STARA PHA Vi
/
Tednih ca storensf&a vprašanja
Izhaja vsak četrtek. — Uredništvo in
lltičun poštne hranilnice štev. 13.763
Cena: letno Din 35, polletno Din 18,
MjCŠO !•	uprava;	Ljubljana, Breg štev. 12 —	||	mesečno	Din	3,	inozemstvo:	letno	Din	Sšetf*	«5
70, polletno Din 35, mesečno Din 6.
Posledice ukinitve mariborskih železniških delavnic
Ljudska politika
Ljudska politika mora organizirati to, kar nosi ljudstvo v srcu. Veliki uspeh Janeza Ev. Kreka je ravno, da je vedno spoznal, kaj ljudstvo hoče, in da je vedno to oznanjal. Zato je Janez Krek tako ljubil shode. Naj ljudstvo svobodno pove, kaj hoče.
Ljudska politika mora tudi izvrševati, kar ljudstvo hoče. In pomen in moč ljudstva sta danes tudi tako velika, da se vsaka politika1, tudi tista, ki koristi samo nekaterim in škoduje ljudstvu, trudi dokazati, da je izraz ljudske volje.
Katera misel napolnjuje danes srce slovenskega ljudstva? Janez Krek je živel v lepih časih. Mogel je hoditi po shodih, mogel je priti v stik z ljudmi in sc z njimi po-razgovoriti. Danes je tak stik težaven, po nekaterih krajih Slovenije pa sploh nemogoč. Shodov fiidi zunaniih r*>- Potovanje postaja Tveganje. Večkrat si prisiljen nočiti drugod, kakor si sam izbral. S tiskom je težka.
Kolikor pa te že vsakdanji posli pripeljejo z ljudmi skupaj in kolikor ti povejo pisma, je danes glavna misel slovenskega človeka: združiti se moramo v veliko slovensko skupnost!
Ni samo inteligent, ki tako misli. Ta misel, ta srčna želja se ne porodi samo pri prebiranju slovenskih opozicionalnih listov, ki vsi prihajajo do tega zaključka. To je zahteva ljudstva samega.
*	»List nam ugaja, vidimo tudi, kaj hoče v naši slovenski in splošni jugoslovanski politiki. Toda čigavo glasilo ste? Samo posamezne skupine? Ali pa ste glasilo slovenske fronte, slovenske skupnosti in enote? Ali je že prišlo do slovenske fronte?“ Tako in podobno ti govore dopisi vsak dan.
Izkušnja je ljudi naučila, da je danes vsem Slovencem ena stvar skupna in da je ta najvažnejša. Da napravimo tako kakor Hrvatje, pravijo nekateri. Da ohranimo in pripeljemo do zmage slovensko politično misel, sramotno izdano od njenih včerajšnjih glavnih zagovornikov, pravijo drugi. Da ustvarimo podlage za svobodno življenje, pravijo tretji. Vsebina tako ali drugače izražena je povsod ista. To danes vsi čutimo. Dokaz temu je to, da so bili napravljeni tudi različni poskusi, da pride tudi do zunanje skupnosti. Če vsi enako mislimo in čutimo, dajmo tudi enako ravnati. Poskus v tem smislu je bil Celjski dogovor sklenjen med skupinami Bojevnika, Ljudske pravice in Slo-
Že tlel j časa se širijo vesti, da bodo delavnice državnih železnic v Mariboru prenešene v Srbijo. Ker so se podobne stvari že dogodile in so bile druge slovenske industrije že demontirane, ne smemo iti molče preko teli govoric. Ukinitev mariborskih železniških delavnic bi prinesla slovenskemu gospodarstvu veliko škodo.
Izgubili bomo nekoliko tisoč ljudi, ki se bodo z delavnicami vred odselili iz Maribora. Kdor pu se ne bo mogel ali hotel preseliti, pa bo izgubil delo. S tem bo padla kupna moč mariborskega prebivalstva.
Je pa še druga, veliko večja nevarnost. Z mariborskimi železniškimi delavnicami bi izgubilo slovensko gospodarstvo tudi zelo važno vzgajališče svojega obrtništva in delavstva. Po vojni je v Mariboru nastalo mnogo nove industrije. Ta industrija ni prišla v Maribor samo radi ogromne, in cenene električne sile, ki jo daje Falska elektrarna. Industrija potrebuje tudi strokovno že izobraženo delavstvo. In tega je industrija našla v Mariboru prav radi železniških delavnic.
Slovenci nimamo mnogo velikega obrtništva, kovinske, strojne in mehanične stroke. Tudi denarno ti obrati niso posebno močni. Radi t*?ga naraščaj, ki se šola v večini naših obratov, ne more dobiti velikega obzorja in tehnične sposobnosti. Imami' sicer obrtno šolstvo v različnih oblikah. Vendar dajejo obrtno izobraževalne šole vajencu le v glavnem splošno izobrazbo. Veliko manj dobijo vajenci čisto strokovne izobrazbe. Za strokovno izobrazbo je pomembnejša edino le obrtna šola za delovodje v Ljubljani. Toda šolanje na tem zavodu je zvezano z denarnimi žrtvami in je zato število absolventov majhno.
Zato so pa toliko važnejše mariborske železniške delavnice. Dale so že
venske zemlje. Kar takrat ni uspe-
lo, mora uspeti sedaj, in to v še večjem obsegu.
Imamo mnogo podlage za upanje, da bodo sedanji napori res uspeli in da bomo v kratkem korakali tudi na zunaj strnjeni vsi, ki hočemo svobodo in enakopravnost slovenskega naroda. Hočemo slovensko skupnost! S tem oznanjamo, kar je v srcu slovenskega ljudstva. Sedaj pa slovensko skupnost tudi napravimo, da ne bomo ljudske politike samo oznanjali, temveč jo tudi delali.
veliko število odličnih obrtnikov iz kovinske in strojne stroke, ki samostojno izvršujejo svojo obrt. Uspeh vsakega dela zavisi od različnih malenkosti, največkrat ravno od popolnosti teh malenkosti. Prav te malenkosti so si pridobili učenci mariborskih železniških delavnic. Vsakoletne razstave vajeniških del kovačev, strugarjev, kleparjev, mizarjev, strojnih mehanikov itd. so v Mariboru pokazale, da se najbolj odlikujejo dela vajencev državnih železnic. Odlikujejo se po svoji obsežnosti, popolnosti in sistematičnosti.
Vse te odlike so si vajenci pridobili v železniških delavnicah prav radi razvrstitve obrata v teh delavnicah. Delavnice imajo montažni oddelek strojev, kovačnico, kotlarno, strugar-nico, oddelek za izdelovanje delov, mizarski oddelek za izdelavo vagonov in notranje opreme, oddelek za ličanje. \ ajenci imajo na razpolago najnovejše pridobitve in stroje. Razen tega so pod strokovnim vodstvom svojih mojstrov in inženirjev. Mojstri in inženirji predavajo vajencem tudi o vseh potrebnih tehničnih predmetih. Delavnice imajo tudi veliko strokovno knjižnico, ki je na razpolago vsem uslužbencem.
Zato je jasno, da so delavci izšolani v mariborskih železniških delavnicah lahko dobili mesta bodisi kot vlakovodje bodisi kot načelniki manjših kurilne. Najpod jetnejši med njimi pa so se osamosvojili in ustanovili svoje obrtno podjetje. Ta podjetja so radi svojega temeljitega in sistematičnega znanja konkurirala vsem drugim. Na ta način se je boljšalo in krepilo tudi naše gospodarstvo. V mariborskih železniških delavnicah rastejo delavci, ki so popolnoma enakovredni nemškim delavcem. Zavedajo se, da je navidezno še tako nepomembno delo prav tako važno kakor delo konstrukterja ali izumitelja. V velikem obratu si pridobe samozavest.
Radi tega, ker grozi tehnično poslabšanje vsega slovenskega gospodarstva, moramo Slovenci odločno nastopiti proti vsaki premestitvi mariborskih delavnic. Moramo napraviti še več. Demontaža mariborskih železniških delavnic se jo dejansko žc pričela pred nekaj leti. Že nekaj let sem so namreč prenehale vse investicije. Znto moramo zahtevati: mariborske železniške delavnice mora-rajo ostati v Mariboru! Mariborske železniške delavnice morajo dobivati zopet ista sredstva kot prejšnja leta!
Trinajsta obletnica smrti Stambolijskega, voditelja bolgarskih kmetov
V	nedeljo 14. t. m. je preteklo trinajsto leto, odkar je bil z nečloveškimi mukami umorjen veliki voditelj bolgarskih kmetov Aleksander Stambolijski. Bilo je to 14. junija 1923. Z njim je izkrvavelo na tisoče bolgarskih kmetov. Bolgarsko kmečko ljudstvo je za dolgo izgubilo iz rok krmilo svoje usode. Žal Stambolijski ni uvidel, da kmet če hoče trajno zmagati, mora imeti zaveznika tudi v mesitu. Ta kmetov zaveznik je delavec. Pa tudi bolgarsko delavstvo se ob času Stambolijskega ni zavedalo važnosti kmečko - delavskega zavezništva. Kakor pravijo zadnje vesti iz Bolgarije, so bolgarski kmetje in delavci danes to že uvideli in se na bolgarskem poraja že nova doba.
Slovenski kmetje morajo častiti Stambolijskega kot velikega kmetskega voditelja. Slovenski narod ga pa mora pomniti še posebej kot velikega borca za demokracijo, mir, strpnosit med narodi, kot borca proti tlačenju malih narodov. Mnogo drugače Iti danes izglodal Balkan, da je zmagala v Bolgariji Stambolijskega misel in da se je že takrat ustvarila resnična in trajna demokracija v Bolgariji. Ob 'trinajsti obletnici smrti Stambolijskega, ko se v Bolgarskem narodu poraja novo in mogočno gibanje za demokracijo naj dobi slovenski narod novih pobud za nadaljnji boj.
Žene zahtevajo volilno pravico.
V	nedeljo 7. t. m. se je vršil v Ljubljani občni zbor Jugoslovanske ženske zveze. Ta zveza ima včlanjenih 20 ženskih organizacij iz vse Slovenije. Poročila so pokazala veliko prizadevanje žen, da tudi one doprinesejo svoj delež k socialnemu in kulturnemu dvigu našega ljudstva. Njihovi samostojni nastopi, pa tudi njihovo sodelovanje z drugimi, pričajo, da so že davno tako zrele, da lahko stopijo na vsa mesta javnega življenja. Ker se zavedajo tega dejstva, so odposlale tudi brzojavko min. dr. Korošcu, kjer zahtevajo, naj se za prihodnje volitve že dovoli tudi ženam, da bodo smele voliti in biti voljene. Svojo zahtevo utemeljujejo zlasti s svojim delom ob majski deklaraciji, ko so žene v polni meri dokazale, da so na mestu ob odločilnih trenutkih naroda.
Iz notranj
Proslava dr. Kukovca v Mariboru.
Dne 10. 't. m. je praznoval v Mariboru dr. Vekoslav Kukovec svojo šestdesetletnico. Proslave so se med drugimi udeležili poslanec dr. Dobovišek, Kreutzer in Peter Koren ter Stane Vidmar, Ivan Kreft in dr. Jože Vilfan. Prisostvoval je tudi Petejan, ki je znan voditelj socijalističnega delavstva. Poseben pomen je dobila proslava z navzočnostjo Drago ljuba Jovanoviča, Večeslava Vilderja in Budisavljeviča. Praznik osebnega dela je tako postal manifestacija za Združeno opozicijo. Ob tej priliki je bilo tudi sklenjeno, da se čim prej najde možnost skupnega dela vseh demokratičnih opozicijskih skupin v Sloveniji.
Zborovanje za novo slovensko bolnico v Ljubljani na Jesenicah.
Na Jesenicah se je 14. t. m. vršilo dobro uspelo zborovanje za novo bolnico v Ljubljani. Zborovanje je priredil krajevni akcijski odbor, v katerem so zastopane predvsem delavske strokovne organizacijo. Začel je zborovanje Vencel Perko, vodil ga je pa dr. Aleš Stanovnik. Po večini delavsiki govorniki so osvetlili od vseh strani vprašanje ljubljanske bolnice. Zborovalci so sprejeli resolucijo na vlado z odločno zahtevo po novi bolnici v Ljubljani in po krajevni bolnici na Jesenicah in sklenili, da naj akcijski odbor nadaljuje s svojim delom.
Veliko slovensko-hrvaško zborovanje pripadnikov Združene opozicije na hrvaških tleh.
V	nedeljo 14. junija se je vršilo na Harmici ob slovensko-hr-vaški meji veliko slovenisko-hr-vaško zborovanje. Sklical in vodil ga je Anton 'Strgar. Iz krškega in brežiškega okraja se je udeležilo zborovanja štiri do pet tisoč kmetov. Prav toliko je prišlo Hrvatov iz okrajev Zagreb-okolica in Samobora.
