednjih šolah, pri čemer se povprečni vrednosti Slovenije in inovacijskih gospodarstev zelo približata. Kljub temu velja izpostaviti, daje podjetniško izobraževanje na osnovni ravni še vedno največkrat najslabše ocenjen okvirni pogoj v učinkovitostnih in inovacijskih gospodarstvih, čeprav številne raziskave opozarjajo, da je naklonjenost izobraževalnega sistema podjetniškemu izobraževanju osnova, s pomočjo katere se oblikujejo ključni elementi za podjetništvo, kar je podlaga ekonomske rasti in razvoja (World Economic Forum 2009). V naslednji skupini okvirnih pogojev za podjetništvo, prikazanih na preglednici 4, je razvidna vnovič dokaj enakomerna povprečna ocena v skupini inovacijskih in učinkovitostnih gospodarstev, kar pa ne velja tudi za Slovenijo. Slovenija se je leta 2012 uvrstila pod povprečje skupine inovacijskih gospodarstev, a hkrati nad povprečje učinkovitostnih gospodarstev pri dveh okvirnih pogojih za podjetništvo: pri dostopnosti do fizične infrastrukture in pri prenosu raziskovalnih in razvojnih dosežkov v prakso. Glede dinamičnosti na notranjem trgu je povprečna ocena Slovenije daleč nad povprečjem obeh prikazanih skupin gospodarstev, kar pa je pogosta značilnost preglednica 5 Ocene okvirnih pogojev za podjetništvo - primerjava Slovenije opombe Naslovi stolpcev: (1) Slovenija, (2) jv Evropa, (3) Evropska unija. V skupino držav Evropske unije je vključenih 22 držav Evropske unije, skupina držav jugovzhodne Evrope pa zajema Poljsko, Madžarsko, Romunijo, Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Makedonijo, Grčijo in Slovenijo. predvsem v manj razvitih (faktorskih) gospodarstvih. Večje spremembe trga potrošniškega in medpodjetniškega blaga ter storitev namreč pogosto niso ugodne za podjetniški sektor in zahtevajo posebne ukrepe, ki omogočajo hiter odziv in vnaprejšnje prilagajanje okolju. Primerjalno s povprečjem držav Evropske unije (preglednica 5) je Slovenija po vseh okvirnih pogojih v povprečju ocenjena slabše, z dvema izjemama. Prva je okvirni pogoj, ki opisuje izobraževanje za podjetništvo na osnovni ravni, druga pa je okvirni pogoj dinamičnosti na notranjem trgu, ki je v Sloveniji dosegel povprečno oceno 3,44. V primerjavi s skupino držav jugovzhodne Evrope pa dosega Slovenija višje povprečne ocene pri vseh okvirnih pogojih, razen pri tistem, ki se nanaša na kulturne in družbene norme, kjer je povprečna ocena za Slovenijo (2,25) najnižja med vsemi primerjanimi skupinami in je značilnost slovenskega okolja za podjetništvo že vrsto let zapored ter pri okvirnem pogoju poslovna in strokovna infrastruktura. vpogled v najviše in najniže ocenjene okvirne pogoje za nastanek in razvoj podjetništva v sloveniji Podjetniške zmogljivosti so tesno povezane z dostopom do fizične infrastrukture, ki je po mnenju slovenskih izvedencev tako kot tudi pretekla leta najbolje ocenjen okvirni podjetniški pogoj med vsemi s povprečjem skupin držav Pogoji (1) (2) (3) Finančni viri Vladne politike - podpora Vladne politike - regulativa Vladni programi Izobraževanje za podjetništvo - osnovna in srednja šola Izobraževanje za podjetništvo - po srednji šoli Prenos r&r v prakso Poslovna in strokovna infrastruktura Notranji trg - dinamičnost Notranji trg - odprtost, bremena Fizična infrastruktura Kulturne in družbene norme 2,32 2,22 2,52 2,31 2,22 2,62 2,09 2,06 2,50 2,61 2,31 2,80 2,13 1,96 2,09 2,64 2,64 2,77 2,36 2,24 2,54 2,91 2,97 3,18 3,44 3,25 2,97 2,39 2,32 2,74 3,83 3,53 3,94 2,25 2,31 2,60 dvanajstimi. Izvedenci so leta 2012 znotraj omenjenega okvirnega pogoja najbolje ocenili trditev, da novo in rastoce podjetje potrebuje za dober dostop do komunikacij v Sloveniji približno teden dni ter da za nova in rastoca podjetja ni predrag. Najslabše ocene tega okvirnega pogoja imajo manj razvite države, med evropskimi državami pa so se na repu lestvice znašle Rusija, Bosna in Hercegovina ter Italija. Ugotavljamo, da slovenski izvedenci poleg fizicne infrastrukture najviše ocenjujejo poslovno in strokovno infrastrukturo, kjer pa so ocene slovenskih izvedencev kljub temu slabše, kot so v povprečju ocene izvedencev iz drugih evropskih držav. Medtem ko številne najniže ocenjene trditve o poslovnem okolju v Sloveniji po veani niso novost, saj so se nekatere pogosto pojavljale že v preteklih letih (v preglednici 3 so navedene najniže ocenjene trditve nacionalnih izvedencev v Sloveniji leta 2012). Najslabše je bil v Sloveniji v povprecju ocenjen okvirni pogoj, ki se nanaša na zasnovanost in vodenje vladne politike, in sicer tisti del, ki se nanaša na regulativo za nova in rastoca podjetja, kar lahko med drugim pripišemo tudi domaam po-liticnim in gospodarskim razmeram. Vpogled v posamezne elemente iz tega okvira pokaže, da so bili slovenski izvedenci leta 2012 najbolj kriticcni do trajanja postopkov za pridobitev potrebnih dovoljenj in koncesij ter davccnih bremen za nova in rastoca podjetja. Po slednjem Slovenija tudi najbolj zaostaja za povprečno vrednostjo med vsemi državami gem. Med evropskimi državami so enako oceno kot v Sloveniji dodelili nacionalni izvedenci na Madžarskem, višja davčna bremena pa ocenjujejo v Belgiji, Turciji, na Portugalskem, v Italiji, na Hrvaškem, v Romuniji ter v Bosni in Hercegovini. Poudariti velja, da je ravno davcna politika eno najmomejših orodij, ki so na voljo pristojnim organom pri ustvarjanju stimulativnih gospodarskih razmer. V okviru financne podpore za podjetništvo so izvedenci ocenili, da je Slovenija leta 2012 nekoliko zaostajala za povprecjem drugih evropskih držav gem glede lastniških in dolžniških virov financiranja za nova in rastoca podjetja ter glede finančnih virov, ki jih zagotavljajo zasebniki in tvegani kapitalisti. Najslabše je bila ocenjena trditev, da je za nova in rastoca podjetja dovolj finančnih virov, pridobljenih s prvo izdajo delnic, nekoliko nad evropskim povprecjem pa izvedenci ocenjujejo predvsem državne subvencije za nova in rastoca podjetja. Izvedenci so leta 2012 prav tako nizko ocenili trditve, da trenutna nacionalna kultura spodbuja podjetniško prevzemanje tveganja, da podpira individualne uspehe, dosežene z lastnimi napori, in da poudarja odgovornost posameznika, da obvladuje lastno življenje. Tako kot v preteklih letih so bili izvedenci kriticcni do vla- preglednica 6 Najniže ocenjeni okvirni pogoji za nastanek in razvoj podjetništva v Sloveniji, gem nes Slovenija 2012 Oznaka Deset najniže ocenjenih trditev v Sloveniji Slovenija Evropske države gem (n = 29) V Sloveniji... (1) (2) (3) (4) (5) (6) ao6 ... je za nova in rastoča podjetja dovolj finančnih virov, pridobljenih s prvo izdajo delnic. 1,66 1,26 Grčija 2,14 3,16 Norveška 103 ... nacionalna kultura spodbuja podjetniško prevzemanje tveganja. 1,92 1,81 Grčija 2,29 3,06 Turčija b04 ... lahko nova podjetja dobijo večino potrebnih dovoljenj in koncesij v približno tednu dni. 1.94 1,32 Grčija 2,35 3.33 Estonija b05 ... višina davkov ne predstavlja bremena za nova in rastoča podjetja. 1.94 1,61 BiH 2,52 3.83 Švica d03 ... poučevanje v osnovnih in srednjih šolah zagotavlja primerno opozarjanje na podjetništvo in ustanavljanje novih podjetij. 2,00 1.34 Španija 1,98 2,70 Norveška g04 ... nova in rastoča podjetja zmorejo kriti stroške vstopa na trg. 2,03 1,91 Hrvaška 2,46 3.53 Nizozemska d02 ... poučevanje v osnovnih in srednjih šolah zagotavlja primerno poznavanje načel tržnega gospodarstva. 2,11 1,58 Španija 2,16 3.24 Nizozemska b07 ... spopadanje z državno birokracijo in regulativo ter pridobivanje potrebnih dovoljenj za poslovanje za nova in rastoča podjetja ni pretirano težavno. 2,19 1.53 Italija 2,45 3.78 Švica 101 ... nacionalna kultura močno podpira individualne uspehe, ki so bili doseženi z lastnimi napori. 2,22 1,98 Hrvaška 2,69 3.75 Švica 105 ... nacionalna kultura poudarja odgovornost posameznika (in ne skupnosti), da obvladuje lastno življenje. 2,22 2,02 Hrvaška 2,80 4,00 Nizozemska opombe Naslovi stolpcev: (1) povprečna ocena, (2) najnižja povprečna ocena, (3) država, (4) povprečna ocena, (5) najvišja povprečna ocena, (6) država. dnih politik in v zadnjih letih pogosto tudi do izobraževanja za podjetništvo v osnovnih in srednjih šolah. Finančna in gospodarska kriza je še bolj poudarila potrebo po daljnosežnih in čelovitih ukrepih politike za pospeševanje in podporo podjetniške dejavnosti. Potenčial za večjo podporo podjetništvu ter s tem pogoje za gospodarsko rast in družbeni napredek je šele treba ustvariti, tega pa ni mogoče narediti brez resnih intervenčij na področjih, ki primerjalno z drugimi najrazvitejšimi državami najbolj pešajo. Možni kanali intervencije za odpravo slabosti slovenskega podjetniškega okolja Več kot poloviča slovenskih načionalnih izvedenčev, ki so leta 2012 sodelovali v raziskavi gem, kot poglavitno slabost za razvoj podjetništva v Sloveniji pripisuje predvsem kulturnim in družbenim normam. Izvedenči pretežno poudarjajo slabšalni odnos javnosti do podjetništva ter netolerantnost do nadpovprečnih in uspešnih. Kot dominantni vrednoti v družbi, ki zavirata podjetniško dejavnost, omenjajo predvsem zavist in nevoščljivost. Po mnenju načionalnih izvedenčev širša družba v Sloveniji še vedno ne razume podjetniške dejavnosti in njene vloge pri razvoju in napredku ter jo pogosto podčenjuje. Na drugi strani pa načionalni izvedenči pogosto kot slabost v okviru kulturnih in družbenih norm izpostavljajo strah in nepripravljenost posameznikov za prevzemanje tveganja, strah pred neuspehom, ki v slovenski družbi ni sprejemljiv, ter vse pogostejša koruptivna nagnjenja v poslovanju. Modelni okvir podjetniške politike (slika 2) za pospešitev podjetniške kulture predlaga kanal intervenčije G4, ki se nanaša na pre-ferenče posameznikov (vpliv prek kulture). Avtorji modela (Audret-sčh, Grilo in Thurik 2007) menijo, da je podjetniško kulturo v največji meri mogoče izboljševati prek podjetniškega izobraževanja in usposabljanja na vseh ravneh formalnega izobraževanja ter tudi po njem. V Sloveniji je ukrepanje še posebno potrebno na ravni osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja, ki, kot kažejo rezultati raziskave, v Sloveniji in tudi na splošno v številnih drugih gospodarstvih najbolj peša. Zato je spodbudno, da je Evropska komisija umestila podjetniško izobraževanje v strategijo Evropske unije kot enega od pomembnih čiljev v prihodnjem desetletju (Evropska komisija 2010). Zraven tega je pomembno tudi večje ozaveščanje mladih in širše javnosti o vlogi podjetništva prek medijev. Gre za vlogo medijske podpore in promočije inovačij ter podjetništva, favoriziranje uspešnih podjetniških zgodb, nagrajevanje in dodeljevanje priznanj uspešnim podjetnikom ter s tem postopno spreminjanje vrednot in kulture v smeri bolj stimulativnega podjetniškega okolja. Bosma, Wennekers in Amoros (2012) ugotavljajo, da kulturne in družbene norme pomembno vplivajo na to, ali se bo posameznik začel ukvarjati s podjetništvom. Zato bi se v Sloveniji spodbujanje podjetniškega zavedanja in pozitivnega odnosa do podjetništva moralo znajti najviše na seznamu vladnih prednostnih nalog. Pomemben zaviralni dejavnik za razvoj podjetništva v Sloveniji je tudi dostop do finančnih sredstev za zagon ter rast podjetja, o čemer je prepričana več kot tretjina izvedenčev. Nekateri med njimi očenju-jejo, da je sistem finančiranja podjetniških dejavnosti v Sloveniji še vedno premalo razvit, kritični pa so predvsem do nepovratnih sredstev ter kreditne politike bank. Mičhaelas, Chittenden in Poutziou-ris (1999) ugotavljajo, da se v času krize relativno krepi kratkoročno dolžniško finančiranje za izboljšanje likvidnostnih težav podjetij, po drugi strani pa se zmanjšuje obseg dolgoročnejšega dolžniškega finančiranja za finančiranje naložb. Podjetja iščejo alternativne načine za priskrbo virov finančiranja, žal pa je kriza povzročila tudi upad ponudbe tveganega kapitala. V okviru poslovne in strokovne infrastrukture tretjina izvedenčev kot slabost zraven tega največkrat izpostavlja birokratske ovire ter dolge administrativne postopke. Vse to nakazuje na kanal intervenčije g3, ki označuje vpliv na sposobnosti in resurse potenčialnih podjetnikov. Crnogajeva (2012) ugotavlja, da so za pospeševanje podjetniške dejavnosti ključne predvsem politike, ki se nanašajo na zagotavljanje ustrezne infrastrukture, odpravljanje administrativnih ovir in urejen finančni sistem. To potrjujejo tudi gem izvedenči, med katerimi je leta 2012 prevladovalo mnenje, da je treba izboljšati dostop do ugodnih virov finančiranja ter odpraviti administrativne omejitve. K temu lahko dodamo tudi nujnost krepitve svetovalnih mrež za podjetnike, saj tudi nekatere druge naše predhodne raziskave kažejo na to, da poznavanje drugih podjetnikov (poslovne povezave, mreže, vzorniki ipd.) pozitivno vpliva na podjetništvo (npr. Šireč in Crnogaj 2008). Glede na to, da se že vrsto let zapored med najslabše očenjenimi okvirnimi pogoji v Sloveniji pojavljajo vladne politike - regulativa, se mora področje političnega vpliva v veliki meri osredotočati na pro-čes odločanja oziroma poklične izbire (kanal intervenčije g5). Gre za vplivanje na izboljšanje okvira, ki je po mnenju izvedenčev oče-njen najslabše in s tem tudi pomembno zavira razvoj podjetniške dejavnosti v Sloveniji. Politika bi se tako morala v večji meri osredotočati na ukrepe, ki lahko pomembno prispevajo ali pa odvrnejo posameznika od odločitve za podjetniški poklič. V prvi vrsti so to, po- leg administrativnih omejitev, davčna bremena, socialna varnost in zakonodaja na trgu dela. Stimulativni ukrepi morajo biti naravnani v smeri davčnih olajšav, v oblikovanje dolgoročne in jasne politike za spodbujanje podjetništva ter tudi v potrebo po zmanjšanju javne porabe. To nakazuje, kar ugotavljajo že van Stel, Storey in Thurik (2007), da lahko oblikovalci ekonomske politike svoje ukrepe naravnajo v smeri nizke regulative ali v smeri visoke podpore, kar je bolj značilno za države Evropske unije. Gre za upoštevanje dveh tipov gospodarstev - managerskega in podjetniškega (Audretsch in Thurik 2001; Thurik 2008). V t. i. managerskem gospodarstvu ločimo tri temeljne tipe vladnih politik: protimonopolna politika (politika konkurence), regulativa in javno lastništvo; relevantno vprašanje, ki si ga zastavlja politika, pa se glasi: »Kako preprečiti podjetjem, da bi ta zlorabila svojo tržno moč?