kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 23 1975 41 DELEŽ SLOVENSKIH UČITELJEV GLUHIH PRI STROKOVNEM IN SPLOŠNO IZDAJATELJSKEM DELU bogo jakopič Ko ob pomembnih obletnich pregledujemo delo posameznih zavodov, ne moremo mimo resnice, da so dali vsakemu zavednemu delu pomemben pečat zavodni učitelji, ki so delo- vali zunaj ali znotraj kake ustanove. Iz biblio- grafskih in drugih zapiskov je razvidno, da so dajali slovenski javnosti tiskano gradivo o delovanju in skrbi za gluhe v 19. stoletju pretežno zavodi zunaj Ljubljane, saj je ljub- ljanski zavod nastal šele leta 1900. Po tej let- nici, to je v 20. stoletju, pa se je dejavnost v tej smeri osredotočila na ljubljanskem zavo- du, kar je razvidno iz nadaljnjega besedila. Surdopedagoška veda je bila pri nas Slo- vencih zajeta v strokovnih knjigah in član- kih razmeroma pozno. Tega pa ni težko razu- meti, če pomislimo na razvoj naše zgodovine in samobitnosti v preteklosti. Ker je surdo- pedagoška stroka le veja splošne pedagoške znanosti, je razumljivo, da se je le-ta razvi- jala v mejah splošne pedagoške prakse na Slovenskem. V dobi, ki jo omenjam, je bil naš živel j pod oblastjo stare Avstrije. Avstrij- ske dežele pa so bile tudi pri tisku različno upoštevane. Naše šolstvo je bilo ob zatonu preteklega stoletja pa tudi še nekaj časa na začetku sedanjega stoletja precej tesno veza- no na avstrijsko izdajateljsko dejavnost, ki je imela svoje centre predvsem na Dunaju, v Pragi in v Gradcu. Razumljivo je, da je vse to bilo ozko povezano s splošno politiko av- strijskega monopolizma nad deželami, ki so bile bolj odročne. Obenem pa je bilo to tudi v zvezi s praktično stranjo same založniške dejavnosti, saj so Slovenci tiste dobe dobivali v roke obilico prevodov avstrijskih, nemških in čeških avtorjev, ker jih sami niso imeli dovolj ali ker sami niso imeli dovolj stro- kovno usposobljenega kadra, ki bi enako- vredno uveljavil svoje izsledke in samostoj- no tiskal učne knjige, Poleg tega je bila na Dunaju centralna cenzurna komisija, žal, v mnogih primerih edino odločujoča za potrdi- tev ali zavrnitev kake knjige. Jasno je, da to niso bili edini pogoji, ki so narekovali sta- gnacijo splošno pedagoškega, še najbolj pa specialno pedagoškega tiska. Kakor sem že omenil, je bila ena izmed poglavitnih ovir za širjenje surdopedagoške literature tudi pre- majhna zainteresiranost pedagoškega kadra za ta področja v tej dobi, premajhno znanje našega učiteljstva o vzgoji in delu z gluhimi, nepopolna osveščenost našega kadra glede na izrazoslovje in stil pisanja v delih s tega po- dročja. Večji pogumni poizkusi v drugi po- lovici 19. stoletja (Koprivnik in Rudež) so do- 42 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 23 1975 kaj redke izjeme med našimi pedagogi tiste dobe. Čeprav je bila knjiga, zlasti pedagoška, že od nekdaj cenjena, moremo trdiiti, da je v naši besedi tiskana knjiga bila še bolj dra- gocena dobrina, saj je bilo izkustvo pisca ma- lega naroda; ta je hotel širiti svoje obzorje in se pobližje seznaniti s tistimi metodami, ki so bile že desetletja last in privilegij številnej- ših in močnejših narodov. Poskusi teologa in pisatelja Valentina Sta- niča (1774—1847) so hvalevredni, četudi še pisani v nemškem jeziku.' Leta 1875 je izdal Andrej Pavletič »Knjižico za poduk gluhone- mov«, kot je naslov dela, ki je zanimivo. (I. do III. r.) Delo je izšlo v Gorici. Bolj pa se lahko pohvalimo s prvim večjim delom take narave v slovenskem jeziku, z delom Janeza Koprdvnika, učitelja na učiteljišču v Mari- boru, saj