Zborovanje se je vršilo v znamenju slovenskih in hrvaških zastav in v znamenju zelenih kravat s pikami. Za Slovence so govorili sklicatelj i,n organizator Anton Strgar, dr. Dobovišek, kaplan dr. Tinko Povše in Ivan Kreft. Zborovalci iz Slovenije so sklenili, da po zborovanju skupno odkorakajo domov preko Sotle. Okrog 13. ure se je uredil sprevod z godbo in slovenskimi zastavami proti Dobovi. Radi nepredvidenih zaprek pa se je moral sredi pota vrniti.
Daljše poročilo o tein zborovanju borno po možnositi priobčili v' prihodnji številki.
Shod v Halozah.
Kakor nam iz Haloz poročajo se bo na Petrovo 29. t. m. vršil shod na Cvetlinu, na hrvaških tleh, tik ob slovensko-hrvaški meji.
Shodi in javni sestanki Združene opozicije na slovenskem ozemlju.
V	Sloveniji zaradi splošnih razmer ni bilo nikakih javnih zborovanj, manifestacij in sestankov Združene opozicije.
e politike
dihanje Združene opozicije po neslovenskih delih Jugoslavije.
V Luški Palanki je bilo za senski okraj zborovanje Združene opozicije. Govorila, sta tudi čeda Kokanovič in dr. Čubrilovic.
*	Zadnji je rekel:
»Rešitev kmetskega ljudstva je v njegovi slogi. Samo tako bo pokazalo svojo moč. Izdati se mora čim prej zakon proti korupciji. Korupciste je treba postaviti pred sodišče. Njihovo imetje naj se zapleni.« Govoril je tudi o zlorabah v Agrarni banki.
V Vrnjcih sta bila glavna govornika na shodu dr. Ikonič in Tripko Žugic. Dr. Ikonič je govoril mnogo o svobodni občini in o razdolžitvi kmetov.
»Danes, ko se napoveduje izdelava novega zakona v občinah in ko se od vseh strani govori o potrebi normalizacije našega političnega življenja, se mora občini posvetiti vsa skrb. Občino je treba dati v roke ljudstvu in od njega čisto upravičeno pričakovati, da vzame na sebe mnoga opravila, ki jih je vzela v roke centralna oblast.« Svobodno občino moramo zavarovati pred reakcionarnimi podvigi: »Brez svobodne občine ni niti govora o svobodnem državljanu!« Drugi govornik Žugič je govoril o potrebi takojšnje uvedbe demokracije: »Združena opozicija, odnosno ljudstvo, zahteva .svobodne volitve. Zato se mora čim preje izdati volilni zakon s tajnim glasovanjem, tiskovni 'zakon in za kon o zborovanjih in posvetih. Ljudstvo bo potem samo naredilo to, kar je treba in vsakdo bo prišel na svoj pravi prostor. Prej pa ni v tej državi niti sreče, niti
Politika
Poglavarji držav Male zveze (Jugoslavije, Češkoslovaške in Rmmunije) so se sestali od 6. do 9. junija v Bukarešti. Uradna poročila pravijo, da so poudarjali nerazdružljivo zvezo med temi državami, ki hočejo vztrajno braniti mir. Odločno bodo nastopile proti temu, kar bi mir motilo, zlasti proti vrnitvi Habsburžanov na avstrijski prestol.
Ob sestanku so se vršile velike slavnosti novoustanovljene rumunske telovadne organizacije ..Državne straže". Podrla se je tribuna z nekaj tisoč gledalci, od katerih je bilo 100 mrtvih. Krivdo za to velikansko nesrečo pripisujejo stavbenikom, ki so na lovu za čim večjim zaslužkom pomanjkljivo zgradili tribuno.
Zveza narodov se bo sestala proti koncu junija. Razpravljala bo v prvi vrsti o Abesiniji in o sankcijah. Baje se sankcije ne bodo 'kar tako odpravile. Tudi nova francoska vlada bo za nadaljevanje sankcij.
V	italijanski vladi so se izvršile važne izpremembe. Na čelo ministrstev za zunanjo politiko, kolonije in korporacije, ki jih je doslej Musolini sam vodil, ;e postavil nove ministre, svoje najožje sodelavce. Izgleda, da bo Italija poživila svojo delavnost v Evropi. Pripravljena je končno prelomiti z Zvezo narodov, če ji ta ne prizna priklopitve Abesinije. Ob-
napredka.« Če pogledamo notranje in zunanje razmere, vidimo po mnenju govornika, da je vsak trenotek dragocen.
Proslave hrvaških voditeljev.
Pretekli teden so se po vsej Hrvaški vršile proslave hrvaških voditeljev bratov Radičev in An-ta Starčeviča. V nedeljo se ,]e poklonilo pepelu Ante Starčeviča na njegovem grobu v Šestinah okrog 10.000 ljudi. Na grobu je govoril dr. Pernar.
Obsodba sodišča za zaščito države.
Sodišče za zaščito države je obsodilo po zakonu o zaščiti države pet obtožencev od pet do enega leta robije. Jurija Hala-barca, delavca iz Zagreba pa je obsodilo na smrt na vešalih. Obtožen je sodelovanja pri izgredih v Zagrebu, uboja stražnika in poizkusa uboja drugega stražnika.
Dr. Dragoljub Jovanovič v Ljubljani in Sloveniji.
Prejšnji teden se je mudil v Ljubljani sirbski opozicijski voditelj dr. Dragoljub Jovanovič, o katerem se je pred kratkim poročalo, da dela na ustvaritvi ljudske fronte v Jugoslaviji. V Ljubljani je nameraval imeti najprej pri akademskem agrarnem klubu »Njiva« znanstveno predavanje. Ker pa to iz gotovih razlogov ni bilo mogoče, ga je prijavil sam. Ker so tudi tukaj nastale motnje je obiskal samo večje število znancev v Ljubljani in Sloveniji.
Akademski klub »Mladi Triglav« razpuščen.
Univerzitetni senat je razpustil klub neodvisnih akademikov »Mladi Triglav«, ki je imel sedež na ljubljanski univerzi.
po svetu
novila bi se zveza med Italijo in Nemčijo. Ta zveza bi resno ogrožala mir v Evropi. V istem trenutku je zmagovalec Abesinije, vojni maršal Badoljo spet prevzel vodstvo generalnega štaba, kar kaže tudi na vojaško pripravljanje Italije.
Stavka v Franciji je skoraj ponehala. Končala je s popolnim uspehom za delavce. Dosegli so, da bodo mogli takoj sklepati kolektivne (skupne) pogodbe z delodajalci. Ustanavljati bodo smeli svobodne strokovne organizacije, mezde se bodo zvišale od 5—15%, v vseh podjetjih bodo volili delavske zaupnike, delavni teden bo znašal 40 ur.
Vlada ljudske fronte pod vodstvom Bluma je takoj prvi teden po svojem nastopu izdelala vrsto zakonov, s katerimi hoče delavstvu zagotoviti pravice. Parlament je že izglasoval pet zaikonov:
1. Ukine se Lavalov odlok, s katerim so bile znižane plače invalidom in bivšim bojevnikom za 20%.
2. Ukine se Lavalov odlok, s katerim so bile znižane uradniške plače. Z istim zakonom bo državnim uradnikom prepovedano imeti dve službi ali pa prejemati dve plači.
3. Uvede se 14 dnevni plačan dopust vsem delavcem (tudi poljedelskim), ki so bili 1 leto zaposleni v istem podjetju.
4. Uvede se kolektivni dogovor med delavci in delodajalci.
5.	Uvede se 40 urni delovni teden za vse delavce.
Nadaljnji zakoni, ki bodo predloženi parlamentu so: splošna amnestija za vse politične jetnike v Franciji in kolonijah, podaljšanje obveznega šolanja do 14. leta, izprememba vodstva francoske narodne banke in podržavljenje oboroževalne industrije.
Ljudske fronte se po zgledu Francije in Španije ustanavljajo tudi po drugih državah, da se obvarujejo demokratske svoboščine. Zadnjič smo že poročali o ljudski fronti na Poljskem. Zdaj se ustanavlja Ijudsika fronta v Grčiji in prvi razgovori za ustanovitev se vrše celo na Angleškem.
V Bolgariji so voditelji bivših političnih strank, ki so bile razpuščene po uvedbi diktature 19. maja 1934, poslali kralju spomenico, v kateri zahtevajo vzpostavitev takrat odpravljene ustave, uvedbo demokratske vlade, razpis volitev in dovolitev vseh .demokratskih svoboščin: svobodo tiska, zborovanj in združevanja itd. »Resnično in trajno zedinjenje ni mogoče brez sodelovanja naroda... Smatramo, da najvišje državne koristi in mir v državi ter njen normalni razvoj zahtevaijo vzpostavitev ustave", pravijo med drugim bivši voditelji v spomenici kralju.
V Palestini še ni miru. Spopadi med Arabci ter Židi in Angleži se nadaljujejo. Fred univerzo v Jeruzalemu je bil prejšnji teden napravljen bombni atentat. Dve. osebi sta bili mrtvi. Pred vrati Jeruzalema pa je prišlo do hudega spopada med angleškimi vojaki in Arabci. Boj je trajal pet ur in je zahteval mnogo žrtev. Po vsej Palestini se mmože primeri sabotaže. Na mnogih krajih je poškodovana železniška proga. Arabske voditelje so prijeli in poslali v koncentracijska taisoi-iSž«;
JužnokitaJska vlada v Kantonu je sklenila, da morajo vsi Kitajci z orožjem v roki braniti domovino pred Japonci. Obsodila je neodločnost sevemokitajske vlade v Nankingu. Izgleda pa, da bo po krivdi voditeljev prišlo mesto združenega odpora proti Japonski do napada sevemokitajske vlade na južnoki-tajsko.
Stavke po vsem svetu. Ne samo v Franciji, tudi po drugih deželah je veliko stavkovno gibanje, zlasti na Holandskem, v Belgiji, na Poljskem in v ameriških Zedinjenih državah.
„Slovenija“ od 12. junija 1936 je morala brez naslova prinesti sledeče:
 Vlada je dovolila znesek 50 milijonov dinarjev za zgradbo vodnjakov in kapnic.
Od teh 50 milijonov dobi Slovenija
2.660.000 dinarjev.
Po višini plačanih davkov pa bo morala Slovenija prispevati k tem 50 milijonom najmanj osem milijonov dinarjev.
To se pravi: plačati bo marala 5 mil.
340.000 dinarjev še za gradbo vodnjakov
„Jutro“ se bo pa čudilo da brezposelnost v južnih krajih pada, pri nas pa narašča. In se bo izgovarjalo, češ saj niso moji ljudje v ‘tej vladi. Pa bo s tem skušalo prikriti, da je bilo v vseh in za vse vlade in vladavine, ki so to izrabljanje Slovenije pripravljali, omogočili in izvedli, tako da se v tem centralizmu ne more niti tisti ganiti, ‘ki ima dobro voljo.
In bolje ne bo, dokler ne dobimo popolne finančne samouprave.
Listi pišejo:
»Brazda«
(kmečki stanovski list) maja 1936.
„... Slovenski vzor-fant ljubi svoje ljudstvo, iz katerega je izšel. Ljubi svoj slovenski materni jezik. Zaveda se dobro, da smo Slovenci narod, ki ima lastno zgodovino in kulturo in si svoje slovenske govorice in knjige ne bo pustil vzeti ne v šoli, ne v uradu, nikdar in od nikogar
»Slovenija«
12. junija 1936.
„N a svoji zemlji terja-m o svoje pravice!... Pomagali smo to državo ustanoviti, da bi bili na svoji zemlji svoji gospodarji, da bi imel pri nas slovenski jezik in slovenski človek isto veljavo, kakor jo ima Nemec, Francoz, Italijan in njegov jezik v svoji državi... Žalostno je, če nas naša gospoda in politiki več ne razumejo in prepuščajo kmetu, da slovenskemu ljudstvu išče njegovo pravico. Pomagal si bo pač po svoje. Pripišejo naj si sami, če ne pojde vse po njihovi želji. Za svoje pravice pa ne bomo prosili in tudi ne zanje barantali. Terjali jih bomo in terjali tako glasno, da nas bo slišal svet...“
»Slovenska zemlja«
29. maja 1936.
,,... Ali je pri nas mogoča načelna obravnava jasnih vprašanj? In ali v resnici ne moremo spoznati, kaj je namen ovgzicijc, ki jo audi dl-. Maček, in kakšno je v njej medsebojno razmerje Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki izhaja iz njenega programa? O, vse to bi lahko vedeli; toda zaslepljenost kali jasen pogled. Politični zakoni, ki so jih ustvarili nasprotniki naše državljanske in narodne svobode, prihajajo prav njim, ki so bili poklicani, da jih razveljavijo. Svoboda bi takoj razčistila težko ozračje, ki nas tlači k tlom, da si ne pogledamo v obraz odkrito, kakor se sj>odo-bi človeku. Kako dolgo še?“
»Delavska Pravica«
10. junija 1936.