« Medtem ko se glavna vprašanja v modelu managerskega gospodarstva nanašajo na presežek dobička in zlorabo prevladujočega položaja na trgu, so v modelu podjetniškega gospodarstva v ospredju vprašanja mednarodne konkurenčnosti, rasti in zaposlovanja. Za podjetniško ekonomijo namreč ni osrednjega pomena prepovedovanje in omejevanje tržne moči z regulativo, ampak omogočanje in spodbujanje podjetij oziroma gospodarskega razvoja in uspeha s pomočjo ustreznih politik, značilno vprašanje pa se glasi: »Kako bi lahko vlada ustvarila okolje, ki bo spodbujalo uspeh podjetij?« (Thurik 2008). Druge slabosti, ki zavirajo nastanek in razvoj podjetništva v Sloveniji se v manjši meri nanašajo tudi na odprtost in konkurenčnost na notranjem trgu, ki ga je po modelu mogoče pospeševati prek politik in ukrepov, ki vplivajo na lažjo dostopnost trga (kanal intervencije g6), v smislu politike konkurenčnosti, zaščite intelektualne lastnine in regulatornega okolja, ter na nekatere druge dejavnike, ki ustvarjajo prostor za podjetništvo (prenos raziskav in razvoja, dohodkovne razlike) ter se nanašajo na ugodno demografijo podjetništva (kanala intervencije gi in g2). Izvedenci so podali tudi poglavitne prednosti, ki so po njihovem mnenju v letu 2012 najbolj pospeševale podjetniško dejavnost v Sloveniji. V okviru poslovne in strokovne infrastrukture so izvedenci prednosti pripisali predvsem preprostim postopkom ustanovitve podjetja ter dejavnostim inkubatorjev in tehnoloških parkov. Velik delež odprtih odgovorov se je nanašal na zmogljivosti za podjetništvo, pri čemer kot prednost izpostavljajo tržne niše in poslovne priložnosti na enotnem trgu, geografsko lego Slovenije ter veliko željo posameznikov po neodvisnosti in novih izzivih. Izvedenci hkrati menijo, da trenutna ekonomska klima na podjetniško dejavnost lahko deluje stimulativno, saj trenutna kriza in negotova gospodarska situacija pogosto pospešujeta podjetniško ravnanje posameznikov. Omenjene prednosti se nanašajo na povpraševalno stran podjetništva (kanali intervencije gi in g6) in s tem na pogoje, v katerih se rojevajo nove poslovne priložnosti. Sklenemo lahko, da tovrstni kanali v Sloveniji delujejo in zato je potrebna posebna previdnost pri sprejemanju morebitnih novih ukrepov, ki bi posegali na ta področja in bi lahko eventualno morebiti tudi poslabšali relativno dobro stanje. Prednost okolja izvedenci prav tako vidijo v kakovostnem izobraževalnem sistemu in finančni podpori, pri čemer izpostavljajo jamstva Slovenskega podjetniškega sklada, poslovne angele in druge podporne sheme na ravni države. V Sloveniji je za podjetništvo ugodna tudi sestava delovne sile, za katero sta po mnenju izvedencev značilni delavnost in zavzetost, ter trenutna visoka stopnja brezposelnosti, ki posameznike sili na samostojno podjetniško pot. Druge prednosti se v manjši meri nanašajo še na nekatere druge okvirne pogoje obravnavane v okviru raziskave gem. Sklepna spoznanja Podjetniški proces je kompleksen pojav, na katerega vpliva veliko dejavnikov ter okoliščin: od naklonjenosti podjetništvu v družbi do nagnjenosti posameznika k podjetništvu, od demografskih značilnosti narodnega gospodarstva do razvitosti gospodarskega sistema in vrsta drugih. Dejavniki različno vplivajo na ponudbo in povpraševanje po podjetništvu, pri čemer je pomembno natančno opredeliti vlogo vladne politike in kanale intervencije ter političnih instrumentov, ki se nanašajo na posamezno stran podjetništva, sicer rezultati intervencije niso in ne morejo biti dovolj sistematični ter učinkoviti. Sobel, Clark in Dwight (2007) opozarjajo, da se bo več ustvarjalnih posameznikov vključevalo v produktivno podjetništvo v zasebnem sektorju v tistih državah, ki zagotavljajo spoštovanje lastninskih pravic, pošten in uravnovešen pravni sistem, dosledno izvajanje sklenjenih pogodb in učinkovito omejitev države, da bi prek davčnega sistema in regulative premeščala ustvarjeno vrednost. Nasprotno je v državah z nepopolnimi in neustreznimi institucijami verjetneje, da se bodo ustvarjalni posamezniki bolj angažirali v poskusih transferja vrednosti z vključevanjem v tako imenovano politično podjetništvo špekulativne in destruktivne narave. Iz rezultatov naše raziskave, ki ponujajo odgovor na zastavljeno raziskovalno vprašanje glede potrebnih ukrepov in načinov intervencij, je razvidno, da je treba v Sloveniji podjetništvo spodbujati tako na ponudbeni kot na povpraševalni strani. Pri tem je po mne- nju slovenskih izvedencev še posebno pomembno okrepiti intervencijo na ponudbeni strani, ki se nanaša na perspektivo na trgu dela ter podjetniške zmožnosti. Ponudbeno stran predstavlja potencialni podjetnik s svojimi individualnimi značilnostmi, ki bo izkoristil zaznano priložnost le, če bo posedoval ustrezne zmogljivosti, sposobnosti in proizvodne vire. Analiza izvedeniških odgovorov, pridobljenih v raziskavi gem 2012, je pokazala, da je dostop do fizične infrastrukture v Sloveniji v povprečju ocenjen najbolje, najslabše ocene pa so izvedenci v povprečju pripisali okvirnemu pogoju, ki se nanaša na zasnovanost in vodenje vladne politike - regulative za nova in rastoča podjetja. V splošnem je bilo podjetniško okolje leta 2012 v Sloveniji ocenjeno zelo kritično. Potencial za večjo podporo podjetništvu ter s tem pogoje za gospodarsko rast in družbeni napredek je tako treba šele ustvariti, kar pa ni mogoče brez resnih intervencij na področjih, ki primerjalno z drugimi najrazvitejšimi državami najbolj pešajo. Pregled prednosti in slabosti podjetniškega okolja nas navaja tudi k sklepu, da v Sloveniji še vedno ni zadovoljivega družbenega konsenza o pomembnosti podjetništva in njegovi vlogi za gospodarsko rast in družbeni razvoj. Pozitivno naravnani vladni dokumenti pomenijo malo, če te intence niso materializirane v lokalnem okolju in v vsakodnevnem poslovanju podjetij. Politika pospeševanja podjetništva mora namreč temeljiti na realnih analizah ter zanesljivih primerjavah, ki omogočajo učinkovite ekonomske ukrepe in njihovo nenehno preverjanje. Raziskava nam je tako omogočila nekatera pomembna spoznanja, ki nam pomagajo ustvarjati zanesljivejšo sliko podjetniške stvarnosti, da bi ukrepi ekonomske politike in mehanizmov pospeševanja podjetništva v Sloveniji lahko bili usmerjeni tja, kjer si lahko dolgoročno obetamo največje učinke. Clanek ne nazadnje ponuja spoznanje, da je v skladu z modelom podjetniške ekonomije (Audretsch, Grilo in Thurik 2007) treba graditi na spodbujanju podjetij oziroma gospodarskega razvoja s pomočjo ustreznih politik, ki ustvarjajo stimulativno poslovno okolje, kar ponuja možnosti za nadaljnje, poglobljeno proučevanje tematike. Področje obravnave tako ostaja široko odprto. Pri tem je z nacionalnega vidika pomembno najprej razumeti dejavnike in ovire za podjetništvo na vseh ravneh proučevanja, kar omogoča nadaljnje ukrepe in analizo učinkovitosti političnih pristopov. Primerjava podjetništva v mednarodnem prostoru pa je otežena iz več razlogov. Cr-nogajeva (2012) ugotavlja, da se stopnja podjetniške dejavnosti sistematično razlikuje med državami in v času, zato je pomembno zagotoviti potrebno celovitost podjetniškega fenomena in jasno razumeti vlogo politike za njegovo pospeševanje. Podjetniška politika, ki ni prilagojena razvojni stopnji posamezne države in ne upošteva spe-čifičnih pogojev, v katerih se razvija podjetništvo, negativno vpliva na gospodarsko rast. Monitoring, ki na temelju raziskovalnih dejstev pomaga oblikovati spoznanja, s pomočjo katerih je mogoče pospeševati podjetniško dejavnost in spodbujati razvoj podjetništva (angl. evidenče based poličy making) in predstavljen modelni okvir, ki poskuša urejeno in smiselno povezati sklope z različnih področij raziskovanja, lahko odpravita del tovrstnih slabosti. 1. Gre za tipologijo po Porterju, Sačhsu in MčArthurju (2002), kjer avtorji razlikujejo med tremi fazami razvoja. Poleg faktorskih gospodarstev, tudi učinkovitostma (naložbeno usmerjena) gospodarstva, kjer s prehodom iz skupine z nizkim dohodkom v skupino gospodarstev s srednje visokim dohodkom postanejo glavni dejavnik gospodarske rasti naložbe; ter inovacijska gospodarstva, kjer v gospodarstvu z visokim dohodkom večina gospodarstev preide iz uvoza tehnologije v gospodarstvo, ki generira nove tehnologije in kjer je gospodarstvo v nekaterih sektorjih visoko inovativno. Literatura Audretsčh D. B., in R. Thurik. 2001. »What is New about the New Ečo-nomy: Sourčes of Growth in the Managed and Entrepreneurial Ečo-nomies.« Industrial and Corporate Change 10 (1): 267-315. Audretsčh, D. B., in A. R. Thurik. 2004. »A Model of the Entrepreneurial Ečonomy.« Disčussion Papers on Entrepreneurship, Growth and Publič Poličy 1204, Max Plančk Institute for Researčh into Ečonomič Systems Group Entrepreneurship, Growth and Publič Poličy, Jena. Audretsčh, D. B., R. Thurik, I. Verheul in S. Wennekers (ur.). 2002. Entrepreneurship: Determinants and Policy in a European-us Comparison. Dordrečht: Kluwer. Audretsčh, D. B., I. Grilo in R. Thurik. 2007. »Explaining Entrepreneurship and the Role of Poličy: A Framework.« V Handbook of Research on Entrepreneurship Policy, ur. D. B. Audretsčh, I. Grilo, in A. R. Thurik, 1-17. Cheltenham: Edward Elgar. Baumol, W. J. 1990. »Entrepreneurship: Produčtive, Unprodučtive and Destručtive.« Journal of Political Economy 98:893-921. Birčh, D. 1987. Job Creation in America: How Our Smallest Companies Put the Most People to Work. New York: Free Press. Bosma, N., S. Wennekers in J. Amoros. 2012. 2011 Extended Report: Entrepreneurs and Entrepreneurial Employees Across the Globe. London: gera. Carree, M., A. van Stel, R. Thurik in S. Wennekers. 2002. »Ečonomič Development and Business Ownership: An Analysis Using Data of 23 Opombe oecd Countries in the Period 1976-1996.« Small Business Economics 19 (3): 271-290. Carree, M. A., in A. R. Thurik. 2003. »The Impačt of Entrepreneurship on Ečonomič Growth.« V Handbook of Entrepreneurship Research, ur. Z. J. Ačs in D. B. Audretsčh, 437-471. Dordrečht: Kluwer. Commission of the European Communities. 2003. »Green Paper: Entre-preneurship in Europe.« com(2003) 27 final. http://eč.europa.eu/ enterprise/entrepreneurship/green_paper/green_paper_final _en.pdf Crnogaj, K. 2012. »Vpliv izbranih institučionalnih in individualnih dejavnikov na podjetniško aktivnost in njihova povezava z gospodarskim in družbenim napredkom.« Doktorska disertačija, Univerza v Mariboru, Maribor. Evans, D. S., in L. Leighton. 1990. »Small Business Formation by Unemployed and Employed Workers.« Small Business Economics 2 (4): 319-330. European Commission. 2013. »Entrepreneurship 2020 Ačtion Plan: Re-igniting the Entrepreneurial Spirit in Europe.« com(2012) 795 final. http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/ LexUriServ.do?uri=COM:2012:0795:FIN:EN:PDF Evropska komisija. 2008. »Akt za mala podjetja za Evropo.