je leta 1888 izdal drobno knjigo kot nekakšen ponatis iz učiteljskega lista »Po- potnik«. Knjiga, ki nosi naslov »Gluhomutec in nja obrazovanje«, je razdeljena na dve obsežni poglavji, kjer nam pisec govori o vzgoji gluhonemega v družini in v šoli ter o življenju gluhih v preteklosti. Značilni na- slovi iz te knjige so: Kaj je gluhost. Kako se je prepričati, če je otrok gluh? Telogibno govorjenje, Glasovni jezik itd. Poleg navedenega se avtor pomudi tudi ob razvoju izobrazbe gluhonemih in o metodah dela z gluhimi. Seveda je imel avtor v mislih predvsem dežele v okviru stare Avstrije. Ko- privnik je bil zelo razgledan šolnik in je na- pravil poseben izpit za poučevanje gluhone- mih v Gradcu leta 1887.2 Dve leti pred Janezom Koprivnikom se je na Krasu rodil Anton Rudež, ki je leta 1894 izdal v Gabrščkovi založbi v Gorici obsežno strokovno knjigo o zgodovini in vzgoji gluho- nemih z naslovom »Gluhonemi«. V prvem de- lu svoje knjige obravnava Rudež zgodovino gluhih po posameznih obdobjih, v zadnjem izmed njih pa se še posebej ustavi ob meto- diki vzgoje in izobrazbe. Poleg tega se loteva že tudi naše domače zgodovine izobraževanja gluhih. Vsekakor velja izreči, da je to naj- boljša surdopečiagoška knjiga na koncu 19. in začetku 20. stoletja s tega področja, da ne govorim o tem, kaj vse lahko človek iz nje črpa še danes. Letno poročilo Kranjskega ustanovnega zavoda za gluhoneme v Ljubljani, ki opisuje ustanovitev ter prizadevanje učiteljev zavoda, je bilo pisano v nemščini in slovenščini. Iz- šlo je leta 1907. Sestavil ga je Janko Pianecki. Delo je bilo smotrno organizirano, čeprav je primanjkovalo še strokovno izvežbanega in številčno močnejšega kadra. V beležkah (skripta) dolgoletnega (sedaj že pokojnega) ravnatelja Gluhonemnice v Ljub- ljani Frana Grma pa sem mimogrede zasledil kratek sestavek o vodilnih metodikih in raz- ličnih piscih, ki govore o razvoju metode de- la z gluhimi v Evropi v 19. stoletju. Tega se- veda pokojni marljivi surdopedagog ni dal v tisk, kakor tudi ne svojih zapiskov o fone- tiki, ki pa so že prerasli za naše pojme obi- čajni okvir nekih skript pa jih žal nimamo v knjigi. Kdor pozna delavno življenje Frana Grma, lahko razume, da je bil on tisti mož prve generacije učiteljev gluhih, ki si je s svojim delom zaslužil trajen spomin, saj je nenehno zasledoval razvoj in dosežke fone- tike ne samo v Avstriji, temveč tudi drugod po svetu. Največ svojih člankov je izročil »Popotniku« in »Učiteljskemu tovarišu«. V »Popotniku« sta izšli razpravi »Vzroki po- manjkljivemu govoru« in »Določitev inteli- gence in sluha« (iz leta 1920) ter članek »Skrbstvena vzgoja« (Slovenska šolska mati- ca, 1920). Mnogo člankov je izšlo tudi dru- god. Dosti pa jih je še neprebranih in v ro- kopisu. Ce primerjamo to pisateljsko vnemo na za- četku našega stoletja s tisto, ki je bila v 19. stoletju bolj usmerjena k materialni rešitvi problematike vzgoje in izobraževanja gluhih (gradnja Zavoda v Ljubljani) ter k šolanju mlajšega učiteljskega rodu v smislu, kako po- magati gluhim, je pot razvoja našega sistema, vključevanja v vzgojo in izobrazbo gluhih jasna. Med učitelji, ki so službovali v 70-let- nem razdobju, prav z lahkoto zasledimo sku- pino praktičnih pedagogov, ki so bili dokaj vešči pisanja za strokovne časopise in tudi pisci samostojnih strokovnih del. To pa je bilo tem bolj potrebno, ker so morali na tem področju orati ledino tako v strokovni ter- minologiji kakor tudi v vzgledih, kako se ravnati, da bo našemu gluhemu otroku kar najbolj pomagano. Večje