,,Delavstvo vedno huje trpi radi brezposelnosti in manjzaposle-nosii. Med slovenskim delavstvom je ta brezposelnost in manjzapo-slenost še bolj poostrena vsled tega, ker se glavne panoge gospodarstva v Sloveniji po načrtu in dosledno zapostavljajo in okrnju-jejo. To moramo ugotoviti v prvi vrsti v rudarski industriji, pa tudi težka kovinarska industrija prihaja že na vrsto.
Ze sedaj je položaj delavstva v Sloveniji brezupen, če sc nameravana demontacija izvede do konca, je katastrofa neizogibna. Radi tega občni zbor J(ugoslovan-ske) S(trokovne) Z(veze) odločno protestira proti demontaži industrije v Sloveniji in zahteva, da se ista ne samo ustavi, ampak da se popravijo vse krivice, ki so bile prizadete v tem pogledu.
Občni zbor JSZ poziva vse delavstvo in vse prizadete kroge, da nastopijo skupno in složno v boju za odpravo teh krivic."
Zemljo onemu, ki jo obdeluje!
Na prelomu — Naš program
Nevarna mrzlica se je lotila vsega življenja slovenskega naroda. Nič čudnega ni, da je njegovo zdravje po tolikih letih neprestanega hiranja omajano, da je dospel do kritične točke — biti ali ne biti. Po načrtu se ruši podlaga, na kateri živi narod, na kateri sloni njegova kultura. Gospodarstvo Slovenije so izpodjedale vsa leta sem temne, vidne in nevidne sile, katerih uspeh se v polni meri javlja prav v današnjih dneh, ko je bolezen zajela že vse sloje naroda* ko se v izvestnih slojih javljata očiten propad in umiranje.
Brez dvoma se naha jata v poslednje navedenem položaju trboveljski rudar in morda še pred njim mali kmet, bajtar in poljski delavec.
Dokler še nismo poznali svetovne gospodarske krize, so si najnižje stoječe plasti kmetskega ljudstva pomagale s tem, da so iskale dela in kruha drugod. Ninovi malih kmetov in kočarjev, družinski očetje, ki niso posedovali toliko zemlje, da bi se mogli preživeti, so odšli v tovarne, v rudnike, da so preživljali sebe in svojce. Odhajali so v Francijo, Belgijo, Ameriko in Avstralijo, odkoder so pošiljali v domovino znatne vsote. Sinovi teh najrevnejših kmetskih plasti so šli v mes>ta in se tam izučili obrti, ki jih je preživljala.
Danes o vseh teh pripomočkih za njihov obstoj ni sledu. Meje so zaprte, tovarne in rudniki ne sprejemajo novih delavcev, obrt propada. Kaj naj počnejo ti najrevnejši med revnimi? S čim naj se preživljajo? Kmetje, ki imajo toliko zemlje, da preživljajo svoje družine, jih ne morejo zaposliti, jih ne morejo plačati. Kam naj se torej dajo? Ali naj živijo od čistega zraka, ki je še vedno njihova dobrota? čez poletje se preživljajo z delom po velikih kmeti* jah, po veleposestvih, toliko, da je za sproti. A kaj po zimi? Kaj takrat, ko dela ni na polju? So skoro kakor žival in še na slabšem. Žival kakor dninar delata za golo hrano, le zadnjemu ostane včasih kaj za prav tako nujno obleko. Toda živali krmi gospodar oh lepem in grdem vremenu, poleti, ko dela in pozimi, ko stoji v staji. Dninar, tavrhar, težak, dobi hrano takrat, ko dela, a ne zasluži toliko, da bi se preživel čez zimo. Zato vlada po zimi po bajtarskih kočtih, pri malih kmetih s številnimi otroki nepopisna beda in lakota, ki je le malokomu znana, ki je hujša od one v delavskih stanovanjih. Vso zimo poležavajo v sobi, ki je dostikrat nezakurjena, na peči in klopeh, zaviti v cunje, trudijo se s spancem pregnati glad in mraz. Ob solnčnih dneh se grejejo pred hišo na solnem in nestrpno pričakujejo, kedaj bo konec zime, ko se bo začelo delo na polju, ko bodo šli zopet za zaslužkom.
Tz naroda ven je prišel poziv, da se Slovenci zberimo in združimo, da složni branimo to, kar je našega, kar je pogoj za rast našega naroda —
naše gospodarstvo, našo kulturo, da bomo sami gospodarili na svojem, sami uživali sadove našega dela in umnega gospodarstva.
Druge vrste zajedalec živi med nami. So to oni, ki so si pred stoletji nagrabili ali pozneje kakorkoli pridobili naše zemlje več, kot je morejo obdelovati, zemlje, ki jo že dolgo, dolgo obdelujejo žu-ljave roke slovenskega delovnega človeka, a še vedno ni njegova last. Še vedno spravljajo plodove te zemlje razni knezi, grofje in baroni, veleposestniki in zemljiški magnat j e,
Vnovčene sadove naše zemlje in dela našega človeka nakazujejo v inozemske banke
ali zapravljajo po inozemskih mestih in zabaviščih ali si z njimi privoščijo doma brezprimerno raz razkošje, potem, ko so slovenskega dninarja, težaka, viničarja odpravili s par drobtinicami, ob katerih lažje umre kakor živi. Slovenska zemlja, kakor je majhna, je še v veliki izmeri last takih zajedalcev, ki ne delajo drugega, kakor da so lastniki te zemlje in dana račun slovenskega poljedelskega delavca, bajtarja in malega kmeta spravljajo nje sadove
Zadnji številki smo priložili položnice. Porabite jih in plačujte po položnicah.
in ob njih ugodno živijo. Klic po razdelitvi veleposestniške zemlje, klic po agrarni reformi, ki so jo uresničili v mnogih državah in deželah, se pri nas še ni uveljavil, pa čeprav jo vsakomur jasno, da l>i bilo s tem ogromno pomagano najrevnejšim med revnimi.
Kakor zahteva slovenski narod zase pravico, da sam organizira in upravlja svoje gospodarstvo in se z njim sam okorišča, prav tako je pravilno, da razpolaga svobodno s slovensko zemljo in njenimi pridelki oni, ki jo obdeluje. Čim večja je beda na vasi, beda, ki jo večajo brezposelne lačne kmetske množice, tem sil-nejsa je zahteva po agrarni reformi. Kdor hoče resnično pomagati slovenskemu narodu, ta mora sprejeti v svoj delovni program
—	razdelitev veleposestniške zemlje.	J.	B.
Javna dela
Mnogo se govori pri nas o javnih delih. Zato ne bo odveč, če pogledamo, kaj so in kakšen je njihov namen.
Mnoge države so poizkusile premagati gospodarsko krizo z javnimi deli. Ta javna dela, v prvi vrsti gradnja cest, ' železnic, regulacije in atnelioracije, so seveda bila veliko večja, kakor bi bila gradnja cest, železnic itd. v navadnih časih.
Ta javna dela so se pokazala kot potrebno, toda samo zasilno sredstvo boja s krizo. Javna dela namreč ne morejo poživiti gospodarstva. Zaslužek pri javnih delih predvsem ni tako stalen kakor v industriji. Razen tega so mezde skrajno nizke, tako da si more delavec nabaviti le najnujnejše. Denar, ki ga dobi delavec, pride v korist samo ozkemu krogu trgovine in obrti. Za javna dela se tudi ne potrebuje gradiva razen pri novih železnicah. Vse delo opravijo delavci s preprostim orodjem. Zato industrija in obrt od javnih del nimata mnogo zaslužka. Javna dela zato ne prispevajo k poživljenju in oplojevanju glavnih gospodarskih panog.
Vendar so javna dela, kadar so izvajana v velikem obsegu, potrebno sredstvo za pobijanje brezposelnosti. Kako se pa izvršujejo javna dela pri nas? Pri nas se izvršujejo javna dela samo tam in v takem obsegu, kjer in kakor bi se morala izvrševati tudi v navadnih časih. Navadno so pa še manjša. To so zgradbe, ki so postale že nujne in bi jih morali na vsak način graditi, tudi če ne bi bilo krize. Radi tega so pri nas javna dela samo patent politikov, katere naj narod potem smatra za dobrotnike.
Rri javnih delih na ozemlju bivše Kranjske je zaposlenih okrog 5000 delavcev. Statistike brezposelnih nimamo. Ceni pa se njihovo število na tem ozemlju na približno dvajset tisoč. Pri nas torej javna dela niso odpravila brezposelnosti. Brezposelni so navezani na prosjačenje.
Kakšna pa je zasebna gradbena delavnost? Pri zadnjem štrajku stavbin-
cev v Ljubljani je stavkalo samo v Ljubljani 2500 ljudi. Najmanj še enkrat toliko ljudi je zaposlenih na zasebnih zgradbah v ostalih mestih na pr. v Kranju, Tržiču, na Jesenicah itd.
Pri tem ni šteto ono delavstvo, ki ima zaslužka od gradbene delavnosti posredno, t. j. tako, da so zaposleni v obrti in industriji, ki dela za gradbeno stroko. To število je po skušnjah ravno toliko kakor število neposredno zaposlenih.
Dobimo približno število 10.000 ljudi. Pri javnih delih pa je zaposlenih okrog 5000 ljudi. Razlika je očividna. Mnogo važnejša za slovensko gospodarstvo je danes gradbena delavnost na zasebnih zgradbah kot pa pri javnih delih. Pri tem moramo pomisliti še na to, da je letošnje leto za nas razmeroma sijajna gradbena sezona. In vendar je zasebna gradbena delavnost za dobro polovico pod normalo. Ce bi bila zasebna delavnost na normalni višini kot je n. pr. v Belgradu, potem bi naše zahteve po javnih delih kot izhodu iz krize sploh ne bilo.
Zaključek je naslednji:
Javna dela v tej obliki in v takem obsegu, kot se izvršujejo pri nas, niso uspešno sredstvo za omiljenje brezposelnosti. Zahtevamo velika javna dela za Slovenijo.	j-ol.
Obsojeni kralj. Sodišče v Celovcu je obsodilo bivšega španskega kralja Alfonza XIII. zaradi prenagle vožnje z avtomobilom na 3000 šilingov globe. Bivši kralj je sam vodil avtomobil in povozil nekega kolesarja ter ga težko ranil.
Nekaj tisoč beračev so zaprli v Pekingu na Kitajskem, da ne bi kvarili izgleda mesta v začetku sezone, ko prihajajo tujci. Policija sedaj ne ve, kaj naj počne s tolikim številom zaprtih ljudi.
Mmetshu samopomoč
Vedite bratje: Komaj začelo se je. Odločno in pametno
je treba delati in — vzdržati. Nasprotnik je maloštevilen — toda
zvit, oborožen z denarjem, s preizkušeno organizacijo in obstoječim
družabnim redom. Tudi zakoni so mu prijaznejši kol tebi. Tvoja
velika prednost je v tem, da on mora zaslužiti od tebe,
drugače ne more dolgo živeti. On mora priti k t e b i, če ti
ne greš k njemu. Ti pa nasprotno, moreš izhajati tildi brez njega.
Zato — prisili ga, da pride k tebi in da te vpraša, koliko
ti ceniš svoje.	„	,	,	OI „	_	„
(jospodarska Sloga, stev. 5—6.
Boji hrvatskih kmetov za zvišanje dnin
Kmetski boji, ki jih je vodila lirvatska Gospodarska Sloga, so hoteli večinoma zvišati cene kmečkim proizvodom (organizirana prodaja rogate živine, mleka, volne itd.) ali pa so bili vsaj v zvezi z ugodnejšo prodajo le-teh (odprava mestnih davščin). Prinesli so izboljšanje piedvsem boljšim kmetom in večjim posestnikom, ki so imeli na prodaj živino in drage proizvode.
Položaj hrvatskega dninarja.
Velik del hrvatskega naroda tvorijo kmetje s krpico zemlje ali brez nje. Imajo bajto in košček vrta, mnogokrat še tega ne. To je takoimenovani kmečki proletarijat. Ti revni kmetje si morajo služiti kruha pri bogatejšili kmetih, pri veleposestnikih. So dninarji, hlapci, sezonski delavci, viničarji. Kosijo, žanjejo, gozdarijo, tolčejo .kamenje in bogve še kaj. Delajo od zore do mraka, njihov delavnik znaša poleti 16 in še več ur. Ne varuje jih noben zakon. Dela staro in mlado, žene in otroci. Da bi bilo kaj za zimo, da ne bi gladovali v mrzlih dneh. Plača: največ 15, navadno osem dinarjev z lastno hrano. Ponekod celo pet dinarjev na dan.
Gibanje kmetov za zvišanje dnin.
Samoborski sestanek.
Pod takimi pogoji se ne da živeti. To so uvideli tudi hrvatski kmetje in segli po samopomoči. Med njimi se je začelo vedno bolj širiti gibanje za zvišanje mezd oziroma za določitev minimalnih kmečkih dnin. Organizirala in vodila je to gibanje Gospodarska Sloga. Pojavilo se je prvič v samoborskem okraju. V samoborski okolici je znašala povprečna dnina 10 Din z lastno hrano. Delavnik trinajsturni. V okraju je 17 vasi, 20.000 kmetov in 20 veleposestnikov, katerim so morali kmetje pod gornjimi pogoji delati. Veleposestniki so plačevali za kmečko delo manj kot večji ali srednji kmetje, kadar so najemali dninarje.