« sec(2008), com (2008) 394 konč. http://eur-lex.europa.eu/ LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2008:0394:FIN:SL:PDF Evropska komisija. 2010. »Evropa 2020: strategija za pametno, trajno-stno in vključujočo rast.« com(2010) 2020 konč. http://eč.europa.eu/ eu2020/pdf/1_SL_ACT_part1_v1.pdf Foelster, S. 2000. »Do Entrepreneurs Create Jobs?« Small Business Economics 14:137-148. Fritsčh, M., in P. Mueller. 2004. »Effečts of New Business Formation on Regional Development over Time: The Case of Germany.« Regional Studies 38 (8): 961-975. Gilbert, B. A., D. B. Audretsčh in P. P. MčDougall. 2004. »The Emer-genče of Entrepreneurship Poličy.« Small Business Economics 22 (34): 313-323. Kelley, D., N. Bosma in J. E. Amoros. 2011. Global Entrepreneurship Monitor: 2010 Global Report. Babson Park, ma: Babson College. Lundström, A., in L. Stevenson. 2005. Entrepreneurship Policy - Theory and Practices. isen International Studies in Entrepreneurship. New York: Springer. Mičhaelas, N., F. Chittenden in P. Poutziouris. 1999. »Finančial Poličy and Capital Stručture Choiče in uk smes: Empiričal Ečidenče from Company Panel Data.« Small Business Economics 12:113-130. Minniti, M. 2008. »The Role of Government Poličy on Entrepreneurial Ačtivity: Produčtive, Unprodučtive, or Destručtive?« Entrepreneur-ship Theory and Practice 32 (5): 779-790. North, D. C. 1990. Institutions, Institutional Change and Economic Performance. Cambridge: Cambridge University Press. oecd. 1998. Fostering Entrepreneurship. Pariz: oecd. oecd. 2004. Promoting Entrepreneurship and Innovative smes in a Global Economy: Towards a More Responsible and Inclusive Globalisation. Pariz: oecd. Porter, M. J., J. Sachs in J. McArthur. 2002. »Executive Summary: Competitiveness and Stages of Economic Development.« V The Global Competitiveness Report 2001-2002, ur. M. J. Porter, P. K. Sachs, J. W. Cornelius, J. McArthur in K. Schwab, 16-25. New York: Oxford University Press. Rebernik, M., P. Tominc in K. Pušnik. 2007. PoCasne spremembe podjetniške stvarnosti: gem Slovenija 2006. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. Rebernik, M., P. Tominc, K. Crnogaj, K. Širec in B. Bradac Hojnik. 2013. Nezaznane priložnosti: gem Slovenija 2012. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. Reynolds, P. D., M. Hay in S. M. Camp. 1999. Global Entrepreneurship Monitor: 1999 Executive Report. Babson Park, ma: Babson College. Sobel, R. S., J. R. Clark in R. L. Dwight. 2007. »Freedom, Barriers to Entry, Entrepreneurship, and Economic Progress.« The Review of Austrian Economics 20 (4): 221-236. Širec, K., in K. Crnogaj. 2008. »Mrežno delovanje slovenskih malih in srednje velikih podjetij«. V Različnost kot podjetniška priložnost: Slovenski podjetniški observatorij 2007/08, ur. K. Širec in M. Rebernik, 83-100. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. The World Bank. 2005. Doing Business: Removing Obstacles to Growth. Washington, dc: The World Bank. Thurik, A. R. 2008. »The >Managed< and the >Entrepreneurial< Economy.« Predstavljeno na World Entrepreneurship Forum, Evian, 13.-15. november. Thurik, A. R., M. A. Carree, A. J. van Stel in D. B. Audretsch. 2008. »Does Self-Employment Reduce Unemployment.« Journal of Business Venturing 23 (6): 673-686. Van Der Zwan, P., I. Verheul, R. Thurik in I. Grilo. 2011. »Entreprene-urial Progress: Climbing the Entrepreneurial Ladder in Europe and the United States.« Regional Studies 47 (5): 803-825. Van Stel, A., M. Carree in R. Thurik. 2005. »The Effect of Entrepreneurial Activity on National Economic Growth.« Small Business Economics 24:311-321. Van Stel, A., in D. Storey. 2004. »The Link between Firm Births and Job Creation. Regional Studies 38 (8): 893-909. Van Stel, A., D. J. Storey in A. R. Thurik. 2007. »The Effect of Business Regulations on Nascent and Young Business Entrepreneur-ship.« Small Business Economics 28 (2): 171-186. Verheul, I., S. Wennekers, D. Audretsch in R. Thurik. 2002. »An Eclectic theory of Entrepreneurship: Policies, Institutions and Culture.« V Entrepreneurship: Determinants and Policy in a European-us Comparison, ur. D. B. Audretsch, R. Thurik, I. Verheul in A. R. M. Wennekers, 11-81. Dordrecht: Kluwer. World Economic Forum. 2009. Educating the Next Wave of Entrepreneurs: Unlocking Entrepreneurial Capabilities to Meet the Global Challenges of the 21st Century; A Report of the Global Education Initiative. Ženeva: World Economic Forum. Vlada Republike Slovenije. 2008. »Dopolnjen program ukrepov za spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti za obdobje 2007-2013.« http://www.mg.gov.si/fileadmin/mg.gov.si/pageuploads/DPK/ Microsoft_Word_-_PROGRAM_UKREPOV_junij_2008.pdf Vlada Republike Slovenije. 2013. Spodbujanje podjetništva in konkurenčnosti. http://www.arhiv.svrez.gov.si/si/delovna_podrocja/ priprava_strategije_razvoja_slovenije_2013_2020/javna_razprava/ spodbujanje_podjetnistva_in_konkurencnosti/ Wennekers, A. R. M., L. M. Uhlander in R. Thurik. 2002. »Entrepreneurship and its Conditions: A Macro Perspective.« International Journal of Entrepreneurship Education 1 (1): 25-64. Wennekers, S., in R. Thurik. 1999. »Linking Entrepreneurship to Economic Growth.« Small Business Economics 13 (1): 27-55. Xavier, S. R., D. Kelley, J. Kew, M. Herrington in A. Vorderwülbecke. 2013. Global Entrepreneurship Monitor: 2012 Global Report. Babson Park, ma: Babson College. Pomembnost managementa znanja za povečanje socialnega kapitala v izbranih slovenskih tehnoloških parkih riko novak Fakulteta za komercialne in poslovne vede, Slovenija vasja roblek Univerza na Primorskem, Slovenija gabrijel devetak Univerza na Primorskem, Slovenija V prispevku proučujemo pomembnost managementa znanja za povečanje socialnega kapitala v izbranih organizacijah, ki so članice tehnoloških parkov v Sloveniji. Namen prispevka je na osnovi analize predhodno proučenih empiričnih podatkov na populaciji 667 proučevanih organizacij, zajetih iz evidence subjektov ino-vativnega okolja, ki jo vodi Javna agencija za podjetništvo in tuje investicije (Japti), prikazati statistične značilnosti med odvisno spremenljivko in nekaterimi izbranimi neodvisnimi spremenljivkami. Cilj prispevka je na osnovi izvedene multivariantne regresijske analize predstaviti empirične izsledke, in sicer ali imajo komunikacijske tehnologije in sposobnost (možnost) dostopanja kadrov do informacijskih virov vpliv na management znanja. S prispevkom želimo predstaviti končne ugotovitve, ki opredeljujejo razvoj konceptualnega okvira za razumevanje vpliva managementa znanja v mikro in malih organizacijah na razvoj socialnega kapitala. Ugotovljeno je bilo, da je v organizaciji pomembno izpostaviti vlogo intelektualnega in socialnega kapitala, neopred-metenih osnovnih sredstev ter stalno merjenje teh pri povečanju (zavedanja) vloge managementa znanja. Ključne besede: informacijski viri; management znanja; socialni kapital; tehnološki parki V zadnjih nekaj letih so se v poslovnem okolju v relativno veliki meri pojavili industrijski grozdi in podobna poslovna omrežja. Namen vseh teh poslovnih povezav je, da združujejo organizacije znanja. To počnejo z namenom spodbujati nastanek in kroženje znanja ter izmenjavo poslovnih informacij (Porter 2000; Brinkley 2006; Cokins 2006). Poslovna omrežja temeljijo na razvoju zaupanja med Uvod podjetniki, kar vpliva na zmanjšanje poslovnih tveganj in znižanje različnih transakčijskih stroškov (pravni stroški patentnega varstva, stroški za iskanje in prepoznavanje ustreznih tehnik ter tehnologij ipd.). Na osnovi opredeljenega sta Prusačk in Cohen (2001) pri svojem proučevanju izpostavila pomembno vprašanje vloge in vrednotenja sočialnega kapitala v organizačijah. Odgovor zahteva širši okvir poznavanja teorije managementa znanja, teorije človeških virov in pomembnosti intelektualnega kapitala pri nastanku, rasti ter razvoju organizačij. Znanje je postalo tista sila, ki zagotavlja organizačiji konkurenčno prednost, pri tem pa mora organizačija vzpostaviti vse vzvode (na primer vzpostavitev korporativne kulture), ki ji omogočajo izkoriščanje in uporabo notranjega ter zunanjega organiza-čijskega znanja v vsakdanjem poslovanju (Argyris 1998; Devinney, Midgley in Soo 2005; Carrion-Cepeda 2006). Management znanja kot hitro razvijajoča se disčiplina postaja čedalje pomembnejša za organizačije, ki stremijo k dvigu učinkovitosti, inovativnosti in posledično konkurenčnih sposobnosti (Rowley 1999; Davenport in Prusak 2000). Hkrati pa narašča tudi pomembnost razvoja in razumevanja teorije managementa znanja (Dručker 1994; 2001; Leonard-Barton 1998; Teeče 1998). Vzrok za navedeno gre iskati predvsem v prepoznavanju znanja kot osnove za konkurenčnost in ključ do poslovnega uspeha (Nonaka in Takeučhi 1995; Pemberton in Stonehouse 2000; Meško Štok 2009). Teoretični okviri managementa znanja in opredelitev organizacije znanja Živimo v času, ko morajo biti organizačije sposobne na izzive poslovnega okolja odgovarjati z vizijo, ki v pročesih iskanja odgovorov na globalna vprašanja in zagotavljanja konkurenčnosti vključuje vse zaposlene na vseh organizačijskih ravneh (Bollinger in Smith 2001; Dess in Shaw 2001; Kujansivu 2009). Alvesson in Karreman (2001) opredeljujeta management znanja in pročese, povezane z znanjem, kot del organizačijskih dejavnosti, ki imajo korenine v informačijskih sistemih, organizačijskih vedah, mednarodnem poslovanju in ekonomiji. Organizačije znanja tako zajemajo širok spekter pročesov in tehnik, s pomočjo katerih znanje skozi pročese generira, povezuje, selektivno deli in koristno uporabi. Za organizačije znanja velja, da kombinirajo vrhunsko informačijsko tehnologijo in visoko izobražen kader, ki je sposoben uresničevati začrtano inovačijsko politiko organizačije. V nadaljevanju Bečker (2001) opozarja, da managementa znanja ne moremo razumeti le kot vodenje znanja kot takšnega, tem- več gre za vodenje organizacije s poudarjeno usmeritvijo v znanje. Schein (2010) nadaljuje, da organizacija novo znanje dobi na podlagi virov eksplicitnega strateškega znanja (Carrion-Cepeda 2006; Reychav in Weisberg 2006). Marshall, Prusak in Spilberg (1996) razumejo management znanja kot proces, v katerem poskušamo ugotoviti, kakšen človeški kapital se skriva v glavah posameznikov, do katerega je omogočen dostop večji skupini posameznikov, od katerih je odvisen razvoj organizacije. McElroy (2003) razdeli potek managementa znanja na dve obdobji: 1 - za prvo obdobje velja podmena, da vredno znanje obstaja, le zajeti, dekodirati in deliti ga je treba, 2 - drugo obdobje izhaja iz predpostavke, da moramo znanje proizvesti v socialnem okolju. McElroy (2003) še nadalje opredeljuje, da proces nastajanja znanja vključuje individualno in skupinsko učenje, opredelitev, katero znanje potrebujemo, ter pridobivanje informacij, medtem ko proces integracije znanja vsebuje oddajanje, iskanje, učenje in deljenje znanja. Namen managementa znanja je ustvarjanje, zbiranje in preoblikovanje individualnega znanja v organizacijsko znanje, ki ga uporabljamo v poslovnih procesih (McElroy 2003; Easterby-Smith, Thorpe in Lowe 2005; Thierauf in Hoctor 2006; Franca in Lobnikar 2008). pomembnost intelektualnega kapitala v mikro in mali organizaciji Intelektualni kapital postaja eno najmočnejših meril za oceno poslovanja organizacije v prihodnosti (Freeze in Kulkarni 2007; Fuen-tes, Marquez in Albors 2007). Teorija managementa je sprejela pomen tako imenovanih skritih virov sredstev, ki v moderni organizaciji igrajo čedalje večjo vlogo pri oblikovanju strategij, ki zagotavljajo konkurenčno prednost in preživetje na trgu; tako Ross in Ross (1997) navajata, da je intelektualni kapital sestavljen iz človeškega kapitala (kompetence in znanje posameznika), strukturnega kapitala (podatki o organizacijskih procesih ter prelivanje inovacij v zaščitene pravice in industrijsko lastnino) in relacijskega kapitala (zajema odnose s kupci, dobavitelji, vlagatelji, porabniki in strateškimi partnerji). Intelektualni kapital kot skupek znanja, izkušenj in predanosti zaposlenih podjetju je postal pomembna usmeritev na področju organizacijskega vedenja. Na podlagi raziskav je dognano, da so celo v času visokih tehnologij ljudje neobhodno potreben človeški vir, ki ima znanje in je sposoben vnaprej opredeliti namen uspešnosti poslovanja organizacije ter določiti vizijo in strategijo. (Človeška prizadevanja omogočajo realizacijo glavnih prednosti s pomočjo drugih materialnih virov, kot so tehnologija, informačije, surovine in dostopi do finančnih virov (Sčhermerhorn, Hunt in Osborn 2002). Ostane nam še