literarno udejstvo- vanje te prve učiteljske generacije je v ve- liki meri in z gotovostjo zavrla prva svetov- na vojna. Zato je tembolj jasno, da so se po njej že začela kazati znamenja literarne in literarno strokovne odjuge. Zavodni učitelji Ivo Erbežnik, Vita Zupančič in Vilko Mazi so že leta 1921 izdali čitanko za I. razred, ki je lepo litografirana ter je lahko še danes zgled za pedagoško poglobljeno in gluhim otrokom zelo primerno učno knjigo. Slike so bile delo učitelja Erbežnika in so zelo lepo izdelane. Leta 1923 je uredil pedagog Vilko Mazi posebno »Čitanko za izredne osnovne šole« (74 podob), ki je bila skupno delo za- vednega kolektiva. V njej je več Gasparije- vih podob. kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 23 1975 43 Članke in poročila o gluhih otrocih zasledi- mo na številnih mestih v dnevnem in revial- nem tisku. Med najaktivnejše pisce medvoj- ne dobe moramo upravičeno šteti Vilka Ma- zija, ki je bil začetnik in mentor logopedske- mu oddelku na našem zavodu. Njegovo delo je precej obsežno, zato se bojim, da bom kaj izpustil. Med njegova strokovna dela naj uvrstimo sledeče: leta 1933 je izdal knjižico »Usoda gluhoneme mladine«, leta 1935 »Go- vorne motnje« in »Pomoč gluhonemi mladi- ni«, leta 1941 socialno usmerjeno brošurico o delu na zavodu »Pomoč najbednejšim«. Leta 1948 je izšla knjižica »Preprečevanje in zdravljenje ječanja«. Poleg naštetega je osta- lo še marsikaj v rokopisu. Znana je tudi nje- gova čitanka za posebne osnovne šole, ki pa je izšla že leta 1923. Tako lahko prištevamo V. Mazija med pionirje za sestavo učbenikov za prizadete v stari Jugoslaviji. Vilko Mazi je znan tudi kot planinski pisatelj in karto- graf, njegova je npr. knjižica »Razgled s Triglava« itd. Pisal je v številne časopise. Ob- javljal je svoje članke tudi v zavodnih zbor- nikih ob jubilejih. Med starejšo predvojno skupino (pred drugo svetovno vojno) ne smemo pozabiti dela pedagoga Rudolfa Dostala, ki je uredil s so- delavcem Supančičem »Zbornik ob 40-letnici Gluhonemnice v Ljubljani« (1940). Rudolf Dostal je bil lokalni zgodovinar in nabiralec ljudske folklore. Pisal je v različne zgodovin- ske časopise pod oznako »Labacensis (Ljub- ljančan)«. Anton Skala, referent za posebno šolstvo v Beogradu, je napisal knjigo »Vzgoja razvojno prizadetega otroka«, ki jo je pre- vedel v slovenski jezik Marjan Pavčič. Pred vojno je deloval na tem zavodu tudi pedagog Vinko Rupnik, ki je z učenci pri- pravljal, urejal in opalografiral otroški list za gluho mladino »Sonček« (1937—1941). Ta je s sodelavcem Erbežnikom zaoral trdo v le- dino ter s prijetnim smislom za urejanje za- htevnejšega časopisa oblikoval prisrčno glasil- ce. »Sonček« je bil uvod v skupino listov, ki so jih izdajali in brali gluhi učenci ob podpori učiteljskega kadra še v nadaljnjih letih.' Omeniti je treba zavednega pedagoga Karla Puharja, ki je pisal že pred vojno v listu »Glas nedužnih« o globalni metodi. V razdobju med obema vojnama je zavodni katehet Alojzij Tome izdal Katekizem za gluhoneme (leta 1939), ki je opremljen s sli- kami v barvah. Leta 1932 in 1944 pa sta iz- šla izpod peresa istega avtorja drobna molit- venika za gluhoneme. Sodelavci prvega ju- bilejnega zbornika (1940) so surdopedagogi starejše in srednje učiteljske generacije za- voda: Mirko Dermelj, I. Kunst, Ljubo Der- melj, Anton Skala, Vita Zupančič, Fran Grm, Vilko Mazi, Viktor Šega, Karel Puhar, Jože Zakovšek, Ivan Erbežnik, Alojzij Tome, Ru- dolf Dostal, Ljudmila Penko, Metod Kumelj, Marija Ravnikar, Zdravko