Samoborski kmetje so zahtevali zvišanje dnin. Sklicali so dva sestanka (12. 111. in 17. lil. t. 1.) med svojimi zastopniki, zastopniki Gosp. Sloge in gospode. Sestanka je vodil nar. poslanec prof. Tomašič. Veleposestniki so ugovarjali, češ: cene so prenizke, investicije na oral znašajo 2500 Din, dobe pa samo 1300. Ženske morajo biti nižje plačane kot moški. Kmetje so pa odločno odgovarjali, da ne bodo čakali na višje cene, ker jim gre za življenje. Žene morajo biti enako plačane kot moški, če enako delajo. Ce veleposestniki toliko izgubljajo na zemlji, naj jo razdele med kmete ali pa vsaj prodajo. „Ali imate samo vi pravico računati? Ce bi mi tako računali o svojem življenju, bi morali vsi v norišnico". Tomašič: „Od kmetov se ne more zahtevati, da bi za ceno svojih življenj vzdrževali tujo posest... Izvesti je treba načelo: Zemljo tistemu, ki jo obdeluje. V današnjih razmerah ni mogoče nekomu dati, ne da bi se drugemu vzelo. Kmetje ne morejo dobiti drugače pravičnejše dnine, kot da jo posestniki plačajo". —
Kmetje so zmagali. Povprečno zvišanje za poljsko in vinogradniško delo je znašalo 50%.
Kmečke delovne pogodbe.
Gibanje za zvišanje dnin se je iz Samobora razširilo kmalu po ostali Hrvatski. Mezdni boji so se vodili v Po-žegi, Jakovlju, po okrajih Zlatar, Osijek, Našice (lesni delavci), Varaždin itd. Od kmetov predloženi sporazumi so čisto podobni načrtom za delavske kolektivne pogodbe. Vsebujejo natančne določbe, koliko znaša dnina za posamezne vrste dela (za žetvo, rnlačvo, košnio trave, okopavanje, za vsa jesenska dela, za oranje na 1 oral itd.). Posebej je določeno, kako se deli dnina v naturi (n. pr. seno se kosi iz sedmega, otava iz šestega dela). Za stalne mesečne delavce (hlapce) in za sezonske delavce je določena 'minimalna mesečna plača, delovni čas, čas počitka med dnevom itd. (Prim. sporazum v Jakovljah.) Zenske in moški imajo za enako delo enako plačilo. Otroško delo je prepovedano ali omejeno. Kmečki zaupniki odločajo, kdo je bolj potreben zaslužka in kdo manj. Delodajalci so v pogodbah obvezni se po ukrepih zaupnikov ravnati.
Važnost gibanja za zvišanje dnin.
Zakaj je to gibanje važno? Kmetsko gibanje- za zvišanje dnin je važno predvsem zato, ker je razgibalo najsiromaš-nejši del kmečkega ljudstva. Gibanje je zadobilo čisto enake oblike kot delavska strokovna gibanja. Reven dninar hoče imeti kakor delavec natančno določeno plačilo, čas dela in počitka. Noče več biti tovorna živina, ki bi jo lahko za nekaj dinarjev cel dan podili po njivi, v znoju in žuljih, da bi bogatil tujega posestnika. Organiziral se je, da bi preprečil izrabljanje prevelike ponudbe delovne sile sebi enakih. Najpotrebnejši naj dobi delo. Revni kmetje, kmetski delavci, ki so tvorili vedno naraven prehod in zvezo med delavcem in ‘kmetom, so jo s tem svojim delom še mnogo bolj utrdili.
V	Slavonski Požcgi so stavkali kmetje in delavci skupno. Naredili so skupen načrt za sporazum, kjer so natančno določili višino mezd za posamezna delavska in kmečka opravila. Kmetje so prehranjevali med stavko delavske družine, ki so ostale brez hrane. Tako je tudi kmet za zvišanje dnin posegel po stavki, organiziral stavkovne straže itd.
Hrvatski kmet s svojim gibanjem za zvišanje dnin še daleč ni dosegel vsega. Je pa to jasen dokaz, da tudi najsiro-mašnejši del kmetov hoče živeti in se boriti za boljše življenje.
Slovenski bajtarji in dninarji morajo slediti vzgledu hrvaških.
Slovenci imamo na desettisoče bajtarjev z malo ali nič zemlje. Primorani so večinoma kot poljski delavci izven doma (dninarji, hlapci) ali celo v tujini (Slavonija, Francija) garati za svoj borni kruh. So brez vsakega varstva, brez nezgodnega, bolezenskega in sta-
rostnega zavarovanja. Pri izseljevanju se vrše najbolj umazana posredovanja, brez vsake kontrole in na škodo najrevnejših. Ravno tako težke so razmere med hiaoci in deklami, zaposlenimi pri poljskem delu. Zoper vse te nadloge se morajo boriti složno in odločno. Sloga revnih hrvatskih kmetov in njihova odločnost naj jim daje pogum. Ne gre za posnemanje —, za slogo in pogum gre. Naloga „S!oge“ je, da jim pri tem pomaga.
Poglavitni vzrok, da je danes revni kmet in bajtar na robu propada, je znano reševanje agrarne reforme. Agrarne reforme ni reševal zmagovit in organiziran kmet. Z agrarno reformo je izigravala tuja gosipoda slovenski narod, slo-
venskega kmeta in posamezne, med seboj tekmujoče klike, ki so se borile samo za njeno milost. Niti slovenski niti hrvatski agrarni interesent nista bila dovolj zrela za to vprašanje. Začetni boji za boljše dnine naj jih preko drugih podobnih, usposobijo tudi za to. G-b.
Zborovanj in javnih sestankov Sloge v Sloveniji ni bilo iz razlogov,, ki smo jih že zadnjič navedli. Vršili so se samo občni zbori Kmečkih zvez, kjer so govorili gg. Brodar, Benko, dr. Voršič itd. Ti so se izrekli za program JRZ in klicali na podpiranje sedanje vlade. Kakor hitro se bodo vršili tudi javni sestanki „S!oge“ v Sloveniji, bomo o njih redno poročali.
Ali je delavsko zavarovanje še priviligirana ustanova?
Delavsko zavarovanje ima važno nalogo v življenju naroda. Delavec ne moro zbirati prihrankov, on porabi vse sproti. Zato ga hudo zadenejo bolezni in nesreče. Nalezljive in neozdravljive lxjlezni so zato posebno razširjene nad delavstvom. Evropske države so, tudi pod pritiskom delastva, spoznale, da mora družba zavarovati delavca za težave, katerih se sam ne more braniti. Splošno je zavarovanje za primer bolezni in nezgod. Najnaprednejše države pa so zavarovale delavstvo tudi za starost, brezposelnost in onemoglost.
Zakon o zavarovanju delavcev iz 1. 1922. je uzakonil pri nas zavarovanje zh primer befe»m in nezgode. V polni meri je vpošte-val važnost delavskega zavarovanja. Priznal je in zakonito zajamčil delavskemu zavarovanju velike ugodnosti in olajšave. Te so se tikale davčne prostosti, neplačevanja poštnine, državnih dotacij itd.
V	zadnjih lotih gospodarske krize pa opažamo, da se z merodajne strani v zakonu zajamčene olajšave in ugodnosti po načrtu ukinjajo. To so zagrešili in delali predvsem prosluK JNS režimi.
Tako je finančni zakon za leto 1932./33. ukinil dotacijo v znesku dveh milijonov dinarjev. To dotacijo je po zakonu država morala vsako leto izplačati delavskemu zavarovanju. Sedaj dobiva delavsko zavarovanje vsega skupaj še 190.000 Din državne dotaciji' za razne panoge zavarovanja. Po istem zakonu je bilo delavsko zavarovanje prosto plačevanja vseh poštnih pristojbin za navadna pisma in dopisnice v medsebojnem dopisovanju, v dopisovanju z oblastmi, sodišči, poslodavci in svojimi organi. Uredba o oprostitvi poštnih pristojbin z dne 25. junija 1932 je te ugodnoosti za delavsko zavarovanje ukinila. Sedaj morajo organi delavskega zavarovanja plačevati poštnino za dopise z delodajalci. To obremenjuje delavsko zavarovanje letno za pol-drug milijon dinarjev! OUZI) v Ljubljani sam ima s tem letno par stotisoč več upravnih izdatkov.
Še hujša je v zadnjih letih davčna praksa napram delavske-
mu zavarovanju. Davčni zakoni so ukinili vse davčno olajšave, ki jih predvideva zakon o zavarovanju delavcev. Tako se gode naravnost neverjetne stvari. Ako n. pr. član potrdi pri blagajni, da je prejel znesek za vožnjo v bolnico, je treba to potrdilo taksirati. To se seveda zgodi na račun režijskih stroškov. Na ta način so olwlavčene celo dajatve zavarovancem 1 Za uradna poslopja, zdravilišča in okrevališča plača
O	UZD v Ljubljani letno 3«7.254 Din davkov. Vsa prizadevanja, da bi si1 dosegle davčne in taksne olajšave, ostanejo brez uspeha.
Zakon o zavarovanju delavcev dalje določa, da nosi stroške za zdravljenju xmUndjivih balastni država. Ta določba zakona je bila ukinjena. OUZD v Ljublja-ni niti ne dobi povrnjenih onih stroškov za nalezljive bolezni, ki jih je imel pred ukinitvijo gornje določbe. Ti stroški znašajo 505.562 Din. V nasprotju z gornjo določbo zakona o zavarovanju delavcev nalagata zakon o nalezljivih boleznih in zakon o zatiranju spolnih bolezni delavskemu zavarovanju še nove obveznosti.
Delavsko zavarovanje se slabi dalje tudi na ta način, da si' izločujejo iz njega vedno nove kategorije delavcev. Iz zavarovanja so bili s fin. zakonom za leto 1934./35. izvzeti delavci v državnih podjetjih na Belju. in v To-polščici. Dalje državni cestarji, v Sloveniji pa tudi banovinski. Za primer bolezni niso zavarovanj delavci pri javnih delili. Zavarovani so le za primer nezgode. Enako je z delavci iz bed n ost nega fonda. Tz delavskega zavarovanja je bilo izločeno končno tudi postrežno osebje v ljubljanski bolnici s tein, da so postali dnevničarji.
Zakon o zavarovanju delavcev predvideva, da se zavarovanje razširi tudi na ostalo še nezavarovano delavstvo, predvsem na poljedelstvo. Dejansko se pa v zadnjih letih krize izločujejo iz zavarovanja vedno nove panoge delavstva. S tem se dela delavcem nepopravljiva škoda, obenem pa tudi izpodjedajo delavskemu zavarovanju možnosti vsakega prospeha. To je eden glavnih vzrokov krize, v kateri se danes našo delavsko zavarovanje nahaja.
Fašizem v Ameriki?
To nazadovanje obsega delavskega zavarovanja je treba nemudoma zajeziti in popraviti škodo, ki so jo delavskemu zavarovanju prizadejali protiljudski in zlasti protidelavski režimi. To je ena prvih nalog, oziroma bi morala hiti prva naloga vlade, ki
--= Naš oder ■
Celjski grofje
Bratko Kreft jo dal svoji pet-(lejanski igri »Celjski grofje« podnaslov »drama iz življenja srednjeveških fevdalcev, katerim so tlačanili naši predniki«. Ta njegova drama, ki je 'uprizorljiva tudi na. večjih nepoklicnih odrih z dobrimi igralci, podaja čas in razmere, ko je plemstvo že propadalo. Vstajala je nova doba, meščanstvo, ki se je še dolgo borilo za svoje pravice, dokler ni zmagalo v francoski revoluciji.
Stari grof Herman II., ki živi samo za slavo in moč svoje rodbine, se mora ukvarjati z nevšeč-no zadevo. Njegov sin Friderik je pred 'leti ubil svojo ženo Elizabeto in se pozneje poročil z navadno plemkinjo Veroniko D e s o niško. Ker se je razvedelo za umor in ker je Friderik edini Henrikov sin, ga mora osvoboditi vsake krivde. Zato postavi Veroniko pred sodišče, češ da je čarovnica in da je s tajnimi močmi zapeljala Friderika k umoru. Sodišče celjskih tržanov, ki je odvisno od grofov, jo mora obsoditi. Henrik hoče na ta način uzakoniti umor. Tudi pravdač, sodnikov sin, Veronikin zagovornik, »»mn l><*sorličiti. Vse jo pripravljeno, da Veroniko obsodijo. Toda pravdač, jurist, ki je bil v Italiji in se tam navzel duha novega časa, ne »besediči«, kakor mu je odkazal knez. Brani Veroniko tako dobro, da jo celo od grofa odvisno sodišče oprosti.