vloga sočialnega kapitala kot vrednosti povezovanja orga-nizačij in posameznikov. socialni kapital kot vrednost povezovanj posameznikov in organizacij Organizačija je odprt sistem, na katerega vpliva zunanje okolje s poudarkom na globalnosti in nenehno spreminjajočimi se pričakovanji kupčev in dobaviteljev. Vrednost zunanje strukture se pokaže v obliki sposobnosti reševanja potreb in težav kupčev. Dobro ime in odnosi s kupči ter dobavitelji se spreminjajo skozi čas (Sčhermerhorn, Hunt in Osborn 2002; Vila 1994). Adler in Kwon (2002) sta v svoji raziskavi ugotovila, da je dobro ime oziroma mnenje drugih o nas dragočen vir. Ta vir sta opredelila kot sočialni kapital oziroma »dobro ime«. Učinki takega sodelovanja izhajajo iz informačij, vpliva in solidarnosti, ki jih da na razpolago igraleč (konkretno organizačija). Tak primer je za organizačije dobavna veriga. Zavedati se je treba, da ni trajnostnega razvoja organizačije brez razumevanja trajnosti sistemov, ki ga podpirajo - s tem mislimo finančni kapital, (človeški kapital in naravni kapital (Bertončelj in dr. 2011). Cloveški in intelektualni kapital predstavljata sočialni kapital, ki gradi na mreženju tako posameznikov kot tudi kolektivov (Nahapiet in Ghosal 1998). To potrjuje tudi Dručkerjeva teza, da bodo morali vodstveni delavči vse več informačij za svoje delo dobiti iz zunanjega okolja (Dručker 2001). Managerji večino informačij dobijo zunaj svojega podjetja, torej od poslovnih partnerjev, kolegov ter državnih, finančnih in drugih ustanov (Prusačk in Cohen 2001; Chatterji, Levine in Toffel 2009). Tu pridemo do argumenta, da sočialni kapital bolj vpliva na rast in uspešnost organizačije kot skupina posameznikov. Putnam (2000) tako pravi, da sočialni kapital spodbuja norme vzajemnosti, olajšuje pretok informačij in omogoča dostop do podatkov o boniteti in ugledu akterjev na podlagi preteklih sodelovanj. Tako sočialni kapital gradi povezave med posamezniki - socialne mreže in vpliva na nastanek norm vzajemnosti ter zanesljivosti, ki izhajajo iz njih. Cohen in Prusak (2001) pravita, da si sočialni kapital lahko predstavljamo kot stanje aktivnih povezav med ljudmi: zaupanje, medsebojno razumevanje in skupne vrednote ter vedenje, ki povezuje člane človeških mrež in skupnosti in omogoča skupne usklajene ukrepe. Sklepamo lahko, da sočialni kapital gradi odnose in povezuje ljudi (Nahapiet in Ghosal 1998). Pregled predhodnih teoretičnih spoznanj lahko končamo s pojavom negativnih plati razmerij, ki jih posamezniki in organizačije izkoriščajo pri svojem delovanju. Labianča in Brass (2003) definirata te povezave kot negativna razmerja, ki vključujejo dolgotrajnejše pojavljanje ustaljenih nazorov, negativnih mnenj, občutkov in vedenjskih namer v odnosu do druge osebe. Na podlagi teoretičnih spoznanj o upravljanju s pročesi znanja in pomembnosti zaposlenih pri povezovanju z notranjim in zunanjim okoljem organizačije smo preverjali naslednji dve hipotezi: h! Zahteve po znanju imajo statistično značilen vpliv na socialni kapital, h2 Pridobivanje znanja statistično znacilno vpliva na socialni kapital v malih in srednje velikih organizacijah, ki so clanice slovenskih tehnoloških parkov. Metodologija predstavitev vzorca Pri empiričnem preverjanju hipotez smo za osnovno populačijo izbrali 667 organizačij, ki so članiče oziroma pridružene članiče slovenskih tehnoloških parkov in univerzitetnih inkubatorjev, vodenih v evidenči japti v skupini A. Zaradi relativno majhne populačije (n = 667) smo se odločili, da za raziskavo ne oblikujemo vzorča, temveč zajamemo kar čelotno populačijo. Od 667 organizačij smo prejeli 157 izpolnjenih anketnih vprašalnikov. Opozoriti je treba, da smo anketo izvajali v mikro in malih organizačijah, ki imajo manj zaposlenih ter so ti bolj obremenjeni s svojimi nalogami. To je razlog, da je v tem segmentu organizačij delež odgovorov manjši kot delež odgovorov v srednje velikih in velikih organizačijah. Na problem manjšega števila odgovorov s strani malih podjetij opozarja tudi Doris Gome-zelj Omerzel (2009). raziskovalni instrumenti Za namen raziskave smo oblikovali anketni vprašalnik, ki je bil sestavljen iz dveh sklopov zaprtih vprašanj. Prvi del je bil vsebinsko oblikovan in je vključeval vprašanja s področja medsebojne komu-nikačije zaposlenih znotraj organizačije, komunikačije zaposlenih v poslovnem okolju, najpomembnejših dejavnikov pridobivanja, informiranja in izmenjave znanj tako v notranjem kot zunanjem okolju organizačije ter sočialnem kapitalu. Sklop je vključeval 120 vprašanj, ki smo jih razdelili na podsklop zahteve po znanju in podsklop pridobivanje znanja. Zaprta vprašanja smo merili s štiristopenjsko preglednica 1 Struktura dejavnosti organizacij Dejavnost organizacije Frekvenca Delež (%) Informacijska tehnologija 57 36,31 Proizvodnja igralnih avtomatov 1 0,64 Telekomunikacije in mobilna telefonija 23 14,65 Razvoj in raziskave 21 13,38 Storitve in razvoj 19 12,10 Avtomatizacija poslovnih procesov 9 5,73 Izdelava rotacijskih hidravliicnih klešc 1 0,64 Oglaševanje 13 8,28 Biotehnologija 6 3,28 Genetika 2 1,27 Razvoj medicinske opreme 5 3,18 Skupaj 157 100 Likertovo lestvico, s katero so anketiranci podali stopnjo strinja-nja/nestrinjanja s predlaganimi stališCi (1 - zelo se strinjam, 2 - se strinjam, 3 - se ne strinjam, 4 - sploh se ne strinjam). Drugi sklop vprašanj je bil namenjen zbiranju informacij o anketiranih podjetjih. metode analize podatkov Osnovni pregled rezultatov raziskave je predstavljen s pomočjo opisne statistike (preglednice, grafi). Obe hipotezi smo testirali pri si-gnifikativni stopnji, ki je manjša od 5 odstotkov (p = 0,05). S Cron-bachovim koeficientom alfa, ki predstavlja koeficient zanesljivosti ali doslednosti, smo preverili zanesljivost vprašalnika. Podatke smo obdelali s pomocjo statisticnega programa spss. Z uporabo enter multivariantne regresijske analize smo analizirali odnos med odvisno spremenljivko in nekaterimi izbranimi neodvisnimi spremenljivkami. Odvisna spremenljivka je fluktuacija kadrov v organizacijah clanicah tehnoloških parkov. Na podlagi danih neodvisnih spremenljivk iz vprašalnika smo izbrali tiste, ki mogoce najbolj vplivajo na pojav in povišanje stopnje socialnega kapitala. Rezultati V okviru ankete smo zajeli podatke o strukturi dejavnosti anketiranih organizacij, ki je prikazana v preglednici 1. Od 667 organizacij, ki jim je bil anketni vprašalnik poslan, jih je 157 nanj odgovorilo. Za izracun zanesljivosti oziroma doslednosti smo uporabili Cron-bachov koeficient alfa. Namenjen je ugotavljanju, kako dobro skupina spremenljivk ali postavk meri posamezno enodimenzionalno preglednica 2 Izpis regresijskih koeficientov - socialni kapital Neodvisna spremenljivka (1) (2) (3) (4) (5) Komunikacijska infrastruktura 0,593 0,27 0,469 2,154 0,002 Sposobnost (možnost) dostopanja 0,595 0,36 0,521 1,236 0,000 kadrov do informacijskih virov opombe Naslovi stolpcev: (1) B, (2) standardna napaka (nestand. koef.), (3) ß (stand. koef.), (4) t, (5) znacilnost. R2 = 51,32%, F = 84,06, stopnja znaicilnosti < 0,01. latentno sestavo. Nunnally (1978) pravi, da je vrednost Cronba-chovega koeficienta alfa nad 0,70 primerna za presojanje notranje usklajenosti. Na podlagi testiranja vprašalnika smo izračunali, da se vrednost Cronbachovega koeficienta alfa giblje: 0,773 za sklop postavk o zahtevah po znanju, 0,768 za sklop vprašanj o pridobivanju znanja. Na podlagi tega lahko sklepamo, da je zanesljivost vprašalnika dobra, ker se vse vrednosti alfe gibljejo nad mejo sprejemljivosti (0,70). V preglednici 2 so prikazani rezultati testiranja h1, in sicer pomembnost socialnega kapitala za razvoj malih in srednje velikih organizacij. R2 popravljen predstavlja popravljeni koeficient pojasnjene variance. V našem primeru znaša 48,4%. Delež pojasnjene variance v našem modelu je 51,3-odstoten, kar pomeni, da je odvisna spremenljivka z izbranima neodvisnima spremenljivkama dokaj dobro pojasnjena. S pomocjo F-statistik smo testirali celoten regresijski model oziroma merili smisel celotnega modela. Dobili smo F = 84,06, na osnovi cesar lahko ocenimo, da gre za dober model, ki se prilagaja podatkom in je statisticno znaalen. Vpliv obeh neodvisnih spremenljivk je statisticno znaccilen, iz standardiziranih regresijskih koeficientov pa razberemo, da na pojav (stopnjo) socialnega kapitala v najveccji meri vpliva omogocanje kadrom dostopati do informacijskih virov, tako znotraj kot zunaj organizacije. Povecanje neodvisnih spremenljivk poviša stopnjo socialnega kapitala. V nadaljevanju sledi testiranje h1 - pridobivanje znanja statisticno znaccilno vpliva na socialni kapital v malih in srednje velikih organizacijah clanicah slovenskih tehnoloških parkov (preglednica 3). R2 popravljen predstavlja popravljeni koeficient pojasnjene variance. V našem primeru znaša 49,56%. Delež pojasnjene variance v našem modelu je 49,56-odstoten, kar pomeni, da je odvisna spremenljivka z izbranima neodvisnima spremenljivkama dokaj dobro pojasnjena. V nadaljevanju smo vnovic s pomocjo F-statistik testirali celoten regresijski model oziroma merili smisel celotnega modela. Dobili smo F = 76,34, na osnovi cesar lahko ocenimo, da gre za dober preglednica 3 Izpis regresijskih koeficientov - pridobivanje znanja Neodvisna spremenljivka (1) (2) (3) (4) (5) Komunikacijska tehnologija 0,107 0,386 0,312 1,251 0,003 Sposobnost (možnost) dostopanja 0,111 0,872 0,41 1,429 0,000 kadrov do informacijskih virov opombe Naslovi stolpcev: (1) B, (2) standardna napaka (nestand. koef.), (3) ß (stand. koef.), (4) t, (5) značilnost. R2 = 49,56%, F = 76,34, stopnja značilnosti < 0,01. model, ki se prilagaja podatkom in je statistično značilen. Vpliv obeh neodvisnih spremenljivk je statistično značilen, iz standardiziranih regresijskih koeficientov pa lahko razberemo, da na stopnjo socialnega kapitala v največji meri vpliva omogočanje kadrom dostopati do informacijskih virov, tako znotraj kot zunaj organizacije. Povečanje neodvisnih spremenljivk poviša stopnjo socialnega kapitala. Sklepne ugotovitve V prispevku smo proučevali teorije o managementu znanja in socialnem kapitalu, kjer smo izpostavili njuno vlogo za rast in razvoj organizacije. V okviru zasnovane in izpeljane raziskave, ki je temeljila na pomembnosti povezovanja posameznikov in organizacij z namenom nastajanja in izmenjave znanja, smo preverjali dve hipotezi (hi in h2), na osnovi katerih predpostavljamo, da management znanja v mikro in malih organizacijah, ki so članice slovenskih tehnoloških parkov, značilno pozitivno vpliva na razvoj socialnega kapitala. Hipotezi smo potrdili. S pomočjo multivariantne regresijske metode smo analizirali vpliv neodvisnih spremenljivk. Tako smo za h1 testirali neodvisni spremenljivki komunikacijska infrastruktura in sposobnost dostopanja kadrov do informacijskih virov. Na podlagi standardiziranih regresijskih koeficientov smo ugotovili, da na pojav (stopnjo) socialnega kapitala v največji meri vpliva omogočanje kadrom dostopati do informacijskih virov tako znotraj kot zunaj organizacije. Povečanje neodvisnih spremenljivk poviša stopnjo socialnega kapitala. Za h2 smo testirali neodvisni spremenljivki komunikacijska tehnologija in sposobnost dostopanja kadrov do informacijskih virov. Na podlagi standardiziranih regresijskih koeficientov smo ugotovili, da na stopnjo socialnega kapitala v največji meri vpliva sposobnost dostopanja kadrov do informacijskih virov tako znotraj kot zunaj organizacije. Povečanje neodvisnih spremenljivk poviša stopnjo socialnega kapitala. Primarna omejitev raziskave je bila njena osredotočenost samo na organizacije, ki so članice tehnoloških parkov na območju Slovenije. Opozoriti je treba, da se v raziskavi nismo osredotočali na poglo- bljeno raziskovanje merjenja pročesov znanja in sočialnega kapitala v skupini organizačij znotraj posamezne panoge, ampak na pomembnost managementa znanja za povečanje sočialnega kapitala v organizačijah članičah slovenskih tehnoloških parkov. V prispevku tudi ne proučujemo denarnega vrednotenja znanja, ker to presega strukture in namen raziskave, kar pa hkrati odpira ter dopušča možnosti za nadaljnje raziskave oziroma proučevanja. Literatura Adler, P. S., in S. W. Kwon. 2002. »Sočial Capital: Prospečts for a New Cončept.« The Academy of Management Review 27 (1): 17-40. Alvesson, M., in D. Karreman. 2001. »Odd Couple: Making Sense of the Curious Cončept of Knowledge Management.« Journal of Management Studies 38 (7): 995-1018. Argyris, C. 1998. »Teačhing Smart People How to Learn.