Omerza, Matilda Podkrajšek, Drago Supančič, Vinko Rupnik. Pri Zborniku, ki je izšel leta 1950 ob 50-let- i niči Zavoda, so sodelovali še nekateri pisci j predvojnega zbornika, vmes pa že najdemo i imena mlajše generacije učiteljev zavoda. Tako se srečamo z imeni znanih surdopeda- gogov: Mirka Dermelja, Ljudmile Penko, Zo- re Pianecki, Marije Ravnikar, Zdravka Omerza, Albina Ogorelca, Stanka Kavčiča, Emila Ulage, Vinka Rupnika, Franceta Kuna- verja, Jožeta Kmetca, Štefke Škrk-Bernot, i Zvonka Ermenca, Ele Erker, dr. Hribarjeve ter gojencev zavoda. V tem zborniku se že kažejo prizadevanja po novih izsledkih na področju surdopedagogike in logopedije in j skrb mlajše generacije, da bi enakopravno | vstopila v celotno dejavnost tako lepo zače- tega dela starejše generacije. Med najvidnejše predstavnike tistih, ki pi- i šejo v korist gluhih in vzgajajo s svojimi pri- i spevki in praktičnimi napotki novo genera- cijo učiteljev in vzgojiteljev, moremo brez pridržka prišteli Zdravka Omerza in Emila Ulaga. Področje logoped.ije je zelo obsežno; svoj osebni pečat mu je dal z dolgoletnim de- lom logoped Zdravko Omerza. Po svojih predhodnikih Vilku Maziju, Dragu Supanči- j ču in Albinu Ogorelcu je prevzel logopedsko i delo na zavodu. Poleg zahtevnega dela je : našel čas za sestavljanje nekaterih več ali; manj obsežnih del s surdopedagoškega in lo- gopedskega ter avdiopedagoškega področja dela. Med najvažnejša dela tega avtorja so- , dijo: Predšolski gluhi otrok in njegova vzgo- j ja (Ljubljana 1955), Logopedija (Ljubljana,; 1959), Naglušni otrok (Ljubljana, 1964), Sluš- \ ne sposobnosti učencev na osnovnih šolah: (Ljubljana, 1963), Uporabna fonetika (Ljub- ; Ijana, 1964, 1970), Metodika pouka računstva i — Začetno računanje. Sodeloval je pri II. in i III. berilu za gluhe (Ljubljana, 1954, 1972) j ter pri obeh jubilejnih zbornikih zavoda ' (1940, 1950). Zadnje važnejše njegovo delo so i Govorne napake (1972). Napisal je številne j članke za pedagoge in specialne pedagoge v \ Specialni školi, v Sodobni pedagogiki in v J dnevnem in revialnem časopisju in tudi v > inozemskih časopisih. Njegovo kritično, izda- ! jateljsko in vzgojno delo je bogato. < Med vestnimi sodelavci zavoda, ki so si ne- nehno prizadevali po razvoju in napredku ter pisali številne članke in samostojna dela, naj \ omenimo zavodnega pedagoga Emila Ulago. .j Kot urednik časopisa »Naš svet« (1951—1961) i 44 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 23 1975 je uspel pridobiti za sodelovanje številne za- vedne in druge pedagoge, ki so z vso marlji- vostjo bodisi sami ali pod njegovim mentor- stvom zapisali za gluho mladino lepo število odličnih in dobrih sestavkov, ki jih še danes z veseljem bere. Za Naš svet so pisali: Zora Pianecki, Draga in Emil Ulaga, Zinka Snoj, Nikola Ignjatovič, Vera in Jože Kmetec, Mi- lena Subert, Stanko Kavčič, Ela Erker, Jože Zakovšek, dr. Stane Zaletel, Jožica Glažar, Nuša Kramar, Štefka Bernot, Avgust Gabro- vec, Majda Puhar, Angela Smerkolj, Marja- na Lunder, Marija Lipužič, Jelka Godec, Jo- že Bergant, Stana Vinšek in drugi, tudi šte- vilni učenci osnovne in poklicne šole. Sestav- ki so bili zbrani po težavnostni stopnji in pro- blematiki od lažjega k težjemu; to je, od be- ril in sestavkov, primernih za učence nižjih razredov osnovne šole, do takih prispevkov, ki so bili dobrodošli učencem višjih razredov osnovne in poklicne šole. S tem delom je prvič v zgodovini zavoda postal specialni list za slušno prizadeto mladino tudi dobro- došel in uspešen učni pripomoček, ki je