Stari Herman je ves iz sebe in preti pravdaču »puntarju«: »Ali ne veš, da sem jaz tvoja pravica1?« Toda pravdač mu odgovori: »Danes bi se že lahko zavedali, da je izven vaše grofovske pra-
5	Prežih o\ V o ran c
J ir8 in Bavli
(Ponatis po neodvisni slovenski reviji „Sodobnost“).
Pomalem sc je tudi oče izgubil po sejmišču. Pred odhodom mi je zabičeval, naj kupcem cenim tri in pol. Ostal sem sam z Galufovo deklino. Ta je že nekje dobila cu-krčke in jih zobala. Dala jih je tudi meni prgišče in vprašala:
„Koliko boš pa dobil napitnine, če prodasta?"
Prvič v življenju seru čul besedo napitnina. Zato mi je morala razložiti.
„Jaz dobim kovača.41
„Jaz pa obleko,“ sem se hotel bahati.
„To ni tisto, kar je napitnina. Napitnina je posebej!"
čudno se mi je zdelo, da mi oče te pravice sam ni razodel. Kakor hitro se je vrnil, sem ga vprašal. Oče se je kislo držal, kakor bi hotel reči: Kdo pa ti je to obesil? Tu se je vmešal Galuf:
si je nadela nalogo, da bo likvidirala pogubonosne posledice prejšnjih diktatorskih režimov! Delavstvo pa mora zahtevati tudi takojšnjo uvedbo zavarovanja za primer starosti, onemoglosti, brezposelnosti in smrti.
vice in pesti še neka druga, pravica, ki je proti vaši in ki postaja močnejša — pravica človeka.« Ker ni sodišče sklenilo, kakor je veleval grof, mora Veronika umreti brez sodbe. Utopijo jo. Ko pridejo morilci k pravdaču, pa so prepozni. Sam se je obesil v ječi.
Celjske zvezde bi sedaj lahko spet močneje zažarele. Toda Celjani sami propadejo. Frideriku je ostala edino strast do ženske. Njegov sin Ulrik mu je enak. In stari Herman klone v strahu pred smrtjo in v spoznanju, da mina vrednega sina. »Edini moj sin je bil mogoče pravdač in še ta, je bil meščan.« Senei Veronike in prav-dača vstajata v njegovih mislili: »Zastonj sem moril«. V to spoznanje, ki muči Hermana, in v molitev grofovega meniha Gregorja se meša kletev trpečega kmeta, ki so mu nevesto odpeljali na grad, kjer se mora odkupiti. S to sliko se drama konča.
Dramo vsem odrom, ki imajo na razpolago izurjene igralce, toplo priporočamo. Drama ima 13 moških in 2 ženski vlogi, k temu še nekaj Statistov.
Ker mnogi odri poleti ne igrajo v dvorani, primernih iger za uprizoritev na prostem pa ni, bi umeni-li še to, da se da drama »Celjski grofje« lepo uprizoriti na dvorišču kakšnega starega gradu ali na drugem primernem prostoru. V tem primeru se da igra končati tako, kakor je to pokazala uprizoritev mariborskega gledališča na dvorišču starega rotovža v Mariboru. Na koncu ni slišati samo kmetovega glasu, temveč pridejo na prostor, kjer igrajo, kmetje, ki zaključijo igro s kmetovo obtožbo in z njegovim krikom po pravici.
„Nekaj mu moraš dati, da dobi veselje do dela in kupčije!"
, Bomo videli, ako prodamo!11 Čas je hitel in mi še nismo imeli kupca. Oče ni več zdržal pri staji: venomer je hodil gledat po sejmu in se nemiren vračal.
,.Mrtvo, mrtvo ...“
rudi drugi sejmarji so soglašali:
„Mrtvo, mrtvo ...“
Vrišč se je stopnjeval, od solnca razgreto ozračje se je napenjalo. Tu in tam je buknil velikanski polom, posebno pri kravjem oddelku, kjer so kupčevali Štajerci.
Dva kupca sta se medtem zanimala za naš nar. Eden je samo po-brcal s palico po stegnih in nato odvil z glavo ter brez besede izginil. Drugi je vprašal za ceno in ko je čul, je rekel:
„Če dobite dva in pol, zahvalite boga.“
Potem smo imeli pred kupci mir. Očividni neuspeh je očeta zelo potlačil in postal je čisto siv. Galuf pa se ni zmenil. Seveda, on je trdneje stal; imel je poln hlev živine in ga razmere niso tako si-
Koncem lanskega leta je izdal ameriški pisatelj Sinclair Lewis nov roman z naslovom: „Kaj takega se tu ne more zgoditi!" V njem obravnava vprašanje, ali more postati Amerika fašistična in ali bo kmalu fasitična.
Le\vis razvija vprašanje fašizma v ameriškem okolju. Povprečni Amcrikanci vsi nekako pravijo: „Saj fašizem ni tako hud. Sedaj končno vozijo vlaki v Italiji natančno po voznem redu in na berlinskih ulicah ni več beračev." Lewis sam priznava, da je še pred meseci mislil, da je prodor fašizma v Ameriki nemogoč. Sedaj je spoznal, da ni bolj napačnega stavka, kakor „Kaj takega se tu ne more zgoditi!"
In potem opisuje, kako bi bilo, če bi se „kaj takega" vendarle zgodilo. Glavne osebe v romanu so znane osebnosti ameriške in evropske politike. V ospredju je senator Wintrip (Hitler). Napisal je knjigo „Zero - Hour" (Mein Kampf) in obljublja vsakemu Ame-rikancu po prevzemu oblasti 5000 dolarjev. (Slične obljube je dajal ameriški politik Heuey Long.) Wintrip je izvoljen, ker mu pomagata škof Prang, ki pridiga po radiu (pater Coughlin), in bivši so-sialist Sarason (lik, ki je sestavljen po ameriškemu Al Caponu in po stotniku Roeh-mu). Wintripov program obsega 15 točk (ki sličijo nacionalno-so-cialističnemu strankinemu programu), podpira ga pa „Zveza pozabljenih mož" (siari politiki, ki bi za vsako ceno hoteli spet na oblast). Wintripov svetovalec in glavna opora pa je Mc Goblin (Goebels). Toda med fašističnimi voditelji samimi pride do sporov. Wintripa vrže z Vlade Sarason, tega pa De-wey Haik (general voti Blomberg). Končno izbruhne protirevolucija ljudskih množic. Diktatorji, v kolikor niso pobegnili, so uničeni. Do takrat pa vladajo Wintropovi ljudje, Minute-Men (SA, hitlerjevi napadalni oddelki) in vidimo njihovo delo:	koncentracijska	taborišča,
zatiranje svobodnega mišljenja,
lile. Primanjkovalo mu je samo krme.
Okrog nas se je zbrala gruča prodajavcev in začel se je razgovor.
„To bi moralo biti drugače urejeno. Moralo bi iti iz ene roke kar v drugo, brez mešetarjev ... Vsega so krivi rnešetarji...“
Preklinjali so gospodo in biriče.
„Poglejte," je dokazoval oče. „Jaz sem ubog najemnik in imam vsaka tri leta, ako gre po sreči, kak rep naprodaj. Sedaj sem prišel, kupil živinske potne liste, plačal mostnino, plačal sejmnino, izgubil ves dan in vse zastonj...“
Sovražni pogledi so štrkali izpod čel. Tam izpred vhoda so se zasvetili žandarji.
„Poglejte okrog sebe ...“ je svarilno šepnilo.
Pogledi so se osredotočili v to smer. Nekdo je uporno rekel:
„Kaj nam pa morejo ... mi smo tisti, ki jih redimo!" Toda njegov glas se je že izgubil v molku.
Pod temi vtisi je sejni zame izgubil vso prejšnjo sanjavo privlačnost in pestrost in začel sem
Sredi tega dogajanja stoji malo-mestni novinar Doremus Jessup. Ta ima svoj časnik, je umirjen, družinski oče, šestdesetletnik in nekoliko komoderi. Že spočetka se mu zdi Wintrovo početje sumljivo, toda prepričajo ga, da je vse v redu. Ko mu pa začno cenzurirati list, ko izve za surovosti Win-tripovih čet, za politične umore, se stari Doremus izpremeni: prične tiskati letake, organizira ilegalno protifašistično gibanje. To je že radi zunanjih ovir težko izvedljivo, še težje pa notranje, duševno, ker mu manjka notranje uravnovešenosti mladega vodje z izdelanim programom, ki veruje v svojo idejo in v svojo bodočnost. Do-remus je „naprednjak“, nekoliko staromoden in to tudi ve. In vendar se bori, sicer nekoliko nerodno, toda iz žive potrebe^ starega poštenjaka, ki ne more videti po-gažene svobode okoli sebe.
Doremus je najzanimivejša oseba vse knjige, s katero je Sinclair Lewis izrazito nastopil pot umetnika - socialnega kritika, ki noče biti oddaljen od življenja, temveč sredi resničnega življenja in s svojo umetnostjo posegati vanj.
Dopisujte v »Staro pravdo«! »Stara pravda« naj bo izraz pred vsem tega, kar mislijo in čutijo njeni naročniki in bralci. Zato dopisujte vanjo! Poročajte o vsem, kar sc dogaja pri Vas in kar vidite okoli sebe. Pišite o političnem življenju v svoji občini, o njenih gospodarskih težavah, pa tudi o vseh važnejših dogodkih.
Obračajte se na »Staro pravdo« po nasvete v zdravniških in pravniških zadevah. »Stara pravda« bo imela stalni zdravniški in pravniški kotiček.
ga sovražiti. Najrajši bi se bil takoj vrnil domov. Sejni me je varal, spravil me je ob velikonočno obleko, ob vse užitke in to spoznanje me je napolnjevalo z gnevom. Pod težo teh občutkov sem se zopet zbližal z Jirsom in Bavhom, od katerih sem se bil pod vplivom kup-čevavskih in sebičnih misli že čisto oddaljil. Pri tern sem bil popolnoma spregledal, da je že poldne in pozabil sem na glad. Zmotil me je Galuf, ki je nama z očetom prepustil voli.
„Moram dobiti kaj toplega! Potem gresta pa vidva in bom jaz varoval."
Tedaj sem se spomnil, da je pred odhodom mati naročala očetu:
„Ne pozabi mu kupiti mesa!"
Pri nas je bilo meso štirikrat na leto na mizi, zato ni bilo nobeno čudo, če smo ga posebno častili. Toda tudi danes mi je sejm ta užitek požrl. Oče je koj za Galufom izginil in se vrnil s štruco belega kruha.
„Ker nisva prodala, bo to najino kosilo..."
Po pisani zemlji
Fini gospod, njegov pes Bobi in služkinja
Pred belgrajskim sodiščem se je zagovarjal dne 6. junija t. 1.” g. Brana Popovič, zastopnik »Oleks-nafte proizvodov«. Pripovedoval je:
— Sedel sem v nekem bifeju s svojimi prijatelji. Z menoj je bil tudi moj Bobi... Naenkrat je izginil! Pomislite...
— I n jaz sem ga našla, izpove služkinja Brane Popoviča. — Ko sem ga našla, sem ga lepo spravila domov. Namesto da l»i mi bil gospod hvaležen, mi je rekel, da sem ga ukradla in skrila, da ga hočem izsiljevati in tako dalje, in
—	brez najmanjšega povoda — me je pričel klofutati in 'tepsti po celem 'telesu. Tepel me je, dokler se nisem onezvestila ... Tepel, tepel... Prinesla sem na sodišče zdravniško izpričevalo ...
Žene —
Francija je prvič v svoji zgodovini dobila ministre — žene. V vladi »Ljudske fronte«, ki jo je sestavil Leon Blum, je zasedla mesto državnega podtajnika prosvete ga Brunsvik, za državnega podtajnika za znanstveno razis-kavanje je imenovana ga Irena Jolliot-Curie (Žolijo-Kiri), profesorica na univerzi, za državnega podtajnika za zaščito dece pa ga. Suzana Lakor.
Ga. Jolliot-Curie je znanstvenica, ki nadaljuje delo svojih staršev. Njeni starši so 1. 1898 odkrili novo kovino, radij, lci ga uporabljajo v zdravilstvu posebno za zdravljenje raka. Ga. Jo-lliot-Curie je 1. 1921 objavila svoje prve razprave, 1. 1935 pa je po napornem štirinajstletnem jdelu dobila Nobelovo nagrado za kemijo. To je dobila za svoje odkritje umetnega radija. V svojem znanstvenem delu je popolnoma samostojna. Poročila se je z Fredericom Jolliot-om in sedaj i
Meni je odlomil večji kos, manjšega je vtaknil v žep izvlekel pa je kos domačega kruha in ga začel tesati. Navdajala me je grenkoba, a mi niti pogača ni teknila, ali razumel sem,, da mora biti tako.
Ko se je Galuf vrnil, sem pogačo že zmulil.
„Zaj pa vidva pojta. Pri „Zaden-voglu dajejo danes velike porcije in poceni.11
„Ne bom šel. Midva sva imela s seboj in sva že pojedla.. “ se je izvijal oče.