« V Harvard Business Review on Knowledge Management, ur. Peter F. Dručker, 81108. Boston, ma: Harvard Business Sčhool Press. Bečker, M. C. 2001. »Managing Dispersed Knowledge: Organizational Problems, Managerial Strategies, and Their Effečtiveness.« Journal of Management Studies 38 (7): 1037-1051. Bertončelj, A., M. Meško, A. Naraločnik in B. Nastav. 2011. Trajnostni razvoj organizacije: ekonomski, družbeno-politicni in ekološki vidiki. Ljubljana: gv založba. Bollinger, A., in R. Smith. 2001. »Managing Organizational Knowledge as a Strategič Asset.« Journal of Knowledge Management 5 (1): 8-18. Brinkley, I. 2006. Defining the Knowledge Economy: Knowledge Economy Programme Report. London: The Work Foundation. Carrion-Cepeda, G. 2006. Competitive Advantage of Knowledge Management. London: Idea Group. Chatterji, A. K., D. I. Levine in M. W. Toffel. 2009. »How Well do Sočial Ratings Ačtually Measure Corporate Sočial Responsibility?« Journal of Economics & Management Strategy 18 (1): 125-168. Cohen, D., in L. Prusak. 2001. In Good Company: How Social Capital Makes Organizations Work. Boston, ma: Harvard Business Sčhool Press. Cokins, G. 2006. Učinkovitost po meri podjetja: začrtajte pot do dobička s ključnimi podatki. Ljubljana: gv založba. Davenport, T. H., in L. Prusak. 2000. Working Knowledge: How Organisations Manage What They Know. Boston, ma: Harvard Business Sčhool Press. Dess, G. G., in J. D. Shaw. 2001. »Voluntary Turnover, Sočial Capital and Organizational Performanče.« The Academy of Management Review 26 (3): 446-456. Devinney, T. M., D. F. Midgley in C. W. Soo. 2005. »Knowledge Creation in Organisations: A Mupltiple Study Overview.« V Knowledge Management: Organizational and Tehnological Dimensions, ur. J. Davis, E. Subrahmanian in A. Westerberg, 77-125. Heidelberg: Physica. Drucker, P. F. 1994. »The Age of Social Transformation.« The Atlantic Monthly 274 (5): 53-80. Drucker, P. F. 2001. Managerski izzivi v 21. stoletju. Ljubljana: gv založba. Easterby-Smith, M., R. Thorpe in A. Love. 2005. Raziskovanje v mana-gementu. Koper: Fakulteta za management. Franca, V., in B. Lobnikar. 2008. »Nagrajevanje delovne uspešnosti: način za zmanjševanje absentizma in fluktuacije.« hrm 6 (24): 49-53. Freeze, R. D., in U. Kulkarni. 2007. »Knowledge Management Capability: Defining Knowledge Assets.« Journal of Knowledge Management 11 (6): 94-109. Fuentes, A. B., P. B. Marquez in J. Albors. 2007. »A Conceptual and Empirical Approach From Knowledge Management to the Analysis of the University Industry Relationships.« Panorama Administrativo 2 (1): 21-50. Gomezelj Omerzel, D. 2009. Management znanja v majhnih in srednjih podjetjih. Koper: Fakulteta za management. Kujansivu, P. 2009. »Is There Something Wrong With Intellectual Capital Management Models?« Knowledge Management Research & Practice 16 (7): 300-307. Labianca, G., in J. D. Brass. 2003. »Extending the Social Ledger: Correlates and Outcomes of Negative Relationships in Workplace Social Networks.« Working paper, Department of Organization and Management, Goizueta Business School, Emory University, Atlanta, ga. Leonard-Barton, D. 1998. Wellsprings of Knowledge: Building and Sustaining the Sources of Innovation. Boston, ma: Harvard Business School Press. Marshall, C., L. Prusak in D. Spilberg. 1996. »Financial Risk and the Need for Superior Knowledge Management.« California Management Review 38 (3): 76-101. McElroy, M. W. 2003. The New Knowledge Management: Complexity, Learning and Sustainable Innovation. Boston, ma: kmci in ButterworthHeinemann. Meško Štok, Z. 2009. Management znanja v sodobnih organizacijah. Koper: Fakulteta za management. Nahapiet, J., in S. Ghosal. 1998. »Social Capital, Intellectual Capital and the Organizational Advantage.« Academy of Management Review 23 (2): 242-266. Nonaka, I., in H. Takeuchi. 1995. The Knowledge-Creating Company: How Japanese Companies Create the Dynamics of Innovation. Oxford: Oxford University Press. Nunnally, J. C. 1978. Psychometric Theory. New York: MčGraw-Hill. Pemberton, J. D., in G. H. Stonehouse. 2000. »Organisational Learning and Knowledge Assetss - An Essential Partnership.« The Learning Organization 7 (4): 184-194. Porter, M. E. 2000. »Ločation, Competition and Ečonomič Development: Ločal Clusters in a Global Ečonomy.« Economic Development Quarterly 14 (1): 15-34. Prusačk, L., in D. Cohen. 2001. »How to Invest in Sočial Capital.« Harvard Business Review 79 (6): 87-93. Putnam, R. 2000. The Decline of Social Capital? Political Culture As a Condition for Democracy. Prinčeton, NJ: Princeton University Press. Reyčhav, I., in J. Weisberg. 2006. Human Capital in Knowledge Creation, Management and Utilization. London: Idea Group. Ross, G., in J. Ross. 1997. »Measuring Your Company's Intellečtual Per-formanče.« Long Range Planning 30 (3): 413-426. Rowley, J. 1999. »What is Knowledge Management?« Library Management 20 (8): 416-419. Sčhein, E. H. 2010. Organizational Culture and Leadership. San Franči-sčo: Jossey-Bass. Sčhermerhorn, J. R., J. G. Hunt in R. N. Osborn. 2002. Organizational Behavior. New York: Wiley. Teeče, D. J. 1998. »Capturing Value From Knowledge Assets: The New Ečonomy, Markets for Know-How, and Intangible Assets.« California Management Review 40 (3): 55-79. Thierauf, R. J., in J. J. Hočtor. 2006. Optimal Knowledge Management: Wisdom Management Systems Concepts and Applications. London: Idea Group. Vila, A. 1994. Organizacija in organiziranje. Kranj: Moderna organizačija. Razvoj kompetenc ustvarjalnosti • V -| • v osnovni soli patricija haliloviC Univerza v Mariboru, Slovenija borut likar Univerza na Primorskem, Slovenija Kompetence ustvarjalnosti, ki se delno prepletajo z inovacijskimi in podjetniškimi, je mogoce spodbujati in razvijati. Namen raziskave je preveriti, ali se z ustreznim pristopom vzpostavi pozitivna ustvarjalna razredna klima ter ali se poslediCno pojavljajo spremembe na podroCju ustvarjalnega ravnanja in fleksibilnosti uCencev. V raziskavi je sodelovalo 146 uCencev tretje triade iz 22 slovenskih osnovnih šol, ki so eno leto sodelovali v upi (ustvarjalnost, podjetnost, inovativnost) ali podjetniškem krožku. Za obdelavo podatkov smo uporabili osnovne statisticne metode. Rezultati kvantitativne raziskave kažejo pozitiven vpliv krožka na vzpostavitev ustvarjalne razredne klime ter posledicno vecjo ustvarjalnost in fleksibilnost ucencev, ki so krožek obiskovali. Ključne besede: fleksibilnost; šola; ucenci; ustvarjalnost; ustvarjalna razredna klima Postavlja se vprašanje, kako cloveške potenciale razvijati in jih cim uspešneje izrabiti (Likar 2002, 261). Vsekakor je ena od poti k temu cilju spodbujanje kompetenc ustvarjalnosti, ki se delno prepletajo z inovacijskimi in podjetniškimi kompetencami, v osebnem razvoju (Likar 2004, 239). Likar poudarja, da študije kažejo vecjo ustvarjalnost mladih kot starejših (pri 5 letih je ustvarjalnih 90% otrok, pri 17 le še 10%, pozneje pa jih ostane ustvarjalnih le 5%) (Likar 2004, 240). Tudi tuje študije (Chell, Haworth in Brearley 1991) kažejo, da je treba v vzgojno izobraževalni sistem v vecjem obsegu vključevati zlasti kvalitete ustvarjalnosti, saj je to mogoce razvijati v najzgodnejših letih. Zaradi dejstva, da so otroci bolj ustvarjalni od starejših, bi bilo treba ustvarjalnost še v vecji meri spodbujati v otroških letih (Likar 2004) in nadaljevati v šoli z ustreznimi metodami, tehnikami in oblikami dela, ki spodbujajo uccencevo ustvarjalnost in fleksibilnost, pri tem pa ni izkljuccen niti ucciteljev koncept razumevanja vzgojno izobraževalnega procesa. Kljub napisanim in opredeljenim ciljem, kot Uvod so spodbujanje kompetenč ustvarjalnosti pri pouku, pa se lahko v učilničah zaradi nezainteresiranosti učiteljev za spodbujanje ustvarjalnosti učenčev ta prizadevanja izničijo (Popp in Vidmar 2004). Slovenske osnovne šole imajo nemalo zunanjih spodbud, v obliki interesnih dejavnosti, za spodbujanje in razvoj kompetenč ustvarjalnosti pri učenčih. Temu so v osnovnih šolah, med drugimi, namenjeni upi in podjetniški krožki, na katere smo se v prispevku omejili in osredotočili. upi in podjetniški krožki so se izvajali v enakem vsebinskem obsegu. Osnovni namen raziskave je ugotoviti, ali se z ustreznim pristopom vzpostavi pozitivna ustvarjalna klima ter ali se posledično pojavljajo spremembe oziroma kažejo učinki na področju ustvarjalnega ravnanja in fleksibilnosti pri učenčih, ki so krožek obiskovali in ga tudi zaključili. Kljub obstoječi literaturi na področju ustvarjalnosti in fleksibilnosti mladih (Pejčič in Malačko 2005; Ribič: 2010; Cankar, Deutsčh in Trampuš 2011) najdemo vrzeli, ki smo jih z raziskavo zapolnili. Prispevek dopolnjuje obstoječe teorije in raziskave s tega področja z novimi znanji in spoznanji. Teoretična izhodišča prispevka Na vprašanje, kaj je ustvarjalnost in kdo je ustvarjalna oseba, najdemo mnogo različnih odgovorov in še danes ni splošno sprejete opredelitve ustvarjalnosti. Kljub mnogim opredelitvam ustvarjalnosti pa ji različni avtorji vseeno pripisujejo določene skupne lastnosti. Te lastnosti so: produktivnost, izvirnost, odprtost, svobodnost, prožnost, odpor proti tradičionalizmu (Blažič in dr. 2003). Ustvarjalnost je ključen vzvod ustvarjanja dodatne vrednosti v današnjem času in prostoru (Cankar, Deutsčh in Trampuš 2011), zato je treba aktivirati čim več potenčialov, ki omogočajo prehod v ustvarjalno družbo. Za to so potrebni zlasti učinkovito raziskovalno-razvojno področje, podporne ustanove z razvito mrežo spodbudnega ustvarjalnega okolja in seveda čeloten šolski sistem, ki že od vrtča naprej daje mladim osnovne nastavke za razvoj kompetenč ustvarjalnosti (Cankar, Deutsčh in Trampuš 2011). Florida (2002) poudarja družbo, ki prehaja iz informačijske dobe v ustvarjalno. Večina držav članič Evropske unije se trudi, da bi bili učenči deležni več ustvarjalnih spodbud (Eurydiče 2012). Številne od njih (na primer Finska, Irska in Velika Britanija (Hytti in dr. 2002) imajo spodbujanje kompetenč ustvarjalnosti na različne načine vključeno v osnovnošolski sistem. Tudi na Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Republike Slovenije so v zborniku o teoretičnih izhodiščih spodbujanja kompetenč ustvarjalnosti pri rednem pouku v slovenskih šolah pripravili model, v katerem so poudarili pomembnost ustvarjalnega razmišlja- nja, medsebojnega sodelovanja, raziskovalnega obravnavanja problemov, skupinskega dela, odprtosti do novih idej in odgovornosti. Mnogi avtorji (Kelley in Littman 2005; Meinel in Leifer 2011) poudarjajo pomembnost ustvarjalnega reševanja problemov, ki je si-čer univerzalno uporabna veščina, a hkrati bistvo ustvarjalnega ravnanja. Šolsko učenje mora zato v veliko večjem obsegu temeljiti na uporabi divergentnega in lateralnega razmišljanja, ki je bistveno za ustvarjalnost. Ustvariti je treba okolje, ki spodbuja nastajanje novih idej in rešitev (Burke 2007). Poleg tega otrokovo ustvarjalnost zavira tudi dejstvo, da učitelji rednega pouka običajno bolj čenijo poslušnost in podredljivost, kot pa nenehno postavljanje vprašanj in izražanje idej. Takemu mnenju je bil naklonjen tudi Barron (1969), ki pravi, da se veliko ustvarjalnih potencialov izgubi z neugodno razredno klimo (Pečjak 1987, 242). Pomembno je torej vzpostaviti ustvarjalno razredno klimo, pri kateri prevladujejo skupinsko delo, spodbuda, medsebojno sodelovanje, enakopravnost, izvirnost in motiva-čija (Likar 2004). To poudarjajo tudi mnogi tuji avtorji (Runčo 2004; Tan 2007; Makel in Plučker 2008). Študije (Ferrari, Cačhia in Punie 2009) kažejo, da so komponente ustvarjalnosti, kot so tveganje, medsebojno spodbujanje in sodelovanje, nenehno spraševanje in dajanje predlogov ter rešitev, v nasprotju s šolskimi vrednotami, kjer sta še vedno v ospredju ubogljivost in disciplina. Tudi potreba po prilagodljivosti je jasna. V toku nenehnih sprememb se je treba tem v določenem obsegu prilagoditi. Prilagajanje pa je lahko za posameznika težavno. Ce so denimo učenči vajeni določenega načina dela, ki se vseskozi ponavlja, se lahko zgodi, da novega načina ne bodo sprejeli oziroma se bodo novemu načinu težko prilagodili. Različne metode, tehnike in oblike dela ter ustrezna komunikačija lahko pri učenčih pripomorejo k večji zmožnosti prilagajanja in boljšemu odnosu do drugačnosti (Cankar, Deutsčh in Trampuš 2011). Tudi v slovenskih osnovnih šolah so v preteklosti dajali premalo poudarka divergentnemu mišljenju in kompleksnemu razmišljanju z miselnimi dejavnostmi, na kar je opozoril Žagar (1992, 114). Od Žagarjevega prispevka je minilo že kar nekaj let, zato so se na tem področju že zgodile manjše, vendar še ne zadovoljive spremembe. Likar