na- domeščal takrat še zelo redka berila za te učence. Emil Ulaga ima bogate zasluge za obliko- vanje govora naših učencev, saj je prav v ta namen napisal kar dve samostojni knjigi: Pikapolonica (Ljubljana, 1960) in Pogovarjaj- mo se (Ljubljana, 1965). Obe lepo ilustrirani in pedagoško bogati knjigi imata tudi slovar s primernimi ilustracijami. Veliko delo je opravil tudi pri učbenikih materinega jezika za osnovne šole za gluhe učence. Sodeloval je pri IV. berilu za gluho mladino (Beograd 1956) in pri V. berilu za gluho mladino (Be- ograd 1957). V sodelovanju z Drago Ulaga je prevedel obe berili v slovenski jezik. Napisal je Prvo berilo za gluhe. Četrto berilo za gluhe (1970 — v rokopisu) ter pripravil slikanico za predšolske otroke, h kateri je posnel tudi barvni pomični film in diapozitive, k besedi- lu pa napisal ritmično — relativno melodič- no notacijo. Ulaga je napisal tudi Prvi slo- var, Drugi slovar in slovar k Prvemu berilu v obliki vpisne vlepljenke za utrjevanje pro- gramiranih vsakodnevnih pogovorov. Preve- del je iz srbohrvaščine računico.'' Sodeloval je pri zbornikih 1950 in 1970. Poleg bogate izda- jateljske žetve na surdopedagoškem področju, kjer je priznan avtor, je Emil Ulaga kot glas- benik poklonil mladim in starejšim nekaj prav lepih skladb v edicijah: Trinajst otroš- kih — glasbena slikanica za mlade pianiste (DZS, 1956), Deset otroških, (DZS, 1951), Tri- je mešani zbori (DZS Ljubljana, 1960), Ve- selo zapojmo, (Ljubljana, 1962). Pisal je otro- ške pesmi za Grlico, Pionirja in Cicibana, strokovne sestavke pa za Specijalno školo in Prosvetnega delavca. Kot dolgoletni pedago- ški vodja zavoda se je lepo uveljavil tudi na- darjeni surdopedagog Zvonko Ermenc. Sode- loval je v Glasu nedužnih (pred drugo sve- tovno vojno), v Specijalni školi, v Roditelj- skem listu (v Mariboru in v Beogradu), v Našem svetu in v drugih pedagoških revijah, kjer mu je uspelo prikazati duševni razvoj normalnega in gluhega otroka. Velik je nje- gov delež pri metodiki pouka govora, saj je vse svoje znanje posvetil temu področju ter bil tu pravi strokovnjak. S sodelavcem Zajo je izdal v zveznem merilu IV. berilo za glu- he. Na zavodu, kjer je deloval vrsto let, je ohranjenih še danes mnogo njegovih samo- stojnih izdelkov in pripomočkov za pouk go- vora in slovenskega jezika, za področji, ki sta pri nas dva samostojna predmeta. Za Ermencem je prevzel mesto pedagoške- ga vodjo Jože Kmetec, ki je leta 1957 izdal samostojno publikacijo »Kratka zdravstvena pedagogika«, ki je prvi tovrstni poskus pri nas. Poleg tega dela je Jože Kmetec pisal še druge strokovne članke v Roditeljskem li- stu, v Sodobni pedagogiki, v Našem svetu in drugod. Znana je njegova razprava v Sodob- ni pedagogiki 1960/4 z naslovom: »Slušno prizadeti otroci in avdiologija«. Iz srbohrva- ščine je prevedel Računice za L, II, III. in IV. razred osnovne šole za gluhe otroke. Poleg navedenega je bil Kmetec tudi re- cenzent novejšega učbenika za gluhe. Precej se je ukvarjal tudi s problemom, kako pri- bližati gluhim učencem šahovsko igro. V ta namen je napisal v Naš svet pedagoško za- nimivo uvajanje mladine v skrivnost šahov- ske igre (v nadaljevanjih). Zelo zanimivo je Prvo berilo za nižjo stopnjo na gluhonemni- cah v pomožnih razredih. Sestavil ga je Drago Supančič z ilustracijami F. Kunaverja leta 1947, pa ni izšlo. Zavodni sodelavki Jožica Glažar in Ela Erker sta tudi leta 1950 pripravili Prvo či- tanko, ki pa ni bila natisnjena. Več sreče je imelo Drugo in Tretje berilo za gluhe (Bgd. 1955), pri katerem so