Galuf je prozorno molčal, njegova deklina pa se mi je oblizovala: „Jedla sva svinjsko pečenko. Ko bi ti vedel, kako je bila dobra ..
Čez nekaj časa smo se začeli odpravljati. V zadnjem hipu je še zadih pridirjal na očeta:
„Imam kupca, daj jih izpod tri!“ „Ne dam!“
„Kesal se boš ...“
Pot iz sejmišča skozi trg se je neznansko vlekla. Glasne skupine sejmarjev so zastavljale pot, barantale na cesti, pred štanti se prerivale in vpile. Kramarji so razsajali kakor besni, pred gostilnami so
— To ni vse točno! odgovarja gospod z finimi in lepimi manirami. — Nalahno sem jo udaril... Vsega dva, trikrat... Malenkost. Gospod sodnik, samo tega psa imam. On je naš ljubljenček. Vsi v hiši ga imamo radi! Špic... majhen špic je ...
— Cucek je, gospod sodnik! — se oglasi služkinja.
— Pazite, kaj govorite! Lahko se zgodi, da se boste morali zagovarjati radi žalitve!... — jo posvari g. Popovič in nadaljuje, obrnjen k sodniku. — Pomislite, tako lep psiček, naš ljubček ... In ona, kakor neka gangsterka nas hoče izsiljevati...
*
Sodišče je izreklo primerno kazen: — gospod Popovič se obsodi na. denarno kazen 4000 dinarjev ali 67 dni zapora ...
ministri
skupno delujeta. V zakonu je hladna znanstvenica postala gibljivejša, poleg znanosti se pretežno posveča svojima dvema otrokoma, bavi se pa tudi s socialno političnimi vprašanji. V Franciji posebno pozdravljajo prihod velike znanstvenice na mesto državnega podtajnika za znanstveno raziskovanje.
Državni podtajnik za zaščito dece je Suzana Lakor, ki ji je sedaj 61 let. Ta skromna žena je bila vse svoje življenje učiteljica na deželi in je delovala po svoji želji ves čas v istem kraju. Prodrla je globoko v vprašanje kmečke mladine. Od 1. 1903 je delovala na tem polju. Prirejala jo predavanja, vzgajala otroke in starše, urejevala knjižnice. Njene knjige so vzbujale pozornost. Toda šele po vojni -se je začela udeleževati ženskih zborovanj. Vedno pa se je vračala v svojo vas. Ta upokojena učiteljica je
I	bila trideset let članica sociali-
se zgrinjali razgreti pivci, iz gostiln se je razlegal glušeč hrup glasov, vpitja, petja, smeha, godbe, v zraku se je zgoščal duh po vinu in pečenju. Vmes je mukala živina in so odmevali udarci. Za plotom je jokala kmetica.
„Prepoceni si prodala ...“
Čez cesto je dirjal kmet za kupcem:
„Naj bo, dam za dve in pol...“ Nato so zatleskale dlani, a že je prodajavec zaklel:
„Zavrgel sem si, ali kaj hočem ..
Poln grenke trme sem opazoval sejmsko vrvenje in čim dalje za nami je ostajal sejmski odmev, tem lažje mi je bilo pri srcu. Na mostu je moral oče zopet odrajtati mostnino. Onostran je Galuf tiščal v obcestno gostilno. Mene je pekla žeja, toda oče se je branil.
„Slabo smo opravili, gredoč so dobri studenci," me je tolažil.
S težkim srcem sem š.el mimo nje. Bil sem truden, zbit duševno in telesno, Vse, kar je bilo lepega, je ostalo v brezdnu sejmske goljufije. Počasi sem se vračal v stari
stične stranke in, kakor pišejo francoski listi, jo bodo zaradi njenega nesebičnega delovanja podpirali tudi oni, ki se ne strinjajo s programom Blumove vlade.
Uradniki za ženske pravice.
Zveza državnih uradnikov na Poljskem je predložila vladi spomenico ob priliki odpustov žen iz državne službe. V svojem protestu zahteva Zveza državnih uradnikov, da naj imajo ženske isto pravico na državno službo kakor moški.
200.000 poročenih žena odpuščenih. V zadnjih dveh letih je bilo odpuščenih v Nemčiji 200.000 poročenih žena, ki so bile v službi.
Brezplačne gledališke predstave za delavce in kmete prireja Narodno gledališče Vrbaske banovine. Gledališče je na tem potovanju že 14 dni.
Nemiri na Japonskem. Po poročilu japonskega notranjega ministrstva je bilo v prvih treh mesecih tega leta na Japonskem 391 štrajkov in .sporov med delavci in delodajalci. Pri teh štrajkih je sodelovalo 14.934 delavcev. Zaradi zakupa zemlje je bilo na deželi 743 sporov, pri katerih je bilo udeleženih 14.287 kmetov.
Dnevno se smrtno ponesrečijo
trije do štirje letalci v nemškem vojnem letalstvu.
Holandska kraljica Vilhelmina je prepovedala, da jo fašisti pozdravljajo z dviganjem rok.
Eno milijardo dolarjev je dala ameriška vlada za javna dela, in sicer za ojačanje devetih električnih central, ki bodo dajale 55 milijard kilovatov toka.
Otroci delajo v tvornicah. Odkar je ukinjena Roseveltova ustanova za nadziranje industrije, se je število v tvornicah zaposlenih otrok zelo dvignilo. V 129 mestih Amerike se je število od .14—15 let starih otrok, ki delajo v tvornicah, dvignilo več ko za polovi-
tir, sprijazneval se z mislijo, da gonimo domov, počasi sem delal nejasne zaključke in zidal nove nade, iskal novega izhoda.
„Mogoče bo prihodnji sejm srečnejši ..."
Cesta, od kraja še polna sejmarjev, je postajala vedno bolj prazna. Posamezniki so sc zgubljali navkreber v hribe in naposled smo ostali sami sredi nje. Živina je bila živahna in Jirsu in Bavhu se je videlo, da se z veseljem vračata domov. Komaj smo jih dohajali. Zopet nas je dohitel Janet, ali z verigami preko ramen. Prodal je. Še nekateri drugi sejmarji so mogočno pozvanjali z dokazom sejmske sreče.
„Koliko si dobil?"
Janet je ostal odgovor dolžan in se hotel potuhniti dalje. Toda Galuf je vpil:
„Počakaj, boš dal za liter „Pod klancem", ker si prodal."
Janet je nerad ostal v družbi, a ostal je. Ko pa smo prišli do „Pod klanca", kamor smo zavili, se je na skrivaj izmuznil.
„Skopuh!" so opravljali za njim.
co. V New Yorku samem pa dela sedaj v tvornicah petkrat toliko otrok kakor prej.
Deset tisoč ton jekla je naročila Italija v Avstriji in to jeklo oprostila carine. Pošiljka mora biti predana v najkrajšem času.
V	Ameriki je še vedno 12 milijonov brezposelnih. Tz najnovejšega poročila glavne delavske organizacije »Ameriške federacije dela« sledi, 'da se tudi v prvih treh mesecih tega leta brezposelnost ni mnogo zmanjšala. Ta organizacija ceni število' brezposelnih v marcu 1936 na 12,184.050. Meseca marca 1933, ko je bila brezposelnost največja, je bilo brez dela 13,723.000 ljudi. Če tudi se je gospodarsko življenje od časa najhujše krize popravilo za 72%, se je število brezposelnih le malenkostno znižalo.
Edini list v Adis Abcbi, «Abe-sinski kurir», ki je izhajal od 1. 1910. v francoskem jeziku, so italijanske oblasti prepovedale.
Nesreče japonskih letalcev. Po
uradni statistiki se razbije v japonski vojni mornarici na leto 200 do 250 hidroavijonov (letal, ki pristajajo na morju). Pri teh nesrečah se ubije več ko 100 letalcev. V teku prvih mesecev tega leta je bilo 40 nesreč, 50 pokvarjenih motorjev, ubilo se je 50 letalcev, 50 pa jih je težko ranjenih.
Rbntgenizirana semena dajejo večji plod. Sedaj objavlja uspeh svojih poizkusov moskovski učenjak S viski. Obseval je različna Bfvmemft m 11ont"cnovim:i žarki in ugotovil da dajejo taka semena mnogo večje, sočnejše in okusnejše plodove. Kumare iz rontge-niziranega semena so dva in pol-krat večje nego kumare iz istih semen, ki pa niso bila pod vplivom Rontgenovih žarkov. Slične uspehe je dosegel Sviskj z najrazličnejšimi semeni, posebno pri zelenjavi. Njegova, odkritja imajo poseben pomen za one predele, kjer je poletje kratko in kjer plod nima dovolj časa za zorenje.
Privezali smo vole k ograji in šli pit. Gostilna je bila polna sejmarjev.
„Pod klancem" pa sc je zgodilo to, kar nihče ni pričakoval. Tam so bili tudi Poljanci, ki so sc začeli zanimati za naša voda. Nenadoma so začeli kupčevati z očetom. Ta je bil zdaj nekoliko mehkejši iti je ceno znižal kar na tri. Mešetarila je vsa gostilna.
„Tri ne boš dobil, saj si videl
sejm."	.
„Ali vola sta lepa, kakor nalašč za pitanje!" se je bahal oče.
Govorilo se je sem in tja, očetu so prigovarjali znanci, naj popusti, ta sc je z raskavim glasom branil za vsak krajcar, kakor bi mu dušo vlekel iz telesa, računal na prstih, odbijal, nato zlezel na dve in devet ter tu trdovratno obstal.
„Nc morem!" je vzdihnil.
Poljanec je ponujal dve in osem.
„Ker sta mi všeč. Na sejmu bi jih dobil za šest!"
„Ne ostane mi nič, ker moram kupiti druge!"	(Dalje	prih.)
Korupcija na Angleškem
Po slovenski zemlji
Slovenci pod Italijo
Kar razveselila so se naša srca, ko smo pred mesecem črtali dolge razprave o korupciji na Angleškem. Celo velika Britanija ima korupcijo, kako je ne In imeli mi? Poglejmo malo natančneje to angleško korupcijsko afero, ki je cele tedne razburjala sicer vedno hladnega Angleža! V teku te afere so Angleži pozabili celo na Abesinijo, Musolinija in Ne-guša. Zanimalo jih je le delo izrednega sodišča, ki je preiskovalo afero.
Najvažnejši v angleškem parlamentarnem življenju je trenutek, ko finančni minister v parlamentu odpre torbo, da objasni proračun za prihodnje leto. če je od preteklega leta kaj ostalo, razdeli, če je pa zmanjkalo, pa naloži nove davke. Do objave v parlamentu pa je proračun po starih pravilih za vsakega angleškega državljana skrivnost. Nihče razen vlade ne ve, kako izgloda. Tako je bilo tudi letos.
Skoro vsi finančniki so napovedovali, da bodo davki povečani. Vlada je namreč pred kratkim objavila načrt za povečano oborožitev Anglije. Vsa napovedovanja pa so bile le domneve. Sklenila so se velika zavarovanja proti izpremembam, ki bi jih prinesel proračun. To je v Angliji mogoče. Znani londonski finančnik in borzni špekulant pa se je zavaroval saimo proti morebitnemu novemu davku na čaj in kavo! Sklenil je zavarovanja pod r-u^Uoniinii imeni, a vedno samo za davek na kavo in čaj, ki ga do tedaj v Angliji še ni bilo.
in glej, na dan objave proračuna je finančni minister oznanil res nove davščine na kavo in čaj! Vse zavarovalnice so prisluhnile. Kako je borzni špekulant izvedel za nove davščine? Moral mu je povedati nekdo, ki je zanje vedel. Saj bi finančni minister lahko 'ravno tako obdavčil tudi sladkor, bencin in drugo. Afera! Le kdo je to bil! Treba je stvar razčistiti! Sestalo se je izredno sodišče, ki ima v Angliji izredno moč. Lahko se vtakne v vse intimnosti. Preiskava je pokazala, da je sam minister za kolonije Thomas najožji prijatelj bonzijanca, ki je sklepal zavarovanja. Thomas je do tega trenutka vžival največjo priljubljenost. Angleži so mu na kratko rekli »stari Jim«. Ko je stari Jim izvedel, da je osumljen, da je on izdal tajno, je takoj odšel k ministrskemu predsedniku Baldwi-nu in zahteval najstrožjo preiskavo. Ni pa bil osumljen samo on sam, temveč tudi njegov sin, ki je sklenil zavarovanja za omenjenega borznega špekulanta. Nezaslišana stvar, kaj ne? Minister sam zahteva preiskavo proti sebi in to za stvar, ,ki je samo osebna korupcija. Državna blagajna. namreč ni bila oškodovana. Mi tega seveda ne moremo razumeti, ker takih ministrov, ki bi sami zahtevali preiskave, nimamo. Naše z najtežjo muko privlečejo k zaslišanju (afera železnic!).