je v svojih raziskavah ugotovil, da se kažejo spremembe v tem, da dajejo v osnovni šoli pri rednem pouku nekoliko večji poudarek divergentnemu mišljenju ter ustvarjalnemu in skupinskemu delu (Likar 2003; 2004). Cankar, Deutsčh in Trampuš (2011) pa so v raziskavi ugotovili, da so pri pouku še vedno v veliki večini prisotni stari načini delovanja, enosmerno razmišljanje in strah pred izpostavljanjem. Učitelji še vedno pojmujejo znanje kot nekaj, kar prihaja iz- kljucno od njih, so posredovalci znanja in odločajo, kaj je prav in kaj ni. Posledica tega je »zaprt« pouk, kar pa ne spodbuja razvoja ucen-ceve ustvarjalnosti (Cankar, Deutsch in Trampuš 2011). Tako kot ustvarjalna razredna klima je pri spodbujanju ustvarjalnosti pomembna vloga ucitelja. To dokazujejo tudi nekatere študije, na primer študija Pergar-Kušcarjeve (1999), ki je izmerila ustvarjalnost otrok v vec osnovnih šolah v Sloveniji ob vstopu v šolo in tik pred koncem šolskega leta ter ugotovila napredek ali nazadovanje. Rezultate je primerjala z ustvarjalnostjo uateljev in ugotovila, da se je ustvarjalnost ucencev pri ustvarjalnih ucciteljih dvignila, pri neustvarjalnih uciteljih pa znižala (Likar in Fatur 2004). Da bi v razredu vladala ustvarjalna razredna klima in bi ucitelj lahko spodbujal kompetence ustvarjalnosti, mora biti njegovo vodenje ume ure demo-kraticno, kjer ucitelj ucence spodbuja k dajanju idej, predlogov in mnenj, prav tako pa je odprt za dogovarjanje (Likar 2004, 3). Likar poudarja, da bolj kot je ucitelj usposobljen za spodbujanje ustvarjalnosti, pa tudi ustvarjalen in inovativen, bolj bodo posledicno ustvarjalni tudi ucenci (Likar 2004). V Veliki Britaniji posvecajo usposabljanju uciteljev za razvijanje ustvarjalnih lastnosti pri ucencih posebno skrb. Imajo obvezen predmet na pedagoški fakulteti, da bi uccitelji osvojili pedagoške metode, ki omogoccajo vpeljavo ustvarjalnih metod dela v poucevanje vseh šolskih predmetov (Hytti in dr. 2002). Medtem ko se slovenski ucitelji prav tako udeležujejo razlic-nih oblik strokovnega izpopolnjevanja, so hkrati zelo kritimi glede svojega študija, pri katerem bi morali, vendar niso spoznali dovolj nacinov spodbujanja ustvarjalnosti ucencev (Žolnir 2011 v Cankar, Deutsch in Trampuš 2011, 64). Drugamo sliko kot pri rednem pouku je opaziti pri interesnih dejavnostih, ki temeljijo na spodbujanju kompetenc ustvarjalnosti. Pri teh dejavnostih je samoumevno in pricakovano, da so uccitelji ustvarjalni in fleksibilni ter pripravljeni svojo ustvarjalnost in fleksibilnost, ob vzpostavitvi ustvarjalne razredne klime, prenesti na ucence. Z raziskavo smo želeli preveriti, ali se z ustreznim pristopom vzpostavi pozitivna ustvarjalna klima ter ali se posledicno pojavljajo spremembe oziroma kažejo ucinki na podrocju ustvarjalnega ravnanja in fleksibilnosti pri ucencih. Metodologija raziskave Pri raziskavi smo se omejili na interesno dejavnost upi in podjetniški krožki. Cilji raziskave so bili naslednji: 1. Ugotoviti, ali med potekom upi in podjetniškega krožka v razredu vlada ustvarjalna klima. 2. Ugotoviti spremembe na področju ustvarjalnega ravnanja pri učencih, vključenih v upi ali podjetniški krožek, in jih primerjati z vrstniki, ki v krožku niso sodelovali. 3. Ugotoviti spremembe na področju fleksibilnosti pri učencih, vključenih v upi ali podjetniški krožek, in jih primerjati z vrstniki, ki v krožku niso sodelovali. V skladu z opredeljenim namenom in cilji raziskave smo oblikovali raziskovalne hipoteze: Hi Med potekom upi in podjetniškega krožka v razredu vlada ustvarjalna klima. h2 Pri učencih, ki so se upi ali podjetniškega krožka udeležili, je zaznati povečano ustvarjalnost. h3 Pri učencih, ki so se upi ali podjetniškega krožka udeležili, je zaznati povedano fleksibilnost. Vzorčni okvir predstavlja spisek slovenskih osnovnih šol, ki so v šolskem letu 2010/2011 in 2011/2012 ponujale interesno dejavnost upi ali podjetniški krožek. Populacijo sestavljajo vsi učenci tretje triade (463 učencev), ki so v šolskih letih 2010/2011 in 2011/2012 obiskovali upi ali podjetniški krožek. Reprezentativnost vzorca smo dosegli s pravilnimi postopki vzorčenja. Iz spiska smo naključno izbrali 22 osnovnih šol in s tem 146 učencev. Statistično sklepanje smo dosegli z verjetnostnim vzorcem. Pri drugem in tretjem cilju smo anketirance anketirali dvakrat. Učence smo anketirali pred začetkom krožka in ob koncu krožkov. Pri drugem in tretjem cilju smo uvedli kontrolno skupino učencev, ki niso obiskovali upi ali podjetniškega krožka, saj smo želeli ugotoviti, ali sta morebitni povečani ustvarjalnost in fleksibilnost zares posledica dela pri krožku, oziroma izključiti morebitne druge vplivne dejavnike, npr. večjo zrelost učencev. Prvo hipotezo (h1) smo preverjali s pomočjo anketnega vprašalnika. Pri pripravi vprašalnika smo se zgledovali po Amabile (1997), Isaksen in dr. (2001), Zabukovec (1998) in Ekvall (1999). Uporabili pa smo instrumentarij avtorjev Zabukovec (1998) ter Isaksen in dr. (2001) in ga ustrezno modificirali. Vprašalnik, s katerim smo merili ustvarjalno klimo, sestavljata dve področji: razredna klima in vzdušje, ki sta opredeljeni z več indikatorji, ki so jih anketirani učenci ocenjevali na intervalni skali z oceno od 1 do 5 (1 - popolnoma se ne strinjam in 5 - popolnoma se strinjam). Učenci so vprašalnik izpolnjevali po izvedenem krožku. Koeficient zanesljivosti (Cronba-chov koeficient a), ki se nanaša na področje razredna klima, znaša 0,67, področje vzdušje pa 0,82. Koeficient zanesljivosti obeh področij skupaj znaša 0,74. Povprečna vrednost ponujenih odgovorov na ocenjevalni lestvici je enaka 3, zato smo z uporabo enostranskega t-testa v enem vzorcu preverjali, ali je povprečna vrednost statistično značilno < 3. Tudi drugo in tretjo hipotezo (h2 in h3) smo preverjali s pomočjo anketnega vprašalnika. Tudi drugo in tretjo hipotezo smo merili s pomočjo anketnega vprašalnika. Uporabili smo instrumentarij avtorjev Likar (2004) ter Chell in Athayde (2009) in ga ustrezno modificirali. Vprašalnik, s katerim smo merili ustvarjalnost, sestavljata dve področji: zmožnost ustvarjalnega dela in odnos do ustvarjalnosti in ustvarjalnega dela. Tudi fleksibilnost sestavljata dve področji: zmožnost prilagajanja in odnos do drugačnosti. Vsako od področij je opredeljeno z več indikatorji, ki so jih učenci ocenjevali na intervalni skali z oceno od 1 do 5 (1 - popolnoma se ne strinjam in 5 - popolnoma se strinjam). Koeficient zanesljivosti (Cronbachov koeficient a) ustvarjalnosti znaša 0,72 in fleksibilnosti 0,60. Statistične značilnosti razlik med rezultati prvega in drugega merjenja smo preverili s t testom ter dobljene rezultate primerjali z rezultati kontrolne skupine učencev. Rezultati Rezultati so predstavljeni v preglednicah. V skladu s postavljeno hipotezo h1 predstavljamo mnenje učencev, vključenih v upi in podjetniške krožke, o razredni klimi, ki vlada med potekom krožka. V preglednici 1 lahko razberemo, da je pri vseh indikatorjih obeh področij povprečna vrednost v populaciji višja od 3 (p > 0,01). Učenci se strinjajo, da v razredu med posamezniki vlada tekmovalnost. Poudariti je treba, da ta ni negativna, temveč hkrati omogoča tudi sodelovanje, medsebojno spodbujanje in motiviranje. To potrjujejo visoke stopnje strinjanja učencev pri ostalih indikatorjih, ki se nanašajo na trditve, da delo večinoma poteka skupinsko, da se učenci med seboj podpirajo, spodbujajo in da dobro sodelujejo. Torej gre za »zdravo tekmovalnost«, ki je zaželena in pričakovana. Na podlagi dobljenih rezultatov, ki prikazujejo, da med potekom krožka v razredu vlada ustvarjalna klima, lahko zastavljeno hipotezo (h1) popolnoma potrdimo. V preglednici 2 predstavljamo spremembe na področju ustvarjalnosti učencev in jih primerjamo z učenci, ki niso sodelovali v krožku. Glede na dejstvo, da so nekatera vprašanja zastavljena v negativnem smislu, pomeni nižja stopnja strinjanja boljši rezultat. Tudi tu rezultati kažejo, da so učenci, ki so obiskovali krožek, napredovali. Statistično značilno povišano stopnjo ustvarjalnosti učencev, ki so se udeležili krožka, lahko potrdimo pri vseh indikatorjih (vse stopnje Razvoj kompetenc ustvarjalnosti v osnovni šoli preglednica 1 Mnenje uccencev o ustvarjalni klimi v razredu med potekom krožka Po dro cje/indikator Statistika f-test* (1) (2) (3) (4) (5) Razredna klima Pri upi ali podjetniškem krožku delo ve- cinoma poteka skupinsko. Pri upi ali podjetniškem krožku vlada med posamezniki tekmovalnost. Pri upi ali podjetniškemu krožku se ucenci med seboj podpirajo in spodbujajo. Pri upi ali podjetniškem krožku ucenci med seboj dobro sodelujejo. Pri upi ali podjetniškem krožku so ucenci prišli do veliko zanimivih in izvirnih idej, ki so jih delili z ostalimi. Pri upi ali podjetniškem krožku so ucenci enakopravni. Pri upi ali podjetniškem krožku so ideje in zamisli uicencev s strani mentorja sprejete. Pri upi ali podjetniškem krožku mentor spodbuja in motivira pri delu. Pri upi ali podjetniškem krožku mentor usmerja pri reševanju problemov na ustvarjalen naccin. Pri upi ali podjetniškem krožku se uicenci trudijo biti izvirni pri dajanju predlogov in rešitev. 146 4,56 0,610 30,936 0,000 146 4,16 1,001 13,968 0,000 146 4,10 1,267 10,454 0,000 146 4,55 0,744 25,155 0,000 146 4,09 0,769 17,102 0,000 146 4,64 0,673 29,371 0,000 146 4,27 0,808 18,957 0,000 146 4,71 0,563 36,767 0,000 146 4,73 0,570 36,616 0,000 146 4,34 0,774 20,956 0,000 Nadaljevanje na naslednji sfrani znaccilnosti preizkusa p < 0,01). Pri kontrolni skupini uccencev je zaznati, da so v obdobju, kolikor je trajal krožek, vzljubili ustvarjalno reševanje problemov in so bolj ustvarjalni kljub pomanjkanju casa, vendar pa povecanje ni statisticno znaccilno (p > 0,05). Posledica tega je lahko bodisi spodbujanje ustvarjalnega reševanja nalog pri drugih interesnih dejavnostih ali pa spodbujanje k ustvarjalnosti s strani staršev. Ostale komponente ustvarjalnosti se niso pomembno spremenile (vse stopnje značilnosti preizkusa p > 0,05). Na podlagi dobljenih rezultatov, ki so prikazali statisticno znaal-nost pri vseh indikatorjih ustvarjalnosti, lahko postavljeno hipotezo (h2) popolnoma potrdimo. V preglednici 3 predstavljamo spremembe na podroccju fleksibilnosti ucencev. Napredek fleksibilnosti uccencev je statisticno znaccilen (p < 0,01) (preglednica 3). Ceprav je mogoce zaslediti, da ucenci po Patričija Halilovič in Borut Likar preglednica 1 Nadaljevanje s prejšnje strani Področje/indikator Statistika t-test* _(i) (2) (3) (4) (5) Vzdušje Pri upi ali podjetniškem krožku je 146 4,36 0,651 25,166 0,000 vzdušje v razredu toplo. Pri upi ali podjetniškem krožku je 146 4-50 0,678 26,691 0,000 vzdušje v razredu razumevajoče. Pri upi ali podjetniškem krožku je 146 4,64 0,596 33,335 0,000 vzdušje v razredu prijateljsko. Pri upi ali podjetniškem krožku je 146 4,66 0,613 32,787 0,000 vzdušje v razredu sproščeno. Pri upi ali podjetniškem krožku vzdušje v 146 4.57 0,620 30,547 0,000 razredu dovoli, da sem tak, kot sem. Pri upi ali podjetniškem krožku je 146 4,55 0,705 26,649 0,000 vzdušje v razredu spodbujevalno. opombe Naslovi stolpčev: (1) število odgovorov, (2) povprečje, (3) standardni odklon, (4) t, (5) značilnost. *Za en vzoreč, testna vrednost = 3. končanem krožku v manjši meri vsiljujejo svoje mnenje drugim, pa ta razlika ni statistično značilna (p > 0,05). Fleksibilnost učenčev, ki krožka niso obiskovali, se ni povečala. Nasprotno, še v večji meri ne marajo dela na osnovi poskusov, terenskega dela, diskusij, iger vlog in okrogle mize (ta razlika je tudi statistično značilna, p < 0,05). Podobno je tudi pri ostalih indikatorjih (kjer kakršne koli spremembe v povprečnih vrednostih niso statistično značilne, vsi p > 0,05). Na podlagi dobljenih rezultatov, ki prikazujejo statistično značilno razliko pri devetih od skupno desetih indikatorjev fleksibilnosti učenčev, lahko postavljeno hipotezo (h1) potrdimo. Diskusija Interpretačija rezultatov je opravljena tako, da so ugotovitve prikazane po posameznih čiljih, vendar smiselno zaokrožene in predstavljene znotraj vsake skupine posebej ter ovrednotene tudi skozi rezultate ostalih raziskav. Statistično sklepanje smo dosegli z verjetnostnim vzorčem. Ustvarjalna razredna klima je pogoj za ustvarjalno delovanje učenčev. To potrjujejo tudi študije (Ferrari, Cačhia in Punie 2009), ki prikazujejo, da v razredu, kjer ne prevladuje ustvarjalna razredna klima, ampak disčiplina, poslušnost in ubogljivost, posamezniki ne delujejo ustvarjalno. Rezultati naše raziskave prikazujejo, da pri krožku v razredu vlada ustvarjalna klima. Delo večinoma poteka