sodelovali delavci za- voda: Zdravko Omerza, Jožica Glažar, Milena Subert, Majda Puhar in Draga Ulaga. Za- vodni pedagog Štefka Bernot je prevedla iz srbohrvaščine knjigo zemljepisnega pouka za gluhe za 5. razred osnovne šole (samostojna knjiga). Bogato dediščino vzgoje in izobraževanja na likovnem področju je prevzel po II. sve- tovni vojni likovni umetnik akad. slikar France Kunaver. Samostojno je izdal učbenik za najmlajše in mlade risarje z naslovom »Mladi risar« (1950). Pomembno je njegovo kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 23 1975 15 originalno in izredno številno ilustrativno delo v Našem svetu od leta 1951 do 1961. Ilustri- ral je številne učbenike za gluhe in slabo- vidne učence in prekrasno opremil Jurčiče- vo zgodbo Kozlovska sodba v Višnji gori (MK, 1950) ter vodil mlade risarje po števil- nih ilustracijah v že omenjenem zavodnem glasilu Naš svet. V rokopisu v tušu je ostal za tisk bogato in domiselno ilustrirani Can- karjev Martin Kačur.' Sedanji ravnatelj zavoda v Portorožu, ki je nekaj let deloval na tem zavodu, Janko Blažej, je pisal o uspehih verbotonalne me- tode v Specialni školi, skupaj z nekdanjim direktorjem našega zavoda Vinkom Ukmar- jem. Janko Blažej je sodeloval s prispevki v Specialni školi, v Prosvetnem delavcu, v Delu v Jeziku in slovstvu, s članki, ki za- devajo predvsem govor in fonetiko. Poleg tega je bil tudi soavtor knjige, potopisa o Hi- malaji. Kot recenzent učnih knjig za gluhe in kot predavatelj na PA je imenovani tudi znan. Najnovejši čas je narekoval izdajo no- vih učbenikov, zlasti beril za gluho mladino. Tako so sodelovali kot avtorji novih beril sledeči zavodni delavci: Slikanici za predšol- ske otroke (avtorja Emil Ulaga, Cvetka Uran- ker), Prvo berilo (avtor Emil Ulaga), Drugo berilo (avtor Zdravko Omerza), Tretje berilo (avtorja Anton Uranker — Bogo Jakopič), Če- trto berilo je izšlo v zveznem merilu: prire- dila sta ga Bogo Jakopič in Stanko Kavčič. Poleg navedenega izdaja zavod oz. pionir- ska organizacija na zavodu glasilo Naš prija- telj. Glasilo ureja uredniški odbor, čigar čla- ni so: Emil Ulaga, Bogo Jakopič in Metka Picelj. Razne tehtne razprave iz defektolo- gije, vzgoje in izobraževanja gluhih so v defektoloških zbornikih. (Kotor 1962, Mur- ter 19S7, 1968, 1969) s prispevki: Marjane Lunder, Emila Ulage, Marije Lipužič, Marije Ravnikar in Romana Zupančiča. Upanje je, da bodo prihodni sodelavci za- voda, ki so se ukvarjali in se še ukvarjajo s strokovnim delom na zavodu in pišejo ustrez- ne članke kakor tudi članke in knjige, ki ne- posredno ne zadevajo surdopedagoškega pod- ročja, izpopolnili svojo dolžnost do skupnosti tudi v bodoče, saj vemo in čutimo, »da kar more, to mož je storiti dolžan«. Poleg zavodnih sodelavcev, ki sedaj ust- varjajo in pišejo na zavodu, pa ne moremo niti mimo tistih, ki tudi pomagajo zavodu z vzgojo in izobraževanjem naših strokovnja- kov na Pedagoški akademiji ali pa na Visoki defektološki šoli v Zagrebu. Že dolgo časa je tradicija, da daje naš zavod zaslužne pedagoge kot predavatelje na Pedagoški akademiji. Med njimi naj omenimo Grma, Ermenca, Ulago, Zakovška, Kmetca, Omerzo, Lipužičevo in Blažej a. OPOMBE J. V. Stanič, Gefühle eines Taubstummen vor- getragen bei Gelegenheit der am 9. September 1844 abgehaltenen Prüfung der Taubstummen. -•2. Več o tem SBL, IV, Ljubljana 1932, str. 514. — 3. Naš svet 1951—1961. Naš prijatelj 1969. — 4. Mi računamo, BeogTad 1962. — 5. I. Cankar, Martin Kačur. knjiga velikega formata 40x30 cm, ilustriral F. Kunaver (rokopis).