Preiskava izrednega sodišča je dognala take stvari v življenju ministra Thomasa in njegove
rodbine, da je stari Jim moral podati ostavko in je danes politično nemogoč človek. Njegova politična karijera je končana. Tako v Angliji. Pa pri nas?
Eno bo poučno tudi za nas: take stvari se razčistijo le v državah, kjer vlada svoboda, demokracija; kjer sede v parlamentih ljudje, ki so svobodno voljeni od državljanov, ki so svojim vo~ lilcem odgovorni. Fašizem tega ne pozna. Zato v fašističnih deželah ni korupcijskih afer, ker se o tem ne sme pisati, ker se o tem ne sme govoriti. Brez pravega demokratično in svobodno voljenega parlamenta ni prave kontrole nad upravljanjem države. Ni se preživel dober parlamentarizem — preživel se je le slab parlamentarizem.	Š.
Če tihotapijo veliki . . .
Dr. Aleksander Bodi je bil opolnomo-eeni minister v Moskvi. V Moskvo pa ni nikoli zašel. Živel je veselo diplomatsko življenje v Belgradu. Bil je namreč poslanik za	Rusijo,	ker z današnjo
kraljevina Jugoslavija nima diplomatskih stikov. V brezskrbnosti in v svojem razkošnem življenju si je našel nov, donosen posel. Začel je tihotapiti. Pa ne morda nekaj „gumbic" saharina, par vžigalnikov ali ogrski tobak. Tak posel je preveč nevaren in prinaša malo. Zato ni za Aleksandra Bodija, ministra v	Mo-
skvi. Začel je raje z velikopoteznim ti-hotastvom dragocenih preprog, pohištvom, posodo itd. Na vse to je velika carina, kupcev pa v bogatem Belgradu danes več kot kdajkoli. Pri tem so mu pomagali Ivan Nečajev, nekdanji ruski carski gardni oficir, do danes ugleden osiješki lastnik špediterske firme in sorodnik žene dr. Bodija, Rusinje. Ta je prevažal in razprodajal dragocenosti. Pomagali so še Pavel Gliick, trgovec starinskega pohištva in preprog v Belgradu, direktor prevozne dražbe „Inter-kontinental“, Štajner. Eden glavnih sokrivcev je bil pa Mija Mihailovič, do zadnjega šef protokola v zunanjem ministrstvu. V afero je zapleten tudi pred 'kratkim odpoklicani španski poslanik v Belgradu grof de Torihos.
Tihotapstvo se ije vršilo čisto „diplo-matskim" potom. Inozemska poslaništva imajo za vsa svoja naročila v inozemstvu carine prost uvoz. Treba samo, da poslanik zaprosi in navede, koliko hoče uvoziti in da šef protokola podpiše dovoljenje za carine prost uvoz. Zato sta bila poleg dr. Bodija in njegovih sposobnih pomagačev potrebna še Ilija Novakovič, ki je, kot kaže preiskava, dobro vedel, za koga je hlago, in španski poslanik.
Dr. Bodi je bil obzirno aretiran, pen-zioniran in zaslišan. Po zaslišanju so ga izpustili. Pozabivši na svojo diplomatsko čast, je porabil prvo priliko in zbežal s svojimi diplomatskimi listinami v inozemstvo. Ne ve se, kje je danes. Proti drugim krivcem teče preiskava energično dalje.
Dr. Bodi je znan tudi v notranji politiki. Pred petoniajskimi volitvami je opustil svoje diplomatske posle in imel celo pisarno za določanje kandidatov na Jevtičevi listi. Kot pišejo belgrajski listi, je organiziral z velikim uspehom glasovanje mrtvih in sploh nikdar živečih za Jevtiča.
Cene živilom v Italiji naglo rastejo.
Odkar so v Italiji v veljavi sankcije, odrejajo oblasti z vso strogostjo najvišje dovoljene cene. Trgovce, ki se pregreše zoper to in zahtevajo višje cene, kuznujejo s tem, da jim zapro prvič za nekaj dni trgovino; pri ponovnih kršitvah pa jim celo vzamejo obrtno dovoljenje. Zlasti so oblasti stroge napram Slovencem.
V	zadnjem času pa tudi to več ne pomaga. Cene živil gredo že splošno preko naj višje dopustne mere. Suj ni nič čudega: živil je pričelo zmanjkovati. Vpliv sankcij, ki jih sicer Italijani na videz omalovažujejo, se vedno bolj kaže. Italijani sicer trde, da so sunkcije za državo ugodne, ker jo bodo gospodursko osamosvojile in dvignile notranjo proizvodnjo. Toda to je res le za vojno industrijo. Drugo pa vse propada. Ni čudno, da zato stavlja fašizem danes kot edini pogoj mednarodnega sodelovanja:	ukinitev
sankcij!
Tlaka slovenskih kmetov ob meji.
Ob meji, v okolici Idrije, že več let grade ceste in druge naprave, s katerimi hočejo utrditi mejo. Ceste grade pod vojaškim nadzorstvom, u pri delih so bili večjidel do sedaj zaposleni Italijani iz notranjosti. V zadnjem času pa morajo širiti in popravljati občinske poti sami kmetje — s tlako. Pri nas bi temu rekli sedaj kuluk. Toda te občinske ceste bodo naravnost luksuzne za goveje in konjske vprege. Široke bodo namreč po 5 metrov in tlakovane; ob straneh pa bodo speljani kanali. V vasicah Gore, Dole, Za-vratec, ki leže ob meji, pa morajo posestniki sami dati drogove za električno napeljavo.
Cest ob meji so zgradili že mnogo in vse so krasne, Toda te ceste nimajo namena služiti kmetom, ki imajo tod gozdov in polja. Saj je večjidel cest zastraženih in je prepovedano po njih hoditi ali voziti. Drugod je prepovedano celo ozirati se, da se ne bi videlo, kaj je v grmovju zazidanega. Mnogi, ki niso vedeli, so radi tega že šli v ječo. Da niso te ceste za kmete ampak za vse kaj drugega, kaže jasno tudi to, da so pod nekatere ceste, zlasti na ovinkih podložili — dinamit.
K temu bi dodali še naslednji komentar angleškega lista „Daily He-raldu":	„Možnost italijanske akcije,
kateri bi bil cilj popolno obvladanje balkanskih držav, pričenjajo v resnici jemati resno."
Težka nesreča z granato. V Trnovem na Trnovski planoti se je pretekli teden zgodila strašna tragedija. Vzrok je bila granata, ki je ostala še iz svetovna vojne. Lakota sili ljudi, da za košček kruha izpostavljajo življenje največjim nevarnostim. Ni je vasi na goriški fronti, iz katere ne bi po več ljudi, od otrok pa do starčkov, brskalo po okolici in iskalo starega železa. O tem smo zadnjič že pisali. Če staknejo pri tem še celo granato, je to za njih kljub nevarnosti velik dogodek. Granata je težka in ima poleg slabših kovin tudi medenino, ki se boljše plača. Zato jo skuša vsakdo prej odpreti in jo razstaviti. Mnogokrat uspe, a skoro vsak plača pri tem delu zelo drago. Tako danes tudi ni več vasi daleč po Krasu in Goriškem, ki ne bi imela ene ali več smrtnih žrtev in več pohabljencev.
Višek tragedije pa je doletel družino Lipicar v Trnovem. Granata je namreč raznesla očeta Evgena, starega 50 let, njegovo 40 letno ženo Viktorijo in 7 letnega sinčka Evgena. Vsi trije so skušali
odpreti najdeno granato, ki jih je pa grozovito raznesla. Starša sta pustila še 5 otrok od 1 do 14 leta. Kdo nosi odgovornost za vse te nedolžne žrtve?
Povsod samo vojaštvo. Ob meji bodo imeli letos velike vaje, za katere se že vrše priprave. Ponekod pa je že sedaj ■mnogo vojakov. V Trnovem in Ilirski Bistrici jih je nad 3500, v obmejni pas St. Peter na Krasu-Postojna-Reka, pa jih pričakujejo okoli 120.000. V gorah nad Idrijo je bila že razpisana licitacija za dobavo okoli 18 glav goveda dnevno za vojaštvo itd. To je prava nesreča za naše kmete po letošnji deževni pomladi.
Bela Krajina
Na delu... Prejel sem tebe, „Stara Pravda". Veseli me, da si tednik. Naročnino do konca leta sem poravnal. Poslal sem ti dva naslova naročnikov.
Odslej bom „Stari Pravdi" vedno pridobival novih naročnikov. Za to se mi nudi prilika, ko grem k sveti maši, ko sedim v gostilni, ko sem na društveni veselici, ko grem na semenj. Koderkoli pridem z ljudmi v stik, jih nagovarjam, naj se naroče na naš list „Staro Pravdo". Dam jo vsakomur, ki se zanjo zanima in mu rečem, naj jo da prečitati tudi sosedu.
Da morem naš list širiti, zberem v svoji vasi prečitane številke „Stare Pravde", na katero je naročena cela vas. Ko grem v sosednjo vas, trg ali mesto, jo vzamem s seboj in tam razdam ljudem, da si jo potem eden ali drugi naroči. Če pa gre kdo drugi iz vasi, pa vzame on prebrane številke, kakor smo zmenjeni, in sicer vsakokrat v drugo vas. Tako vedo v vsaki vasi, da je „Stara Pravda" na pohodu!
V	moji vasi smo se zmenili tako, da mora vsak naročnik „Stare Pravde" pridobivati nove naročnike in da si mora po okoliških vaseh pridobiti vsak svojega zaapnika, ki mu bo pomagal širiti naš list. Odslej bomo vsako nedeljo in praznik nalašč hodili nabirat „Stari Pravdi" naročnike v sosednje vasi. Šli bomo razdeljeni po skupinah 3 do 5 mož v sosednje vasi. Izkušnja nas uči, da ena oseba nima toliko vpliva kot štiri ali pet.
Nekateri bi si radi naš list naročili, pa sami ne zmorejo. Rečemo jim, naj se združijo dva ali trije in naj skupno naroče. Če pa je kdo tako reven, da tudi skupne naročnine ne zmore, mu pa damo čitati list in rečemo, naj nabira nove naročnike ter naj razlaga sosedom, kar je čital. Če pa je kdo docela proti našemu listu, mu rečemo, naj od nas nikar ne pričakuje pomoči, naj jo išče od tistih, katerim zaupa in katere podpira.
Sedaj, ko v naši vasi ni več sleparskih listov, smo se odločili, da jih moramo izgnati tudi iz sosednjih vasi in tudi tam razširiti „Sta.ro Pravdo". Gostilničarju rečemo, da nas ne bo v njegovo gostilno, trgovcu, da ne bomo njegove robe kupovali, obrtniku, da ne kupimo njegovih izdelkov, dokler ne postane naročnik „Stare Pravde".
Tako, vidite, čitatelji „Stare Pravde", delamo mi kmetje v belokranjski vasi za boljšo bodočnost svojo in svojih otrok, za zmago stare pravde. Ali delate tudi vi, čitatelji in naročniki po ostali Sloveniji tako, kot delamo mi? Če ne delate, delajte! Zakaj tudi drugi ne bodo delali za vas, ako ne’ boste sami delali. Mi moramo svoj list širiti po vsej Sloveniji. Le če bo dobro razpreden, smemo upati, da si bomo izbojevali pravice!
Mrzla vas pri Krški vasi
Račun brez krčmarja... Cital sem v ,.Domovini", da so se 25. V. 1936 sešli v Ljubljani zastopniki JNS. Hvalili so se, da so se odzvali iz cele banovine in vseh okrajev. Ali si gospodje mogoče predstavljate, da ste sami cela »banovina"? Ne delajte računa brez krčmarja! Pridite med nas, pa boste videli, iz česa obstoji cela „banovina“, ali iz vas samih, ali iz naroda! Mi dobro poznamo vas kakor tudi vašo organizacijo! Ko ste leta 1931. ustanovili organizacijo, smo šli pri nas vsi na vašo ladjo. Obljubili ste nam namreč vse. Dobro se spominjam, da so prišli k nam na sestanek zaupniki vaše stranke v .mesecu avgustu leta 1932. Prišli so na VI. Malence, kjer se gradi cesta od Malenc do hrvaške meje. Navzoč je bil tudi zastopnik krškega okraja g. Drmel. Vse ste nam obljubili: da se bo dogotovila cesta, ki je dolga 8 km, a je izdelane komaj 3 km. In še več podobnih stvari. Vse ste obljubili, -pa nič izpolnili. Le pridite še k nam da si napolnite ladjo: predobro vas poznamo! Danes vas drugi posnemajo. Zapomnite si pa vi in vsi, ki vas posnemajo: Bog ne plača vsako soboto, toda dan vašega plačila vseeno pride! Lorbar.
Črna
Za demokracijo. Po raznih državah je demokracija podlegla fašizmu samo zato, ker je bila samo demokracija po imenu. Nekateri voditelji narodov se na-zivajo demokrate In svoje delo proglašajo za demokratično. V resnici pa ljudstvo nima nobenega vpliva na njihovo delovanje. Zato ni čuda, če ljudstvo nasede fašistom, ki so odkrito proti demokraciji, kompromitirani po zaslugi demokratov samozvancev.