skupinsko, med učenči je zaznati pričakovano »zdravo tekmoval- preglednica 2 Ustvarjalnost učenčev, ki so obiskovali krožek (eksperimentalna skupina), in učenčev, ki krožka niso obiskovali (kontrolna skupina) Področje/indikator Eksperimentalna Kontrolna skupina skupina (1) (2) (3) (1) (2) (3) Zmožnost ustvarjalnega dela Ne poznam definičije ustvar- 2,68 1,66 7,607 4,25 4,17 0,561 jalnosti. (146) (146) 0,000 (12) (12) 0,586 Poznam vsaj dve ustvarjalni 3.93 4,36 -3,314 2,33 2,33 0,000 tehniki. (146) (146) 0,001 (12) (12) 1,000 Predmet, kot je papirna 3,64 4,18 -4,207 3,67 3,83 -1,000 sponka, bi znal/-a uporabiti (146) (146) 0,000 (12) (12) 0,339 vsaj na štiri različne načine. Odnos do ustvarjalnosti in ustvarjalnega dela Zavedam se ustvarjalnosti in 3,66 4,25 -5,678 2,75 2,67 0,432 jo uporabljam kot svojo pred- (146) (146) 0,000 (12) (12) 0,674 nost. Tudi če nimam dosti časa, že- 3,73 4,07 -3,073 2,17 2,58 -1,820 lim vedno biti ustvarjalen/-a. (146) (146) 0,003 (12) (12) 0,096 Prijateljem, sorodnikom ali 3,10 3,92 -4,207 2,33 2,33 0,000 sosedom za praznike in roj- (146) (146) 0,000 (12) (12) 1,000 stne dneve sam/-a naredim darilo ali voščilničo. Ustvarjalno reševanje proble- 2,38 1,98 2,726 3,50 3,17 1,483 mov mi ni všeč. (146) (146) 0,007 (12) (12) 0,166 Rad/-a kritiziram slabo opra- 3-15 2,34 6,321 4,33 4,25 0,364 vljeno delo. (146) (146) 0,000 (12) (12) 0,723 opombe Naslovi stolpčev: (1) Prvo merjenje, povprečje/število odgovorov, (2) drugo merjenje, povprečje/število odgovorov, (3) t (značilnost). nost«, učenči se med seboj podpirajo, spodbujajo, dobro sodelujejo in so imeli veliko zanimivih in izvirnih idej, ki so jih delili z drugimi. Vzdušje v razredu je razumevajoče, prijateljsko, sproščeno, spodbujevalno in dovoli učenčem, da so taki, kot so. Fraser in Fisher (1984 v Zabukoveč 1998, 8) na podlagi več raziskav potrjujeta pomembnost ustvarjalne razredne klime za dosežke učenčev. Tudi Bošnjak (1997 v Zabukoveč 1998, 8) navaja vrsto rezultatov raziskav, ki so potrdile povezanost doživljanja razredne klime in dosežkov učenčev; klima pa je ustvarjalna, kadar v razredu prevladuje povezanost in demokratičnost. Da ustvarjalna razredna klima posledično vpliva na večjo ustvarjalnost učenčev, so ugotovili tudi Likar (2004), Mumford in Hunter (2005), Tseng, Liu in West (2009). Z našo raziskavo smo prav tako ugotovili, da so učenči, ki so obiskovali krožek, po končanem preglednica 3 Fleksibilnost uccencev, ki so obiskovali krožek (eksperimentalna skupina), inuccencev, ki krožka niso obiskovali (kontrolna skupina) Podrocje/indikator Eksperimentalna Kontrolna skupina skupina _ W W (3) W (2) (ŠT Zmožnost prilagajanja Težko se prilagodim hitrim spremembam. Hitro se vklopim v skupino in skupinsko delo. Ne maram dela na osnovi poskusov, terenskega dela, diskusije, okrogle mize ... Ce imam težave z razumevanjem dolocenih stvari, povprašam ali prosim za pomoč Odnos do drugačnosti Ce se mi zdi, daje sošolec na- 2,90 2,01 6,275 4,92 4,67 1,915 paccno reagiral, ga ne posku- (146) (146) 0,000 (12) (12) 0,082 šam razumeti. Ce se ostali ne strinjajo z me- 3,05 2,21 6,401 3,83 3,92 -0,432 noj, ne vztrajam, temvec od- (146) (146) 0,000 (12) (12) 0,674 neham. Nikoli ne proucim predloga 2,86 2,06 6,169 4,42 4,58 -1,000 posameznika, s katerim se ne (146) (146) 0,000 (12) (12) 0,339 strinjam. Rad/-a vsiljujem svoj prav so- 2,64 2,44 1,492 3,75 3,83 -0,561 šolcem in drugim ljudem. (146) (146) 0,138 (12) (12) 0,586 V razredu upoštevam pre- 3,27 3,75 -3,981 1,25 1,33 -0,561 dloge vseh sošolcev. (146) (146) 0,000 (12) (12) 0,586 Kritika me ne prizadene. 2,84 3,14 -2,705 2,00 2,32 -1,483 (146) (146) 0,008 (12) (12) 0,166 opombe Naslovi stolpcev: (1) Prvo merjenje, povprečje/število odgovorov, (2) drugo merjenje, povprečje/število odgovorov, (3) t (znaccilnost). krožku povecali ustvarjalno delovanje, medtem ko je bilo pri kontrolni skupini ucencev ugotovljeno, da se njihovo ustvarjalno delovanje, v dobi, kolikor je trajal krožek, ni statisticno znacilno povedalo. Razlicni avtorji (Sternberg in Lubart 1999; Beghetto 2005; Chell in Athayde 2009) se že dolgo pogovarjajo o tem, ali je ustvarjalnost rezultat talentiranosti posameznika, ali pa se je ustvarjalnosti mogoce nauciti. Njihove teorije izhajajo iz tega, da se je vedenja, prepriccanj, odnosov, vrednot in spretnosti mogoce nauciti (Chell in Athayde 2009). Ta teorija predpostavlja, da se je ustvarjalnosti mogoce nauciti. To potrjujejo tudi rezultati naše raziskave in vec raz- 2,92 2,26 (146) (146) 3,57 4,29 (146) (146) 1,90 1,55 (146) (146) 3,36 4,29 (146) (146) 5,989 3,50 0,000 (12) -6,068 2,50 0,000 (12) 3,314 1,75 0,001 (12) -6,541 1,17 0,000 (12) 3,75 -0,821 (12) 0,429 2,42 0,364 (12) 0,723 2,42 -2,966 (12) 0,013 1,25 -0,561 (12) 0,586 ličnih študij (Ferrari, Cačhia in Punie 2009; Chell in Athayde 2009). Ugotovili smo, daje mogoče razvijati tudi fleksibilnost učenčev. Pri učenčih, ki so se krožka udeležili, se je fleksibilnost povečala, in si-čer povečalo se je veselje do dela na osnovi poskusov, do terenskega dela, diskusije, igre vlog, okrogle mize in mera razumevanja do posameznika, če je ta napačno reagiral. Učenči se hitreje vklopijo v skupino in skupinsko delo. Večkrat proučijo predloge sošolčev, s katerimi se v prvem trenutku ne strinjajo, in v večji meri upoštevajo ideje in predloge vseh sošolcev, brez diskriminacije posameznikov. Nimajo več toliko težav pri prilagoditvi hitrim spremembam in vztrajajo, čeprav se ostali ne strinjajo z njihovimi predlogi. Pri kontrolni skupini učenčev smo ugotovili, da se stanje fleksibilnosti ni statistično značilno spremenilo. Podobno so ugotovili tudi Cankar, Deutsčh in Trampuš (2011), in sičer da različne metode, tehnike in oblike dela ter ustrezna komunikačija lahko pri učenčih pripomorejo k večji zmožnosti prilagajanja in boljšemu odnosu do drugačnosti. Na podlagi rezultatov lahko potrdimo, da je ustvarjalnost in fleksibilnost mogoče razvijati in se ju naučiti v izobraževalnem pročesu, če ta ponuja in omogoča ustrezne možnosti ter spodbuja razvoj ustvarjalnosti posameznika. V prispevku so postavljene določene omejitve, zato predlagamo, da se pri nadaljnjih raziskavah te omejitve omehčajo. Omejitev je bila, da smo prevladujočo razredno klimo ter spremembe na področju ustvarjalnega ravnanja in fleksibilnosti učenčev proučevali le z vidika upi in podjetniških krožkov za osnovnošolče tretje triade. V prihodnje predlagamo, da se omenjeno proučuje tudi pri učenčih prve in druge triade, v okviru interesnih dejavnosti, ki temeljijo na spodbujanju kompetenč ustvarjalnosti. V raziskavo smo vključili le učenče. V prihodnje bi bilo v raziskave smiselno vključiti tudi osnovnošolske učitelje, ravnatelje in posameznike iz poslovnega okolja, ki se povezujejo z osnovnimi šolami. V raziskavi smo se omejili na šolski leti 2010/2011 in 2011/2012, kar pomeni dve generačiji učenčev. V prihodnje bi bilo smiselno proučevati še več generačij učenčev in primerjati rezultate vsake generačije med seboj. Sklep Ugotovili smo, da z ustreznimi metodami dela lahko vzpostavimo ustvarjalno razredno klimo. S tem smo popolnoma potrdili prvo hipotezo (h1). Ugotovili smo tudi, da so učenči, ki so se udeleževali krožkov, posledično izboljšali raven ustvarjalnosti in fleksibilnosti. Pri učenčih v kontrolni skupini pa ni bilo tako. S tem smo potrdili drugo in tretjo hipotezo (h2 in h3). V raziskavi smo se omejili na interesno dejavnost, ki pa ne pomeni trajnejše oziroma sistemske oblike spodbujanja kompetenc ustvarjalnosti pri učencih. Zato bi morali z ustreznimi metodami, tehnikami in oblikami dela kompetence ustvarjalnosti učencev še v večji meri spodbujati učitelji pri obveznih predmetih. Uporaba metod, tehnik in oblik dela, ki spodbujajo kompetence ustvarjalnosti za doseganje opaznih rezultatov, ne zahteva revolucije izobraževalnega sistema, ampak je dobrodošlo dopolnilo obstoječim načinom. Ključni nosilci so usposobljeni učitelji. Imeti morajo znanja ter ustvarjalne in inovacijsko podjetniške osebnostne lastnosti, ki se gradijo vse življenje, predstavljajo način delovanja posameznika in jih ni mogoče spremeniti v kratkem času. Osnovne korake, kot je v prispevku omenjen krožek, je razmeroma enostavno narediti. Za resne premike pa so potrebne korenite spremembe v kurikulu, izobraževanju učiteljev in načinu delovanja šolskega sistema, ki vključuje tudi ustrezno delo vodstva šole, sodelovanja s starši in lokalnim okoljem. Predvsem pa je potrebna jasna strategija na ravni države in posameznih šol. Naloga ni lahka, saj je za dosego inovativne družbe brez dobro načrtovanih spodbud potreben generacijski cikel (2 x 70 let) (Mulej in dr. 2008). S pripravljenostjo odgovornih v šolskem sistemu, ustrezno podporo strokovnjakov in dolgoročno strategijo pa je mogoče proces precej pospešiti. Literatura Amabile, T. M. 1997. »Motivating Creativity in Organizations: On Doing What You Love and Loving What You Do.« California Management Review 40 (1): 39-58. Barron, F. 1969. Creative Person and Creative Process. New York: Holt Rinehart and Winston. Beghetto, R. A. 2005. »Does Assessment Kill Student Creativity?« The Educational Forum 69 (3): 254-263. Blažič, M., M. Ivanuš Grmek, M. Kramar in F. Strmčnik. 2003. Didaktika. Novo mesto: Visokošolsko središče, Inštitut za raziskovalno in razvojno delo. Bošnjak, B. 1997. Drugo lice škole. Zagreb: Alinea. Burke, C. 2007. »Inspiring Spaces: Creating Creative Classrooms.« Curriculum Briefing 5 (2): 35-39. Cankar, F., T. Deutsch in M. Trampuš. 2011. Analiza stanja in uporabljenih orodij ter aktivnosti za spodbujanje ustvarjalnosti, inovativnosti in podjetnosti mladih, ki so vključeni v osnovnošolsko izobraževanje. Ljubljana: Zavod rs za šolstvo. Chell, E., J. M. Haworth in S. Brearley. 1991. The Entrepreneurial Personality: Concepts, Cases and Categories. London: Routledge. Chell, E., in R. Athayde. 2009. The Identification and Measurement of Innovative Characteristics of Young People. London: nesta. Ekvall, G. 1999. »Creative Climate.« V Encyclopedia of Creativity, ur. M. A. Runco in S. R. Pritzker, 403-412. San Diego, ca: Academic Press. Eurydice. 2012. Entrepreneurship Education at School in Europe: National Strategies, Curricula and Learning Outcomes. Bruselj: Education, Audiovisual and Culture Executive Agency. http://eacea.ec.europa .eu/education/eurydice/documents/thematic_reports/135EN.pdf Ferrari, A., R. Cachia in Y. Punie. 2009. Innovation and Creativity in Education and Training in the eu Member States: Fostering Creative Learning and Supporting Innovative Teaching. Seville: Institute for Prospective Technological Studies. Florida, R. L. 2002. The Rise of the Creative Class: And How It's Transforming Work, Leisure, Community and Everyday Life. New York: Basic Books. Fraser, B. J., in D. L. Fisher. 1984. Assessment of Classroom Psychosocial Environment Workshop Manual. Bentley: Western Australian Institute of Technology. Hytti, U., P. Kuopusjärvi, I. Vento-Vierikko, A. Schneeberger, C. Stampfl, C. O'Gorman, H. Hulaas, J. Cotton in K. Hermann. 2002. State-of-Art of Enterprise Education in Europe: Results from the entredu Project. Finland: Turku School of Economics and Business Administration. Isaksen, S. G., K. J. Lauer, G. Ekvall in A. Britz. 2001. »Perceptions of the Best and Worst Climates for Creativity: Preliminary Validation Evidence for the Situational Outlook Questionnaire.« Creativity Research Journal 13 (2): 171-184. Kelley, T., in J. Littman. 2005. The Ten Faces of Innovation. New York: Currency Doubleday. Likar, B. 2002. »Pomen spremljanja in vrednotenja inovativno-tehnološ-kih in raziskovalnih procesov v lesni industriji.« Zbornik gozdarstva in lesarstva 69:259-275. -. 2003. »Analiza invencijsko-inovacijskih procesov med mladimi v Sloveniji v povezavi s slovenskim podpornim okoljem.« Organizacija 36 (5): 282-290. -. 2004. »Mreža inovativne odličnosti mladih - model spodbujanja inovativnosti mladih.« Strojniški vestnik 50 (4): 239-246. Likar, B., in P. Fatur. 2004. Inovativnost v šoli: od ustvarjalnega poučevanja do inovativnosti in podjetnosti. Ljubljana: Inštitut za inovativnost in tehnologijo - Korona plus. Makel, M. C., in J. A. Plucker. 2008. »Creativity.« V Handbook of Gifte-dness in Children: Psychoeducational Theory, Research, and Best Practices, ur. S. I. Pfeiffer, 247-270. New York: Springer. Meinel, C., in L. Leifer. 2011. Design Thinking: Understand - Improve -Apply. Berlin: Springer. Mulej, M., P. Fatur, J. Knez-Riedl, A. Kokol, N. Mulej, V. Potocan, D. Pro-senak, B. Škafar, Z. Ženko, B. Likar in Š. Kajzer. 