Tudi pri nas čujemo in čitamo, kako se vse politične stranke borijo za demokracijo. Iz njihovega preteklega ali sedanjega delovanja vidimo ravno nasprotno. Mislim, da mi ne bo nihče oporekal, če trdim, da delajo nekateri to zato, da pravo demokracijo še bolj kompromitirajo, da tako napravijo lažjo pot fašizmu, katerega pristaši so v svojem srcu. Večji sovražnik ljudske svobode in pravice je demokrat po imenu, ki se poslužuje fašističnih dejanj, kakor odkrit fašist.
Potrebna je prava demokracija v zasebnem in javnem življenju. Dokler te nimamo, imamo dolžnost, da se za njo borimo. Zato nam je potrebno: Popolnoma svobodne in tajne volitve:; popolna svoboda mišljenja, zborovanj, sestankov in posvetov; popolna svoboda tiska. Pri vseh upravnih in gospodarskih ukrepih naj soodloča ljudstvo. Osebe in stanovi naj bodo enakopravni. Vpliv kapitala na politiko mora odpasti.
Vse izrabljalce svobode naj kaznujejo strogo redna sodišča, ki naj bodo neodvisna. To so glavni temelji demokracije, za katere se mora narod boriti in po katerih borno dosegli srečnejšo bodočnost.
Naš narod je pošten, zato mu dajte priložnost, da se Izšola in da sam odloča o svoji usodi.
Zato, slovenski narod, združi se v skupno borbo za pravico svojo in svojih otrok! Živela borba za enakopravnost! Dol z ponarejevalci demokracije!
C. J.
Trbovlje
Naši delavci, ki so zaposleni pri občinskih in banovinskih javnih delili, žive v skrajno mizernem položaju. Prvič prejemajo izredno nizke mezde, drugič pa trpe na pomanjkanju primernih stanovanj. Že lansko leto srno objavili v bivši »Ljudski Pravici" žalosten in ne-
kulturen primer. Neki deložiranec je moral stanovati s svojo družino pod kozolcem, ker radi prenizke mezde ni mogel plačati stanarine. Ker grozi sedaj nekaterim ista usoda, so se obrnil? na tukajšnjo občino z naslednjo vlogo:
P. n. Uprava občine Trbovlje.
Beda, v kateri se nahajamo, nas je prisilila, da se obrnemo' z vlogo na zgoraj omenjeni naslov s prošnjo, da se reši naše vprašanje glede stanovanja, katerega ne moremo več sami plačevati.
Znano je občinski upravi, da se nam je plača pri občinskih javnih delih zmanjšala za 50 para na uro in to 4 Din dnevno, kar znese mesečno 96 Din. S tem denarjem smo plačevali stanovanje. Zdaj ne moremo stanovanja plačati. Radi tega, ker ne moremo stanovanja plačati, so nam že nekateri stanovanje odpovedali z 31. majem t. 1.
Iz tega se vidi, da bo s 15. junijem nas že nekaj postavljenih na ulico. Zato je nujno, da zgoraj navedeni naslov začne graditi stanovanjsko hišo, katera je bila v lanskem občinskem proračunu že odobrena, in da se zopet v letošnjem proračunu ta postavka sigurno odobri, da na ta način pridemo* čimprej do stanovanja.
Dokler pa nimamo občinskega stanovanja pa smo primorani, da se obrnemo na gornji naslov, da nam plača stanovanje in to neglede kje smo zaposleni, ali pri občinskih ali banovinskih javnih de-
Bojijo se polemike,
Ob zaključku te številke je prinesel ..Slovenec", dne 16. junija t. 1. napad na »Slovensko ljudsko fronto". Članek ponatiskujemo v glavnih odlomkih. V kolikor nam bo dopuščeno, bomo na napad odgovorili. Članek nosi naslov
»Slovenska ljudska fronta"
in se glasi:
»Najnovejša oblika politično organiziranega ateizma in skrajnega socializma prekucuštva je »ljudska fronta" (front populaire) ...
Vsak1 tuj duh, pa naj se pojavi kjerkoli v svetli, počasi pride tudi k nam. Tudi »ljudska fronta" je zavohala to lepo zemljo in narod, katerega zemljepisni in politični položaj je tako zapleten, da se je ponesrečila že cela vrsta poizkusov, ki so skušali ta položaj razvozlati in izboljšati. Zato je »ljudska fronta" pohitela in pričakovati moramo, da bo v kratkem z vso zgovornostjo stopila pred narod, češ, da je edino v njej tista zagonetna rešitev vseh naših perečih vprašanj, v popolni breznačelnosti in kajpada tudi brcz-vernosti.
Še v dobi večjega političnega strahovanja JNS je bilo med slovenskimi liberalci za celo procesijo ljudi, ki niso bili zadovoljni, da niso nikdar prišli na vrsto. Proti dr. Kramerju so dviguli glavo pogumni »bojevniki", Puclju so se upirali in razhajali njegovi »samostojni kmetje", socialisti svojim sorodnikom niso mogli odpustiti njihove sebičnosti, voditelji nekdanjih strančic niso mogli preboleti, da so tako neopaženo izginili s političnega površja, vmes pa se je pojavila še skupina okrog bivše »Ljudske pravice", sami mladi ljudje, ki imajo ob vsakih občinskih volitvah polne roke dela, ki budno spremljajo vsak delavski štrajk in ki se skušajo uveljaviti pri vsaki demonstraciji na ljubljanski univerzi. Vsi ti drobci, čeprav med seboj tako različni, so v sredo zvečer v Mariboru ustanovili »Slovensko ljudsko fronto , v katero pa so vabljeni vsi, ki še niso poslanci ali ministri, vsi, ki s svojo za-
lih. Plača nikjer ne odgovarja, da bi se mogli mi vsaj za silo preživljati in -plačevati stanovanje.
Prejšnja občinska uprava nam je vedno plačevala stanovanje ne glede na tc ali smo bili zaposleni ali ne. Ona se je dobro zavedala, da z zaslužkom pri javnih delih nismo mogli plačevati stanovanja, ak-oravno so bili takrat med nami takšni, ki so zaslužili po 3.50 do
4	Din na uro. Zgoraj omenjena uprava je to plačevanje stanovanja ukinila, zato prosimo občinsko upravo in odbor, da naj bo vsaj toliko socijalen, kakor je -bil prejšnji odbor.
Naša vloga naj se predloži plenumu, da sklepa o njej in da nas reši, da ne bomo zopet stanovali pod kakšnim kozolcem, kakor se je to že zgodilo lansko leto brezposelnim.
S spoštovanjem:
Kreže Alojz, Klančar Maks, Klančar Rudi, Kreže Franc, Jeršin Konrad, Zalar Alojz, Paulič Ivan, Zemljan Franc, Drnovšek Rihard, Suhar Josip, Sušnik Alojz, Erjavec Ignac, Aškerc Karl, Grive Ivan.
*
Dne 10. VI. se je smrtno ponesrečil p-ri delu naš tovariš Mežnarič August, star 26 let in poročen. Zapušča enega nepreskrbljenega otroka in svojo družico. Ponesrečeni je bil zaposlen pri TPD na vzhodnem obratu, kjer se najbolj izkorišča delovna sila.
zato sunek v hrbet
postavljenost jo niso zadovoljni, vsi, ki niso zadovoljni z današnjimi razmerami (torej vsi Evropejci) in ki so obenem strupeno razpoloženi do vere. Za izrazite komuniste pa je prihranjeno še posebno mesto, čigar zasedba pa bo najbrž ostala tajna. V to fronto torej morejo vsi, ki jim slovenski narod tak, kakršen je, ni všeč in ‘ki jih ni sram v prvem svitu svobode skočiti mu v hrbet. Le za dosledne katolike in značajne Slovence v tej fronti ni prostora. Sicer je pripravljeno mesto tudi za krščanske delavce, ki pa se visokemu vabilu v tako druščino ne bodo mogli odzvati, ako bodo hoteli ostati samim sebi zvesti. Ustanovitvi je botroval dr. Drago!juh Jovanovič, vodja levega krila srbskih zemljoradnikov, ki ga moskovska »Pravda" večkrat odkrito pohvali, češ, da je to edina struja, ki ima v Srbiji kaj bodočnosti.
Programa ta fronta še nima, tudi ni verjetno, da bi kdaj razglasila, ker je bolje šariti kar tako, da ti nihče ne more očitati nedoslednosti. Hotela se bo pridružiti dr. Mačku, s katerim I>i danes že vsak rad delil dobrote narodnih voditeljev, da se mora on že kar otresati sodelavcev, pri tem pa se je že večkrat pokazalo, da nekateri sploh ne marajo oditi od njega, čeprav jih on čisto nič ne mara. Tako je n. pr. odbil predlog hrvatskih komunistov, naj bi se njegovo in komunistično gibanje združilo v »ljudsko fronto". Dr. Maček je postal zlasti za slovenske avanturiste mogočna skrivalnica. Dosedaj smo v slovenskem mačkovstvn ločili vedno dve struji: ena je bila zgolj politična in je svoj program še kolikor toliko črpalu iz programa dr. Mačka. To je bila skupinu okrog »Slovenske zemlje". Druga skupina pa se dr. Mačku
samo vsiljevala......... To	je	bila
skupina okrog bivše »Ljudske pravice". »Slovenski zemlji" je dr. Maček dne K), marca dal priznanje, da je samo ta člen Hrvatom in Slovencem skupnega kmečko-delavskegu gibanja. Ne vemo sicer, ali je dr. Maček privolil v to, da bi se »Slovenska zemlja" preselila v
ljudsko fronto ali ne, vemo pa le iz današnjega »Obzora", da bo dne 28. t. m. sestanek konzorcijev »Slovenske zemlje" in »Stare pravde", tednika, ki hoče nekako izpolniti vrzel, ki je menda v Sloveniji nastala z prenehanjem »Ljudske pravice", kateri pa dr. Maček nikdar ni dal kakega priznanja, da spada v njegov idejni krog. Na tem sestanku naj bi ta dva lista stopila v enega ali pa nuj bi se napravil načrt za složno sodelovanje obeh listov.
S	»slovensko ljudsko fronto" naj bi k srbskemu in hrvatskemu delu »združene" opozicije — ki je vedno bolj raz-družena —, pristopil še tretji, slovenski del. S tem bi bila tu opozicijonulna zgradba »zgrajena do vrha". Toda že srbski in hrvatski del se kljub tolikim pogajanjem nista mogla zediniti in težko je verjeti, da bi slovenski del kaj pripomogel k skupnemu nastopu. Zato je ta fronta s stališča notranje politike brez pomena, zanima nas le kot pojav našega domačega življenja.
Edina skupina v tej fronti, ki ima nekaj programa, je krog bivše »Ljudske pravice", ki je v istoimenskem glasilu širil svoje ideje, ki so pa bile s komunizmom tako sorodne, da je oblast glasilo prepovedala. Isto usodo je doživel »Bojevnik", glasilo bojevnikov. Vse druge skupine v tej fronti so ostanki razkrajajočega se liberalizmu, čigar voditelji so se naveličali čakati na obujen je JNS. Tudi »Ljudska pravica" je sioer prišla od ljudi, ki so sprva spadali v liberalni krog, ki pa so ga kakor povsod drugod po svetu, z radikalizmom mladine preskočili in šli še dalje v najbolj levo skrajnost. Potemtakem je v Sloveniji zagledalu beli dan »ljudska fronta" po vzorcu zupadno-evropskih ljudskih front, ki so se še vse najbolj izkazale v sporadičnih nemirih iu \ organiziranja kov in masovnih akcij. Na dam vseh teh front je komunizem, ki se njihovim buržujskim voditeljem zdi veliko bolj moderen kot strphneb liberalizem ali nerodovitni socializem.
ZAUPNIKI!
Vsem zaupnikom, ki so se javili, razpošljemo ta teden sezname naročnikov in naročilnice. Prej nam radi preobilice dela to ni bilo mogoče.
Organizirajte mesečno pobiranje naročnine!
Čitajte dopis »Na delu« iz Be-lokrajine, ki ga prinašamo na čelu dopisov. Naj vam bo za vzgled, kako je treba organizirati zaupniško delo!
Organizirajte mesečno pobiranje naročnine!
UREDNIŠTVO SPOROČA!
Vsem naročnikom, ki so se obrnili po pravniške in zdravniške nasvete sporočamo, da jim bomo poslali odgovore ta teden. Prej nam radi začetnih težav ni bilo mogoče.
Dopisniki! Prosimo Vas, da vedno pripomnite, ali smemo priobčiti tudi Vaš podpis.
Ureja in za uredništvo odgovarja dr. Joža Vilfan. - Izdaja konzorcij »Stare pravde". Predstavnik Stane Vidmar. - Tisk J. Blas-nika nasl.. Univerzitetna tiskarna in litografija, d. d. v Ljubljani. - Odgovoren L. Mikuš.