2008. Invencijsko-inovacijski management z uporabo dialektične teorije sistemov: podlaga za uresnicitev ciljev Evropske unije glede inoviranja. Ljubljana: Inštitut za inovativnost in tehnologijo - Korona plus. Mumford, M. D., in S. T. Hunter. 2005. »Innovation in Organizations: A Multi-Level Perspective on Creativity.« V Multi-Level Issues in Strategy and Methods, ur. F. Dansereau in F. J. Yammarino, 9-73. Research in Multi Level Issues 4. Bingley: Emerald. Pecjak, V. 1987. Misliti, delati, živeti ustvarjalno. Ljubljana: dzs. Pejcic, A., in J. Malacko. 2005. »The Ontogenetic Development of Morphological Characteristics and Motor Abilities of Boys and Girls in Early Elementary School.« Kinesiologia Slovenica 11 (2): 42-55. Pergar Kušcar, M. 1999. Šola in otrokov razvoj: mlajši otrok v šoli. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Popp, U., in T. Vidmar. 2004. »Skriti kurikulum: teoretska ozadja ter raziskave šole in pouka.« Sodobna pedagogika 55 (2): 54-68. Ribic, M. 2010. »Kombinirani pouk zahteva fleksibilnost in inovativnost uciteljevin ucencev.« Razredni pouk 12 (3): 22-27. Runco, M. A. 2004. »Creativity.« Annual Review of Psychology 55:657-687. Sternberg, R. J., in T. I. Lubart. 1999. »The Concept of Creativity: Prospects and Paradigms.« V Handbook of Creativity, ur. R. J. Sternberg, 313-335. Cambridge: Cambridge University Press. Tan, A. G. 2007. »Creativity for Teachers.« V Creativity: A Handbook for Teachers, ur. A. G. Tan, 1-186. Singapore: World Scientific. Tseng, H. M., F. C. Liu in M. A. West. 2009. »The Team Climate Inventory: A Psychometric Test on a Taiwanese Sample of Work Groups.« Small Group Research 40 (4): 465-482. Zabukovec, V. 1998. Merjenje razredne klime: prirocnik za učitelje. Ljubljana: Produktivnost, center za psihodiagnosticna sredstva. Žagar, D. 1992. »Razvijanje ustvarjalnosti ucencev.« V Diferenciacija in individualizacija umnega dela v posodabljanju razrednega pouka, ur. Z. Medveš in M. Adamic, 39-55. Poljce: Slovensko društvo pedagogov. Žolnir, N. 2011. »Ucitelji pri osvajanju digitalne pismenosti pred velikim izzivom.« Delo.si, 24. maj. Http://www.delo.si/druzba/delova-borza-dela/ucitelji-pri-osvajanju-digitalne-pismenosti-pred-velikim -izzivom.html. Abstracts The Role of Branding in Small and Medium-Sized Enterprises Franc Vidic and Jaka Vadnjal The purpose of this article is to show the relationship between branding and brand management in small and medium-sized enterprises (smes). Traditionally, branding was associated with large and global corporations. However, we often forget that small and medium-sized enterprises also deal with their own names (brands) in their own way. The study identified four types of businesses, regardless of their association with brands. We named these four types, as follows: Ignorant; User; Low-Cost Producer; and Differentiation Producer. If the first two types (i. e. Ignorant and User) differ primarily in the extent to which they use simple branding activities, and are used mainly in the local market where the enterprises tend to operate, we found that the last two types (i. e. low-cost producers and differentiation producers) design their branding strategies in accordance with their generic strategies and mode of growth. Key words: small and medium-sized enterprises (smes), branding, strategy Managemenf 8 (4): 273-289 Perceived Relationships among Components of Insurance Service for Users of Complementary Health Insurance Service Urban Šebjan This article explores the relationship between the components of the services provided by complementary voluntary health insurance (cvhi), to which users ascribe different levels of importance. Research model that consists of four constructs (importance of quality service, additional coverage, price discounts of cvhi and insurance company reputation) and an indicator of the importance of insurance premium of cvhi was tested with structural equation modelling (sem) on the sample of 300 Slovenian users of cvhi. Our findings show that - according to the users - the importance of the component of cvhi service (insurance premium) is reflected in the perceived importance of other components of cvhi (additional coverage, quality, price discounts and insurance company reputation). Key words: service, components of health insurance services, voluntary health insurance, insurance company Managemenf 8 (4): 291-307 Entrepreneurship Policy and Supportive Environment for Entrepreneurship Development Katja Crnogaj in Miroslav Rebernik The dečision of individuals to either establish their own business or to expand an existing one, as well as the interdependenče between entrepreneurship and ečonomič development are signifičantly influ-enčed by the environment in whičh those individuals live and work. Sučh an environment is possible to shape with appropriate industrial poličy. Based partly on the Global Entrepreneurship Monitor (gem) database, obtained by surveying national experts in 2012, authors analyze business environment in Slovenia. We linked the results of analysis with potential čhannels of poličy intervention proposed by entrepreneurial poličy framework. The analysis shows that in Slovenia adequate sočial čonsensus on the importanče of entrepreneurship and understanding of its role for ečonomič growth and sočial development is still missing. Results also indičate that it is partičularly important to strength the intervention on the supply side of entrepreneurship, bečause potential entrepreneur will take advantage of good business opportunity only if he/she will have the required čapačities, skills and nečessary resourčes. Key words: entrepreneurship, business environment, entrepreneurial poličy framework, Global Entrepreneurship Monitor, entrepreneurship poličy Management 8 (4): 309-332 The Importance of Knowledge Management in Terms of Increasing Social Capital in Selected Slovene Technology Parks Riko Novak, Vasja Roblek and Gabrijel Devetak This artičle investigates the importanče of knowledge management (km) and how it is influenčing sočial čapital (sc) in selečted organisations that are members of Slovene tečhnology parks. The purpose of this artičle is to point out statističal important čharačterističs between the dependant variable and several independent variables on the basis of preliminary studied empiričal data based on a population of 667 organisations čhosen from the subječts of the innovative environment database maintained by the Publič Agenčy of the Republič of Slovenia for Entrepreneurship and Foreign Investments (japti). On the basis of a multivariate regression analysis we wanted to present empiri-čal findings, namely whether čommuničation tečhnologies and the ča-pability (ability) of the employed to aččess information sourčes influ-enčes km. With this artičle we want to present the final findings whičh define the development of a čončeptual framework for understanding the influenče of km in small and medium sized čompanies on the development of sočial čapital. We čame to the čončlusion that in an or- ganisation the importance of intellectual and social capital, intangible capital assets and their continuous measurement has to be emphasised in order to inčrease the importanče (awareness) of km. Key words: information resources, knowledge management, social capital, technological parks Management 8 (4): 333-343 The Development of Competencies of Creativity in Elementary School Patricija Halilovic and Borut Likar Competenčies of čreativity, whičh are partly intertwined with innovative and entrepreneurial ones, can be encouraged and developed. The purpose of researčh is to examine whether the appropriate approačh establishes a positive člassroom člimate and čonsequently, whether the čhanges oččur in the field of čreative pračtiče and flexibility of pupils. The study involved 146 pupils of the third triad from 22 Slovenian primary schools who participated for one year in the upi (creativity, en-trepreneurism, innovativeness) or in the entrepreneurial club. For data pročessing, we used basič statističal methods. Results of quantitative research show a positive impact of entrepreneurial club on the creation of creative classroom climate and consequently on greater creativity and flexibility of the pupils who attend the club. Key words: čreativity, čreative člass člimate, flexibility, pupils, sčhool Management 8 (4): 345-358 Jezikovna pravilnost in slog. Pričakuje se, da so rokopisi jezikovno neoporečni in slovnično ustrezni. Uredništvo ima pravico, da zavrne prispevke, ki ne ustrezajo merilom knjižne slovenščine. Slog naj bo preprost, vrednostno nevtralen in razumljiv. Pregledna (členjenost besedila na posamezne sestavine (poglavja, podpoglavja) naj sledi sistematičnemu miselnemu toku. Tema prispevka naj bo predstavljena zgoščeno, jasno in nazorno, ubeseditev naj bo natančna, izražanje jedrnato in gospodarno. Zaželena je raba slovenskih različič strokovnih terminov namesto tujk. Logične domneve naj bodo utemeljene, sklepi dokazani. Razpravna oblika je praviloma prva oseba množine. Oblika članka. Rokopisi za objavo v reviji morajo biti oblikovno urejeni. Besedilo naj bo oblikovano za tiskanje na papirju formata A4, pisava naj bo Times New Roman velikosti 12 pt, vsi robovi naj bodo široki 2,5 čm, razmak med vrstičami pa 1,5. Na prvi strani rokopisa naj bodo navedeni samo naslov članka (v krepki pisavi) ter ime in priimek avtorja (oz. avtorjev), akademski ali/in strokovni naziv, institu-čija in elektronski naslov avtorja oz. avtorjev. Za potrebe vpisa v Cobiss se navede tudi letniča rojstva (v članku ne bo objavljena). Na drugi strani naj bodo povzetka v slovenščini in angleščini (vsak po največ 100 besed) in ključne besede v slovenščini in angleščini (3-5). Naslovi poglavij in podpoglavij naj bodo oštevilčeni (1, 2, 2.1 itn.) in napisani z malimi črkami v krepki pisavi, poudarki v besedilu naj bodo v ležeči pisavi. Daljši navedki so ločeni od drugega besedila, izpusti pa označeni z oglatim oklepajem. Opombe pod črto se ne uporabljajo, konične opombe pa naj bodo pred seznamom literature. Pregledniče in risbe se vstavijo v besedilo, toda v članku naj ne bo pre-glednič ali risb, ki bi bile v čeloti povzete po že objavljenih delih. Bibliografski skliči in seznam uporabljene literature. Pri navajanju bibliografskih skličev med besedilom se zapišejo samo priimek avtorja oz. avtorjev, letniča izida dela in številka strani oz. obseg strani, npr. (Gomezelj Omerzel, Biloslavo in Trnavče-vič 2010, 14-15). Vsakemu bibliografskemu skliču v besedilu naj ustreza navedba dela v seznamu literature, v njem pa naj ne bodo navedena dela, na katera se avtor v besedilu ne skličuje. Pri oblikovanju seznama literature se ravnajte po The Chicago Manual of Style (University of Chičago Press 2010; glejte tudi http://www.čhičagomanualofstyle.org/ tools_čitationguide.html), vendar navajajte samo začetniče imen in upoštevajte slovenska pravopisna pravila: Anderson Analytičs. 2007. »Brands and Countries.« http://www.andersonanalytičs .čom/reports/BrandAndCountries.pdf Catana, S. W. 2003. »Vital Approačh to Transition: Slovene Multiple Case Study.« Managing Global Transitions 1 (1): 29-48. Gomezelj Omerzel, D., R. Biloslavo in A. Trnavčevič. 2010. Management znanja v visokošolskih zavodih. Koper: Fakulteta za management. Kim, J., S. J. Lee, and G. Marsčhke. 2005. »The Influenče of University Researčh on Industrial Innovation.« nber Working Paper Series 11447, National Bureau of Ečonomič Researčh, Cambridge, ma. Mumby, D., in R. Clair. 1998. »Organizational Disčourse.« V Discourse as Social Interaction, ur. T. A. van Dijk, 181-205. London: Sage. University of Chičago Press. 2010. The Chicago Manual of Style. 16. izd. Chičago in London: University of Chičago Press. Oddaja clanka. Clanek se pripravi v programu ms Word ali ltex, shrani v datoteko, katere ime naj bo priimek prvega avtorja (npr. Novak.doč), in se pošlje na elektronski naslov mng@fm-kp.si. Postopek za objavo clanka. Pred objavo vsak članek pregledata vsaj dva neodvisna rečenzenta. Rečenzije so slepe. Avtorje pozitivno očenjenih člankov uredništvo povabi, da za objavo pripravijo končne različiče člankov, upoštevati pa morajo pripombe rečenzentov in članov uredništva. Z oddajo prispevka v postopek za objavo v reviji Management avtor zagotavlja, da besedilo še ni bilo objavljeno in da ni v postopku za objavo pri drugi reviji. Information in English is available online at www.mng.fm-kp.si \ -W T I *fl i 3 DPI vi J! Univerza na Primorskem Fakulteta za management www.mng.fin-kp.si